Zgodnja
Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po posti za oeln leto 4 gld. <i0 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr , za četert 1 ?ld. 30 kr. V tiskarnici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2 gld.. za četert leta 1 gl ; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXII.
V Ljubljani 7. listopada 1879.
List 45.
Izgledi bogotfubnih otrok iz vsih časov kersanstea• II»
13. Japonski otroci.
Tam unstran Azije proti solnčnemu vzhodu je velik otok z manjšimi obdan, imenuje se Japan, ali Japonija, in je velika deržava. V tej japonski deržavi do polovice 16. stoletja še ni bila znana sv. keršanska vera. Ljudje so bili zgoli neverci in so molili odurne malike. Sicer pa so bili Japonci hrabro, podučljivo, prebrisano ljudstvo.
L. 1549 je prišel sv. Frančišek Ksaver iz Jezusove družbe v tisto deželo oznanovat sv. katoliško vero. Čeravno njegov misijon tukaj ni imel tolikega vspeha, kakor pred v Indiji, ker je sveraika prezgodnja smert pokosila; vendar je bil začetek storjen, in kmali je prišlo za njim še veliko druzih sobratov misijonarjev ter v kratkem času, v kakih 40 letih, se je prečudno razcvetla prava vera na Japonskem. Več knezov s svojimi družinami, mnogo maliških duhovnov, ki so se bonci imenovali, ter brez števila ljudi izmed priproste^a naroda je sprejelo sv. vero. Misijonarji so zelo upali, da bode v kratkem času vse kraljestvo Kristusu pridobljeno.
Pa Božja previdnost je pripustila, da se je na Japonskem hudo hudo preganjanje pričelo ter je 60 let terpelo. To preganjanje je bilo tako grozovito, da tako silnih zgodovina malo pozna. Veliko tisoč kristjanov je v najhujših mukah za Jezusa življenje dalo.
Preganj*ali, terpinčili in morili so jih enako, kakor v pervih letih keršanstva, ob času neverskih rimskih cesarjev; le še hujših muk so iznašli. Kristjanom so z razbeljenim železom na čelu globoko vžigali japonsko besedo „Quirixitan", kar je pomenilo „kristjan"; grozovito so jih pretepali; porezovali so jim nosove, ušesa itd. itd. Naj grozo vite j še muke so morali terpeti ne le močni možaki in priletne ženske, marveč tudi šibki mla-denči in nežne device, celo slabotni otroci in nezmožni otročiči.
Pa s kolikim veseljem so terpeli! Ginljivo je brati dotična sporočila, kako so celo otroci — sicer tako boječi — kar goreli za mučeništvo.
Desetletni sin nekega pobožnega kristjana iz mesta Meako je bil takrat, ko se je preganjanje pričelo, v je-zuitovskem vstavu, ki je bil za tri dni hoda daleč od onega mesta. Blagi oče mu pišejo, da bodo morali umreti za vero; povejo mu, koliko blaga in denarja mu zapustijo in kakšna je skrinja, v ktero so mu vse to spravili. Mladeneč mahoma hiti domu v Meako. Tam
očetu reče, da ni prav imenovati ga dediča pozemelj-skega blaga, pa kratiti mu zaklade, ki jih daje rauče-niška smert; da je tedaj odločen z očetom umreti; da bi bilo pač pred Bogom in ljudmi sramotno, če bi sin svojega očeta pri tej tako častitljivi daritvi ne spremljal.
Drugi, desetletni deček, ki je stanoval v hiši frančiškanov in videl, da ga vojščaki nočejo zapisati zarad mladosti, se je začel britko jokati in se ni utolažil, dokler niso tudi njegovega imena zapisali.
Desetletna deklica je bila siljena svojo teto zapustiti in k staršem iti, da bi bila pri njih zavarovana, ker so vsi drugi ljudje iz tetine hiše imeli biti obešeni in križani. Deklica pa se jame jokati in prositi: „Ako morajo biti kristjani pomorjeni, moram umreti tudi jaz ž njimi, ker sem tudi kristjana. Nikar se za-me ne bojte; kajti če sem tudi mlada, imam vendar dovelj serčnosti, in če pri vas ostanem, se smerti ne bom bala."
Preganjavci videči, da celo naj manjši otroci posnemajo izgled svojih staršev in stanovitno terpijo bolečine in smert za božjega Zveličarja, si izmislijo še neko posebno grozovitost Naberejo si več keršanskih dečkov, po 10 ali 11 let starih, in jim zapovejo, naj molijo izmišljene bogove — malike. Dečki nikakor nočejo. Potem jim vpričo staršev potegnejo kožo z rčk in jih silijo tako oderte roke deržati na žerjavico, ali pa žerjavice v rokah, rekoč, da berž ko bodo roke umaknili, ali pa žerjavico raztresli, ima to že odpad od vere pomeniti. Toda verli dečki so stanovitno zderžali in neko petletno otroče se celo ni dalo omajati s tem, ter je bilo celo noč z ognjem in železom terpinčeno.
Ker je bila pri Japoncih navada, da z očetom so kaznovali tudi mater in otroke, je bilo že vsled tega mnogo mnogo keršanskih otrok mučenih. Popisavati vse, bi bilo sicer silno lepo, toda predolgo in tudi nemogoče; zato berite tolikanj pazniše o teh, o kterih vam tu podajam nektere bolj znane čertice.
o) Ljudovik japonski deček.
Ta blagi otrok je že v sedmem letu za Jezusa kri
Jirelil. Eden naj imenitniših plemenitašev kraljestva Fingo, van Miksami Gorosaimon, ga je bil za svojega sprejel, ker je bila njegova teta Magdalena, Ivanova žena.
V kraljestvu Fingo je kraljeval 1. 1602 kralj Kan-ziogo. Bil je ljut sovražnik kristjanov, kterih je bilo nad sto tisuč v njegovem kraljestvu. Dal je zapoved, da se mora vse vse odpovedati keršanstvu; kdor bi se ne, naj zgubi vse premoženje in prihodke. Da bi pa za gotovo zvedil, kdo se je veri odpovedal, kdo ne, je
zapoved*!, naj zi pustijo kristjani na glavo poloiiti ma-liško knjigo, Foquexus imenovano, v znamenje, da verujejo vse, kar je v njej zapisanega.
Tega, se vč, da kristjani niso smeli, ker bi se to reklo pravo vero zatajiti. Kdor pa se je branil, moral je umreti.
Ivan in Magdalena sta neki večer dolgo v pozno noč sedela s dvema druzima možema in se pogovarjala o verskih reččh. V ravno tisti sobi je spal tudi mali Ljudovik. Naenkrat se zbudi in glasno zakliče: „Mati, mati! jaz nočem, ne dam si ne položiti „fokeksa" na glavo." Mati mu pravijo: „Kaj pa tu govoriš? le tiho bodi, kar miruj; ne bomo ti ga pustili položiti."
Potlej je opominjal mali obojne starše, naj si tudi oni ne pustijo na glavo djati tistih bukev. Zdaj Magdalena odvede otroka v drugo sobo. Tam se vleže na posteljo, pa večkrat med spanjem ponavlja besede: „Nikdar ne dovolim, da bi se moje glave dotaknile tako gerde bukve." — Tem večkrat ponavljanim besedam so se pričujoči zelo čudili.
Kmalo potem stopi kraljevi vradnik v hišo in skrivši odpelje očeta k mališkemu duhovnu, ki mu hoče po sili položiti na glavo tisto knjigo. Njegova žena Magdalena pa teče za njim in vpije: „Pazi, pazi, kaj delaš! Če storiš zoper dolžnost, te nočem nikdar več pogledati, nikoli več govoriti s taboj, in nič več te ne spoznati za moža."
Ivan je ostal zvest svoji veri. Pri mališkem du-hovuu so ga bili tako terdo zvezali, da se ni mogel ganiti, pa tudi ne ubraniti, da bi mu ne bili knjige djali na glavo. Toda dvakrat je pljunil na njo v znamenje, da jo zaničuje, in kraljevemu namestniku je pisal pismo, v kterem očitno poterdi, da „fokeksu" ni časti skazal: da je kristjan in da boče kot kristjan umreti."
Zda) zapove kralj, naj mu glavo odsekajo. To se tudi res zgodi 8. grudna.
Dru^i dan je bila smertna sodba oznanjena tudi njegovi ženi Magdaleni in malemu Ljudoviku. Oba sta se je zelo razveselila, sta Boga hvalila za to gnado in se začela precej za smert pripravljati.
Magdalena prav z materno skerbljivostjo opominja malega Ljudovik«. in pravi: „Dete moje, zdaj greva v nebesa, da bova tam pri očetu. Kadar bodeš z razpetimi ročicami na križi, nikar ne pozabi prav do smerti vedno ponavljati besedi: „Jezus! Marija!" Deček odgovori: „Ne bom pozabil ne, ljuba mati! te imeni bom izgovarjal, dokler bom živ." Magdalena vsa vesela tako serčne odločnosti poljubuje ljubeznjivo dete in toči solze nad njim.
Ker so se sovražniki punta bali, so sklenili ta dva in druge v euako smert obsojene ponoči umoriti. Komaj se stamni, že prineso nosilnico pred hišo in Magdalena mora z Ljudovikom vanjo, da ju odneso. Oba sta bila v naj lepši obleki, pa vsa v veselji, in rada bi bila peš šla ta križev pot, kakor njun božji Zveličar. Pa jima ni bilo dovoljeno.
Pridejo na morišče in privežejo najpred Magdaleno na kri/., potlej malega Ljudovika. Ko je tega rabelj zgrabil, je nekdo izmed pričujočih rekel: „Pa otrok, ali se ne bojiš nič bližnje smerti?" — „O ne", pravi Ljudovik, „kar nič se ne bojim". Ko so ga pa tako terdo na križ privezali, da je bilo za njegove mlade ude celo vse preveč, je prosil, na) z vervmi nekoliko odjenjajo. Ta otročja prošnja jc celo rabeljna do solz ganila in prosil je, naj ta posel komu druzemu izročijo.
Tako so mater in otroka oba na križ privezali, potem vzdignili in enega proti drugemu postavili. Ljudovik je z nepremaknjenim očesom gledal na mater; ona otroka opominjala: „Zdaj pojdeva v nebesa; le vesel in serčen bodi in le zmiraj reci: Jezus, Marija!"
Fantek je izgovarjal sladki imeni, mati pa za njim. Pridejo ju umorit na križu. Rabelj zamahne s sulico po malem Ljudoviku, pa mu sulica odskoči. Mati zatrepetajo, boječ se, da bi to dečka ne zbegalo, in zakličejo: „Jezus, Marija!" Ljudovik odgovori: „Jezus, Marija!" in ostane miren, dokler ni zaboden in umorjen — to nedolžno jagnjiče! S sulico, ki je bila namočena v sinovi kervi, prebodejo še materno serce.
To pa kraljevi grozovitosti še ni zadosti. Zaukaže še, naj te nedolžni daritvi ostanete celo leto na križih, da se bodo kristjani bali in tresli. Misijonarji pa so pod križa postavili dve „trugi", da bi se doli padajoče kosti nabirale in v cerkev prenesle v Nangasaki, kar se je tudi zgodilo. Vse to so prečastiti škof japonski, Ljudovik Cerqueira, naznanili papežu in kralju španjskemu.
(Dalje sledi.)
Mam se pogrezne c loče h brez vere*
Premožen tergovec je o neki priliki v mnogo obiskovani gostilni hotel tudi svojo modrost prodajati in začel je neolikano zabavljati čez vero. „Pojdite se solit s svojim priprostim žlobodranjem: vera in zopet vera !u Tako se je oglasil in je dalje snoval: „Brez vere bi svčt ne mogel obstati! Imel sem svoje žive dni veliko opraviti z ljudmi, ki niso imeli čisto nobene vere in so to tudi očitno spoznsvali, io vselej sem dobro s njimi izhajal, bolje kot s hinavci in molivci, ki imajo zmiraj vero v ustih. Uroe roke in nogč pa prebrisanost! To je tudi vera, ki pomaga na poti skoz življenje io svojih ljudi ne zapusti."
Vse je molčalo, ko je mož take debele drobil. Marsikteri gosti so bili pač enako razuzdanih misel, pa so se anali vse tako naravnost in očitno isropotati, kakor ta bahač. Mnogi pa, morebiti pa njih veči del, so studili tako brezbožno*!; ali niso si upali imenitnemu možu oporekati. Drugi so ga posnali kot širokoustneža in se niso hotli očitno z ujim pričkati. K tem poslednjim se je štel krojač, ki je sedel precej daleč od verskega psovatelja. Tega krojača je zabavljanje prav hudo pretreslo. Bil je star znanec v tergovčevi hiši, že veliko lčt je za njegovo hišo delal in znano mu je bilo, ka-košne verske občutke je tergovcu pred male leti vcepo-val stari tergovec X kakor svojemu silu in vsim otrokom. Kadar tedaj je slišal te brezverske nauke, ga je globoko v serce zbodlo. Taki nauki, je rekel, dervč tega človeka v pogubljenje. Kdo ga bo rtšil? Premišljuje žalosten to reč, kar mu šine neka misel v glavo. Po-mUli nekoliko, izpije io odide, ue da bi kdo opazil.
Zjutraj sedi tergovec v svojem prodajališu, kar nekdo poterka. „Dobro jutro!'4 pravi krojač stopivši bližej — mož, ki so ga v Wgovcevi hiši prav radi vidili.
„Kaj je dobreg», mojster I.?"
„Nič druzega ne, kot krojaški poštčv (račun) od lanskega lets, in prosim, plačajte me, ker denara potrebujem."
,,Ka)? Krojaški poštčv od lanskega leta? Ali Vam nisem 30 gld. za Vaše delo od laoskega leta tukaj na tem mestu plsčal in v roko naštel? In ali se ne spo-minjate, da takrat Vašega p- števa nisem mogel najti io sem Vam rekel: Nu, denarja ne bosie več od mene tir-jali, — pobotnico mi utegnete dati s priliko. Ali ni res tako, tercijan?" je tergovec raztogoten zakričal kviško poskoči vši.
„Vse res", odgovori krojač mirno. „Ako bi bil še tercijan, bi denaia ne tirjal še enkrat od Vas; toda ni davno tega, kar sem se tercijana znebil; skoval sem si drugo vero, ta se imenuje: Urne rokč in nogč pa
prebrisanost. Ker se je tako naključilo, da od mene
nimate pobotnice, da ste plačali, bočem toraj danes svojo prebrisanost pri Vas aačeti in sahtevam, da mi še enkrat plačajte."
Tergovec ravno hoče ia černega oblaka svojega razdraženega serca razsuti vso točo svojega preklinjanja in paovanja na krojača in ga skos vrata na ulice vreči; toda spomni se, da nima pobotnice, misli na eiooene besede, na ktere je krojač vidno meril; zraven tega pa je vidil prečudni mir in resnobo na njegovem obrazu, toraj se je s silo krotil in ni mogel siniti druzega kakor besede: „Mojster 1.1 ali ste Vi poštenjak ali slepar?"
Čisto mirno odgovori krojač: „Dokler sem bil ter-cijan in sem imel vero, sem kaj štel na besedo „poštenjak"; ali odkar je „prebrisanost'* (špekulacija) postala moja vera, sem to reč is glave in is serca odpravil; meni je tisti poštenjak, kteri zni prebrisano delati („špekulirati"), in kar tiče „sleparja", ni treba, da bi se pre-brisanec sramoval svojega brata — toda dosti tega! dajte mi moj deoar, ali pa VaB tožim."
„Tožite, le tožite, bom že našel pravico pri sod-
niji."
„Počasi, gospod", odgovori krojač, „bodite previdni in ne pustite priti do tožbe. Pomislite, da nimate pobotnice, m da jaz tajim, da bi mi bili plačali. Zgubili bodete in zraven tega morate še sodmjske stroške pla čati, to se ne pravi „prebrisano delati" (špekulirati).
„Ali jaz Vas bom gnal na pris* go", se zadčre raz-togoteni tergovec.
„Hi, kaj je to: prisega, priseči!" odgovori krojač smehljaje. „Dokler sem imel še vero, me je bilo strah in grosa pred krivo prisego in raji bi bil naj veči sgubo terpel, kakor pa se dal k krivi prisegi zapeljati. Toda, odkar sem se znebil stare predsoje, ki se imenuje vera, Vam prisežem kolikorkrat vam drago, prav ali krivo, je vse eno, — krive prisege so že tako v navadi dan danes. Kaj neki pomeni: kakor res mi Bog pomagaj in njegov evangelij, ako kdo v Boga ne veruje in toraj tndi v evangelij ne.... Toda, gospod, ne včm, čemu toliko besčd; pri tem zgubim svoj čas, ki mi je drag, kakor sam denar in cvčnk. To ni dobra špekulacija! Pri sodniji se sopet vidiva." S temi besedami krojač odide.
Kdo bo povedal, če je po tem pogovoru tergovca huje spreietavala sramota ali togota. „Kaj tedaj je storiti?" govori sam pri sebi. „Tako na čeloma še enkrat plačati?... Ne, tega ne storim."
Misli in misli nekaj čaaa, potem pa pokliče pravdo-arednika in mu vae povč, kaj je govoril s krojačem; vendar pa nič ne omeni, kaj je sam sinoč čebljal v gostilni. „Kaj je storiti?" praša tergovec — koperneč na odgovor.
„Kaj storiti? nič se ne di storiti. Ako nimate pobotnice, morate še enkrat plačati. In ravno k temu dervi nejevera, ki se tako razbuhtuje dandanašnji. Vera peša, malopridnost raste. Ako se bo tako godilo, svet ne more dalje obstati. Kako nezmerno vera koristi, to sem skušal dolge leta svojega pravdosredovanja. Brez vere je ni poštenosti, ni pravice, ni dolžooati; res, brez vere je človeško družbioatvo barka bres aidra. V to pelje vedno aasramovanje vere od atrani lučojakov in čaaništva. Ti so prava kuga, ktera je zopet enega naših poštenih meščanov požerla... Še en pomoček bi utegnil pomagati", nadaljuje pošteni advokat po kratkem preterganji. „Po-prositi bi bilo mestnega župnika, naj oi brezvestnemu krojaču fckusil zopet vest zbuditi, morebiti bi prišel k spoznanju."
Tergovec nekaj jeclji malodušno, kakor bi sicer ne zaupal dosti na duhovsko pregovarjanje, vendar pa, — kar neprevidoma poterka nekdo na vrata, in zopet
atopi v sobo krojač, ki ima to pot popir v roki. „Go-apod', spregovori krojač slovesno, „prineael sem Vam tnkaj omenjeni poitev b pridjeno pobotnico. Čudite so in praiali me boste, kaj to pomeni? Slišite tedaj, in ne jemljite sa slo moje odkritoserčne besede. V gostilni, Vam dobro znani, sem aiišal, kako hudo prehudo krivico ste s svojim govorjenjem veri delali, in to je meni serce globoko presunilo. Ah, sem si mislil, ko bi to slišal njegov ranjki oče! Kakor nekdanji prijatelj Vašega očeta sem ta trenutek mislil na besede, ki jih jo na svoji smertni postelji govoril Vam in drugim svojim otrokom: ,,Otroci! ohranite in epiotujte vero vse svoje žive dni, ona je nad vse zaklade; ona sama človeka dela srečnega." Sporni<1 na Vašega bogoljubnega ranjcega očeta, ki mi bode v^dno v časti, me je oserčil, k temu, kar sem storil, ter sem se do Vas nekaj čaaa obnašal kakor slepar, da sem Vam pokazal, kam človek sabrede, ako vero sapusti. Prebrisanost (špekulacija) in vera se ne smete nikoli narazen ločiti, sicer človek „špekulira" na smert io pekel."
Kupec je bil pri tem tako pobit in pretresen, da se je komaj zavedel, in ko «e je nekoliko zvedrii, je bil krojač že odšel. Pravdosrednik pa je pristavil: „Moft ima prav, jas sem do čistega njegove misli.'* Tergovec molči. Ta dogodba ga je nagnila, da je pričel resno misliti; vraže, kterib ae je bil nalesrl is puhlih «pito* in govorov zoper sveto vero in ktere so ae prilegale njegovi lastni lahkomišljenosti, te strupene laži in trafte so polagoma bolj in bolj moč sgubljaie in razpadle kakor pajčevina; od ranjcega pobožnega očeta vtisnjeni nauki pa so s Božjo miioatjo sopet zmagovali. Poetal je ▼ novo veren kristjan.
Is tega vidiš, spoštovani čitatelj, kam sajde človek, sko vero zapusti. Vidiš pa tudi, da ne le samo za prihodnje, ampak tudi že za sedanj0 življenje, ako ima biti mimo in blago, je vera neogibno potrebna. Skerbi tedaj sa sedanje, skerbi pa še naj bolj za prihodnje, — večno življenje ter bodi veren. (Gl. „Sendbote", Augaburg 26. okt 1879.)
Ogled po Slovenskem in doplal.
Pri Iiriji Karnijski it Čežijicah (Dalje.) Naj pri ti priliki omenim, da se je v Mavški fari v teku ne ravno mnosih lét pri cerkvah jsko veliko popravilo in to ne le pri farni, ampak tudi pri podružojih cerkvah. Omialili so pri farni cerkvi nov veliki zvon, ki tehta, mislim, 18 do 23 atotov. Oakerbeli ao njega napravo še rajni faj-mošter, č. g. Martin Šuat, res blazega spomina, ki so Mavško taro kot samostojni duhoven vodili celih 40 lét in so ondi 1. 1866 obhajali svojo zlato mašo. Ker je bila farna cerkev sa večji nadorastek farmanov premajhna, so že pod sedanjim gosp. fajm. prestavili zvonik. Svetiše je podaljšano, ob straneh sta napravljena motitvenska kora za može, spodaj pa i« ob vsaki strani lep žagrad. Ob enem ae je firovž tikoma skien l a cerkvijo.
V cerkvi pri Božji alužbi je lep red. Ker ao bili fantalinčki, posebno oni, ki ao ravno dorašali, v cerkvi radi poredni in niso marali v*elej na opomin duhovnega očeta podati se na sanje odločeni pn-stor spredaj na štaple, je raini ključar, ako je vidil take fantiče ha sa durmi drenjati, ali še ce;ó razposajen • obnašati, kar rekel, fantiči na štaple! Kdor m urno vb« gal, objel ga je ključarjev „štaberl", ki ga ji potegnil izpod svojega kožuha. To je izdalo.
Tudi zarad stroškov (plačila) pri cerkvenem pre-narejanji in prezidovanji bili so kaj urno dogovorjeni,
in vse je šlo lahko. G. fajmošter s ključarjema so vso reč prevdarli, se dogovorili io stopili so vsi trije skopa) po hišah po vaséh *) in so vsakterema povedali, kaj mislijo io koliko pride na njega io vae je bilo opravljeno. Nekaj se je plačalo precej ali kmalo, drugo po-sncje.
Tudi lep nov križev pot sem ugledal v Mavški farni cerkvi.
Poglejmo malo še po podružniških cerkvah. Praška in Jamska ste boje obe lepo popravljeni in snažno opravljeni. V obeh so tudi na odpustke blagoslovljeni križevi poti. V Prašah je tisti, ki je bil poprej v farni cerkvi. V ti vasi imajo tudi nov tvon. Bolj snana mi je pa cerkvica moje rojstne vasi — Podreče. Se ie 13 lét sem duho veo, in vendar koiiko sprememb že pomnim pri domači vaiki ceravici! Stara cerkvca je imela lesen
zamerlo. Redko kje je tedaj bil viditi kakšeo košček semije saraščeo,.p* še tisti z revno, suho ajdo. Lčtnega žita, kakor pšenice, reži in ječmena pridelalo se je prav malo, io se tisto drobnega in pornega zernja. Krompirja letos skoraj ne poznamo. Turšice zopet tako malo, da kmet, kteri jo je navadno imel po 50 mernikov, je ima letos morebiti pet mernikov; večina pa ie komaj za seme. Vina še aa „franke * ne. Ajde, kakor sem že omenil, je ie malo zrastio, ker tudi vsejane ni bilo; kjer j* pa b.lo še kakšno zernce, otresla je grozovitna burja, razbila toča in pokončala nevihta, ki je neusmi ijeno razsajala, polja razderla in zemljo odnesla na dan sv. Terezije. Oi repe, zelja, kisave sploh, ne govorim, ker od vsega tistega skoraj znamnja ni.
Toraj reva za revo, nesreča za nesrečo, ena šiba za drugo obiskovala je letos to ubogo deželo. Kaj bo,
strop, kakor Zoiljska, k. se bo menda prihodnje leto "	J? to ubogo deželo. Kaj bo,
prenovila. Ali taka' cerkvica vaščanom ni^iTnTJd , " ** ,bo Ž,Vel°' kaJ.8e bo P06«1*?.	Popijejo
prenovila. Ali taka cerkvica vaščanom ni biia po godu. Poderó jo do tal, zunaj svetisa vso novo sosidajo. V stari cerkvici bil je le en stranski oltar, zdaj sta dva nova in pnZnic*. Ubije se mali zvon, ubitega in velikega, ki je s srednjim preveč enoglasno pél, pošljejo k zvonarju, in zdaj visijo v ?aš«em zvoniku trije zvonovi, kterih veliki tenta okoli 1300 funtov. Pri groznem požaru poleti 1864 ki je gotovo kakih 100 različnih po slopij p» vasi ugonobil, zgori zvoniku streha, tudi cerkvena streha je bila več ali manj poškodovana. Zvoniku napravi se lepa nov® kapa na koren. Letošnje leto 9. kimovca stopivši v prijazno podružnico, najdem tudi veliki oltar nov — prav lično napravljen — in še nov križev pot, blagoslovljen na odpus'ke. Na licu spredej ima cerkvica na opresnem zidu veliko, precej čedno slikarijo sv. Kancijana in tovaršev, podružniških patronov.
(Konec sledi.)
S Krtu. Sprejmi, diagi bralec, par verstic tudi z golega in pustega Kraja. S.išal si in bral že večkrat o tej čudoviti dežeii, kjer namesto po zemlji, bistre vode in šumeče reke tec-jo pod zemljó. Slišal si o n;ej dosti lep-ga in prijetnega, pa ž»lt nam, š* več slabega in neprijetnega. In če si kedaj o revi te dežele kaj slišal, slišiš gotovo letos.
Ubogi i|udje si tukaj letos niso skoraj nič pridelali. Spomladi je zalival vedno dcZ, po ieti pa je bila vedna suša in »ictr taka, da po nekterih krajih dežja ni bi.o 3 — 4 mesce, da jo v*e zgorelo, da so ai morali ljudie is daljnih krajev vodo vositi in mériti, io da je sem ter tje celó iis»je z drevés paaato, kakor o Božiču. Velik » kmetov si poija s«voijo vednega deževanja ni moglo obdelati in ob»ejati, in reklo se je, da se bo vse-jalo pa toliko več ajde. Ali ko čas setve pride, prišla je tudi sus» iu poije ostalo je zouet neobdelano. Kekteri so sicer polje s ajdo obsejali, eni celó po dvakrat, ko je perva setev zavoljo sutiote samerla; toda vse zastonj, ker ie malokje je kako zernce pognalo, pa kmalo zopet
*) Mavška f*ra ima 4 vasi, ki so vse ob okrajni cesti .(proti Kranju in Medvodam). Iz farne cerkve ni v nobeno vas čez pol ure hodá, pa vendar je vselej, kadar so bili duhovni oče klicani v kako vas k bolniku, jih čakal voz, da so se odpeljali. Upam, da se je ta res lepa navada ie vedno ohrauila. Ona kaže spoštovanje furmanov do presv. Rešnjega Telesa in do svojega duhovnega očeta. Tudi drugač so svojemu duhovnemu očetu radi postregli. Zato je pa bilo tudi se vselej, kolikorkrat je bila duhovnija izpraznjeua in razpisana, lepo število prosilcev. Da bi se pač, kar je lepega, keršanskega v fari, vedno ohranilo Bogu na Čast, farmanom na srečo; kar pa je posvetnjaškega, za vselej zgubilo; potem bodo tudi zanaprej goreči duhovni radi v Mavški fari pasti-rovali.
se eden druzega in tožijo ubogi ljudje. In po pravici, ker strah je ie misliti, kako se bodo ljudje letos preživeli! Pomanjkanje bo strašno in po nekterih krajih go tova lakota. Verb vsega tega so davki zmerom veči, šolske doklade rastejo leto za letom in boloišnice žugajo uboge občine popolnoma zadolžiti in pokončati; zaslužka pa in dela ni več nobenega. Ni čuda, če je vedno slišati uboge ljudi zdihovati in britko se pritoževati. — Bog se usmili in daj dobro jesen in zimo, da si bodo liudje vsaj kaj zaslužili; ako ne, se utegnejo letos s Krasa slišati žalostne in strašne reči. *)
Z dežele, 28. vinotoka. (Bukve „Pomoč dušam » vicah".) Primerjaje te bukve, perve te verste v našem jeziku, primerjaje jih z drugimi, bodi si v nemškem ali v drugem jeziku, moram reči, da se smejo med naj boljše prištevati. Silno je želeti, naj bi ljudstvo za nje zvedilo in sicer po tej poti, da bi se s prižnice naznanile, ker tako še le pride naznanilo med vse ljudstvo. Ko sem jih ljudstvu s prižoice priporočil, se jih je, kakor ni moja duhovnija velika, vendar že čez 40 na nje naročilo. Večkrat slišim enega ali drusega reči: „Pač nismo vedili, da je tako lepo branje o dušah v vicah", ali: „Ce bi bile še na polovico dražji, bi jih kupili." Tudi gg. duhovnom samim bi zelč služile za pridige, sa tvarino sa duše v vicab, s prelepimi prigodbami itd. Služile bi tudi ljudstvu kot molitvenik s vsimi vsakdanjimi potrebnimi molitvami.
Z dežele. (O umerlem mominnoru Frančišku Gainzu, škofu na filipinskih otokih Neu-Carceres.) Pariški časnik za duše v vicah „Liüerateur des ames du purgatoire" naznanja v svoji sadnji številki mesca vinotoka smert škt fa Frančiška Gainza. Vrednik Cloquet omeni ondi lepe čedni sti in zmožnosti tega velikodušnega prijatla ubogih duš v vicah, koliko da so za nje storili io bili ob enem tudi velitt pospeševalec omenjenega časnika, ki so mu oskerbeli lepo število naročnikov.
Spisali so trojne bukve za duše v vicah z naslovom: a) „Vice" v španjskem jeziku; b) „Glasi vernih duš v vicah", v indiškem jesiku, in c) „Mesec novem-ber*', tüdi v indiškem jesiku. Razun teb bukev spisali so tudi še druge manjše razprave in pobožnosti v prid dušam v vicab, kakor „Devetdnevnico" itd.
V pismu do vrednika so med drugim tole pisali: „Mi^ opravljamo lepo devetdnevnico sa duše v vicah v moji škofijski cerkvi vsak dan s pridigo. Zadnji dan sem sam pridigoval; veliko imamo spovedi in ss. Obhajil. V škofiji imamo sbirko denarjev, odmenjeno, da
*) Menda bodo saj dotični poslanci in drugi možje na pravem mestu to reč naznanili, da se do časa preise in po-
maga.
Vr.
«e ss. maše m duše v vicah ia tega opravljajo, njih sto vsaki mesec, in rasan teh še drusih tisuč vsako leto."
So pa is reda sv. Dominika, in delali so čast kot redovnik svojemu stanu, kot škof pa španjskemu episko-patu (Neu Csceres je španjska neselbina) ; in dušam v vicah so bili silno velik pomočnik. Želeti je, naj bi dobili dosti posnemovalcev, da bi se njihova serčns želja aastran treh ss. maš na vérnih duš dan tim prej spol-nila. (Gl. „Dan." zadnjo štev.)
Kakor časnik „Liberateur" tega velikodušnega pri-jatla duš v vicah v molitev priporoča, enako naj bo to tudi nam vsim, slasti še bralcem , Zg. Danice" priporočeno! R. I. P.
Iz Harije-Zvezde v Bosni, 29. vinotoka. (Poterdilo. Rev sina.) Serčni „Bog-plačaj" za blage darove in zni-lošnje — 158 gld. 10 ald. —, ki so nam došli ravno v trenutku naj veči vsestranske potrebe! *)
Sedaj prihaja naj več razgaljenih otrôk s prošnjo, da naj jih sprejmemo..., pa nič nimamo; ne sadja, ne kocev, ne posteljiša; človek bi pomagal, pa ne more.
Tudi sicer je zdaj ljuba Bosna polna réve, lakote in nadloge. Torej „tisučkrat Bog plačaj" v imenu teh neštevilmh ubozih!!
Velikrat pravim: Gospod, ohrani nas še to leto! Potem si bomo že ložej kaj pomagali; kako pa bo to zimo, še ne vém. Že več kot mesec dni je, kar ves živež kupujemo, in tako se bo moralo kupovati do žetve 1880.
Ljubeznjivi okrajni predsednik v Banjaluki nam je vedno z eksekucijo na vratu.
Sicer bi bilo letos vreme prav vgodno za setev, tudi smo že veliko vsejali.
Jaz, hvala Bogu! nimam toliko dolgo več terpeti, ker pojdem v deželo Kafrov, kakor ste že slišali. (Ras-trosili so nekteri Časniki, da bosanski Trapisti sploh grejo v kafersko deželo; mislimo pa, da to je smota, in da le samo prečast. P. prior, po nalogi višjih, pojde in popelje redovnikov Trapistov od drugod v kafersko deželo, red v Bosni pa ostane. Vr.)
Razgled po sveta.
DerŽ&Vni zbor. (Adresne obravnave.) Gosposka zbornica je 27. u. m. zveršila adresno obravnavo, pri čemur so liberalci dosegli nekako čudno zmago z 78 glasovi zoper 59 konservativnih. Nekaj nerazumljivega je v tej reci, da se ne ve prav, kaj je ondi jezike zmešalo.
V spodnji zbornici so se adresne razprave pričele 29. u. m. Pervi govornik je bil z levičarske strani, profesor Edv. Suess. Obseg njegovega govora so bile velik del napadanja m krivičenja zoper konservativno večino in zoper vlado, nektere lisičje pohvale Poljcev in Čehov, pa zniževanje Slovencev, (da nimajo narodne edinosti, ne zgodovinske preteklosti, da se ne razumeva z njimi), mahljej po Cerkvi itd. Hohenwart in drugi so mu po-sneje jasno povedali, kar mu gre, kakor se je tudi precej nato že govor Dunajevskega prilegel kakor nalaš, ki je očitanja in krivičenja mirno pa osoljeno zavernil in čisto po vrednosti ošibal.
Med drugim je Dunajevski prašal: Kako je s tistim očitanjem, da večina namčrja seme raspora med vlado vreči? Menim, gospod poslanec je imel namen že zdaj
*) To so nabirke „Zg. Danice" nekoliko za uboge po-vračujoče, največ sploh sa ubožne in sirote v Bosni, in nekaj posebej za redovnike Trapiste. — Za 8arajevo, sa cerkev, pogorelce itd. pa se odpošlje v kratkem v Sarajevo. Vr.
sčme raspora vsejati med posamesne strsnke, ki imsjo sedež tukaj na desni strani te hiše (ko je namreč ene bvalisal, druzih prisnati ni hotel), in aato mu moramo le hvaležni biti sa ta opomin. — Na očitanje, da v be-sedsh: „Primerna decentralizacija v upravi" (namreč, veči pravioe za poaamezne dežele) itd. je nevarnoat za ceaaratvo, govornik zavrača na dežele s samovpravnimi vravnavami, in kliče nasprotnikom: S takimi puhlimi besedami ne bodete iahajali, gospodje! Dokasov nam dajte! (da namreč federaliaem moč rasdirs.) Preisverstno pa mirno je na rasne puhle očitanja poaneje odgovoril Klam-Martinic in naaprotniki, kteri imajo še kaj občutka, ae morajo aramovati svojega nevrednega orožja v tem boju.
Rusin Kovalaki je tožil sarad zatiranja rusinsko narodnosti po Poljcib (pravi, da lani je bilo 15 Rusinov v zboru, zdaj ao le 3) in ae boji še hujšega, ako ae obročje deželne vprave razširi; zato bode glaaoval s manjšino.
Pri naslednjem Klam-Martinicevem preiaveratnem govoru gleda ia vaacega stavka mojater, diplomat, juriat. Dolžnost, pravi, ga veže odgovoriti na prestavne in bu-divne besede, ki iahajajo a prestola in poročilo miru na vae strani oznanujejo. Is manjšinske osnovane adrese pa veje vse drugi duh, in ne duh miru; tu je merzla sapa terde nesterpnosti, dih strankarstva, in ta duh, ako obveljA, bi nas prej k vsemu, kakor pa k vsestranskemu veselemu prizoanju vstave pripeljal, akoravno je bila le t& (od une strani) kakor poslednji cilj, ki naj ga imamo pred očmi, pred nas postavljena! Manjšina od-rekuje predpogoj k zedinjenju in taji njegov cilj. Spravi ae mora naproti priti, ne pa ji poti zapahovati a tim, da ae že naprej politiški naaprotljeji v pervo versto postavljajo, kakor dela manjšina. Mi (Čehi) svojega prepričanja ne moremo zunaj pred vrati pustiti, nočemo ga pa tudi v pervo in vsako obravnavo vsilovati.
Prav oaoljeno dalje manjšini dokaauje, kako nespremenljivost svojih vstavnih postAv tako rekoč savedno zahteva, sama pa ni le poaameznih točk temeljnih poetov spremenila, temuč je poslednje leta tudi njih pod-kladne določila v ravno nasprotno prevergla, to pa v okolišinah in s pomočki, ki so od ravno te strani malo let poprej za naravnoat nespremenljive, aa napad na vstavo bile zaznamnjane. To govornik imenuje skok, ki ga ne pravništvo in ne logika ne more prenašati ter je v njih govorjenji in djanji nasprotje, „contraditio in ter-mima et adjectia". Temeljni glaa nasprotja ae odaiva skor iz vsacega stavka manjšinske adrese. Ta glaa doni tudi iz govora predgovornika Suessa, nadaljeva govor« nik. Tudi tukaj ni govoril glaa aprave, kakor gladka tudi je bila oblika. Duhu aprave naaprotno, kakor je bilo že prej omenjeno, je to, da je sejal duha razporstva. Bila je slabo zakrita zvijača, ko je vaaki stranki, ki tukaj (ob desni) sedč, kako vabo vergel, da bi jih ločil od zveae svojih tovaršev. Eni je maial narodne strašila, drugi bojazni reakcije(nazadnjaštva), tretji strah k on-kordata, da bi jih narazen ločil.
Pa ne le nam je vabe ponujal, tudi do očitnega mnenja je klical, ter zopet nategnil borbo a tistimi velikimi besedami o edinosti deržave in o černo-rumeni zastavi! Za to očitanje ga je govornik prav dobro izmil, kakor že Dunajevski.
Enako čverato šiba njihovo aamolaatno hvalo in nevredno žuganje, da ae bodo še bolj oddaljevali, graja duha drobljenja in rasdevanja, in pojasnuje neiamerno škodljivost tacega počenjanja za deržavo in narode. Zna menite ao besede: Že večkrat so od jutra proti večeru hrumeči narodi deržave raadjali, celo oiviliaacijo pokopali; aedanjičaa pa ae kažejo pomiaiika vredne znamnja, če ne bo morebiti gibanje od večera, preaeljevanje no
««rodov, ampak poteatev is sklepov verglo vsega d rož binskega poslopja stare Evrope. Očita še manjšini nekako le malomarno nmenjenje gospodarskega vprašanj», in sklepa potlednjič:
„§e na eno reč bi savernil. Zagotovljenje enakopravne skerbi sa duhovne koristi vsib narodov je bilo pozdravljeno (v prestolnem govoru) kakor veselo sporočilo, kakor ¿arek upanja; ako pa manjšinska adresa e prebrisanim casukom vse to skeša dati veljati kakor nadaljevanje dosedanjih prisadevanj, potem, gospcdje, je vendar snati, da cenijo sa odveč priproste tiste narode, ki so v teku poslednje dobe imeli toliko tožit» zarad oškodovanja svojih duhovnih, narodnih in kulturnih koristi, svojih verskih prepričanj; torej, gospodje, večinska adresa le resnico isrekuje, ker pravi, da tukaj so rane, ki jih je treba celiti" itd.
Izmed levičarjev je potem Scharschmid omenil, da tudi v manjšinski adresi je isrečena volja k spravi, se vč, v okviru „verfassunge"; da primčra s sedanjo in preinjo vlado se bo mogla delati ie le ko bo sedanja kaj lčt gospodovala; in govori nekoliko v prid centra-liaaeiie.
Koes Alfred Lichtenstein je v prav tehtnem govoru poaoamnjal sedanji stan, kakorioega so zapustili vs'a-voverc», ga nspraviii io izročili v zbornici in zunaj zbornice. V abornici so volilci sami smanjšali potlačivno versto terdih teoretiksrjev (vmišljavcev brez skušnje), zatiralcev starih in natornih narodovskih prsvic, tistih mčž, ki so svojo vstavo povzdigovali v nekako dogmo, v nekak iideikomis (neločljivo dedino).
Oziroma na zunaj liberalna stranka is preteklosti ni druzega rešila, kakor „deficit" (primanjkljej), kterega pa ni le obranila, ampak pomnožila, sadi za prenašanja skrivala. To pa je dosegala pri sviševanih dohodkih in »talnih isdajkih (govornik meoi čas še pred zadnjimi vojskami), ter so denarni stan sapustili v grosno žalostnih okolišinah.
Dalje pravi po besedi: Ako se osrem na ljudsko-gospodarske okolišine, jim pač nihče ne bo odrekoval sssloge, da so nam o svojem času napravili velik go-spodarstveni pospeh, se vč. da pa tudi prav debeli „krah" (gospodarski polom). Da bi na prav mnozih poljih očitnega Življenja o dobi tvojega gospostva svojo čudovito enakomerno Škodljivost pokazali. so se s svojimi prav zelo minljivimi močmi tudi nekoliko malo ob Cerkev podergnili, ob sveto, neminljivo Cerkev.
Ako bi se "terl na šolo, tudi na tem polji niso srečno delali. Če pred vsem spregovorim le o strani koristnosti, bi ee mi skorej dozdevalo, da ta novošegna šola s svojim brezplačnim (!) podukom ljudstvo do ster-menja veliko stane. Po pretvezi deržavne vsemogočnosti... tudi niso dolžnega ozira imeli na natorne pravice staršev, na natorne pravice narodov, in ne na sveto pravico Cerkvei, ker na božje poslanje je zastavljena; kar ljudsko o<<io tiče, so k večem u na eno stran vspeh dosegli, ako bi to namen bil, to namreč, da so šole v ravno toliko bojii spremenili, na ktenh se nasprotni življi b rijo z msn.ajočira vspehom. Novcšegoa šola po svojih raznih stopojab je k večemu precej primerna morebitnemu poklicu: izročeno si mladino lastnemu narodu in Cerkvi odtujiti. Tega oamena pa nočejo milijoni narodovnih in k?ršanskib staršev.
Govornik daije očita liberalcem njih novošegne darila: svobodo oderuštva, nagajanje posilnega legalizi-raoja, oškodovanje kmet škega stanu pri nepravem vo-litvenem redu: ne kar slovanski, smpak nemški kmet ae pritožuje, d s sedanja nemško liberalna manjšina, poprej večina, g« je z verskimi postavami v vesti begala, z ¿04(:n<jftrxkiu)i vravnavaroi v njegovih koristih oškod-va.a io ga poalednjič še ob politiiki vpliv pripravila.
Io konečno: Zadolžena je deržava, sadolžene njeno dežele, njeni okraji, srenje in posamesniki. R«ztergana in razdjana je nekdaj tako bratovsko zedinjena deržava, razdražene njene dežele, nahujskani so uarodi, eden rabljen zoper drosega zato, da bi se sdaljšaio neopravičeno gospostvo itd.	(Konec sledi.)
Alglcil nimajo sovražnikov samo v Asiji in Afriki, ampak tudi doma v Evropi. Globa nejevolja se razodeva pri tlačenem irekem narodu, ki zahteva zboljšanje v poljskih zsdevah. Skorej vgo Irsko imajo v oblasti bogati angleški lordi, ki lahko po svetu bahajo s svojim denarom, domi pa tarejo uboge najemnike, ker jim po slabi žetvi ne morejo letne najemšine plačevati. Ako se ti ljudje, ki so že toliko žalega storili ubogemu človeštvu, v vojsko podajo, utegne vse na okrog, v Asiji, Afriki, na Irskem, vstati zoper nje. To bo čuden vihar l Nenadoma je počil glas, ds sta si tudi Turk in Anglež v rasporo.
Cret in mati »rente moiitre.
Zahvale.
Št. 1. Priporočen je bil v molitev po „Danici" dijak, oziroma na prihodnji stun. Gorečo zahvalo naznanjam bratom in sestram za veroo molitev, in še bolje Mariji, Nsši ljubi Gospej presv. Serca za gotovo skazano pomoč, da se je dijak na doželeno stran obernil po vsih premaganih ovirah. »	J. K.
Št 2. Duhoven po obljubi priserčno zahvalo očitno nasnanja Naši Ijobi Gospej presv. Serca za tako hitro pomoč pri napadu bolezni ponoči od sobote na nedeljo (25. okt.), da je zjutranjo Božjo službo ob 6 lahko že opravil in se sedaj še bolj zdravega čuti od poprej. Priporočal se je ob enem tudi sv. Jožefu in dušam v vicah, ker je tako še mnogokrat v raznoterni stiski dobil hitro pomoč. — Z dežele.
Prošnj e.
Priporočen je v gorečo molitev in zdihljeje vsi družbi N. Ij. G. presv. Serca bogoslovec, da bi srečno doveršil nauke in postal goreč duhoven v vinogradu Gospodovem. — Bratje in sestre, v imenu Jezusovem Vas prosim za goreče zdihljeje in molitve do Naše ljube Gospe presv. Serca in sv. Jožefa za gotovo pomoč v silnih dušnih in telesnih zadregah, ako je Bogu v čast, duši v zveličanje. — Nekdo priporoča v molitev svoje bude sovražcike, da bi jih Marija omeČila in bi se poboljšali za dusoo zveličanje. Od vsib zahvala se bo nasnanila. — Pospeh ntk erih katoliških naprAv na Jugoslovanskem io ponižanje sovražnikov. — Poslanci za katoliškega duha živo priporočeoi v vse bratovske molitve, io še posebej slovenski. — Nekaj osčb v dušnih potrebah.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporoČevanja pri sv. maši in sploh v molitvi za mesec listopad 1879.
I.	Glav ni namen: Zmaga katoliške vere nad posvetnjaštvom.
II.	Posebni nameni:
10. listopada. Sv. Andrej Avelineki. Kliče se na pomnc zoper mertvoud. t 1608 v Neapoiu. Priporoč.; Božja pomoč za deržavni zbor, da bi se vse obravnavalo v čast Božjo in k< rist človeštva. Katol ški mašniki za dušne potrebe. Zatrenje naj hujši razvade pri mladini na Slovenskem.
11.	St. Martin, škof Turonski, t 1.400. Priporoč.: Spreobernjenje nesrečnih framasonov, slasti na Francoskem. Spoznanje in spolnovanje volje Božje. Da bi ijnbi Bog obvaroval naie mladenče pred smertniss grehom.
12.	Sv. Msrtin papež, pregnan od trinoga Valenta in amerl v Kersonezu I. 655. Priporoč.: Bresvčrski višji. Povišanje sv. Cerkve. Zatrenje pohujšljivost pri raanih umetnostih, stavbah in obertnijskib isdelkib.
13.	Sv. Stanislav Kostka, poljski mladeneč v Jezusovem redu, poseben častivec M. D., umeri osemnajst-leten v svetosti, potem ko je silno terpel sa ohranitev nedolžnosti. Slovenski mladenči, berite njegovo življenje, priporočujte se mu! Pripor.: Poljska dežela. Šolska mladina. Duše v vicah.
14.	Sv. Albert Včliki, silo učeni škof v Ratisboni, i* 1280. Priporoč.: Odvernjenje sanikarnih bukev in časnikov. (Mladina, odrašeni: proč s smertnim strupom!) Veči gorečnost v mnozih duhovnijah po Slovenskem. Luč sv. Duha višemu in nižjemu duhovstvu in svetnim učenjakom.
15.	Sv. Leopold Bogoljubni, Avstrijanski, je po 401etnem vladanji v dobrotnosti in pravici — umeri 1. 1136. Priporoč.: Avstrija z vsimi narodi, alasti za misel na to, kar je na vse zadnje vendar le — edino potrebno: „unum necessarium". Vse še neuslišane prošnje. Dušno in telesno terpeči.
16.	Štiri in dvajseta nedelja po Bink. Evang.: Prilika o gornšičnem zernu. (Mat. 13.) Sv. Edmund, Kan-terburški vikši škof, f 1. 1240 v pregnanstvu, ker je moško branil pravice sv. Cerkve. Priporoč.: Duh pravice za brambo Kristusove neveste. Serčnost Slovencem sa vse dobro in pošteno, — stud do vsega ostudnega in nepoštenega. Več hudih duhovnih zadčv.
Listek za raznoterosti.
Govornik V katoliški dražbi poslednjo sredo-večer je bil semeniški vodja g. kan. dr. A. Čebašek. Govoril je prav izverstno o veri in keršanstvu, potem pričel z dokazi, da je keršanatvo od Boga razodeta vera, in pred drugim, da je Kristus pravi Bog. Predenj bo dalje obravnaval to prevažno tvarino, bode vmés prihodnjo sredo blezo govoril drugi učenjak- Vredno je poslušati take obravnave in želeti je, da bi se zbiralo vedno veče število poslušavcev.
Oskerbovanje otroške bolnišnice ljubljanske je zbor vpravnistva, vstanovnikov in dobrotnikov te naprave sarad boljši vredbe izročil usmiljenim Sestram.
CrOVeja knga je zdaj boje celó že v št. Vidu nad Ljubljano, kjer so pobili eno govedo in zaklali 27 ovác. — Ta kuga je ena naj večih nesréc za deželo; naravni pomočki, kakor se vidi, ne zdajo zadostno; ob času moče, suše itd. se išejo viši, izdatni pomočki: začnejo se očitne molitve, pobožnosti; — kako da smo v tej veliki nevarnosti m škodi tako počasni? Taka sedanja velika nevarnost je tudi tertni červ, tertna kuga, po mnozih deželah. V vsaki očitni nevarnosti naj bi se mislilo tudi na očitne duhovne pomočke, ki so se izdatne skasovali, odkar svet stoji: zakaj bi se sedanji časne? Pred vsim pa, Slovenci, da vas bo Bog uslisal, opustite kletvinjo in druge znane in navadne pregrehe, da vas bo Bog uslišal, kadar molite in milosti prosite. Zakaj ¿e is enega serca, iz enih ust ishaja molitev io ob enem kletvinja in nesramno gučaoje; kako vas bo Bog usliŠal?
? Žalili, 22. in 28. vinot (Poterdüo.) Za naše Za-¿raške pogorelce sem prejel sledeče abirke: Ia št. Jer-
neja 8 gld.; ia Hrenovie 10 gld.; s Javorja pri Šmariji
1	gl. 50 kr.; s Verbnike od Podlipške fare 2 gl. 25 kr.; od vredništva „Zg. Danioe" 50 gl. 63 kr. Vkup 72 gl. 38 kr., kar je že raadeljeno med pogorelce — kolikor mogoče — po primeri škode, ki je posamesne aadela. V imenu obdarovanih se vsim blsgim dobrotnikom in posredovalcem ss dobrotno pomoč priserčno zahvaljujem in jim sakličem: Bog poverni! — Z nabirko sa Zagračane prejel sem od vredništva „Zg. Danice4' tudi že 13 gld. sa pogorelce na Blato, potem ia Mirne
2	gl. 26 kr., is Zatičine 5 gl., is Hrenovic 5 gl. (Nabira se dalje. Vr.)	G. Jalcelj, župnik.
Poterdilo. S hvaležnim sercem poterdim, da sem resničoo prejel nabirko 143 gl. 35 sld. sa pogorelce na Studencu v Ižanski župniji od si. vredništva „Zg. Danice" nabrano in meni podpisanemu sa rasdelitev blagovoljno poslano. (Nabirke se nadaljujejo. Vr.)
Na Studencu, 29. vinotoka 1879.
Jo£ef Hočevar, župnik.
Poterdilo. Farno predstojništvo s tem poterjuje, da je res prejelo 2 gl. 60 sld. zbirk „Zd. Danice" za Ku-kenberške pogorelce. Ob enem se v svojem in v imenu pogorelcev za ta znesek lepo zahvaljuje
Jan. Prolcelj, župnik.
Poterdilo. Za pogorelce pri Sv. Trojici sem prejel po „Zg. Danici" nabranih 9 gl. 20 kr.; iz Hrenovic po preč. g. dr. Sterbencu 10 gl.; iz Trebelnega 6 gl.; is Mirne 2 gld. 26 kr. Za vse darove v imenu nesrečnih nasnanjam naj gorkejši zahvalo.
Pri Sv. Trojici, 30. vinotoka 1879.
Joief Gerčar, župnik.
f Hicingar in njegov spominek. V koledarji družbe sv. Mohorja za leto 1880 nekdo po večem popisuje življenje t gosp. dekana Hicingarja in proti koncu str. 62 pristavlja: „To so obrisi domaijuba, kateri že 13. leto na Postonjskem pokopališču — brea spominka počiva." Ker ima t g. dekan v kapeli Postoojski, na pokopališči 8voj čeden spominek, bi se morebiti marsikomu ustreglo, ako se to naznani.	J. G.
Slikar g. Ivan Snbic biva še zmiraj na Du naj o.
Napis: Johbnn Šubic, Maler in Wien. (Akademie der bild. Künste I, Schillerplatz.)
0 251etnici razglašenega neomadežanega Spočetja
H- D* se bode v farm cerkvi sv. Jakopa v Terstu ob hajala slovesna devetdnevnica z vsakdanjo pridigo v slovenskem jeziku. Naprošen je boje v ta namen izver-sten govornik.
Čč. oo. kapucioi v ravno tem mestu bodo z novimi pripravami ozališali svojo cerkev.
Katoliška družba v Terstu, ktere aavetnica je Ne-omadežana, si je naročila veliko novo štatvo M. D., ki se bode kaj lepo podala v omenjeni cerkvi oo. kapuci-nov. (Vigil.)
Star novomašnik. v Pragi v cerkvi sv. Kajetana
je preč. škof dr. Pruha nekega 651etnega vdovca, očeta več odrašenih otrök, mašnika posvetil. Novoposvečenec je v redu oo. redemtoristov.
Na Dnnajn je bila 26. okt posvečena perva cerkev na čast Jezusovemu najsv. Sercu. Ta lepa cerkev, s dvema zvonikoma, je lastioa redovnic „dobrega Pastirja".
Posvečuj praxnike! V malem zavetniku bi i so Bo. logneškega mesu na Francoskem so na veliki Š marin j nefcteri delavci osmolovali novo ladijo, ki je imela v kratkem biti spušena v morje. Gledali so ljudje, nekteri z začudovanjem, drugi z ne voljo, ker v tistem kraju niso nikoli vidili, da bi bil kdo v prasnik delal. Eden starih mornarjev pa se je vstopil pred skrunivce in rekel
je z močnim glasom: „Jat bi ne hotel nikoli iti v to ladijo, ker gotovo te bode »godila kaka nesreča." In rea, stare ljudi je dobro poslušati: malo mescev pozneje, neko nedeljo, se je nova ladija po strainem barkolomu potopila sredi viharjev s ljudmi vred, ki so se vosili.
(Vigil.)
Religioisfrenid, od dobro ananega P. Serapione e S. Andrea, karmeiita v Linca. Teh vedrilnih in pod-učnih zvezkov je ravnokar prišel na svitlo če t er ti: „Thier und Mensch", ki je nekako dopolnjenje k po-preinjima, akoravno je vsak zveaek sam za-se celota in ni nibče zavezan tudi druzih jemati, ako si enega kupi. Obseg čveterib zvezkov je: I. Gottesleugner; II. Menschenwürde; III. Geistigkeit und Unsterblichkeit der menschlichen Seele; IV. Thier und Mensch, in sicer: A. Aehnlichkeit; B. Unterschied; C. Umbildung; Thierische Menschen. Naj postavimo tukaj iz oddelka o živalskem jeziku (Sprache) samo, kar pise o posnemanji človeških besedi pri živalih:
Posnemanje glasu. Marsiktere živali se sicer naučč kake človeške besede isrekati, ne pa govoriti. Njih besede niso govorica, so le brezmiselno oponašanje.
Ako se pred njimi prav velikrat ponavljajo nektere besede, se njihovo uho na to navadi, in poslednjič jih njih jezik čivka.
To je tedaj zgoli nasledek posnemanja.
Tega, kaj te besede pomenijo, živali ne vedó nič.
Za nje je enako nerazumljivo, če kličejo: „Dobro-došel!" „Dobro jutro!" ali pa: „Spravi se!"
Ne zavedó se ne priljudnosti pri priliznjenih, in ne razžaljenja pri neobtesanih besedah.
Opice pa so še celó veliko manj smožne sa po-snemajuje beséd, kakor mnoge druge živali.
Škorec, papiga, kos, so saj nektere besede smožni ponavljati, opice pa ne.
Govoriti je tukaj na zemlji isločljivo prednost človeika.
Nekemu učenemu na njegovo vprašanje: „Kaj morete temu ugovarjati, da je človek žival?" je karmelit P. Pavel prav dobro odgovoril: „„Vaši lastni, dosdaj čisto pametni pogovori pričajo, da ne izhajate kar od opic; kajti te zvéri nimajo zmožnosti misliti in soditi.""
Dobivajo se zvezki v katoliški bukvami no 20 sld.	*
Poslednje novice. Turki in Gerki so si vedno bolj nasprotni; poslednji zahtevajo velik del Epira za-se.— Pruski kultusminister je protestanški sinodi rekel, da vera mora biti središe vsega nauka v začetnih šolah; enako sinod» hoče varovati verski značaj v viših šolah io ločiti razne verstva, kar je moč. — Francosko se vedno bolj bliža mesarskemu rudečkarstvu. — Na Ruskem ničliarji ali nihilisti skrivaj rijejo in red spodkopujejo. — Na Pruskem in Angleškem se vse peha dokazati, kar želč, namreč, da obstoji pogodba med Avstrijo io Prosijo. — Na Spanjskem se je v velikih povodnjih našel nekak nov Mozes: vidili so namreč zibelko plavajočo med povodni jo po valovih in v nji je ležal šestmesečen deček živ in zdrav. Nadškof v Valenci ga je sprejel v avojo skerb in ga ukazal gojiti na svoje stroške. Ta povodenj je bila strašna; ljudi, ki so bili sredi noči prehiteni od vode, je na stotine konec storilo. V neki ▼asi so vsi potonili, razun duhovnega pastirja, ki je v naglici bežal v zvonik. Do sdaj se vé sa kacih 1000 mertvih; škode je skorej za 100 milijonov. — Pri gla-aoviti razpravi o sdresi je bila tndi prilika ktero o Cer-
kvi reči — saj memogredč, kakor so katoliški govorniki storili. Opazovali smo to reč nekoliko natančniše prebirajo posnetke govorov in moramo reči: 1. Nobeden levičarjev ni nobene besede spregovoril v prid Cerkve (kolikor namreč so posnetki prinesli; natančnih govorov še nimamo). 2. Nobeden desničarjev ni spregovoril zoper Cerkev (akoravno bi kaj malega drugač izraženega želeli). 3. Veči del govornikov ob desni je kako moško « rekel v prid Cerkvi, tudi Hohenwart; pri drugem slov. govorniku tega pogrešamo. Eminentno katoliških volilcev zastopnik tega ne smč prezirati o lepih prilikah, zlasti današnji čas, ako boče svojo dolžnost spolniti. — Z Dunaja hočejo vediti Angleži, da razmere med Rusijo, Nemčijo in Avstrijo se boljšajo in da zveza treh cesarjev je kakor gotova.
MH*hovshe spremembe.
? Ljubljanski škofiji: č. g. Ferd. Kogej gre sa duh. pom. v Trebno (ne v Mémo peč) ; č. g. Tom. Vari v Skocijao (oe_ v št. Jernej) ; č. g. Jož. Merjašec v št. Jernej (ne v Skocijan); č. g. Jan. Žan v Kolovrat; č^ g. Jož. Zalokar, novoposv., v Planino.
Duhovnij« so dobili čč. gg. župniki: Mih. Tavčar Žužemberk; Jan. Dolžan Iban; Jan. Lušin Homec; Jak. Poličar Podbrezje.
Cerkveno vstanovljeni^ so čč. gg. župniki : Jan. Žust na Rovte; Lor. Mazek na Černuče; Ant. Lušin (21. vin.) na Homec.
V	stalni pokoj sta prestopila čč. gg. : Jož. Lavrič, * župnik v Zaplani, in Fr. Svetlin, župnik v Godovitfu; v sačasni pokoj pa č. g. Ant. Rihar, duh. pomočnik v Planini.
Razpisane so torej duhovnije: Zaplana in Go-dovič 30. vinot.; Vače in Tuj niče 16. vinot.; Do-bràva 23. vinotoka.
Y	Teržaški škofiji: Postavljena novoposv. čč. gg.: Dagri Edvard sa kaplana in kateheta pri nunah bene-diktinaricab v Terstu ; Zobsc Peter za duh. pom. v Za-veršju. — Prestavljeni so čč. gg. : Fleišer Mih. sa duh. pom. pri sv. Mariji Večji (pri Jezuitih) v Terstu; Notar Anton za duh. pom. v Jeišane; Plata Val. za dub. pom. v Brezovico.
MMobrolni darovi.
Za Vremske poaorelce na Notranjskem: Mart. Tri-lar 1 gld.
Za pogorelce na Igu: Iz št. Vida pri Zatičini 8 gl. 50 sld.
Za pogorelce na Verhniki: Iz št. Vida pri Zatičini 8 gl. 50 sld.
Za pogorelce v Sarajevu: Po monsig. dekanu: is Kamnika 42 gld. (polovica za cerkev); iz Nevelj 2 gl. 40 sld .; iz cgornj. Tubina 4 gl.; s Tujnic 6 gl. 50 sld.; is Palenovic (Vranje peči) 4 gl.; z Gojzda 2 gl.
Za afrikanski misijon: Iz Horjula 1 križavec sa 2 gl. 12 sld. star. den. — Z Vač preč. g. M. Tavčar 12 gl. — S Tujnic 1 gl. 20 sld. — Z Gorjan 4 gl. — Po gOBp. Porentu neimen. 1 gl. — Iz Cerkelj 1 gl. — Is Vodic 5 gl.
Za družbo sv. Leopolda: Iz Cerkelj 1 gl.
Za sv. Detinstvo: Č. g. Fr. Jarc 1 gl.
(Drogi dar. prih.)
Pogovori z gg. dopisovalci.
č. P. Alb. Br. v 6.: Storilo se bode radostno, kar se d& od naše strani. Bog daj srečo!
Odgovorni vrednik: Lika Jaran.
— Tiskarji in saloiniki: Jožef Blatnikov! nasledniki v Ljubljani.