Veno Taufer
Polaganje opek
živčni onkraj možganov, tudi čustvene reakcije onkraj živčnega sistema - po vsem telesu, tudi s kož^o. še z dlako, ki se ježi iz nje.
(razpravljavec)
golobi mojega vesolja
se trebijo se parijo perje
frfota z zadnjimi kapljami s strehe
oglasi se izzivajo~i žvižg kosa
ali v opranem svetu plešejo žarki ali sence
v opitem zraku zvezdna vrtoglavica okrog mene
iz luže šine kot jeklena viba slepe~a os skoz hrbtenico obrne svet krog se zvija
me žene smetno meglenico v daljo odpihnjeno frfotavo okrog peres ki jih odnaša v travo
med mravlje preizkušajo zvita pota
ni njim ne zvezdam ne golobom mar kaj se mi skriva
*
*
dokler bo kamen bo popadljivo pesem v uroku kroga
pod senco sonca z oblakom
s sprehajalnim korakom
gradi s kovinskim znojem stezice
med kristalnimi pleveli polž
v neskončnost pomnožene
poželjivo zvezde
tod zrcalno me množite
mrak se daleč vidi z ulic pobira črepinje luna v zaroti z oblaki strupi predale srebrnine
skoz sence mačke presustniki pijanci kje ste junaki mesečniki čaka vas navdih visin za vogali megle dežja učitelji v tajni govorici
polnoč ali poldan ni vprasanje časa je vprasanje kdaj bo nebeska jasa neprehodno glasna od sviganja čebel
nebeska drevesnica prazna dovolj za obiranje zvezd in rojenje čebel
*
*
*
razcefrani ljubimec mitov večno umirajočih besneče živih
oster soder do petrograda do rima meglene kronice na planinah trnove
vzkliki kozarci na pot zdaj zgodovina postave se prestopajo kot pogrebci iz oblek vlažni zadah in prah naftalina kam se praznijo utripavi pogledi
po gnojnici dežja žuljave zastave rotijo klečijo
dežela hrkajočih smrčalcev in stegujočih se vratov slabih sap
zatohlih sap soparnih iz zevajočih ust
toliko klicev žvižgov pokov bičev
je mogoče da je smrt
v tej dolini na tem
pobočju
čas v dan
je v noč vtrt
da bi onemela nobene priče spominjam se zasopla gaz spletla
se je zoblačena sinjina
*
*
z vodo se zjasnila obraz potopila beseda vanjo
zakaj se spomin pusti goljufati zakaj
je tako sramežljiv
udari po mizi tre{~i klop
gobec lažniv peter klepec kontrabant
krpan hlevar ~e je zdaj
zakaj ne tedaj
kdo zatrdi da se vrti ~as
kar vrti se naprej pa nazaj
kam kaže križpotje poti
na vse strani
lahko zavije{ vse odkrije{ ko stoji{ kot lipov vpra{aj
podgane se zgrinjajo s prapori du{ebrižni{kih odredov delni{kih družb ban~nih gasilskih brigad
strumni korak strumni korak kleca in extenso korak korak korak in ext. oblak sonce mit odpi{njen domoljubno plesniv pe~at
bel list papirja koža s pogledi poplavljeno ogledalo {e dih ga zdrobi ~repinje
glas pobira glas pobira
metafora je zgodba brez konca brez kraja
*
*
*
*
da dobro in zlo z bitjem vztraja
poskakujejo doneče glave
polne votlega dima smodeče se slame
velike glave stopajo
na žuželčjih nožicah
trebuhe rigajoče nosijo
stopajo po petah si stopajo
v plešah svoje oltarčke nosijo
ne barbari ne vojaki še oslice ne prihajajo skoz odprta vrata kamele in voli še zverine stopajo dlake zajedalce otresajo ne v peterostopih s čekani skoz vrata pa niti zraka za požirek zraka za požirek
ne božji otroci grajski norci napihujejo lica na pompardone in trombe in cimbalaste orglice igrajo
oh saj ni črno še belo ne in ne govorite o vodi pijte vino dobro
*
*
spite jejte marmelado tako bodi in
sanjajte trdno dolgo trdo saj niste na trnih
zgoraj beli oblaki kot skale beli
tu ta kamnita hiša z odmevi spodaj kot bele skale oblaki beli
obilje vode preobilje bogatije ki mrazi v prividih ~eprav skritih v oslepljene kamne ~eznje ~reda suli~astih pogledov
anabaza, za Mandelštama
vek si beseda zver kaj sem ti dolžan tu trohnivo dračje v njem izgine sik s kamenjem zraka vendarle obdarovan si si sem kamenjana
uganka stopinj senca steze vsevprek stopinj
sanj razplinjenih
v težkem spancu
mogoče mOri se morje obrne
*
*
*
*
pokrije z valovi in spet zaspi
ni poti iz letnih časov na brodisčih in prelazih prežijo goljufi in morilci glasovi razposajeni v kamuflažnih capah se tihotapijo posamič
tod ni angelov zgolj čudno hude ptiče so polovili in oskubili nekaj jih se stopica v podzemlju in po karnevalih
otroški prsti božajo kožo sveta vesijo v kapljah lučke na grme naj bodo ošiljeni barvni svinčniki iz zemlje z rokami zgnetenega za mamo skritega se ne dotikajte v zenici ne skalite jim tolmunov
toliko srepih pogledov postrani počečkana zasmetena ograja okrog evropskih trgov biki s svojimi ostrimi kopiti izkopavajo travo zublje
iz nozdrvi sikajoče zagrebejo v jamo za jamo med njimi napihnjena vojaška srajca brez glave stopa za vogale v banko
*
*
*
bordel katedralo gospod prosim kje je pristanišče železniška postaja pogledi se srepo ne ozrejo v smeri kazalca
srepi pogledi pošev v prašni smeri
cmoki v grlu vrišč v krčmi na meniju prežgana bikova jajca
tema se kruši krušijo drevesa krušijo potoki
prezebli členki se dotikajo krušljivih jeseni ob krhki poti med bilkami in kamni pajčevinastih pesmi