Nekaj drobtinic iz preteklosti in sedanjosti
TOŠKO ČELO
Ozemlje šišenskt, občine obsega precej hribovi-tega sveta. ki nam v času počitnic nudi dovolj prilož-nosti za prijetne izlete v neokrnjeno naravo. Prav go-tovo spada med te zanimive točke tudi Toško čelo nekaj nad 560 metrov visok hriD na katerega se vam ne Do težko povzpeti. Kljub precej strmi gorski cesti se prav do vrha lahko »prikopljete« — če že pešačiti ne marate — z avtom. motorjem. tudi s kolesom. a bolj težko. in celo Tomosov avtomatik vas ne bo pu-stil na cedilu.
Do Toškega čela najlaže pridemo po cesti iz Šen-tvida preko Pržanja. Dolnic in Glinice ali iz Podutika. Obe poti se že pred spodnjim koncem naselja zdru-žita ter petjeta do vrha prevala. Tu je križpotje blizu
Pogleds Toškega cela na belo Ljubljano
katerega so že prve hiše Toškega čela' in ob katerem se del poti prevesi navzdol proti Dobrovi drugi pa navzgor do jedra vasi Toško čelo. ki je oddaljeno dobre tri kilometre. Toško čelo torej ni strnjeno nase-Ije. pač pa tvori ta kraj dvoje manjših zaselkov. od katerih šteje vsak le po nekajhiš. Poleg starih doma-čij, ki so se včasih preživljale pretežno s kmetijstvom in ena tudi z gostilno. je mlajši rod postavil nekaj novih poslopij. Za nameček pa je v vasi še peščica vikendov. ki so razmetani po hribu, ter koča lovske družine Toško čelo.
V starih listinah je Toško čelo zapisano kot TOU-STO ZHELO. TOUSTO CELLO. torej debelo čelo. tako že beseda nakazuje obliko tega hriba. V knjigi fevdov je kraj označen z nemškim izrazom VAISTN HIRN. kar nekako ustreza pomenu slovenskega izvirnika. Ime naselja nekateri izgovarjajo napačno: Turško čelo. Pripovedka sicer res govori o tem, da so do tod pridivjali Turki. Ena izmed domačink je nji-hovemu poglavarju med spanjem zabila žebelj v čelo. zaradi česar naj bi kraj dobit ime Turško čelo. Vendar za to zgodbo ni Irdnih zgodovinskih osnov. zato je bolje. če kraj poimenujemo tako. kot je dejan-sko pravilno Toda če že za Turke ne moremo ugo-toviti, ali so res bili na Toškem čelu ali ne. pa lahko z
gotovostjo trdimo da so v času zadnje vojne bili tu kar dvojni zavojevalci. nič kaj bolj prizanesljivi od Turkov. Cez vrh Toškega čela je namreč potekala nemško-italijanska meja. Ozemlje kjer so postav-Ijene domacije je pripadalo Italiji Okupatorji so marca 1943 naselje požgali. prebivalce pa pregnali. Po vojni so se Ijudje vrnili ter vas nanovo pozidali. zato starih. tipicnih siovenskih domačij ni več moč najti.
Prebivalci Toškega čela irriajo posebno ime. Pra-vijo jim »Tošnakarji«. Od tega naziva menda izhaja tudi priimek Tošnak ali Tošnjak. ki pa qa v kraju samem ni več zaslediti. ohranil pa se je v okoliških vaseh.
V spodnjem zaselku Toškeqa čela pa že od nek-daj kraljujejo tri domacije: Krasec. Prevalnik in Ko-zamernik. ki se jim je pozneje pridružil še Hribovcek. Nekdaj so biie to le male lovske koče gradu Ceplje. Ta je stal nedaleč stran na pobočju sredi gozda. V Distvu je bil to lovski dvorec. kajti gozdovi vsenao-krog so Dogati z divjačino. Grad Ceplje (Zheple) omenja tudi Valvasor v znarneniti knjigi »Slava voj-vodine Kranjske« iz leta 1689. V tistem času je bil ravno obnovljen, potem ko je pred leti vanj treščila strela ter qa precej razdejala. Imel je značilno po-dobo piemiškega dvorca. Vse do 18. stoletja je me-njal lastnike. dokler ni razpadel. Njegova posestva so priključili bokalški graščini. iz ostankov zidovja pa je zgrajena marsikatera hiša \z okolice — vse tja do Dobrove.
V zgornjem zaselku Toškega čela so bile še konec prejšnjega stoletja zaporedne hišne številke do še-stice. hiše v spodnjem zaselku pa od sedem do deset. Vendar je zanimivo, da se pri hišah spod-njega zaselka v listinah ne navaja krajevno ime Toško čelo. ampak Ceplje. Današnje Toško čelo je torej sestavljeno iz dveh zaselkov: Toško čelo in Ceplje. ki sta bili včasih samostojni vasi. Ceprav sta po zemljepisni legi ločeni še vedno, pa je novejši čas razlike med njima zabrisal ter ju skupno poimenoval Toško čelo. Pa tudi tu ni prišlo do doslednosti. kajti zgornji konec še vedno nosi ime Toško čelo. med-
,tem ko spodnji. ob cesti na Dobrovo. že spada v ulični sistem Ljubljane. Zdaj je tu Cesta A. Bitenca, ki se začne že v Podgori pri Šentvidu in doseže konec pri Kozamernikovih hišah.
Ce se za konec še malo povrnemo h gradu Ceplje, ne bo odveč tale nasvet: z izleta na Toško čelo se nikar ne vračajte v poznih večernih urah. kajti utegne se zgoditi, da vas bodo preganjali strahovi. Nekdanji graščak je bil namreč zelo krut in brezobziren do svojih tlačanov in celo do svoje družine. Vendar tega, ali hodi »nazaj strašit« on ali kdo od njegovih podložnikov. vam domačini, ki se radi porazgovorijo s preteklosti domačega kraja, ne bodo vedeli pove-dati. Zagotovo pa vam »strahov« ne bodo zaračunali v turistično ponudbo, pa čeprav smo že na Gorenj-skem.
Andrej Mrak