381
UDK 93/94:37.091.33ʺ19ʺ
1.01 Izvirni znanstveni članek
Prejeto: 21. 3. 2024
Simon Malmenvall*
Pouk zgodovine in kolektivne identitete 
skozi politične spremembe v prvi polovici 
20. stoletja 
Teaching History and Collective Identities through Political 
Changes of the First Half of the Twentieth Century 
Izvleček
Študija se posveča posredovanju kolektiv-
nih identitet in družbenih vrednot pri pouku 
zgodovine v osnovnih in srednjih šolah na slo-
venskem ozemlju v prvi polovici 20. stoletja, 
za katero je značilno menjavanje kulturno- 
-ideoloških in državnih okvirov. Šolska raba 
zgodovine je bila tisto področje, ki ji je vsakok-
ratna politična oblast namenjala veliko skrbi, 
da bi vzgajala mladino v zgledne državlja-
ne. Besedilo se opira na pomemben segment 
zbirk Slovenskega šolskega muzeja (SŠM), 
ki ga sestavljajo učni načrti in učbeniki za 
zgodovino ter pedagoška periodika iz pozne 
Avstro-Ogrske, kraljeve in zgodnje socialistič-
ne Jugoslavije. Skozi vsa tri obdobja je opazno 
umeščanje slovenske zgodovine v širše okvire 
kolektivnih identitet, saj so Slovenci ali njihovi 
predniki obravnavani kot del avstrijske ali ju-
goslovanske narodno-državne skupnosti. 
Ključne besede: pouk zgodovine, kolektivne identitete, narodna zavest, 
ideologije, zgodovinopisje, Slovenski šolski muzej
Key words: teaching of history, collective identities, national conscious-
ness, ideologies, historiography, Slovenian School Museum
Abstract
This study is dedicated to the transmission of 
collective identities and social values in the 
context of teaching history in elementary and 
secondary schools on the Slovenian territory 
during the first half of the twentieth centu-
ry which was characterized by the changing 
of cultural-ideological and state formations. 
Scholastic history was the field towards which 
every political regime acted with great care in 
order to educate the youth into model citizens. 
This text is based on an important segment of 
the collections of the Slovenian School Muse-
um (SŠM) represented by scholastic syllabi, 
history textbooks and pedagogical periodi-
cals from the late Austro-Hungary, royal and 
early socialist Yugoslavia. Through all three 
periods, the integration of Slovenian history 
into wider frames of collective identities is 
noticeable; Slovenians or their ancestors were 
perceived as a part of the Austrian or Yugo-
slav ethnic-state communities. 
* Dr. Simon Malmenvall, kustos, Slovenski šolski muzej; docent, Teološka fakulteta Univerze  
v Ljubljani, e-pošta: simon.malmenvall@solskimuzej.si / simon.malmenvall@teof.uni-lj.si.
382 Šolska kronika • 2–3 • 2024
Uvod
Pričujoča študija se posveča posredovanju kolektivnih identitet in z njimi 
povezanih družbenih vrednot pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šo-
lah na slovenskem ozemlju v prvi polovici 20. stoletja. To obdobje so odločilno 
zaznamovale menjave državnih okvirov, pospremljene s političnimi in kulturni-
mi prelomi. Prav šolska raba zgodovine je bila (in ostaja) tisto področje znanja in 
osmišljanja stvarnosti, ki ji je politična oblast – še toliko bolj v ideološko nasičeni 
in nestanovitni prvi polovici 20. stoletja – vselej namenjala veliko skrb, da bi z 
njeno pomočjo vzgajala otroke in mladino v zgledne državljane ter tako utrjevala 
veljavno družbeno ureditev in kolektivne identitete. Vsebinsko in metodološko 
izhodišče besedila predstavlja eden izmed najpomembnejših segmentov zbirk 
oziroma dediščinskih virov Slovenskega šolskega muzeja (SŠM), ki ga sestavljajo 
osnovnošolski in srednješolski učni načrti in učbeniki za zgodovino v slovenskem 
jeziku iz pozne Avstro-Ogrske, kraljeve in zgodnje socialistične Jugoslavije; temu 
se pridružujejo izbrani članki iz slovenske pedagoške periodike obravnavanih ob-
dobij, kjer sta v ospredju strokovna revija Popotnik in časnik Učiteljski tovariš.
1
V študiji osvetljena tematika je na podlagi virov in ustrezne (znanstvene) li-
terature posebej usmerjena k analizi, primerjavi in ovrednotenju glavnih razlik in 
podobnosti pri izpostavljanju posameznih zgodovinskih obdobij, pri podajanju 
idejno-vrednostnega okvira spreminjajočih se kolektivnih identitet in pri splo-
šnih razvojnih značilnosti didaktike pouka zgodovine skozi tri različne države in 
družbene ureditve. Utemeljenost raziskovanja v zgodovinskih virih na tak način 
upošteva sodobne smernice pri vzpostavljanju odnosa med javnostjo in različ-
nimi zvrstmi kulturne dediščine, kamor spadajo tudi muzejske zbirke kot del 
premične dediščine; gre za sestavni del oblikovanja prezentacije, muzealizacije 
in interpretacije kulturne dediščine v širšem pomenu (npr. zbirk, spomenikov, 
arheoloških najdišč), o čemer med drugim govori Listina o interpretaciji in 
predstavitvi območij kulturne dediščine,
2
 ki jo je leta 2008 izdal Mednarodni 
svet za spomenike in spomeniška območja (ICOMOS). V podobnem smislu se o 
muzejskih zbirkah kot temeljnih dokazih in o pomembnosti raziskav izreka tudi 
1 Navedeno gradivo – učbeniki, učni načrti, pedagoška periodika – ima v SŠM dvojni status: po 
eni strani je inventarizirano kot del muzejskih predmetov in zbirk ter posledično velja za spo-
menik premične kulturne dediščine (v skladu s členi 17.–19. Zakona o varstvu kulturne dediš-
čine), po drugi pa je katalogizirano za potrebe muzejske knjižnice (tako v starem listkovnem 
kakor tudi elektronskem katalogu znotraj nacionalnega bibliografskega sistema Cobiss). Če je 
to gradivo obravnavano s stališča muzeološke teorije in prakse, ga je smotrno razumeti kot de-
diščinski vir, ki omogoča raziskovanje, predstavljanje in tolmačenje (interpretacijo) izbranega 
segmenta kulturne dediščine.
2 Doktrina 2: mednarodne listine in dokumenti ICOMOS (ur. Jovo Grobovšek), Ljubljana: Združe-
nje za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij ICOMOS/SI, 2014, str. 45–53.
383 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
ICOMOV kodeks muzejske etike,
3
 ki ga je leta 2004 izdal Mednarodni muzej-
ski svet (ICOM). Obravnavana vsebina članka se navsezadnje povezuje s stalno 
razstavo »Šola je zakon« o zgodovini šolstva in vzgoje na Slovenskem od praz-
godovine do najnovejše dobe. Odprta je bila 22. marca 2022, zasnovana je po 
sodobnih muzeoloških smernicah in zgodovinskih spoznanjih.
4
Šolstvo in kolektivne identitete
Teoretično izhodišče te raziskave je pojem kolektivne identitete
5
 in od tod 
izhajajočih družbenih vrednot, prisotnih v okviru osnovnošolske in srednješolske 
stopnje izobraževanja. Kolektivne identitete in družbene vrednote so obrav-
navane skozi politične prelome v obdobju treh različnih držav (avstro-ogrske 
monarhije, kraljeve in socialistične Jugoslavije), ki obenem predstavljajo tri raz-
lične ideološke sisteme, zgoščene v razmeroma kratkem obdobju prve polovice 
20. stoletja. Politični prelomi so odločilno oblikovali življenje posameznikov in 
bili tudi sami del širših evropskih družbenih sprememb.
6
 Smiselno je opozoriti 
na dejstvo, da imajo posamezniki od nekdaj tako individualne kakor tudi kolek-
tivne identitete, ki delujejo v medsebojno dopolnjujočem se odnosu. Kolektivne 
identitete, med katere v novejših obdobjih evropske zgodovine običajno spadajo 
kulturna, državna in etnična ali narodnostna pripadnost, tvorijo pomembno raz-
sežnost posameznikovega jaza, ki jo omejujejo druge identitete.
7
 
Kolektivne identitete se oblikujejo v določenih zgodovinskih razmerah, 
katerih nepogrešljiv del so različne (državne) institucije. Oblikovanje identitet 
poteka skozi odnos do Drugega, ki je posledica razlik in izključevanj, prek kate-
rih posameznik osmišlja samega sebe in okolje, v katerem živi.
8
 Anthony Smith 
(1939–2016), britanski zgodovinar in sociolog, eden vodilnih teoretikov na podro-
čju narodnega vprašanja, opozarja, da mora posamezna država, če želi vzdrževati 
3 Icomov kodeks muzejske etike (ur. Nejka Batič et al.), Ljubljana: Društvo ICOM, Mednarodni 
muzejski svet, 2005, str. 20–21. 
4 Katalog stalne razstave je še v pripravi, medtem ko je za širšo javnost že na voljo vodnik po raz-
stavi: Šola = zakon: izobraževanje in vzgoja na Slovenskem skozi čas: vodnik po stalni razstavi 
Slovenskega šolskega muzeja (ur. Marjetka Balkovec Debevec). Ljubljana: Slovenski šolski mu-
zej, 2024.
5 Celovito in konceptualno prebojno obravnavo kolektivnih identitet v slovenskem prostoru po-
nuja zbornik: Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja. Slovenski pogledi 
(ur. Vanja Kočevar), Ljubljana: Založba ZRC, 2022.
6 Dejan Ristić, Primerjava jugoslovanskega in evropskega projekta izgradnje skupne identitete: 
analiza osnovnošolskih učbenikov za pouk zgodovine, Magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska 
fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023, str. 4.
7 Prav tam, str. 5; Ksenija Šabec, Homo europeus, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011, str. 
146–147.
8 Ristić 2023, str. 5–6; Stuart Hall, Introduction: Who Needs »Identity«?, Questions of Cultural 
Identity (ur. Stuart Hall in Paul du Gay), London: SAGE Publications, 1996, str. 2–5.
384 Šolska kronika • 2–3 • 2024
povezanost družbenih skupin pod svojim okriljem, poudarjati skupne vrednote, 
simbole in tradicijo;
9
 te gradijo večplastno državno oziroma nacionalno identi-
teto, sestavljeno iz kulturnih, etničnih, ozemeljskih in pravno-političnih prvin. 
Vsebina omenjenih prvin se skozi čas spreminja, kar je med drugim mogoče pri-
kazati na primeru predstave, kaj pomeni biti »zaveden Slovenec«. Slednji morda 
dandanes verjame, da so njegovi predniki tisoč let sanjali o lastni samostojni 
državi, medtem ko se je na začetku 20. stoletja slovenstvo takratnega »zavedne-
ga« pripadnika slovenskega naroda prepletalo z zvestobo avstrijskemu cesarju, 
kasneje pa se je prišteval tako k Slovencem kakor tudi Jugoslovanom.
10
Ključno vlogo pri oblikovanju kolektivnih identitet igra šolski sistem, ki 
predstavlja eno izmed najpomembnejših ideoloških orodij države. V tem pogle-
du je pomenljiva ugotovitev francoskega političnega filozofa Louisa Althusserja 
(1918–1990), da mora družbena formacija, na primer država, če želi obstati, vzpo-
staviti pogoje za lastno reprodukcijo (ohranjanje) in reprodukcijo delovne sile 
(državljanov), ki je podrejena pravilom obstoječega družbenega reda. Vsaka 
družbena formacija reprodukcijo dosega na dva temeljna načina: z ukrepanjem 
represivnega aparata, na primer prek vojske in policije, in z delovanjem ideološke-
ga aparata kot prepleta verskih, kulturnih, izobraževalnih, medijskih in pravnih 
institucij. Glavna razlika med njima je, da represivni aparat deluje predvsem z 
uporabo sile, medtem ko ideološki deluje s posredovanjem vrednot in praks, ki 
skrbijo za trajno navzočnost miselnosti vladajočega družbenega sistema tudi v 
zasebnem življenju posameznika.
11
 Althusser meni, da je šola najpomembnejši 
državni ideološki aparat, saj je v moderni dobi nadomestila Katoliško cerkev ali 
druge vodilne verske skupnosti, ki so bile nosilke starega vrednostnega sistema. 
Šola v svoje delovanje vključuje otroke in mladino vseh družbenih skupin in jih uči 
tako praktičnih spretnosti (npr. računanje, jeziki) kakor tudi vladajoče ideologije 
(npr. državljanska vzgoja, filozofija, zgodovina). Šola namreč poleg izobraževal-
ne opravlja tudi moralno-vzgojno vlogo, ki mlade vzpostavlja kot državljane.
12
 
Na tem področju so učbeniki, zlasti tisti za zgodovino, nosilci identitetno- 
-vrednostnih smernic ter kot takšni podvrženi dejavnikom časa, okolja in vlada-
joče ideologije. Ob političnih prelomih vplivajo na oblikovanje zgodovinskega 
spomina, ki naj bi zagotovil legitimnost novi ureditvi.
13
 Pogosto velja, da je naloga 
9 Anthony Smith, National identity, London: Penguin, 1991, str. 16–17.
10 Ristić 2023, str. 9–10; Jože Vogrinc, Zamišljene skupnosti danes, Zamišljene skupnosti: o izvoru 
in širjenju nacionalizma (Benedict Anderson), Ljubljana: Studia Humanitatis, 1998, str. 189.
11 Ristić 2023, str. 12; Marjan Horvat, Evropska javnost: Premisleki ob njenem nastajanju, Vloga 
množičnih medijev pri oblikovanju slovenske evropske zavesti: kritične perspektive (ur. Ksenija 
Vidmar Horvat), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2012, str. 52; Louis Althus-
ser, Ideologija in ideološki aparati države, Ideologija in estetski učinek (ur. Zoja Skušek Močnik), 
Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 53.
12 Althusser, Ideologija, str. 61; Ristić, Primerjava, str. 13.
13 Ristić 2023, str. 13; Mateja Režek, Sodobna zgodovina v osnovnih in srednjih šolah v socialistični 
Sloveniji, 1945–1990, Prispevki za novejšo zgodovino, 60, 2020, št. 2, str. 134.
385 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
šolske zgodovine upravičevati vsakokratne družbene vrednote na podlagi prete-
klosti, pisci učbenikov pa prek izbora vsebin vzpostavljajo hierarhično razmerje 
med zgodovinskimi dogodki, osebnostmi in procesi, s čimer ustvarjajo družbeno 
sprejete vzorce znanja in ravnanja. Na interpretacijo preteklosti vplivajo tudi s 
konstrukcijo pripovedi, saj morajo izrazoslovje in zapletenost zgodovinskih po-
javov prilagoditi različnim starostnim skupinam učencev oziroma dijakov. Od 
tod je spreminjanje izrazoslovja eden ključnih kazalcev ideologizacije šolske  
zgodovine.
14
Slovensko šolstvo v prvi polovici 20. stoletja
V obdobju tik pred prvo svetovno vojno (1914–1918) je glavnina ozemlja 
današnje Slovenije spadala v avstrijski del avstro-ogrske monarhije. V tem ob-
dobju so delovanje šolstva še vedno zaznamovala načela, zapisana v zakonu za 
osnovne šole iz leta 1869. Ena od pomembnejših posledic šolskega zakona je bila 
uvedba osemletne šolske obveznosti z razširitvijo predmetnika; tu je svoje mesto 
dobil tudi predmet zgodovina. Skupaj z zemljepisom (geografijo) je bil usmer-
jen v spoznavanje domačega okolja, dežele kot ožje in države kot širše domovine 
z ureditvijo, kjer je imelo pomembno vlogo oblikovanje zvestobe do cesarske 
dinastije Habsburžanov. V istem obdobju so bili na področju šolstva značilni 
nekateri pojavi, ki so omogočili njegovo postopno modernizacijo: pospešena 
gradnja šolskih stavb, razširitev šolske infrastrukture na podeželju in urejanje 
pravno-materialnega statusa učiteljskega poklica; to se je prepletalo s pozor-
nostjo do učnih sredstev in pripomočkov (npr. zemljevidi, herbariji) za doseganje 
večje nazornosti poučevanja. Opazen je bil tudi razvoj mladinske in strokovne 
pedagoške periodike za učitelje, kar je bilo povezano z ustanavljanjem učiteljskih 
društev, kjer je izstopala revija Učiteljski tovariš (izhajala je od 1861 do 1941), prva 
te vrste na Slovenskem. Omenjeno obdobje je pomembno opredeljevala postop-
na prevlada slovenskega jezika pri poučevanju. To je bila posledica uveljavljanja 
slovenske narodne zavesti med vsemi družbenimi sloji in obenem naraščajočih 
medetničnih napetosti
15
 v monarhiji, ki so se odražale v nemških in italijanskih 
14 Ristić 2023, str. 14–15; Valerija Bernik, Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih 
učbenikih zgodovine od konca 19. do začetka 21. stoletja na Slovenskem, Doktorska disertacija. 
Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2006, str. 68–70; 86–87.
15 Na tem področju je bila posebej dejavna Družba svetega Cirila in Metoda, narodnoobrambna 
in šolska nadstrankarska organizacija, ustanovljena leta 1885 v Ljubljani. Odpirala je zasebne 
slovenske otroške vrtce in osnovne šole v tistih krajih, v katerih avstrijske šolske oblasti kljub 
zadostnemu številu slovenskih učencev niso dovolile državnih šol s slovenskim učnim jezikom. 
Družba je slovenske državne šole podpirala tudi denarno, učiteljem, dijakom in študentom pa 
podarjala učne knjige in učila. Temeljno raziskavo o tej šolski organizaciji ponuja monografija 
Andreja Vovka: Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Druž-
be sv. Cirila in Metoda, Ljubljana: Slovenska matica, 1994.
386 Šolska kronika • 2–3 • 2024
jezikovno-kulturnih pritiskih za asimilacijo slovenskega prebivalstva, zlasti na 
narodnostno mešanih območjih Koroške, Štajerske, Primorske in Istre.
16
Po koncu prve svetovne vojne je na ruševinah Avstro-Ogrske nastala Kra-
ljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je leta 1929 preimenovala v Kraljevino 
Jugoslavijo. Z mirovnimi pogodbami je bilo slovensko ozemlje razdeljeno med 
štiri države (Jugoslavija, Italija, Avstrija, Madžarska); slovensko prebivalstvo je 
kulturno in izobraževalno avtonomijo v svojem jeziku uživalo zgolj v Jugosla-
viji, kjer je živel tudi največji delež vseh Slovencev. Z ustanovitvijo Univerze v 
Ljubljani leta 1919 je slovensko šolstvo postalo celovit sistem, ki je v novi državi 
– kljub centralističnim težnjam beograjskih oblasti in dela slovenske (liberalne) 
politične elite s tezo o »troedinem jugoslovanskem narodu«, sestavljenem iz Sr-
bov, Hrvatov in Slovencev – odpirala nove možnosti razvoja slovenskega jezika 
na vseh stopnjah poučevanja in področjih znanosti. Poleg tega je postalo sloven-
sko šolstvo, ki se je dotlej oblikovalo na podlagi avstrijskega šolskega sistema, 
ob združitvi kulturno zelo različnih jugoslovanskih pokrajin najbolj razvito in 
z najmanjšim deležem nepismenih v državi,
17
 čemur se je pridruževalo širjenje 
mreže srednjega šolstva, to je gimnazij, meščanskih in poklicnih šol.
18
 Z vidika 
družbene pripadnosti in zvestobe državi je vlogo katoliške dinastije Habsbur-
žanov v šoli zamenjala dinastija pravoslavnih Karađorđevićev, srednjeevropski 
geografsko-kulturni okvir pa okrepljena zavest o slovanski vzajemnosti. Po drugi 
strani je katoliška verska vzgoja v slovenskih šolah ostala skoraj nespremenjena; 
izjema je bil čas najizrazitejšega centralističnega pritiska med t. i. šestojanuarsko 
diktaturo (1929–1934) pod kraljem Aleksandrom I. (vladal: 1921–1934). Prav tako 
so se iz prejšnjega obdobja ohranjale bistvene prvine organizacije šol, učnih na-
vad in splošnega odnosa javnosti do šole kot družbene avtoritete.
19
Neposredno po koncu druge svetovne vojne z zmago partizanskega gibanja 
pod vodstvom komunistov je šolstvo v Sloveniji postalo sestavni del jugoslovan-
skega državnega aparata, ki si je prizadeval za marksistično preobrazbo družbe. 
Da bi šolstvo postalo orodje za vzgojo mladine po komunističnih načelih, ga je 
bilo treba očistiti vsega, kar je oviralo njegovo ideološko sporočilnost, pri čemer 
je bila zahtevana zlasti nazorska neoporečnost učiteljskega kadra. Od tod ni 
presenetljivo, da je v obdobju od konca druge svetovne vojne do osamosvojitve 
Slovenije prišlo v šolstvu do toliko in tako globokih sprememb kakor v nobe-
16 Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 2009, str. 
76–77, 79–80, 83–85; Jožek Špilak, Pouk zgodovine v osnovni šoli v Socialistični republiki Slo-
veniji in vpliv na tedanje generacije, Magistrsko delo, Maribor: Filozofska fakulteta Univerze v 
Mariboru, 2009, str. 13–15.
17 Razlike v deležu pismenosti so bile znotraj nove države ogromne. Tako je bilo leta 1921 na tistem 
delu ozemlja današnje Slovenije, ki je pripadlo Jugoslaviji, pismenih nad 90 % prebivalcev sta-
rejših od 12 let, na območju današnje Severne Makedonije pa je bilo takšnih le nekaj nad 16 %. 
Gl.: Ivan Božić, Istorija Jugoslavije, Beograd: Prosveta, 1972, str. 444.
18 Okoliš 2009, str. 88–91, 95–97.
19 Prav tam, str. 92, 94.
387 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
nem prejšnjem obdobju – v petinštiridesetih letih je bilo več šolskih reform kakor 
prej v celotni šolski zgodovini. Najcelovitejši koncept prenove šolstva je bil ure-
sničen v reformi med letoma 1958 in 1962, ki sicer presega časovni okvir dane 
raziskave. Ne glede na spremembe administrativne in pedagoške narave, je bil 
v povojnem času vselej poudarek na izobraževanju delavske in kmečke mladine 
ter na oblikovanju tehnično-strokovnega kadra.
20
 Do leta 1948, to je pred sporom 
med jugoslovanskim predsednikom Josipom Brozom Titom (vladal: 1945–1980) 
in sovjetskim voditeljem Josifom Visarionovičem Stalinom (vladal: 1924–1953), 
je bila opazna odvisnost od sovjetske pedagogike. Sprva je bila pozornost name-
njena ukinitvi vseh zasebnih šol in odpravi vsakršnega vpliva Katoliške cerkve, ki 
je bila na vzgojno-izobraževalnem področju ves čas svojega obstoja zelo dejavna. 
Medtem je bila skozi celotno obdobje druge Jugoslavije sistematično gojena vzgo-
ja v duhu revolucionarnih pridobitev narodno-osvobodilnega boja in nadaljnjega 
razvoja socializma.
21
 Obenem je ustrezno izpostaviti, da je slovenski izobraže-
valni sistem v tem obdobju dosegel največji kadrovsko-institucionalni razmah z 
ustanavljanjem specializiranih srednjih in visokih šol (leta 1975 je bila na primer 
ustanovljena Univerza v Mariboru), ki so sledile razvoju znanosti in splošnim 
družbenoekonomskim spremembam v Evropi.
22
Menjave identitetnih usmeritev pri pouku zgodovine 
Zgodovina in zemljepis sta imela od leta 1874 v vseh osmih razredih osnovne 
oziroma ljudske šole po 18 učnih ur na teden, kar se ni bistveno spremenilo vse do 
leta 1948. Zgodovina v osnovnih in deloma tudi srednjih šolah se je na prehodu iz 
19. v 20. stoletje v glavnem poučevala s pomočjo t. i. zgodovinskih slik, to je življe-
njepisov pomembnih (avstrijskih) vladarjev. Precej pozornosti je bilo posvečene 
antični grško-rimski civilizaciji, na splošno sta bili okrog dve tretjini učnih ur 
namenjeni obdobjem pred 16. stoletjem, to je staremu in srednjemu veku.
23
 
Po koncu prve svetovne vojne so se začeli pojavljati močnejši klici k mo-
dernizaciji pouka zgodovine tako v metodičnem kakor tudi idejno-vsebinskem 
smislu. Leta 1924 je srednješolski profesor Fran Fink (1885–1972) izdal prvi 
slovenski priročnik za poučevanje zgodovine z naslovom Posebno ukoslovje zgo-
dovinskega pouka na osnovnih šolah, ki je bil namenjen zlasti izobraževanju 
bodočega pedagoškega kadra na učiteljiščih.
24
 Tu je vredno omeniti tudi mari-
borskega srednješolskega profesorja Alberta Žerjava (1904–1985), enega vodilnih 
20 Okoliš 2009, str. 108–110, 113; Špilak, 2009, str. 26–27.
21 Okoliš 2009, str. 110–112; Špilak 2009, str. 20.
22 Okoliš 2009, str. 122–125.
23 Špilak 2009, str. 17; Štefan Trojar, Sodobni pogledi na pouk zgodovine: reformne težnje pri druž-
boslovnih učnih predmetih, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993.
24 Fran Fink, Posebno ukoslovje zgodovinskega pouka na osnovnih šolah, Ljubljana: Slovenska šol-
ska matica, 1924.
388 Šolska kronika • 2–3 • 2024
slovenskih pedagogov prve polovice in sredine 20. stoletja, ki je leta 1937 izdal 
Sodobni zgodovinski pouk, prvo obširnejšo metodiko zgodovine v slovenskem 
jeziku.
25
 Prav tako je bilo v slovenski pedagoški periodiki, na primer v revijah Po-
potnik (1880–1941, 1945–1949) in Pedagoški zbornik (1921–1940), napisanih veliko 
člankov, ki so obravnavali problematiko zgodovine v šoli.
26
 V obdobju med obema 
vojnama, natančneje leta 1926, je v osnovnem šolstvu prišlo tudi do opolnomoče-
nja pouka zgodovine z njegovo ločitvijo od zemljepisa in s tem do nastanka dveh 
samostojnih predmetov. Največ pozornosti oziroma nad polovico celotne snovi je 
bilo posvečene staremu in srednjemu veku.
27
Slovensko šolstvo je bilo po drugi svetovni vojni obnovljeno na podlagi vre-
dnot nove revolucionarne oblasti in z naslonitvijo na izkušnje v Sovjetski zvezi. 
Razvoj pouka zgodovine je zasledoval dva poglavitna cilja: uvajanje novih učnih 
metod, ki bi spodbudile dejavnejšo vlogo učencev, in ideološko zanesljivo pojas-
njevanje zgodovinskih dogodkov, osebnosti in procesov.
28
 Uresničevanje prvega 
cilja je bil počasen proces, medtem ko je napredek pri drugem potekal hitreje. 
Novi učbeniki so bili didaktično in tehnično še skromni, a so že imeli temelj-
ne prvine marksističnega pojmovanja zgodovine, vključno s periodizacijo in s 
prikazovanjem razrednega boja, razvoja delavskega gibanja in vloge množic v 
preteklosti.
29
Pri utrjevanju pripadnosti državi se je intelektualna in politična elita Kra-
ljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije sklicevala na 
obstoj kolektivne skupnosti, to je na skupni izvor in zgodovinsko usodo Jugo-
slovanov kot državotvornega naroda, sestavljenega iz treh "plemen" – Srbov, 
Hrvatov in Slovencev. Vladajoča elita je izvajala poenotenje nacionalne identi-
tete na temelju unitarizma, ki je v ospredje postavljal skupne znake, kakršni so 
jezik, kultura, zgodovina in politični cilji za prihodnost. Privrženci unitarnega 
jugoslovanstva so v nacionalni enotnosti prepoznavali rešitev za verske, pravne 
in gospodarske razlike med združenimi narodnimi skupinami.
30
 Državni aparat s 
poenoteno zakonodajo in s sistematičnim usmerjanjem izražanja jugoslovanske 
identitete v javnosti se je zares vzpostavil šele po uvedbi diktature kralja Ale-
ksandra leta 1929. Tako se je istega leta po sprejetju Zakona o javnem šolstvu 
začela prenova šolskega sistema. Ta je med drugim določal obvezno osemletno 
25 Albert Žerjav, Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana: Slovenska šolska matica, 1937.
26 Špilak 2009, str. 17; Mavricij Zgonik, Zgodovina v sodobni šoli, Ljubljana: Državna založba Sloveni-
je, 1968, str. 40.
27 Zgonik 1968, str. 41; Ristić, Primerjava, str. 80; Vlado Schmidt, Osnovna šola na Slovenskem 
1869–1969, Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970, str. 549.
28 Zgonik 1968, str. 41; Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednaro-
dnega priznanja Republike Slovenije (1848–1992) (ur. Jasna Fischer et al.), Ljubljana: Mladinska 
knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005, str. 907.
29 Špilak 2009, str. 19.
30 Ristić 2023, str. 28–29; Jurij Perovšek, Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski 
problematiki 19. in 20. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 14.
389 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
in brezplačno šolanje za otroke med 6. in 14. letom starosti, po štiriletni osnovni 
šoli pa so učenci lahko nadaljevali izobraževanje na višji narodni šoli (od 5. do 8. 
razreda), nižji gimnaziji, meščanski ali strokovni šoli. Splošno mnenje strokov-
njakov je namreč bilo, da je Jugoslavija le ozemeljsko združena in da je še daleč 
od skupne nacionalne zavesti, k čemur naj bi odločilno prispevalo višanje deleža 
pismenosti med (mladimi) državljani.
31
 Ena osrednjih nalog osnovne šole je bila 
vzgajati mladino v duhu državno-narodne enotnosti in verske strpnosti ter jo 
pripravljati za dejavne državljane.
32
V času prve Jugoslavije se izdajanje enotnih šolskih učbenikov, se uporabljali 
v celotni kraljevini, kljub željam oblasti ni uresničilo. Med razloge za neuspeh 
je mogoče prištevati slabo gospodarsko stanje v državi in neusklajenost zamisli, 
do kolikšne mere naj bi bili učni načrti in učbeniki poenoteni. Pri pouku zgo-
dovine so učni načrti predvidevali stapljanje narodnih zgodovin treh "plemen" 
v zaključeno celoto in poudarjanje skupnih delov preteklosti, pri čemer se je v 
učbenikih odražala večja zastopanost srbske zgodovine.
33
 Pouk zgodovine je bil v 
učbenikih tega časa v precejšnji meri zasnovan biografsko oziroma predstavljen 
skozi življenje in delo pomembnih osebnosti, med katerimi so prevladovali vla-
darji. Osebnostim so bile pogosto pripisovane moralne vrednote, ki jih je država 
želela krepiti pri svojih državljanih. Posebno mesto je bilo dodeljeno kraljema 
Petru I. (vladal: 1903–1921) in Aleksandru I. iz rodbine Karađorđevićev. Aleksan-
drovo vladanje se je enačilo z izpolnitvijo najvišjega cilja vseh Jugoslovanov, 
to je z bivanjem v skupni državi, za katero naj bi se borili skozi celotno svojo  
zgodovino.
34
 
Jugoslovane so učbeniki predstavljali kot zgodovinski narod, ki je po kul-
turi evropski, v primerjavi s katerimi igrajo Turki (Osmani) vlogo pomembnega 
Drugega. Ti so ob koncu srednjega veka prekinili "slavno obdobje" samostojnosti 
jugoslovanskega naroda vse do "osvoboditve in zedinjenja" v novejši zgodovini. 
Vlogo pomembnega Drugega igrajo tudi Nemci in Madžari, ki naj bi zatirali iz-
raze jugoslovanske narodne samostojnosti. S poudarjanjem značajske lastnosti 
svobodoljubja in junaštva sredi bojev proti zatiranju so avtorji želeli poudariti 
skupne poteze Jugoslovanov skozi zgodovino, ki naj bi se prenašale tudi na so-
dobne prebivalce Kraljevine Jugoslavije.
35
 Po uvedbi kraljeve diktature so učbeniki 
še izraziteje odražali politiko nacionalnega unitarizma. Sprememba je bila vidna 
že pri izrazoslovju, začenši z menjavo "plemenskih imen" – »zgodovina Srbov, 
31 Ristić 2023, str. 30, 32–33; Pavel Flere, Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim 
kazalom, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 1929, str. 18; Pieter Troch, Nationalism and Yugoslavia: 
Education, Yugoslavism and the Balkans before World War II, London: Tauris, 2015, str. 44–47.
32 Ristić 2023, str. 33.
33 Ristić 2023, str. 34 , 36; Troch, Nationalism, str. 45–48; Dragica Koljanin, Methodological and 
Motivational Basis of History Textbooks for Primary Schools in the Kingdom od Yugoslavia 
(1918–1941), Istraživanja, 26, 2015, str. 134.
34 Ristić 2023, Primerjava, str. 36, 83; Koljanin, Methodological, str. 133, 136. 
35 Ristić 2023, str. 83–84, 86.
390 Šolska kronika • 2–3 • 2024
Hrvatov in Slovencev« je tako postala »zgodovina Jugoslovanov«. Kljub temu se 
je vse do razpada prve jugoslovanske države v šolskih učbenikih, ki za celotno dr-
žavo niso bili enotni, še vedno v določeni meri razvijala posebna identiteta Srbov, 
Hrvatov in Slovencev, ki je obstajala skupaj s krovno državno-narodno zavestjo.
36
Po drugi svetovni vojni je na strani zmagovitega partizanskega gibanja ob-
veljala odločitev za obnovitev skupne države, vendar na drugačnih ideoloških 
temeljih. Komunistično vodstvo je bilo prepričano, da bo socializem kot nadna-
cionalno usmerjena ideologija presegel različna socialno-kulturna izhodišča 
jugoslovanskega prebivalstva. Ob tem je bilo v povojnih ustavah (leta 1946, 1963 in 
1974) uveljavljeno načelo narodne enakopravnosti in samostojnosti v okviru šes-
tih republik, s čimer naj bi bila skozi federativno državno ureditev posameznim 
narodom zagotovljena možnost za uresničevanje lastnih interesov.
37
 Socialistič-
no jugoslovanstvo naj bi pod geslom "bratstva in enotnosti delavskega razreda" 
predstavljalo povezovalno prvino med različnimi narodi, ki so lahko izražali 
svojo edinstvenost v razmerju do drugih narodov ob upoštevanju nadrejene ju-
goslovanske identitete.
38
 Eden ključnih simbolov državne enotnosti je bil Josip 
Broz Tito; pri razvoju Titovega kulta osebnosti je imel pomembno vlogo njegov 
rojstni dan, ki se je praznoval kot dan mladosti in prek katerega se je utrjevala vez 
med voditeljem in mladino. Kolektivistični duh vzgoje za spodbujanje bratstva in 
enotnosti je postal jedro povojne šolske socializacije otrok in mladine. Mladi so 
se udeleževali delovnih akcij, športnih tekmovanj, kulturnih prireditev, izletov in 
drugih oblik srečevanja s svojimi vrstniki iz celotne Jugoslavije.
39
Socialistični ideologi so posebej skrbno posegali v učbenike za pouk jezika, 
književnosti in zgodovine, iz katerih so odstranili verska besedila in "nepri-
merne" zgodovinske teme. Na novo so jih dopolnili z ideološko ustreznejšimi 
vsebinami o delavskem gibanju in narodnoosvobodilnem boju. V tej luči ni pre-
senetljivo, da so se najbolj posvečali zgodovini od 19. stoletja naprej, v šestdesetih 
letih je celo več kot polovica učne snovi zajemala obdobje od prve svetovne vojne 
do sodobnosti.
40
 Oblast je vprašanje pomanjkanja ideološko ustreznih učbeni-
kov sprva reševala s prevodi sovjetskih, čeprav ti niso bili usklajeni s kulturnimi 
okoliščinami jugoslovanskega prostora. Prvi učbeniki zgodovine jugoslovanskih 
avtorjev so začeli izhajati šele sredi petdesetih let 20. stoletja; vzporedno s tem 
se je postopno uveljavila struja, ki je zagovarjala samostojnost republik pri ure-
janju učnih načrtov in učbenikov.
41
 Vlogo negativnega Drugega so igrali pretekli 
36 Ristić 2023, str. 37–38; Troch, Nationalism, str. 230–231.
37 Ristić 2023, str. 48–49; Perovšek, Jugoslovanstvo, str. 18–19.
38 Ristić 2023, str. 50.
39 Ristić 2023, str. 53–54; Olivera Milosavljević, Otac – genije – ljubimac: Kult vladara – najtrajniji 
obrazac vaspitanja dece, Biblioteka Helsinške Sveske, 23, 2006, str. 201; Suzana Miovska Spaseva, 
Dosežki in protislovja v razvoju šolstva in pedagogike v socialistični Makedoniji (1945–1990), 
Sodobna pedagogika, 66, 2015, št. 2, str. 110.
40 Ristić 2023, str. 54–55, 80.
41 Režek 2020, str. 135–137.
391 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
vladajoči razredi in cesarstva (npr. rimsko, osmansko, avstrijsko) ter zahodna 
kapitalistična družba; zgodovina jugoslovanskih narodov pred narodnoosvobo-
dilnim bojem je bila v temelju prikazana kot zgodovina potlačenosti pod tujimi 
narodi (npr. Nemci, Turki, Madžari) in njihovo domačo "buržoazijo". Prav tako je 
bila negativno ovrednotena elita prve Jugoslavije s svojim centralizmom, ki ji je 
kot nasprotje postavljena "demokratična" Jugoslavija z urejenimi narodnimi pra-
vicami.
42
 V tem kontekstu se je uradna narodna zavest odražala v dvojnosti med 
zavestjo posameznega naroda in socialističnim jugoslovanstvom.
43
Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v Avstro-Ogrski
Prvi reprezentativni primer smernic za poučevanje zgodovine iz poznega 
obdobja avstro-ogrske monarhije je Učni načrt za osemrazredne ljudske šole 
iz leta 1901, napisan v slovenskem jeziku. Ta navaja zgodovino in zemljepis kot 
združena predmeta, ki se poučujeta od 3. razreda naprej, a ju vsebinsko obrav-
nava ločeno. Število ur pouka zgodovine postopno narašča ter v 7. in 8. razredu 
doseže tri ure tedensko.
44
 Z vidika kolektivnih identitet in družbenih vrednot je 
pomenljivo, da načrt na začetku poudarja, naj pouk zgodovine spodbuja pripa-
dnost tako ožji domovini oziroma domačemu okolju (domovju) kakor tudi širši 
domovini oziroma državi. Poučevanje zgodovine naj se prične s povestmi iz ljud-
skega izročila in s spoznavanjem domačega okolja, nadaljuje naj se z življenjepisi 
"slavnih Kranjcev", nato s temeljnim pregledom staroveške, srednjeveške in no-
voveške zgodovine, kar velja za 6. razred. Omenjeni pregled naj se v 7. razredu 
nadgradi z zgodovino ozemlja avstro-ogrske monarhije, nadaljuje s ključnimi do-
godki za razvoj »vesoljnega človeštva« in sklene s spoznavanjem »državljanskih 
dolžnosti in pravic«, kar učence v 8. razredu pripravlja na odgovorno življenje v 
državni skupnosti.
45
 Skoraj enako je zasnovan Učni načrt za šestrazredne ljudske 
šole iz leta 1904, prav tako napisan v slovenščini. Tudi v njem je pouk zgodovine 
razumljen prvenstveno kot spodbujevalec domoljubja.
46
 Podobno strukturo od-
raža učni načrt za gimnazije iz leta 1909, napisan v nemškem jeziku in veljaven 
za celotno monarhijo. Načrt določa, naj bo v nižjih razredih gimnazije v ospredju 
pripovedna zgodovina, v višjih pa dogodkovna – oboje naj se vseskozi povezuje 
s predmeti na področju naravoslovja, gospodarstva in kulture. V zadnjem (8.) 
razredu naj se pouk zgodovine izvaja kot povzetek nedavne preteklosti in drža-
42 Ristić 2023, str. 88, 91.
43 Ristić 2023, str. 58–59. Pregledno študijo o dvojnosti med posameznimi narodnimi identiteta-
mi in socialističnim jugoslovanstvom v povojni Jugoslaviji podaja doktorska disertacija Tomaža 
Ivešića: A Turning Point in the Yugoslav National Question: No More Room for Yugoslavs, Fi-
rence: European University Institute, 2020.
44 Učni načrt za osemrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1901, str. 1.
45 Prav tam, str. 14.
46 Učni načrt za šestrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1904, str. 11–12.
392 Šolska kronika • 2–3 • 2024
vljanskega znanja (Bürgerkunde), kamor spada poznavanje delovanja države in 
družbe z osnovami sociologije.
47
 
Splošno opazna razlika med osnovnošolskimi in srednješolskimi učbeniki 
poznega obdobja avstro-ogrske monarhije na področju posredovanja kolektiv-
nih identitet in vrednot je v tem, da se te pogosteje in bolj vzneseno izražajo za 
potrebe osnovnošolskega pouka, bolj posredno pa za potrebe srednješolskega. 
Očitno je, da njihovi pisci prepoznavajo večjo potrebo po usvajanju identitetno-
vrednotnih vsebin na nižji stopnji izobraževanja, s čimer želijo ustvariti podlago 
za pripadnost domovini in cesarski dinastiji, ki naj bi se iz otroških let prelila v 
kasnejša življenjska obdobja. Tu je zanimiv primer priročnika za učitelje z nas-
lovom Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih šol iz leta 1910. Sestavljen 
je kot zbirka poglavij (»učnih slik«) o znamenitih avstrijskih vladarjih in drugih 
osebnostih tako širše avstrijske kakor tudi ožje slovenske zgodovine (npr. Ciril 
in Metod, grof Herbart Turjaški, princ Evgen Savojski, Anton Martin Slomšek). 
Njegov namen je pomoč učiteljem pri pripravi učnih ur, ki »nudi podatke iz do-
mače zgodovine s posebnim ozirom na našo vladarsko rodovino, ker mora biti 
zgodovinski pouk v prvi vrsti šola domovinskega čuta in požrtvovalnega rodolju-
bja«.
48
 Pomenljivo je, da se kot prva zgodovinska slika pojavi življenjepis cesarja 
Franca Jožefa I. (vladal: 1848–1916) v poglavju Naš cesar,
49
 ki že po naslovu odraža 
zvestobo vladarju oziroma dinastiji in ki je z desetimi stranmi tudi najobsežnejša 
od vseh slik. Tu je neposreden poziv k ljubezni do cesarja: 
»Ljubimo torej svojega presvetlega cesarja, zakaj tudi on je vselej kazal v 
vsem svojem življenju ljubezen in dobrotljivo srce do svojih podložnikov. Koli-
ko upornikom in hudodelcem je odpustil kazen ali na smrt obsojenim daroval 
življenje! Koliko milijonov je že razdal ubogim in sirotam, za razne zavode in 
koristne naprave!«
50
 
Na koncu priročnika – podobno kakor v snovno bogatejšem učbeniku 
zgodovine za meščanske šole
51
 – je posebno in razmeroma obsežno poglavje o 
državni ureditvi ter dolžnostih in pravicah državljanov.
52
 Podobno kakor v ome-
47 Pidoll, Michael: Der neue Normallehrplan des Gymnasiums, Dunaj: Manzsche k. u k. Hof-Ver-
lags Buchhandlung, 1909, str. 7–8. Tu je mogoče opaziti, da učni načrt vključuje nove vsebinske 
pristope, saj se je v tem obdobju sociologija uveljavila kot samostojna znanstvena disciplina. 
Temeljni pregled zgodovine evropske sociologije: Soziologiegeschichte. Wege und Ziele (ur. 
Christian Dayé in Stephan Moebius), Berlin: Suhrkamp, 2015.
48 Fran Marolt, Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih šol, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 
1910, str. III.
49 Prav tam, str. 5–15.
50 Prav tam, str. 13.
51 Josip Brinar, Zgodovina za meščanske šole, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1909, str. 147–152. 
Tudi v tem učbeniku je mogoče zaslediti neposreden poziv k zvestobi cesarju: »Prva in najime-
nitnejša dolžnost vsakega državljana je zvestoba in pokorščina presvetlemu cesarju.« (Prav tam, 
str. 152)
52 Marolt 1910, str. 126–133.
393 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
njenem učbeniku za meščanske šole
53
 je grofu Herbartu Turjaškemu (1528–1575), 
ki se je odlikoval v bojih proti osmanskim osvajanjem Srednje Evrope, pripisan 
slovenski izvor, s čimer je izpostavljena vojaška tradicija Slovencev, ne le njihovo 
kmečko življenje. Med drugim je zapisano: »Herbart Turjaški … je bil najslavnejši 
junak in najpogumnejši vojščak izmed vseh, kar smo jih imeli Slovenci v turških 
vojnah.«
54
 Ni presenetljivo, da pisec priročnika poleg cesarja Franca Jožefa najviš-
je vrednoti Antona Martina Slomška (1800–1862), saj naj bi se v njem zlivali vsi 
družbeni ideali takratnega časa: predanost slovenski narodni identiteti (»rodo-
ljubje«), zlasti z ustanavljanjem ljudskih šol in s pisanjem slovenskih knjig, naj bi 
združeval z zvestobo dinastiji (»domoljubje«),
55
 medtem ko je v danem primeru 
njegovo duhovniško in škofovsko poslanstvo potisnjeno v ozadje.
56
Učbenik z naslovom Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega 
mira za višje razrede srednjih šol iz leta 1911, ki obsega 358 strani, predstavlja 
najobsežnejšo šolsko predstavitev zgodovine v slovenskem jeziku pred prvo sve-
tovno vojno. Učbenik podaja pregled obče in vanjo vpete avstrijske zgodovine z 
razmeroma skromno pozornostjo do slovenskega ozemlja, ki se pne od konca 
antičnega Rima do vključno tridesetletne vojne. Tu se kot didaktično koristni 
kažejo rodovniki pomembnejših srednjeevropskih vladarskih rodbin (npr. Ka-
rolingi, Babenberžani, Luksemburžani, Habsburžani), ki so podani ob koncu 
učbenika.
57
 Največ pozornosti pisec učbenika namenja politični zgodovini, a pri 
vsakem obdobju dosledno dodaja krajše (pod)poglavje o kulturni zgodovini, npr. 
književnosti, umetnosti in znanosti – največji delež kulturne zgodovine je na 
dobrih desetih straneh vključen v obravnavo italijanskega humanizma in rene-
sanse.
58
 Z vidika slovenske narodne zavesti je zanimivo, da je razmeroma veliko 
pozornosti namenjene Slovanom v zgodnjem srednjem veku,
59
 pri čemer avtor 
Slovane v Karantaniji in Panoniji imenuje »Slovenci«
60
 ali »korotanski Sloven-
ci«.
61
 Nasprotno pa slovenske kmečke upore
62
 obravnava le na dveh straneh in v 
sklopu politično-verskih pretresov v Srednji Evropi 16. stoletja – kmečki upori 
tako ne tvorijo posebne teme, ki bi bila umeščena v socialno zgodovino. Podobno 
53 Brinar 1909, str. 88–90.
54 Marolt 1910, str. 57.
55 Prav tam, str. 90–94.
56 O večplastni podobi Slomška v slovenski kulturni zavesti: Monika Deželak Trojar, Kanonizacija 
Antona Martina Slomška v verskem in kulturnem kontekstu, Kulturni svetniki in kanonizacija 
(ur. Marijan Dović), Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 287–308.
57 Matija Pirc, Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje razrede srednjih 
šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1911, str. 349–358.
58 Prav tam, str. 231–242.
59 Prav tam, str. 39–49.
60 Prav tam, str. 44, 48–49.
61 Prav tam, str. 66–68.
62 Prav tam, str. 276–278.
394 Šolska kronika • 2–3 • 2024
sta tudi reformaciji na Slovenskem namenjeni le slabi dve strani,
63
 in še to znot-
raj podpoglavja »Luteranstvo na Avstrijskem«, kjer sta bežno omenjena Primož 
Trubar (1508–1586) in Jurij Dalmatin (1547–1589). V tej zvezi je omenjen pomen 
protestantizma za slovensko književnost: »Poleg verskih so spisali še razne jezi-
kovne in šolske knjige in s tem so osnovali novoslovensko slovstvo. Največ zaslug 
gre Trubarju, ki je propovedoval [pridigal] na Kranjskem, Štajerskem in Gori-
škem.«
64
 Protireformacija na Slovenskem ni deležna nikakršne pozornosti.
Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni za višje razrede 
srednjih šol iz leta 1912 predstavlja nadaljevanje zgoraj obravnavanega učbenika, 
ki zajema čas od sredine 17. do začetka 20. stoletja. V primerjavi s prejšnjim je 
snov še bolj usmerjena v politično zgodovino, kultura je izrecno osvetljena zgolj v 
dveh krajših podpoglavjih Umetnost v 17. in 18. stoletju
65
 ter Književnost in umet-
nost v 19. in 20. stoletju.
66
 Pogled na najnovejše obdobje (1848–1911) je opredeljen 
kot »doba nacijonalnega združevanja«,
67
 kjer pa ni mogoče najti obravnave slo-
venskega narodnega gibanja. Z vidika kronološke razporeditve, ki ne upošteva 
drugod dosledne razvrstitve v krajša zgodovinska obdobja, posebnost predstavlja 
poglavje o razvoju ruske države od srednjega veka do 19. stoletja.
68
 Pomembno je 
izpostaviti, da v učbeniku ni opaziti izrazitejših vrednostnih sodb, medtem ko 
je z vidika domovinske zavesti zanimivo opravičevanje notranjepolitične krize v 
avstro-ogrski monarhiji konec 19. stoletja: 
»Kdor pa opazuje notranji razvoj natančneje, ta vidi, da so politični boji 
naše države znaki napredka, da so nastali pod vplivom velikih idej; Avstro-Ogr-
ska ne propada, temveč se vzdiguje, njeni notranji boji vodijo … k razjasnitvi. 
Vzlic narodnostnim prepirom se ojačujejo posamezni narodi na kulturnem in 
gospodarskem polju.«
69
 
Ob koncu sledi še neposredna pohvala cesarja Franca Jožefa I.: »V našem 
cesarju slavimo ustanovitelja moderne avstro-ogrske velevlasti, pospešitelja 
umetnosti in duševne omike. … Energija, točnost, zvestoba, … marljivost; … te 
lepe lastnosti ga spremljajo tudi še kot sivolasega starčka.«
70
Slovenski pedagoški tisk poznega avstro-ogrskega obdobja ni nekritično 
sprejemal obstoječih učnih načrtov in učbeniških razlag. Tako članek Ivana Šege 
(1871–1936), učitelja in organizatorja učiteljskih društev, o zgodovinskem pouku v 
63 Prav tam, str. 292–293.
64 Prav tam, str. 293.
65 Franc Komatar in Matija Pirc, Zgodovina novega veka od westfalskega miru do današnjih dni za 
višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1912, str. 146–148.
66 Prav tam, str. 178–180.
67 Prav tam, str. 217–280.
68 Prav tam, str. 85–104.
69 Prav tam, str. 246.
70 Prav tam, str. 247.
395 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
reviji Popotnik iz leta 1905 po eni strani pohvali »intenzivno gojenje« zgodovine 
kot osnove nadaljnjega izobraževanja, ki ga predvideva šolska zakonodaja, po 
drugi strani pa opozarja na pomanjkanje slovenskih in slovanskih tem v osnov-
nošolskih učbenikih za zgodovino.
71
 Šega izpostavlja še eno večjo pomanjkljivost 
pouka zgodovine, to je neprilagojenost učnih vsebin na doživljanje deklic. »Po 
našem mnenju nikakor ne more zanimati deklic dolga vrsta onih vojska, po-
bojev itd., ki jih ravno sedaj dobivamo v naših berilih. Za deklice bi morali biti 
taki berilni sestavki, kjer se nahajajo životopisi za zgodovino človeštva važnih 
žena«, čemur bi se pridružila na splošno večja pozornost do kulturne zgodovi-
ne.
72
 Podobno razmišlja Pavel Flere (1883–1963), srednješolski profesor in šolski 
uradnik, v svojem članku o moderni didaktiki, objavljenem leta 1910 v isti reviji, 
ki smoter pouka zgodovine opredeli kot »etičen in psihologičen«. Zgodovina naj 
bi učencem in dijakom dajala smisel za »narodne ideale«, od koder sklepa, da 
(osnovnošolska) mladina ne potrebuje svetovne zgodovine, temveč ji zadostu-
je zgodovina njihovega naroda in domovine, »drugi narodi pridejo v poštev le 
takrat, kadar pridejo … v dotiko z njegovim narodom«.
73
 V ospredju pouka naj 
bi zgodovina dežele in države, in sicer kulturna, ki »ima opraviti z življenjem in 
navadami naroda«,
74
 pri čemer bi morala prav ta postati vodilna, medtem ko bi se 
politična morala nanjo naslanjati.
75
 Enako stališče isti avtor povzema v recenziji 
zgoraj obravnavanega priročnika Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih 
šol. Tu poleg zagovora prvenstva kulturne zgodovine graja »hiperlojalnost« do 
države, ki se med drugim kaže v premajhni pozornosti do slovenskih protestan-
tov in kmečkih upornikov, pri duhovniku, šolniku in pesniku Valentinu Vodniku 
(1758–1919) pa na primer v zamolčevanju njegove naklonjenosti do Francozov.
76
 
Postopno širjenje idejno-vrednotnih obzorij onkraj zvestobe avstro-ogrski državi 
je mogoče opaziti v anonimnem članku v pedagoškem časniku Učiteljski tova-
riš iz leta 1913, kjer je v pozitivni luči obravnavana ideja o povezovanju južnih 
Slovanov, ki je dobila zagon po zmagah Srbije in Bolgarije v takrat odmevnih 
balkanskih vojnah (1912–1913). Za jugoslovansko idejo je navedeno, da predstavlja 
nadaljevanje slovenske narodne zavesti, nad katero so slovenski učitelji pretežno 
navdušeni. Članek poziva vse južnoslovanske »napredne« (liberalne) učitelje, naj 
se združijo v zasledovanju istih ciljev, to je »kulturnega in socialnega napredka 
bratskih narodov«, saj naj bi bil prav v povezovanju učiteljstva »ključ do rešitve 
jugoslovanskega vprašanja«.
77
71 Ivan Šega, Nekaj o zgodovinskem pouku, Popotnik, 26, 1905, št. 11, str. 334–335.
72 Prav tam, str. 335.
73 Pavel Flere, Odlomki iz moderne didaktike, Popotnik, 31, 1910, št. 8, str. 230.
74 Prav tam, str. 231–232.
75 Prav tam, str. 233.
76 Pavel Flere, Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih šol (priredil Fran Marolt), Popot-
nik, 31, 1910, št. 9, str. 282–283.
77 Anonimno, Jugoslovanstvo in učiteljstvo, Učiteljski tovariš, 53, 1913, št. 19, str. 1.
396 Šolska kronika • 2–3 • 2024
Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v prvi Jugoslaviji
Izbrani reprezentativni primer učnega načrta iz časa neposredno po druž-
benem prelomu ob ustanovitvi jugoslovanske države predstavlja Učni načrt 
(nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kraljevini Srbov, 
Hrvatov in Slovencev iz leta 1926. Izdan je bil v Beogradu, a napisan v slovenskem 
jeziku za potrebe slovenskih osnovnih šol. V njem je predmet zgodovine z ura-
dnim nazivom Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev določen kot samostojen 
– ne več skupaj z zemljepisom kakor v prejšnji državi – in predpisan za 3. in 4. ra-
zred.
78
 Smoter pouka zgodovine je »buditev nacionalnih in patrijotskih čustev«, 
od koder je usmerjen v spoznavanje narodne zgodovine, ki je razumljena kot sku-
pna za Srbe, Hrvate in Slovence. V 3. razredu naj bi se obravnavala dva časovno 
različna, a domovinsko uporabna tematska sklopa: preselitev Slovanov na Balkan 
in prizadevanja za nastanek jugoslovanske države v novejšem obdobju, ki jih nad-
grajuje spoznavanje dinastije Karađorđevićev. Medtem pa je za pouk v 4. razredu 
predviden kratek pregled zgodovine južnih Slovanov od srednjeveških vladarjev 
do sodobne Jugoslavije, čemur sta dodani dve vodili – zgodovina naj se pouču-
je uravnoteženo, glede na vse tri »veje« jugoslovanskega naroda, in ob stalnem 
upoštevanju prostorske umeščenosti snovi s pomočjo zemljevidov.
79
 Še izrazi-
tejšo pripadnost jugoslovanski ideji pričakovano odraža učni načrt za osnovne 
šole, izdan leta 1933, to je štiri leta po razglasitvi kraljeve diktature in preime-
novanju države v Kraljevino Jugoslavijo. Smoter pouka zgodovine je opredeljen 
kot »seznanjanje učencev s preteklostjo jugoslovanskega naroda in vzgajanje v 
nacionalnem duhu«, kar je dodatno poudarjeno ne le z odsotnostjo vključitve 
splošne (evropske) zgodovine, temveč tudi s pisanjem o enem jugoslovanskem 
narodu brez omenjanja Srbov, Hrvatov in Slovencev. Drugače od predhodnega 
učnega načrta se v 3. razredu obravnavajo ključne zgodovinske osebnosti, npr. 
Ciril in Metod ter sveti Sava iz srednjeveškega in Georgije Petrović (Karađorđe) iz 
novejšega obdobja, v 4. razredu pa znova sledi pregled jugoslovanske zgodovine 
od naselitve Slovanov do ustanovitve Jugoslavije, pri čemer je največ pozornosti 
namenjene srbski zgodovini.
80
Eden kronološko najzgodnejših slovenskih učbenikov za zgodovino po usta-
novitvi jugoslovanske države je bil namenjen meščanskim šolam in v dveh delih 
izdan leta 1922. Oba dela sta posvečena jugoslovanski preteklosti, pri čemer je že v 
prvem, ki obravnava čas od prazgodovine do renesanse, opazno največ pozornos-
ti posvečene dogajanju na srbskih tleh; prav tako je opazno prvenstvo politične 
zgodovine, kjer kot vidnejši izjemi delujeta poglavji Kultura v srednjem veku v 
78 Učni načrt (nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kraljevini Srbov, 
Hrvatov in Slovencev, Beograd: Državna štamparija, 1926, str. 2.
79 Prav tam, str. 12–13.
80 Prav tam, str. 7–8.
397 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
prvem
81
 in Kultura v novejši dobi
82
 za 19. stoletje v drugem delu. Z vidika kolektiv-
nih identitet je povedno, da se skozi drugi del učbenika, ki zajema čas od začetka 
16. stoletja do ustanovitve Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, obravnavano 
prebivalstvo dosledno imenuje Jugoslovani, s čimer se tedaj aktualna opredelitev 
prenaša na predhodna zgodovinska obdobja, celo v primeru poznosrednjeveških 
kmečkih uporov, kjer so uporniki označeni za »jugoslovanske kmete«.
83
 Zadnji 
sklop drugega dela je posvečen ustavoznanstvu,
84
 kjer je prikazana državna in 
družbena ureditev jugoslovanske kraljevine. Prav to učbenik dela sorodnega 
prejšnjim avstro-ogrskim in poudarja njegovo usmerjenost v oblikovanje dijakov 
kot zvestih državljanov. Podobno kakor v avstro-ogrskih učbenikih je tudi v njem 
prisotno slavljenje vojskovodij in junakov kot predstavnikov slovenske vojaške 
tradicije v boju proti Osmanskemu cesarstvu (Turkom), na primer Ivana Kacija-
narja (1491–1539) ali Herbarta Turjaškega.
85
 Medtem pa je ena od pomembnejših 
razlik s prejšnjimi učbeniki poglavje, ki je izrecno namenjeno Ilirskim provincam, 
ki naj bi pomenile »začetek slovenskega preporoda« in kjer je pozitivno ovred-
noteno delo Valentina Vodnika z uvajanjem slovenščine in hrvaščine v šolah.
86
 V 
nasprotju s prejšnjim posredovanjem učne snovi pomeni veliko novost najdaljši 
skupek poglavij, posvečen oblikovanju in krepitvi srbske države od Karađorđa do 
druge balkanske vojne (1913),
87
 kjer Srbija nastopa kot državno okostje kasnejše 
Jugoslavije. V podobnem duhu je podano enostransko pojasnjevanje vzrokov za 
prvo svetovno vojno s poudarkom na avstrijsko-nemškem zavezništvu proti Slo-
vanom oziroma »mržnji do svobodne Srbije«,
88
 čemur sledi poveličevanje srbskih 
vojaških zmag,
89
 trditev, da je zmaga Srbije »izpolnila tisočletne sanje Jugoslova-
nov«,
90
 in vznesena pohvala prvega jugoslovanskega kralja Petra: 
»Z otroško ljubeznijo so se vsi sinovi troimenega naroda oklenili svojega 
v trpljenju osivelega vladarja, kralja Petra I. … Narod mu je postavil najtrajnejši 
spomenik s tem, da mu je hvaležnega srca dal častni priimek Osvoboditelj. Svojo 
veliko ljubezen in vdanost pa je narod prenesel na njegovega sina, sedanjega kra-
lja Aleksandra.«
91
Učbenik, v katerem, razen pri sodobni zgodovini, ni mogoče opaziti iz-
razitejših vrednostnih sodb, je izšel leta 1924 in bil namenjen višjim razredom 
81 Josip Brinar, Zgodovina za meščanske šole. I. del. Stari in srednji vek, Ljubljana: Jugoslovanska 
knjigarna, 1922, str. 104–118.
82 Josip Brinar, Zgodovina za meščanske šole. II. del. Novi vek, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 
1922, str. 78–84.
83 Prav tam, str. 5.
84 Prav tam, str. 109–119.
85 Prav tam, str. 12–13.
86 Prav tam, str. 44–46.
87 Prav tam, str. 46–64.
88 Prav tam, str. 85–86.
89 Prav tam, str. 97–100.
90 Prav tam, str. 107.
91 Prav tam, str. 107–108.
398 Šolska kronika • 2–3 • 2024
srednjih šol. Obsega čas od preselitve Slovanov do ustanovitve Jugoslavije. Tudi 
tu največji delež obsega srednji vek,
92
 v ospredju pa je spet politična zgodovina 
oziroma pozornost do vladarskih osebnosti in dogodkov, pri čemer ni posebnega 
poglavja za kulturno zgodovino, ki je nekoliko obsežneje zajeta zgolj v sklopu 
Gospodarski in kulturni razvoj Srbov, Hrvatov in Slovencev v najnovejši dobi.
93
 V 
njem je snov približno enakomerno razporejena med vsa tri jugoslovanska "ple-
mena" brez prevlade srbske zgodovine, razen pri obravnavi narodnih gibanj v 
19. stoletju, kjer največ prostora
94
 zavzema upor Karađorđa in razvoj srbske dr-
žave. Pri obravnavi reformacije na Slovenskem
95
 je izpostavljena ključna vloga 
Primoža Trubarja in razlaga, da je protestantska doba prinesla začetek slovenske 
književnosti; prvič doslej je, sicer le v enem odstavku, omenjen protestantizem 
v Prekmurju, ki se je ohranil do sodobnega časa;
96
 prav tako je prvič doslej ome-
njen program Zedinjene Slovenije v letu 1848.
97
 Izrecno pozitivno je v kontekstu 
uveljavljanja jugoslovanske ideje ovrednotena Srbija, ki ji je pripisana vloga »ju-
goslovanskega Piemonta«.
98
 
Umerjenost pri očitnejših vrednostnih sodbah je mogoče zaznati tudi v 
učbeniku za nižje razrede srednjih šol iz leta 1928, ki podaja pregled zgodovi-
ne južnih Slovanov od preselitve do turških vpadov. Spet je v ospredju politična 
zgodovina, prav tako ni vključeno posebno poglavje o kulturni zgodovini, razen 
kratkega podpoglavja Umetnost in literatura pri Hrvatih in Srbih v srednjem ve-
ku.
99
 Drugače od zgoraj omenjenega učbenika iz leta 1924 je ta bolj pozoren do 
srbske zgodovine. Njegovo kronološko nadaljevanje predstavlja učbenik, izdan 
leto pozneje, s pomenljivim naslovom Zgodovina Jugoslovanov, ki odraža okre-
pljeno centralistično državno politiko v času kraljeve diktature z idejo o enem 
jugoslovanskem narodu, sestavljenem iz treh plemen. Učbenik podaja pregled 
zgodovine južnih Slovanov od reformacije do ustanovitve Jugoslavije. Pomemb-
na didaktična novost je dodatek z naslovom Pregled ob koncu vsakega poglavja, 
kjer je v nekaj odstavkih povzeta njegova vsebina in ki se od običajnega besedila 
ločuje tudi grafično z večjimi presledki med črkami. V smislu poudarjanja ju-
goslovanske identitete se skozi učbenik pogosto uporablja besedna zveza »naš 
narod«. Očitnejše simpatiziranje s Srbijo se pojavi na koncu, denimo pri kritiki 
avstrijske zunanje politike do te države na prelomu 19. in 20. stoletja;
100
 podobno 
92 Anton Melik, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: 
Jugoslovanska knjigarna, 1924, str. 9–79.
93 Prav tam, str. 213–223.
94 Prav tam, str. 158–169.
95 Prav tam, str. 117–118.
96 Prav tam, str. 120.
97 Prav tam, str. 181.
98 Prav tam, str. 201–204.
99 Anton Melik, Janko Orožen, Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za nižje razrede srednjih šol. 
I. del, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1928, str. 137–138.
100 Anton Melik, Janko Orožen, Zgodovina Jugoslovanov. II. del. Za nižje razrede srednjih šol, Lju-
bljana: Jugoslovanska tiskarna, 1929, str. 128–130.
399 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
kakor pri prejšnjem učbeniku velja še ostrejša kritika nemško-avstrijskemu za-
vezništvu med 1. svetovno vojno proti Srbiji in slovanstvu nasploh.
101
»Če bo mladina narodno vzgojena, bode pozneje kot najboljši državljan Ju-
goslavije. In ravno zgodovina lastnega naroda je zato najboljše sredstvo.«
102
 To je 
začetna in vodilna misel Antona Turka, avtorja članka, objavljenega leta 1920 v 
reviji Popotnik, o novih usmeritvah pouka zgodovine po nastanku jugoslovanske 
države. Če vzamemo članek kot celoto,
103
 je mogoče ugotoviti, da njegov avtor pod-
pira odpravo zvestobe Habsburžanom in prednostne obravnave srednjeevropskih 
vladarjev, namesto tega pa se veseli »osvoboditve«, ki jo je prinesla ustanovitev 
Jugoslavije, ko v ospredje prihaja zgodovina Slovencev in drugih Jugoslovanov. 
V novih družbenopolitičnih okoliščinah naj bi bila z vidika kolektivne identi-
tete posebna pozornost namenjena skupnemu izvoru in zgodovinskim stikom 
med južnimi Slovani, kjer je kot "slavno obdobje" dragocen srednji vek, za njim 
in do sodobnosti pa izpostavljanje sporov (jugo)slovanskega sveta z nemškim. 
Kot zgled "svobodoljubnih" in povezovalnih teženj med Jugoslovani je predsta-
vljena srbska dinastija Karađorđevićev. Po drugi strani pa je pomenljivo, da se z 
vidika narodne pripadnosti avtorjevo izhodišče vendarle kaže kot slovensko, saj 
naslov članka odraža prednostni vrstni red posameznih enot "troedinega jugo-
slovanskega naroda" – gre namreč za zapiske o šolski zgodovini Slovencev, Srbov 
in Hrvatov.
104
 Še večje navdušenje nad jugoslovansko idejo je opazno v članku 
učitelja in pesnika Franja Lovšina (1863–1931), objavljenem leto pozneje v časo-
pisu Učiteljski tovariš, kjer svoje stanovske sodelavce spodbuja, naj poznajo in 
poučujejo zgodovino južnih Slovanov, ki je v nasprotju s prejšnjo zgodovino 
»švabo-madjarskih gospodarjev« resnično narodna. Od tod opredeljuje glavno 
nalogo učiteljstva, ki je »vzgoja dobrih Jugoslovanov«, in prepoznava potrebo po 
enotnem priročniku za učitelje, v katerem bi bila zajeta celotna jugoslovanska 
zgodovina, ki bi se za vsako obdobje obravnavala vzporedno. Tu navaja primer 
znanih književnih ustvarjalcev in narodnih delavcev 19. stoletja – France Prešeren 
(1800–1849), Ljudevit Gaj (1809–1872) in Petar II. Petrović Njegoš (1813–1851) naj 
ne bi bili več prikazovani kot literati v ločenih sklopih slovenske, hrvaške in srb-
ske zgodovine, temveč kot skupni jugoslovanski avtorji istega obdobja.
105
Manj vznesen slog od prejšnjih dveh besedil in obenem kritičen pogled na 
stanje poučevanja zgodovine v slovenskih šolah izraža članek socialistično us-
merjenega pisatelja in učitelja Karla Grabeljška (1906–1985) v isti reviji iz leta 
1932. Glavni smoter zgodovine je po njegovem etično-vzgojni, na prvem mestu 
naj bi bila krepitev narodne zavesti, prek katere je mogoče doseči sožitje z drugi-
101 Prav tam, str. 134–137.
102 Anton Turk, Učenčevi zapiski o zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov, Popotnik, 41, 1920, št. 
1–3, 5–6, str. 50.
103 Prav tam, str. 49–62, 109–113.
104 Prav tam, str. 49, 109.
105 Franjo Lovšin, Zgodovina v osnovnih šolah, Učiteljski tovariš, 61, 1921, št. 8, str. 2–3.
400 Šolska kronika • 2–3 • 2024
mi narodi.
106
 Ob tem opozarja na prevlado »popisovanja« oziroma faktografskega 
znanja v učbenikih in pri poučevanju, ki naj ga – da bi bilo mlade mogoče laže 
navdušiti za zgodovino – ublaži pripovedna metoda in posledično večje po-
vezovanje s književnostjo in ljudskim izročilom. Prav tako naj bi se izogibali 
pretiranemu »ponosu na naše vladarje«, na primer na celjske grofe ali rodbino 
Zrinjski-Frankopan, zaradi njihovega zatiranja kmetov in sklepanja zavezništev s 
»tujimi zavojevalci«; nasprotno naj bi večja pozornost veljala življenju kmetstva 
in meščanstva, manj vojaškim dogodkom in več kulturnim dosežkom.
107
 Gra-
beljšek ob koncu besedila izpostavi pomen domoznanstva, »ukoreninjenosti v 
domačo zemljo«, ki naj bo izhodišče poučevanja zgodovine po načelu »od do-
mače zemlje do širše domovine in obče človečanske zavesti«. Tu kot zgled ponuja 
učni načrt za zgodovino za ljudske šole Češkoslovaške republike in izreka kritiko 
jugoslovanske narodno-državne zavesti v šolskem okolju.
108
 
»Napačno pa se mi zdi, če govorimo v domoznanstvu, ozir. v zemljepisu n. 
pr. o Bledu in njega okolici, v zgodovini pa o bitki na Kosovem polju. (Tako neka-
ko bi se učili, če bi se ozirali na dosedanje učne predpise.) Vsa snov, posebno pa 
še snov … zemljepisa in zgodovine, mora biti v tesni in medsebojni zvezi, tako da 
izhaja drugo iz drugega.«
109
Podobno kritiko osredotočenosti na politično zgodovino in »popisovalne« 
metode, ki jo je mogoče zaslediti že pri Pavlu Fleretu v poznem avstro-ogrskem 
obdobju, podaja tudi članek Alberta Žerjava, objavljen leta 1935 v časopisu Uči-
teljski tovariš kot recenzija strokovne monografije Oris zgodovine Jugoslovanov, 
ki jo je istega leta izdala Mohorjeva družba v Celju. Žerjav v knjigi pogreša kul-
turno zgodovino in zgodovino vsakdanjega življenja, prav tako zadostno mero 
pripovedno-pojasnjevalnega pristopa, ki naj bi v šolskih učbenikih že tako 
primanjkovala.
110
 Enaka stališča isti avtor posreduje v prvem slovenskem polju-
dnoznanstvenem priročniku o didaktiki zgodovinskega pouka v osnovnih in 
srednjih šolah, izdanem štiri leta pozneje. »Skoro tri četrtine šolske zgodovine 
je politične zgodovine in tako razmerje je za ljudske in nižje srednje šole nepra-
vilno.«
111
 Pomanjkanje kulturne zgodovine in zgodovine vsakdanjega življenja po 
njegovem prepričanju pouku zgodovine jemlje »vzgojno vrednost« in »življenjsko 
prepričevalnost«,
112
 še toliko bolj zato, ker zgodovina učencem posreduje narodno 
zavest in pri mladini oblikuje »etično zadržanje«, ki v nadaljnjem življenju na 
podlagi primerov iz zgodovine omogoča razlikovanje med dobrim in zlom, spod-
106 Karel Grabeljšek, Zgodovinski pouk na naših šolah (s posebnim ozirom na učne načrte), Popot-
nik, 53, 1932/3, št. 3, str. 76.
107 Prav tam, str. 76–78.
108 Prav tam, str. 78–80.
109 Prav tam, str. 79.
110 Albert Žerjav, Zgodovina v šolskih knjigah, Učiteljski tovariš, 75, 1935, št. 16, str. 2.
111 Žerjav 1937, str. 34.
112 Žerjav 1937, str. 5–6.
401 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
buja pogum ter ljubezen do lastnega in spoštovanje drugih narodov.
113
 Z vidika 
vzgojne in družbene učinkovitosti pouka zgodovine je za učitelje in učence ko-
ristno spoznavati zgodovinske vire (npr. kronike, listine), zgodovinske strokovne 
publikacije oziroma revije in javne spomenike, udeleževanje proslav in podobnih 
dogodkov, saj to širi splošno kulturo in povezuje zgodovino z vsakdanjim življe-
njem.
114
Kolektivne identitete pri pouku zgodovine v drugi Jugoslaviji
Reprezentativni primer učnega načrta, ki odraža ideološke premike ne-
posredno po drugi svetovni vojni, je Učni načrt za osnovne šole, nižje razrede 
sedemletk in višje osnovne šole iz leta 1948. Skladno z načrtom je pouk zgodovine 
uvrščen v glavnino osnovnošolskega izobraževalnega procesa, to je od 3. do 7. ra-
zreda.
115
 Smoter pouka zgodovine je opredeljen obširneje in bolj abstraktno kakor 
v učnih načrtih predhodnih obdobij: »razvijati predanost domovini [Jugoslavi-
ji] in njenim narodom«, »s spoznavanjem vseh dosedanjih bojev naših narodov 
proti osvajalcem in zatiralcem« vzgajati učence v dejavne »borce za svobodo in 
neodvisnost domovine«, »utrjevati bratstvo in enotnost naših narodov in osta-
le pridobitve narodnoosvobodilne borbe«, razvijati »nepomirljivo sovraštvo« do 
vseh, ki nasprotujejo pridobitvam narodnoosvobodilne borbe ter do vseh »sovraž-
nikov napredka« doma in po svetu.
116
 Pri višjih razredih osnovne šole je dodatno 
poudarjena prednost domače zgodovine pred splošno in njena razlaga s stališča 
»marksizma leninizma«.
117
 Naslednja razlika, ki obravnavani načrt razlikuje od 
načrtov preteklih obdobij, je večji delež slovenske zgodovine.
118
 Načrt zagovarja 
tudi načelo, ki ga je mogoče vzporejati z zgoraj obravnavanim Žerjavovim pred-
vojnim priročnikom, naj bo poučevanje zgodovine »živo pripovedovanje« in naj 
vzbuja »globoko predanost stvari delovnega ljudstva«, prav tako naj učenci med 
poukom obiskujejo posamezne kraje bitk ali spomenike partizanskega boja.
119
Drugi reprezentativni učni načrt iz obdobja neposredno po drugi svetov-
ni vojni, objavljen leta 1955, zadeva višje razrede gimnazij in klasičnih gimnazij. 
Pomenljivo je, da se predmet po novem imenuje Zgodovina ter temelji družbene 
in državne ureditve FLRJ [/Federativne ljudske republike Jugoslavije], s čimer je 
poudarjena njegova usmerjenost v spoznavanje družbe in države oz. navezava na 
ideološko podlago obstoječega političnega sistema. Od vseh doslej privedenih 
113 Prav tam, str. 59–62.
114 Prav tam, str. 60–62.
115 Učni načrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in višje osnovne šole, Ljubljana: Ministrstvo 
za prosveto LRS, 1948, str. 83.
116 Prav tam, str. 22.
117 Prav tam, str. 91.
118 Prav tam, str. 22–26, 91–95.
119 Prav tam, str. 26.
402 Šolska kronika • 2–3 • 2024
učnih načrtov iz različnih obdobij je prav ta najobsežnejši in po navodilih naj-
natančnejši. Pri opredelitvi smotra pouka zgodovine navaja, da se ta »ne more 
omejevati le na politično zgodovino«, ampak mora zajeti »ves razvoj človeške 
družbe«, na primer gospodarske razmere, družbene odnose in način življenja 
množic v posameznih obdobjih. Učenci naj se posebej seznanijo z »borbo naših 
narodov proti zatiralcem in osvajalcem«, od koder naj zgodovina učence obliku-
je v »požrtvovalne graditelje in branitelje naše domovine«.
120
 V tem pogledu sta 
pomenljiva zlasti 7. in 8. razred gimnazij, kjer je na vrsti pregled obče in narodne 
zgodovine od konca 18. stoletja do sodobnosti s poudarkom na oblikovanju ka-
pitalizma, narodnih gibanj in marksistične misli.
121
 Zaradi identitetno-ideoloških 
potreb je daleč najobsežnejši razdelek o drugi svetovni vojni in narodnoosvobo-
dilnem boju, ki je umeščen v 8. razred.
122
 
Nova družbena stvarnost se odraža že v učbeniku visokošolskega profesorja 
Bogdana Binterja (1906–1967) za nižje razrede gimnazij z naslovom Južni Slovani 
v srednjem veku, izdanem leta 1947, ki ponuja pregled južnoslovanske in delno 
tudi širše slovanske zgodovine od 6. do konca 17. stoletja, s čimer sega že v zgodnji 
novi vek. Največ pozornosti je – drugače od učbenikov v obdobju avstro-ogrske 
monarhije in prve Jugoslavije – namenjene slovenski zgodovini, hrvaška in srbska 
sta obravnavani v manjšem, a medsebojno enakovrednem deležu. Skozi celoten 
učbenik je nadalje opazen premik k marksističnemu poudarjanju družbeno-go-
spodarskih odnosov; tako se že prvo poglavje Slovani v pradomovini pričenja z 
družbeno ureditvijo in načinom življenja.
123
 Slovanski naseljenci v Vzhodnih Al-
pah v 6. stoletju so imenovani »Slovenci« ali »predniki Slovencev«,
124
 Karantanija 
je označena kot »prva slovenska državica«,
125
 Spodnja Panonija pa kot »Panonska 
Slovenija«. Opaziti je mogoče, da je v tem učbeniku, če ga primerjamo z učbeniki 
prejšnjih obdobij, pri osvetljevanju srednjega veka prisotnega daleč največ slo-
venskega narodnega naboja, podobno se prvič doslej v skladu s takratno državno 
politiko
126
 med južnoslovanskimi narodi pojavijo Makedonci.
127
 Pri obravnavi hu-
manizma in renesanse je povedna negativna sodba o Katoliški cerkvi, ki naj bi 
bila eden od vzrokov za družbeno izkoriščanje širokih slojev prebivalstva: 
»Cerkev je trdo bdela nad človeškim mišljenjem. Trdila je, da sme biti živ-
ljenje na tem svetu le priprava za posmrtno življenje; cerkev da ima zato pravico, 
120 Učni načrt za višje razrede gimnazij in klasičnih gimnazij, Ljubljana: Svet za prosveto in kulturo 
LRS, 1955, str. 18.
121 Prav tam, str. 28–32.
122 Prav tam, str. 32–41.
123 Bogdan Binter, Južni Slovani v srednjem veku (za nižje razrede srednjih šol), Ljubljana: Državna 
založba Slovenije, 1947, str. 10–13.
124 Prav tam, 17–20.
125 Prav tam, str. 22.
126 Pregledna monografija o priznanju in vlogi samostojnega makedonskega naroda v drugi Jugo-
slaviji: Stephen E. Palmer in Robert R. King, Yugoslav Communism and the Macedonian Questi-
on, Hamden: Archon Books, 1971.
127 Prav tam, str. 57–58.
403 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
da skrbi za človeške duše, ljudje pa dolžnost, da se dajo voditi. Zato človek v sre-
dnjem veku ni mislil z lastnimi možgani. Posledica tega je bila, da je bilo ljudstvo 
nevedno in neizobraženo ter se je dalo vdano izkoriščati tako cerkvenim kakor 
posvetnim gosposkam.«
128
 
Od vseh dotlej obravnavanih učbenikov je prav v tem največ govora o pojavu 
protestantizma na Slovenskem, ki je ovrednoten pozitivno;
129
 tu je izrecno pou-
darjena slovenska in slovanska zavest protestantskih piscev, na primer Primoža 
Trubarja in Adama Bohoriča (1524–1598),
130
 medtem ko je zelo negativno ovred-
notena protireformacija, ki je neposredno označena kot »kulturno mrtvilo«, 
vključno s sežiganjem slovenskih knjig.
131
 Podobno so v primerjavi s prejšnjimi 
učbeniki prav tu najizčrpneje prikazani slovenski kmečki upori v 16. stoletju;
132
 
nasprotno pa, ker bi se tako slavilo "zatiralsko plemstvo", niso več omenje-
ne zmage ali junaštvo vojskovodij, kakršen je bil Herbart Turjaški, v boju proti 
Osmanskemu cesarstvu v 16. stoletju.
Enak interpretativni okvir je prisoten tudi v učbeniku za nižje strokovne 
šole, izdanem leto pozneje, ki ponuja pregled jugoslovanske zgodovine od praz-
godovine do Josipa Broza Tita. Povedno je, da učbenik povsem izpušča rimsko 
obdobje, vsa njegova druga polovica
133
 pa je posvečena 19. in 20. stoletju. Z vidika 
kolektivnih identitet ima tako po obsegu kakor tudi po omembi na prvem mestu 
– enako kakor pri prejšnjem učbeniku – prednost slovenska zgodovina; hrvaška 
in srbska sta drugotnega pomena, a obravnavani enakovredno, spet je navzoča 
vključitev Makedoncev.
134
 Posebno in razmeroma obsežno poglavje, umeščeno 
na konec učbenika in usklajeno s takratno jugoslovansko zunanjo politiko, je 
posvečeno razvoju Sovjetske zveze od oktobrske revolucije do zmage v drugi sve-
tovni vojni,
135
 pri čemer so izpostavljeni sovjetski dosežki pri odpravi gospodarske 
zaostalosti in pospeševanju kulturnega napredka. Bolj ko se snov približuje so-
dobni zgodovini, ostrejše so sodbe do pojavov ali osebnosti, ki se ne skladajo z 
marksističnim nazorom. Tako je na primer zelo negativno ovrednotena Kraljevi-
na Jugoslavija:
»Kralj in drugi oblastniki … so si prizadevali, da bi se jugoslovansko delovno 
ljudstvo ne zedinilo. Zategadelj niso hoteli nič slišati o kakem bratstvu med jugo-
slovanskimi narodi. Med jugoslovanske narode so sejali sovraštvo in razdor. Tako 
razdvojenemu ljudstvu so laže vladali in ga izkoriščali.«
136
128 Binter 1947, str. 128.
129 Prav tam, str. 136–139.
130 Prav tam, str. 138–139.
131 Prav tam, str. 141–142.
132 Prav tam, str. 142–146.
133 Oskar Hudales, Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1948, 
str. 55–110.
134 Prav tam, str. 32–40.
135 Prav tam, str. 86–96.
136 Prav tam, str. 99–100.
404 Šolska kronika • 2–3 • 2024
Najbolj ideološko neposredni sta poglavji Osvobodilna fronta
137
 in Osvobo-
ditev Jugoslovanov,
138
 kjer je med drugim izpostavljena negativna vloga »domačih 
izdajalcev«, ki so »skupaj s fašisti mučili in pobijali poštene Slovence«, izjemno 
pozitivno pa je ovrednotena vloga Rdeče armade.
139
 Na koncu je dodan slavilni 
življenjepis maršala Tita
140
 z optimističnim pogledom v prihodnost: »Pod Tito-
vim vodstvom bomo do konca leta 1951. zgradili v Jugoslaviji nove elektrarne, 
nove tovarne, nove proge in nove ceste. Že v prvem letu [1947] Titove petletke 
smo zgradili nekaj velikih elektrarn in tovarn.«
141
 Navedeni sklep je po svoji spo-
ročilnosti enak uvodnemu besedilu osnovnošolskega učbenika iz leta 1952, ki 
postavlja interpretativni okvir slovenske zgodovine v duhu socialističnega patri-
otizma: 
»Slovenci in ostali jugoslovanski narodi niso bili vedno svobodni; često so 
morali hlapčevati drugim. Toda njihova želja po svobodi in pravici je bila velika. 
Na svoji zemlji so hoteli živeti svobodno. … Največ trpljenja in največ žrtev pa je 
zahtevala narodnoosvobodilna borba. … Sedaj smo svobodni. V Jugoslaviji človek 
ne izkorišča človeka. Zemljo ima tisti, ki jo obdeluje. Tovarne so last delovnih 
ljudi. Gradimo socialistično domovino.«
142
Kakor pri prejšnjem učbeniku, je tudi tu opazno stopnjevanje ideoloških ocen 
z bližanjem sodobni zgodovini. Tako je vladavina kralja Aleksandra I. označena 
celo za »monarhofašistično diktaturo«.
143
 Tudi v tem primeru je proporcional-
no največ pozornosti posvečene drugi svetovni vojni in narodnoosvobodilnemu 
boju
144
 z bistvenim sporočilom, da je Jugoslavija pod Titovim vodstvom premagala 
okupatorja in »domače izdajalce« ter dosegla »častno mesto med svobodoljub-
nimi narodi sveta«.
145
 Zadnje poglavje Federativna ljudska republika Jugoslavija
146
 
hvali novo oblast z vidika rešitve jugoslovanskega narodnega vprašanja in social-
no-gospodarskega napredka, s čimer izraža optimističen pogled na prihodnost.
147
Monografija Edvarda Kardelja z naslovom Razvoj slovenskega narodnega 
vprašanja, ki je prvič izšla leta 1939 in bila kasneje večkrat dopolnjena, velja za 
osrednje vodilo pri razumevanju slovenske narodne zavesti in zgodovine v sociali-
stičnem obdobju. Z vidika kolektivih identitet in poznejšega vpliva na poučevanje 
o preteklosti je ključna Kardeljeva misel, da so reformacija in kmečki upori v 
16. stoletju »položili temelj slovenskemu narodu«, saj so dokazali, da »živa sila 
137 Prav tam, str. 101–103.
138 Prav tam, str. 104–106.
139 Prav tam, str. 105.
140 Prav tam, str. 109–110.
141 Prav tam, str. 110.
142 Marija Pečnik, Janko Pogačnik in Fran Roš, Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana: Državna za-
ložba Slovenije, 1952, str. 3.
143 Prav tam, str. 71–72.
144 Prav tam, str. 73–88.
145 Prav tam, str. 88.
146 Prav tam, str. 89–93.
147 Prav tam, str. 93.
405 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
slovenskega ljudstva ni bila strta«, svoj prihod v zgodovino pa so tako Slovenci 
»najavili z najveličastnejšo revolucionarno akcijo«, v čemer je »sila revolucionar-
ne tradicije«.
148
 Sorodno vplivno programsko besedilo, ki se nanaša tudi na šolsko 
rabo zgodovine, je leta 1947 v reviji Zgodovinski časopis objavil Bogo Grafenauer 
(1916–1995), eden vodilnih slovenskih zgodovinarjev 20. stoletja. Pri oceni sloven-
skega (akademskega) zgodovinopisja Grafenauer priznava njegov velik napredek 
po ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919.
149
 Poziva, naj bo v zgodovinopisju 
sodobnega časa v ospredju gospodarsko in vsakdanje življenje po načelu »zgodo-
vinskega materializma«, manj pa državna ureditev in politika.
150
 S proučevanjem 
»širokih ljudskih množic« in njihovega boja proti »tujim gospodom« bo zgodo-
vinopisje na vseh ravneh vključeno v »borbo majhnega slovenskega proletarskega 
naroda« za gospodarski in družbeni napredek.
151
 Opaziti je, da na področju naro-
dne zavesti ni izrecno omenjeno jugoslovanstvo, kar Grafenauerjev članek ločuje 
od prej obravnavanih pedagoških besedil iz časa Kraljevine Jugoslavije. 
Še izraziteje so nove ideološke usmeritve prisotne v članku učitelja Anto-
na Ferlinca (1909–1979), objavljenem istega leta v reviji Popotnik, o izvajanju 
osnovnošolskih in srednješolskih učnih ur zgodovine. Njegova osnovna misel je 
potrebnost obračuna s preteklostjo, od koder naj zgodovina postane »najmoč-
nejši oblikovalec ideološke in politične zavesti dijakov«.
152
 V tem pogledu podaja 
primer učne ure, pri kateri naj se boj ljudstva v antičnih Atenah proti nepravi 
demokraciji vladajočega razreda vzporeja z bojem slovenskih ljudskih množic 
v času narodnoosvobodilnega boja – kakor se je atenska elita za ohranitev svoje 
oblasti povezala s tujci, to je Špartanci in Perzijci, tako so se slovenski politi-
ki zaradi istega razloga med drugo svetovno vojno povezali z okupatorji, proti 
katerim se je borilo partizansko gibanje.
153
 Načelo primerjave preteklosti s seda-
njostjo ali sodobno zgodovino zagovarja tudi prevod teoretično izčrpnega članka 
sovjetskega pedagoga zgodovine Alekseja Straževa (1881–1961), objavljenega leta 
1948 v isti reviji. Zanj je namreč pouk zgodovine sredstvo razreševanja žgočih 
vprašanj sodobnosti in gradnje marksističnega svetovnega nazora,
154
 pri čemer 
so nekateri pojavi iz preteklosti začetek pojavov v sedanjosti. Tu avtor navaja 
primer boja ruskega kneza Aleksandra Nevskega proti osvajalcem iz Nemškega 
viteškega reda v prvi polovici 13. stoletja, ki je začetek sovjetskega boja proti isti 
»nemški napadalnosti« med drugo svetovno vojno.
155
 Stališča Ferlinca in Straževa 
148 Edvard Kardelj, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana: Naša založba, 1939, str. 62.
149 Bogo Grafenauer, Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, Zgodovinski 
časopis, 2, 1947, št. 1, str. 14–16.
150 Prav tam, str. 22–23.
151 Prav tam, str. 23, 25–26.
152 Anton Ferlinc, Učna ura zgodovine in učiteljeva priprava, Popotnik, 68, 1947, št. 4–5, str. 115–117.
153 Prav tam, str. 118–119.
154 Aleksej Ivanovič Stražev, Kako pri zgodovinskem pouku primerjamo preteklost in sedanjost, 
Popotnik, 69, 1948, št. 7–8, str. 208–209.
155 Prav tam, str. 218–220.
406 Šolska kronika • 2–3 • 2024
povzema tudi visokošolski profesor pedagogike Jože Hainz (1914–1962) v članku 
iz leta 1948, objavljenem v isti reviji. Za uspešno »revizijo starega buržoazne-
ga stanja« in gojenje »patriotičnih čustev« se zavzema za okrepitev tečajev za 
učitelje, ki ponujajo nove pristope tako v ideološkem kakor tudi didaktičnem 
smislu, tako z vidika pojasnjevanja družbenih procesov (npr. kapitalizma, impe-
rializma, osvobodilnih vojn) kakor tudi z vidika odpravljanja »fakticizma«, to je 
osredotočenosti na letnice, vojne in monarhe. Da bi pouk zgodovine učinkovito 
»vzgajal za sedanjo družbeno stvarnost«, predlaga, podobno kakor že Albert Žer-
jav v pedagoškem priročniku iz leta 1937, dopolnjevanje pouka z organiziranjem 
ekskurzij, obiskovanjem muzejev in gledanjem filmov.
156
Razlike in stalnice pri posredovanju kolektivnih identitet 
Ena vsebinsko najglobljih sprememb pri poučevanju zgodovine v prvi po-
lovici 20. stoletja, ki se kaže skozi pisanje učnih načrtov, učbenikov in besedil 
pedagoške periodike, zadeva premik na področju pripadnosti geografsko-kul-
turnim krogom. V avstro-ogrskem obdobju je bila ključna navezava na Srednjo 
Evropo in njeno prevladujočo germansko razsežnost, v času prve Jugoslavije je 
bil v središču Zahodni Balkan s prevlado južnoslovanskih ljudstev in njihovega 
boja za svobodo proti tujim zavojevalcem, medtem ko je bil v drugi Jugoslaviji 
v ospredju spoj pripadnosti mednarodnemu delavskemu gibanju in socialistič-
nemu jugoslovanskemu patriotizmu, znotraj katerega je imela posebno vlogo 
– najizrazitejšo dotlej – tudi slovenska narodna zavest. Skupaj s spreminjanjem 
pripadnosti geografsko-kulturnim krogom je v obravnavanem obdobju potekalo 
tudi spreminjanje glede središčnosti zgodovinskih tematik, saj so vsaki politič-
ni ureditvi, da bi se ta lahko vzdrževala, koristili drugačni odseki preteklosti. 
Avstro-ogrska šolska zgodovina je na primer poudarjala pomembno vlogo Hab-
sburžanov pri obrambi »krščanske Evrope« proti Osmanskemu cesarstvu, prva 
jugoslovanska na primer »slavna« slovanska kraljestva v srednjem veku, sociali-
stična pa na primer boj partizanske vojske med drugo svetovno vojno, zaslužne za 
oblikovanje nove družbe. Na podoben način se je spreminjala prednostna pozor-
nost do posameznih zgodovinskih obdobij – v času Avstro-Ogrske in Kraljevine 
Jugoslavije sta bila v ospredju antika in srednji vek, v drugi Jugoslaviji pa je prven-
stvo veljalo sodobni zgodovini.
Pri analizi poučevanja zgodovine v prvi polovici 20. stoletja z vidika politič-
nih prelomov je mogoče kljub opaznim vsebinsko-konceptualnim spremembam 
zaznati vrsto podobnosti, ki predstavljajo ponavljajoče se mehanizme podaja-
nja snovi in uveljavljanja vsakokratnih kolektivnih identitet. Na tem področju 
je pomenljivo stalno povezovanje pouka zgodovine z državljansko vzgojo in os-
novami sociologije, navadno uvrščeno na konec izobraževalnega cikla v osnovni 
156 Jože Hainz, Nekaj pripomb k poučevanju zgodovine, Popotnik, 69, 1948, št. 1, str. 9–12.
407 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
in srednji šoli. Najnovejša zgodovinska obdobja so tako s pridom služila kot iz-
hodišče za utrjevanje pripadnosti tej ali oni državi oz. vladarju. Od tod se kot 
nepresenetljiva stalnica kaže tudi poudarjanje, zapisano že v učnih načrtih, da 
je prvenstvena naloga pouka zgodovine gojenje domovinske zavesti. S tem je po-
vezana stalna pozornost do trenutnega vladarja ali njegovih prednikov, ki v vseh 
državnih tvorbah in političnih ureditvah pomeni eno ključnih točk identitete, 
s čimer mlademu človeku zapoveduje zvestobo oblasti. Pri podobnih stalnicah 
je opazno dosledno umeščanje slovenske zgodovine in z njo povezane narodne 
pripadnosti v širše okvire kolektivnih identitet – Slovenci ali njihovi predniki 
tako niso nikoli obravnavani sami po sebi, temveč vedno kot del avstrijske ali 
jugoslovanske narodno-državne skupnosti. V tem kontekstu je vredno izpostaviti 
pomembno razvojno značilnost, to je postopno naraščanje deleža ožje slovenske 
zgodovine od najmanjšega v času avstro-ogrske prek večjega v času Kraljevine 
Jugoslavije do največjega v socialističnem obdobju. 
Z vidika metodološkega pristopa k obravnavi zgodovinskih vsebin je pomen-
ljivo postopno večanje deleža kulturne in socialne zgodovine ter hkratno krčenje 
biografskih prikazov pomembnih osebnosti, četudi ob ohranjanju središčnega 
položaja politične zgodovine, kar navsezadnje sledi pozivom v pedagoški peri-
odiki; v tem pogledu se kot pomembna spodbuda kaže uvajanje marksističnih 
načel s pojasnjevanjem družbenih struktur in zakonitosti. Skupaj z večanjem 
deleža kulturne in socialne zgodovine je opazno večanje deleža obravnave no-
vejših zgodovinskih obdobij, ki se daleč najbolj okrepi po drugi svetovni vojni, 
ko je v očeh oblasti prednostni pomen pripisan delavskemu gibanju in narodno-
osvobodilnemu boju. Na področju posameznih tematskih sklopov je zanimivo 
naraščanje pozornosti do reformacije oz. slovenskih protestantskih piscev. V av-
stro-ogrskem obdobju ima omenjena tematika neznatno vlogo, v prvi Jugoslaviji 
dobi opaznejše mesto pri obravnavi uveljavljanja slovenskega jezika in »jugo-
slovanske« kulture, v socialističnem obdobju pa se prenese na raven krepitve 
slovenske narodne zavesti, ki se prepleta z nasprotovanjem Katoliški cerkvi kot 
"nazadnjaški instituciji". V podobnem ključu je medtem zanimiv obraten pro-
ces, in sicer zmanjševanje pomena slovenske vojaške tradicije v času bojev proti 
Osmanskemu cesarstvu. Odnos do tega odseka zgodovine se najbolj spremeni v 
socialističnem obdobju, ko so iz podajanja snovi odstranjene prvine, ki bi govo-
rile proti temu, da so bili Slovenci zgolj narod kmetov in delavcev. Še izraziteje se 
po drugi svetovni vojni kaže zmanjšana pozornost do vsebin, povezanih s Katoli-
ško cerkvijo – tiste, ki ostanejo, pa so vrednotene odklonilno.
Zaključek
Razmeroma kratka prva polovica 20. stoletja, nasičena z menjavanjem 
ideologij in državnih okvirov, predstavlja pomenljiv del slovenske in evropske 
preteklosti, skozi katerega je mogoče osvetljevati posredovanje kolektivnih iden-
titet in družbenih vrednot pri pouku zgodovine v osnovnih in srednjih šolah. 
Skozi ta čas se posebej nazorno odraža dejstvo, da je šolska raba zgodovine tisto 
408 Šolska kronika • 2–3 • 2024
področje znanja in osmišljanja stvarnosti, ki jo usmerja vsakokratna politična ob-
last, da bi z njeno pomočjo vzgajala bodoče zgledne državljane in tako utrjevala 
kolektivno identiteto. Tu se v slovenskem primeru kot dragoceno kaže poslanstvo 
SŠM, usmerjeno v proučevanje, predstavljanje in popularizacijo zgodovine šol-
stva in pedagogike. V danem kontekstu je nepogrešljiv segment njegovih zbirk, ki 
ga sestavljajo učbeniki, učni načrti in spremljajoča pedagoška periodika v sloven-
skem jeziku iz poznega avstro-ogrskega, kraljevega in zgodnjega socialističnega 
jugoslovanskega obdobja. 
Ena vsebinsko najglobljih sprememb pri poučevanju zgodovine v prvi polo-
vici 20. stoletja je premik na področju pripadnosti geografsko-kulturnim krogom. 
V avstro-ogrskem obdobju je bila ključna navezava na srednjo Evropo in njeno 
prevladujočo germansko razsežnost, v času prve Jugoslavije je bil v središču za-
hodni Balkan s prevlado južnoslovanskih ljudstev in njihovega boja za svobodo 
proti »tujim zavojevalcem«, medtem ko je bil v drugi Jugoslaviji v ospredju spoj 
pripadnosti mednarodnemu delavskemu gibanju in socialističnemu jugoslo-
vanskemu patriotizmu, znotraj katerega je imela najvidnejšo vlogo dotlej tudi 
slovenska narodna zavest. Kljub vsebinsko-konceptualnim spremembam pri 
uveljavljanju kolektivnih identitet je v obravnavanih desetletjih mogoče zaznati 
več podobnosti. Značilno je namreč povezovanje pouka zgodovine z državljansko 
vzgojo, kjer je zgodovinska snov služila kot izhodišče za utrjevanje pripadnosti 
tej ali oni državi oz. vladarju. Pri podobnih stalnicah je opazno umeščanje slo-
venske zgodovine in z njo povezane narodne zavesti v širše okvire kolektivnih 
identitet – Slovenci ali njihovi predniki tako niso nikoli obravnavani sami po sebi, 
temveč vedno kot del avstrijske ali jugoslovanske narodno-državne skupnosti. Z 
vidika metodološkega pristopa je pomenljivo postopno večanje deleža kulturne 
in socialne zgodovine, kar sledi tudi pozivom v pedagoški periodiki. Skupaj s tem 
je opazno večanje deleža obravnave novejših zgodovinskih obdobij, ki se najbolj 
okrepi po drugi svetovni vojni, ko je v očeh oblasti prednostni pomen pripisan 
delavskemu gibanju in narodnoosvobodilnemu boju. 
Viri in literatura
Althusser, Louis: Ideologija in ideološki aparati države, Ideologija in estetski uči-
nek (ur. Zoja Skušek Močnik), Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 37–99.
Anonimno: Jugoslovanstvo in učiteljstvo, Učiteljski tovariš, 53, 1913, št. 19, str. 1.
Bernik, Valerija: Vsebinske in metodološke spremembe v osnovnošolskih učbeni-
kih zgodovine od konca 19. do začetka 21. stoletja na Slovenskem. Doktorska 
disertacija, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2006.
Binter, Bogdan: Južni Slovani v srednjem veku (za nižje razrede srednjih šol), Lju-
bljana: Državna založba Slovenije, 1947.
Brinar, Josip: Zgodovina za meščanske šole, Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1909.
Brinar, Josip: Zgodovina za meščanske šole. I. del. Stari in srednji vek, Ljubljana: 
Jugoslovanska knjigarna, 1922.
Brinar, Josip: Zgodovina za meščanske šole. II. del. Novi vek, Ljubljana: Jugoslo-
vanska knjigarna, 1922.
409 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
Deželak Trojar, Monika: Kanonizacija Antona Martina Slomška v verskem in 
kulturnem kontekstu, Kulturni svetniki in kanonizacija (ur. Marijan Dović), 
Ljubljana: Založba ZRC, 2016, str. 287–308.
Doktrina 2: mednarodne listine in dokumenti ICOMOS (ur. Jovo Grobovšek), 
Ljubljana: Združenje za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij 
ICOMOS/SI, 2014.
Ferlinc, Anton: Učna ura zgodovine in učiteljeva priprava, Popotnik, 68, 1947, št. 
4–5, str. 115–119.
Fink, Fran: Posebno ukoslovje zgodovinskega pouka na osnovnih šolah, Ljubljana: 
Slovenska šolska matica, 1924.
Flere, Pavel: Odlomki iz moderne didaktike, Popotnik, 31, 1910, št. 8, str. 230–237.
Flere, Pavel: Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih šol (priredil Fran 
Marolt), Popotnik, 31, 1910, št. 9, str. 282–283.
Flere, Pavel: Zakon o narodnih šolah s kratko razlago in stvarnim kazalom, Lju-
bljana: Učiteljska tiskarna, 1929.
Grabeljšek, Karel: Zgodovinski pouk na naših šolah (s posebnim ozirom na učne 
načrte), Popotnik, 53, 1932/3, št. 3, str. 76–80.
Grafenauer, Bogo: Problemi in naloge slovenskega zgodovinopisja v našem času, 
Zgodovinski časopis, 2, 1947, št. 1, str. 11–30.
Hainz, Jože: Nekaj pripomb k poučevanju zgodovine, Popotnik, 69, 1948, št. 1, 
str. 6–12.
Hall, Stuart: Introduction: Who Needs »Identity«?, Questions of Cultural Iden-
tity (ur. Stuart Hall in Paul du Gay), London: SAGE Publications, 1996, str. 
1–17.
Horvat, Marjan: Evropska javnost: Premisleki ob njenem nastajanju, Vloga mno-
žičnih medijev pri oblikovanju slovenske evropske zavesti: kritične perspektive 
(ur. Ksenija Vidmar Horvat), Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fa-
kultete, 2012, str. 39–58.
Hudales, Oskar: Zgodovina za nižje strokovne šole, Ljubljana: Državna založba 
Slovenije, 1948.
Icomov kodeks muzejske etike (ur. Nejka Batič et al.), Ljubljana: Društvo ICOM, 
Mednarodni muzejski svet, 2005.
Ivešić, Tomaž: A Turning Point in the Yugoslav National Question: No More 
Room for Yugoslavs. Doktorska disertacija, Firence: European University 
Institute, 2020.
Kardelj, Edvard (Sperans): Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Ljubljana: 
Naša založba, 1939.
Kolektivne identitete skozi prizmo zgodovine dolgega trajanja. Slovenski pogledi 
(ur. Vanja Kočevar), Ljubljana: Založba ZRC, 2022.
Koljanin, Dragica: Methodological and Motivational Basis of History Textbooks 
for Primary Schools in the Kingdom of Yugoslavia (1918–1941), Istraživanja, 
26, 2015, str. 133–146.
Komatar, Franc; Pirc, Matija: Zgodovina novega veka od westfalskega miru do 
današnjih dni za višje razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih 
profesorjev, 1912.
410 Šolska kronika • 2–3 • 2024
Komatar, Franc; Capuder, Karl: Zgodovina novega veka za višje razrede srednjih 
šol, Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1924.
Lovšin, Franjo: Zgodovina v osnovnih šolah, Učiteljski tovariš, 61, 1921, št. 8, str. 
2–3.
Marolt, Fran: Zgodovinske učne slike za višjo stopnjo ljudskih šol, Ljubljana: Uči-
teljska tiskarna, 1910.
Melik, Anton: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za višje razrede srednjih šol, 
Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1924.
Melik, Anton; Orožen, Janko: Zgodovina Srbov, Hrvatov in Slovencev za nižje raz-
rede srednjih šol. I. del, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1928.
Melik, Anton; Orožen, Janko: Zgodovina Jugoslovanov. II. del. Za nižje razrede 
srednjih šol, Ljubljana: Jugoslovanska tiskarna, 1929.
Milosavljević, Olivera: Otac – genije – ljubimac: Kult vladara – najtrajniji obrazac 
vaspitanja dece, Biblioteka Helsinške Sveske, 23, 2006, str. 188–291.
Miovska Spaseva, Suzana: Dosežki in protislovja v razvoju šolstva in pedagogike 
v socialistični Makedoniji (1945–1990), Sodobna pedagogika, 66, 2015, št. 2, 
str. 102–115.
Okoliš, Stane: Ideološka indoktrinacija učiteljstva v prvih letih po drugi svetovni 
vojni, Šolska kronika, letn. 17, 2008, št. 2, str. 297–329.
Okoliš, Stane: Zgodovina šolstva na Slovenskem, Ljubljana: Slovenski šolski mu-
zej, 2009.
Palmer, Stephen E.; King, Robert R.: Yugoslav Communism and the Macedonian 
Question, Hamden: Archon Books, 1971.
Pečnik, Marija; Pogačnik, Janko; Roš, Fran: Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana: 
Državna založba Slovenije, 1952.
Perovšek, Jurij: Jugoslovanstvo in vprašanje narodov v južnoslovanski problema-
tiki 19. in 20. stoletja, Prispevki za novejšo zgodovino, 39, 1999, št. 2, str. 
7–24.
Pidoll, Michael: Der neue Normallehrplan des Gymnasiums, Dunaj: Manzsche k. 
u k. Hof-Verlags Buchhandlung, 1909.
Pirc, Matija: Zgodovina srednjega in novega veka do westfalskega mira za višje 
razrede srednjih šol, Ljubljana: Društvo slovenskih profesorjev, 1911.
Režek, Mateja: Sodobna zgodovina v osnovnih in srednjih šolah v socialistični 
Sloveniji, 1945–1990, Prispevki za novejšo zgodovino, 60, 2020, št. 2, str. 133–
151.
Ristić, Dejan: Primerjava jugoslovanskega in evropskega projekta izgradnje 
skupne identitete: analiza osnovnošolskih učbenikov za pouk zgodovine. 
Magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023.
Schmidt, Vlado: Osnovna šola na Slovenskem 1869–1969, Ljubljana: Slovenski 
šolski muzej, 1970.
Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega 
priznanja Republike Slovenije (1848–1992) (ur. Jasna Fischer et al.), Ljublja-
na: Mladinska knjiga, Inštitut za novejšo zgodovino, 2005.
Smith, Anthony: National identity, London: Penguin, 1991.
Soziologiegeschichte. Wege und Ziele (ur. Christian Dayé in Stephan Moebius), 
Berlin: Suhrkamp, 2015.
411 Pouk zgodovine in kolektivne identitete skozi politične spremembe v prvi polovici 20. stoletja
Stražev, Aleksej Ivanovič: Kako pri zgodovinskem pouku primerjamo preteklost 
in sedanjost, Popotnik, 69, 1948, št. 7–8, str. 208–222.
Šabec, Ksenija: Homo europeus, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2011.
Šega, Ivan: Nekaj o zgodovinskem pouku, Popotnik, 26, 1905, št. 11, str. 334–342.
Šola = zakon: izobraževanje in vzgoja na Slovenskem skozi čas: vodnik po stalni 
razstavi Slovenskega šolskega muzeja (ur. Marjetka Balkovec Debevec). Lju-
bljana: Slovenski šolski muzej, 2024.
Špilak, Jožek: Pouk zgodovine v osnovni šoli v Socialistični republiki Sloveniji in 
vpliv na tedanje generacije. Magistrsko delo, Maribor: Filozofska fakulteta 
Univerze v Mariboru, 2009.
Troch, Pieter: Nationalism and Yugoslavia: Education, Yugoslavism and the Bal-
kans before World War II, London: Tauris, 2015.
Trojar, Štefan: Sodobni pogledi na pouk zgodovine: reformne težnje pri družbo-
slovnih učnih predmetih, Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1993.
Turk, Anton: Učenčevi zapiski o zgodovini Slovencev, Srbov in Hrvatov, Popotnik, 
41, 1920, št. 1–3, 5–6, str. 49–62, 109–113.
Učni načrt za osemrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1901.
Učni načrt za šestrazredne ljudske šole, Ljubljana: A. Klein & Komp., 1904.
Učni načrt (nastavni program) za I., II., III. in IV. razred vseh osnovnih šol v Kra-
ljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, Beograd: Državna štamparija, 1926.
Učni načrt za osnovne šole v Kraljevini Jugoslaviji, Ljubljana: Učiteljska tiskarna, 
1933.
Učni načrt za osnovne šole, nižje razrede sedemletk in višje osnovne šole, Ljublja-
na: Ministrstvo za prosveto LRS, 1948.
Učni načrt za nižje razrede gimnazij in višje razrede osnovnih šol, Ljubljana: Svet 
za prosveto in kulturo LRS, 1954.
Učni načrt za višje razrede gimnazij in klasičnih gimnazij, Ljubljana: Svet za pros-
veto in kulturo LRS, 1955.
Vogrinc, Jože: Zamišljene skupnosti danes, Zamišljene skupnosti: o izvoru in šir-
jenju nacionalizma (Benedict Anderson), Ljubljana: Studia Humanitatis, 
1998, str. 181–201.
Vovko, Andrej: Mal položi dar … Portret slovenske narodnoobrambne šolske or-
ganizacije Družbe sv. Cirila in Metoda, Ljubljana: Slovenska matica, 1994.
Zakon o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), Uradni list Republike Slovenije, 
št. 16/08, 123/08, 8/11 – ORZVKD39, 90/12, 111/13, 32/16 in 21/18 – ZNOrg, 
Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije. http://pisrs.si/Pis.web/
pregledPredpisa?id=ZAKO4144# (dostop 24. 4. 2023).
Žerjav, Albert: Zgodovina v šolskih knjigah, Učiteljski tovariš, 75, 1935, št. 16, str. 2.
Žerjav, Albert: Sodobni zgodovinski pouk, Ljubljana: Slovenska šolska matica, 
1937.