POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
METOV!
Štev. 4.
GLASBA KMETIJSKE DRUŽBE D UVBUAN1
■—registrovana zadruga z Omejeno zavezo	—«
V Ljubljani, 15. aprila I940
Leto 57
II CEDIM Izvoz živine. — Nasveti — razgovori — izkušnje. — Industrijske rastline. — žitna mušica. — Nova pota za povečanje IdLDinir. pridelkov. — Pomagajmo oziminam. — Prednost travne in deteljne mešanice. — O očesih vinskih trt. — Nekaj o krepkih Svinjska rdečica. — Ali naj redimo purane. — Nekaj o prestavljanju. — O kalkulaciji lesa na panju. — Pri-<5ast zadružnemu delu na Vrhniki — Tržno poročilo. — Nabiranje zdravilnih zelišč. — Proizvodnja rženih
krmilih. — Svinjaki, delujmo makovo olje. rožičkov. — Nabava oplemenjenega semena koruze.
Občni zbori podružnic. — Opozorilo podružnicam.
Izvoz živine.
Ing. B. F.
Zadnji čas čitamo v dnevnem časopisju, da treba izvoz živine za-braniti, češ da nimamo mesa dovolj niti za lastno prebivalstvo. Celo, o groza, z brezmesnimi dnevi se preti! Nikdo pa ne pogleda globlje v to vprašanje, vsak samo zahteva žrtve od kmeta, češ podražitve mesa je on kriv, ker neupravičeno veliko zasluži s prodajo živine. Poglejmo malo, kako je s to zadevo in ali ni krivda tudi drugod.
Dolgotrajna zima je povzročila, dai je kmetom zmanjkalo krme. Dokup sena in druge hrajie po visokih cenah gospodarstva ne bi prinesla in zato so kmetje prodali težjo živimo in zadržali mlado, ki manj požre ter tu in tam tudi zmanjšali število. Izvoz je bil zelo pospešen v ziimskih mesecih in je posebno iz dravske banovine mnogo več izvoženega v živem stanju kot druga leta. Znaten pa je bil tudi izvoz me-sai, kar druga leta ni bil slučaj. Industrija mesa, ki je imela nekaj časa monopol in tudi še sedaj dobiva 60)% kontingentov, je posebno na Štajerskem pokupila vse, kar je bilo* sposobno za zakol. Tako je res nastopilo pomanjkanje živine za zakol in izvoz. Domači konzum pitane težke goveje živine pri nas ni znaten. Naše prebivalstvo konzu-nuira slabše pitano živino in to onih virst (junice, teleta, krave), katere žiive itak ne moremo izvažati, ker n<e odgovarjajo kupčevim pogojem. To živino treba tudi v bodoče re-ztervirati za domači konzum. Letos pa je napravljena napaka, da
se izvaža tudi meso in v to svrho koljejo težji junci, junice in krave, torej ona živina, ki je za regeneracijo živinoreje nujno potrebna. Tako se dela velika škoda, ki jo bo govedoreja prebolela šele v nekaj letih, če se izvoz zaklane živine ne ustavi, oziroma ograniči na izvoz volovskega mesa.
Pavilen regulativ cen na domačem trgu je torej le izvoz živih pi-tanih volov, oziroma izvoz mesa od drugovrstnih volov od gotove teže naprej. Ta regulativ naša živinoreja nujno rabi in bilo bi pogrešno, če bi se iz strahu pred pomanjkanjem mesa za domači konzum izvoz sploh omejeval. Če bi bila vrednost denarja ista kot pred 1. septembrom 1939, bi šele sedanje cene, ki jih kmet sprejme, omogočile rentabilnost živinoreje. Tako pa, ker so cene kmet. potrebščinam narasle, tudi sedanje cene niso dovo-line in nikakor ne bi smele nazadovati zaradi gospodarsko političnih ukrepov oblasti. Sedaj, ko je nastopilo pomanikanje pitanih volov, se bo količina izvoza sama po sebi regulirala. Cene, ki jih živinorejci zahtevajo, so tudi napram obračunskim cenam Zavoda momentalno previsoke in zato izvozniki odpovedujejo kontingente. Če Zavod sedaj ne bi povišal obračunskih cen, bo volumen izvoza sam po sebi našel pravilno regulacijo, ker bo kmet živino raje redil, posebno ker nastopa čas zelenega hranjenja. Poudariti pa je treba, da sme to omejevanje izvoza s sedanjimi obra-
čunskimi cenami biti le začasno. Če se dovoli, da cene potrebščin rastejo, ne sme biti kmet oni, ki naj suho zlato daje za manjvreden papir. Živina je naše narodno bogastvo in kot izgleda, smo to spoznali šele sedaj, ko bi meščanski sloji morali nekaj več plačati za meso. Zato moramo zahtevati, da se preneha s takšnim omejevanjem izvoza čim bo kmet opravil poletna dela in začel pitati vole, ki mu za delo niso več potrebni.
Kolikor je iz socialnih razlogov mogoče važno, da se spreči draginja mesa, ki zadene predvsem ne-kmetsko prebivalstvo, toliko pa je tudi važno, če ne še bolj, da se omogoči napredek živinoreje. Po svetovni vojni se je v tem pogledu pri nas mnogo grešilo. Ker je živina imela slabo ceno radi raznih po-grešnih gospodarskopolitičnih ukre pov, je živinoreja številčno nazadovala, posebno ker se ni pazilo na to, da bi se živalska hrana doma uporabila, temveč se je dovolil njen neograničen izvoz. Kmet je raje prodajal seno, kot se mučil z rejo živine, pomanjkanje hlevskega gnoja pa je napravilo nerentabilno tudi produkcijo na poljih. Če govorimo o izvozu hrane, ni misliti samo na izvoz sena, temveč tudi na izvoz druge krepke hrane, posebno industrijskih odpadkov (oljne pogače, rezance sladkorne repe itd.). Za industrijo je seveda mnogo enostavnejše in komodnejše, če odpadke v vagonskih količinah izvozi, kot pa če bi bila primorana se pobrigati za oddajo v malem pri domačih živinorejcih. Verjetno je, da industrija v državi te odpadke
l
tudi ne bi mogla tako vnovčiti, kot z izvozom in bi morala znižati ceno. Čim bi to nastopilo, živinorejcu bi se ipak izplačalo kupovati te odpadke in naša živina bi na kakovosti pridobila ter dosegla boljše cene na zunanjih trgih. Dokler bomo izvažali živalsko hrano in potem le polpitano živino, tako dolgo se živinoreja ne bo številčno popravila, niti bo rentabilna. Zato leži problem napredka živinoreje in tudi poljske produkcije v tem, kako prepričati kmeta, da bo krmo v domačem gospodarstvu uporabil, industrije pa, da znižajo ceno odpadkom, ki služijo za živalsko hrano. Oboje se doseže z zabrano izvoza hrane. Potem tudi ne bo več slučajev kot letos, da je kmet prodajal živino za vsako ceno, ker je ni.mogel prehraniti, tako da sedaj preti pomanjkanje klavne živine.
To novo gospodarstvo z živalsko hrano treba načrtno in s polnim znanjem zainteresiranega kmetijstva izvesti, tako da bo kmet svoje gospodarstvo temu primerno pti-
V zadnjem »Kmteovalcu« smo končali 100 nasvetov in pobud. Ni se sicer ostvarila v celoti namera g. Goričana, da slovenski kmetje skupno zberejo teh 100 nasvetov in pobud, saj jih je z izjemo nekoliko, vse sam napisal. Mislimo pa, da pogodimo željo vseh čitateljev »Kmetovalca«, če mu ob dokončanem delu izrečemo našo veliko zahvalo in priznanje. Ne vemo, če je še med nami Slovenci kmetijski strokovnjak, ki bi iz lastne prakse znal na tako poljuden in zanimiv način podati svoja življenjska in strokovna izkustva.
Stalno rubriko pod gornjim naslovom začnemo z istim ciljem, kot ga je označil g. Goričan. Zbirati hočemo nasvete in izkušnje iz stroke, nuditi po hočemo tudi možnost za razgovore o vseh zadevah, ki so v zvezi s kmetskim življenjem in delom. Pri tem računamo seveda v prvi vrsti na prispevke g. Goričana iz njegovega neusahljivega in oživ-ljajočega studenca, prosimo pa tudi vse naše čitatelje, da pri tem sodelujejo. Primer g. Goričana že rodi zanimanje za takšno delo, ker v zadnjem času je uredništvo sprejelo že nekaj dopisov, ki jih bomo postopoma Vse objavili, Kdor kaj zna, naj po Ve, da se ne pozabi!
lagodil. Nikdo pa nima pravice zahtevati od kmeta, da se odreče prodaje sena in druge krme, dokler niso podani pogoji, da bo izkupiček od živinoreje pokril stroške. Prvo torej treba zabraniti izvoz industrijskih odpadkov, ki lahko služijo za hrano živini in ko nastopi pocenitev te hrane, potem šele pride na vrsto zabrana izvoza sena.
Do sedaj se industrijski odpadki sploh niso smatrali kot živalska hrana, oziroma, poslušalo se je gostobesedne zagovornike industrije, ki so znali merodajne prepričati, da je naš kmet tako zaostal, da jih ne uporablja in bi nastala ogromna gospodarska škoda za državo, če se izvoz ne dovoli. Vidimo pa, da je škoda kljub temu nastala za državo, obubožal je kmet, a industrija si je napolnila žepe.
Kdaj se bomo že enkrat naučili, da bomo smatrali vse panoge gospodarske delavnosti kot celoto, ki morajo harmonično druga drugo spopolnjevati ? - •• '.;•',
1. Kosti propade še. dandanes neizkoriščenih za milijonske svbte. Tovarne, katere kupujejo kosti na vagone, izvlečejo iz njih naj.poprej maščofboi.'- katera se porabi v industrijske namene. Potem se kosti na debelo zdrobijo, in se potegne, iz njih klej (lim). Nazadnje se zmeljejo v droben prah, ki daje umetni gnoj — ražklejeno kastno miokaL Če se ta kostna moka zmeša z žve-pleno kišlilnO', nastane kostni superfosfat s takojšnjim učinkom, med tem ko deluje kostna moka bolj počasno.
Pred približno pol stoletjem sem delal v eni prvih tovarn za superfosfat V Ho-bersdorfu na Spodnjem Avstrijskem. Mešali smo še na roke. Danes opravljajo to delo Stroji. Ko se je vlila žveplena kislina na kostno moko, je nastal peklenski smrad po samem žveplu. V tej. zadušlji'yi megli So 4 delavci hitro premešavali z grebelcami na dolgih ročajih. Tedaj sem spoznal, da zdrav mlad človek prenese veliko več trpljenja, pomanjkanja, lakote in mraza, kakor kakoršnakoli delavna živina, katera bi kmalu počepala pri takšnih naporih.
Nekaj: let sem od časa do č.asa zdrobil kosti, kolikor se jih je dama nabralo, s težkim kladivom. Drobne kosti sem kar cele dajal starejšim* svinjam. Pri tem sem se vedno bal, da bi se, kakšno prase zadavilo, pa se nii nikdar, nič zgodilo,..' ' • ■
Več let sem si želel kostni mlin. Sčasoma je postalo to poželenje naravnost strastno. S prijateljem g. Kupnikom, veleposestnikom v Kostrivniei, sva se dogovo-
rila, da si kupiva takšne stroje. On je pisaril leto dni na vse nemške tovarne.
Imela sva cele kupe cenikov. Zbral sem stroj na elefcrični pogon za 3500 din. Dela zdrob in obratuje: dobro.
Banovinska hiralnica v Vojniku ima večji sitroj, ki pa dela moko in so zadovoljni ž njim.
Pri nas imamo premalo kosti. Pozimi še gre, ker jih pobiramo po gostilnah, a. pri mesarju dobimo glave. Poleti pa kasti takoj oplesmijo. Sveže kosti damo. posušiti v peč,. ker drugače se. stroj zamaši. Zmeljem precej na debelo, da gre hitreje, Dam najprej kuram, da si poberejo drobiž. Tudi ptičke si zberejo svoj delež, pa še mačke in -peš. Glavno pa dam svinjam. Za mlade prasce šo zdrobljene kosti posebno pripravna hrana.
Tak stroj, je pripraven za zavode, kjer je veliko ljudi na hrani, kakor so hiralnice, bolnišnice, kmetijske šole, kjer se nabere v par dneh toliko kosti, kakor pri kmetu v enem letu, in kjer redijo obenem veliko sivinj. .'•'.• .' '•'•.•' • '","•• . ••'• /
Obenem bi uredili tako, da bi lahko okoličani prinesli kosti zdrobit ali. zmlet proti mali odškodnini, kakor, nosijo* in vozijo1 žito v mlin. Stroj bi v par minutah kosti zdrobil in jdih pripravil'za prehrano' perutnine in'prašičev. To je naravno domače blago, boljše in več vredno kot klej-no apno. Škoda za vsako kost, ki se zgubi. Ženske jih pogosto zmečejo v peč in sku-rijo. Če pa pride z gnojem na njivo, v desetletjih ne strohni in-se brez haska'vedno na novo pedorava in izorava.
2. Velikonočno1, kakor tudi vsaka drugo nepotrebno streljanje, je že in še povzroča vsako' leto ogromno škodo narodu in pred vsem kmetu. Zanetili so že dostikrat požare. Vsako leto,, kakor tUdI 'letos smo či-taili, da so pripeljali toliko in toliko ponesrečencev v bolnišnice, V naši občini smo imeli kar dva takšna invalida po nepotrebni, neumni lahkomiselnosti in jih desetletja oskrbovali.
Nikdar'še ni nobena oblast kaj proti temu ukrenila. Res pa je tudi; da tozadevne Zahteve še ni bilo slišati iz kmetskih vrst. Čas in nujna potreba je, da se že enkrat napravi red v tej zadevi'. Streljanja je že marsikdo sit izza svetovne vojne, zapravlja se po nepotrebnem denar, ir\, spravlja v nevarnost zdravje, življenje in premoženje občanov.
Kdor hoče streljatii po nepotrebnem, bi ■moral vložiti na srez pismeno, kolkovano prošnjo za dovoljenje. Kako, da pri naši kolekomaniji -ih pri iskanju vseh mogočih novih davčnih virov še niso na to prišli! Marsikaj, kar je narodu koristno, še obdavči pretirano, kar škoduje ali vsaj ne hasne, se pa pusti prosto.
Vsak, kdor hoče streljati, bi moral še ■imeti dovoljenje, prvo od občine, katera naj bi smela streljanje obdavčiti od ure ali dneva, in drugo od orožništva, katero naj
Nasveti - razgovori - izkušnje.
bi nadziralo, da je vsak streljač zavarovan proti nezgodi. Mladoletniki pa naj sploh ne dobijo dovoljenja. Glavno je, da nikdo ne sme streljati, kdor ni zavarovan proti* nezgodi. Dajmo se razgovoriti in dognati, alfi je kmet v večini za ali proti streljanju.
3. Tujke, to so besede iz tujih jezikov, katerih imamo celo povoden j. Kmetu ni potrebno, da bi jih razumel veliko število. Nekaj malega tistih, ki jih pogosto sliši, je pa koristno, celo potrebno, da jih dobro razume. Tudi tisti, ki veliko čitajo in so pri lično izobraženi, marsikatero tujko nekako megleno razumejo, ne pa toliko jasno, da bi lahko nekomu, kateri jo sploh ne pozna, točni pomen razložili. Zato ne najdejo dovolj izrazitih besed.
2.	Birckratizem: 100 kg papirja, vedro črnila, četa peropraskov in končni uspeh za em naprstmik haska ali modrosti. Mala basen, katero sem nedavno čital: Osel in žel-vra stavita, kdo bo prišel poprej na gotovo točko onkraj velikega gozda. Osel ditrja na vso moč in ko pride do mesta, ga želva ž<e čaka. Ves začuden vzklikne: Kako pa jee vendar to mogoče? Želva pravi prav sfcromno: šla sem po bliižnici. Oh, vzdihne, jaz neumni osel, sem pa tekel po uradni px>ti.
Kmet vinogradnik je slišal, da je v me-situ zavod, kjer preiskujejo različne pridelke. Recimo, da bi prinesel steklenico mošta maj mu povedo, koliko vsebuje sladkorja. Nameščenec pa bi mu dejal: Veste mož, to me gre kar tako. Pojdite na občino, naj wam napravi prošnjo. Na njo pritisnite ko-liek za 10 din in za odgovor priložite kolek 72A 20 ditn. Ko dobite rešitev pa prinesite Waš mošt. In vendar bi takšno merjenje ttrajalo samo eno minuto, brez stroškov in aluševnega napora.
Pred par tedni sem dobil psa iz Tržiča. TTovomina j«- stala samo 18 din. Poštnina ((brzojav)' iz Celja v Vojnik 16.5 din. Na-rmesto, da bi brzojavili »Pes na postaji«, so mapiSaLi: Glasom brzojavnega lista št. ... jposlal je itd., itd., torej celo zgodbo1. To še ini bila takšna škoda. Ampak na visokih rmestih je vse polno ljudi, ki! povzročajo s s svojim nepraktičnim birokratizmom državi i in narodu ogromno škodo. Kuge, lakote, ivojske in birokratov reši nas o Gospod.
3.	Centralizem, opisan v malo pretirani < obliki zato, da se bolje razume. Mali državni i urad na deželi v državnem poslopju. Med 1 letom nastane naenkrat potreba nujnega i nepredvidenega popravila. V proračunu ni 1 kritja. Starešina naznani srezu. Pride : gradbeni inženjer, ki uvidi potrebo popravila in naznani banovini. Od tam prideta dva. Pregledata in spoznata potrebo. Bano-vilna javi centrali v Beogradu celo zadevo. Od tam pridejo trije in skupno s prejšnjo trojico pregledajo in spoznajo, da je zahteva upravičena. Popravilo se odobri, katero je potem stalo 500 din, komisijski stroški
pa 5000 din. Ni slabšega gospodarja od tistega, kateri hoče do najmanjše malenkosti vse samo urejevati in voditi. To je ta nesrečni ničvredni, vsestransko škodljivi centralizem.
Goncan
4.	Sprememba travnika v njivo. Kdor orje z živino ali s krampom prekopava travnato rušo, čuti, kako trudapolno'. je to delo in da pride najbolj takrat do izraza svetopisemski izrek: »V potu svojega obraza si boš služil svoj kruh.« Zelo si pa olajšamo delo in mnogo prihranimo na času, če hočemo spremeniti travnik v njivo, ako delamo na sledeči način.
Imel sem kos ledine, katero bi bil rad usposobil za pridelovanje okopavin. Prvo leto po košnji otave sem najprvo po trati vsejal rž. Q sejanju rži po trati je »Kmetovalec« že pisal. Nato pa sem navozil in potrosil hlevskega gnoja. Seveda ga mora biti toliko, da se nič ne vidi zemlja. Drugo leto. po žetvi sem takoj na strnišče posejal ajdo in enako pognojil. Z ozirom na dejstvo, da hlevski gnoj vsebuje mnogo dušika, navadno pa premalo fosforove kisline in kalija, katerega ajda zelo ljubi, sem navrgel še nekoliko superfosfata in kalijeve soli. Superfosfata na ha 4 stote, kalijeve soli pa 2 stota, to pa tudi iz razloga, da bi mi ajda preveč ne polegla. Priznati moram, da sem bil s pridelkom zelo zadovoljen in tudi v rašči se posevka nista mnogo razločevala od žita na zraven ležeči njivi. Na ta način se skoraj docela uniči travniška ruša in imel sem precej olajšano delo, ko sem takoj po ajdovi žetvi prekopal dotično zemljišče in ga pustil kar tako do prihodnje pomladi, da je še mraz naredil svoje. Tako pripravljena zemlja je bila spomladi sposobna za pridelovanje vseh kulturnih rastlin. Naj poskusi tako še kdo, ki se nahaja v enakih težavah kot
■|az'	Golob Martinijan.
5.	Skušnje s topinamburo. Zanimivi članki v zadnjih letnikih »Kmetovalca« so ma navdušili, da sem lansko pomlad nasadil ca 50 arov tega zanimivega krompirja — pa čeprav cena po 2 do 3 din za seme (gomolje) zlasti lansko pomlad ni bila nič kaj vabljiva. Seveda so se mi sosedje zato toliko bolj posmeho-vali češ: »Za krmo krompir je vendar še po 50 par dovolj drag.«
Ko je ta pri nas povsem nova rastlina v juniju pognala 1—2 m visoka stebla, je bilo moje delo deležno krone pomilovanja z opazkami, kakor: »Ta je pa že postal copernik; spomladi je sadil krompir, sedaj so mu pa zrastle nekake solnčnice«. Kogar ni pot zanesla mimo te moje njive, pa jo je kaki večer ali v nedeljo mahnil pogledat mojo »coprnijo«, in za »corpus delicti« seveda ni pozabil izruvati vsaj eno ' steblo. Bil sem že v strahu, da do jeseni
že ne bo meni kaj ostalo in da navsezadnje še sam ne bom mogel dokazati, kaj sem sadil.
Koncem junija smo začeli za ped visoko žeti stebla topinambure in jih krmiti živini. Začetkom jo je živina prav rada žrla toda, po par tednih se je je naveličala (kakor vsake krme če jo ji neprestano pokladamo). Zato smo ostala stebla posušili v kozolcu. Suha jim je seveda pozimi teknila kakor najboljše seno. Prav tako je šlo »za med« tudi druga žetev meseca novembra — ko že primanjkuje ostale zelene krme. Ko je slana posmodila že vse ostalo zelenje, je moja »solnčnica« bila še vedno zelena —, le pri tleh so listi pričeli počrnjevati.
V jeseni smo izorali le četrt tega krompirja, ostali pridelek pa smo izorali šele prve dni aprila. Seveda so mimohodeči kar, zijali. Saj so vso zimo prerokovali, da bom spomladi oral po mrazu »skuhani« divji krompir, sedaj pa se je pokazal za brazdo samo svež pridelek kakor jeseni! In to v času, ko že puhle in že rastoče repe in pese primanjkuje za živino. Seveda je bilo takoj polno kupcev na ta moj proizvod, »coprnije«. Zahteval sem zadoščenja za deležno posmehovanje v tem, da ga izpod Din 3 ne dam. Saj sem tudi sam dal 3 kg navadnega krompirja za kg topinambure —letos pa zahtevam za pridelek komaj polovico tega. Sedaj seveda zopet niso bili redki oni, ki so kar zijali v me z izrazom,, ki mi je tolmačil njihovo ugotovitev, da sem dozorel za umobolnico. Taka je pač tragika vsakega, ki je kljub vsemu temu še vedno dovolj trmast za preizkušanje novotarij ...
Val. Janhar
6. Moja opažanja. Kot načelnik tukajšnje podružnice Kmetijske družbe sem letos Sklical občni zbor in to priliko uporabil, da naberem naročnike za »Kmetovalca«. Imel sem pa težko delo, ker je večina izjavila, da ji »Kmetovalec« ne bo nič koristil, če bo vojska. Pripovedoval sem jim, da sem že več kot 50 let naročnik »Kmetovalca« in še naročnino vedno obnavljam in plačam, pa mi še ni zmanjkalo kruha. Da se to ni zgodilo, se imam predvsem zahvaliti nasvetom, ki sem jih čital v listu. Po teh nasvetih sem si postavil vzorne hleve, be-tonirane in svetlč, z zračniki, točno po načrtu. Posestvo sem povečal in imam tri gnojnične jame, črpalko za gnojnico in betonirano gnojišče. Očital sem jim, da sicer priznavajo ta moj napredek, vendar posnemali me niso v mojem delu. Naročajo raje politične, liste in se brigajo za druge stvari, ne pa za samoizobrazbo v stroki. Saj tudi jaz naročam politične liste, ker pač želim biti o vsem obveščen, vendar pa smatram »Kmetovalca« za oni list, ki kaže kmetom pot do napredka. Res je danes naše gospodarstvo težko in ne pom-
nim, da bi še bilo kdaj prej težje. Gospodar sem že čez 50 let in bom 27. junija 77 let star ter sem vedno bolje izhajal, kakor sedaj. Kljub svoji starosti ne obu-pavam, ker vem, da se bo že na bolje obrnilo in da bo imel vsak dosti kruha, če bo le hotel delati, i
V naslednjem vam poročam nekaj lastnih izkušenj, ker želite, da se objavijo v »Kmetovalcu« in tako otmejo pozabljenju.
7.	Velika je gonja proti dolgouhcu-zajcu
in priporočajo se razna sredstva za obrambo mladega drevja. Jaz se branim že dolgo let tako, da si pripravim belež iz apna, v katero vlijem nekoliko arborina. S tem beležem temeljito namažem drevesca in ne uničim samo razne škodljivce, temveč tudi zajcu zagrenim okus.
8.	Po travnikih vidini dcstikrat kupe, ve-
lika kakor krtine, ki so v napoto pri košnji. Kaj storiti? V jeseni, ko se zberejo mravlje v mravljišču, vzamem bat ali kij in vse te kupe temeljito poteptam, Mravlje tako uničim in potem složno kosim in grabim seno.
9.	Kdor spomladi škropi sadno drevje,
naj ne škropi po cvetju, ker je galita škod-• ljiva za čebele. Imam čebelnjak v nekdanji drevesnici Kmetijske družbe in ker sem škropil po cvetju, so mi vse čebele pomrle.
10.	Priporočam vsem podružnicam, da si
nabavijo zemljišče za drevesnico. Naša podružnica ima takšno drevesnico in iz nje dobi vsako leto • vsak član po nekoliko brezplačnih drevesc, kar spodbuja člane k umnemu sadjarstvu.
Zajec Janko.
di pri nas, toda pridelek se ne more meriti z onim južnih krajev niti po kvaliteti niti po množini. Rici-nus zahteva močno zemljo in mnogo sonca. Občutljiv je za mraz. Ker ne dozoreva istočasno, (starejša razcvetja prej, mlajša pozneje ali pa sploh ne) bi v našem podnebju le izjemoma dal primeren pridelek. Soja uspeva tudi pri nas; popolnoma gotove so pa le rane in srednje-pozne sorte, dočim pozne sorte ne dozorevajo vedno pravilno. Soja zahteva v mladosti zelo mnogo nege, pozneje pa se lepo razraste in zapusti zemljo v prav dobrem stanju, kot stročnica pa jo celo obogati z dušikom. Aromatične oljarice zahtevajo dobro in čisto zemljo. Nekatere so eno, druge dvoletne.
K predivnim rastlinam prištevamo: lan, konopljo, bombaž, juto, manilo, sizal, novozelandski lan, kenaf, rami j o in kendir. Pri nas sta udomačena samo lan in konoplja. Lan je pravzaprav edina domača predivna rastlina, ki daje tudi oljnato seme. Konoplja je bolj doma v vzhodnih predelih države, zlasti v Vojvodini in Srbiji okrog Le-skovca. Tam je tudi industrija, ki se peča s predelavo konoplje. Konoplja zahteva dobro, močno in čisto zemljo; v mladosti je občutljiva proti mrazu. Bombaž uspeva pri nas samo v Južni Srbiji. Juto pridelujejo v Indiji, manilo po otokih Tihega oceana, sizal v Mehiki, novozelandski lan v Novi Zelandiji in Avstraliji. Kenaf ali konopljasti slez pridelujejo v Indiji in Perziji Na Kitajskem in Japonskem pridelujejo kitajsko koprivo ali ramijo. Kendirali turka pa raste divje v Turkestanu. Juta, manila, sizal, novozelandski lan, konopljasti slez, ramija in kendir so nadomestki za konopljo. Nadomeščajo jo, kolikor rastejo v ugodnejših krajih in jih tam pridelujejo cenejše roke.
Na splošno vzeto, imajo oljarice pred predivnimi rastlinami prednost v tem, da so odpadki pridobivanja olja zelo dobro močno krmilo — oljne pogače. Vendar vse pogače niso uporabne za krmo ali vsaj ne v poljubni množini. Pri zagotovljeni prodaji je pa stvar računa, katera rastlina je donosnejša. Vselej pa mora kmetu biti najvažnejši pogoj: zagotovljena prodaja, potem šele pride drugo.
p.o£jede£s<va.
Industrijske rastline.
Ing. I. Zaplotnik
S skupnim nazivom »industrijske rastline« imenujemo one kmetijske rastline, katerih pridelki postanejo uporabni šele potem, ko jih na primeren način tehnično predelamo.
V prvi vrsti spadajo sem rastline, iz katerih dobivamo rastlinska olja —• oljarice in rastline, iz katerih dobivamo vlakno — predivne rastline. Dalje bi mogli sem prišteti tudi nekatere okopavine in rastline, ki služijo za pridobivanje barvil. Mi bomo tu napravili v kratkih potezah pregled oljaric in predivnih rastlin.
Preden začnemo z naštevanjem in opisom, se mi zdi potrebno, na-glasiti naslednje: Vsem industrijskim rastlinam je več ali manj skupno, da so za domačo uporabo le malo prikladne. Če hočemo s temi rastlinami doseči gospodarski uspeh, jih moramo vnovčiti. Nekakšno izjemo tvorita lan in buč-nice v krajih, kjer se pridelujeta za domačo uporabo in imata še zvezo s staro domačo obrtjo. Kadar pridelujemo npr. sončnice za kisanje, je pač ne smatramo za oljarico. Pri vnovčenju je pa važno, da se pridela te ali one oljarice ali predivne rastline v nekem okolišu toliko, da je sodobna tehnična predelava možna in donosna. Iz tega sledi, da je kmet pri industrijskih rastlinah mnogo bolj odvisen od splošnosti, kakor pa pri pridelovanju npr. krompirja, katerega lahko pokrmi, če ga prodati ne more, ali ga proda, če mu to bolj kaže kakor pa pitanje prašičev. Le če ima zago-
tovljeno prodajo vsega pridelka po primernih certah, more misliti na pridelovanje industrijskih rastlin. V splošnem zahtevajo industrijske rastline več in skrbnejšega dela, več in pravilnejšega gnojenja, boljše in bolje obdelane zemlje, dajo pa tudi pri urejenem unovčenju več dohodka.
K oljaricam prištevamo: sončnice, ricinus, oljno repico, ogrščico, riček, mak, sezam, divji žafran, ma-dijo, sojo in zemeljske lešnike; rastline z dišečim (aromatičnim) oljem: janež, koriander, kumno, gorčico. Oljnato seme imajo tudi buče in predivne rastline: lan, konoplja, bombaž.
V naši državi kolikor toliko uspevajo vse naštete oljarice, nekatere pač le na jugu (sezam, bombaž, zemeljski lešniki), toda vse v toplejših in sončnih predelih bolje, kakor pa v hladnih in meglenih krajih.
, Sončnice zahtevajo dobro zemljo in dovolj hrane v zemlji. Od vseh naštetih oljaric pa so za naše kraje še najbolj prikladne. Oljna repica, ogrščica in gorčica kot oljarice zgubljajo svoj pomen, ker se njihovo olje lahko nadomesti in celo bolje nadomesti z mineralnim oljem. Ogrščica zahteva zemljo kakor pšenica, dočim repica in gorčica uspevata tudi na slabši zemlji. Riček, divji žafran in madija nimajo posebnega pomena. Sezam, podzemeljski lešniki (kikiriki ali araši-di) in bombaž uspevajo pri nas le i v Južni Srbiji. Mak uspeva sicer tu- i
Žitna
musica.
POobl. agronom ing. Lojze Prezelj, Ljubljana
V ozimni pšenici in rži zapazimo nai polju že jeseni, navadno pa šele nai pomlad, porumenela mesta. Že na prvi pogled vidimo, da rastlinice zaiostajajo v rasti in da žito ne bo kaj prida. Škodo povzroča neznatna mušica, ki je že dolgo časa znana kot velik škodljivec žitaric.
Žitno mušico so najprej opazili v Evropi, okrog leta 1771., odkoder je bila prenesena v Ameriko. Tam se je do konca prejšnjega stoletja že; povsod razširila, imenujejo pa jo tudi hesenska mušica, to pa radi tega, ker so jo baje vojaki iz Hiessena zanesli tja v času bojev za samostojnost Amerike.
Tudi v Evropi povzroča žitna miušica veliko škodo. Dobro jo poznajo v Nemčiji, Franciji, Italiji in Madžarski. Nam povzroča posebno v žitnih predelih, v posamez-• nilh letih, veliko škodo. Največjo škodo povzroča v Ameriki, kjer pogosto uniči tudi čez 50% vsega pridelka in računajo povprečno letno škodo na 20,000.0000 dolarjev.
Žitna mušica je približno 3 mm velika. Samica se razlikuje od samcat in je bolj črne barve, le členki na zadnjem delu so rdeči. Zanimivo je„ da rdeča barva že par ur po simrti izgine. Krila so pokrita s črnimi dlakami, so slabo rdečkaste barve in imajo tri podolžno ležeča relbrca. Tipalke so sestavljene iz 17' členkov, od katerih sta pa le dva bolj močno razvita. Noge so močne in dolge. Samec je nekoliko manjši, bolj vitek od samice, zadek pa ima bolj cilindričen.
Ličinka žitne mušice je belkasto ruimena, dolga 2.5—3 mm. Zapre-dek je temnosive barve in je precej podoben lanenemu zrnu.
Žitna mušica se pri nas navadno pojavi dvakrat na leto, v jeseni septembra meseca in na pomlad aprila. V jeseni jo vidimo ob solnčnem dmevu, bolj proti večeru, letati nad ko>maj izklilimi posevki ozimne pše-ni<ce in rži. Samica leže jajčeca na ne;žno, komaj razvito listje, posebno) pšenice in rži. Topla in suha jejsen vplivata prav posebno ugodno) na razvoj škodljivke. V pomanj-kainju ozimin, če smo se s setvijo ozsimin zakasnili, leže samica jajče-cai na izklile rastlinice žitaric na ne-prreoranih strniščih, ali ob robu njjiv, ob potih, pod kozolci, včasih pai tudi na listje trav.
! Samica leže 80 do 100 kot steklo prrozornih jajčec. Polaga jih v vrste naa gornjo stran najnižje ležečih
listov. Jajčeca pritrdi na listje z neke vrste lepilom, ki ga samica ob času leženja izloča. V dobrih osmih dneh se iz jajčec razvijejo ličinke, ki gredo takoj k podnožju, k vratu samih rastlinic, kjer začenjajo svoje škodljivo delovanje. Tu žro ličinke ožilje prvih nežnih listov, radi česar nežna rastlinica slabi in zaostaja v rasti. Pozneje se naselijo na teh ranah še razne glivice, ki povzročajo gnitje, radi česar tako povsem oslabela rastlinica na vadno kmalu odmre.
Naoadene rastlinice razlikujemo od zdravih po tem, da prve vidno zaostajajo v rasti, listje je znatno krajše in sredina napadenih rastlinic končno porumeni. Če izrujemo tako rastlinico in ji odstranimo listje do vrata, vidimo posamezne, pa tudi 2—4. belkasto rumene ličinke žitne mušice skupaj. V jeseni napadene rastlinice navadno kmalu od-mro, sicer pa je oslabljena rastlina vsled mraza zapisana gotovi smrti. Še pred zimo se ličinka zaprede in do pomladi ne povzroča več nobene škode.
Na pomlad, v milih zimah že koncem marca in v prvi polovici aprila, opazimo ob lepih, toplih dneh, proti večeru mušice. Radi različnih življenjskih pogojev (toplota, vlaga, prehrana) se neke mušice poprej razvijejo, nekatere pa pozneje. Doba letanja in leženja jajčec traja radi tega več tednov. Samice ležejo jajčeca sedaj tudi na že izklile jarine. Povzročena škoda je na pomlad vse večja, saj se tudi rastlinice veliko bujnejše razvijajo.
Vlati napadenih rastlinic so krajše in se vsled vetra ali dežja kaj rade prelomijo. Žito navadno poleže in napravlja vtis kot da ga je toča potolkla. Če je kaj zrna, je vselej drobno, ničvredno. Navadno pa je klas prazen, če se vlati pred cvetenjem že niso prelomile. Pod zlomljeno vlatjo ostanejo zapredki škodljivke na strnišču, iz katerih se v septembru razvije nov rod mušice.
Obramba:
1.	Priporoča se pozna setev ozimin, da tako mušica ne more polagati jajčec na komaj izklile posevke.
2.	Plodored.
3.	V .močno napadenih okrajih priporočajo sejati že v začetku septembra manjšo količino pšenice in rži. Tu leže škodljivka jajčeca. Posevek nam služi le kot mamilo in površino pred zimo globoko preorjemo, pravo setev pa izvršimo konec septembra ali pa šele v prvih dneh oktobra.
4.	Na pomlad moramo j aro žito čimprej sejati, da se rastlinice kar moč hitro razvijejo in da tako prebole napad škodljivke. Potrebno je radi tega zemljo dobro pripraviti ža setev in pognojiti.
5.	Napadene posevke ob žetvi nekoliko višje požeti in strnišče zažgati. Kadar je žito poleglo in je klasje prazno, da se žetev niti ne izplača, je najbolje, da njivo globoko preorjemo ali pa zažgemo. Amerikanci so delali poizkuse in
so vzgajali sovražnika žitne mušice, majhno osico, ki leže jajčeca v telo ličinke žitne mušice. To je osica Polygnotus hiemalis. Baje so se ti poizkusi dobro obnesli.
Nova pota za povečanje pridelkov.
Janko Kač
V teku zadnjega desetletja je rastlinarska znanost odkrila in raziskala v mladih rastlinah snovi, ki povzročajo njihovo rast in jim je dala ime avksin, po naše rastilo. Te snovi se nahajajo v prav malenkostnih množinah v rastlinskih kal-čkih in je bilo treba mnogo truda, da so izločili toliko teh snovi, da so jim dognali kemični sestav. Ta raziskovanja pa so dokazala, da se dajo te dragocene snovi tudi umetno izdelovati in njihov učinkekkar nič ne zaostaja za naravnimi avk-sini. Danes imamo na svetovnem trgu že celo vrsto teh rastil in je tudi domača tvrdka v zadnjih dveh
letih pričela uvajati takšno domače rast pospešujoče sredstvo pod zaščitno znamko »Fitodin«.
Avksin ne nadomešča gnojenja, temveč le smotrno pomaga izkoristiti gnojilne snovi in tako povečati pridelke naših polj. Brez zadostnih količin temeljnih gradnikov rastlinskega telesa: apna, kalija, fosforja, dušika, železa in magnezija, avksin ne more nuditi uspehov, kakor ne more še tako priden zidar zidati hiše brez kamna, opeke, malte in cementa. Šele te snovi dajejo zidarju možnost, da lahko razvije vse svoje zmožnosti.
Avksin vlije v rastline novih mo-
či in jih spodbudi k boljšemu pre-snavljanju. Kakor vsak živi stvor, bodisi človek ali žival, drugače prenese isto snov, tako se je izkazalo, da je za vsako vrsto rastlin potrebna posebna, prav za njo najugodnejša sestava in jakost avksina, ki jih ločimo po tem, da pridamo k oznaki črke A, B, C, D in tako da lje. Tako se preprečijo zamenjave, ki bi mogle zmanjšati ali celo vzeti pričakovani uspeh zaradi nepravilnega ravnanja. Glavni pogoj za uspeh z avksini je dobesedno točno ravnanje po vsakemu sredstvu priloženem navodilu, ki je posledica dolgoletnega strokovnega preizkušanja. Kdor avksin po svoje razredči, — bodisi da prilije več ali manj vode, — tvega uspeh. V trgovini so alkoholne raztopine umetnih rastil. Uporabljajo se v rrch razredčitvah (močni, srednji in sla bi) v mlačni vodi. Z vsakim litrom razredčenega avksina se lahko pre l-arira 1 kg semena, ki mora ostati eno uro v raztopini, nakar se posuši v senci in še isti dan poseje. Za večino doslej raziskanih rastlin je najprikladnejša srednja jakosr. Imamo pa tudi izjeme, kakor na primer oves, kjer najbolj ustreza slaba raztopina avksinov A in B. Sem spada tudi inkarnatka, ki najbolje izkoristi slabo raztopino avksina C.
Kako učinkujejo avksini? Rasti-lo, ki ga je vsrkalo zrno vase, vzpod budi tisti del zametka, ki ima osnove za korenine, da začno bujno rasti in požene rastlina naglo močan šop korenin v zemljo. Zato se vrh-ni del rastline v prvih tednih rasti počasneje razvija kakor pri kontrolnih rastlinah. Ko pa pričnejo te razbohotene korenine dovajati hrano rastlini, pa se ta naglo požene in prekosi kontrolno setev. Po avksinu povzročeno ojačenje koreninskega šopa je poleg povečanega dovajanja hrane še iz dveh vzrokov važno. Močno ukoreninjenim setvam v jeseni ne grozi, da bi jih mraz populil, čez leto pa mnogo laže prenašajo sušo. Z avksini aktivirani pridelki celih 10 do 14 dni prej dozorijo, kar je važno za u-spešno kolobarjenje in pa tudi zaradi nevarnosti pozebe na jesen (na pr. pri ajdi). Glavno za pridelovalca pa je povečanje pridelka po uporabi avksinov, katero znaša 50 in še več odstotkov — kakor je pač vgnojena zemlja.
Mimo vsega tega pa vplivajo avksini zelo ugodno na kaljivost semena, kar je zlasti važno pri de-
tel j inem semenu, ki kaj rado trpi na kaljivosti. O uporabnosti in koristnosti avksinov za razne kmetijske rastline sta objavila pravkar izsledke svojih poizkusov na polju dva nemška strokovnjaka Amlong in Naundorf. Ta dva sta pokazala, da se je tudi v širši praksi pokazalo kvašen je semena z avksini prav donosno.
Doslej je bila navada — naša slaba slovenska navada, da smo čakali skromno v kotu, kaj bo kje kdo na svetu novega uvedel, da bi sami potem tudi bili deležni dobrot novega odkritja. Nič nismo pri tem pomislili, da nas je ta naša ponižnost stala lep denar, ki smo ga morali tujcu plačevati za njegove izume, bili smo pa poleg tega še oškodovani s tem, da smo bili pozni zamudniki. Z uvedbo umetnih avksinov v splošno kmetijstvo pa korakamo danes na čelu kmetijskega napredka.
Marsikateri gospodar je v svoji lastni praksi dognal, da posebno črna detelja zelo rada zataji, posebno, če niso najpovoljnejše prilike za njen razvoj (zemlja, klima). Praksa je tudi pokazala, da je v takem slučaju najbolje gojiti deteljo pomešano z raznimi travami.
Pa bo kdo rekel, kaj nam hasne-jo ti avksini, če je treba kliub njim tudi gnojiti. Temu povemo tole: ploščina njive je podana in zastražena z mejniki, ki jih ne smemo brez kazni premikati. V globino nam ne pusti povečati njive za življenje rastlin neprimerno tlo. Ostane nam le še zidanje njive navzgor, to se pravi, stremeti moramo, da na naših malih njivah čim bolj dvignemo donos pridelkov. Tu pa nam odpirajo avksini nove možnosti zlasti za malega kmeta, ki je dejansko naš slovenski kmet.
Opomba uredništva. Prinašamo gornji informativni članek iz peresa g. Kača, ki se sam že nekoliko let bavi s tozadevnimi poskusi. Kakor čujemo, bodo letos napravile točne vzporedne poskuse tudi razne kmetijske šole in Kmetijska poskusna postaja v Ljubljani.
Prednost sejanja mešanice leži v različnih svojstvih pomešanih rastlin. Rastline imajo različne korenine in razne potrebe no hranilnih snoveh in tako tudi različne zahteve na klimatske pogoje. S sejanjem mešanice se zemlja mnogo bolj intenzivno izkoristi. Detelja namreč
Po.
»magajmo
Letošnja izredno dolga in huda zima je oziminam marsikje škodila. Na mnogih krajih je zaledenela snežna plast zadušila žita ali jih je hud mraz uničil tam, kjer je bil sneg odpihan. Na vsak način bo potrebno pomagati slabim oziminam takoj sedaj, dokler še niso začele poganjati z naglavnim gnojenjem z umetnimi gnojili. Gnojenje je treba izvesti čimprej, kajti takrat ko začnejo žita poganjati mora biti gnojilo v zemlji že raztopljeno in na razpolago v takšni obliki, da ga rastline lahko takoj porabijo.
Samo gnojenje je treba izvršiti ob suhem vremenu., Ako trosimo gnojilo na mokre posevke, obstoja nevarnost, da jih gnojila popolnoma osmodijo. Najpriprav-nejši dnevi za takšno gnojenje so sedaj, ko ob dnevih lahkega mraza zemlja še nekoliko pomrzne.
Kakšna gnojila uporabljamo za gnojenje »na glavo« ali za zeleno gnojenje?
Poleg mešanih gnojil (Nitrofoskal-I, Ni-trofoskal-II, Nitrofoskal-III in sicer 100
oziminam.
kg na oral), ki jih zadnja leta kmetovalci vedno bolj zahtevajo v te svrhe, lahko na tem mestu priporočam apneni dušik, to je edino dušično gnojilo, ki pride letos pri nas v poštev. Čilski soliter je težko nabaviti in tudi je dražji. Žita rabijo v začetku svojega razvoja največ dušika. Poleg tega, da jim gnojilo apneni dušik nudi potreben dušik, jih še ščiti proti glivičnim boleznim, ker s svojim ostrim delovanjem uničuje snežno plesen. Apnenega dušika rabimo za oral 50 do 100 kg. Posebno moramo paziti na to, da se apneni dušik trosi ob suhem vremenu in na kolikor mogoče suha žita. Na vsak način pa se mora trositi preden žita začnejo poganjati. Učinek gnojenja je še boljši in sigurnejši takrat, kadar se raztrošena gnojila ob prikladnem vremenu še zabranajo. Gnojilo, ki se z zemljo na ta način pomeša, ostane dalje časa rastlinam na razpolago in pride tudi prej v dotiko s korenin jem. Upoštevajte še enkrat glavno pravilo pri tem gnojenju: »Kdor hitro da, dvakrat da!«
7Kav*dštvo.
Prednost travne in deteljne mešanice.
Ing. Bajec Viktor
poganja korenine globoko v zem-| ljo, korenine trav pa ostanejo v gornjem sloju. Na ta način se mnogo večji sloj zemlje naenkrat in mnogo bolj ekonomsko izkorišča. Trave imajo popolnoma druge potrebe glede količin in tudi vrste hranilnih snovi. To dokazuje pepel detelje, ki vsebuje trikrat , večje količine magnezija, 4 in pol krat več apna in 1 in četrt krat več fos-forne kisline, kot jih ima n. pr. mačji rep. Detelje ne črpajo dušik iz zemlje, nego ga s pomočjo bakte rij na koreninah Usvajajo iz zraka. Odvišni dušik oddajajo lahko drugim rastlinam, ki z njo skupno rastejo. Pač pa detelja s svojimi koreninami črpa svojo potrebo na fosforju, kaliju in apnu iz zemlje in ker ima globoke korenine, se to zgodi iz nižjih slojev, kamor trave ne dosežejo. Tako detelja ne samo, da ne odvzema hranilne snovi iz vrhnjih slojev, kjer jih črpajo trave, temveč tudi prepreči izgubo hranilnih snovi, ki se izpirajo iz vrhnjih slojev v nižje in ki bi bili odplavljeni s podtalno vodo, če jih ne bi korenine detelje prestregle. Nasprotno tem lastnostim detelje, iščejo trave rudninsko hrano le v vrhnjem sloju.
Mešanica trav z deteljo torej mnogo bolj izkoristi zemljišče in donaša tudi večje povprečne pridelke. Ti povprečni pridelki so tudi mnogo bolj sigurni, kot če seje-mo čiste kulture, ker če rastne prilike ne odgovarjajo detelji, godijo travam in obratno. Zaradi različne višine rastlin v mešanici, se bolje izkoristita zračni prostor in svetloba. Zato tudi detelja v mešanici bolje uspeva, kot če je sejana čista, ker jo pred mrazom ščitijo odpornejše trave, odnosno zakrivajo v suši, da jo laže prenese.
Mešanica je mnogo manj podvržena raznim rastlinskim boleznim in živalskim škodljivcem. Deteljni škodljivci ne napadajo trav, travni pa ne detelje. Če v mešanici propade ena vrsta rastlin, se bolj razvijejo druge in s tem pokrije izguba v donosu, ki bi sicer nastopila. Ravno črna detelja je zelo nesigur-na rastlina, ker jo rade napadajo razne bolezni in paraziti (zajedal-ci), tako da se kmalu pokažejo v deteljišču prazna mesta. Za gospodarstvo je dostikrat važno, da se mešanica lahko prej seje zopet na isto njivo kot čista detelja. Če se namreč detelja seje prezgodaj na isto polje, jo zelo rad napade deteljni rak ali se pa pojavi utruje-
nost zemlje za deteljo; Nasprotno temu pa lahko mešanico večkrat sejemo v plodoredu. Mešanico lahko gojimo celo na takem zemljišču, ki je za samo deteljo že prelahko ter na ftjem ne bi uspevala.
Kot živalska hrana je mešanica bolj prirodna kot pa posamezne čiste kulture; tudi bolj okusna in ugodna je za živali. Razmerje hranilnih snovi je namreč mnogo bolj povoljno in zato živina beljakovine v mešanici mnogo bolj izkoristi kot iz čiste detelje.
VMto^Kadniitvo.
Ker je letošnji zimski mraz napravil precej škode na očesih vinske trte zlasti nekaterih bujnora-stočih sort, menda ne bo odveč, če si jih nekoliko od bliže ogledamo.
Na vinski trti razlikujemo tri vrste očes in sicer: zimska, letna In speča očesa.
Iz očes zrasejo vedno le mladice, nikoli pa ne morejo iz njih nastati korenine, kakor se včasih napačno misli, četudi se enoletni les, posejan v zemljo, vkorenini skoraj izključno le na onih delih rozge, kjer sede očesa,
Pri pripravi sena bomo ugotovili, da se seno mešanice hitreje posuši, kot čista detelja. Tudi se nam ni treba tako točno držati časa košnje pri mešanici, ker se bolj zgodnje in kasne rastline med seboj izpopolnjujejo ter lahko odložimo ali pospešimo košnjo, če- se bojimo slabega vremena. Pri zelenem krmljenju se nam ni treba bati, da bo živino napelo, kot je to čest slučaj pri krmljenju s samo deteljo.
so očesa le na kolenih ali členkih, to so odebeljena mesta rozge, v katerih notranjosti je nakopičeno največ rezervne hrane, pred vstm škroba. Na kolenih enoletnega le sa si stojijo sosedna zimska očesa drugo drugemu nasproti. V splošnem so očesa na dobro dozorelem lesu dobro razvita in so od zunaj rjave barve. Če prerežemo po sredini tako dobro razvito oko od 20 ženega vrha z ostrim nožem do širšega vznožja in nam je mogoče pogledati ta prerez z močnejšim povečevalnim steklom, potem s«3, nam
gornji stranski očesni osnutek
glavni očesni osnutek
grozd
i dolnji stranski
očesni osnutek
srž les
staničevje škornja
diafragma
Prerez skozi zimsko oko
Najvažnejša vrsta očes na vinski trti so zimska očesa. Le-ta se nahajajo samo na rozgi, na enoletnem lesu, ki z očesi vred prezimi, od tod ime zimsko oko. Na rozgi
odkrije zanimiva notranjost očesa, ki skriva v sebi vse to, kar ti a stane v teku vegetacijske dobe od pomladi do jeseni na mladici, izvzem-ši zalistnike ali roparje, ki se raz-
O očesih vinskih trt.
Ing. Ivo Zupančič, Ljubljana
vijejo šele na letni mladici sami.
Zunanjost očesa tvorijo debeli, rjavi luskolisti, pod njimi je belkasta, smolasta volna, ki obdaja pravo oko, sestoječe iz treh stožiča-stih osnutkov zelene barve. Debeli luskolisti varujejo notranjost očesa pred zunanjo vlago, skupno s smolasto volno pa pred mrazom in tudi pred izsušenjem.
Izmed teh treh osnutkov je srednji stožec največji ter ga je smatrati kot glavno oko, dva stranska sta krajša, slabše razvita ter predstavljata stranski očesi ali pod-očke.
Vsi trije osnutki predstavljajo v očesu v skrčeni obliki mladice.
Glavna mladica se razvije iz najbolj razvitega srednjega stožca. Iz stranskih osnutkov pa zrase mladica kvečjemu iz enega.
Zlasti v srednjem, glavnem osnutku se dovolj jasno razlikujejo posamezni deli bodoče mladice: medčlenki, členki ali kolena z listi, viticami in grozdiči. Kolikor groz-dičev je osnovanih v očesih, toliko jih bo na posameznih mladicah.
Potemtakem je letošnja letina že bila določena lansko leto tedaj, ko je zimsko oko doraščalo in dozorelo. To je v glavnem v mescih juliju in avgustu ter v jeseni. Ako je takrat posebno ugodno vreme, primerno toplo, vendar pa brez suše in brez preobilne vlage, ter če je les v jeseni dobro dozorel, smemo računati, da so se zimska očesa na mladicah ugodno razvijala in smemo pričakovati naslednje leto dp-bro trgatev. Dober razvoj in dober zaključek razvoja očesa je pa seveda mogoč le, če je zemlja primerno rodovitna. Rodovitnost vzdržujemo z gnojenjem. Z letošnjim gnojenjem torej ne moremo več vplivati na obilico nastavka, pač pa na razvoj grozdja.
Kar se tiče občutljivosti osnutkov v očesu, zlasti za zimski mraz, je razumljivo, da je glavni, srednji osnutek očesa, ki je bolj razvit, bolj sočen, tudi bolj občutljiv, nego sta stranska osnutka. Tako bo letos verjetno mnogo slučajev, da bo mladica pognala iz stranskega osnutka ali podočka, ker je glavno oko pozeblo, stransko oko pa je ostalo nepoškodovano. Četudi ta mladica ne bi bila rodovitna, je vendar boljše nekaj, kakor pa nič.
Letna očesa nastanejo kot prva očesa na letni mladici v listnih kotih. Ta očesa so bleda, se ne razvijejo popolnoma ter iz njih izrase
takoj stranska mladica, zalistnik ali ropar. Ta mladica, ki je v razvoju vedno daleč za glavno mladico, je včasih tudi rodna, vendar pa grozdiči ne dozore; imenujejo jih martinščeke.
Ob vznožju zalistnika v listnem kotu pa začne rasti in se razvijati zimsko oko, ki do konca vegetacijske dobe popolnoma dorase in dozori.
Letna očesa, oziroma iz njih nastali zalistniki niso večjega pomena za vinsko trto, zato se zalistni-ke prikrajšuje ali tudi odstranjuje. Če se glavna mladica nad zalistni-kom poškoduje, prevzame njeno vlogo zalistnik. Pri zelenem cepljenju pa nam da ravno zalistnik na cepiču mladico, iz katere se vzgoji v teku let nadzemni del trsa.
Tretja vrsta očes na vinski trti so speča očesa, ki se nahajajo iz-
ŽiviHOA&ja.
Pod tem imenom razumemo krmila, ki vsebujejo take hranilne snovi, ki povečajo mlečnost. Najvažnejše snovi vsake hrane so prebavljive beljakovine. Zato se kot krepka krmila smatrajo predvsem ona, ki vsebujejo mnogo beljakovin.
Ni pa važno samo to, da je v krmilu mnogo beljakovin, temveč morajo biti krmila čim bolj pomešana in različna. Zakaj? Mešana krmila so bolj okusna kot eno samo. Izpopolnjujejo se med seboj v vsebini hranilnih snovi, prebavljivosti in uporabni vrednosti. Če krmimo večje količine samo enega krepkega krmila, lahko to povzroči pri kravi prebavne motnje, oziroma vpliva na okus ali vonj mleka. Čim več in čim dalje časa krmimo s krepkimi krmili, tem več jih moramo skupaj pomešati. Posamezna krepka krmila ne delujejo enako na vse krave in pokažejo različen učinek na izločevanje mleka pri raznih kravah. Zato se meša več krmil, da se dobi najboljši učinek.
Razmerje posameznih krepkih krmil v mešanici mora biti v sorazmerju z osnovno krmo. Če vsebuje osnovna krma vse hranilne snovi, potrebne za vzdrževanje telesa, tedaj dajemo kravam tako mešanico krepkih krmil, da pokrijemo z njo še potrebo za povečanje mlečnosti. Nasprotno če je ena od hranilnih snovi v osnovni krmi v pre-
ključno le na starem lesu. Ta očesa nastanejo tam, kjer je iz kakršnega koli vzroka nastal zastoj ali ovira v pretakanju sokov in se na tem mestu nagomilavajo hranilne snovi (rezervna hrana), gradivo za nove tvorbe. Ta očesa so v splošnem le slabo razvita ter zrastejo iz njih po večini le slabo razvite mladice. Vse te mladice iz spečih očes se opleje razen onih močnejših na krakih ali deblu vinske trte, ki so potrebne pri bodoči rezi za skrajšanje krakov ali znižanje celotnega trsa na deblu.
Vsa očesa, kakor je razvidno iz povedanega, imajo za vinsko trto svoj pomen.
Najvažnejša pa so in ostanejo zimska očesa na enoletnem lesu, v katerem je skrito vse bogastvo vinske trte, bodoči pridelek, up in na-da vinogradnika.
obilici ali pomanjkanju za vzdrževanje telesa, moramo paziti, da ne bo v krepki krmi preveč ali premalo te snovi.
To je seveda mnogo težje ugotoviti, kot če je vzdržna hrana pravilno odmerjena in moramo krepko hrano odrediti samo za povečanje produkcije mleka. Zato moramo osnovno krmo vedno tako sestaviti, da ne odgovarja samo potrebam za vzdrževanje telesa, temveč tudi potrebam za povečanje mlečnosti in sicer v vseh hranilnih snoveh čim bolj enakomerno. (Glej članek: Izračunavanje krmnih obrokov v št. 12 1. 1939).
Napravimo primer. Neka osnovna krma za 500 kg težko kravo vsebuje v kg prebavljive: suhe snovi 12.90, beljakovin 0.30, tolšč 0.80, brezdušičnih ekstraktnih snovi 6.50 Škrobna vrednost te krme je 4.61, a razmerje beljakovin 1:23. Za vzdrževanje telesa 500 kg težke krave pa je potrebno v kg: suhe snovi 10 do 12, beljakovin 0.30, tolšč 0.05, brezduš. eks. snovi 4.50 do 5.20. Škrobna vred. naj znaša 3.00, razmerje beljak, pa bi moralo biti 1:16. Sedaj lahko izračunamo, koliko teh hranilnih snovi še poleg potrebe telesa ostane za tvorbo mleka. Iz tabele je razvidno, da suhe snovi zadostuje za tvorbo 4 kg mleka, medtem ko ni na razpolago nič beljakovin. Ker so pa beljakovine najvažnejša snov in se po njih
Nekaj o krepkih krmilih.
Ing. Bajec Viktor
raivna produkcija mleka, bomo morali temeljni hrani dodati takih kr-i m il, ki bodo vsebovala več beljako-
ko škrobno vrednost. Zato velika količina .slame in grobe krme znižuje hranilno vrednost predvsem
vim in malo brezduš. eks. snovi, ker I brezdušičnim ekstraktnim snovem
1	Prebavljive				. Škrobna 1 vrednost	Razmerje beljakovin •
	■suhe snovi , ■ kg	beljakovine kg	• tolšfe' ' kg. ;	brezduš. eks. snovi ' k'?		
Osnovna hrana v-gornjem primeru za 500 kg težko kravo vsebuje....... . Po normah potrebuje krava' . vzdržne hrane ........	12;90 10—12-0	0-30 0-30	. 0-08 0-05	6-50 4-50—5-20	' ; 4-61 J ■; koo ' j	1 : 23 1: 16
Torej preostane za'tvorbo mleka............. Za vsak liter mleka pa je	0-90 .0-22	. ■ • 0 0.04—0-07	o-o > 0-02	1;30—2-00 010—0"17	• ; vel : 0-25	
Višek torej zadostuje • za kg mleka............	4	0	.1 i	10 '	■ 8; ' '•'	
viidimo, da je teh v osnovni krmi za tvorbo 10 1 mleka preveč. Tab. 1 Gospodarske razmere kmetij cesto ne dovolijo nobenih sprememb v izboljšanju osnovne hrane, po-
in surovim vlaknom, da tudi te visoko izračunane številke ne odgo varjajo možnostim izkoriščanja.
Krepka krmila vsebujejo več beljakovin in imajo manj brezdušič-
2		y r e b a	v. 1 j i v e		Škrobna
	suhe snovi ■kg	beljakovine kg	tolšče "'.kg	brezduš. eks. snovi '.•"tir	vrednost . /kg :
• . "1 kg tropin zemeljskega oreška......	0-88	0-40	0-07	•0-22.	0-75
1 kg tropin bombažnega semena .....	0-91	0-36	0-13.	0-15	0-77
1 .kg tropin sezama . . ..-.'.. . . . . . ,	. 0-91	0-33	0-1.1	0M5	0-72
1 kg šrot soje . . . . .. .........-..'.'.	0-86	0-34	0-07	0-29.	0-74
■ Skupaj.....	3-56 .:■	1-43	0-38	. 0-81	2-98
•'Za 1 kg mleka je- potrebno . , . . .. . : .	0-22	0'66	. 0-02	0-14	0-20
■4 kg te krepke krme krije torej potrebo					
za kg mleka.......••''•......• •	i«	23'	19	■ V 5 ' ■. :	14
sebrio pred kraj zime, ko že primanjkuje krme. Velike količine birezdušičnih ekstraktnih snovi in surovih vlaken, dajejo krmi visO-
nih eks. snovi in surovih vlaken; posebno če so sestavljene iz raznih oljnatih tropin. Zato z njimi lahko izravnamo velike razlike med belja-
3		5 r e b a.	v i j i v e		Škrobna vrednost ■ '■ ■'
	suhe snovi • kg	beljakovine kg	tolšče ■ . '. kg	brezduš.. ■eks. snovi, kg	
Osnovna hrana ža 500 kg težko kravo vsebuje........■.,'........	12-90	0-30.	0-08	'.' 6*50 .	4-61
. 4 kg mešanice krepkih krmil vsebuje . '. .	3-56 .	1-43	0-38	0-81	. 2-98
Skupaj .	16-46 '	■ l-73	. 0-46	7.31	7-59
Krava za 20 1 mleka dnevno' potrebuje . ..	14—16	1-4—1-5	0-40	'7—7-4	' 7—7-7 '
Ostane še višek v kg ca.'.. . ......'. .	1-5	0-28	0-03	.OMi.	0-24
Za 1 kg mleka je potrebno hranilnih snovi . . . . i...............	0-22 '	0-06	0-02	0-13	0-25.
..Hranilnih snovi ostane še za nadaljnjih	.7 .	" 4.	1	1 •	1 ••"
					
kovinami in ostalimi snovmi.
Pripravimo si recimo mešanico krepkih krmil iz 4 vrst tropin, ki vsebuje prebavljivih hranilnih snovi v kg:	. (Glej tabelo 2) Te številke pokažejo, da z mešanico oljnatih tropin hitreje pokrijemo potrebe beljakovin kot ostalih hranilnih snovi. Ker je bilo v našem primeru v osnovni hrani premalo beljakovin, ki so potrebne za povečanje mlečnosti, jih bomo dodali s to mešanico. Poglejmo si, kako bo izgledal krmni obrok, če osnovni hrani dodamo mešanico oljnatih tropin in za koliko litrov mleka bomo potem imeli na razpolago vseh hranilnih snovi.
Imamo kravo, težirte 500 kg, ki daje 20 1 mleka dnevno. V osnovni krmi dobi hranilnih snovi kot v. tab. 1, Vidimo, da z dodatkom mešanice krepkih krmil krijemo potrebo z 20 J mleka in nekaj še ostane. Izgine pa nepravilno razmerje, da primanjkuje beljakovin in preostaja drugih, manj važnih snovi, kar pride v prilog boljšemu izkoriščanju hrane.	(Glej tabelo 3) S tem dodatkom smo dosegli, da so beljakovine v višku in izenačili smo precejšen višek brezdušičnatih ekstr. snovi iz osnovne hrane.
Poglejmo si vrednost nekaterih krtepkih krmil. Preračunano je, da je za vsak 1 mleka potrebno 60 g prebavljivih beljakovin.
Vrstni red po količini beljakovin	1 kg krmila vse* bilje prebavnih beljakovin y g	, 4T ' . 1 'S-I o v ■S £ N « . — N
Mesna moka. . . . . ;	7(k) 11-66	
Ribja moka ... . . ■.. .	450	7-50
Tropine zemeljskega oreška	400	6-60
Šrot soje . . . . .... '.'	' 370	6-10
Tropine .soje . . . . . . 1	340	5-60
Tropine lupine [razgrenjene].	.290	480
.Tropine sončnice . . '. ■■ :	290	4-80
Tropine lana [brez tolšče] .	280	4-60 .
Tropine repica . . . . . . \	230	3-80
Pšenicna krmilna moka ...	: 120	2-00
Pšeničpi otrobi [srednji] , . 1	120	2-00
Rženi otrobi . . . ... .	110	1-80
Ržeha krmilna, moka . . ,	110	1-80
Ječmenovi otrobi . . . . . .	100	1-60
Ječmenov zdrob •'..,■•. , ,	■ 90"	1-50
Ječmenova krmilna moka .	90 .	1-50
Rženi. šrot •' . . . .. .. . .'	90	1-50
Ovseni šrot' . . .... ... ■	80'	1.30
Ječmenov šrot •. .' '... ...	' 70	1.10
Koruzni šrot . . .. . ....	70	1.10
Krmila, ki imajo največ beljakovin, se v praksi najbolj uporabljajo, ker so najcenejše sredstvo za produkcijo mleka. Zato moramo
vedeti za vsako krmilo, koliko ima odstotkov prebavljivih beljakovin. Potem lahko izračunamo koliko stane 1 kg mleka z ozirom na ceno teh beljakovin. Tako bomo ugotovili, da sta vrednost in cena raznih tropin še vedno rentabilnejša kot pa žitarice. Iz tega je tudi razvidno, da žitaric in njih izdelkov, tudi če jih pridelamo, ne moremo vsled visokih tržnih cen rentabilno uporabljati za krmo, da bi povečali mlečnost.
V sedanjih težkih časih so tudi krepkim krmilom poskočile cene in se jih bo le težko toliko pokrmilo, kot je potrebno, da se pokaže učinek t. j. povečanje mlečnosti. Zato bomo predvsem odvisni od kvalitete in kvantitete ostalih, doma pridelanih krmil, ter bomo produkciji in pravilnemu konzerviranju (pravočasni košnji, ensiliranju, itd.) posvetili vso našo pažnjo.
Svinjaki.
Franc Dolenšek
Kmet naj ima praktične in ne drage svinjake. Tega pravila sem se držal, ko sem zidal svoje in prepričan sem, da marsikateri kmetovalec želi, da mu jih opišem in mu s tem prihranim mnogo potov in skrbi.
Ogledal sem si na Grmu nove in res praktične svinjake. Ko pa sem izvedel, koliko je stal sam tlak, naročen iz Nemčije, sem kar ostrmel. Napotim se do kmeta, kateri ne pozna denarne krize. Prosim ga, da mi pokaže nove svinjake. Prav z veseljem to stori ali tudi takoj omeni, da so veliko stali. Napravil jih je skoro bi rekel za večno. Prešiči, pa tudi ogenj mu jih ne morejo uničiti. Stene, strop, tla, korita, vse iz betona. Rad sem mu verjel, da je za vse to veliko denarja potrošil. Meni, pa se prešiči še niso toliko zamerili, da bi jim sezidal tako drage betonirane ječe.
Obrnem se do kmeta Amerikan-ca, ki je ravnokar dovršil novi svinjak. Dosti dolarjev je moral prinesti iz Amerike. Stopiš v svinjak, kot bi prišel v kako dvorano. Srednji hodnih je čist, kot le kaj. Gnoj se namreč ne spravlja na hodnik, temveč ima vsak hlev posebna vrata za nastiljanje in kidanje. Na vprašanje, kako mi ugajajo, mu samo odgovorim, da takih ne zmorem zgraditi. Ponudi mi, da mi ravno take sezida, če mu dam. 70 jur-jev.
Veleposestnik v bližini se je tudi odločil za nove svinjake. Zvedel je za Amerikančeve, ali tudi za dve napaki, ki jih je naredil. Hlevi s posebnimi vrati za kidanje so namreč mrzli. Pri vsakem hlevu je pa tudi odprtina za odtok gnojnice, ki j ako dobro služi podganam za vstop pod svinjake. Ta Amerikančev svinjak je dvodelen: zgornji del za rejo prašičev, spodnji pa za rejo podgan. Da se ne bi v graščinskih svi-
njakih podgane redile, so naredili hleve pol metra nad betonskim tlakom, tako da se pod hlevom z lahkoto očistijo gnezda podgan in druga nesnaga. Toda vse to je zvezano z velikimi stroški. Vprašam mojstra tesarja, koliko časa so delali te hleve, pa mi pove, da skoro vso zimo.
Obupaval sem že skoraj. Spoznal sem, da je praktične svinjake lahko sezidati, težko pa jih je napraviti za mali denar. Domislim se na
nem preudarku sem si postavil svinjake take, kot predstavlja priloženi tloris. Pet hlevov (št. 1, 2, 3, 4 in 5) so namenjeni za eno veliko ali dve srednje veliki stari svinji. Prostor št. 6 zavzema svinja z mladiči, v hlevu št. 7 pa hranimo male pujske. Prostor št. 8 je določen za skupno rejo pršutarjev. V njem je prostora za 6 prašičev po 100 kg težkih. Na enem koncu se svinjakov drži kuhinja, na drugem pa listnjak. Zraven hleva je tudi gnojišče z jamo za gnojnico, ograjeno z velikim tekališčem skozi katero teče voda, ki služi svinjam za pijačo in kopel.
Prostori niso ločeni z betonsko ograjo, niti z deskami, ampak z 10 cm širokimi latami. Hlevi zgledajo, kot bi bili prašiči v kurniku na sejmu. Ograja je samo 1 m visoka, in zato zelo praktična pri nastiljanju in pri nadziranju prašičev. Odpirati ni potrebno nobenih vrat, vse se vidi od zgoraj. Ograja iz lat je tudi cenejša, ker se porabi manj lesa. Prešiči vidijo drug drugega in kadar se spustijo na tekališče, se ne črtijo. Ako bi se vgnezdila kakšna kužna bolezen, bomo lesene late pokurili in jih z malimi stroški na-
Kmetijsko družbo in jo prosim, naj mi sporoči, kje bi videl praktični in kar je glavno, poceni zgrajeni svinjak. Po posredovanju Kmetijske družbe sem sprejel od g. M. Zupanca, sres. kmet. referenta v Mariboru, prav enostaven načrt, ki ga je tudi odobrila kraljeva banska uprava v Ljubljani dne 2. 10. 1934.
Po omenjenem načrtu in po last-
domestili. Vrata in stene so pritrjene na betonske stebriče. Korita so pomaknjena nekoliko na hodnik izpod ograje, da nam ni treba odpirati vrat, kadar v korito zlivamo hrano.
Velikega pomena je tudi tekališče tik za svinjaki. Poprej smo morali paziti na prašiče, kadar smo čistili hleve, da nam niso pobegnili.
S«edaj jih pustimo na tekališče in birez težave jih spravimo nazaj na njihova mesta. Pri krmljenju z zeleno krmo tudi manj potratimo na teekališču, kot pa če bi jo dajali v hilevih. Če sta tekališče in svinjak tiik drug drugega, si lahko prašiči pioljubno zbirajo svoje bivališče, k ar je važno zlasti ob veliki vročini alli v dežju.
Svinjaki so zidani iz takozvanega lahkega kamna. V bližini je sosed riigolal vinograd in še vesel je bil, d;a sem mu kamenje pospravil. Tako s<em prišel poceni do gradiva. Svinjak ima 5 oken 80X 60 cm velikih, tako da je svinjak jako svetel. Tla s<o betonska, a v hlevih je na beton-slkem tlaku lesen pod, seveda brez vsake odprtine pod njim, da se iz-otgnemo podganam. Imam ta svi-nijak že par let in nisem še opazil p>odgane v njem. Vrata iz kuhinje niimajo praga, temveč so tla ravna im gladka, da nam ni treba krmo niositi v škafih k prašičem. Napravil sem si čebriček na 4 kolesih in z nijim vozimo krmo po svinjaku, da j<o lažje razdelimo svinjam. Gnoj s.pravljamo iz hlevov na gnojišče s pjomočjo škripcev, ki jih vozimo po rmočnih žicah, kot v ljubljanski klavnici meso. Da se pri kuhanju hirane para hitro razgubi, sem naplavil nad kotlom veliko odprtino, ki se priročno odpre in zapre. Svi-mjaki imajo stropne ventilacije, sitrop sam pa je lesen.
Hlev za pršutarje ima neko po-ssebnost. Tlakovan ni z betonom, tcemveč z močno žgano opeko. Na e:ni četrtini prostora je lesen pod, ki ga loči od drugega prostora 20 cm šiiroka deska. Nastiljamo seveda ssamo na tem prostoru. Svinje se kaj hitro navadijo, da odlagajo bla-tco kje v kotu, tako da imajo ležišče wedno čisto in zgleda, kot bi hodile s>pat na posteljo.
Pri listnjaku nisem zidal sten, ttemveč sem uporabil stene dveh si-hoznih jam, ki mi prav dobro služi-j<o. V nje spravljam mlado črno de-tteljo, pesno in repno listje in pa bouče. Buče razsečemo, jamo pa po-kcrijemo z ilovico. Pozimi takšne biuče svinje raje žro kot poleti sVfe-žže. V kuhinjo sem napeljal tudi vodjo, ki teče v kotle, a kadar čistimo ssvinjak, tudi po hlevu.
Svinjak me je stal okoli 10.000 di-marjev. Pri starih svinjakih je bilo vvse raztreseno: kuhinja zase, hlevi nna treh krajih, listnjak daleč stran, ggnojišče zopet drugod. Koliko mu-kke pri delu in še deklo sem moral pplačati 100 dinarjev mesečno dražje kkot sedaj; pa še težko sem jo dobil!
Sedaj sem pri plači dekli za 1200 dinarjev letno na boljšem, delo opravimo hitreje in svinje lažje nadziramo, kar je tudi vredno 800 dinarjev letno. 2000 dinarjev so pa že lepe obresti od vloženih 10.000 dinarjev!
iv/iM^cbiovižitvo.
Najbolj razširjena svinjska bolezen pri nas je rdečica. Razen pri nas je razširjena tudi po vsej Evropi in to največ v onih krajih, kjer se najbolj intenzivno bavijo s svi-njerejo. Čim plemenitejše pasme so svinje, tem bolj so podvržene tej bolezni. Tudi hrana in nega močno vplivata na to bolezen. Svinje, ki so naravno držane, to je one, ki so večinoma na prostem in ki so hranjene čim manj s kuhano, tem več samo s sirovo hrano, take skoraj ne poznajo rdečice. Svinje pa, ki čemijo vedno le v zaprtih, vlažnih in temnih svinjakih in ki so hranjene le s kuhano hrano, torej brez vitaminov in rudninskih snovi, najraje zbole na rdečici. Zato lahko rečemo, da je to bolezen svinj, ki so le v svinjakih in hranjene s kuho, torej držane nenaravno.
Rdečica je kužna bolezen svinj. Vzrok bolezni so bacili rdečice. Ti so povsod, tako tudi v zemlji in celo v zdravih prašičih jih večkrat dobimo. Iz tega sledi, da so sicer bacili rdečice glavni vzrok, toda potreben je še neki moment oziroma povod, da telo oslabi in da dobe bacili premoč nad telesom. Takih momentov je dosti, n. pr. nagla sprememba vremena, nagla sprememba hrane, transporti; gliste itd. Čim slabše je telo, oz. svinja manj utrjena, tem lažje delo imajo bacili in tem laže nastopi bolezen. Ko pa so postali bacili enkrat že močni (virulentni) in so povzročili bolezen pri enem prašiču, potem se od tega bolezen hitro širi dalje. Od bolnih se bolezen širi s hrano in pijačo, ki je ponesnažena z blatom, scalnico ali krvjo bolnih svinj.
Najbolj so občutljivi prašiči v starosti od 3. do 12. meseca. Sesajoči prašički so zelo odporni. Tudi starejši od enega leta redkeje zbolijo, ker so bolezen ali že preboleli, ali pa so postali odporni. Zelo občutljive so tudi svinje, oslabljene od poroda.
Inkubacija, t. j. čas od okužitve do prvih znakov bolezni, je 1 do 8
Res so mi dali svinjaki dosti skrbi in truda, toda sedaj sem jih vesel kadar jih pogledam. V veliko zadoščenje mi je, če jih smem komu pokazati, posebno če me pohvali, da sem jih dobro pogodil.
dni. Prvi znaki so tile: svinja neha jesti, žariva se v slamo, je zaprta. Če jo potipljemo po ušesih in telesu, čutimo, da je zelo vroča, ko pa zmerimo toploto s toplomerom, vidimo, da znaša 41.5 do 42 stopinj Celzija, ali pa preko 42. Nadalje se bolezen razvije v treh, oziroma štirih oblikah. Pri prvi obliki se drugi ali tretji dan izpustijo po telesu izpuščaji različne velikosti, oblike kvadrataste in okrogle. Izpuščaj je dvignjen 2 do 3 mm nad površino kože in ostro omejen. Barve je rdeče in modro rdeče. Kasneje se na teh mestih napravijo rjave hraste. Ker izgleda tak prašič kot bi ga s koprivami opekli, imenujemo to obliko kopriv-časti izpuščaj. Ta oblika rdečice je najlažja in jo svinje večinoma prebolijo.
Druga oblika je zastrupljenje krvi po rdečici. Pri tej obliki postane svinja rdeča po trebuhu, po prsih, po vratu in ušesih. To so različno velike, nepravilne svetlo rdeče lise, ki postanejo temnejše in modrordeče barve. Kasneje se zlijejo ena v drugo. Včasih nastanejo na lisah mehurčki, ki se presu-šijo v rjave hraste. V težkih slučajih zanaša svinjo v zadnjem koncu, sluznice postanejo plavkaste, nastopi še vnetje pljuč in končno poginejo v 3 ali 4 dneh. Včasih se bolezen tako hitro razvije, da prašič sploh ne postane rdeč in pogine že v enem dnevu. To je bela rdečica, ki je najbolj nevarna.
Končno se vsaka oblika rdečice lahko razvije v kronično (dolgotrajno). Ko zginejo bolezenski znaki, začne žival zopet jesti in postane živahnejša. Vendar po 6 do 12 tednih slabše žre, je otožna, se nerada giblje, ter večinoma leži in to najrajši na prsih. Kmalu začne kaš-Ijati, težko diha in koža postaja modrordeča. Srce tako močno bije, da se dobro čuti, če položimo roko nanj. Taka žival še kakšen teden hujša in končno vedno pogine.
Znaki pri raztelesenju: Želodč-
Svinjska rdečica.
Vet. Dolenc Milan
na in črevesna sluznica, posebno sluznica tankega črevesa je kata-ralično otečena in večkrat vidimo na njih krvavitve. Vranica je navadno otečena, rjavkastordeča in nekoliko mehkejša. Na ledvicah vidimo majhne točkaste krvavitve. Zelo karakteristično za kronično obliko so karfijolaste naslage na srčnih zalistkih. Najbolj sigurno ugotovimo rdečico z bakteriološko preiskavo.
Kako se varujemo rdečice? Svinje obvarujemo pred rdečico s tem, da jih utrdimo. To dosežemo, če jim omogočimo, da se gibljejo čim več na prostem ter tako utrde proti vremenskim spremembam. Hranimo jih s surovo hrano, ki vsebuje dosti vitaminov. Skrbeti moramo tudi, da imajo suhe, zračne in svetle svinjake. Če tako gojimo svinje bo tudi cepljenje dalje časa usoešno. Cepljenje je pa itak že skoraj vsakemu poznano kot sigurno in dobro sredstvo zoper rdečico, ki pa je tudi tako poceni, da se vsakomur izplača dati par dinarjev zanj. Kot se je izkazalo, najdalje drži, če cepimo meseca aprila in maja, ker v vročini svinje ne stvar-jajo v krvi dosti protiteles. To cepljenje drži 4 do 6 mesecev, kar je seveda odvisno od pravilne nege in prehrane svinj.
Poginjene svinje je treba globoko zakopati, da ne morejo do njih psi, ki sicer raznašajo. okoli mrhovino in s tem tudi bolezen. Lahko jih tudi sežgemo ali porabimo v tehnične svrhe n. pr. za milo. Pri tem je treba paziti, da se ne raznese mrhovina in da se tudi zagrebe zemlja, ki je onesnažena s krvjo in blatom. Meso bolnih in poginjenih svinj ter kri, blato in scalnica vsebujejo milijone bacilov rdečice in se.s temi bolezen prenaša dalje. Paziti je treba, da se.poginjene svinje ne mečejo v reke, potoke in mlake, da jih ne dobe cigani ali psi. Pri razkuževanju je treba natančno, posebno v svinjaku, vse pogrebsti in očistiti ter slamo in odpadke se-žgati, tla oribati s pepelovim lu-gom, nato posipati pod z živim apnom, stene in ostalo pa prebeliti z apnenim beležem. Razkuževati moramo natančno, ker nam sicer nič ne koristi in ostane svinjak še vedno okužen in ko damo v svinjak nove. svinje, nam zopet zhole ža rdečico.
Kakor hitro se kje pojavi rdečica ali je le sum, mora to vsak lastnik prijaviti občini ali najbližjemu
veterinarju, ki ukrene vse potrebno, da. se bolezen ne širi dalje.
Zdravljenje bolnih svinj je dandanes s cepljenjem tako sigurno, da je greh nasproti samemu sebi, če takoj ne pokličemo veterinarja.
Opozoriti moram na nekatere napake, oz. neumnosti, katere počenjajo ljudje z bolnimi svinjami. Prvo kar moram poudariti, je to, da je edino zdravilo cepivo, to je serum proti rdečici, vsi različni praški in zdravila so le goljufija. Druga velika napaka je ta, da nekateri vlivajo svinjam šiloma razne tekočine. To je za svinje usodno, ker se večinoma ulije v pljuča in svinje poginejo od pljučnice. Zapomnite si: svinjam sploh ne smete vlivati zdravila. Tretja napaka
je tar da ljudje mislijo, da svinjam koristi puščanje krvi. To nič ne pomaga; s tem dosežemo le to, da s krvjo, v kateri je največ bacilov rdečice, bolezen le dalje širimo in okužimo vso okolico. Prenehajmo torej že enkrat s to neumno vražo.
Iz tega torej sledi, da je edino sredstvo za zdravljenje na rdečici bolnih svinj cepivo, zato nikoli ne odlašajmo in takoj pokličimo veterinarja, ki bo edini lahko rešil svinjo. Ne storimo tega prekasno, ker on tudi ne more delati čudeže, da bi skoraj crknjene svinje obudil k življenju.
Meso v sili zaklanih svinj je neškodljivo in se sme z dovoljenjem veterinarja uporabljati doma, ne sme se pa prodajati.
P&Kut*XlUuiKStV£>,
Ali naj redimo purane?
Leopold Paljk
Reja puranov ni v Sloveniji bog-zna kako razširjena. Še največ goje pri nas purane v vzhodnem delu Slovenskih goric. V manjših jatah jih najdemo tudi na Ptujskem in Krškem polju in v Prekmurju. V večjih množinah pa goje purane Hrvatje in Srbi, ki zalagajo z okusnim puranovim mesom v jeseni in pozimi domača in inozemska tržišča. Pa tudi Bosanci jih na jesen priženo k nam ter jih največkrat zamenjujejo v meščanskih družinah za staro, ponošeno obleko.
Prav bi bilo, če bi se tudi slovenski perutninarji v večji' meri zanimali za rejo puranov, zlasti pa tam, kjer imajo živali skozi vse leto prosto pašo na razpolago. Želeti je, da vsak kmečki perutninar goji na svojem dvorišču vsaj nekaj pur, ki jih lahko uporablja v zgodnji pomladi za valjenje, ko mu navadno primanjkuje zanesljivih kokelj. Pu: ra je namreč odlična valilka in jo skoro v vsakem času lahko prisilimo sedeti. Ker je vztrajna in zanesljiva, nam vali zaporedoma tudi 2 do 3 krat. Puranovo meso je odlične kakovosti in izmed vseh vrst perutninskega mesa najbolj cenjeno. V teži doseže pura 8—12 kg, puran pa celo 15—18 kg.
Pradomovina purana je Severna Amerika, kjer živi še danes divja v velikih jatah ob Mississipiju v državah Ohio, Kentucky, Illinois in Indiana, med tem ko je v drugih gosto naseljenih državah Unije že skoro povsem iztrebljen. V Evropo so porane prinesli okrog 1. 1500 in
sicer najprej na španske dvore, nato na Angleško, v Francijo 1. 1540., kjer sO jih začeli gojiti na veliko, nato v Nemčijo, kjer so imenovali prvotno purana »kalkutski petelin«. Danes goje purane skoraj po vsej Evropi. Reja puranov je razširjena na Španskem, v Franciji, v Italiji, zlasti pa na Angleškem, kjer mora imeti vsak Anglež za božič purana na mizi.
Da se ni tovrstna reja perutnine pri nas bolj razširila, je vzrok v tem, da nam primanjkuje obsežnih pašnikov, pa tudi zato., ker mnogi reici menijo, da je vzreja puričev silno težka ter zahteva mnogo dela in truda. Ta slednja trditev ni nikakor upravičena ter bi nas ne smela odvračati od zreje puranov, ki nam dajo okusno in cenjeno meso ko nobena druga vrsta perutnine. Poleg tega pa doseže — seveda če ima žival prosto pašo — v teži brez posebnega krmljenja zavidljivo višino. Izmed vseh vrst perutnine je odrasla pura še najbolj skromna. Živali so izredno utrjene in ne potrebujejo pozimi bog-zna kako tople kurnice. Nasprotno | se v toplem hlevčku še pomehku-žijo in je zarod takih živali navadno šibak in bolehen. Vsekakor pa mora biti hlevček dOvolj prostoren. Za vsako puro računamo 1 kv. m površine. Kurnica je lahko lesena, vendar pa mora biti tako zgrajena, da ni v njej prepiha. Grede naj bodo široke; vse v isti višini ter 50 cm od tal.
Pura prične nesti proti koncu fe-
tnruarja, odnosno v marcu. Ako ji jsajca sproti odvzemamo, znese 15 dlo 20, včasih tudi po 30 do 40 jajc. Krepke živali začno vdrugič nesti v aivgustu. Ta jajca so pa navadno sllabo oplojena. Na leto znese pura dlo 70 izredno okusnih, belo lupinastih in rjavo pikčastih ter 70 do 100 gramov težkih jajc.
Najprimernejši čas za nasad je aipril. Puri podložimo 16—18 jajc. Mladiči se izvale v 28—29 dneh. Za valilko vzemimo 2 leti staro puro, le v izrednem primeru smemo uporabiti tudi izredno krepke in zdrave enoletne živali. Odlične, že preizkušene valilke si obdržimo še za niadaljna leta (6—7 let). Za nasad vzemimo jajca od najkrepkejših žiivali. Samec-plemenjak naj bo dlvoleten. Pridružimo mu 4 do 6, kvečjemu 8 pur. Kdor redi le manj-š<e število pur, se mu ne splača dr-žiati skozi vse leto plemenjaka. V tem primeru lahko odnese svoje piure k rejcu, ki ima samca, nakar jiih oplemenjene vrne lastniku, ko p>ure prenesejo. Enkraten spoj s pilemenjakom zadostuje za oploditev vseh jajc, ki jih pura znese v niaslednji nesni periodi. Ta način pilemenitve je priporočljiv tudi zaradi tega, da ne plemenimo živali v otžjem krvnem sorodstvu.
Prepričan sem, da bi mnogi pe-nutninarji redili purane, ako ne bi btilo med njimi razširjeno mnenje, dla je odgoja puričev zelo težavna, kar pa je docela neutemeljeno. Res, dla obstojajo pri vzreji puričev rmajhne težave, a samo v zgodnji mladosti. Prav isto se dogaja tudi ptri vzreji piščet. Vestnost in natančnost je tudi tu kot pri vsaki dlrugi vzreji potrebna. Največ iz giub imamo tam, kjer je plemenska dlružina vsled medsebojnega križanja degenerirana in kjer nimajo živali dovolj paše. Ako hočemo odstraniti napake, ki jih rejci lahko p»ogreše pri vzreji puričev, je treba p<oznati življenje divjih pur v naravi. Tu opazimo: 1. pure začno v.aliti šele tedaj, ko nastopi stalno tcoplo pomladansko vreme, 2. pura slkrbno varuje mladiče pred vlago im mokroto, 3. mladiči imajo pro-slto pašo, kjer si iščejo potrebno hirano sami. Torej! Predvsem ne ntasajajte puri prezgodaj! Nikdar n<e podlagajte purinih jajc pred aiprilom! Tako se izležejo puriči v čsasu, ko se je vreme že ustalilo in jee tudi paša na razpolago. Gnezdo jii uredimo na zemlji. Obdamo ga z zidaki. Na pod ali tla položimo tiravnato rušo 20 cm visoko, naplavimo primerno vdolbino, ki jo
nasteljemo s senom ali zrezano slamo ter podložimo 16—18 jajc. V zadnjih dneh valjenja ne vznemir-jajmo po nepotrebnem živali.
Izlegle puriče pustimo pod kok-ljo 24—36 ur. Pura namreč vztraja na jajcih, dokler ne izvali vseh. Izlegle puriče prenesemo v lesen hlevček, ki ima 1 do 1 in pol kv. m površine. Da bo v hlevčku toplo, naj bodo tla lesena in dobro nastlana z rezanico iz slame. Nastil večkrat zamenjajmo. Streho nad hlevčkom je treba obiti s strešno lepenko. V takem hlevčku je dovolj prostora za 20—30 puričev. V hlevček položimo puro z mladiči. Poleg hlevčka uredimo pokrito tako zvano »tekališče«, da morejo mladiči tudi v slabem vremenu brskati v suhem prostoru. Paziti je treba, da ni v hlevčku prepiha. Za uspešen razvoj sta namreč glavna pogoja gibanje na prostem in svež zrak. Kdor bi puriče prve dni zapiral v toplo sobo ali jih deval pod steklena okna toplih gred, kot še marsikje dogaja, bi mladiče samo razvadil in pomehkužil. Prva ostrejša sapa bi potem mehkuže ugonobila. Zgodaj je treba mladino navajati na vse vremenske prilike, tako na sončno kakor tudi ostro in vetrovno vreme. Tekališče naj bo v začetku gosto obito z letvicami ali obdano z žično mrežo, da ne morejo živalce uiti in so tudi varne pred mačko. Tla v tekališču naj bodo posuta z drobnim peskom, ki ga moramo večkrat izmenjati ter odstraniti nesnago. Lahko so pa tudi zaraščena s travnato rušo. Tako urejen prostor je temeljni pogoj za uspešno rejo puranov. Ker sta rosa in mokrota sploh največja sovražnika mladičev, ne spuščajte puričev na prosto dotlej, dokler ni rosa popolnoma izginila! V ugodnem vremenu pa spustite živalce iz hlevčka in tekališča na prosto, kjer se po mili volji razgihlje-jo in najdejo same dovolj sočne rastlinske in tudi živalske hrane, kakor: črvov, glist, polžev, kobilic itd. Paziti pa moramo, da ne vodi pura-vodilka mladine predaleč na polje in v gozd. Puro kot vodilko piščet ne priporočam uporabljati. Vsekakor je boljša vodnica kokoš. Priporočam zato nasaditi puram in kokošim istočasno, nato pa izlegle puriče prepustiti kokošim, da jih vodijo na pašo.
S čim bomo krmili puriče? Komaj izvaljenim ne smemo dati nobene hrane vsaj 36 do 48 ur. Mladič prinese za ta čas hrano s seboj na svet v neporabljenem rumenjaku,
ki mu visi v majhni vrečici na trebuhu in jo nato vsrka skozi popkovino. Kot prvo hrano dajaj puri-čem sesekljan beljak trdo kuhanega jajca, pomešan s sesekljanimi koprivami ali regratom! Eno jajce zadostuje za 15 puričev. V prvih osmih dneh jih krmimo na dan 4 do 5 krat. V prvih tednih jim dajaj še krušne drobtine, luščeno proso, kašo, prav malo kuhanega krompirja, ki mu primešaš sesekljano zelenjavo: koprive, drobnjak, solato, špinačo, regrat, rman, itd. Navedene snovi zmešaj, dodaj nekoliko kostnega zdroba in mesne moke ali pa skute ter s to mešanico krmi mladiče, vendar ne preveč naenkrat, marveč le toliko, kolikor živalce kmalu pospravijo. Dvakrat na dan jim dajaj svežo vodo; še boljši pa je pinjevec. 4 tedne starim puričem dajaj ječmenov zdrob, nekoliko pšenice in oves. Ob lepem vremenu jih. spuščaj na pašo in zgodaj navajaj, da si sami iščejo hrano. Zamešano krmo jim pokla-daj v plitva lesena koritca, ki jih vsakokrat po uporabi temeljito očisti in umij ter nato še posuši. V vodo deni ščepec železnega vitrijola ali vsaj železnega prahu, ki zelo ugodno vpliva na tvorbo krvnih telesc. Večkrat zbole puriči ravno radi uživanja postane in pokvarjene vode. Ko so puriči 8 do 10 tednov stari, se jim pojavijo na glavi nekake bradavičice. V tej prehodni dobi moramo živalcam posvečati še prav posebno pažnjo. Če pa smo do tedaj ravnali po zgornjih navodilih, so živalce že tako utrjene in odporne, da jo zlahka prebijejo in prenašajo odslej prav dobro vsako vreme.
Ko so živalce operjene, jim že lahko zamesimo žgance iz krompirja, žitnega zdroba in otrobov, dokler ne preidemo k povsem zrnati hrani, kar se zgodi, ko so 10 do 12 tednov stare. Tedaj jih spušča-mb ves dan na pašo, kjer najdejo obilo hrane same. S pokončeva-njem škodljivega mrčesa, polžev, kobilic i. dr. nam istočasno tudi veliko koristijo. Zvečer se vračajo s polnimi golšami s paše domov. Če jim navržemo še pest zrnja, povsem zadostuje, da se živali lepo razvijajo. 6 do 7 mesecev stare že lahko pitamo.
Pri nas goje največ grahaste, t. j. belo-sivo progaste pure.'Imamo pa tudi bronaste, črne, bele ali vir-ginske, modre, rumene in rdeče purane	_ .
če&4Jtc*sbr&.
Nekaj o prestavljanju.
M. S.
Bliža se čas, ko bo treba čebelam razširiti prostor v panju, t. j. ločiti plodišče od medišča. Reči moram takoj v začetku, da je določitev, kdaj mora to napraviti čebelar in kako mora napraviti, eno izmed tistih čebelarskih opravil v letu, od katerega zavisi v dokajšnji meri pridelek medu ob letni glavni paši. Ta se pri nas začenja z' večjimi ali manjšimi zamudami nekako v sredini maja in se končuje zadnje dni meseca junija. Te resnice menda ne bi mogel nikoli preveč povdari-ti. Čebelarim že nad petnajst let in sam sem ponovno doživel uspeh ali neuspeh, ki je bil posledica mojega pravilnega ali nepravilnega, pravočasnega ali nepravočasnega prestavljanja in dodajanja novega satja čebelam pred glavno pašo.
Časa, kdaj prestavljamo v panjih, ni mogoče točno določiti. Kraj, vremenske prilike, moč Čebeljih družin in čas glavne paše igrajo tu odločujočo vlogo. Sam danes delam takole:
Ko sem čebelam razširil plodišče na sedem satov in so vsi sati založeni ali pa vsaj polni medu, obno-žnice in zalege, vzamem ob strani iz panja pregradni deski (glej februarsko številko »Kmetovalca«!) in dam na njih mesto v panj na vsako stran po en sat tako, da je potem v panju prazno drugo in osmo mesto. Na ti dve mesti dam satnike s sat-nicami. To se zgodi navadno okoli prvega maja. Ko mi čebele zgrade ti dve satnici in jih matica zaleže (t. j. pribl. do 10. maja!), smatram, da je prišel čas za prestavljanje. Sedaj pripravim pet izdelanih satov in dva satnika s satnicama. Iz plo-dišča prestavim štiri zaležene sate v medišče, kamor dodam potem še pet praznih satov. V plodišču pa postavim ob stranici panja t. j. na prvo in deveto mesto, po eno pregradno desko, na drugo in osmo mesto po en zaležen sat. Nato dam na vsako stran po en sat s satnico, ostale tri zaležene sate pa pustim na sredi plodišča. Tako imam v središču devet satov, v plodišču pa samo sedem, ker je na vsaki strani plodišča po ena pregradna deska. Ko opravim to delo v panjih, je navadno do glavne paše še deset do štirinajst dni. Kaj sem s tem dosegel?
Dokazano je, da čebele, ki so se komaj izvalile, ne letajo na pašo, marveč opravljajo druga dela v pa-
nju. Šele ko je čebela stara 12 dni, začne letati na pašo in prinašati med. Če te trditve prenesemo v prakso, moramo reči, vse tiste čebele, ki jih bi matica zalegla od 25. maja pa do konca junija, ko poneha glavna paša, ne morejo priti v poštev za nabiranje medu, med glavno pašo, ampak šele v mesecu juliju. Med glavno pašo pa matica zalega rajraje in največ. Vse to pa nam nič ne koristi. Ne samo da nam to ne koristi, velikansko škodo imamo od tega. Za prehrano zalege med glavno pašo, ki jo je navadno največ, porabijo čebele ogromne količine nabranega medu, ki bi ga drugače, če bi bilo zalege manj, iztočil čebelar. Na vse zadnje pa nam ta zalega, kakor smo zgoraj videli, še nič ne koristi, ker je godna za nabiranje medu šele julija, ko paša preneha. Torej je le v škodo panju in čebelarju. Podrobneje tega ne bom dokazoval. Saj je že marsikdo sam opazil, da mu je dal panj, ki je bil ob točenju najmočnejši, mnogo manj medu kot pa drugi, ki je bil šibkejši.
Po vsem tem bo menda vsakemu jasno, kakšne prednosti ima moj način prestavljanja. Ko v panju prestavim, je položaj v plodišču tak le: Na desni in levi strani plodišča je po ena pregradna deska. Nato je na vsaki strani po en izdelan sat, nato po ena satnica in v sredi trije izdelani sati. Čebele se takoj lotijo izdelave satnic in matica jih v enem tednu zaleže. Ko se začne glavna paša, je navadno zalega na teh dveh novih satih že pokrita. Matica bi sedaj začela še z večjo vnemo zalegati, a primanjkuje ji prostora. Zaleže lahko samo toliko celic, kolikor se izvali čeoel in še tu jo včasih prehite čebele in satje napolnijo z medom. Ker pa je zalege manj, porabijo čebele tudi manj medu za hrano novega zaroda in posledica je, da ga morajo odlagati V medišču, ki se, če je paša dobra, mnogo hitreje polni kot pa v panjih, v katerih matice nismo omejili v zaleganju.
Da bi panji zaradi tega bolj rojili kot drugi, doslej nisem opazil. Dognal pa sem, da sem iz takih panjev iztočil tudi za 50°/» več medu kot iz drugih, ki jim nisem na ta način omejil zalege. Isto dosežemo tudi na ta način, da imamo ob strani v plodišču namesto pregrad-
nih desk dva prazna satnika, s katerih sproti izrezujemo, kar čebele zgrade. Seveda pa moramo to satje res izpodrezovati preden ga matica zaleže, ali pa vsaj do tedaj, ko so še jajčeca in ne že ličinke, ki jih morajo že čebele hraniti. Tako bomo dosegli dvoje: pridelali bomo več medu in voska.
V primeru pa, da z zagotovostjo računamo tudi na julijsko pašo, moramo proti koncu meseca junija vzeti iz panja pregradni deski in jih nadomestiti z izdelanimi sati ali pa satniki s satnicami. Tako bo matica, ko se že končuje junijska paša, zalegla pravočasno in brez škode za pridelek medu še dovolj mladih čebel in bo panj tudi v juliju ostal dovolj močan. Sam tega navadno ne delam, ker sem prepričan, da ima matica vše leto med pašo dovolj sedem satnikov za zalaganje. Pregradne deske vzamem iz panja v plodišču šele, ko poletna paša ponehuje in ko sem že iztočil med. Tedaj dam pregradni deski ob strani v medišče, z medišča pa prestavim dva prazna sata v plodišče. Ko pripeljem čebele z ajdove paše domov in pripravim čebele za zimo, jih zopet prezimim tako, da dam v plodišče ob strani pregradni deski. Čebele torej prezimujejo le na sedmih satih. Tako se mi nikoli ne zgodi, da bi mi ob strani pozimi sati splesnili. Kako pa ravnam s čebelami spomladi in kakšno vlogo igrata tudi tedaj pregradni deski, sem pa opisal že v februarski številki »Kmetovalca«.
Komur se ta način poletnega omejevanja zalege zdi neprimeren, mu svetujem, naj letos tako omeji zalego le v enem panju. Razlika v donosu medu v tem panju in drugih mu bo dokazala, da je delal prav. Sicer pa to ni novost. Tako ali na podoben način omejujejo med pašo zalego tudi drugod, kjer ni dobre čebelne paše skozi vse leto.
Tur k
prevzema:
OCARINJENJE
vsakovrstne robe hitro in po najnižji tarifi. Vše informacije brezplačno. Telefon interujban 24-59 Vrlharjeva cesta 33 (nasproti nove carinarnice).
PREVAŽANJE
vsakovrstnega blaga v Ljubljani in izvet* Ljubljane z vozovi kakor, tudi z avtomobili. Telefon interurban 21-57. Masarykova cesta 9 ' (nasproti tovornega kolodvora).
O kalkulaciji cene lesa na panju.
Inž. A. S. (Kanec.)
Za izračunanje se poslužimo sledečega obrazca:
cena na panju je
tržna cena , V1 . . ' - — srroski
1. Op
p nomeni obrestno mero, v danem slučaju 10 in 20 je 30 odstotkov.
Cena na panju je torej:
_ 58 = i7275 din
1.30
Ako bi pa posestnik sam sekal, izdelal les v hlode, jih spravil do ceste in po cesti do nakladalne postaje in jih naložil na vagon, bi mu ostalo za les na panju nekaj več, ker ne bi bilo treba plačati kupcu obresti od vloženih stroškov in podjetniški zaslužek od tega dela, kar znaša 58krat 1. Op je 58krat 1.30 je 75.4—58 je 17.4 din, cena na panju bi bila potem 172.75 in 17.4 je din 190.
C^MpadinjStvc* ■
Cena olju narašča in vse kaže, da ga bo manjkalo. Zaradi tega bi morali povečati domačo produkcijo olja. V naši državi se pridobi največ olivnega, dalje nekaj bučnega, sončnega, repičnega ter malo makovega olja. Največ olja še vedno uvažamo. Makovo olje pridelujejo v manjši meri na jugu naše države, v okolici Velesa, v manjši količini pa na severu v slovenjegrajskem okraju in znabiti nekaj celo v Mežiški dolini. Preko državne meje vidimo tu in tam nekaj posevkov maka celo na Koroškem. V hrvaških krajih in v Prekmurju gojijo rnak samo za potice in kolače. V južni Srbiji pa samo za opij.
Gojenju maka bi morali pri nas posvečati več pažnje. Saj menda ni olja, ki bi bilo po okusu in končno celo po barvi tako prijetno, kakor je baš makovo olje. Na površini četrt orala se pridela 60 do 80 kg semena. In če računamo, da ima seme 35 do 40,odst. olja, smo lahko s pridelkom kar zadovoljni.
Za pridelovanje maka je najboljše odbrati prostor v bližini hiše, da se lahko Vsak čas pleje. Mak uspe-
Če bi r>a posestnik sam eksporti-ral brez posredovanja kupca-trgov-ca, bi mu ostalo na panju 300 — 58 je din 242.
Podobno se da izračunati cena lesa na panju, ako ima gozdni posestnik svojo žago in prodaja rezano blago trgovcu. V tem primeru je treba vedeti tržno ceno za posamezne sortimente rezanega blaga in. stroške proizvodnje v gozdu, spravila in dovoza do žage, izgubo pri rezanju (1.67 -^m okroglega lesa za 1 "lm rezanega blaga), stroške na žagi, ki so bili približno označeni zgoraj, stroške za dovoz blaga na nakladalno postajo, za nakladanje, druge režijske stroške, davke, do-klade in morebitna druga bremena.
Kar se lesa pri rezanju in spravilu polomi, je treba pri kalkulaciji o ceni lesa na panju vzeti v poštev. Isto velja za neporaben — gnil in za manj vreden les.
va dobro v lahki, vendar ne suhi zemlji. Suša in moča ga zadržita v razvoju. Tudi na vetrovnem se ne obnese dobro. Pač pa mora biti lega sončna. Pri nas sejemo mak na iehe za sebe, ponekod baje pomešajo med vrste še korenje. Mnenja sem, da bi ostalo korenje tako slabo, da se ne splača iskati dvojni
Čast zadružnemu
Pred dvema letoma je organiziral lesno zadrugo tamošnji posestnik in načelnik Mlekarske zadruge g. France Furlan. Pri tem delu mu je pomagal materielno in moralno njegov brat dr. Tomaž Furlan, poznani zdravnik v zdravilišču na Golniku. Takrat smo priobčili v našem listu govor, ki ga je imel dr. Furlan (glej Kmetovalca štev. 12 iz leta 1937) pri otvoritvi njihove žage. Marsikdo je takrat dvomil v uspeh zadružne žage. Nasprotniki zadružnega pokreta in gotovi politiki so že v naprej prerokovali propast podjetja. No, in občni zbor,
pridelek. Zemlja naj bo že na jesen preorana in dovolj gnojna še od prejšnje; kulture. Močno, oziroma gnojenje s svežim gnojem ob setvi, povzroča bujno rast, toda pridelek ni zadovoljiv. V zapleveljene njive ne sejati mak.
Lehe naj bodo ozke, da se lahko z dveh strani pleje. Poravnane pa tako, kakor vrtne gredice. Nato se napravi brazdice z motiko, po 10 cm vsaksebi ter poseje mak na gosto kakor repo in prikrije za 1 cm na debelo z zemljo. Računati je treba s tem, da je makovo seme fino, drobno in včasih tudi manj kalji-vo. Zaradi tega Sa je posejati nekaj več in malo zagrebsti. Če je ob setvi prav suho, zadostuje, če seme potlačimo samo z desko.
Kakor hitro dorastejo makove rastlinice par cm visoko, jih moramo razredčiti, in kmalu nato oko-pati. V to svrho rabimo vrtno motiko. Pozneje se pleje mak po potrebi, vendar najmanj dvakrat. S pletvijo se odstrani plevel, in zemlja se rahlja, kar zelo dobro vpliva na rast stebel.
Ker potrebuje mak skoraj 5 mesecev, da pravilno dozori, ga je sejati najpozneje do konec aprila. Kdaj je dozorel, se pozna na glavicah in v notranjosti. Glavice po-rumene, se nekoliko posuše in seme postane prosto. Če vzameš glavico v roko, slišiš, kako se zrnje v njej stresa. Tedaj glavice porežemo pri vrhu stebla, jih po potrebi še nekoliko posušimo na soncu, nakar pre-režemo in seme iztresemo. Mak nam spreša vsaka oljarna. Makove pogače so izborna krma za živino, ponekod jih mešajo tudi med potice in kolače.
delu na Vrhnihi.
ki je bil na cvetno nedeljo ob drugi obletnici, nam je pokazal ravno nasprotno '—razveseljiv napredek h kateremu moramo samo čestitati!
V naslednjem priobčujemo govor g. dr. Furlan Tomaža, ki bo zaradi svojih značilnosti zanimal či-tatelje.
Iz govora na občnem zboru lesne zadruge na Vrhniki, dne 17. III. 1940.
Današnji Občni zbor je zaključek drugega poslovnega leta naše zadruge. Lahko bi ga imenovali tudi zmagoslavnega, kajti ideja produktivnega zadružništva na polju
Pridobivajmo makovo olje.
P. M.
lesnega gospodarstva se je tudi v praksi obnesla nad vsa pričakovanja.
Naj ponovim še enkrat glavne podatke našega napredka. Članstvo: ob ustanovitvi 37, koncem 1938 1. 63, koncem 1939 1. 123, koncem februarja t. 1. 150. Produkcija lesa: 1938 leta 3900 m3, 1939 1. 4900 m3, januar in februar 1940 1. 2300 m3. Poslovni promet se je dvignil od 3.5 milijonov v letu 1938 na 6' milijonov v 1. 1939 in bo dosegel v letošnjem, letu — če ne bodo zunanje sile motile mirnega razvoja — sodeč po prvih dveh mesecih vsoto 10 milijonov.
Samo po sebi se razume, da smo obe leti skrbno pazili na odplačevanje dolga za žago. Navdaja nas upanje, da bo ves dolg izbrisan že koncem tekočega leta, čeprav se je vrtela celotna vsota nedaleč od pol milijona. Z odplačevanjem hitimo tudi zato, da se v naprej pripravimo na prihodnja leta krize, ko bo morda potrebno, da za kakšno leto ustavimo obrat. Trda šola iz let 1933—1936 nas je naučila, da se naprej pripravljamo na suha leta. Tako ne bo nobenemu zadrugarju več potrebno prodajati okrogel les pod 100 din za m3 kot smo ga prodajali za časa 'svetovne in abe-sinske krize.
Ko smo ustanavljali zadrugo, ko smo iskali stotisoče posojila za žago, nas je obhajal samo en strah: kako bomo prodajali rezan les. Mi smo dobro vedeli, da bo lesna trgovina vse poizkusila, da nas uniči že pri nakupu lesa; toda tega se nismo bali, ker smo poznali moralno silo vseh 37 zadrugarjev — ustanoviteljev, od katerih bi vsak zadrugi prodajal tudi z izgubo, samo da bi zadruga obstala. Naša neizkušenost v trgovini, naše nepoznavanje svetovnega trga pa nas je v resnici navdajalo s skrbjo. Saj bi nas ena sama neplačana pošiljka lahko uničila ali pa vsaj zavrla razvoj za vrsto let. Toda hvala Rogu, mi smo precenjevali sposobnosti svojega konkurenta. Komaj smo se dobro ogledali po trgih, koder prodajajo slovenski lesni branjevci — Italija, Grčija, Palestina — smo z začudenjem ugotovili, da se naše blago ponuja skoro na kazniv način. Naj vam navedem samo en primer: mi smo se pogajali z Lahom za neko večje naročilo in smo ga že skoro pritisnili od 480 na 500 dinarjev, ko nas odrine neki velik slovenski trgovec s Krasa s ponudbo od 450 dinarjev. Takrat smo prvikrat zapazili, kako nastopa lesna trgovina na inozemskih trgih: kaotično brez reda in slovenske discipline ter z zastarelimi metodami. Zakaj bi se tudi trgovec trudil za boljše cene, za skupni nastop, za organizacijo naše. zunanje trgovine, ko se pa njemu dobiček, ki mU predstavlja edini vidni in nevidni smisel njegovega dela, ne more zmanjšati v nobenem primeru; saj plača vsak neuspeh na trgu — ne trgovec — vedno le producent — kmet v
nižji ceni za m3. Niti svetovna kriza ni vzpodbudila naše lesne trgovine, da bi se modernizirala, da bi se organizirala. Brez lastne inicijative je pač čakala, da jo narod izloči iz svoje srede, da ji odpove službo, ki se je ni znala naučiti v 100 letih svojega obstoja. Sedaj pa je prepozno, sedaj smo prišli mi in terjamo obračun za talente, ki jih je dobila od naroda v oskrbo, pa jih je iz omejene, bedaste do-bičkaželjnosti zakopala.
Nas in naš pokret je bilo mogoče uničiti le še prej predno smo nastopili. Potem pa, ko smo si postavili žago, smo postali neuničljiva in živa sodba za vse storjene grehe. Mi smo pričakovali, da bo ogrožena privatna trgovina v samoobrambi nastopila složna in s cenami, ki bodo nezmogljive za nas. Pripravljeni smo bili, da bomo po enoletnem obratovanju prisiljeni pogasiti ogenj pod našo lepo 90 konjsko lokom obilo, ker nam ne bo nihče pripeljal svojega lesa radi visokih cen na privatnih žagah. Tolažili smo se, da bomo radi visokih cen tudi v tem slučaju dosegli svojo nalogo, čeprav nismo vedeli odkod bomo potem vzeli denar za obrestovanje dolga na mirujoči žagi. Tudi zaprta žaga bi grozila in dvigala cene.
Toda nobena naših zlih slutenj se ni obistinila. Ko smo vnovčili prvo pošiljatev in napravili obračun, smo plačali m3 za 40 dinarjev višje kot privatna trgovina, čeprav je bilo obratovodji na žagi strogo prepovedano na goljufivi način stiskati merilne klešče. Sedaj šele je navalila privatna trgovina s parolo, da plača vedno 10 dinarjev višje kot zadruga. Pa je že drugi obračun prinesel ponovno zvišanje cen za 30 dinarjev in s tem nagrado vsem, ki so zaupali zadrugi. Ne bom vam več ponavljal kako se je vršila divja gonja cen skozi vse leto 1939. Vi sami ste bili priča, kako nam je sledila privatna trgovina s svojimi 10 dinarji več, v resnici pa vedno s 30 dinarji manj. Reči moramo, da nismo imeli pravih nasprotnikov. Mi bi na njihovih mestih in z njihovimi denarji zadrugi pripravili težje ure.
Kmetje so tudi to slabo igro kaj hitro spregledali. V dirki s cenami pa je privatni kapital omagal že pri 350 dinarjih, medtem ko smo mi šli naprej in plačevali že po 400 dinarjev. Omagal pa ni zato, ker smo ga upehali, omagal je zato, ker je bil len. Po 100 letih koroodnega življenja v najbolj dobičkanosni panogi trgovine, se je privatni kapital vdal tako rekoč brez boja, ko je bil še pri polni moči in pri neizčrpanih rezervah. Danes je dirko zgubil, pa naj stori karkoli hoče; ideja produktivnega zadružništva je zmagala. Vso veličino naše zmage razvidite najlepše ne iz tisoče v kubičnih metrov in milijonov dinarjev — to je posledica trenutne konjunkture — temveč iz pomnožitve naše žive vojske od 37 na 150 članov. Ne samo
ves vrhniški sodni okraj je v našem bataljonu, iz različnih krajev Slovenije, da celo iz Bohinja, kjer so bližje Italiji kot mi, pristopajo novi člani ter nam pošiljajo vagone okroglega lesa. Na ta način smo že prestopili ozke meje vasi. Postali smo nehote nov važen gospodarsko socialen pokret kakor se nam od početka ni niti sanjalo. Še malo, pa se bo isti pre-okret, ki smo ga mi sprožili, izvršil preko cele Slovenije. Na ta način smo zlomili tihi kartel v slovenski lesni trgovini in to je naša prva zmaga.
Odkar sem stopil v zadružne vrste, se prav povsod, koder hodim, zanimam za cene lesa. Pri tem povpraševanju sem odkril, da velja gornja trditev o zlomu kar-tela zgolj le za okolico Vrhnike. Povsod drugod vlada dalje tihi kartel, ki plačuje od 180—200 dinarjev v času, ko plačuje zadruga po 400 dinarjev in plačuje priv. kapital na Vrhniki prav v zadnjem času že po 380 din. Pri tem moram poudariti, da zadruga nikakor ne dela brez dobička, naiobe, prav nam je potreben prekomerni dobiček radi velikih investicij pri graditvi žage. Sedaj šele vemo kake ogromne vsote se zaslužijo pri lesni trgovini. Sedaj šele razumemo kako nastajajo po Sloveniji nova veleposestva v enem ali dveh desetletjih. Sedaj šele ko so nam znane svetovne cene, ko vemo koliko stane obrat in koliko se užaga, bomo v stanju narekovati pravične cene, ki jih je treba plačevati lesnemu producentu. Poznanje trga in cen je naša druga zmaga.
Neki domačin na Krasu mi je razkladal položaj kmeta v ondotnih krajih. Skoro vsi so zadolženi pri lesnem trgovcu. Ta seveda izrablja položaj upnika in diktira cene kakršne se mu pač zljubi. Da v nobenem primeru cena ne skoči čez 200 dinarjev, je samo po sebi razumljivo.
To stanje je popolnoma slično onemu pri nas v prejšnjem stoletju, ko se je posrečilo tekom nekaj desetletij pognati na boben 18 kmetij vasi Verd, vsaka od 20 do 40 ha površine. Iz te delitve kmetij so nastala veleposestva, medtem ko ni v zadnjih 100 letih nastala niti ena sama kmetija in so se preostale velike kmetije le z muko rinile naprej.
Tako smo prevzeli poleg svoje zadružne še ogromno narodno socialno nalogo: zaustaviti pogin narodnega jedra — kmet-skega stanu. Z visokimi cenami za les, z ugodnim kreditnim sistemom, ki se sam po sebi formira znotraj zadruge, bomo omogočili nakup zemlje po kmetu.
Tako se nam same po sebi ponujajo nove naloge in mi smo predrzni dovolj, da se nobene ne ustrašimo. Najprej moramo premeniti metode naše lesne trgovine s pozadruženjem notranjega lesnega trga in z reorganizacijo našega nastopa na mednarodnih tržiščih. Temu pa sledi postopno pozadruženje in industrializacija
ccelotne kmetske produkcije na eni strani, nia drugi strani pa pozadruženje konzuma. Ma Vrhniki so glavne panoge že pozadru-žeene, to je produkcija mleka in lesa. Prvo, k;ar mora slediti, je zadružna prodaja živine. Vendar bi ostali le na pol pota, ko _ b)i v veliki skrbi za produkcijo čisto zanemarili konzum. Prvi početki na tej stra-nii so že izvršeni tako, da kmetje skupno niaročajo vagonske pošiljke žita, ker je Vfrhnika glede žita močno pasivna. Ena-kco kot žito se naroča skupno cement, uimetna gnojila in krmila. V dogovorih srmo s kmeti iz žitorodnih pokrajin, da se orni zberejo v zadruge in bomo slovenski kimetje direktno od žitnih zadrug brez ptosrednika krili svoje potrebe. Tako bo-rmo koristili tudi domačim mlinarjem, ki sco postali radi prehude konkurence veli-kiih vojvodinskih mlinov v veliki meri birezposelni. Od sedaj naprej Vrhnika ne bto več uvažala moke, temveč zrno.
Kdo ne bi u\jidel kam pelje ta pot. Sllovenska vas se vrača k svoji prvotni piraslovanski obliki skupnega življenja, ki ja> je pri nas uničil prevzem rimskega pirava in to uničenje še dovršil moderni k;apitalizem, slovenska vas se vrača nazaj v zadrugo. Vrhnika že danes živi gotovo d(o polovice od zadružnega denarja; saj stta imeli obe produktivni zadrugi lansko leto 13 milijonov prometa in si brez njih
Vrhnike niti predstavljati ne moremo. Če k temu prištejemo še pozadruženje trgovine z živino in pozadruženje konzuma — kredit je že itak skoro ves izven kapitalističnega območja — potem upam smo dosegli oni gospodarsko socialni red kakršnega si želimo in to v toliki meri, da nas v tem ne bi najbrže prekosil noben ruski kolhoz.
Kljub temu pa vsa ta blesteča idealistična slika še vedno ne predstavlja izpolnitev vseh naših zamisli c socialni organizaciji slovenske družbe. Za vse to bo morda potrebno hujših bojev kot so bili potrebni za zmago ideje produktivnega zadružništva. Rimsko pravo in ves njegov duh bo treba zamenjati z novim zadružnim pravnim redom. Morda se nahajamo uresničenju vsega mnogo bližje nego si mislimo, vsaj iz viharjev, ki prevevajo našo dobo, bi si kaj takega lahko obetali. Naj se zgodi že tako ali tako, mi bomo vedno čujoči in ne bomo čakali, da nas bodo dogodki potiskali naprej. Naloge, ki se nam same ponujajo, bodočnost, ki nam obeta polno stvaritelj skega dela, nas ne bo našla križem rok. Delo pa, ki smo ga začeli, moramo izvesti do kraja. Ko smo začeli nas je bilo 37, po dveh letih smo se pomnožili na 150, kdo si upa trditi, da nas čez čas ne bo sto tisoč!
Moka: Mlini so sorazmerno ceni pšenice poviišali ceno na din 350 za pekarsko, od-nosno din 340—345 za merkantilno blago fco vojvodinska postaja.
Ječmen: ozimni je narasel na din 200, a oves na din 180—185 fco vagon nakladalna poštarja.
Krompir: Mnogi producenti so se vzdržali prodaje vse do zadnjega in tako se je ustalilo mnenje, da bo krompirja primanjkovalo za seme. Meščani so se z njim založili v jeseni, deloma pa vživali drugo hrano. Povpraševanje zai semenskim blagom ni nastopilo v takšnem obsegu kot se je pričakovalo in sedaj je naenkrat ponudba večja od povpraševanja. Cene, ki so bile dosegle že 2.50 din za, kg so v zadnjih dneh nazadovale na din 1.80 in še manj. Tak položaj pa ni) samo pri nas, temveč tudi v južnih krajih, kjer so bile cene že poprej precej nižje. Ker se že Pojavlja novi krompir na trgih, bo stari krompir kmalu zgubil na veljavi.
Živina: O položaju na živalskem trgu poročamo na drugem mestu. Pitanih volov za izvoz ni in tudi jim je cena prenizka. V Italijo je izvoz popolnoma prestal, ker je zavodova obračunska cena za to državo manjša. V Nemčijo se izvaža še kakšen vagon. Za ta izvoz odgovarjajoči, voli se plačujejo po din 6.5 do 8 po kakovosti.
Nabiranje zdravilnih zelišč.
Regrat (žoltenica, smolička, maslaček). Raste po travnikih, pašnikih, kraj potov in povsod, koder je količkaj prostora za to rastlino, ki ni izbirčna za zemljo in njeno rast. Iz zemlje raste pritlična rožica z rumenim cvetom in s podolgastimi in škrbinastimi listi. Steblo je votlo, 10—15 cm visoko, gladko in izpušča na prelomu mlečno tekočino, ki se končuje v cvetno glavico. Cvete od aprila pa do jeseni. Nabirajo se korenine, ki so do 20 cm dolge, debele, okrogle, mlečnate in globoko segajoče v zemljo. Po izruvanju je treba korenine oprati v vodi in posušiti na solncu, še bolje na peči, ker korenina zahteva radi njene mlečnosti hitre sušitve. V nasprotnem slučaju se korenina vije polagoma plesni in iz nje izhlapeva radi prepočasnega sušenja inulin in taraksacin. Brez teh snovi je korenina kvalitetno nerabna in se je ne more vnovčiti V nekaterih slučajih se nabira tudi cvetje in listje. Vendar pa predno se odloči nabiralec to storiti priporočamo, da vpraša Kmetijsko družbo, če to blago kupuje, to pa iz razloga, ker ni redno povpraševanje iz inozemstva po cvetu in listu.
Pljučnica (cmulež). Trajna do 30 cm visoka rastlina. Cvete marca v višje ležečih krajih, pa tudi še maja. Cveti so lijakasti, v šopih druženi. Najprej so rdečkaste barve, katero pa spreminjajo polagoma na modro vijoličasto. Listi so majhni, podolgovati in imajo svetle lise. Koncem aprila
C^Mpo-daKike. v&iti.
Tržno poročilo.
Poostrena blokada zaveznikov pušča swoje sledove tudi v nevtralnih državah in seveda tudi pri nas. Nabava surovin za industrijo in deloma onih živil za prehra-nio, ki jih sami ne pridelujemo postaja vse težja. K temu še prihajajo težave pri na-biavi deviz, s katerimi uvoženo blago pla-čiujemo, saj je znano, da je bila naša Narodna banka primorana v tem pogledu za-vcesti strogo kontrolo. Tako naše narodno gtospodarstvo peša, ter se morajo radi po-rrnanjkanja nekih sirovin gotovi obrati zapirati, oziroma delajo v omejenem obsegu.
Kmetijstvo čuti posledice teh nevšečnih razmer v tem, da gotove vrste kmetijskih potrebščin, ki smo jih uvažali, ni dobiti. T;'ako letos nismo mogli nabaviti! v inozetn-sttvu tomaževe žlindre, čilski soliter v omejenih količinah in le za nekatere kul-tuire, pa tudi neke domače tovarne, ki iz-deeljujejo gnojila iz uvoženih sirovin, ne miorejo zadostiti vsem potrebam. Nemčija, kii je bila naša glavna dobaviteljica kmetijskih strojev, je dobave odrekla, otziroma ji®h izvršuje počasi in v omejenem obsegu. Riazna semenja se niso mogla nabaviti, ker Nferodna banka ni dala na razpolago deviz zsa njihov nakup. Po vrhu pa se vse to bla-§co more nabaviti le po povišanih cenah, aiko da so nakupne cene, ki jih plača kimet, mnogo večje kot pred to vojno. Seveda pa bodo cene še večje
Ko vidimo, kako vpliva vojna ikven na-
ših mej na našo gospodarsko1 delavnost, moramo pa tudi ugotoviti, da je edino kmetijstvo ona gospodarska panoga, ki lahko nemoteno producira in ki lahko tudi pričakuje, da bo imelo od povišanja cen koristi, če bo znalo trgovino s pridelki pravilno urediti. Velika bi bila škoda za kmetijstvo, če to konjunkturo ne bi izrabilo, saj vemo iz izkustev v svetovni dobi, da so se takrat kmetijska gospodarstva opomogla in se rešila v veliki meri dolgov. Zato naj sedaj vsak kmet posveti dvojno paižnjo produkciji in s smotrnim delom skuša proizvesti čim več. Nič natj ga ne briga, kaj se godi' po svetu in naj poln zaupanja v svojo srečno bodočnost misli le na to, kako se bo gospodarsko opomogel. To je naša državljanska dolžnost, katero moramo vsi brez pomisleka izvrševati.
Pšenica: Cene so na inozemskih trgih narasle, posebno ker se iz raznih strani sporoča, da je dolgotrajna zima napravila precej škode. V naši državi sicer večje škode ni vsled zime, pač pa so velike površine uničene vsled poplav v žitorodnih krajih. Pod vplivom teh dejstev in malega dovoza je tudi pri nas cena narasla, ter se danes plačuje fco nakladalna postaja že 225 do 227.50 din za 100 kg pšenice.
Koruza. Tudi pri koruzi je zaznamovati precejšnje povišanje cen na svetovnih trgih, kot tudi doma. Času primerno suha stane fco nakladalna postaja že din 175.—
t _
in v začetku maja cvetje s steblom vred odpade, nakar se lističi razvijejo v liste. Raste v šopih po 4—6 listov skupno po senčnatih in vlažnih gozdovih. Razvit list ima 3—4 svetle madeže, kateri so dobro vidni. Listi vsebujejo rastlinski glen, apno itd. Zato se mora pri nabiranju paziti, da na listju ni rosa. Vsled velike občutljivosti, posebno dokler je listje še mlado, zelo rado pri sušenju počrni. Le malo nabiralcev je, ki znajo listje pljučnice lepo posušiti. Če bi se vsi tisti, ki se pečajo z nabiranjem, zavedali, da čaj iz tega listja, pomešanega še z drugimi zelišči pije na tisoče ljudi, ki so bolni na pljučih, bi polagali večjo pažnjo pri sušenju.
Planinski mah. Raste po visokih hribih, po skalovju, pa tudi v gozdovih in to le smrekovih nad 1000 m morske višine. Seveda se ga dobi tudi nižje, vendar je tak mah vedno mehak in ko se ga posuši, navadno porjavi v grdo rjavo-sivo barvo. Nasprotno ima mah iz višje ležečih pokrajin v suhem stanju lepo, svetlo sivo barvo in se kot tak najbolje vnovči.
Češmin (svišč). Je 1—2 m visok, močan in košat grm z bodicami. Lubje je zelenkasto rjavo, listi narobe jajčasti in imajo na dnu trn, ki je običajno tridelen. Cvete v visečih grozdih, v katerih dozori do jeseni tudi plod. Plod je podolgasta 2 semenska jagoda. V aprilu in maju, ko je les muževen, se nabira lubje od korenin in od stebla. Pri nabiranju se mora strogo ločiti koreninsko lubje od onega od stebel, ker je kvalitetno in v ceni velika razlika. Korenine je treba najprej oprati, nato šele omajati in lubje takoj posušiti. Lepo, zdravo in sušeno lubje ima zlato-rumeno barvo. Največja napaka nabiralcev je ta, da mešajo palčrio in koreninsko lubje ali pa še celo nasekajo les in ga mešajo med lubje. Seveda delajo to iz špekulativnih namenov, ker mislijo, da kupec pač tega rie bo opazil. Marsikdo je bil razočaran, zato opozarjamo nabiralce, da se takih načinov ne poslužujejo, ker je to njihova škoda.
Nabava oplemenjenega semena koruze.
Ze večkrat so se pojavili zahtevi za ople-menjenim semenom koruze. Kmetijska družba je to seme v prejšnjih letih tudi nabavila, ali ker je drago, ga potem ni mogla oddati za seme temveč za hrano, ko je sezona sejanja minila. Raditega v zadnjih letih oplemenjerio seme koruze nismo več nabavljali, ker smo imeli zguibo.
Oplemenjeno seme koruze proizvaja v naši državi le Staniča za selekcijo bilja na drž. dobru »Belje« v Brestovcu, pošta Kne-ževi Vinogradi. Proizvajajo 2 vrsti in sicer konjski zob, rani in srednje pozni, in pa činkvantin, znano drobnozmato kakovostno koruizo. Oplemenjene vrste mnogo bolje rode (30—50°/»). ker je med rastlinami
mnogo manje takih, ki ne nastavijo stroke. Ta lastnost namreč dokazuje, da treba seme izmenjati1, ker se je izrodilo. Seme koruze pa ne moremo nabavljati pri sosedu, kot je to mogoče pri pšenici. - Koruza je namreč strano oplodna rastlina in prvovrstno seme se more vzgojiti le s posebnim postopkom in izolacijo, kar si kmet na naših malih poljih ne more urediti. Zato se v resnici menja seme le takrat, če se ga nabavi od priznane postaje za oplemenje-vanje semena. Takoj pa je treba poudariti, da to seme zadrži svoje odlične kakovosti samo kvečjemu tri leta. Vsled križanja z domačimi izroj enimi! vrstami (cvetni prašek se prenaša na razdaljo 1000 m), potomstvo že ni več takšno, kot je bila prva generacija
Kdor torej želi nabaviti aplemenjeno seme koruze, naj1 se obrne na gornji naslov. Seme konjskega zubana, ene in druge virste, stane Okoli din 2.30 za kg,, k čemu pa še treba dodati protivrednost za vrečo in voznino, ki znaša tudii okoli 80 par za kg. Cena oplemenj enemu činkvan-tinu pa je za 30—40 para dražja. Na prvi pogled zgleda, da je cena zelo visoka, ali ako pomislimo, da za setev koruze rabimo prav malo semena, bomo ugotovili, da se ta višji troišek gotovo poplača.
Proizvodnja rženih rožičkov
Obiskovalci: lanskega Velesejma so videli na razstavi, kako se proizvaja ržene ro-žičke, Po posebnem patentiranem postopku se v klas rži, čim je ižklasala, oforizga poseben serum s katerim se rastlina okuži s trosi glivice, ki potem povzročajo tvorbo rožičkov. Lanskoletni poskusi v večjem Obsegu so dokazali, da se na ta način lahko proizvede na ha do 250 kg rženih rožičkov. Ker jim je cena din 40.— za. kg, lahko vrže 1 ha rži din 10.000.—. Po kalkulacijah stroškov in če bi se delalo- samo z najetimi delavci, znašajo isti od 3—4000 din, tako da ostane kljub temu čistega okoli 6000.— din, kar se danes z nobenim drugim pridelkom ne more doseči.
Kdor ima ožimo fž (jara. ne odgovarja), ter bi hotel letos poskusiti s to proizvodnjo, naj se javi najdalje do 1. maja t. 1. na upravo posestva Falter, Jurklošter pri Rimskih Toplicah, kjer bo dobil vsa pojasnila in navodila. Pripomnimo, da kmet riskira pri tem samo svoje delo, ker serum se mu stavi- brezplačno na razpolago, posodi se mu inštrumente za cepljenje in odkupi ves pridelek po določeni ceni.
VASti.
Občni zbori podružnic.
VABILO
k letnim občnim zborom podružnice Kmetijske družbe, r. z. z o. z. v Ljubljani.
1. Poročilo odbora, predlogi in volitev
funkcionarjev v smislu pravilnika, zlasti §§ 2, 3, 7, 8, 9 in 10.
2.	Slučajnosti
3.	Predavanje in slično.
Dne 28. aprila 1940.:
Št. Lovrenc na Pohorju ob 9. uri dop. v društvenem domu. Šmarjeta pri Novem
mestu po rani sv. maši v šoli. Teharje pri Celju po I. sv. maši v prostorih ljud. šole. Sv. Križ pri Litiji ob 3. uri popol. v stari šoli — mežnariji. Slov Konjice ob 9. uri dopol. v prostorih skladišča Kmetijske družbe. Tomišelj ob 10. uri dopol. v gasilskem domu. Drenov grič ob 2. uri pop. v šoli. Vič ob 10. uri dopol. v gasilskem domu. Ljubno ob Savinji ob 2. uri popol. v gostilni »Petek«. Polhov Gradec po I. sv. maši v občinski pisarni. Št. Jurij ob j. žel. ob 8.30 uri dopol. v občinski sej. sobi. Pod-brezje ob 3. uri popol. v šoli. Koroška Bela ob 8. uri dopol. v stari šoli. Velike Lašče ob pol 8. uri dopol. v stari šoli. Šmartno ob Savi ob 9.30 dopol. v gostilni g. Kebra v Šmartnem. Struge ob 15. uri v prostorih načelnika. Št. Lambert ob 8. uri dopol. v gostilni pri Janeju Vrtačniku. Metlika ob pol 10. uri dopoldne v gostilni Pe-čarič. Semič ob pol 8. uri dopoldne v mali sobi občinske pisarne. Šenkov turn po jutranji sv. maši v šolski dvorani. Brezovica ob pol 10. uri dopoldne pri Martinu Japelj. Kozje ob 8. uri v gostilni ge. Friškovic.
Dne 2. maja 1940.:
Sv. Vid pri Ptuju ob 8. uri dopol. v Slomškovem domu. Vojnik ob 8. uri dopoldne v Posojilniški dvorani, Begunje -Gorenjsko ob 8. uri dopoldne v Slomškovem domu. Petrovče po jutranji sv. maši v vili »Dunav« v Petrovčah.
Dne 19. maja 1940.:
Prekopa ob 15. uri v gasilskem domu v Prekopi.
Dne 5. maja 1940.:
Šmartno pri Litiji ob 7. uri zjutraj v šoli.
Opozorilo podružnicam.
Po pravilih mora vsaka podružnica sklicati občni zbor in položiti obračun o preteklem letu. Podružnice, pri katerih je potekla 3 letna funkcijska doba odboru, volijo novi odbor in delegate za občni zbor. Občni zbor se mora objaviti v »Kmetovalcu«, ter treba objavo poslati uredništvu najdalj e do 5. vsakega meseca. Ker mora med objavo o »Kmetovalcu« in občnim zborom preteči vsaj 8 dni, »Kmetovalec« pa izide vsakega 15. v mesecu, se datum za občni zbor ne more prej določiti kot 24. istega meseca. Občni zbor ni treba prijaviti na sreskem načelstvu, pač pa vsak sestanek, kateremu prisostvujejo tudi nečlani.
:'/32 strani = Din 50 + Din 3.— ogl. takse ]-'(i« „ = „ .100 + „ 7.50 "112 „ = „ 150 + „ 7.50
Inserati se računajo p«o naslednjih cenah:
'/s Strani = Din 200 + Din 15,— ogl. takse ;Vf- „ = ■ „. 400 + „ 30— „ •/2 „ = „ 800 + „ 30,— ..
Priloge listu se računajo za vsakih 1000 komadov 100 Din.
1 cela stran = Din 1600.— + Din 60-ogl. takse (26 X 20 cm = 520 cm).
Mala naznanila*
LLe proti predplačilu, vsaka beseda 50 par. najmanj 10 din in i din ogl. taksa. Upravništvo ne prevzame posredovanja. VVsakega 12. v mesecu se zaključi sprejemanje oglasov za prihodnjo Številko.
Občni zbor
PPosojilnice in hranilnice v. Moravčah, zadruge z ne. o.omejenim jamstvom se vrši v nedeljo dne 28. IV. 1940 oob pol 15. v dvorani Zadružnega doma Moravče 2; ■1. Poročilo uprave.
2.	Poročilo nadzorstva.
3.	Revizijsko poročilo.	•	■
4.	Račun 1939.
" 5. Volitev izžrebanih udov uprave in nadzorstva. ■6. Slučajnosti. AAko ne bo skupščina pravomočna, se vrši ista pol mite kasneje ob vsakem številu Zadružnikov ^Moravče, dne' M. 3. 1940.	Uprava
Gomolje orjaške francoske
»ilopinambur« zaspomladnd saditev bo imel za prodati FFilip Pogačnik, posestnik na Dobravi, pošta Pod-nnart.	24
Jajca za valenje
ood čistokrvnih grahastih Plimetk-kokoši se dobijo po ddin 2.50 pri Avgust Kuhar, Vevče, pošta Dev. Mar. v PPolju.	26;
Male hiše so naprodaj
n.ia Brdu pri Ljubljani, na Bledu, v Zalogu, v Križali pori; Tržiču, v Cerknici, na Rakeku, na Malem vrhu Pjri Škofljici, v .Novem mestu itd. Pojasnila daje KCmetska posojilnica v Ljubljani.	20.
Gramofon
z velikim lijakastim zvočnikom in 30 d-obrih plošč, nepokvarjenih, slovensko in nemško petje, koračnice itd., priporočljiv za gostilno ali planinsko kočo, ugodno naprodaj za din >00. Prevzem v Ljubljani. Naslov pove: Uprava »Kmetovalca«.	33.
Služkinja
pošfena, zdrava in pridna, okoli 24 let stara, ki zna tudi malo kuhatr, se sprejme v dobro stalno službo v Ljubljani k dvočlanski družini. Ponudbi je priložiti sliko in kako priporočilo o poštenosti, ter takoj poslati na: Upravo »Kmetovalca« v tjubljani — Novi
fg 3.__32.
Lepa bukova drva
kakih 100 metrov, dobavljene mesca junija, se kupijo. Ponudbe z navedbo cene poslati na Kmetijsko družbo v Ljubljani. Preveč oddaljene postaje ne pridejo v poštev.	31,
Valilna jajca
od Leghorn kokoši, prima zimske jajčarice ima na prodaj : Graščina Lanšprež, pošta Mirna.	27
Krompir (kifelčar)
in Topinambur ima naprodaj: Val. Janhar,. 2eje pri Medvodah.	.28.
Poseiiie kavarno „TABOR"
v Ljubtjani
POCENI NAPRODAJ!
Več stroiev: Durkopp, A riler, Pfaff, Singer, Westa in drugih popolnoma novih ženskih, krojaških, čevljarskih itd. (stare vzamemo v račun) pri
„PROMET" » Ljubljani, nasproti Križanske cerkve.
Kmečka dekla
ia pomoč pri živini in poljedelstvu dobi takoj službo na večjem posestvu v Bohinju. Pošljite takoj ponudbo na: Uprava »Kmetovalca« v Ljubljani.	29.
Naročite knjižico »Špargelj«,
ki Vas pouči, kako treba to povrtnino saditi in gojiti. Naročila sprejema: Josip štrekelj, Ljubljana, Zvonar-ska 11. Cena din- 4.— tudi v znamkah. ■	—9
Prodam lepo kobilo
težko, 16 pesti visoko, 5 let staro, 11 mescev brejo, rdeče barve. Cena 6.500 din, zamenjam tudi za delavnega konja, iste'teže v starosti 4 do 6 let Naslov: Ivan šrubar, Sveta Planina, pošta: ZagO/je ob Savi.
. •	30.'
Oskrbnik,
Slovenec (ne govori nemško)' samski, s prakso, vojaščine prost, išče službo. Pohudbe na upravo »Kmetovalca« pod št.. 22.	—22.
Fige in slive za žganjekuho
prvovrstne kvalitete ima na zalogi po. najnižji ceni tvrdka Ivan Jelačiri, Ljubljana, Aškerčeva 1.	34.
Nobene setve brez fitodina!
pravi vsak kmetovalec, ki je enkrat poizkusil to edinstveno domače sredstvo za doseženje rekordnih pridelkov vseh vrsf žita in detelje. Na en kilogram semena en liter vode in en gram fitodina za dva din namočen za eno uro poveča pridelek za 50 in več odstotkov. Kdor pa titodin po svoje razredči, bolj ali manj tvega uspeh. PRODAJAMO LE PO POŠTI v originalnih zavitkih po najmenj 10 gramov. Če pošljete denar naprej po položnici, ki jo dostavimo takoj po naročilu, pošljemo poštnine prosto za 20 din. — Pohitite z naročbo, da dobite sredstvo pravočasno. Pri naročilih navedite vedno vrsto in količino semena, ker so za razne rastline razni (itodini najučinkovitejši.
LABORATORIJ ZA RASTLINSKA RASTILA FITODIN
Ljubljana, poštni predal 139
SLAVIJA
jugoslovanska zavarovalna banka d. d. v Ljubljani
ZAVAROVANJA; požar, vlom, šipe, nesreče na potovanju, zakonita odgovornost, transport, razna zavarovanja avtomobilov, na življenje, posmrtnine i. t. d., prevzame po ugodnih pogojih.
Centrala v Ljnbljani
Lastno poslopje. Telefon 21-76 in 22-76. Gaieva ulica 2,
Za vsakega poljedelca!
A r z o k o I Pol i ba rit
za uničevanje jabolčnega zavijača, grozdnega molja in sploh vseh zajedavcev, ki nagrizujejo zelene dele rastlin.
zelo pripravno žvepleno sredstvo za zatiranje: škrlupa (fusicladije) na jablanah in hruškah, luknjičavosti listja, rdečega pajka, gnilobe, akarinoze vinske trte in dr.
nikotinsko sredstvo za zatiranje listnih bolhačev, krvavih listnih uši, rdečega pajka in gosenic.
M o r b a f i n
Brezplačna navodila daje (irma: IVAN VI RAN T, Žalec in
»Zorka«
Beograd — Francuska 9
Sadjarji, vrtnarji!
Če napadajo Vaše drevje oziroma vrtnice listne in krvave uši, škropite s sredstvom
Tanafin
Za brizganje listja 3—4% raztopina, za mazanje debel in vejic 10 — 20% raztopina.
Za poletno zatiranje sadnih zajedalcev imamo nadalje mazavo milo, nosprasit, lenolflaleinov papir, prvovrstno cepilno smolo, mrčesni
za dom, hlev in vrt
priporoča tvrdka:
Z najboljšim uspehom uporabljamo
Arborin
tudi v poletnem času za lečenje rakovih ran, za mazanje debel in debelejših vej v svrho zatiranja naselbin krvavih uši in v dosego gladkega, zdravega lubja.
modro galico, silesia zelenilo, žvepleno-apneno brozgo, lep, papir za pasove itd. Tudi razna razkuževalna sredstva
..CHEMOTECHNA" d. z o. z., Ljubljana, Mestni trg 10
Zaupajte denar domačemu zavodu! ^ •
reg. zadr. z neom. zav.
v Ljubljani, Tavčarjeva ulica 1
Telefon št. 28-47. — Brzojavi: »Kmetski dom«. — Račun pošt. hran. 14.257. Račun pri Narodni banki
Nove vloge
vsak čas razpoložljive obrestuje po
Za vse vloge nudi popolno varnost. Otvarja tekoče račune. Eskontuje menice. Daje kratkoročna posojila. Izvršuje vse ostale denarne posle.
4% do 5%
CELJSKA POSOJILNICA D. D. V CELJU
je najstarejši narodni denarni zavod v Celju
Vse hranilne vloge, vložene pri
Celjski posojilnici d. d. v Celju
so varno naložene, se ugodno obrestujejo in
se izplačujejo točno v gotovini. Denar, naložen v domač denarni zavod, donaša koristi vsemu domačemu narodnemu gospodarstvu Nalagajte svoje prihranke v
Celjski posojilnici d. d. v Celju
NARODNI DOM
Telefon št. 22	Pošt. ček. rač. 10.591
Centrala: Celje, Nar. dom. Podružnici: Maribor, Šoštanj
Laneno olje, firnež, barve, lake, kit, lan, tropine
ter vse v to stroko spadajoče blago prvovrstne kakovosti po solidnih cenah in točni postrežbi najugodneje kupite pri domačem podjetju
Medic ZanKl
tovarna olja, lakov in barv
družba z o. z., lastnik FRANJO MEDIC
Centrala v Ljubljani, podružnice v Mariboru in Novem Sadu. — Tovarne v Ljubljani, Medvodah in Domžalah
Najuspešnejše sredstvo za rejo domače živine je brezdvomno
FIASI1M
ki pospešuje rast, odebelitev in omastitev domače, posebno klavne živine. — Jasen dokaz neprecenljive vrednosti „MASTINA"so brezštevilna zahvalna pisma Cena: $ škat. 46 din, 10 škat. 80 din
Lekarna TRNKOCZY
Ljubljana - Mestni trg 4 (zraven rotovža)
v v
ZAIHITiEVAJTE IPRII VASEM TIRGOVOJ *NA§ CA J
Mešanica domačih čajnih rastlin!
r
S?	
jljo	
jI <	
	
'f i	
Najboljši nadomestek za inozemske čaje!
Po odobrenju ministrstva socialne politike in narodnega zdravja v Beogradu z dne 11. maja 1935 1. S. br. 14.004
Naprodaj pri:
KMETIJSKI DRUŽBI r. z. z o. z.
V LJUBLJANI
Izhaia 15 v mesecu. - Cena listu skupno s koledarjem din 25.-; za inozemstvo din 35,- letno. - Posamezna številka din.2.50.-Uredništvo inupravništvo je v Ljubljani, Novi trg štev. 3. - Za uredništvo odgovarja: Ing Ferlinc Bogdan. - Izdajatelj za Kme-Uredništvo in upra	j oton Deteta. - Tisk Narodne tiskarne d. d. v Ljubljani. - Odgovoren Fran Jeran.