SSstofcftfeŽ 
811••|•••••••••••••••>•••••••^>••&••;•>•»•1!•^^ 1• 
Metka Koder 
"NA JUGU SE 
PONAVLJAJO ČASI 
OČETA RADECKEGA" 
Vsakdanje življenje v Ljubljani med prvo svetovno vojno 
Uf! je razburkalo mirno 
gladino skodelice črne kave 
v nedeljskem Tivoliju 
Ljubljana pozne pomladi 1915, 24. maj, vzne- 
mirjajoče vesti z naslovnih strani časopisov, za- 
stane korak, sprememba v ritmu mesta in njego- 
vih ljudi. Cesarstvo je napadel verolomni južni 
sosed, vojna se je razdivjala ob bližnjih mejah 
Avstro-Ogrske in njena dežela Kranjska je v ne- 
posredni bližini bojne fronte veljala za vojno 
ozemlje. To je pomenilo nevšečnosti za posa- 
meznika in za cele občine. Novi položaj je pri- 
nesel nova bremena in dolžnosti. Od sleherne- 
ga, ki je ostal v zaledju, se je pričakovalo, da bo 
storil vse, kar more za splošni blagor in se tako 
oddolžil tistim, ki so na bojnih poljih tvegali 
svoja življenja za domovino. Za javnega ško- 
dljivca in sovražnika ljudstva so hitro okarali 
vsakega, kdor je samo tarnal in kritiziral in be- 
gal ljudi, ni pa storil ničesar, da bi pomagal pre- 
magati težave takratnega časa. Kogar so odliko- 
vali pogum, delavnost in požrtvovalnost, je bil 
cenjen in odlikovan. 
Ljubljansko prebivalstvo, kar ga je ostalo v 
mestu in ki ni bilo vpoklicano na fronto, je bilo 
za svojo pomoč večkrat pohvaljeno in že kmalu 
po izbruhu soškega bojišča je armadni povelj- 
nik Svetozar Borojevič naslovil na ljubljanskega 
župana dr. Ivana Tavčarja zahvalo: "Z bojnega 
polja se zahvaljujemo, ker je ljubljansko prebi- 
valstvo darovalo 7000 vreč za naše ob Soči voj- 
skujoče se čete. Za ta novi dokaz patriotskega 
mišljenja ter dejanskega sodelovanja ljubljan- 
skega prebivalstva pri obrambi domovine si do- 
voljujem v imenu svojih čet izreči najtoplejšo 
zahvalo. 'n Tudi župan sam se je zahvalil daro- 
valcem s ponovno prošnjo vsem prebivalcem 
Ljubljane, naj tudi v bodoče vsak čas in ob vsaki 
priliki po vseh svojih močeh pomaga, da bi se 
junaškim četam čimprej posrečilo vreči laškega 
sovražnika nazaj. General Svetozar Borojevič je 
bil v Ljubljani zelo priljubljen, ljubljanski občin- 
ski svet pa je slovitega vojskovodjo na svoji seji 
5. avgusta 1915 imenoval za častnega občana 
svojega mesta. Ljubljanski župan je ob tej priliki 
med drugim dejal: "Na Jugu se ponavljajo časi 
očeta Radeckega. Nezvesti nam zaveznik je ho- 
tel vdreti v slovenske naše pokrajine ter razsuti 
in razdejati, kar je naš rod pod blagoslovljenim 
žezlom habsburške dinastije v teku stoletij zgra- 
dil in obdelal. Ali že pri prvih svojih korakih je 
zadel s svojo glavo ne samo ob trdi kraški ka- 
men, temveč tudi ob jekleno našo armado, ki 
laškega sovražnika povsod zavrača in ga uni- 
Slovcncc, ¡t 173, L XL1J1, 2. avgust 1915, str. 5 
38 ZGODOVINA ZA VSE 
čuje. Ta južna armada nas brani, da se veseli- 
mo svojega življenja in da se radujemo zelenih 
naših pokrajin, kakor bi živeli v najglobokejšem 
miru. Nepopisne so zasluge, ki si jih je priborila 
ta viteška armada za celo očetnjavo, predvsem 
za našo ljubljeno kranjsko deželo in tudi za nje- 
no glavno mesto. Z občudovanjem pa je združe- 
na največja hvaležnost, ki preveva naša srca in 
naše duše do vsakega moža, ki stoji v bojnih čr- 
tah ob naši slovenski Soči. Na dan sili občutek, 
da smo zavezani dati izraz te hvaležnosti juna- 
kom, ki so pravi rešitelji naše skupne in pred- 
vsem tudi naše ožje domovine. 
Kako naj častimo to hrabro armado? Mislim, 
da je to najbolje mogoče, če se klanjamo pred 
vzornim zapovednikom, kije z uma svitlim me- 
čem v nič razbil vse poskuse laškega orožja ob 
zeleni Soči - kakor na Doberdobski planoti. Še 
nikdar, ko sem stavil enake predloge v ti zborni- 
ci, me ni navdajal tak ponos, kakor me navdaja 
danes, ko Vam stavljam predlog, da sklenite z 
navdušenjem in hvaležnostjo, da se imenuj 
častnim meščanom mesta ljubljanskega voditelj 
naše južne armade, general pehote, prevzvišeni 
gospod Svetozar Boroevič de Bojna. Vznak va- 
šega soglasja zakličem novemu častnemu obča- 
nu in prehrabri njegovi armadi: Slava! Slava! 
Slava!"1 
Leto kasneje, meseca oktobra 1916, je Leonti- 
na Borojevič poklonila Odboru za prirejanje 
"darovnih dni" v Ljubljani, ki mu je načelovala 
soproga deželnega predsednika, grofica Marija 
Attems, večjo količino izbranih bonbonov in 
500 kart s podobo njenega moža, generalnega 
polkovnika Svetozarja Borojeviča. Oboje naj bi 
razdeljevale mlade dame med koncertom vojaš- 
ke godbe v parku Zvezda v korist Zaklada za vo- 
jaške vdove in sirote, za vojne pohabljence in za 
tuberkulozne vojake. Karte s podobo Borojevi- 
ča so imele še toliko večjo vrednost, ker je vsaka 
izmed njih nosila lastnoročni podpis s slavo 
ovenčanega vojskovodje. Prebivalstvo je zelo 
spoštovalo generala Borojeviča, branitelja soš- 
ke fronte, zato so prireditelji darovnih dni priča- 
kovali znaten izkupiček od prodaje teh kart. 
Drugačne, prav častitljive pozornosti otroka 
do svojega očeta je bil deležen cesar Franc Jožef 
vsako leto za svoj rojstni dan. Mesto Ljubljana se 
je neglede na tragedijo južne meje praznično 
odelo v zastavice, cvetje in praznični naslovi so 
polnili časopise. Vsakič je bil ustanovljen po- 
sebno za to priložnost Odsek za proslavo cesar- 
jevega rojstnega dne, ki je skupaj z županom dr. 
Ivanom Tavčarjem ob 85. letnici cesarjevega 
rojstva objavil, da je treba na predvečer cesarje- 
vega rojstnega dne, 17. avgusta 1915, Ljubljano 
okrasiti in razsvetliti okna meščanskih stano- 
vanj. Na sam cesarjev rojstni dan, 18. avgusta, so 
pripravili vojaško parado, posvečena mu je bila 
tudi posebna cesarska maša. Po njej naj bi dame 
vseh treh mestnih strank prodajale na ulicah in 
trgih cvetje v korist Rdečega križa. Odsek je 
sklenil pogostiti še vse ranjence v ljubljanskih 
bolnišnicah s cigaretami, pivom in dobrim peci- 
vom. Ranjeni vojaki so bili po besedah Odseka 
cesarjevi največji ljubljenci. Na cesarjev rojstni 
dan so se v časopisih odzivali s svojimi čestitka- 
mi tudi ljubljanski meščani. Franjo Neubauer je 
za to priložnost napisal pesem in jo naslovil v 
duhu tistega časa. 
SLOVENEC IN HRVA T SVOJEMU CESARJU 
Kdo je mladenič, ki prebudil 
iz sna je ves avstrijski svet, 
navdušenja zanetil ogenj, 
da vsak od njega je razgret? 
Mladenič ni! Na tronu starček! 
Od let spleten mu venec bel, 
a srce mlado, um mu jasen! 
Vladar skrban je, mož je cel! 
Zvestoba narodov ni tebe, 
vladar presvitli varala! 
Sovražnike le hiše tvoje 
bridko je razočarala. 
In zdaj Hrvat ti in Slovenec. 
ob Soči mejo stražita, 
odbijata napad izdajstva, 
ki v duši ga sovražita. 
Pozdravljen! Kri naj lije zate, 
za hiše tvoje svetle čast, 
za varnost širne domovine, 
za Avstrije pravično rastP 
Samo še enkrat so Ljubljančani tako vzhičeno 
praznovali praznik svojega ljubljenega cesarja 
Franca Jožefa, ki mu jed od 18. novembra 1916 
ni več tako teknila. Svoje moči je sicer še vedno 
poživljal z enim kozarcem belega vina in dvema 
2    Straža, št. 63,1. VII, 9. avgust 1915. Slovence, št. 186,1. XLIII, 17. avgust 1915, str. 3. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA £\ VSE :t?> 
Rezervisti korakajo čez Šentpetrski most 
(Fototeka ZAL) 
malima kozarcema šampanjca na dan in kadil 
cigare, toda 21. novembra 1916, ob deveti uri 
zvečer, mu je življenjski dih pošel. Že v četrtek, 
23. novembra 1916, je novi cesar Karel objavil 
svoj manifest "Mojim narodom", v katerem pra- 
vi: "Globoko ganjen in pretresen stojim Jaz in 
Moja Hiša, stoje Moji zvesti narodi ob mrtvaš- 
kem odru plemenitega vladarja, čigar rokam je 
bila skoraj sedem desetletij izročena usoda mo- 
narhije. V viharnem času zasedam častitljivi 
prestol mojih prednikov, katerega mi zapušča 
mojpresvitli stric."' Življenje v monarhiji se je 
ob tej smrti za hip ustavilo, a se je kmalu vrnilo v 
svoj vsakdan mesta v zaledju, ni pa nehalo odte- 
kati na južnem koncu ob Soči, kjer so črne slut- 
nje pesnika Simona Gregorčiča resnično zazve- 
nele: 
Nad tabo jasen bo obok, 
krog tebe pa svinčena toča. 
In dež krvav in solz potok, 
in blisk in grom, oh, bitva vroča! 
Tod sekla bridka bodo jekla, 
in ti mi boš krvava tekla. 
Večina časopisja v letih 1915, 1916 in 1917 ni 
zamudila priložnosti, da ne bi omenila, kako 
vdano je bilo monarhiji prebivalstvo v težkem 
času in kako pripravljeno je bilo pomagati 
Slovenec, St. 269. i. XIJV. 23. november 1916. str.l. 
vsem, ki jih je vojna prizadela. Časopisi so ob- 
javljali različne pozive visokih predstavnikov 
oblasti in Cerkve, naj starši žrtvujejo svoje sino- 
ve za domovino, naj ljudje podpisujejo vojna 
posojila in s tem posodijo denar državi, ki ga je 
nujno potrebovala, da bi zmogla ogromne 
stroške vojskovanja. Delo na poljih je ostalo 
brez moške delovne sile, zato se je tudi takratni 
ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič 
obrnil na žene in dekleta ter fantiče v starosti 
šestnajstih in petnajstih let poprosil, naj popri- 
mejo za delo in zapolnijo praznino, ki je ostala 
za tistimi, ki so jih domovina, cesar in Bog pokli- 
cali v drugačno, krvavo službo. 
Monarhija pa ni bila polna samo patriotov, po 
kotih so se skrivali tudi takšni, ki so delovali 
proti državi. Njim je bilo namenjeno naglo so- 
dišče, če so jih zasačili pri hudodelnih dejanjih: 
neupravičenem nabiranju vojaških novincev, 
hudodelstvu zapeljevanja ali pri pomoči krše- 
nja zaprisežene vojaške službene obveznosti. 
Naglo sodišče je v primerih ogleduštva in dru- 
gih hudodelnih dejanj proti vojni moči države 
kaznovalo ljudi, ki so zagrešili veleizdajo ali žali- 
li cesarja, se upirali in bili javno nasilni ter na- 
menoma zlobno uničevali javno lastnino (želez- 
nice, stroje, telegrafe). Prav tako je naglo sodiš- 
če brez usmiljenja ukrepalo zoper hudodelca, 
ki je zagrešil uboj osebe, aktivne v vojski, vojni 
mornarici, deželni brambi, črni vojski ali policij- 
ski žandarmeriji. Na črni seznam je prišel vsak, 
ki je s prikrivanjem dajal potuho vojnim ubežni- 
kom. Policija in vojaška uprava sta nemalokrat 
uporabili svoja sredstva prisile ne samo proti 
dejanskim sovražnikom države, temveč tudi 
proti liberalnim in narodno zavednim Sloven- 
cem, ki niso bili zadovoljni z vojnim breme- 
nom, ki jim ga je vsilila država, pa tudi ne s pre- 
vlado tujega, nemškega načina življenja v doma- 
čih krogih. Ovaduhi so vsak verbalni delikt pri- 
javili oblastem, ki so prekršek proti državi kaz- 
novale s prisilno mobilizacijo, v skrajnem pri- 
meru tudi s smrtno kaznijo. 
Časopisi so veliko opozarjali ljudi pred vohu- 
ni in vohunkami, ki jih je sovražnik skušal poši- 
ljati v zaledje, da bi mu poročali o gibanju čet, o 
vojaški moči, o postojankah, o uredbah za pre- 
skrbo in o transportih ranjencev. S takim vo- 
hunstvom je bilo veliko škode prizadejane če- 
tam že v bojih v Galiciji. Od vseh, ki so ostali do- 
ma, se je pričakovala pazljivost in budnost, tako 
da za laškega vohuna na slovenski zemlji ne bi 
bilo prostora. Previdnost je bila potrebna po- 
VSH ZA ZGODOVINO 
40 ZGODOVINA ZA VSE 
vsod, vohun se je lahko skril tudi pod obleko 
potepuha, krošnjarja, brusača, begunca, lahko 
se je postavljal v uniformi vojaka, častnika ali ci- 
vilnega uradnika. Kjerkoli bi kdo opazil sumlji- 
vo osebo, je bil naprošen, naj to sporoči najbliž- 
jemu vojaškemu poveljstvu.5 
Pisci črno-belih tiskanih strani pa niso pozabi- 
li na zagovarjanje slovenskega jezika in so se 
hudovali nad nekaterimi uradi v Ljubljani, od 
katerih je časopis Slovenec nekaj časa dobival 
nemška obvestila z zahtevo, naj bi jih v sloven- 
skem jeziku posredovali ljudstvu. Tako zahtevo 
je uredništvo Slovenca dobili celo od ljubljan- 
skega mestnega magistrata, ki je poslal župano- 
vo čestitko generalnemu polkovniku Borojevi- 
ču v nemškem jeziku. Uredniku Slovenca je za- 
vrelo potem, ko je prispel od deželne vlade v 
imenu kranjskega deželnega sveta neki nemški 
oklic. Vrnil in pospremil ga je z besedami: "Pro- 
simo lepo, da se "Slovencu" dostavi besedilo v 
slovenskem deželnem jeziku. Upam, da bo ta 
naša opomba zadoščala in da ne bo treba na- 
daljnjih pritožb. Te dni smo dobili od uprave tu- 
kajšnjih jetnišnic neko nemško notico, katero 
moramo s stališča enakopravnosti našega jezi- 
ka odklanjati. "Slovenec" je slovenski dnevnik, 
kateremu naj uradi, ki žele od njega uslug, poši- 
ljajo besedila v slovenskem jeziku. Izgovor, da 
manjka sedaj uradnih moči, velja tembolj za 
nas. Sicer pa se uradi še vedno lahko preskrbe z 
močmi, ki bi bile sposobne izvršiti prestave. 
Naš listje storil vedno svojo patriotično dolž- 
nost - uspehi patriotičnih akcij na Kranjskem in 
tudi med slovenskim prebivalstvom ostalih na- 
ših pokrajin so taki, da lahko rečemo, da sloven- 
sko ljudstvo v zvestobi in požrtvovalnosti pred- 
njači v Avstriji. Zato vsako preziranje jezika ta- 
kega naroda dokončno odklanjamo!* 
Z bojišča ob Soči so poročali številni tuji poro- 
čevalci, med njimi znana vojna poročevalka Ali- 
ce Schalek. Utrujeni so prihajali na počitek tudi 
v Ljubljano in med svojim bivanjem v Ljubljani 
začutili utrip mesta. V svojem članku "O Ljublja- 
ni" je poročevalec lista Zeit zapisal: 
"Sediš v Tivoliju, piješ kavo, gledaš jesensko 
porumenelo listje dreves v parku in slišiš, ako je 
veter ugoden, od Soče sem čisto jasno udare to- 
pov. Matere sede nekoliko nališpane poleg svo- 
jih prijateljic; nobenega govora ni o kaki nevar- 
nosti ali razburjenju, kajti Soča je veliko dni ho- 
da daleč in Italijani itak ne pridejo niti koraka 
naprej. Toda ako je veter ugoden, more mati pri 
nedeljski kavi v Tivoliju slišati strel, kije bil na- 
menjen njenemu sinu ob Soči. " 
Tudi tržaški Lavatore je v svojem članku "Poj- 
dite v Ljubljano" navedel dopis iz Ljubljane, ki je 
precej laskal glavnemu mestu slovenske domo- 
vine. Iz njega veje pravi slavospev Ljubljani, nje- 
nemu prebivalstvu, gostoljubju in poštenju. Me- 
sto je pokazalo sliko velike prestolnice, katere 
prebivalstvo kljub velikemu številu tujcev ni iz- 
koristilo prilike in je ostalo pošteno glede cene 
živil in stanovanj. Lavatore je zadovoljno ugoto- 
vil, da se sliši govoriti italijansko na vsaki ulici in 
v vsakem lokalu in da so z Italijani povsod vljud- 
ni, prijazni in ustrežljivi. Slovenec je k temu pri- 
dal, da so še nedavno v Trstu vsakemu Slovencu 
klicali "ande a Lubiana!" in to tako zaničevalno, 
kakor da ga pošiljajo v divje kraje, oddaljene od 
človekove civilizacije. Po mnenju Slovenca je to 
zaničevanje izhajalo iz povsem napačnih pred- 
stav o slovenskih krajih in ljudeh, češ da žive 
tam zunaj sami slovenski divjaki in barbari. 
Vedno tako skoraj spokojno mirno v Ljubljani 
ni bilo. Sploh ne 18. februarja 1916, ko je bilo ob 
8. uri in 30 minut naznanjeno, da se bliža so- 
vražna zračna flota. Takoj se je dvignilo v zrak 
nekaj • in kr. letal. Ob 9. uri se je razletela prva 
bomba na ljubljanskih ulicah. Velika sreča je bi- 
la, da bomba, ki so jo vrgli v bližino neke rezerv- 
ne bolnišnice, ni zadela poslopja. Proti 11. uri 
dopoldne je dospelo tretje letalo nad Ljubljano. 
Ena bomba je eksplodirala pred cukrarno, tako 
da je popokalo veliko oken, smrtno pa je bil za- 
det osemletni šolar Stanko Zoršen.7 Številnega 
pogrebnega sprevoda so se udeležili častniki, 
oddelek vojaštva, mestni župan z občinskimi 
svetovalci in okrajni šolski namestnik. To je bil 
edini uspeh široko zasnovane maščevalne eks- 
pedicije.8 Ob tej priložnosti so ljubljansko ob- 
činstvo opozorili, naj ne izkazuje pretirane ra- 
dovednosti. Pri italijanskem poletu nad Ljublja- 
no je namreč občinstvo precej neprevidno, kar 
sredi obstreljevanja, stalo na trgih in cestah ter 
zasledovalo boj. Tako bi prav lahko po nepo- 
trebnem nastale žrtve, zato so prebivalce pozva- 
li, naj takoj, ko bi opazili letalo ali slišali strelja- 
5 Slovenec, št. 148, l. XLIII, 3- julij 1915, str. 7. 
6 Slovenec, št. 291,1. XLIV, 20. december 1916, str. 4. 
7 Tedenske slike, št. 9, l. III, 1. marec 1916, članek: "Edina 
človeška žrtev pred staro cukrarno", str. 135. 
8 Slovanski narod, št. 41,1. XL1X, 21. februar 1916, str. 1. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 41 
nje ali videli znamenje na gradu, odidejo v hi- 
šo/ 
Pa niso zanesla nemira na ljubljanske ulice sa- 
mo italijanska letala. Tobačna revščina je pestila 
kadilce tako močno, da so se razpisali o tem, ka- 
ko nezadovoljni so z delitvijo tobaka v zaledju. 
Grdo so pogledovali na mlade nedorasle fanta- 
line in na ženski spol, med katere se je razpasla 
navada kajenja. Iz te graje so bili izvzeti možje 
in fantje, ki jim po njihovem tobak ni toliko ško- 
doval. S prošnjo so se obrnili na oblasti, naj bi se 
uvedle karte za tobak in da naj bi imeli pravico 
do njega mladeniči od devetnajstega leta naprej 
ter da naj bi ga vojaki dobili pri svojih oddel- 
kih.10 
Grmenje topov na južnem bojišču je omejilo 
neovirano gibanje po deželi. Poletje pa je še 
vedno vzbudilo v ljudeh željo po oddihu in 
umiku iz mesta. Vsem Ljubljančanom, ki so na- 
meravali čez poletje v kopališča, zdravilišča in 
letovišča - kot taka so bila priznana na Kranj- 
skem samo Bled, Kamnik in Toplice - je bilo tre- 
ba naznaniti svoj prihod političnemu oblastvu 
kraja, kamor so bili poleti namenjeni. Naznanilo 
je moralo vsebovati čas prihoda, število oseb, 
kraj bivanja in datum odhoda. Prepis takšnega 
naznanila so morali prinesti na mestni magi- 
strat, ga predati krušni komisiji in se pred odho- 
dom v letovišče zglasiti na mestnem magistratu. 
S tem so dobili posebne krušne karte za prehra- 
no v času dopustovanja v poletnem bivališču. 
Prav tako so se morali letoviščarji prijaviti ob 
prihodu v počitniški kraj in odjaviti ob odho- 
du." 
Kopali in namakali se Ljubljančani niso samo 
v letoviščih, veliko so zahajali tudi na kopališče 
v Kolezijo, kamor so se lahko hodili kopat po 
sprejetem predlogu magistrata vsi skupaj, ne 
glede na spol. Ta sklep je izzval nasprotujočo 
reakcijo časopisa Slovenec, ki je tak sklep pro- 
glasil za neumesten, češ da se nikjer drugod oba 
spola skupno ne kopata in da je taka odločitev s 
kopališča pregnala mnogo ljubljanskih dam. 
Pritožil se je tudi deželni šolski nadzornik dr. 
Bezjak in zahteval red za šolsko mladino. Izraže- 
no je bilo upanje, da bo magistrat sprevidel, da 
bi bilo za ime mesta bolje, če se spet uredi loče- 
9 Slovence, št. 41,1. XLIV, 21. februar 1916, sir. 5. 
10 Slovenski narod, št. 90,1. XLX, 19 april 1917, str A. 
11 Slovenski narod, št. 103,1 XLX, 5. maj 1917, str. 4. 
12 Slovenec, št. 138,1 XLIV, 17. junij 1916, str. 7. 
no kopanje, tako, kot bi si ga želela večina tiste- 
ga prebivalstva, ki v kopanju išče snažnosti.12 
V času vojne je moralo prebivalstvo izpolnje- 
vati navodila oblastev glede javnega zdravstva 
in zdravja posameznika, da bi s tem pomagali 
preprečevati epidemije. Kot pitno vodo so upo- 
rabljali le vodo mestnega vodovoda, neposred- 
no iz pipe. Poudarjali so osebno snažnost, snaž- 
nost po hišah, zmernost v jedi in pijači, da ne bi 
prišlo do okužb z nezrelim in pokvarjenim sad- 
jem ter surovimi, neprekuhanimi pijačami. Na- 
loga hišnih gospodarjev in njihovih hišnih 
strank je bila ohranjati čistočo v hišah in stano- 
vanjih, na dvoriščih in straniščih, gnojišča pa 
dobro pokriti. Gostilne, kavarne in prenočišča 
so morala paziti na čistočo pri pripravljanju in 
shranjevanju jedi, pogrinjati dobro oprano na- 
mizno in posteljno perilo, redno splakovati ko- 
zarce in pogosto loščiti tla in preprečevati, da se 
nanje ni pljuvalo. V skrbi za gosta so morali po- 
skrbeti, da so bila stranišča snažna, zračna in do- 
bro razsvetljena, da si kdo ne bi zamazal obleke 
ali obuvala. Posebej so bili gostilničarji, ker se je 
to očitno dogajalo, opozorjeni, naj nikakor ne 
dajejo psom hrane in pijače na krožnikih in v 
posodah, ki so bili namenjeni tudi gostom. 
Skrb za zdravje je vela iz velikega števila ogla- 
sov, ki so se pojavljali v časopisih. Za zdrave in 
rdečelične otroke so priporočali uživati aroma- 
tično ribje olje iz lekarne Pri zlatem orlu.13 Boji 
in noči brez spanja, napolnjene s skrbmi, so pri- 
našale glavobole, migreno, živčnost in pomanj- 
kanje spanja. Proti temu so ponujali Fellerjevo 
rastlinsko tekoče mazilo, ki je tolažilo bolečine, 
osveževalo in pomirjevalo, bilo je kot nalašč za 
krepitev razdraženih živcev in za zdravo spanje. 
Da bi potrdili, kako resnična je učinkovitost do- 
mačega zdravila, so oglaševalci omenili, da so 
na njihov naslov prejeli ogromno zahvalnih pi- 
sem in zdravniških poročil.14 
Celo po ženitnih oglasih se da razbrati, da je 
bila večina za orožje sposobnih moških, tudi še 
gimnazijcev v zadnjem letniku, vpoklicana na 
bližnjo fronto. Ženitne ponudbe so pisali izo- 
braženi mladeniči, ki so bili odpuščeni iz vojske 
ali pa zaposleni v državni službi, ki jih je obvaro- 
vala vpoklica, pisali so jih upokojenci. Želeli so 
si družice, ki bi bila dobrosrčna, prijazna, tudi 
čedne zunanjosti in pohlevna, pa čeprav vdova, 
'3  Slovenski narod, št. 118,1. XLVII1, 26. maj 1915, str. 6. 
14  Slovenski narod, št. 121,1. XLVIII, 29. maj 1915, str. 5. 
VSE ZA ZGODOVINO 
42 ZGODOVINA ZA VSE 
samo, da bi imela vsaj nekaj posestva, če že ne 
kar lastno hišo, pripravno za obrt. Draginja je 
precej oklestila prosilce, zato ni bilo nič nena- 
vadnega, da so si želeli, da bi prinesla nova gos- 
pica v zakon še kaj bolj oprijemljivega kakor sa- 
mo čeden obražček. 
Novi zaskrbljeni obrazi v mestu - 
begunci, ranjenci in vojni ujetniki, 
pa o skrbi za prizadete, vdove 
in sirote 
Vojna z Italijo je prisilila tisoče obmejnih Slo- 
vencev, da so morali zapustiti rodno zemljo, do- 
mačijo in vse svoje imetje ter se preseliti na tuje. 
Večina si ni mogla rešiti drugega kot življenje. V 
uboštvu in žalosti, brez potrebne obleke so be- 
žali s svojimi otroki. Število nesrečnih begun- 
cev je naraščalo z vsakim dnem, po Ljubljani so 
tavale obupane matere in iskale zavetje zase in 
za otroke. Njim v pomoč je bil osnovan odbor, 
ki je imel nalogo skrbeti za slovenske begunce 
in je prosil ljudi ljubeznive in požrtovalne skrbi, 
s katero naj bi opravili svojo človeško dolžnost 
do sočloveka v stiski. 
Za večino beguncev je jesenski čas, ki je ob- 
ljubljal tudi že zgodnjo zimo, prinašal največ 
skrbi. Bosi in z lahkimi poletnimi oblačili so bili 
posebno otroci izpostavljeni hudemu trpljenju, 
ker niso bili vajeni ostre zime. Prebivalci Ljub- 
ljane so zato na prošnjo Posredovalnice za go- 
riške begunce v Ljubljani zbirali zimska obuva- 
la, zimsko spodnje perilo, nogavice in druga to- 
pla zimska oblačila. Okrepčila in jedila je v Ljub- 
ljani delil Okrepčevalni damski odbor in tako 
preskrboval bednike. S prošnjami za pomoč se 
je Posredovalnica za goriške begunce obračala 
tudi na podeželsko prebivalstvo in vsem domo- 
ljubnim ženam in dekletom svetovala, naj se- 
stavljajo odseke, ki bi po hišah pobirali obleke 
in odeje. Zaželjeno je bilo, da bi pošiljkam v do- 
brodelne namene že poravnali poštnino, tako 
da ne bi obremenjevali Posredovalnice. 
Veliko ljudi, med njimi matere z dojenčki, je 
prihajalo v Ljubljano s potniškimi vlaki ravno 
okrog polnoči, ko je že začela veljati policijska 
ura (od 23- ure naprej). To je bilo silno neprijet- 
no za ljudi, ki so bili pregnani iz svojih domov 
in so morali na topel čaj in posteljo premraženo 
čakati do jutra. Zato je bilo v članku "Tujski pro- 
met in policijska ura" predlagano, naj bi se za 
prvo silo izjemoma dovolilo, da bi smeli imeti 
gostilničarji, ki so prenočevali tujce, gostilne 
odprte vsaj eno uro dlje po prihodu vlakov. 
Med tem podaljškom bi bilo prepovedano točiti 
alkoholne pijače, stregli bi lahko samo čaj, ljub- 
ljanska občina pa bi storila dobro delo, če bi pri 
glavnem kolodvoru zgradila zasilno lopo, kjer 
bi reveži lahko prenočevali.15 
Pribežniki, ki jih je usoda že nesrečno zazna- 
movala, so v novem okolju postali lahka žrtev 
zaslužka željnih nesramnežev, ki so izkoristili 
stisko in bedo teh ljudi s pretiranimi cenami. 
Prav oderuško so posamezniki obrali človeka 
za kratko vožnjo ali za prenočišče. Pristojne ob- 
lasti so zato skušale stopiti na prste takim nepri- 
dipravom s kaznijo in ustavile obratovalni čas 
pohlepnim gostilničarjem, hkrati pa naprošale 
prebivalstvo, naj vsak tak primer naznanijo 
mestnemu magistratu. Pribežniki so prišli v 
Ljubljano z zaupanjem v ljubljansko prebivals- 
tvo in si niso zaslužili takšnega odiranja. 
Begunci pa niso bili deležni samo človeko- 
ljubne skrbi, temveč so bili podvrženi tudi 
drobnogledu •. kr. policijskega ravnateljstva v 
Ljubljani, ki je v občutljivem vojnem času želelo 
poskrbeti tudi za varnost samega mesta Ljublja- 
ne, kot tudi za varnost lastnine in seveda za dr- 
žavno varnost. Iz teh razlogov so se morale pri- 
javiti in ob svojem odhodu odjaviti na podlagi 
svojih osebnih dokumentov vse tuje bivajoče 
osebe v Ljubljani pri svojem stanodajalcu, last- 
niki stanovanj pa so bili dolžni točno prijaviti in 
odjaviti tujca-najemnika.16 Primorski begunci, 
ki so prostovoljno ali po zahtevi oblasti zapusti- 
li svoje bivališče, so morali, če niso imeli zadost- 
nih sredstev za preživljanje, zapustiti Kranjsko, 
posebno ljubljanski policijski okoliš, in odpoto- 
vati v begunski tabor pri Lipnici. Tisti begunci, 
ki so razpolagali z zadostnimi sredstvi, so mora- 
li izrecno prositi za dovoljenje, da smejo prebi- 
vati v Ljubljani ali v občinah Zgornja Šiška, Vič 
in Moste. Prošnje je bilo treba oddati pri •. kr. 
policijskem ravnateljstvu v Ljubljani. Vsebovati 
so morale ime in priimek, rojstni kraj, starost, 
pristojno občino, podatek od kod in kdaj se je 
posameznik zaradi vojnih dogodkov moral iz- 
seliti, začasno bivališče v zaledju (kraj, ulica, hi- 
šna številka), poklic, začasno zaposlitev, premo- 
ženjske razmere, mesečni zaslužek, stan (poro- 
čen, samski, ovdovel-a); poročeni so morali na- 
15 Slovenec, št. 243, l- XLIV, 23- oktober 1916, str. 5. 
16 Slovenski narod, št. 121, l. XLVIII, 29. maj 1915, članek: 
"Zglaševanje tujcev", str.4. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 43 
vesti, kje se je v tistem času nahajal zakonski 
partner (oziroma soprog, ker so domnevali, da 
so bile begunke v večjem številu, glede na to, da 
so njihovi možje skoraj gotovo odšli na fronto). 
Priložiti je bilo treba še zdravniško spričevalo 
pristojnega primorskega okrajnega glavarstva 
oziroma policijskega ravnateljstva, vojaški dolž- 
nosti podvrženi so morali priložiti tudi dokaz, 
da so to dolžnost tudi opravili. Za uradnike in 
sluge primorskih oblasti in uradov, ki so začeli 
uradovati v Ljubljani, kakor tudi za železničar- 
ske uradnike in uslužbence, sta lahko zavod ali 
podjetje sestavila seznam, v katerega je bilo po- 
leg določenega uslužbenca treba vpisati tudi 
vse osebe, ki so živele skupaj z njim.17 
Gorja, ki ga je prinesla vojna, niso bili obvaro- 
vani niti tisti, ki so ostali v zaledju. Razbito je bilo 
družinsko življenje, možje in sinovi daleč od do- 
ma v strelskih jarkih, po bolnišnicah, v ujetništvu. 
Matere in žene, ki so ostale doma, so bile brez 
opore prepuščene same sebi in v tragičnih pri- 
merih postale vdove, otroci pa sirote. Iz bolni- 
šnic so prihajali invalidi, ki so v boj odšli krepki 
in polni življenja, domov pa so se vrnili z obu- 
pom v duši, pohabljeni, slepi, brez nog, brez rok, 
iznakaženih obrazov. Revščina, lakota in bole- 
zen so bile pripravljene vstopiti skozi vrata. Ob 
takem vzdušju je bilo težko ostati ravnodušnega 
srca, težke razmere so klicale dobre ljudi, ki so 
lahko sodelovali, h karitativnim dejavnostim, da 
bi s tem pomagali trpečemu sočloveku in tako 
pokazali notranjo kulturo naroda ter izkazali 
hvaležnost domačim vojakom na soški fronti. 
Skrb za prizadete je bila raznolika. Čisti doho- 
dek žrebanja velike loterije Slovenske straže je 
bil namenjen vdovam in sirotam padlih vojakov 
na soški fronti in invalidom. Vsak Slovenec in 
Slovenka naj bi temu plemenitemu namenu po- 
magala do uspeha s kupovanjem srečk. 
Žene in zakonski ter pozakonjeni otroci so 
imeli ne glede na to, ali so živeli v dobrih ali sla- 
bih gmotnih razmerah, pravico do vojaške pre- 
skrbnine (vdovske pokojnine, prispevki za 
vzgojo otrok), najsi je pripadal vpoklicanec ak- 
tivnemu ali neaktivnemu stanju, skupni armadi, 
mornarici, deželni brambi ali črni vojski. Ljub- 
ljanski mestni magistrat je preko javnih občil 
obveščal, naj svojci sporočijo vsako smrt ali po- 
grešanje vpoklicanega Uradu za državne pod- 
pore. 18 
17 Slovenec, št. 279. I XLI1I, 6. december 1915, članek: 
"Primorski begunci v Ljubljani in okolici", str. 2. 
18 Slovenec, št. 13,1. XLIV, 18. januar 1916, članek: "Vojaš- 
ke preskrbnine za vdove (iene) in sirote(otrokc) pad- 
lih, umrlih in pogrešan ili vojakov", str. 6. 
Posebna cesarska naredba 15. julija 1914 je 
določala podpore za svojce padlih vojakov, ki 
so bili sicer poklicani pod orožje, a so bili poz- 
neje izpuščeni iz aktivne vojaške službe. Za 
moške, ki so postali v vojni invalidni, za njihove 
svojce in za svojce na bojišču padlih, pogreša- 
nih ali umrlih vojakov je bilo določeno, da se 
jim bodo izplačevale podpore za ves čas, dokler 
bi trajala vojna in po končani vojni še nasled- 
njih šest mesecev. Določeno je bilo tudi, da bo- 
do dečki dobivali podporo do končanega šest- 
najstega leta, dekleta pa do štirinajstega leta sta- 
rosti. Svojci padlih in umrlih so imeli iste pravi- 
ce kot svojci pogrešanih. Invalidi, ki niso mogli 
opravljati nobenega dela, so lahko v stiski dobili 
tudi večjo podporo, kakor je bila za njih določe- 
na. Glede na stopnjo invalidnosti so invalidi do- 
bivali podporo v znesku od 60 do 180 kron na 
leto, prav tako so poleg invalida dobili podporo 
še njegova žena v višini 60 kron, zakonski ali ne- 
zakonski otrok 36 kron, zakonski oče ali stari 
oče 60 kron, prav tako tudi zakonska ali neza- 
konska mati invalida, vendar pa znesek teh zad- 
njih dveh podpor ni smel preseči 120 kron na 
leto. Vdova padlega ali umrlega vojaka je imela 
pravico do zneska 120 kron na leto, vsak zakon- 
ski ali pozakonjeni otrok pa 12 kron. 36 kron na 
leto je bilo določenih za zakonsko ali pozako- 
njeno siroto brez staršev, po 30 kron sta dobili 
dve taki siroti, po 24 kron tri sirote, po 18 kron 
štirje in več otrok brez staršev. Nezakonski siro- 
ti so določili 60 kron na leto, če je bila v oskrbi 
vdove, ki je imela pravico do pokojnine za pad- 
lim ali pa pravico do državne podpore. 108 
kron na leto je dobila nezakonska sirota, za ka- 
tero je do trenutka smrti skrbel padli ali umrli, 
po 120 kron sta dobili dve taki siroti, po 96 kron 
tri nezakonske sirote in po 90 kron štiri ali več 
sirot. Prav tako sta prejemala vsak po 60 kron 
letno zakonski oče in zakonska ali nezakonska 
mati padlega ali umrlega vojaka.19 
Ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar se je v svojih 
nagovorih meščanstvu večkrat spominjal pad- 
lih v vojni in njihovih svojcev in ob vsakem 1. 
novembru izrazil željo, naj se ljudje umrlih ne 
spominjajo samo s svečkami ter pozval ljubljan- 
ske občane, naj grobove pokrijejo s spominski- 
19 Straža, št. 49, l. LVII, 21. junij 1915, članek: "Podpore 
družinam in invalidom " str. 2. 
VSE ZA ZGODOVINO 
44 ZGODOVINA ZA VSE 
mi listki, ki jih je za to priložnost izdelovala 
mestna občina. Še posebej bi morali izkazati po- 
zornost do grobov soških junakov na pokopa- 
lišču sv. Križa, na katere naj bi vsak Ljubljančan 
položil vsaj en spominski listek.20 
Dobro voljo, pomagati tistim, ki jih je prizade- 
la vojna, je pokazal tudi deželni predsednik 
grof Attems, ki je postal v marcu 1917 predsed- 
nik Kranjskega deželnega društva •. kr. avstrij- 
skega zaklada za vojaške vdove in sirote ter za 
varstvo otrok in mladinsko skrbstvo. Društvo je 
želelo pomagati vdovam na bojišču padlih ali za 
posledicami vojne umrlih vojakov, da bi dobile 
denar, jim zagotavljati prehrano in oskrbo ter 
vzgojo in pouk njihovih otrok in končno pri- 
skočiti na pomoč tudi vsem ostalim svojcem 
padlih, ki so bili potrebni pomoči. S pristopom 
k društvu bi tako vsakdo lahko izpolnil človeko- 
ljubno dolžnost in tako stal ob strani narodu in 
državi.21 Na občnem zboru omenjenega društva 
je deželni predsednik grof Attems takole povz- 
dignil svoj govor: "V tesnem stiku z deželnim 
društvom je nova organizacija: Ženski vojni 
prispevek. Misel je ta: ženska, ki kot soproga in 
mati najbolj čuti z vdovami in sirotami in brž 
vidi, kje je treba pomoči, naj vstopi v službo do- 
bre stvari. Če le mogoče, bodi vsaka ženska v de- 
želi član te organizacije in njena sotrudnica. 
Poizvedovala bo o razmerah, revščini vdov in 
sirot, svetovala, kako bi bilo mogoče pomagati, 
obiskovala sirote, ki so v zasebni oskrbi in se 
prepričala o njih položaju in negi. To sopatrio- 
tične dolžnosti, kijih bodo kranjske žene rado- 
voljnoprevzele. Gospodom okrajnim glavarjem 
gre zasluga, da so tako uspešno uvedli nabira- 
nje članic za Vojni prispevek žen. Število članic 
narašča. '"" 
Denar za vdove in sirote je dotekal tudi s po 
en teden trajajočimi prireditvami, kakršna je bi- 
la "Vojaških vdov in sirot teden". To prireditev 
so izvedli v različnih krajih po Kranjskem. V 
Ljubljani je župan dr. Ivan Tavčar pozival civil- 
no prebivalstvo, naj se dobrodelnega tedna po- 
žrtvovalno udeleži v blagor vdov in sirot onih, 
ki so padli na bojišču.23 
Vojakom na soško bojišče so domači pošiljali 
hrano, oblačila, knjige, časopise in jih v pismih 
obveščali o razmerah v zaledju. V Ljubljani so 
pri knežješkofovskem ordinariatu na predlog 
vojnih duhovnikov ustanovili Odbor za vojaško 
berivo, ki je sprejemal in glede primernosti knji- 
ge tudi odbiral. Knjige brez vrednost in take, ki 
po oceni Odbora za moške niso bile primerne, 
so odsvetovali pošiljati. Po mestih in trgih je Od- 
bor naprošal vrle gospodične, naj ljudi prepri- 
čujejo, da bi darovali dobre knjige in časopise 
za vojake.24 
V svoji želji, da bi čimbolj olajšali hude ure tr- 
pečim na bojišču, so čuječi rodoljubi pošiljali 
marsikaj. Velikokrat je pokvarljiva sladka do- 
brota po dolgi in oteženi poti zaradi vojnih raz- 
mer prišla do naslovnika že čisto neuporabna. 
Poštno ravnateljstvo je opozarjalo svojce, naj ni- 
kakor ne pošiljajo svežega mehkega sadja in su- 
rovih jajc, za med so priporočali pločevinaste 
posode, ki so se dobro zapirale. Pošiljatelji, ki so 
oddali svoje pakete, zavite v oljnem papirju, so 
tvegali, da naslovni listek odpade, in paketu so 
bile s tem odvzete vse možnosti za nadaljnje po- 
tovanje. Vsi poštni zavodi so zato dobili nalog, 
naj zavrnejo vse pošiljke, ki niso pravilno 
opremljene.25 
Nevarnost takim, za vojni čas dragocenim po- 
šiljkam, ni grozila samo zaradi razumljivega na- 
ravno-kemičnega procesa, kot je pač plesen, 
pač pa tudi zaradi površnosti sicer dobromisle- 
čega človeka. Kruh, tobak, perilo in druge 
vseobče zaželjene potrebščine so namesto pri- 
čakujočega siromaka že kje med potjo pograbi- 
le tatinske roke, pred katerimi ni ostal varen no- 
ben zaboj, košara ali zavoj. Sledovi spretnih pr- 
stov so se poznali tudi na srečno prejetih pošilj- 
kah, ki pa so bile vsebinsko osiromašene in ni- 
kakor ne podobne debelušnim zavojem na za- 
četku njihove poti.26 
Pisma, ki so jih dobivali vojaki, niso smela biti 
zaprta, v njih je bilo prepovedano poročati o 
vojaških zadevah (o prihodu in odhodu častniš- 
tva, o nastanitvi vojaštva). Vsa pisma so morala 
biti opremljena z natančnim naslovom pošilja- 
20 Slovenec, št. 248, I. XLIV, 28. oktober 1916, članek: 
"Spomnite se 1. novembra ubogih rodbin padlih Ljub- 
ljančanov, str. 7. 
21 Slovenec, it. 74,1. XLV, 31. marec 1917, str. 1. 
22 Slovenec, št. 157, I. XLV, 12. julij 1917, članek: "Na po- 
moč vdovam in sirotam naših padlih vojakov!", str. 1. 
23 Slovenec, št. 81, 1.•• 10. april 1917, članek: "Poziv", 
str. 4. 
24 Slovenec, št. 54, I. XLV, 7. marec 1917, članek: "Berivo 
za vojake!", str. 1. 
25 Slovenec, št. 223, I. XLIU, 30. september 1915, članek: 
"Kako je zavijati vojnopoštnepošiljke", str. 4. 
26 Slovenec, št. 54, l. XIV, 7. marec 1917, članek: "Tatvine 
pošiljanega blaga", str. 5. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA L\ VSE 45 
Vojaška kuhinja (Fototcka ZAL) 
telja. Enake določbe so veljale tudi za vsa ostala 
pisma, kršitelje je čakala stroga kazen.-" 
Ranjenci, bolniki in vojni invalidi so bili na- 
slednja skupina, ki jo je vojna zaznamovala in ki 
so bili potrebni pomoči prebivalstva v zaledju 
fronte. Njim v razvedrilo so po bolnišnicah pri- 
rejali dobrodelne koncerte, jih oskrbovali z naj- 
nujnejšimi potrebščinami in jih tolažili z bodril- 
nimi besedami. 
Ljubljanski meščani so se izkazali radodarni 
vedno, ko je bilo treba darovati v človekoljubne 
namene, in so na dneve, kakršen je bil "Dan 
žepnih robcev", dijakom, ki so nabirali pomoč, 
izročali ostanke bombažnih in platnenih tka- 
nin, robce, perilo, obleke in denar ter s tem so- 
delovali v veliki akciji nabiranja perila za junaš- 
ke invalide in otroke-sirote padlih vojakov, ki je 
potekala po vsej državi.-8 
Časopis Slovenec je sam predlagal, naj bi en 
dan na Slovenskem minil brez pitja alkoholnih 
pijač, in še druge slovenske liste zaprosil, naj 
objavijo ta poziv. Na abstinenčni dan, ki je bil 
namenjen oslepelim vojakom, naj bi se ne samo 
posamezniki , temveč vse ljudstvo odpovedalo 
opojni pijači in namesto za omamne hlape de- 
nar darovalo v dobre namene.29 
27
 Slovenec, št. 140, I. XLIII, 23-junij 1915, članek: "Raz- 
glas Poštnega ravnateljstva", str. 4. 
28 Slovenec, št. 134, 1. XLV, 14. junij 1917, članek: "Dan 
žepnih robcev", str. .5. 
Bolnike in ranjence so v Ljubljani predajali v 
dobre roke. Polkovni zdravnik dr. Mavricij Rus 
je v Slovencu zapisal, da so se vojaki nepopisno 
razveselili suhe in tople postelje, brez mrčesa in 
preoblečene v sveže belo perilo. Dvakrat na 
dan je vse oskrbovance obiskoval glavni od- 
delčni zdravnik s svojim asistentom in jih na- 
tančno preiskal ter predpisal vrsto zdravljenja, 
zdravila in dieto. Zdravnike ljubljanske garnizi- 
je so zastopale skoraj vse narodnosti monarhije, 
tako da so se bolniki s svojimi zdravniki lahko 
pogovorili v maternem jeziku. Delovalo je več 
specialistov za notranje bolezni, za psihične in 
duševne bolezni, za kirurgijo, za očesne, uše- 
sne, nosne in vratne bolezni, za spolne in kožne 
bolezni, za rentgenologijo, za bolezni sečil in 
zobozdravstvo. S cepljenjem proti kozam, kole- 
ri in sifilisu so preprečevali epidemične bolez- 
ni. Dr. Rus je pohvalil hrano, saj je bilo po kleteh 
ljubljanskih bolnišnic ogromno vreč, zabojev in 
sodov, polnih najboljših živil. Mir, čistoča, red 
in ljubezniva nega so vplivali na to, da so si ljud- 
je opomogli po strašnih naporih in pomanjka- 
njih. V bolnišnice je prihajalo tudi časopisje, 
bolniki pa so si iz bolnišnične knjižnice lahko 
izposodili knjige, vsak dan so jim omogočili ki- 
nopredstave in včasih tudi vojaške koncerte.30 
29
 Slovenec, št. 135, I.XL111, 17. junij 1915, članek: "Absti- 
nenčni dan za oslepele vojake", str. .5. 
•w Slovenec, št. 63,1. XIV, 17. marce 1917, članek: "Oskrbo- 
vanje bolnikov in ranjencev v Ljubljani", str. 1. 
VSI-ZA ZGODOVINO 
46 ZGODOVINA ZA VSE 
Vojni ujetniki, ki jih je usoda s posebnimi vla- 
ki pripeljala v mesto ljubljansko, so bili bolj kot 
pomoči deležni začetne radovednosti, kasnej- 
ših prepovedi in svaril pred njimi, ki so opozar- 
jala domače prebivalstvo. Eden takih posebnih 
vlakov je v Ljubljano prihupal že kmalu po za- 
četku grmenja topov ob Soči, enajstega junija 
1915. Italijanski vojaki, ki so jih premagale in 
ujele avstroogrske čete na bregeh Soče, so bili 
po večini doma iz Neaplja, majhne in slabotne 
postave, v starosti od sedemnajst do triindvajset 
let. Oblečeni so bili borno in so se tesno zavijali 
v plašče, ki so jim jih ponudili avstrijski častniki 
v hladnem jutru na glavnem kolodvoru. 
Občevanje civilnih oseb z vojnimi ujetniki, ki 
razen spričo delovnega ali službenega razmerja 
ni bilo potrebno, je bilo z ukazom najvišjega po- 
veljnika jugozahodne fronte strogo prepoveda- 
no. Lastniku, ki je na svojem gospodarstvu do- 
puščal medsebojne pogovore navadnih civili- 
stov in ujetnikov, so odvzeli vse za delo določe- 
ne ujetnike. Ženski, ki so ji dokazali ljubezen- 
sko razmerje in spolno občevanje z vojnim ujet- 
nikom, so v občini, kjer je prebivala, izrekli ka- 
zensko obsodbo.31 Vsakomur je bilo prepove- 
dano jemati pod streho ubegle vojne ujetnike, 
jim dajati hrano in jim tako pomagati pri begu. 
Za takšno hudodelstvo proti vojni moči države 
so kršitelja po členu 327 vojnega zakonika ob- 
sodili na naglo sodišče in ga v takem primeru 
kaznovali s smrtjo na vislicah.32 
Ženske in mladina pod 
drobnogledom 
Mestne ulice vojnega časa so zvenele druga- 
če, čvrsti moški koraki so odmevali daleč od do- 
mačega tlaka. Ženske, mladina in starejši moški 
so ubirali vsak svoja pota, na katera so z lupo 
pogledovali varuhi javne morale. Moški glede 
tega očitno niso bili vprašljivi, bolj so se takšni 
moraloljubneži spotikali ob vedenjske navade 
žensk in mladine, ki so jim hitro podtaknili kak 
greh in za njimi žugali po cestah ter jih karali v 
časopisnih člankih. 
Tako so tisti, ki so hoteli kaj opaziti, prav kma- 
lu dvignili nos nad baje škandalozno potrat- 
nostjo ljubljanskih dam pri njihovih oblekah in 
31 Slovenec, št. 224,1. XUV, 30. september 1916, članek: "Ob- 
čevanje civilnega občinstva z vojnimi ujetniki", str. 6. 
32 Slovenski narod, št. 49, I. XLIX, 1. marec 1916, članek: 
"Svarilo", str. 3- 
zapisali: "Vojno imamo, revščina trka na naša 
vrata. Toda ženski svet se ne briga za vse to. Za- 
nje ni vojne, one hočejo bahariti, pa naj velja 
kar hoče. Kdor vidi eleganco dam, more težko 
razumeti, kako da se ljubi hčeram, sestram, za- 
ročenkam in ženam naših vojakov, ki so dan 
na dan v smrtni nevarnosti, tako lišpati se. Tež- 
ka beda trka na naša vrata, toda lahkomisel- 
nost ne pozna mej in ničemurnost žensk trium- 
fira celo nad grobovi. Bahaštva je kot že dolgo 
ne - že otroci letajo v svili in samih dragih čip- 
kah. Seveda, alije vse to že plačano, tega se ne 
vidi. Gotovo je, da kaže velik delženstva boljših 
krogov neverjetno malo resnobe v sedanji do- 
bi. •• Očividci in poznavalci razmer so ugotav- 
ljali, da se je prava gorečnost žena že ohladila in 
da so se rane ločitve zacelile. Zaskrbljujoče so 
ugotavljali, da predmestno žensko barabstvo 
sploh ne posvečuje več nedelj in praznikov ter 
ne moli, ampak prav dobro živi ter da marsika- 
tera prodaja za plačilo čisto vse in se tako izpo- 
stavlja nevarnostim nalezljivih spolnih bolezni, 
s tem pa jih lahko prenese tudi naprej na druge. 
Nad ženskami, ki so bile pogoste tarče napa- 
dov, so se pritoževali tako kadilci kot nekadilci, 
ki so pritegnili prvim. Kadilci so bili ogorčeni 
nad tem, da stojijo pred tobačnimi trafikami ob 
dneh, ko so razdeljevali tobak na karte, osiveli 
možje in vojaki, ki so komaj čakali, da bi dobili 
kak zvitek tobaka ali cigareto, a na žalost pogo- 
sto brez uspeha. Takoj za njimi so se oglasili ne- 
kadilci in vzdihovali nad gostimi oblaki dima, ki 
so se vili v kavarnah. Moški so jih odnesli seveda 
brez poškodb, začuda se nihče ni obregnil ob 
starejše dame, ki so prav tako posedale po kotih 
kavarn. S toliko večjo zagrizenostjo so planili 
po deklicah, za katere so trdili, da so komaj za- 
pustile šolo in da spuščajo dim kakor Turki v ha- 
remu ter da kajenje za mlada dekleta očitno ni 
več poniževalno, postalo je celo moderno. De- 
klinam so prisojali še kratka krila in opažali, da 
kajenja niso bile vajene, da so kadile samo zato, 
da so kadile in se jim posmehovali, da se s tem 
samo moderno osmešujejo. Čudili so se, kje naj 
bi sploh dobile toliko tobaka in jim z obrazov 
brali, da jim nezdravo početje močno škoduje, 
sama tuberkuloza, ni pa nekdanjih zdravih in 
cvetočih lic. Zavzeli so se za to, da bi takšno po- 
četje "frajlam" in ženskam sploh prepovedali, 
jim odrekli tobak in ga oddali zares potrebnim 
kadilcem, vojakom, ki so tvegali svoja življenja 
33 Slovenec, št. 163, l XLIII, 21. julij 1915, članek: "Vojna 
in ženska ničemurnost", str. 4. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 47 
za domovino in srčno upali, da to ne bi ostal 
glas nekadečih v puščavi.34 
Uboge ženske. Po velecenjenem mnenju za- 
skrbljenih popolnežev je bilo v Ljubljani mno- 
go žensk, ki so sicer iskale dela, a ga niso našle, 
še več pa naj bi bilo takih, ki dela sploh niso is- 
kale in so samo javkale nad draginjo ter se pre- 
življale zanašajoč se na podporo, z nadležnim 
beračenjem in še s čim slabšim. Mestni magi- 
strat je tudi sklenil prenehati z izplačevanjem 
podpore tistim, ki so prejemali državne že pris- 
pevke za preživljanje. Dela naj bi bilo namreč 
dovolj in magistrat bi moškim in ženskam, ki so 
bili sposobni in pripravljeni delati, nakazoval 
dela in jim plačeval običajni dnevni zaslužek. 
Kdor ne bi hotel delati, bi ostal brez podpore. S 
tem je mestni magistrat hotel napraviti konec le- 
nuharjenju in beračenju in odredil, naj se brez- 
delneži priglasijo za delo, občane pa opozoril, 
naj za delo sposobne osebe, ki so beračile po 
hišah, pošljejo na mestni magistrat.35 
Dekleta, ki so bila v mirnem času navajena od- 
hajati za dobrim zaslužkom v Trst, kjer so poma- 
gale boljšim družinam v gospodinjstvu, so po- 
sebej opozorili, naj ne hodijo v Trst. Veliko itali- 
janskih družin se je izselilo iz Trsta, zmanjšalo 
se je tudi število avstrijskih družin. Mnogo dru- 
žinskih očetov je padlo na bojnih poljih, gospe 
z otroki pa so si poiskale skromnejše stanovanje 
in niso več povpraševale po služkinjah. Dekleta 
pa so kljub temu vztrajala in hodila v Trst, tako 
da se je število brezposelnih služkinj pomnoži- 
lo, ljudje pa so jih začeli obtoževati tatvin in ne- 
nravnega življenja, v Trst da so prišle samo zato, 
da bi mogle svobodnejše zaživeti, ker jim delo 
na kmetih ni dišalo in so se celo hvalile s tem, da 
v vseh treh mesecih, ki so jih preživele doma, 
niso poprijele za nobeno kmečko delo. V Trstu 
so meščanom predstavljale pravo javno nadlo- 
go, svojim domačim pa včasih tudi sramoto.36 
Glasovi pravičnikov so po tiskanih straneh to- 
žili nad izprijenostjo mladine, ki jo je povzroči- 
lo katastrofalno stanje javne morale med vojno. 
Vsi so se strinjali, da svet že par stoletij ni doži- 
vel kaj podobnega, kar so uganjale nekatere 
ženske v najboljših slojih, dame, gospodične, 
34 Slovence, št. 47. I XLV. 27. februar 1917, članek: "Tudi 
znamenje časa", str. 3- 
35 Slovenski narod, št. 82, I. XLIX, 10. april 1916, članek: 
"Ženske, na delo!", str. 3- 
36 Slovenec, št. 198, I. XL1II, 31- avgust 1915, članek: "De- 
kleta, ne hodite sedaj v Trst službe iskat!", str. 6. 
delavke in kmetice, vse enako podlo. Početje 
nekaterih moških da presega nemoralo Grkov, 
Rimljanov in Francozov pred revolucijo. S sla- 
bim zgledom se je nemorala razširila še med 
mladino, zlasti žensko. Prestopki in zločini mla- 
dine so se med vojno prav gotovo pomnožili, 
vendar so bili vzroki za to tudi slabe življenjske 
razmere, v katere so bili otroci pahnjeni. Otrok, 
ki ni imel dosti hrane, je laže podlegel slabim 
vplivom. Slaba telesna nega in slaba obleka v ta- 
kratnem času sta bili kot nekakšna uniforma be- 
raštva in propalosti, otroci v boljših oblačilih so 
se instiktivno ogibali bednih sovrstnikov. Sta- 
novanja so bila zelo draga in v eni sobi je prebi- 
valo tudi po pet oseb, dostikrat ne samo doma- 
či, ampak tudi še tuji ljudje. Prenapolnjena sta- 
novanja največkrat niso bila čista, prej so bila 
podobna močvirjem bolezenskih klic, izprije- 
nosti in alkoholizma.37 
Časi šoli niso bili prijazni in mnogo mladine, 
ki ni pomagala doma pri hišnih delih, se je čez 
dan potepalo po mestu. Našla so se dekleta v 
nežni starosti, ki so hodila okrog vojašnic in 
skušala navezovati stike z vojaki, brez sramu po- 
stopala naokoli z drugim spolom iz neznanih 
krajev in prišla na slab glas s takšnim vedenjem. 
Dečki so drugače razgrajali. Po ulicah so upri- 
zarjali prave bitke s preklami in se zraven nez- 
nosno drli, preklinjali, se pretepali in se obnaša- 
li kot pravi divjaki. Mimoidoči so bili preseneče- 
ni spričo grdih zmerljivk, ki so jih bili deležni, 
če so prečkali pot razuzdancem.Velikokrat so 
jih stanovalci z oken svarili, a so jim pokvarjenci 
vrnili tako sočne žalitve, da so se zardelih lic 
umaknili nazaj za zavese. 
Kranjski deželni predsednik grof Attems je v 
jeseni 1916 sicer glede obnašanja mladine izdal 
posebno naredbo, ki je bila namenjena deželi, 
ki je spadala v območje jugozahodne fronte. Po 
njej bi bilo mladoletnim osebam prepovedano 
javno kaditi, kartati v javnih lokalih, obiskovati 
javne hiše ali vlačuge ali se po deveti uri zvečer 
potikati izven doma. Gostilne in lokale je bilo 
dovoljeno po tem ukazu mladini obiskovati sa- 
mo v spremstvu odraslih do devete ure zvečer. 
Obiskovanje žganjarn je bilo mladini sploh pre- 
povedano. Izjeme so bile dovoljene samo na 
potovanjih in pri obiskovanjih stalnih mest za 
prehrano. Lastniki varietejev in podobnih loka- 
lov so morali mladini prepovedati ogled njiho- 
37  Tedenske slike, št. 39,1.111, 27. september 1916, članek- 
"Izprijena mladina ", str. 539-542. 
VSE ZA ZGODOVINO 
48 ZGODOVINA ZA VSE 
vih predstav. Kinomatografe je smela mladina 
obiskovati le, če so se predstave končale pred 
osmo uro zvečer in če je bil program primeren. 
Mladini je bilo prepovedano prodajati tobak in 
izdelke umazane literature. Napovedane so bile 
kazni za take prestopke in kazni za osebe, ki bi 
zapeljevale mladoletne osebe v prepovedana 
dejanja in jim za to dajale prepovedana sreds- 
tva. Zapretili so tudi osebam, ki bi zanemarjale 
dolžnost nadzorstva.38 
Pričakovanja pa se niso uresničila. Fantalini 
so kadili po ulicah kakor za stavo, par izložb pri 
ljubljanskih knjigarnarjih pa je bilo baje takih, 
da je človek moral zardeti že, ko je šel mimo.39 
Skrb za mladino je delno prevzel Rdeči križ in 
z različnimi oblikami pomoči skušal mladostni- 
ke obvarovati ran težkega časa. Matere niso 
vedno imele časa, da bi poleg skrbi, kako preži- 
veti družino, nadzirale še otroke, ki so se poraz- 
gubili sem in tja in imeli vse možnosti, da se raz- 
vijejo v prave male razbojnike ali spretne tatice. 
Rdeči križ je imel za svojo dolžnost, da bojevni- 
kom na bojiščih prihranijo žalost ob pogledu na 
slabo razvijajočo se deco. Otroke je sprejemal v 
otroške domove še posebno v počitniškem ča- 
su, ko je bila nevarnost skušnjave največja. Ena 
tretjina prispevkov Tedna za Rdeči križ je bila 
namenjena deželnim vojnopomožnim uradom 
in je ostala v domači deželi za mladinsko oskr- 
bo.40 
Prostor pa se je našel tudi za pohvalo dijaštva, 
ki se je znašlo v resnih časih. Šolska dejavnost je 
ohromela, veliko šolskih prostorov so zavzele 
dobrodelne organizacije, kot je bil Rdeči križ, 
potrebovala jih je tudi vojaška oblast. Rezervna 
vojaška bolnica v Šentvidu je zasedla prostore 
Zavoda sv. Stanislava, del prostorov pa je v svo- 
je namene uporabljal Rdeči križ. Potovanja med 
počitnicami so postajala vse bolj redka, ni bilo 
dijaških veselic in koncertov ne izletov. Mnogo 
dijakov se je bojevalo za domovino, drugi so se 
prostovoljno javili za pomoč ranjencem, dijaki z 
dežele so pomagali doma pri poljedelstvu, dija- 
ki po mestih pa so nabirali kovine v vojne na- 
38 Slovenski narod, št. 238,1. XLIX, 14. Oktober 1916, čla- 
nek: "V varstvo mladine", str. 3- 
39 Slovenec, št. 48,1. XLV, 28. februar 1917, članek: "Varu- 
hi postave, kje ste?", str. 4. 
40 Slovenec, št. 102,1. XLIV. 4. maj 1916, članek: "Vojna in 
mladina", str. 1. 
41 Slovenec, št. 217, I. XLI1I, 28. september 1915, članek: 
"Našedijaštvo v resnih časih", str. 4. 
mene. Spet drugi so si poiskali delo po uradih in 
podjetjih, da so zaslužili in pomagali staršem, ki 
so ostali doma. Meščani so z veseljem ugotavlja- 
li, da ima narod, ki ima tak naraščaj, prihodnost 
zagotovljeno.41 
Odobravanja so bile deležne tudi učenke li- 
cejsko-ljudske šole Mladika, ki so za božič voja- 
kom v strelskih jarkih poslale božična darila v 
obliki čokolade, cigaret in drugih dobrot, mi- 
mogrede pa napisale še spremno pisemce: "Pre- 
ljubi, hrabri vojak! Bližajo se božični prazniki, 
prazniki miru in sprave. Srdgineva, roka sega v 
roko. Sovragpa tega noče umeti. Napade divje, 
blazne, topov tuljenje, ogenj, jeklo, strupene pli- 
ne pošilja nam v pozdrav božični. In Sočo hoče, 
Trst, slovenska brda, domače loge, gaje čudovi- 
te, slovenskih src se hoče polastiti. Zaman ves 
trud, divjanje besno. Slovenski sini čujete na 
straži, cesarju zvesti, zvesti rodni grudi. Stotisoč 
src v hvaležnosti Vam bije in v činih hrabrih ži- 
veli boste vekomaj!'*1 
Zviti mesarji, vrste za kruh, 
kaznovanje skrivanja zalog hrane 
V času med 24. majem 1915 in 26. oktobrom 
1917, ko je bila končana soška fronta, je država 
za pomoč pri poravnavanju vojnih bremen raz- 
pisala pet vojnih posojil, in sicer drugo, tretje, 
četrto, peto in šesto vojno posojilo. Zvesto pre- 
bivalstvo je prosila, da bi ji s svojimi denarnimi 
sredstvi priskočilo na pomoč, ki ji je bila potreb- 
na za nadaljevanje in zmago v krvavi borbi. Dr- 
žava je ob tej priložnosti izdala obveznice za 
večje in manjše zneske, ki bi jih darovalo prebi- 
valstvo, sama pa se je zavezala, da bo vrnila po- 
sojeni denar najkasneje do 1. oktobra 1930 z vi- 
sokimi obrestmi. Posebnega povabila k udelež- 
bi so bili deležni kmetje. Pogumnim četam na 
bojišču so tako lahko pokazali hvaležnost za 
težke muke, v katerih so se znašli, ko so sovraž- 
niku preprečevali prodor v zaledna mesta in va- 
si ter pustošenje kmečkih polj. Poštni in davčni 
ter denarni uradi so sprejemali tiste, ki so želeli 
podpisati vojno posojilo.43 
Domoljubne akcije skupno s težkimi razmera- 
mi so zmanjšale plačilno sposobnost prebivals- 
42 Slovenski narod, št. 1, I. XLX, 2. januar 1917, članek: 
"Učenke licejsko-ljudske šole "Mladika" našim sloven- 
skim vojakom!", str. 5. 
« Domoljub, št. 43, I. XXVIII, 28. oktober 1915, članek: 
"Vojnoposojilo", str. 618. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 49 
tva, ki je iz meseca v mesec lezlo v siromašnejše 
stanje. Življenje v senci hrabrih vojakov, begun- 
cev ter ljudi, ki so najprej potrebovali pomoč, ni 
bilo prijetno. 
Dobrodošlo blažilno sredstvo so bile davčne 
olajšave, ki so bile potrebne zaradi gospodar- 
skih razmer, ki jih je povzročila vojna. Vlada je 
glede hišnega davka odredila, da se odpiše last- 
niku hiše, ki je bil vojaška oseba ali pa uslužbe- 
nec, ki je zaradi vojne izgubil svoje delo, prav 
tako je bilo oproščeno davka podjetje, ki je bilo 
prisiljeno ustaviti ali zmanjšati svoje delo in ki je 
delno ali že v celoti nehalo plačevati najemnino 
za svoj obrat ter prenehalo z delom. Najemniki 
prostih stanovanj podjetja, ki je svojo dejavnost 
že opustilo ali zmanjšalo in ki svojih delavcev ni 
moglo več zaposlovati, so bili prav tako oproš- 
čeni hišno-najemninskega davka in tako za ne- 
določen čas ohranili brezplačno stanovanje.44 
V krajih, ki so bili zaradi bližine sovražnikove- 
ga ognja neposredno ogroženi, so stanovanja, 
če so lastniki ali najemniki zbežali ali zapustili 
kraj na uradno povelje, postala prosta hišno-na- 
jemninskega davka.45 
Splošni obrtni davek je bil precej olajšan za 
osebe, ki so bile vpoklicane v vojsko ali ki so 
morale zaradi slabih pogojev popolnoma opu- 
stiti oziroma skrčiti svojo obrt. Zmanjšane do- 
hodke so upoštevali tudi pri davku na dohodni- 
no.46 
Izdatne olajšave so bile dovoljene pri izterje- 
vanju davkov. Vsako prisilno izterjevanje je bilo 
ustavljeno proti osebam, ki so bile vpoklicane 
pod orožje in ki denarno niso bile sposobne 
poravnavati obveznosti. Finančno ministrstvo 
je ukazalo podrejenim oblastem, naj prizaneslji- 
vo postopajo s svojci vpoklicanih, če je bilo nji- 
hovo gmotno stanje kritično.47 
Kranjska deželna vlada je v začetku leta 1917 
začela pripravljati zakonske predloge za usta- 
navljanje vojnih stanovanj, s katerimi bi ublažili 
stanovanjsko stisko, zvišali število rojstev in 
kmetom pomagali dvigniti gospodarstvo na no- 
ge ter tako v prihodnje povečali obrambno silo. 
Vlada je predlagala, naj država po posebnih sa- 
44 Straža, št. 58,I. VII, 28. julij 1915, članek: "Davčne olaj- 
šave zavoljo vojske", str. 5. 
45 Ibidem. 
46 Ibidem. 
47 Ibidem. 
mostojnih uradih posreduje pri izmenjavi 
kmečkih posesti in pospeševanju naseljevanja. 
Za naseljevanje bi prišli v poštev ne samo invali- 
di, sposobni za kmečko delo, temveč tudi drugi 
udeleženci vojne in delavci, ki zaradi stopnje in- 
validnosti niso bili sposobni delati v industriji, 
imeli pa so zdravo družino, ki bi lahko opravlja- 
la kmečka dela. Kolonizacijo naj bi omogočili 
veleposestniki s prostovoljnimi ponudbami za 
nakup zemljišč, če pa prostovoljcev ne bi bilo 
dovolj, bi morala država po prisilni poti, z razla- 
stitvijo, pridobiti zemljišča.48 
Uspeh akcije bi bil popoln le, če pri koloniza- 
ciji ne bi mešali Slovencev z Neslovenci, ampak 
bi se ljudje morali naseljevati po narodnosti, ve- 
ri, šegah in življenjskih navadah sploh. Naselje- 
valni uradi zemlje ne bi smeli priskrbeti in pre- 
dati zemlje zgolj zaradi predaje same. Vsak voj- 
ni dom naj bi se pred vselitvijo uredilo in poleg 
zgradilo še prostore, potrebne za kmečko delo. 
Naseljenec bi le tako lahko uspešno obdeloval 
ponujeno mu zemljo in uspešno pospeševal 
produkcijo. Pri vsem tem je bilo treba paziti, da 
se ne bi množila bajtarija in proletariat. Denar 
za ustanavljanje vojnih domov naj bi pritekal iz 
državnih fondov in deželnih hipotekarnih zavo- 
dov.49 
Zadovoljni zvoki srebanja nedeljskih kosil že 
dolgo niso več polnili ljubljanskih kuhinj, nede- 
lja je postala navaden dan, v katerem si je bilo 
treba poiskati hrano v dolgih jutranjih vrstah 
pred prodajalnami, ki so bile kmalu prazne. Uli- 
ce, nebo, vrata, otrok na oknu, ljudje, temno kri- 
lo, koraki, vse je izginilo, postalo en sam trpek 
izraz na obrazu ženske, brez kruha, brez mleka, 
brez sladkorja, brez olja, brez mesa, brez čoko- 
ladnih bonbonov za frfotavo deco. Oblast z 
uvedbo krušnih kart ni razveselila množic, v 
Ljubljani so ženske 8. maja 1915 celo protestira- 
le proti njihovi uvedbi. 
Podražitev živil za sto do tristo odstotkov je 
bedo v že tako ubožnih ljubljanskih slojih pove- 
čala in mestna občina je iz svojega ubožnega za- 
klada žrtvovala ogromne vsote. Cene živil pa se 
niso hotele ustaviti in so se dvigale v vrtoglave 
višine ter postale neznosne za revno prebivals- 
tvo. Mestna občina se je zato preskrbela s teste- 
ninami, krompirjem,  fižolom, rižem, ješpre- 
48 Slovenec, št. 49, l XLV, 1. marec 1917, članek: "K vpra- 
šanju o vojnih domovih ", str. 1. 
49 Ibidem. 
VSE ZA ZGODOVINO 
50 ZGODOVINA ZA VSE 
njem, mastjo, petrolejem in z moko ter odprla 
mestno vojno prodajalno na Turjaškem trgu, tri 
mestne vojne pekarne pa še na drugih koncih 
Ljubljane.50 
Ljubljansko prebivalstvo je tako začelo dobi- 
vati dobra živila po nakupni ceni, ki je bila od 
dvajset do petdeset odstotkov nižja kot tržna ce- 
na, prebivalcem je bil na voljo vojni kruh, ki je 
bil po splošni sodbi ocenjen za najboljšega med 
vsemi vrstami kruha, ki so jih pekli v mestu. 
Uradne nakaznice, ki jih je uvedel mestni magi- 
strat, so omogočale, da so dobili cenejša živila 
res samo revnejši sloji in družine brez imetja z 
večjim številom otrok. Vsak dan so se na Turjaš- 
kem trgu (današnjem Novem trgu) prerivale 
trume kupcev, ki so čakali ure in ure, da so prišli 
na vrsto.51 
Mestna občina je najrevnejšim dvakrat na me- 
sec brezplačno nakazovala nekatera živila. Na 
Dunajski cesti je odprla mestno vojno ljudsko 
kuhinjo, kjer so za majhen denar delili tople 
obroke. Takšna je bila skrb občinskega sveta 
slovenske bele Ljubljane.52 
Revež je bil domala vsak uslužbenec in dela- 
vec, ker se plače niso mogle kosati z drvečo dra- 
ginjo. Vojska je zaprla meje dežele, dotok blaga 
iz tujih držav je zastal. Kupci so se znašli v zača- 
ranem krogu. Tisti, ki je kaj prideloval in izdelo- 
val, je bil tudi sam kupec in je poviševal cene 
svojih izdelkov v skladu s cenami blaga, ki jih je 
nameraval kupiti na trgu. Dražja obleka, dražji 
rokodelski izdelki so podražili kmetijske izdel- 
ke in obratno. Trgovina ni več delovala v okviru 
ustaljenih tirov, razvila se je nekakšna vmesna 
trgovina, ki je še imela nekaj malega zalog. Riža 
na primer ni bilo mogoče dobiti iz tovarn, kjer 
so ga luščili, temveč manjšo količino samo pre- 
ko posrednika.55 
Kranjska deželna vlada je 16. julija 1915 izdala 
ukaz o maksimiranih cenah, po katerem je ljub- 
ljanski mestni magistrat določal najvišje nakup- 
ne in prodajne cene za živila in tako deloma 
zaustavil nenadzorovano rast cen. Vsako spre- 
membo najvišjih cen je magistrat objavljal na tr- 
gu na posebnih deskah. Maksimirane cene niso 
veljale le za živila, ki so se prodajala in kupovala 
na trgu, temveč tudi, če se je z njimi trgovalo po 
mestu, zato so morali imeti vsi obrtniki, ki so ži- 
vila prodajali v svojih prodajalnah, na vidnem 
mestu pritrjen list z napisanimi najvišjimi cena- 
mi.54 
Razdeljevanje živeža med mestno prebivals- 
tvo so spremljale velike težave. Ženske in otroci 
so v dolgih vrstah stali pred prodajalnami in ča- 
kali ure in ure, nazadnje pa so bili prikrajšani za 
svoje drobtinice in so praznih rok, žalostni in 
lačni odhajali domov. Vzrok za počasno proda- 
jo je bila tudi gneča sama, ljudje se niso vedno 
postavili v vrsto in tako so nehote ustvarili od- 
lično priložnost za spretne tatice, dogajale pa so 
se tudi nesreče. Nestrpna množica je ob besedi 
kruh pozabila na ljudi okoli sebe in včasih pov- 
zročila pravo tragedijo, kot se je to dogodilo ne- 
srečnemu dečku, ki so mu najprej zlomili roko 
in ga tako pregazili, da je kasneje umrl za poš- 
kodbami.55 
Gospodinje so imele veliko dela, če so hotele 
za silo vzdrževati sloves svoje prejšnje kuhinje. 
Prava umetnost je bilo nasititi vsak dan kopico 
vedno lačnih kratkohlačnikov. Uvedba treh 
brezmesnih dni in odredbe o nakazilih za mast 
so gospodinjam pripravile nove skrbi. Mali jed- 
ci se niso dali kar tako prepričati, da človek po- 
trebuje v resnici manj, kakor se mu dozdeva in 
da mu zato še ni treba biti lačen. Ne, oni niso 
hoteli najprej nič slišati o rastlinskih beljakovi- 
nah, ki naj bi nadomestile meso, a so se sčasoma 
morali ukloniti, njihova mati je seveda laže do- 
bila poceni fižol kot goveje meso, na trgu pa so 
se dobile tudi cenejše nesoljene in posušene ri- 
be.56 
Med pomembnejše gospodarske naloge v ča- 
su vojne je spadalo tudi varčevanje z zalogami 
moke. Pšenična in ržena moka, ki ju porabniki 
prej niso mešali z ostalimi vrstami, sta počasi iz- 
ginjali z miz, kjer so mesili kruh. Nadomestile so 
ju koruzna, ječmenova in krompirjeva moka. 
Koruzno moko in koruzni zdrob so uporabljali 
za paniranje, za polento, priloge in sladke jedi, 
rižev zdrob pa kot nadomestek za pšeničnega. 
Na mizah so pogosto stale jedi, ki za svojo pri- 
5°  Tedenske slike. št. 24. i II, 30. junij 1915, članek: -Mesto 
Ijubljana za časa vojne" 
sl   Ibidem. 
52 Ibidem. 
53 Domoljub, št. 43.1 XXVIII, 28. oktober 1915, članek: "O 
draginji", str. 617. 
54 Slovenski narod, št. 177,1. XLV11I, 5. avgust 1915, "Raz- 
glas o maksimiranih cenah", str. 5. 
55 Slovenec, št. 291, i XLI1I, 21. december 191.5, članek: 
"Gnečapred vojnimi trgovinami", str. 4. 
56 Slovenski narod, št. 207, I. XL1X, 11. september 1916, 
članek: "Kuhinja v dobi vojne", str. 4. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 51 
pravo niso potrebovale sploh nobene moke. 
Zelenjavna juha brez prežganja je bila varčna že 
zaradi tega, ker ni vsebovala mesa. Mlečne juhe, 
krompirjeve jedi in riževe jedi so bile dovolj na- 
sitne in tudi tako se je porabilo manj kruha in 
drugih izdelkov iz moke.57 
Deželna vlada je zaradi težav pri preskrbi mo- 
ke v maju 1915 izdala odredbo, ki je vpeljala 
krušne karte za uporabo kruha in moke. Osebe, 
ki so imele večjo zalogo moke, kot jo je bilo mo- 
goče dobiti na krušne karte, niso dobile nobene 
krušne karte, dokler se niso zmanjšale njihove 
lastne zaloge. Pravico do krušne karte so spet 
dobile, ko so prodale na za to določenem mestu 
toliko moke iz svoje zaloge, da so resnično po- 
trebovale krušno karto. Domača gospodinjstva 
so lahko obdržala le toliko lastne pšenične mo- 
ke, kolikor je bilo potrebno in zadostno za pri- 
pravljanje jedil do nove žetve, poraba te in rže- 
ne moke je bila za peko kruha doma prepove- 
dana. Preostanek moke, ki je niso potrebovali, 
so gospodinje morale prodati ali zamenjati za 
druge vrste moke. Da se zaloge ne bi kopičile, 
so bile karte urejene tako, da količina moke in 
kruha v štirinajstih dneh ne bi presegla enega 
kilograma na osebo. Letoviščarji so v skladu s to 
odredbo pred odhodom v letovišče naznanili 
dovoljeno zalogo moke oblastem in jo vzeli s 
seboj v prijavljeni količini.5" 
Odredba je vsebovala tudi določbe, da se za- 
loge, ki so preostajale, ne bi pokvarile. Vlada se 
je pri izdaji odredbe nekoliko ozirala tudi na 
različne sloje prebivalstva in njihove potrebe. 
Točka 9 te odredbe je dala možnost, da so lahko 
uporabljali prihranke krušnih kart v domačem 
okraju za vse, ki so bili podvrženi težkemu delu 
in so zato potrebovali okrepčilna močnata jedi- 
la in kruh. Vsak, ki je izrazil željo, se je lahko od- 
povedal enemu delu krušne karte in ga poklo- 
nil tistemu, ki ni mogel shajati z odmerjeno koli- 
čino kruha in moke. Odpovedi krušnih kart so 
sprejemali posebni krušni uradi.59 
Opozorila prebivalstvu, naj strpno pričaka 
svoj kos kruha, niso zalegla. Ljudje so planili 
pred vojno prodajalno, ki je dobila hlebce prva 
in neredko so na pomoč priskočili možje posta- 
ve. Cele gruče so romale od prodajalne do pro- 
dajalne in tako nekatere stranke niso dobile 
kruha, ker so bile povsod zraven, a nikjer pravo- 
časno. 10. januarja 1916 je mestni magistrat v ta 
namen določil čas, med katerim so začele po- 
slovati pekarne. Kruh je bil poslej na voljo od 
sedme ure zjutraj, vse dotlej, dokler kruha ni 
zmanjkalo, od šeste do osme ure zvečer pa so 
kruh dobili tisti meščani, ki odhajali na delo že 
zgodaj zjutraj.60 
Januarja 1916 sta goriški deželni glavar Fai- 
dutti in namestnik kranjskega deželnega glavar- 
ja dr. Lampe posredovala pri odgovornih mini- 
strih na Dunaju, da bi vojnožitni prometni za- 
vod storil kaj več za preskrbo z živili in krmili na 
Goriškem in Kranjskem. Dr. Lampe je opozoril 
na vojne dajatve kranjske dežele, ki je bila prisi- 
ljena skrčiti število živine zaradi vojnih prispev- 
kov. Prehrano s kruhom je ocenil za pomanjklji- 
vo ne le v mestih, temveč tudi v mnogih obči- 
nah po deželi. Velika bremena, ki jih je nosila 
Kranjska kot najbližja dežela soški fronti, je no- 
tranji minister Hohenlohe upošteval in obljubil, 
da bo sporočil vojnožitnemu prometnemu za- 
vodu, naj prisluhne deželi Kranjski v njenih 
prošnjah.61 
Preskrba z mlekom je vsako leto bolj pešala. 
Primanjkovalo je močnih krmil in krav molznic, 
vzrok temu pomanjkanju pa je bila tudi preko- 
merna poraba mleka v namene, ki so bili za tiste 
čase že pravo razkošje. Mleko je predstavljalo 
velik del vsakdanje prehrane otrokom, bolni- 
kom, delavcem, kmetom in malim meščanom, 
zato se je deželna vlada z več ministrskimi na- 
redbami postavila po robu pretiravanju v pora- 
bi mleka in prepovedala razsipavati z mlekom v 
luksuzne namene. Od novembra 1915 je bilo 
po celi Avstriji prepovedano izdelovati penasto 
smetano, ki so je veliko porabili v kavarnah za 
dodatek h kavi in čaju, sčasoma pa so sploh pre- 
povedali prodajo katerekoli smetane. Prepoved 
se je nanašala tudi na uporabo mleka v industri- 
ji, ustavljena je bila proizvodnja čokolade, 
krem, sladoleda in bonbonov. Količino mleka 
za izdelavo sira so močno omejili.62 
Deželne vlade so imele pravico prepovedati 
strežbo mleka samega ali pa kot dodatka k pija- 
57 
58 
59 
Slovenski narod, št. 190, I. XLVIII, 20. avgust 1915, Čla- 
nek: " Varčevanje z zalogami moke", str. 3- 
Straža, št. 42, l. VII, 28. maj 1915, "Krušne karte", str. 4. 
Ibidem. 
60 Slovenec, št. 5, I. XLIV, 8. januar 1916, Članek: "Določi- 
tev Casa za prodajo kruha", str. 5. 
61 Domoljub, št. 5, l. XXIX, 3- februar 1916, Članek: "Pre- 
skrba z živili", str. 60. 
62 Slovenec, št. 273, l- XLIII, 29. november 1915, "Nova na- 
redba glede mleka ", str. 4. 
VSE ZA ZGODOVINO 
52 ZGODOVINA ZA VSE 
Artilerija v Trnovem (Fototeka ZAL) 
či po gostilnah in kavarnah med določenimi 
urami dneva. Prav tako je lahko prepovedala ra- 
bo kondenziranega mleka po gostinskih in ka- 
varniških obratih in tako skušala zagotoviti mle- 
ko predvsem otrokom, doječim materam in bol- 
nikom."1 
Slabe preskrbe in pomanjkanja mleka pa v 
Ljubljani ni spremenila niti ustanovitev Preskr- 
bovalnice za mleko. Najnujnejšo količino mle- 
ka je bilo treba priskrbeti vsaj za dojenčke in 
bolnike, ki druge hrane niso mogli uživati. Sle- 
dila je omejitev izdajanja zdravniških spričeval 
in zdravniki so jih spisali le za bolnike, ki jim je 
mleko predstavljalo edino ali pa nujno potreb- 
no živilo. Mleko na nakaznice naj bi dobivali 
dojenčki, porodnice in težki bolniki.61 
Še slabše razmere so nastopile v letu 1917, ko 
so mestni aprovizaciji, ki je prevzela oskrbo me- 
sta, dovažali tako malo mleka, da je včasih po- 
krila komaj četrtino nakazil. Vojne prodajalne 
bi morale na nakaznice dobiti približno tisoč li- 
trov mleka, od tega tristo petdeset litrov na po- 
sebne rdeče nakaznice za dojenčke. Večkrat se 
je pripetilo, da so pripeljali samo dvesto štiride- 
set litrov mleka, kar ni zadostovalo niti za oskr- 
bo dojenčkov in težkih bolnikov/'5 
63 
64 
65 
To- 
Ibidem. 
Slovence, št. 279.I. XLIV, 5. december 1916. članek 
manjkanje mleka v Ljubljani", str. 4. 
Slovenec, št. .54, I. XIV, 7. marec 1917, "Ljubljanske no 
vice', str. 5. 
Promet in porabo sladkorja je uredila kranj- 
ska deželna vlada 8. marca 1916. Povečanje ne- 
posredne porabe sladkorja pri prebivalstvu, po- 
večanje porabe v industriji in obrti ter večje 
zahteve vojne uprave so narekovali ukrep, ker 
je obenem znatno nazadovala proizvodnja slad- 
korja, posledica tega pa je bila, da so kopnele 
zaloge sladkorja.66 
Izkaznice za sladkor so na Kranjskem vpeljali 
19- marca 1916 in so bile veljavne štiri tedne. 
Nanje je bilo mogoče dobiti en kilogram slad- 
korja, sestavljene pa so bile iz osmih odrezkov; 
vsaka je pomenila eno osmino kilograma slad- 
korja. Poslovalnice za izročanje izkaznic so do- 
ločila politična okrajna oblastva, prav tako tudi 
dneve in ure za izdajanje izkaznic. Izkaznice so 
dobile samo osebe, ki v lastnem gospodinjstvu 
niso imele več kot dva in pol kilograma sladkor- 
ja na osebo. Vsak, ki je hotel dobiti izkaznico, je 
moral navesti število oseb v gospodinjstvu in pi- 
smeno izjaviti, da osebe, ki pri njem živijo, ni- 
majo več kot dva in pol kilograma sladkorja.67 
Sladkor so od 19. marca 1916 začeli prodajati 
samo še na izkaznice za sladkor. Prodajalci so 
morali odrezke izkaznic shraniti in jih oddati 
političnemu okrajnemu oblastvu, da so lahko 
66 Slovenec, št. 59, 1. XLIV, 13- marec 1916, "Razglas c. kr. 
deželne i 'lade za Kranjsko z dne S. marca 1916 o uredi- 
67 
t vi prometa z obdavčenim sladkorjem", str. 1. 
Ibidem. 
VSU ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 53 
dobili prejemnice, ki so bile predpisane za do- 
bavo sladkorja. Zamolčane zaloge sladkorja so 
pripadle državi.68 
Posamezne osebe, ki so jih oskrbovali v člove- 
koljubnih in dobrodelnih zavodih, v samosta- 
nih, vojaških zavodih, v učiliščih in šolskih do- 
movih, v prisilnih delavnicah in jetnišnicah, ni- 
so dobile izkaznic za sladkor. Omenjeni zavodi 
so dobivali sladkor s prejemnicami.69 
Gostilne in krčme, peki in slaščičarji so prav 
tako dobivali sladkor na prejemnice.70 
Prejemnice so politična oblastva izdajala sa- 
mo za sladkor, ki je količinsko zadoščal za osem 
tednov. Prejemnice so bile neprenosljive. Zavo- 
di in podjetja so morali upravičenost svoje po- 
trebe po sladkorju dokazati s poslovnimi knji- 
gami in zapiski. Pismeno so morali potrditi, da 
njihove zaloge niso presegale količine sladkor- 
ja, ki je bila določena za osem tednov. Prejemni- 
ce so služile predvsem za nadzor porabe in ne 
za dejanski nakup sladkorja.71 
Obrati in zavodi so morali voditi vpisne knji- 
ge, iz katerih je bilo razvidno stanje zaloge v za- 
četku vsakega meseca, mesečni prirastek in vir 
dobave. 
Sladkor so za prejemnice dobivali tudi trgovci 
in prodajalci, veletrgovci pa so sladkor lahko 
kupovali vnaprej, ne da bi za to potrebovali pre- 
jemnice, bili pa so pod neposredno kontrolo 
sladkorne centrale.72 
Predelovalci sladkorja in izdelovalci sladkor- 
nega blaga, čokolade, bonbonov, marmelade, 
konzerv, likerjev in sadnih sokov so dobili slad- 
kor preko sladkorne centrale, ki so ji poprej 
sporočili svoje potrebe.7* 
Nadzor je bilo treba okrepiti na mesarskem tr- 
gu, kjer so se razpasli nepošteni mesarji, ki so 
zlasti telečje meso pod roko prodajali privilegi- 
ranim strankam. Mesarjem so zabičali, da mesa 
ne smejo prodajati drugače kot na drobno. Pra- 
vica in dolžnost vsakega meščana je bila, da ne- 
poštenega mesarja prijavi tržnemu stražniku, ta 
68 Ibidem. 
69 Ibidem. 
70 Ibidem. 
71 Ibidem. 
72 Ibidem. 
73 Ibidem. 
pa je ukrepal naprej, tako da so mesarja kazno- 
vali in ni mogel več dobiti živine ter so ga od- 
stranili s trga. Dokler je imel mesar dovolj mesa 
na razpolago, ga je moral dati vsakomur in ne le 
stalnim odjemalcem. V večjih količinah (več kot 
dva kilograma) so smeli meso dobiti samo zavo- 
di, gostilne in vojaški oddelki, vendar na nakazi- 
la mestne aprovizacije. Nakazila so ob prevze- 
mu mesa pokazali mesarju in jih ob izhodu z 
mesnega trga izročiti stražniku. Stražniki pri iz- 
hodih na mesnem trgu so bili dolžni paziti zlasti 
na tujce, da ne bi odnašali masti in mesa v kovč- 
kih in nahrbtnikih, kar ni bilo redko videti.74 
Stiska s preskrbo mesa v mestu Ljubljana je bi- 
la tolikšna, da je mestni magistrat sklenil uvesti 
brezmesne in mesne dneve, sčasoma je po me- 
su zadišalo le še enkrat na teden, pa še to ne po- 
vsod. Mesto je po izračunih potrebovalo petin- 
štirideset tisoč kilogramov mesa na teden, kar 
se je ujemalo z osemnajstimi dekagrami na ose- 
bo v enem tednu, dobivalo pa je dvanajst tisoč 
kilogramov mesa prav zaradi premajhne količi- 
ne živine, ki jo je dobilo mesto. Omejitev pora- 
be mesa je zadela tudi gostilničarje. Veliko je bi- 
lo razburjenja ob novici, da bo morala Kranjska 
dati več sto glav goveje živine za Trst. Ogorčeno 
prebivalstvo se je pritoževalo nad centralnimi 
uradi na Dunaju, najbolj pa nad lastno kranjsko 
deželno vlado, ki se ni dovolj potrudila, da bi 
domačemu prebivalstvu zagotovila prepotreb- 
ni živež; Ljubljančani da od samih slin pač ne 
morejo živeti.75 
Med vojnimi razmerami je bilo zaradi po- 
manjkanja olja, masti in sveč prepovedana raz- 
svedjava grobov in rakev. Neupoštevanje pre- 
povedi je mestni vojni urad kaznoval z izterjavo 
denarja v znesku petsto kron ali z zaporno kaz- 
nijo enega meseca. Olje so izdajali le na izkazni- 
ce mestne vojne prodajalne, na osebo je bilo 
določeno četrt litra olja, ki je bilo namenjeno za 
tiste, ki so ga resnično potrebovali, ne pa za iz- 
birčne in "malkontentne" ljudi. Nekateri mešča- 
ni so namreč vihali nosove nad oljem iz skladiš- 
ča glavnega mestnega kolodvora, ki je vsebova- 
lo tudi primesi lanenega olja in ki ga je priskrbe- 
la mestna aprovizacija. Med čakajoče v vrsti 
pred vrati vojne prodajalne so hujskači vnesli 
dvom in odvračali ljudi od nakupa. "Olikani" 
"Poo- 74 Slovenec, št. 58, I. XLV, 12. marec 1917, članek: 
streno nadzorstvo na mesraskem trgu ", str. 5. 
75 Slovenec, it. 102, I. XLV, 5- maj 1917, članek: Strašno 
pomanjkanje mesa v Ljubljani", str. 6. 
VSE ZA ZGODOVINO 
54 ZGODOVINA ZA VSE 
meščani so počastili tudi mestnega župana dr. 
Ivana Tavčarja z nepodpisanimi dopisi, da hoče 
z oljem ljudi odreti, da, celo zastrupiti. Na seji 
mestnega aprovizacijskega odseka so navzoči 
ugotovili, da prebivalstvo ne zna ceniti prizade- 
vanj mestne aprovizacije, ki je s prošnjo, naslov- 
ljeno na deželno vlado, uspela pridobiti vskla- 
diščeno olje in je skušala le pomagati ljudem. 
Zupan dr. Tavčar je celo predlagal, naj bi odsek 
ustavil nadaljnjo prodajo olja .7• 
Obdržati dobra in poslušna srca v času, ki ni 
obljubljal nobenih sladkih presenečenj, je bilo 
prekleto težko. Človeku, ki je trpel vsesplošno 
pomanjkanje, je bilo težko vedno slediti uka- 
zom oblasti in pomisliti, da je nekje nekdo na 
bojišču ali pa nemara čisto blizu, že v sosednji 
sobi, mogoče oprtan z begunsko usodo, lahko 
ženska in njen otrok, sama s spominom na ne- 
kega moškega, ki je včasih skupaj z njima sedel 
za mizo, da so ljudje še bolj lačni, kot je on sam. 
Na skrivaj je za omaro skrival zalogaje, ki jih ni 
porabil in ki bi njemu, ne drugim, prišli prav ob 
napovedanih še hujših časih. Nobenega dvoma 
ni, da eden ali dva uboga reveža nista mogla na- 
kopičiti zalog, ki bi prav prišle večjemu številu 
ubožnega prebivalstva ali kar celi vojski na ju- 
gozahodni fronti. Pa ju je oblast kljub temu 
vtaknila v isti koš kot obrtnike in vojne dobič- 
karje, ki so z velikimi, neprijavljenimi zalogami 
goljufali državo. Naročilo poveljstva jugozahod- 
ne fronte z dne 24. februarja 1916 se je namreč 
neusmiljeno glasilo: "Vsakoprikrivanje in zadr- 
ževanje zalog žita, sočivja in mlinskih izdelkov, 
ki so naznanilu zavezana ali določena za od- 
dajo, je strogo prepovedano. Isto velja glede 
neobhodno potrebnih reči, ki zanje oblastvo 
predpiše dolžnost naznanila. Skrivanje je ka- 
kor izdajstvo domovine in se bo brezobzirno 
kaznovalo z denarno kaznijo 20. 000 kron ozi- 
roma z zaporno kaznijo do 1. leta. Zaloge se bo- 
do zasegle. Pri obrtnikih se bo brez prizanaša- 
nja izrekla izguba obrtne pravice. Vsak tak pri- 
mer se bo objavil. Obrtniki, ki se branijo oddati 
neobhodno potrebnih reči, najsi so stari odje- 
malci ali ne, bodo kaznovani z denarno kazni- 
jo do 200 kron, z izgubo obrtne pravice, po okol- 
nosti tudi z zaporom do 6 mesecev. Vsako naku- 
povanje neobhodno potrebnih reči preko tekoče 
lastne potrebe - požeruštvo -je zaničljivo; oško- 
duje tržni položaj, otežkoča posebno oskrbova- 
nje revnega ljudstva, nas slabi v gospodarskem 
boju in krepi naše sovražnike. Tako neopraviče- 
no nakupovanje iz strahu se mora ožigosati kot 
strahopetstvo in domovini sovražno dejanje. 
Prebivalstvo se poziva v svojem lastnem inte- 
resu, da ta razglas natančno upošteva. Gospo- 
darski boj, ki so nam ga vsilili sovražniki, zahte- 
va odločno, da se naj skupno z našimi vrlimi če- 
tami na frontah bori vse zaledje s svojimi sreds- 
tvi in s požrtvovalnim samozatajevanjem. '•1 
Konec kulture velikih 
odrskih idealov 
Včasih je kdo pozabil, da obstaja tudi življenje 
brez nenehnih novic o neizprosnih bojih in 
smrtih, o gorečih domovih in bežečih ljudeh, 
brez novic o svinčenih oblakih in mrtvih željah, 
življenje brez kruha na nakaznice. Marsikdo je 
pozabil na tople občutke sreče ob urah, ko so 
predmeti prestopili meje svojih obrisov in se 
razblinili v meglici večera in je dnevno življenje 
v slikah razpotegnjeno polzelo pred očmi. Čas 
morda za večerno predstavo, knjigo, zvoke 
strun, klavirskih tipk. Življenje v razbolelem voj- 
nem času se je polnilo z dramami prizadetih, z 
gledaliških desk so se preselile med ljudi. Da, tu- 
di lepe umetnosti tedanjega časa so se prilago- 
dile drugačnim razmeram; s številnimi dobro- 
delnimi predstavami so za kakšno urico razsvet- 
lile mračne misli. 
Zamrla pa je slovenska gledališka umetnost,78 
brez gledališča so ostali Ljubljana, Maribor, Trst 
in Celje, le še na Jesenicah je tu in tam oder še 
zaživel. Vojna je vzela vse igralce, nekateri pa so 
odšli na Hrvaško, kjer so bile razmere boljše. V 
Ljubljani so spet uprizarjali samo nemške igre, 
stare po deset let in več, v Deželno gledališče pa 
se je naselil kino Central. 
In kaj so igrali po gledališčih? Le redko so odi- 
grali kaj takega, kar bi dihalo vzvišeno, plemeni- 
to življenje. Lože in parter so bili pri takih pred- 
stavah prazni, gledalci pa hladni, za njih se res 
ni splačalo igrati. Ljudstvo si je želelo ljubezen- 
skih dram o nezvesti ljubezni. Ob takih igrah so 
se ljudje zabavali in so vedno prinesle denar, ni- 
so pa seveda prinesle kraljestva idealov, kjer naj 
76 Slovenec, št. 196.1. XLIV, 31. avgust 1916, članek: "Olje 
mestne aprovizacije in ljubljansko občinstvo", str. 7. 
77 Slovenec, št. 66, I. XLIV, 21. marec 1916, "Naročilo po- 
veljstva jugozahodne fronte z dne 24. februarja 1916", 
str. 1. 
78 Tedenske slike, št. 14,1.111, 5. april 1916, članek: "Vojna 
in gledališče", str. 215. 
VSE ZA ZGODOVINO 
ZGODOVINA ZA VSE 55 
bi živeli požrtvovalni in očiščeni junaki. Če je 
moč verjeti časopisom, so prešuštne zgodbe 
najbolj ugajale gospodi, med njimi posebno 
ženskam, ki so trdile, da prešuštvo raje gledajo, 
same pa ga ne bi nikoli storile. Množice so pač 
najraje posegale po lahko prebavljivih stvareh, 
ki so gledališču prinašale vir dohodka. Klasiki, 
ki so omogočili, da se je v gledališču praznovala 
lepota, in ki so greh, krivdo ter krepost postavili 
vsakega na svoje mesto, so bili pozabljeni, kaz- 
nujoča satira in oživljajoč humor sta malodane 
izgubila svojo domovinsko pravico na odru. 
Kdor je želel uživati ob taktih muzike in to 
skupaj združiti z dobrim namenom, se je mogel 
udeleževati velikega števila domoljubnih in do- 
brodelnih koncertov, ki so jih njihovi izvajalci 
prirejali v korist Soškemu zakladu, kamor se je 
stekal denar za vojake na fronti; prirejali so jih 
za goriške begunce, igrali so v korist •. kr. Av- 
strijskega zaklada za vojaške vdove in sirote, 
kjer so darove pobirale gospodične s črnoru- 
menimi pentljami. Denarnih sredstev, zbranih s 
takimi prireditvami, so bili deležni tudi zaslužni 
bolniki in invalidni vojaki. Preigravali so dela 
Liszta, Beethovna, Bizeta, Wagnerja, Masneta, 
Mozarta, priljubljena je bila preroška Gregorči- 
čeva pesem Soči, ki jo je za solo, mešani zbor in 
orkester uglasbil skladatelj Hugolin Sattner. Po- 
slušati je bilo mogoče zvoke vojaške Soške god- 
be, ciganske godbe in godbe na lok. Koncerte 
so poslušali ljubljanski meščani v kavarnah 
Evropa, Kasino in Union, v hotelih Bellevue, Ti- 
voli in Union in v večjih gostilnah, ki so razpola- 
gale s prostornim vrtom. Glasbena matica je bila 
večkrat med prireditelji koncertov, zanje pa so 
skrbele tudi ljubljanske vojaške oblasti. 
Kina Central in Ideal sta vabila na večerne 
predstave filmskih dram, dokumentarnih fil- 
mov, vsak teden je bilo na sporedu "Vojnote- 
densko poročilo." Velik odmev je imelo preda- 
vanje slavne vojne poročevalke Alice Schalek z 
naslovom "Tri mesece na soški bojni črti"79, ki 
ga je pospremila z dvesto dvaindvajsetimi barv- 
nimi fotografijami z bojišča. Čisti dobiček je bil 
namenjen vdovam in sirotam v bojih padlih 
Ljubljančanov. Prav tako je za svoj denarni 
sklad poskrbela Posredovalnica za goriške be- 
gunce v Ljubljani, ki je v kino Central privabila 
ljudi, da so si ogledali filmsko predstavo v čast 
pogumnega goriškega dekleta Berte Kenda, ki 
ji je eksplozija bombe odtrgala nogo, medtem 
ko je s hrano oskrbovala vojake.80 
Kranjski deželni šolski svet je šolski mladini 
najtopleje priporočal ogled dokumentarca "De- 
seta soška bitka",81 za katero sedaj vemo, da je 
bila predzadnja, pred mračno in megleno okto- 
brsko bitko, ki je avstroogrsko armado tudi po 
zaslugi slovenskih vojakov, ki so na tej bojni črti 
branili svojo zemljo, ovenčala z uspehom in za- 
ključila z bitkami Soškem. 
Kulturno ozračje torej ni moglo biti prav nič 
zadovoljno z novim vetrom, ki je prepihal ljub- 
ljansko kotlino, še posebej to ni bilo prijetno za 
slovensko kulturo, ki ji je bližnje bojišče z mobi- 
lizacijo vzelo ogromno ustvarjalnih sil, zredčilo 
pa je tudi vrste samih ljubiteljev umetnosti, zara- 
di katerih je pravzaprav slovenska umetniška 
misel brstela. Stisko je povečalo še pomanjka- 
nje prostorov, veliko jih je bilo namreč spreme- 
njenih v vojaške bolnišnice in napolnjenih z 
vojsko in tudi to je prispevalo k temu, da je kul- 
tura nasploh za nekaj časa postala sirota. Med- 
tem ko si je nemška ustvarjalnost v letih 1916 in 
1917 opomogla, je slovenska umetniška dejav- 
nost zašla v krizo za celi dve leti. Čas za prebuje- 
nje je zopet nastopil z majem 1917, potem, ko je 
cesar Karel po dolgem mirovanju zopet sklical 
parlament in je na njegovi seji, 30. maja 1917, 
Jugoslovanski klub dal na svetlo majniško de- 
klaracijo, ki je zahtevala več pravic za južnoslo- 
vanske narode, združene v svoji državi pod žez- 
lom habsburške monarhije. Izjava je bila v slo- 
venskih deželah deležna večje pozornosti v je- 
seni, po 15. septembru 1917, ko je bila podpisa- 
na ljubljanska izjava, ki je prinesla svežo kri v 
slovensko samozavest. 
Zusammenfassung 
"Im Süden wiederholen sich die 
Zeiten Vater Radetzkys" 
Das Alltagsleben in Laibach während 
des Ersten Weltkriegs 
Der Krieg ist eine tote Zeit, eine tote Zeit für 
das Leben. Die Männer ziehen mutig, mit 
kämpferischem Geist in den Kampf für die Ehre 
79 Slovence, št. 243.I- XLIV. 23. oktober 1916, članek: "Ali- 
ce Sclialek v Ljubljani", str 5 
80 Slovenec, ¡t. 223, /• XLI1I. 30. september 1915, članek- 
"Dobrodelna predstava v korist junakinje s Krna Berte 
Kenda ", str. 4. 
81 Slovenec, št. 147,1. XLV, 30. junij 1917, članek: "Deseta 
soška bilka v filmu ", str. 4. 
VSE ZA ZGODOVINO 
56 ZGODOVINA ZA VSE 
der Heimat, aber auch besorgt, im Bewußtsein, 
daß sie Schwächere und Verletzlichere als sie es 
sind, hinter sich lassen. Über die tapferen Sol- 
daten ist vieles geschrieben, man kennt ihre mit 
Ehrenkreuzen und Orden ausgezeichneten 
Verdienste, man kennt ihr Zaudern, ihre Schwä- 
chen und Nöte. Die in Hinterland Zurück- 
gebliebenen aber bleiben angesichts der mili- 
tärischen Erfolge der heimischen Truppen 
meist ohne jene Aufmerksamkeit und Sorge, 
die sie verdienen. Trostworte sind zwar schön 
und lindernd, sie sind aber kein Brot, das man 
essen könnte. Gerade diesen Vergessenen aus 
den Kulissen des Krieges versucht die vor- 
liegende Abhandlung auf ihrem Weg durch 
zwei schwere Jahre, voller Geschützdonner der 
Isonzofront, zu folgen. An der stellenweise 
humorvollen Schreibart soll dabei nicht Anstoß 
genommen werden, denn manchmal muß ein 
wenig Lachen die schlimmen Augenblicke er- 
hellen. 
Das Donnern der schweren Geschütze näher- 
te sich dem slowenischen Gebiet mit der 
Kriegserklärung des Königreichs Italien an 
Österreich-Ungarn, die von den meisten slowe- 
nischen Zeitungen am 24. Mai 1915 veröffent- 
licht wurde. Die Abhandlung begleitet die 
Geschehnisse im Hinterland, vor allem in 
Laibach, in der Zeit vom 24. Mai 1915, als die 
Kämpfe am Isonzo begannen, bis zum 26. Okto- 
ber 1917, als die österreichisch-ungarischen 
Truppen die italienische Verteidigungslinie bei 
Bovec/Flitsch durchbrachen und die italie- 
nische Armee zurück an die Piave warfen. Die 
Isonzoschlachten hinterließen hunderttausen- 
de Opfer und niedergebrannte Häuser, wo- 
durch auch die anfängliche Begeisterung der 
Menschen über die militärischen Erfolge 
schwand. 
Die Quellen, auf denen der Beitrag fußt, sind 
zeitgenössische Zeitungen - Slovenec [Der 
Slowene], Slovenski narod [Das slowenische 
Volk], Ilustrirani glasnik [Der illustrierte Bote], 
Tedenske slike [Wochenbilder], Stra a [Die 
Wacht] und Domoljub [Der Patriot]. Vor allem 
das Leben der Menschen in Laibach wird 
beschrieben, außerdem die Verbindungen zum 
etwas mehr als hundert Kilometer entfernten 
Kampfgeschehen, welches Flüchtlinge, verletz- 
te Soldaten und auch Kriegsgefangene nach 
Laibach trieb und die Zeitungsseiten füllte. Im 
Hinblick auf die Häufigkeit der Zeitungsartikel, 
die ein bestimmtes Thema behandeln, wird die 
Arbeit in fünf Abschnitte mit den Schwerpunkt- 
en Flüchtlinge, Frauen, Jugendliche, Verpfle- 
gung und Kultur gegliedert. Es gab auch viele 
interessante, im Geist der damaligen Zeit ver- 
faßte Artikel, die inhaltlich sehr unterschiedlich 
waren und deshalb keinem der fünf genannten 
Themenbereiche zugeordnet werden konnten. 
VSE ZA ZGODOVINO