Snežinki
jH|ori — tam gori prav blizu nebes so se zbirale sne-^ žinke, da bi nastopile dolgo pot, pot na zemljo. Poslovile so se od sestric, ki so ostale še gori, ter se izročile vetrovom. Polagoma — nalahno so se spuščale niže, niže, vedno niže. In pri tem so krožile, kakor je ravno pihal veter. A, ko so prišle v bližino zemlje, pospešile so se, začele so bolj hiteti, kakor bi se na-veličale dolgega pota, kakor bi hotele prav hitro doseči svoj cilj.
Dve sestrici sta nastopili skupno pot. Nista bili še daleč od doma, ko zapazita lepega angela, ki je vodil umrlega starčka nad oblake, v sinje nebo.
»Glej", reče prva snežinka svoji sestrici: nglej, ta se je poslovil od zemlje in sedaj gre po svoje plačilo. Človek, Adamov sin, se trudi, dokler je na svetu; a po smrti počiva. Njegovo telo položž v temni ozki grob. Njegov duh pa se veseli pri Bogu — prost vsakega trpljenja. A me, me snežinke nimamo nikoli pokoja.
22
Že skozi raj, draga sestrica, kjer je užival srečo prvi človek, sva tekli mi dve. Videli sva prva človeka.
Kot hlapi sva se vzdignili v oblake. Kot plodo-nosni kaplji pali sva zopet na zemljo. In to se je po-navljalo leto za letom, stoletje za stoletjem, vek za vekom. Tekli sva v potoku Cedronu in videli Zveli-čarja, ko je hitel čez potok na Oljsko goro, da bi tamkaj molil — molil za svoje sovražnike. In prvič sva slišali besede: „0, Oče, odpusti mojim sovražnikom,
ne kaznuj jih, spreobrni jih k pokori-----------", kako
lepe besede!
Zopet sva prišli v oblake. Veter naji je zanesel nad sinje morje. Še dalje je gnal oblake, vedno dalje. In prinesel naji je v mrzle kraje. Tukaj padava kot snežinki na zemljo. Tako je najino življenje. .. Vedno enakomerno, nikoli počitka, nikoli oddihljeja, nikoli konca. Videli sva prvega človeka — in mogoče si bo z nama gasil žejo ob svoji smrtni uri zadnji Adamov , sin . . ."
,,Glej, glej! kaj je tam-le?" pretrgala je govor druga.
Zavili sta proti svetlemu mestu. Sest krilatcev je neslo navzgor novega angelčka — umrlega dečka.
Krožili sta umrlemu dečku prav nad glavo.
»Kako je lep!" vzkliknila je druga.
,,In kako sladk6 spi! Lepi so angeli, ali vendar: deček je še lepši", dostavila je prva.
Zamaknjena je opazovala druga nekoliko časa lepega dečka. Nato je vzkliknila začudena:
,,Starčka je vodil en sam angel. Krog tega dečka jih je šest. Zakaj tako?"
,,Ker se v nebesih toliko bolj vesele nedolžnih otrok", bil je odgovor.
Približevali sta se zemlji Plavali sta nad mirno vasico. Pred neko hišo sta zapazili jokajoča bratca in sestrico.
nKaj neki jokata?" vprašala je druga. ,,Mogoče je ravno njima umrl bratec ... ^Poglejva!"
Veter je potegnil in ji odnesel proti bližnjemu gozdu. Iz daljave sta pogledali skozi okno v hišico in videli sta bledi obrazek umrlega, videli mnogo lučic,
ki so gorele ob odru. Spoznali sta, da so to telesni ostanki onega, ki so ga odnesli krilatci v nebo.
Tako se jima je zdel lep, da sta gledali vedno vanj, ter se zopet vrnili k vasici.
A pred hišo sta jokala Mirko injelica za umrlim Milčkom.
In prva snežinka je priletela na glavo Jelici.
nTvoj Milček je angelček", tako ji je zašepnila ter se raztopila na njenih gorkih kodrih.
Oj, snežinka, misliš li, da si povedala Jelici kaj novega? Ona to že zdavnaj v& Povedali so ji mamica, in tudi Milček   sam  je  vedno   pravil — ko je  ležal
Ibolan —, da bo angelček. In druga snežinka je pala na ramo Mirkotu. Tudi ta mu je povedala: ,,Tvoj Milček je angelček " Ali nič novega ni odkrila snežinka Mirkotu. On je to že vedel.   In jokal je  le,  ker ni  mogel i on za svojim  bratcem v sinje nebo,  ker ni  mogel biti i on angelček...                                 '                           Seiko
_     ^