Kresničiee. Dokler nam solnce sreče sveti, ne manjka se nam prijateljev, ker njegova mila toplota vabi vsakega, da bijo vžival. Kakor hitro pa solnce naše sreče zaide, in pride noč nesreče s svojimi stiskami in nadlogami, pobegnejo vsi od nas, boje se, da bi jih ljudje ne šteli k netopirjem. Čednost, odkritoserčnost in pa prijateljstvo morajo dan današuji svoje obraze pokrite nositi s pajčelonom materializma, sicer jih svet ne more terpeti med sabo. — »Dragi sinko moj! bodi zmeren vsaki čas in pri vsaki reči, kajti zmernost je hči nebeška«, uči oče pijanec svojega mladega sinčeka. Enako delajo v našem času omike in napredka tudi nekteri odgojitelji mladinski — učitelji — pozabivši zlate prislovice: »da le samo lepi zgledi mičejo v posnemanje«. — »Deteta, ktero si težko vojaško čelado na nježno glavico posadi in s težkim vojaškim mečem rožlja, gotovo ne bode nihče zato že tudi voj a k o m prišteval; ravno tako si ti nikar ne domišljuj, da si že p e s n i k ali pa pisatelj, kedar vidiš svojo pervo literarno poskuSnjo v kakem javnem listu priobčeno«. Naj bi se te resnične besede v svoje serce zapisal vsakteri mladeneč, ki je že prijel ali pa misli še prijeti za pisateljsko per6. —