čustev Izražanje 16 Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 Potreba po sporazumevanju je ena od najbolj osnovnih človeških potreb. Sposobnosti izražanja potreb in želja, zahtevanja pomoči ter odzivanja na druge dajejo otroku možnost, da obvladuje svoje okolje; je sredstvo, da se iz okolja največ nauči. Danes vemo, da mora biti učenje jezika kar najbolj integrirano v vsakdanje življenje, začne naj se že v prvih letih. Sporazumevanje je mnogo več kot le govorjenje. Mnogi ne morejo govoriti, a se lahko učinkovito sporazumevajo z znakovnim jezikom. So ljudje, ki lahko govorijo, a se težko sporazumevajo. Jezik zajema poleg govora tudi poslušanje in razumevanje, odzivanje na jezik drugih in izmenjavo z drugimi v pogovoru (Pieterse in Treloar, 2000; Winncott, 2017). Jezik gluhih Slišeč otrok/gluha mati Mateja Pišljar Mehle, dr. medicine, spec. druž. medicine, je zdravnica v ZD K o č e v je. Sluh in govor Zarodek začne zaznavati zvok v šestindvaj- setem tednu. Na znane zvoke se odzove s povišanim pulzom in gibi, kot novorojen- ček pa izkazuje večjo preferenco ali toleran- co do že znane melodije (Brillo et al., 2021). Takoj ko se otrok rodi, začne intenzivno vpijati različne informacije preko vseh sen- zornih sistemov: kinestetike (koža), sluha, vida, voha in okusa. Prva komunikacija ste- če preko maminega pogleda ter glasu. Že od prvih dni naprej se drugače odziva na ostre kot na mehke glasove: ko zasliši mehak glas, mirno gleda v zrak in je sproščen, ko zasliši oster glas, kaže znake neugodja. Že od petega tedna dalje najraje od vseh vidnih dražljajev sprejema dražljaje, ki spominjajo na človeški obraz. Kmalu zatem je jasno iz- ražena želja po gledanju materinega obraza, ki ga otrok pozdravi z izrazom in nasme- hom. Pri štirih mesecih se dojenčkov govor razvije do množice najraznovrstnejših gla- sov, ki po intonaciji in melodiji do prvega leta postajajo vse bolj podobni glasovom njegovih sogovornikov. Preko čebljanja (posnemanja/imitacije) in prepletanja če- bljanja z govorom odraslega (izmenjave) se v otroku ustvari notranji model učinkovito- sti govorjenja. Otrok se nauči, da glasovi in kretnje, ki jih zmore izvesti, vplivajo na ve- denje ljudi okrog njega. Na področju sluha se dojenček sprva uspe obračati proti zvoku in nato proti glasu. Mamin glas je prvi glas, ki pritegne otrokovo pozornost (Kompan Erzar in Poljanec, 2012). Mostovi med dvema svetovoma Andrew Solomon (2013) izvrstno opisu- je življenje gluhih kot kulturo in življenje, njihov jezik pa kot obliko, ki se estetsko, fi- zično in intimno razlikuje od kateregakoli drugega jezika. V skladu s Sapir-Whorfovo hipotezo jezik določa, kako kdo razume svet. Nemogoče si je predstavljati misel brez jezika ali jezik brez misli. Nesposob- nost komunikacije lahko vodi v psihozo ali disfunkcionalnost (Solomon, 2013). Ker se gluhim staršem večinoma rojevajo slišeči otroci (uveljavljena kratica za to je CODA – angl. Child of Deaf Adults), nas zanima, v kakšnem okolju rastejo ti otroci in kako se naučijo spretne komunikacije v svetu sliše- čih in svetu gluhih ter kako se razvijajo kot posamezniki (Solomon, 2013; Murphy in Slorach, 1983). Znakovni jezik Po dolgih desetletjih raziskovanja je zna- kovni jezik potrjen kot oblika jezika, v katerem je mogoče izraziti vsako čustvo in misel. Dopolnjen je s slovarji in bogato slovnico. Študije kažejo, da se otroci gluhih staršev učijo znakovni jezik na zelo kon- vencionalen način, ko usvajajo prve besede. Tako je prvi materni jezik slišečih otrok, ki imajo gluhe starše, znakovni jezik, besedni jezik pa je po navadi drugi. Skupne težave slišečih otrok so številne (Murphy in Slo- rach, 1983). Foto: Petra Duhannoy čustev Izražanje Vzgoja, september 2021, letnik XXIII/3, številka 91 17 Dvojezičnost Slišeči otroci gluhih staršev so dvovrstni govorci (angl. bimodal bilinguals), ki upo- rabljajo verbalni in znakovni jezik. Gle- de govornega razvoja teh otrok si študije medsebojno diametralno nasprotujejo. Nekatere dokazujejo, da otroci na podro- čju govora pogosto razvojno zamujajo, imajo kasneje težave pri slovnici, zato težje berejo in pišejo oziroma so šibkejši v be- sedni komunikaciji. Nekatere raziskave temu nasprotujejo in dokazujejo, da slišeči otroci v atipičnem lingvističnem okolju ne kažejo jezikovnih primanjkljajev in da svoj jezik tudi fonološko pravilno in normal- no razvijajo. Prav tako se izsledki raziskav razlikujejo glede zmanjšanja težav pri vsto- pu v šolo ali vpliva sorojencev. Dokazano je, da slišeči otroci gluhih staršev v svoji komunikaciji uporabljajo poleg govora več kretenj ter obrazne mimike (Singleton in Tittle 2005). Razumevanje izkušnje Slišeče otroke gluhih staršev spremlja redka življenjska izkušnja. So na stičišču dveh raz- ličnih kultur, mnogi med njimi se počutijo, da ne pripadajo nobeni. Lahko postanejo predstavniki lastne družine v svetu, so 'za- ščitniki' svojih staršev, prevzemajo odgovor- nosti za obvladovanje družinske komunika- cije (starejši otroci postanejo povezovalni člen med mlajšim sorojencem in staršem), kar številne podvrže neobvladljivemu priti- sku in bremenom. Na drugi strani pa otro- ci pridobijo izkušnjo odgovornosti, kar jih vodi v zrelost in neodvisnost, v življenju pa jih vodijo večja prilagodljivost, senzitivnost, radovednost ter življenjska odpornost (T oo- hey; Singleton in Tittle 2005). Literatura • Brillo, Eleonora idr. (2021): The effect of prenatal exposure on fetal movemnets and fetal heart rate: a pilot study. Matern fetal Neonatal Med, 34(14), str. 2274–2282. Dostopno na: https:// pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/31554450/. • Kompan Erzar, Katarina; Poljanec, Andreja (2012): Rahloču- tnost do otrok. Ljubljana: Frančiškanški družinski inštitut. • Murphy, Judith; Slorach, Neil (1983): The Language De- ve lo p men t o f Pr e-Pr e sc hoo l H ea r i n g Ch ild r en o f Dea f P a- rents. 18. British Journal of Disorders of Communica- tion. Dostopno na: https://www.tandfonline.com/doi/ abs/10.3109/13682828309019829. • Pieterse, Moira; Treloar, Robin (2000): Majhni koraki. Pro- gram zgodnje obravnave otrok z motnjami v razvoju. Knjiga 3. Ljubljana: Društvo za pomoč duševno prizadetim. Sekcija za Downow sindrom. • Singleton, Jenny L.; Tittle, Matthew D. (2005): Deaf parents and their hearing children. Deaf Stud. Deaf Educ., 5(3), str. 221–236. Dostopno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih. gov/15454502/. • Solomon, Andrew (2013): Far from the Tree, A Dozen Kinds of Love. London: Chatto & Windus. • Toohey EN. Pho no logica l Deve lo p men t o f H ea r i n g c h ild r en o f Dea f pa r en ts. Dostopno na: https://opencommons.uconn.edu/ cgi/viewcontent.cgi?article=1150&context=srhonors_theses • Winncott, W. Donald (2017): Otrok, družina in svet zunaj. Ljubljana: UMco. V obdobju pandemije so se mladi lahko povezali le 'online', naenkrat sta se splet in računalnik spremenila v obvezna učna pripomočka. Po eni strani so jim socialna omrežja omogočala veliko pozitivnega (pogovor s prijatelji, skupno učenje in reševanje domačih nalog, opomniki, druženje, informiranje o družbenih dogodkih in novostih itd.), po drugi pa so postala vir prefinjenega izkoriščanja uporabnikov. Čustvena inteligenca in digitalna kultura Zapostavljena čustvena inteligenca Slovenski dijaki so 9. februarja 2021 na- povedali 'bojkot pouka na daljavo' in med drugim zahtevali 'manj videokonferenc' in 'prepoved ocenjevanja na daljavo' (Kuralt, 2021: 1). Odziv dijakov na videopouk in ocenjevanje je bil pričakovan. Človek potre- buje konkreten odnos, oseben stik, čustve- no naklonjenost, skrben dotik ter zadovolj- stvo ob skupnem ustvarjanju (Globokar, 2018: 556). Ta konkreten odnos in čustve- na naklonjenost še posebej veljata za dijake. Francoski sociolog in antropolog Philippe Breton je prepričan, da kadar se človek ne more izraziti z besedo, uporabi silo. Živimo v času, v katerem se pomen besed izgublja David Kraner, asistent z doktoratom, zaposlen na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, trenutno poučuje VIK na Škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani; bil je voditelj animatorjev in oratorijev za otroke v Celju in Lendavi ter skavtski voditelj; izkušnje ima s področja institucionalne komunikacije (kot tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference) in vodenja strokovnih komisij (koordinator organigrama SŠK) ter sodelovanja pri programskem oblikovanju medijev (tednik Družina). in je komunikacija zreducirana zgolj na iz- menjavo informacij (Breton, 2004:16). Za človeka ni pomembna le njegova inte- lektualna sposobnost, ampak tudi njegova čustvena inteligenca. Profesor na Univerzi Harvard Daniel Goleman pravi, da »na eni strani deluje naš čustveni um, na drugi pa razumni um. Torej imamo zares dve vrsti uma, prvega, ki misli, in drugega, ki čuti« (Goleman, 1997: 23). Pri tem se soočamo z dejstvom, da imajo današnje generacije več čustvenih težav kot prejšnje. Že pred pandemijo smo s pojavom digitalne dobe dopustili, da nam zaslonski mediji hromijo našo čustveno pismenost, pripadnost sku- pnosti, samospoštovanje in ustvarjalnost (Globokar, 2018: 556–558). Slovenski dija- ki so tako v svojem protestu dokazali, da v njih ni aktivna le miselna inteligenca (IQ),