Štev. 7.                V Ujubljanl, 1. malega srpana 1902.               Leto III.
Poletna noč. T                                    '
.l.n nocoj so vse cvetice                           S svitom mehkl so svetile
v mir sladak oči strnile,                          zvezde jim na temnem potl,
in nocoj so vse megiico                         s svitom mehkim so spremile
šle za goro spat.                                      \\a jih v postetje.
In nebo Je tam odelo vse z odejo zlatožarno, tisoč sapic pa sumelo uspavanko jo • • .
2.
Pridihalo pravljic nebroj                          Ah, rad roslce biserne
je z nočno sapico,                                   bi se napil,
in mak potisnil na oči                              da zjutraj bi odprl oči
je rdečo kapico . ¦ .                                spet čvrst in čil.
¦  rv- **•_ rti-i
Ah, rad med dihi sladkimi                       A vetrec sitni vso je noc       ^
bl bll zaspal,                                              okrog šumel,                         ^r        *
da vetrec sltni bi mu ne                          in s trudnimi očmi je mak    ,,
pravljic Šumljall                                        noč vso bedel ...               '       .'~rWb
3.
Stari očka, mesec bledi,                          In vse jelke, tanke jelke                       ¦
sredi zvezdic se blestl,                            tiho 30 se sklanjale,
kot povest v otožnlh mislih                     in vse rože, mlade rože
zvezdam  zlatim pravil bi   —                     v sreči krog so sanjale . . .
Ah, povest o sladkem čaru                     Plavajo rosico svetle
sredi blažene noči,                                   na poljano sred noči,
ko so peli siavci drobni                          kot zvezdicam vsem solzice
tam, kjer loza zeleni.                               padale bi iz oči . . .
Cvetko Slavin
8