platana v gotovini SKOVIK LETO I. LJUBLJANA, DNE 20. OKTOBRA 1928. ŠTEV. 20. Izhaja vsako drugo soboto. — Stane četrtletno 15 Din itd. — Posamezna številka 3 Din. Upravništvo in uredništvo: Ljubljana-Rožna dolina, Cesta II 18. — Ček. račun št. 10.995. NA PLESNIH VAJAH. «Praviš, da imajo plesalke krepko razvite noge, zato pa manj razvite možgane. Saj ni res, Dušan! Glej, toliko sem že plesala ...» "Ho, vidiš, da imam prav .;.» 305 Ahaclnova kronika Četud salamenski me martra zdej mrež, nkol se putikam še zmiram tku «brez», še montlna snet nism mogu iibenga, prkrajšat kje kašnga fanta zelenga. Ta druh vse več sreče pr kšeft so že mel, več montlnov zimskeh že sabo so vzel. Naturo ubogo nam slana ubija, le športa ubedn ne fenta Elija. Th športnih Idi nkol ne mrazi, mal frišnga lufta še dobr jm stri. Čeb mraza ne blo, b se znal še pobit nu britof b mov ud tega le profit. Pa kva b se tresu, sej vroča še kri pu žilah se mojeh prov kroftn vali. Zatu u tm gvant kar pu gasah marširam, za deklcam mal še pošpegam jo zmiram — pusebn ku noč u Iblan se nardi, ku folk vs ta žensk ke na plese drvi. V nedelo pulcaji na tekni so vahtal nu folk ta gureč so enmal nam zašahtal. Vse povhn doma tud ostal je Idi; jm radijo dost prizadjav je skrbi: frčov je čez murje sam grof Capelin, Ide pa čakal so, kedaj bo kej hip. Lbezen, tku pravja, vjesen se spet vnema, zatu ena žalost se srca prjema. Lizol je velavo spet sojo dobiv m britof spet vlik bo zdej žrtu pokriv. Ahaci pa ni tku zarukan bedak, de gratov za lbezen b britofsk junak. Landrija tud mamo Sluvenci že zdej, na.Bled ta sloves kar ta prvi imej! Če gratov mudern ta druh je Vs svet, zakva le Sluvencm ta kelih b biv vzet! Zgonovi nu cirkuce, vino mi nož! Premajhn ker tašn b slave biv koš! Zagovoril se je. Zakonca sedita v opereti. Soproga: cPoglej obleko one balerine! Gotovo je stala najmanj 5000 Din.» Soprog (zamišljen): «Ah, ne! Samo 3750!» Te povesti še ni konec, toda kaj se je po¬ tem dogajalo na domu obeh zakoncev, se ne more povedati, kajti nihče od nas ni bil na¬ vzoč. Toda mislimo si lahko. V dobi brzinc na naših železnicah. Na kamniški železnici je bil običaj, da je vlak ustavil sredi proge zato, da je lahko vstopil vaški pismonoša, da mu so na ta na¬ čin olajšali njegovo naporno službo. Nekoč mu pa zakliče strojevodja: «No, Jože! Ali ne boš danes vstopil?» «Ne!» odvrne Jože, «danes ne smem, ker imam dostaviti ekspresno pismo, pa se mi mudi.» Športnik. Hlapcu: Saperlot, kaku sti močan! A! si se tud pusvetu kašnem športu ?» Potrešček: «Kaku pa drgač! Pečam se * tran-sportom...» 306 PRED ODHODOM NA PROSLAVO SOLUNSKE FRONTE. Vaški veljak: «Je že resničn, de je moj sin ankrat nosu pr demonstracijah tale napis. Sedej pa se pelje v Bevgrad z Orli zastojn, pa more sabo uzet že druh šild...» Božji dar. Možek in ženka sta se hudo sprla, kar se pač rado dogaja med zakonci, ako vlečeta jarem vsak na svojo stran. Pa je v hudi jezi dejala ženka: «Ti, ti pozabljaš, da je žena božji dar...» Ko še ni prav končala svojega stavka, je stopil v stanovanje berač in milo zaprosil: Priča: «Da, dvakrat.? Sodnik: 'Starost?? . Priča: «Pet in dvajset let!? Sodnik: Moderna ljubezen. Hrenovec je bil postaven kavalir ter zelo priljubljen pri bitjih nežnega spola. Za že¬ nitev pa ga ni mogla omajati nobena lepo¬ tica. Nekoč ga je pbdelovala zgovorna gospo¬ dična in mu svetovala zakonski stan. «Tisto pa že ne», jo je kratko zavrnil. Jurček izroči s težkim srcem učitelju po¬ dobice. Učitelj pokaže Jurčku srčevega kralja in ga vpaša: -Kaj je to?» radio. Pomagati si ve. «Ti nosiš na rokavu žalni trak. Ali je kdo v tvoji rodbini umrl?» «Ne, toda na rokavu imam luknjo, ki se da na ta način najbolje skriti.» V šoli. Učitelj: «Sedaj nam pa povej, Tonček, kaj napravijo tvoji starši, ko gredo spat.» Tonček: «Gospod učitelj 1 , ali je to razgovor za sedemletne otroke?» Ona: «Vi imate zelo lepa usta, gospod. Celo na ženskem obrazu bi se zelo dobro podala.» On: «Res? Ali bi smel takoj poskusiti, kako bi se prilegala Vašemu licu?» 311 Galerija naših javnih delavcev v karikaturah « Vseučiliški profesor dr. Ivan Prijatelj, literarni zgodovinar. «Ko bi bila jaz pisateljica, bi lahko mnogo, zelo mnogo pisala iz svojega življenja.» «Verjamem ... Mislim pa, da bi tvoje zgod¬ bice iz moralnih ozirov oblastvo kaj hitro zaplenilo .. .» Še to po vrhu. Veselili sreča prijatelja Žalostina, ki se sprehaja po mestu s svojo ženo, s ka¬ tero se je pred nekaj dnevi poročil. Pa je Veselin ves konstemiran zaradi ne¬ stvora Žalostinove žene in prestrašen zašepeče Žalostinu v uho: «Strašno, Ža- lostin! Kako si mogel poročiti tako bitje, ki škili, je kruljeva in še grbo ima po vrhu?» Žalostin: «Kar glasno govori, saj je gluha tudi!» Cenjene naročnike in naročnice, ki še • dolgujejo naročnino, prosimo, da jo brez odloga poravnajo. Ko boste čitali ta poziv, vzemite položnico, sedite za mizo, napišite in pošljite! Mala je naročnina, a za nas pomeni veliko oviro, če imamo mnogo za¬ mudnikov. Razsoden in pošten človek ne odlaša s plačilom. 312 V ateljeju. Slikar: «Vi ste kakor sladkor ...» Model: «Tako sladka?» Slikar: «Ne, tako rafinirani /» Hitrost «Zeppelina». Pepe: «A si že brav, de je nemšk luftšit Cepelin prletu u Amerika?* France: «Kajpak. A kva češ, ku pa je tku pučas vozu! Nobile je 'biv bolj hitr. Ta je tku teku, de je vse skp razbov.» Argumentiranje. Slovenec in Nemec se prepirata o kul¬ turi svojega naroda. Nemec: «Kaj boš govoril! Ko smo pri nas kopali za zgodovinskimi starinami, smo naleteli globoko v zemlji na žico. To je dokaz, da smo poznali že v pra¬ davni dobi brzojav.» Slovenec: «Prava reč! Pri nas sin o pa kopali ter grebli po zemlji in nismo na¬ leteli na nobeno žico. .To je dokaz, da smo imeli že v pradavni dobi brezžični brzojav! Izdajalska nogavica. Soprog: «Luknjica v tvoji nogavici se mi zdi precej komična.» Soproga: «Zakaj? Vsaka nogavica se enkrat strga! Soprog: «Že res! Toda preden si šla, kakor si rekla, k zobozdravniku, je bila luknjica na desni nogavici, sedaj je pa na levi...» Zvito. «Ah, kako ljubkega sinčka imate, gospa!» «Ali res?» «Kako je uren! Saj je to Vaš sinček, ki je malo prej skakal po onihle gre¬ dicah ?» Potrkal je pomenljivo po izrezku. «Pri prejšnjem zločinu ste dopustili, da je žel detektiv Yale vso slavo za iz¬ sleditev in aretacijo morilca. Ali ste Yaleja videli ?» 314 Parr je pokimal. sin kaj pravi?» Parr se je v zadregi postavljal z ene noge na drugo. (Pripovedoval mi je velike budalosti o možu z zobnimi bolečinami.» /(Odkod je zvedel ,vse to?> je hitro vprašal komisar. Od prazne patrone, ki jo je našel na tleh», je rekel Parr. «Jaz nočem o teh psihometričnih neumnostih detektiva Yaleja ničesar vedeti...» Komisar Morton se je naslonil v svo¬ jem stolu nazaj in vzdihnil. ''Mislim, da nočete o nobeni stvari, ki je koristna, vedeti, Parr», je rekel. «Ni- kar ne zasmehujte Yaleja. Ta mož ima nenavadne in posebne sposobnosti. Dej¬ stvo, da Vi teh njegovih talentov ne razumete, ne napravlja teh manj čudo- vitih.» «Vi vendar ne trdite,» je menil Parr, ki je bil pripravljen na ugovor, «da vzame mož v roke patrono in Vam samo na podlagi otipavanja lahko opiše osebo, ki je zadnja držala patrono v rokah? Prav tako ne morete vedeti, kaj je do- tična oseba mislila. To je bedasto!» «Nič ni bedasto^, je menil komisar mirno. ■ Znanost psihometrije velja že mnogo let. So ljudje, ki so za vtise zelo sprejemljivi in v položaju, da ugotavljajo važne stvari. Eden takih ljudi je Yale.» «On je bil tu, ko je bil izvršen umor», je odgovoril inšpektor Parr. «On in Beardmorejev sin Jack nista bila od¬ daljena od kraja zločina niti sto yardov, in vendar Yale ni ujel zločinca.» Komisar je prikimal. Tudi Vam se ni posrečilo», je rekel. «Pred dvanajstimi meseci ste mi pripo¬ vedovali o svojem načrtu, kako boste prijeli Rdeči krog, in jaz sem soglašal z Vami. Mislim da sva oba preveč pri¬ čakovala od Vašega načrta. Morate po¬ skusiti nekaj drugega! Ne rečem rad, vendar mora biti tako.» Parr nekaj trenutkov ni odgovoril. Potem pa je pristavil na začudenje ko¬ misarja stol k pisalni mizi in je sedel nepovabljen. «Gospod,» je rekel, «moram Vam ne¬ kaj povedati.> Parr je postal tako resen, tako nič samemu sebi podoben, da ga je mm CENENO ČEŠKO PERJE! 1 kg sivega opuljenega perja Din 70’—, napol belo Din 90-belo Din 100 —, boljše Din 125 — in Din 150 —, mehko kot puh 200 do 225 Din, boljša vrsta Din 275-—. Pošiljatve carine proste. Vzorec zastonj Blago se tudi zamenja in neugajajoče vzame.nazaj. Naročila nasloviti samo na BENEDIKT SACHSEL LOBEZ 22 u PLZNA (Češkoslovaška). Poštne pošiljke potrebujejo iz Češkoslovaške v Jugoslavijo približno 10 dni. mogel Morton samo presenečen pogle¬ dati. (Tolpo Rdečega kroga je lahko prijeti. Prijel bom vsakega posameznika. Toda jaz skušam izslediti poglavarja. V to svrho pa mi morate dati malo večja po¬ oblastila.» «Malo večja pooblastila?» je vprašal komisar kakor zadet od strele. «Kaj, za vraga, mislite s tem?» «Takoj bom pojasnil.* Parr je pojas¬ njeval tako dobro, da je zapustil zelo zamišljenega komisarja. Ko je Parr zapustil komisarja Mor¬ tona, je najprej obiskal neki biro sredi mesta. V tretjem nadstropju v prav malih pi¬ sarniških prostorih ga je pričakoval de¬ tektiv Derrick Yale. Velika je bila raz¬ lika v pojavih obeh mož. Yale, razdražljiv, nervozen in občut¬ ljiv sanjač, Parr, kompakten in mesnat ter dozdevno ne v stanju, da bi produ¬ ciral tudi lastne misli. «Kak je bil uspeh Vašega razgovora, Parr ?» «Ne posebno dober», je odgovoril Parr žalostno. «Mislim, da ima komisar nekaj proti meni. Ali ste mogli kaj ugotoviti?» «Odkril sem Vašega moža z zobnimi bolečinami», je bil presenetljiv odgovor. «Njegovo ime je Sibly, po poklicu je mornar. Videli so ga naslednjega dne v bližini hiše. «Včeraj» — pri tem je vzel v roko brzojavko — «so ga radi pijano¬ sti aretirali in pri njem so našli samo- basalni revolver, ki je po mojem mišlje¬ nju orožje, s katerim je bil izvršen zlo- 315 čin. Spominjali se boste, da je bila krogla, katero so vzeli iz ubogega Beard- moreja, izstreljena dozdevno iz takšnega revolverja.» Parr je strmel začuden vanj. «Kako ste to odkrili?» Derrick Yale se je tiho smejal. Vi prav malo zaupate v moje sklepe», je rekel in v njegovih očeh se je opazil blesk veselosti. «Ko sem se dotaknil do- tične patrone, sem bil' tako siguren, da sem videl moža, kakor sem siguren, da vidim Vas. Poslal sem enega svojih ljudi tja, da je vršil poizvedovanje, in to je rezultat.» Pokazal je na brzojavko. Parr je stal mirno pred Yalejem, glo¬ boke gube so se pojavile na njegovem obrazu. «Torej je prijete, je dejal mirno. Rad bi vedel, ali je pisal tole.» Odprl je svojo žepno knjigo in Yale je opazil, kako je Parr potegnil iz nje ko¬ šček papirja, ki je bil ožgan, kajti robovi so -bili črni. Yale je vzel papir iz njegove roke. Kje ste to našli?» je vprašal. «Vaše oči, gospod, so tako prodirne, da kar razgaljujejo ženske .» ■> Nekdo je lahno potrkal na vrata. «Jack Beardmore», je rekel Yale pol¬ glasno. Jacku Beardmoreju so se videle na obrazu posledice skrbi polnih dni, ki jih je preživel. Pokimal je Parm in pristopil s stegnjeno roko k Yaleju. «Ali se je zgodilo kaj novega ?» je vprašal Yaleja in se obrnil k Parru: «Vi ste bili včeraj pri nas doma, gospod Parr. Ali ste kaj našli?» «Nioesar, o čemer bi se izplačalo go- voriti», je odgovoril Parr. «Pravkar sem obiskal Froyanta, ki se nahaja v mestna, je rekel Jack. «Obisk ni bil zelo uspešen, zakaj mož se nahaja v zelo obžalovanja vrednem, nervoznem stanju.a Povedal pa Jack ni, da je neuspeh njegovega obiska obstojal v tem, ker ni videl Talije Drummondove. Samo eden obeh mož je uganil povod Jackovemu razočaranju. 316 Yale mu je pripovedoval o aretaciji, ki se je izvršila v zadevi umora očeta Jamesa Beardmoreja. «Ne bi imel rad, da bi si zaradi tega delali prevelike upe,» je rekel, «zakaj četudi je to mož, ki je ustrelil Beard¬ moreja, je vendar samo eden pomoč¬ nikov svojega poglavarja. Slišali bomo bržkone staro zgodbo, da je bil siromak in da se je dal pregovoriti od poglavarja Rdečega kroga. Mi smo od končne rešitve te zadeve prav tako oddaljeni kakor prej.» Parr, Yale in Jack Beardmore so za¬ pustili pisarno in stopili na cesto, ob¬ sevano od jesenskega solnca. Jack je imel razgovor z državnim pravdnikom, ki je uredil zadeve glede dediščine, ter je spremil oba moža, ki sta šla proti kolodvoru, da bi se popeljala v mesto, kjer so imeli aretiranega do¬ zdevnega morilca. Stopali so baš po eni najživahnejših cest, ko je Jack nenadoma nehote vzkliknil. Na nasprotni strani ceste se je nahajala zastavljalnica in neko dekle je stopilo iz stranskega vhoda, katerega so se posluževali dotič- niki, ki so potrebovali trenutna posojila. «Za ,vraga», se je zaslišal Parrov brez¬ barvni glas. «Že dve leti je nisem videl.> Jack ga je pogledal z velikimi očmi. «Vi je že dve leti niste videli», se je začudil Jack. «Ali govorite o oni dami?» Parr je prikimal. «Mislim Talijo Drummondovo», je mimo odvrnil. «Ona je sleparica in pri¬ jateljica sleparjev.» 7. Ukradeni malik. Ko je Jack to slišal, je bil ves po¬ parjen. Stal je tu, ne da bi se mogel gibati ali • govoriti, .dočim je dekle, ki dozdevno ni videlo opazovalcev, poklicalo avto in se odpeljalo.' «Kaj, hudiča,« je iskala tam?» je rekel Parr. % «Sleparica in prijateljica sleparjeva, je ponovil Jack mehanično. «Za božjo voljo! Kam greste?» je vprašal hitro, ko je hotel inšpektor Parr prekrižati vozno cesto. «Hoeem dognati, kaj je iskala v zastav¬ ljalnici*, je menil Parr. «Najbrže je bila tam, ker ji je nedosta- jalo denarja. To vendar ni zločin.* Jack je govoril in se zavedal, da slabo brani Drummondovo. Talija Drummondova tatica! To je bilo neverjetno, nemogoče! In vendar je sle¬ dil brez odpora detektivu, ko je ta pre¬ koračil cesto. Šel je za njim po temnem hodniku v zastavljalnico in je bil pri¬ soten v sobi poslovodje, ko je pomočnik prinesel predmet, ki ga je Talija zasta¬ vila. Bil je mal, zlat kipček Bude. «Zdelo se mi je čudno», je dejal poslo¬ vodja, kateremu se je Parr dal spoznati. «Na ta predmet si je hotela izposoditi samo deset funtov, čeprav je kipček vre¬ den najmanj sto funtov.» «Kaj je rekla?» je vprašal Derrick Yale, ki je bil doslej le molčeč poslu¬ šalec. «Dejala je, da potrebuje denaF in da ima njen oče neštevilo takih kurioznosti. Ona da potrebuje samo toliko denarja, a pozneje da bo malika zopet rešila iz. zastavljalnice.» «Ali Vam je dala svoj naslov? Kakšno ime je navedla?» «Talija Drummondova,» je rekel po¬ močnik, «stanujoča 29, Park Gate.> Derrick Yale je vzkliknil. «To je vendar naslov Froyanta?» Jack je predobro vedel, da je to naslov skopega Harveya Froyanta, in spomnil se je z naraščajočo poparjenostjo, da je Froyantovo priljubljeno opravilo, zbirati take stare orientalske predmete. Inšpek¬ tor je dal sprejemno potrdilo o maliku, ki ga je vtaknil v žep. «Sedaj gremo poiskat gospoda Fro- yanta», je dejal Parr, dočim je Jack ob¬ upno skušal posredovati. «Za božjo voljo, nikar ne napravljate deklici neprijetno¬ sti, je prosil. «Najbrže je podlegla tre¬ nutni izkušnjavi — jaz hočem vse ure- diti.» Derrick Yale je pogledal mladega moža z resnim, razumevajočim pogledom. «Vi torej poznate gospodično Drum¬ mondovo ?» Jack je potrdil. Čutil se je preveč po¬ parjen, da bi govoril. Lotevala se ga je neumna želja, da bi zbežal in se skril. «To je nemogoče», je rekel inšpektor Parr odločno. Sedaj je bil Parr zopet policijski uradnik. «Sedaj grem k Fro- 317 yantu, da bom videl, če je bil predmet zastavljen z njegovo vednostjo.* '«Potem morate iti sami», je rekel Jack jezno. Jack ni mogel biti priča dekletovega ponižanja. Bilo je strašno, < je dejal z žalostnim glasom, «bi bil moj oče sedaj še živ.» Yale je storil vse, da bi ga pomiril. Povedel ga je v svojo pisarno in skušal njegove misli napeljati na prijetnejše zadeve. Bila sta četrt ure v biroju, ko se je oglasil telefon. Bil je Parr. ,«No?» je vprašal Yale. «Prijel sem Talijo Drununondovo in bom jutri predložil tožbo proti njej*, je bil kratek odgovor. Yale je počasi odložil slušalko in se obrnil k mlademu možu. «Ali je aretirana ?» Jack je uganil raz¬ govor, preden je .Yale govoril. Yale je prikimal. Jackov obraz je bil popolnoma bel. «Vidite, Jack,» je rekel Yale mirno, «Vi ste se najbrž prav tako varali kakor Froyant. Dekle je tatica.* «In četudi je tatica ali celo morilka,« je trdovratno odvrnil Jack, «jaz jo lju¬ bima (Dalje.) NE ZAUPA V SEBE. Poznavalec. «Vi ste bili v Rimu? Ali ste si ogledali Vatikan, muzej in predvsem sikstinsko ka¬ pelo?® «Seveda!» «Povejte mi, ali sikstinska kapela igra res tako izvrstno!® Dobro se bo omožila. Ona: «Ah, ljudi Zdenko, kdaj se bova poročila ?> On: «Lepo te prosim, dokler z goto¬ vostjo ne vem, kje naj si izposodim frak in cilinder, ni mislti na to !> KRIŽANKA «ŠTEDILNIK». Vodoravno: 1 prebivalka velikega slo¬ vanskega mesta, 5 presledek ali medčasje, 10 pogojnik, 11 odkoder kaj prihaja, 12 druga beseda za Žida, 14 žensko ime, 16 osebni zaimek, 17 staTa vprežna oprava. Navpično: 1 eden vodilnih jugosloven- skih politikov, 2 označba za visokost glasu, ki ga zmore oseba pri petju, 3 predvojno društvo slovenskih akademikov v Pragi (dru¬ gi sklon), 4 vranji glas, 6. vrsta, 7 žensko ime, 8 pridevnik, ki označuje dobro lastnost, d svetopisemska oseba, 13 kemičea proces v prirodi, škodljiv železu, 15 druga beseda za gib, 18- osebni zaimek. Berač. , TUJI HUMOR. V «suhi;> Ameriki se je pripetila tale zgodba: «Povejte mi, ali lahko dobim v tem kraju kje pravo dobro žganje ?» je vpra¬ šal tujec domačina. «Ali vidite tamle poslopje ?» je vprašal domačin. «T)a.> «To je naše sodišče, tujec», je nadalje¬ val domačin. «In takoj poleg se nahaja cerkev.» «Da, toda ... «Pustite me, da izgovorim«, je rekel domačin. «To sta edini poslopji, kjer ne morete dobiti žganja.» («Gazette.») •* * * Ob vodopadu Rena pri Schaffhausenu. «Škocl'a. da: ostane toliko vode neizrab- ]jene», je pripomnil debeli turist. «Prav imate», je dejal njegov sosed. «Mi mnogo premalo izrabljamo svoje vodne sile, ,belinfSCemog‘. Vi ste gotovo inženjer?» . «Ne. Trgovec z vinom.>> («Echo.») * sfe r sfe Anica: «Mislim, da se je Lilika ven¬ darle poročila s Fricem.» Nelka: «Zakaj?» Anica: <;Ker jo sedaj vedno vidimo v spremstvu Hugona.» - («Life.») ZGODBA O ARONOVEM KONJU. Žid Aron je jezdil po stepi in srečal Vasila, vojaka rdeče armade. Kar je tvoje je moje, kar pa je moje, ni tvoje, si je mislil pretkani vojak in lepo snel Žida s konja, na katerega je potem po¬ sadil samega sebe. Žid je komaj odnesel zdravo kožo. Aron, ki je vedel, da je vojaški povelj¬ nik strogo zabranil vsako ropanje, je šel naslednjega dne k poveljniku in mu ob¬ razložil vso zgodbo. Poveljnik je dal poklicati pred sebe vse vojake in Aron je pokazal roparja Vasila. Toda Vasil je z vso gotovostjo trdil, da konja ni nikomur vzel, nego ga je le našel. «Kako si ga mogel najti, ko sem pa jaz sedel na njeno, je jadikoval Aron. «Ali je to res?> je nahrulil poveljnik vojaka. «Res, res sem našel obadva,. konja in žida,» je pojasnjeval Vasil, «ker pa Žida nisem potreboval, sem ga pustil v grmovju ter vzel samo konja s seboj.. .> Indaja konzorcij ,,«Skovirja> ▼ Ljubljani (predstavnica Karija Križaj-Omladi& ▼ Bolni dolini. — Urajmja Kliko BambiS v Ljubljani.— Tiska Dalnižka tiskarna, d. d. ▼ Ljubljani (pradstavnik Uiroalav AmbroM}.