182
Povest o bolesti.
(Spisal   Gnjevoš.)
fiila sva prijatelja — rad sem ga imel. Vse mi je bil: oče in mati, I brat in sestra. Tako ljubeče so gledale njegove oči, in njegova beseda vcdno odkrita kakor pri spovedi. Mislil je veliko in mnogo se je učil in marsikaj znal.
Od prvega detinstva sva se poznala. Tako se mi zdi, kot da se je zgodilo to danes, pa je že dolga vrsta let od takrat, ko je prišcl njegov oce, učitelj, v našo vas. Imel sem takrat komaj pet Iet m bolehen sern bil in slaboten. Otroci me niso marali v svojo družbo, ker nisem mogcl letati in skakati tako urno kot drugi. Zato sem presedel doma na vrtu po cele dneve. Žalcstno sem pogledal, če sem zacul veselo kričanje otrok, in pogosto sem jokal pod visoko hruško in premišljeval, kako bi bilo lepo, čc bi bil tudi jaz zdrav, da bi mogel med otrokc, da bi se z njimi igral in kratkocasil,
Pa je prišel nekoč k nam učitelj s svojim Jankcm, in doba mojega samotarjenja je bila končana. Prvi hip sva bila z Jankom prijatelja; kajti Janko ni bil nič razposajen in z menoj je govoril kot še nihče drugi. Šel sem ž njim v šolo in kazal mi je knjige s slikami. Takrat še nisem znal čitati, in tudi njemu je Šlo to delo Še zelo počasi cd rok,
Vendar sva imela pa obilo veselja, in popoldne je minilo, kakor bi trenil. Še spcmnil se nisem, da je treba iti domov, ko se je zvečcrilo. Starejša učiteljeva Kcerka je igrala klavir in z Jatikom sva jo posluŠala. Tako Iepo je bilo v polumračni sobi, in zvoki vesele godbe so me zasnivali, da sem skoraj pozabil, kje sem. Ravno sem bil namenjen k vecerji, ko je potrkala na vrata moja mati — in spominjam se, kako sem šel nerad z njo domov. Samo obljuba, da pride Janko drugo jutro k nam, me je nekoliko potolažila. Ko je zjutraj Janko prišel, sem bjl ves vesel. Šla sva na vrt in sva govorila vscmcgoce. On mi je pravil o kraju, kjer je njegov oče služ-boval preje, o mestu, o lepih vrtovih, ki so tam; jaz pa sem ga poslušal in bil ves srečen. Naposled me-je vprasal, zakaj ne grem nič med otroke, Čudno me je dirnilo to vprašanje, in sram me je bilo. Povesil sern oči in mu nisem odgcvoril dolgo časa. Ustnice so se mi začelc polagoma tresti, in poglcdal sem ga žalostno. On je pa zrl name z začudenjem, in plaha skrb mu je trepetala v očeh.
»Veš, Janko . . . otroci me nc marajo ... ne marajo zamc . .. ker sem tako slaboten.«
Zelo ležko sem izrekel te besede in bilo mi je kot na žarjavici. Nič nisem vedel, kam bi poglcdal, in roke in noge so mi bile v nadlego.
Janko pa se je razvnel in je bil zelo hud na otroke. Tolažil mc jef češ, da me ima on rad, da bo vedno hodil k meni, ali pa jaz k njemu. To me jc potolažilo.   Zaupno sem se sklonil k njemu in mu potcžil bolestno:
»Veš, »pokveka« mi pravijo.«
183
»Nič ne veruj in nič ne maraj za to,« mi je zopet rekel Janko pri-jazno, in zacela sva se igrati,
Tako je bilo sklenjeno najino prijateljstvo.
Odslej je bilo mcje življenje nekaj časa kakor jasen, solnčen dan. Nič več žalosti ni bilo v mojem srcu, in tudi telesno sem se začel bolje razvijati.
Ko sva z Jankora začela hoditi v šolo, sva vedno sedela skupaj in pri učenju sva pomagala drug drugemu. Čc pa nama kaka rec le ni šla, nama je pomagal učitelj. In dncvi so minevali, meseci in leta. Polagoma sva pozabila iger in pridno sva zahajala v Šolsko knjižnico. Mene tovariši niso več prezirali; no, tudi jaz nisem bil nič več jezen nanje; pozabil sem na vse psovke. A v družbo svojih tovarišev nisem zahajal, ker sem se pač najbolje počutil pri učiteljevih. Lepi so bili tisti časi in vedno mislim nanje s hrepenečo radostjo.
Polagoma je prisel čas, ko sern mcral v mesto v Šolo. Jesen je pri-hajala, ko mi je povedal oče, da pojdeva z Jankom v mesto, Bil sem vcsel in žalosten obenem. Cele dnevc sva blodila z Jankom po polju in po trav-nikih in sva se pogovarjala, kako bo v mestu. Mcni kar ni hotelo v glavo, ko mi je pravil Janko eno ali drugo o dijaškem življenju. Gledal sem ga debelo, poslušal in izpraševal; a v vsem mi tudi Janko ni mogel dati pojasnila. Tako je prišlo, da se me je prvič polotila plaha in pritajena skrb za bodocncst.
Megleno je bilo tisto jutro, ko smo se odpravili v mesto. Vstal sem zgodaj in ves sem bil zmeden. Sam ne vem, kako mi je bilo pri srcu, ko sem zagledal učitelja in Janka prihajati k nam. Najrajši bi bil pobegnil in bežal daleč, bežal bi bil in se skril ... Pa je zaropotal voz pred hišico, in materi so se zasolzile oči. Tudi mene je zaskelelo v očeh, in le s težavo sem se branil solz. Hitro smo se poslovili, bolj s pogledi kakor z bcsedami — in voz je cddrdral. Ko smo se peljali skozi vas, so stali med vrati posamcznih hiš ljudje in vzklikali polumljive besede v slovo. Oče in učitelj sta govorila o marsičem, z Jankom pa sva večinoma molčala.
Ko smo se pripeljali na postajo, je vlak že stal tam in malo je manj-kalo, da nismo zamudili. Tudi v kupeju sva z Jankcm skoro ves čas mol-čala. Le tupatam jc eden ali drugi izpregovoril besedo; a že v glasu je odmevala tista nežna bolest, ki jo človek občuti samo takrat, ko gre prvi-krat z doma.
V raestu se je nam godilo kakor vedno ob takih prilikah, Šli smo na stanovanje, pustili tam svoje stvari in odšli nekoliko po mestu. Proti večcru smo se pa vrnili nazaj na stanovanje, in oče in učitelj sta se poslovila in odpeljala. Z Jankom sva pa žalostno gledala skozi okno, in vsak pogovor nama je precej zastal, Gospodinja, starikava, debela ženska, je govorila z nama le malo.
Polagoma sva sc privadila življcnju med tujimi ljudmi, in godilo se naraa je čisto prijetno. V šoli sva napredovala dobro, in težko sva čakala božičnih pcčitnic.
184
Malo pred Boiičem sem pa jaz dobil od doma pisrao, da je mati nckoliko bolna. V prvem trenotku sem se zelo prestrašil, a ko sem čital dalje, scm bil tako potolažen, kcr so mi pisali, da ni nič hudega ali ncvar-nega. In ko je prišel zaželjeni dan božicnih počitnic, sva se z Jankom veselo smehljaje odpeljala domov.
Ko sem vstopil po preteku treh mesecev zopet v rojstno hišo, me je obslo tako praznično sveto čustvo, da izprva nisem mogel reči nobene besede. Šele ko so mc vsi obstopili in rae pozdravljali, sem začel govoriti. Vprašal scm po materi. Oče mi ie rekel, da leži, češ, da se je čcz dan preveč utrudila. Vstopil sem v čumnato in s postelje me je pozdravil materin bolestni smehljaj,
»Pozdravljeni, mati! AH vam je že bolje?« sem hitel, Mati se je dvignila in mi položila tresočo roko krog vratu. Nobene bcsede ni bilo iz njenih ust, samo smejala se je in jokala od radosti,..
ZaČeli smo govoriti; in šele pclnoč nas je opomnila, da je treba iti k počitku.
Ko sem zjutraj vstal, sem šel najprvo pogledat k materi. Pozdravil sem jo, a ona mi ni odgovorila. Bila je tako zelo prehlajena, da ni mogla reči besede, Oče je šel po zdravnika, jaz pa sem sedel venomer pri materi, Bratje in sestre so hodili semtertja, vsi prepali in prestrašeni kakor sence.
Zdravnik je prišel, preiskal matcr in tolažil nas druge. Napisal je recept za zdravila, zapustil nam polno sladkih upov, in odšel- A preden so minile božičnc počitnice, sem bil sirota — raati se je preseiila k Bogu.
O ta bolest, kako je bila trpka in brezmejna! Jokal bi bil rad, pa iz zateklih, sklečih oČi ni bilo solze. Potožil bi bil rad komu svojo žalost, pa nisem moge! najti primernih besedi. Samo to sem čutil, da sem sam na svetu, sirota nebogljiva, v nadlego Ijudem. Tedaj je prišel Janko k nam. Prečul je z menoj vso noč pri mrtvi materi in me )e gledal s tistim vdano-bolestnim pogledom, ki nas v nesreči vedno tolaži, ker vemo, da scčustvuje z nami prijateljska duša . , .
Ko sem se vračal v mcsto, se nisem mogel ločiti od materinega groba.   Najrajši bi bil pokleknil v sneg in zaplakal in umrl tam na gomili,
Odslej se je začelo zame tisto borno dijaško življenje, o katerem sem že marsikaj čul, a si ga nisem mogel predstavljati. Zdaj pa je polagoma prišlo, kakor da bi čital žalostno, vsakdanjo povcst. Oče je začel od žalosti bolehati, bratje in sestre so se razkropili po svetu. Gospodarstvo je jelo pešati, dolgovi so se množili kot gobe po dežju, Jaz pa sem se tolažil z nado, da se nekoČ zopet snidem z ljubljeno materjc, In Čas ie potekal -— samo počitnic se nisem nič več veselil. V mestu in doma mi je bil Janko cdini tovariš. Zakaj razen njega nisem imel nikogar. Vsem sem bil predolgočasen;   nihče ni razumel moje bolesti-----------
Imel sem baš dokcnčati gimnazijo, ko mi je urarl oče, Težak je bil tudi ta udarec. Prebcdel sem cete noči v trpki bolesti in obupno iztezal roke v temo ...
Vesela družba.
186
Ko sva prišla z Jankom po dovrseni gimnaziji na počitnice, je bilo prodano naše posestvo, Daleč v gczd sem bežal tisli dan, da nisem videl, kako se je trgal kos za kosom od posesti, kako prehaja moj rodni dom v tuje roke. Janko je bil pri meni in mi je govcril o moči, o pogumu, o vztraj-nosti. Poslušal sem ga pač samo napol, dasi sem vedel, da izvirajo njegove besede 12 pravega, resničnega prijateljstva in socutja.
V jeseni sem se vrnil v mcsto. Nekaj časa sem bil namenjen na visokc šole, potem sem si pa za nekaj časa premislil. Hotel sem najprej v mestu dobiti kako službc, da bi si prihranil nekaj denarja in da bt dobil kje kako podporo jn bi Šele potem odrinil na Dunaj.
Z Jankom sva bila sedaj ločena. On je ostal še doma, ker je bil nekaj bolehen. V oktobru je pa prišel k mcni. Bled je bil in m&lo je govoril — tiha skrb je prevevala vse njegovo bitje.
»Blagor li, Janko, da moreš naprej,« sem mu rekel ob slovesu. Pogledal me je nežno, in njegova desnica jc lahno vztrepetala v moji roki.
»Ko bi vedel, s kako težkirn srcem grem, me ne bi blagroval,« mi je odgovoril lahno drhte.
Potcm sva se pa postovita. Tako tesno mi je bilo, ko je oddrdral vlak, da nisem vedel, kaj bi storil, Omahovaje sem odsel domov in nešteto žalostnih misli je bilo v mojem srcu.
Dolgo sem čakal, preden mi je Janko pisal.
»Danes vidim in spoznavam, kaj jc domovina, Tam poznas ljudi, govoriš ž njimi v jeziku, ki te ga je učila mati, in še na misel ti ne pride, da bi moglo biti drugačc. Tu pa je vse tuje, vse tako utesnjeno! Ljudjc so sicer tu, in mnogo je ludi dobrih; pa vendar se počutiš med njimi kot berač, neznan in neljubljen — in to jc bridko.
Potem pa to velikomestno življenje! Vse drvt, bega in vrvi semtertja. Plahi pogledi, izžeti obrazi, nesreca, bolest, radost, beraštvo, bogatija -— vsc sc kopiči in tesni drugo ob drugem, pa vendar je drugo drugemu tuje. Kakor velik stroj se mi zdi vsa ta silna mnoiica .. . Doma je pa vse tako Ijubko in preprosto.«
-Tako mi je pisal, in bil sem vesel in žalosten obenem. Odpisal sem mu urno, tolažil sem ga in ga bodril ter sem mu zagotovil, da pridem naslednje Ieto gotovG tudi jaz za njim.
Poznejša pisma so bila pa bolj vesela. Pogum je bil v njih in pa tisto sladko, mirno vesclje, ki ga človek čuti samo tedaj, če vestno vrši svoje dolinosti... V vsakem pismu mi je govoril o kakcm novem načrtu, ki ga bo izvršil, kakor hilro bo dokončal šolc. Na spomlad pa je postal zopet otcžnejši.
»Kaj bi člcvek vse naredil, Če bi imel zdravje in sredstva! Tako rad bi študiral, delal — pa moje moči pešajo! Kakor onemogel starec sem, ki hoče, pa ne more, Če se bo bolezcn hujšala, bom moral nekoliko prejenjati z ucenjem. Pa upam, da ne bo treba.«
Po preteku dobrih Štirinajst dni mi je pisal vnovič.
187
»V par dnch se vidiva! Vesel sem tega in boli me to. Ravno začel sem, pa moram prekiniti, Zdravnik mi je prepovedal vsak duševni napor, pa ukazal — dobro hrano. Pravi, da je nevarnost, da se me loti jetika. No» jaz mu ne verjamem. Tako mlad sem še in toliko neizpolnjenih nad ]e šc v meni, pa naj bi legel v grob! Saj to vendar ni mogoče.«
Čez par dni je pa prišel. Na mmenkastobledih licih so že bile začrtane prve gube, in obleka je mahedrala na njem kot na kolu, Oci so mu sijale medlo, daleč tam izpod čela.
Podal sem roko, in žalostna misel me je obšla. Nisem si je upal izreči, še sebi si je nisem drznil priznali. Samo bal sem se je kot nečesa ostud-nega ...
Govorila sva o tem ia onetn. Bil je čisto miren in še pošalil se je ob slovesu;
»Le preveč priden ne bodi; če ne, boš moral nekoč pccivati kol jaz!«
Nasmehnil sem se bolestno, in v duši mi je vstalo nehote mračno vprašanjc:
»Prijatelj, kaj če boš moral kmalu k večnemu počitku ...?«
Janko se je odpeljal, jaz pa sem ostal v mestu. Njcgova slika pa mi ni hotela izpred oči. Vedno sem ga videl v duhu, kako stoji pred menoj, s polsteklenimi očmi, bled in trepetajoč, in smilil se mi je; a pomagati mu nisem mogel! Videl sem, kako ničevo je življcnje. V najlepših dneh mora marsikateri s sveta. Zabolelo me je, da mora biti ravno Janko zapisan med te, a spomnil sem se božjc previdnosti in sem bil nekoliko pomirjen. »Čc pač mora biti tako, naj mu bo milosten On, ki mu je dal dih ajn duš(\« sem -vzdihnil često, in zdelo se mi je, kot da sem že tudi jaz sam ves bolan in da bcm kmalu tudi jaz med rajnimi. Natihem sem pa vendar upal, da se Janko doma, ob skrbni postrežbi ljnbečih svojcev, vendar pozdravi. In že sem sanjaril, kako bo drugo leto prijetno, ko bova zopct skupaj. šel scm včasih zvečer v park in sem sedel na kako samolno klcp. Tam sem premišljeval dolgo, upal in obupaval, in pogosto sem se šcle pozno v noč spomnil, da je treba iti domov počivat. fee ko scm ležaJ v postcljt, nisem rnogel zaspati, Kakorhitro sera zatisnil oči, sem uzrl pred seboj Janka, bledega, upalega, včasih tudi mrtvega na mrtvašk^m odru. In od dnc do dne sem nestrpno pričakcval pisma. Pisal sem mu tudi, pa nisem dobil odgovora. Težke slutnje so me obhajale ... Naposled vcndar nekaj:
Dragi!
Vcm, da se boš čudil, ker Ti totiko časa nič ne pišera. Tvoie pismo sem prejel, pa takrat sem biJ še tako slab, da se nisem mogel cdzvati. Vožnja me je namrec tako utrudila in uničila, da sem moral precej ob prihodu v postelj in do danes še nisem vstal. Tako zelo mučno mi je to, da Ti ne morem povedati. Sicer pa upam, da do začetka šolskega Ieta gotovo okrevam, Potem bo pa prijetnejše. Ti boš zopet pri meni, — in dajala si bova poguma drug drugemu.
Naj za enkrat zadostuje, ker težko pišem.   Pozdravljen!
Janko.