Kozličkov nauk
Pmlad je bila že daleč. Vroče solnčece je dajalo še zadnjo moč žitnim klasom, da dozore. Tistega večera se je odpravljal bradati kozliček na izprehod, da obišče znance.
Pod gozdom zagleda goske. Lepo v vrsti se zibljejo, druga za drugo, in čebljajo med seboj. Ko pride bradati kozliček do njih, sname klobuček in napravi najlepši poklon: »Kam pa ve, goske, mek, mek?« Goske sklonijo glave in zavozijo v travo na bregu, ne rečejo pa ne: Dober dan. Kaj še, da bi soseda vprašale: Kam pa?
Kozliček si gladi svojo bradico. Modro stoji in misli: Če eden pokima za dober dan, mora drugi tudi vsaj pokimati. Domišljavke, le počakajte, vas že naučim!
Trk! — Joj, so se goske ustrašile! Kar zagagale so od strahu in groze. Kozliček — hup — se je zakadil med nje in dajal z rogovi in nogami nauke na vse strani.                                               '
Če gredo zdaj kdaj goske v svoji vrsti pa srečajo kozlička z brado, že od daleč nežno kimajo in prijateljsko pozdravljajo: »Kozliček naš, dober dan! Kako se imaš?« Pa si misli zdaj bradati kozliček: »Naučil sem vas dostojnosti, goske neumne, kaj?! Saj ga ni pod božjim solncem, da bi mu moji rogovi vsega ne utepli v glavo, če je še tako malo soli v njej.«
Lida Vedralova