"V* \ - v ^ > ’ / v H . t ur ¥ V { naslovna tema Poslovni načrt 2005 Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. Najbolj skrbni lastniki Viharnik Poslovni načrt 2005 gospedarffvcB Sl@¥#n| drcnfee dd. ■h Silvo Pritržnik, univ. dipl. inž. hm Družba je v letu 2004 doživljala velike spremembe na področju organizacije, vodenja, kadrovanja in je z uvedbo nove tehnologije na področju žaganja lesa iglavcev postala ena največjih ponudnikov žaganega lesa v Sloveniji. Z odprodajo za poslovanje nepotrebnega premoženja in opustitvijo nedonosnih dejavnosti je družba svoj kapital osredotočila na področje primarne predelave, ki je težišče razvoja družbe, z namenom zmanjšanja odvisnosti od gozdarske dejavnosti. Pred nami je obdobje nenehnega izboljševanja poslovanja, ki zahteva znanje, vztrajnost, inovativnost in delavnost. V Gozdnem gospodarstvu bomo v poslovnem letu 2005 pospešeno delali na prenovi poslovnih procesov, ki bodo tržno usmerjeni do naročnika in v skladu s strateškimi cilji podjetja. Spremembe povzročajo vedno večja konkurenca, vedno večja moč in zahteve kupca, nove tehnologije in globalizacija. Samo podjetje, ki uspe v času in v skladu s svojo rastjo organizacijsko strukturo ustrezno spreminjati, lahko preživi daljše obdobje. Prilagajanje sodobnim oblikam organizacijske strukture podjetja pomlajuje. Spreminjanje organizacijske strukture je za podjetja zelo zahtevna naloga in spremljajo jo mnoge neznanke. Popolna integracija čistih teoretičnih modelov v poslovno prakso ni mogoča. V poslovni praksi je vsak primer integracije nekoliko drugačen. Skoraj vedno se stare oblike organizacijske strukture prepletajo z novimi oblikami organiziranosti. Konkretna integracija je zelo odvisna od trenutne kadrovske zasedbe. Strateške dejavnosti družbe so pridobivanje in trženje lesa iz državnih in privatnih gozdov, primarna predelava lesa in trgovinska dejavnost. Družba bo pri izvajanju aktivnosti za doseganje vizije in ciljev izkoristila prednosti in priložnosti, odpravljala slabosti in zmanjševala nevarnosti, ki ogrožajo družbo. Vizija družbe je postati vodilno podjetje na področju pridobivanja lesne mase iz gozda in prevzeti vodilno vlogo pri oskrbi-ljudi z' . lesom za njihove bivalne in energetske^o-trebe v severnovzhodnem delu Slovenije. Temeljni cilj poslovanja je, da z obstoječimi . viri, sposobnostjo in znanjem ljudi doseže, zadovoljiv dobiček, zaposleni v družbi paC zadovoljivo plačilo za opravljeno delo. Prilagodljiva ponudba oblega les^ s fleksibilnim krojenjem izbranih dreves in ponudba konstrukcijskega 'ter. drugega lesa za gradbene namene s prilagodljivo,, primarno predelavo in oblega lesa zdMj potrebe trga je osnovna izdelčna Zima je tu in čebele počivajo. V prvih toplih januarskih dnevih so se spreletele in sedaj nadaljujejo z zimskim počitkom. Pozimi imajo čebele v panju najraje mir. Ob otoplitvi, ko temperatura v senci zraste čez sedem stopinj, se odpravijo iz panja, otrebijo in v panj prinesejo nekaj vode. Nato se zopet združijo v gručo in čakajo na prve tople dni, ko bodo lahko v okolici poiskale prve grudice cvetnega prahu. So pa ti dnevi prav primerni za izpopolnitev našega čebelarskega znanja. V naši reviji Slovenski čebelar je vedno obilo napotkov za boljše in uspešnejše čebelarjenje. Prav tako je letos vsak čebelar dobil ponatis knjige našega največjega čebelarja Antona Janše. Bil je prvi državni čebelarski učitelj na dvoru Marije Terezije. Trditve, ki jih je postavil v svoji knjigi Čebelarski nauk, veljajo še danes. Ob pre- biranju te knjige se spomnimo tudi na deset zlatih čebelarskih zapovedi; vsak čebelar, ki se jih bo držal, bo lahko uspešno če-belaril. Pa si jih poglejmo: 1. Hrani čebele pravilno! 2. Imej samo močne panje! 3. Združi slabotne panje! 4. Ne uganjaj pri čebelah nikakih umetnij! 5. Daj čebelam mir! 6. Bodi pri pitanju previden! 7. Jeseni čebelam primerno zmanjšaj prostor! 8. V čebelnjaku imej red! 9. S satovjem dobro gospodari! 10. Ne oddajaj medu za vsako ceno, ampak počakaj dobrega kupca! Zima je tu Ob teh zapovedih, veljajo že več kot sto let, se kaj hitro najdemo, kje smo grešili. Skušajmo se jih držati in uspeh pri čebelarjenju ne bo izostal. Vsak napreden čebelar pa bo te zapovedi s sodobnimi ugotovitvami in znanji še nadgrajeval, kar bo uspešnost čebelarjenja še povečalo. Uspešno čebelarjenje pa prinese veliko kvalitetnega medu, katerega naši zvesti kupci že kar težko čakajo. Konec meseca se bo prebudila tudi matica in zalegla bo prve celice. Porajalo se bo novo življenje in naraščalo bo iz dneva v dan, tako da bo naša čebelja družina ob prvih travniških in gozdnih pašah dosegla polno številčnost. w Milena Cigler Gregorc Kitice iz naše doline - izpod peresa Viktorja Levovnika D 25. november je bil pomemben dan za marsikoga, med drugim še posebej za pisatelja, pesnika in koroškega narodopisca Viktorja LEVOVNIKA iz Selovca. Ta dan je namreč omenjeni avtor ljubite- ljem lepe besede in pisne dediščine, zapisane po pogovoru oz. ustnem izročilu, predstavil knjigo, ki jo je čakal in končno dočakal ob pomoči Literarno kulturnega društva Beseda Dravograd ter številnih sponzorjev, ki so pomagali, da je ta prikupna knjižica zagledala luč sveta. Pozdravne besede obiskovalcem predstavitvene prireditve v prostorih knjižnice Dravograd je izrekla predsednica literarnega društva, Vesna ROGER LUŽNIC, med drugim pa je omenila, da Viktorja pač vsak pozna. Spoznajmo ga torej podrobneje kot pisatelja te knjige. I Z naslovnice nas s stopnic tipičnega koroškega stopnišča pred njuno hišico gledata nasmejana avtor in njegova žena Jožica, obdana s cvetlicami ali dobesedno ■ »v cvetju in asparagusu«. Slika je prava prispodoba njunega prisrčnega sožitja, saj drug drugemu stojita ob strani; ona s humorjem prenaša čudaštvo umetnika, on pa s strpnostjo miri njene strahove, čeprav jih je v zvezi s knjigo imel ’ tudi sam in do konca ni ver-1 jel, da bo stvar uspela. I O rojstnih podatkih le to, da je luč sveta zagledal 1.1931 v Selovcu pri kmetu Lampretu, kjer je mama, ki je bila razgledana in načitana ženska, služila. Potem se ji je nasmehnila sreča, da jo je zasnubil Kogovški Tonč in rekel je: »Bo pa le pob imel bajto!« Kar se je tudi zgodilo. Pripeljal je v to »bajto« ženo Jožico, skupaj sta zastavila in z dvema hčerkama preživljala dneve med predanostjo zemlji, železarni, prireditvam, pisanju in trenutki, ko se je družina zbrala ob mizi. Kdaj je sploh utegnil pisati, boste vprašali, vendar odgovor poznamo predvsem tisti, ki smo »iste sorte«, torej pesniki in pisatelji. Prikrajšamo se pri drugih stvareh, tudi pri spancu, takšna je ta reč! Tako je minilo štirideset let. Knjiga obsega tri poglavja: splošne tekste, narodopisje in poezijo. Večina tekstov iz poglavja Splošno je bila objavljena v različnih revijah, predvsem pa v Viharniku in Koroškem Fužinarju, Mladih potih, Odsevih oz. Odsevanjih, od zamejskih pa v Rodni grudi, Božjih stezicah, Celovškem Vestniku in drugje. Viktor sodeluje v Sekciji za ljudsko slovstvo pri Inštitutu za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalne SAZU v Ljubljani. To sodelovanje je nastalo po naključnem srečanju z dr. Marijo Stanonik in dr. Marijo Makarovič. Gradivo, ki ga zapiše po pogovoru z ljudmi, je v obliki pripovedk, smešnic, bajk, legend, šal in ugank. V to poglavje je uvrščenih štirinajst primerkov tega žanra. Prikupen je avtorjev slog, ki je svojstven in izviren in vsebuje veliko starih koroških besed, kot npr. »skurne reči«, »prirajmati se« idr. Pripoved Od Prednika do Urbana je v slogu potopisnih del, zato je tudi ostal izraz »cesarska cesta«, čeprav ga že davno ne uporabljamo več. A mislim, da bi zgodbi odvzeli izvirnost, če bi spreminjali te starodavne izraze, saj izhajajo iz ljudstva. Tudi v poglavju Poezije je štirinajst primerkov pesmi, med katerimi vsekakor prednjačita pesmici Ptiček in železo in Žganjekuha. Prva oriše avtorja kot tenkočutnega opazovalca vsega živega, kar v meglenih zimskih jutrih razveseljuje dušo delavcem nočne izmene. Poanta je v kontrastu med ujetostjo v negibno materijo, ki ubija duha, in drobcenim bitjecem na veji, ki drobi svojo pesmico in blaži to ubijanje in depresivnost delavca velike monumentalne zveri, ki požira ljudi - železarne, v nič svetlih in mrzlih jutrih. Vsekakor je knjiga vredna branja in še pa še jo bo odpiral bralec, saj Viktor poziva k dobroti in medsebojni ljubezni in je strasten borec proti nasilju, odtujenosti in sovraštvu med ljudmi. Skratka, ko se »prebiješ« skozi njegovo knjigo, postaneš nehote ali mimogrede boljši človek! Hvala ti, Viktor! B V * f .' W l ! - ' ‘' i 11 Jji fSf*‘M| ~ : Jezikovne drobtinice: besedna družina Marta Krejan, prof. Besede so najpomembnejši del jezikovne zgradbe, ki se imenuje besedje ali besedišče. Besedje si predstavljamo kot nekakšno otočje, na posameznih otokih pa bivajo besede, ki so si med seboj podobne oziroma so med sabo nekako povezane. Take združbe besed imenujemo besedne družine. V besedno družino spadajo vse besede, ki imajo isti koren, to je tisti del besede, na podlagi katerega lahko delamo take in drugačne tvorjenke, in sicer tako, da korenom dodajamo različne morfeme (morfemi so najmanjši deli besede, ki imajo nek pomen: predpone npr. dodajamo spredaj, pripone zadaj). Dajmo se tokrat malce poigrati z besedami. In če se že igramo, naj bo temu primerna tudi beseda. Igra torej. Koren glagola igrati je igr-. Pa poglejmo, katere besede nastanejo, če temu korenu dodajamo različne pripone: Že samo z dodajanjem pripon smo našli šestintrideset besed, pomislite, kaj vse še lahko tvorimo, če jim dodamo še predpone oziroma ostale morfeme (poigrati, zaigrati, izigrati, predigra, žaloigra...). Poigrajte se s kako besedo tudi sami, kdo ve, kdaj vam to lahko pride prav ... Morda pa radi igrate »scrabble«? igračkanje igračkar igračkarija igriščen igriški igralstvo Viharnik igravost igrivost Na Mlakah, čisto blizu državne meje z Avstrijo, leži v idiličnem okolju Planšakova domačija. Okrog in okrog poslopij se razprostirajo travniki in proti gozdu pašnik, ki ga krasi cvetoče vresje. Čeprav leži kmetija na višini čez tisoč metrov, ni tako strma, kot bi bilo pričakovati. Posestvo ograjuje kot živa meja gozd in le hiša se spogleduje z nasprotnimi hribi, ki že pripadajo sosednji državi. Prelep razgled se razprostira nad dolino in kot nekakšen varuh bedi nad njo. Za mnoge ljudi iz doline je ta neokrnjeni delček sveta pravo zavetišče. Res je lepo in prelepo za tiste, ki sem zaidejo in se tukaj odpočijejo od mestnega hrupa. Mala lesena hišica skriva mnoge krute usode ljudi, trpljenje, onemoglost ter osamljenost. Pred desetimi leti je tu še gospodaril takratni gospodar Pepi, ki pa je na prvi maj izginil neznano kam. Tako sta ostala gospodinja Marta in sin Tone sama s svojo bolečino in skrbjo. Le nečakinja Jožica je s svojim prihodom prinesla delček sonca in kanček veselja v ta žalostni dom. Jože, po domače Planšakov Pepi, se je rodil 1939. leta kot deseti otrok na tej domačiji. S svojimi šestimi leti je izgubil mamo, nekaj mesecev prej pa zdravje. Povojni zakon je zahteval, da se morajo cepiti vsi otroci in odrasli, a takoj po cepljenju sta Pepi in njegova sestra zbolela in oba ostala invalida. Njemu je ohromela desna roka, sestra pa je pristala na berglah. Zdravniki so ugotovili otroško paralizo, a domačim je sum padel na cepivo, saj sta prej zdrava in normalna Zgodba Planšakovega Pepija otroka zbolela ob istem času po cepljenju. Nihče ni iskal krivca, a ta dva otroka sta ostala zaznamovana za vse življenje. Zemlja je rodila skromno kljub pridnim rokam, ki so jo obdelovale. Čas po drugi svetovni vojni je zahteval svoj delež kot tudi številna družina. Možnosti za preživetje so bile skromne, zato je tudi mladi bodoči lastnik kmetije v pomanjkanju in ob večnem garanju zrasel v klenega človeka, ki je okusil vse dobre in slabe strani življenja. A kljub temu je ostal veseljak, ki mu prijateljska družba ni bila odveč, ne v prostem času ne pri delu. Bratje in sestre so odšli, zato je moral še trdneje prijeti za delo in napeti vajeti, da je lahko gospodarstvo vodil skozi najbolj krizne čase, da je lahko nudil varnost in toplino svoji mladi družini. Gozd, njegov zavetnik in prijatelj mu je dajal kruh, pelaje žaga, pela sekira. Drevesa so padala, konji pokali v komate, ko so vlačili debele smrekove hlode. Ob njih se je znojil gospodar s cepinom, ko je moral tu in tam privzdigniti hlod, ki se je zagozdil za korenino; trpela je žival, trpel je človek. Vendar je bil to zaslužen denar! Težko prigaran zaslužek, ki ga je večji del stekel v nenasitno državno malho, le delček je ostal družini. K izboljšanju družinskega proračuna je sčasoma pripomogla tudi Marta s svojo zaposlitvijo čistilke v šoli na Pernicah. Konje je zamenjal star traktor, ki pa je še vedno dobro služil. Počasi sta šla z napredkom: ročno žago je zamenjala motorna, koso kosilnica in vse bi šlo na bolje, če ne bi... Pepi si je po petdesetem letu starosti poskušal pridobiti vsaj majhno pokojnino, a so ga vedno zavrnili. Ni pomagala njegova invalidnost, ne njegovo delo, ki ni bilo cenjeno, saj je delal le doma na kmetiji in v avstrijskih gozdovih. »Nimate delovne dobe, niste bili prijavljeni, niste bili v državni službi, saj ste delali zase na kmetiji,« take in podobne stvari je slišal vedno, ko je potrkal s papirji na uradniška vrata ali vrata zdravniške komisije. To ga je zelo jezilo in žalilo, zlasti, ker kmečko delo ni bilo cenjeno. Za tedanjo oblast so bili kmetje le nujno zlo, predvsem manjši, ki so ustvarjali res predvsem le zase, v kar pa so bili so prisiljeni, če so hoteli preživeti. Le nekaj hlodov letno so prodali in s tem poravnali davke. Nihče pa ni videl njegovega trpljenja ob delu, ko je moral uporabljati le levico in se še z njo upirati na koleno, nihče ni videl potu in tudi solz besa ob lastni nemoči. To ga je žrlo, peklilo in terjalo zadoščenje. Čas je mineval, desnica mu je vedno bolj slabela. Spet je zbral dokumentacijo za invalidsko komisijo in bil zavrnjen. Nekaj v njem se je začelo krhati, se lomiti, psoval je ta prekleti svet, zdravnike in državo, da ne poznajo usmiljenja do invalidov in od dela utrujenih in zgaranih ljudi. Domači so ga bodrili, mu prigovarjali, naj poskusi še enkrat. Tudi njegova invalidna sestra mu je skušala pomagati. A vse zaman. Zaprl se je vase in sklenil okrog sebe neprebojno lupino, tuhtal in obupaval in nikomur ni izdal svoje bolečine. In tako se je zgodilo. Izginil je brez sledu. Doma so ostale njegove osebne stvari in na verigo priklenjen hišni čuvaj, ki ga je vedno spremljal po vseh domačih poteh. Mnogo ljudi ga je iskalo, a vse zaman. Njegovo sled je spral dež, da so tudi psi ostali brez moči. Marta je doma trepetala in molila. »Ga bodo našli? Kam je odšel? Si je sodil? Kdo je kriv? ZAKAJ?« Mnogo vprašanj ji je rojilo po glavi. Strah je objemal njeno srce in se z vso silo širil po vsem telesu. Pa tako lepo ji je še govoril, ko ji je tistega popoldneva pomagal do postelje, da se je utrujena od bolezni ulegla, potem pa izginil. ZAKAJ? ZAKAJ? ZAKAJ?... Odmevalo je po vsej hiši, po vseh kotih je sovražni ZAKAJ zijal vanjo, jo grizel, ji pil moči, kolikor jih je še imela in nazadnje jo je zlomilo. Niti potok solza ni pomagal sprati bolečine, niti je olajšati, smilil se ji je sin, nečakinja, saj je tudi njej bil drugi oče. Vsi so neizmerno trpeli, tolažili drug drugega in še vedno upali, čeprav so iskalci že obupali. Tudi na avstrijski strani. A upali so še leto, dve, tri, pet. Takrat so ga uradno priznali za mrtvega in nihče ni vedel, kje počiva njegovo telo in zakaj ni želel biti pokopan, kot se človeku spodobi. Celih deset let je moralo miniti, da smo dobili odgovor na KJE in KAKO, a ZAKAJ je ostalo še vedno zavito v ugibanju. Pot ga je popeljala od doma, gozd ga je sprejel, a za vse ostale je bilo njegovo izginotje uganka. Mnogo ljudi ga je iskalo in srca so trepetala zanj. Ves trud je bil zaman, le trepetanje v srcih je ostalo. In upanje! Upanje, ki je gorelo, z leti ugašalo, a še vedno tlelo nekje na dnu in se mešalo z željo po vrnitvi ali spravi. Živ ali vsaj najden in krščansko pospremljen na zadnjo pot. Letos, konec junija, so končno le našli njegove ostanke in jih s pomočjo koščkov obleke, ki še ni docela razpadla, identificirali. Rešena je bila velika uganka. Sam je bil svoj sodnik, in to na kraju, do katerega pot so poznali samo on in gozdne živali. Gozd je bil njegov spremljevalec, gozd je bil njegov svat in pogrebec. Le gozd je vedel za njegovo bolečino, le on je videl njegovo dejanje. Zato ne obsojajmo človeka, ki ni našel drugega izhoda in je to storil z veliko duševnega trpljenja. Raje mu zaželimo, naj spokojno počiva na perniškem pokopališču, kjer mu gozdovi šepetajo večerni Ave in ptice žgolijo jutranji pozdrav. Počivaj, Pepi, saj si končno našel svoj mir in sorodniki olajšanje. In vedi, marsikatera lepa misel se utrne ob tvojem imenu in veliko lepih spominov nate še vedno živi ter korak obstane ob tvoji gomili, na kateri je še vedno zapisano: POGREŠAN! Vedno boš pogrešan v naših srcih, a če je tako hotela usoda ali celo Bog, se moramo s tem sprijazniti in upati na ponovno snidenje nad zvezdami. Tako tiho si odšel, nisi nam podal roke, le Bog je vedel, kje je tvoj korak obstal, a nam zapustil si gorje. Jože Strigi -Rebernikov dedi U‘2004 Na Rebernikovi domačiji na Navrškem vrhu nad Ravnami na Koroškem se je 16. novembra 2004 v večernih urah zgodil žalosten dogodek. V domači postelji je po daljši bolezni za večno zaspal Jože Strigi - Rebernikov dedi. Hitro se je razširila žalostna vest o smrti skoraj devetdeset let starega Rebemikovega dedija tudi med gozdarji, lovci in drugimi ljubitelji narave iz bližnje okolice, saj smo bili pri Rebernikovi domačiji že več desetletij vsi našteti zelo dobrodošli. Tudi sam sem rad zahajal k tej domačiji, obdani s košatimi smrekami in rdečimi hrasti, kjer me je vedno z veseljem sprejel tudi Rebernikov dedi. Pogostokrat sem pokramljal z njim v senci domačega oreha in kolikokrat mi je rekel: »Pob, ti ne veš, kolk stvari ti imam za povedat, kaj vse sem doživel v mojem življenju!« Pogosto so mu misli odhajale tja na Sv. Florjan pri Šoštanju, kjer se je 20. februarja 1915 rodil in v mnogoštevilni družini preživljal svoja otroška leta. Izmed štirinajstih otrok je bil najstarejši med sinovi, zato je moral že zelo zgodaj prijeti za delo. Mnogo stvari se je naučil od očeta, največ rokodelskih spretnosti pa se je priučil kar sam. Zrasel je sredi šentflorjanskih gozdov, vse življenje pa je bil povezan z lesom. Rebemikovega dedija so zelo dobro poznali kot samoukega tesarja, sodarja in coklarja tako na Štajerskem kot tudi na Koroškem. Bil je pravi vandrovec. Šel je iskat delo na Koroško in zašel na Ludranski vrh. Na številnih koroških kmetijah so bili veseli njegovih cokel, še posebno pa njegovih tesarskih spretnosti. Les mu je bil domač, domača pa mu je bila tudi divja Jazbina pod Uršljo goro, kjer je na zimo leta 1940 srečal Karpuhovo Lenčko, ki ni dolgo obdržala dekliškega imena Konečnik. Vzela sta se. Z ženo Lenčko je vzgojil hčere Heleno, Ivanko, Micko, Zofijo, ponosen pa je bil tudi na svojega sina Franca. Pričela se je 2. svetovna vojna in Štriglov Jože je hitro začel sodelovati s partizani. Tri leta je delal v rudniku Mežica, kjer je bilo njegovo delo povezano z lesom. Bil je rudniški tesar, po treh letih pa je odšel s partizani na Dolenjsko. V dolenjskih hostah je namesto puške prijel sekiro plentačo in žago. Postavljal je številne lesene objekte in mostove. Po končani vojni je Jožetova Lenčka kot agrarna interesentka namesto Karpuhove dobila Pušnikovo posest, kjer pa Štriglova družina ni ostala dolgo. Jože je po vojni za nekaj časa zamenjal sekiro in drugo orodje za obdelavo lesa z vajetmi in služil denar za družino kot furman iz strmih globač Uršlje gore. Leta 1955 so se prestavili Strigli na Rebernikovo domačijo na Navrški vrh. Pri Reberniku se je Jože ustalil in se z vso vnemo posvetil izdelovanju lesenih cokel, sodov pa tudi mlinskih koles. Tuja pa mu niso bila niti sedlarska dela. Svoje znanje je zelo rad prenašal na mlajše. Veselil se je življenja in dela, saj mu je več kot 50 let ob strani stala žena Lenčka. Leta 1993 sta praznovala zlato poroko. Njuno skupno veselje pa ni trajalo dolgo. Po ženini smrti je prevzela skrb nad že bolnim, a še zelo vitalnim očetom hči Ivanka, pa tudi ostali domači ga niso pozabili. Čeprav je bilo zdravje Rebemikovega dedija že vrsto let načeto, se ni pustil podjarmiti bolezni vse do usodnega padca na domačem dvorišču, kateri ga je priklenil na posteljo. Pogrešali bomo Rebemikovega dedija vsi, ki radi zahajamo k Reberniku, pogrešale pa ga bodo tudi stare jablane, pod katerimi je nabiral njihove sadove, in gozdni rob, s katerega je tako rad zbiral in sekal sečne ostanke za kurjavo. Zaječalo bo veliko mlinsko kolo pri Lipoldu v Koprivni, saj ga je pred leti Rebernikov dedi obnovil in mu podaljšal življenjsko dobo, zaškripal bo star tram, sesul se bo star sod. Gorazd Mlinšek Dobrota Tvojega srca nikdar ne bo pozabljena. V našem domu ostala je praznina in velika bridka bolečina. ZAHVALA Ob težki izgubi našega dragega moža, očeta, dedka in brata RAFKA VRANJEKA iz Slovenj Gradca se vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, darovali vence, cvetje, sveče in za svete maše, najlepše zahvaljujemo. Hvala Obrtni zbornici, šoferjem članom Avtomoto društva Slovenj Gradec, Osnovni organizaciji Zveze borcev Slovenj Gradec, gasilcem Gasilskih društev Slovenj Gradec, Šmartno, Stari trg in Golavabuka za spremstvo na pogrebu, govorniku Marjanu Križaju za ganljivo izrečene besede slovesa, g. župniku Petru Leskovarju za nagovor in za mašo zadušnico, hvala tudi nadžupniku Francu Rataju, šmarškim pevcem za zapete žalostinke ter pogrebni službi Komunalnega podjetja Slovenj Gradec. Prisrčna in iskrena hvala tudi Anici in Srečku Naverš-nik za izkazano pomoč v najtežjih trenutkih. Žalujoči: žena Milena, sin Božo in hčerka Bojana z družinama, bratje Ivan, Vinko, Edi in Štefan ter sestri Berta in Marjana. Franc Špegel r.,. rt m • , ,š i # f . „ rad, nikoli ne umre, samo nekje daleč, daleč je. 29. novembra 2004 je minilo leto dni, odkar nas je za vedno zapustil naš dragi sin, mož, oče, deda in brat FRANC ŠPEGEL iz Starega trga 229. Zahvaljujemo se vsem, ki se ga spominjate, postojite ob njegovem grobu in mu prižigate sveče. Vsi njegovi, ki smo ga imeli radi in ga zelo pogrešamo. osmrtnice, zahvale, spomini V spomin Tinetu Pritržniku Odhajajo na zadnjo pot znanci, prijatelji, sosedje. Tiho in spokojno. Odhajajo s poslednjim slovesom. V decembrski dan in vsakdanjost je trdo posegla težka novica, da je po nekaj mesecev trajajoči bolezni preminil gospod Martin Pritržnik iz Kajuhove ulice, davno nekoč, a tudi še vedno Štihov Tinče iz Šmiklavža. Tam mu je stekla zibel pred 82 leti v številni kmečki družini. Mladost mu je naložila trdo kmečko delo, v času vojne vihre se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju, dočakal svobodo, se kmalu odpravil iskat delo v mesto, domačijo pa prepustil sestrini roki in ljubezni, kajti enega brata je izgubil med vojno, drugemu pa ni prizanesla tedaj še neozdravljiva bolezen. Tine je našel delo v slovenjgraški bolnišnici kot upravljavec in vzdrževalec energetskih naprav, tu spoznal svojo bodočo življenjsko tovarišico Anico, poročila sta se in dom je napolnil otroški vrisk sina Silva in kmalu še hčerke Tine. Ko je v teh letih stanovanjska zadruga Novi dom zastavljala gradnjo zasebnih hiš, sta se z veliko načrtov in volje pridružila tudi Pritržnikova, delila napore, optimizem in veselje z graditelji, bodočimi sosedi, in se končno vselila v svoj ljubljeni dom, obdan z razkošno zelenico in vrtom, ki je bil njuna sprostitvena delovna ljubezen. Sreča je domovala v hiši ves čas, ponos, da sta otroka dosegala in dosegla zastavljene študijske in življenjske cilje, si pridobila poklic in zaposlitev, in še tišja sreča, da je pri hiši bilo doma trdno zdravje. Martin, Tine Pritržnik, je odgovorno izpolnjeval poklicne naloge in dosledno, vestno in natančno vse do upokojitve pred 20 leti. Pred desetimi so se nanj zgrnile zdravstvene težave, se stopnjevale, potrpežljivo in z nepopustljivo voljo in optimizmom jih je premagoval, a letos je po težki operaciji zdravje njegovo hitro pešalo in opešalo. Družina mu je s skrbno pomočjo in toplino razumevanja žrtvujoče stala ob strani in srčno, ga negovala in življenje mu je naklonilo preminiti med svojimi najbližjimi in doma. Za Martinom Pritržnikom ostaja praznina, praznina v srečnem domu in praznina v soseščini, s katero je živel v zglednem sožitju. Pogrešali ga bomo, pogrešali bomo modro odmerjeno kleno in blago besedo njegovo in svetovano dobrosrčno, pogrešali preudarnega in dobrosrčnega soseda, človeka, zavezanega izgorevajoči večni skrbi za dom in družino; pogrešali bomo vriskanje njegove harmonike, ki je vabila ob poletnih večerih k veselju in druženju, in šaljivo in dobrohotno igrivo in optimistično besedo, prijazno šalo in razumevajočo človeško toplino, pogrešali pomoč njegovo, saj nikoli ni znal reči ne, ko je bilo potrebno pomagati, in pogrešali bomo njegov širokosrčni nasmeh in razigrano pesem, še bolj pa razkošje prijazne družbe, kadar smo se skupaj veselili veselja vrednih dogodkov. Naklonjenost razumevanju, sožitju in pomoči pa trmasta vztrajnost, doslednost in misel, daje s skupnimi močni vedno mogoče najti rešitev, tako v poklicnem okolju kakor v družini in med sosedi, so ga umestili v ugled in odmerili nedeljivo spoštovanje vseh, ki s(m)o ga poznali, več, prerasel je v zgled, kako pomeni imeti delo rad in zanj izgorevati, kar je moč in zadovoljstvo biti srečen in doživeti polnost bivanja. In zato naj ob njegovi smrti izrazimo našo zahvalo za vse, kar nam je Tine Pritržnik pomenil in dal, nas človeško bogatil in s tem z blagostjo zavezal spomin, ki nas bo vračal med dogodke minevanja tedaj, ko se bomo ustavljali pred grobom njegovim ali vzeli v prijateljski in sosedski družbi v misel prijazno besedo in podobo njegovo. Hvala ti, sosed Martin za vse lepo in dobro v našem skupnem sobivanju in času! T.T. Spomin 1|;, ty, tat Spomin je edini cvet, ki ostane, ne oveni, je edina luč, ki ne ugasne. Za vso dobroto, ki sta nam jo dala, iz srca hvala. :t; 16. januarja 2005 bo minilo eno leto, odkar nas je zapustila draga mama in stara mama IVANKA JAVORNIK z Razborce 18 pri Mislinji, 24. avgusta 2004 pa je minilo dvajset let, odkar nas je zapustil dragi ata in stari ata RAFAEL JAVORNIK iz Razborce 18 pri Mislinji. Hvala vsem, ki ju ohranjate v lepem spominu. Sin Ivan, hčerki Zdenka in Janja z družinami. ZAHVALA Ob boleči izgubi naše drage mame in babice MARIJE JEROMEL, Tisnikarjeve mame iz Male Mislinje, se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, znancem in prijateljem, ki so jo spremljali na zadnji poti, ji darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Hvala vsem, ki ste nam kakorkoli pomagali v težkih trenutkih žalosti in nam izrazili ustno ali pisno sožalje. Zahvaljujemo se gospodu župniku Tinetu Tajniku, cerkvenemu pevskemu zboru, Marjanu Križaju za izrečene ganljive besede slovesa, Robertu Puru za odigrano Tišino, iskrena hvala Jerneju Završniku za opravljene pogrebne storitve. Hvala vsem, ki postojite ob njenem grobu in ji prižigate sveče. f # # Žalujoči: sinovi Zdravko, Vlado in Jože z družinama ter vnuki Nataša, Aljaž in Matic. m. & ib 'fl k- « " * •4 *i Marija Jeromel Danijel Pisar •&1956 ■S 2004 Na svetu zvezdic je milijon, vso noč je pozlačena ena, milijon je ptic, milijon ženic, a mati je le ena. Marija Jeromel (Tisnikarjeva mama) iz Male Mislinje Čudna so človeška pota, saj se Marija nikdar ni posebej pritoževala nad tegobami, ki so ogrožale njeno zdravje. Potem pa je nenadoma začutila bolečine pri srcu in ob čakanju na zdravniško pomoč jo je prehitela smrt. Tisnikarjeva domačija, ki ji je marljiva ženica zapisala roke in srce v ljubezni do kmečkih opravil, se je ovila v žalost. Na Jerlahovem v Razborci, kjer je mama povila kar devet otrok, je 20. februarja leta 1932 stekla zibelka naši Mariji. Ob revščini, skozi katero se je ta kmečka družina prebijala, je njeno otroštvo zresnila še druga svetovna vojna. Kot kurirka se je v to poglavje slovenske zgodovine zapisala tudi ona in spomini na premagane ure strahu so jo spremljali na vsej življenjski poti; tudi spomin na šolanje v nemškem jeziku in na požgano šolo. Nič je ni vleklo v svet in na domačiji je marljivo in spretno grabila za opravili vseh vrst. Ko se je v njene misli in srce prikradel mladi Jože, je življenje dobilo tisti najlepši smisel človeške topline. Leta 1958 sta svoje vezi okronala pred oltarjem in srečno zaživela na Tisnikarjevi kmetiji v Mali Mislinji. Da bi jima življenje obračalo čim sočnejšo plat, so poskrbeli otroci. Štiri je povila in vsakemu namenila toplino in skrb, kakršno zmore le resnično dobra mati. Njeno srce je bilo dovolj široko, da je po smrti svoje sestre prevzela še vso skrb nad svojim nečakom Igorjem in ga vzgojila v delovnega in poštenega fanta. Rada jih je imela, svoje otroke, bdela nad njimi čez dan in jim ponoči pletla topla oblačila. A brez bridkih preizkušenj, kakršne ji je že prej prinesla smrt treh bratov, ni šlo. Bela žena ji je vzela komaj devetletnega sinka Srečka in kar splahnela je njena volja do življenja, saj hujše bolečine usoda materi res ne more odmeriti. Takrat je pravo uteho našla v molitvi, saj se je v cerkev zatekala v dobrem in slabem. Tudi na cerkvene izlete je rada hodila in še pred kratkim je na enem, zanjo žal poslednjem, veselo pokramljala. Po smrti moža Jožeta pa so ji iz stiske ob otrocih pomagali še vnuki. Rada jih je imela in če je le bilo mogoče, jih je srečna zadržala ob sebi, še posebej pa je bila navezana na Natašo. Ta skromna ženica, ki je s sinom do kraja skrbela za domačijo, se je razveselila sleherne pozornosti, slehernega prijetnega trenutka. Še je znala povedati o prijetnem praznovanju svoje sedemdesetletnice, pa o maši in izletu, ko jo je smrt nenadoma iztrgala iz sredine njenih najdražjih. Po prvem resnem žuganju srca je to že po treh dneh onemelo v sivem jutru novembrskega petka. Ne le njeni najbližji, tudi sosedje in znanci se bodo tihe in delovne ženice radi spominjali. Marjan KRIŽAJ Vse, kar obstaja, ima svoj začetek. In konec. Vsak se rodi in uživa življenje, a enkrat se pač mora posloviti. To je usoda in začarani krog rojstev in smrti. Naš oče in mož Danijel je 26. 11. 2004 končal to pot, nekje pa jo je moral začeti. Na svet je prijokal 19. julija 1956. Bil je zdrav otrok, ki je z radovednostjo stopal mladosti naproti. Že pri šestih letih je izgubil očeta, kar je z bolečino prenašala vsa družina. Morali so biti močni, vztrajni in res pridni, da so preživeli. Pri hiši je bilo sedem lačnih ust, poleg atija še njegovi štirje bratje in dve sestri, kos kruha je bil zanje praznik. Pri 16. letih je začel s službo. Njegova sestra pravi, da se še dobro spominja, kako je prijokal domov, rekoč, da ne zmore, da je težko in da ni navajen. Preostalo mu ni kaj drugega, primoran je bil, da se trudi in ne obupuje. Kmalu je spoznal svojo življenjsko sopotnico Anito in ji predal vso ljubezen. 14. maja 1983 sta se poročila. Pa ni bilo vse rožnato. Leta 1987 mu je umrla mama. Trpljenje mu je pomagala prebroditi njegova žena. Drug drugemu sta stala ob strani in se imela rada. Sad te neponovljive in spoštovanja vredne zveze smo štiri hčerke - Valentina, Zala, Ana in Urška, katere sta vzgojila v pridne in dobre punce. Pravijo, daje starševstvo najtežji poklic in res je tako. Toda njima je uspelo. Zlata vreden Danijel je bil skoraj vedno nasmejan in s svojo duhovitostjo je znal razveseliti vsakogar. Rad je šel na izlet s prijatelji, rad je igral karte in rad je bil v krogu družine. Ljudje ga imamo radi, ker je vedno znal pomagati in je bil res dober človek. To ostaja vse dni v našem srcu in v našem spominu. Med nami ga več ni, a globoko, globoko v srcu še živi. Skratka - je najboljši oče v celem vesolju, najbolj dobrosrčen brat, ustrežljiv sosed, nasmejan sodelavec, duhovit stric, radoživ bratranec in skromen znanec. Naš čuden svet je velik in raznolik. Na milijone ljudi gradi mozaik v vesolju. Oče je le kamenček v tem mozaiku, a zame eden najdragocenejših. Je oseba, ki mi je lepšala in lajšala trpko življenje in za to mu bom večno hvaležna. Vsem otrokom sveta želim tako enkratnega očeta, vsem ženam tako poštenega in delovnega moža, vsem ljudem sveta pa tako dragocen kamenček v mozaiku človeštva. Hčerka Ana ZAHVALA Ob boleči in nenadni izgubi dobrega očeta in moža Danijela Pisarja se zahvaljujemo vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem, ki ste nam v težkih trenutkih stali ob strani in nam pomagali ter ga pospremili na njegovi zadnji poti. Žalujoče: žena Anita, hčerke Valentina, Zala, Ana in Urška 1/2005 osmrtnice, zahvale, spomini Rudolf Herlah iL us M Š m Vsi vemo in se zavedamo, da bo prišla, ampak ko pride, je vedno vse prehitro in boleče. Vsaka vest o smrti nas vedno prizadene in močno pretrese, tudi ta, da smo izgubili moža, očeta pa dedka in prijatelja Rudolfa Herlaha iz Gornjega Doliča. Nismo pričakovali, da bo smrt tako hitro posegla in iz naše sredine iztrgala človeka, s katerim smo dolga leta preživljali lepe pa tudi težke čase življenja. Pa vendar je smrt, ki nikoli ne izbira, pretrgala Rudolfovo nit življenja in ga iztrgala iz družine njegovih najdražjih: od žene, otrok, vnukov pa od brata in sester. Rudolfov trnov venec življenja zdaj ostaja kot spomin na človeka in na njegova dobra dela, ki jih je storil za dom, družino, za sosede in kraj v katerem je živel in ustvarjal. 20. avgusta 1915. leta je bilo, ko se je Dolfek, tako so ga klicali domačini, rodil v Ograjčekovi koči na Kozjaku kot prvi otrok mami Mariji in očetu Rudolfu, katerega pa Dolfek ni poznal, saj je bil star komaj dve leti, ko je oče padel v prvi svetovni vojni. Težka bremena nadaljnjega življenja je prevzela mama, ki mu je že kot otroku vlivala pridnost in poštenost. Težka so bila njegova otroška leta, saj je moral že zelo zgodaj začeti pasti živino, kasneje pa je na mnogih kmetijah opravljal hlapčevska dela; vse to pa ga oblikovalo v pridnega in poštenega človeka. Ko se je čez nekaj let njegova mama drugič poročila in je v družino prišel očim, je Dolfek z njim začel opravljati težka kmečka dela; delal je v gozdu, ko pa je postal močnejši, je očimu pomagal pri pripravi apnenca in žganju apna in tako z zaslužkom pomagal pri preživljanju svojih polbratov in sester. Ko se je pričela druga svetovna vojna, je bil Dolfek vpoklican na služenje rednega vojaškega roka, od tu pa je odšel med borce NOB in se bojeval z njimi. Med vojno so ga zajeli in mobilizirali v nemško vojsko, kjer je nekaj let preživel v ruski fronti in tako bil od doma celih sedem let. Čeprav so bili zanj to hudi in težki časi, je o njih neštetokrat pripovedoval in se jih z grenkobo spominjal. Leta 1949 se je Dolfek poročil s Pantnerjevo Lojzko, s katero sta si v Pantnerjevi koči lepo uredila zakonsko ognjišče in dala življenje štirim otrokom. S težko prisluženim denarjem je leta 1958 Dolfek kupil hišo pri Gorenšku, kjer je petčlanska družina dobila svoj novi dom in družinsko ognjišče, v katerega je z zaslužkom v takratni Kmetijski zadrugi Dolič in pozneje na Gozdnem gospodarstvu prinašal družini kruh. Ko so otroci doraščali in si ustvarjali svoje družine, je Dolfek vsem pomagal pri gradnji hiš. Pomagal pa ni samo svojim otrokom, pomagal je vsem, ne samo Doličanom, ampak ljudem bližnje in daljne okolice. Tudi v času, ko so v Doliču napeljevali telefon, je ves čas pridno pomagal. Bil je človek odprtega in dobrega srca, saj nikoli in nikdar ni poznal odklonilne besede. Najlepši življenjski dogodek, ki sta ga z ženo Alojzijo praznovala leta 1999, je bil prav gotovo zlata poroka. Velika želja, da bi dočakala še biserno poroko, pa se Dolfeku ni uresničila. Dolfek je bil vse svoje življenje skrbni mož in oče. Posebno zadnja leta je bil izredno čuteč do svoje bolne žene Lojzke. Pomagal ji je in ji skušal lajšati tegobe bolezni. Takšnega, kot je bil Rudolf Herlah - Dolfek, ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu. F. Jurač iHHKjlMggjgjHK|g|| 1/2005 Ob težki in boleči izgubi našega dragega moža, očeta, dedka, pradedka in brata RUDOLFA HERLAHA iz Gornjega Doliča se vsem, ki so ga spremljali na zadnji poti, mu darovali vence, cvetje, sveče in svete maše, najlepše zahvaljujemo. Hvala vsem sorodnikom, sosedom in prijateljem, ki so ga imeli radi in ga spoštovali. Hvala zdravnikom in zdravstvenemu ter strežnemu osebju travmataloškega oddelka slovenjegraške bolnišnice, hvala osebju Zdravstvenega doma Mislinja in patronažni sestri Majdi Zajc za obiske na domu. Prav lepa hvala sodelavcem Vegrada in Gorenja Velenje ter čevljarstvu Irman iz Šoštanja. Hvala govorniku za besede slovesa ob odprtem grobu, cerkvenim pevcem za zapete žalostinke med mašo zadušnico ter pevcem okteta Kulturnega društva Avgust Hribar iz Doliča, g. župniku Mirku Horvatu za nagovor in za sveto mašo zadušnico, godbeniku za odigrano Tišino ter Jerneju Završniku za organizacijo pogreba. Žalujoči: žena Alojzija, hčerki Marija in Ivanka, sin Cvetko, snaha Metka, brat Ludvik in sestre Mimika, Fanika in Albina z družinami. ž »sili Marija Krančan . 's j; ... Delo, skrbi in trpljenje; v teh besedah je strnjena globoka vsebina poštenega življenja Marije Krančan. Prehodila je svojo življenjsko pot od zibeli do groba. Njena zvezda se je utrnila ravno na pragu jeseni, ko nam narava še ponuja bogate darove. V šestinsedemdesetem letu starosti je omahnila v naročje smrti. Pokojna Micka se je rodila leta 1928 kot prvo dekle petnajstčlanske Vrčkovnikove družine. Po končani osnovni šoli je ostala doma in bila priročna za vsako kmečko delo. Leta 1950 se je poročila z Blatnikovim Nacem. Nekaj časa sta živela pri Blatniku, nato pa sta si začela spletati svoje družinsko gnezdo pri Spodnjem Strnjaku. V sedemindvajsetih letih srečnega zakona so se jima rodili štirje otroci: Marija, Zvonka, Jožica in Janez. Vse sta vzgojila v poštene in verne državljane. Lepo so gospodarili na Strnjakovi kmetiji. Nac je, kadar je le utegnil, poleg dela na kmetiji še s konji »fural« les za takratno Gozdno gospodarstvo s planine v Log in seveda tudi naprej v Sv. Jedert, Micka pa mu je pridno pomagala nalagati hlode na voz. V začetku na parizar, nato na »gumi voz«, nazadnje pa še na traktor. In k hiši je pritekel še kakšen dinar več. Vse bi bilo lepo in prav, če ne bi Naca začela zalezovati bolezen, ki je postajala vedno močnejša, tako da ga je 16. maja leta 1977 tudi dokončno uničila. Micka je ostala sama z otroki, ki so se hitro razkropili po svetu in si ustvarili svoje družine. Le Janez je ostal doma kot naslednik kmetije. Tudi on si je našel svojo zakonsko partnerico, kije bila Micki v zadnjih letih in dneh življenja v veliko pomoč, za kar ji gre vsa pohvala, čast in pozdrav. Micka je bila vedno nasmejana, tudi takrat, ko jo je že načenjala bolezen. Veliko veselja so ji prinašali vnuki, ki so jo pogosto obiskovali. Zelo rada je hodila v cerkev, vse dokler je pač še mogla, zato ji ne bo težko stopiti pred nebeška vrata. Naj počiva v miru in naj ji bo lahka selska zemlja! Anton Lah m, Oskar Ceru - Zajsnikovemu (Čerujevemu) Oskarju v slovo Na ta svet si prijokal 24. avgusta 1924 kot prvi izmed peterice Zajsnikovih otrok. Odprte glave si bil, pridnih rok in spreten, zato si se po osnovni šoli hitro našel v trgovskem poklicu. Uspešno bi lahko nadaljeval v tej smeri, če ne bi prišli nadvse temni oblaki druge svetovne vojne. Mobilizirali so te in s toliko drugimi slovenskimi fanti si moral daleč v Rusijo na okope nemške vojske in na branik njenih interesov. Ranjen si se vrnil in posledice poškodbe si nosil celo življenje. Po vrnitvi iz daljnih krajev si moral spet poprijeti za delo doma. Še posebej po tistem, ko ti je za posledicami udara strele umrl oče. Prevzel si vsa dela na 51 ha veliki kmetiji, ki je bila potrebna temeljite obnove. Poiskal si nevesto, lepo in brhko Kosovo Cencko, in odslej sta skupaj premagovala vsakodnevne težave. Preorala sta njive, obnovila hleve, preuredila in popravila stanovanjsko hišo, poplačala dediče. Povila ti je tri otroke, od katerih je žal prvorojena hči Zinka nekaj mesecev po porodu umrla za meningitisom. Ostala sta sinova, ki sta ti bila vedno v veliko pomoč in oporo. Kljub temu, da si bil vseskozi bolehen, si se z ženo pogumno lotil gradnje in obnove celotne kmetije. A vmes so bili časi, ko si preživel po bolnišnicah tudi po dva meseca letno. Kot pljučni bolnik si bil v bolnišnici v Topolšici tudi operiran. Ob vseh skrbeh in delu na kmetiji si kdaj pa kdaj kljub vsemu znal najti čas tudi za svoje hobije in razvedrilo. Tako si bil dolga leta aktiven član lovske družine, posebno ljubezen pa si gojil do svojih malih prijateljic čebelic. Do svojih pridnih delavcev, kot si v šali večkrat znal povedati. Dnevno si spremljal vsako čebeljo družino posebej. Skrbel si za njih in prejemal zato tudi bogato plačilo. Čebele so ti hvaležno vračale za vso skrb in trud, ki si ga vlagal vanje. Kakor si bil odgovoren boter preko tridesetim krščencem in birmancem, si bil svojima sinovoma oče v pravem pomenu besede. Svojo ljubezen pa si v obilni meri znal prenašati tudi na vnuke in pravnuke. S kakšnim veseljem si ob večerih ali ob nedeljskih popoldnevih vzel harmoniko v roke in zaigral tem malim, nedolžnim glavicam. Vedi, da te bodo ta mala otroška srca najbolj pogrešala. Odšel si, odšel od nas, dragi mož, oče, dedek in pradedek. Tiho si se poslovil in za vedno umolknil. A tudi mi pridemo za teboj. Verjamemo, da se enkrat srečamo na kraju, kjer ni trpljenja, ne bolečin in ne solza. V imenu domačih in vseh, ki smo te imeli radi! Aleš Tacer Marija Ramšak Ob boleči izgubi naše drage mame, stare mame, babice in sestre Marije RAMŠAK, Mežnarjeve biče iz Golavabuke, se iskreno zahvaljujemo vsem, ki so jo spremljali na zadnji poti, ji darovali vence, cvetje, sveče in svete maše. Hvala dr. Ervinu Pečniku za dolgoletno zdravljenje, patronažni sestri za večletno skrb, govornikoma Ivanu Hriberniku in Karolini Sešel za ganljivo izrečene besede slovesa, Moškemu pevskemu zboru Šmartno in pevkam ženskega pevskega zbora Slovenka iz Šmartnega za zapete žalostinke, gospodu župniku Francu Rataju za mašo zadušnico in nagovor ter pogrebni službi za opravljene pogrebne storitve. Žalujoči otroci: Marica, Nada, Franc, Jože, Filip in Marjan ter sestre: Tončka, Ivanka, Vera in Tilčka z družinami, vnuki in pravnuki. LISTNICA UREDNIŠTVA Pred vami je že prva številka sedemintridesetega letnika Viharnika. V njej smo zbrali zanimivosti dogajanj prvih zimskih mesecev na področju gozdarstva, kmetijstva in ostalih aktualnih dogodkov. Nekaj več strani je namenjenih spominskim zapisom pokojnih. Večina le-teh je še iz lanskega leta, saj jih, žal, prej nismo mogli objaviti zaradi omejenega števila strani. V mesecu decembru ste naročniki prejeli položnice za plačilo naročnine za drugo polletje lanskega leta. Zaradi spremembe programa vodenja naročnikov preko računalnika je prišlo do nekaj napak. Vse reklamacije bomo pregledali in jih rešili do sredine meseca februarja. Prihodnji mesec se bo sestal tudi uredniški odbor, ki bo preveril svoje delo v lanskem letu in sprejel smernice ter vsebinsko zasnovo za letošnje leto. O tem pa prihodnjič. Ida Robnik, urednica Viharnik izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec >*■" GOZDNO iUdlk GOSPODARSTVO imlBm\ slovenj gradeč d.d. w telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik uredniški odbor: Ida Robnik, Brane Sirnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač lektorica: Marta Krejan idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, Sdesign tisk: ZIP Center Ravne na Koroškem avtor fotografij na naslovnici: Franc Jurač osmrtnice, zahvale, spomini gozdarstvo Drago Zagorc, univ. dipl.inž. gozd. Gozdne učne poti na Koroškem • '<■ "{Mi „zs: , ‘4|;r ; Razne tematske poti so postale hit: pobirajo stopinje za umetniki, Rimljani, sledijo moštu in turističnim kmetijam in gostilnam, naravnim znamenitostim in podobno. Najstarejše so romarske poti, zelo obiskane so planinske poti, po njih hodijo planinci že sto let in več, večina poti pa je mladih, saj so jih označili in jim dali vsebino šele zadnjih nekaj let. Nekatere poti so tudi opustili, med takimi so trim poti. Tu in tam so še vidni njihovi ostanki, ki opozarjajo na odlično zamisel, ki pa ni prišla ob pravem času ali ni bila ustrezno posredovana ljudem. Tega se poti najbolj bojijo, namreč, da jih napravijo, natisnejo vodnike, jih s pompom odprejo, nato pa pozabijo nanje. Kdo bi vedel, zakaj je tako? Ali pa vendarle: niso upoštevali potreb uporabnikov, narejene so bile zgolj zaradi trenutne modne muhe ali pa so ljudje kratko in malo pozabili nanje, ker jim niso bile zanimive. Gozdne učne poti na Koroškem imajo že kar lepo tradicijo. Kmalu bo minilo devetnajst let, kar so staknili glave gozdarji z Raven ter učitelji in učenci Osnovne šole Prežihov Voranc na Ravnah, druge poti pa so bile narejene v zadnjih desetih letih. Večina poti je plod skupnega razmišljanja gozdarjev ter šolnikov in učencev. Poti so zasnovali, poiskali sponzorje in izvajalce, napisali in natisnili vodnike. Glede na to, da so poti sijajen pripomoček pri pouku naravoslovja, se ni bati, da bi šle v pozabo. Poti obiskujejo tudi mnogi drugi obiskovalci: eni uživajo v samoti gozda in so veseli, da zvedo kaj novega o gozdu, nekaterim služijo kot rekreacijski objekt in na njih nabirajo kondicijo, dediji in biče preživijo na njih z vnuki prav lepe urice, nekateri pa se pokažejo na njih le ob otvoritvi. Da so poti nastale, je bilo potrebno veliko dela, ki so ga ob rednih službenih dolžnostih opravili revirni gozdarji ob pomoči vodij krajevnih enot in drugih, prostovoljno in brez denarnih vzpodbud. Zato je prav, da se v imenu obiskovalcev prav lepo zahvalim njihovim stvarnikom, kot sem jih izluščil iz vodnikov: Gorazdu za pot po Naverškem vrhu, Jerneji in Zdenki za poti v Radljah in Vuzenici, Janezu za črnjansko, Suzani za dravograjsko, Tonetu in Petru za plešiv-ško in pot na Rahtel ter Primožu za mislinjsko gozdno učno pot. In še vsem tistim, ki so jim pri delu pomagali. V zadnjem mesecu, dveh, sem večino poti v celoti prehodil. Z zadovoljstvom poročam, da sem le izjemoma videl kakšno poškodovano tablo ali kažipot in da obiskovalci za seboj ne puščajo smeti ali pa jih kdo pobere. Poti in vodnike sem primerjal, dodal nekaj svojih izkušenj s planinskih poti in nastal je ta zapis. Z njim želim predstaviti, kaj vse so si kolegi gozdarji domislili in naštudirali, dodati kakšno lastno izkušnjo z željo, da bi poti še bolje služile svojemu namenu in predvsem, da bi bile še dolgo v zadovoljstvo obiskovalcem, da bi jih razveseljevale, poučevale in bile v veselje tudi svojim snovalcem in skrbnikom. Analiza gozdnih učnih poti na Koroškem Gozdarji so sami in s sodelovanjem šol in drugih, uredili na Koroškem osem gozdnih učnih poti: Gozdna učna pot Navrški vrh, Ravne na Koroškem, 1986; Zelena pot Teber, Črna na Koroškem, 1998; Gozdna in zgodovinska učna pot Stari grad, Radlje ob Dravi, 1998; Gozdna učna pot »Pistrov grad«, Vuzenica, 1999; Dravograd - grad, gozdna učna pot, Dravograd, 2003; Plešivec, gozdna-turistična pot, Slovenj Gradec, 2003; Pot na Rahtelov vrh, Slovenj Gradec, 2004; Lopan, naravoslovna gozdna učna pot, Mislinja, 2004. Letnice so iz vodnikov. Iz analize sem izpustil gozdno in turistično pot Plešivec, ki se od ostalih poti bistveno razlikuje zaradi oddaljenosti izhodišča od večjega kraja, velike dolžine in ciljnih obiskovalcev. Ostalih sedem gozdnih učnih poti je namenjenih predvsem dijakom in učencem ter drugim sprehajalcem, ki so v glavnem lokalni prebivalci, in seveda tudi drugim ljubiteljem lepe narave. Zasnovane so tako, da so poučne, pestre, razgledne. So zagotovilo za sprehod skozi lepe in zanimive kraje, obet prijetnega doživetja. Značilnosti poti: • Z izjemo poti na Stari grad je vsem skupno to, da je njihov začetek težko najti. V središču kraja nisem videl kakšne dobro vidne table, ki bi opozarjala na gozdno učno pot v tem kraju. In vendar so te poti del turistične ponudbe kraja. • Glede na namen poti in ciljne obiskovalce so poti dolge od 1 do 4 kilometre. Za pot je potrebno od 1 do 3 ure počasne hoje. • Poti so večinoma zložne, nekoliko bolj naporni sta le poti na Rahtelov vrh in na Stari grad. Na večini poti so na razglednih ali drugih točkah klopi. • Potekajo večinoma po stezah in traktorskih vlakah in se, kolikor je to mogoče, izogibajo cest. Poti so krožne. Označene so večinoma s kažipoti v obliki smernih puščic na posebnih deskah, pritrjenih na kol, in le izjemoma tudi z markacijami na drevesih, skalah, zidovih. Nekateri kažipoti in markacije so že obledeli in so slabo vidni. • Večina poti vključuje objekte kulturne in naravne dediščine. • Večina poti je zasnovanih tako, da poleg lepote in zanimivosti gozda prikazujejo tudi krajino. • Na začetku poti so veliki panoji, na katerih je predstavljena pot na fotografijah, aviopos-netkih, kartah ali skicah. Na njih so označena tudi stojišča, ki so identična s tistimi v vodnikih. Na panojih so posredovane tudi druge informacije o poti in na nekaterih so tudi karikature iz gozdnega bontona. • Na poteh je zelo različno število stojišč, od 9 do 51. Vendar pa je tam, kjer je malo stojišč, na posameznem stojišču podanih večje število informacij. • Za vse poti so bili izdelani in natisnjeni vodniki. Če želi obiskovalec učne poti bolj poglobljene informacije o gozdni učni poti, mora imeti s seboj vodnik. Predstavitev gozda: • Osnovne informacije o posameznih elementih gozda dobimo na informacijskih tablah, če pa želimo izvedeti še kaj več, je potreben vodnik. • Na tablah in deskah, ki hkrati služijo tudi kot kažipoti, so predstavljene drevesne vrste, od 7 do 20. Na učnih poteh Stari grad in Dravograd - grad pa tudi eksote. Grmi in zelišča so predstavljeni le izjemoma. • Table z napisi in bolj obsežni opisi v vodnikih opozarjajo na druge dele in vloge gozda ter razvoj gozda: - gozdna tla, koreninski pletež, voda in gozd, studenec, potok, korito, mlaka; - razvoj gozda: obnova gozda, naravno pomlajevanje, gozdno mladje, naravni razvoj gozda, zaraščanje negozdnih površin, slojevitost gozda; - vrste gozda: gospodarski gozd, varovalni gozd, rezervat, umetno osnovan gozd, iglasti gozd, listnati gozd, mešani gozd, smrekov gozd, mladi bukov gozd, odrasel gozd smreke s posameznimi bukvami; - deli gozda: gozdna jasa, gozdni rob, poseka, gozdna krajina; - prerezi debla, les; - drevesni posebneži, drevesni orjaki, umrlo drevo, mrtvo drevo, drevesna dupla, lubadar; - gozd kot varuh našega prostora, pionirski pomen gozda,varovalni gozd, erozija, usad; - gozd in divjad, krmljenje divjadi, solnice, krmilnice, opazovalnice, valilnice, živali v gozdu, lov; - objekti kulturne dediščine: kapelice, znamenja, ostanki gradov, cerkve, metalurški in rudarski muzej na prostem, celek, čebelnjak, sadovnjak; - zgodovina kraja in spomenikov kulturne dediščine; - gozdni bonton. Nekateri objekti, ki so bili zgrajeni prav zaradi gozdnih učnih poti: solnice, krmišča, opazovalnice divjadi (preže), hišica s prerezi debla, valilnice in krmilnice za ptice. Povzetki in mnenja Gozdne učne poti so namenjene predvsem učencem, dijakom in sprehajalcem, ki se želijo poučiti o gozdu ali pa se zgolj sprehoditi v lepi naravi. Zato naj bodo poti zasnovane tako, da tem ciljem kar najbolj služile. • Začetek poti naj bo čim bliže kraju, od koder pričakujemo največ obiskovalcev. Glede na to, da so del turistične ponudbe, naj bo v središču kraja informacijska tabla, ki opozori tudi na gozdno učno pot. • Poti naj bodo položne, lahko prehodne, pestre, razgledne, varne. Potekajo naj čim več po stezah in čim manj po cestah. Na nevarna mesta je potrebno opozoriti in jih zavarovati. • Primerna dolžina poti je 2-3 km, oziroma 2-3 ure počasne hoje. • Poti naj bodo dobro označene. Ker je v gozdovih že toliko različnih znakov, mej, označb, da je že grdo, sem mišljenja, da bi bile označbe na drevesih, skalah ipd. za vse učne poti enotne, dobro vidne in čim bolj enostavne (da iz markacij ne nastanejo zmazki). • Poučna vsebina naj bo predstavljena čim bolj nevsiljivo. Na informacijskih tablah na začetku poti so koristne informacije o poteku poti, zelo pregledni so letalski posnetki z vrisano potjo, najpomembnejše informacije o poti in gozdni bonton. Tam bi bilo koristno namestiti skrinjico, v kateri bi bilo vedno nekaj vodnikov. • Vse objekte je potrebno vzdrževati, poskrbeti, da na poti ni smeti. Zato bi vsaka pot morala imeti svojega skrbnika in botra (donatorja). Priporočila: - označil bi še kamenine in grme; - na pomembnih razglediščih bi predstavil razgled; - za vse gozdne učne poti na Koroškem bi pripravil skupni vodnik, kjer bi poučno vsebino, ki se pojavlja na večini poti, predstavil skupaj, posamezne poti, njihov potek in specifičnosti pa bi predstavil posebej; - v sredstvih obveščanja bi si prizadeval čim večkrat spomniti na gozdne učne poti (teden gozdov, krajevni prazniki, okrogle obletnice, turistične informacije ipd.). Poleg tega pa še: Zeleno pot na Teber bi, kot je napovedano v vodniku, označil in opremil na vrh Tebra in nadaljeval v Rudarjevo. Skupaj z rudarskima muzejema v Črni in na Poleni bi bila pomembna učna pot v državnem merilu, ki bi predstavila zgodovino rudarstva, hude posledice v naravi in postopno sanacijo degradirane narave. Foto: Karel Zagorc Informacijska tabla na učni poti na Rahtelovem vrhu. Izviren domislek na Misinjski učni poti: kozolci s prečnim in vzdolžnim prerezom hloda. Na vseh učnih poteh opozarjajo na pomen gozda za oskrbo z vodo. Učna pot Dravograd Zavarovalnica Maribor d.d. PE Sloveni Gradec Francetova ulica 7, 2380 Slovenj Gradec tel.: 02/881 27 00, faks: 02/881 27 37 e-mail: pe-slovenj-gradec@zav-mb.si ŽIVLJENJE GRE NAPREJ IN Ml Z VAMI Smeh je pol zdravja. Požene pozitivni tokokrog v organizmu, nas napolni z voljo do življenja, deluje proti stresu, strahu in depresijam, odpravlja zavrtost in napetost, krepi samozavest in imunski sistem, znižuje krvni tlak... Smejte se čim večkrat. =u= ATA NALOŽBA življenjsko zavarovanje!