591
padovansko (1834–1841) in kasneje dunajsko (1841–1845)
medicinsko fakulteto, postal profesor ter predstojnik interne
klinike. V prakso je uvajal sodobne fizikalne metode, pred-
vsem uporabo stetoskopa. Bil je član najuglednejših takratnih
srednjevropskih znanstvenih združenj in prejel visoka prizna-
nja za svoje delo. Njegova bibliografija obsega 16 del. Umrl je
razmeroma mlad, star 46 let. Najobsežnejše in najdragocenej-
še delo, ki ga je Lipič zapustil Ljubljani, je Topografija Ljubljane
(1834). Pisana je študiozno in opremljena z obsežnim citira-
njem del priznanih strokovnjakov tiste dobe.
Sedaj je knjiga izšla v dveh izdajah, ki pa sta po obliki enaki:
Faksimile po nemškem izvirniku v gotici: Topographie der k. k.
Provinzialhauptstadt Laibach, in Bezug auf Natur- u. Heil-
kunde, Medizinalordnung und Biostatik Von Dr.Fr.Wilhelm
Lippich. Laibach: J. Blasnik, 1834.
510 strani, format 13 × 21 cm, trda vezava.
Slovenski prevod: Dr. Fran Viljem Lipič: Topografija c.-kr.
Deželnega glavnega mesta Ljubljane z vidika naravoslovja in
medicine, zdravstvene ureditve in biostatike. Ljubljana, 1834.
Prevajalka Marjeta Oblak, uredila in spremne študije h knjigi
napisala dr. Zvonka Zupanič-Slavec. Lektorirala Dana Petro-
vič-Kugler, prof. slov. Oblikovala Metka Žerovnik, univ. dipl.
ing. arh. Založnik Znanstveno društvo za zgodovino zdravstve-
ne kulture Slovenije. Ljubljana, 2003. 632 strani, format 13 ×
21 cm, več faksimilov, razpredelnic in slik. Izid knjige so pod-
prli Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo, znanost in
šport RS, Mestna občina Ljubljana, Zavod za zdravstveno zava-
rovanje Slovenije, Vzajemna, zdravstvena zavarovalnica, d.v.z.
in Javni zdravstveni zavod Mariborske lekarne Maribor.
Lipičeva Topografija se začenja z motom, ki vsebuje misli
»modrega vladarja: Zdravnik mora ravnati po svoji vesti in
svojem prepričanju, ne pa po metodi.« V začetku predgovora
je avtor zapisal: »Vsak razmišljajoč, moder in dobrohoten člo-
vek mora spoznavati razmere svojega časa in okolja ter svoje
znanje uporabljati v svoje dobro in dobro svojih bližnjih […].
Vsem avtorjevim željam bi bilo zadoščeno, če bi upoštevanje
tega, kar je v tem delu nakazal na osnovi svojih opazovanj, le za
odstotek izboljšalo dosedanje izsledke o prebivalstvu teh kra-
jev in bi v marsikaterem zdravniku zbudilo podobne nagibe
ter bi kot pobožno volilo kar najbolj koristilo dobrobiti some-
ščanov, še tudi potem, ko bo to delo že zbledelo.« Sledita
podrobno kazalo, ki nakaže dober pregled vsebine knjige, in
Uvod s predstavitvijo mesta Ljubljane in njegove zgodovine.
Celotno delo je izšlo po zvezkih, ki jih je avtor poimenoval
knjige (I, II in III. + IV.).
Prva knjiga obravnava Splošne fizične razmere, in to Fizično geo-
grafijo s Klimatologijo in Biologijo (vegetacija in živalski svet) ter
Fizično topografijo v ožjem pomenu s Teleologijo in Antropolo-
gijo. Druga knjiga vsebuje Bolezni in zdravljenje. Prvi del obrav-
nava splošno in specialno patologijo, drugi del pa splošno in spe-
cialno terapijo. Tretja knjiga opisuje Zdravstveno ureditev. V pr-
vem delu – Poznavanje medicine – obravnava Medicinsko izo-
braževanje zdravstvenega osebja in Medicinsko znanje nezdrav-
nikov. V drugem delu – Javna zdravstvena uprava – sta poglavji
Splošno o dobrodelni oskrbi, še zlasti o negi bolnikov, in Zbirka
zdravstvenih normalij v letih 1814 do 1833. Četrta knjiga podaja
Biostatiko s podatki o številu prebivalstva (zakonske zveze, ro-
dnost in smrtnost) ter Opažanja v zvezi s kakovostjo življenja pre-
bivalstva in predlogi za izboljšave.
Knjigo zaključujejo razpredelnice iz opazovanih let s področja
Ljubljane: o smereh vetra (1828–1832), o vremenskih razme-
rah po številu dni (1820–1829), o povprečnih temperaturah
(1820–1829), o srednjem stanju barometra (1820–1829) in o
epidemijah ter lokalnih boleznih po letnem povprečju (1828–
1832). Dodatek k prevodu ima še glosar nekaterih pojmov ter
pregled tedaj uporabljanih mer.
Prevodu faksimila so dodane »Spremne študije k Topografiji«,
ki pojasnjujejo današnjemu bralcu zaradi zgodovinske odmak-
njenosti tedanji čas in razmere: Ljubljanski mestni zdravnik
dr. Fran Viljem Lipič (1799–1845) – Z. Zupanič-Slavec. Ljublja-
na v Lipičevem času – V. Melik. Lipičeva Topografija Ljubljane
– Mozaični spomin na Ljubljano 19.stoletja – Z. Zupanič-Sla-
vec. Ljubljana in uprava Kraljestva Ilirije – J. Žontar. Od baroč-
ne do predmarčne Kranjske – I. Grdina. Geografske zanimivo-
sti Kranjske v Lipičevi Topografiji – M. M. Klemenčič. Od me-
dicinskih sistemov 18. stoletja do klinične medicine 19. stolet-
ja – Z. Zupanič-Slavec. Materia medica in farmakoterapija v
Lipičevi Topografiji – A. Krbavčič. Pripombe veterinarja k pre-
vodu Lipičeve Topografije – J. Jurca. Nemška in slovenska ke-
mijska nomenklatura v času F. V. Lipiča – A. Šmalc.
Obe knjigi, zlasti pa še prevod s spremnimi študijami, sta
izjemen podvig njegove urednice doc. dr. Zvonke Zupanič-
Slavec, ki je s številnimi sodelavci – strokovnjaki mnogih strok
in s prizadevno prevajalko Marjeto Oblak, ki je oskrbela odli-
čen prevod, ter ob materialni podpori sponzorjev uspela po-
dariti naši zgodovini medicine in mestu Ljubljani dragocen
dokument časa, kot ga je ovekovečil s svojim vestnim in na-
tančnim delom med svojim 11-letnim službovanjem v Ljubljani
prizadevni zdravnik F. V. Lipič med letoma 1823 –1834. Opi-
sal je mesto in deželo ter njene ljudi, življenjske, prehranjeval-
ne in bivalne navade, stanove in upravo, moralo, takratne
bolezni in njihovo zdravljenje, zdravstveno izobraževanje in
zdravstveno upravo ter biostatistične podatke o zakonskih
zvezah, rodnosti in smrtnosti. Knjiga je najkakovostnejše in
najpreglednejše tovrstno delo za poznavanje Ljubljane v 19.
stoletju. Za zaključek predstavitve te knjige naj spregovori
avtor sam, ki pravi med drugim: »V pričujočem delu smo
pokazali, kako natančno in vsestransko mora vesten zdravnik
poznati krajevne značilnosti, da svojim someščanom lahko
daje že samo preproste in prave nasvete, tako kot mu jih
narekuje dolžnost in ki ljudem pomagajo ohraniti zdravje[…].
Spoznali smo, kako pogosto človek, ki je prepuščen naravnim
silam in ga pokonci drži vitalnost, dar božje vsemogočnosti, iz
boja z raznovrstnimi sovražnimi okoliščinami izide kot zmago-
valec zato, da se ohranja njegova vrsta. Spoznali smo tudi, da
mora zdravnik, če more in hoče pomagati k tej zmagi, najprej
dobro presoditi okoliščine in potem ukrepati po svoji vesti
[…]. Če premišljujemo o teh izsledkih, bomo ponovno in to
pot zadnjič pozorni na naš moto, ki smo ga zvesto razlagali v
vsem našem raziskovalnem delu in se sedaj kaže kot popolno-
ma ustrezen, kot rdeča nit tega zapletenega dela: Zdravnik
mora ravnati po svoji vesti in svojem prepričanju, ne pa po
metodi.«
Knjiga je dragocena ne le za poznavanje zgodovine mesta Ljub-
ljane in začetkov znanstveno podprte medicine pri nas ob vse-
stranskem strokovnem delu prizadevnega zdravnika in njego-
vih ugotovitvah v času in kraju, temveč je zanimiva tudi za vse,
ki želijo spoznati takratno življenje naših ljudi v Ljubljani in
njeni okolici.
Podlistek
BLAGA SMRT
Janko Kostnapfel
Sprehajal sem se po cvetočem travniku in zašel tudi v ozelene-
li gozd ter razmišljal. Kaj naj bi človek počel v naravi drugega
kot opazoval, poslušal, doživljal, se čudil, razmišljal?
Naenkrat pa sem spoznal, da sem pri svojem koracanju men-
dral dobre trave in semenje ter celo cvetje.
STROKOVNA SREČANJA
592 ZDRAV VESTN 2003; 72
Tega seveda nisem delal nalašč, ampak počel sem. V opraviči-
lo sem si dejal: saj v naravi gre nešteto začetkov v nič, vendar
jih tudi kaj ostane in zraste. Tako je v rastlinskem in živalskem
svetu, tako je pri človeku. Za stalež več milijonov ljudi na zem-
lji bi teoretično zadostovalo le nekaj moških, morda preštetih
na eno samo roko, a seveda mnogo žensk, ki nosijo življenje.
No, nekateri moški hote ali nehote ali zaradi predpisov ne dajo
življenja. Ampak to za naravo ni pomembno.
V gozdu sem opazoval podrast in lepe, zdrave bukve, a tudi na
pol trhla drevesa, ki jih bo že prva zima, zagotovo pa pomlad,
zrušila.
Razmišljal sem o zanositvi, otroštvu in mladosti, o zrelem ob-
dobju in starosti. In tudi o smrti.
Razmišljal sem o splavu, samomoru in »blagi smrti« – evtana-
ziji.
Spet sem si potrdil načelo, da je svetost življenja treba spošto-
vati in uveljavljati. Uveljavljati ... Spoznal sem tudi, da nihče
ne želi uničevati semen in življenja – opraviti splava, izvršiti
samomora ali povzročiti »blage smrti« – če nima nekih izje-
mnih razlogov ali je v nekih posebnih okoliščinah. Nekateri
ta dejanja počez in hrupno obsojajo. Žal stvari v življenju niso
tako preproste, da bi jih lahko reševali kar na shodih. Življe-
nje je najbolj zapletena reč – pravi ruski pregovor.
Kadar je govor o svetosti življenja, mislimo na človeka in ne na
drugo živo naravo, ki menda nima »duše«. Kdo bi vedel, če je
res nima? Nekateri so proti ubijanju živali. Vendar vselej niso
prepričljivi. So proti kožuhovinastim plaščem, a nosijo čevlje
iz kravjega usnja. Kot bi se jim smilile samo lepe živali z drago-
cenim krznom. Z lepoto je sploh križ. Človeku prinaša marsi-
kdaj več zlega kot dobrega. Psihologi pravijo, da imajo »lepe«
deklice pogosto nezavidljivo življenjsko pot pred sabo. Tudi
niso vsi dovolj dosledni do živali in iskreni. Zapovedani post že
zmanjšuje zakol domačih živali, ampak v postnem dnevu lah-
ko ješ ribe. Zato, ker ribe menda niso živalskega izvora, ampak
rastlinskega. Nastale naj bi iz lističev vrb žalujk, ki se sklanjajo
nad reko in vanjo padajo ter se spremenijo v ribe.
Svetost življenja upravičeno razglašajo filozofi in religije, ki
nastopajo proti splavu, samomoru in evtanaziji. V Koranu pi-
še, da tisti, ki je ubil enega človeka, stori prav takšno dejanje,
kot če bi ubil ves svet. Ampak samomorilni napad terorista v
imenu Alaha je ne le dopusten, marveč tudi svetniški in ga
pripelje naravnost v raj ... In dopustno je linčanje ženske, ki je
živela v »prešuštvu« ...
Sedaj se pa že kaže ozreti na splav, samomor in evtanazijo – z
moralno-etičnega vidika.
Splav so si ženske zadajale same že od nekdaj ali so jim ga
opravile mazačke in tudi zdravniki. To so počeli zaradi bole-
zni, v glavnem pa še zaradi hudih socialnih razmer in duševnih
stisk žensk ter njihovih družin. Včasih so splav dopuščali tudi
zaradi družbenega uravnavanja rojstev. Rekli so: samo zažele-
ni otrok. Ali, preveč nas je: samo en otrok. Tudi obratno je bilo,
v bistvu nič lepše: povečajmo število rojstev, da nas bo več,
bomo močnejši ... Kako močnejši?!
Žena z možem alkoholikom in kopico otrok je spet zanosila.
Doma so živeli seveda v nesoglasju, večnem prepiru in tepe-
žu ter nepojmljivi revščini. Ženska je vzela v roke pletilko, s
katero je pletla nogavice iz grobe bele volne in si z njo nehote
predrla tudi ostenje maternice in še črevesje. V šoku so jo pripe-
ljali na ginekološko kliniko v Sarajevu. Profesor dr. Stanislav
Szabo jo je takoj operiral. Ko je odprl trebuh, se je v votlini
prikazal najprej konvolut nagnusnih glist, ki so polzele iz
perforiranega črevesa. Naslednjega dne je ženska in mati umr-
la. Še preden pa je za vselej zatisnila svoje utrujene in žalostne
oči, je rekla profesorju: »Tudi vi bi storili to, če bi živeli v tak-
šnem peklu kot jaz ...«
Pred vstopom v Evrazijsko baziliko v Poreču je dolgo časa
visel zasteklen »stenčas« z barvno sliko, ki je prikazovala nekaj-
mesečni zarodek v maternici, preboden z dolgim žebljem.
Umor ...!
Mladi vaški gospod v črnem je izvedel ali »izvohal«, da so ženski
s tremi otroki napravili splav. Na vasi se vse izve. Javno jo je
ožigosal. In ko je ženska stopila iz hiše na vaško pot, so sosede
že kazale za njo s prstom: morilka! Postala je prehudo prizade-
ta, močno depresivna in je morala k psihiatru. Povedala je, da
so ji komisijsko odobrili splav zaradi izredno hudih socialnih
razmer. Splav so opravili zgodaj, strokovno, z aspiracijo celic.
O profesorju dr. Pavlu Lunačku je krožila anekdota v zvezi z
dekletom, ki je zanosila v incestu z očetom. Profesor je menda
kar nekaj dni zamišljeno hodil po porodnišnici, preden je svo-
jim zdravnikom dovolil opraviti splav.
Nisem poznal žensk, ki bi si želele ali so opravile splav kar
tako, in ne njihovih mož in ne zdravnikov. Splav so vselej opra-
vili zato, ker niso uzrli druge poti. Mogoče bi včasih tudi bila
kakšna drugačna pot, ampak naj je ne kažejo tisti v peščeni
puščavi.
Prav in potrebno se je zavzemati proti splavu z vsem znanjem
in prizadevanjem, predvsem z urejanjem premnogih zaplete-
nih področij življenja. Ta pot bo uspešnejša in tudi bolj pošte-
na kot rohneti na zborovanjih.
Tako kot splav, in nič bolj nežno, so žigosali tudi samomor.
Pokojnega samomorilca – kot je znano – niso pokopali v »po-
svečeni« zemlji pokopališča, marveč zunaj obzidja. Takšne »sra-
motne« grobove za obzidjem lahko sem ter tja še danes vidi-
mo. Samomorilca je pokopal konjederec – »šintar« (der Schin-
der).
Svojci samomorilca so čutili hude posledice, duševne in mate-
rialne. Izgubljena je bila lastnina pokojnika in večkrat je nasto-
pilo siromaštvo njegove družine. Samomor so prikazovali kot
sramoto. Oseba, ki je poskušala samomor (tentamen suicidii,
parasuicid), je bila kaznovana. Tak pogled je formalno veljal v
Angljji vse do dokumenta o samomoru leta 1961 (Suicide Act
1961), ko so priznali, da samomor ni zločin. No, treba je pove-
dati, da kaznovanja že tudi pred tem aktom niso uporabljali.
Cerkev je kasneje ublažila svojo oceno o samomoru (življenje
je dal Bog in samo on ga lahko odvzame), vendar ga je v celo-
ti razglasila za duševno bolezen. Ta trditev ne drži. Res je sa-
momor zvečine posledica duševnih motenj (zlasti hude de-
presije), vendar ne vselej. Lahko ga človek stori tudi iz svobo-
dne volje in bistre zavesti. Zgled za to bi bil bilančni samomor,
a ne samo ta. Tako je mogoče reči tudi za »herojski« samomor
(Mašera-Spasić). In sem bi morda lahko šteli tudi teroriste –
samomorilce ... in še kaj. Ampak tisti, ki hočejo spraviti samo-
mor pod eno samo rubriko duševnih bolezni, rečejo: že, že,
ampak v tistem trenutku je bil ... No, ne kaže si megliti pogle-
da, ampak videti resnico.
V psihiatrično ordinacijo vstopi brat pokojnega samomorilca
in prosi za potrdilo, da je bil duševno bolan. Brez tega ga no-
čejo cerkveno pokopati. In psihiater vpraša, kakšne duševne
motnje je imel. Brat odgovori, da nobenih, ampak župnik za-
hteva potrdilo, sicer ne bo zvonil ...
Danes na suicidoloških mednarodnih kongresih, kjer zaseda-
jo pripadniki različnih religij in tudi verniki brez le-teh, prizna-
vajo vsakomur pravico do samomora. Obenem pa se z vsem
svojim znanjem trudijo in s srcem prizadevajo za preprečeva-
nje samomorov. Tako že desetletja deluje mednarodno zdru-
ženje za preprečevanje samomora (IASP). Strokovnjaki raz-
iskujejo problem samomora in iščejo načine, kako bi poma-
gali tistim revežem, ki ne morejo več živeti, da bi uzrli vendar
kak žarek o pomenu življenja in da bi pri svojem pogledu v
žareče sonce ne videli samo črnega kroga ...
V Sloveniji je uspelih samomorov – kot je znano – zelo veliko,
še enkrat toliko kot smrti pri prometnih nesrečah. Slovenija
je s koeficientom samomora okrog 30 dolga leta pri vrhu sve-
tovne lestvice (Latvija, Litva, Estonija, Rusija, Madžarska, Slo-
venija ...).
Glede na vrstni red bi kdo dejal: severne dežele ... No, Madžar-
ska to že ni in tudi Slovenija ne. Samomor nima enega samega
593
vzroka. Nekateri krivijo narodni značaj Slovencev. Pravijo, da
so zaprti, vase obrnjeni, »samošnji«, preveč samokritični in
samokaznovalni, na sploh depresivni ... Težko je reči. Mogoče
imajo Slovenci tudi slabo navado: »priklanjanje pred tujino ...«
Za splav torej pravimo: ne brez utemeljenih medicinskih in
drugih tehtnih razlogov. A tudi tedaj čim bolj zgodaj. Za sa-
momor pravimo: še in še interdisciplinarno raziskujmo razlo-
ge in motive zanj in prizadevajmo si z vsem svojim znanjem
in dejavnostjo preprečevati to žalostno dejanje.
Kaj pa evtanazija – blaga smrt?
Ta problem seveda ni nič manj zapleten kot prejšnja dva. Pri
evtanaziji gre za ugasitev življenja s strani druge osebe ali z
njeno pomočjo.
Najprej, kaj pravi o tem vprašanju naš kodeks etike?
Že leta 1964 je bil sprejet Kodeks etike zdravstvenih delavcev
SFR Jugoslavije, katerega glavni pobudnik in sodelavec je bil
veliki humanist in zdravnik dr. Jože Potrč. V tem aktu piše to-
le (stran 9):
»Zdravstveni delavec obsoja evtanazijo in jo šteje za zlagano
človečnost. V nasprotju s tem si v mejah medicinske znanosti
in možnosti prizadeva olajšati bolniku telesno in duševno trp-
ljenje in se bori za njegovo življenje in zdravje.«
Skupščina Zdravniške zbornice Slovenije je 12. 12. 1992 spre-
jela Kodeks medicinske deontologije Slovenije. 43. člen pra-
vi: »Zdravnik odklanja in obsoja evtanazijo in jo ima za lažni
humanizem.«
Oktobra 1983 so na 35. svetovnem medicinskem zboru v Be-
netkah sprejeli Beneško deklaracijo o terminalni bolezni. V
prvem členu pravi: »Dolžnost zdravnika je zdraviti in glede na
možnosti lajšati trpljenje ter ščititi najvišje interese svojih pa-
cientov.«
Oktobra 1987 so na 39. svetovnem medicinskem zboru v Ma-
dridu sprejeli Deklaracijo o evtanaziji, ki pravi: »Evtanazija kot
akt preudarnega končanja pacientovega življenja, čeprav na
njegovo lastno željo ali na prošnjo ožjih svojcev, je neetično.
To ne preprečuje zdravniku upoštevati želje pacienta in do-
pustiti naravni proces smrti v terminalni fazi bolezni.«
Takšna so veljavna mednarodna pravila o evtanaziji.
Na Nizozemskem so pred kratkim napravili izjemo in sprejeli
možnost aktivne evtanazije »v določenih okoliščinah«. To de-
janje se vidi mnogim iznakaženo.
Sicer pa uporablja literatura tudi pojma pozitivne in negativ-
ne evtanazije.
Posamična mnenja o evtanaziji so sicer različna. Ne samo o
pasivni, marveč tudi o aktivni.
Katoliški filozof Daniel Maguire pravi, da »je morda moralno
in bi moralo biti zakonito pospešiti proces smrti z neposre-
dnim dejanjem, kot je predoziranje morfija ali kalija«; in meni,
da je to stališče »združljivo z zgodovinsko katoliško etično teo-
rijo«. (James Rachels: Pravica do smrti. Cankarjeva založba, Ljub-
ljana 1987.)
Člani katoliške, protestantske in judovske cerkve so marsikje
pasivno evtanazijo sprejeli, nasprotujejo pa aktivni, izhajajoč
iz pete božje zapovedi: ne ubijaj!
Visok cerkveni dostojanstvenik, ki je bil nekoč v zaporu, izja-
vi in objavi, da je proti ukinitvi smrtne kazni, ker se mu zdi
dolgotrajni zapor hujša kazen kakor smrt.
Po svetu (beri: v bogatem svetu!) je veliko legalnih društev za
»prostovoljno evtanazijo«. Pred menoj je dovolj dolg spisek
takšnih društev z naslovi v mnogih državah: Nemčija, Nizo-
zemska, Švedska, Švica in ZDA, Kanada, Avstralija, Japonska,
Južna Afrika ... (Claude Guillon, Yves Le Bonniec: Suicide, mo-
de d’emploi. Editions Alain Moreau, 1982).
Nekateri znanstveniki sodijo, da bi kazalo opraviti anketo o
tem, kaj ljudje menijo o evtanaziji in se po tem ravnati. Seve-
da je vsakršno anketo mogoče pripraviti, ampak prvi zaplet
bi se pojavil že kar pri vprašanju – koga vprašati: mlado, zre-
lo, staro osebo; zdravega, bolehnega, huje bolnega, neozdrav-
ljivo bolnega ...? In kako postaviti vprašanje ter kako odgovar-
jati? Danes so zelo modne ankete – po vseh čakalnicah – s
pričakovanima odgovoroma »da« ali »ne« (yes – no), ki jih po-
tem seštejejo. Interpretacije seveda ne more biti. Ampak med
»da« in »ne« je še veliko prostranstvo. Tako kot je med nebom
in zemljo še veliko neznanega ...
Mladenič reče: če bi pa jaz obolel za rakom, mi dajte pri priči
»injekcijo« ... Ko pa ima starejši človek rakavo bolezen v ter-
minalnem stadiju, se pa lahko primeri takole:
Pacient je imel želodčne težave in so ga operirali. Med opera-
cijo so našli močno razširjene razsevke zaradi rakave bolezni
želodca in so zato operacijo zaključili brez globljega posega.
Na viziti je k temu bolniku pristopil zdravnik, ki operacijskega
izvida ni poznal. Na nočni omarici je zagledal na krožniku klo-
baso in vprašal sestro: »Kako, klobasa po želodčni operaciji?!«
Sestra mu je potihoma odvrnila: »Saj so mu trebuh samo odprli
in ,nazaj zašili’« ... Vendar dovolj glasno, da je bolnik pogovor
slišal. Bil je dovolj umen, da ga je tudi razumel. Potem je doma
hiral v hudi depresiji in seveda vedel, kaj ga v kratkem čaka.
Prav pri koncu življenja so ga povsem oslabelega pripeljali v
bolnišnico. Tam so mu priključili za življenje le malo pomemb-
no infuzijo. In se je zgodilo, da se je igla izmaknila iz vene. Ko
je bolnik to videl, je v paniki začel klicati sestro: »Sestra, igla je
ušla iz žile, pridite brž in popravite ...!«
Klinika je pred leti postavila vprašanje republiški komisiji za
etična vprašanja v medicini (komisiji, ki so jo potihoma za-
menjali, menda z utemeljitvijo, da je že utrujena ...): »Imamo
pet respiratorjev, ki so utemeljeno zasedeni s pacienti. Kaj nam
je storiti, če pripeljejo še šestega pacienta, ki bi potreboval
respirator?«
Komisija (utrujena?) je na predlog profesorja dr. Janeza Mil-
činskega odgovorila: »Kazalo bi organizirati dežurno službo z
ročnim balonom..., dokler bi ne našli ustreznejše rešitve.«
Problem evtanazije sega seveda že daleč nazaj v zgodovino. V
Angliji so organizirali razpravo o tem vprašanju leta 1946. Ka-
sneje je zastala zaradi zloglasnega Hitlerjevega evtanazijske-
ga programa, po katerem so v Nemčiji usmrtili blizu 100.000
duševnih bolnikov, ki naj bi bili za državo nekoristni. Razpra-
va o evtanaziji je v Angliji stekla spet leta 1950. Očitno je ta
problem vendar spodbujal prominentne intelektualce in dru-
ge k razmišljanju. Tema ima seveda moralne, religiozne in
pravne vidike. Leta 1969 je bila razprava o evtanaziji v razisko-
valni sekciji angleškega kraljevega združenja za medicino (The
Royal Society of Medicine, London). V tem času pa so razprav-
ljali o evtanaziji tudi v lordskem domu parlamenta. Debate so
bile živahne in tudi trde.
Razpravljalec Brock je dejal, da bi kot državljan moral sprejeti
zakon o evtanaziji, če bi ga parlament izglasoval. Vendar pa so
nekatere stvari del etike medicinskega poklica, ki jih tudi par-
lament ne more spremeniti. Brock je še dejal, da z aktom
parlamenta ni mogoče pripraviti zdravnika do tega, da bi bol-
nike usmrtil, in ne medicinske sestre, da bi storila kaj takšnega
pod zdravniškim nadzorstvom. V tem primeru bi pač moral
nekdo to »delo« opraviti, vendar ne zdravnik in ne medicin-
ska sestra.
Če bi parlament na »demokratični« način izglasoval uzakoni-
tev evtanazije, bi moral v istem postopku sistematizirati tudi
delovno mesto »državnega rablja« in navesti opis njegovih »del
in nalog« ... Na takšno delovno mesto pa se zdravniki ne bi
prijavili.
Tudi slovenski ne!
Še vnaprej kaže torej podpirati in udejanjati naše ter medna-
rodne kodekse etike glede evtanazije in si prizadevati uresni-
čevati jih s svojim znanjem in srcem, kolikor to pač moremo
in zmoremo.
Zdravnik mora včasih svojo težko odločitev sprejeti ne samo
na podlagi pravilnika, marveč tudi glede na tisti njegov no-
tranji »tihi glasek«, ki mu pravimo – vest.
PODLISTEK