KATOLIŠK CERKVEN UST.
petek D,a feli Poli; in VeJj* f'osli 2» «*l0 Jet0 4	kr , za pol leta 2 ri. 40 kr.. za ¿etert le» 1 M kr.
jrjiitarnici sprejemana za celo leto 4 gl., za pol leta 2 gl., za eertert leta 1 si.: ako zadene na ta dan praznik, izide ..Dnni V dan poprej.
Tciaj XXXVII.
V Ljubljani, 11. mal. serpaua 1884.
List 28.
Premišljevanja in molitve za vse stanove.
(Dalje.)
1) Strah, kot spokornik- veliko terpeti.
Druga pretveza, s ktero hudobni duh grešnika skusa od nemudnega spreobernjenja odverniti in v grehu obderžati, je ta. da mu spokorno življenje pred oči stavi kot neznano hudo, žalostno in dolgočasno. Ti ne bodeš imel nobene vesele ure več; ti se bodeš moral od sveta odtegniti, ti se bodeš moral hudo postiti; pa če tudi pokoro začneš, sej jo ne bodeš dostal, omagal bodeš in zopet nazaj padel: tako in enako hudoba plaši človeka.
Ali ravno nasprotno je res. Ali ne veš, o kristjan, da je hudobni duh lažnjivec od začetka? Le poskusi enkrat v resnici pravo pokoro delati in videl boš. da te je hudobni duh gerdo nalagal. — V resničnem pokor-jenji bodeš še le veselje in zadovoljnost najdel, kakorš-qega v pregrešnem razveseljevanji nikoli nisi občutil. — Ce pa hudobi na besedo verjameš, ki te s pokoro straši, in je zato začeti ne upaš, si podoben vojaku, ki na beg misli, preden sovražnika vidi, ki orožje proč verže, preden se vojska začne. Temu nasproti nas pa vera, pamet m skušnja uči, da spokorniki pri svojem pokorjenji nikoli toliko ne terpe, kakor grešniki pri svojem razujzdanem življenji. Če so tudi svetniki in spokorniki veliko čuli in molili, se vender sme reči, da niso toliko noči prečuli, kakor jih hudobneži zavoljo nečistovanja. pijančevanja in igranja prečujejo. Zraven je pa še ta razloček, da imajo spokorniki mirno vest, grešnika pa razun velikega terpljenja še huda vest muči.
Gotovo je tedaj, da pokora ne stane toliko, kot je greh stal, in da kot spokorniki ne bomo več terpljenja imeli, kot smo ga pred v grešnem stanu prestati, imeli; da ne bomo več skerbi in dela imeli, kot pred; da ne bomo več žalosti vživali v pokorjenji, kot smo je pred v pregrešnem življenji. — Ali se mar to pravi veliko terpeti, če grehe, ktere smo pred delali, vender že enkrat pustimo ; ali se to pravi veliko terpeti, če dobro, kar smo pred opuščali, vender že enkrat opravljamo? Ali je mar pri spovedi naložena pokora tako huda in težavna ? v primeri s pokoro pervih časov še imenovati ni. — Tudi sv. Avguštinu se je pokora pretežavna zdela, dokler se ni resnično k Bogu obernil; berž pa ko je grešne vezi potergal, je hvaležno spoznal: Zdaj me veseli to
opustiti, kar sem se pred bal zgubiti; zdaj več veselja nahajam v solzah, ktere zavoljo prejšnih grehov pretakam. kakor sem ga popred v vsih mesenih slišnostih
vžival.
Le poskusimo in sami se bomo prepričali, kako sladko je k Bogu se nazaj verniti in njemu iz celega serca služiti. Ni ga večega veselja, kakor tisto, ki iz zatajevanja samega sebe izvira, in ktero si s tem pripravljamo. da svoje meso in njegovo poželenje zatiramo. Pravi spokornik ne pozna nobene težave več ter se z veseljem vsakemu terpljenju podverže, ker ve. da je vse to v zadostenje obilnih grehov še premalo. Pri vsem pokorjenji in zatajevanji pa ga misel tolaži, podpira iu snodbada. da je z Bogom spravljen, in da mu je pot v nebesa zopet odperta.
Molitev.
O Bog, daj mi spoznati, da pokora ni težavnimi, kakor pregrešno življenje; daj mi tudi gnado. da sladkost-in prijetnost prave resnične spokornosti okušam, iu da se na poti pokore nikdar ne utrudim. O sv. Avguštin, ti veliki spokornik. sprosi meni in vsim grešnikom gnado pravega spreobernjenja in poboljšanja, da, ki tebi v pokori nasledujemo. se potem tudi s tabo v nebesih veseliti zamoremo. Amen.	(Dalje prili.)
Svetloba — luč.
(I)alje.)
Drugim je navadni ogenj ali luč, ki so jo sami prižgali, edino pravo svetilo v noči, in druge veče, ži-vejše svetlobe je ni. Natura ali priroda je naturalistom bog. Človeški um jim je vse, razun ujega ni nič, sanjari nemški modrijan Schelling, iu z njim racijonalisti. To pa se pravi po domače: Kar urnem, to je; a kar ne urnem, to ni. Ti ljudje so podobni onemu indiškemu kralju, ki je terdil: „ni ledu, ker ga jaz nikoli nisem videl.;i Zdravi um in prava pamet pa ponižno spozn;i, da je le mala iskrica iz neizmerne svetlobe večne. Ravno tako je „panteizem" ali sedaj imenovan „moni-zem" nekov kres, s kterim se ponašajo priverženci,.^<br^. je edina prava svetloba in luč. Začetnik teh nazor®?^. (misel) je jud Baruh Spinoza. Njemu so vse stvari žarki enega in istega solnca-boga, tako, da vse stvari1**

skupaj store istega enega boga. No, potem bi kouečno bilo neskončno, in omejeno brezmejno, neizmerno kar pa misliti je proti zdravi pameti.
Posebno velik in znamenit je ogenj, ki neprestano gori ter v letu iu v zimi kot 15 do 20 stopinj veliki zubelj iz zemlje šviga, podzemeljski ogenj pri mestu BaKu ob kaspiškem (hvalinskem) morji. To je plin (gaz). ki puliti iz zemlje in neprenehoma gori. Na tisoče pride vsako leto rčastiteljev ognja" perzijanskih malikov, da se temu svojemu božanstu poklanjajo. V duševnem oziru smemo tem častivcem ognja primerjati naše fra-masoue (frajmavraije?. Njim je vse človeštvo (razuu katolikov in jezuitov) oni uzor svetlobe, ki se noč in dan z vsemi sredstvi mera gojiti, da bode sčasoma kakor neki velik zubelj (plame) razsvetljeval in ogreval celi svet. ,.Dolžnost stroga slehernega masona (ali prostozidarja> je: razširjati in pospeševati človečnost, človekoljubje (hum&iiitetoj. Ne sme jim biti merodajno nobeno verstvo, nobena deržavna oblika. Le eden je njim gospod: človek: eden je vse, človek; zemlja so jim uebesa. naj bolj vzvišeno jim je človeštvo, iu človekoljubna deržava jim je vsemogočna." (Pachtler. der Götze vier Humanität, str. 12'J.) Da bi pa svoje proti-keršanske namene zakrivali, izbrali so kerščanskega patroua sv. Janeza (spodnje simbolične ali Ivauske lože), pa sami prav ne vedo, ali evangelista ali kerst-nika. To pa ue zato. ker sta oba navestiteija svetle luči. Jezusa in njegovega svetega evangelija, temuč zato. Ker po starem pregovoru: sveta Janeza dan pre-menjata: o zimskem (božičnem) sv. Janezu dan začne rasti, in o Kresu začne padati. Framasoni pa so česti-telji narave iu naturnih prikazov, posebno solnčue svetlobe. Iz Amerike piše nekdo: rY naših ložah iu sploh po umerikauskih ui tacih družabnikov, ki bi spadali h kaki cerkveni keršauski duhovniji. Naši bratje" rajši dajo ime svojim novorojenčkom o naših kresnih godovih v pričo bratov in sester frainasonskih. ne pa da bi jih «iaii obliti z vodö od kacega kerščanskega cerkvenega služabnika, ki naj pregrene iz njih izvirni greli." t Pachtler 1. c. p. 128).
Med osmimi velikimi ali uadložami framasouskimi ua Nemškem se je v poslednjih letih odlikovala velika beznica „k solucu" („zur Sonne*4) v Bajrajtu na Bavarskem. Tam je bil dne 1. junija 1*73 pervi veliki shod. uekošna gosposka zbornica (Grosslogentag) onih osmih irtdlož. in sklenilo se je med drugim tudi: §. 10. „vsako leto ro Binkoštihu ima sniditi se veliki zbor nemških uadloz." (Pachtler 1. c. p. 175). To je nekako spako-vanjc zoper sv. Duha, ki je o Binkoštih v podobi gorečih. ognjenih jezikov razsvetlil in oserčil aposteljne Kristusove, češ, ne sv. Duh, ampak mi hočemo svet razsvetliti in vladati, mi hočemo nadomestovati sv. Duha. Razsvetliti hočemo vse narode (posebno Slovane) z našimi nemškimi šolami. Zakaj pa ravno z nemškimi šolami. I no, v framasonskem časniku rFreimaurer Zeit.* od 12. sept. 1*70 se bere: „Veliko narodno sodišče se mora napraviti v Nemčiji; močno zedinjeno nemško kraljestvo prihodnje najviši čuvaj miru evropskega. Po tem najvišem sodišču naj bi se razsojale vse mednarodne pravde na zemlji! Edinost bi poteui vladala ua svetu iu večni mir (V?) bi vživalo človeštvo." Po domače rečeno: framasonska kosmopolitična i svetovna) republika naj ima v Prusiji svoje središče, vsem naj nadvlada, in njen središni veliki mojster bodi splošni Dalai-Lama*) osnovane frama-sonske mogočnosti. (Pachtler. o. c. p. 727). Se-li to kaj vjema z glavnim shodom nemškega „schulvereiua" v Gradcu o ravno kar preteklih Binkoštih? In kaj po-
*)i Dalai-Lama j* v.-Iiki .iuhovon (kakor papež) onih maliku-▼avcev, ki s« kličejo Budisti v Indiji in v Tibetu itd.
meni ono prenapeto agitiranje za nemške šole po vsih slovenskih pokrajinah? Kakor znamnja kažejo „šulver-ajnr dahnejo po prusaško-framasonskem početji, kterega delovanje je poglavito napereno proti katoliški veri in Cerkvi. Nemški „šulverajni, bauernvereiui in turnvereini" so od prusaških lož navdihnjeni, in od katoliških škofov (glej Rudigier v Liucu) prepovedani.
Veliko prihodnost prerokujejo električni luči. Leta 1813 je angleški fizik (prirodoslovec) Davy ua konceh dveh električnih žic nasadil ogljene krajnike, iu glej! lepa bela električna luč se je vnela. Tako zvaui positivni krajnik je še enkrat hitrejše zgorel, kot negativni. L. 1«81 je bila perva električna razstava v Parizu. Lani je bila velikanska električna razstava na Dunaji. Letos (1884) bode zopet ua Štajerskem. Električna razsvetljava bode s časoma saj po mestih spod-rinila vsa druga t)onočna svetila. Letos so pervi*rat razsvetlili postojnsko jamo (vilenico) z elektriko. Po velikih fabrikah (tvornicah) bodo že sploh vpeljali električno svečavo, kajti ena električna svetilnica daje toliko svetlobe kot 50, 80, 120, 350 do 1200 navadnih sveč. Ker bi pa tako bistre luči v manjših prosrorih slepile in predrage bile, je iznajdel Amerikanec Edison tleče ,.električnice." S takimi lučmi (sleherna sveti kolikor 8 navadnih sveč) že razsvetljujejo ulice v aiue-rikanskem mestu New-Yorku (Njujork) in drugod. Po cevih, koder je pred bila plinova svečava, je sedaj po žicah napeljana elektrika iz središnje tvornice. Tu je 12 parostrojev, katerih sleherni napaja 2500 svetilnic z elektriko. Vseh svetilnic je blizo 30.000.*) No, k.er imajo dosti premoga, že lahko narejajo elektriko. Zuai-ili so pa še drugi način za delanje elektrike, iznašli namreč električne mline, to je, da s pomočjo tekoče vode vzbujajo elektriko, ter jo po žicah daleč proč v mesta prevodijo. Na električni razstavi v Monakovem (v jeseni 1. 1882) je taki stroj pet kilometrov oddaljen od razstavne palače pri reki uapravljal elektriko." ki pripeljana v razstavne prostore je čez dan gonila dve mlatilnici, po noči pa krasuo razsvitljevala razstavni vert iu kraljevi terg v Monakovem. (Našim Teržačanom bi bilo svetovati, da mesto vodo iz Reke jemati naj napravijo električne mline.) Tudi železnične vlake bodo s časoma gonili z elektriko. Kjer je dosti vode tekoče, tam bodo. se ve. veliko ložej rabili jo za vzbujanje elektrike, bodisi, da se te poslužijo kot delavne sile, ali za razsvetljavo.
Oko je vstvarjeno za svetlobo, in naš duh je vstvarjen za večno svetlobo — za Boga, Njega kedaj gledati. V telesui temi ne mara prebivati, in kadar čerua noč pogerne svoj plajšč čez zemljo, si napravi človek bodisi kakoršno koli svetlobo: ogenj, ali prižjze luč. Tako v dušnem obziru mora imeti neko svetlobo, kadar prava luč svete vere zatone, pa si napravi umetno luč krive vere. Prav brez vere ne more obstati tudi naj hujši grudomolec ne, navadno si vstvari sam svojo berlečiuo, čudno svetlobo, to je kako krivo, ali prazno vero. Tako praznoverje je. v novejšem času : spiritizem, t. j. vera v rotenje duhov. Kakor je elektrika muogokrat v oblakih nakopičena in se javlja v omotuem blisku, gromu, tresku, tako so tudi duhovi nevidni, kakor neka magnetično-električna snov v ozračju zemlje, kakor pravi veliki apostelj Pavel: „Odenite se z orožjem Božjim, da boste mogli obstati zoper zvijače hudičeve, ker ni se nam vojskovati zoper kri in meso, ampak zoper svetovne mogočnike teme tega sveta, zoper hudobne duhove v podnebji" (Efež. (5, 11—12). S spi-ritizmom pa hoče duh teme se kazati v lažnjivi obleki svetlobe, češ, da ta vera v hudiča je prazna, zastarana,
*) Natur u. Offenbarung 2(.i. Bd. j». 673.
nerabljiva za današnje razsvetljene čase. Spiritizem da ima biti vesoljna (katoliška) vera ua svetu. Pa že sv. Pavel opominja: „Duh pa izrečno govori, da bodejo v poslednjih časih nekteri odpadli od vere. deržeč se laž-njivih klatiduhov in naukov hudičevih"' »1. Tim. 4. 1 >. V starih poganskih časih se je dal častiti hudobni <iuh v podobi raznih malikov, ter je po svojih „orakeljnih" ljudem odgovore dajal, ali ko je Kristus prišel ua svet. so orakeljLi (.molknili.	(Dalje prih.i
Osoda roženkranske bratovšine.
(Iz rokopisa ranjcega gosp. kanonika Kr. Kramarja.)
Kdaj je bila roženkranska bratovšina pri Fari vsta-novljena, ni znano; ve se le po najdenih zapisnikih, da 1. 1755 je imela veliko tisuč udov vsacega stanu. Irnela je svojega glavarja, duhovne vaje, procesije in obilno premoženja. Postavila si je k farni cerkvi svojo lastno kapelo z rožeukranskim oltarjem. (Ta kapela je bila s staro cerkvijo tako sklenjena, da je bil iz cerkve v njo odpert vhod in kapela je bila prelepa in prav velika; bila je z njo le ena cerkev. Vsako soboto večer ie eden gospodov duhovnov v nji ljudem molil sv. rožni venec in veliko ss. maš je bilo v nji, dokler je stala stara cerkev.) Zraven te je iiuela še drugo podobo (štatuvo) Matere Božje, ktero je v bratovskih procesijah bratovšina nosila na odru itd.
Udje te bratovšine so imeli veliko pomočkov k zveličanju. odpustkov, procesij, spovednih dnevov itd.. da so se mogli ložej greha varovati in v pobožnosti na-predvati; vsega tega so se obilno posluževali. Vsi ti in taki pomočki so bili pa peklu in njegovim slugam tern v peti, in sklenili so te pomočke in opravila po vsaKi ceni zatreti. Ob tistem času so cerkve, samostane, bratovšine itd. ropali in s poti spravljali in tako so tiransko zahtevali celo spomin te roženkranske bratovšine zatreti, kar se vidi iz tega, da so celo zapisnik Marije D. roženkranske iskali v roke dobiti in pokončati. Da jim to ni obveljalo, sta vzrok dva pobožna moža, namreč: bližnji sosed je zapisnik odnesel iu ga skril v svojo skrinjo; podobo (štatuvo) Matere B. z odrom vred pa je zlekel cerkvenik v temen kot pod cerkveno streho.
Že pozabljeno podobo pod streho najde po naključbi mežnar, in pobožen Ločan si jo izprosi in jo postavi v svoji sobi v kot. Stari sosedje jo spoznajo, da je ta tista podoba, ktero so nekdaj spredniki nosili s procesijo. — To zvesto češenje je nagnilo starološkega župnika Božiča in njegovega kaplana Dolenca in dasta za štatuvo „na Fari" (to je, sredi vasi) kapelico postaviti in Marijino podobo iz mesta vanjo prenesti. (Drugo izročilo pravi, da je „Fara" bila trikrat v kratkem pogorela, da so vsied tega iz obljube kapelo zidali, in od tistega časa ni bilo več pogoriša.)
Prenašanje svete podobe stari mož, ki je bil pričujoč, popisuje tako-le:
Oznanjeni dan je privrelo silno veliko ljudstva od vsih strani skupaj počastit Marijo Devico. Ob določeni uri pride duhovšina obeh duhovnij in samostanov v beli cerkveni obleki napravljena pred hišo prevzet podobo. Štirje čversti mladenči jo prineso iz hiše in jo zadenejo z odrom vred na rame. Procesija se vzdigne, — moški spredej in duhovšina pred štatuvo in za to ženski spol. Vse ali rožnikranc moli, ali druge molitve, ali prepeva Marijanske pesmi in se giblje počasi proti Fari.
Tolikošne procesije Loka še ni vidila. Zadnji niso še v versto stopili in pervi so bili že na Fari. Kadar na Faro pridejo, postavijo podobo na tla, župnik blagoslovi kapelo, omeni ob kratkem staro osodo, priporoča
zaupanje k Mariji po zgledu sprednikov. in reče štatuvo z odrom vred na mi7o postaviti.
Posehmal je veljala kapelica (na sredi vasi) ko zerkaio očesa. Skoraj vsi tuji. ko domači, so stopali vanjo Mariji se priporočevat. In v kratkem so nahajali se okrog nje (Marijne podobe) denarji, ali dru^i darovi; zbog tega je gosp. župnik dal napraviti kamnito pušico z dvema ključema, in izručil je ključe bližnjima sosedoma vsakemu svojega z naročilom, pušico včasih odpe-rati. svetilnicj v kapeli z oljem oskerbovati. druge denarje raijošinf» pa v tarovž don;išati za potrebe Mrne cerkve.
Po nekterih dogodbah popisuje gospod, kako so iz darov kapelico olepšali in pravi: Pogodil sem se < starini podobarjem Geceljuom iz Kranja, da je uapravil po mojem načertu oltar Matere Božje in taberuakei). kapelo znotraj in zunaj oslikal; dekleta so štatuvo z lepo obleko opravile; jaz pa sem šel v Ljubljano iu senj nakupil svečnikov, kanon-tablice in spluh vsega. Kar iL-ašni ultar potrebuje. Vse to za čas o'o času zidania nove cerkve, da bi tukaj imeli spravljene ss. zakramente in vsakdanje ss. maše. — kar se je pozneje res g o uiu.
Ker je bila po storjenem konkordatu Cerkev spet dobila prostost in pravico zopet bratovšine vstan<>vl ati: sem tudi jaz nekdanjo roženkransko bratov-ino pri Fari oživil in iz liima dobil odpustke. S tem je pa "udi roženkranska podoba M. I'», v kapelici dobila ve-'i veljavo; shajalo se je v njo vedno veliko ljudstva. - >ehno ob nedeljah in praznikih, ki je molilo. r>e!<>. milošnjo darovalo.
K Sercu Jezusovemu!
Velika je groza razdjanja v sedanjih časih. Ljudje se pogrezvajo vedno bolj globoko v pregrehe in hudobije; laži in goljufije, želje po nasladnostih. požre-nost. nečistost, prešestvo in poboji, vsaktere hudobije se vsak dan slišijo. Ljudje ne marajo več za Boga in svetosti; to je že prava kuga med ljudmi: liberalstvo ter prosto-mišljaštvo, ki se hoče še katoliško imenovati, se je zavleklo v stanove. Ta katoliški liberalizem je namreč tista vnemarnost, ki se ognju sv. Duha ustavlja iu vsako navdušenje za dobro reč razklicuje za prenapetost, pre-siljavo. za neumnost. Malo kristjanov je še, kteri žive po duhu sv. evangelija, veliko jih je, ki žive kot pogani. Ob kratkem, svet gre zmirom globokeje v spačenost. Vendar ne obupajmo; ljubi Bog, kteri svojih nikdar ne zapusti, je tudi za sedanji čas zdravilo pripravil in to je: Pobožnost k presv. Sercu Jezusovemu, ktera je bila že pred več kot dvesto leti razodeta zveličani Mariji Alakok (Alacoque). Ta pobožnost je določena za naše čase. Sv. Gertrudi se je bil nekega dne prikazal sv. Janez, Jezusov ljubljenec. Prašala ga je, ko je vendar pri zadnji večerji na Gospodovih persih slonel, zakaj ni nam v poduk zapušal občutkov svojega serca. Sv. Janez ji odgovori tako-le: „Zapovedano mi je bilo za Cerkev, ktera je bila ravno zdaj nastala, zapisati nauke neustvarjene Besede Očetove; sladke občutke svojega Serca razodeti je pa Bog prihranil za prihodnje čase, za poznejši svet, da bi tako zelo omerznjeno ljubezen v novo obudil.0 Mi smo Bedaj v tistem času, zavoljo tega pa so sveti Oče Pij IX ves svet presv. Sercu Jezusovemu posvetili; zavoljo tega so nekdaj izgovorili ta-le pomenljivi stavek: ,Cerkev in družbinstvo nima več nobenega upanja, razun le v presvetem Sercu Jezusovem. Le-to bo vse naše nadloge ozdravilo; razširjajte tedaj to pobožnost na vse strani, ker le ta bo svet rešila." In kako nas kliče naš Zveličar k ti pobožnosti po tako velikih obljubah, ktere On daje častivcem svojega Serca:
Dajal jim bodem vse njihovemu stanu potrebne milosti. V družine bom mir pripravil. V vsih njih brid-Kostin jih bom tolažil in jim bom varno pribežališč v življenju, posebno pa zadnjo uro. K vsim njihovim početjem jim bom dajal obilni blagoslov. Grešniki bodo v mojem Sercu imeli nezmerno usmiljenje. Mlačni bodo prihajali goreči in goreči postajali bodo popolnoma. Blagoslovil bom hiše, v kterih se bo čestila podoba mojega Serca. Duhovnom bom dal milost, tudi še tako terdo-vratnega grešnika ganiti. Imena tistih, kteri to pobož-nost razširjajo, bodo v mojem Sercu zapisane in iz njega nikoli ne bodo zbrisane. Oznanuj in daj na vse strani po svetu oznanovati, da bodem nezmerno velike milosti delil onim, kteri jih v mojem Sercu išejo. Oh, da bi pač mogla to, pravi zvel. Margareta (Alakok), kar od te pobožnosti vem, vsemu svetu razložiti, vse zaklade milosti, ktere Jezus Kristus v svojem Sercu hrani, da bi jih z vso obilnostjo delil onim, kteri jih porabiti hočejo. Res da, zagotovljam. da vsak kristjan če bi le vedil. kako prijetna je ta pobožnost našemu Zveličarju, ako bi imel le ljubezen do Boga Zveličarja. bi jo kar precej opravljal. Nobene pobožnosti ne poznam, ktera bi bila bolj pripravna, v kratkem dušo na verhuuec popolnosti pripeljati.
Nekega dne, pravi sv. Mehtilda. se mi je prikazal Sin Božji, v roki je deržal svoje lastuo Serce. ktero se je bolj svetilo kot solnce, in je žarke lilo na vse strani. Tu mi je ljubezujivi Odrešenik dal spoznati, da ravno iz tega božjega Serca prihajajo vse milosti, ktere je Bog brez preuehauja ljudem delil. In nekdaj je rekel Kristus k njej, da naj njegovo Serce v presvetem zakramentu tako goreče ljubi in časti, kolikor le zamore. Rekla je: ..Ko bi mi bilo vse milosti popisati, ktere sem od pre-ljubeznjivega Serca Jezusovega prejela, bi morala popisati celo knjigo, bolj debelo, kot je brevir."
Sv. Mehtilda pripoveduje malo pred svojo smertjo, da je nekdaj Gospoda prosila velike milosti za neko osebo, ktera se ji je za to priporočila. Iu Odrešenik ji je odgovoril : Moja hči, reci oui osebi, za ktero si me prosila, da naj vsega iše v mojem Sercu. tu bo gotovo dobila; naj ima veliko pobožnost do mojega Serca. vse kar Zeli. naj v tem Sercu zahteva . . . Ko se je sv. Mehtilda nekdaj pritožila, da je ves čas svojega življenja bre/ prida preživela, ji je Kristus rekel : da popraviš, kar si zamudila, pozdravljaj (časti) moje Serte
Ce tedaj vse to premislimo, bomo pač z veseljem to pobožnost opravljali: pa dobro tudi prevdarimo, v čem je pra\a pobožnost presv. Jezusovega Serca. Zastavljena je na tem. «la moramo t"» Serce tudi mi priserčuo ljubiti, kakor nas samo ljubi, <la si prizadevajmo teiuu Sercu v vseh čednostih podobni prihajati, da s češenjem in ponižnimi prošnjami išeuio popravljati vse nehvaležnosti, razžaljenja. ki se godé temu presv. Sercu. posebuo vedno in vedno zakramentu ljubezni; da mil pomagamo duše reševati z molitvijo, z dobrim zgledom, z razširjanjem dobrih bukev ii, na mnoge druge načine. Storimo vse. kar moremo, da bomo to pobožnost razširjali ; ne morem«» Siuu Božjemu bolj vstreči, kakor če podobe ali spise presv Serca razširjamo. kar se lahko zgodi. Zvel. Margareta Alakok je neki pobožni duši, krera je perva dala naslikati podobo Jezusovega Serca, pisala to-le: -Za to opravilo bo Zveličar vaše ime neizbrisljivo v svoje ~erce zapisal, druge plačila, ktere je za vas prihranil. moram zamolčati. da bodete reč toliKO bolj nesa-mopridno delali Nosimo zlasti podobo presv. Jezusovega Serca vedno na vratu To je priserčna želja našega Zveličarja, da njegov» podobo kot znamenje njegove ljubezni pri sebi nosiš. Skapulir Serca Jezusovega se je poterdil kot posebno varstvo v nevarnostih in kakor pomoč v vseh težavah. Leta 1720 je bila v mestu
Marseille-u strašna kuga; naročila je redovnica Kenusat vsem, s kterimi je prišla v dotiko, naj podobo presv. Serca Jezusovega pri sebi nosijo, kajti tako bodo imeli poseben pomoček zoper kugo. In kar je božja služabnica obljubila, se je zgodilo. Zapazilo se je tudi v zadnji francoski vojski, da hiše. na kterih je bila podoba presv. Jezusovega Serca, so bile v posebnem varstvu, ravno tako je bilo tudi pri osebah, ktere so imele škapulir Jezusovega Serca pri sebi. Sveti Oče Pij IX so vsem, kteri to podobo pri sebi nosijo in vsak dan oče naš, češena Marijo in čast bodi Bogu itd. odmolijo, vsaki dan 100 dni odpustkov podelili.
Še drug vzrok, kteri nas priganja, to podobo vedno pobožno pri sebi nositi, je ta: Žugajo se nam dnevi, ko se bojo hude reči godile, Bog bo poslal hude šibe in razdjanja. kakor je Marija napovedovala La-Saleškim otrokom. Če se prav spovemo in k presv. Jezusovemu Sercu pribežimo, se nam bo morebiti božja kazen prizanesla. O, zbudimo se torej iz spanja, iz greha; že je slednji čas, že dolgo kliče nam nebo: Pokora, pokora! Pa svet je čedalje hudobnejši. Tedaj človeški otroci: K Sercu Jezusovemu! (Canisius Stimmen.)
Pomočki zoper kovarstva skrivnih družb.
Rimski frančiškanski mesečnik ,.Acta ordinis Mi-norum'' je priuesel važen poduk rimske vesoljne Inkvizicije do vsih katoliških škofov od 10. maja 1<SS4. Ta spis je nekako pojasuovanje papeževe enciklike zoper framasoue.
Ta novi spis omenja, kako so papež v tisti okrožnici (Ilumanum genus) odkrili namen, osnove in prizadevanja rimskih papežev, da bi človeško družbinstvo rešili hudobne framasonske kužnosti in to svojat v novo obsojajo in učijo, kako. s kakošnim orožjem se je treba zoper to kugo vojskovati, kterih pomočkov se poprije-mati. kako od frainasouov usekane rane celiti?
Sv. Oče pa sprevidijo, da njihovo prizadevanje bode še le potlej obilnega sadu rodilo, ako se v tako tehtni stvari v enem duhu zedinuje trud, misli, djauje vsih pastirjev sv. Cerkve, torej so cerkvenemu zboru vesoljne Inkvizicije naložili, da naj cerkvenim pastirjem primemo predloži, kaj posebno da jim je v tej reči delati in početi. Poduk ima 11 točk.
Perva točka daje vsim spovednikom za leto iu dan oblast odvezovati v to skrivno družbo nesrečno zapletene ljudi in priporoča v ta namen svete vaje in mi-sijone. — Druga točka veleva, naj se papeževa enciklika pridno razširja, dušni pastirji, veroznanski učeniki, katoliški pisatelji itd. naj razkrivajo brezbožnost in pre-hudobne namene skrivnih družb. — 3. Vediti je. da ma-sonska družba ni le sploh prepovedana, temuč kdor k nji pristopi, že s tem samim pristopom izobčenju zapade (latae senteutiae). 4. Razun masonske so tudi ostro prepovedane razne druge družbe zlasti vse tiste, ki od družuikov pod prisego tirjajo zamolčljivost in neprekerš-ljivo pokoršiuo, ki naj se skazuje skritim kolovodjem. Prepovedane so tudi še sumljive nektere družbe, ki se ne more določiti, če se prištevajo k že omenjenim ali ne. so pa nevarne ali zarad tega. kar se v njih godi. Tudi od teh naj duhovni pastirji odvračajo svoje vernike, in to toliko bolj. ker imajo velikrat nekako zunanjo podobo poštenosti iu so priprostim iu mladini še toliko bolj nevarne, ker je kužljivost prikrita. — 5. točka priporoča razun navadnih pridig, ki naj se vestno opravljajo, še posebne poduke v pojasnovanje in brambo verskih pravic. — «i. Posebna skerbljivost naj se obrača na ubožne rokodelce, delavce in enake, ktere lisični za-
peljivci po mnogih potih v svoje mreže vabijo. Zlasti naj se pazi na mladino od naj pervih let, da se doma, v cerkvi in v šolah mladi zarod vterdi v verskih resnicah in v poštenem življenji ter se ne vjame pozneje v zadrege brezbožnih. Za mlade ljudi je posebno zveličavno, da se zapišejo v kako Marijino ali drugotno katoliško bratovšino. — 7. Očetje in matere nai pristopajo v koristne stanovske katoliške družbe, ter bodo ložej tudi otroke in družino prav odgojevali. — 8. Rokodelcem . posebej se priporočuje obujenje starodavnih rokodelskih zadrug ali „cehov," na kar naj se duhovni pastirji posebno ozirajo. — 9. Prav dober pomoček je molitvena rožnovenška družba (roženkranska bratovšina), tretji red sv. Frančiška, konference sv. Vincencija Pavijana, Ma-rijanske družbe. — 10. Silo dobro bi bilo napravljati katoliške akademije s svojimi shodi ali zbori, koder oko-lišine dopuščajo, in naj bi jih višji pastirji s svojo pri-čujočnostjo počeščevali, gojili, zavetovali. V tacih naj bi se čitali, govorili spisi, izdelki, ki zagovarjajo, branijo Cerkev Gospodovo ter bi se pod vodstvom višjih pastirjev vojskovali. Ako bi se tako moči zbirale, bilo bi gotovo naj boljšega sadu pričakovati. — 11. Treba bi bilo, da se nadškofi s sufragani zedinjeni posvetujejo, kaj bi bilo storiti, da se blagi nameni naj višega Pastirja dosegajo, kteremu naj bi tudi naznanjali, kaj so sklenili, kaj dosegli itd.
Ta kratki posnetek slehernega lahko prepriča, da po tej poti bi se dalo dosti hudega odveruiti iu dobrega doseči.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Iz Ljubljane. (Ne zalite ljudi in narodov!) Eden naj ostudniših madežev je že pri otrocih, da tako radi bližnjega žalijo in mu kako krivico store, če le morejo. Posebno razuzdani so v tem oziru velikrat tudi šolski otroci. Ni davno tega, ko je blizo šeuklavške cerkve bilo vstalo strašno kričanje in prekliujevanje, ker so mali šolski smerkovci neko osebo dražili. Enak rohovž so napravili večkrat tudi drugi pobalini. Tako obua-šanje je gerdo. nesramno, pa silo pregrešno. Kje je olika, kje vera V
Tako delajo pa tudi odrašeni. večkrat celo taki, ki se med olikane štejejo. Mnogi pisavci blezo uieuijo, da list ne bo mikaven, ako se v enega ali druzega ne •zakadi, kakor ovni, ko se terkajo! In kakor delajo s posameznimi ljudmi, tako z narodi, ktere dostikrat prav hudo žalijo.
Da je to krivično iu pregrešno, so spoznali celo previdniši pogani. Zgodovina to-le pripoveduje:
Perzijauski kralj je poslal svojih klicarjev po vsih greskih mestih in je zahteval, da naj se mu podveržejo. ftpartanci (grešk rod) pa so v pervi upaljenosti poslance pobili. Ko se jim kri ohladi, so spoznali, kako ostuduo so s tem djanjem užalili mednarodno pravico in da so kralju Kserksu dolžni zadosteuje za to razžaljenje. Eden špar-tanskih kraljev je torej sklical tabor in oklical. naj bi se kteri radovoljuo oglasili, da grejo h Kserksu kralju, naj se nad njimi zmašuje zarad sramote in krivice, ki so mu jo Greki bili storili.
Zdaj se oglasita dva naj imcnitniših mož. se poslovita s svojimi domačimi in pouasta se v Perzijo, pričakujoč, da bodeta ondi v naj grozniših mukah življenje žertvovala.
V Susi ueprestrašena stopita pred kralja iu mu pravita: „Gospod, Spartauci so bili svoj dan prekeršili sveto mednarodno pravico iu razžalili tvojega očeta, ter so bili njegove poslance pobili; radi pa bi za hudodelstvo zadostili, zato so naji k tebi poslali. Najino živ-
ljenje je v tvojih rokah, zmašuj se nad nama, kakor ti je ljubo in drago; rada umerjeva za domovino."
Kralj stermi; ne more možema spoštovanja odreči in zdi se mu, pred takimi poštenjaki mora tudi on kaj blagega storiti. Ne da bi jima nar manjše žal storil ju odpusti nazaj v njuno deželo.
Toliko bolj se mora kristjan krivice varovati, pa tudi žaljenje rad odpustiti.
Z Doba. (Pogreb r. gosp. Fr. Svetlina.) Mislim, da je spodobno, da se saj z uekterimi besedami postavi spominek v „Zg. Danici" preblagemu gosp. Fr Svet-linu, beneficijatu na Goričici, fare Mengeške či"ar truplo položili so v zemljo v soboto, 2*. junija Kako zelo so ga ljudje ljubili in spoštovali, dokaz temu je silna žalost m jok, že ko je bil g. nevarno zbolel Vse se je skerbno, žalostno popraševalo. kako li kaj je pre-ljubljenemu gospodu. Ko pa pozvoni, da grejo gospoda obhajat, se je pričel jok. In ko zapoje veliki zvon, naznanujoč, da so se preselili predragi gosp. iz časnosti v večuost. niso se dali ljudje «tolažiti. Oh. to so bili gospod; škoda, škoda! so bili v pravem pomenu duhoven pastir. Tako so govorili, ki so iih natančneje poznali. Pogreb v soboto zjutraj ob 8 bil je. kakor je bilo pričakovati, kolikor moč slovesen. Nesli so truplo r. gosp. z Goričice na mengeško pokopališč. Pervi bili so veteranci in požarna bramba iz Domžal. Za temi je s paroma šla šolska mladina, ktero podučevati. bilo je veselje r. gospoda. Kako giuljivo milo! Ti mali otročici, vsi objokani, spremljajo svojega preljubega gospoda duhovnega očeta in učenika. Za temi bili ste dve kočiji duhovnov: domači gospod župnik z assistenco. Drugi duhovni (kacih IS) čakali smo pri znamenju tik Meu-geša. Ko so kamniški gosp. dekan blagoslovili truplo, spremili smo ga v cerkev, kjer so bile duhovne molitve, pridiga, o kteri so preč. g. dekau prav lepo iu giuljivo popisovali marljivo vestno delovanje r. gospoda na priž-nici, v spoveduici, v šoli. Skoro vso pridigo so ljudje jokali. Po veliki sv. maši preč. gosp. dekana položili so truplo v hladno zemljo, dušo pa glasno jokaje priporočili večnemu Sodniku z besedami: „Bog Jim daj večni mir in pokoj iu večna luč naj jim sveti, naj v miru počivajo!" Niso tako sprideni, ne, kakor se govori sem ter tje o ljudeh, ki žive v fabrikah, rekel sem sam pri sebi; ne bi tako spoštovali in ljubili svojega duhovnega pastirja Res, hvale vredno je to za Domžalce.
V Bohinjski Bistrici je bil 15. rožnika premišljevanja vreden dan. Slovo namreč smo jemali od starega ostalega zidovja naše farne cerkve. Koj pri pervi sv. maši, ki so jo zadnjikrat darovali med tem zidovjem g. župnik, so naui v prelepem govoru na pcrvo naslikali. kako da je res težko človeku ločiti se od sladko priljubljenega doma, ako ravno ve. da prišel bo v lepši, prijetuiši in veselejši kraj. Lepo so nam naštevali milosti iu dobrote, ki smo jih prejemali najpervo pri sv. kerstu in potem še j>ri drugih sv. zakramentih, pri pridigah. uaukih. in od ljubeznjivega Jezusa v zakramentu sv. Rešujega Telesa. Resno so nam pa tudi povdarjali in očitali zgubo zamujenih milost, ter pregrehe. ki smo se jih deležne storili z nespodobnim obnašanjem ali s preslabo gorečnostjo do presv. Rešujega Telesa, ali drugač zoper Boga grešili. Stavili so nam še zadnjikrat pred oči: slabe stene, ki so bile priča vsega, da nas bojo tožile pri sodbi Božji, ako se ne poboljšamo ter ne obžalujemo, kar smo zagrešili.
Potern so nam še z uekako dihtečim glasom naznanili, da bomo po sv. maši prenesli Jezusa v sv. Rešnjem Telesu, ki je bil ravno izpostavljen, na Marijin oltar v leseno kočo ali cerkev, ki je narejena poleg stare, in tamkaj v Marijnem naročji tako dolgo hranili, da se bomo v jeseni enkrat, če bo Božja volja, veselo in ve-
ličastno v novo cerkev preselili. Tako smo tedaj po sv. maši slovesno, s petjem, do solz ginjeni spremili Jezusa na odločeni kraj. kjer imamo zdaj službo Božjo. Precej popoldne po službi Božji se je razderl oltar sv. Nikolaja in koj drugi dan so začeli staro zidovje podirati. taKO da je sedaj le še lesena cerkev na tem mestu ostala. Z novo cerkvijo nam je. hvala Bogu, letos šlo še vse po sreči; zvonove bomo, ako Bog da, prihodnji teden tudi že v zvonik spravili; tudi od znotraj je cerkev že precej osnažena. posebno lepe žive slikarije se vidijo na koru. Bog daj srečo pri delu! Vsak naj manjši darček se z velikim veseljem sprejme za novo hišo Božjo.
Omenim naj še. da je bil veseli dan za to faro tudi dan sv. Alojzija, posebno vesel tudi za starše, ki no bili ujih otroci tako srečni, da so ta dan po zelo skerbnem pripravljanji od g. kaplana pervikrat pristopili k sv. obhajilu. Bilo jih je oo. peljali so jih g. kaplan na Bitnje rer so tam tudi maševali, po zavživanji med mašo pa so otroke še enkrat z lepim in priu.eruim govorom za sv. Večerjo pripravljali. Vse ljudstvo v cerkvi je bilo ine<i govorom od veselja do solz ginjeno. Govor je bil od sreče, kteie so otroci doživeli in od ljubezni Je-sove. s ktero on otroke in vse nedolžne ljubi. Bog daj na prošnje Marije in sv. Alojzija vsem otrokom stanovitnost. ktero so ta «lan obljubili v pričo Jezusa v sv. Rešujem telesu.
Nektere notranje cerkvene vredbe.
K takim se štejejo:
1.	Škofovska stolica (cathedra episcopalis). Škofovski stol se je že v najstarejši dobi razločeval od stolov drugih duhovnikov. V starodavnem času sv. Cerkve ni bilo spotikljivo, kader se je škofovski stol vzel iz kacega kopališča, kakor se je tudi za rakev (trugo) rabila kopelna banja. Taki stoli so še dandanašnji v cerkvi sv. Neže v Rimu 'extra muros) in sv. Jurija na homcu Celiju. Tudi stol sv. Petra, ki se hrani v glavnem altarju cerkve sv. Petra, ni druzega kot stol iz poganske starodavnosti; ako prav vemo, je ta stol sena-torski. dar sv. Pudenta. Onih dvanajst ploš iz slonove kosti, s kterimi je stol obložen, dokazuje zadostno, da predstavljajo dogodbe iz Ilerkulovega življenja. Škofovski stol. kakor smo že omenili, je nekdaj stal za velikim altarjam, obdanim s stoli za škoia in drugo duhovščino. Pozneje, ko se je bil glavni altar pomaknil k zidu, je dobil tudi škofovski stol drugo mesto, in to na strani pole? velikega altarja v svetišču. Na evangeljski strani je navadno škofovski sedež.
2.	Župni faldistorij se razločuje od škofovskega v tem, da do tega vodi več stopnjic, do unega pa derži ena sama.
3.	Korski sedeži so v rabi v stolnih in samostanskih cerkvah; navadno so ponameščeni po obeh straneh prez-biterija. Najlepši korski sedeži so v gotovskem zlogu; kot zgled morejo služiti oni iz 14. in 15. stoletja. Morda najlepše sedeže ima Ulmska stolnica. Te je izdelal gla-soviti Horg Syrlin (1469—1474). Sedeži imajo prelepo izdelana (vložena) opersja poganskih modrijanov, očakov in prerokov, apostoljnov in mnogih svetnikov. Po tem in takem so oni sedeži gledališče človečanske zgodovine od Adama in dalje.
4.	Cerkvene klopi s klečali. V katoliški cerkvi včasih božja služba dolgo terpi. Zato je bilo potrebno, da so se v cerkev devale klopi s klečali. Niso vsi ljudje enako pristvarjeni. Ravnati se je kolikor toliko po opravičenih navadah krajev. Način namreč, kako se biva pri službi božji, se ravna po navadah dežele. Ljudstvo po Italiji sedi, kader se bere sv. evangelij; po
Afriki in na Gerškem pa ljudstvo stoji v klopeh, kader se pridiga.
Kar klopi tiče, je posebno treba pomniti, da so cerkvena naprava in se morajo poškodvanja varovati in lepe ohraniti. Samopašni mladi ljudje, ki na nje čeč-kajo ali celo imena itd. vanje vrezujejo, se pregreše nad cerkvenimi napravami, in ako so take reči poškodvali, so po vesti dolžni škodo poverniti. Tudi je nespoštljivo po klopeh ali po tléh čofati in pljuvati, da se drugim lahko gabi in studi. Toliko je menda svet sadaj že napredoval, da naj bi vsak imei svoj smerkovček v žepu, v kterega naj bi lovil tiste nelepe kupce, ki jih po cerkvi nameče! S tem bi zamogel malo njive pognojiti. Zraven tega se nekteri kakor nalaš — iz nekake na-navade — tako davijo in kašljajo. da se od vélikih vrat razlega do velikega altarja. na kor in morebiti še V zvonik, — pravimo, kakor nalaš, ker če tudi koga kašelj sili, bi se vender zamogel saj nekoliko zderžati, da bi ne hrepal po živinsko in vsih pričujočih ne glušil. Kolikor pa je bolezen ali slabost, zoper to pametni človek ne godernjá. Ker sem že pri napakah, naj omenim še drugo veliko nespodobnost, namreč čečkanje po stenah zunaj ali znotraj cerkvá, kapél in raznih druzih poslopji. Marsikdo jo že veliko napačnega storil v tem oziru, še nikoli pa ni pomislil, da to ni le zoper vsako spodobnost, temuč da utegne biti tudi velik greh in obširno pohujšanje, ako je čečkanje nespodobno. Sploh olikani človek se ne bo nikoli v to podal, da bi po tujih stenah in prostorih čečkal in pisal. Nekteri ima to navado, da svoje ime zapiše, kjer koli prostor in priliko najde; taki naj si zapomni latinsko svarilo:
Nomina stultorum scribuntur ubique locorum. To je: Na stene, na vogala čečkajo le zijala.
5. Cerkvene zastave. Raba zastav je v cerkvi prav stara. Sega do Konštantina Vel. V vojski z Mak-sencijem, pripoveduje zgodovinar Evsebij, se Konštantinu prikaže o belem dnevu na nebu bleščeč križ z napisom: „en tuto nika," v tem (znamenju) zmagaj! Ponoči se Konštantinu prikaže sam Gospod, ki mu zapové, naj odslej kot zastavo rabi križ. Cesar dá ta hip narediti zastavo (labarum) z znamnjem XP (= HR). Taisto znamenje so imeli tudi vojaki na svojih ščitovih. Od Konštantina začenši so taki labarum*) tudi kristjani rabili pri slovesnih cerkvenih obhodih. Podoba zastavi je ostala taista do danes: visok deržaj, ki ima zgoraj prečnico (tako da je podoba križa), s ktere visi zastava, olepšana s svetimi podobami. Barva zastav je bila v raznih časih različna. Tako imajo zastave poseben liturgični pomen. Kakor vojak zvestobo prisega na zastavo, tako se tudi kristjan pri sv. kerstu zavéri, da bo zvest Gospodovi zastavi. Kakor je nečastno za vojaka zapustiti zastavo svojega vladarja, tako je za kristjana sramotno in izda-javsko pobegniti od zastave Kristusove. Kakor je vojaku, tako je kristjanu zastava znamenje zmage. Tisoč in tisoč svetnikov in kerdela pobožnih kristjanov dokazujejo, kako resnične so one tri besede: „en tuto níká!" Križ je zmagal, s križem Gospodovim so tudi oni zmagovali.
Vabilo.
(Poslovenjena.)
Na hladnem dnu doline Blišči se cerkvica, Tje vabi hčere, sine, Serce Najslajšega.
*) Christus purpureum, gemmati textus in auro, signabat labarum. (Prudent. in Symmaeh. 1487).
Glej, že noči, dneve Te kliče to Serce. Zdaj toži svoje reve: „Nezvest si ti mi le."
Pač mnoge gojzdne tiče Lepo mu pevajo, Sumeče z gor vodice Pozdrav pošiljajo.
Le ti bil se zledenil, Si merzel kazal se. Zato se nisi zmenil. Da tu Zveličar je !
On za teboj je gledal Čez gozdič dolgo še Molče, kot bi pozvedal, Če berž ne verneš se.
Cul sem pa tožbo glasno Ljubečega Serca: rYsi le skerbe za časno, Puste me Samega!"
Brojanski.
Marija, krasota nebčs.
i.
Me vboge smo s'rote na sveti. Želimo Mariji zapeti; Zatorej veselo povzdignimo glas, Marija Devica, poslušaj ti nas!
2.
Vse milosti božje posoda. Si mati postala Gospoda ; Rodila Zveličarja Jezusa si. Zatoraj, Devica, vse tebe časti.
3.
Ti angelji kinčajo glavo, Svetniki prepevajo slavo; Nebeška Kraljica, premila Gospa, Vsa tebe obdaja krasota neba!
4.
Nam tudi si ljubljena Mati, To moramo vselej spoznati; Prerada oziraš se vedno na nas In milostno sprejmeš otroški naš glas.
5.
O reva nezmerna sirote, Ki tvoje ne vživa dobrote! Nesrečnega grešnika ne zapustiš, Mu vedno še materno roko moliš.
(i.
Nas grehov krivice težijo, Zaslužene kazni protijo; Pa k tebi obračamo solzne oči; Oh mati Marija, usliši uas ti!
7.
Ko v žalosti serce medljuje, In dušo obup nadleguje: Iz tvojega serca se milost žari, Tolažbo, veselje obupnik dobi.
So ternjeve steze v nebesa. Premnoge nadloge telesa: Pa ti razsvetljuješ. Devica, nam pot, Obvar ješ popotnika slehernih zmot.
Oj sprosi nam sveto življenje. Ob smerti pa srečno ločeuje: Podaj nam. Marija, mogočno roko. Da pridemo srečno za taboj v nebo!
Simon (ioherc.
Razgled po svetu.
Vse na razstavo! V Kalkuto na Jutroveui so sili poslali na razstavo tudi raznoterih malikov poganskih narodov. Pa to ni kaj posebnega, ako ljudje v Aziji izpostavljajo mertve malike: v Evropi izpostavljajo < elo žive! Kolikrat kake pritlikovce ali drugačne reveže gerdi lakomneži za denar skazujejo iu po svetu vlačijo, iu inteligencija — uc da bi trinoge v temnicah izpostiia, jim k temu nečloveštvu priliko daje! — Sadaj v Parizu pripravljajo celo nekako razstavo otrok. Ali ni to pogansko počenjanje? — Hodijo pa še večkrat tudi živi maliki sami na razstavo, včasi se celo v hi>o Rožio priplazijo, in ni brez taeih, kteri take malike molijo namesto pravega Boga! Kdaj se bode človeštvo naučilo spoštovati človeštvo?
Tri in dvajset let dolga noč! Amerikauski tednik v Chikagi ima iz Kolouije (Kolua) naslednjo novico. Nekaj časa že hodi po našem mestu Toletna Gospa, zdaj t je. zdaj tam začudena ogleduje reči. ki so se poslednjih 23 let napravile ali doveršile, kakor stoljno cerkev, novo mesto itd. Gospa je domačinka v Kolotiji in v tem času nikoli ni zapustila ondotuega mesta; bila pa je ta čas popolnoma slepa. V svojem žalostnem stauu je ob koncu lanskega leta poslednjič iskala pomoči pri nad-zdravniku kirurgiškega oddelka ondotne mestne bolnišnice. pri proi. dr. Bardenhener-ji. Le-ta ji je zaterdii, da bode popolnoma spregledala, iu žena je z zaupanjem sklenila operaciji oči se podvreči. 17. grudna lani je prišla v meščansko bolnišnico in 5. majuika letos je prišla ozdravljena iz bolnišnice. Lahko si je misliti, kako srečno se je čutila, ko se ji je po 2.'»ietui noči pred očmi zasvetil beli «ian.
Hruto\ .ske /.iideve V molitev priporočeni:
Na milostne priprošnje N. Ij. G. presv. Jezusovega Serca. sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Ilermagora iu Fortuuata. naših augeljev varhov in vsih naših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore iu samomore. odpad in brezverstvo. prešestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje iu vse pošastne pregrehe in velike nesreče. To bodi pred vsiiu drugim priporočeno v brat. molitev. — Mladina, ki zdaj opravlja pervo spoved in pervo sv. Obhajilo, kakor tudi vsa šolska mladina, da bi šole dobro zveršila in posebno, da bi Bogu serčno hvaležna bila za milosti, skoz leto spre-jemaue. Tako priporoča duhovni pastir, ki prosi tudi sebi pomoči v dušuih in telesnih potrebah. — Duhoven priporoča v molitev bolno mater iu enako bolno sestro. — Oseba priporočena za zdravje slabih oči. — Tcrdo-vraten, ves nespokoren grešnik za spreoberiijcnje. — Odvernjeuje neke prav hude reči priporočeno Jezusu, Mariji in sv. Autonu. — Nevarno bolan za spreobernjenje
Koledar za prihodnji teden:
14. raal. serpana. S. Bonaventura. — 15. Razhod 88. aposteljnov. — 1<>. Sv. Marija Dev. Karmelska. — 17. S. Alež. — 1*. S. Friderik. — 19. S. Vincencij Pavlj. — 20. Sedma nedelja po Bink. S. Jeronim Emil.
Listek za raznoterosti.
Sveta Ciril in Metod.
O sveta Ciril in Metod, Pozdravljena bodita. Za verni ves slovanski rod
V	nebesih zdaj prosita!
Dosezita pri Bogu skor Nam čase prevesele, I)a združenja posveti zor, iz duše prosim cele!
Naj klije seme, sveti uk; Sta strudoin ga sejala. Sprejema ga za vnukom vnuk. Dokler bo zemlja stala.
Zasveti, o presrečni dan, Nebeške dan svitlosti. Ko k Materi nazaj Slovan Se verni! bo v radosti.
Ko sveti Oče bo objel
V	ljubezni vse sinove,
V	katoljško Cerkev jih sprejel. Razkolstva snel okove.
Da vera vsini svetila bo Edin'» zveličanska; — Sprosita od Bosa nam to, Aposteijna slovanska!
Iiadoslav.
Iz Ljubljane. Mašniške posvečevanja bodo 17.. 1». in 1'.».. !>i rmnratije pa 20. tega mesca v stoljni cerkvi.
hijaška kuhinja je za mesec rožnik vzela za *7 mladenčev 141 uld. *.»;") kr.; za precejšuo število druzih. ki dobivajo pomoč na dom in za razne potrebe 41 gld. o7 kr.; sKupaj 1*3 gld. :J2 kr. 15. t. m. dobijo spričevala: vse kaže. da žetev bode prav dobra. Drugi pot več.
-J- V Kreitisniiin.strn je 5. t. m. umeri čast. P. Se-verin Fabijani. župnik v Steinhausu na gornjem Avstri-janskem. brat čast. P. vikanja Placida. ki ga vsiin pri-jatlom iti znancem prijazno v molitev priporoča. Ii. 1. P.
liratovšina sv. Iršnle in njenih tovaršic za srečno zadnjo uro ter za medsebojno keršansko podučevanje in bratovsko opominjevanje k lepemu življenju. V Ljubljani, tisk ..Katol. tiskarne*4 1>>4. Ta prelepa knjižica s 158 str. in zalo podobo sv. Iršule in njene družbe na čelu je v tretjem natisu te dni prišla na svitlo. Priporočamo jo toliko bolj goreče, ker ima prelepe nauke iu vodbe k molitvi in keršanskemu življenju, kar je dandanes še prav posebno potrebno, da se ohrani in zveliča, kar se da ohraniti in zveličati.
Sarajev». Binkoštni dan je presvitli nadškof pridigal ii, po sv. maši delil sv. birmo. —
Sv. K. Telesa dan je presvitli g. nadškof pri naj lep:em vremenu vodil procesijo med veliko slovesnostjo :u pričo silo veliko ljudstva, toliko več, ker naslednji dan se je preslavljal sv. Anton, varh Sarajevske duhovnice. Vdeležila se je vojašina, kteri na čelu je bil poljski
maršal 1. Bouvar, kakor tudi vradnije z bar. Nikoličem na čelu. Tudi po druzih duhovnijah ao se obhodi opravljali prav častitljivo.
V	Sarajevem sta 7. rožn. prejela mašniško posve-čenje čč. frančiškana: Iv. Markovič in Al. Kula-ševič, ktera se imata zdajci podati v službo pervi v Dolac.^drugi ostane v Sarajevem.
Č. o. Jerolim Vlašič, bivši župu. v Goloberdu, postane začasui veroznanski učitelj za gimnazijo in pripravnico v Sarajevom.
V	Fojnici je 27. rožn. preč. o. Nik. Krilič, izsluženi deržavnik bos. oo. frančiškanov, slovesno blagoslovil temeljni kamen za ondotno župniško in samostansko cerkev.
Vbogljiv deček, — ali še več. Čevljar šiva in zdeluje neno delo; zraven njega se igra 31etni bratec. Mati prinese stergau čevelj, iu reče sinu čevljarju: Zaši mi tale čevelj! Čevljar se pa hitro ne zmeni za materin ukaz, in šiva naprej. A mali detek je bolje slišal ma-terne besede, in ko čevljar hitro ne vboga, ga mali detek euekrati pogleda, kakor da bi ga hotel s pogledom opomniti, kaj mu je mati ukazala. Ko čevljar tega pogleda ne razume, vzame detek stergan čevelj v roko in — lop! čevljarja po herbtu udari, rekši: Si slišal, kaj so ti mati ukazali! — Da bi le ta detek, in morebiti še kteri, poznejši leta ne oglušel, kakor ta čevljar!
Duhovske spremembe.
V	Ljubljanski škofiji. Č. g. Mat. Prijatel je od Dobrepoljskega preč., g. župnika V. Sežuna prezen-tiran za faro Strugo. Č. g. Le op. Lotrič gre zarad bolehnosti v začasni pokoj. — Č. g. M. Barbo_, vikar v Novem mestu, gre za kaplana v Škocijan. — Čast. g. Jan. Sakser gre na Goričico za beneficijata; čast. g. A nt. Nemec od sv. Trojice pa v Trebnje za I.
Dobrotni darovi.
v Za študentovsko kuhinjo: Čast. g. J. Šlakar 2 gld.
—	Čast. g. J. Dolžan 1 gid. — Čast. g. župu. M. Pre-želj 2 gld. — Za II. najboljšega dijaka iz dijaške kuhinje čast. g. kat. Ant. Keržič 1 šmarni terdnjak. Iiavno tako 1 terdnjak za III. med najboljših Msr. M. P. — G. J. M. ravno tako za IV". 1 terdnjak. — Čast. g. dr. J. Dolenec 3 gld. — E. D. 20 kr.
/o rarhe Božjega <jij>l>": Z Janč 1 gld. 40 kr. Za sveto JJetinsiro: Čast. g. župn. Jan. Dolžau 5 gld,
—	Po čast. g. dr. Jož. Dolencu «i gld. — Z Berda 4 gld.
Z/ sv. Očeta: Z Berda darovanje 10 gld. — J. M. 2 gld. — Čast. g. župu. J. Dolžan 7 gld. 50 kr. — Iz Mavčič po čast. g. župn. M. Preželjnu 2(> gld. (>5 kr. — Iz Zlatopolja 1 gld. 40 kr. — Z Janč 1 gld. (¡0 kr. — Polhov Gradec po čast. g. župniku g. Fadatu 20 gld.
Zn brotoršino Naše ljube dospe jtresv. Serca: Neimenovana po čast. g. dr. Jož. Dolencu 5 gld.
Z<> razširjanje sr. verePo čast. g. dr. Jož. Dolencu 200 gld.
Za cerkev r Bohinjski Bistrici: Č. g. J. Šlakar 2 gld-Z't o/rikanski tnisijon: Čast. g. J. Šlakar 2 gld. Za misijone r Kini: Čast. g. J. Slakar 1 gld. Za katoliške misijone: Z Berda po čast. g. župniku Al. Kumarji 0 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
Cr. L. Ii. v IJoh. 1!.: Naročnina odd. založ. in drugo na svoje strani. Fozdr. — M. I»—a: Hvala za posl.; — vse C lepi priliki. — G. K. v Št. Rup.: Vse oddano.
Odgovorni vrednik: Lnka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.