KOLUMNA | 2021 | št. 3 | VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 19 OKOLJSKA VZGOJA – VZGOJA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ MED VČERAJ, DANES IN JUTRI Ddr. Barica Marentič Požarnik, zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani Environmental Education – Education for Sustainable Development between Yesterday, Today and Tomorrow P ravzaprav že nekaj časa govori- mo namesto o okoljski vzgoji o VITR – vzgoji in izobraževanju za trajnostni razvoj, kar predpostavlja celovitejši pristop, ki nujno vklju čuje tudi družbene, eti čne in ekonomske vidike, medtem ko je bila okoljska vzgoja v svojih za četkih usmerjena predvsem v varovanje okolja, na pri- mer s čistilnimi akcijami. Vprašati se velja, kaj pomembnega se je do danes pri nas na tem po- dročju premaknilo na bolje, po vseh mednarodnih resolucijah in domačih dokumentih, posvetih, publikacijah in projektih. Ali smo poleg »varstva okolja« doslej v VITR uspeli dovolj dosledno vklju čiti družbeno, eko- nomsko in etično razs ežnost in na ra- znih stopnjah šolanja uvedli ukrepe, s katerimi bi vplivali na premišljene spremembe razmišljanja, ob čutenja in ravnanja mladih v »trajnostno« smer, tudi v življenjskem slogu in potrošniških navadah? Že kot nacionalna koordinatorica pri mednarodnem projektu Okolje in šolske iniciative – ESIP (Marenti č Požarnik, Arta č, 1993), ki je potekal pod okriljem OECD in je v njem delovalo osem osnovnih šol, sem se zavedla ekonomske in tudi eti čne razsežnosti problematike. Eden od vodij, ugledni britanski profesor John Elliott, je poudaril, da je dobro, da krovna organizacija OECD, name- njena ekonomskemu razvoju, ne ve natančno, kaj delamo, saj je vsaka prava okoljska vzgoja v bistvu sub- verzivna in se ne uklanja obstoje čim razmeram, ampak spodbuja tudi h kritičnemu razmisleku o vplivih, ki jih imamo kot ozaveš čeni potrošniki in proizvajalci na kakovost okolja. Naj v ilustracijo tega navedem nekaj svojih izkušenj z dveh konkretnih področij, ki se tičeta prehranjevalnih navad in uporabe plastične embalaže. Vajo na seminarjih za študente in u či- telje za vodenje kakovostnega dialoga smo ve čkrat navezali na kratek članek o tem, zakaj naj bi jedli manj mesa. Vodja naj bi čim bolj kakovostno us- merjal razpravo, ob vklju čevanju vseh udeležencev in vidikov. Analiza pa je pokazala, da so se udeleženci ve čino- ma postavili v bran uživanju mesa, češ da bi brez tega organizem ne do- bil vseh pomembnih snovi. Pri tem so spregledali besedico »manj« (mesa); hkrati pa so le redki omenili trpljenje farmskih živali in skoraj nih če se ni dotaknil okoljskih vplivov masovne živinoreje, čeprav je bilo tudi to v članku izrecno navedeno. Potrebno je bilo še kar nekaj napora, da so se vsaj nekateri z ravni egocentri čne pre- maknili na raven antropocentri čne oziroma ekocentri čne etike. Da gre za pomembno področje, mi je potrdil nedavni članek z grafiko v Novicah RSS, nastal v okviru projek- ta care4climate, ki »uživanje hrane rastlinskega izvora« uvrš ča na tretje mesto ukrepov za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, takoj za opuščanjem potovanj z letali in avtomobilom. Tudi gibanje Mladih za podnebno pravičnost je med svoje zahteve leta 2019 uvrstilo ukrepe za prehod v sonaravno kmetijstvo in na ve činoma rastlinsko, ekološko, čim bolj lokalno pridelano hrano. Žal pa o tem v našem novem, evropsko sofinanciranem načrtu za okreva- nje kmetijstva, kot ga je nedavno pripravilo Ministrstvo za kmetijstvo (Prijatelj Videmšek, 2021a), ni niti besedice, pač pa je vsa pozornost z de- narjem vred namenja projektom, kot sta vzpostavitev državnega inštituta za hrano (še malo ve č birokracije?) in digitalizacija na podro čju kmetijstva. Strogo vegansko prehranjevanje verjetno ne bo prodrlo in to niti ni potrebno, a tisti »manj« mesa bi lahko veljal ne le za prevelike porcije mesa v gostinskih obratih, ampak tudi za zmanjševanje deleža »mes- nih« reklam na TV; ki med reklamami odločno prevladujejo (tudi spodbuja- nje kriti čnega odnosa do reklam naj bi bil pomemben cilj VITR). In vsako potovanje po slovenski domovini nas vodi ob neskon čnih poljih koruze (potencialne krme), ki je izpodrinila gojenje pšenice, rži, je čmena, prosa, ter ob balah, ki so izpodrinile sušenje na kozolcih. Ob vsem tem pa meso uvažamo. Danes je sicer žal na vse življenje in delovanje, tudi na izobraževanje, padla senca koronske krize. Nekateri okoljski problemi, na primer onesna- ževanje in segrevanje zraka zaradi le- talskega in avtomobilskega prometa, so se sicer za časno omilili. A na drugi strani prihaja do naravi neprijaznih zakonskih sprememb (npr. dopuš- čanje gradenj na vodovarstvenih območjih itd.) in do zaostrovanja okoljsko-ekonomskih dilem. Glo- balizacija je sprostila meje za uvoz okoljsko problemati čnih potrošnih izdelkov in zatrpala ceste z ogrom- nimi tovornjaki, s katerimi uvažamo marsikaj, kar bi lahko proizvedli sami. Tako je v vsakem Mercatorju pou čno pogledati državo izvora prehranskih dobrin – tudi to bi bila koristna vaja v okviru VITR. Nedavno so me prese- netili orehi iz ZDA, ne manjka mesa iz Romunije, pa motovilca iz Italije in KOLUMNA VZGOJA & IZOBRAŽEVANJE 20 še marsikatere zelenjave iz Španije, Hrvaške; hrustljave bagete prihajajo celo iz Francije in jih tu le dope čejo … Seveda banane ali avokado mora- mo uvažati, a pri mladih bi veljalo spodbuditi razmislek o socialnih razmerah neposrednih pridelovalcev, o zastrupljanju z nevarnimi pesticidi, o uni čevanju narave pri pridelovanju palmovega olja, o izkoriš čanju otro- škega dela, o okoljski obremenitvi, ki jo predstavlja transport »na dolge proge« itd. Še eno podro čje bi zaslužilo večjo pozornost v okviru VITR, to je zmanjšanje pretirane uporabe plastične embalaže. O njenih strašljivih posledicah za življenje v oceanih, tja do Antarktike, gledamo zadnje čase odli čne TV-oddaje (tudi gledanje takih oddaj in razprava o njih bi lahko bil sestavni del VITR). Že pred leti smo s pomo čjo metode »kje stojim« v prostoru (sem ZA – sem PROTI – sem »nekje vmes«) zastavljali u čencem in tudi u čiteljem na seminarjih vprašanje, ali so za ali proti pitju vode iz plastenke . Na temelju poglobljene razprave in podatkov o posledicah so se mnogi odločili za bolj smotrno ravnanje – imeti s seboj plastenko, v katero si natočijo vodo iz pipe. Seveda je to navzkriž z ekonomskimi interesi in se očitno ni širše »prijelo« ter osta- ja izziv za VITR v prihodnje. Samo sprehoditi se je treba med neskon čno dolgimi policami plastenk s ponudbo vode, pa tudi raznobarvnih, pretirano sladkanih pija č v naših supermarke- tih, ki prispevajo k otroški debelosti in diabetesu. Sicer so se tudi naši od- ločevalci v zadnjem času lotili proble- ma plastike – prepovedali so slamice, ki jih dobimo ob pija či … O čitno pa si ne upajo obdav čiti uporabe plastenk in nezdravih pijač. Pomembna sestavina čim bolj ka- kovostne, teoretsko utemeljene in prakti čno podprte skrbi za razvoj VITR so seveda dobri u čni na črti, povezani z izpopolnjevanjem u čiteljev. Ali kot so to izrazili spet Mladi za podnebno pravičnost: »Zahtevamo vklju čitev celostne družboslovne, humanisti čne in naravoslovne obravnave okoljskih tematik v u čne na črte na vseh ravneh izobraževanja ter v prihajajo čo Belo knjigo o vzgoji in izobraževanju.« Tudi tu mi seže spomin v preteklost, vsaj do leta 2007, ko je na Zavodu RS za šolstvo bila »zakoli čena« VITR kot medpredmetno (kroskurikularno) področje, hkrati z vrsto priporo čil za njeno udejanjanje. Slabih deset let pozneje sem bila vključena v obsežno projektno nalogo o »znanju in kompe- tencah, pomembnih za uresni čevanje ciljev zelenega gospodarstva«, ki je vsebovala podrobno analizo u čnih načrtov od vrtca do srednjih šol z vidika VITR. Obsežno in kakovostno poročilo je bilo jeseni leta 2016, skupaj s konkretnimi predlogi za didakti čne in vsebinske posodobitve in izbolj- šave učnih načrtov, posredovano na obe ministrstvi – MIZŠ in MOP. Šlo je med drugim tudi za okrepitev izpo- polnjevanja u čiteljev, za sestavljanje ustreznih u čnih gradiv ter za ustano- vitev stalne strokovne skupine, ki bi spodbujala, spremljala in evalvirala uresničevanje predlaganih sprememb v učnih načrtih in drugih ukrepov. Kaj od tega se je do zdaj uresni čilo? Niti do sprememb v učnih načrtih še ni prišlo. Ali res potrebujemo spet nov obsežen projekt? Kakšna bo njegova usoda? Ob večdesetletnem spremljanju področja VITR se mi je vrinila prispo- doba »členov v verigi«. V preteklosti smo imeli vrsto odli čnih projektov, iniciativ, dokumentov, publikacij, seminarjev itd. A namesto da bi jih upoštevali in člene povezali v mo č- no verigo, ki bi lahko kaj premak- nila, smo hote ali nehote ve čino doseženega zanemarili, »pozabili« – in za čenjamo vedno znova. Ali bodo pomemben premik le dosegli mladi, začenši z Greto Thunberg? Tudi mi imamo zgledno podnebno aktivistko osnovnošolko Tamaro Tomani ć, ki je odločena narediti nekaj za ta planet, se za to tudi boriti, in ki terja tudi sistemske spremembe (Prijatelj Vi- demšek, 2021b). A da ne pozabimo – svoje »Grete« smo imeli tudi že v preteklosti. Naj za konec navedem »klic« enega od u čencev, vklju čenega v projekt ESIP (1993): »V časih bi rad zavpil tako, da bi me slišali vsi ljudje na svetu: Zemlja, veš, jaz te imam še vedno rad in ne bom te pustil propas- ti, pa čeprav bo vse morda le kapljica v morje ali glas vpijo čega v puš čavi … Vedel bom, da je to, kar delam, prav, in vesel bom zato.« In kako bi lahko odgovorili na vpra- šanje, ki sem ga zastavila na za četku? Žal, tega, kar želimo, še nismo uspeli doseči. Imamo še veliko dela. VIRI IN LITERATURA Kako lahko zmanjšam izpuste toplogrednih pli- nov? Novice RSS (2019). Https://www.varcevanje-e- nergije.si/novice-rss-zanimivosti. Končno poročilo projektne naloge »Znanja in kompetence, pomembne za uresničevanje ciljev zelenega gospodarstva v povezavi s podnebnimi spremembami za ravni predšolska vzgoja-osnovna šola-gimnazija (2016). Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. Marentič Požarnik, B., Artač, B.(1993). Okolje in šol- ske iniciative: zgodba nekega projekta. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo in šport. Marentič Požarnik, B. (2014). Vzgoja in izobraževa- nje za trajnostni razvoj – kje smo ob koncu dese- tletja VITR. Vzgoja in izobraževanje, let. XLV, št. 4, str. 5–13. Piciga, D., Schieffer, A., Lessem, R. (ur.) (2016). Inte- gral green Slovenia. Towards a Social Knowledge and Value Based Society snd Economy at the Heart of Europe. New York: Routledge. Prijatelj Videmšek, M. (2021a). Osem projektov za okrevanje kmetijstva. Delo, 9. marca, str. 5. Prijatelj Videmšek, M. (2021b). Reši nas lahko le boj. Delo, Sobotna priloga, 13. marca, str. 3.