DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA LJ U BLJANA 1965 DOKUMENTI SLOVENSKEGA GLEDALIŠKEGA MUZEJA 5 Izdaja Slovenski gledališki muzej v Ljubljani, Cankarjeva 11 Urejata Mirko Mahnič in Dušan Moravec Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani VSEBINA : Stjepan Miletič in Slovenci (Slavko Batušič) .... 181 Gustav Mahler v ljubljanskem Deželnem gledališču (Dragotin Cvetko)................................190 Skrb za domačo dramo v mladem mariborskem gledališču (1921—1925) — (Dušan Moravec)..............200 Partizansko pismo Jožeta Tirana......................216 Slovenski gledališki konzorcij (1917—1920) — (Mirko Mahnič)..........................................218 Četrti mednarodni kongres Zveze za raziskavo gledališke zgodovine..................................235 Naše zbirke (Scenski in kostumski osnutki, filmanje gledaliških predstav)............................237 Dopolnilo k pregledu slovenskih premier v Trstu . . . 239 TABLE DES MATIÈRES Stjepan Miletič et les Slovènes (Slavko Batušič) . . . 181 Gustav Mahler à Ljubljana (Dragotin Cvetko) .... 190 Soins accordés aux pièces de théâtre Slovènes dans le théâtre de Maribor (Dušan Moravec)...............200 Lettre du membre de la Résistance Jože Tiran .... 216 Le Consortium Théâtral Slovène (Mirko Mahnič) . . . 218 Quatrième congrès international de recherches théâtrales — Amsterdam 1965 235 Nos collections.................................... . 237 Annexe à le traité du théâtre Slovène du Trieste . . . 239 DOCUMENTS DU MUSÉE DU THÉÂTRE SLOVÈNE — N° 5 Publié par le Musée du théâtre Slovène, Ljubljana, Jugoslavija Rédigé par Mirko Mahnič et Dušan Moravec Imprimerie Jože Moškrič, Ljubljana, Jugoslavija Slavko Batušič 8tjepam Miletič in Slovenci (Prispevek k historiatu gledaliških vezi med Zagrebom in Ljubljano) Dr. Stjepan Miletič, intendant-reformator hrvatskega gledališča, se je rodil v Zagrebu 1868, umrl pa je v Munchnu 1908. 1. Doktoriral je na Dunaju z disertacijo o Shakespearu. V letih 1894—98 je bil intendant zagrebškega gledališča in dvignil ga je na visoko umetniško stopnjo. Izvajal je vsestranski dramski repertoar, obnovil prej ukinjeno Opero, uvedel balet in ustanovil prvo igralsko šolo, odprl je novo gledališko stavbo. Pisal je pesmi, gledališke in književne kritike, podlistke, potopise, komedije, drame, zgodovinske tragedije in operna libreta. Svoje delo in ideje je razložil v knjigi Hrvatsko glumište, dramaturški zapisci, I-II, Zagreb 1904. Neposredne gledališke vezi med Zagrebom in Ljubljano so bile najprej na opernem področju. Ko so v Zagrebu 1870. 1. ustanovili stalno hrvatsko Opero, je bil angažiran kot prvi tenor Franc Gerbič. Delal je tam do 1878. 1. in pel vse glavne vloge v takratnem repertoarju (Lisinski, Zajc, Mozart, Verdi, Gounod, Flotow itd.). V letih 1875—78 je bila angažirana tudi njegova soproga, sopranistka Milka Gerbič, rojena Danes. V obdobju 1875—78 je deloval kot prvi bariton Josip Nolli in z naj večjimi uspehi nastopal kot Luna (Trubadur), Renato (Ples v maskah), Valentin (Faust), Rigoletto in kreiral Zajčevega Nikolo Šubica Zrinjskega pri prvi izvedbi tega dela 1876. Dne 15. maja 1878, pri predstavi Hugenotov, so se ti trije Slovenci poslovili od zagrebške publike, pozdravljeni z največjimi simpatijami. Nolli je nastopal v Zagrebu tudi pozneje (1880 in 1886) in vselej je vzbujal navdušenje s svojo izredno pevsko umetnostjo. V tem obdobju je delovala v Ljubljani Zagrebčanka Dragojla Ody; prej je nastopala v Zagrebu v opereti, potem pa odšla v Ljubljano. V Arhivu Hrvatskega narodnega gledališča je ohranjen prepis slovenskega Spričevala, ki ga je 1885. 1. izdal odbor Dramatičnega društva in podpisal predsednik dr. Josip Stare. Tam je potrjeno, da je Odyjeva nastopila v Ljubljani 10. oktobra 1869 in sodelovala potem osem let pri slovenskih operetah, igrah in komadih s petjem in to z največjim uspehom, prav posebne zasluge pa si je pridobila kot pedagog s poučevanjem mladih slovenskih igralk in tako prispevala k napredku slovenske gledališke umetnosti. Za tem je bila Odyjeva ponovno član zagrebškega gledališča od 1878 pa do ukinjenja Opere 1889. Medtem ko so med Zagrebom in Ljubljano že obstajale take vezi, kar se tiče izmenjave interpretov, pa glede repertoarja enake vzajemnosti ni bilo. V Ljubljani je Dramatično društvo izvedlo dela nekaj hrvatskih pisateljev (I. Kukuljevič, J. E. Tomič; neuspela tragedija bana J. Jelačiča Rodrigo in Elvira, napisana v nemškem jeziku, je bila uprizorjena prej v slovenskem kakor v hrvatskem prevodu), Zagreb pa v vsem času starega gledališča na Markovem trgu (do 1895) ni prikazal niti enega samena slovenskega dela, čeprav bi mogel seči v takrat že razmeroma velik slovenski domači dramski repertoar. V tem pogledu je prišlo do spremembe za časa uprave intendanta Miletiča, kateremu hrvatsko«slovensko bratstvo ni bilo samo patriotična fraza, temveč trden temelj za konkretno medsebojno aktivnost. Že v prvih dneh Miletičeve uprave, še v starem teatru, je gostoval Ignacij Borštnik (16. januarja 1894, Ipanov v Fedori V. Sarduja) in ob tej priložnosti se je z zagrebškega odra prvič slišala slovenska beseda. Sledilo je gostovanje njegove soproge Sofije Borštnik-Zvonarjeve (8. marca 1894, Dama s kamelijami A. Dumasa sina), temu pa angažma obeh v začetku nove sezone 1894-95. Miletič v svoji knjigi (str. 54—55) govori o tem gostovanju in angažmaju. Takole omenja Borštnikov uspeh: »Po-kazao se kao sposoban glumač. Bio je pitomac bečkog konzervatorija, ali se je sretno emancipirao od stare deklamatorske škole. Nije doduše bio velikanom prvog reda, ali revan, ambiciozan, moderan glumač, a takav je trebao našemu ensembleu nužno. Glumio je slovenski i potpuno se svidio.« Ko je prišlo do razgovora o angažmaju, je Borštnik izjavil, da je voljan priti v Zagreb, toda s soprogo. Tudi ona je ob gostovanju dosegla popoln uspeh. Miletič je želel, da bi kot angažirana člana nastopila že v septembru 1894 v »Lastniku plavžev« G. Ohneta. »G. Borštniku činilo se nevjerojatnim, da tako brzo nauče hrvatski. Predložili im, da preko Ijeta odu o Glinu — gdje se čisto hrvatski govori — tad če več iči. Oni pristaše.« Zakonca Borštnikova sta se zares hitro vključila v zagrebški ansambel in zavzela v njem pomembno mesto’ s tem, da sta kreirala vrsto glavnih vlog v zelo širokem klasičnem, romantičnem, sodobnem konverza-cijskem in posebno realističnem repertoarju. Borštnik je ostal v Zagrebu do 1918., Zvonarjeva pa s prekinitvami do' 1913. leta. V istem času, ko sta bila onadva angažirana v Zagrebu, sta hrvatska igralca, soproga Josip in Jelka Anic odšla v ljubljanski angažma, vendar, zdi se, da se nista najbolje znašla, kajti ostala sta tam eno samo sezono (1894-95). Taki prvi primeri izmenjave umetnikov pa so postajali pozneje vse bolj številni. Staro gledališče na Markovem trgu je končalo v juniju 1895 svojo častno funkcijo kot zibelka hrvatske dramske in operne umetnosti. Svečan začetek dela v novi reprezentativni stavbi je bil določen za 14. oktober 1895. Na Miletičevo osebno povabilo so prišli k svečanostim iz Ljubljane intendant Josip Plantan in režiser Rudolf Inemann, ravnatelj Narodnega divadla v Pragi František Subert, režiserja Sava Rajkovič in Miloš Cvetic iz Beograda, dr. Stanojevič in Antonije Hadžič iz Novega Sada, Ivan Lovrič iz Sofije, F. Vakčič z Dunaja, torej predstavniki slovanskih gledališč in kultumo-umetniških društev, glede na državnopravne odnose pa je bila povabljena tudi gledališka delegacija iz Budimpešte. V okviru proslave je tedanji monarh Franc Jožef prisostvoval posvetitvi zaključnega kamna na balkonu gledališča, potem pa je šel na oder, kjer mu je Miletič predstavil ansambel. Takole piše: »Na to upita kralj intendanta, od kuda sabira svoje umetnike? Nato dr. Miletič odgovori: Sirom zemlje, pak od susjednih Slavena, Srba, Slovenaca i Čeha. Kralj reče da je osoblje doista veliko i mnogobrojno.« (Vse kaže, da mu je bilo posebno »ugodno« sporočilo o Slovanih, zato je bil njegov odgovor tako brez zveze). Ko so prešli svečani dnevi, je šlo življenje v novi hiši svojo pot. Sledila je vrsta premier in gostovanj, v Miletičevem programu pa je bila še ena točka, ki jo je vsekakor hotel uresničiti. Menil je, da nova hiša ni samo last Zagreba, temveč vsega hrvatskega naroda, pa je dal pobudo, naj bi se prišli z novim gledališčem korporativno, s posebnimi vlaki seznaniti prebivalce ostalih hrvatskih mest, vendar je doživel pri tem razočaranje. »Ogluši se pozivu i drugi največi grad domovine Osijek, i rodoljubni Karlovac i blizi Sisak, Varaždin i Bjelovar itd.« Izjema je bilo samo Jastrebarsko, odkoder je skupaj prišlo 150 meščanov na predstavo. V nasprotju s takim ravnanjem hrvatskih mest pa je Miletič z največjim uspehom uresničil misel, da bi odprl vrata nove hiše Slovencem in dal s tem dokaz bratskih čustev dveh narodov. O tej ideji se je Miletič verjetno razgovar-jal z intendantom Plantanom že ob njegovem obisku v Zagrebu, o tem pa se je vodila tudi obširna korespondenca, ki pa ni v celoti ohranjena. V arhivu Hrvat-skega narodnega gledališča je (pod št. 20031) sedem pisem, ki se nanašajo na prihod Slovencev in tako je mogoče rekonstruirati konkretne podrobnosti. Miletič je pisal Plantanu 29. oktobra 1895 — torej že dva tedna za tem, ko so odprli novo hišo — in zdi se, da je hotel prirediti za Slovence 10. novembra dve predstavi, dramsko popoldne in zvečer operno, pri kateri bi sodeloval tudi ljubljanski bariton Nolli. To se vidi iz ohranjenega Plantanovega odgovora z dne 31. oktobra, kjer je zapisano dobesedno: »Kar se tiče nameravanih 2 predstav dne 10. novembra Vam odkritosrčno odsvetujemo 2 predstavi v imenu Dramatičnega društva in to radi tega, ker bi bilo preveč, ko bi gostje od 3. popoludne do 10. ure na večer z malim premorom 1 ali pol druge ure morali v gledališču ostati. Kakor se bode naše občinstvo veselilo Vaše predstave, zadovoljno bode tudi samo z jedno predstavo in prepričani bodite, da se bode rajše jedne, kakor 2 predstav v tako kratkem času udeležilo. Dalje prosimo, da takrat ko mi pridemo v Zagreb, naš pevec g. Nolli ne nastopi, kajti mi ga doma pri vsaki operi slišimo in bomo rajši Vaše pevce slušali. — Ako bi Vi hoteli Madame Sans-Gêne in koncem pa zadnji akt Zrinjskega dati za naše goste, bilo bi to najbolje in Vi prihranite nepotrebno priučenje igre Berite novice, katero radi pogrešamo. Oprostite mi, da Vam odkrito svoje in mnenje Dramatičnega društva razložim! — Odličnim velespo-štovanjem in srčnim pozdravom Vam udani J. Plantan.« Na to pismo mu odgovarja Miletič 2. novembra: »Na Vaš cijenjeni list čast mi je odpisati, da je slovenska vesela igra Berite novice na zelju g. Hribara u repertoir uzeta za dolazak slovenske brače u Zagreb. Nu kako me g. Hribar u svom jučerašnjem pismu izveščuje, odgoden je dolazak slovenskih gostiju na 24. o. mj. Hi čak u prvu polovicu prosinca. Glede popoldnevne predstave tom zgodom udesit ču po želji Vašoj. Odluku Vašu glede g. Nollija primio sam na znanje. Primite uvjerenje moga osobitoga štovanja i srdačno pozdravlje. Intendant S. M.« Pismo ljubljanskega župana Ivana Hribarja, enega od glavnih organizatorjev slovenskega obiska, je datirano 29. oktobra, napisano pa je v hrvaščini: »Velecienjeni gospodine! Upravo mi je stigla viest, da nam južna željeznica neče da dozvoli poseban vlak za Zagreb. Pošto pak inače željezničke sveže izmedu slovenskih zemalja i Zagreba nisu povoljne, trebati če nam novih dogovora s južnom željeznicom. Uslied toga neče nam dakako biti moguče doči k Vama u posjete več 10. b. m.; doči pak čemo svakako 24. studenog ili najkasnije 1. prosinca. Medutim primite uvjerenje moje bratske ljubavi i svesrdnog postavanja. Odani I. H.« Miletič mu odgovarja 1. novembra, da obžaluje zaradi odloženega obiska, na to pa nadaljuje: »Stopa Vas, velecijenjeni gospodine, najuljudnije molim, da mi iza kako Vaš dolazak za sigurno ustanovljen bude, izvolite isto najaviti, tako da pouzdano mogu u repertoiru i predstavi ustanoviti, te zagrebačka glasila o dolasku obavijestiti. Mogu Vas uvjeriti, da se zagrebačko stanovištvo osobito raduje posjetu brače Slovenaca koji če im kao vazda biti mili i dobro došli gosti.« Plantan piše Miletiču 8. novembra: »Čast mi je Vas obvestiti, da nam je južna železnica danes posebni vlak v Zagreb dovolila in da sem dan 8. decembra za izlet v Zagreb določil in v Beč brzojavno naznanil.« (Dunaj se sicer drugače nikjer ne omenja, po tem pa kaže, da je bilo potrebno za obisk odobrenje »višje oblasti«, če se ne nanaša to na direkcijo južnih železnic; op. pisca.) Nadalje prosi, naj bi prišel Adam Mandrovic še isti mesec za dva dni gostovat v Ljubljano, hkrati pa sprašuje, kdaj bi moral priti Nolli gostovat v Zagreb. Miletič mu odgovarja 10. novembra, da je »najavljeni dolazak brače Slovenaca za 8. prosinac uzeo na ugodno znanje.« Obenem prosi, naj bi Nolliju omogočil gostovanje v Zagrebu 13. in 14. novembra, ker je zagrebški bariton obolel. Nolli bi pel Ashtona v Luciji Lammermoorski slovensko ali italijansko1, Zrinjskega pa hrvatsko. »Nadam se pouzdano da čete mi, velecijenjeni gosp. kolega, mojoj molbi več obzirno na bratsku uzajamnost ovih dvaju umjetničkih zavoda kao i našem ličnom prijateljstvu, ako je ikako moguče zadovoljiti.« Hribar je 17. novembra ponovno pisal Miletiču, ki mu na to (neohranjeno) pismo odgovarja takoj 18. nov. in ga obvešča, da bo za predstavo v čast slovenskim bratom rezerviranih 250 sedežev. »Glede repertoira zadovoljiti ču u svemu želji milih nam brače Slovenaca, koje čemo radosno i ushičeno dočekati i pozdraviti u bijelom nam Zagrebu sa srdačnim: Dobro nam došli!« Tu je korespondenca prekinjena, oziroma, od tu naprej ni ohranjena. Ohranjen pa je plakat prireditve dne 8. decembra z naslovom Svečana predstava u čast slovenskih gostiju, ki je imela pet delov (opisana je spodaj v Miletičevem tekstu); začela se je ob šestih in končala ob deveti uri. Dogodke tega dne — od dopoldneva do pozne noči — je Miletič izčrpno popisal v svoji knjigi (str. 56—64) in objavil tudi dokumentacijo (Proglas slovenskega odbora, teksti pozdravnih govorov in zdravic, komentarji zagrebškega tiska, prepovedani nagovor »Pozdrav Slovencima«, ki ga je pripravil August Harambašič in naj bi ga govorili pred predstavo). Iz tega obširnega opisa povzemamo najvažnejša dejstva. »Naše glumište čekao je još jedan rijedak svečan dan. Bilo je to 8. prosinca 1895., kadno nas spontano posjetiše u novom kazalištu naša najbliža brača Slovenci predvodeni prvim muževima svojega javnoga života . . . Brača Slovenci dodoše, da s nama zajedno slave našu radost, pak da nam tako budu ujedno vjesnici krasne samosvojne budučnosti, koja izvire iz čiste sloge dvaju bratskih plemena«, so uvodne besede intendanta Miletiča. V vseh slovenskih krajih — posebej so omenjene Kranjska, Štajerska, Gorica, Istra in Trst — je objavil slovenski odbor razglas o otvoritvi novega gledališča v Zagrebu in v zvezi s tem vabilo, naj Slovenci obiščejo Zagreb. Temu vabilu se je odzvalo okrog 300 odposlancev iz vseh slovenskih krajev in pripotovali so v Zagreb s posebnim vlakom 8. decembra 1895 dopoldne. Na železniški postaji so jih pričakala skoraj vsa zagrebška društva, godbe in tisoči občinstva. Predsednik odbora za sprejem, odvetnik in književnik dr. Franjo Arnold, predsednik hrvatskega pevskega društva, je imel pozdravni govor, zahvalila pa sta se v imenu gostov narodni poslanec dr. Tavčar in ljubljanski župan Hribar. Z njim so dopotovali tudi nekdanji član zagrebške Opere Nolli, urednik Slovenskega naroda dr. Preš in ljubljanski intendant Plantan z večino članov gledališča. Iz Ljutomera sta prišla dr. Volčič in dr. Rozina, iz Radgone dr. Sloj, iz Gorice urednik Gabršček, iz Kostanjevice dr. Hudovernik, iz Brežic dr. Fierbas, iz Celja dr. Vrečko, iz Trsta dr. Tekavčič, Perč, Frančič, dr. Gregorin in še številni drugi slovenski javni delavci. Opoldne je bil svečan banket v Veliki restavraciji v Gajevi ulici, pri katerem je bilo 800 ljudi. Goste je pozdravil najprej dr. Miletič z zanosnim govorom o slovensko-hrvatskem bratstvu. Poudaril je, da je bilo novo gledališče prvikrat posvečeno ob slovesni otvoritvi 14. oktobra, »a danas ga evo posvečuje po drugi put čista ljubav dvaju jednakih naroda. Zato če ovaj dan biti vazda zlatnim pismenima upisan u povijest bratimstva Slovenaca i Hrvata!-« — Na to se je zahvalil dr. Tavčar z besedami: »Prišli smo kakor brat k bratu, ki morata živeti pod eno streho!« Govorili so še podpredsednik zagrebškega odbora Jakčin, ljubljanski župan Hribar in Zagrebčan Dragutin Turkovič. Vsi so poveličevali bratstvo Hrvatov in Slovencev, slovansko idejo in slovansko vzajemnost. Ob šestih zvečer se je začela svečana predstava. Na prednji strani gledališča je bil transparent s pozdravom dragim gostom, dvorana pa je bila okrašena z zelenjem in s cvetjem. Predstava bi se morala začeti s prologom pesnika Augusta Harambašiča, toda Khuenova vlada je dan prej ta prolog prepovedala ! V tem prologu pozdravlja Harambašič »srodnu braču po srcu i krvi«, poudarja »zajednički mučenički vijenac prošlosti« in kliče: »Pec se kod nas smrkava tudinstvu!« — Namesto tega prologa je bila izvedena svečana uvertura, ki jo je zložil domači glasbenik prof. Moser in je bila prepletena z motivi slovenskih pesmi Luna sije, Po jezeru in Naprej zastava Slave! Predstava se je začela z igro slovenskih pisateljev Josipa Jurčiča in Janka Kersnika Berite Novioe, ki so jo v slovenskem jeziku predstavljali člani zagrebške Drame Hermina Sumovska, Dragutin Freudenreich in zakonca Anic, režiral pa je I. Borštnik. Da bi predstavil Slovencem vse veje gledališke umetnosti, je dal Miletič uprizoriti drugo dejanje Demetrove Teute (z M. Ružička-Strozzijevo, A. Fijanom in A. Mandrovičem), prvo dejanje Sardoujeve Madame Sans-Gêne (z Ljerko Sramovo in skorajda vsem dramskim osebjem) in četrto in osmo sliko Zajčeve opere Nikola Subič Zrinjski (s Kroupom, Brücklovim, Hoferjem in Lesičem). V baletnem prizoru je bila gostom pripravljena posebna ovacija: pred koncem slike so pritekli na rob odra majhni črnci, vsak z velikansko zeleno črko v roki, in se tako porazdelili, da je iz cvetja nastal pozdrav »Živili Slovenci!«. Med odmorom so si gostje ogledali gledališče, v foyerju v prvem nadstropju pa jih je pozdravil dr. Miletič v imenu hrvatske gledališke umetnosti: »Za ovaj je hram Vaš posjet odlikovanje, a ovaj dan osobit blagdan. Došavši ovamo ne dodoste u tudinu, več u svoj drugi dom, jer je Vaše umiječe i naše, naše i Vaše. Na zastoru Vlaha Bukovca gledamo i pjesnički lik neumrlog Stanka Vraza, koji je pod krasnom devizom ,Iz naroda za narod‘ služio jednoj i drugo j domovini svojo j. Tako ima i naše uzajamno naprezanje služiti i slo-venskoj i hrvatskoj umjetnosti!« V imenu Slovencev se je zahvalil Miletiču ljubljanski intendant Plantan in poudaril posebno to, da je s hrvatskega odra poslušal slovensko besedo. Po svečani predstavi so se napotili slovenski gostje v veliko dvorano Sokola za gledališčem, kjer je bil njim na čast prirejen banket in kjer so poslušali spet številne zanosne in rodoljubne govore. Ob enajstih zvečer so jih z baklami pospremili na postajo in s posebnim vlakom so se vrnili v Slovenijo. Zasluga za to prisrčno in pomembno manifestacijo gre vsekakor intendantu Miletiču. Ob tej priložnosti je srečno povezal slavje gledališča s slavljenjem slovanskega bratstva in vzajemnosti, ki je imela v takratni črni in težki atmosferi kuenovščine in sejanja razdora kar se da močan in prav demonstrativen političen pomen. To dejstvo je dobro podčrtal ves takratni zagrebški tisk, ki je o dogodku obširno poročal. Značilno je, da je ob tej priložnosti zapisal zagrebški Obzor: »Došli su nam ujutro, dok su oblači zastirali naše obzorje, što je naličilo našemu sadašnjemu političkomu stanju. No kao da su nam brača donijela svijetlost i vedrinu, jer iza njihovog dolaska pomoli se sunce, i oni ostaviše Zagreb kraj vedra neba puna jasnih zvijezda. Dao Bog, da nam njihova ljubav i bratimstvo pomogne dočekati vedre i lijepe dane, gdje bismo bez obzira i zapreka jedni drugima otvorili srca i posavjetovali se o zajedničkoj sudbini. U tom smislu bila ova slava navjesnica našeg jedinstva i posvemašnjega zbli-ženja!« Hrv. zem. isaniisasa ka,zalište. ilSiSSiliiiliiiSiiiii'Siiii m TJ nedčeljn d.».© e. picsinca 189S. ®* Predstava 5fi. Izvan predbro.jke. Kratki, niiji uradnik Marijana, njegov» «ralr» OKO H K : O. Frcudenreteh. Manica, njegova bdi Gdjicit. rtitmovsk«. . Gdj*. Anit'. Doktor Dragi«5, konoipijenl. . . . G. Anit Vrti *8 L IfeO-k v Lj obijati L T S 17 T a Traudija u pet ciaova od Dimitrije Deraetra. 4'lu drugi: Brdo via d, j*»el»vk*t» jed nog dijela ilirske vojeke.................G. Mamlrovi* Pratoja Teotina. Teuta, draga «upr uga iltrokogft jpraija Gdja. R. Stntui. Dimitar Hraranin, poglavic» ilir-»koga kralja, a kainje kraij . . G. Pijan M a tl a me Bans- Gr < 3 n e lijtima u tri < in» s pftdigrom, napisali S.irdou i Moreau, preveo Nikola Andric . Odjica. Ludvig tapuljf ‘ ' ..... ......... Kneginja " trial L K'C|.kl.'“,jiCa .«i,,». MihitSf. Cneginja Eliza i *' | Gdja. S»vid. Mxrial i jeftbvre vojvoda «d DaoUiga G. Dimi trije vi«5. Katarina, njegova iona. vojvoikinj ^ Grlja. Sram. Fottebd. vojvod» od Otranta G. Milan, riavary, vi>jv«w{ii od R> viga, miniatur policije . . . (i. 8av»>\ Goapodj» 8avary, njegova žena < idjira. .lovimovid, Gttapodj« de Billow ...... Odjica. Pava». Grof NGpperg........................ . U. Baftkovi«5. M«r........................... Rrigi.de, komornik . . . . 1 twprdjuix, tldiud; |»b*(t»njft (’¡moimlle - . M o r letna rt I , j Doro« j viiM.l.i Jiitint I Barbarid. .ti. Zngiir. . t», Fteodonreirb, . G. Markom'. . < i J uri I«-. .ti tJicgorid. Win. OdjicA. Reputui Owe- r* tf lM prvi i Goa pod ja de Mortemart Gospodje «la Raaaaoo Ooapodja do Vintimillo Goapodj» de Canisv . (oiapodja «le Aldobrandini tlospodj» «le Talhouot , . . Gorfnnjja d« Brignolle» . . Fontane*, »emttor Jardin. < .ircv lovski me&lar Jasmin, kudni rutdglednik !>eroy, kr jaf ....... (jop. eipelar............... 0or>o, tajni polici«ta * Dvorak» gospoda i g«»apodje. Casnicl. Slug-' Igra »e u WfbbvroYtt dvoru, u Compibgnu Doba : rujan god. 1811. ja. Koduliu. Gdjica. Krubc. Gdjic*. Eberl Gdja. Malulup Gdjica. Gregor id. G. uippa G. Klrtn G. Kralj. G. Anton. O. Kesterdam k G. Dinie. ti. Lesič De vid. Nikola Šubic Zrinjski, ; m ;. ritjovi, | • sittti slikaj, spjevttn i 1 uyo Budali«-, uglazbio Ivan pl. Zaje. Mika <'ch rln : ) /«-u 'Ki i.itlPDii /.U*r. „ Pas rit' deux pleAu gdjica. Grondonu i g. Vi .«rini. ' Mik» , umna. Osabe: Lovro Jtmtnie Alapjr PaprutovM5 •ojnici. Turski “ i „Madam . ti. H«»fer. G. Ia*»ie. G. Kirm jm. i. Janjič 'kilt* Geli« d ulj a stanka Bill! t i.}«-" _ tajna se otvnra u .’iVa__________________________________________ lili» «liliC"» li««l «|i«-r«-. f>, podetak u 6, a svršetak u 9 sati fffj E Svečana predstava u čast slovenskih gostija. Svečana ouvertura. Skladno i ravnati de g. profesor Moser. Prvi pot: : Berite novice. Vesela igr» v onem dejanji, spisala vB-fr-rrr-d.- -± Oluro« im slovenskom .¡ezilm rianovi hrv. ¡som. kazališta.l/^V/f hi i p s m S H S Lij i hi I i i i bi hi BSf pl p k tli 1 ha ki sa p hi i p ki Lil m 1 laiS^SSSgiB^iiSl^Srisi Ti*k»r» »Naradalb Novin»« Zagreb. * Iz časa Miletičeve uprave je ohranjena tudi obširna administrativna korespondenca, ki jo je v letih 1895-98 vodil njegov tajnik Eduard Schmidt. Po rodu Ceh, je poleg svojega materinega jezika govoril še nemško, francosko in angleško, sčasoma pa se je naučil tudi hrvatsko. Prej je delal v raznih avstrijskih gledališčih in teatrskih agencijah, zato je bil izveden v vprašanjih avtorskega prava, tantijem in nabavljanja materiala. Na taka vprašanja se v glavnem nanaša tudi njegova korespondenca, med katero so tudi dopisi, poslani v Ljubljano, vendar odgovori niso ohranjeni. Z Ljubljano je dopisoval pretežno v nemškem jeziku. Objavljamo nekaj izvlečkov iz te korespondence, ki jo je Schmidt redno podpisoval »za intendanta dr. S. Miletiča«. To niso nikakršni veliki dokumenti, vendar se iz vsega vidi, da sta ti dve gledališči v praksi skupaj reševali vrsto vprašanj v obojestransko korist. 23. marca 1896 prosi direktorja Oppenheima, naj pošlje za osem dni na posodo nemško suflersko knjigo Straussove operete Netopir, ker se je zagrebška ob selitvi v novo stavbo izgubila, delo pa bi radi hitro- prevedli v hrvaščino. 7. oktobra 1896 se zahvaljuje za poslano knjigo Netopirja, ki jo je med tem vrnil; prosi na posodo tekst in partituro Räderjeve burke s -petjem Robert in Bertram. 18. oktobra 1896 se zahvaljuje za poslani material za Roberta in Bertrama. Oprošča se, da mu ne more poslati Giroflé-Girofla, ker je Zagreb nima. »Naša biblioteka oper in operet je še v embrionalnem stanju«. 7. novembra 1896 sporoča Oppenheimu, da bo 20. ali 21. novembra premiera Bayer jev ega baleta Sonce in zemlja in ga vabi, naj pride nemudoma v Zagreb k razgovoru zaradi dekoracij in kostumov, ki naj bi jih s posredovanjem Oppenheima nabavili na Dunaju. 23. decembra 1896 mu vrača z zahvalo material Roberta in Bertrama, obenem pa mu želi srečno novo leto. — Na tem pismu je dodal Miletič v češčini: »Priju Vam taki, drahy Pane Kollega, stasni veseli svatky — zdravi, mnoho penez i sve co si možete želit sam.« 6. februarja 1897 dopis direktorja Drame Adama Mandroviča, ki je nadomeščal odsotnega Miletiča: »Slavnoj upravi Dramatičkoga društva u Ljubljani. — Sa zahvalnošču primismo material (orkestar, soli in zbor) opere Xenia od Parme, ali partitura manjka. Kako mi je g. operni ravnatelj Faller poslao pred tri dana libretto, držim da je upitnu partituru od vas primio i kod sebe je zadržao. S osobitim štovanjem A. Mandrovič«. V začetku februarja 1897 piše direktor Opere Nikola Faller Viktorju Parmi (nemško) v Ljubljano: »Dragi prijatelj! Premiera Tvoje opere Ksenija je določena za soboto 27., za njo pa bomo dajali isti večer Cavallerio rusticano. V petek 26. ob treh je generalna vaja, na katero Te najvljudneje vabim. Prisrčno Te pozdravlja Tvoj iskreni Faller«. 21. februarja 1897 obvešča Schmidt Parmo, da bo premiera Ksenije že v petek 26. in da prideta k premieri Emil Berté, založnik z Dunaja, in direktor Göttinger iz Graza. 1. aprila 1897 piše Parmi glede avtorskih pravic za Ksenijo, ki jih zastopa Berté, in pa o tem, da je dobil pismo od direktorja Suberta iz Prage (Nar. divadlo), ki se za delo zanima. Nekaj dni pozneje mu telegrafira, da je partitura Ksenije že odposlana v Prago, po njegovi želji pa se prepisuje tudi za Breslau. 15. aprila 1897 obvešča Parmo o avtorskih tantijemah. Sporoča mu, da je izvedba 10. aprila vrgla 371 forintov in da mu gredo od tega 4'%, tj. 14,84 for. Izroča mu pozdrave intendanta Miletiča, Mandroviča, Fallerja, Hoferja, Vulakoviča in Matoušekove. 18. oktobra 1897 odgovarja gledališki blagajnik odvetniku dr. F. Tekavčiču na njegov dopis z dne 6. okt. glede dolga igralca Josipa Anica. 2. decembra 1897 piše Schmidt direktorju Schlesingerju, da potuje v nedeljo 5. dec. v Trst in bi ga rad 4. dec. obiskal v Ljubljani. Prosi za sporočilo, kaj bodo v soboto in eventualno v nedeljo igrali v gledališču. To je poslednje ohranjeno pismo iz tega obdobja. Priložnostna predstava igre Berite Novice, prvega slovenskega dela na zagrebški sceni, je ostala osamljena. Šele 11. februarja 1898, v poslednjem letu Miletičeve uprave, so uprizorili enodejanko Antona Funtka, Za hčer, prav tako v slovenskem originalu. Glavno vlogo očeta je igral Ignacij Borštnik (bil je hkrati tudi režiser in kajpada lektor), mačeho Milica Mihičič, hčer pa Darinka Bandobranska. Zanimivo je, da so to dramo dan prej uprizorili v Pragi. Zagrebško premiero je komentiral hrvatski tisk kot dejanje slovanske vzajemnosti, kritik Vienca ipa je poudaril »zaslužen i nepatvoren uspjeh ... a ovaj nas faktum napunjuje nadorn u bolju budučnost.« Končno je bilo leta 1900 prvikrat uprizorjeno slovensko dramsko delo v hrvatskem prevodu. Bila je to drama Ivana Cankarja Jakob Ruda (Jakov Ruda); prišla je na zagrebški repertoar vsekakor po zaslugi Ignacija Borštnika, ki jo je prevedel, režiral in igral naslovno vlogo. Začetek je bil po vsem tem srečno zaznamovan z imenom največjega. S t j e p a n Miletič et les Slovenes L’auteur apporte par cette étude une contribution importante à l’histoire des relations théâtrales entre les capitales de la Croatie et de la Slovénie, c’est-à-dire entre Zagreb et Ljubljana, à l’époque où le directeur du Théâtre national croate était le grand critique et auteur dramatique dr. Stjepan Miletič. La visite à Zagreb de plusieurs centaines de Slovènes vers la fin de 1895, lors de l’inauguration de la nouvelle maison de théâtre, y est étudiée et évaluée en détail. Les documents inédits des archives du théâtre de Zagreb y ont été employées et en particulier la correspondence entre le directeur du théâtre de Ljubljana Plantan et le maire Hribar. Un rôle très important dans les relations entre Zagreb et Ljubljana fut joué par l’acteur et metteur-en-scène Ignacij Borštnik qui après 1894 consacré plusieurs années au théâtre croate et y a fait représenter les premières pièces Slovènes. L’article apporte aussi une estimation des rapports de répertoires entre les deux théâtres depuis leurs débuts jusqu’à la représentation de la pièce de Cankar Jakob Ruda à Zagreb (1900). Dragotin Cvetko Glistav Mahler v ljubljanskem Deželnem gledališču (Prispevek k biografiji) Po Bad Hallu, kjer je v gledališču začel svojo dirigentsko pot, je Gustav Mahler odšel v Ljubljano. Tu je jeseni leta 1881 nastopil mesto kapelnika v Deželnem gledališču. Kaj ga je sem privedlo? Zdi se, da je mogoče njegovo zaposlitev v ljubljanskem Deželnem gledališču pojasniti z raznih vidikov, ki se ponujajo v tej smeri in so vsaj osnova za domneve, če jih že ne moremo imeti za stvarne, nedvoumne razloge. Za ta namen je s te strani upoštevanja vreden že Mahlerjev mladostni temperament, ki mu ni dal, da bi dolgo zdržal na istem mestu: v petih letih je menjal kar pet gledališč (Bad Hall, Ljubljana, Olomouc, Kassel, Praga). Seveda ta motiv ni bil edini, ki je povzročil naglo prehajanje iz gledališča v gledališče. Temu je bila gotovo tudi in še zlasti vzrok Mahlerjeva težnja, da bi se zaposlil v takem gledališču, ki bi mu nudilo ugodne pogoje za razvoj, kakor si ga je zamislil, ko si je izbral dirigiranje za življenjski poklic. Mlademu človeku, kar je bil Mahler v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, to ni bilo lahko. O tem pričajo podatki, ki pravijo, da se je sprva moral zadovoljiti z manjšimi pokrajinskimi gledališči, kakor so bila v Bad Hallu, Ljubljani in Olomoucu. A zakaj se je med več možnostmi, ki jih je gotovo imel na voljo, odločil ravno za Ljubljano? Je bil to le slučaj ali so ga k temu morda vodili neki razlogi? S prej omenjeno razlago se še to vprašanje ne zdi izčrpano. Kaže, da smemo v odgovoru nanj in za temeljitejšo pojasnitev uporabiti vsaj še dva momenta. V trenutku začetka Mahlerjevega dirigentskega udejstvovanja je že imelo glasbeno predstavljanje ljubljanskega Deželnega in prejšnjega Stanovskega gledališča dolgo tradicijo. Ohranjeno gradivo pripoveduje, da je do leta 1881 seznanilo obiskovalce z opernim repertoarjem, ki je bil značilen za druge, v zgodovini evropske operne reprodukcije bolj znane in pomembnejše operne hiše. S te strani se ljubljanska operna programska politika v primerjavi z njimi vsaj v glavnem torej ni razlikovala ne v načelu ne v praksi. Obenem pravijo viri, da so v dolgem razdobju v ljubljanskem gledališču nastopili tudi kvalitetni pevci in pevke in da so bile posamezne sezone naravnost razkošne. Raven izvedb je bila seveda odvisna od kvalitete operne oziroma gledališke družbe, ki je za to ali ono sezono najela gledališče, in še od materialnih pogojev. Iz raznih poročil lahko sklepamo, da obseg in način glasbenega dela ljubljanskega gledališča in s tem ljubljanske operne reprodukcije omenjenega razdobja nista bila vedno na stopnji, ki je bila na splošno značilna za pokrajinska gledališča. Od časa do časa sta1 se nadnjo dvignila in približala izvedbam v pomembnejših središčih; tu in tam sta bila z njimi celo enaka. Je bilo to Mahlerju morda znano? Če je bilo, bi smeli tudi v tem videti enega izmed razlogov, zaradi katerih se je odločil za Ljubljano, kjer je pričakoval več kot drugod. S tem razlogom je še utegnil biti zvezan drug razlog, ki je lahko vplival na Mahlerjev prihod v Ljubljano in se zdi verjeten: poznanstvo in prijateljstvo Gustav Mahler v času dunajskega bivanja (po Dolbinovi risbi, Paris, Collection André Meyer) z Antonom Krisperjem. Ta je izšel iz družine ljubljanskih trgovcev in se je rodil v Ljubljani dne 28. decembra 1859.1 Ko je v rodnem mestu zaključil ljudsko in srednjo šolo, je odšel na Dunaj, kjer je študiral na konservatoriju in na univerzi. Podatki o njegovem delu so skromni. Znano je, da je komponiral na primer »Sonato« in »Toccato« v načinu Lisztovega ustvarjanja, a z majhno in-vencijo, in tudi neko opero. Razen tega se je usmeril v teoretično razglabljanje, katerega rezultat je bila razprava »Die Kunstmusik in ihrem Prinzipe, ihrer Entwicklung und ihrer Konsequenz« oziroma »Die Musiksysteme in ihren Prinzipien«.2 Gradivo vodi k domnevi, da je prijateljstvo med Mahlerjem in Krisperjem nastalo v času njunega dunajskega študija. Koliko je Mahler morda vplival na Krisperjevo ustvarjanje, je vprašanje. Njegovih klavirskih skladb vsekakor ni izvajal, ko je v Ljubljani nastopil kot pianist — to bodo potrdili poznejši podatki. Znano pa je, da so uprizorili Krisperjevo opero v praškem Nemškem gledališču, ko je bil tam kapelnik Mahler, ki je verjetno vplival, da so jo sprejeli 1 Prim. Verzeichniss der gesammelten Anzeigezettel zum Behüte der Volkszählung v Ljubljani za 1869 in 1880, gradivo v Mestnem arhivu v Ljubljani. Iz tega gradiva je razvidno, da je bil Anton Krisper četrti otrok Josefa in Engelhilde Krisper, roj. Baumgartner. Leta 1869 je bil v 1. razredu ljubljanske realke, leta 1880 pa je bil »Student der Philosophy« in samski. Mantuani napačno navaja, da se je rodil 1858. Gl. Mantuani J., O slovenski operi, Zbori VI, 39; Riemann H., Musik-Lexikon, V. izd., 610. 2 Prim. Mantuani J., ib.; Riemann H., ib.; isti, VIII. izd., 591. v pix>gram.3 V praški izvedbi sicer ni uspela in to je najbrž vplivalo, da je njen avtor skladanje opustil. Za poznejši čas namreč ni znano, da bi komponiral.4 Dejstvo, da je bila omenjena opera izvedena v Pragi v času Mahlerjevega tamoš-njega delovanja, pa vsaj posredno priča o zvezah med njim in Krisperjem. Ni neposrednega dokaza za trditev, da je prišel Mahler v Ljubljano po Krisper jevi zaslugi, a vendar govorijo okoliščine v prid tej tezi in njeni upravičenosti. Krisper je bil komaj leto dni starejši od Mahlerja. Vezalo ju je prijateljstvo. Tako bi Krisper lahko seznanil Mahlerja z Ljubljano in ga tudi je po vsej verjetnosti. Najbrž ga je tudi nagovoril, da se je odločil zanjo, ko mu delo v Bad Hallu ni več ugajalo. Glede na vlogo, ki jo je imel njegov oče v Ljubljani, še lahko domnevamo, da je Anton Krisper s pomočjo svojega očeta Mahlerju posredoval mesto kapelnika v ljubljanskem gledališču. Mahler je prišel v Ljubljano, ko mu je bilo komaj enaindvajset let. Kakšna je bila fiziognomija glasbenega dela tega gledališča tik pred letom 1881, ko se je za njegovim dirigentskim pultom pojavil mladi Mahler? Ne na prvo ne na drugo vprašanje ni mogoče izčrpno odgovoriti. Za čas od sezone 1874/5 do 1898/9 je gradivo ljubljanskega Deželnega gledališča skrajno pomanjkljivo.5 Arhivskih virov skoraj ni, primerki gledaliških letakov so redki. Pač so na razpolago časopisna naznanila o gledaliških predstavah in ocene o uprizoritvah, a tudi teh vselej in za vse predstave niso objavljali. Kolikor se je sploh ohranilo, pa gradivo te vrste pripoveduje, da je bil glasbeni program Deželnega gledališča v razdobju, ki nas zanima v zvezi z Mahlerjem, podoben 3 Prim. Mantuani J., ib.; gradivo v NUK, Ljubljana. 4 Prim. Mantuani J., ib.; 5 Prim. gradivo v Muzejski knjižnici v Ljubljani, mapa XCI. Staro Deželno gledališče v Ljubljani (pogorelo 1887) enemu izpred leta 1874, za katerega so viri obsežnejši. Uprizarjali so opere, operete, spevoigre, pravljice s petjem in glasbo in kar je bilo podobnih ali sorodnih zvrsti. Izbira repertoarja je bila odvisna od vodstva posameznih gledaliških družb, ki so se pogosto menjavale. Pevcev in pevk in kapelnikov je bilo dovolj, gledališče je imelo lasten orkester in na voljo vse tehnične činitelje, ki so bili potrebni za uprizarjanje. V sezoni 1881/2 je bil direktor ljubljanskega Deželnega gledališča Alexander Mondheim-Schreiner in kapelnik Gustav Mahler. Orkester je štel 18, zbor pa 14 članov, razen tega so seveda bili še solisti.6 Mahler se je predstavil že ob prvi predstavi sezone, Bauernfeldovi igri »Bürgerlich und Romantisch«, ki jo je uvedel z Beethovnovo uverturo »Egmont«. Poročilo pravi: »Eingeleitet war der Festabend durch Beethovens ,Egmont-Ouverture‘, welche das Orchester exact zur Ausführung brachte.«7 Več o Mahlerju in njegovih kvalitetah ne pove, toda iz njega je jasno razvidno-, da je bil orkester tehnično dobro pripravljen. Nato je Mahler kot edini angažirani dirigent skozi celo sezono vodil glasbene izvedbe, tudi takrat, ko poročila tega izrecno ne omenjajo.8 Kako jih je pripravil in kako so poročevalci cenili njegove sposobnosti in napore, naj govorijo viri, kolikor so na razpolago. Ko so v sezoni 1881/2 prvič uprizorili Verdijevega »Trubadurja«, menda izvedba ni bila najboljša, saj poročevalec sicer ne bi bil zapisal, da je bila »ohne wesentliche Störung«. V nadaljevanju beremo: »Das Orchester unter Herrn Mahler Leitung hielt sich wacker«,9 kar pove, da motenj, ki jih je smatral poročevalec za nebistvene, ni bil kriv ne Mahler ne orkester. Se bolj je to razvidno iz poročila o reprizi te opere, ki je bila s spremenjeno glasovno zasedbo in brez motenj. Za to priložnost namreč izvemo: »Auch das Orchester fühlte sich durch die Sicherheit der Sänger gehoben, ja, es geriet förmlich ins Feuer.«10 V prvi predstavi so torej motili pevci. Ko so jih za reprizo zamenjali z boljšimi, je bilo vse v redu. Se več. Orkester se je razigral, bil je še boljši kot prvič in celotna predstava je bila »höchstgenussreich«.11 Dobra je bila tudi ponovitev v začetku januarja 1882.12 Mahler je bil naveden kot dirigent le v poročilu o prvi izvedbi in drugi reprizi, ne pa tudi v poročilu o prvi reprizi. V poročilu o drugi reprizi je ocenjevalec ponovil, kar je lakonično in stereotipno povedal v poročilu o prvi izvedbi.13 Kritiku je ugajala tudi izvedba operete »Girofle-Girofla« Alexandra Leooqa. Pohvalil je celoto in še posebej Mahler j evo vodstvo: »Das Orchester war unter 0 Prim. LZg (Laibacher Zeitung) 1881, št. 204. 7 Prim. LZg 1881, št. 218. 8 Prim. LZg 1881, št. 227, 235, 236, 250, 254, 265, 270, 272,274, 279, 281; LZg 1882, št. 1, 25, 75. — Ponavadi ime dirigenta ni navedeno, kadar poročila omenjajo reprize. Vendar je bil tudi v takih primerih dirigent isti, v sezoni 1881/2 Mahler. Zlasti to velja, ko gre za opere in operete, kar potrjuje poročilo v LZg 1882, št. 34, kjer je izrecno rečeno, da vodi isti kapelnik opere in operete. Izjeme so menda bile pravljice, burke s petjem in glasbo in podobne uprizoritve, za katere je bila v prejšnjih sezonah praksa, da so glasbeni del vodili koncertni mojstri. Skoraj gotovo so se po njej ravnali tudi v sezoni 1881/2. Zdi se, da je tako treba interpretirati tudi ustrezna časopisna poročila, ki pa so bila za take predstave redka. 9 Prim. LZg 1881, št. 225. 10 Prim. LZg 1881, št. 235. 11 Ib. 12 Prim. LZg 1882, št. 8. 13 Ib. Poslopje v Ljubljani (današnji Levstikov trg), kjer je bila redutna dvorana Mahlers Leitung voller Verve.«14 Bolj zadržano je pisal o uprizoritvi Webrovega »Freischütza«, za katero je dejal le, da je bila zadovoljiva (»verlief in befriedigender Weise«).15 Dirigenta ni omenil. Pač pa se je navdušil, ko so izvedli Mozartovo »Zauberflöte«. V svojem poročilu je med drugim zapisal, da je bila predstava »vorzüglich für die Verhältnisse einer Provinzbühne, sowohl in gesanglicher als auch in orchestraler Beziehung. Die ,Zauberflöte1 ist unter der Leitung des Kapellmeisters Mahler sorgfältigst mit allen Eifer und vielen Fleiss studiert worden . . . Der Chor entwickelte .. . eine ungeahnte Kraft«.16 Tako ali podobno priznanje Mahlerjevemu studioznemu delu z orkestrom in s pevci in izvrstnim uspehom, ki jih je dirigent dosegel ob uprizoritvah, zveni tudi iz poročil o drugih izvedbah pod njegovim vodstvom. Tako je bila npr. zelo pohvaljena izvedba Rossinijevega »Seviljskega brivca« z dne 16. decembra 1881, ki ni bila prva v tej sezoni, kajti v poročilu o tej predstavi beremo, da »včeraj ni bilo motenj« (»es kamen gestern keinerlei Störungen vor«).17 Kot že v drugih primerih jih tudi v »Seviljskem brivcu« nista povzročila Mahler in orkester, ki je bil »unter Herrn Mahlers Leitung... recht gut«,18 ampak spet pevci. Sijajna se je zdela poročevalcu izvedba Gounodovega »Fausta«. Ko je naglasil velik uspeh pevcev, je menil: ». . . desgleichen ist vom Chor und Orchester — unter des Herrn Kapellmeister Mahlers Leitung — nur gutes zu berich- 11 Prim. LZg 1881, št. 227. 15 Prim. LZg 1881, št. 236. 16 Prim. LZg 1881, št. 249. 17 Prim. LZg 1881, št. 287 18 Ib. ten«.19 V bistvu enako je njegovo poročilo za uprizoritev Nicolaijevih »Veselih žen windsorskih«. Pohvalil jo je in zaključil: »Im grossen und ganzen jedoch gingen ,Die lustigen Weiber1 unter des Dirigenten Hrn. Mahlers Leitung exact und zufriedenstellend«.20 Orkester je dosegel priznanje tudi, ko so uprizorili opereto »Der lustige Krieg« Johanna Straussa.21 Vselej poročila o glasbenih izvedbah v Deželnem gledališču niso bila tako priznalna. Tako- npr. beremo o izvedbi Verdijeve opere »Ernani« med drugim: »Die Gesammtaufführung der Oper unter der Leitung ihres Dirigenten Herrn Mahler war eine befriedigende«,22 kar pravi, da vse le ni bik} na potrebni višini, čeprav je vodil predstavo Mahler; tudi orkester je bil samo zadovoljiv, tako kot je bil s celotno izvedbo vred še ob nekaterih drugih priložnostih.23 V primerih, ko poročevalcu izvedbe niso bile kdove kako' všeč, dirigenta, to je Mahlerja največkrat sploh ni omenil. Vendar se ne zdi, da bi to storil namerno. Poročila namreč navajajo vrsto predstav, katerih izvedbe so bile pozitivno ocenjene, a o dirigentu navzlic temu ni bilo govora,24 25 čeprav skoraj ni dvoma, da je bil Mahler. V to vrsto spada npr. poročilo o uprizoritvi opere »Marta« Flotowa, ki je bilo nadvse ugodno,26 in o izvedbi Mendelssohnovega »Sna kresne noči«. Mahler je bil v gledališkem glasbenem korpusu edini, ki je mogel oskrbeti glasbeni del tako, da je bil »vom Orchester sehr gut vorgetragen und hatte wahrlich wenig Anteil an dem Gelingen der Vorstellung«.26 To gotovo velja tudi za uprizoritev Goethejevega »Egmonta«, za katerega je orkester prispeval »Beethovens Originalmusik in verdienstlicherweise zu Gehör«,27 nedvomno po Mahlerjevi zaslugi. Zakaj poročila v nekaterih, celo številnih primerih dirigenta niso omenila, je vprašanje, na katerega po tolikšnem presledku in brez zanesljive argumentacije ni mogoče definitivno' odgovoriti. Bržkone je treba temu iskati vzrok v časopisnem, bolj kronističnem poročanju o gledaliških in še zlasti o glasbenih uprizoritvah. Poročila, ki bi jim mogli le zelo redko pripisati značaj nekakšnih strokovnih ocen, so bila nepodpisana — verjetno so jih pisali ljudje iz uredništva in ne strokovno verzirani kritiki. O glasbenih izvedbah je najbrž vedno pisal isti človek. K tej domnevi vodi način izražanja, ki je v vseh primerih enak ali vsaj podoben. Ne glede na to, kdo je pisal poročila, urednik, ljubitelj glasbe ali strokovnjak, je bilo za Mahlerja važno, kako jih je pisal. Na splošno so bila zanj 19 Prim. LZg 1882, št. 23. — Poročilo se podrobneje ne spušča v zmogljivosti zbora in orkestra in ravno tako ne v interpretacijo, ki je bila odvisna od dirigenta, namreč Mahlerja. To velja na splošno tudi za poročila o drugih glasbenih uprizoritvah, iz katerih je mogoče le tu in tam čutiti v ocenjevanju analitični prijem. Domnevni razlogi za ta način ocenjevanja oz. poročanja so razvidni iz teksta. 20 Prim. LZg 1882, št. 34 21 Poročilo navaja med drugim: »Auch vom Orchester ist rühmendst zu erwähnen, dass es sich unter Kapellmeister Mahlers braver Leitung sehr wacker hielt«, gl. LZg 1882, št. 49. • 22 Prim. LZg 1882, št. 9. 23 Npr. LZg 1881, št. 270, kjer beremo v poročilu o izvedbi, da je bila pomanjkljiva in da je bilo premalo vaj. Kaj podrobnejšega o tem sicer ni, vendar kaže stilizacija, da velja omenjena konstatacija tudi za glasbeni del izvedbe. 24 Gl. npr. LZg 1881, št. 250, 265; LZg 1882, št. 1, 25, 75. 25 Prim. LZg 1881, št. 254. • 26 Prim. LZg 1881, št. 274. 27 Prim. LZg 1881, št. 281. ugodna, večkrat kar laskava in so lahko spodbudno vplivala na prizadevanje mladega dirigenta. Posebno priznalno je bilo poročilo o uprizoritvi opere »Al-lessandro Stradella« Flotowa, ki je bila 23. marca 1882 v korist kapelnika Mahlerja. V njem beremo o dirigentu več kot kdaj koli prej: »Gestern hörten wir Flotows liebliche Oper ,Allessandro Stradella«, die sich unser unermüdlich tätige und strebsame Kapellmeister Hr. G. Mahler zu seinem Benefiz gewählt hatte, und die, fleissig einstudiert, auch ganz gut vonstatten ging. Als der Benefiziant erschien, ward er von dem ziemlich zahlreich anwesenden Publikum mit lebhaften Beifalle und vom Orchester mit einem Tusch empfangen, sowie er auch einen grossen Lorbeerkranz mit schweren Schleifen erhielt, welche Zeichen der Anerkennung dieser tüchtig geschulte Musiker, der es wirklich ernst nimmt mit seiner schwierigen Aufgabe und der auch die Saison über viele Mühe und Plage hatte, wohl verdient.«28 Iz gradiva je razvidno, da je Mahler kot kapelnik ljubljanskega Deželnega gledališča uspel v celoti. Publika mu je bila naklonjena, kritika oziroma časopisni poročevalci tudi. V sezoni 1881/2 si je v tem gledališču pridobil mnogo izkustev, ki so bila tehnično, a tudi z vidika interpretacije v določenem smislu važna za njegov nadaljnji razvoj. Dirigiral je sicer malemu orkestru, ki je bil od časa do časa, kadar se je pokazala potreba, pomnožen s člani ljubljanskega filharmoničnega orkestra; taka praksa je bila že davno pred Mahlerjem in tudi še za njim v tem gledališču. Še bolj se je Mahler seznanil z načinom dela z zboristi in solisti, skratka z vsem, kar je potrebno opernemu dirigentu, ki mu na začetku razvoja udejstvovanje v manjšem ansamblu lahko znatno pomaga, da se more nato v večjih in velikih gledališčih bolj razmahniti. S te strani je bilo za Mahlerja delovanje v ljubljanskem gledališču gotovo koristno. Z druge strani je bil Mahler pridobitev za ljubljansko Deželno gledališče. Mlad, sposoben, tehnično dobro šolan dirigent z umetniškimi kvalitetami, ki so se pozneje dvignile na visoko raven, a so bile izrazite gotovo že na začetku njegovega udejstvovanja, je lahko neposredno vplival na dviganje izvajalne, tehnične in umetniške stopnje orkestra, zbora in solistov. V primerjavi s programi, ki jih je imelo to gledališče neposredno pred Mahlerjevim prihodom v Ljubljano, kaže, da je ta dirigent bistveno vplival tudi na fiziognomijo ljubljanskega glasbenega gledališkega repertoarja. Medtem ko je bilo prej težišče na operetah, spevoigrah in drugih zvrsteh z glasbo in manj na operi, je bilo v sezoni 1881/2 težišče na operi. Verdi, Mozart, Rossini, Gounod, Flotow, Nicolai so s svojimi operami v tej sezoni vodili glasbeni program tega gledališča. Seveda so tu tudi zdaj predstavljali operete, pravljice s petjem in z glasbo, burke z glasbo in podobno in celo Mahler jih je tu in tam dirigiral. Vendar so bile v ozadju in pomembnejše niso nižale ravni osrednjega umetniškega karakterja gledališkega glasbenega repertoarja. Sezona 1881/2 ljubljanskega Deželnega gledališča je bila z glasbene strani torej kvalitetna tako glede repertoarja kakor izvedb. Zato gre temeljna zasluga Mahlerju, ki je kljub svoji mladosti znal izdatno izraziti svoje umetniške sposobnosti in uveljaviti svoje oblikovalno gledanje. Mahlerjeva zaposlitev v gledališču je bila obsežna, kajti vse glasbeno delo je bilo na njegovih ramenih. Zato ta ah ona predstava glasbeno seveda ni mogla 28 Prim. LZg 1882, št. 68, 69. ilw philharmon. Gesellschaft in Laibach unter der Leitung: ihre» Musik-Director* Hem» Anton Nedved und freundlicher Mitwirkung des Herrn Gr*u.sta-Tr Maliler, Kapellmeister des landschaftl. Theaters in Laibach, Sonntag, den 5. März 1882 im landschaftlichen Redoutensaale, Anfang um halb 5 Uhr aachmittagB. PROGRAMM. Suite in Lanonform für Streichorchester n) Allegro con brio; h) Andante lento; c) Tempo di Men netto ; d) Allegro rieoluto. Capriccio brillant, np. 22. H-motl, für das Pianoforte mit Begleitung eines Streichquartettes; Herr G. Mahler. Liebcstreue, \ Lieder mit PianofortebegL. Schneeglöckchen,/ges. V. Frl Carof. Witscht. Menuett für Streichorchester. Waldscenen, «> Jagdlied, . h/ Vogel als Prophet,. ^err Polonaise, op. 53. As-dur. ' Serenade, E-dur. für Streichorchester: ttj Moderato; h) Tempo di Valse; <■) Scherzo; d) Larghetto; e) Finale. Der Saal wird um halb 4 Uhr geöffnet. Her Eintritt Ist nur den VcrciuKmttffliedcrii gegen Abgabe der auf Namen lautenden Eintrittskarte» gestattet. I>n nach $} n: der .Statuten Familien da* Hecht zum Eintritt.* fiir drei in icemeinschaftlirher HaUidmltuni; lebende nicht *e|b*fiindiß;e Anicohtlrig«* xnxteht. so wolle für jedes weitere, an den Statuten massigen musikalischen Aufrührungen thcilnehmetnh-Kamilionniiljrlied eine separate Eintrittskarte beim Herrn Vcreinskaseier Ceusl ICariauai gegen Kntricidung des slotnfennt8?«*)tg<*n .Inltre*beitraireK von f tt. gelüst worden Anmeldungen zum Eintritte in die philhartn. Gesellscliafl werden in der Handlung den Herrn Carl Karinger, Hathhausplatz. enlgegcngenommcn. K) J. ö. Grimm : 2.) F. Mendelssohii-Bartholdy: 3. n) ,1. Brahms; h) A. Dora: 4. ) ii. Boccheriui: 5. uj K. Schumann: h) F. Chopin: ü.) Ant. Dvorak: Letak za koncert Filharmonične družbe 5. marca 1882 (primerek v NUK, rkp. oddelek) biti vseskozi pripravljena.28 29 Na splošno pa glede kvalitete ni bilo pripomb in so skoraj vse uprizoritve žele pohvalo poročevalca. Kljub temu, da ga je pripravljanje repertoarja zelo vezalo, je Mahler našel čas še za udejstvovanje izven gledališkega okvira. To potrjuje tudi njegovo sodelovanje z ljubljansko Filharmonično družbo. Na njenem četrtem koncertu dne 5. marca 1882 pa Mahler ni nastopil kot dirigent, kakor bi morda pričakovali, kajti dirigiral je »Music-Director« te institucije Anton Nedved,30 medtem ko je Mahler sodeloval kot pianist.31 Izvedel je Mendelssohn-Bartholdyjev »Capriccio brillant«, cp. 22 v h-molu za klavir s spremljevanjem godalnega kvarteta, kot navaja program (»mit Begleitung eines Streichquartettes«), nadalje »Waldszenen« (Jagdlied, Vogel als Prophet) Roberta Schumanna in Chopinovo »Polonaise« v as-duru, op. 53.32 Kot pianista so ga ocenili zelo pozitivno. Takole beremo o njegovem izvajanju: »Capriccio brillant von Mendelssohn, für das Pianoforte mit Begleitung eines Streichquartetts gab Herrn Mahler die beste Gelegenheit, sich dem Laibacher Publikum als tüchtiger Klavierspieler vorzustellen, der über eine brillante Technik verfügt und dieselbe auch richtig anzuwenden versteht. Herr Mahler ist ein Zögling des Wiener Konservatoriums und speziell in Pianoforte ein Schüller des Professors Epstein, in der Komposition errang er den ersten Preis. Für seine gestrigen Vorträge ward Herr Mahler durch lebhafter Beifall ausgezeichnet, insbesondere für den selbstständigen bravourösen Vortrag mehrere Musikstücke von Schumann und Chopin.«33 Arhivsko gradivo ljubljanske Filharmonične družbe omenja sporočilo na seji dne 25. marca 1882, da je bil pianistu za sodelovanje na omenjenem koncertu izplačan honorar v znesku 20 florintov (»über die Verabfolgung eines Honorars vom 20 F. an den Theater-Kapellmeister Mahler für seine Mitwirkung beim 4. Concerte«).34 Iz poročil Filharmonične družbe ni videti, da bi Mahler še kdaj nastopil na njenih koncertih. Kaže, da je bil omenjeni nastop edini. Toliko zanimivejši je zato, ker predstavlja Mahlerja kot pianista. Za to smer udejstvovanja pozneje ni več kazal zanimanja. 28 Prim. LZg 1881, št. 270. 30 Letak za cit. koncert pravi na začetku: »Viertes Concert der philharmonischen Gesellschaft in Laibach unter der Leitung ihres Musik-Directors Herrn Anton Nedved und freundlicher Mitwirkung des Herrn Gustav Mahler, Kapellmeister des landschaftlichen Theaters in Laibach, den 5. März 1882 im landschaftlichen Redouten-saale. Anfang um halb 5 Uhr nachmittags«, gl. primerek v arhivu Filharmonične družbe v NUK, rokopisni oddelek, inv. št. 21/58. 31 Poleg skladb, ki jih je Mahler izvedel, je še obsegal program (navajam kot je v originalu): J. O. Grimm, Suite in Canonform für Streichorchester; J. Brahms, Liebestreue; A. Dorn, Schneeglöckhen; L. Boccherini, Menuett für das Streichorchester. K temu prim. gradivo v arhivu Filharmonične družbe, NUK, glasbeni oddelek; Jahres-Bericht der philharmonischen Gesellschaft in Laibach, Laibach 1882, 44, 45. 32 Gl. cit. Jahres-Bericht, 44, 45, 37, in cit. gradivo v NUK. S tem še prim. LZg 1882, št. 53 — Vsekakor je značilno, da Mahler ni dirigiral nobenega filharmoničnega koncerta. Ljubljanska Filharmonična družba je za te namene večkrat najela tuje goste. Mahler ni bil med njimi; morda se je zdel vodstvu kljub uspehom, ki jih je imel v gledališču, premlad ali premalo verziran v koncertnem dirigiranju, za katerega se v času ljubljanskega bivanja najbrž niti sam ni potegoval. 33 Prim. LZg 1882, št. 53. 34 Gl. Protokoll über die Directions-Sitzung der philharmonischen Gesellschaft in Laibach am 25. März 1882, izvirnik v arhivu Filharmonične družbe, NUK, glasbeni oddelek, mapa Filharmonična družba. Zal niso ohranjeni ali vsaj doslej niso znani viri, iz katerih bi bilo razvidno, koliko in kako' se je morda Mahler vključil v tedanjo ljubljansko družbo in zlasti v njen kulturni krog, ki je bil v procesu osamosvajanja slovenske kulture zelo razgiban. Tudi ni znano, kakšni so bili njegovi eventualni stiki z ljubljanskimi glasbeniki nasploh in posebej s slovenskimi skladatelji, med katere je štel tudi Anton Nedved, ki je bil Mahlerjev bližnji znanec in v nekem smislu sodelavec zaradi vezanja gledališkega orkestra s filharmoničnim in glede na Mahlerjev nastop na omenjenem koncertu, k čemur ga je kot glasbeni direktor Filharmonične družbe gotovo sam pritegnil. Viri v tej smeri manjkajo in zato nadaljnja osvetlitev Mahlerjevega življenja za to razdobje žal ni mogoča. 2e prej sem naglasil Mahlerjev pomen za ljubljansko gledališko glasbeno uprizarjanje v sezoni 1881/2. Ta mu gre v določenem smislu tudi za koncertno življenje tedanje Ljubljane. Vanj pogosteje sicer ni segel, vendar mu je s svojim koncertnim nastopom dal prispevek, ki je bil po svoje značilen za podobo koncertne reprodukcije ljubljanskega mesta na začetku osemdesetih let. Ljubljanska gledališka sezona 1881/2 je bila za Mahlerja le epizoda, ki ji v bogastvu njegovega poznejšega glasbenega dela ni treba in tudi ni mogoče pripisati večjega pomena, kot ji v resnici gre. Kot Bad Hall neposredno prej in Olo-mouc neposredno za tem mu je tudi Ljubljana pomenila samo leto življenjskega šolanja, a vendar korak naprej v graditvi njegove osebnosti. Njeno gledališče in njen duhovni ambient pa nista bila taka, da bi tu postal, kar je hotel postati. Ob tem spoznanju je s koncem sezone 1881/2 zapustil Ljubljano. Ni znano* da bi poslej z njenim gledališčem imel še kake stike. Gustav Mahler à Ljubljana Gustave Mahler fut maître de la Chapelle du Théâtre Régional de Ljubljana dans la saison de 1881—1882. Il dirigea toutes les représentations musicales, parmi lesquelles Troubadour et Ernani (Verdi), La Flutte enchantée (Mozart), Le Barbier de Séville (Rossini), Les Joyeuses Commères de Windsor (Nicolai), Faust (Gounod), Freischiitz (Weber) et Marthe (Flotow). Son succès fut brillant. Le public et la critique lui furent favorables. Dans ce théâtre il acquit des expériences qui du point de vue technique et du point de vue de l’interprétation furent d’une importance incontestable pour son futur travail. Mais, en même temps, il exerça par ses qualités artistiques, marquantes dès le début de son activité à Ljubljana, une influence positive sur la physionomie du répertoire théâtral et musical de Ljubljana et sur le niveau des représentations qui était élevé si nous en jugeons par les rapports que nous avons. Bien que Mahler fût très occupé par la préparation et la réalisation du répertoire, il trouva néanmoins le temps pour prendre part à des activités hors du cadre théâtral proprement dit. Sa collaboration avec la Société Philharmonique de Ljubljana en est une preuve. A l’occasion du 4ème concert de la Société, le 5. mars 1882, il se présenta au public, non pas comme chef d’orchestre mais comme pianiste. Il joua le »Capriccio brillant« op 22 en b-mineur pour piano et accompagnement de quartet à cordes de Mendelssohn-Bartholdi, »Waldszenen« de Schumann, Vogel als Prophet de Jagdlied et la Polonaise op. 53 en as-majeur de Chopin. Il eut un grand succès et la critique fut très favorable. Il faut aussi mentionner que lors de son séjour à Ljubljana, Mahler entretenait des relations amicales avec le compositeur et théoricien de musique, Antoine Krisper, originaire de Ljubljana. C’est probablement lui qui persuada Mahler de quitter Bad Hall où il avait commencé sa carrière de chef d’orchestre et d’accepter l’engagement à Ljubljana. A la fin de la saison 1881—82 Mahler partit pour Olomouc où il devint maître de la Chapelle du théâtre de cette ville. On ne sait pas si après son départ Mahler entretint encore des relations avec Ljubljana et son théâtre. Dušan Moravec Skrb za domačo dramo v mladem mariborskem gledališču (1921—1925) (Gb pismih Alojzija Remca Valu Bratini) Dve pobudi sta vabili k osvetlitvi prizadevanj Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, zlasti v prvih letih dela te mlade kulturne ustanove: besede Franceta Koblarja, zapisane v uvodu h knjigi »Dvajset let slovenske Drame«, da je »v zavestnem iskanju in uprizarjanju izvirne domače drame morda Maribor presegel Ljubljano«; zajeten sveženj dopisov, ki jih je pošiljal pisatelj Alojzij Remec režiserju in takrat ravnatelju mariborske Drame Valu Bratini (50 pisem in 13 dopisnic, ki jih hrani SGM). Da je Koblarjeva ugotovitev veljavna, nam potrdi že bežen pogled v repertoarne sezname, ob katerih je sestavil Dušan Mevlja primerjalen pregled samostojnih prvin v obeh takratnih dramskih hišah na Slovenskem, ljubljanski in mariborski. Mariborska skrb za domačo dramo, to kaj hitro zapazimo, je stara ravno toliko kakor mariborsko poklicno gledališče samo, saj je dal prve podude za to že prvi umetniški vodja, režiser Hinko Nučič, ostala pa je živa vsaj do neke mere prav do nemške zasedbe, če se omejimo le na to, predvojno delo drugega slovenskega gledališča. Najpogostejše pa so bile domače premiere in najtesnejše sodelovanje med gledališkim vodstvom in avtorji tistega časa, ko je vodil mariborsko Dramo, spočetka pa opravljal tudi intendantske posle tisti čas zelo agilni režiser, igralec in scenograf Valo Bratina. Samostojna iskanja mariborskega gledališča v teh dveh desetletjih bi mogle potrditi tudi sicer nekatere premiere dramskih del iz svetovnega repertoarja, ki so prišle na spored tega odra prej kot v Ljubljani ali pa jih Ljubljana sploh nikoli ni videla. Najbolj zgovoren primer so češka dela: že 1928. leta je bila na mariborskem sporedu Kvapilova drama Oblaki, ki je Ljubljana ne pozna, malo pred drugo vojno pa so spremljali Mariborčani prej kakor ljubljanska publika poleg dveh Langerjevih dram tudi takrat znamenito, skoraj preroško dramsko vizijo, Capkovo Belo bolezen. Še močnejša in za nas tudi pomembnejša pa so bila kajpada prizadevanja za rast domače drame. Ce pregledamo le nekatere od tistih, ki jih je Ljubljana prezrla, Maribor pa jim je gostoljubno pomagal na oder, najdemo že v prvih povojnih letih poleg prvega srečanja z Remcem in Lahom n. pr. za tisti čas zelo značilno, v osrednjem gledališču nikoli uprizorjeno Majcnovo igro Dediči velikega časa (1922). Tudi Bevkova drama Kajn je bila uprizorjena v Mariboru že 1924. leta, v Ljubljani ipa nikoli. Da pa je ostal Maribor tudi kasneje zvest taki tradiciji, nam potrjuje tudi drugo srečanje z Bevkom, že na pragu nove vojne: to pot je bila na sporedu njegova Partija šaha, ki jo je uprizorila ljubljanska Drama dobro leto kasneje, režiral pa jo je v Mariboru — tako kot svoj čas Kajna — Valo Bratina^ to pot kot gost. Med pomembnejšimi srečanji iz dvajsetih let bi bilo treba vpisati v to kroniko še štiri dramska dela Angela Cerkvenika (V vrtincu, Greh, Očiščenje, Kdo je kriv), od katerih je eno samo in to tri leta kasneje uprizorila ljubljanska drama (Greh), iz tridesetih let pa predvsem tri socialne drame Rudolfa Golouha (Groteska sedanjosti, Od zore do mraka, Krisalida), ki prav tako niso dočakale novih uprizoritev v drugih po- klicnih gledališčih. Enako usodo so imele Doboviškove, Skrbinškove in še nekatere domače igre, pa tudi Kraigherjeva drama Na fronti sestre Žive (v Mariboru 1930, v Ljubljani nikoli). Docela izjemen primer, ki ga ne moremo vzporejati z nobenim prejšnjim ne kasnejšim v razvoju katerega koli slovenskega gledališča, pa je sodelovanje med Alojzijem Remcem in umetniškim vodstvom mariborske Drame. Prvi korak je napravil že Hinko Nučič, ki je 16. junija 1921 uprizoril Učiteljico Pavlo, nadaljeval pa je to delo Valo Bratina z uprizoritvijo štirih novih dramskih del (Kirke, 9. maja 1922; Užitkarji, 5. januarja 1923; Magda, 24. maja 1924; Zakleti grad, 17. novembra 1925). Prej kakor v petih letih je bilo tako na sporedu istega gledališča pet zaporednih predstav istega domačega avtorja — srečna usoda za avtorja in za gledališče, usoda, ki je ni bil deležen ne Cankar ne kdor koli pri nas, ne prej ne kasneje. In z gotovostjo lahko trdimo, da bi Remec teh dramskih del nikoli ne napisal, vsaj ne v takem vztrajnem zaporedju, ko bi ne čutil močne opore in tudi vzpodbude v gledališču, ki mu je bilo sleherno leto odprto in v režiserju, ki je botroval vsem tem njegovim dramskim poskusom. Ni brez pomena ugotovitev, ki jo velja podčrtati že v samem začetku; da namreč ni bilo prijateljstvo, tako tesno in iskreno v letih po prvi skupni pre- Valo Bratina mieri, povod za sodelovanje našega avtorja z režiserjem in gledališkim ravnateljem; nasprotno, iz skupnega dela, iz zavzetosti za isti cilj je zraslo prijateljstvo, ki je ostalo živo tista leta, ohranilo pa se je še skoraj tri desetletja, prav do Rem-čeve (1886—1952) in malo kasnejše Bratinove (1887—1954) smrti, saj sta oba moža skoraj ob istem času zagledala luč sveta in skorajda ob istem času sta se tudi poslovila od življenja. Prvo ohranjeno Remčevo pismo, odposlano 24. aprila 1922, ogovarja Bratino s kar najbolj oficialnim »velerodni gospod ravnatelj-«, kratko je in brez kakršnih koli intimnejših besed. Remec je pač ponudil svojo novo igro, Kirke, vodstvu gledališča, ki je že leto dni prej uprizorilo prečiščeno besedilo njegove pred vojno napisane Učiteljice Pavle. V tem vodstvu je nastala ta čas sprememba: Hinko Nučič, v prvih dveh sezonah upravnik in tudi režiser Remeeve prve uprizorjene igre, se je medtem poslovil in znova odšel v Zagreb; Valo Bratina je prevzel njegovo delo, vsaj v prvem letu tudi upravniške posle. Najstarejše ohranjeno Remčevo pismo je zahvala za sporočilo, ki ga je poslal avtorju Bratina v imenu nove uprave, da namreč ta sprejema pisateljeve pogoje za uprizoritev Kirke. Delo v gledališču je takrat hitro teklo in dva tedna za tem je bila že premiera. Avtor sam je bil presenečen, ko se je vdrugo zahvaljeval. V tem drugem pismu, poslanem komaj štiri dni za prvim, je sicer sporo- čal nekaj opazk o posameznih vlogah, vendar »ne kot zahteve, marveč samo kot misli«, in dajal je svojemu režiserju docela proste roke. Ze v tem pismu je nakazano zaupanje, ki je vodilo njuno skupno delo malo za tem, ko sta se tudi osebno zbližala in sprijateljila. Hkrati je to pismo najavilo avtorjev prihod na premiero in tudi njegovo željo, da bi ostal čim bolj v ozadju, to se pravi njegovo izjemno (malo kasneje ne več tako izrazito) skromnost: »Seveda ni treba, da kdo o tem izve, in Vas odkrito prosim: nič avtorskih češčenj! Nimam niti obleke za oder, še manj pa volje in bom vesel, če bo stvar sama uspela, moja oseba pa bo za deveto goro.« Res je prišel tisti dan, 9. maja 1922. Naš pisatelj, Tržačan po rodu, je bil takrat odvetniški pripravnik v Ljubljani, šestintrideset let star in na začetku svoje gledališke kariere, četudi so nastajali njegovi prvi dramski osnutki že v predvojnih letih. In prav ta dan je bil gotovo usoden za nadaljnje sodelovanje med pisateljem in režiserjem, saj sta se v jutru po premieri razšla kot pobratima in prav gotovo sta že tisto noč pripravljala načrte za bližnje mesece, saj so. naslednja pisma vsa polna besed o tem. Uspelo pa ni samo srečanje obeh mož, temveč tudi njuno skupno delo. Predstava je bila dobra, mnoge ocene so ji to priznavale in pisatelj je kmalu sporočil v Maribor: »Tu so mnenja, da se je vodstvo ljubljanskega gledališča blamiralo, da ni moje igre sprejelo.« Uspeh in zaupanje v sodelovanje z režiserjem je kaj hitro dvigalo pisateljevo samozavest, hkrati pa mu je, kar je pomembnejše, dajalo vzpodbudo za nova dela in za uresničenje načrtov, ki so živeli v njem. Zdaj in ob skorajda vseh prihodnjih srečanjih pa je dajal tudi vse priznanje režiserju in nesebično je delil z njim zasluge za uspeh: ». . . ne bom nikoli pozabil, koliko si storil za moje delo, ki se ima za dobršen del uspeha zahvaliti samo Tebi . . . Gotov sem, da bova še kaj spravila v svet, kar nama ne bo v sramoto.« (24. maja 1922). Isto pismo, odposlano prav kmalu po premieri, je res že polno zasnov, saj govori v isti sapi kar Narodne gledališče v Mariboru Predstav« Sozot» 19211922. Abooeraeat A. V torek, 9. maja 1922 ob 20. Prva vprizoritev . J«*», i.-c-ff. taitj^t triu tetfe» SW) «4» ft&gei-v» rr otjotg ob 1» Zatetefc predstava ob 20 Komet okrog 21 v «in«., n. -u,» ¡m ti .v ouo u.!».c Dedni -u. * Narodno gledališče v Mariboru Predstav« 83, Sezona 1922-21 Aboncmeol C. (Kspoui.) V petek, 5. januarja 1923 ob 19’», PRVI» VPRIZORITEV. UŽITKARJI OSEBE Ul*»«- BrUlM {£»»*'•£*• •«. Ma Sur lo.i.l ... j-,.-..' r*# ».»J: ■ : Cen« (»«slonim: tol« tiumui ..cm * »“ , *•**“'! |( 3_ Ptrrtornl »»««!■ Sloji K»; 1 r- umm Blagar-a se Odar» oi> 19. Zadetek' medst»“« od 19 , Konec okros 2t. V. Bratina: Dva scenska osnutka za »Užitkarje« o dveh novih. O Užitkarjih pripoveduje, da mu delajo preglavice, posebno v tretjem dejanju, govori pa tudi o — nikoli napisani — Nevesti, ki da mu je že toliko dozorela v mislih, da bo »kmalu vrgel prve prizore na papir. Da bi ji le mogel dati tistega izraza, ki zveni že leta in leta v meni«, in končuje s trdno vero, da bo' dal eno ali drugo delo prihodnje leto režiserju v roke. Tako se je tudi zgodilo, veliko prej, preden je poteklo leto dni od krstne predstave Kirke. Neveste sicer ni pisatelj nikoli dosnoval. V enem od pisem, poslanih pred koncem tiste sezone, je le zelo skopo nakazal, kakšna naj bi nova drama (jeseni naj bi jo napisal), bila: »Trst, morje, južna lepota, nebeška in pozemska ljubezen, Beatrice in vražja ženska . . .« Prihodnjo pomlad jo še poslednjič omenja, celo pisati da jo je že začel, pa mu je drugo delo (Magda) »preteklo pot«. Pač pa mu je do tiste jeseni dozorela kmečka drama in pismo, ki se začenja z besedami »Tu imaš Užitkarje!«, je bilo odposlano 21. septembra 1922. »Ponujam igro Vašemu teatru — prvemu — sporoči to g. intendantu in naznanite mi pogoje«. Bil je poln vere v to delo, prepričan, da bo z njim »z Vašega odra zasijala nova luč do naših podeželskih odrov« (pozneje, v intervjuju ob Magdi, govori o tej igri manj zavzeto: »To je delo povsem izven mojih načrtov. Hotel sem dati našim malim odrom umetniško neoporečno žaloigro«). Zdaj pa je skušal podpreti svojo pošiljatev z (ustnim) priporočilom, ki ga kajpada ni mogoče preveriti: »Tragedijo je prebral Koblar, naš edini dramatski kritik, in jo je zelo ugodno ocenil. Pravi, da je to moja najboljša stvar, kar sem jih doslej napisal. Označil jo je za »schonherrsko«, morda celo preveč stisnjeno in zgoščeno v dramski okvir. Je igra za male odre, pravi, a nikakor ne ljudska igra v dosedanjem pomenu besede, marveč umetniško delo. To ti povem brez vsake samohvale, kakor sem od Koblarja samega to slišal. Zlasti prvi vtis nanj da je bil zelo globok. Zdaj ima igro v rokah Finžgar . .. bere tudi Izidor Cankar . . .« Vendar, mariborsko gledališče je imelo svoj delovni razpored in nestrpnemu avtorju ni moglo ustreči kar takoj, kakor si je ta želel in ko je po dveh mesecih Mladika natisnila prvo dejanje, premiera pa še ni bila določena, je avtor vljudno zagrozil iz Ljubljane: »Nebroj ljudi me že sili, naj jim dam ostala dva (akta), da bi igrali. — Počasi! — pravim jaz, — krst bo v Mariboru! —« »Skušal bom dobiti koga, da mi napiše feljton.« (27. in 28. decembra 1922). Čez dober teden, 5. januarja 1923, je bila res premiera, ki pa ni pustila nobene sledi v korespondenci. Prvo pismo, poslano Bratini dober mesec po krstu Užitkarjev, omenja to delo le še z najbolj prozaične strani: »Stopi k vašemu knjigovodji in naj Ti pove, koliko so vrgle predstave Užitkarjev posamezno, morda bo še kak ficek zame.« Bil pa je takrat, dober mesec po premieri Užitkarjev, Alojzij Remec že ves obseden od misli na svoje novo, najpomembnejše delo: isto pismo, ki se poslednjič spominja te drame, hkrati prvič omenja Magdo, ki da mu je »pretekla pot in se ukvarjam s prvimi scenami tega nesrečnega dekleta.« S prvimi scenami, vendar hkrati že z odrom pred očmi: »Ce imate par zastorov, boste trije — štirje lahko to dramatično študijo igrali, če jo dovršim in bo igriva.« Vendar, bilo je trdo delo in ni šlo hitro od rok. »Veš, ta stvar zveni«, je sporočal skoraj dva meseca kasneje, »zveni v vseh mogočih melodijah, a na papir sem spravil le malo. Bijem se in trapim z njo*, na vseh koncih in krajih me boli.« Magda mu je vražji otrok, vražje delo, vražja igra, tako beremo v vrsti zaporednih pisem: »... Trpljenje, ki me resnično trapi in zasleduje od časa, ko je moral gotovo kak ženski demon zaploditi v meni to vražje delo. Saj sem Ti že prvič, ko sem Ti o tem pisal, omenil, da mi je Magda pretekla pot kakor mačka. In to je slabo znamenje«. Vendar spet: »Da Ti veruješ vame, mi je več kakor kompliment«, zagotovilo, da »bosta Bratina-Remec preživela ljubljanske kulturne nergače«. (30. marca 1923). m Narodno gledališče v Mariboru Predstava iif Ji 4*2**^*., j*, Ob to url. Krstna predstava. Sezona 1923-24. MAGDA Tragedija ubogega dekleta v dvanajstih scenah. Spisal: Alojzij Remec. Relija in inscenacija ? Vaio Bratina. OSEBE: Magda, ubogo dekle, ki pretrpi vse Od služkinje do izgubljenke na cesti . . . BukSekova Peler, mizarski pomočnik, ki jo ljubi do konca . , Kovič Medkinec \ Detekiiv j Policijski komisar f vsi eden in isti / Trgovski agent S v Magdini Zvodnik i ljubezni Pesnik \ Zdravnik / Scene: 1. Na kavarniški terasi ob jezeru. 2. V sobi pri gospodi, kjer Magda služi. Z. V Študentovski sobi. 4. Na klopici v parku. 5. Na policijskem komisarijatu. 0. V kavarniški sobid. 7. Pred ponočnim zabaviščem. 8. V Magdini sobi, odprti vsakomur. Z. V sobi v bolnišnici. 10. Na mostu. 11. V bolniški sobi. 12. Pred dvorano za seciranje. Prvih sedem ;*.en In zadnje štiri prelete kratko razdobje, dočim ločijo osmo sceno od njih dolga leta ponižanja in propadanja. Med Izvajanjem vstop ni dovoljen. Cene prostorom: PiwKane dratsike Navadne itnmike Pavijane duauk« NíV*dO# Lože štev. 7, S ... . Din 123.— 100- Balkonski sedež 1. vrste . 18-- » posamezni sedež . „ ¿tev. 4, 5, 6 . . . . . 25- - '20- „ JI. . . „ 100- ‘J0w „ UL—I V, „ . . posamezni sedež . . Štev. 1, 2, 3 - - 20-~ . . 9&~ J 8— 80 m „ V.—VL „ . .- „ 12*— to*- „ posamezni sedež . . 18'— *►- Galerijski sedeži: .... 8-- Partcrni sedeli 1. vrste „ „ II.—Ul. . . 1 1 '20-- 1S'~ „ ...... *1- .. 8*— e-- „ IV,—-VI,, . 13- Stojišče: dijaško .... -!• „ 4'—. 3'— „ „ Vil,—IX.„ . 12*- 1 . „ 3*- S-— Blagajna se odpre eno uro pred začetkom oredstave. Mariborski letak »Magde« Minilo pa je še celo leto, preden je mogel olajšano zapisati v spremnem pismu: »Pošiljam Ti Magdo. Dolgo je trpelo, jeli? Okleval sem, popravljal tu-intam, pesem v 8. sceni mi še sedaj ni pogodu. ... O delu samem ni da bi govoril.. . Magda je zdaj za mano, čez leto dni se že z njo poznava; zdi se mi, da sem se z njo dovolj nagovoril in nafilozofiral. Ad acta!« In spet: »Vem, da dobi' v Tebi vernega, zvestega, ljubečega tolmača . . . Kostume, scenerijo itd. prepuščam vse Tebi. Tudi črtaš lahko po svoje. Ce pri kritikih dobim še pred uprizoritvijo kak dober svet, Ti ga sporočim .. . Kakor boš sam občutil, drama proti koncu raste vkljub krajšim scenam . . . Igraj medicinca in vse figure njegove brezpogojno Ti, ki boš v zadnjih scenah gotovo igro spravil na višek . . . Botruj torej z isto ljubeznijo, kakor si doslej, tudi Magdi. Morda je korak naprej v naši dramatiki. Morda bo zgrabila tudi nergače. Če ne, nič ne de. Vesel sem, da sem jo dodelal.-« (9. aprila 1924). Četudi je bila krstna predstava v mariborski Drami že poldrag mesec za tem, ko je avtor odposlal rokopis, si je hkrati že prizadeval, da bi spravil to svoje delo v osrednje gledališče. Obiskal je Milana Puglja in še isti mesec vznemirjeno sporočal v Maribor, da je »sam Župančič z Magdo prav zadovoljen. To je zame uspeh, ki ga nisem pričakoval, ne morda zato, ker bi o vrednosti svojega dela dvomil, marveč zato, ker sem mislil, da se mi bodo stavile kakor doslej zapreke na pot, omalovaževanje itd. Veseli me zlasti, da si je igra sama pridobila priznanje od merodajnejše strani brez priporočil, nadlegovanja, avdijenc in anti-šambriranja pri teatrskih ljudeh.« Iskal je potrditve tudi pri kritiku, kateremu bi najbolj verjel, vendar to pot z manjšo srečo: »Razlagal mi je nekaj o umetniški nujnosti, česar nisem mogel razumeti, označil stil kot tak, ki je bil pred 10 leti v modi, in ne vem še kaj ...« Medtem je bila v Mariboru že krstna predstava, 24. maja 1924, v Ljubljani pa je bila dotiskana zadnja, 27. številka Gledališkega lista z naznanilom premiere za 12. junij in z intervjujem, ki ga je imel s pisateljem režiser igre, Fran Lipah. Vendar, premiere ni bilo. V zahvalnem pismu po mariborskem krstu je sporočal avtor na kratko tudi o tem: »Tu gre Magda prečudne poti. Zadnji dve sceni bosta menda odsekani«. (To se sicer ni zgodilo, bili sta pa res, kot kažejo ohranjene knjige, precej »obsekani«). Premiera je bila, vendar šele v zadnjih dneh leta, 20. decembra 1924. Remec pa se je brž po krstni predstavi, četudi slabe volje zaradi ljubljanskih »prečudnih poti«, zakopal v novo delo. Poročal je o pripravah za prevod Magde v nemščino, lotil se je nove predelave svoje prve uprizorjene igre, Učiteljice Pavle, in snoval spet novo. »Stara strast, moj ljubi, ki je od leta do leta močnejša. Seveda ni treba, da jo oznaniš svetu. Nameravam namreč napisati dramo naše slovenske zemlje, zlasti Goriške in jo krstiti Opustošena brajda. Godi se 1916, pred italijansko zasedbo Gorice . . . Fabula bo tiha, lepa kakor v Češnjevem vrtu, samo dramatičnejša, morda bolj topla in naša. Toda kaj bi Ti pravil in razkladal, kar se šele snuje in dobiva obrise v urah premišljevanja!« (11. julija 1924). Tudi pozneje še omenja to delo, ki da ga snuje, toda »sedaj le še v mislih, kadar mi izbegnejo od kljukastih §§§, ki mi ogrožajo mir in blaženost tega in prihodnjega leta.« Drama ni bila nikoli dosnovana, povest enakega imena, v kateri je kasneje upodobil Ptuj ob začetku druge svetovne vojne, pa veže s to zasnovo očitno samo naslov. Ta čas pa je dozorela končno tudi druga premiera Magde, edine Remčeve drame, ki jo je uprizorilo ljubljansko dramsko gledališče, četudi šele več kakor T. V. Bratina: Scenski osnutki za krstno predstavo »Magde« v Mariboru pol leta po krstu v Mariboru. Pismo, ki ga je poslal avtor botru domala vseh svojih del in tudi Magde, je eno najbolj zanimivih v vsej zapuščini, saj nam odstira droben pogled v ljubljansko zakulisje, pa če je še tako subjektivno obarvano. Vredno je, da ga preberemo skoraj vsega: Zdaj bi bil rad v Tvoji bližini, da bi se široko nasmejal vsemu temu, kar se godi v Ljubljani ob Magdi in po njej. Tako pa se branim sam pred sabo s tistim občutkom in z istimi sentencami kakor to delam, kadar izgubim spričo zaplankanega sodnika pravdo, ki je po mojem mnenju in prepričanju dobljena. Dobro je biti advokat, ki se bije in tolče na levo in desno in ga nasprotja samo podžigajo, a ne ubijajo! Vselej obvladaš položaj, obupaš ne in se smeješ sam s sabo ob vseh takozvanih polomih. Ljubljanska uprizoritev je dobila pečat že s tem, da so dali Magdi rdeč firtoh tisto popoldne pred premiero »Mladini neprimerno«. (»Naša dolžnost ni le skrbeti za javno varnost, temveč tudi za javno — nravnost!« Ali nisem bil prerok samemu sebi? In dober prerok?). Ljubljanska hinavščina je seveda napolnila teater do zadnjega kotička. Ljudje so odhajali, ker niso debili prostora. Potem se je špas začel in je bil avtor skrit v diskretni loži. Bog mi je dal angela varuha v Finžgarju, ki je moj še neodločni sklep, da na oder n e pojdem, podprl in izpremenil v dejstvo. Po 7. sceni (prvi odmor) je namreč publika besnela in klicala avtorja (v Ljubljani tega še nisem slišal), a njega ni bilo. Iz lože je nekoliko pokukal in si mislil svoje. In prav je imel. Izvedel sem, da so se baš kritiki silno jezili, da osel ni šel na led. Ali bi se bili smejali, če bi bil prišel in se zahvaljeval — nedolžna »žertef« — za konjederstvo, ki so ga imeli pripravljenega zame. Tako so ostali oni na cedilu, ne jaz. Res, sam Bog mi je dal Finžgarja, da je stal na vratih in me branil pred Pugljem, ki me je hotel vleči pred rampo. Potem je histerija šla naprej in ko je končala, je ljudstvo šlo in ni vedelo, kako mu je. Takih stvari pač ni vajeno in je bilo omamljeno, kakor bi ga bil počil po lobanji. Potem so prišli kritiki, konjederci javnega mnenja, in so povedali svojo beračijo. Vedel in povedal sem že naprej, kaj bodo rekli. Oni in pismouki niso in niso hoteli razumeti, kaj sem hotel, preprosti neuki ljudje so pa stvar razumeli do dna. Nekemu vseučiliškemu profesorju, s katerim sem se dajal zaradi Magde, sem zavezal jezik, ko sem mu svetoval, naj svojo kuharico pošlje gledat in bo ona stvar pojmovala in občutila, on pa ne. Iz vsega se vidi: Ljubljana ni Maribor. Ni zaman napisal Prešeren o pesniku, da »Kranjec moj mu osle kaže«. Vesoljni svet, ki debatira v tej megli o umetnosti in morali, je s človekom, ki se izpreminja, mi Petri smo sirote. Zenska živi zato, da spiš pri njej, moški je bog, proti čegar vsemogočnosti ni ugovora. Gotovo bi Te zanimalo, kako so igrali. Pridi in poglej! Rečem ti samo to, (vse drugo bi bilo nehvaležnost), da nisem zaman napisal na zadnjo stran knjige: »To delo je prvič uprizoril V. Bratina .. .« Morda prvič in zadnjič — vse drugo je in bo poskus. Ti me gotovo razumeš in ko Ti knjigo pošljem, vedi, da Ti jo izročam kot bratu, ki me je razumel. En edini izvod bi bil moral dati tiskati in tega izročiti Tebi, vse drugo pa zažgati. Drugače se pa vkljub vsemu počutim dobro. Možje, ki bodo Magdo secirali, se bodo vsi »zagiftali«. Boš videl, da bo bodočnost potrdila tudi to moje prerokovanje. S prvo tantijemo smo božičevali nocoj, bolj moja dva »mlada« nego jaz. Kako sem Bogu hvaležen, da mi je dal družinico, v katero sem se zatekel kakor tisti moj pesnik iz osme scene po vsem tem vlačugarstvu. Velika vlačuga »javno ML. '- Jzin ^^»' ¿L-tz-^o -2- ft-VA.^/^.^, < "’C. . ^ 7 •^-J^- . <°7^ ^M=» ^f2-4Xs •*^**. -u-^c ^ /* ■" ^ f>-oy' -^x*s -> S I/- ^. ■*» «_e—&-*.* - -t^ * c_—^—xA^-o "^7^*. ^ *»- ^ 'nc* — 'a^"t'c'* *^‘ i^_^/ ^ ‘»-ty-C^^-* ^v«—,’ s£-čtr- . \^, -MLq~-^s — -^s*. ^ č /~*~-^^ '2-e^^ / *2-0 3* .-^U i -3-, ■c- / ^ i^r —^ -/< / ¿/ *-c~^ -^w ^ 0—«^€^1 3—t» f^*' :jl~ f* 0L+^£ -t^v ''^-0-S-t-/' wl<^ fa-^jL-J) ^-cyv_7' A. -‘-«-l. ^-t» ^Z-v Cx»v j Katarina in kmet Rataj. »Ta romantika in pestra zgodba bo naše ljudi vžgala, o tem sem prepričan. Dramatičnost pa je tako živa in sočna, da me ni strah ne Rošlinke ne Veronike Deseniš-ke. In novo, vse novo — značaji, zgodba, scena! In stil — pa kaj si bom slavo pel! Rijem pač v pragozdove in deviško zemljo po svojih poteh in kaj me vse drugo briga!-« (13. aprila 1925). Skoraj nerazumljiv zanos, ki ga v naslednjih pismih podpirajo še domnevne pohvale kritikov. Jeseni je Bratina res pripravil to peto Remčevo delo za oder in 17. novembra 1925 je bila krstna predstava, spet v mariborski Drami. Za avtorja ie bila predstava »velik doživljaj«, za katerega se je svojemu režiserju in scenografu iskreno zahvaljeval. Koblar, ki ga je avtor sam pripeljal v Maribor k reprizi, po Remčevi izjavi »scene ni mogel prehvaliti, tudi Tvojega Ludovika hvali, za vse drugo pa nima besede kakor diletantizem. Bog pomagaj, da je bila tista sobota tako nesrečna! Mož kar verjeti ne more, da je bila krstna predstava neprimerno boljša . . .« Zdaj je ponudil Zakleti grad še ljubljanski Drami. Vse kaže, da tam niso pokazali posebnega zanimanja, kajti vsa naslednja pisma preveva zagrenjen humor, s kakršnim govori pisatelj o »bogovih naše Talij e«; o »Velikem Otonu, sfingi sfingasti«, ki bi »nemara bil rad edini slovenski dramatik v nebesih in na zemlji zdaj in vekomaj, amen«; o »četrti božji osebi na zemlji med kritiki, Jožefu Vidmarju«; o Koblarju, »kritiku s hudičevim oljem«. »Vidim«, sporoča Remec v Maribor, »treba bi bilo udariti ob mizo, napraviti škandal, zažgati dramo z upravo vred, potem bi morda bilo drugače«. Toda: »Saj ti hudiči nimajo ušes! Ciril Debevec jim je vrgel v Slovencu v obraz, da delijo brezplačne vstopnice klakerjem za Zapeljivko, pa niso reagirali. Kaj hočeš še več?« (18. januarja 1926). Jeseni pa je spet snoval novo igro, nikoli dokončano: »Tu ti pošiljam prva dva registra organistovih orgel... Preprostost, naivnost naše Štajerske . . . Prepričan sem, da bo organist preorglal nešteto naših odrčkov, ki ne zmorejo Veronike Deseniške in drugih visokih del.. . Organist mi je vstal nekega večera, ko sem v Orni šoli ob potoku nenadoma zaslišal iz mraka star klavir, ki je zvenel kakor spinet z drobnimi strunami.« (8. sept. 1926). In leto kasneje, zdaj že iz Ptuja, kjer je začenjal Remec kot samostojen odvetnik z novim delom: »Krik vzamem v roke po novem letu, ko se politike za nekaj let rešim.« Vendar, ni se je rešil, ni se povrnil »v naročje Muzam«, kakor je želel. Pred novim letom 1929 je še pisal bodoči ptujski župan Bratini, ki se je tudi že zdavnaj poslovil od mariborskega odra: »Morda se bom našel v tej puščobi in puščavi, morda prisluhnem samemu sebi in stisnem zobe in siknem še kaj svetu v brk. Morda —: a pridušam se ne. Kadar še nekako negodnost po tolikih letih molčanja ustvarim, jo pošljem Tebi. Saj si tudi Ti sedaj med ponižanimi in razžaljenimi in me boš zato umel in mi oprostil. Drugače gre moje zunanje življenje svojo pot. . . Zgolj to je, da sem notranje zelo sam in zapuščen ... In nisem še pozabil na krik iz samote, še manj pa na tisto ,Jaz bi rad rudečih rož1. S to slednjo se zadnje čase nekaj ukvarjam, in če bo kaj iz tega, boš pravočasno izvedel.« (Novoletno pismo, konec decembra 1928). Potem je pisatelj Remec umolknil in tudi ohranjene korespondence iz vseh let od konca 1928 pa kar do začetka 1952 ni prav nobene. Šele pregnanstvo v Srbiji, kakor je moral po nemški zasedbi Maribora, je spet obudilo v njem pisateljsko žilo in po vojni, spet v Ptuju, ji je ostal zvest. Iz tega časa so njegove nove igre: Bunda, Talci v Kraljevu, Miklavžkove vragolije. Razmišljal je o novi Zadnja Remčeva premiera V Mariboru Narodno gledališče v Mariboru , > t 0 • , ' • , postavitvi Zakletega gradu in Uzitkarjev in o vsem tem znova pisal svojemu nekdanjemu sodelavcu in prijatelju: »Tu je provinca, provinca, provinca. Z živim krstom se ne moreš razgovoriti o teaterSkih zadevah ali sploh o umetnosti katere koli vrste. Takole pismo kakor Tvoje učinkuje kakor svež dež po dolgi pusti suši. Same težave, čenče, zavist, borniranost na vse strani. . .« Vendar, nadvse zanimiva je misel iz tega zagrenjenega pisma, misel, ki priča o še vedno živem duhu: kaj, ko bi Magdo priredil za film? Že dolgo, piše, se ukvarja s tem. Bilo pa je to komaj dobra dva meseca pred Remčevo smrtjo in dobro leto za tem je umrl tudi Valo Bratina. To pismo, odposlano 1. septembra 1952, pa je vendarle zgovoren dokaz še vedno živega prijateljstva dveh nekdaj tako zvestih sodelavcev in hkrati dokaz pisateljeve volje, da ujame korak s časom. Po vsem tem je gotovo, da pomeni pet zaporednih premier dramskih besedil Alojzija Remca v mariborskem gledališču najtrdnejši izraz prizadevanj tega slovenskega odra, da bi se kar najbolj uveljavila domača drama. Ohranjena Remčeva pisma ta prizadevanja osvetljujejo še z druge, avtorjeve strani, omogočajo nam določitev zanesljivega zaporedja nastajanja vseh teh dram, pa tudi snovanje tistih, ki so živele le v mislih ali komaj v prvih pisanih zasnovah. Nekajkrat presežejo svoj prvi namen, da bi namreč posredovala med avtorjem in »botrom« njegovih del, kakor imenuje Remec Bratino; ob takih priložnostih nam odstirajo, kakor smo videli, zanimive, četudi subjektivno obarvane, kdaj pa kdaj že kar užaljene ah celo žaljive poglede v zakulisje, bodisi mariborsko, še bolj pa ljubljansko. In tako kot je pet zaporednih premier istega avtorja v istem gledališču pri nas docela izjemen pojav in že zato vreden pozornosti, je nenavadno tudi toliko zvesto prijateljsko sodelovanje dveh ustvarjalcev, medsebojno zaupanje in spoštovanje, kakršno je vezalo Remca in Bratino vsa tista leta, živo pa je ostalo tudi še kasneje, do' pisateljeve smrti. Soins accordés aux pièces de théâtre Slovènes dans le théâtre de Maribor (Basé sur les lettres de Alojzij Remec à Valo Bratina) Se basant sur des comparaisons de répertoire et sur la correspondence entre l’écrivain Alojzij Remec et le metteur en scène Valo Bratina, l’auteiur de cet article nous montre l’attention toute spéciale que le Théâtre National de Maribor accordait aux pièces de théâtre Slovènes, en particulier dans les premières années de son existence (1921—1925). Dans cette période le théâtre donna de suite à Maribor, deuxième ville de la Slovénie, située à la frontière Yougo-autrichienne, 5 pièces de Remec, dont "L’institutrice Paule«, «Circé«, «-Usufruitiers«, «Magdalène« et »Le Château Enchanté«. Le théâtre de Ljubljana n’accepta dans son répertoire qu’une de ces pièces «Magdalène« et seulement après la première de Maribor. Les lettre qu’échangèrent l’auteur Remec et le directeur et metteur en scène Valo Bratina témoignent de la collaboration amicale entre ces deux artistes. Elles nous montrent comment ces cinq pièces furent créées, représentées et quel retentissement elles eurent dans le pays. En plus, elles nous découvrent des projets que l’auteur étudiait mais n’a jamais réalisé et nous révèlent aussi quelques aspects de la vie culturelle et théâtrale de l’époque à Ljubljana et Maribor, les deux centres de théâtre en Slovénie, ce qui est intéressant et important pour l’histoire du théâtre. Partizansko pismo Jožeta Tirana Ob koncu poletja 1943, malo pred italijansko kapitulacijo, je odšel Jože Tiran, takrat igralec ljubljanske Drame, z Vladošo Simčičevo in Nikolajem Koširjem k partizanom. Na oni strani žičnih pregraj so se njihova pota kmalu razšla, vezi pa so ostale. Iz dni neposredno pred veliko nemško ofenzivo se je ohranilo pismo, ki ga je poslal 7. oktobra Jože Tiran, takrat član kulturne skupine pri štirinajsti diviziji, prijatelju Nikolaju Koširju, ki je delal tisti čas v propagandnem odseku Gubčeve brigade. Pismo govori že tudi o načrtih za gledališko delo, ki jih je bližnja hajka sicer zavrla, iz katerih pa je nekaj mesecev za tem zraslo Slovensko narodno gledališče na osvobojenem ozemlju, najpomembnejša partizanska kulturna ustanova, katere član je bil Jože Tiran od ustanovitve pa do osvoboditve. Pismo, ki nam ga je dal na voljo prof. Košir, je napisano s svinčnikom na zaplenjeno polo pisarniškega papirja skladišča zavoda za prehrano v Trebnjem in ima zgoraj dvojezično besedilo, kakor so velevali takratni predpisi. Objavljamo ga v spomin Jožetu Tiranu, od katerega smo se to leto poslovili. Dragi Nikolaj! Ze precej časa je tega, kar sem dobil Tvoje pismo in darilo — menda Tvojih zadnjih 5 cigaret — ki pa jih imam jaz trenutno v izobilju. Vseeno pa sem bil in morda prav zaradi tega močno vzradoščen in Ti prav lepa hvala. Namenil sem se Ti o prvi priliki popisati vse, kar sem doživel, pa zdaj je vse to že daleč za mano. Dogodke, nastope in potovanja zadnjega časa Ti bo pa lahko popisal Sintič, saj je bil z nami vseskozi odkar je prišel k nam. To se pravi od tistega časa, ko sva se tudi midva z Vladošo priključila novi skupini. Zdaj živimo še precej dobro in se s prejšnjim življenjem sploh ne da primerjati. P «g n o d'Halla P80V1N0A 01 IU81ANA CAPITANATO OiSTRETTUALE NOVO MESTO ente DISTRETTUALE PER l/AUMENTAZIONE Mogazzmo zli Trobfij» Tr-elmfe, . K raf je v«na llalija UUBUANSKA POKRAJINA OKRAJNO GLAVARSTVO NOVO MESTO OKRAJNI ZAVOD ZA PREHRANO Skfadiii« v Trifbnjtftn tntM- *7» •** WVbOC<£o o /»■rfi t kilami i^iru to j£*\**~ Jbn+*- > uui^ aujzJLo v-ct, • ;-?*x ... .. , ■/_ ,, u.'/ f »....... K g 4 Ec‘( i/su*. . Upaj H\ &to ^Aot.-pusUA_- , ^T*“^ OmAo ,A*4VA*ieji ; +-o ■,|-»->ujar lnAo j^rirvtut^ ... ■k -ap^ liu f iw>li i/6aj«6o p? e^X A^ku pvK 'VObf.C cU ffe*, ./> m»*.» ni, f i».' ,