Zadovoljnost
Pavlek, tnlad pastirček, je pasel na visokej gori č«do ovac. Vsede se na star hrastov štor in svira na svojo umetuo-pišcalko, da se daleč na okrog razlega. Kinalu se zbere pohlevna žirimca na piščalkin glas okrog svojega pasfcirja in Pavlek jo že raisli na nek drug pašnik pognati, kar zapazi, da njegove najljubše ovčike manjka med zbrano čedico. Nič drugega mu ue ostaja, nego iskati jo po gosto zarasoeuem gozdu, v kterem se je berž ko ue zgubila. Po precej dolgem iskanji in hoji po temnem gozdu pride v pusto, z germovjem in kopinjein obraseno doliuo. Tu zagleda v svoje ne majhno zavzetje zalo oblečenega gospoda, ki je ležal za nekirn zeleuim gerinom. Puška in torba zraven njega kažete, da je gotovo kak imeniten lovec iz bližnjega mesta. — ,,Oj, Ijubi decek!" reče trudni gospod, ,,že od včeraj hodim po tej divjej dolini; pravo pot sem zgrešil iii tak(5 svoje tovarše zgubil, ki so menda že davno doma, medtem ko jaz tukaj v divjej sainoti žeje in lakote omagujem. Ali mi ne bi ti mogel pokazati pravega potii iz tega pustega kraja do kake hiše, da bi se vsaj nekoliko okrepčal iu potem na pravo pot obernil?" — Pavlek hitro ponudi zalerau gospodu nekaj po-gače in sira, pa tudi čutarico s hladno vodo, ki jo je imel čez rami obesono. ,,Vzemite in pokrepčajte se s tem, kar imam," reče Pavlek, ,,potem pa idite z maao, peljal vas bom na stez6, ki vas bo naravnost na veliko cesto pri-peljala, po kterej se gre v mesto; misljm, da ste berž ko ne iz mesta."
,,Zadel si jo!" reče gospod, ,,stori, kakor si ravno rekel in zel<5 ti bodem hvaležen za tvojo drago postrežbo."
Ko se gospod nekoliko okrepča s ponujenimi darovi, ki rau so, kakor se je videlo, prav dobro dišali, pelje ga Pavlek iz pustega gozda ne obljub-Ijeno pot. — Med potj<5 reče lovec inlademu dečku: ,,Ljubi moj! ti si me resil gotove smerti; kajti lačen in žejen sem bil takd, da sem slabosti že omagoval, in ko ne bi bilo tebe, nioral bi, Bog ve, kako dolgo še po nez-nanem gozdu sim ter tje hoditi, preden bi bil našel kakega dobrega človeka. Ne vem, kako bi te vredno in najbolje plačal za tvojo postrežljivost. Pojdi z mano v mesto, kjer ne boš več prebival v lesenej bajti, ampak v zalo in bogato ozaljšanem poslopji. Tam boš pri meni stanoval, z mano vred iz lepih in dragih posod pil, in aaboljše jedi boš iz srebernih pladnikov užival,"
— 22 —
Pavlek povzdigne svojo kodrasto glavico, pogleda nekako milo tujega gospoda inreče: ,,Vedite, da rni je misel, da sem človeka iz nevarnosti rešil, plačila zadosti. In kaj čem tudi v mestu ? Pvebivam mirno in veselo s svojiini starši v slabej, revnej kočici, ki nas varuje dežja in mraza. To je res, da nima manneljnovih stebrov, zasadili so pa oče krog in krog rodovitne vinske terte in žlahno sadonosno drevje. Ne daleč od leseae hišice šumlja hladna vodica izpod sive skale in se vije kot srebern trak po zelenem travniku. V jeseni imain dokaj sladkega niošta iu okusnega sadja; černega kruha ali še cel<5 pogače, kakoršne sem danes vam dal, mi moja mati obilno pripravijo. Zlata insrebra na oiizi nimamo, ozaljšana pa je od duhtečih cvetlic, ki je vsako jutro naberein."
Lovec. Pojdi zruano! v mestu imamopiramidnadrevesa in cvetlice, ki ti bodo gotovo po volji.
Pavlek. Lepša je hladna dobr&va, obdana z zelenimigoricami; lepši so merzli, kristalni studenčeki izpod terde skale izvirajoči!
L o v e c. V mestu boš slišal veselo godbo in vsakoverstne lepe pesmi, ki te bodo razveseljevale.
Pavlek. Tudi jaz pod domačo lipo v hladnej senci sedč včasih kako veselo zakrožim, pa tudi na piščalko sviram, da se daleč okrog sliši. Na paši mi pa veseli ptički s svojim petjem kratek čas delajo. Vasa mestna godba od prijetnega slavčekovega petja gotovo bolje ne kroži. — Tukaj le gospod je steza po kterej bote prišli naravnost na veliko cesto. Z Bogom! Srečno hodite! v mesto pa nikakor ne grem z vami.
Lovec. Kaj tedaj ti hočem dati, ljubi moj? Na, tukaj vzemi dve sreberni križavki in pa to-le drago slonokosteno piščalko.
Pavlek. Čimu so mi denaiji? — Za moje potrebe knajo moji starši Že zadosti.   Moja lesena piščalka mi je tudi dovolj.
L o v e c. S čim bi ti vendar vstregel, srečno zadovoljno dete! Kaj ti hočem dati, sinek blažene narave!
Pavlek. Če mi že hočete po vsej sili nekaj darovati, dajte mi persteno posodico, ki vam visi čez rami. — Lovec mu jo da z veseljem, a Pavlek od veselja kakor mlado jagnje, po travi skače.
Kak<5 bi bilo vse dnigačo in prijetniše na sretii, ako bi bili vsi Ijudje tak<5 domoljubni, kakor je bil Pavlek.
čimu so ti denarji, Čimu svetno blago ? Bog dal ti je'naravo Pripravil ti ncbo.