Leto XXXI. v Ljubljani, 15. aprila 1915. Št. 4. Opazke k pravni terminologiji. Spisal dr. Henrik Turna. Dr. Fr. Mohorič je načel v znanstveni reviji »Veda« vprašanje nove izdaje pravne terminologije. Kolikor vem, je to prvi resnejši poskus diskusije, od predgovora k prvi izdaji pravne terminologije sem, da se postavi nekaj temeljnih načel, ki naj bi veljala pri sestavi in izdaji nove »pravne« oziroma, kakor hoče Mohorič, »pravniške« terminologije. Dr. Mohorič se je oglasil prav v dobi, ko je najbolj prikladno revidirati vse ogromno nabrano gradivo. Trdi prav, da nam Babnikova pravna terminologija, imenujmo jo po uredniku iz leta 1894, ne zadošča več ne v teoriji ne v praksi, ter da se je terminologija jela razvijati preko nje. Trdi tudi prav, da na vseh straneh nastopa bujna, »divja« praksa, le da bi dostavil: Babnikove terminologije se marsikedaj ni prav umelo in še manj po njegovih namenih v praksi izvajalo. Oboje ima izvor v dejanskih naših razmerah. Leta 1894 je jel izhajati Pleteršnikov slovar, z nastopom 1898 smo dobili nov civilni pravdni red in za njim celo vrsto upravnih, avtonomnih in ustavnih zakonov z nebroj novih pojmov, katere je bilo treba v naglici prirediti za slovenščino. Praktičnim pravnikom tako ni bilo mogoče drugače nego pomagati si potom »divje« prakse. Novo gradivo, katero nam je podalo monumentalno Pleteršnikovo delo, po drugi strani nepregledno gibanje novih pojn^ov, je onemogočilo intenzivno, sistematično delo ter nudilo praktične juriste, odvetnike in sodnike, da so si sami pomagali od dne do dne, kakor so vedeli in znali. Beležim pa dvoje struj »divje« prakse, eno bi označil za slovensko-nemško strujo na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, drugo za slo-vensko-laško na Primorskem. Kdor čita sodne spise ene ali druge skupine, tega mora naravnost presenetiti, kako ogromen vpliv je imela ptujščina na razvoj naše pravne terminologije. A trdim, da nam kaže slovenska-nemška skupina nesorazmerno večji, 7 98 Opazke k pravni terminologiji. pogubnejši vpliv nemščine, nego laška skupina vpliv laščine. To povdarjam radi tega, ker se bo moralo pri sestavljanju pravne terminologije seči nekoliko bolj na »divjo« prakso pod tržaškim višjim sodiščem nego doslej. Slovenski jezik se je ob laščini mnogo svobodnejše in čistejše razvijal. Tod je odvetnik in sodnik skoraj odtegnjen nemškemu vplivu. Ali pride med čisto slovensko prebivalstvo, med katerim slovenski uraduje in občuje izključno, ali pa prilagodi v dotiki z italijanskim elementom slovenščino laškim terminom, rekom in skladju. Laščina pa je slovenščini mnogo bližja nego nemščina, vsled česar se pravna terminologija potom divje prakse razvija na Primorskem v naravnejši smeri slovenskega jezika. Vpliv hrvaščine je pri tem ostal minimalen, dasi je dotika v praksi skoro vsakdanja. Ako bi se sploh dalo terminologijo ustvariti po eni osebi, bi bil najvažnejši činitelj pri izberi in sestavljanju novih terminov urednik slovenske izdaje Državnega zakonika. Ima na razpolaganje ogromno gradivo zakonikov avstrijskih slovanskih narodnosti ter vse lingvistične in filologične pripomočke, da bi utegnil vsaj samostojno nadzirati pravilni razvoj pravne terminologije. Moram pa, žal, trditi, da tudi uredniki Državnega zakonika slede »divji« praksi, ki je cesto precej oddaljena od prakse javnih činiteljev, odvetnikov in sodnikov v domovini, in to naj bi veljalo tudi za filologa Štreklja. Sploh je napačno nameščati za urednike zakonikov filologe in ne pravnikov, kajti »Sachbedeu-tung geht uber Wortbedeutung« pravi nemški filolog Schrader. Najprej treba vladati snov, bolj pride v poštev lingvistika, nego filologija. Tako ostane edini organ, ki razsodno izbira in polagoma gradi pravno terminologijo, naša pravniška revija, in dobro je, da jo urejuje mož, ki je že od sestave Babnikove terminologije naprej vedno pri delu. Dočim nam zakoniki in ukazniki gromadijo precej nesistematično in nekritično vedno novega gradiva, nam ostaneta za čiščenje pojmov dva tvorna činitelja, t. j. odvetniki in sodniki, ki iščejo in pobirajo med ljudstvom novih izrazov ter razbirajo iz leksikalnega gradiva preciznejše termine za lastno rabo, ter »Slovenski Pravnik«, na katerem je viden, vzlic vsej različni in prosti pisavi posameznih sotrudnikov, enoten vpliv urednikov. Opazke k pravni terminologiji. 99 ') Tu treba malo pojasnila. Društvena .zbirka' zakonov je imela zlasti od kraja namen, da naj dobe pravniki čim preje slovenske prevode zakonov v priročni zbirki a la Manz, ker je bilo to za prakso in slovensko uradovanje nujno potrebno. Ker so bili prevodi že oficialno izdani v Državnem zakoniku in se je nanje vsaj po večjem že opirala praksa, zato je moralo obveljati pravilo, da se ti prevodi porabijo za „zbirko" !e s premembami in popravami, ki so očitno potrebne glede na sočasni razvoj jezika in že udomačeno pravniško pisavo. Predgovori k posameznim zvezkom .zbirke" pojasnjujejo to stališče, oziroma povedo, kaj se je v podrobnem popravilo in zakaj. Odgovorna za prevode v .zbirki" je torej vobče slovenska izdaja Državnega zakonika. Ker pa ti uradni prevodi že od nekdaj nimajo enotne terminologije, ker razni uredniki niso pazili na doslednost, zato se je mnogo teh hib preselilo tudi v društveno .zbirko' zakonov, ki se je, kakor rečeno, držala praviloma uradnih prevodov. Društveni odbor je bil večkrat poskusil, da bi se vse gradivo za posamne zvezke pregledalo kritično v jezikovnem pogledu in priredilo, kakor se je zdelo prav in primerno. Naletel pa je vselej na težave, ki se niso dale izlahko premagati. Da se je sploh omogočilo hitrejše nadaljevanje potrebne priročne .zbirke", moral je prepustiti uredniku posamnega zvezka, da je pri uradnem prevodu prenaredil to, kar se mu je videlo potrebno. Uradni prevod .Izvršilnega reda" na pr. je v .zbirki" gotovo dobro popravljen, četudi le tam, kjer je bilo očitno potrebno. To se pa ne da trditi na pr. o .Državnih osnovnih zakonih", ker je urednik vsprejel v .zbirko" dotične uradne prevode iz raznih dob z vsemi netočnostmi in nedoslednostmi. Če je društveni odbor doslej tako ravnal pri .zbirki" iz praktičnih ozirov in glede na tehnične težave, odločil se je pa pri namerjani izdaji .Občnega državljanskega zakonika" za drugačno postopanje, kar kažejo poročila na zadnjih glavnih skupščinah^ Tega se bo držati tudi poslej. Dosedanji zvezki .zbirke' imajo tudi ta pomen, da se na njih podlagi tem lažje razbistri in popolni slovenska pravna terminologija. Urednik. 7* Društvena »Zbirka avstrijskih zakonov« v slovenskem jeziku je prinesla manj pozitivnih rezultatov, nego se je pričakovalo. Delo je bilo sicer v rokah malega števila sodelavcev, tako, da bi se pričakovalo enotne in precizne pisave, vendar je tudi med njimi vladala precej divja praksa, t. j. prosto mnenje dotičnikov. Kritičnega nadzorstva, predhodne, posebno pismene diskusije je primanjkovalo, zato so posamezni zvezki zbirke dokaz pridnosti in dobre volje posameznih urednikov, ne pa pridobitev za točno terminologijo.') Vzemimo primer k §-u 503 c. p. r., ki se v praksi največ citira, kjer je preveden v četrtem odstavku nemški izvirnik: »Das Urteil des Berufungsgerichtes beruht auf einer unrichtigen rechtlichen Beurteilung der Sache« tako: »Sodba prizivnega sodišča se opira na neprav pravni nazor o stvari.« Ta prevod je samovoljen, netočen in neroden. Za glavne pojme 100 Opazke k pravni terminologiji. imamo docela ugotovljene slovenske termine. Beurteilung = presoja, nazor = Ansicht, (naziranje = Anschauung) sloni = beruht (Levstik.) Mnogo dasta misliti in izbirati besedi »unrichtig» in »Sache«. Unrichtig je dobesedno nepravi. Ta izraz se pa v slovenščini in slovanščini sploh rabi redko. Govori se: imaš prav, nimaš prav = du hast recht, du hast unrecht; je prav = es ist recht, richtig, ni prav = es ist nicht recht, unrechtig, unrichtig. Enako rabi francoščina; gestjuste, cen' est pas juste; g est injuste je — nepravično, krivično. Za ugotovitev besede prav je treba predvsem odgovarjajoče negative. Dobimo: tb je prav = es ist recht; to je nesprav (Tolminsko), to ni prav = es ist unrecht, es ist unrichtig. Pravi čas = rechte Zeit, prišel je ob nepravem času = zur unrechten Zeit. Die Uhr zeigt nicht richtig = kaže napačno, ne kaže prav. Prava vera — kriva vera. Pravo zlato = echtes Gold (rudno zlato = gediegenes Gold, čisto zlato = reines Gold, suho zlato = baares Gold, gluho zlato = falsches Gold). Dal si mi pravi prepis, dal si mi nepravi prepis = die unrechte Ab-schrift, ta prepis je pravilen, prepis je napačen. Prav sodiš — krivo sodiš. Kriva ocena — kriva presoja. Slovensko besedo moramo torej v vsakem slučaju prilagoditi misli. Unrichtig, pomeni v bistvu: ne v pravi smeri, poleg tega s sinonimom »falsch«, ne prave vsebine. Le kjer prihaja gola negacija v poštev, pravimo: ni prav = je nesprav, in to za recht in richtig, sicer vedno sledimo ali smeri ali vsebini. Zato Babnikova terminologija prav tolmači richtige Abschrift = pravilen prepis, unrichtig = nepravilen (napačen); richtige Berechnung = pravilen izračun, unrichtig = nepravilen (napačen), richtige Forderung = resnična, unrichtige = neresnična terjatev. Za nemški izraz falsch v slovenskem nimamo diskurzivnega pojma, marveč sledimo dijalektično misli. Tudi nemški izraz falsch ni originalen, ampak je prišel v dvanajstem stoletju kot modna beseda iz francoščine valsch, staro-francosko fals. Romanski jeziki imajo faux, falso, falsus. Ako hočemo razumeti pojem tega izraza, moramo torej seči po francoskem izvirniku faux, ki pomeni: 1) unwahr = kriva priča, krivi bogovi, kriva vera; 2) unrichtig = napačen ton, napačna struja, napačen vers; 3) nachgemacht = ponarejena brada, ponarejen denar; Opazke k pravni terminologiji. 101 4) verstellt = potvorjeno. V navadni rabi manjka izraz. Priprost človek pravi coeur faux = fovš srce, po staroslovenskem bi odgovarjalo »potvorno«. Falscheit = potvornost. 5) inhaltslos = gluho cvetje, gluho zlato; 6) nicht in der Richtung, falsche Regel, falsche Rechnung = kriv, napačen račun, krivo, napačno pravilo. Radi razumevanja slovenskega pojma »kriv« moramo pregledati še skupino pojma »zmota« = Irrtum. Zmotna = irrtumlich, zmotiti se = sich irren, pomotiti se = unrichtig denken, versehen. Pomota je torej = Versehen, Unrichtigkeit. Poleg tega: izgrešiti = fehlgehen, zgrešek = Fehlgriff, pogrešati = vermissen, pogrešek = Fehler im allgemeinen, hiba = Gebrechen, nedostatek = Unzulanglichkeit, napaka (nipek) = Fehler als Verkehrtheit. Ako primerjamo skupine neprav, zmoten in kriv, moremo prevesti unrichtiges Urteil, kadar mislimo »ne v pravi smeri«, v krivo sodbo; kadar jo smatramo docela izgrešeno — napačno (verkehrt), inhaltlich gefehlt; ne])rav mišljeno, jo moramo imenovati »pomotno«. Najsplošnejši izraz je torej za unrichtig = pomotno, kajti lahko rabimo ta izraz skoro v vseh slučajih, kadar Nemec rabi »unrichtig«: pomoten prepis, pomotna terjatev, pomoten račun, pomotna sodba, pomoten pomen i. t, d. Praksa na Primorskem rabi: kriva pravna presoja, ali napačna pravna presoja, ali pomotna pravna presoja; za nemški »rechtšij-rtumliche Beurteilung = pravozmotna presoja. Sache je dr. Volčič prevedel z besedo stvar. Babnik ima: Ding = stvar, reč, Sache = stvar, reč. Ako se oziramo na splošni ljudski govor, res pridemo do rabe besede »reč, stvar« brez razlike. Pravimo: to je moja reč, to je moja stvar, to je moje delo. Čudna reč, čudna stvar, vse polno reči, vse polno stvari! Med vsemi slovanskimi jeziki ima le slovenščina dvoje izrazov. Izraz reč poznajo le še Poljaki: rzezc = Sache, Tat, Ding. Rusi imajo iiem-b; Čehi vec; Srbi stvar, riječ jim je verbum, kar tudi slovenska beseda v bistvu pomeni (Miklošič). Slovenska reč je torej: »der benannte Gegenstand«. Babnik prevaja: dingliches Recht = stvarna pravica, Sachenrecht = pravo stvari. Splošno se drži le izraza stvar; Streitsache = pravdna stvar, sporna stvar, pravda. V položaju smo torej ali izključiti popolnoma dobro slovensko besedo in potrebni splošni termin reč in držati se le besede in pojma stvar ali pa ločiti oba pojma. 102 Opazke k pravni terminologiji. Nemško Ding je iz staronemškega dinc = Gerichtstag, kakor še pomeni thing v nordiških jezikih isto, t. j. offentliche Verhandlung vor der Volksgemeinde; bedingen = etwas vor der Volksgemeinde festsetzen. Temu odgovarja ruska Bcie, oeinb, češka vec, v slovenščini veča — die Gemeindeversammlung, večati ali večiti = sich in der Gemeindeversammlung berathen, in der Versammlung festsetzen, veča = die Gemeindesteuer, Gerichtssteuer (koroško). Nemškemu bedingen ustreza docela slovensko »uvečiti«. Ti izrazi so ohranjeni še dobro v kobariškem kotu, kjer je občinska avtonomija pod beneško republiko ostala do 18, stol. V Sužidu pri Kobaridu sem slišal lepo reklo: »niso držali, kar so uvečili«, in »obračaš drugače, kakor sva uvečila«, v prvem »was wir ge-meinsam festgesetzt«, v drugem »was wir bedungen haben«. Kakor v nemščini iz dinc, tako je tudi v ruščini — vešč in v češčini = vec iz »pactum« pred občinskim zborom postal splošni sedanji pojem Ding. Sache, staronemško sahha pomeni Streit, Streitsache, ohranjeno še danes v besedi Sachwalter, sachfallig, gotiško sakan = ich streite, ich zanke. Tudi iz tega specijalnega pojma je v nemščini nastal splošni sedanji pojem Angelegenheit, Sache. Za Angelegenheit rabimo v slovenščini — zadeva, pravna zadeva = Rechtsangelegenheit, pravdna zadeva = Prozessangele-genheit. Tudi pojem pravda je zgodovinsko za Goriško docela ugotovljen. Baron Formentini »Beitrage zur Geschichte Gorz« 1857 poroča: Leta 1366 je dobila Goriška prve lastne zakone od oglejskega patrijarha Mainharda v. Randegch. Dotlej je veljalo longobardsko pravo. Pod njim je bil kastelan neomejen gospodar na gradu. Odtorej se mu je pridal iudex, razprave pred tem pa so se v ljudskem jeziku imenovale »pravda«. Pravda je torej Verhandlung vor Gericht. Pravdna reč je torej Prozesssache, sporna reč = Streitsache. Sache als Angelegenheit naj torej ostane slovenski reč, ki je najsplošnejše vsebine, to kar je razločnega pred menoj, ima svoje posebno ime. Stvar nasprotno ima za temeljni pojem = Geschopf, nekaj ustvarjenega, konkretnega. Radi tega je prav, da rabimo za nemško dingliches Recht = stvarno pravo, stvarno, konkretno misliti. Zadeva odgovarja nemškemu Angelegenheit. Sich angelegensein lassen = prizadevati se. Die Sache betrifft mich = mene zadeva, zadeti = treffen, Opazke k pravni terminologiji. 103 anstossen. Radi tega moramo ugotoviti za Angeiegeniieit = zadeva, eine Sache betreffend = zadevno, es betrifft = zadene, der IVlit-betroffene = zadevnii<, die Mitinteressenten = sozadevni!