Fašistički Ust »U Popolo di Trieste« od 31 maja o. g. piše, da Slaveni prodiru sve jače u Trst; slavenska periferija Trsta sve više jača, a talijanski centar izumire. Postoji opasnost za »nacionalni karakter« Trsta ...

U šest rejona centra Trsta, gdje su u većini Talijani, bio je 1934 god. višak rodjenih 39, a u šest rejona periferije, gdje su Slaveni u ogromnoj većini, višak rodjenih nad umrlima iznašao je 396 jedinica.
GlASilO SAVEZA JUGCmOVENgKlH EMIGRANATA U JULIJSKE KRAJINE

Fašističke statistike
o slavenstvu Trsta
»Ma premono le tue mura, fortezza della mia stirpe, i flutti di razze novelle ...«
To su stihovi iz jedne pjesme, koju je napisala Margherita Sarfatti, poznata talijanska publicistkinja i pjesnikinja, dugogodišnja saradnica (i ne samo to) Benita Mussolinija, auktorica poznate knjige o Mussoliniju (»Dux«). Ona je tu pjesmu, pod naslovom »Trieste«, napisala još 1916, a sada je nedavno izišla u knjizi njezinih sabranih pjesama. Kad je ta knjiga štampana (»1 vivi e l’Ombra«) tršćanski »II Popolo di Trieste« od 25 aprila preštampao je tu pjesmu i donio ispod nje komentar, u kojem kaže, da su U stihovi lijepi, ali da »nisu više suvremeni«, jer je danas stvarnost drugačija. Prevedeni na naš jezik ti stihovi Margherite Sarfatti znače po prilici ovo: »Valovi nove rase pritišću na zidove Trsta, tu tvrajavu moje rase.« A »Popolo di Trieste« je 25 aprila tvrdio, da to danas više ne stoji, da je tako bilo 1916, kad je ta pjesma napisana, ali da je danas drugačije ...
Mi nismo vjerovali riječima tršćanskog lista, ali nismo htjeli da polemiziramo s njime i da mu dokazujemo, kako i danas, kao i pred deset, kao i pred dvadeset godina, Slaveni doista pritišću na zidove odnarodje-no0 Trsta i da ga svojom krvlju regeneriraju u znaku Slavenstva. Mislili smo: što da se upuštamo u razgovore s »Pnpolom«, kad ga nikakav naš argumenat neće uvjerili, toliko je tvrdoglav. Mislili smo: čekajmo!
I što smo dočekali? Dočekali smo to, da je sam »Popolo« morao da pljuje sebi u lice i da progovori 31. maja nešto što je sasvim u protivnosti s onim što je tvrdio 25 aprila.
Dne 31 maja »Popolo di Trieste« naime donosi članak pod naslovom »Denatalitet u Trstu — Koji su rejoni pogodjeni«, u kojem tvrdi sasvim otvoreno, da Slaveni prodiru sve jače u Trst, da se slaven-. sk a periferija Trsta sve više , j ać a, a da talijanski centar izumire i da postoji opasnost za nacionalni k ar akt er Trsta. Za talijanski nacionalni »karakter«, razumije se.
»Popolo« u tom članku tvrdi novinarskim jezikom ono isto što Margherita Sarfatti tvrdi pjesničkim frazama:	na zidove Trsta
udaraju jaki valovi slavenstva ...
U tom članku »Popola« se najprije obara na općenito nazadovanje savjesnosti tršćanskih gradjana u pitanju radjanja. Čudno fašističko shvaćanje radjanja dolazi još jednom do izražaja u tom članku, ali mi se nećemo upuštati u ismijavanje te apsurdne demografske kampanje.
U prvom dijelu članka interesantno je za nas naročito ovo mjesto:
»U mutnim vremenima, kad je stranac udarao na vrata, gradjanstvo je osjećalo dužnost da poveća broj boraca i branitelja grada protiv onih, koji su ga htjeli osvojiti. Onda su unutarnji rejoni, to jest ono što je u gradu bilo najčišće talijansko, ono što se smatralo svetom falangom, rasli svake godine u broju rodjenih. Neprijatelji su bili uvijek brojniji,, ali je i grad takodjer odgovarao sve gušćim brojem svojih branilaca.«
Tako je dakle, bilo pod Austrijom ... Onda su se, po mišljenju »Popola«, tršćanski Talijani radjali sistematski, da bi sačuvali talijanstvo Trsta! Ali ostavimo da »Popola« dalje govori:
»Danas naprotiv upravo rejoni centra, oni talijanski sto posto(?), pokazuju prort-jedjenje kolijevki, a porast lijesova. Od šest centralnih rejona u godini 1934 samo tri pokazuju neki slabi suvišak novorodjenih nad mrtvima, dok u ostala tri rejona smrt nad-mašuje rodjenja. A ta tri rejona nisu napučena od siromašnih ljudi, nego od srednjeg staleža, koji je najbolje providjen. Ti rejoni nemogu da opravdavaju ekonomskim razlozima svoje dizertiranje od ljudske i patriotske dužnosti stvaranja novih života.«
Evo cifara o mortalitetu i natalitetu spomenutih šest rejona za_ godinu 1934:
Sv. Vid
Stari Grad
Novi Grad
Nova Barjera
Stara Barjera
Sv. Jakov	-	,	.
»U centru je, kad sve zbrojimo i odbijemo naravan porast pučanstva u godini 1934' svega 39 jedinica!« konstatuje »Popolo« i nadoda je:	... ,.	.
»Ali jedan drugi fenomen, koji bi moralo gradjanstvo da nadzire je naravan porast u Predgradskim rejonima...«
I prije nego iznosi statistike o tom opasnom porastu tih predgrađja (koja su zapravo već pravi grad Trst) »Popolo« kaže:
»Ali rejoni predgrađja imaju još » danas, šesnaest godina poslije oslobodjenja, grupe drugorodaca (allogeni), koji su ostali od organizovane imigracije od prije rata. li rejoni s pučanstvom, koje je relativno osicm-nije od onog u centru, pokaznu cifre rodjenja, koje dokazuju jednu plodnost, koja
©PET JE1MM IHFAMAH POSTUPAK FAŠiSTIČKIH VLASTI
JUGOSLAVENSKI DRŽAVLJANIN DOVABLJEN U ITALIJU
I STRPAN U FORMACIJU ZA ABESINIJU
Dramatičan bijeg iz Verone
rodj.	umr.	razlika
279	210	+69
299	257	+42
186	237	—51
213	290	—77
454	’456	— 2
338	280	+58
Sever Andrej
Zagreb, 4 juna 1935.
češće se iznašalo razne slučajeve đomamlji-vanja naših ljudi krivotvorenim pismima i brzojavima u Italiju, a još nam je svima u uspomeni tragičan slučaj Marjana Čotara u Trstu. Sada iznašamo ponovno jedan takav do-gadjaj, koji po svojoj dramatičnosti naliči na kakav američki pustolovni film, po napetosti i po sretnom završetku. Takovih slučajeva ima više ali često to ne donire u javnost. Roman (jer taj dogadjaj možemo s pravom tako nazvati) Andreja Severa smo sasma slučajno doznali — sreli smo ga u čitaonici društva »Istra« me-dju onima koji cijelog dana tamo sjede, čitaju i čekaju na posao.
Sever Andrej iz Predloke kod Dekani, mlad čovjek od 33 godine, priča:
KRIVOTVOREN© MAJČINO' PISMO
— Godine 1921 za vrijeme terora prigodom izbora prebjegao sam bio u Jugoslaviju. Bilo mi je 19 godina. Nikada nisam odlazio natrag. — Radio sam svuda, a u zadnje vrijeme u rudniku Germa kod Pirota.
Dobio sam jugoslovensko državljanstvo 1923 god. (akt Min. unutrašnjih dela br. 28.797 od 16 novembra 1923).
U Jugoslaviji sam služio i vojsku u 5 pešadijskom puku u Valjevu 1924 do 1925 god. Zavičajan sam u Cerknici.
U junu 1933 god. primio sam pismo od majke iz Predloke
pisano na stroju.
Potpisana je bila i moja kuma Marija Picega iz Dekani. U tom pismu mi javljaju da mi je kum Josip Picega u oporuci ostavio svoje imanje, pa da bi bilo potrebno da dodjem kući urediti baštinu. Ujedno mi javljaju da je moja krivica bijega preko granice amnestirana. To da su im rekli na općini i u karabinjerskoj kasarni.
U pismu su citirale i broj i datum rješenja o amnestiji.
Baš tada sam bio ostao bez posla, jer je -udnik Germa bio likvidirao. Nalazio sam se u Skopi ju.
KONZULI u skoplju
I LJUBLJANI POTVRDJUJU NAVODE PISMA I DAJU PROLAZNICU
Neki prijatelji su me savjetovali da idem na konzulat i da pitam bi li mogao otići slobodno kući. Otišao sam na konzulat u Skoplju. Tamo su mi potvrdili da amnestija zaista vrijedi onako kao
što su mi javili, i da mogu slobodno otići kući da uredim pitanje baštine, ali
budući da sam zavičajan u Cerknici
to neka se obratim konzulatu u Ljubljani.
Otišao sam u Ljubljanu. Tamo su mi potvrdili to isto, i dali su mi propusnicu s kojom da mogu otići preko Postojne kući. Zajamčili su mi da mi se neće ništa zla dogoditi.
20 septembra 1933 god. sam se oženio i pet dana poslije toga uputio sam se preko Postojne kući sa urednom propusnicom talijanskog konzulata u Ljubljani, ženu sam ostavio u Skoplju.
OSAMNAEST MJESECI VUČEN! PO ISTRAŽNIM ZATVORIMA
25 septembra sam došao vlakom u Postojnu. Tu su me odmah uhapsili, pretražili i uzeli mi sve dokumente i ono pismo. Saslušali su me na brzu ruku i po noći su me okovanog odvezli zatvorenim tamničkim autom u Kopar.
U Kopru su me zatvorili u ćeliju u podrumu. Okovali su mi noge. Svake noći su me saslušavali. Suočavali su me sa raznim licima. Tj je trajalo mjesec dana. Svaki drugi dan sam dobivao samo kruh i vodu. češće su me tukli, naročito pri sprovodjenju na saslušanje. Po danu i po noći sam bio okovan.
Iz Kopra su me noću odvezli u Trst i v- - u »San Giusto«. Tu me ispitivao svaki dan jedan tenente, jedan civil i jedan oficir milicije. Obična pitanja su bila:
Da li se sastajao u Jugoslaviji s emigrantima — čime se bave emigranti — Pozna li koga od vodstva — Je li bio u kojem emigrantskom društvu — Ko izdržava ta društva — Zašto je tražio jugoslovensko državljanstvo — Je li služio vojsku u Jugoslaviji itd.
Iz Trsta su me odvezli u Goricu. Sve noću i tamničkim zatvorenim autom. Uvijek sam bio okovan. Pratila su me po četiri oboružana vojnika. U Gorici su mi postavljali ista pitanja. Hrana je bila uvijek jednaka: jedan dan tamnička hrana, drugi dan kruh i voda. Po noći bi me budili i vodili na saslušanje. Uvijek se me ispitivali preko tumača.
Iz Gorice u Idriju su me odvezli iza 15 dana. U Idriji su mi pokazivali razne slike i pitali me da li poznam koga od tih. Sva četiri zida sobe su bila puna tih slika. Tu su mi uzeli otiske prstiju i upo-redjivali sa drugim otiscima.
Iz Idrije u Postojnu, iz Postojne u Ilirsku Bistricu, a odavle na Rijeku. Uvijek su me vozili noću. Svuda su mi postavljali ista pitanja. Na Rijeci su me vodili po ćelijama i tražili da li me ko pozna i da li ja koga poznam. Za vrijeme šetnje su me takodjer vodili u dvorište i suočavali s raznim licima. Bilo ih je mnogo — pun zatvor. U ogromnoj većini su bili naši ljudi.
Iz Rijeke opet u Trst, pa u Veronu. U Trstu su me držali dva dana, pa su me autom, koji naliči na šinterska kola, odvezli u Veronu.
U Veroni su me opet bacili u jednu ćeliju u podrum. Hrana je bila kao prije. Pod je bio od betona, a polijevali su ga vodom. Tu nisam više bio okovan, ali
■sam bio tako slab da sam se jedva držao na nogama.
češće su me ispitivali oficiri. Pitali su me uvijek o emigraciji, često su se navraćali na pitanje kako Jugoslavija gleda na emigrante iz Julijske Krajine.
Nekoliko puta su u moju ćeliju zatvorili razne ljude, koji su govorili hrvatski ili slovenski. To su bili provoka-teri, koji su nastojali da štogod doznaju na taj način od mene.
PRED VOJNIM SUDOM
Iza 18 mjeseci kako su me zatvorili — t. j. u martu ove godine — stavili su me pred vojni sud. Dodijelili su mi branitelja, jednog tenenta, koji je vrlo dobro govorio hrvatski. Zvao se Natali, čini mi se da je bio Dalmatinac.
Pred sud sam doveden izmedju četiri oboružana vojnika, koji su cijelo vrijeme sudjenja stali kraj mene. Osim njih bilo je u sobi još dvadesetak oboružanih vojnika.
Ispitivali su me preko tumača, jer ne znam dobro talijanski, ali sam ipak razumio što je moj branitelj govorio. On je govorio ovako nekako:
— Optuženi je bio zaveden kad je utekao u Jugoslaviju. Morao bi ipak doći pred Specijalni tribunal. Ali molim sud da ga kazni samo sa 18 mjeseci zatvora — toliko koliko je već izdržao. Budući da je domovini potreban svaki čovjek u ovo kritično doba, predlažem da se okrivljeni odmah pusti i istog časa uvrsti u odred za Abesiniju. Kada se prebrodi današnju krizu neka se nastavi sa progonom pred Specijalnim tribunalom ako to bude potrebno, ali za sada ga treba uvrstiti u vojsku.
Tako nekako je govorio moj branitelj, i ja sam bio riješen — to jest: osu-djen sam na 18 mjeseci, ali budući da sam toliko izdržao u istražnom zatvoru, to su me odmah oslobodili, obukli me u vojničko odijelo i poslali u logor.
U PRIPREMNOM LOGORU ZA ABESINIJU
Stavili su me u 1 bateriju 8 poljskog artiljeriskog puka. Odveli su me u kasarnu Pirelli, koja se nalazi oko kilometar i po od Verone. Tu je logor vojnika za Abesiniju.
U logoru smo bili kao u zatvoru. Nismo smjeli niti razgovarati s nikim, čak ni s drugim vojnicima. Niko nije smio u taj logor. Ni novine nisu puštali unutra. Pisma su cenzurirali. Ja sam iz tog logora odmah pisao majci u Predloku i ženi u Skoplje, ali nisam nikada dobio odgovora. Mislim da nisu primili moja pisma.
Tu sam našao mnogo naših iz Julijske Krajine. Bilo ih je od 21—30 godine. Nekoji su bili na otsluženju vojnog roka, a drugi rezervisti. Pričali su ml da su ih mobilizirali zato što su sumnjali na njih ili što su imali nekoga svoga u Jugoslaviji. Tako da su radili svuda u Julijskoj Krajini.
Pokupili su sve one koji su im bili sumnjivi kao Slaveni i koji su bili
kažnjavani iz političkih razloga.
U tom logoru sam bio od 25 marta do 19 maja. Toga dana su sakupili nas Slovene radi proslave godišnjice kada je Italija ušla u rat. Komandant našeg pu-
se ne zaustavlja pred nikakvim egoističnim ili ekonomskim razlozima. Kakva U je to lekcija za gradjane, ali i koliko opasan simptom za budućnost! Predgradje i Kras (Altipiano) nisu zaustavili natalitet, dok grad nazaduje.«
»Popolo« se zatim pita neće li Trst jednog dana morati zahvaljivati svoj život doprinosu kraških sela i svog predgrađja. Kaže »Popolo« da »tr š ć ani znadu što može da znači ta mogućnost«. Ako e ispitaju cifre radjanja i smrti u šest periferijskih (slavenskih!) rejona. onda vidimo, kaže »Popolo«, da je natalitet najveći upravo u onim socijalnim klasama, koje najslabije stoje ekonomski, a da nazaduje u onim klasama, koje bi morale najprije da odgovore na poziv Mussolinija, da odgovore civilnim dužnostima, tojest da rađjaju, _
donosi, ovu tabelu za rejone
»Popolo« pregradja:
Sv. Ana Skedenj Pamet Sv. Ivan
rodj.
236
258
276
200
umr.
127
171
186
148
razlika + 109 +87 + 90 +52
Rojan	175	144	+31
Barkovlje	34	57	+27
U tih šest slavenskih rejona porast pučanstva bio je za čitavih 396 jedinica, naprama mizerabilnih 39 jedinica u šest centralnih rejona, koji imaju navodno više talijanski karakter. To je ono što zabrinjuje tršćanski fašistički list.
A nas veseli. To je još jedan dokaz, da je naš narod pod Italijom pun vitalnosti. U ranijim prikazima ove naravi u ovom listu uspjeli smo, po talijanskim službenim fašističkim statistikama, dakazati, da je u čitavo j Julijskoj Krajini u pora-' stu naš elemenat i da ga ne ubija ni velika emigracija, pa je omjer Jugoslaveni— Talijani još uvijek u našu korist kao i 1914. A ovo što iznosimo o Trstu još je jedan svijetli momenat, koji nam dokazuje, da nas ni grad ne može požderati, da i tamo prkosimo i asimilaciji i svim urbanističkim nepogodama. Naša rasa prodire i u samom Trstu, jer se rejoni, o kojima »Popola« govori kao predgradju, danas više ne dijele' ničim od samog grada Trsta, oni su čisti Trst, i to veći {‘snažniji, slavenski dio Trsta.
člancima, koje donosi »Popola« neće si ubiti plodnost tih slavenskih »predgrađja«, a nema straha niti od toga, da će sada najednom Talijani u centru iz patriotskih motiva početi užurbano radjali...
Ispunjava se sve ono što su predvidjeli ne samo naši vidoviti ljudi, nego i nekoji talijanski bistri umovi. Angelo Vivente, na-primjer, u svojoj knjizi »Irredentismo Adriatico« predvidjao je 1910 ovakvu budućnost Trsta. U njegovoj knjizi ima stranica, koje bi morali i danas fašistički vodje da čitaju, pa bi uvidjeli da im je naricanje uzaludno: slavensko zdravlje prijeti!
A kad smo počeli sa stihovima (makar i jedne Sarfatijeve) da se na koncu sjetimo jednog idealnijeg * većeg pejsnika, Scipia Slatapera — Zlatopera, koji je pao u ratu kao junak za talijanski Trst, ali koji je u svojoj knjizi »11 mi° Carso« ostavio veličanstvene vizije Slavenstva, koje silazi niz Kras k tršćanskom moru. U ekstazi divljenja velikom slavenstvu, koje se u svojoj primitivnosti brutalno spušta k moru, Zlatoper je vidio kako drhte taj Trst... (im.)
ka kolonelo Kovarić Ettore nam je održao govor. Govorio je talijanski, a tumači su nam prevadjali.
»IZA ABESINIJE — DALMACIJA«
Kolonelo nam je rekao najprije da su i njegovi stari nekada govorili slavenski, ali da je on pravi Talijan, kao sto smo i mi Talijani. Jer da su naši pradjedovi bili Talijani, a Austrija da ih je poslavenila. Sada kada su ponovno slobodni, sada treba da opet svi postanu Talijani.
Kao što su se naši očevi borili junački za tlačiteljicu Austriju, tako da se moramo i mi boriti za Italiju.
Sada idete u Abesiniju da proširite slavu Italije. Italija je bila uvijek pobjednica, pa će biti i sada. Zato i vi nemojte da osramotite svoje roditelje, svoju braću i Italiju.
A kada pobijedimo one barbare u Africi junački ćemo se okrenuti k istoku. Preći ćemo Jadran i tamo će nas raširenih ruku dočekati neo-slobodjena braća.
Još je u tom smislu govorio, a tumači su nam prevadjali riječ po riječ.
Za Abesiniju smo imali da krenemo do koji dan.
DRAMATIČAN BIJEG
Te noći sam bio odredjen na stražu u barutanu San Martino, koja se nalazi 3 km daleko od Verone. Bilo nas je 9 vojnika i jedan kaplar. U šest sati su me postavili na prvu smjenu. U ponoć sam imao ponovno da nastupim stražu. Odlučio sam da bježim.
U džepu sam imao 5 lira.
Kada su me o ponoći ostavili na straži, ja sam, odmah čim su se drugi udaljili, napustio stražarsko mjesto i sa svojom puškom uputio sam se prema željezničkoj pruzi.
Tri puta sam mijenjao vlakove. Svaki put bi kupio kartu samo do najbliže stanice, a dalje bi se vozio bez karte. Jedan grad sam zaobišao pješke da me ne uhvate, jer je u gradovima kontrola veća.
I tako sam, poslije nekoliko dana bio preko talijanske granice. Bio sam samo u hlačama i košulji, jer sam pušku, bluzu i kapu bacio prije nego sam prešao granicu.
A kontrola? — A hrana?
U Italiji je sve sada izmiješano. Puni su vlakovi vojske. Niko nikoga ništa ne pita. Svi viču, psuju, pjevaju. I svi nose hrane u torbama, i svi, nude jedan drugoga, jer niko ne zna kuda ide ni kada će se vratiti. Tako sam i ja mogao da iz Verone putujem do granice sa 5 lira u džepu.
A da su vas uhvatili?
— Imao sam uvijek kraj sebe punu karabinku. živa me ne bi bili uhvatili. Skupo bi prodao svoju kožu!
*
To je, eto, roman Andreja Severa iz Predloke, koji je iz želje za zemljom htio otići kući. Iza kako je sve to pre-patio doznao je da mu opće niko nije ostavio nikakovu zemlju. Kroz cijelo to vrijeme čekala ga je u Skoplju žena — vjenčana 5 dana prije njegova odlaska. — Ona nije znala za cijelo to vrijeme ništa o njemu. — (t. p.)
IMANJE BARUNA MARENCIJA
vrijedno li milijuna lira prodano na dražbi za 75 hiljada
Materija, maja 1935. U više navrata spominjali smo kako je u našim krajevima očajno ekonomsko stanje. Svakim danom naša imanja idu na bubanj. Ne prod je niti jedan dan a da nije pribijen na općinskoj ploči oglas, koji oglašuje da se to i to imanje u tom i tom selu prodaje na dražbi. I to ne samo mala imanja, nego i imanja vrlo uglednih i velikih posjednika.
Pred nekoliko se je dana prodalo na dražbi jedno ogromno imanje i to baruna Marencija iz Odoline. Njegovo se je imanje sa zgradama i svim ostalim prodalo za samih 75 hiljada lira, dočim je bilo procjenjeno na ništa manje nego 11 milijuna lira. Njegovo je imanje kupio jedan trgovac iz Milana.
Nama nije baš toliko teško što se je ovo imanje baruna Marenci prodalo, jer on nije bio naš domaći čovjek, nego je bio doseljenik iz Tirola. Ali nam je teško što je ovo imanje i sva zemlja opet došla u ruke tudjinu, koji nam je krvni neprijatelj i koji će nas isisavati.
DVA NIJEMCA IZ JUŽNOG TIROLA OSUDJENA NA SMRT zbog umorstva trojice finansijskih stražara
U oktobru 1933 bila su u Južnom Tiro-su ubijena tri finansiiska stražara. Sad je u Bozenu svršen proces, na kojemu su osu-djeni na smrt Paul Hofer. star 24 godine i Johan Gufler, star 27 godina. U istom procesu su osudjeni Rudolf Schleigl, star 33 godine i Gofred Reich, star 24 godine, svaki na osam godina zatvora.
Interesantno je, da se jedan od osudje-nih na smrt zove Hofer. To ie prezime nosio veliki tirolski nacionalni heroj Andreas Hofer.
OBSOJEN ZARADI ~PRELAZA JUGO-SLOVENSKE MEJE Ker je skrivaj odšel v Jugoslavijo, je bil pred goriškim sodiščem obsojen na 22 letni Lojze Gorkič iz Vrtojbe.
POSOJILNICA ZA ILIR SKO-BISTR1ŠKI OKRA J
DOBILA JE FAŠISTIČNEGA KOMISARJA
Reka, junija 1935 — (A g is). — Pod naslovom »Zadnje naše posojilnice propadajo«, smo v eni prejšnjih številk našega lista prinesli vest, da je Posojilnica za ilirisko-bistriški okraj v Trnovem, nazvana »Severjeva posojilnica«, prišla v likvidacijo. Kot nam pa sedaj poročaju iz Trnovega je za omenjeno posojilnico, ki se je od dveh domačih najdelj vzdržala, bil.imenovan fašistični komisar. Novoimenovani komisar je prevzel svoje posle 27 maja t. 1. Kot zgleda, se oblastem ta posojilnica ni zdela še »godna« za likvidacijo in so ji imenovale vladnega komisarja, ki je baje brat reškega prefekta. Namere fašističnih oblasti in njihovi načrti so nam dobro znani. Doslej ni še noben naš zavod, naša ustanova ali zadruga, ki je dobila takega komisarja, pokazala uspehov, pač pa obratno.
Posojilnica za ilirsko-bistriški okraj je bila poleg Notranjske, pozneje Ljudske posojilnice v Postojni, prvi zavod te
vrste na Nostranjskem ter kot deseta ustanovljena na današnjem Zasedenem ozemlju. Ustanovljena je bila leta 1893. in ima torej že 42 poslovnih dob za seboj. Uživala je veliko zaupanje pri domačem prebivalstvu, zlasti pri okoliških kmetih, ki so večinoma svoje prihranke zaupali njej. Ni čuda, če je bilo torej poslovanje tega denarnega zavoda izredno živahno in vedno zadovoljivo. Svoje prostore ima v Valenčičev! hiši (vulgo Severjevi) v Trnovem in je po tem imela tudi svoje ime med domačim prebivalstvom. Ta posojilnica je bila še edina te vrste, ki se je nahajala v rokah domačinov. Z imenovanjem komisarja pa je prišla tudi ta v tuje roke, kar pomeni poleg tega, da je izgubljen ves kapital, ki je bil vložen v njej in uničen ves trud naših kmetov. Prej ali slej bo sledila brez dvoma v usodi ostalim zadrugam, ki so jih »sanirali« vladni komisarji.
ZAKAJ JE BIL ARETIRAN IVAN BIZJAK V ČEZSOČI
»Judeževa naslednica, bodi pripravljena .. .«
Bovec, maja 1935. (A g i s). Pred nekaj dni so neznanci v teku noči na hišni zid posestnika Andreja Kavsa v Čezsoči št. 20 napisali: »Judeževa naslednica bodi pripravljena, tvoji dnevi so šteti. Gorie vam, izdajalci!« Napis je bil sestavljen iz pol metra velikih črk, napisanih s črno oljnato barvo in se je raztezel čez vse pročelje.
Posestnikova žena Justina, ki je med vaščani osovražena, a zelo priljubljena pri Italijanih, je bila ona, kateri so namenili ta napis. Gospa Justina, bi bila seveda najbolje ukrenila, če bi dala napis takoj pre-
beliti. Ker se pa zaveda naklonjenosti ka-rabinerjev, je zadevo prej javila na karabinjersko postajo in kot krivca naznačila Ivana Bizjaka. Naslednji dan je prišlo v vas šest karabinjerjev, ki so pričeli s preiskavo in aretirali osumljenega Ivana Bizjaka, ga odpeljali s seboj in pridržali v zaporu dva dni. Med zasliševanjem osumljenca in drugih so dognali, da Bizjak ni kriv ničesar in so ga nato izpustili. Ob splošnem posmehovanju vaščanov so napis prebelili, da so črke izginile iz pročelja hiše.
K ARETACIJI STANKA PROSENA IZ AJDOVŠČINE
Gorica, junija 1935. — (A g is). — V zadnji številki našega lista smo poročali, da je bil 15 maja aretiran v Ajdovščini 28 letni Stanko Prosen. (Po-potoma smo navedli pri tem, da je Prosen delavec, med tem ko je v resnici brivski mojster in je imel v Ajdovščini lastno delavnico).
T™	____, Ali odgovarja ovadba resnici ni zna-
znavamo, da je bil Prosen aretifan ha *>• Y^akorpa bo denunclant, ki spa-
podlagi denuncijacije. Nekaj dni pred aretacijo je bil Prosen v gostilni pri Čermelju v Ajdovščini. Domači sin, ki je bil v družbi nekega svojega prijatelja, je začel izzivati družbo v kateri je bil Prosen. Povdariti moramo, da sta sin in njegov prijatelj člana vseh fašističnih organizacij v Ajdovščini. Kako se je izzivanje razplelo in zaključilo, ni znano. Od merodajne strani pa so bili Prosenov! znanci obveščeni, da je Pro-
sen denunciran po enem izmed domačinov izzivačev, češ da ju je nagnal in opsoval z italijanski svinjari. Nekaj dni na to je Prosen pozvan v karabinjersko kasarno, kjer so ga aretirali. Po treh dneh zapora v Ajdovščini so ga odpeljali v Gorico.
da, kot je sklepati med fašistične vrste, primerno zavarovan. Njegova izjava pa bo v vsakem slučaju, če odgovarja resnici ali ne, za oblasti brez dvoma edino verodostojna.
Naša mladina sicer, kljub temu da so ti primeri zelo redki, zastrupljena v raznih fašističnih organijacijah popol noma nezavedno in brezmiselno ugO' nabija lastne ljudi in ne misli pri tem, kako zelo škoduje tudi sama sebi.
KOBARIŠKI PODESTA PODTAKNIL DVEMA DOMAČINOMA VOJAŠKE PUŠKE
Na kakšne načine skušajo škodovati oblasti našim ljudem
Kobarid, maja 1935. (A g is) Pred kratkim časom so v Kobaridu pri Žganu in Špičku (po domače) našli v vsaki hiši po eno vojaško puško. Zelo so se začudili temu, ker so bili prepričani, da to ni njihova last in da gre brez dvoma za kako inscenirano maščevanje, ali pa podtikanje. Zadevo so javili takoj karabinjerjem, katerim so izročili tudi najdeni puški. Brigadir je izjavil, da so bili ravnokar namenjeni k njim, da izvrše preiskavo, ker so dobili za to primerna obvestila. V obeh domačinih je to dejstvo še bolj utemeljilo njihov sum, da gre za podtikanje, a nihče se ni mogel predstavljati in razlagati pravega razloga in vzroka za to, ter tudi ne od kje bi vse izviralo. Karabinjerji so pričeli z vso vnemo preiskovati ta slučaj. Po temeljiti preiskavi, v kateri so zaslišali
zlasti vse fante, ki so obiskovali predvo-jaške tečaje, so ugotovili sledeče: puške so bile last fašistične organizacije, ki vodi predvojaške tečaje. Te so bile spravljene v občinskih prostorih, do katerih je imel direkten vstop le podesta. Ko so v tej smeri nadaljevali se je dokazalo, da je izvršil z namenom škodovati ljudem to podlost v resnici sam podesta t. Bil ie aretiran jn pridržan v zaporu. Kako je dalje z njim in ali je dobil za svojo podlo dejanje zasluženo kazen, nam ni znano. Domačina se imata tako zahvaliti le slučaju, da sta si rešila preljubo svobodo, ker če bi nakana podeštatu uspela, ju gotovo ne bi rešil nihče več, kakor nam je znano že iz številnih sličnih primerov, ko so bili naši ljudje kljub nepobitnim dokazom radi podtaknjenih zadev obsojeni na velike kazni.
VELIKI SKANDAL NA RIJECI
Opljačkana blagajna Trgovačke akademije — Divni rezultati
fašističkoig odgoja
Rijeka, 1 juna 1935. U nedjelju 26 maja, poslije podne kad je Rijeka ostala gotovo pusta, jer je gradjanstvo otišlo na razne utakmice i izlete dešavalo se u zgradi riječke trgovačke akademije nešto vrlo neugodno i nezgodno po fašističke vlasti, a bogme i po fašistički režim.
Do danas još nepoznata lica provalila su kriomice u zgradu trgovačke akademije i izvela slijedeće:
Opljačkali su školsku blagajnu i odnijeli 12.000 lira. Porazbijali su stolove i ormare. Povadili iz njih sve spise kataloge i svjedodžbe, koje su spalili. Poskidali su i porazbijali po čitavoj školskoj zgradi sve slike Mussolinija i Kralja. Za direktora ove Akademije Seg-nani-a, koji se slučajno nalazio izvan Rijeke pripremili su vješala i špagu. Na kraju posmrađili su sve školske prostorije.
Sve je to izvedeno tako da nije nitko ništa primjetio. Riječke faš. vlasti
su na sto muka, jer ne mogu pronaći krivce. O tom po fašistički režim vrlo neugodnom događjaju ne smiju novine ni da pisnu. Osim toga gradjanstvo ne smije o tome da razgovara. — Sa svim tim je vijest o đogadjaju smjesta raznesena ne samo Rijekom nego i mnogo dalje pa se o tome makar kriomice svakako komentira i na račun toga zbijaju vicevi. — Sve je uvjereno, da je to djelo školske omladine.
Ovaj je dogadjaj od velikog značenja. — Tu se u prvom redu vidi rezultat fašističkog odgoja omladine — pogotovo ovdje na granici. Vidi se koliko vrijedi ovaj školski sistem za asimilaciju pograničnih krajeva. To je i rezultat »zadovoljstva« Riječana što su pripojeni »majci« Italiji.
Držimo da nije taj slučaj osamljen. Bit će da su ovakvi i slični dogadjaji na dnevnom redu, ali ih fašističke vlasti radi sramote zataškaju
NAŠI OB ABESINKI MEJI
Nekaj, o čemur fašistično časopisje ne piše
Iz afriških talijanskih kolonij se že vračajo parniki z obolelimi vojaki, katerih število fašistično časopisje ne omenja. Vendar pa povedo druga poročila, da so bolnice v pristaniščih južne Italije že prenapolnjene teh vojakov in da prihajajo dan na dan novi transporti. Vedno pogostejša pa so tudi pisma, katerim se posreči preko vseh ovir, da pridejo po mesecih in več v prave roke. Iz teh pisem naj navedemo popolnoma dobesedno vse kar lahko zanima naše čitatebe. Pisali so jih naši fantje in iz njih se jasno razvidi ves obupen položaj v katerega se pahnjeni.
Prvi piše:
»Afrika, 15. IV. 1935. — Tvojo dopisnico sem dobil, sem bil zelo vesel, ker si nisem mislil, da pride tako hitro. Hodila je namreč samo sedemnajst dni; če šteješ, ie to res malo ker so eni dobili pisma, ki so bila pisana meseca februarja.
Tukaj, kjer smo sedaj, smo blizu morja in je precej veliko mesto. So tudi beli ljudje, seveda jih ni veliko. Črnih je pa precej in imajo hiše postavljene kar iz vej. Kadar začne deževati, dežuje kar po štirinajst dni skupaj in štejejo tisti čas za zimo. Dežuje tako zelo, da je vode do kolen. Ležimo pa kar pod šotori, malo slame, pa po večini skoraj samo na pesku, ker je tu sam pesek.
Ljudje, namreč črnci, so pa še zelo divji in žive kar skupaj z živalmi, to je kamelami, osli in kravami, vse to leži skupaj po ulicah, namreč pred hišo. Kakor pravijo, bomo morali še zelo daleč hoditi, da prioe-mo do meje. Od tu. kakor pravijo, ne smemo pisati slovensko«.
Drugo pismo:
»Tu ni niti pitne vode, voda stane, kakor vino. Vročina 40°: še nikoli nisem bil tako žalosten, kakor sedaj. Ne morem si misliti, da sem tako daleč od svoje družine in svoje žene, ki sem jo pustil samo. Včeraj sem dobil pošto in sem se nekoliko potolažil, ko sem zvedel, da ste zdravi in da upate, da se bom vrnil. Toda meni ne pade niti v glavo, da se bom vrnil tako hitro, ker smo tu v polni pripravljenosti na vojno. Gotovo si predstavljate položaj v takih okolščinah; zgubil sem popolnoma upanje, da se bomo še kdaj videli. Mi smo še jahko srečni, ker se nahajamo v vojašnici, toda oni reveži, ki morajo biti pod šotori, ne morejo niti hoditi od prevelike vročine. Tu dobimo dnevno 1 liter pitne vode in 1 liter za umivanje. Umiramo že) radi dolgočasja, ker se .tu ne vidi ničesan drugega kot pesek. Nikòli'si nisem mistr#’' d_a_ bom prišel v te kraje in nikoli nisetrt niti_ sanjal, da taki kraji sploh obstojajo. Vožnja sama je bila krasna in sem se zelo zabaval, toda nikoli si nisem mislil na to kar je prišlo. Danes še ne vemo ničesar kaj bo, govori se tudi o miru ter upamo, da bo kmalu prišel«.
Iz ostalih poročil še lahko posnamemo, da so pogoji pod katerimi žive zelo obupni. Iz pisma se že vidi, da jim pri-manjkaje vode, a tudi hrana je nezadostna, slaba in pičla. Kraji, kjer so vojaki, so polni raznih strupenih kač in tudi zveri, ki se zlasti ponoči klatijo okoli taborišč. Nad pismi se izvaja stroga cenzura, prepovedano je vsako pisanje o položaju in stanju, posebno strogo pa je prepovedano pisati v Slovenščini. Kolikor pisem pride domov, povsod se izraža velika žalost in vsi se poslavljajo, ker so zgubili v takih razmerah sploh vsako upanje, da bi se še vrnili.
(Agis),
NE SAMO BOLANI, TUDI SLABOUMNI SE VRAČAJO IZ AFRIKE
Trst, junija. — (Agis). — Naš list je že prinesel vesti, da so naši fantje na potu v Afriko ali pa tam že na mestu, podlegli raznim boleznim, ali pa da se vračajo bolani in nesposobni za delo itd. Iz Vrem pa poročajo, da je prišla vest, da se je nekemu vpoklicancu, ki je bil poslan v Afriko iz neznanih razlogov omračil um. Poslali so ga nazaj v Italijo, kjer so ga vtaknili v neko norišnico. Te in slične vesti, ki se z neverjetno naglico širijo med ljudstvom jako porazno vplivajo na vse, zlasti na one, ki so na tem, da bodo morali danes ali jutri isto pot.
VZORNA UČITELJICA V PODMELCU
Podme le, pri Tolminu, maja. (R o b). Kake razmere vladajo v ljudskih šolah v Julijski Krajini ne bi nihče verjel, dokler se ne bi prepričal na lastne oči. Pri nas na pr. je nastavljena neka učiteljica, ki je omožena in ki ima več še nedo-letnih otrok. Učiteljica pa ne pušča svoje otroke doma, temveč jih jemlje s seboj v šolo, kjer jih morajo učenci med poukom pestovati, nanje paziti in se z njimi igrati. Ob priliki nedavnega obiska šolskega nadzornika. je učiteljica zatrdila, da so otročički pridni in mirni in s tem je bila zadeva mirno rešena.
Kot ie iz tega razvidno, ne vlada še po vseh šolah enoten sistem vzgoje. Ponekod vzgajajo otroke v pretiranem laži-nacijonalizmu, drugod pa spet v bodoče skrbne družinske očete in matere. Katera vzgoja bo boljša bomo šele videli. Eno Pa je gotovo že sedaj, namreč, da naši otroci ne bodo imeli niti najosnovnejših pojmov V šolskega znanja.
RADGONSKA VSTAJA
Naš polk št. 97 se Je vrnil iz Rusije 2 aprila 1918. Iz časopisov smo že v Rusiji zvedeli, kako se godi v naših krajih. Pomanjkanje, glad, utrujenost itd., je razburilo našo kri. Siti vsegs slabega smo si želeli dopusta. Naša dva dobra oficirja, nadporočnik g. Vodopivec in poročnik g. Žnidarčič, šta nam požrto-Valno pomagala, da smo po vrsti skoro Vsi šli na odmor. Z dopusta smo se Vračali vsi ogorčeni, kajti neznosna beda, katero smo videli doma, nam je šla prav na živce! Nekega popoldne smo se Zbrali v gostilni. Bili so Melihen, Uko-vič, mnogi drugi in jaz. Melihen je čita] slovenske liste, ki so hudo napadali avstrijsko vlado. Ko je končal, je imel oster nagovor proti avstrijskemu tiranstvu ter je pozival na odločen upor. Ukcviča je prosil, naj napravi načrt cele pobune, vsi drugi pa naj tajno agitirajo za vstajo. V svojem silnem havdušenju je pozval, naj si vsi svečano zaobljubimo ter sežemo v roke, da izvedemo drzen načrt. Njegove prepričevalne besede so nas tako ogrele, da smo si strastno segli v roke ter se zarotili, da se dvignemo ob prvi ugodni Priliki.
Takoj naslednjega dne smo pričeli s tajno agitacijo. Ko smo spoznali, da je Vojaštvo našega mišljenja, smo postajali od dne do dne drznejši Nekega dne sem zbral svoje ljude, bilo jih je okoli 280. O stvari sem omenil le par besed in to je tako učinkovalo, da so se vsi odločili za naš načrt. Moj predstojnik je bil praporščak gospod Kranjc, ki je že vedel o naši zaroti. Nekega jutra nas je peljal na vežbališče. ^Naš višji komandant je bil nadporočnik, navdušen Čeh. Praporščak g. Kranjc mi reče, naj poveljujem. To sem takoj storil, a mnoštvo se ni ganilo. Nadporočnik vpraša, zakaj ne uboda j o. Korporal Šinkovec odgovori, da od samega glada ne^ morejo več delati. Nato reče nadporočnik: »Razumem vaš položaj, — nekaj sem tudi slišal... — a to pustimo. Moštvu je ponudil cigaret ter dejal, naj sede. Sedeli smo par ur, tajno se pogovarjali, potem pa smo odšli v vojašnico.
Vrli Ukovič je izdelal načrt, agitacija se je uspešno razvijala in Melihen in tovariši smo se zbirali zvečer v gostilni, katero smo nazivali »Pri Liziki«. Tako smo se zbrali tam tudi 25' maja. Meh-hen je zopet čital časopise, burno govoril ter nas navduševal za boj proti Avrstriji, za konečno osvoboditev ter za Ujedinjenje vseh Jugoslovanov pod žezlom Kralja Petra.
Kmalu po 8 uri se priplazi v gostilno Vojni žandar Zadkovič, ki je bil pred Vojno čuvaj v koprški kaznilnici. Vprašal je natakarico Liziko, ali sovgostil-hi vojaki. Dobra Lizika bi nas bila rada Potajila ter nas zanika. On se pa ne da odpraviti, posluša pred našo sobo, potem vdre, drži kvišku revolver ter ga haperi proti Melihnu rekoč:	»Vi ste
aretirani, pojdite z menoj!«
Vsi smo ostrmeli. Melihen se obotavlja, a Zadkovič mu žuga, da ga ustreli. Mi bi radi oprostili Melihna, a ko zapazimo za Zadkovičem številno, oboroženo patruljo, se zdržimo. Jadni Melihen se vda, mi se pa vsi razburjeni vrnemo v vojašnico. Tam je že vse spa-a naš silen ropot jih takoj zbudi, lakoj povemo, da je Zadkovič aretiral Melihna in to je na tovariše učinkovalo, da so kar grmeli: »Rešimo ga, rešimo ga se nocoj!« Vse je skočilo na noge, vsak pograbi puško in orožje ter steče na dvorišče, odkoder so stopili še v druge oddelke, jih zbudili ter jih privlekli na plan. Tistega večera je imel službo praporščak gospod Kranjc, ki je vprašal Ukoviča, kaj pomeni ta ropot. Ukovič mu pove, da je Melihen aretiran in da ga hoče vojaštvo osvoboditi. Gospod Kranjc se je vesti silno razveselil, a naenkrat se je pa izgubil in o ujem ni bilo ne duha, ne sluha.
Hitro smo poslali po municijo, a zal, V skladišču je bil samo en zaboj. Ko je bila ta malenkost razdeljena, je sel.vod Vojakov na mesto, kjer je bil Melihen Zaprt. Vojaki so zahtevali Melihnovo osvoboditev, a oficir, neki Nemec, ki je bil komandant straže, ukaže streljati. Straža sproži in naš vod odgovarja. Tako je začel boj, v katerem sta padla dva stražeča vojaka in poveljnik-oficir.
Vojačka komanda takoj postavi proti Upornikom rekrute s strojnicami, katero so krili z oleandri od strani hiš. Oficirji, sami Nemci, so stali revolverji v tekali nad glavami rekrutov, ki so stresali proti upornikom, a k sreči tako, da so krogle letele nad glavami, kajti drugače bi se bili vsi kopali v krvi. Poka-Uje je trajelo do 4 ure zjutraj.. Nekdo pripoveduje, da je videl Zadkoviča, kako je lastnoročno ustrelil dva. naša, tovariša. — Boj je polegel, kajti na tele-Soničen poziv so prišli na pomoč 1 ma-djarski polk, 7 celovški polk in nekaj artiljerije.
.. Pazljivi čitatelj je že spoznal, da je kila vstaja vsled Zadkovičevega izdajstva Preuranjena in zato se je naš lepi nacrt Ponesrečil. Stvar pa ni ostala brez poledic. Uporniki, videč, da nimajo mum-ci3e in da so skoraj že obkoljeni, so. na-slednjega dne begali na vse strani ter
so orožje većinom pometali v Muro. Nekaterim se je posrečilo zbežati, večina pa -je bila zajeta ter prevedena v vojašnico ter konjske hleve, kjer je bila skrbno zastražena. Jaz sem se povrnil k svojim okoli 8 ure zjutraj ter sem našel v vojašnici poročnika g. Žnidarčiča in še druge slovenske oficirje, ki so mi povedali, da bomo aretirani ter da naj za ta slučaj odložimo svoje spise,
Melihen in Ukovič, oba prekrasna in zelo inteligentna mladeniča, sta bila med nami gotovo najboljša in zato tudi posebno priljubljena in čislana. Radi njine usode smo bili vsi potrti. Drugega dne sta bila okoli 9 ure zjutraj privedena pred preki sod, kjer je bila njuna obsoda kratkim potom potrjena. Odvedli so ju zopet v zapor in medtem razglasili po mestu, da bosta takoj ustreljena. Nemška radovedna in krviželjna publika se je takoj natepla iz celoga mesta. Vojaško poveljništvo je vprašalo nemški bataljon, kdo bi se prijavil za streljanje. Skoraj .cel bataljon se je ponudil. Nato so šli po oba obsojenca. Melihen se je držal jako samozavestno ter je uprav strumno korakal. Ukovič pa je bil bolj zamišljen. Prišedšima na strelišče, je vojni kaplan imel nagovor, potem pa so obsojenca postavili na strelno mesto ter ju degradirali. Melihnu so zavezali oči in nesrečni Ukovič ga je moral gledati. Po osem vojakov je merilo v glavo. Ko. je padel Melihen, je med nemško množico od radosti kar za-šumelo, med našim pa si videl tugo in solz.e. Tudi Ukoviču so hoteli zavezati oči, a on si jih ni pustil — trdi sili se je pa moral udati. Tudi pri drugem krvavem prizoru so bili Nemci vsi blaženi ter je malo manjkalo, da niso od veselja vriskali. Nesrečni žrtvi so sezuli vsakega spravili v nekak zaboj ter ju odpeljali na pokopališče. Drugega jutra sta bila oba groba mučenikov vsa pokrita s cvetjem in venci. Zopet nove aretacije, a vse brez uspeha.
Naslednjega .dne. so ob 2 popoldne odvedli na morišče še ostalih šest obtožencev in zopet so bili vsi Nemci na nogah. Obsojenici so. pevaje šli v smrt. Peli so slovensko in laško pesem, to pa radi tega, ker je bil med obsojenici eden laški Primorec. Kako lepa vzajemnost med dvema tlačenima narodima in manifestacija proti skupnenu nemškemu tiranu. Proces z nesrečniki je bi podoben, včerašnjemu. Naši vojaki in slovansko čuteči ljudje so se silno potrti vračali z morišča, medtem ko so Nemci in.Madjari malodane skakali od samega divjega veselja.
Ostali trije, že prvega dne obsojeni, so bili pomiloščeni, kakor tudi mnogi drugi, ki so bili obsojeni naslednje-
pisma in denar. Svoj denar sem takoj izročil naredniku, razne kompromitujo-če spise in tiskovne sem uničil. Nato sem odšel v kavalerijsko vojašnico, kjer mé Zadkovič dobi in aretira. Izroči me nemškim vojakom, potem pa aretira še Ukoviča. Njega in mene spravi v zapor, kjer je bil Melihen. Dični naš brat Zadkovič je aretiral še mnogo drugih ter jih zaprl in zastražil po konjskih hlevih.
PADLIM ŽRTVAM
ga dne. Posredovali so baje slovenski poslanici. Skoraj cel naš uporni kader je bil odposlan v Srzekcsfehervar, nekateri so bili razpršeni po drugih mestih, a Nemci so skrbeli, da je kolikor mogoče mnogo naših ljudi bilo odposlanih na bojno fronto.
Nekega dogodka pa ne smem zamolčati. Nosil sem rusko uniformo in ta je padla v oči. Ko sem prišel iz zapora, sem stal na dvorišču in k meni pristopi radgonski župnik. Vedel je, da sem utekel smrtni obsodi, čestita mi ter. me povabi, naj ga prihodnjega dne obiščem. Radovednost me je gnala k njemu. Sprejme me prav prijazno, ponudi mi stol, postreže z dobrim jelom, pijačo in cigaretami. Zanima se za.moje po-kolenje, govori o padlih žrtavah, mi nastavlja razna čudna vprašanja, kakor da bi me hotel speljati v nevarne izjave. Jaz mu odgovarjam na vse, a tako oprezno, da mi ne može do živega. Vabi me, naj večkrat prihajam k njemu, ker bi se rad priučil gladki slovenski govorici in po možnosti tudi italijanščini. Slutil sem nastavljeno past. Ko se mi je zdelo dovolj te igre, se prav lepo zahvalim na pogostitvi — a vrnil se nisem več. Po tem dogodku so me kmalu poslali v Romunijo.
Vprašamo se, ali je imel naš ponesrečeni upor kako pomen? že od začetka vojne so posamezni siovensi vojaki in cela krdela prehajali na drugo fronto. Tako je profesor Košnik že v začetku zbežal s celim vlakom vojakov preko granice k ruskim bratom. Leta 1917 je dr. Pivko s svojim oddelkom za: pustil Garzano. To je edini slovenski Sokol, ki je v večjem stilu dejansko pokazal, kako temeljito je umel sokolsko idejo! — Pred par tedni je bil upor v. Judenburgu, — sedaj pa v Radgoni. Bratje Čehi so storili tudi velika dela in vse to je bil pač jasen dokaz, da avstrijski Slovani nečejo več robovati mačehi — Avstrija in da Avstrija mora brez njih propasti! Vse to je dalo misliti avstrijskim merodajnim _ krogom — pa tudi članom entente — in cel kompleks teh dokazanih činov je prav gotovo v obilni meri pospešil konec vojne, razpad Avstrije ter ustanovitev novih slovanskih držav.
še par zaključnih besed o našem izdajalcu Zadkoviču. Ta slavni junak je bil ves čas v našem polku ter je na fronti brezdušno sili vojake naprej. Bil in tepel nas je tako krvavo, da smo bili manj vsi razljučeni. S takim brezsrčnim postopanjem do nas je avanzi-ral do narednika. V Radgoni je pa postal vojni žandar in tu se mu je zahotelo novega odlikovanza zato je vedno slikal ju vohunil za nami, dokler nas ni aretiral in izdal, kakor je bilo tu opisano. V zahvalo za to nečuveno izdajstvo in prelitja bratske krvi je prejel srebrno svetinjo. Zelo sem radoveden, kod se danas potika ta dotična kreatura. Ko bi kdo vedel, bi storil prav, da prijavi, kje rezidira ta junak, da se mu mnogi prizadeti lahko zahvalimo, kakor se spodobi.
Končno bodi omenjeno še to! Juden-burške žrtve so bile prepeljane v Ljubljano, Laha Magnacca so Italijani prepeljali iz Radgone v Gorico. Slovenci, roko na srce: Ali nismo dolžni svoji časti i ljubezni do domovine, da prepeljemo tudi junaške ostanke Melihena, Ukoviča, Žvaba, Venclja i dr. v našo belo Ljubljano?
Ako nismo tega storili do sedaj, sklenimo da to storimo. In s tem končam ter kličem: »Večna slava radgonskim padlim junakom!«
F, N«
»Slovenski Narod« 31 V 1928,
ODMEV RADGONSKEGA UPORA
Dne 16. junija 1918 je bila v župni cerkvi v Radgoni vojaška maša in pridiga. Slovenski bataljon je peljal v cerkev slovenski častnik Fran škof. Drug častnik je peljal Italijane. Vojni kurat je pridigoval v slovenskem jeziku. Italijani, ki pridige niso razumeli, so sedeli večinom na klopeh in na tleh ter — dremali. Po nesreči (pravili so, da mu je s stropa padlo nekaj na glavo, sicer je bil pa že prej sumljiv zmedenosti) je naenkrat znorel neki poddesetnik _ III. nadomestne stotnije, Italijan. Planil je kvišku iz sanj in zakričal. Posrečilo se je štirim blizu stoječim vojakom, da so ga ukrotili in odpeljali v bolniško sobo, kjeri so krotili norega. Začeli si kričati znorel. — To pa je bilo dovolj vzroka, da so se zbudili tudi drugi dremajoči. Niso razumeli, za kaj gre. Slišali so le krik in lomljenje drogov pri baldahinu, kjeru so krotili norega. Začeli si kričati vsi in drveti iz cerkve, vsi zbegani vsi prestrašeni. »Gori, revolucijon, cerkev se podira, bežite, rešite se« vse mogoče so kričali ubogi zbegani vojaki. Vojni kurat je stal čisto mimo — kakor izklesan na prižnici in se ni ganil, ker od začetka tudi on ni vedel, za kaj gre. častnik škof je skočil na klop in začel miriti vojake. Bili so grozno prestrašeni, vendar so se počasi začeli vračati na svoje prostore. Zunaj cerkve sta zbrala v vrsto vojake poročnik Heinisch in stotnik Miihlhiofer, ki je pritekel na pomoč. Vrnili so se in zopet napolnili cerkev do zadnjega kotička. Nato je vojni kurat v slovenskem in italijanskem jeziku v lepih besedah razložil vojakom radi česa so se tako prestrašili, in jim priporočal, naj bodo drugič^ pri podobni priliki v življenju bolj možatL
»JAJNINE«.
»JAJNINE«. Ovo izvanredno jelo naše domaće tvornice »Pefca-tete« (makaroni, špageti i prilozi za juhu) prodaje se po cijeloj našoj državi. Svuda ih vidimo po izlozima: u Zagrebu, Beogradu, Skoplju, Splitu i po svim drugim gradovima i pokrajini.
To je najbolji dokaz, kako ih' še svuda upotrebljava i kako su obljubljene medju svima.
ODAZOVITE SE !
Nikad nije bilo nužnije nego sada da pišemo i objavljujemo svijetu sve ono što se dogadja s našim narodom u Ju-lijskoj Krajini.
Apeliramo na sve one, koji imaju savjesti, koji žele da naša borba donese ploda, koji vide ozbiljnost momenta, da pokažu i djelom svoju solidarnost sa svojim listom u odlučnoj borbi.
»Istra« mora upravo sada da živi punim životom i da djeluje, jer je ona jedini glas. koji govori n ime naroda u JulijskoJ Krajini u ovom odlučnom času.
Molimo Vas, DA NAS PODUPRETE PRETPLATOM, DA IZVRŠITE SVOJU DUŽNOST prama svom listu, koji svoju zadaću savjesno vršL
PRED PREKIM SODOM — LOPOVSKA NEMŠKA JUSTICA
SMRTNE OBSODBE
Istega dne okoli 9 ure zjutraj nas je stalo 12 obtožencev pred prekim sodom. Okoli nas sami bajoneti! Bili so trije, strogi nemški sodniki in več pisarjev. Obtožitelj je bil naš »zvesti« brat-Hrvat Zadkovič, ki je bil pri vsakem obtožencu vprašan ter nas tako nemilosrčno obtoževal, da smo kar obupavali. Vsak obloženec je bil na kratko izprašan ter se je izgovarjal kako je mogel in znal. Samo Melihen in Ukovič se nista mogla zagovarjati, kajti besni sodniki niso hoteli slišati od njiju niti besedice. Po končanem »zaslišanju« so nam predložili »protokol« z zahtevo, da ga podpišemo. To smo storili.
Nato nam prijavi nadporočnik-avdi-tor, da smo vsi obsojeni na smrt ter da imamo 24 ur časa za priziv. Dostavil je še, da so današnji zagovorniki silno dragi in ker mi nimamo dovolj denarja, nam dajo jutri brezplačnega vojaškega zagovornika. Naduti in razkačeni nemški polkovnik pa je na nas zarežal in zagrmel, da bo dal do zadnjega moža postreliti» diese verfluchten 97er Schvei-ne«. Vsi prepadeni smo bili odvedeni v posamezne zapore.
Ali naj opišem strašne svoje ure v zaporu? še sedaj me stresa, ko se jih spominjam! čutil sem, da se mi kot človeku gidi neizmerna krivica. Bil sem vojak, naj večji trpin na svetu. Kot Slovan bi se moral boriti za Avstrijo in za cesarja. Nesmisel! Borba za cesarja, trinoga in zatiralca moje krvi, moje narodnosti in moje svete slovenske domovine! Kako naj jaz kot pošten človek gazim svoje svetinje, ter poljubu jem bič, ki me tako kruto tepe. Take in podobne misli so mi vrele po izmučenih možganih in po do smrti utrujeni duši. Temen obup se me je loteval, stiskal sem lazil iz kota v kot ter trepetajoče štel svoje zadnje težke, težke ure.
Okoli dveh popoldne mi prinese vojak nekoliko kuhane repe za kosilo. Od silnega trpi j ena nisem mogel jesti. Počasi, s svinčenimi nogami se je bližala noč. Bilo mi je še hujše! Rad bi bil zadremal, a nisem mogel. Trpljenje
nepopisno! Mislil sem, da znorim! Po eni popolnoči se odpro duri. Blagi poročnik g. Žnidarčič, ki je bil učitelj nekje na Primorskem, mi je dal sporočiti, naj takoj imenujem 3 prijatelje kot priče, ki bi svedočile, da se nisem udeležil upora, ampak da sem bil med uporom z njimi v gostilni. Imenoval sem dva narednika in enega četovodjo. G. Žnidarčič jih je nato takoj obvestil, kako naj pričajo. Rečeno mi je bilo tudi, naj zjutraj tolčem po vratih, da pride vratar, kateremu naj povem, da imam priče, ki bodo dokazale, da nisem bil pri uporu. Omenim, da je bil vratar popolnoma naš človek, ki mi je tudi rad šel na roke.
Vrata se zapro, a o spanju ni govora, čutil sem se pa vendar nekoliko pomirjenega. Zdelo se mi je, kakor bi se mi na vrhu globokega in temnega brez-dna odprla špranja, skozi katero je pri-sijal solnčni žarek, ki mi ob visoki in strmi steni kaže nevaren in spolzek izhod. Upal sem in se še bal ter nestrpno pričakoval jutra. Ko se zdani, začnem biti po durih. Vratar, ki je že vedel, kaj bo , — takoj pride. Ponovim mu kar me je bil sam naučil. Dobri mož takoj sporoči mojo prošnjo, ki je prišla neovirano v zapisnik, kar je jamčilo, da bom zaslišan.
Okoli 9 ure pride k meni duhovnik, da me spove. Odkrito mu povem, da se čutim nedolžnega in da so tudi moji tovariši nedolžni, kajti mi ravnamo po svojem naravnem pravu, katero nam je sam Bog položil v našo dušo. Krivi so pa tisti, ki nas tlačijo in zatirajo. Nato sem ga prosil papirja, da bi pisal zadnji list svojim staršem.
Kmalu nato so bile poklicane moje priče in med temi tudi natakarica Lizika, ki se je izborno potegnila za me. Na sodišče so me zvali šele popoldne. Tolmač je bil poročnik g. Žnidarčič že pri mojem prihodu skrivaj namignil, naj bom miren, ker sem že izven vsake nevarnosti, še parkrat sem bil poklican, potem pa izpuščen.
ŽUPmK^—KNEMaURL!? SE“!eE JAVNOSTI NAPRAM
SPOMIN NA RADGONO
Skoplje, maja 1935.
Z velikim zanimanjem sem prečital opis upora p. polka št. 97 v Ragoni, tembolj ker sem bil sam deležen tega tužnega dogodka.
Leta 1918 sem bil prišel iz italijanske fronte v Radgono in sem bil dodeljen drugi rezervni kompaniji p. polka št. 97. Poveljnik te kompanije je bil ritmajstor Forst zaveden Čeh, mislim da je bil sin znanega češkega ministra Foršta. Jaz, tedaj fenrih, sem bil pri njemu edini oficir.
Kompanija je vsled dotoka vojakov iz ruskega jetništva silno narasla, mislim da je v času upora štela okoli 2 tisoč mož. Razumljivo je, da je bila dvema oficirjima pri tako velikem številu možtva vsaka disciplina nemogoča. Pa se tudi ritmajstor Foršt, ki je bil zelo komoden mož, zanjo ni brigal, še manj pa jaz. Hodili smo navadno v kako nedostopno goščavo ob Muri lenariti in medtem ko so moji vojaki držali »sovjete«, sem jaz prebiral v hladu romane. Seveda je Foršt le redkokdaj prišel blizu. Spominjam se da so me tedaj v oficirski menzi imenovali »bolševiški komandant«. Nikdar pa si nisem mislil da bi ti ljudje, ki so bili skrajno dobročudni kljub vsemu pomanjkanju pripravljali upor. Vse se je dogodilo slučajno, brez vsake predpriprave, spontano. Dasi so imeli moji .ljudje v mene neograničeno zaupanje in sem skoro vsakega osebno poznal, vendar nisem niti slutil da bo prišlo do upora. To sem vedno trdil v preiskavi, avditorji pa so bili drugega mišljenja.
Stanoval sem tedaj v Zorzinijevem gradiču v Gornji Radgoni. Kritične noči sem bil proti običaju že zgodaj v postelji. Slišal sem sicer v polusnu neko streljanje toda mislil sem da je to neka nočna vaja. Sicer pa so vojaki »Demogele« večkrat ponoči iz nediscipline streljali. Zjutraj pa je prišel k meni štabni narednik in mi sporočil povelje komandanta KommiiHerja da moram nemudoma k njemu in sicer oborožen. Obenem mi je med oblačenjem in spotoma pojasnil celo situacijo.
Medtem se je že zdanilo. Na Radgonskem trgu sem videl grupo časnikov, med njimi KommiiHerja. Zapovedal mi je da moram takoj po stranski ulici v Kodoliče-vo kasarno, kjer moram pozvati vojake na brezpogojno predajo. Bilo je povsod vse mirno in o kakem uporu nobenega sledu.
Šel sem naprej, za menoj pa mala patrulja, skrita, tako da bi na mene samega vojaki ne streljali, ampak me smatrali za parlamentarca. Srečno sem prispel na dvorišče. To je trenutek ki ga opisuje Vaš dopisnik na drugi strani lista (Po uporu). On me je smatral narednikom, ker sem bil oblečen v erarično obleko.
Na dvorišču je bilo vse v neredu, razbiti sodi in zaboji, vsepovsod, rastresen tobak (seveda iz bukovega listja) in jedila, v tem neredu pa so stale posamezne grupe vojakov. Moje prve besede so bile res: »Kakšne neumnosti pa uganjate fantje!« potem pa sem sklical vse skupaj v velik konjski hlev, ki jim je služil kot spalnica in jim pojasnil njihov težek položaj. Svetoval sem jim naj takoj vržejo vstran tudi najmanjšo erarično stvar, ki so si jo tekom noči prisvojili. Zaprl sem vrata za seboj in hitel javiti stanje v vojašnici.
Medtem pa je že prišel neki nadporočnik, čigar imena se več ne spominjam, s vojaško patruljo. Tudi ostali časniki, ki so opazovali uspeh moje ekspedicije so se približali. tako da mi ni bilo treba več iz vojašnice. Takoj je sledilo povelje da se morajo vsi vojaki, ki so bili zajeti v vojašnici zbrati v jahalnici, do golega sleči in preiskati, potem pa se mora z vsakim posebej napraviti zapisnik o pretekli noči. Pripominjam, da se je večina vojakov tekom noči razbežala po sosednjih vaseh in so se sedaj polagoma vračali.
Odprli so hlevska vrata in izgnali ljudi v jahalnico. Toda bilo je že prepozno. Moj nasvet, naj se vojaki znebijo ukradenih stvari so le ti dobro poslušali. Ko smo z dignili deske ki so vojakom služile za ležanje smo naleteli pod njimi na pravcati magacin vsemogočih stvari. Čevlje, tobak, ovojke, hlače, revolverje, različne konzerve, itd., vse mogoče smo našli pod temi daskami. Tudi novega papirnatega denarja je bilo obilo, mislim da preko 30.000 kron. Ko je vse to videl polkovnik Kornmiiller, se je zelo hudoval na me, vendar pa nisem imel vsled tega nobenih posledic in moram pripomniti da sem z imenovanim do moje degradacije dobro shajal.
Začela se je stroga preiskava, tekom katere sem bil večkrat zaslišan in marsikateri hvaležen pogled je bil tiho slovo za mene. Rezultat preiskave je bil ta da so bili mnogi obsojeni na smrt, drugi pa na dolgoletne ječe. V svarilen vzgled sta bila že 27 V. 1918 ustreljena mučenika Meli-hen in Ukovič. Hrabro sta padla in polila s svojo srčno krvjo predzorje Jugoslavije. Par dni na to je bilo ustreljenih še ostalih šest žrtev. Pri eksekucijah smo morali biti vsi navzočnl. Bilo je prisotno tudi mnogo civilnega občinstva. Imel pa sem vtis da se je pretvorila justifikacija v mogočno protiavstrijsko demonstracijo in po mojem mišljenju je bilo ravno to vzrok da se je nadaljevanje izvršitve smrtnih obsodb ustavilo.
To so moji spomini na upor 97. p. polka v Radgoni. Napisal sem jih prvič in mislim da bodo zanimali marsikoga, ki je služil v teh kritičnih časih, ko je bila kri tako po ceni »Novantasete«, zato upam da Vam bodo v Vašem cenjenem listu dobrodošli,	.	,
Inž, Marko Kranjec
ZAPNJ! POZDRAV RADGONSKIM
MUČENIKOM
PETSTO PRIMORSKIH EMIGRANTOV NA PRENOSU OSTANKOV ŽRTEV
Andrej Melihen
Kakor da bi hotelo tudi nebo pokazati svoje sočustvovanje, j er v četrtek po silno deževni noči in po meglenem jutru zasijalo najtoplejše poletno sonce, ko so se zbirali v Gornji Radgoni ljudje, ki so kljub slabemu vremenu in kljub naporni dolgi vožnji prihiteli, da izkažejo čast na zadnji poti radgonskim mučenikom in junaškim Majstrovim borcem. Prišli so iz vseh bližnjih krajev štajerske in Prekmurja, prišli pa so tudi iz Lendave, iz Rogaške Slatine, iz Celja, Ljubljane in Zagreba posebno veliko pa ih je prišlo iz Maribora. Pripeljali so se z vlakom, z autobusi in kolesi. Zbralo se je tako okoli štiritisoč, ljudi, med njimi pa je bilo gotovo preko petsto primorskih emigrantov.
Krste z zemskimi ostanki pokojnikov so že po noči bili prenesli pred župno cerkev. Preproste črne krste so bile dobesedno pokrite z venci in s cvetjem. Ob njih pa so imeli častno stražo Sokoli in gasilci. Ko je bila od pol enajstimi svršena služba božja v cerkvi je domači župnik Martin Gaberc ob asistenci več duhovnikov blagoslovil pokojnike, pevsko društvo »Zora« iz Gornje Radgone pa je ubrano zapelo ža-. lostinko.
V dolgem, skoro nepreglednem sprevodu so korakali skozi trg ki je bil ves v zastavah, šolska omladina, za njo vojaška godba, častna četa vojakov v bojni opremi, narodna garda iz Veržeja, Sokoli v kroju, čete gasilcev iz sosednih krajev, razna društva z zastavami in venci, med njimi tudi naša emigrantska društva iz Maribora, Zagreba, Murske Sobote in Lendave, ki so bila zastopana po velikem številu članov. Za krstami, ki so jih nosili Sokoli in gasilci, so stopali najprej sorodniki pokojnikov, nato zastopnik vojske, bivši voj>i:i nekdanjega 97. pehotnega polka, Majstrovi borci, zastopniki, raznih korporacij in društev, končno zastopniki oblastev in dolga vrsta domačega prebivalstva.
Ko so spuščali krste v skupen grob, je oddala vojaška četa trikratno salvo, vojaška, godba pa je zaigrala Bethov-novo žalostinko. Medtem kod je duhovščina opravila pogrebne molitve, je bilo marsikatero oko rosno. Viden izraz splošnega sočustvovanja pa je bilo veliko število vencev, s katerimi so obsipali grob. Po končanem cerkvenem obredu je župnik Marin Gaberc stopil na govorniški oder in se v jedrnatih, toda v srce segajočih beseda spominjal radgonskih upornikov in padlih Majstrovih borcev. Molivi za pokojnike je sledila ža-lostinka »Po mladi vse se veseli«, ki jo je zapel pevski zbor društva »Jadran« iz Maribora. Nato je gornjeradgonski župan dr. Lenart Boezio, ki ima največ zaslug pri tem, da so se prenesli zem-ski ostanki pokojnikov v domačo jugoslovansko zemljo, v globoko in tehtno zasnovanem govoru slavil junaško in
mučeniško smrt pokojnikov. Zahvalil se je vsem društvom in organizacijam za udeležbo in obljubil, da bo tržna občina vzela grob v trajno oskrbo in da bo postavila borcem dostojen spomenik, takšen kot so Grki postavili svojim junakom pri Termopilah, da bi bil viden znak naša ljubezni do pokojnikov, ki so žrtvovali svoje življenje za Jugoslavijo.
Podban Dravske banovine dr. Otmar Parkmajer je prinesel pozdrav in zahvalo bana in banske uprave.
V imenu vseh emigrantskih organizacij, ki so bile zastopane, sta govorila dr. Lavo Čermelj iz Ljubljane in Ante Iveša iz Zagreba.
Prvi je v svojem govoru ugotavljal, da so radgonski mučeniki postali naši mladini na Primorskem zgled in vzor. Kakor so bili oni že osemnajstega tako zaverovani v uresničenje svojih sanj o veliki in svobodni Jugoslaviji, da so tvegali zanjo svojo kri in svoje mlado življenje, z onakim prepričanjem in z enako trdno vero pričakujejo danes njihovi rojaki, da bo prišel dan, ko se bo lahko izpolnila želja radgonskih mučenikov, da bodo smeli njihovi zemski ostanki počivati v svobodni domači grudi. Dejstvo, da počivajo odslej kosti radgonskih mučenikov poleg kosti padlih Majstrovih borcev v gostoljubni jugoslovanski zemlji, naj bo viden znak, da je usoda naših rojakov na zapadu tesno združena z usodo naših bratov na severu, in naj bo dobro znamenje, da bo podobno kakor počivajo radgonski mučeniki in junaški Majstrovi borci skupno v objemu jugoslovanske zemlje, kaj kmalu združila Jugoslavija v sebi vse naše brate... Zahvalil se je še v imenu saveza emigrantskih organizaci; tržki občni radgonski gornjeradgonski, posebno pa njenemu županu za njihovo prizadevanje in trud, ki so ga imeli s prenosom zemskih ostankov pokojnikov v Jugoslavijo.
Ante Iveša je po kratkem nagovoru v hrvatskem jeziku prečital pesem, ki jo je posvetil radgonskim mučenikom Ri-kard Katalinič-Jeretov.
Spominu padlih Majstrovih borcev je veljal globoko začuteni govor, ki ga je imel predsednik Zveze Majstrovih borcev prof. dr. Anton Dolar iz Maribora.
Ogasila sta se še zastopnik Narodne odbrane g. Tomažič, in zastopnik Sokola starosta dr. Gorišek. Posebno učinkovito pa je govoril akademik Uršič v imenu akademskega društva »Jadran«. Vrsto govornikov je zaključil zastopnik borcev, nakar je zapel zbor društva »Jadran« pesem o »Doberdobu«.
Ljubljanska radiopostaja je posvetila svoj dopoldanski program radgonskim žrtvam. Oddajala je kot uvod v svečanost žalostinke Chopina, Wagner j a, Beethovna in Garnichstdtna. Nato je zapel akademski kvintet žalostinke: »Oblaki so rudeči«, »Polje« in »Na straži«, radijski orkestar pa je zaigral žalno simfonijo »Na grobu« in Chopinovo »žalno koračnico«. Sledil je prenos žalnih svečanosti iz Gornje Radgone, toda nevihta^ ki je razsajala na progi, je povrzročila, da se je sredi svečanosti moral prekiniti prenos.
Radgonskim žrtvama
Sest junaka mladih, šest sokola smjelih Vi ste našu miso nosili u duši 1 sinovi Slave, slobodari vreli Digli ste se svjesno proti crnoj tmuši.
Pred vašim je okom slobodna i jaka Dizala se veće Jugoslavija naša Pozdravljena suncem, spasena iz mraka I od crnih žbira i od tudjih paša.
1 junački Vi ste podigli barjake Na okupe svali sve drugove Vaše Al askeri tudji slomiše Vas jake Oteše Vam barjak, gvoidjem okovaše.
Zagrmio plotun svi ste muški pali Sa imenom Slave u, posljednjem kliku Heroji, bez straha svoj ste život dali Za slobodno sunce već blizu, zreniku!
RIKARD KATAL1N1C JERETOV
Mjesto, na kojem su bili streljani radgonski mučenici
NADBISKUP MARGOTTI I FAŠISTIČKI MILITARIZAM NA GRANICI
Jedna poruka nadbiskupa Margottila vojnicima
Tršćanski »II Popolo di Trieste« od 31 maja donosi veliki izvještaj o svečanostima, koje su na Spasovo održane na Javorci nad Čadrom, gdje je posvećena jedna crkvica. Ta je crkva izgradjena za vrijeme rata na uspomenu palim austrijskim vojnicima, a sada bi imala da služi pograničnoj miliciji i finan-sijskoj straži. »Popolo« opisuje u detalje tu paradu. Margotti je došao na mjesto svečanosti praćen od federalnog fašističkog sekretara za Goričku Luraschijem te od komandanta milicionerske legije »Isonzo«. Na ulazu u crkvu stajali su milicioneri pod oružjem,
U crkvi za vrijeme posvete izrekao je najprije govor milicionerski centurijon Gastal-do, a zatim nadbiskup Margotti. On je održao govor o patriotizmu i herojstvu talijanske vojske pozvao je vojnike, da budu i u budućim potrebama heroji. »Bog je — kaže Margotti — Talijanima dao veliku i lijepu domovinu i odredio je, da u njoj ima svoje sjedište jedini zastupnik naše crkve na zemlji Papa«. Margotti je zatim govorio o normama, koje moraju da inspirišn talijanstvo i kršćanstvo. Naglasio je, da s velikom za-višću svi ostali narodi gledaju na talijansku veliku naciju, da su Talijani pozvani da dostignu još mnogo veće ciljeve itd. Na koncu, kaže:
»Blagoslivljući Crkvu blagoslivljem Vas, koji vodite ovu provinciju, one koji rade za blagostanje i Naciju. Naročili blagoslov dižem za Kralja, za Ducea a nije odijeljen iz mojeg srca Sveti Otac.«
Poslije mise Margotti je blagoslovio zastavu, koju je pučanstvo Zatolmina moralo •silom da dade pograničnoj miliciji i da za nju sakupi liru po liru pod pritiskom fašističkog terora.
MUSSOLINI JE ZADOVOLJAN S PEDERZOLLIJEM, POREČKOt-PULJSKIM BISKUPOM
Povodom jednog odlikovanja.
Porečkc-puljski biskup Peđerzolli bio je prošlih dana odlikovan i imenovan komen-datorom talijanske krune. Puljski »Corriere Istriano« od 31 maja javlja, da je to odlikovanje uslijedilo »na predlog šefa vlade« Mussolinija. Pa dalje piše taj puljski list:
»Visoko odlikovanje dodijeljeno biskupu znak je naročite blagohotnosti fašističke vlade prama jednom pobožnom i učenom crkvenom dostojanstveniku, koji velikom dobrotom srca i mudrim pastirskim razborom vodi i upravlja katedre Sv. Maura' T Sv. Tome. Njegovoj Eminenciji Mons. Pe-derzolliju naše najiskrenije čestitke.«
Bilježimo ovo odlikovanje kao interesantan dogodjaj, koji govori o odnosu crkvenog vodstva i fašizma u Julijskoj Krajini.
PRIZIV KANONIKA IGNACIJA VALENTIČIČA ZAVRNJEN
Gorica, maja 1935. — (A g i s). — Znana afera zaradi Marijinega kipa, ki je v našem mestu vzbudila pred leti veliko hrupa, je bila končana dne 15. maja pred rimskim kasacijskim sodiščem. Kot je že znano, so obtoženci kanonik Ignacij Valentinčič, ki ie bil obsojen na 10 mesecev m 6 dni zapora ter starinar Jakob Zenni, ki je bil obsojen na 38.000 lir denarne kazni, vložila priziv na tržaško apelacijsko in končno še na kasacijsko sodišče v Rimu. Kljub temu, da sta zastopnika kanonika Valentinčiča dokazala, da ie ves denar, ki ga je obtoženec izkupil za prodana oblačila Jn Marijin kip, potrošil za popravo raz-dejane goriške stolne cerkve, za kar je založil tudi precej svojega denarja, nista uspela rešiti svojega klijenta. Vse kar sta trdila je bilo dokazano na podlagi poslovnih knjig, ki so bile v redu. Zanimivo je, da je bil starinar Jakob Zenni oproščen denarne kazni.
PREGOVORI ZA ZAKLJUČENJE KONKORDATA SA JUGOSLAVIJOM
Bečki katolički list »Reichspost« ođ 21. maja, donosi od svog dopisnika iz Rima dopis, u kome sa kaže slijedeće:
U Vatikanu se potvrdjuju vijesti, prema kojima se može očekivati da će se crkveno-pravni pregovori kako sa Jugoslavijom, tako isto i sa češkoslo-vačkom, uskoro zadovoljavajuće završiti. Sa Jugoslavijom vode se pregovori već duže vremena; ovi pregovori bili su više puta prekinuti. Unutrašnje političke zategnutosti imale su dugo nepovoljne posljedice i po ove crkveno-poli-tičke pregovore. Medjutim, sve veće stabilizovanje i nova umjerena kulturna politika Beograda kao i sve veće priznanje koje jugoslovenska vlada pokazuje radu zagrebačkog nadbiskupa za zbliženje izmed ju Hrvata 1 Srba u Hrvatskoj, od koristi su po pregovore za zaključenje konkordata. Govori se da g. Jevtič ima namjeru da svoj boravak u Rimu povodom Dunavske konferenci-, e iskoristi za to da privede kraju pitanje zaključenja konkordata u Vatikanu. Sadašnje stanje pregovora svakako pruža za to potrebne uslove«.
UDIO JULIJSKE KRAJINE
U DJELU ČESKOSLOVAićKO - JUGOSLAVENSKE KNJIŽEVNE UZAJAMNOSTI
D’ANNDNZIV „VOJVODA OD DUBROVNIKA"
Još jedna provokacija riječkog šarlatana
Poznato nam je bilo do sada, da se Gabriele D’Annunzio zove Knezom od Sniježnika »Principe di Montenevoso« i «a, je taj naslov uzet s antijugoslaven-skim provokaterskim motivima. Taj mu Je naslov priznat i on se tako i oficijelno zove.
Sad na jednom doznajemo, da je D’Annunzio i Vojvoda od Dubrovnika, ma da nismo nikada čuli da mu je talijanski kralj podijelio taj naslov. Kako bi diu ga zapravo i podijelio? Sniježnik je bažalcst pod Italijom, ali Dubrovnik je Jugoslavenski i nema talijanski kralj da dijeli feude u Jugoslaviji, pa niti u Platonskoj formi. Ali, D’Annunzio je ipak Duca di Ragusa.
Torinski dnevnik »Gazzetta del Popolo« donio je fotografiju D’Annunzia. Na toj fotografiji vlastoručni je potpis G’Annunzia s titulom »Duca di Ragusa«. 1 to nije neka stara fotografija iz ludih riječkih dana, kad je D’Annunzio ?a ručak jeo komad Dalmacije, a za ve-ceru onaj drugi komad, nego je na fotografiji datum »24 maggio 1935«... To J.e> ako se ne varamo, datum poslije svelane izjave talijanskog poslanika u Beogradu Viole o prijateljstvu prama Jugoslaviji. Izgleda da je Gabriele samo hianifestovao svoje mišljenje o takvim 'zjavama...
»SAN MARCO'«
SE, UZRUJAVA ZBOG »JADRANSKE STRAŽE« i jugoslavenske ratne mornarice
Zadarski »San Marco« od 29 maja do-nosi članak, u kojem referira o skupštini oblasnog odbora Jadranske straže u Za-sre’ou, na kojoj je bilo govora o potrebi, 0a se ojača jugoslavenska ratna mornari-ca- »San Marco« misli, da Jugoslaveni žele ratnu mornaricu samo zbog Italije 1 to ga uzrujava. San Marco upozorava, da je ne-uinjesno govoriti o jačanju jugoslavenske U'ornarice u momentu, kad se stvaraju no-v' Prijateljski odnosi s Italijom.
Čudno ie to rezonovanie. ali ga ne će-uh, Komentiran nego ga bilježimo kao od-raz leđnog mentaliteta. Zašto, onda, Italija Ue ukine svoju mornaricu na Jadranu?
»AZZURRI DI DALMAZIA« POSTOJE I
manifestiraju u paradama, na ko-
JltoA UČESTVUJE TALIJANSKI KRALJ.
Povodom otkrivanja spomenika Nazariu Sauru u Kopru 9 juna, kojemu će prisustvovati sam talijanski kralj Viktor Emanuel III., pozvani su putem novina tršćam ski i puliski članovi iredentističkog udruženja »Azzurri di Dalmazia« da učestvuju u Paradama.
Još jedan dokaz, da u Italiji postoje »Azzurri di Dalmazia« i da manifestiraju čak i u ovakvim prilikama.
Poziv u »Corriere Istriano«, kaže, da se »azzurri« moraju prijaviti na vrijeme, da bi se znalo, koliko treba mjesta za njih rezervirati pred samim spomenikom.
beda kaže svoje zobe
1 b Bistrica, maja 1935. (Agis). — ' ■ £	naraščajoči krizi se do se-
aaj beda pri nas in v okolici ni toliko poznala. Razna cestna in druga dela, regulacije m zidanje vojašnic so zaposlila precejšnje število delavcev in obubožanih okoliških kmetov. Letos pa ni nobenega dela na vidiku in beda je začela tudi pri nas sekati s svojimi zobmi prav v živo. Vsa dosedanja dela so ustavljena razen naprave kavern v gozdu, kjer se pa itak naši ljudje ne zaposlijo, še celo delo na novi zvezni cesti od topolskega železniškega mostu pa do Samsove tovarne v II. Bistrici, ki so jo pričeli graditi pred letom, je ustavljeno na nedoločen čas. V jeseni so tu prekinili z delom zaradi slabega vremena in mraza, pred časom pa so podali in zvozili proč vse zasilne barake za shrambo orodja in materiala, ki so jih lani postavili. Pravijo da ni denarja. Tako so šle po Vodi tudi vse obljube za regulacijo Reke, za napeljavo vodovoda v Trnovem, za asfaltirane cest itd.
Tihotapstvo iz »proste cone« je edi-hi promet, ki poživlja življenje v naših krajih. Ljudje venomer riskiraj o zadnje lire, ki jih imajo. Raje gredo peš ure Jn ure daleč, samo da dobijo za tistih hekaj lire kilogram ali dva več moke kot Pri trgovcu. Sicer je vsa okolica polna stražnikov, a ljudje se _ jih ne plaši-J° kljub zaporu in kaznim, ki jih čaka, če jim pridejo na sled. Saj glob itak he morejo plačevati, ker nimajo s čem. " bedo se veča tudi to tihotapstvo, kateremu ni nikakršne odpomoči kot tudi fcedi ne!
DIPLOMA'.
Na pravni fakulteti ljubljanske univerze J® bil diplomiran preteklo sredo naš stalni sptrudnik g. Žiberna Joško iz Divače na Krasu. Naše čestitke! ~	1 ;
Istega dne je bil diplomiran tudi naš rojak g. Frantar Lado, rojen na Opčinah.
Čestitamo!
IL Djela čeških i slovačkih
Broj beletrističkih knjiga iz češke i slovačke literature, prevedenih isključivo (osim u jednom slučaju!) na slovenski jezik, te izdanih u Gorici, odnosno (u daleko manjoj mjeri) u Trstu, veći je, dvaput i nešto više, nego li broj knjiga naših autora prevedenih na češki jezik.
Nabrojiti pisce i sva njihova djela izdana u Gorici i u Trstu značilo bi ispisati veći prostor nego što nam je na raspolaganju. Spomenut ćemo zato samo pisce, odakle će se vidjeti da ima me-dju njima i nekoliko prominentnih imena iz češke i slovačke literature.
Na hrvatskom jeziku izašla je samo jedna knjiga, koju ovaj češki popis spominje, roman iz seljačkog života:	Z a
kravicu, od J. š. Baara. Roman je preveo Dr. J. Andrić, a izdalo Društvo Sv. Mohora za Istru (Gorica 1931.).
Poznavalac književnog i općekultur-nog života u Istri, neće se mnogo tome čuditi. Kao kratko objašnjenje možemo usput reći ovo: Knjiga je prije rata u Istru dolazila najvećim dijelom iz Zagreba, a poslije rata kad je kulturna veza sa Zagrebom prekinuta, nisu prilike u Istri bile pogodne za stvaranje kulturnog središta već i zato što je skoro sva inteligencija bila odmah u početku protjerana ili je drukčije emigrirala.
Sve su ostale knjige izašle na slovenskom jeziku. Evo imena prevedenih čeških i slovačkih autora, koje ne možemo lučiti jer to niti češka bibliografija ne čini; u zagradi je broj prevedenih knjiga:	Vaclav Beneš-Trebizsky
(3), Bohumil Brodsky (1), Karel Ča-pek-Chod (1), Svatopluk Čeh (4), Josef Ehrenberger (1), Vitezslav Halek (1), Eduard Holek (1), Josef Hole ček (1), Frant. Hrnčif (1), Hurban Vajansky (1), Chocho-1 o uš e k (1), Jan Janč a (2), Alois Ji-rasek (1), čenek Kalandra (1), Jan Klecanda (1), Bohumila Klim-šova (3), Josef D. Konrad (1), Vaclav K osma k (1), Eliška Krasno-horska (1), Martin Kuku čin (1), Jan Neruda (1), Božena Nemcova (1), J. K. Zakouchy (1), Jul. Pod j avor inska (1), Frant. Pravda (1), Gabriela Preissova (3), V. K Rais (1), Ana Rehakova (1), Karel Sabina (1), Karolina Svetla (1), Josef štolba (1). K. J. Tyl (1), Jan Vavra (1), Božena Vikova-Ku-neticka (1), Jaroslav Vrchlicky (1), J. K. Zahouchy (1), Julius Zeyer (3). Jednu knjigu valja ovdje još pribrojiti (pripovijest: Božena, izašla u Gorici, 1894.), kod koje nije autor naznačen.
Prema popisu ovdje navedenom, izašla je u Trstu i Gorici 51 knjiga od 37 čeških i slovačkih autora.
Slovenski prevodioci (jedinog hrvatskog — Đra J. Andrića — smo već spomenuli) koji su svoja imena povezali uz ovaj uzajamni rad su ovi: J. Hacin, Simon Gregorčič ml., Petar Miklavec, (spomenuta su trojica preveli najviše djela), Z. ž. Trbojski (pseudonim?), Andrija Gabršček, Slavko Slavec, J. M. Frankovski, V. Benkovič, Josip Faganelj, Fran Gestrin, V. P., H. V., Podravski (pseud.), A. Benkovič, Ivan Rejec, Lj. Furlani, Dr. J. Ražem, Anton Dermota, Jože Kunšič, Dr. Fran Bradač, Rad. Knaflič, Fran Tomšič, Kran Govekar, A.
V opširnem poročilu o kongresu Pen kluba v Barceloni ljubljanski »Slovenec« od 2 junija piše:
»Po crijaznih in deloma neumestnih frazah, ki so jih govorile angleške dame. je vstal Marinetti, zlikan in comme il fant biez vsakih shnultaneističnih atribulov, docela podoben vsakemu navadnemu modremu meščanu. S svojimi silovitimi gestami in čudovito blaženo francoščino se je priznal za navduševnega pristaša ideala duhovne svobode, kakršnega postavlja platonična resolucija angleških in ameriških delegatov. Seveda je ta ideal v praksi relativno omejen in more veljati le za velike pisatelje, ne za ljudi, ki jih dela za pisatelje trenutni politični, volitveni ali kakršenkoli položaj. O pisateljevi svobodi sploh ni debate, toda to svobodo je treba določati in presojati po položaju, v katerem se nahaja država, ki v njej pisatelj živi. Ni vseeno za izžviljanje osebne svobode in za njeno področje, če je kaka država v mirnem, udobnem' in varnem stanju — taka lahko tvega luksus vsaktere, tudi destruktivne pisateljske svobode, ne more pa tega trpeti država, ki je v nemiru, v političnih borbah ali pred vojno. Država, ki mora jemati v obzir^ vojaške nujnosti, mora paziti na revarnosti, ki jih druge države ne poznajo. Dokaz za iskrenost njegovega stališča je Benedetto Croce, ki kljub temu, da ni fašist, uživa kot velik pisatelj v Italiji vso svobodo pri pisanju in pri izdajanju svojih deh
autora izašla u Gorici i Trstu
Petrič, Stanko Svetina. Kod nekih knjiga, prevodilac nije naznačen.
Od ukupno izašle 51 knjige, izašle su prije rata 43 knjige, a poslije rata 5, dok kod tri prevoda nije označena godina izdanja.
Prvi je prijevod izašao godine 1886. u Trstu. Bile su to:	Malostranske
pripòvetke Jana Nerude, izašle u nakladi »Edinosti«. Drugi je češki prijevod izašao sedam godina kasnije 1893. kod Gabrščeka u Gorici. Slijedeće godine izdaje Gabršček 12 prijevoda, godinu dana iza toga (1895.) 11, a onda svake godine do kraja 1902. izlazi po jedan ili dva prijevoda, a jedne godine (1899.) i 3 knjige. Godine 1902. nastaje prekid koji traje opet sedam godina, a onda 1909. izlaze dvije knjige, 1910. jedna, 1911. opet dvije, 1912. nije izašla nijedna, a 1913. samo jedna. Stanka, koju je uzrokovao svjetski rat produljuje se do godine 1925. U tom razdoblju od 12 godina nije štampan u našim krajevima nijedan prijevod sa češkog ili slovačkog. Godina 1925. donosi jednu knjigu, 1926. opet jednu, a onđ^ 1928. godina pa 1929. i 1931. donose nk knjižarsko tržište u Julijskoj Krajini po jednu knjigu iz češkoslovačke literature.
Od tih pet poslijeratnih prijevoda, dva je izdala književna družina »Luč« u Trstu: čapek-Chod: Hojka, Nedonošen (1928.) i Martin Kuku čin: Miso (1929.), jedan tršćanska knjižara Stoka (1926.): Narava in kultura starih Slovanov od L. Nie-derle; jednu knjigu je izdalo Društvo Sv. Mohora za Istru (Gorica, 1931.) te konačno Goriška Mohor jeva Družba (1925.).
Najjača izdavačka aktivnost vezana je o Goricu. Dok je u Trstu izašlo samo 6 knjiga, u Gorici su štampane 45, od tih je sam Andrej Gabršček izdao 43 knjige.
Vrijedno je ovom prilikom malo potanje osvrnuti se na izdavačku aktivnost Andrije Gabrščeka.
Gabršček je u svojoj tiskari ustanovio godine 1893. godine »Slovansku knjižnicu«, u kojoj je izašao najveći dio ovih slovenskih prijevoda iz slavenskih književnosti. Prvi svezak koji je izašao te godine bio je prijevod iz češke literature, koju je Gaberšček nekako naj-većma volio. Godinu dana kasnije 1894., izdao je izmedju 26 svezaka prijevoda iz slavenskih literatura 12 čeških. Tog omjera, da polovica njegovih slavenskih prijevoda bude sa češkog, držao se u glavnom i kasnije. Razlog tome valja tražiti u ondašnjim kulturnim i političkim prilikama u bivšoj Austriji te u slavenofUskoj orijentaciji naše javnosti. češki politički i kulturni život bio je u mnogočem uzor našim javnim radnicima, pa se tako i Gaberšček ugledao u svojem nakladničkom radu u čehe. Tome je pridonijelo i osobno Gabrščekovo poznanstvo sa tada poznatim praškim nakladnikom Janom Ottom, te se, kako sam to spominje (u knjizi: Goriški Slovenci, I. dio, str. 343) poveo za Ottovim primjerom kad je ustanovio »Slovansku knjižnicu«.
*
Za poznavanje češkoslovačko-jugo-slovenskih kulturnih odnosa, ova češka bibliografija pruža interesantne podatke, od kojih je lijep dio povezan i s našim kulturnim nastojanjima u Julijskoj Krajini. — (ar)
Kar se pa tiče njegovih jugoslovenskih sobratov (»quant à raes confrères yougo-slaves«), ki so ga prosili, naj posreduje v prilog jugoslovenskim pisateljem, ki morajo, žal, res trpeti zaradi trenutnih omejitev delovne svobode, jim zagotavlja kot poet, da se bodo te omejitve omiljevale v isti meri. kakor se bodo izboljševali jugo-slovansko-italijanski. danes že skoraj prisrčni (presque cordiales) odnošajl.
Za to izjavo ie žel dosti priznanja: nanio jp odgovoril z umirjenim nastooom delegat sloV?nskeg centra dr. Fran Stele, ki ie izrazil ekscelenci Marinettiiu zahvalo za beseda ter poudaril svoje in svoje delegacije prepričanje, da bodo jugoslovanski Pen-klubi z italijanskim centrom znali složno delati za čim večjo duhovno in umetniško svobodo tudi brez ozira na dnevne politiko.
Resolucija ameriškega in angleškega centra je bila sprejeta (razen dveh glasov) enodušno; za konec je Cremiuex načel še vprašanje, ali je duhovni liberalizem res umrl, ali bo kdaj še oživel, kar pa zaradi poznega časa ni bilo moči ugotoviti; seja se je končala v dokaj platoničnih, lepih stavkih drugega izmed dveh glavnih govornikov na kongresu.«
ZABRANJENA TALIJANSKA KNJIGA
C Hukom jugoslavenskog ministra unutarnjih poslova zabranjen je ulaz u Jugoslaviju knjizi »Almanaco fascista del Popolo d' Italia«,
MARINETTI IN SVOBODA NAŠE KNJIGE V JULIJSKI KRAJINI
PROFESORI TALIJANI NEĆE DA DOLAZE U ZADAR
a ako i dodiu odmah bježe, jer ne mogu da izdrže uz tu »nenaravnu granicu«
U listu »Le scuola fascista« napisao je profesor Edoardo Ciulli, provincijski povjerenik »Fašističkog udruženja škole« u Zadru članak o stanju školstva u Zadru, pa je u tom članku učinio neke karakteristične konstatacije, koje je vrijedno reprodukovati.
On kaže, da Zadar ima 13.000 stanovnika a šest srednjih škola. Taj Zadar imao bi biti »svjetionik civilizacije« na istočnoj obali Jadrana, a to svjetlo imalo bi tješiti ostale Talijane na toj obali, koji još nisu »oslobodjeni« ... Zato ima Zadar šest srednjih škola: jednu gimnaziju, tehničku školu, dva učitelji-šta, trgovačku školu, koja ima produžnu školu, industrijsku školu s produžnom školom, zatim muški konvikt i jedan konvikt kolež za ženske. Svih djaka ima 1300 od toga 200 »neoslobodjenih dalmatinaca«.
Zadar, po mišljenju prof. Ciullija, može dakle da bude dostojan centar širenja talijanske kulture po ostaloj Dalmaciji. zato se i uzdržavaju u njemu tolike škole. Tu ima mnogo profesora srednje škole, ali bi naročito trebalo paziti, da su ti profesori svi naobraženi, vrijedni, prokušani, pravi apostoli tali-janstva... Ti profesori moraju biti spremni, da »podnesu i male nevolje, da trpe izolaciju itđ.«, a to, »osim vrlo malo njih«, oni profesori, koji dolaze iz Italije ne mogu da podnesu. Nema dobrih profesora, koji ostaju u Zadru, bar za nekoliko godina, da pomognu dalmatinskim kolegama akciju za dobro domovine. U Zadar doduše dolaze takvi profesori, r1! -■ :kora odlaze, iza kratkog vremena (tempo brevissimo), čak iza samih par mjeseci, kaže Ciulli. To je jedno strašno pitanje, koje će trebati riješiti možda tako, da se po Italiji pokupe oni rastreseni dalmatinski profesori, pa da se oni pošalju u Zadar, kad već neće da ostaju u njemu Talijani iz stare Italije. Možda bi se ti Dalmatinci odrekli komoditeta, kojega se Talijani iz stare Italije ne mogu odreći. To je naročito potrebno, da bi se mogla provoditi temeljita politička akcija uz granicu, jer profesori u Zadru, kaže Ciulli, imaju eminentno političku zadaću. (Možda i zbog toga bježe pravi profesori iz Zadra...) Postoji, naprimjer, Istituto fascista di cultura, koje ne može da djeluje, jer nema ko da predaje, a iz vana Zadar ne može da zove predavače, jer ti predavači mnogo traže (date le loro stragrandi o inacetabili pretese) ...
To je sve vrlo interesantno, što Ciulli iznosi.
Još ćemo kazati, da on u svom članku iznosi, da u zadarskim srednjim školama već godinama postoje »organski tečajevi dalmatinske historije, da bi se ilustriralo omladini slavnu đvohiljađu-godišnju rimsku historiju, da bi se pobila antitalijanska propaganda o Dalmaciji« ...
AUSTRIJA JE ZABRANILA LIST »DER SUDTIROLER« NA ZAHTJEV TALIJANSKE VLADE.
Na zahtjev talijanskog poslanika u Beču, po naredjenju austrijske vlade, vlasti u Innsbrucku zabranile su glasilo južnoti-rolskih emigranata »Der Siidtiroler«, poznati borbeni list, koji je u inostranstvu vodio energičnu i konstantnu borbu protiv talijanskog nasilja u Južnom Tirolu, Time je teško pogodjen južnotirolski pokret u Austriji, gdje ima mnogo izbjeglica iz Južnog Tirola, a i medin Austrijancima ie taj list bio mnogo raširen i čitan. To Je bio jedini list, koji je u posljednje vrijeme zauzimao prama Italiji ispravno stajalište, te je pisao o Južnom Tirolu, kad su već mnogi drugi austrijski listovi, po naredjenju vlasti, iz obzira prama saveznici Italiji, prestali da donose vijesti iz Južnog Tirola.
»Neues Wiener Tagblatt« piše povodom zabrane iužnotirolskog lista da ie ukinut zbog svojih tendencijskih vijesti i članaka, kojima je huškao protiv prijateljice Italije. Taj bečki list kaže, da će talijanska javnost sigurno s velikim zadovoljstvom primiti tu odredbu austrijske vlade.
»Osterreichische Zeitung am Abend« kaže, da je ukidanje »Siiđtirolera« bilo potrebno i da je time učinjen kraj politici, koja je htjela da se održi neprijateljstvo izmedju Austrije i Italije.
Talijanska je štampa zabilježila bez komentara ukidanje »Siiđtirolera« i prenijela samo one podle austrijske komentare, u kojima se govori da je bilo potrebno ukinuti taj list s antitalijanskim tendencijama. Doista, nevjerojatno je ovakvo pisanje austrijske štampe i izgleda kao da bi ti listovi bili svi uzdržavani od Rima.
Iftalifa uvaža žito
V Italiji so povečana naročila raznih surovin in živil iz inozemstva. Povečan uvoz lesa, nafte in bencina, a zlasti velika naročila žita potrjujejo, da si režim z veliko naglico polni zaloge zavedajoč se, da je zlasti od tega odvisna vsa vojna moč. Tako je vlada naročila v Argentiniji 2000 ton žita, v Franciji pa polovico manj. Za ta slučaj vsekakor ne velja načelo, ki ga je hotel Mussolini izvesti, tj. stremljenje, da bi domača produkcija, oz. pridelek zadoVooljil konzum.
RAD NAŠE EMIGRACIJE U DALMACIJI
Godišnja skupština emigrantskog udruženja »Istra« u Splitu
U nedjelju dne 26 maja održana je u restauraciji »Lovret« prva redovna godišnja skupština emigrantskog udruženja »Istra« u Splitu. Skupštinu je u 11 sati prije podne otvorio pozdravnim govorom pretsjednik Dr. Stojan Brajša. Najprije pozdravlja prisutnog novog člana g. Ivana Renčelja, narodnog borca iz Trsta još iz vremena prije rata, pozdravlja sve prisutne članove i zahvaljuje na brojnom odazivu.
Prelazeći na rad skupštine,	pretsjednik se
osvrće najprije na prilike našega naroda preko granice, koji je ostao na svome ognjištu, i koji proživljava svoju najstrašniju kalvariju. Osvrće se na prilike u kojima je naš narod u Julijskoj Krajini prije rata vodio borbu za nacionalnu i ekonomsku samostalnost. Naročito podvlači ulogu naše mlade generacije intelektualaca, koja je proizašla iz pazinske gimnazije, u nacionalnoj borbi. Od Dobrile pa dalje, pod vodstvom narodnih veterana Mandića, Laginje i Spinčića, naš narod je redom osvajao nove pozicije. Za vrijeme rata naš je narod strpljivo snosio sve teškoće u uvjerenju, da će mu konačno sinuti sunce slobode. Medjuti mevropska diplomacija nije vodila računa o pravu našega naroda da se potpuno ujedini i tako su Julijska Krajina, Zadar i Lastovo bili žrtvovani talijanskom imperijalizmu.
Ocrtava zatim probleme koji su rukovodili upravu društva u njenom radu. Prva i glavna misao vodilja je naša stalna misao na našu braću u sužanjstvu. Drugi problem je širenje intereso-vanja u Jugoslaviji za naše pitanje. Jer izgleda kao da je medju slobodnom braćom zamrla misao za naše krajeve. Treći problem je problem naše emigracije, koja u slobodnoj Jugoslaviji traži upo-slenje- Mnogobrojni emigranti izvrgnuti su najtežim ekonomskim stradanjima, prepušteni sudbini. Sa brojnim primjerima ilustrira teškoće na koje nailazi naša emigracija kod traženja rada-, dozvola boravka i državljanstva. Zaključujući kaže, da mjerodavni faktori treba da vode računa o našoj emigraciji u interesu same Jugoslavije i traži da se o nama vodi barem toliko računa koliko 1
0	ruskoj emigraciji u našoj zemlji, kojoj je olakšan njezin težak položaj susretljivošću mjerodavnih.
Uzima riječ tajnik Pero Trepov, koji najprije čita zapisnik osnivačke skupštine, a zatim izvještava o radu društvene uprave u minuloj godini. Prije toga ocrtava stanje naše braće u sužanjstvu, koja su izvrgnuta najstrašnijem teroru, i koja su danas bespravno roblje. Imali smo svoje narodne škole, narodne domove, gospodarska i kulturna društva, koja je naš seljak žuljavom rukom^ gradio. Danas je sve uništeno, i narod je bez škola, bez vodja, bez kulturnih i gospodarskih ustanova, te iz dana u dan gospodarski propada.
Prelazeći na rad društva, komemoriše uspomenu blagopok. inž. Škabića, člana uprave, koga je smrt nenadano ugrabila. Održano je 6 članskih sastanaka.
Prigodom obljetnice Rapallskog dana održano je predavanje. Tim povodom je pretsjednik održao govor o značenju Rapalla za naš narod. Za 15
1	16 decembra društvo je. prema direktivama Saveznog vodstva, trebalo da održi narodno-obram-bene dane. Organizacija je u zajednici sa mjesnim nacionalnim udruženjima bila provedena, ali su priredbe u zadnji čas zabranjene. — Uprava društva je saradjivala sa Saveznim votstvom, prvenstveno sa organizatorno-propagandnim otsjekom Ističe važnost prikupljanja statističkih podataka o stanju emigracije.
U toku godine riješeno je 170 predmeta, ne računajući razne okružnice. Održano je 15 sjednica društvene uprave i jedna vanređna skupština.
Ističe veliki nedostatak našega društva u tome što ne raspolaže vlastitim društvenim prostorijama. Uprava je vodila o tome računa, ali ovo pitanje nije mogla povoljno da riješi uslijed pomanjkanja potrebitih materijalnih sretstava. Zahvaljuje Sokolskom društvu, na predusretljivostl u tome, što nam je dozvolilo da tajnik obavlja tajničke poslove u jednoj prostoriji Doma.
Osvrće se na socijalni problem emigracije. Prikazuje teškoće na koje nailaze naše izbjeglice u potrazi za hljebom. Uprava je pomagala koliko joj je bilo moguće, prema svojim veoma skučenim novčanim sretstvima. Podijeljeno je potpora u 50 slučajeva a poduzete su brojne intervencije kod vlasti, ustanova i pojeđinara radi uposlenja naših ljudi itđ., ali sa malo uspjeha. Zahvaljuje Jugoslavenskoj Matici, i naročito njenom pretsje-dniku našem dragom barba Riki, za ukazanu pomoć našim stradalnicima i saradnju sa našim udruženjem.
Izvještaj tajnika prima se jednoglasno na znanje.
O stanju blagajne izvještava blagajnik Vje-koslav Žnidaršič, a zatim ispred nadzornog odbora izvještava Slobodan Jekić, koji predlaže da se upravi izglasa razrješnica. Skupština jednoglasno i sa odobravanjem prima izvještaje uprave.
Prelazi se poslije toga na biranje nove uprave u koju su izabrani: za pretsjeđnika Ivan Renčelj, za potpretsjednika Dr. Josip Mihaljević, za tajnika Pero Trepov, za blagajnika Vjekoslav Žnidaršič, za članove odbora: Andrija Karuc, Stanislav Škerjanc, Silvestar Lozar, Dušan Kordič, Sil-verij Šuc i Stjepan Vrcan. U nadzorni odbor: Ri-kard Katalinić-Jeretov. Dr. Stojan Brajša i Slobodan Jekić.
U zadnjoj tacci dnevnoga reda uzimlju riječ razni članovi po pitanjima koja interesuju emigraciju. naročito socijalnom, propagandističkom i t. d-, te nakon toga novi pretsjednik. zahvaljuje na izboru, preporuča članovima da novu upravu potpomognu u njenom radu. te zaključuje skupštinu.
BRODSKA »ISTRA« OPROSTILA SE OD ODLIČNOG SARADNIKA
Brod, juna 1935.
Koncem maja bio je premješten iz Broda u Sisak naš zemljak g. Komel Vjekoslav ovdašnji sreski podnačelnik i odbornik našeg društva »Istra«. G. Komel je bio odličan činovnik, prijatelj i drug. Njegov odlazak duboko je dirnuo ne samo njegove prijatelje činovnike, nego i ostale s kojima je on dolazio u dodir u povjerenom mu djelokrugu. Da je tome tako najbolje se vidi po oproštajnim priredbama, koje su mu njegovi prijatelji priredili.
Njegov je odlazak najviše dirnuo naše društvo »Istra«. Ona u njemu gubi odličnog saradnika, dobrog druga, vjernog prijatelja. Prilikom njegovog odlaska upravni je odbor priredio jednu oproštajnu večer u društvenoj prostoriji, gdje su se sakupili svi odbornici. U ime društva oprostio se sa g. Komelom pretsjednik društva g. Be-nažić. U prigodnom govoru istakao je njegov rad u društvu, za koji mu u ime sviju najljepše zahvaljuje. Lijep i dirljiv govor održao je na istarskom dijalektu naš odbornik g. Šušteršič, koji je izložio povjest naše nacionalne borbe još prije rata.
G. Komel je na svemu izrazio svoju najtopliju zahvalu i da će i dalje kao i do sada raditi za našu narodnu stvar.
Poslije toga je ovo drugarsko večer nastavljeno u nailiepšem raspoloženju, uz pjevanje domaćih istarskih i slovenskih narodnih pjesama.

Prllatsio lieto u livar odijelu!
Ljetna je moda praktična: elegantne svijetle hlače, lagani separatni kaput bez potstave (janker).
Nabavite si takvo odijelo kod nas.
NI u najtoplijim danima neće Vam biti vruće.
Din 190 - 240'-
90-110-140'-110-130'-110-
90-100-110-130'-65 - 75-40 - 45 - 50-45- 50-
Sva ss naia listna odiisfa mogu prati.
Posjetite nas!
»SOČA« MATICA POLAGA RAČUNE
NOVI PREDSEDNIK
ŠTIRINAJSTI REDNI OBČNI ZBOR »SOČE« MATICE -
DR. ANTON ŠAPLA > L
Ljubljana, dne 3. junija 1935. — (Agis.) — V soboto zvečer se je vršil ob polni dvorani pri »Levu« štirinajsti redni občni zbor »Soče« matice, ki je dokazal ponovno, da je to naše največje društvo, ki tudi najbolj častno reprezentira delo svoje generacije.
Otvoril je to res svečano zborovanje poslevodeči podpredsenik g. Ivo Sancin,
namesto odstopivšega predsednika dr. Dinka Puca, ki je postal med tem ban Dravske banovine in se je moral vsled prezaposlenosti odreči nadaljnemu predsedovanju in vodstvu društva, kateremu je stal na čelu od njegovega začetka. V pozdravnem govoru je najprej uogotovil to dejstvo nato pa pozdravil zastopnike, ki so bili zelo številni, med njimi g. Žnidaršič za Jadransko stražo, dr. Dekleva za Branibor, in Klub primorskih akademskih starešin, Figar za Zvezo emigrantov, Obad za Klub primorskih akademikov, Strekelj za Tabor, posebno je pozdravil zastopnike tiska, kajti bili so zastopani skoro vsi slovenski časopisi med drugimi se je posebej obrnil na zastopnika naše »Istre«, s posebnim povdarkom na važnost, ki jo ima naš list med ostalimi.
Obrnil se je v kratkih potezah na položaj, ki vlada danes v našem Primorju, omenil vse žrtve, ki jih je moralo do sedaj naše ljudstvo pretrpeti. Dalje je š v kratkih potezah opisal namen društva »Soče« in povdarjal predvsem njegovo nepolitičnost in značaj splošnega ne samo emigrantskega društva, z edinim namenom podupirati rojake, ki pribeže brez sredstev preko meje. Zato smatra, da je dolžnost vseh zavednih državljanov, da pristopijo k društvu in po svojih močeh pomagajo podpirati in s tem lajšati gorje temu delu našega naroda. Končal je z nado na boljšo bodočnost in z vzklikom mlademu Kralju.
Sledilo je poročilo društvenega tajnika,
ki se je odlikovalo po stvarnosti in točnosti. V svojem uvodu je omenil predvsem člane, ki so med tem časom umrli, med katerimi je bil tudi mnogoletni in zaslužni tajnik Simčič. Prisotni so počastili spomin s trikratnim slava. Iz nadaljnega je razvidno, da društvo šteje sedaj skupno 896 članov, med katerimi je okoli 100 domačinov.*,8 podružnicami šteje »Soča« matica 1.709 članov. Povdarjal je avtonomijo teh podružnic in agilnost nekaterih, zlasti celjske, ki je v svojem okraju najbolj reprezentativno društvo med vsemi ostalimi. V nretekli sezoni je društvo imelo 11 predavanj in 2 komemoraciji. Predavanja so bila izredno dobro obiskana in organizirana. Za uspeh teh večerov se je posebej zahvalil tovarišu Sfiligoju, ki s svojo neumornostjo in požrtvovalnostjo nosi levji del zaslug za uspehe. Težko bi bilo naštevati iz tako izčrpnega poročila vse podrobnosti in detajle, ker bi nas zavedlo predaleč in je prostor zelo omejen. Stiki, propaganda za narodne noše, številne delegacije, udeležba na ljubljanskem festivalu in slično, vse to kaže na velikansko razgibanost v društvu. Tajnik sam je moral izvršiti ogromno poslov, kar dokazuje zlasti veliko število dopisov, ki jih je
moral v tem času rešiti. Bilo je 418 dopisov, 312 prošenj.
Omenil je delo posameznih odsekov tako prireditvenega, pevskega in ustanovitev novege odseka pod imenom »Istarska obitelj«, katerega vodi dr. Prodan.
Podružnic ima društvo »Soča« šest. S krepkim koncem je zaključil svojo poročilo in pozval vse na novo delo v novi poslovni dobi. Prisotni so nagradili to poročilo, ki so ga z napetostjo poslušali od prvega do zadnjega stavka, z
velikim odobravanjem.
Sledilo je kratko in jedrnato poročilo tovariša blagajnika Sfiligoja, ki že leta in leta z velikansko vnemo drži v rokah ta resor in zgleda, da bi brez Sfiligoja »Soča« težko shajala, kakor bi tudi Sfilogoj brez »Soče«. Tako se je vživel v to svojo funkcijo in jo vodi z tako požrtvovalnostjo, da ga je treba občudovati. Blagajniški promet pretekle dobe je znašal okoli 100,000 dinarjev, dohodkov je bilo okoli 48.500, končna bilanca kaže 109.000 dinarjev. 350 prosilcev je dobila okoli 30.000 dinarjev podpore itd. itd. članstvo je bilo s poročilo izredno zadovoljno.
Poročilo načelnika prireditvenega odseka g- Čotarja
je pokazalo, da je prav za prav ta odsek po svojem delovanju in obširnem delokrogu društvo v društvu. Kaj vse je v teku ene sezone ta odsek priredil: organiziral je naše narodne noše in izvedel z njimi efekten nastop_ na vidovdanski proslavi!* izdal je zbirko slik z narodnimi nošami, ki jih je izdelal nas priznani umetnik prof. šantel in ki so gotovo vsakemu emigrantu poznane; organiziral je nastop istrskega plesa na festivalu v Ljubljani ter izvedel še ne-broj drugih zabav popolnoma internega značaja tako več gozdnih zabav, božičnico ter nekaj izletov. Odsek je imel 38 sej, kar najbolj jasno kaže njegovo razgibanost.
V imenu pevskega odseka je poročal g. Klavora.
Pevski zbor vodi g. Rožanc. Zbor je naštudiral že več pesmi in ima vaje dvakrat tedensko. Odsek si je pa nadel poleg ostalega tudi nalogo zbirati primor: ske narodne pesmi kar je deloma tudi storil in prvo zbirko poklonil svojemu bivšemu predseniku banu dr. Dinku Pucu .
Sledila je debata k poročilom v katero so posegli Rebek, čotar, dr. Ražem in nadzornik Urbančič.
Revizor Bat j el je v imenu ostalih revizorjev predlagal, da se da društvenemu odboru absolutorij, kar je občni zbor z aplavzom sprejel.
Sledili so pozdravi zastopnikov raznih društev tako društva Tabora, za katerega je govoril predsednik Strekelj,
ki je zlasti povdarjal enotnost in potrebo sodelovanja ter dejstvo, da so vsi navidni spori, ki so morda bili med obema društvima daleč za nami in da je nujno potrebno skupno delo. Posebno je pozdravil idejo o anketi, ki naj bi se vršila radi vprašanja enotnega podpiranja beguncev in onemogočavanje raznih nerednosti ter želel, da bi ta anketa tudi dovedla do uspeha in do enotnega nastopa obeh društev. Za Zvezo emigr. društev je govoril Figar,
za Branibor in starešine dr. Dekleva ter domačin g. Pintar iz Maribora, ki j® izrekel toplo zdravico vsem »Sočanom* in Primorcem.
Sledil je kratek odmor nakar je predlagal rev. Bat jel pri volitvah za predsednika dr. Šaplo Antona, ki je bil soglasno izvoljen.
Nato je bila prečitana ostala lista volil' nega odbora, ki je bila tudi v celoti soglasno sprejeta. Tako so prišli v odbor: Bačič, Bavdaž, čotar, Gorkič, Kalim Kajin, Klavora, Kerševan, dr. Pavšiči dr. Ražem, Sancin, Sviligoj, Simčiv» Trampuž, Velikonja, Urbančič, Saksida; kot namestniki: Pavlovič, Bačnar, dr. Puc Boris, Rožanc, za revizorje pa Ba-tjel, Golija in Jedrlinič.
Predsednik se je teplo zahvalil za iz' kazano mu čast in v kratkih besedah očrtal svoj nadaljni program, povdrajal nadaljevanje dosedanjega dela in smer-nic, ki jih je začrtal s svojo avtoriteto prešnji predsednik. Posebnega povdarka je dal potrebi po čim tesnejšem sodelo' vanju s podružnicami, kar bo posebej vzel v pretres bodoči odbor.
Pri slučajnostih je odbornik čotaf podal romanja ki ga priredi društvo »Soča« za Binkošti, članom je v vseh po' drobnostih opisal program potovanja ih jih pozval, da se še čimprej javijo, dokler ne poteče termin. Društvo »Soča* bo poklonilo ob tej priliki tudi krasett srebrn venec.
Govorili so še dr. Dekleva in nadzornik Urbančič, ki je opozoril članstvo zlasti na »Istro« in obširno akcijo, ki je organizirana, da se dvigne število njenih naročnikov.
Ta občni zbor je posebej pokazal ih utrdil sloves tega društva, ki v resnici lahko častno reprezentira s svojim delom emigracijo. Temeljita in kratka poročila, z naštevanjem golih dokazov ih številk sama že dovolj povedo, čepra< ne vsega, ker je težko opisati in zajeti na tisoče drobnih del, ki jih je treba pri tem opraviti. Z ozirom na poveča» pritisk je društvo pripravljeno odgovoriti, sodeč po močeh, ki jih ima s povečano delatnostjo. In baš v tem je dovoljna garancija, da je kljub članstvu, ki ga predstavlja še vedno mlado ih polno vitalnosti.
TRAŽE SE RADNICI SLIJEDEĆIH STRUKA:
1)	Brodograditelji u željezu, (car' pentieri oko furnaže za motan je rebra-corba);
2)	Brodograditelji u željezu za radnje oko peći za krivljenje rebara (carpentieri oko furnaže za motanje-eorba)!
3)	tracciatori u sali za nove brodove u željezu;
4)	brodski tubisti; _
5)	brodski mehaničari koji su radii* oko montaže novih strojeva na brodovima.
Svi ovi radnici moraju poznavati na' crte i biti samostalni te voditi jeđnh stanovitu grupu radnika i preuzeti punh odgovornost za svoj rad. Za to dolazi h obzir samo prvoklasna radna snaga. Napominje se da mogu doći u obzir i na»1 radnici koji se nalaze u inostranstvu.
Ponude poslati na društvo »Istra** Trg Kralja Aleksandra I, br. 4.
Ive Mihovilović. Jukićeva ni 36 — Za uredniit »Istra« izlazi svakog tjedna u petak. —_ Uredmstvodolara na godinu dinara; za inozemstvo dvostruko: za
nnravn nalaze se n Zaerebn Masarvkova ulica 28 II. _ Broj čekovnog računa 36.78!). — Pretplata, Za cijelu godinu 50 dinara; za Po godine
i.-as»
odgovara Hudotf Polanović, Zagreb. Ilica broj 131.