Dober dan...
V mnogih razpravah, razmišljanjih itd.. ki se v zadnjem času vodijo na raznih nivojih o dohodku in njegovi delitvi. je vse bolj prisotno tudi vprašanje: Kako ustvariti osebni dohodek v admini-straciji: Ali: Kako meriti in vrednotiti to delo? In posledica, velikokrat zahtevamo, da se meri tudi tisto, kar se objektivno ne more meriti, pa tudi tisto, kar se lahko, vendar se ekonomsko ne izplača. Zato bi bilo bolje, da namesto vztrajanja na tem, da se meri in plača vsako delo po učinku, vztrajamo, da se meri in plača delo in učinek delovnih skupnosti »administracije«. Na ta način bi tudi administracija prejemala OD v odvisnsoti od obsega in kvalitete izvedenih nalog, kot ga prejemajo proizvodni delavci. Po vsej verjetnosti bi bil potem tudi kak sanacijski program v teh delovnih skupnostih neizbežen (največkrat seveda kadrovski).
Toda ob tem se takoj zastavlja drugo vprašanje. Ali sploh lahko in znamo določiti dovolj jasno mejno črto med administracijo in ostalimi delavci?
Nekoč se je administrativni delavec lahko prepoznaval. Največ-krat je šlo za pisarniške ljudi, ki so imeli določene statuse na hierarhični lestvici, za pomembne »gospode« s kravatami in črnimi narokavniki. Tiste, ki so si jih stranke zapomnile po refrenih: »pridite jutri« ali »javite se v .pisarni številka...«, ali »nistno zato pristojni« itd. Seveda je nekaj (ponekod tudi veliko) tega še ostalo, toda res je tudi, da je danes tehnološki napredek vse bolj zožil prostor med proizvodnim in neproizvodnim delom. S tem pa je seveda tudi identifikacija administracije vedno težja. Skratka, nekoč prepoznavna, je postala vedno bolj enigmatična. K tej enigmatičnosti administracije pa veliko prispeva tudi preve-liko poenostavljanje, ko se administracija enači z birokracijo. Zato ni odveč, da se spominjamo besed Maksa Vebra, ki je birokracijo opredelil kot nujen in najbolj dograjen tip organiza-cije. Naše razmere dokazujejo, da čas ni demantira) njene potreb-nosti, nasprotno. Toda to še ne pomeni, da moramo administra-cijo in birokracijo pojmovno enačiti, čeprav se administracija večkrat obnaša prav tako kot je Lenin definiral birokracijo — kot poseben sloj ljudi, ki se je specializiral za upravljanje in ki je postavljen v privilegiran položaj nasproti ostalim ljudem (na-rodu).
In prav zaradi teh dilem, in še veliko jih je, je pravno vprašanje: Kakšna in katera administracija nam je potrebna? Najdražja je sigurno inertna, nedojemljiva, nojevska, skratka - nesposobna administracija, tista, ki nastopa z birokratskim imičem. Kot kla-divo navzdol oziroma kot nakovalo navzgor (Lenin). Tista, ki šteje leta službe, čaka, da skozi ta leta napreduje, kar ji naredko tudi uspeva. Tista, ki ima odnosa do dela samo v točnem času prihajanja in odhajanja iz »službe«, med tem časom pa so dolgo-časi, sprehaja z urejeno službeno dovolilnico, v žepu itd. Tista, ki se zavzema za uravnilovko, za linearno vrednotenje dela.
Torej takšna administracija nam ni potrebna. Potrebna pa natn je, recimo v naši občini, tista administracija, ki nam bo na razpolago tudi v popoldanskem času. Ali takšna, ki nam bo ob pridobitvi gradbenega dovoljenja pomagala, svetovala, da bi čim-prej prišli do njega in ne obratno. Potrebna nam je sposobna, inventivna in kreativna administracija v združenem delu, ki bo izboljševala proizvodne procese, dvigovala konkurenčnost OZD, praznila skladišča zalog. V nadgradnji takšna, ki ne bo prekriža-nih rok delila usodo združenega dela, ampak ki bo v stalni napetosti in pričakovanju dobrih vesti o gospodarskih gibanjih. Ne tista, ki bo pristaš čim konkretnejše svobodne menjave dela le zato, da bi imela zagotovljene solidne in redne mesečne osebne dohodke.
Ali se ta naša želja po takšni administraciji lahko uresniči? Odgovor je pritrdilen, vendar samo s pogojem radikalnih spre-memb v sami strukturi tega družbenega solja, kajti tudi tu je očiten tehnološki višek.
na-svklenje...