samo beseda clivnjek, bi (lahko mislili tudi še na srvn. miltban, rviltfang »WLld- hegung, Wildpark, Wildjagdbezirk, prostor, kjer je dovoljeno loviti«, toda Prešernov g r a j s k i d i v n j e k se vendarle v nečem ujema z divnjekom iz Vrbe — oba sta umetno zasajena. Divnjek je bil hkrati zaščiteno lovišče, kjer se je gozdna žival plodila pod ugodnejšimi razmerami in tudi laže kot na odprtem terenu lovila (PdCr. IX, 80). Tako je divnjek res »grajski park«, toda v smisllu srednjeveškega parricus, srvn. pferrich (Kluge-Götze, Et. Wb.10 s. v. Park, Pferch), č. obora, t. j. ograjen prostor, navadno umetno zasajen, kjer gojijo gozdne živali zaradi ugodnejšega razploda in lažjega lova. Ta divnjek pa je le sestavni del grajskega prostora in grajskih nasadov, le-ti pa so spet samo del proste narave. Dušan I udvik A V G U S T P A V E L (1886—1946) Slovenistika se ni oddolžila spominu prekmurskega rojaka, slavista, etnografa, pesnika in prevajalca slovenskih klasikov v madžarščino, Avgusta Pavla, ob njegovi smrti — zato naj se ga spomni ob njeni desetletnici in obenem sedemdesetletnici njegovega rojstva. Bil je eden tistih Slovencev, ki jih j e usoda zanesla v tujino, v kateri se je uveljavil s svojim delom, pa vendar ni zatajil svoje domovine. Pavel je storil še mnogo več: velik del njegovega prizadevanja je bil posvečen našemu narodu z raziskavanjem ljudskega jezika in življenja tistega njegovega dela, ki so si ga prisvajali Madžari in ki j e delno še v mejah njihove države; njegovi prevodi pa so seznanjali na najbolj dovzeten način naše sosede z našimi vrednotami in pripravljali prijateljsko sožitje med obema narodoma. Ni bilo nekaj samoumevnega, da je iz Prekmurja v začetku tega stoletja izšel slavist. V okolju, kjer domače besede ni negovala šola, ne javno živ- ljenje, marveč le skromen tisk v narečju, je mogla vzbuditi in hraniti zavest pripadnosti k slovenski skupnosti le redka tiskana knjižna beseda, prebu- jena družina, ki je dala pet izobražencev, vzgojenih večinoma na Sloven- skem in za vzgojitelje, ter domači župnik, pisatelj Jožef Borovnjak, ki je imel stike s Fr. Simoničem, K. Glaserjem in A- Trstenjakom. Avgust Pavel se je naredil 28. avgusta 1886 na Cankovi blizu Radgone, očetu kmetu in krojaču. Nižjo gimnazijo je obiskoval v Monoštru, višjo je odlično dovršil v Szombathelyu. Kot višješolec j e bral slovenske knjige, časnike in časopise, tako da se j e odločil za študij hungaristike in latinščine kot krušnih strok, slavistike pa iz posebne ljubezni do vsega domačega. Naj- ljubša profesorja iz prvih strok sta mu bila na peštanski univerzi ogrski literarni zgodovinar Frigyes Riedl in komparativist Lajos Katona, ki je bil tudi organizator in teoretik madžarske etnografije. S slavistom Oskarjem Asbothom pa sta bila kmalu sodelavca in prijatelja. Pri njem — večkrat edini slušatelj — se j e odlično naučil srbohrvaščine, ruščine in poljščine. Po diplomi je služboval v Budimpešti, Tordi na Erdeljskcm in v Dombovâru do vojne, ko je bil težko ranjen v nogo, tako da je ostal invalid. 2e 1914 ga je peštarieka fil. fakulteta izvolila za profesorja na katedri za srbohrvaščino, toda ministru j e bil premlad. Po vojni je bil zaradi javnega dela in Advje - vega kulta v šoli med republikansko vlado ter zaradi pozivov v Slovenijo v zaporni preiskavi in premeščen v Szombathely. Dne 16. novembra 1920 mu je dekan Ivan Prijatelj sporočil vabilo filozofske fakultete v Ljubljani, naj pride za privatnega docenta za severna slovenska narečja s posebnim ozirom na prekmurščino in južnoslovansko-madžarske kulturne stike — toda prevzeti bi moral mesto suplenta na realki. Zaradi družine takih pogojev ni mogel sprejeti in tudi drugih vabil v Slovenijo ne. Prav tedaj je umrl tudi Asboth, toda okolnosti tedanjega Pavlovega življenja so odločile v prid Me- lichu. Stolico za srbohrvaščino pa je pozneje dobil brezpomembni publicist Bajza. Tudi čez leta, ko so nameščali nove slaviste, «o jugoslovanstva osum- ljenega Pavla dosledno prezirali, čeprav so s tem onemogočili znanstveni razmah njemu, škodovali pa stroki. Šele pod vplivom navideznega politič- nega zbliževanja med obema državama sta ga povabili univerzi v Kolozsvâru in Szegedu kot privutnega docenta za južnoslovanske jezike in književnosti. Odločil se j e za zadnjo, kjer so ga izvolili 6. februarja 1941, toda zaradi vojne je mogel le malo predavati. Ker se znanstvenemu delu v tuji provinci skoraj ni mogel posvečati, si je našla njegova delavnost izven šole razna torišča. Preko vodstva muzejske knjižnice je prišel do vodstva župunijskega muzeja, ju pomembno izpopolnil; leta 1933 pričel izdajati dvomesečnik Folia Sabariensia — Vasi szemle, po- zneje Dunantuli szemle (Prekdonavski obzornik), domoznansko glasilo, ki mu je pridobil ugled in sodelavce po vsej državi, pa mu skrbel z velikimi orga- nizacijskimi sposobnostmi tudi za gmotno osnovo. Kako je bil s tem in osta- lim delom v raznih društvih osrednja osebnost v mestu, dokazuje tudi to, da je po vojni postal predsednik svobodnih prosvetnih sindikatov. Saj se Pavel tudi med vojno ni dal vpreči v šovinistične namene madžarske oblasti z za- sedenim Prekmurjem. Kljub temu pa v osvobojeni domovini, kamor si je tako želel, zopet ni bilo zanj mesta, tako da j e našel svoj prerani grob v Szombathelyu, kjer j e umrl 2. januarja 1946. Pavel je družil v sebi umetnika, znanstvenika in praktika. Čeprav je pesnil že kot visokošolec v madžarščini in prekmurskem narečju, je šele v 45. letu pričel objavljati svoje madžarske pesmi, ki jih je zbral v zbirkah »Vak vülgy ölen igy zsolozsnmzok« (1933, Tako pojem psalme v objemu slepe doline) in »Felgyiijtott erdö« (Zažgani gozd, 1936). Ta poezija človečanskega protesta proti sodobnim nasprotjem in klica po lepšem življenju, odeta v samonikel in krepak, izviren izraz, je vzbudila veliko priznanje. Svojo si jajno umetniško besedo pa je postavil tudi v službo posredovanja umetniških vred- not s prevodi srbohrvaških ljudskih pesmi in slovenskih pesnikov (Gregorčiča, Jenka, Aškerca, Sardenka, Župančiča, Meška), zlasti pa naših pripovednikov (Levstik, Martin Krpan; Prežihov Voranc, Boj na požiravniku), med njimi v prvi vrsti Ivana Cankarja več črtic in povesti Na klancu (A szegénysoron, 1941), Hlapec Jernej in njegova pravica (Jernej ezolgalegény es az ö igazsâga, 1937). Potepuh Marko in Kralj Matjaž (Mihaszna Marko és Mâtvâs kirâly, 1937) v madžarščino. Srce ga je pa vselej vleklo najmočneje k lepim začetkom njegovega slo- venističnega raziskavanja. Za diplomsko delo je pisal o madžarskih tujkah v prekmurščini in ob diplomi mu je Madžarska akademija znanosti natisnila nagrajeno »Glasoslovje slovenskega cankovskega narečja« (A vashidegkuti szlovén nyelvjârâs hangtana, Budapest 1909, str. 148), prvi in edini zvezek zbirke »Slovanska narečja na Madžarskem«. Delo je leta 1913 predložil kot doktorsko disertacijo. V uvodu (prevod: Fr. Sobočan, Slovan 1911; V.Novak, Slovenska krajina 1935) je orisal pokrajinske in govorne skupine prekmur- škili Slovencev, v obsežnejšem delu (str. 7—92) obravnava vokalizem, v drugem pa konzonantizem (93—139). Snov je razdelil po današnjem stanju glasovnih refleksov, izhaja pa iz stcsl. glasov in podaja njih zastopstvo v prekmurščini z množico primerov iz živega jezika, ostalih prekmurskih govorov in literar- nih spomenikov, s pregovori, verzi, primerja pa jih s knjižnimi oblikami po Pleteršniku in z drugimi slovanskimi jeziki. Pomen Pavlove razprave, ki je prva sistematično prikazala vsaj dei prekmurskega narečja, so priznali M. Murko v LZ 1912, Skrabec v Cvetju 28, zv. 4, Ramovš v AfsPII 37. Asbôth j o napisal o delu 14 strani poročila v Nyelvtudomânyu III, v Roczn'iku slawi- stycznem III pa je podal v nemščini 27 strani izvlečka iz dela, da bi omogočil slovenisitom njeno uinevanje in ga opremil s priznalnimi izrazi. Naslednji lingvistični spis je izšel iz kritičnega odnosa do tedanje prek- murske publicistike: Jezik najnovejše prekmurske književnosti (A legiijabb vend irodalom nyelve, Nyelvtudomûny VI, 1916—1918, 1—27, 102—116). Važno je, da je tu Pavel pribil enotnost prekmurskega narečja s slovenščino, kar je zastopal tudi med okupacijo v nasprotju z madžarskim uradnim naziranjem. V razpravi je pokazal razliko med živim jezikom in pisanimi oblikami ter v 27 točkah povzel oznako narečja. — V isti reviji je objavil »Prekmursko zbirko tekstov in zgodovino dosedanjega zbiranja« (Vend szöveggyüjtemeny s az eddigi gyùjtések tiirténete, Nyelvtudomâny VI, 161—187, 263—282), kjer j e prvič v naši dialektologiji in etnografiji v res zanesljivi fonetični tran- skripciji objavil štiri pravljice iz domačega kraja z madžarskim prevodom in lingvistično razlago. V uvodu je ocenil podobno delo Stevana Kiiharja v ČZN 1910—1914. Prav v zvezi s tem spisom je na osnovi Kiiharjevega gradiva na- pisal razpravo »Jezik Markov«, t. j. južnega Prekmurja, ki je pa ostala v roko- pisu. Razen nekaj ocen in drobnih člankov Pavel ni objavil več razprav o prekmurščini, čeprav j e do konca zbiral gradivo in zapustil 1500 strani roko- pisa. Pač pa j e podal mnogo dragocenega gradiva o jeziku tudi v raznih etnografskih spisih, posebno iz govora Slovenskega Porabja. — Napisal je tudi rusko slovnico, katere pa je izšel le I. del (Orosz nyelvtan 1916). Avgust Pavel je družil v sebi redke lastnosti eksaktnega lingvista in literarnega zgodovinarja, etnografa ter pesnika. Ze od začetka se je posvečal južnoslovanskemu ljudskemu pesništvu. V razpravi »Sorodstvo pravljice o Orfeju v južnoslovanskem ljudskem pesništvu« (Az Orpheus-moncla rokonai a délszlâv népkôltészetben, Ethnographie 1909, 321—340) primerja predvsem slovenske ljudske pesmi z motivom godca pred peklom z antičnim gradivom. V študiji »Južnoslovanski viri pripovedke o Bankojevi hčeri« (A Banko le- ânyârôl szôlô széphistôria délszlâv forrâsai, Egyetemes Philolôgiai Küzlöny 1913, 104—112) je dognal, po katerih srbohrvatskih ljudskih pesmih je ne- znanec priredil srednjeveško madžarsko pripovedko. — Svoje najljubše lite- rarne snovi se j e prvič lotil v spisu »Hunyadijci v južnoslovanskem ljudskem pesništvu« (A Ilunyadiak a délszlâv népkôltészetben, Vasvârm. és Szombathely v. Kultûregy. II. Évkônyve 1926, 111—124), v katerem je načel za Madžare posebno mikavno raziskavanje o Kralju Matjažu. Poleg prekmurske dialekto- logije si je postavil delo o tem problemu za drugi življenjski cilj, toda objavil j e le še nastopno predavanje »Kralj Matjaž v slovenskem ljudskem izročilu in literaturi« (Mâtyâs kirâly a szlovén nôphagyomânyban és irodalomban, Sorsunk 1941, 197—202), zapustil pa je do 500 strani rokopisnega gradiva о predmetu. Poleg manjših zapiskov sta posebno pomembni dve etnografski razpravi, ki nam odkrivata tako malo poznano Slovensko Porabje. V prvi »Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev« (prevod podpisanega v Etnologu IV, 1931, str. 125—145, — Nyilttüzhelyü konylmk a hazai szlovénoknâl. Ertesitö- Népélet 1927, 129—144) je z vso toplino opisal domove najsevernejših sloven- skih vasi z obilno nomenklaturo in slikovnim gradivom. — V drugi »Lov na brinjevke v Prekmurju in v örsegu« (Rigaszâs a Vendvidcken és az Ôrségen, Néprajzi Értesitô 1942, 141—163) je podal velik del besedila tudi v porabskem narečju, v fonetičnem zapisu. — Pavel je napisal več razprav tudi o etno- grafiji pokrajine ôrség, ki meji na Prekmurje. Pomen Pavlovega dela moramo razumeti le, če se poglobimo v njegovo kulturnopolitično ozadje. Prav tako pa moremo razumeti — z velikim obžalo- vanjem — tudi premnoge njegove nedokončane načrte iz tragičnih razmer, v katere ga je vklepala usoda. Ne le s prevodi iz slovenščine in srbohrvaščine v madžarščino, tudi z. mnogimi poročili in ocenami o južnoslovanskih vprašanjih v madžarskih re- vijah je storil veliko uslugo na obeh straneh. S tega področja je treba posebej omeniti spis »Ungarn und die Slovenen« (Ungarn und die Nachbarvölker, 1943, 123—140), v katerem je orisal kulturne vezi in stike med nami. Kakor nam je v ponos ugled in ljubezen, ki ga uživata Pavlov spomin in njegovo delo med Madžari, tako nam tudi ostaja dolžnost, njegovo delo spo- znavati, pravično vrednotiti in nadaljevati. _ , . „ ,T , Vilko Novak