lAst
V pol i k £9. Rožnika cveta
1849.
tv.fn„Sil0Verjja iZ!.'^ Vsa^' ted", dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold , za polleta 3 cold in V 1 gohl , za en<f kvatre 2 ^old Cel°ietn° P°8,,JanJe	V LJUblJa"' 86	V.	P" pošti pošiljano ženijo J? SlihVffii.
Povabilo na narocbo Slovenije.
S tekočim mescam se doverši naročilo na pervo polovico letašnje Slovenije, za to se vljudno povabijo vsi dozdanji gg. prijemniki našiga časopisa, kakor tudi drugi prijatli politiškiga razvitja Slovencov, ki bi pristopiti mislih, naj svojo naročbo ob času, narpozneje do konca tega mesca, pri založniku in razpošiljavcu napovedati blagovolijo.
Polletno plačilo za Slovenijo, če se po pošti dobiva, znese 4 gold., za ene kvatre 2 gold. Ako se pa iz založnice v Ljubljani jemlje, se plača za pol leta S gold, in pol, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Z« polletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajta še 15 kr.
Vsaka cesarska poŠta prejema naročilo in denar, in ako se na pismu zaznamva, de so naročivni dnarji (Pranumerationsgelder) v njemu, tudi nič poštnine odrajtati ni treba.
Nove sodniša
po predlogu ministra pravice 8. Rožnika, od Nj. Veličanstva potcrjenim 14. dan Rožnika 1849.
A.	Okrajne sodniša (ali kantonske sodniša).
1.	V kaznovavnih rečeh opravljajo:
1.	Prestopke (majnši važnosti,) za se.
2.	So v pomoč drugim vikšim sodnišam pri preiskovanju važniših pregreškov in hudodelstev.
II. V pravdnih rečeh
1. so sodbiša perve stopnje za: a) pravde ki 500 gold. ne presežejo; b) pravde zavolj najemnih pogodb; c) zavolj motenja posesti; d) zavolj službinih, povračilnih in hranilnih pogodb , med kterim je vikši uradna služba, poselska služba, pomoč zdravnika i.t.d.
2.	v rečeh, za ktere niso perve stopnje sodniša, vonder oskerbljujejo: a) na-prejšne začasne priprave in zagotovilne sredstva, b) ispeljanje eksekucije, c) zemljiške občine bukve, d) opravila kanta ali konkursa, e) prostovoljno sodništvo, kolikor deželnim sodnišam ne gre.
B.	Okrajne zborne sodniša, (Dva sodnika,
en predsednik.)
Nektere posamezne okrajne sodništva, kterim so sprašovani sodniki pridruženi zgol za odpravo in obsojenje pregreškov (prestopkov veči važnosti) na pervi sodniški stopnji.
C.	Deželne sodbiša. (Ko perve stopnje z 2 sodnik, in 1 predsedn.; ko druge stopnje z
4 sodnik, in 1 predsedn.)
I. V kaznovavnih rečeh:
1.	Per v a stopnja: a) V svojimu tesne-jimu okrožju za pregreške, kakor okrajne zborne sodniša; b) kot prisežne sodniša za priseženim možem odločene reči, za ktere tudi preiskavne sodnike volijo.
2.	Druga stopnja čez sklepe sodniš za prestopke (A. I. 1.) in pregreške (B. in C. ,1,1., a.) Kadar so deželne sodniša pregreške na pervi stopnji same obsodile, mora na drugi stopnji njih poseben oddelik soditi.
II. V pravdnih rečeh imajo
1. Na pervi stopnji: a) Spoznanje za mertviga pri ženitvah vnovič; b) ločitev, raz-dertev in spoznanje neveljavnosti zakona; c) oskerbništvo pri zapravljivcih in na pameti bolnih; legitimacije, vsinovljenje (adopcijo) otrok; is-selitev (iz cesarstva) ; d) vničevanje (amortizacijo) deržavljanskih obligacij; e) fideiko-mise; f) v obsežku okrajnih sodniš, ktere so v kraju deželniga, tudi vse reči, ktere ne slišijo ne okrajnim, ne sodnišam sosebnih reči.
2. Na drugi stopnji — presodbo čez sklepe okrajnih sodniš.
D.	Deželne vikši sodniša. (4 sodniki, 1
predsednik.) I. V kaznovavnih rečeh so
1.	tožbine sodniša za hudodela in sklepajo, kteri bodo sojeni od priseženih sodniš. *)
2.	Predsednik vikšiga sodniša odloči predsednike za prisežne sodbe.
II. V pravdnih rečeh:
1.	Brez prepira, so druga stopnja za vse reči, ktere so deželne ali sosebne sodniša na pervi stopni sodile;
2.	v prepiru, so a) tretja stopnja za reči, ktere so bile pri okrajnih sodnišab na pervi, pri deželnih pa na drugi stopnji; b) druga stopnja za reči pri deželnih in sosebnih sodbah na pervi stopnji sojene.
E.	Narvikši sodni in overžeči dvor. (6 sodnikov, 1 predsednik, na Dunaju.)
I.	V kaznovavnih rečeh sodi vničivne pritožbe (tožbe za zverženje) čez razsodbe priseženih mož, ali sodniš za pregreške.
II.	V pravdnih rečeh je tretja stopnja za reči, ktere so pri deželni vikši sodbi na drugi stopnji bile.
F.	Sosebne sodniša so: Kupčijske in menil-ske, morske in gorske (rudarske) sodniša, in
sodniša zastran mnogih davkov. Sodniša za člene cesarske rodovine, in vojaške sodniša obstanejo.	Bučar.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska dežela.
Ljubljana. Narodova straža tega mesta bi bila skorej slavniga svojiga vodja zgubila. Gospod Baumgartner je hotel vodstvo odložiti, straža pak in od nje izvoljeni oskerbniški svetovavci so ga napravili, de ostane. Dovolil je to z dvema pogojama, namreč de straža po poročnikih gospodu deželnimu poglavarju naznani, de vodja ne odstopi, in de se od mnogih stražnikov podpisana prošnja zastran volitve novih oskerbniških svetovavcov dovoli. Oba pogoja sta izpolnjena. Prošnja stražnikov novo volitev želi zgol zavoljo dveh sedanjih svetovavcov, ktera sta, kakor je en glas, s precenjenjem svoje veljave in z neko gospo-darljivostjo stražo žalila.
Svetovavci so zdaj odstopili, in nova volitev bo. Od vsiga tega je bil g. dežel, poglavar grof Wetsersheiinb zvedil, in kar je v tem storil, svest si svojiga nepristraniga postav-Ijenja, moramo tukaj očitno pohvaliti. Po-
#) To se pravi: sodijo , ako ima tožba pred prisežene može priti ali ne.
klical je namreč može mestnjanskiga stanu k sebi in jih prosil, mu golo resnico od teh prigodb razodeti, kar se je tudi zgodilo; bilo mu je vse po pravici in odkrito povedano, koliko de k pokoju in spravi mesta in straže pripo-maga. V enacih prepirih je naš vredni gosp. dežel, poglavar tudi lansko leto može iz naroda za svet poprašoval, in tako pokazal, de želi občne potrebe v resnici, ne pak iz laž-njivih, na koristoljubje opertih, pripovedk dobro znanih starokopitnežev spoznavati. •—
Nekterim in zlo gosposkim se za malo zdi, de se prošnja zavolj oskerbniških svetovavcov izpolniti ima, ker je večidel od delav-cov iz brega, Krakovcov, podpisana. Pra-šamo te gospode, ki svojo vrednost toliko precenjujejo, ako imajo tisti Krakovci, ki z njimi službo straže opravljati smejo in morajo, tudi pravico v stražnih rečeh kaj govoriti, ali ne? Kaj bi bilo, ako bi se takim visokostim po njihovo povračovati jelo ? Naj pomislijo na izrek pošteniga mestnjana v ti reči: „Bazločik mestnjana (burgarja) od uradnika je ta, de mestnjan vpisnik davka, uradnik pa plačivni list ima."
Narodska straža je prevzela nar veči del straž v mestu zavoljo odhoda vojšakov, in za to pohvalo od gosp. generala dobila. —z.
# Škofje na Dunaj i zbrani, ki so pre-tečeno nedeljo v stolni cerkvi sv. Štefana zahvalno mašo obhajali, so vsiga vkup 60 sej imeli. Preden so se razšli, so iz sebe odbor izvolili, kteri ima dopise od ministerstva prejemati in vse začete opravila dokončati. V ta odbor so bili zvoljeni kardinal in nadškof Solnograški, častiti škofje Ljubljanski, Bern-ski, Sekavski in škof cesarskih armad. Vender tudi ti škofje niso na Dunaji ostali, ker se bodo po pismih lahko med seboj zastopili. Ljubljanski škof so pretečeni petek po noči ob enajstih domu prišli. Častni gospodje ko-rarji in nekej drugih gospodov jim je šlo čez Černuški most do Oblaka na-proti. — V nedeljo teden bo v Ljubljani birma. Potem bodo šli naš milostljivi škof birmat na Dolensko, in potlej tudi na Notrajnsko.
Prihodnjo nedeljo bota dva pastirska lista razglašena, ki jih je častiti zbor škofov na avstrijansko duhovšino in na katolško ljudstvo spisal.	(Zgod. Dan.)
Zadnje Novice prineso naslednji važni odgovor vredništva:
Vaš dopis, častiti gospod! zastran »zamaknjene na Janež ki Gori" smo prejeli, pa nam ne boste zamerili, de ga ne denemo v „Novice", ker se s takimi praznimi rečmi ne moremo pečati. De 14 let staro dekle ni goljufica, kakor je po mnogih skušnjah več
tacih zamaknjenih, Vam hočemo verjeti, — de pa nič druziga ni, kakor bolna reva, klen se v magnetiskim spanji mnoge reči sanjajo, to nam pa morate Vi verjeti. Vsi če ravno čudni prikazki, ktere ste nam popisali, so taki, kakoršni so večidel pri vsih tacih zamaknjenih, in nam poterdijo njeno bolezin pod močjo živalskiga magnetizma Kdor pozna lastnost človeških čutnic (Ner-ven) v zdravim in bolnim stanu, — kdor pozna neizrečeno moč elektro-magnetizma, ta ne bo podlagal takim prikazkim nobenih svetih in čudežnih reči, ktere si le lahkoverni ljudje domišljujejo in ktere so v nekdajnih tam-nih časih toliko bolj verjeli, kolikor manj je bila moč elektro-magnetizma znana. Ce bi bil kdo nekdaj ljudem pripovedoval, de zamore iz Ljubljane na Dunaj v eni sekund kakšno oznanilo poslati, bi ga bili ljudje ali kot širokoustnika spodili, ali pa mu čudodelno moč pripisovali — in dandanašnji letajo oznanila iz Laškiga na Dunaj in kamor koli bodi v malo sekundah ali trenutjih semtertje po telegrafu , kteriga poleg železnice vidimo! Čuda božje res vidimo, kamor koli se obernemo, in vsaka travica je polna časti Vsigamogočniga, t- ali kdor veli, de ve, kje je ena duša ali druga rajncih, ali pa koliko svetih maš potrebuje itd. ta je praznoverec, in ni za pra-šati, ne za poslušati, naj si bo babela ali ded" — beremo od „krive vere" v nepre< Ijivih „Drobtincah", ki na dalje ravno tam pravijo, de „ljulka so take zmote na njivi svete vere, ki pšenico dobriga nauka dušijo, de se verje, kar ni nič." Ker skušnja uči, de veči del zamaknjenih so mlade ženske (od starih babic se nič kaj taciga ne sliši), že to očitno kaže, de posebni naklon v magnetiško spanje in sanjanje izvira 1) iz preobčutljivih bolnih čutnic (krankhaften Nerven), 2) iz na eno ali drugo vižo razbeljene domišlije (er-hitzter Phantasie durcli Vorstellungen aller Art, auch moralischer), ktera človeka dosti krat tako zmeša, de clo obnori, in de mu vedno ali nebeške reči ali pa peklenske pošasti po glavi blodijo, kar zdravniki „demo-nomania" imenujejo, in 3) iz ali pervikrat zbujenih ali sicer zdraženih telesnih organov, kterih pa tukej posebno imenovati nočemo.
Z osebami tacih lastnost zamore zvedeni magnetikar storiti, kar koli hoče, de se po-slušavci in gledavci zares čudijo, — pa tudi brez magnetikarja se čudovito obnašajo, dokler ta bolezin terpi. Vsak sam lahko spozna, de so v tacih okoljšinah golufii vrata široko odperte, čeravno nočemo reči, de bi bila vselej goljufija vmes; bolezen in magnetizem sta pa vselej. — Še enkrat bodi rečeno: kdor ima dolžnost v ti reči storiti, kar gre, naj jo izpolne!
Celovec 22. Junija 1849. Sedaj že vemo, zakaj nekteri gospodi napredovanje slovenščine na vso moč zaverajo, zakaj Slovence, za srečo ino slavo svojega poniževa-nega ino potlačenega naroda plamteče gospode, sovražijo ino čertijo; zakaj novih slovenski! bukvic in slovenskih predpisov v šole vpeljati ne dovoljijo, če je ravno tako ravnanje zoper najnovejši postave deržavne ino duhovne oblasti ; sedaj že vemo, kdo je tega kriv. Pri Jan. Leonu v Celovcu je na svitlo prišla ^Apostolska hrana, bogoljubnim dušam dana." „Pi-sal Anton Slomšek, nekdajni nadfajmošter v Vogenici." Vsi, vsi smo to delo težko pričakovali , in drugi in tretji del želno pričakujemo; saj hvala ino slava gosp. spisatelja doni po vsih slavjanskih deželah, mestih ino vesih. Hitro je torej gosp. založnik pervi del razposlal na vse strani.
Kaj se zgodi? Neki tedni od tečejo, kar pridejo te knjige nazaj od nekterih gospodov s tem opomenam: „škoda, škoda, da tih bukev vpotrebovati ne moremo; slavno znan je njih gosp. spisatel; prav koristne morajo biti tudi njegove bukve; pa škoda, da niso natiskane v starim pravopisu, tih novih čerk s
tistmi klukami ino rogli mi ne poznamo, mi jih brati ne znamo, — toraj jih imate nazaj!
—	Bog pomagaj! 16 do 20 let smo po šolah klope glodali, sedaj pa še brati ne znamo svojim maternim jeziku! O gore pokrite nas hribi zasujte nas! „Materni jezik je na dražji dota, ki smo jo od svojih starih za dobili; skerbno smo ga dolžni ohraniti olepšati. Človeški jezik je talent, kate riga je nam Gospod nebes ino zemlje izročil de bi z njim barantali, ino veliko dobička sto rili. Kdor svoj matern slovenski jezik pozabi malopridno svoj talent zakople; Bog bo enkrat tirjal, ino vsi zaničevavci svojiga po šteniga jezika bojo v vunajno temo potisnen Oj ljubi, lep ino pošten slovenski materni jezik! z katerim sim pervič svojo ljubezniv mamo ino dobriga ateja klical, v katerim so me moja mati učili Boga spoznati, v kte rim sim pervobart svojiga stvarnika časti
—	tebe hočem kakor nar drajši spomin svo jih rajnih starejšev hvaležno spoštovati ino ohraniti, za tvojo čast ino lepoto, po pameti kolikor premorem, oskerbeti, v slovenjem je ziku do svoje posledne ure Boga nar rajši hvaliti; v slovenjim jeziku moje ljube brate ino sestre, Slovence nar rajši učiti, ino že lini, kakor hvaležen sin moje ljube matere de kakor je moja perva beseda slovenj bla, naj tudi moja poslednja beseda slo venja bo. — Tudi vsak pošten Slovenc ravno to želi, mislim, da želite ravno to tudi vi." — Te mile besede, vzete iz Drobtinc leta 1849 str, 7; vzete iz pridge povedane v Možburzu na Koroškim binkoštni pondelik leta 1838 naj globoko sežejo v serca vsih terdovratnih Nemškutarjev, da ne dirajo grozovitno ino neusmiljeno v blago serce svoje matere Slo venije! Gospodi! zdramite se, poprimite se slovenščine: posebno se obernemo na gospode duhovnike, ktere Slavjani že od nekdaj čislajo ino radi poslušajo. Celi slavjanski narod se gible: ozrimo se proti severju ali jugu: vse živi, vse se gible, vse kliči: „Naprej
naprej !" Kedar pa slepec slepca vodi, oba v jamo padeta. Duhovni pastiri, lep in visok je vaš poklic: svoje drage ovčice časno ino večno srečne storili.
Posebna skerb vsakega vlastenca mora bili, napraviti dobrovredjeno, narodno učiv-nico, oživljeno ino nadehnjeno od slovenskega duha. Pa slovenske učivnice imajo dosti sov ražnikov, med temi so nekteri, ki pravijo, da slovenska mladina se mora po nemško učiti, ilj kar se slovenskim fantam, ki se pošlejo v mesta na višji nemške šole, težko godi, ino slabo napredujejo. Alj je to mar res? Dva fanta terdo slovenska sta šla lani v Celovško nemško šolo; prišla sta z Tinj , ino stopila v pervo klaso. Lani je bil eden izmed ju drugi med pohvaljenimi, in uni pa peti; letaš sta bla oba perva, vsaki v svojim oddelku (Ab theilung). Nista znala nemške besedice, sta bornega stanu, sta od nekdaj potlačenega slovenskega roda; — in vendar kak slavni na-predak! Ljubi moji! slovenski otročiči imajo dobre, bistroumne glavice; in kdor po slovensko brati, pisali, rajtati, keršanski nauk, svete zgodbe itd. zna, se nad nemškim ne bo dolgo spodtikoval; kmalo pojde, ko bi orehe grizel. —
Z slovenščino bo na Koroškim gola resnica. ltavno sedaj se počnejo priprave, da bi se hitro in lehko srenska postava vpeljala. Vaš občnoljubleni začasni deželni poglavar si je oskerbel slovenske imena kantonov in srenj, mest, tergov in vesi; izkazi ino spiski bojo napravljeni v slovenskim jeziku, tiste rubrike: „število ljudstva," „obsega zemljiša" itd. se bojo napisale po slovensko; vsi razglasi zastran vpeljanja srenske postave so se že poslovenili, ja clo je blo slišati, da se bojo v slovenske kantone samo slovenski razglasi poslali, to sem pa sam vidil, da so slovenski rasglasi posebej natisnjeni, ne tako kot po-
prej na eni strani nemško, na uni slovensko.
Bomo že zbarali, kaj in kako bo; rad bi pa dro vidil, kako stermo bojo neki gospodi dozdaj zanemarene ino zasramovane slovenske čerke gledali, in svoj jezik, s kterim so slovenščino dostikrat nehvaležno černili; mirno in tiho za zobmi deržali. Kaj bojo počeli? boje se mar slovenske slovnice poprijeli ali si nemške službe pojiskali; Bog jim daj srečo; mi imamo že dovolj takih uradnikov, ki slovenski jezik popolnama zastopijo, po slovensko vradovati zamorejo, in slovenski narod častijo in ljubijo. Dobro jih poznamo. Slava, naj perva slava in hvala našemu deželnemu poglavarju, ki se enakopravnosti vsih narodov tako zvesto ino ljudomilo derži; Slava našemu baronu Šlojšniku! ■—
Ljuba Slovenija! ravno sedaj se začne naročba za drugo poletje 1849.
Mislim, da bi ti vsim vlastencem prav lepo postregla, ako bi svoje naročnike očitno oznanila ob svojim času, ne treba vse po imenu , ampak dovolj je, ako poveš „število naročnikov," „kraje, ker jih je naj več, ali naj manj," „iz kterega stanu jih je naj več, ali naj manj." itd. Vsaki rad pozna svoje pri-jatele, v kterih sercih enako čutje planiti, vsaki se rad ino vesel oberne proti tistemu kraju ali dolini, kjer enaki duh živi. Zato prosimo, povejte nam to po priložnosti!
And. Einšpiler.
Celovec 24. Junija 1849. Kar sim bil unobart pisal, je res: na slovenske kraje so se razglasi poslali samo v slovenskim jeziku, nekteri nemški so se pridjali. Čujte, kaj se zgodi tukaj v Celovcu. Tukajšni mestni magistrat je po nalogu deželniga poglavarstva za srenjske župane mestne okolice nemškim razglašam priložižil tudi slovenske. Kmalo pridejo 3 ali 4 odborniki neke srenje, prinesejo slovenske razglase nazaj, rekoč: „Takih nam ni treba pošilati, mi jih ne za-slopimo, jih brati ne znamo." To je bla voda na nemški mlin, se ve, da je sedaj Celovška okolica terdo nemška! Ali je to res, zakaj se pa v mestu pri sv. Duhu, v št. Rupertu, v št. Martnu, v št. Jurju izključljivo slovensko pridga, zakaj se v celi okolici doma le slovensko govori; zakaj se najde dosti ljudi, ki nemško še ne zastopijo? Mi se iz tega vse nekaj druziga učimo. Okolica Celovška mora vendar slovenska biti, ker deželno poglavarstvo in mestni magistrat za dobro in potrebno spoznata, slovenske razglase zraven nemških poslati. Okolica Celovška bo mende samostojna srenja: toraj morajo gosp. uradniki po-jolnoma slovensko znati. Da pa Slovenci okolj Celovca bolj nemško brati, kot slovensko, ja slovensko clo nič ne znajo, to se le tisli mora čudili, ki misli, da Slovenci že visoko učeni ino izobraženi iz nebes padajo. Kako bo človek slovensko bral, ki nikolj slovenske čerke vidil ni; kako bo zastopil besed, kterih še nikolj slišal ni? Postavim: „srenja" (die Ge-meinde) „srenjčan"(Gemeindeglied) „srenjstvo" Gemeindewesen) „srenjstvenik" (Gemeinde-biirger), „srenjstvenost" (Angehorigkeit zur Gemeinde). Temu se pomagati ne da drugači ot ali po čudnovitemu razsvetlenju ali po obširnejši omiki slovenskega naroda. Ker pa saj tukaj na Koroškim dosihmal od čudežev ni nič slišati ali čutiti, moramo se tudi pri Slovencih že koj naravnega pota deržati, pa se ve, da bolj zvesto ino marljivo. Tri reči so torej neobhodno potrebne: omika prostega ljudstva, omika ino še enkrat omika. Starega medveda je pa nemogoče rajat učiti; zato je naše upanje le naša slovenska od božje previdnosti z mnogoverstnimi darmi obdarovana mladina. "Dajte nam toraj po enakopravnosti
osnovane učivnice, dajte nove za novo dobo in nove stvari sostavljene bukve; dajte nam šolsko svetovavstvo, pa ne samo za Nemce, temuč tudi za Slovence; dajte za vse Slovence eno šolsko svetovavstvo ! —
Kaj pa je za ta čas z rasglasi storiti? Nekteri mislijo le samo nemške izpošilati; alj
kaj reče enakopravnost vsim narodam zagotovljena? Drugi pravijo, da bi blo najmodrejši, nemške razglase posloveniti v koroškim (T narečju, in na uni strani pristaviti tudi nemško ali književno — slovensko; alj kaj bo vse to pomagalo, ki ljudi slovensko brati ne znajo. Po moji misli bi blo naj modrejši natiskovati razglase na eni strani nemško, na uni pa književno — slovensko; zraven pa skerbeti ino bistro gledati, da se slovenski jezik v šolali povzdigne na tisto visoko stopnjo, ktera mu po postavi ino pravici gre. — Kdor kej boljšega ali modrejšega ve, je lepo prošen to ra-zodeti! —
V kratkim bo tukaj pri gosp. Jan. Leonu na svitlo prišel tretji natis od knjige: „Živle-nja srečen pot." Vsim mladenčem se te bukve ne zamorejo dosti priporočiti. Dva perva natisa sta tiskana v starim pravopisu; tretji natis bo izhajal v novim pravopisu. Ni dolgo, kar so nekteri gospodi, ki v novim pravopisu citati ne znajo, ino tudi časa nimajo, se nekih 5 ali 6 čerk naučiti, gosp. Jan. Leonu ^Apostolsko hrano" nazaj poslali zavolj tega, ki je tiskana v novim pravopisu; in sedaj vender, ne gledavši na kak groš, spoznavši veliko korist in potrebo novega pravopisa, novo knjigo natisniti da v novim pravopisu: živio gosp. Živio pervi slovenski knjiko — tiskar ino kupec! —r
Nekaj se nam prav čudno zdi. Slovenija prinese zostavke ino novice iz vsih krajev: iz Štajerskega, Goriškega, Koroškega itd. le samo od Krajnskiga v Sloveniji skoraj ni duha ni sluha. Slovenci na Krajnskim v sercu Slovenije, alj spite? alj se clo nič imenitnega ne prigodi; alj je mar greh, v politiški časopis kak sostavek napisati? Kedar se vzigne vihar na morju, ladjarji ne smejo spati; kedar hiša gori, ne smemo rok križama deržati. Gospodi, ki ste lani tako lepo, iskreno ino ganljivo pisali, ne zakopovajte svojih bogatih zakladov, temuč razdelite jih blagomilo med svoje slovenske brate; sejte, trebite, polijajte, da bode veselo zelenela ino cvetela naša ljuba lipa slovenska. Na noge brati! primite za peresa! „Vi-ribus unitis"! „Luceat Iux vestra"!
And. Einspieler.
Iz Gradca. Vesele domorodne kresnice.
Na enkrat dobim ino slišim več milih glasov, ki mi serce lepo razveselijo. Včeraj zvem od možaka, kteri je sam temu priča, da so 12. tega mesca poglavar Mariborskiga okroga v Bilštanski grad niže Radgone prišli, da bi prihodne občine vravnali. Popra-šavši, nazočih 60 kmetov, jeli nemški znajo, dobijo odgovor, da jih le 5 nekaj bolj nemški zastopi, drugi pak malo ali nič. Na to začnejo g. poglavar mahom vse stvari po slovensko pogovarjati ino sicer tak gladko, za-stopno ino razločno, da se vsi nazoči veselo začudijo. Tudi uni slovenski sostavek iz rokodelskih ino kmetij, novic, ki vekše občine priporočuje, so njim tak lepo prebrali, da ne more boljše ino lepše. Nazoče to močno veseli z ene strani zato, da so tak hitro ino lahko vse v svojim domačem jeziku razumeli, drugič zato, da si oporni uradniki na lepem izgledu svojega p. n. g. poglavarja zgledajo kako se mora ustavna pravica častiti. Zdaj se njim ne velja več zgovarjati! — Ali v dvema bližnima gradoma poglavar niso slovenski govorili — zakaj ne? Berž čas so kmetje rekli , da vekši del nemški vejo — ali so se z nemškoj besedoj zadovolili, ker ne vejo, da po novim redu že zdaj imajo pravico do slovenske. Zakaj postava reče, da se že zdaj le tistem mora slovenski odgovor ino odpis itd. dati, kteri to od svoje gosposke terjajo. Slovenci! gospoda vam bode tedaj po domače govorila ino pisala, ako si tak prosite in tirjate!
Druga vesela kresnica, ki mi je oko v tih oblačnih nočeli in dnevih nekaj razjasnila je, da so naš presvitli Cesar hrovaške poslanike, ki so pred 4 tedni pri njih bili, po slav-
janske m poslovili, njim pri odhodu rekoč: Živio moj verni ban J elačič! Živio moj junaški verni narod Hrovaški!! Cesarjev oče so izversten Slavjan. Kader so koli poprej v zlato Prago prišli, so se vsikdar v češko gledišče podali, ino kaže se, da tudi mladi cesar prav dobro Slavjanski razumijo! To je drugi dokaz, kako se ima jednakoprav-nost častiti začeti. Nemške novine, ktere to pravijo, nič ne povejo, da so presvitli cesar po hrovaški govorili, časten spomin Cesarjev na slavnega bana Jelačiča pa čisto za-molčijo. Kaj ga niso zvedle?!! Nam pa za istino tih reči jamči svedok, ki je bil sam nazoči.
3.	Tukajšno deželsko poglavarstvo je dobilo višji ukaz, da mora vsako prihodno šolno sve-dočtvo (Zeugniss) čres slovenski jezik 3 rede zaderžati: Pervi spriča, kako je učene v slovnici izurjen; drugi, kako je v sostavkih ali slogu (Stylu) vajen; tretji, kako mu slovenska beseda teče. — Novi veseli dokaz, da slovensko jezikoslovno zvedočtvo ne bo samo na videz, temuč da bo jednakopravnost svojo popolno pravico dobila.
4.	Tudi novo osnovana slovensko-štajer-ska školija, kteri bi se tudi sekovski Slavenci pridružili, še ni zgubljena reč. Pri bivši škofovski skupšini na Dunaji ni moglo od te stvari govora biti, ker samo pojedine škofe zadeva ino ne vsili. Ali prihodno pomlad se bodo p. n. g. škofi Solograške nadškolije spet nekdej zošli (v tako zvani provincial koncilium) — ino tedaj bolj domače zadeve pogovarjali. — Zmirom več zrokov našo zedinjenje z Labud-skoj škofijoj podpira ino terja. Verni Ljub-niške (Leoben) škofije, ktero vsaki Graški škof oskerbljujejo, so namreč po lastnem poslaništvu resno prosili ino terjali, da bi se njim lasten škof ali saj lasten občni oskerbnik (General-Vikar) postavili — ino če lo zavoljo potroškov ni mogoče, da bi se popolnoma združili z Graškoj škofijoj, kar se naj bolj lehko zgodi.
Zraven je, ko tak vete, ločitva Slovencov od Graške škofije že več let privoljena ino razpisana od sv. oče papeža ino od pres. Cesarja. Samo na smert pokojnega škofa se je, pre, čakalo. Sliši se, da sedajni novi škof v ločitev Slovencov od svoje škofije tudi privolijo. — Za Labudskega škofa pa bi pri-hodnič še bolj težko bilo na skrajnem kraji prebivati ino pod 2 lastni kronski deželi spadati. To je velika zamuda ino težava v pa-stirsvi. Dušna paša vernih silno tedaj tirja, da se mili pastir bolj v sredino preselijo. —
Zato bratje le pridno ravnajmo pot Gospodu !!
5.	Bil sem včeraj pri visokazasluženem g. predstojniku štajerskih stanov, vse časti ino hvale vrednem, čres 80 let starim sercu, ki dobro slovenski govorejo. Ljubeznivo se dolgo z meno pogovarjajo — tudi od naših domorodnili stvari in mi rečejo: „Tudi jaz sim si kupil eno kratko rusko slovnico, po kateri se v 25 minutah ruski nauči ino vidim, da dosta več ruski vem, ko sem mislil, tak zlo je slovenšini jednako." — Pojdoč domu me drugi vse časti vreden g. grof popraša, po kteri slovnici se nemec naj leži slovenski nauči?
Alj niso to vesele reči?! Glejte, glejte, kak oživela slovenšina oživljuje!! Živkov.
Serijska vojvodiua.
Bavno zvemo iz Zemuna od žalostne prigodbe , ki se je tam 18. t. m. pripetila. Ladja z smodnika m, bombami in raketami za banovo armado (vsega skupej 3009 centov teže) seje iz neznane prilike vneia in v zrak razletela; dva zraven stoječa parobroda sta se tudi od tega vnela in eden („Stadt Debreczin") je čisto, drugi („Komarom") nekaj zgorel. 120 ljudi je ob življenje prišlo. V Zemunu se ni škoda storila. '	(Siidsl. Ztg-)
V
€eska dežela.
Večerni list piše : Na zadnje se bo vender pri nas že davno izrečeni potrebšini zadostilo. Naš neutrudljivi, velikozaslužni H a n k a da na svitlo rusko gramatiko; perve pole so že v natisu. Vse naše sanje so prazne, vse hrepenenje po Slavjanstvu brezkoristno, ako se v resnici k njem' ne obernemo. Znanje vseh slavjanskih jezikov je za vsakiga omikaniga Slavjana neogibljivo potrebno. Zatorej naj se zlasti mladost živo tega predmeta poprime! Slovenski mladenči! tudi Vam ta svet velja!
Narodni Noviny vtegnejo, kakor sam vrednik na znanje da, v kratkim zopet na svitlo priti.
«gerska dežela.
Dunajske novine pišejo :IzHermanstad-ta smo prijeli naslednje verjetne novice od o. t. m.
Hermanstadt in cela saksonska dežela v Erdelju je od madjarske vlade v obsedo djana. Nagla sodba s celo grozovlado gospodari tam. Več kot 20 oseb je že vstreljenih v tem mestu , ki so cesarju zveste bile.
Enake kervave sodnije so tudi v Kron-stadtu, Schassburgu in Klausenburgu. V poslednjim mestu je bil evangelski fajmošter Roth, mesca maja ob glavo djan.
Civilno vlado v Erdelju opravlja neki Se-kler v Klausenburgu, z imenam Sentirany, kterimu je vladni komisar Moses Berde v Her-manstadtu podveržen. Auditor Napoleon Wei-sze je predstojnik nagle sodbe v Herman-stadtu, zloznani grof Haller iz Bele cerkve pa predstojnik Schassburgske nagle sodbe.
General Bem ima vojaško vlado po Erdelju. Ce njega ni, komandira general Zetz, in včasi tudi obrist Todt.
Advokat Pechy je deržavni pravdnik in tožnik pri naglih sodbah. Nekdajni poštni uradnikDobokay je predsednik deželne policije.
Njena poglavitna naloga je premoženje begunov sequestrirati in včasi tudi razprodati,
Ta gosposka daje tudi popotne liste (pose).
Posadka v Hermanstadtu znese okoli 2000 mož z 2 štukama, in v celim Erdelju je komaj 16,000 vojakov, ker je poglavitna Be-m o v a moč v banatu zbrana. Ali Rotlien-(hurmski in Tomoski prehod ali soteska sta dobro od vojašnje oblezena in vterjena.
Puntarji so se večkrat že terdnjave Karl-burgske, kjer se še zmiram cesarsko bandero viha, lotili, so bili pa od neganljiviga poguma te zveste posadke vselej odbiti. V Erdelju derži saksonsko in valaško ljudstvo s cesarjem in le madjarski grozovitosti je pripisati, de se oglasiti ne derznejo.
Visočine od Jalanta-Dave do Feketeto za Klasenburgam so posedene od 20,000 zvestih Valahov, ki imajo orožje in kopje, pod vodstvam Jankula. Oni podpirajo cesarsko posadko v Ivarlsburgu in ji donašajo živeža.
Tudi so že večkrat srečne boje z Madjari imeli. Tako so pri Abrodbanya, ki je pa vse razderta bila, celi bataljon Honvedov pokončali.
Na poti od Klausenburga v Pešto je malo vojašnje, kakor je tudi v Pesti sami vsega komej 2000 mož. Tode novinci prihajajo dan na dan.
- Armada na jugu pod Jelačičam, ki je vse Jugoslavjane s duham edinosti navdal, slavno napreduje. Ban ima glavni stan v Kuli v Bački. Njegovi vojaki so Žombor v oblast dobili in so se dalej k severu nad Teresiopel podali. Pri Žomborii so dobili naši 8 bark in 18 štukov in več tisuč veder vina in druziga živeža. — Od Oseka do Vesprima sta strah in groza Madjare popadla.
Od gornje armade se zve, de tudi varno naprej stopa, in de se sovražnik povsod vmi-kva in sicer proti Blatnim jezeru.
Tudi ruska armada pod Paskievičam, ki se čez Duklo na Ogersko spuša, gre naprej od Eperiesa nezaderžvana, v Cipsi so Busi Madjare že nabili; kmetje pa sprijemajo Buse povsod kot svoje odrešenike in jim po stari severni šegi kruha in soli nasproti prinašajo.
Časopis „Bukovina" prinese nektere novice iz Erdelja , po kterih se sosebno valaski vodja Jankul hrabro obnaša, on je v Erdelju strah Madjarov, in njim nikjer miru ne da, brez de bi se v veliki boj podati hotel. Pre-tečeni mesec je clo iz Klausenburga vojskine priprave in živeža odnesel in zlasti 2 čredi živine, kteri je zvesti Karlburgski terdnjavi pripeljal. —
Iz Valahie so se Iiusi 12. in 13. vzdignili proti Erdelju.
„Presse" poda vodila, ktere je minister-sterstvo c. komisarjem na Ogerskim za njih ravnanje izročilo; zlo nas veseli, de zamoremo reči, de jim je v tem sosebno enakopravnost vseh narodov v vseh zadevah živo priporočena.
Ptuje dežele.
Nemška. Prusi pod vodstvam pruskiga kraljeviča tudi v Badenskim dobro napredujejo", mesto Manheim in Heidelberg so že posedli. Naša vlada je poklicala austrijanske poslance (11), ki se še ostanka Frankobrodskiga zbora derže, nazaj v damovino, ako nočejo za nepostavne izselnike razglašeni in kaznjeni biti.
'Laška. Do 19. t. m. še Francozi Rim-janov premagali niso. —
I e po 1 i t i i k i del.
Pridobitev
ilirskiga predstva čas
L. Sept. Severa.
(Dalje.)
Medtim je Niger svoje vojake skup spravil in pomoč od zaveznih kraljev je prišla. Skorej vsi vzhodni in južni narodi so bili v njegovi vojski nadomestovani. Razun Partia-nov v begu bolj, kakor naskoku nevarnih, o-zroenskih, adiabenskih in drugih vojšakov na svojih ognjevitih konjih, so bili še mavritan-ski lokostrelci, egipčanski, sirianski, gerški in rimski polkovi (legioni) pod njegovo oblastjo; cela antiohijska mladost, ktere pregreha je tudi nekdaj naglost in prenapetost bila, se "je Nigru v službo ponudila in med njegove trume vverstiti dala. S to neizmerno vojsko zapusti Niger Antiohio in gre Severu nasprot. Na reki Isu se vojski srečate in se vtaborivši prenočite.
Tu se razprostira na obeh straneh Isa ob bregu morja lepa široka ravnina, v zgodovini pod imenam isiško polje znana; prijazni hribci jo od strani v podobi poloboda *) obdajajo, odzad pa sterme bele glave snežnikov prot nebu. Obilo potokov in studencov izvirajoč v podgorju, beži šumljaje prot morju, kot de bi biteio to smertonosno polje zapustiti in za res je tisto več potov pozoriše silovitih bojev postalo. Tako se je tu 1. 333 pr. K. Aleksander Vel. z Dariam Kodomanam pobil. Čudno! po preteku 5 vekov si zopet ravni tisti narodi nasprot stoje, v drugič velja in se ravna za dve kroni in poprej in pozneje preganja tista nesreča vzhodne samo s tim malim raz-ločkam, de je Nigra kmalo po tim boju smert po sovražniku zadela, Dari paše le po arbe-ljski bitvi od izdajavca ubit svoji osodi zapadel. še je stala' timčasi na bližnjim berdu Aleksandria, mesto v spomin te zmage sozi-dano,z iz brona vlito podobo glasovitigaMa-cedonca. Zjutra, koso se jele gore od sončnih žarkov rumeniti, zapojejo bojne trobente in rogovi in obedve vojski greste z svojimi vojvodi na čelu v boj. Boriše se polni s trupli mertvih in ranjenih, vode kervave in bližnje morje se ob kraju rudeči. Po dolgim in hudim boju predrejo Iliri sredo (centrum) Ni-grove vojske, ženejo levo stran v morje, kjer žalostno utoni, desno pa pode prot planinam v beg. Velika množica ljudi, ktera je bližnje griče obsedla, priča bit te narodobitve, je bila od razljutenih Ilirov, kteri niso v serdu krivi-ga od nedolžniga razločili, pomahana in 20,000 Nigrovcov je na bojišu mertvih ležalo (194).
Zapazivši Niger, de je bitva zgubljena, zasede konja in spremljen od nekoliko konjikov beži v Antiohio, se tam do poslednjiga pojemljeja branit; ali glas od zgube je že pred njim tje prišel. Ko v mesto prijaha, vidi vse bežati, sliši milo vpitje mater, nevest in vdov, ktere so svoje ranke objokovale, sebe pa n ji— hoviga morivca imenovati — groza ga zgrabi ter zbeži in se skrije v nekim predmestju, pa je bil kmalo od Severovih konjikov najden in ob glavo djan. Tako je končal Niger življenje, mož zastran nekterih lastnost gotovo boljši sreče vreden.
Potim je prišel Sever v Antiohio in je dal vesoljno odpušenje (amnestio) razglasiti; na to se je veliko Nigrovih vojakov is ptujiga povernilo in stopilo v njegovo službo. Že je mislil boj z Nigrovimi zavezniki pričeti, ali oc severja so se gnale goste megle Scitov in so žugale v llirikum ropniti; tam se je sicer nebo tudi brez Severa razjasnilo, v zahodu nasprot se je jelo čedalje bolj mračiti.
Čast. bravci nam ne bodo zamerili, če se v zgodovini, de vzhodno vojevanje dokončamo , poldrugo leto prestopimo in razdjanje mesta Bizanca, ktero je skorej 3 leta Iliram kljubo valo, letu opomnimo.
Bizanc čas jonskih preselovanj (I. 800 pr. K.) od gerkov sozidan je v teku stoletij kot barve kameleon, svojo vlado spreminjiil, dokler Rimljanam v roke ne pride. Po svojim vedno spomladanskim nebu, rodovitni okolici, priročnim ležaju na pretoku dvojniga morja, posebno pa svojim izverstnim pristanišu, kte-rimu ga ni Evropi para, si je to mesto tako opomoglo, de je bilo za Aleksandrio v Egiptu
*) Ilalbkreis.
skorej nar imenitniši tergoviše v rimskim cesarstvu. Visoko ozidje iz velikih četverovo-glastih kamenov tako umetno zloženo, kakor de ti bi bilo iz ene same skale izraslo, veličastni hramovi, (tempeljni), lepe poslopja, is Tracie napeljani vodotoki (aquaeductus), gle-dališa, kopališa in še druge imenitnosti, ktere si je bogastvo prebivavcov izmislilo, so delale tisto ne samo sovražnikov varno, ampak tudi irekrasno in za zložno življenje pripravno.
ciciški bitvi je pribežalo vanj več Nigrovih vodjev, kteri so prebivavce v njihovi ter-dovratnosti poterdili in po svoji moči podpirali. Ko je po doveršenim vzhodnim boju Sever obsedovavcam novo pomoč poslal, jebilHizanc od vsih strani zajet z gladam primoran se v-dati. V kazen opora se je mesto razdjalo, ljudstvo pa je bilo v sužnost oddano.
Več kakor 60 let je šlo v zaton prete-čenosti in Bizanc še ni vstal od svojiga gro-zovitiga padca; neizmerne razvaline samo so ežale ob morskim bregu in popotnim ladjam jripovedovale svojo nekdanjo lepoto in čast, in pa premago in serd ilirskih vojšakov in njih vojvode.
III.
Razmere med Albinam in Severam so čedalje sovražniši prihajale. Vsak pametni je previdel, de to prijatelstvo le po sili in na videz sklenjeno ne more dolge obstoječnosti imeti; in v resnici sta se te dva moža spodri-vala in eden druzimu zanke stavljala. Tako se je Albin starešinstvu prilizoval in na tihim Severa černil, nasprot pa Sever Albinu skri-vej po življenju stregel in se v dosego svojih naklepov nargerših pripomočkov ne sramoval, de je bil Albin primoran vedno z stražo obdan biti. Poslednjič pošlje Sever k Albinu ljudi z pismi in jim naroči Albina na skriven pogovor prositi, samotniga pa z orožjem napasti in ubiti. Ko ti poslanci do njega pridejo, mu je bilo že vse znano, jih da tedej zgrabiti in na težavnice razpeti, llazodevši svoje naklepe plačajo z smertjo svojo prederznost. Ko je Sever to zvedel, ni mogel več svoje jeze magati, skliče svojo vojsko ter jo tako nagovori :
„Nihče nam ne more, ne lahkosti pri na šib delili očitati, ne nas nezvestobe in nehva težnosti do našiga na videz prijatla dolžiti. Kar smo mi je tudi on imel vdeleživši ga za zmiram cesarstva, kar bi kdo težko svojim lastnim bratam podelil; kar ste pa vi meni edi-nimu izročili, to sim jez z njem delil in ob-suvši ga z dobrotami nehvaležnost v povračilo od Albina prejemljem. Vojsko in orožje zoper nas zbira, zaničevavši vaše junaštvo in po-zabljivši zvestobo do mene, se hoče v svoji nesitljivosti tega z nevarnostjo polastiti, kar je tudi brez boja in bitve v delež zadobil ne plašivši se bogov; pri kterih je pogosto prisegel in ne prizanesivši vašim trudam, ktere ste s toliko slavo in zatajvanjem samiga sebe prenašavali. Kar ste vi počeli, od tega je tudi on svoj delj dobil. Je imel on tedej pač ktero veči dolžnost, kakor zvestobo ohraniti, ker je bila od vas meju naju cesarska čast razdeljena. Kakor je pa pregrešno hudobne dela pričeti, tako je tudi nemoževno se sprejetih krivic ne braniti. V boju z Nigram nam ni toliko pravica, kakor sila svetovala ga sovražiti. Ni se on čertil kakor ropar od nas že pridobljeniga cesarstva; temuč vsak od naju je tisto sred naju položeno in negotovo po enako pravični častiljubnosti na se potegoval Albin pa zaničevavši žertve in prisege in do-bljivši od nas to kar kdo le svojim lastnim sinu podeluje, si je izvolil rajši naš sovražnik kot prijatel, bojevavec kot tovarš biti. Pa kakor smo ga poprej z dobrotami, častjo in slavo obsipali in poveličavali, tako ga hočemo zdaj kakor nezvestneža in bebo z orožjem preganjati. Ne bo se ne vaši moči v bran postavljala njegova mala in bolelina vojska. \ i, kteri ste sami in po sebi v tolikih bitvah premagali in si celo Jutrovo podvergli, kako bi vi zdaj, ko je toliko pomočnikov pristopilo in se skorej cela rimska vojska tukej zbrala, ne obvladali uno malo po nikakor trezvim in verlim človeku zapovcdovano kardelo? Komu ni znana njegova mehkužnost, de ga je lepši viditi na ple-šisu, kakor med bojnimi verstami? Planimo tedej po navadi z serčnostjo in krepkostjo možko nanj; saj imamo bogove, ktere je on s krivim prisegovanjem razžalil, v pomočnike in znamnja naših zmag, ktere smo mi pogosto postavljali, on jih pa zametoval."
(Dalje sledi.)
Knjiga splošnih deržavjjanskili postav.
470.
Pravice prednosti upnikov pri odpretju konkursa so odločene v obravnavi konkursov.
§. 471.
Ne zastavni imetnik, ne kakoršni koli drugi imetnik ptuje reči, nima po ugasnenju sebi dane pravice moči, taisto zavoljo kake terjatve prideržati. On pa zamore, če se v sodniškim redu odločeni pogoji prigodno, in če je reč premakljiva, taisto v sodniško shrambo položiti in v prepoved djati, ali, če je nepremakljiva, zanje sekvestracijo prositi.
Sedmo poglavje. Od služnost. §. 472.
Z pravico služnosti je vlastnik zavezan, v korist drugiga glede svoje reči kaj terpeti ali opustiti. Ta pravica je stvarna, ima moč proti vsakimu posestniku služne reči.
§. 473.
Če se pravica služnosti z posestjo zemljiša za njega koristniši ali pripravniši vživa-nje zveže; postane zemljiška služnost; zvu-nej tega je služnost osebna.
%. 474.
Pri zemljiških služnostih je treba dveh zemljiških posestnikov, izmed katerih enimu kot zavezanimu gre služno; drugimu, kot opra-vičenimu pa gospodarno blago. Gospodarno zemljiše je odločeno ali za kmetijo ali za drugo rabo; torej se razločijo poljske in hišne služnosti.
§. 475.
Hišne služnosti so navadno:
1)	Pravica, težo svojiga poslopja na ptuje poslopje postaviti;
2)	Tram ali hlod v ptujo steno vložiti;
3)	Okno v ptuji steni odpreti; bodi si zavoljo svitlobe ali razgleda.
4)	Streho ali lino nad sosednim zračnim pro-storam staviti.
5)	Dim skozi sosedni dimnik peljati;
6)	Kap na sosedno zemljo napeljati j
7)	Mokrote na sosedno zemljo izljivati ali skozi taisto prepeljati.
Po teh in tem podobnih hišnih služnostih ima hišni posestnik pravico, na zemlji svojiga soseda kaj početi, kar leta terpeti mora.
§. 476.
Po drugih hišnih služnostih je posestnik služne zemlje zavezan, kaj opustiti, kar mu je sicer storiti prosto bilo. Take so:
8)	Svoje hiše ne vzdigniti;
9)	Taiste ne znižati;
10)	Gospodarnimu poslopju svitlobe ino zraka,
11)	Ali razgleda ne vzeti;
12)	Kapa svoje hiše ne odpeljati od sosedove zemlje, komur zamore biti koristen za močo njegoviga verta, ali za polnjenje njegoviga vodnjaka ali na drugi način.
s. 477.
Poglavitniši poljske služnosti so:
1)	Pravica, stezo, gonje ali kolovoz na ptuji zemlji imeti;
2)	Vodo zajemati, živino napajati, vodo od-peljavati ino napeljavati;
3)	Živino varvati in pasti;
4)	Derva sekati, suhe veje in hosto naberati, želod brati, listje grabiti;
5)	Zverino, ribe in ptiče loviti;
6)	Kamne lomiti, pesek kopati, apno žgati.
478.
Osebne služnosti so: potrebna raba kake reči; vživanje; in stanovanje.
§. 479.
Vonder se zamorejo tudi služnosti, ki so na sebi poljske služnosti, samo osebi;ali, zamorejo se dodelitve, ki so redama služnosti, le do preklica pripustiti. Izjeme od narave služnosti se vonder ne predumijo; kdor jih terdi, jih mora dokazati.
§. 480.
Ime do kake služnosti je vstanovljeno v pogodbi; v izrečenju pozljedne volje; v razsodbi, kije pri delenju občnih zemljiš storjena bila; ali zadnjič; v zastaranju.