32 Et maminisse juvat!
Et meminisse juvat!
Dr. Anton Brutnen. I.
Bilo je meseca julija 1880., ko sem' po dovršenih jur^dičnih študijali na graškem vseučilišču vstopil kot sodni praktikant pri deželnem sodišču v Gradcu. To službo sem brezplačno, a vestno in marljivo opravljal celo leto, nato pa sem bil imenovan za sodnega avskultanta brez adjuta na okrožnem sodišču v Novem mestu. Pred odhodom na svoje službeno mesto sem se predstavil takratnemu predsedniku višjega deželnega sodišča v Gradcu ekscelenci Waserju in se mu zahvalil za naklonjenost. Majhen mož me ostro premotri 'n reče naposled • »Vi boste morali odslej na Kranjskem uradovati s slovenskimi strankami slovenski, ker minister baron Praž ak to zahteva; ali ste vešč temu jeziku?« Kratko odgovorim« »Da.« Nato me je začudeno vprašal, kje da sem se priučil temu jeziku. Odgovorim mu, da sem rojen Slovenec v ljutomerskem okraju in da je to moj materinski jezik. Videlo se mu je na obrazu, da mu odgovor ni baš po godu. Pri odhodu mi reče, naj ne bom na Kranjskem samo lingvist, nego tudi jurist.
II.
Upošteval sem predsednikov nauk ter prvi daljši članek objavil s polnim imenom leta 1885., ko sem služboval kot adjunkt v Metliki, v oficijelnem glas'lu justičnega ministrstva na Dunaju »Oesterrexhische allgemeine Gerichtszeitung«. Kmalu nato sem bil premeščen na svojo prošnjo k sodišču v Slovensko Bistrico na Spodnjem Štajerskem. Moja pregreha je bila ta, da sem bil imenovan za to mesto proti predlogu nižjih instanc v Celju oziroma v Gradcu, ki so hotele na vsak način onemogočiti na Južnem Štajerskem uvedbo slovenskega uradovanja na sodiščih. To mi je dal nedvomno čutiti takratni predsednik okrožnega sodišča v Celju, ki mi je to pregreho očital, ko sem se mu predstavil ter mi ob koncu kratkega obiska meseca januarja 1886. ni hotel niti roke podati, ko sem mu svojo roko ponudil z zatrdilom, da bom
f
I
iEt memiiinJsse juvat! 33
skušal ta izvirni greh popraviti z marljivim in vestnimi poslovanjem, nakar mi je predsednik naglo obrnil hrbet ter me brez seg'ljaja v roko odslovil.
Prišli so težki, buimi in težavni časi mojega petletnega službovanja v Slovenski Bistrici, a jaz se nisem ustrašil izvrševati po možnosti jezikovno naredbo jusitičnega ministra barona P r a ž a k a ter s slovenskimi strankami slovenski uradovati, tudi če mi je bil včasi prideljen zapisnikar nevešč silovensikemu jeziku. V takih primerih je zapisnikar zapisaval po fonetiki, jaz pa sem končno z rdečim svinčnikom popravljal napake, ki jih je kar v vsaki vrsti mrgolelo. Seveda je tako pro-tokoliranje gospodi v Celju in Gradcu delalo dosti preglavic, jaz pa sem si v spodnještajerskih nemčurskih glasilih s takim postopanjem pridobil častni naslov: Der windische Adjunkt in Win d1 sch - Fei stritz.
III.
Tantae mollis erat...
Na dan 13. decembra 1890. ileta je bila proti meni razpisana pri graškem višjem sodišču tajna disciplinska razprava pod predsedstvom predsednika Waserja. Te razprave sem se oisebno udeležil s svojim zastopnikom dr. S., odvetnikom v Celju, ter imenoval tudi zaupnike. Od teh pa je samo eden bil prisoten pri celi razpravi.
S svojim zagovornikom se podava dan pred razpravo v predsedstvo višjega sodišča, da pregledava akt in spise, kar je bilo za informacijo potrebno. Spise nama izroči dr. Schauer, ki je imel srečo ali tudi mesrečo, da je postal zadnji justični mlinister propadle Avstrije 1918. Bil je zapisnikar pri razpravi teir nama pri izročitvi akta izjavil, da je na višje povelje izločil iz akta vse rezervatne sipise in referate, češ da pregled teh spisov ekscelenca Waser ne dovoli, ker so rezervatnega značaja. Osupnila sva nad tem ukrepom im najbolje bi bila storila, če bi se s protestom še pred obravnavo odstranila iz Gradca, ker je bilo očitno, da je tendencijozna sodba in obsodba že v naplrej sklenjena in da je cela razprava bila le farsa — vpri-zorjena v to svrho, da me na ta način odstranijo iz Slovenske Bistrice.
3
34 Et meminisse juvat!
Glavni točki obtožbe sta bili:
a) Inspiracija nekaterih člankov v m.airiborskeni listu »Sud-steierische Post«, ki je pisal za .lugoslovene v prijaznem duhu, kakor tudi nekaterih člankov, objavljenih v »Slovenskem Narodu«. Nobeden izmed teh člankov in dopisov ni bil niti kon-Isciran ali pod zasebno obtožbo stavljen, kar je eklatanten dokaz za to, da so bili le stvarna kritika oziroma dostojna polemika proti spodnještajerskim nemškutarjem.
b) Druga točka obtožbe je bilo dejstvo, da sem bil edini naročnik hsta »Slovenski Narod« v Slovenski Bistrici ter sem ta list brezplačno pod iroko oddajal slovenskemu gostilničarju ter da sem s tem nameraval razširjati napade, ki so bili v tem listu naperjeni proti predsedniku graškega višjega sodišča zaradi zatiranja slovenščine na sodiščih. V tem pogledu sem i)ri razpravi višjemu državnemu pravdniku ugovarjal ter pripomnil, da naj spravi, če je kot javni obtožitelj pravičen, pošten in dosleden človek, poleg miene na zatožno klop tudi njemu podrejenega ljubljanskega državnega pravdnika, ker ta v zadostni meril ne konfiscira tega preklicanega lista ter s tem omogoča meni izVffšitev disciplinskega pregreška. Ta ugovor pa je navedenega obtožitelja tako razkačil, da je obledel in predlagal moj izgon iz državne službe. Temu predlogu disciplinski senat sicer ni ustregel v polni meri, pač pa me je obsodil v kazensko premestitev na lastne stroške in poostril to kazen s tem, da se mi morajo za dobo 3 let znižati prejemki za tretjino. Najvišje kot kasacijsko sodišče je to kazen potrdilo, a znižanje službenih prejemkov skrčilo in omejilo samo za 1 leto. Na podlagi te krute obsodbe sem izstopil meseca julija 1891 iz državne službe s pridržkom penzijske pravice za službovanje več kakor 10 let, a avstrijska oblastva, upravno sodišče in državno sodišče na Dunaju mi te penzije nista hoteli iz razumljivih razlogov likvidirati.
To me ni razočaralo, pač pa me je razočaralo stališče mihistra pravde v Beogradu, ki je izjavil v odloku z dne 9. maja 1927 Preds. 766/12-23-4, da bi moglo mojo prošnjo za pokojnino rešiti le, če bi eventu^no obnovljeno disciplinsko postopanje zame ugodno končalo. Podobno se je glasil izreJk državnega sveta v Beogradu, ki je v svoji sodbi z dne 21.
Začetki slovenskega uradovanja na Pranopskeni. 35
marca 1928 br. 39531/27, razsodil: Izveštaj viš. dež. sodišča v Ljubljani br. 766/27, koji je tožilac priiožio uz tužbe, Savet ne može uzeti kao rešen je, pošto se iz njega opšte ne vidi, o čemu se iradi, i u čemu je sporno pitanje.