»MARIJINE TOPLICE" V Med prve kopališke naprave v Ljubljani smemo pač šteti »Marijine toplice«, ki so nekdaj stale na koncu sedanjega Grudnovega nabrežja, nekako nasproti vrtu, ležečega južno poleg enonadstropne hiše (last ge. Albe Stojkovič, roj. Košir) št. 23. — Toplice so bile nasta njene v pritličnem poslopju. Na južnozahodni strani dvorišča tega poslopja je stala mala šupa, na skraj nem južnem koncu pa vodna črpalka, ki je segala prav v Ljubljanico. (Glej skrajno desno leseno barako na spodnji sliki.) Glavno poslopje je bilo po sredi, od vhoda v po slopje, v smeri proti jugu, z ozkim koridorom razde ljeno na dva enaka dela. Vsak teh del pa je bil zopet razdeljen na male celice — kabine, opremljene s ko palnimi banjami. Vseh kabin je bilo dvanajst. Deset jih je imelo lesene, dve pa kamnite banje, izklesane vsaka iz enega samega kosa sivega kraškega mar morja. Med omenjenimi desetimi kabinami sta bili dve večji, ki sta imeli vsaka po dve banji. Ti dve sta bili namenjeni zakoncem, ki pa so se morali kot taki iz moralnih ozirov legitimirati, sicer bi ne dobili vstopa. Na koncu koridora, na južni strani, sta bila ob levi in desni nameščena dva vzidana bakrena kotla za se- LJUBLJANI ALBERT SIC grevanje vode. V podstrešju nad tema kotloma pa je bil postavljen velik rezervoar za toplo vodo. Vodo so črpali iz Ljubljanice. Prvotno je to delo opravljal domači osel, pozneje pa kak delavec. Ko pa je Ljub ljana dobila vodovod, ga je pustil njih lastnik Fri derik Košir napeljati tudi v svoje toplice. S tem je bil glede higiene storjen velik korak naprej, kar je bila tudi živa potreba, saj je bila Ljubljanica, zlasti ob deževnem vremenu, vedno zelo kalna, nečista. Zbog tega pa so jo tedanji Ljubljančani nad vse hvalili kot zelo zdravilno vodo in so jo celo zahtevali še po tem, ko je bil že vpeljan vodovod. Preko zime so bile Marijine toplice od 1. oktobra vsakega leta dalje zaprte, asi. majem pa zopet od prte, kar je njih lastnik Friderik Košir občinstvu s posebnimi malimi letaki vedno tudi naznanjal. Ker je, kakor omenjeno, občinstvo izrecno zahtevalo rečno vodo, torej vodo iz Ljubljanice, je to v letakih tudi poudarjal: »Za kopanje v banjah rabil bodem iz ključno le rečno vodo; na razpolago so pa tudi naj boljše žveplene in močvirne kopelji.« (Oboje so bile narejene enostavnim umetnim potom: za žveplene so nasuli v vodo, pripravljeno v banji za kopel, žvepleni prah, v močvirne pa zdrobljeno šoto.) 14 Dokler ni bilo drugih javnih, boljših kopaliških na prav v Ljubljani, je bilo Marijino kopališče prav do bro obiskovano in so si kopalci banje celo rezervirali s tem, da so si kupovali posebne kopalne listke: »Na- ročilni listek za 6 kopeli v lesenih banjah ljubljanskega Marijinega kopališča«. Ko pa so pozneje po Ljubljani jela polagoma nastajati tudi druga kopališča, moder- neje in komfortneje opremljena, so jele Marijine toplice zlasti med svetovno vojno močno hirati. Smrtni udarec pa jim je zadalo, kakor mi je pravil Koširjev nečak g. fin. višji svetnik dr. Tomšič, pomanjkanje šote, ki so jo Barjani med svetovno vojno čedalje redkeje dovažali na ljubljanski trg. Kopališka uprava je rabila, kakor že omenjeno, mnogo šote za napravo močvirnih kopeli, rabila pa jo je tudi, ker so kotla kurili edinole s šoto, ki je bilo tedaj najcenejše kurivo. Ko je torej kupčija s šoto jjrenehala, bi nehale tudi močvirne kopeli, treba pa bi bilo tudi kurišča docela prezidati, kar pa bi se pri vedno slabšem obisku ne izplačalo, zato je lastnik Fric Košir te toplice proti koncu svetovne vojne kratkomalo ukinil (I. 1917.). Sicer bi itak morale prenehati, ker je regulacija Ljub ljanice zahtevala, da mesto topliško poslopje odkupi, kar se je tudi zgodilo (1. 1918.). V prazne kabine pa je mestni magistrat takoj naselil ljubljanske reveže. — Sicer ni bilo potem prav nič čedno videti železne dimniške cevi, ki so molele skozi vsako okno kabin daleč ven na prosto in odvajale dim iz malih železnih štedilnikov, postavljenih po vseh bivših kabinah. Topliško poslopje je imelo tudi podstrešno stano vanje, ki je bilo oddano boljši stranki; imelo je tudi svoj poseben dohod z dvoriščne strani. Po svetovni vojni je regulacija Ljubljanice napre dovala in regulacijska dela so se začela pomikati po Ljubljanici navzgor proti Prulam. Tedaj je prišel čas, ko je moral mestni magistrat misliti tudi na sko rajšnjo odstranitev tega poslopja, ki je segalo tako daleč v Ljubljanico, da se je brezpogojno moralo umakniti regulaciji. Mestni magistrat pa je za delo- žirane stanovalce »Marijinih toplic« tudi že določil obsežen prostor na južni strani »Ceste dveh cesarjev«. Ker pa je bilo znano, da so se ob vselitvi revnih dru žin v Marijine toplice vselili tudi razni »sostanovalci«: podgane, miši, ščurke, stenice in bog si ga vedi kaj še vse, je sklenil mestni magistrat, da bo dal takoj po izselitvi naseljencev poslopje zažgati. S tem bo pre prečeno, da bi se vsa ta golazen razlezla na vse strani in v velikih trumah »naskočila« sosedna poslopja. O tej deložaciji in požigu je dne 30. julija 1931. ob vestila hčerka tedaj že pokojnega lastnika (t 1924.) teh toplic, ga. Alba poročena Stojkovič, svojo hčerko gdč. Riko, ki je prav tedaj s svojimi tovarišicami, ljubljanskimi planinkami, taborila ob Baškem jezeru na Koroškem, in ji med drugim pisala tudi tole: »Najnovejša novica pri nas je ta, da so bili stano valci naših nekdanjih toplic minuli petek (24. julija) od magistrata deložirani in so se morali izseliti na Cesto dveh cesarjev, toplice same pa so zažgali.1 Pred včerajšnjim (torek, 28. julija) točno ob 4. uri popol- 1 O požigu »Marijinih toplic« so dne 29. julija 1931. ob širno poročali ljubljanski dnevniki. A. Sič, Marijine toplice ob Ljubljanici dne so prišli ognjegasci, ki so vse poslopje polili s I)etrolejem in bencinom ter podžgali. Gledalcev je bilo na obeh bregovih Ljubljanice toliko, kakor pri kakšni procesiji. Ti so zbijali vsakovrstne šale na račun ognjegascev, ker ogenj zlepa ni hotel prijeti. Vendar jih je kmalu spravil silni dež ob vse veselje. Kljub dežju sem za slovo obšla še enkrat toplice od vseh strani, tudi na nasprotnem bregu. Babica je ves čas slonela na oknu in gledala, kako uničuje požar po časi našo nekdanjo posest. Ob polnoči sem šla spat, ker me je že zaspanec premagal, ona je pa bdela vso noč pri oknu. Od požara je bil seveda vrt vso noč razsvetljen, in to priliko so pobalini porabili ter obrali marelico, samo par sadov je ostalo, katere so pač prezrli. Tako smo oškodovani za marelice, ki bi že v par dneh dozorele.« Danes, ko je regulacija Ljubljanice povsem izvršena tudi v zgornjem delu svojega toka, ni od Marijinih toplic nobenega sledu več. Da bo pa tudi bodoči rod vedel, kakšne so bile te toplice, naj tu podam posnetek po fotografiji oljnate slike, ki sem jo nekaj let prej napravil. Ta slika se sedaj nahaja v lasti ge. Josipine Maherjeve, vdove po direktorju mestnega dekliškega liceja, ki živi v Kra ljeviči. 15