Zgodnja
Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek načeli poli, in velja po posti za celo leto 4 gl<l. <>0 kr., za pol leta 2 <rl«l. 4«) kr., za .'etert leti 1 sM. :» kr. V tiskaraici sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., zač-etert leta 1 si; ako zadene na ta «lan praznik, izi«le Daim-a «lan poprej.
Tečaj XXXTT.
V Ijubljani 21. sušca 1879.
List 12.
Sreto teto•
III.
Iz Rima papež kličejo:
Keršansko ljiHatvo vneto ! Nadloge ves svéi j:iskajo,
Začnimo sveto leto! To milosti zarés je čas,
To dan je nas, kristjani! Slusajte svete Cerkve glas, Zbudite se, zaspani!
Pregreha zatopljoje svet,
Se polni njena mera, Vse serca mlačnost če prevzét',
In pesa sveta vera. V jetnistvu Cerkve je vladar,
Na Petrovo pa Skalo Udarja grozovit vihar, Potresa njeno stalo.
Molimo vsi za papeža,
Naj Bog jih poterjuje, Poniža pa sovražnika,
In jezo vtolažuje; Brezvérce in vse zmotene
Na pravo pot oberne, In vse nesrečne grešnike K pokori naj zaverne.
Molimo, zložna da modrost
Navdaja poglavarje, Kroté naj vojsko in divjôst,
Naj blagor naš jim mar je; Naj Cerkev spet ljubit' začn6
Sovražniki povsodi, In sveto vero sprejmejo Poganski vsi narodi.
Molimo še za vse ljudi
Na le-tem revnem svetu: O Bog jim daj vse milosti
V sedanjem svetem letu ! — Molimo, naj se Bog dušic Usmili v njih terpljenju, Naj reši vse iz ognja vic, Popelje jih k življenju. —
Preljubi Jezus, Božji Sin!
Ti pel j i nas is boja: N^ pusti v večni nas pogin,
Naj Kri naB reši Tvoja; Vsi pridemo naj v sveti taj,
V deželo, trikrat srečno, Častit in hvalit vekomaj Te v sveto leto večno!
Škofje, njih namestniki in pooblastenci, in v nekem pomenu tudi fajmoštri imajo cerkve določevati, ktere se morajo obiskovati. Spovedniki posebej imajo posebne oblasti, kar tiče za odpustke potrebne opravila vernikov, prideržane grehe in zadeve, obljube in nepravilnosti ali irregularnosti.
1.	Oziroma na spoved spovedniki nimajo oblasti takim, ki še k spovedi ne hodijo, odpustka prilastovati, sv. Obhajilo pa zamorejo naravnost odpustiti takim, ki še ne hodijo, ne da bi jim namesto sv. Obhajila kaj nakladali (non commutare). Kdor drusih pa, ki že k sv. Obhajilu hodijo, bi iz kakoršnega koli vzroka ne mogel obhajan biti, taki tudi odpustka dobiti ne more. — Vse druge opravila pa se zamorejo ali čeloma ali po nekoliko v druge dobre dela premenjati (commutare); to pa le tistim, ki zarad okolišin (redovniki, jetniki), ali zarad telesnih lastnij (bolniki, slabotni), ali kakor si bodi, tega ali unega »polniti ne morejo. Vendar pa nepriležnost, pri težnost še ni veljaven vsrok sa premi-njanje, temuč, kteri ne morejo kaj opraviti („qui prae-stare nequiverint".) Kar se naloži ko zamenjava, ne srni biti znatno manjše od unega, namesto česar taisto nastopi. Namesto „commutatio" (samenjanje) smč se zgoditi tudi „prorogatio in aliud proximum tempus"; to je, spovednik sme spovedencu djanje, ki ga zdaj ne more opraviti, tudi nekoliko čez čas sv. leta odložiti.
2.	Oziroma na prideržane grehe in zadeve imajo spovedniki v sv. letu oblast odvesQvati od mnogih grehov, od prepoved (izobčenj, suspensij, interdiktov itd.), kar je sicer prideržano papežu ali škofom, zamore jih rešiti vsak veljavno pooblasten spovednik, naj so spokorniki v take zadrege sašli „ipso facto" (že s samim djanjem), ali pa po izreku cerkvenega sodnika. — Pri odvesi od krivoverstva (baeresis) je vediti, da se mora popred zgoditi odpoved in preklic (Abscbworung und Wiederruf). Vendar tisti, ki so v očitno prepoved djani, zamorejo odvezani biti le, če še v sv. letu zadostijo, ali saj beri ko je moč, ako je spovednik prepričan, da se to ne
m jre zveraiti še v sv. letu. — Kar je obseženo v bulli Benedikta XIV, ostane tudi v sv. letu prideržano.
3.	Obljube proste, tudi če so s prisego priterjene, zamorejo spovedniki z drugim ne znatno manjšim dja-njem zamenjati. Ne pa vendar: a) „votum perfectae et perpetuae castitatis (vendar ni prideržano: „votum non nubendi" in „virginitatis", ali „votum ad tempus perfectae castitatis; 6) tudi ne morejo rešiti in zamenjati votum religionis, t. j. obljubo stopiti v red, ki je od Cerkve poterjen (k čemur ae pa ne štejejo od škofa ali papeža le odobrene kongregacije); c) ne morejo dalje rešiti obljube v prid tretjega storjene (vendar pa zamo rejo rešiti, ako le ta obljubljene zadeve ni sprejel, ali če ]e radovoljno od tega odjenjal); d) tudi oatanejo priderž ine obljube storjene za obvarovanje pred prihodnjimi grehi; vendar pa niso prideržane, če jih spoved nik spremeni v uke djanja, ki spovedenca ravno tako zavarvajo pred prihodnjim grehom, kakor una obljtba. Imenovane obljube tudi takrat zamore rešiti in spremeniti vsak spovednik, ako so storjene s pogojo (n. pr., ako je kdo vedno in popolno čistost obljubil s tem pri-atavkom, če se to in to zgodi); ali če je bila obljuba nedoločna (n. pr. v red stopiti, brez obljube, v kterega); ali če je obljuba storjena na razpolago ter razklenivno, disjunktivuo (n. pr., obljuba, da deklica hoče biti uršu-linarica ali usmiljena sestra); ali če obljuba ni bila prosta (n. pr., ako je bila obljuba storjena v prid tretjega iz straha, da ta bi sicer kak skriven greh razglasil). — K veijavi apreminjave v sv. letu ni potreba posebnega vzroka, zadostna je dotična želja pri apokomiku.
4.	Od irregularnost (nepravilnost) pa zamorejo spovedniki le samo tistih rešiti, ki izvirajo „ex viola-tione censurae", ako je irregularnost skrivna.
01 prideržanib grehov, obljub in nepravilnost pa zamorejo spovedniki reševati le v tisti spovedi, ki velja za sv. leto, ne pa v druzih spovedih v sv. letu. Tudi za tacega spovedenca nimajo te oblasti, kteri ne namerja odpustka dobiti, temuč hoče le samo to priliko porabiti, da bi se cenzur (cerkvenih kasen) rešil.
izgledi bogolfubnih otrok Iz rsih časov ker&anstra. MM•
4. Zveličani Benedikt Labre.
Kdor bi ljudi hotel soditi po obleki, bi se mnogokrat zelo motil. P« d najlepšo obleko se namreč lahko skriva slabo in gerdo serce, pa tudi pod naj revnišo in priprostišo obleko biva večkrat čista, blaga duša. Pred ato leti so vidili v Rimu večkrat moža, ki je bil med mestnimi reveži skor naj borniše oblečen; pa po svojem pohlevnem, krotkem in poterpežljivem obnašanji je bil več vreden, kot sto in sto druzih, kteri so svilnato obleko na-sc devali in si jo z zlatimi zaponami pripenjali. Ljudje so ga sploh imenovali „svetega berača". Ta berač je bil sin bogatih staršev, kterim je kupčija precejšen dobiček donasala. Kako, da je sin premožnih staršev med zaničevanimi berači milošnje prosil? To je storila ljubezen, goreča ljubezen do Jezusa Kristusa, ki je bil tudi revščino izvolil zavoljo nas, ko bi bil vendar lahko imel vse, vsega lahko vžival. Ne lenoba, marveč duh keršanske ljubezni in zatajevanja ga je pripravil, da si je izvolil tako zoperni, tako zaničevani stan.
Ta pobožn<, zavoljo Boga prostovoljno ubožni berač je bil Benedikt Jožef Labre (beri: Ldbr), rojen 1. 1748 v Amettes-u (Ametu) na Francoskem in je že v otročjih letih tako lepo živel, da morate še vi zvediti, kako.
Benedikt je bil prejel od Boga izverstne dušne zmožnosti: bister um, dober spomin in (kar je še več
vredno) posebno blago, voljno, za čednost in pobožnost zel6 vneto serce. Storili so tudi starši svojo dolžnost, in rastel je deček v toliki lepoti in blagosti, da je bil veselje angeljem in ljudem.
Ko je bil pet let atar, je ailno želel, naučiti se branja in pisanja, zlasti zato, da bi se ložej in bolj te-melito učil keršanskega nauka. Starši so mu z veseljem spolniH to željo. Petletni Benedikt je bil tedaj že učenec — pa kakšen! Izgled vsim šolarjem!
Sploh je dobrim otrokom lastno, da jih ni treba k učenju priganjati, temuč se sami priganjajo in sc z veseljem učijo, zato, ker je tako volja Božja, ne pa da bi se še le bali sramote, zaničevanja ali kazni. Mali Benedikt je bil še preveč priden, tako, da so ga morali odvračati od učenja. Včasih ga je njegov učenik tudi v šali od bukev proč potegnil, pa precej se mu je iz rok izvil, tekel nazaj k mizi ter se prijazno izgovarjal: „Izpustite me vendar, sicer ne bom mogel nal6g zgo-toviti."
V šoli se je nekterikrat primerilo, da ga je kak razposajenec sunil ali udaril, ali pa mu učne reči raz-metal. Kakor je enako djanje gerdo in kazni vredno, tako moramo hvaliti prelepo vedenje Benediktovo do nagajivcev. Kak drug otrok bi bil tacemu nazaj vernil, in bi ga bil zatožil; on pa je ostal ves miren, se ni jezil in ne tožil. Še zagovarjal je svoje souČence, če so učitelj sami zapazili njihovo zlobno vedenje, rekoč, da niso nič hudega namčrjali. Tolika poterpežljivost in tako voljna krotkost mu je kmali pridobila serca vsih součencev, celo učitelji so se čudili.
Ce se je pri branji v začetku kdaj primerilo, da je kaj napak bral, je bil ostro pokregan, in rečeno mu je bilo: „Zaslužil si kazen; pojdi in moli rožni venec!u Blagi deček se kar nič ni ustavljal, bcsedice ni zinil; precej je šel v kot in je tako pobožno opravil naloženo pokoro, da so bili ginjeni vsi, kteri so ga vidili.
Enkrat pa ga je zadela še hujša poskušnja. Ostro je bil kregan zastran neke napake, ktere pa ni bil kriv; tedaj po nedolžnem kregan. Kako to boli, ve le tisti, kteri je že sam skusil kaj enacega. Benedikt odgovori naravnost pa mirno, da te napake ni nikdar storil; gospod učitelj pa mu nočejo verjeti, mu še pravijo, da je lažnik, da zasluži kazen, ktero mora koj prestati! Nedolžni učenček hipoma uboga ter ne misli več na to, da je nedolžen, marveč le na to, da je dolžnost vbogati. Brez mermranja, brez nejevolje se da kaznovati ter si misli: „Znabiti sem zaslužil tako kazen s kako drugo napako, ali pa Bog to pripusti, da se učim terpeti in ponižen biti."
Benedikt je hodil navadno zadnji iz šole. Neki dan ga vprašajo zakaj tako dela? „Počakati hočem, odgovori, da drugi odidejo, če tudi zadnji od tod grem, pridem vendar pred domu, kot drugi/' Gospodu učitelju se čudno zdi, kako bi bilo to mogoče; zato nalašč opazujejo in vidijo, da je Benedikt res bil pervi domd, čeravno mu je bilo dalje, kakor součencem. Kajti med potjo ni postajal, da bi se igral, marveč je lepo mirno hodil svojo pot. Ko se je to zgodilo, še ni bil prav sedem let star; tem veča čast zanj, ker take otročiče rada zanima in moti igrača in vsaka reč.
To vam je bil tak učenec, da so njegov učitelj pred papeževo sodnijo očitno pričali, da med 2000 učenci, ktere so v teku več let podučevali, niso poznali nobenega dečka, da bi bil tako vbogljiv, tako dober, tako ljubeznjiv. O kako lepo bi bilo, ko bi mogli enkrat pokazati vsi otroci tako spričevalo pred sodnjim stolom Božjim!	(Dalje sledi.)
Govor dr. A. Čebaueha r hatolhihi družbi 16. srecana 1879.
(Konec.)
Ako je tako oživela pri nas katoliška zavednost, nam ne bo težko isverševati, kar pravila dalje terjajo: dolžnosti do cerkve, domovine in družine. Cerkev je naj veči delo božje na zemlji, pridobljena in posvečena s kervjo Sinu Božjega, postavljena v naše posvečenje in zveličanje, neomadežana nevesta Kristusova, naša mila duhovna mati. Kdo pa more biti neobčutljiv do lastne dobre matere? Kje je ljubezen, kot materna ljubezen? In glej, ravno katoliška cerkev je mati, ki nas je prerodila in sprejela pri sv. kerstu, nas spremlja kot viden angelj varh skozi vse življenje, uči, poterjuje, tolaži, zdravi, milo kliče in spremlja slehernega, bodi si kterega stanu koli, prav do vrat večnosti ter ga tudi pozneje ne pozabi. Ali ne bomo take skerbue matere spoštovali, ljubili, ji pokorsine in hvaležnosti skazovali? Ali ne bomo kot dobri otroci radi njenih zapoved spol-novali, n. pr. zapovedane praznike, poste po njenem namenu v čast Božjo in svoje izveličanje obračali ? Materna čast naj bo tudi naša čast, materna želja naša želja in naj bo poprej naša desnica pozabljena, in jezik nam obtiči ob nebesi, kakor da bi njo pozabili, nji ne-čast delali ali celo solze ji prizadevali. Da ne govorim posebej o dolžnostih do domovine, o kterih nam je naš Zveličar sam tako lep izgled dal, omenim le kratko še družino, kjer zamoremo vsi in vsak toliko pomagati k časni in večni sreči sebi in keršanskim družinam, ako skerbimo in pripomoremo, da se v naših družinah spet oživi prava pobožnost in strah božji, se ohrani lep mir in zastopnost, se razodeva prava ljubezen med višimi in podložni, da bodo vsi enega duha in serca; zlasti pa ako si z združeno močjo prizadevamo za dobro, keršansko izrejo otrčk, ki se nikoli ne more dovelj priporočiti, ker je otrokom med vsimi naj potrebniša. Kaj bo vse drugo blago in premoženje pomagalo otrokom, ako se spridijo po sercu in na napčne pota zaidejo? Izreja pa ni le po vnanje olikana obnaša, to utegne biti le lepa krinka, pod ktero pa tiči ostudna podoba; prava izreja in omika je v tem, da se po Jezusovem nauku notranje serce čisti vsih napčnih izrastkov in strasti, da se serce blaži po lepih čednostih, ponižnosti in čistosti, krotkosti in ljubezni. Naj udje katoliške družbe z vso močjo tako keršansko izrejo pospešujejo pri svojih družinah, in (ako mogoče) pri druzih sirotah, ter si smejo biti svesti, da so s tem sebi in mladosti naj veči dobrote skazovali. Božji prijatelj otrčk jim enkrat poreče tolažljive besede: Kar ste storili kteremu naj manjših, ste meni storili.
Pomočke k temu blagemu namenu imenujejo naše „pravila" med drugimi: Podučilne spise in bukve, ki se na svitlo dajo, razširjanje dobrih katoliških bukev is laBtne bukvarnice, govore in branja, ki se napravljajo v ta namen.
1. Kar zadeva podučne spise, že naša priljubljena „Danica" toliko in tolikrat prinese v spodbudo katoliške zavesti, da vstreza tudi potrebam katoliškega društva. Razun tega je pa društvo že od začetka jelo izdajati posebne knjižice, po kterih je marsiktero dobro zerno padlo v rahle serca udov in tudi neudov. Že po pervi knjižici „Zlatomašnik Pij IX", se je vnela veči ljubezen in vdanost do sv. Očeta; posebna knjižica o keršanski izreji je živo povdarjala in na serce pokla-dala to potrebo; v poslednjem času so jeli bolj pogosto ¡shajati „Glasi katoliške družbe", ki so nam med drugim mičnim in podučljivim prinesli dokaj spodbudili-vega o ranjcem papežu Piju IX in sedanjem Leonu XIII
in poslednjič tudi podučljivo povest o pomoči dušam v vicah, ker katoliška ljubezen nas tudi z njimi veže; skerbelo bo pa marno vodstvo, da se bodo ti „glasi" nadaljevali, in kolikor moč, potrebam in željam katoliške družbe vstresali. Le željo moram izreči, da bi se vse take bukvice, ki stanejo dokaj denarja in truda, še bolj širile in pridno brale, ker nekterih leži še cele kupe na ponudbo. Le to bi vnelo pisatelje še bolj za nove spise, ko bi vedili, da ne bo v prahu ležalo, kar jih je dosti truda stalo.
2. Kar zadeva razširjenj9 dobrih bukev in časnikov, ima katoliško društvo precej veliko OukvarutCj, iz ktere rada izposojuje zanesljivim udom dotične bukve, v kterih je obilno podučljivega in mikavnega. Tudi novih dobrih časnikov in knjižic ima društvo na razpolago, domačih in v nemškem jeziku. Škoda bi bilo, ko bi vse to le na mizi se prašilo, ali v omarah ležalo; veliko bi pa koristilo za društveni namer, ako bi se priduo čitalo in rabilo. Dobri časniki in spisi bodo pa tudi posrednje koristili, ako spodrinejo in odatranijo toliko slabih časnikov in knjižic, ki se tako pogosto nahajajo po hišah in na javnih krajih, in le <d toga životarijo, da Cerkev in katoličane obrekujejo in čemijo; katoličani pa v svoji nespameti to lastno ogerjevauje drago plačujejo in v svojo škodo radi berejo; kajti tako zavžiti strup gotovo ni brez škode, in kako bo pomagalo zdravilo dobrih spisov, ako ga vniči strup slabih časnikov? Sej tudi zdravnik prepove škodljive jedi, da zdravilo kaj izdd. Proč tedaj z umazanimi listi, ki so hujši kot strup, in naj jih namestijo dobri katoliški časniki; to tirja namen naše družbe.
Med pomočki so imenovani tudi govori in branja, ki se imajo napravljati v ta namen. Perve čase naše družbe smo že imeli take govore in sicer ne brez vspeha. Ne bora preiskoval, zakaj so jenjali, le to naj povda-rim, da je živa potreba jih vnovič začeti, ako hočemo, da bo naša družba bolje zadostovala svojemu blagemu pa obširnemu namenu. To bo priznal vsak, kdor le nekoliko pozna sedanji čas, njegove potrebe in njegov značaj. Preglejmo to nekoliko bolj natanko.
a)	Svetne vednosti dan danes hitro napredujejo v različnem oziru, tudi mnogo koristijo v časno korist človeštva, kar je očitno, ako se le ozremo na tovarne, železnice in druge naprave. Pa ta napredek je večidel le enostransk, tvarinsk; nasproti pa je dostikrat silna nevednost o verskih rečeh, ker marsiktei sicer učen je iz vere še to pozabil, kar se je v otročjih letih učil, in pozneje v svoji domišljeni svetni učenosti ni maral za versko vednost; ta nevednost in nemarnost v verskih reččh rodi dostikrat dvome v veri in pelje v nejevero, ker si misli: česar jaz ne vem, to ni res! Treba je tedaj več podučenja v verskih resnicah; treba je vediti ne le kaj, ampak tudi zakaj verujemo, da bo vera tudi z umom strinjana (rationabilis), ter moramo vediti tudi odgovor dati zastran vere; in k temu utegnejo pomagati tudi govori o dotičnih predmetih.
b)	Nova vednost in nje napredek pa tudi dostikrat nalašč prezira vero in katoliške vede, misleč, da vera zaderžuje napredek in se ne daje strinjati s sedanjo vednostjo, verne ljudi ceni sa nevedneže ter zmišljuje vsaktere ugovore zoper vero, kakor bi se bili vera in vednost naravno nasproti. Treba je dokazati, da le napčna, enostranska vednost nasprotuje veri, prava vednost in nje napredek pa se z njo dobro vjema; pokazati se mora, da kakor ob vsih časih, tako je tudi zdaj prava bogoslovska vednost smožna ovreči vse prasne ugovore zoper vero. To bi dokazali primerni govori.
c)	Skrivne družbe prostomavtarjev in slabi, zlasti judovski časniki širijo z vsimi, tudi iažnjivimi pomočki
svoje peklenske načela ter naravnost in posrednje pod-
*
kopujejo katoliško vero in ji pogin ter konec napovedujejo; tudi naravnost s sovraštvom jo strastno napadajo po spisih in sborib, kakr n. pr. so klicali že v preteklem stoletji na Francoskem soper vero, tako je klical pred kratkim v Belgijskem sbora neki Jottrandes, da vera se mora satreti.
d) Sad tega bresverstva je čedalje bolj očiten, pa todi strašen. Tako imenovano očitno mnenje je katoliški veri skosi in skosi nasprotno, tako, da bi v gosposki družini človek verskih reči skorej v misel ne smel vseti, bres nevarnosti, da utegne biti sasmehovan, ali za pre-prenapeteža veljati; vero hočejo imeti le ko zasebno reč, brez vpliva v očitno življenje, ter da naj si jo vsak le po svoji misli in potrebi vravni, kakor se mu poljubi! In vendar je vera taka zadeva, da se mora sle-hern vstopiti na eno stran, ter ne more in ne sme nihče neodločen biti („kdor ni z menoj, je zoper mene"). Ali ni tedaj treba, da tudi v naši družbi zoper tako napčno očitno mnenje svoj glas povzdignemo in pokažemo, da še nismo vsi kolčn pripogovali pred tem malikom (očitnega menja), da še vedno krepko in odločno z nekdanjim Matatijem kličemo: Ako bi tudi vsi postavo zapustili, jaz in moja hiša ji zvesti ostanemo. — K temu pride še vedno veči razuzdanost, ki se širi po mestih in po kmetih, pogostni samomori, poboji, gerda pijanost in surovost, grozno spridena mladost, in to se kot dušna kuga hudo razširja ter bo več hudega storilo, kakor telesna kuga, ktere se že od daleč toliko bojimo in branimo. Spoznati moramo: Človeški rod je bolan, močno bolan, za smert bolao; povsod vlade in zbori zdravil iščejo ter pomoči, le tam ne, kjer je edino zdatno zdravilo, edino prava pomoč: v katoliški veri in cerkvi. Ni še moči zgubila božja resnica, ne opešala, ne se zastarala vedno neomadežana Kristusova nevesta, ki je vedno terden steber in podlaga resnice, ona se vedno vojskuje zoper zmoto in pregreho in vedno veličastno zmaguje, tudi v viharji ne pogine ter se kot solnce po hudem vremenu le še lepše pokaže v svoji prečudni svitlobi, kakor luč na svečnik postavljena, ki vsim sveti in jih tudi ogreva. Če kdaj, je sedaj treba njene sv. resnice in njeno prečudno življenje bolj natanko spoznati, se svoje duhovne matere zoper toliko nasprotnikov prav po detinsko okleniti. K temu bi pomagali taki govori, pri kterih bi se govorilo o tehtnih vprašanjih katoliške vere in vede, kjer bi se potrebne reči pojasnovale, nasprotni ugovori overgli; pokazali bi se pri tem, da božje resnice ne premaga nobena laž, da je cerkev še vedno mati prave vednosti in resnične omike. S takimi govori bodemo začeli pri pervi priložnosti, ako se zbere toliko moških, da bo truda vredno govoriti.
Res, da s tem ne bomo presukali kolesa časa, pa se bomo saj obvarovali, da nas ne stare; res je, da si ne moremo v tem velikega vseha naenkrat obetati, zadovoljni bomo, ako malo zernje v dobro zemljo vsejemo, morebiti vendar le kali in sad rodi. Le skusili bodemo se od ene strani braniti nasprotnih napadov, naj izhajajo iz nevednosti ali malopridnosti; od druge strani se bomo med seboj spodbudovali za katoliško vednost in zavest, zraven pa spoznali, da ne ta, ki sadi, je kaj, ampak On, ki dž rasti.
Tako smo ob kratkem vidili, kaj je namen katoliške družbe, kaki njeni pomočki: blag, visok je namen, izdatni, izverstni tudi pomočki; oboje meri le v veči čast Božjo in v našo dušno korist. Serčnost tedaj, predragi, spodbudujmo se med seboj sa lepi namen in privabimo še druzib; poslužujmo se pridno rasnih poštenih pripomočkov ter bodimo si svesti: blagoslov Božji bo snami, in vse kaj drusega bo dušni dobiček, kakor vsi današnji dobitki!
Ogled po Slovenskem in dopisi.
U Ljubljane. (Dobrotniki hiralnice in ubožnice in Lern XIII.) Vodstvo že znanega početja za uboge in hromotne nam je poslalo pervi zaznamek blagih dobrotnikov in dobrotnic, ki so kaj dali za dobitke; so namreč: Presvitli cesar Frančišk Jožef in presvitla cesarica Eli-sabeta; — svitli nadvojvodi: Albreht, Ksrol Ljudovik, Rajner in svitla gospA vojvodnja Marija Terezija pl. Virtemberg. Dalje pp. nn. gg.: Ašaher gnja.; Auerspergi: Antonija in Gabriela grofinji, Leon grof, Marijana, Sofija in Terezija grofinje; — dr. J. Bleiweisova soproga;
—	Coudenhove Henr. gr., prevzviš. vel. kapitular in vel. komtur nem. reda v Ljubljani; — Dominik sdr.;
—	Engelhofer, posestnik tov.; — Freiberger, klepič; —• Gudenau, bar.; — Hajdrih, gčnja.; — Hauer, ba-ronka; — Hilmajer, kan.; — pl. Infeld Ljudw., dunajski terg.; — Jeriha, spov. v Loki; — Jesenko gčnja.; -— Jirej gčnja.; — dr. Keesbacher; — pl. Kallina, soproga dež. predsed.; — pl. Kalteneggerova soproga;
—	Krištofič, administr. v št. Ožbaldu; — Kronbergerja prof. sopr.; — Lazarini, grofioja; — Levičnik, župnik v Polji; — L*ysam družba; — Lilienstein, baronka;
—	Lukman Drag., vodja; — Maršalek, Martinek in Melcer, gčnje.; — Maček, zlatir; — Pfeifer, konc.; — Pirnat, posestn.; — dr. Poklukar, posestnik; — Radič, adv. vdova; — Reichl, ključavn. v Gradcu; — Roche, baronka; — Rozman, verozn. uč.; — Samasa Alb., zvonar; — Schneid R., c. kr. dvorni tajn.; — Schuls gčnja., učit.; — Tavčar Kar. in sopr.; — Urh, kan.;
—	Uršul, samostan v Loki; — Vole, stolni dekan; — Zamejc, prof. Zraven teh še mnogi, ki želč neimenovani ostati.
Vsi izdelki in razne robe so razstavljene na ogled v hiralnici sv. Jožef*. Vstop je 5 soldov, ali pa se kupi ena srečka.
Naj pristavimo še, kako se bo srečkanje veršilo velikonočni torek. Potegnila se bo vselej naj pervo versta (serija), in potem k vsaki versti štiri številke srečk, kterih perva bo vselej imela veči dobitek. — Kaže zdai tako, da bo napravi s tem precej pomagano, ker od 100 000 srečk je prodanih že 80.000. Cisti dobiček utegne biti 20.000 gl., s čimur bi se dolgovi poplačali, in upati je potlej, da bodete obe napravi tem dalje loiej zadostovali svojim blagim namenom.
Prav veselo poslednjič je to, da so sv. Oče Leon XIII z radostjo zaslišali naznanilo o vstanovi hiralnice in ubožnice v Ljubljani, in vsem dobrotnikom teh na-prdv so podelili apostoljski blagoslov.
It Radolice 17. sušca mestno županstvo piše vred-ništvu, da: „zadnje tri pustne dneve ni bila med službo Božjo nikjer v nobeni gostilnici godba; tudi druge čase se to še ni zgodilo", ter razodeva nejevoljo nad dopisom 25. sveč. v „Dan.". — Pripis še pristavlja: „da kerč-marjem in godcem je bilo že nekterikrat resno naznanjeno, godbo še le po cerkvenem opravilu začeti". —
Na pripombo: „Wie geht es aber in Rom zu?"... bodi rečeno: da Cerkev ne more za to, kar se pod „liberalno laško vlado" v Rimu godi, pa tudi sploh za zlorabe in napake ne, kterih nikoli ne poterjuje, če jih tudi vselej odpraviti ne more.
Z Dobovct, 15. sušca. (Pogorise.) V ponedeljek, 10. t. m., je v Ključevici, pod Kumom, ogenj vse imetje neke vdove pokončal. Ni ji druzega ostalo, kakor 2 nepreskerbljena otroka in zaupanje na Boga in usmiljene ljudi. Tudi vsa živina in žival je v ognju konec storils. Cisto ob vse je vdova. Zato namesto nje prosim, naj bi se ta ali nni spomnil te nesrečne ¿ene in njenih
«trók. O koliko pogorelcem so je po tej poti že pomagalo! Ker tudi zavarovana ni bila, je se toliko nesreč-uisi. Prepričan sem, da bo si. vredništvo rado mile darove sprejemalo. (Kakor vselej. Vr.) Slovenci pa pomagajte sares nesrečoi vdovi, in tudi Vam bo Gospod pomagal ob hudem dnevu.
Lovro Bergant, župnik.
Is pastirskega lista milgosp. Teržaske-Koparskega
ikofa. (Posvečevanje nedelj. Pomanjkanje duhovnov. Mia-denisko semenišče. [Konec.]) Gospodovi prazniki so vernim ne le dnevi počitka, ampak tudi dnevi veselja. To sam Bog hoče, ker je blagoslovil saboto ali dan počitka. In prav je, da se veselimo ravno te dni, v kterih je Bog na nas razsul iz polnih rok neprecenljivih milost in darov svojega neismérnega usmiljenja, da se veselimo dni, ki nas spominjajo visokih skrivnost naše vere. Ali, preljubi moji, nase veselje mora biti sveto in mora izvirati od Boga: „veselimo se vselej, ali veselimo se v Bogu, krotkost nasa naj bode znana vsim Ijudém" (Filip. 4. 4, 5.), čisto in nedolžno naj bode naše veselje, da ga bodemo vživali tudi v večnosti. Gospodovi dnevi naj bodo nam dnevi dušnega in telesnega ozdravljenja in kreposti, ali ozdravljati in krepiti moramo se spodobno in nedolžno, da nam bode na korist za dušo in telo. Vsako kratkočasje, ki je protivno svetosti Bogu posvečenih praznikov; vsako veselje, s kterim se žali vera in duhovni prid; vse, kar je čednosti in poštenosti nevarno, vse, kar bi bližnjega zamoglo motiti, ali mu kakor ai bodi škodovati: vse to in tim enako je vselej grešno, ako pa se doprinaša v praznični dan, je dvakrat grešno, ker se ž njim zraven še oskrunojejo dnevi božji časti posvečeni. „Konec bom storil njihovim svečanostim", žuga Bog nepokornim Izraelcem po preroku Ozeju, „konec bom storil njihovim godovom, njihovim mlajem, njihovim sabotom in vsim njihovim praznikom." (Ozea 2, 11.)
Sveto pismo pravi še, da je Bog posvetil sedmi dan. Prazniki niso tedaj za to odločeni, da bi mi o njih lenobo pasli in čas zgubljevali, kajti lenoba in nemsr-nost je mati vsake napake; ako bi mi v praznikih lenobo pasli, bi oni nam bili vir vsakega ostudnega zlega, ne pa božje milosti in vsega dobrega. Treba je tedaj, da si dobro zapomnimo, da so prazniki v to odločeni, da kristjan, oproščen vsake posvetne skerbi, vse svoje misli opira le na čast in slavo Božjo in na zveličanje svoje duše: da se oslobodi posvetnega dela Marte in se z Marijo Magdaleno vsede k nogam Jezusa Kristusa ter posluša ali prebira besede večnega zveličanja; da premišljuje čudeže svojega Zveličarja in Njega ponižno moli; das Petrom objokuje svoje grehe in svojemu Od-rešeniku zanaprej obeta terdno vero in gorečo ljubezen; da obhaja Njegovo skrivnostno večerjo ter se Mu pridruži v sveti daritvi io Mu prinese samega sebe v dar.
Opravilo pobožnega kristjana v praznični dan je opravilo angeljev, ki neprenehoma Boga hvalijo, Mu z -veseljem služijo in nam ljubeznjivo na pomoč hité; tako se tudi pobožni kristjan prizadeva pomagati svojemu bližnjemu, si prizadeva, da bolj in bolj sveti luč njegovih duhovnih in telesnih del usmiljenja, da jih ljudje vidijo in hvalijo Očeta, ki je v nebesih. —
Ali, preljubi moji, kako posvečujejo mnogi današnji kristjani nedelje in zapovedane praznike? Ni treba, da vam to razlagam, sej je nam vsim znano v veliko našo žalost. — „Sin spoštuje očeta io hlapec svojega gospodarja. Ako sem jaz Oče, kje je moja čast? Ako sem jaz Gospodar, kje je strah pred meooj? Tako govori Gospod Bog" (Malab. 1, 6.). O da, Gospod Bog in Oče, mnogi tvojih sinov in služabnikov ne posvečujejo več Tebi posvečenih dni: Tvoji prazniki so jim
dnevi nikdar nasitene lakomnosti, so jim dnevi, v kterih se šopirijo v svoji ošabnoati in nečimernosti, so jim dnevi nevarnega kratkočasja, nesramnega pijančevanja in vsake druge razujzdanosti. Gospod Bog, prosimo Te, vžgi v nas gorečnost za Tvojo čast in slavo, da bodemo zanaprej popolnoma posvečevali dneve, ki so odločeni za Tvojo čast in da bodemo čez vse tudi se prizadevali, da jih posvečujejo oni, ki so naši skerbi izročeni: „Da bode Bog po vsih reččh češčen po Jezusu Kristusu, kte-remu bodi čast in gospodstvo na vekomaj. Amen." (L Petr. 4, 11.)
V	lanskem pastirskem listu za štirdesetdanski postni čas sem vam, preljubi bratje, naznanil veliko pomanjkanje mladenčev, ki bi se duhovskemu stanu posvetiti hoteli, in da že zdaj se v mnogih krajih ne more zadostiti potrebam vernega ljudstva. Rekel sem Vam, da naša škofija potrebuje vsako leto 50 (petdeset) bogo-slovcev v semenišču, pa da namesto 50 bilo jih je leta 1873 le 20, leta 1874 le 18, leta 1875 le 13, leta 1876 le 11, leta 1877 le 9 in leta 1878 le 7, od kterih pa sta dva na koncu lanskega leta zapustila bogoslovje. Ko se je to žalostno stanje naše škofije razglasilo, zbrali so se neki velikodušni gospodje Teržačani v odbor, po-terjen tudi od vlade, z namenom, da nabirajo prostovoljne zneske v denarjih in darove, s kterimi bi se siromašni dobri dijaki podpirali, in ako bi le mogoče bilo, da se ustanovi mladeniško semenišče za gimnazijalce. V ravno ta namen se je vstanovila tudi bratovščina 6vete Družine: Jezusa, Marije in Jožefa, ktero so poterdili sveti Oče Leon XIII. Udje te bogoljubne bratovščine podeljujejo vsako leto po mestih naj manj 1 gl., na deželi pa po 50 soldov. Dolžnost me veže zahvaliti se vsim dobrim dušam, ktere so pripomogle k temu bugo-ljubnemu delu, bodi si s darovi, molitvami ali kakor koli si bodi. Pri tej priložnosti pa se zopet obračam k vašim pobožnim sercem ter vas prosim, da še za naprej podpirate početo delo, ktero, kadar se doverši, bode večni spominek vere in pobožnosti vernih naše škofije. Ko so se ravno počeli nabirati darovi za gori omenjeni namen, prišle so druge silne potrebe, ktere so od vas zahtevale hitro pomoč: akoravno pa mi je znano, da vam vedno dohajajo prošnje za podpore mnogoverstnib dobrotnih namenov, vendar sem primoran zopet poter-kati na vrata vaših usmiljenih sere. Za tako imenitno podvzetje, ki tirja veliko iroškov, je treba, da se obilna množica združi, treba je poterpežljive stanovitnosti, treba je, da se ga vsaki po svoji moči vdeležuje do konca. Kar se ie do zdaj nabralo, naložilo se je, da daje obresti, kterih en del se zopet k matici prišteva, drugi del pa se daje siromašnim in dobrim dijakom za podporo...
V	preteklem letu je umerlo devet duhovnov, šest se jih je zavoljo starosti in bolehnosti v pokoj podalo, trije so prestopili v druge škofije, za duhovno pastirsko službo pa je bil posvečen samo eden; namesto petdeset bogoslovcev imamo to leto le štiri v semenišču. Glejte preljubi bratje, kako strašno propada dubovstvo, in koliko škode bode is tega posameznim vernim in vsemu ljudstvu! Terdno upam, predragi moji, da mi ne boste tudi zsnaprej odrekli svoje pomoči za zidanje in vsta-novljenje tako potrebnega mladeniškega semenišča, temveč da me boste radostno podpirali s svojimi darovi in s pobožno svojo molitvijo; da vam Bog v ta namen serca nagne in voljo poterdi, vam is prave ljubezni dam svoj pastirski blagoslov: Milost Gospoda našega Jezusa Kristusa bodi z vsimi vami. Amen. (Tes. 3, 18.)
Valentin Jereb.
(Čertica njegovega življenja — drugim v posnemo.)
Gospodar vinograda jo sopet poklical svestega delavca na plačilo. 8. t m. je po kratki boiesni oči sa-tisoil g. Valez.in Jereb, kaplan v Loškem potoku. Ker imajo isgledi tako moč, da potegnejo tudi druge za seboj, naj bo življenje ▼ Bogu saspalega g. Valentina mladen-čem in mlademu duhovstvu v spodbudo.
G. Valentin Jereb je bil rojen v epodnji Besnici pod sv. Joštom na Gorenjskem 13. svečana 1850. Do-veršil je toraj ravno 29. leto. Staršev ni bil posebno imovitib, pač pa pobožnih, kakor jih je veliko med našim priprostim kmetiškim ljudstvom. Nižje razrede je izdelal v bližnjem Kranju, latinske šole v Ljubljani. Akoravno ni prejel od Gospoda deset talentov, je pa zato a peterimi toliko bolj marljivo kupčeval, da je vsako leto s dobrim vspehom šolsko leto doverail. Dostavil je s pridnostjo, kar mu je manjkalo po naravi: Upam, da je zaslišal besede: „Ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil!" Vsem sošolcem je bil priljubljen zavoljo krotkega značaja. Razžaliti ni znal nobenega, in če mu je kdo kako zoperno rekel, ponagajal mu je le iz dobre volje, ker je poznal njegovo poter-pežljivost. Od mladih lčt je bil pobožen in posebno lepega obnašanja v cerkvi. *) Videl je ranjki Tine veliko slabih izgledov okoli sebe, ker ni imel te sreče, da bi bil sprejet v Alojzijeviae in obvarovan slabe tovariije. Toda, akoravno popolnoma prost, se vendar ni slišalo o njem nikdar reči, ki bi bila omadeževala lepo njegovo življenje. Zato si ga pa tudi Gospod odbere v izvoljeno posodo, pokliče ga v svojo službo, d£ ga služabnika sveti Cerkvi, prižgfc ko svetilnico vernemu ljudstvu. Ranjki Tine prav nič ni pomišljeval, ktero pot bi nastopil po doverseni gimnsziji; dobri Pastir sam mu je bil odkszal pot v svetile. V bogoslovju se je pripravljal z vso marljivostjo za vzvišeni stan. Mašnik je bil posvečen zato že o koncu 3. bogoslovskega leta 1874. Dosegel je stan, kterega se je sicer nevrednega čutil, pa mu je vendsr po izgledu svojega patrona sv. maš-nika Valentina čsst delal. Novo mašo je pčl v nunski cerkvi v Ljubljani. Kot „prezbiter" je kazal posebno občutno včst, zraven pa in stresal sitnosti, ker prava pobožnost ae ne povzdiguje nad druge. Rad je prebiral dobre bogoslovake knjige in pridno izdeloval cerkvene govore za izhode, kakor jih imajo pogosto prezbiteri. Pri vaaki dražbi knjig je bil ranjki Tine eden pervib, ter si je nakupil mnogo dobrega blaga. Kjer je videl sruven pisateljevega imena čerki S. J., — taka knjiga je morala biti njegova.
Tako mu preteče v tihoti in v molitvi zadnje leto ▼ bogoslovju. In kdo izmed gorečih bogoslovcev ne čaka že s kopernenjem časa, da stopi med svet delat za čast Božjo in izveličanje bližnjega? S takina veseljem stopi tudi g. Tine v pastirstvo. Kimovca 1875, predno nastopiva svoji službi, g-3va še na svete Višarje. Tine je tukaj s posebno pobožnestjo molil, kakor bi bil vedel, da vidi pervič in zadnjič premilo podobo Gosp£, na Višarskib višavah kraljujoče. Ko pride domu, ga čaka dekret v Drsgo. Ni se ga prestrsšil, ker ni gledal na drugo, kakor da bi mogel s pridom podpirati g. župnika, kteremu je bil din sa duhovnega pomočnika. Tod», ko je bil tukaj samo nekako leto in dan, ga prestavijo za kaplana v bližnji Loški potok. Zadnjič sva se vidila lansko jesen pri Mariji pomaga] na Brezjah. Pisal mi
*) To se ne more reči o vseh dijakih, če se spominjamo studentovske maše v Senklavžu.
je v Teržič, naj ga na Brezjah pričakujem. Tudi tukaj se je nekako težko poslovil od premilostne Matere. „Ecce, Mater sacerdotum!" zdihne pri poslovu. Zdaj jo ^leda v nebesih.
Pravil mi je takrat, da je rad v Loškem potoku. Vesel sem bil, da je zadovoljen. Zato mu je bil tudi tukaj prostor pripravljen do vstajenja. Umeri je kot vojšak na bojnem polju, v spolnovanju svoje dolžnosti» Prehladil se je bil pri nekem obhajilu in v osmih dneh je zaspal v Gospodu, kot dar svojega poklica. V Loškem potoku počiva zdaj „medius pastor inter oves". Sošolci, ki bo ga vsi iz serca ljubili, mu bodo postavili dostojen spominek.
Ob, predragi Tine, kdo bi si bil mislil, da bo tako naglo dozorel cvet tvoje starosti in da ti bomo pisali na-grobnico, ko si komaj začel pastirovati? Solze mi hočejo kapati na list, ker vidim zapert grob za teboj» Toda pri tem vendar ne pozabim tolažila, ki je shranjeno v knjigi modrosti: „Pravični bo v miru počival, naj ga smert še tako zgodaj odvzame. Bogu je dopadel, zato ga je izmed grešnikov uzel." In pri ti tolažbi, ljubi Tine, gledam vesel kakor v lepo solnce, ki v božji gnadi zahaja, v tvoje življenje nazaj in terdno upam, da si prejel krono pravice od Gospoda!	J. L.
Razgled po svetu.
Lahi so zmirom nezadovoljni. Zadnje leta so vedno godernjali, da je na Laškem preveč samostanov in preveč redovnikov. Dokler vlada tistih ne odpravi, so rekli liberaluhi, ne more Italija postati „blažena". Zdaj so odpravili silo samostanov, redovnikov in redovnic iz njih pregnali. Ali bo mar zdaj zadovoljni, ali je Italija „blažena", ker so se spolnile njih želje? Kaj še! Zdaj pojejo pa drugo pesem, namreč namesto preveč pa vpijejo premalo; zdaj interpelirajo vlado, daje na Laškem premalo žendarjev in premalo jetnišnic. Negotovost in nevarnost napreduje tako, da si človek ni svest življenja in premoženja ne domi ne zunaj. Vsako leto potrosi Italija nad 70 milijonov lir za vzderžanje policije in žendarjev; pa vse to nič ne izdd; tatje bo tako prederzni, da so nedavno ukradli 25 tisoč lir iz Bodnij-ske blagajnice. Ako sodnija ne more lastnega premoženja obvarovati pred tatovi, kako bo mogla druge braniti tolovajskih napadov? Menihi so govorili na včst in na serce, bo z molitvijo in z lepim zgledom ljudi spodbujali k čednostim; več sločinstev je en sam redovnik odvernil s svojim duhovnim orožjem, kakor premore to storiti 100 žendarjev s svojim jeklenim orožjem. Ker niso hotli terpeti redovnikov, naj imajo tolovaje, in čes mero veliko žendarjev.
Švicarji so se naveličali „kulturkampfa", zato ker se jim zdi vendar predrag in jim od druge strani ne obrodi nobene koristi. Staro-katoličanske bogoslovske šole, ktere štejejo samo 13 učencev, stanejo deželo 50 tisoč frankov, in vse te šole s svojimi profesorji, bogo-slovci in laži-duhovni so brez kacega prida za deželo, temuč pačijo čednost in spodobnost. Zato so začeli tudi zmoteni popušati omenjene krive preroke in njih krivo-verstvo, ter se zopet oklepati pregnanih katoliških duhovnov in se «preobračati h katoliški veri.
Y čemm kdo greti .. Povračanje rudečkarjev iz pregnanstva na Francoskem dela strah v Berlinu. Govori se že o skupljevanji vojenstev na Nemškem. Biz-mark je toliko bolj nasajen zoper svoje lastno izgojence „liberalce", kolikor huje mu le ti nagajajo. V deržavnem zboru sta si Bismsrk in pa Lasker, vodnik narodno-
liberalcev, o vsaki priliki v laseh. Eden nemških rudeč-karskih glavarjev, ki je pobegnil v novi Jork, v Ameriko, kakor ae pripoveduje, je Bizmarku kaj hudo piamo pisal in zažugal, da ae bode na Nemškem storilo konec Bizmarkovemu despotizmu, in da se priënè delo že tekoče leto !... Ali ni tu očitno, kako rogovilatvo žre svoje lastne otroke? Na Laškem, Spanjskem, Nemškem ae je rogovililo od vladne strani aoper Cerkev in ljudstvo: in povsod ae godé napadi na naj više osebstva. Rusija je grozno grešila zoper Kristusovo Cerkev: in kako strašne reči so jeli počenjati „nihilisti". Ravno zopet poročajo iz Petragrada, da so „brezverci" (nihilisti) ubili nekega žandarskega pobočnika. Na Pruskem ae h .če začeti že krušiti tako preslavljana nemška edinost ; govori se namreč v Berlinu o nekaki samovpravi za Alzacijo Loreno. — O Mladoiaškem pravi sam Kvin-tino Sella: „Žalosten je občutek, ki budi prerevni pogled sedanje laške vlade v tistih, ki so vidili boljši ¿ase." Te besede je pisal 7. aušca 1879 tisti Sella, ki je pred 8 leti s topovi rogovilstvo pripeljal v Rim, potem ko se je poprej privérjal, da bo rabil moralične (duhovne) pcmočke.
Vre t in s/aci zre »te molUre.
Prošnje.
Vdova z več otroci se serčno priporoča v bratov-ake molitve N. lj. G. in sv. Jožefa za pomoč v mnozih nadlogah in za voljno poterpljenje. Uslišanje se bo v v hvaio naznanilo. — Hudo skušana in obupljiva oseba prosi molitve za-se! — Mož iz Doba v nevarni |bolezni je goreče priporočen v brat. molitve. — Starši bolnega sina in bolno hčerko priporočajo v bratovske molitve aa zadobljenje zdravja; ako bota uslišana, se bo to očitno v „Dan." razglasilo. — Enako mož priporočuje že kakih 10 mescev bolno ženo. — Ženska, že čez leto in dan bolna, je živo priporočena v bratovsko molitev. — Sestra serčno priporoča svojega brata za spreobernjenje in pravo keršansko življenje. — Enako je oče, bolan v nogah, prav goreče priporočen. — Duhovna družba se priporoča za odvernjenje nezgčd in za dar prave gorečnosti. Zahvala bo očitno po „Danici" razglasi, ako bo prošnja uslišana.
Bratovske zadeve.
Nameni in pripor opevanja pri sv. maši in sploh v molitvi za mesec susec 1879.
I.	Glavni nameni: Ljubezen do Jezusa na Jtrižu.
II.	Posebni nameni:
25.	sušca. Marijino oznanjenje. Priporoč.: Marijanski redovi in bratovšine. Poravnanje neke hude pritežnosti. Duh pravičnosti.
26.	Sv. Ljudger, škof v Monastiru 1. 809. Pripor.: Poravnanje nemških homatij in ponižanje ondotnih sovražnikov sv. Cerkve. Spreobernjenje posvetnjakov na Slovenskem. Sad sv. leta.
27.	Sv. Rupert, apoatelj bavarski, škof v Solno-gradu, f 718. Priporoč.: Cerkev na Parskem. Obupljivi in maloserčni. Terdovratni za spreobernjenje v av. letu.
28.	Spomin presv. Kervi N. G. J. Kr. Priporoč.: Potolaženje apokornikov. Očišenje in rešenje duš iz vic. Bolniki in umirajoči.
29.	Sv. Ciril, dijakon in mcčenec v času ceaarja Julijana odpadnika. Priporoč.: Mlačni in odpadniki za spreobernjenje. Bolehavi, hirajoči in zapušeni. Obvarovanje nedolžnosti pri otrocih in mlsdini.
30.	V. nedelja v postu, imenovana „tiha"; v snamnje žalovanja ae podobe zagernejo in ostanejo tako do velike sobote. Evang.: Judje hočejo Jezusa kamnjati (Jan. 8.). Sv. Amadej IX, Savojaki vojvoda, j 1. 1472. Prip.: Cerkev na Laškem. Očiševanje vernikov za Veliko noč. Več šolakih mladenčev sa obvarovanje atanu milosti Božje.
31.	Sv. Viljem, vojak 1. 1145. Priporoč.: Dobra velikonočna apoved, zlaati pri vojakih in mladini, posebno tudi šolski. Cerkev na Jutrovem, posebej na Afganistanskem.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljubljane. Godovanje v ursulinskem samostanu. Gospodičine notranje šole so 19. sušca častito prednico gospo M. Jožef o razveselile s predstavo cele zgodovine časitljive M. Marije Jezusovega včloveče-nja, kako se je bila preselila z več sestrami v Kanado (v Ameriko) in je bila v Kvebeku perva prednica ur-aulinskega samostana, kjer je v sluhu svetosti umerla in je bila od Pija IX med „ častitljive" prišteta, kar je „Dan." pred nekaj čaaom obširniše naznanovala. Kako ginljtva in podučljiva je bila dolga igra in kako izveratno so gospodičine svoje naloge zverševale, to je treba le viditi. Predstavo so ob koncu venčale žive podobe Pija IX, sv. Uršule, omenjene služabnice Božje i. d. v nebeški častitljivosti. Omeniti moramo, da pred začetkom predstave je več gospodičin ljubljeni prednici srečo zapored vosilo v peterih jezikih, namreč: v nemškem, francoskem, laškem, alovenakem in hervaškem jeziku. Vtis te dogodbe ae gotovo nikoli ne bo zgubil iz aerc mladine, ktere je bilo pričujoče natlačena dvorana. To je nov dokaz, kako prelčpo in koriatno čast. gospe Ur-šulinarice mladino odgojajo.
Premilostni knez in skof ao 19. aveč. za vao škofijo srečo vošili sv. Očetu za njih alavno obletnico, in še tisti dan so dobili odgovor od av. Očeta in njih blagoslov za vse vernike.
Za SV. leto. Po določilu od 28. sveč. is Rima ae zamore poat av. leta opraviti tudi v 40danakem postu, zunaj petkov in zadnjih 3 dni vel. tedna; po vel. noči pa vse dni zunaj bink. sabote. Mora pa biti post v ostrem pomenu brez vsega mesnega in s priterganjem. Kteri cerkve obiskujejo v procesiji z g. fajmoštrom ali njegovim namestnikom, zadostuje enkratno obiskanje treh cerkev, dvakratno obiskanje dveh, in trikratno obiskanje ene cerkve. — Vediti je, da ena sama spoved in Oohajilo ni zadosti za velikonočno dolžnost in za av. leto. — Poslednjič je naznanjena še posebna dobrota, da odpustki av. leta ae lahko dobč tolikrat, kolikorkrat kdo vse predpisane reči opravi; posebne in viši spovednikom podeljene oblaati pa veljajo le po enkrat za vsacega vernika, t. j. pervi pot v
Določila zbora ss. Obredov. Škofijski list št. 3 je to le naznanil: lz Melina je bilo zboru ss. obredov zastavljeno vprašanje: An commemoratio omnium Apo-stolorum die 29. Junii et omnium Martyrum die 26. De-cembris indulta sit tacienda immediate post orationem festi diei vel suo loco, v. gr. post Dominicae comme-morationem, ai occurrat die 29. Junii, et octavae Nati-vitatia die 26. Decembria. S. R. C. je 31. vel. aerpana 1867 določila: Negative ad primam partem, affirmative ad secundam. Atque i ta rescripsit, et servari mandavit. — Vsled tega dozdaj neznanega določila se za 1. 1879 v „Direktorii" mora naslednje premeniti: 28. rožnika tako-le: Veap. de aeq., com. Dom. et Oo. Sa. App. tant.;
— 29. roin.: 9. L. et com. Dom. atq. Oo. Ss. App. in	lil« samostojnost Serbije in odpravila v Belgrad svoiega
L. et M. — In 2. Vesp. com. Dom. et Oo. Ss. App.	poslanca, g. Bray-a. — V dopoloovsnih volitvah na Firt-
tant.; — in 26. grud.: com. Oct Nat. et Oo. Ss. Mm.	denskem (Hasija - Nasovsko) je kakor enoglasno isvo-
m L. et M. — Vesp. de Nat a cap. de S. Stephano,	ljen v nemški derž. sbor katoliški kandidat Droste Vi-
com. seq., Oct. Nat. et Oo. Mm.	sobering. - NovolaSka sreča: V Viterbu so une dni
Sfeto leto s pripravnimi molitvami. Teh knjižic, iz-	4 potepuhi vjeli nekega pospoda Maioli-a, in družina
delanih od ikofa dr. Zvergerja in na svitlo danih od	jim je morala plačati 4000 lir, da so ga spustili. Tacih
takratnega stolnega dekana gosp. Jožefa Zupana, je se	hudodelstev je na mladolaškem veliko, odkar je vlada
nekaj in dobivajo se po 6 kr. pri Sverljugu. Tedaj po	sama sačela svobodo in pravico teptati. — Francoski
njih! ... .	dnevniki poročajo, da obravnave med Vatikanom in
Ako kak naročnik, kl ima n. pr. „Danico" naro-	Nemčijo so se zopet pričele na podlagi točk, ki so bile
čeno, umerje, pravica zahteva, da naj list jemljö ranj-	postavljene od kardinala deržavnega tajnika. — Tudi
cega svojci, naj poved6, kam naj se pošilja, dokler je	naznanjajo, da obravnave med Vatikanom in Rusijo so
plačan; ne pa da bi ga pošte nazaj pošiljale, kar se	dozorele do tega, da bnde zopet vstanovljen ruski opravnik
večkrat zgodi. Naj pa tudi ne pozabijo naročniki, da	pri sv. Sedežu za vravnanje zadev sv. cerkve na Poljskem, za prenarejo in novi natis napisa, kar se prav velikrat zgodi, n. pr. o preselitvah naročnikov, je treba plačati
Pretep oraat z masnim plajšem, s 4 leviti in večer-	MHthortke spremembe.
ničnim plešem ter s vso pripravo, se vidi v štacuni pri	y Ljubljanski škofiji: Cerkveno vmestena sta čč.
gospe, Hofbauerovi. Naprava ,e po večem is sapusčine	Jan. Parapat za zigradec 20. sveč. in Vine. Polai
dobrotnih sere, namenjena sa Ternovsko cerkev.	£ Lipoglav. Oernuška duhovnija je raspisana 18. sveči Poterdllo. Za „djanje sv. Detmstva« (v prid reše- y Teriajki ¿koflji: RaBpiaane 80 do 30. mal. travna
vanja ,n odgoje poganskih od staršev za ver žen, h otro-	8ledeže duhovnije: f. ßerdo, 2. Grisignana, 3. Hum
čičev) smo od čast vredn,stva „Zgod. Danice« v Ljub-	(Golmo)f 4. Karkavice, 5. Katinara, 6. Kerbune 7. Klana,
lj.ni hvaležno prejeli sto štiri in trideset gld. m 60 sld.,	8. MJe' 9. Repentabor, 10. S. Ivanac. - Sv. Birm^
kar	1879.	maj* in junija v dekanijah; Bu8et>Keršan
Za „dianje sv.Detinstva":	y urinski Škofiji: Č. g. Anton Merkuš je pre-
nj___4 _ J x f' Z*™™ Ha9jr, 1- ^	.entiran sa faro v Žetalih, in č.g. Anton Sijanec postal
Odpustek Od papeža, ov. Oče Leon XIII s apo-	je provisor v Kamci. — Prestavljeni so čč. gg. kaplani:
stoljskim pismom (Breve) 10. kim. 1878 podelijo po	Janes Ev. Simonič v Ljutomer sa I.; Franc Pignar v
300 dni odpustka vsim vernikom sa vsaki pot, kadar	Jarenino, in Jakob Pečnik sa I. v Slivnico pri Mari-
kdo saj s skesanim sercem isreče naslednjo kratko mo-	boru. — Umeri je č. g. Štefan Pernavsel, župnik ▼
litvico:	Kamci pri Mariboru, 15. t. m. R. I. P. — Kamška fara
„Bodi hvaljeno sveto neomadežano in preČisto Spo-	je do 28. mal. travna t 1. raspisana. čet je blažene Marije Device, Božje Matere/"
Ta odpustek velj£ za vselej in zamore se darovati tudi za duše v vicah.
led blažene. Sv. Oče so dopustili, naj se smé pri-
Mßaörmtni tiarami.
MWW	vawwvw — - — —• — —	— -	— — ^ — — w—— - J M — J	•
četi preiskava, da bi se med blažene in med svetnike	spominek f župnika ^Aleša Jerala: Preč. gosp.
prišteli častitljivi služabniki Božji is Francoskega : Mons.	<lek. Jan. Oblak 2 gld. — C. g. J. Zdražba 1 gld. —
Stefan Teodor Guenot, is bezansonske škofije, ki je	C. g• Bait- Bartol 2 gl.
14. listopada 1861 umeri v ječi v Kočinčini; — Peter	poskodvane s povodnijo na Notranjskem: S Pr.
Frančišk Néron, iz škofije št. Klavdija, obit v Tonkinu	2 §!<*• — Ternovska predmestna fara 5 gl. in 1 sreb.
iz vérskega sovraštva 3. listop. 1861; — Janez Bogo-	dvajs.
ljub Venard, iz škofije poitierske, ob glavo djan na	^« nvilg. škofa v Serajevem, ali kjer je naj veČi
Anamskem 2. sveč. 1861; — in Janez Peter Néel, iz	potreba v Bosni, je daroval č. g. Balt. Bartol lep rudeč
lijonske škofije, mučen v Kini 18. sveč. 1862.	mašni plajš, s pristavkom, da se daritelj priporoča v
Grozovito strahovana nepokoršina. V Lavelli, Ter-	Pobož°° ^ . , ,
biškem (Treviso) okraju na gornjem Laškem, je bil	f Za katohcanstvo in katoličane v Bosni: Nabiraia
201eten mladeneč obljubil tovaršem, da se bo o svojem	f*re n® Dov£?/5 Neimen. 20 sld.
času na odločenem mestu znašel sarad nočnega stre-	, Za n- °feta: «eimenov. 30 sld. s prošnjo sv.bla-
ljanja na race. Oče njegov pa tega ni hotel. Sin ga	S°.8,°vm " »»fnJ0 ~ V,eô 1 «L sr; 7" Ib Ç"*
hoče prekaniti. Ob določeni uri hoče skrivaj spustiti	Pn,Terž. P° S- « gl- °0 sld. s prošnjo sv. bla-
skos okno puško na tla, potem pa iti is hiše, češ, da	Soslor* *a:8* ,n ?» ve™.ke- T ~ 4 .. 0 , 1A .
oče ne bo mislil na lov, ker ne bo imel puške seboj.	N . & ^T* mi8llon: L' CotelJ 2 S1' 10 kr* —
Priveže tedaj puško na motoz in z votlino cevi nakviško	JNe,me°- 00 8'd-
obernjeno jo spuša na tla, in je daleč naprej naslonjen	sv. Detinstvo: Brat in sestra S. 50 sld.
ter gleda sa puško. V sredi višine se puška sasuče,	Za I"*™*™ Leopolda: Neimen. oP sld.
udari s petelinom ob steno, se sproži, in nesrečni mla-	mmnmmmmii ~ __ -»___j____».j
deneč telebi na tla s razbito čepino. Strel je udaril skos	FOffOVOri » gg. Oopisoraid. .
obličje v glavo in možgani so se na kviško razkropili.	M. Trob. v Vab.: Pismo a menjico je došlo 17. sušca.
Revež ni mislil na to, da je puška nabita in petelin	Skusilo se bode Vam postreči, kar se bo moglo. — 6. L—r :
n*pét.	Posebno vstregli. — G. K—a: Perdona! Bila je pomota, ker
Poslednje novice. Ker je Serbija naznanila, daje	v naglici je oko šinilo le samo na besedo „B—ca"; pride
voljoa zverševati versko ravnopravnost, je Nemčija privo-	najprej ko moč. —
Odgovorni vrednik: Laka Jeran. — Tiskarji in saložniki: Josef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.