JEZIK IN SLOVSTVO letnik LXVI  številka 1 
VSEBINA  
UVODNIK  ?  
Razprave Jerca Vogel Kriticna sporazumevalna zmožnost – osrednji koncept sodobnega pouka prvega jezika  3  
Martina Ožbot Odnos do jezika in dvojezicnosti pri dijakih na dvojezicnem italijansko-slovenskem obmocju v Italiji  17  
Špela Sevšek Šramel Potopisni žanri na prelomu 19. in 20. stoletja v slovenskem revijalnem tisku: Slovenski pogled na »Srbski Pariz«  31  
Janja Žmavc Anticna retoricna perspektiva sporazumevalne zmožnosti kot potencial njenega sodobnega raziskovanja in poucevanja  43  
Nina Lovec Jezikovna sredstva za poudarjanje stavcnih elementov v revijah in-flight  57  
Luka Horjak Izgovor crke <l> kot jezikoslovno vprašanje do konca 19. stoletja  73  
Andreja Dvornik Analiza slovenskih izdaj slikanic Svinjski pastir Hansa Christiana Andersena z razlicnimi ilustratorji  89  
Lea Vlahovic Jezikovnostilisticna primerjava dveh slovenskih prevodov Flaubertove Madame Bovary in vprašanje zastaranja prevodov  103  
INTERVJU  
Monika Kavalir  121  
Ocene in porocila Ana Rakovec Michal Habaj, Dana Hucková idr.: Modernizmus v pohybe.  131  

Abstracts 135 
Volume LXVI  Number 1 
TABLE OF CONTENTS EDITORIAL Discussions Reviews and Reports Abstracts 
? 
Jerca Vogel 
Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta 
KRITICNA SPORAZUMEVALNA ZMOŽNOST – OSREDNJI KONCEPT SODOBNEGA POUKA PRVEGA JEZIKA 
Kriticna sporazumevalna zmožnost je že od 2008 opredeljena kot eden osrednjih ciljev pouka slovenšcine kot prvega jezika, a se v šolski praksi še ne uresnicuje dovolj. Ker se zdi, da je eden od razlogov tudi nejasna definiranost tega pojma v slovenski jezikovni didaktiki, skuša prispevek opredeliti kriticno sporazumevalno zmožnost. Pri tem izhaja iz pojma kljucne zmožnosti in znacilnosti kriticnega mišljenja ter kriticno sporazumevalno zmožnost predstavi kot kompleksno zmožnost, ki se uresnicuje kot preplet kognitivne, jezikovne in kontekstualne zmožnosti ter od govorca zahteva zavest o razmerju med jezikom in kulturo, metakognicijo in sprejemanjem eticne oz. družbene odgovornosti. 
Kljucne besede: kriticna sporazumevalna zmožnost, pouk prvega jezika, kljucne zmožnosti, kognitivna, jezikovna in kontekstualna zmožnost 
Ob družbenih spremembah, tehnološkem napredku in novih zahtevah, ki jih ta dogajanja postavljajo pred posameznika, je tudi v šolskem okolju vse vecja zavest 
o tem, da zgolj funkcionalna zmožnost sporazumevanja posamezniku ne omogoca polnega sodelovanja v družbi. Vjezikovni didaktiki je tako postalo eno osrednjih vprašanj, kako zasnovati pouk prvega/maternega jezika (J1), da bo upošteval spreminjanje casovnih, prostorskih in širših družbeno-kulturnih dolocilnic jezika in njegove rabe, ucencem omogocil, da jih razumejo, presojajo in spreminjajo ter da znanje ustvarjalno uporabljajo v novih kontekstih. 
Okvir, ki zmore slediti tem izzivom, ponuja koncept kriticne sporazumevalne zmožnosti. Ta je sicer že vec kot desetletje umešcena tudi v splošne cilje ucnega nacrta za slovenšcino tako v osnovni šoli (2018) kot v gimnaziji 
Jerca Vogel 
(2008),1 vendar so nekatere raziskave pokazale (Vogel 2015; Cernivec 2017), da se kriticnost pri pouku jezika ne uresnicuje dovolj. Eden od razlogov je po našem mnenju v nejasnem konceptu kriticne sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jezikovnodidakticnem prostoru. 
V clanku smo si tako zastavili predvsem dva cilja: 
1. 
ugotoviti, katere razsežnosti in sestavine sporazumevalne zmožnosti v J1 kot eni kljucnih zmožnosti so pri pouku slovenšcine poudarjene; 

2. 
podlagi uveljavljenih opredelitev in znacilnosti kriticnega mišljenja oblikovati za slovenski šolski prostor uporabno opredelitev kriticne sporazumevalne zmožnosti. 


1 Sporazumevalna zmožnost pri pouku slovenšcine kot J1 
Sporazumevanje v prvem jeziku je v evropskih dokumentih opredeljeno kot ena od kljucnih zmožnosti, ki jih Weinert (2001: 53) opredeljuje kot »kompleksne sisteme znanja, prepricanj in akcijskih tendenc, ki se gradijo na podlagi dobro organiziranegapodrocnegaznanja,temeljnih spretnosti(strategij),posplošenih stališc in spoznavnih stilov«. Gre torej za zapleteno sestavo treh razsežnosti: spoznavne,2 custveno-vrednotenjske in akcijske. Hkrati jih opredeljuje kot znacilnosti, ki jih je mogoce razvijati, pogoj za to pa sta na eni strani tudi sistemsko urejeno znanje (in ne le poznavanje posameznih, v konkretnem primeru aktualnih drobcev znanja), oblikovanje splošnejših in prenosljivih strategij (in ne le razvijanja spretnosti ob konkretnih primerih) ter vrednot, po drugi strani pa zmožnost kriticnega presojanja, ki omogoca premišljeno uporabo strategij na podlagi znanja in stališc.3Ta trojnost bo v prispevku izhodišce za opredeljevanje sporazumevalne zmožnosti v J1 kotene od sedmih kljucnih zmožnosti. 
Sporazumevalna zmožnost v J1 se v strokovni literaturi na splošno opredeljuje na dva nacina: sinteticno, s celostnim povzemanjem bistvenih oz. razlocevalnih lastnosti kompleksne jezikovne dejavnosti; ali analiticno, ko se poskuša v tej kompleksnicelotiob zavestio medsebojnipovezanostiinsoucinkovanjuopredeliti njene posamezne sestavine. V pedagoški rabi sta pomembni obe opredelitvi, saj prva ohranja celostni pogled na sporazumevalno zmožnost in omogoca izpeljavo temeljnih ciljev, druga pa omogoca operacionalizacijo in konkretizacijo splošnih ciljev ob izbranih vsebinah in dejavnostih, s katerimi postopoma in kontinuirano kvalitetno dosegamo temeljni cilj. 
1 Katalogi znanj za srednje strokovne in poklicne šole so bili oblikovani prej in koncepta kriticnosti 
še ne izpostavljajo. 2 V literaturi je sicer uveljavljen pojem kognitivna razsežnost. Zaradi prekrivanja s poimenovanjem 
ene od sestavin, tj. kognitivne sestavine,sporazumevalne zmožnosti v prispevku za razsežnost upo­
rabljamo poimenovanje spoznavna. 3 Tridelnost kljucnezmožnosti po Weinertu v slovenskem prostoru povzema Barica Marentic Požar­
nik (po Ivšek 2014:29). 
1. 1 Sinteticne opredelitve sporazumevalne zmožnosti 
Opredelitve sporazumevalne zmožnosti v slovenskem jezikovnodidakticnem prostoru strnjenopredstavljataMarjaBešterTurk(2011) inLjudmilaIvšek (2014).M.Bešter Turk (2011: 116) pravi, da je mogoce opredelitve tujih teoretikov povzeti v enotno trditev, da je sporazumevalna zmožnost »to, kar clovek zna (ima na razpolago) za sporazumevanje (za opravljanje govornih dejanj) v raznih sporazumevalnih okolišcinah«.AnatancnejšaprimerjavaopredelitevHymesainMichaelaCanalater MerrilSwain, nakaterisev pedagoškemprostorunajpogostejesklicujemo,pokaže nekaj razlik. Hymes sporazumevalno zmožnost razume celostno in opozarja, da je pomembno, da ne locujemo kognitivnih od nekognitivnih dejavnikov (Štefanc 2009: 63). Canale in Swain (1980) pa jo razumeta kot sintezo znanja in spretnosti, potrebnih za sporazumevanje, s cimer jo omejita na Weinertovo spoznavno razsežnost. 
V didaktiki slovenšcine kot J1 je opredeljevanje sporazumevalne zmožnosti splošno, brez omejevanja na spoznavno razsežnost, ter s tem bližje Hymesovemu razumevanju. Kunst Gnamuš (1984: 97) jo tako opredeljuje kot sestave »izbirnih pravil, ki povezujejo jezikovne zmožnosti z družbenimi dejavniki sporazumevanja«, Bešter Turk in Križaj pa kot »zmožnost kriticnega sprejemanja besedil raznih vrst ter zmožnost tvorjenja ustreznih, razumljivih, pravilnih in ucinkovitih besedil raznih vrst« (Bešter Turk 2011; Križaj Ortar 2006; Bešter Turk in Križaj 2018).4Celostno je sporazumevalna zmožnost v J1 opredeljena tudi v Evropskem referencnem okviru (ERO) (2007: 4), in sicer kot zmožnost izraziti in interpretirati koncepte, misli, obcutke, dejstva ter mnenja tako v ustni kot v zapisani obliki in na ustrezen ter ustvarjalen nacin sodelovati v sporazumevanju v vseh družbenih in kulturnih kontekstih. 
Sinteticne opredelitve, znacilne za didaktiko J1, tako implicirajo upoštevanje vec razsežnosti kljucne zmožnosti, hkrati pa z vkljucevanjem družbenih razsežnosti nakazujejo možnost vkljucevanja razlicnih vlog jezika oz. besedila. Koliko se dejansko upoštevata vecrazsežnost in koncept kriticnosti, pa razkrivajo šele analiticne opredelitve.5 

1. 2 Analiticne opredelitve sporazumevalne zmožnosti 
Že Kunst Gnamuš (1987: 159–162) v razclembi sporazumevalne zmožnosti, s katero je postavila temelje razumevanju sporazumevalne zmožnosti v slovenskem prostoru, opredeljuje pet sestavin (delnih zmožnosti). To so: 
– jezikovnostrukturna ali slovnicna, tj. zmožnost oblikovati slovnicno pravilne stavke in povedi; 
4 Ta opredelitev je tudi podlaga za oblikovanje ucnih nacrtov. 5 V opredeljevanju sporazumevalne zmožnosti natancneje primerjamo le definicije, ki so bistveno 
zaznamovale ucne nacrte za poucevanje slovenšcine kot J1. 
Jerca Vogel 
– 
semanticna ali kognitivna, tj. zmožnost povezati izrek s pomenom; 

– 
pragmaticna, tj. zmožnost izbiranja istofunkcijskega oz. sopomenskega izraza za doseganje želenega ucinka v danem družbenem kontekstu, 

– 
metaforicna ali ustvarjalna, tj. zmožnost oblikovanja glede na predvidljive povezave izraza s pomenom v tipicnih družbenih kontekstih presenetljivega, nekonvencionalnega sporocila oz. smisla; 

– 
normativna, tj. zmožnost obvladovanja jezikovnih pravil, poznavanja sporazumevalnih nacel in konvencij. 


Kot temeljne sestavine je torej opredelila kognitivno, jezikovno (jezikovnostrukturna ali slovnicna) in kontekstualno (pragmaticna ter metaforicna) zmožnost. Pri tem pa je v skladu z usmeritvijo obdobja, v katerem je njena opredelitev nastala, poudarila predvsem spretnosti in znanja, torej spoznavno razsežnost, ter knjižno zvrst jezika. 
To opredelitev sta z novejšimi spoznanji dopolnjevali Križaj Ortar (2006) in Bešter Turk (2011). Po Bešter Turk6 (2011: 121–124) je tako sporazumevalna zmožnost sestavljena iz šestih delnih zmožnosti: 
– 
motiviranosti za sporazumevanje; 

– 
stvarnega/enciklopedicnega znanja; 

– 
jezikovne zmožnosti, ki jo razume kot obvladovanje oz. znanje danega jezika in jo nadalje deli na: 

– 
poimenovalno/besedno/slovarsko, 

– 
upovedovalno/skladenjsko/slovnicno, 

– 
pravorecno, 

– 
pravopisno zmožnost; 



– 
pragmaticne/slogovne/empaticne zmožnosti; 

– 
zmožnosti nebesednega sporazumevanja; 

– 
metajezikovne zmožnosti, tj. teoreticnega znanja. 


Z vidika posameznih sestavin sta avtorici v razumevanju jezikovne in pragmaticne zmožnosti blizu O. Kunst Gnamuš, kognitivno pa razumeta nekoliko ožje – kot védenje o svetu, s cimer ni omogoceno vkljucevanje strategij tvorjenja in razumevanja besedila. Razumevanje sporazumevalne zmožnosti dopolnjujeta še z uvedbo zmožnosti nebesednega sporazumevanja, ki bi jo deloma lahko umestili v kognitivno/semanticno, kadar gre za predvidljive, dolocene pomene, in deloma v kontekstualno, saj se nanaša na razumevanje vloge nebesednih sredstev v konkretnih kontekstih oz. vrstah besedil. Z vidika razsežnosti pa poleg spretnosti in znanja uvajata motivacijsko razsežnost, ki jo razumeta kot splošno motivacijo za sporazumevanje. 
Opredelitve Križaj in Bešter Turk so usklajene in se dopolnjujejo, zato izhajamo iz casovno najnovejše. 
Nekoliko drugacen analiticni pogled na sporazumevalno zmožnost je ponudil ERO (2007: 4), ki je upošteval nove opredelitve kljucne zmožnosti. Sestavine so po njem naslednje: 
– 
Kognitivna zmožnost je zmožnost interpretiranja sveta in vzpostavljanja odnosov z drugimi, njen razvoj pa je nelocljivo povezan z usvajanjem maternega jezika. 

– 
Jezikovna zmožnost je zmožnost uporabe jezikovnega znanja, in sicer besednega (slovarskega), slovnicnega, znanja o vlogah jezika in temeljnih vrstah besednega razumevanja. 

– 
Pragmaticna zmožnost je razumljena kot zavest o glavnih znacilnostih razlicnih jezikovnih slogov in o spremenljivosti jezika ter sporazumevanja v razlicnih kontekstih. 

– 
Poleg tega naj bi imel posameznik razvit »pozitiven odnos do sporazumevanja vmaternemjeziku«(ERO 2007:4),kipredvideva»pripravljenostnakriticen in konstruktiven dialog, spoštovanje estetskih kvalitet in željo, da bi jih dosegali, zavzetost oz. interes za sporazumevanje z drugimi«. Koncno naj bi se zavedal, »da z jezikom vplivamo na druge«, zaradi cesar naj bi imel razvito potrebo po družbeno odgovornem sporazumevanju. 


Takaopredelitev v didaktiko J1 prineseštiripomembnenovevidike. 1. Vjezikovno zmožnost vkljuci besedilno zmožnost in s tem poudaripotrebo po kontekstualizaciji ter celostnem pogledu na jezikovno dejavnost. 2. V pojmovanje sporazumevalne zmožnosti vkljuci vse tri razsežnosti, kot jih opredeljuje Weinert. Ob jezikovni, kognitivniinpragmaticnizmožnostijesicer ševedno vospredju kognitivnarazsežnost; ob zadnji sestavini pa se s splošnim pozitivnim odnosom do sporazumevanja v maternem jeziku oz. do maternega jezika kot takega podarja odnosna razsežnost. Ta se ob dialogu konkretizira kot pripravljenost na kriticno in konstruktivno sporazumevanje, tj. kot akcijska razsežnost, ki je zajeta tudi v zavesti o vplivni moci jezika in pripravljenosti na družbeno odgovorno ravnanje. 3. Ob pragmaticni zmožnosti poleg zavesti oglavnih znacilnostih razlicnih jezikovnih slogov poudari tudi zavest o spremenljivosti jezika in sporazumevanja v razlicnih kontekstih, s cimer preseže osredotocenje na knjižni jezik. 4. V analiticno opredelitev vkljuci pojem kriticnosti, ceprav ga povezuje le z dialoškim sporazumevanjem. 


2 Kriticnost v sporazumevanju 
Zavesto tem, dajesporazumevanjenele individualna, temvec vedno tudidružbena dejavnost, je v središce postavila vprašanje, kako besedilo deluje v kontekstu kot najširšem družbeno-kulturnem okviru (O‘Byrne 2018: 1). 
Kot pravi Allan Luke (2000: 453), je že od zacetka 90. let v Avstraliji funkcionalni koncept sporazumevalne zmožnosti doživljal številne ocitke. Sociologi so opozarjali, da takšen model spodbuja tekmovalni individualizem; poststrukturalisti in teoretiki 
Jerca Vogel 
feminizma so menili, da se zaradi poudarjanja posameznika oz. osebnega pogleda zmanjšuje razumevanje tega, kako diskurz oblikuje družbene odnose; sistemski funkcijski jezikoslovci so opozarjali, da zaradi poudarjanja »doživljanja«, osebne rasti in literarne pripovedi ucenci iz najbolj ranljivih skupin ne usvojijo dovolj eksplicitnega znanja o tem, kako delujejo tipicni žanri, ki so izraz intelektualne in politicne moci, ter ne usvojijo strategij njihovega tvorjenja; kulturne in medijske študije pa so opozarjale na sistematicno izpušcanje vizualnih besedil, besedil v novih medijih in v novih delovnih okoljih (Luke 2000: 453). Glede na odzive z razlicnih strokovnih in družbenih podrocij, ki so poudarjali razlicne koncepte kriticnosti, je pri neposrednem opredeljevanju kriticnega sporazumevanja in naloge šole pri njegovem razvijanjukljubizhajanju izenakihpogledovprihajalodo zoževanjanavecravneh. 
Tako Ian W. O‘Byrne (2018: 1) opozarja, da je ena najpogostejših zmot tudi v šolskem prostoru enacenje kriticne sporazumevalne zmožnosti s kriticnim vrednotenjem informacij, torej omejevanje na spoznavno vlogo jezika. Po drugi strani pa se številne opredelitve, ki izhajajo iz dolocenih, predvsem socioloških oz. družbenih paradigem in teorij, usmerjajo v kolektivno povezovalno oz. identitetno ter vplivanjsko vlogo jezika.7 Sporazumevalna zmožnost v njih ne pomeni vec toliko zmožnosti sodelovanja v obstojeci jezikovni praksi, temvec bolj zmožnost, ki nam omogoca uporabljati družbeni kapital v skupnosti (O‘Byrne 2018: 1). Zato se v razredu spodbuja razpravo o tem, kaj želi besedilo doseci, katere ideologije so v njem predstavljene in kako ga lahko ucenci uporabljajo na razlicnih družbenih podrocjih (Luke 2000: 454). 
Potreba po razvijanju kriticne ravni sporazumevalne zmožnosti se je izrazila tudi v slovenski didaktiki jezika. Tako je Vogel (2010) kot cilj izobraževanja v J1 opredelila razvito sporazumevalno zmožnost, kivkljucujefunkcionalno in kulturno zmožnost ter ju nadgradi s kriticnim sporazumevanjem, pri katerem so udeleženci obcutljivi tudi na širši kontekst, upoštevajo custvene/emotivne razsežnosti ter se zavedajo potrebepoprizadevanju zanacrtnopresojanjenapodlagimeril, preseganjucustvene ne-/naklonjenosti, predsodkov, ustaljenih perspektiv ter po razmisleku o lastnem sporazumevanju (metakogniciji), pa tudi lastne eticne oz. družbene odgovornosti. 
Celostna opredelitev sicer vkljucuje temeljne znacilnosti kriticnega mišljenja in razsežnosti sporazumevalne zmožnosti in je lahko izhodišce za opredeljevanje splošnih ciljev pouka. Kako se te razsežnosti izražajo ob prepletu sestavin sporazumevalne zmožnosti oziroma kako jih preslikati v dejavnosti ucencev, pa lahko opredeljuje le s sinteticno opredelitvijo usklajena analiticna opredelitev. 
Po Oxfordski raziskovalni enciklopediji izobraževanja (Oxford Research Encyclopedia of Educa­tion) mednje spadajo denimo: feministicne poststrukturalisticne teorije, postkolonijalne tradicije, kriticna teorija ras, kriticno jezikoslovje in kriticna analiza diskurza, kulturne študije, kriticna me-dijska pismenost, teorija LGBT, prostorsko ozavešcena pedagogika ter kriticna sociolingvistika in lingvisticna antropologija (2: 3). 
2. 1 Razsežnosti sporazumevalne zmožnosti v prvem jeziku 
Vse od zacetka 90. let 20. stoletja se je razumevanje razsežnosti sporazumevalne zmožnosti dopolnjevalo predvsem s treh vidikov: 1. s poudarjanjem metakognicije kottistedejavnosti,kišeleomogocasamostojnoinodgovornoodlocanjezajezikovno delovanje; 2. z upoštevanjem eticnosti kot korektiva ustreznosti oz. ucinkovitosti; ter 3. z ozavešcanjem o potrebi po družbeno odgovornem delovanju. 
Ko razpravljamo o kriticni sporazumevalni zmožnosti, se tako:8 
– 
spoznavnarazsežnostnanašanakognitivne, pragmaticne, jezikovnespretnosti in strategije; na metaznanje oz. vedenje o svetu na splošno in o specificni temi,ojeziku,njegovihpravilih,besedilnihvzorcihinsistemuterodružbeno­kulturnih razmerjih, jezikovnih razlicicah, sporazumevalnih nacelih; pa tudi na metakognicijo o lastni ali tuji jezikovni dejavnosti, ki omogoca samokorekcijo oz. izboljšanje, prenos znanja v nove kontekste, samostojno usvajanje novega znanja oz. reševanje problemov; 

– 
custveno-vrednotenjska razsežnost se nanaša na splošno naravnanost in custveni ter vrednostni odnos tako do teme, nacina njenega prikazovanja, do svoje vloge in naslovnika, kot do jezika na splošno in v vsej njegovi raznovrstnosti. Pri tem pozitivni odnos ne pomeni nekriticnega sprejemanja lastnega oz. znanega, temvec zavzetost za kriticni razmislek o ustaljenih vzorcih in shemah; 

– 
v akcijski razsežnosti pa poleg motivacijske sestavine, ki izhaja iz posameznikovih potreb, hotenj in želja ter je poudarjena v funkcionalnem modelu, dobiva enako pomembno vlogo moralna. To pomeni pripravljenost jezikovno delovati osebno in družbeno odgovorno. 


2.2 Sestavine kriticne sporazumevalne zmožnosti 
Na podlagi opredelitev sporazumevalne zmožnosti v slovenski didaktiki J1 bi bilo mogoce govoriti o treh temeljnih sestavinah: kognitivni, jezikovni in pragmaticni zmožnosti. 
2.2.1 Kognitivna zmožnost 
Kognitivno zmožnost Ulrich (2001: 10) opredeljuje kot zmožnost pojmovnega in logicnega urejanja in shranjevanja znanja in izkušenj ter njihovega povezovanja v nove mreže pri reševanju problemov. Pri tem še posebej kognitivno jezikoslovje (Hart 2016) in teorija (psihologije) komuniciranja (Ule 2005) poudarjata, da jezik ni avtonomnipojav,kibivkljucevaledinstvene, posebnekognitivneprocese,temvecga 
Ceprav se razsežnosti prikazujejo analiticno, vecina avtorjev poudarja, da je mogoce ustrezno in odgovorno jezikovno delovanje le, ce so vse razsežnosti usklajene, saj vplivajo druga na drugo. 
dolocajo enaki kognitivni procesi kot delovanje na drugih, nejezikovnih podrocjih: spomin, oblikovanje predstav, logicno razmišljanje, zaznavanje (Hart 2016: 110–111). To pomeni, da lahko o kognitivni zmožnosti govorimo na dveh ravneh: na ravni splošnih kognitivnih procesov in na ravni sporazumevalnih strategij, prek katerih se ti procesi na specificne nacine udejanjajo pri sporazumevanju.9 
Splošne kognitivne zmožnosti, povezane s sporazumevanjem, Ule (2005: 54) umešca v širši pojem zaznavanja, ki zajema sprejemanje in selekcijo sporocil, njihovo kategoriziranje in organiziranje ter primarno interpretacijo. Pri tem je najpomembnejši kognitivni proces kategorizacija oz. razvršcanje sporocil po nacelu podobnosti oz. sticnosti v kategorije (pojme, predstave)10, te pa umešcamo v kognitivne sheme, ki dolocajo naša predhodna pricakovanja. (Ule 2005: 56). Sheme so tiste, ki dolocajo, katere znacilnosti bomo pripisali posameznemu pojmu in kaj bomo imeli za realno, predvsem pa nam omogocajo sklepanje, raziskovanje predpostavk, skritih vrednot, presojanje veljavnosti sklepov …, tako da zaradi njih naše razumevanje presega neposredno dane informacije (prim. Ule 2005: 58). 
Podobno izhodišcnekognitivneproceseopredeljujeHart(2016:110), in sicer so to celostne predstave, ki jih povezuje predvsem z oblikovanjem shem; primerjava, ki je izhodišce za kategorizacijo in metafore; pozornost, ki doloca, na kaj vse bomo pozorni in kako natancno bomo izbrane elemente razclenili; in perspektiva, ki doloca gledišce. Te splošne zmožnosti pa je Hart (2016: 110–111) neposredno povezal s strategijami sprejemanja in tvorjenja besedil:11 
– 
Celostna predstava je povezana s t. i. temeljno strukturo oz. zasnovo besedila. Pri oblikovanju zasnove izhajamo iz celostnega pogleda na kompleksno situacijo, na podlagi cesar izberemo doloceno shemo, scenarij, skript oz. dolocimo vrsto sporazumevalne situacije in vanjo umešcenega diskurza. 

– 
Primerjanje izkušenj omogoca t. i. uokvirjanje. Z izbiro okvira govorec/ poslušalec doloci, katerim udeležencem in procesom bo pripisal vecji pomen, kako bo oblikoval oz. razumel metaforicne prenose, pa tudi, kako se bodo v izbranem okvirju pripisovale vrednostne konotacije in oblikovali zapleti. Odlocisetorej,katerovlogobesedilabopoudarilinkaterasporazumevalna nacela bodo v ospredju. 

– 
Zmožnost usmerjanja pozornosti je podlaga za izbiranje. To pomeni, da govorec izbere vidike (znacilnosti) stvarnosti, ki jih bo vkljucil v predstavitev, in njihova medsebojnarazmerja. Z vidika razumevanja in tvorjenja besedila gre torej za dolocanje bistvenih podatkov ter temeljnega pomenskega razmerja med njimi (prevladujoci nacin razvijanja teme). 


9 SEJO (125) kot eno od splošnih zmožnosti opredeljuje deklarativno znanje oz. vedenje o svetu: 
»Usvajanje védenja o svetu je tesno povezano z usvajanjem maternega jezika, medtem ko se pri 
pouku tujega jezika pogosto zanašamo na to, da so ucenci že usvojili zadostno znanje o jeziku.« 10 Kategorije so pomenske reprezentacije, v katere sprejmemo dolocene, tipicne informacije. 11 Pri tem poudarja, da je mogoce zmožnosti oz. strategije locevati le analiticno, v resnici pa se ob rabi 
jezika prepletajo in soucinkujejo. 
– Postavljanje v vloge izhaja iz perspektive, ki smo jo izbrali, oz. iz naše umestitve samih sebe ter drugih oseb oz. dejanj v prostor, cas in vlogo (Hart 2016: 112). Gre torej za dolocitev družbeno-kulturnega konteksta, iz katerega bomo izhajali, s katerim se bomo v izbrani vlogi oz. glede na status,kinamgapripisujenaslovnik,identificirali.Napodlagitehodlocitev poteka izbira vrste diskurza s funkcijskega, socialnega, žanrskega vidika, odlocitev o objektivnosti in subjektivnosti … 
Za kriticnost je tako poleg tradicionalno opredeljenih kognitivnih spretnosti treba razvijati tudi prepoznavanje prevelike posplošenosti, tj. stereotipov in predsodkov, ter izogibanje njihovi uporabi pri sprejemanju/tvorjenju besedil; oblikovanje prožnih shem in prepoznavanje/uporaba netipicnih vzorcev; izogibanje neeticnemu in sovražnemu govoru v razmerju do naslovnika, sporazumevalne situacije, teme in vsebine. Ob opazovanju teh znacilnosti govorec usvaja in poglablja védenje, da je mogoce na stvarnost in njeno ubeseditev pogledati z razlicnih perspektiv, izbrati razlicne vidike in gledišca; da so diskurzivne prakse notranje raznolike ter da obstajajo vmesne razlicice. Usvojeno vedenje pa mora nadgrajevati z razmislekom o lastnih in tujih jezikovnih praksah, ki obsega po eni strani zavestno analizo okolišcinin svojega razmerja do njih; izbrane teme in svojega poznavanja snovi; izbranega diskurza, besedilnih vzorcev in njim ustreznih shem; prenosnika ter upoštevanja njegovih besednih in nebesednih sestavin; dolocitev osrednjega sporazumevalnega nacela in upoštevanja nacel v besedilu. Po drugi strani pa tudi razmislek o stereotipih in predsodkih, ki jih izraža besedilo, ter o možnostih za njihovo preseganje; dolocitev/zavestno izbiro morebitnih odstopanj od tipicnih vzorcev in predvidevanje/pojasnjevanje razlogov zanje, presojanje eticnosti ubesedenega in ubeseditve ter manipulativnosti. 
Da bi na podlagi kriticnega razmisleka prepoznane pozitivne diskurzivne prakse uveljavljali v lastnem sporazumevanju in prek njih tudi spreminjali uveljavljene družbene prakse, za katere sodimo, da so neustrezne ter neeticne, pa je nujno razvijati pozitiven odnos tako do splošnih vrednot sodobne družbe, kot so strpnost, kriticnost, ustvarjalnost, družbena dejavnost, kot do eticne rabe jezika. 

2.2.2 Jezikovna zmožnost 
Jezikovna zmožnost je v analiticnih opredelitvah tradicionalno v ospredju. Pri tem sta bili natancno predstavljeni predvsem besedna ali poimenovalna zmožnost in skladenjskaalislovnicnazmožnost,kotposebnisestavinipašepravorecna/pravopisna ter metajezikovna zmožnost (Bešter Turk in Križaj 2018: 11). Te, tradicionalne sestavine je z vidika jezikovne strukture smiselno dopolniti z besedilno zmožnostjo kot zmožnostjo oblikovanja odstavkov in njihovega medsebojnega povezovanja v koherentno besedilo; z vidika kljucne zmožnosti pa vkljuciti metakognitivno, custveno-vrednotenjsko in akcijsko razsežnost, ki omogocajo kriticni pogled. 
BesedilnazmožnostsepoDouglas (2015) nanašapredvsemnapovezovanjepovedi v višje besedilne strukture (zveze povedi, odstavke, vsebinske dele besedila in besedilo kot celoto). Pri tem je pomembno: 
– 
da v skladu s predvidenim besedilnih vzorcem besedilo spnemo v zaokroženo in popolnjeno celoto; 

– 
da povedi povezujemo v smiselne odstavke; 

– 
das povezovalcibesedilajasno izražamo pomenskarazmerjamed odstavki ter vecjimi segmenti besedila; 

– 
da z nacini navezovanja in napovedovanja jasno izražamo nanosnike, kar besedilu daje smiselnost; 

– 
da kot tvorci poudarjamo informacije, ki jih želimo poudariti, ter da kot prejemniki razbiramo ne le podatke, temvec tudi poudarke, ki usmerjajo interpretacijo; 

– 
da jasno izražamo oz. na podlagi jezikovnih sredstev razumemo, ali se predstavljajo trditve ali osebna stališca, ali se argumentirajo racionalno ali custveno, ali so govorceva lastna ali povzeta po drugih … (Douglas 2015). 


Za kriticni pogled na jezik v njegovi družbeno-kulturni funkciji je poleg spretnosti in védenja potrebna metakognicija o rabi jezikovnih sredstev v konkretnem sporazumevalnempoložaju.Ali,kotpraviHart(2016:110–111),trebasejezavedati, da je jezikovno enkodiranje vsakokratna konstrukcija, saj lahko isto situacijo, dogodek, entiteto, odnos z izbiro jezikovnih elementov predstavimo na razlicnenacine. Za posameznikovo kompetentno sodelovanje v družbeni skupini je bistveno, da razume, kako ljudje z jezikom in drugimi simbolnimi orodji konstruirajo družbene situacije. Vvsaki skupnosti namrec clani s tipicnimi sporazumevalnimi in jezikovnimi oblikami sporocajo družbene informacije. Slovnica in slovar sta tako za udeleženca sporazumevanja kljuc do prepoznavanja družbene situacije, v kateri sporazumevanje poteka. (Ochs 2003: 108.) 

2.2.3 Kontekstualna zmožnost 
Vslovenski jezikovni didaktiki je kontekstualna zmožnost vecinoma opredeljena kot zmožnost izbire ustrezne jezikovne razlicice in elementov iz niza sopomenskih možnosti. Usmerjena je torej predvsem v konvencionalna razmerja med jezikom in kontekstom na izrazni ravni oz. v slogovno zmožnost, manj pa v razmerja na družbeno-kulturni ter na individualni ali psihološki ravni. Ker je bila slogovna zmožnostv jezikovnididaktikinatancnejeopredeljena, bostav središcu pozornosti preostali dve. 
Vpetost jezikovne dejavnosti v širši družbeno-kulturni kontekst je povzel Lemke (2003: 71), ki poudarja, da posameznik v svojem družbenem okolju usvaja tudi organizacijske vzorce jezikovnega sporazumevanja z drugimi. Sociolingvisticna zmožnost se tako udejanja prek izbire jezikovnih zvrsti, žanrov in diskurznih praks oz. jezikovnih vzorcev, sprejemljivih za tipicno družbeno/kulturno doloceno vlogo, ki jo je prevzel govorec. Prvi pogoj za zavestno izbiro ustreznih možnosti je vedenje 
o tem, kako sez jezikomoz. jezikovnimikonvencijami izražajo ustaljeni medosebni odnosi (tudi odnosi moci in solidarnosti), vrednote, stališca ter prepricanja, ki so povezani z družbenimi dejavniki, in kakšna so razmerja med razlicnimi zvrstmi z vidika njihove vloge v širšem družbenem okviru ter v posameznikovem življenju. Vendar pa za kriticno zmožnost ne zadošcata le znanje in neozavešcen pozitivni ali negativni odnos, temvec je potrebna metakognicija o tem, katere vrednote, prepricanja, vrednostni sistemi, družbena razmerja, stereotipi in predsodki so vkomponirani v sporazumevalne vzorce; razmislek o tem, ali so z jezikom izražena družbena razmerja moci eticno upravicena, in ce niso, kako jih nadomestiti z ustreznejšimi, cepravmanjkonvencionalnimi. Brezozavešcanjaodnosamed jezikovnimizvrstmi in elementi ni mogoce preseci nekriticnega sprejemanja ali odklanjanja bodisi knjižnega jezika bodisi posameznih neknjižnih zvrsti, predvsem pa ne razvijati pozitivnega odnosa do družbeno odgovorne rabe jezika ter odklonilnega odnosa do sovražnih jezikovnih praks. 
Dejansko izbiro in razumevanjevzorcev pa, kotpoudarjaUle(2005:74), osmišljašele posameznikova pragmaticna zmožnost, tj. individualna interpretacija sociolingvisticnih in jezikovnoslogovnih okvirov, ki poteka na podlagi poznavanja družbenih konvencij in sistemskih možnosti, a tudi ob upoštevanju lastnih izkušenj, predvsem pa stališc, motivacije, vrednot, prepricanj … Kriticni govorec pri tem ustaljenih vzorcev ne prevzema nereflektirano, ampak se zaveda svoje odgovornosti in je motiviran za analiziranje razmerja med jezikom, ki ga je/bo izbral, in konkretnimi okolišcinami ter je pripravljen prevzeti posledice svojega delovanja. 
Kontekstualno zmožnost lahko torej opredelimo kot nacin, na katerega kontekstualno osmišljeno in kriticno reflektirano uporabljamo jezik v njegovi družbeno- in osebnoidentitetni vlogi ter z njim izražamo vedenje, misli, ideje, sodbe in stališca dolocene (mikro)kulture. 




3 Sklep 
Kriticno sporazumevalno zmožnostv J1 lahko sinteticno opredelimo kotzmožnost, kifunkcionalno in kulturno zmožnostnadgrajujezznacilnostmikriticnegamišljenja. To pomeni, da mora govorec J1 poleg razumevanja vloge in pomena jezikovnih elementov v konkretni govorni situaciji ter oblikovnih, pomenskih in funkcijskih razmerij med elementi znotraj jezikovnega sistema razumeti tudi, kako jezik in njegovo lastno jezikovno vedenje, prepricanja, vrednotenje ter temeljne predpostavke sooblikujeta družba in kultura ter kakšno je razmerje med jezikom in družbeno mocjo. Motiviran je za analizo razmerja med jezikom, kulturo in posameznikom na razlicnih ravneh, s postavljanjem v razlicne vloge in sprejemanjem razlicnih perspektiv. Pri tem pa se zaveda, da lahko refleksija poteka le na podlagi znanja, povezanega v prožne sheme in umešcenega v kompleksen sistem, ter je pripravljen na podlagi kriticne refleksije svoje jezikovne vedenje in odnose tudi spreminjati, ce je to potrebno. 
V šoli je mogoce takega govorca podpirati le, ce se razvijanje sporazumevalne zmožnosti pri pouku uresnicuje vecrazsežnostno: skozi spoznavno (spretnosti, znanje in metakognicijo), custveno-vrednotenjsko in akcijsko (motivacijsko­moralno) razsežnost; ter kot preplet medsebojno ucinkujocih delnih zmožnosti oz. sestavin: kognitivne, ki sestoji iz splošnih in diskurzivnih kognitivnih zmožnosti, jezikovne, ki sestoji iz poimenovalne, slovnicne, tvarne ter besedilne zmožnosti, in kontekstualne, ki sestoji iz sociolingvisticne, pragmaticne ter slogovne zmožnosti. 
Literatura 
Bešter Turk, Marja, 2011: Sporazumevalna zmožnost – eden izmed temeljnih ciljev pouka slovenšcine. Jezik in Slovstvo 56/3–4. 111–130. 
Bešter Turk, Marja in Križaj, Martina, 2018: Jezikovni pouk: Cemu, kaj in kako? Ljubljana: Rokus Klett. 
Canale, Michael in Swain, Merril, 1980: Theoretical bases of communicative approaches to second language teaching and testing. Applied Linguistics 1/1. 1–47. 
Cernivec, Manca, 2017: Modeli pouka slovenskega jezika kot prvega/maternega jezika v slovenskih gimnazijah. Magistrsko delo. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 
European reference framework: Key competencies for lifelong learning. Luksemburg: Urad za publikacije Evropske unije. 2007. 
Douglas, Yellowless, 2015: The reader‘s brain: Hoe neuroscience can make you a better writer. Cambridge: Cambridge University Press. 
Hart, Christopher, 2016: Discourse, grammar and ideology: Functional and cognitive perspectives. Bloomsbury Academic. 
Ivšek, Ljudmila, 2014: Konceptualizacija sporazumevalne zmožnosti v slovenšcini kot kljucne kompetence. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 
Križaj Ortar, Martina, 2006: Ucenceva sporazumevalna zmožnost v slovenšcini. Vzgoja in izobraževanje 37/1. 69–71. 
Kunst Gnamuš, Olga, 1984: Govorno dejanje – družbeno dejanje. Ljubljana: Pedagoški inštitut Univerze Edvarda Kardelja. 
Kunst Gnamuš, Olga, 1987: Razsežnost in struktura jezikovne kompetence. Sodobna pedagogika 38/3–4. 158–165. 
Lemke, Jay L., 2003: Language development and indentity: Multiple timescales in the social ecology of learning. Claire Kramsch (ur.): Language acquisition and language socialization. London, New York: Continuum. 68–87. 
Luke, Allan, 2000: Critical literacy in Australia: Amatter of context and standpoint. Journal of Adolescent and Adoult Literacy. 43. 448–461. (Dostop 19. 1. 2020 na https://www. researchgate.net/publication/43487602.) 
O‘Byrne, W. Ian, 2018: What is critical literacy in education? (Dostop 7. 2. 2020 na https:// wiobyrne.com/critical-literacy/.) 
Ochs, Elinor, 2003:Becoming a speaker of culture. ClaireKramsch (ur.):Language acquisition and language socialization. London, New York: Continuum. 99–120. 
Štefanc, Damijan, 2009: Kompetence kot temelj kurikularnega nacrtovanja v obveznem splošnem izobraževanju. Doktorska disertacija. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 
Ule, Mirjana, 2005: Psihologija komuniciranja. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
Ulrich, Winfired, 2001: Didaktik der deutschen Sprache. Stuttgart: Ernst Klett Verlag. 
Vogel, Jerca, 2010: Zmožnost kriticnega sporazumevanja kot temeljni cilj jezikovnega izobraževanja v šoli. Ivšek, Milena (ur.): Pot k jezikovni politiki v izobraževanju. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo. 106–135. 
Vogel, Jerca, 2015: Kultura v sporazumevanju – presežek ali »nujni pogoj«? Orel, Mojca (ur.): Sodobni pristopi poucevanja prihajajocih generacij. Zbornik prispevkov. Polhov Gradec: Eduvision. 98–113. 
Weinert, Franz E., 2001: Concept of competence: A conceptual clarification. Rychen, Dominique Simone in Salganik, Laura Hersh (ur.): Defining and Selecting Key Competencies. Göttingen: Hogrefe & Huber Publishers. 45–65. 
Martina Ožbot 
Univerza v Ljubljani Filozofska fakulteta 



ODNOS DO JEZIKA IN DVOJEZICNOSTI PRI DIJAKIH NA DVOJEZICNEM ITALIJANSKO­SLOVENSKEM OBMOCJU V ITALIJI 
Clanek prinaša rezultate raziskave, izvedene s pomocjo vprašalnika, med dijaki slovenskih in italijanskih državnih srednjih šol na dvojezicnem obmocju v Gorici in Trstu. Med obema glavnima narodnostnima skupnostma, italijansko kot vecinsko in slovensko kot manjšinsko, je v zadnjih letih mogoce zaznati spremenjene odnose, kar se med drugim kaže tudi v vecjem zanimanju vecine za jezik in kulturo manjšine. Iz ankete, ki se je osredotocila na tri sklope vprašanj (jezikovna identiteta dijakov, predstave o idealni jezikovni situaciji, stališce o dvo- in vecjezicnosti), izhaja, da je v stališcih dijakov slovenskih in italijanskih šol vec podobnosti kot razlik, saj se tako eni kot drugi zavedajo pomembnosti znanja jezikov in vrednosti dvojezicnosti, pri cemer so razmišljanja dijakov slovenskih šol konkretnejša, saj bistveno neposredneje obcutijo potrebo po zastopanosti manjšinskega jezika v domacem prostoru. Nekatere stereotipnepredstave o Drugem še naprej obstajajo, a slika, ki se izrisuje, kaže na odprtost in zanimanje za Drugega. 
Kljucne besede: italijansko zamejstvo, slovenske in italijanske državne srednje šole, dvojezicnost, odnos do jezika, slovenšcina in italijanšcina 
1 Uvodna opažanja 
Eno od številnih zgodovinskih evropskih dvojezicnih narodnih skupnosti tvorijo Slovenci v italijanskem zamejstvu, na vzhodnem delu dežele Furlanija Julijska Krajina, natancnejevtrehizmed njenihštirih pokrajin:tržaški, goriškiin videmski.1 Slovenska avtohotna narodna skupnost, ki naj bi po nekaterih ocenah danes štela okrog 
Prispevek je nastal s pomocjo financnih sredstev Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS v okviru programske skupine P6–0218 Teoreticne in aplikativne raziskave jezikov: kontrastivni, sinhroni in diahroni vidiki. 
80 000 pripadnikov,2 je cezmejna skupnost, saj predstavlja najskrajnejši zahodni del slovenskega etnicnega kontiuuma, ki nadaljuje slovensko poselitev v maticni državi. Podobne cezmejne primere zgodovinskih dvojezicnih narodnih skupnosti najdemo na primer tudi na Južnem Tirolskem (z nemško govoreco skupnostjo v Italiji), v južnem Schleswigu (z dansko govoreco skupnostjo v Nemciji) in v Transilvaniji (z madžarsko govoreco skupnostjo v Romuniji) ter številnih drugih okoljih. Ena od posebnosti slovenske skupnosti v Italiji je to, da gre za slovansko skupnost na ozemlju, ki je v upravno-politicnem smislu danes romansko. To pomeni, da je za ozemlje, ki ga naseljujejo Slovenci v Italiji, znacilen romansko-slovanski jezikovni (in kulturni) stik, podobno kot še na nekaterih obmocjih v svetu, ki pa niso zelo številna – npr. v italijanski deželi Molise, kjer že stoletja živi hrvaška skupnost, ali v južnoameriških diasporah, kjer razne slovanske skupnosti prihajajo v stik z vecinskim romanskim prebivalstvom. Okolišcine Slovencev v zamejstvu so seveda zelo drugacne, ceprav so jezikovni pojavi, ki jih lahko tam opazujemo, pogosto izrazito podobni jezikovnosticnim pojavom v omenjenih skupnostih. Po drugi strani pa se zaradi zgodovinskih in prostorskih danosti, ki so omogocale (in v pomembni meri še zmeraj omogocajo), da zamejski Slovenci enako kot Slovenci v maticisooblikujejo življenje slovenske narodne skupnosti kot celote, ta skupnost precej razlikuje od tistih slovenskih skupnosti zunaj Slovenije, ki niso v neposrednem ozemeljskem stiku z matico. 
Toda dejstvo je, da je meja, ki formalno še zmeraj obstaja, vse od propada Avstro-Ogrske ob koncu prve svetovne vojne in od podpisa rapalske pogodbe leta 1920, s katerim je slovensko zamejstvo postalo del Kraljevine Italije in zatem njene današnje naslednjice Republike Italije, zarezala v slovenski etnicni prostor in ga razdelila, s cimer je bilo ozemlje tržaške, goriške in videmske pokrajine loceno od glavnine slovenskega prostora. Tako je slovenska skupnost v Italiji v radikalnejšem smislu postala manjšinska narodna skupnost, slovenšcina pa v radikalnejšem smislu manjšinski jezik. Pred tem, v casu habsburškega cesarstva, so bili Slovenci nedvomno prav tako manjšina (enako kot npr. Italijani, živeci v monarhiji), toda manjšina znotraj velike vecnacionalne državne tvorbe, kakršna je bila Avstro-Ogrska, ne paznotrajnacionalne države, kakršnajebila KraljevinaItalijain kakršna je zdaj Republika Italija. Kot je v takšnih okolišcinah neizogibno, so se z novim manjšinskim statusom pojavile nove težave in izzivi, ki so bili še posebej hudi v casu fašizma, pa tudi pozneje, v desetletjih po drugi svetovni vojni, ko so bile politicne in ideološke delitve med Italijo kot državo, kjer je naseljena slovenska manjšina, in Jugoslavijo kot maticno državo naroda, ki mu ta manjšina pripada, še posebej mocne. Slovenska manjšinska skupnost in italijanska vecinska sta tako desetletja dolgo živelipretežno vzporedniživljenjizmalo medsebojnih stikov, razen seveda na ravni zasebnih odnosov. Vpravnem pogledu je bila manjšina sicer priznana z londonskim sporazumom, podpisanim leta 1954, na splošni ravni pa je bila formalno skupaj z drugimi narodnimi manjšinami v Italiji zašcitena že prej, saj italijanska ustava, ki je stopila v veljavo leta 1948, v 6. clenu izrecno omenja varstvo narodnostnih 
Glede razlicnosti podatkov o številu pripadnikov slovenske skupnosti v Italiji gl. Bajc (2017: 31–32). 
manjšin. Zaveza o zašciti se je ponovila v osimskih sporazumih leta 1975, vendar v medsebojnih odnosih med vecino in manjšino posebnega napredka ni bilo. 
Videti pa je, da je v zadnjih desetletjih prišlo do obcutnih sprememb in da se je položaj slovenske manjšine spremenil tako na formalni kot na neformalni ravni. Na formalni ravni sta pomembna Zakon št. 482 iz leta 1999, ki se nanaša na zašcito narodnostnih manjšin v Italiji, in dve leti poznejši Zakon št. 38, ki posebej zadeva zašcito slovenske manjšine. Na neformalni ravni pa je zdaj mogoce opaziti bistveno vec sodelovanja med obema skupnostma, predvsem pa novo zanimanje vecinske skupnostido manjšinskeskupnostiin njenegajezikater kulture. Razlogov zatovrstne spremembe je verjetno precej in izhajajo tako iz lokalnega kot iz širšega, morda celo globalnega, okvira. Med najmocnejšimi katalizatorji sprememb je zagotovo padec komunizma v vzhodni Evropi konec 80. in v zacetku 90. let 20. stoletja. Za številne clane vecinske italijanske skupnosti je ta zasuk omogocil bolj odprt pogled na manjšino, ki sprico nove relativizacije politicnih in ideoloških delitev ni bila vec nujno obcutena kot »eksoticna« in pripadajoca nekemu drugemu svetu. 
Drug dogodek, ki je tudi pripomogel k zbliževanju vecinske in manjšinske skupnosti, je bil vstop Slovenije v Evropsko unijo leta 2004, ki je prav tako prinesel možnost spremenjene perspektive. Slovenska manjšina ni bila vec videna zgolj v svoji drugacnosti v razmerju do vecinske skupnosti in ocitno je bilo drugacno gledišce nekaj, kar je prispevalo k zbliževanju med obema narodnostnima skupnostma in predvsem k povecanju zanimanja vecinske skupnosti do manjšine. 

2 Spremenjene razmere: zanimanje za Drugega 
Spremenjen odnos italijanskih sodržavljanov do zamejskih Slovencev – predvsem naTržaškemin Goriškem3– sekaženaraznih podrocjih, med drugimprizanimanju za slovensko kulturo in jezik. Kar zadeva prvo, velja omeniti okrepljen interes za slovenskaknjiževnadelavitalijanskemprevodu,kisicerševednopogostoizhajajo pri lokalnih založnikih, kot sta npr. tržaški comunicarte (npr. s prevodi Bartola, Cankarja in Jancarja) in videmski Bottega Errante Edizioni (npr. z italijanskim tekstom Dušana Jelincica), vendar pospešeno. Tudi italijanski avtorji, ki govorijo 
o Trstu (npr. Diego Marani z romanom Sinje mesto, orig. La cittŕ celeste (2021), in Pietro Spirito z zgodovinskim esejem Ljudje iz Trsta, orig. La gente di Trieste (2021)), v svojih leposlovnih in neleposlovnih delih Slovence vse bolj razumejo kot pomemben element tega prostora, medtem ko je bila prej kulturna izmenjava precej omejena (Ožbot 2014). Tudi Boris Pahor, sam Tržacan in danes verjetno v Italiji najbolj znan slovenski avtor, je bil do 90. let 20. Stoletja s svojimi deli v domacem 
Spremembe so manj opazne na Videmskem, kjer ostaja položaj slovenske manjšine in slovenskega jezika precej specificen in ne zelo spodbuden, in sicer tako zaradi številcne šibkosti in geografske razdrobljenosti manjšine kot tudi zaradi težav nekaterih njenih pripadnikov s slovensko identiteto. Pozitivna izjema je dvojezicna državna šola v Špetru, znotraj katere že vec kot destletje deluje tudi nižja srednja šola, medtem ko sta pred tem, od 80. let dalje, obstajala le vrtec in osnovna šola. O vlogi dvojezicne šole v Špetru in ohranjanju jezika glej Mezgec (2017). 
tržaškem (kot tudiširšem italijanskem) prostoru skoraj brez odmeva. Dejansko pa se do pred nekaj desetletji tudi Slovenci – ce naj sklepamo po prevodih – nismo prav veliko zanimalizaitalijansko tržaško književnost, kijo predstavljajo npr. Italo Svevo, Scipio Slataper in Umberto Saba ter pozneje Claudio Magris; do preboja je tudi na tej strani prišlo v zadnjih desetletjih medsebojnega zbližanja (prim. Ožbot 2006). 
Tudi glede zanimanja za slovenšcino so opazne precejšnje spremembe, saj se je na raznih tecajih uci vec italijanskih sodržavljanov iz Furlanije Julijske Krajine kot kdajkoli prej, poseben pojav pa so slovenske državne šole, v katere se v opaznem številu vpisujejo otroci italijanskih staršev, ki iz družinskega ali domacega okolja ne znajo slovensko in se tega jezika želijo nauciti v šoli, kar je po svoje spodbuden odraz odnosa do slovenšcine pri vecinski skupnosti ali vsaj njenem delu. Po drugi strani pa je takšna situacija za otroke, ki prihajajo iz slovenskih ali iz mešanih družin in ki so dvojezicni, lahko poseben izziv, sajobstajavelikamožnost, dasebo slovenšcina uporabljala le še pri pouku, medtem ko bo sicer pri druženju med odmori in morda tudi zunaj šole kot skupni jezik prevladala italijanšcina. Razlog je preprosto v tem, da jo obvladajo tako otroci iz italijanskih družin kot tisti iz slovenskih in mešanih, zato italijanšcina zlahka predstavlja skupni kod, medtem ko je znanje slovenšcine pri obeh skupinah otrok vecinoma povsem neuravnovešeno, tako da je ta jezik za sprotno ucinkovito in sprošceno komunikacijo v danih okolišcinah lahko manj prikladen (Grgic, Kosic in Pertot 2020: 71–74; prim. Grgic 2019: 133). 
Vzporedno z zanimanjem italijanske vecinske skupnosti za slovensko manjšino, njeno kulturo in jezik pa je v zadnjih desetletljih opazna tudi okrepljena strokovna refleksija znotraj same manjšinske skupnosti, s posebnim ozirom na vprašanjih jezika, njegovega statusa, nacrtovanja in njegove odpornosti na šibitvene okolišcine, ki so neizogibno znacilne za vecino manjšinskih situacij po svetu. Med tovrstno razmeroma bogato strokovno produkcijo naj omenimo dela Maje Mezgec (2012), MatejkeGrgic(2016), MatejkeGrgic, MarianneKosicin SusannePertot(2020) pa tudi vecavtorski preged, kot ga ponuja delo Norine Bogatec in Zaire Vidau (2017), ki je na voljo tudi v italijanski razlicici (Bogatec in Vidau 2016)4in ki poleg jezika obravnava še mnoge druge vidike slovenske prisotnosti v Furlaniji Julijski krajini. Poleg raziskovalcev, ki izhajajo iz slovenske (zamejske) skupnosti, je med proucevalci dvojezicne jezikovne situacije v zamejstvu tudi nekaj italijanskihkolegov. Npr. že leta 1998 in nato 2007 sta tržaški raziskovalki Marina Sbisŕ in Patrizia Vascotto objavili razpravo o imaginariju mesta Trst pri italijanskih in slovenskih šolajocih se otrocih (Sbisŕ in Vascotto 1998, 2007). Poleg sociolingvisticnih raziskav je bilo opravljenih tudi nekaj analiz jezikovnosticnih pojavov (npr. Ožbot 2009, 2015), deloma tudi s sociolingvisticnimi implikacijami. 
Dve deli (Bogatec in Vidau (2016); Grgic, Kosic in Pertot (2020)), ki sta bili namenjeni italijan­skemu bralstvu, sta izšli pri rimskih založbah, ki sta znani na nacionalni ravni in ki imata dobro distribucijsko mrežo. To morda kaže na širše zanimanje vecinskega naroda skupnost Slovencev v Italiji. 

3 Odnos do jezika 
Kot sledi iz vec razprav (Grgic, Kosic in Pertot (2020); Grgic (2020)), je ena poglavitnih težav slovenšcinev zamejstvu njenaomejenaraba, predvsemprimladih, kjer je pogosto omejena na nekatera podrocja, zvrsti in situacije.Slovenšcina zato nima vloge maksimalno funkcionalnega jezika, ki bi ga njegovi govorci, tudi mlajši, spontano uporabljali v vsakršnih komunikacijskih situacijah. Ce ni dovolj priložnosti,potrebealiželjeporabimanjšinskegajezika,jepovsemmogoce,dabo ta scasoma odstopil mesto vecinskemu jeziku in postal predmet erozije, fosilizacije in folklorizacije (Grgic 2020: 122). 
Eden od mogocih pokazateljev vitalnosti jezika je med drugim njegovo dojemanje pri govorcih, vkljucno z mlajšimi, katerih jezikovna identiteta se še bistveno oblikuje in ki se lahko še celo preoblikuje – v s stališca manjšinske skupnosti želeno ali neželeno smer. Odnos do jezika lahko nudi relevanten uvid v stanje, lahko pa tudi nakaže, kakšna bi utegnila biti usoda jezika v prihodnosti, saj je znano, da je na osnovi odnosa do jezika mogoce predvideti sociolingvisticno obnašanje govorcev, vkljucno s trdnostjo njegove rabe in njegovim morebitnim opušcanjem (prim. Fishman 1969; Ladegaard 2000: 229). Odnos do jezika (language attitude) je predmet proucevanja številnih študij, ki zadevajo vecinoma dvo- in vecjezicna okolja, kjer se naravno vzpostavlja diferenciacija med stališcem govorcev (še posebej, kadar so ti pripadniki manjšine) do njihovega lastnega/njihovih lastnih in drugega/drugih jezikov, s katerim(i) stopajo v stik (gl. npr. Garrett, Coupland in Williams 2003; Hawkey 2018; O’Rourke 2011;Percy in Davidson 2012). Tovrstneštudije pogosto opravljajo raziskovalci, ki so tudi sami clani manjšinske skupnosti, saj je vecina, kot je razumljivo, za manjšinska vprašanja manj dovzetna, kljub izjemam, kot je za slovensko tržaško zamejstvo že omenjena raziskava Sbise in Vascotta (2007). 
3.1 Raziskava o odnosu do jezika med dijaki 
Za raziskovanje odnosa do jezika predstavlja zanimivo in relevantno populacijo šolajoca se mladina kot potencialna nosilka novega ali vsaj drugacnega odnosa do jezikav primerjavis starejšimigeneracijamiin kottistaskupinaznotrajmanjšinske (in tudi znotraj vecinske) skupnosti, ki bo kljucno sooblikovala dejanski položaj jezika in prispevala k njegovi vitalnosti (ali obratno) v prihodnosti. V okviru pricujoce študije je bila opravljena raziskava v nekaj slovenskih in italijanskih državnih srednjih šolah v Gorici in Trstu. Nekaterim njihovim uciteljem (vecinoma slovenšcine, italijanšcine ali drugih jezikov)5 je bil poslan elektronski vprašalnik skupaj s prošnjo, da ga posredujejo svojim dijakom in da ga ti izpolnijo. Na 
Za odzivnost in sodelovanje se najlepše zahvaljujem goriškim in tržaškim profesoricam Majdi Brati­na, Eleonori Kolar, Alenki Štoka in Barbari Zlobec, s katerimi sem bila v stiku neposredno, ter Giu­seppeju Cingolaniju, Sari Cernic, Tanji Devetak, Nevi Klanjšcek in Tamari Visintin, ki so priskocile na pomoc s prijaznimposredovanjem Majde Bratina. Hvala tudi vodstvu v raziskavo vkljucenih šol in predvsem vsem sodelujocim dijakom. 
slovenskešolejebilposlanvprašalnikvslovenšcini,naitalijanskepavitalijanšcini. Pri anketiranju so sodelovale naslednje slovenske šole: Tehniški zavod Jurij Vega, Tehniški zavod Žiga Zois, Znanstveni licej Simon Gregorcic, Humanisticni licej Simon Gregorcic, Klasicni licej Primož Trubar (vse iz Gorice) in Državni tehniški zavod Žiga Zois, Humanisticni licej France Prešeren, Klasicni licej France Prešeren (iz Trsta) in italijanski šoli Liceo linguistico Scipio Slataper iz Gorice in Liceo linguistico Francesco Petrarca iz Trsta. Dijaki, ki so sodelovali v raziskavi, so bili stari med 14 in 19 let; povprecna starost je znašala 16,07 let v slovenskih šolah in 17,49 v italijanskih šolah. V slovenskih šolah je bilo 43 % sodelujoce populacije fantov in 57 % deklet, medtem ko je bilo v italijanskih šolah med sodelujocimi 22 % fantov in 78 % deklet. Odstopanje gre pripisati razlikam med šolami, ki so bile zajete v raziskavo: med slovenskimi šolami so tudi trije tehniški zavodi in en znanstvenilicej,kjerjezastopanostfantovvišjakotvjezikovnih inklasicnihlicejih. Skupaj je na strežnik z vprašalnikom prispelo 244 anket iz slovenskih in 78 anket iz italijanskih šol. Nesorazmerje v številu izpolnjenih vprašalnikov iz slovenskih in italijanskih šol je precejšnje in ni posledica slabše odzivnosti v italijanskih šolah, temvec dejstva, da smo v raziskavo zajeli manjše število italijanskih šol in njihovih razredov. Kvantitativno odstopanje med obema skupinama šol lahko vpliva na rezultate raziskave, ki naj zato zaenkrat obveljajo za preliminarne. 
Vprašalnik je vseboval devet vprašanj, ki so zadevala tri medsebojno povezane vidike jezikovnega življenja dijakov: 1. jezikovno identiteto dijakov; 2. njihovo stališce glede tega, kakšna bi bila zanje osebna idealna jezikovna situacija in družbena idealna jezikovna situacija; 3. njihovo stališce o dvojezicnosti (in vecjezicnosti) in njenih morebitnih prednostih. 
3.1.1. Jezikovna identiteta dijakov 
Kar zadeva jezikovno identiteto dijakov, je eden od pricakovanih rezultatov vprašalnika ta, da je primarna jezikovna identiteta dijakov v italijanskih šolah bolj homogena kot v slovenskih: za veliko vecino dijakov je jezik, ki so ga najprej usvojili, italijanšcina, ki to vlogo zanje tudi še naprej ohranja. Vitalijanskih šolah je 63 od 78 dijakov (tj. skoraj 81%) izjavilo, da je italijanšcina jezik, ki so ga najprej usvojili; ostali so kot jezike oz. jezikovne kombinacije, ki so jih usvojili najprej, navedli naslednje: anglešcina (3), nemšcina (1), francošcina (1), južnoameriška španšcina (1), španšcina (1), filipinšcina (1), srbšcina (3), italijanšcina/hrvašcina (1), italijanšcina/anglešcina(1), dvadijakapasegledejezika,kistaganajprejusvojila, nista izrekla. V analizirani populaciji iz italijanskih šol ni nobenega dijaka, ki bi najprej usvojil slovenšcino, sta pa dva dijaka navedla, da sta se slovensko naucila pozneje, približno 10 dijakov je izjavilo, da znajo nekaj slovenskih besed ali da se v slovenšcini za silo znajdejo, medtem ko je 64 dijakov odgovorilo, da slovensko ne znajo. Drugacna je situacija v slovenskih šolah, kjer je 117 dijakov (48 % anketiranih) kot jezik, ki so ga usvojili najprej, navedlo slovenšcino, pri cemer je en dijak zapisal, da je najprej znal narecje, ki je “podobno slovenšcini”. 50 dijakov je izjavilo, da je jezik, ki so ga najprej usvojili, italijanšcina, 29 pa jih je zapisalo, da so hkrati usvojili tako italijanšcino kot slovenšcino. Nekateri anketiranci so kot jezike oz. jezikovne kombinacije, ki so jih usvojili najprej, navedli portugalšcino (1), španšcino (2), bosanšcino (1), hrvašcino (1) ter italijanšcino/bolgaršcino (2). 
Dijaki iz italijanskih šol kažejo tudi vecjo osebno jezikovno stabilnost. Jezik, ki so ga najprej usvojili, je obicajno tisti, ki ga še vedno najbolje znajo. Drugace misli pet sodelujocih, dva pa pravita, da je njuno jezikovno znanje pogojeno situacijsko – v dolocenih vrstah situacij se bolje izražata v enem od obeh vzporedno usvojenih jezikov, v drugih pa v drugem. Pri dijakih iz slovenskih šol se izrisuje drugacna slika: približno 20 jih meni, da jezik, ki so ga usvojili najprej, ni vec jezik, ki ga zdaj znajo najbolje, medtem ko nekateri navajajo, da znajo enako dobro slovensko kot italijansko, ceprav so sprva usvojili zgolj slovenšcino. Kar zadeva podrocja rabe, dijaki slovenskih šol pravijo, da aktivno uporabljajo oba jezika, in sicer tako v formalnih (pri pouku) kot v neformalnih okolišcinah (z družino in/ali prijatelji). Dojemajo se kot zmožne, da oba jezika uporabljajo v najrazicnejših komunikacijskih situacijah, To, kar pri njih spodbudi rabo italijanšcine, je navadno prisotnost sogovorca, ki ne zna slovensko. To je seveda tipicna znacilnost jezikovno neuravnovešenega dvojezicnega okolja, v katerem se dvojezicni govorec po potrebi avtomaticno prilagodi enojezicnemu govorcu. 

3.1.2 Besedne asociacije na slovenšcino in italijanšcino 
V obeh vrstah šol, italijanskih in slovenskih, smo sodelujoce v anketi prosili, da napišejo pet besed, ki jim padejo na pamet, kadar pomislijo na slovenšcino, in pet besed, ki jim padejo na pamet, kadar pomislijo na italijanšcino (le da je bil vrstni red obeh jezikov zamenjan: dijake slovenskih šol smo najprej povprašali po slovenšcini, dijake italijanskih šol pa po italijanšcini). Za nekatere dijake slovenskih šol so besede, povezane z italijanšcino, dejansko italijanske, drugi pa tudi v primeru, ko pomislijo na italijanšcino, navedejo slovensko asociativno gradivo. Podobno (ceprav redkeje) se dogaja, da tudi dijaki italijanskih šol kot asociacije na slovenšcino navajajo slovenskebesede, kiso sicer pogosto zapisanenestandardno aliprilagojene italijanski ortografiji (npr. »doberdan« za »dober dan«, »ya« za»ja«). 
Zanimivo, ceprav ne ravno presenetljivo, je, da dijaki obeh vrst šol oba jezika asociirajo s slovnico, književnostjo in kulturo. Dijaki slovenskih šol v povezavi s slovenšcino omenjajo naslednje jeziko(slo)vne pojme: »slovnica«, »skloni«, »sklanjatve« (tudi »sklonoslovje«), »dvojina«, »samostalnik«, »dovršnost«, »nedovršnost«, »pisava«, »narecja«, »napake«, poleg teh pa tudi »jezik«, »slovar«, »prevajalec«. Omemba »sklonov« in »sklanjatev« je pogostejša pri dijakih, ki izhajajo iz italijanskih družin in so se slovenšcino naucili pozneje, vcasih šele v šoli. Zanje je misel na njihov nanovo nauceni jezik tesneje povezana s slovnico kot za dijake, ki izhajajo iz slovenskih družin in so naravni govorci slovenšcine. Med asociacijami na slovenšcino se veckrat omenjajo književni in kulturni pojmi, kot so »književnost«, »Prešeren«, »kultura«, pa tudi geografski (»Slovenija«, »Ljubljana«, »Evropa«). Nekateri dijaki slovenšcino mocneje povezujejo s svojim družinskim oz. domacim okoljem in navajajo besede, kot so »mama«, »dedek«, »vas«, »dom«, »kras«, »otroštvo«, drugi pa z manjšinskim okoljem (»manjšina«). Najdemo lahko tudi asociacije, ki zadevajo šolsko okolje (»šola«, »kontrolka«, »napake«) pa tudi nepredvidljive kombinacije pojmov (npr. »miza«, »lonec«, »stol«, »nebo«, »sonce«). Mestomasepojavijo tudiizrazitejecustvene asociacije, kot so »svobodna«, »mocna«, »poeticna«, »luc«, »dom«. Pridevniške asociativne oznake so sicer redke. 
Kadar dijaki slovenskih šol pomislijo na italijanšcino,6 navajajo bistveno manj jeziko(slov)nih pojmov, npr. »naglasi«, »jezik«, »latinšcina«, pojavljajo pa se književnostni, npr. »književnost«, »literatura«, »Dante«, »Leopardi«, »Foscolo«, mestoma geografski (»Italija«, »Rim«, »škorenj«) in splošno kulturni (»umetnost«, »zgodovina«).Polegtegasepojavljajopridevnikiinredkejesamostalniki,kiopisujejo njihovo subjektivno dojemanje tega jezika: »muzikalna«, »tekoca«, »ocarljiva«, »mehka«,»uporabna«,»zahtevnost«,»dobroznana«,»prosta«,»lažjijezik«.Vnaboru besed se pogosto pojavljajo z Italijo povezani stereotipni pojmi, npr. »Napoli«, »carabinieri« (‘karabinjerji’), »nogomet«, »calcio« (‘nogomet’), »pica«, »pizza«, »topla klima«, »musica« (‘glasba’), »fašisem«, »crno«. Na splošno se pojavlja vec pojmov, povezanih s hrano:»hrana«, »cibo« (‘hrana’), »minestrone« (‘mineštra’), »pane« (‘kruh’). Pojavljajo se tudi pojmi iz aktualne italijanske politike (»Salvini«) in nacionalne zgodovine (»Mameli«). Pri dijakih, za katere je italijanšcina jezik, ki so ganajprejusvojili,sepojavljajotudibesede, povezanezdružino in s situacijami vecje sprošcenosti, ki imajo vcasih tudi custven nabolj: »famiglia« (‘družina’), »papŕ« (‘ocka’), »mama«, »estate« (.poletje'), »vacanze« (‘pocitnice’), »mare« (‘morje’), »brezskrbnost«, »veselje«, »dom«, »amicizia« (‘prijateljstvo’), »amore« (‘ljubezen’), »rispetto« (‘spoštovanje’). Nekaj je tudi pojmov, povezanih s šolo: »šola«, »spisi«, »verifica« (‘test’). Najti je mogoce tudi nekaj nepredvidljivih kombinacij pojmov (npr. »pera« (‘hruška’), »mela« (‘jabolko’), »noce« (‘oreh’), »lupa« (‘volkulja’), »cane« (‘pes’)). 
Kar zadeva dijake v italijanskih šolah, so rezultati takšni: pri asociacijah, ki jim pridejo na pamet, ko pomislijo na italijanšcino, so te sicer podobne tistim, ki smo jih v zvezi z italijanšcino srecali pri dijakih slovenskih šol, le da gre pri dijakih v italijanskih šolah, ki imajo do italijanšcine bolj enovit in tudi bolj bližnji odnos kot dijaki iz slovenskih šol, kjer so tisti z italijanšcino kot prvim jezikom v manjšini, za precej vecjo custveno vpletenost. Pogosto se namrec pojavljajo izrazi, ki kažejo na osebno percepcijo tegajezika. Bistveno redkejše so proste asociacije na italijanšcino, veliko pogostejši pa so pridevniki, ki ta jezik oznacujejo. Za anketirane dijake je italijanšcina »aperta« (‘odprta’), »felice« (‘posrecena’), »espressiva« (‘ekspresivna’), »rumorosa« (‘hrupna’), »calorosa« (‘topla’), »divertente« (‘zabavna’), »amichevole« (‘prijateljska’), »accesa« (‘živahna’), »incoerente« (‘nekoherentna’), 
Pojme, ki so jih dijaki podali v zvezi z italijanšcino, navajam v izvirniku. Kadar so v italijanšcini, besedi sledi slovenska ustreznica. 
»familiare« (‘domaca’), »musicale« (‘muzikalna’), »poetica« (‘poeticna’), »complessa« (‘zapletena’), »ricca« (‘bogata’), »elegante« (‘elegantna’), »forte« (‘mocna’/’izjemna’), »antica« (‘starodavna’), »incontrollata« (‘nenadzorovana’), »scurrile« (‘vulgarna’), »artistica« (‘umetniška’), »interessante« (‘zanimiva’), »dolce« (‘blaga’), »fluida« (‘tekoca’), »rigorosa« (‘stroga’), »viva« (‘živa’), »bella« (‘lepa’), »facile« (‘enostavna’), »affascinante« (‘ocarljiva’), »raffinata« (‘prefinjena’), »ricercata« (‘izbrana’), »bellissima« (‘cudovita’), »asciutta« (‘suha’), »culturale« (‘kulturna’),»sfaccettata« (‘raznolika’),»armoniosa« (‘harmonicna’), »complicata« (‘komplicirana’), »sciolta« (‘tekoca’), »incerta« (‘negotova’), »formale« (‘formalna’), »dialetto« (‘narecje’). 
Dijakomizitalijanskih šol se ob misli naslovenšcino vcasih utrne nekaj slovenskih besed, vcasih tudi skupaj s kakšnim drugim južnoslovanskim elementom, npr. »popolno«, »zdaj«, »mesto«, »pljeskavica«, »meso«, »hvala«, »ja«, »ne«, »doberdan«, »dobro«, »zaprt«, »kaj«, »eno«, »nasvidenje«, »prosim«, »ya«, »ne«, »voda«, »dober dan«, »hvala«, »tovariš«, »jezero«, »prijatelji«, »bodocnost«, »mleko«, »doberdan«, »ne«, »belo«, »macka«. Nekaterislovenšcino povezujejo neposredno z (dvojezicnim) prostorom, v katerem živijo, in s svojimi izkušnjami v tem prostoru (»confine« (‘meja’), »supermercati« (‘supermarketi’), »cibo« (‘hrana’), »carne« (‘meso’), »benzina« (‘bencin’), »mare« (‘morje’), »persone« (‘ljudje’), »posti« (‘kraji’), »vicino«(‘sosed’) alipazgeografskimidanostmiSlovenije in njeneumešcenosti v prostor (»monti« (‘gore’), »Balcani« (‘Balkan’). Med vecinoma pridevniškimi oznakami za slovenšcino najdemo naslednje: »musicale« (‘muzikalna’), »fluida« (‘tekoca’), »difficile« (‘težavna’), »veloce« (‘hitra’), »sconosciuta« (‘neznana’), »facile« (‘enostavna’), »orecchiabile« (‘posljušljiva’), »interessante« (‘zanimiva’), »straniera« (‘tuja’), »diffusa« (‘razširjena’), »utile« (‘uporabna’), »aspra« (‘ostra’), »dura«(‘trda’),»consonantica« (‘soglasniška’), »poco musicale«(‘nemuzikalna’), »interessante« (‘zanimiva’), »confondente« (‘nejasna’), »melodica« (‘melodicna’), »bella« (‘lepa’), »piacevole e particolare« (‘prijetna in posebna’), »ruvida« (‘groba’), »rugosa« (‘hrapava’), »complicata« (‘komplicirana’), »forte« (‘mocna’/‘izjemna’), »antipatica« (‘antipaticna’), »sibilante« (‘sicniško-šumniška’), »incomprensible« (‘nerazumljiva’), »cacofonica« (‘kakofonicna’), »intrecciata« (‘zapletena’), »caricaturale« (‘karikaturna’), »ingarbugliata« (‘zapletena’), »rigida« (‘rigidna’), »complessa« (‘zapletena’), »suono duro« (‘trd zven’), »declinazioni« (‘sklanjatve’). 

3.1.3 Idealna jezikovna situacija po mnenju dijakov in odnos do dvojezicnosti 
Na splošno dijake – tako tiste z vseh treh vrst licejev kot tiste s tehnicnih zavodov 
– zelo zanimajo jeziki, katerih prakticne vrednosti se mocno zavedajo. Velika vecina si želi izboljšati znanje jezikov, ki jih že govorijo, in se nauciti novih. Zelo veliko dijakov – tako iz italijanskih kot iz slovenskih šol – poudarja, da bi se radi dobro naucili anglešcino, ki se jim zdi v sodobnem svetu uporabna ali jim je všec (ali oboje). Med jeziki, ki bi se jih radi naucili, so vcasih jeziki lokalnega okolja, predvsem slovenšcina (pri dijakih iz italijanskih šol) in v nekaj primerih hrvašcina (pri dijakih tako iz italijanskih kot tudi iz slovenskih šol), glede na bližino nemško govorecega prostora pa bi se nekateri želeli nauciti nemško. Vec dijakov tako iz italijanskih kot iz slovenskih šol bi se rado naucilo druge evropske jezike, kot so francošcina, španšcina in rušcina, morda presenetljivo pogosta želja pa je, da bi se naucili japonsko. Fascinacijo z deželo in kulturo, kjer se ta jezik govori, omenja vec dijakov tako slovenskih kot italijanskih šol. V posameznih primerih se kot želeni jezik omenjajo kitajšcina, korejšcina in arabšcina. 
Nabor jezikov, ki bi se jih dijaki radi naucili, ne kaže pomembnih razlik pri dijakih iz slovenskih in iz italijanskih šol. Skupini se razlikujeta po želji, da bi se naucili jezikov lokalnega prostora. Zdi se, da imajo dijaki iz italijanskih šol manjšo željo, da bi se dejavno vkljucili v izgradnjo funkcionalnega dvojezicnega okolja, ceprav nimajo proti takšnemu okolju nic in dvojezicnost dejansko cenijo. Tako kot dijaki slovenskih šol je po njihovem mnenju dragocena in menijo, da prinaša obogatitev tako za posameznika kot za družbo. Povsem se zavedajo pomembnostidvojezicnostizaobmejnoobmocje,vkateremživijo.Nekateridijaki, predvsem iz slovenskih šol, dodajo, da so na svojo dvojezicnost ponosni. Vobeh skupinah dijakov najdemo kakšen osamljen primer izjave, da je dvojezicnost za okolje nepomembna. Nekateri dijaki, tako iz slovenskih kot iz italijanskih šol, menijo, da je jezikovna situacija, kakršna obstaja v lokalnem okolju, že zdaj idealna, ne da bi nujno specificirali, v kolikšni meri njihova trditev izhaja iz konkretnega premisleka o dvojezicnosti in njeni dejanski uveljavljenosti v domacem prostoru. 
Med odgovori dijakov tako slovenskih kot italijanskih šol na vprašanje o prednostih znanja vec kot enega jezika najdemo naslednje: 
– 
dvojezicnost razširja obzorje in prispeva k vecji odprtosti ljudi;7 

– 
dvojezicnost je sredstvo boja proti diskriminaciji dolocenih manjšinskih skupin; 

– 
dvojezicnost pripomore k bolj fleksibilnemu umu sprico sopostavljanja dveh kultur; 

– 
dvojezicnost pomeni kulturno obogatitev; 

– 
dvojezicen otrok se bo lažje ucil drugih jezikov; 

– 
dvojezicne osebe so privilegirane; 

– 
znanje jezikov odpira vec zaposlitvenih možnosti; 

– 
dvojezicni ljudje imajo tudi prednosti v šoli; 

– 
ce znamo jezike, lažje potujemo in spoznavamo druge kulture; 

– 
dvojezicnost nam pomaga, da globlje poznamo ozemlje, na katerem živimo; 

– 
dvojezicnost je zelo koristna, saj »imaš dvakrat toliko možnosti«; 

– 
prednost je, da razumemo vec ljudi in potujemo z vecjo lahkoto; 

– 
dvojezicnost ima velike prednosti pri možnih izbirah za bodocnost, študij in zaposlitev; 

– 
dvojezicnost je prakticna, saj neko besedo, ki je ne znaš v enem jeziku, lahko poveš v drugem; 

– 
dvojezicnost je pomembna, saj tako poznam in ohranjam »materni jezik moje mame in materni jezik mojega oceta«. 


Izjave dijakov iz slovenskih in iz italjanskih šol se tukaj navajajo nediferencirano. Prevodi italijan­skih izjav M. O. 
Nekateri, cepravmaloštevilni, omenjajo pasti dvojezicnosti zaradi potencialnega mešanja jezikov, npr. dijak, ki je izjavil naslednje: »mislim, da je dvojezicnost ena prednost, sajtako znaš dva jezikaali celo vec. vcasih pridedo zmešnjave med dvema jezikoma, ampak je zelo pomembno, da se ohranita oba jezika«. 
Med povednimi in jedrnatimi izjavami naj omenimo naslednji dve, eno od dijaka slovenske in eno od dijaka italijanske šole: 
– 
»poznati dobro dva jezika pomeni poznati dve kulturi in dve državi, se znajti v obeh državah, kot da bi bil doma«; 

– 
»conoscendo entrambe le lingue in tutte le loro sottigliezze, č una marcia in piů« (»cepoznamo oba jezika do vseh potankosti, smo boljši od drugih/ dobesedno: ‘imamo eno prestavo vec’«). 


Za mnoge dijakeiz italijanskih šol dvojezicnost (oz. vecjezicnost) pomeni znanje »velikih« jezikov, tj. predvsem anglešcine. Zgolj v nekaj primerih se med jeziki, ki bi se jih radi naucili, omenja kakšen bližnji jezik, slovenšcina ali – še redkeje – hrvašcina. Enkrat najdemo izjavo, da bi se dijak rad ucil jezikov, vendar »ne nujno slovenšcine«. Po drugi strani pa najdemo pri dijakih v italijanskih šolah tudi stališce, da bi vsi, ki živijo na Goriškem in Tržaškem, morali vsaj do neke mere znati oba jezika, italijanšcino in slovenšcino. Enkrat se pojavi stališce, da bi vecina ljudi v Trstu morala dobro znati italijansko, angleško in narecje. 
Dijaki iz slovenskih in italijanskih šol sicer v enaki meri cenijo dvojezicnost in si delijo željo po ucenju jezikov iz najrazlicnejših razlogov, vendar je glavna razlikamed obema skupinama v njunem nekoliko razlicnem pogledu na lokalne okolišcine.TarazlikajenekolikoboljobcutnavTrstukotvGorici,kitradicionalnovelja za mesto, ki je do Slovencev bolj odprto. Številni dijaki iz slovenskih šol, vkljucno s tistimi, ki izhajajo iz enojezicnih italijanskih družin, premišljujejo 
o lokalnih okolišcinah in si želijo, da bi obmocje postalo bolj dvojezicno, tako da bi se vsakdo lahko dejavno sporazumeval v obeh jezikih ali da bi oba jezika vsaj razumel. Ta rezultat je pricakovan, saj je razumljivo, da se bodo dijaki, ki so sami pripadniki manjšinske skupnosti, v vecji meri zavedali prisotnosti manjšinskega jezika in bolj obcutili potrebo po njegovi zastopanosti v domacem prostoru. 



4 Zakljucek 
Za konec naj poudarimo naslednje ugotovitve: 
– 
Jezikovno ozadje dijakov iz slovenskih šol je razmeroma mešano z izjemo tistih, kiprihajajo izenojezicnih italijanskih družin, todatudiv teh primerih je za njihovo sedanjo jezikovno identiteto znacilna dvojezicnost zaradi prisotnosti slovenšcine v šoli oz. vecjezicnost zaradi ucenja vsaj enega tujega jezika kot šolskega predmeta. 

– 
Jezikovno ozadje dijakov iz italijanskih šol je bolj homogeno, torej z manj jezikovnimi kombinacijami iz domacega okolja, in bolj monolitno, torej z bistveno vecjo prevlado italijanšcine kot osnovnega jezika. Tudi ti dijaki so se pozneje, vecinoma v šoli, razvili v dvojezicne, ceprav v svoj nabor jezikov vecinoma niso dodali slovenšcine kot lokalnega jezika, temvec druge, vecje evropske jezike, predvsem anglešcino in deloma francošcino. 

– 
Dijaki obeh skupin, tisti iz slovenskih in tisti iz italjanskih šol, se kažejo kot zelo samozavestni glede svojih zmožnosti rabe jezikov, ki so jih usvojili, in nekoliko manj, kar zadeva zmožnost rabe jezikov, ki so se jih naucilipozneje. Številni naravno dvojezicni dijaki iz slovenskih šol menijo, da so enako dobri v slovenšcini in italijanšcini. 

– 
Dijaki pri naštevanju besed, ki jim pridejo na pamet, ko pomislijo na italijanšcino in na slovenšcino, navajajo podobne pojme, s pomembno razliko, da dijaki v italijanskih šolah omenjajo custveno bolj nabite izraze in da tako ob misli na italijanšcino kot ob misli na slovenšcino (ceprav na slednjo nekoliko manj) omenjajo pretežno pridevniške elemente, ki kažejo, kakšno je njihovo dojemanje teh dveh jezikov, medtem ko se pri dijakih v slovenskih šolah izraziteje pojavljajo izrazi, ki jim padejo na pamet, ko pomislijo na dani jezik, vendar ne služi za opisovanje tega jezika. 

– 
Obe skupini dijakov imata izrazito pozitiven odnos do jezikov, njihove vloge pri posamezniku in v družbi, kot tudi do ucenja jezikov in do jezikov kot sredstva za globlje spoznavanje kultur. 

– 
Dijaki iz slovenskih šol se bolj zavedajo pomembnosti dvojezicnosti v lokalnem prostoru in v vecji meri poudarjajo potrebo po tem, da se domace okolje mocneje razvije kot dvojezicno. 

– 
Na splošno je ujemanj v stališcih obeh skupin dijakov bistveno vec kot razhajanj. Poglavitna razlika zadeva vlogo dvojezicnosti in konkretno slovenšcine kot lokalnega jezika, ki se je dijaki iz slovenskih šol zavedajo v vecji meri kot dijaki iz italijanskih šol. 


Raziskava, ceprav zaenkratzgoljpreliminarna, jepokazalapomembnepodobnostiin v manjšem obsegu razlike, ki so znacilne za odnos do lastnega in do drugih jezikov pri dijakih v italijanskem zamejstvu, kot tudi njihova stališca do dvojezicnosti in njihove predstave o lastni jezikovni identiteti in o jezikovni situaciji v lokalnem okolju. Cetudi je med dijaki slovenskih in italijanskih šol nekaj razlik, je mogoce zaznatimocan interes zaobalokalnajezika(kottudizajezikenasploh), predvsempa pri celotni dijaški populaciji, skoraj brez izjeme, zelo homogeno podporo družbeni dvojezicnosti. Nekaterestereotipnepredstaveo Drugemšenaprejobstajajo, aslika, ki se izrisuje iz izjav dijakov, je razmeroma spodbudna in nakazuje, da so obeti boljši, kot je bila še ne tako daljna preteklost. 
Literatura 
Bajc, Gorazd, 2017: Med jasnim in oblacnim. Kratek oris zgodovine Slovencev v Italiji. Bogatec, Norina in Vidau, Zaira (ur.): Skupnost v središcu Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisocletja. Trst: ZTT, SLORI. 31–39. 
Bogatec, Norina in Vidau, Zaira (ur.), 2016: Una comunitŕ nel cuore dell’Europa: Gli sloveni in Italia dal crollo del Muro di Berlino alle sfide del terzo millennio. Roma: Carocci. 
Bogatec, Norina in Vidau, Zaira (ur.), 2017: Skupnost v središcu Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisocletja. Trst: ZTT, SLORI. 
Fishman, Joshua, 1969: Language attitudes and behaviour. Language Sciences 5. 5–11. 
Garrett, Peter, Coupland, Nikolas in Williams, Angle, 2003: Investigating Languae Attitudes: Social Meanings of Dialect, Ethnicity and Performance. Cardiff: University of Wales Press. 
Grgic, Matejka, 2016: Jezik: Sistem, sredstvo in simbol: Identiteta in ideologija med Slovenci v Italiji. Trst, Gorica: SLORI. 
Grgic, Matejka, 2019: Slovenian in Italy: Questioning the Role of Rights, Opportunities, and Positive Attitudes in Boosting Communication Skills among Minority Language Speakers. Europäisches Journal f Minderheitenfragen 12/1–2. 126–139. 
Grgic, Matejka, 2020:Kdo se bojislovenšcine? Ideološko nacrtovanjein (ne)implementacija jezikovnih strategij med Slovenci v Italii. Teorija in praksa 57/posebna številka. 109–126. 
Grgic, Matejka, Pertot, Susanna in Kosic, Marianna, 2020: Da sistema a simbolo: La lingua slovena in Italia tra linguistica, sociologia e psicologia. Roma: Aracne. 
Hawkey, James, 2018: Language Attitudes and Minority Rights: The Case of Catalan in France. London: Palgrave Macmillan. 
Ladegaard, Hans J., 2000: Language attitudes and sociolinguistic behaviour: Exploring attitude-behaviour relations in language. Journal of Sociolinguistics 4/2. 214–233. 
Mezgec, Maja, 2012: Funkcionalna pismenost v manjšinskem jeziku. Koper: Annales. 
Mezgec, Maja, 2017: Slovenšcina v Beneški Sloveniji in vloga dvojezicne šole v Špetru pri medgeneracijskem prenosu jezika: Stališca staršev. Slovenšcina 2.0 5/2. 1–32. 
O’Rourke, Bernardette, 2011: Galician and Irish in the European Context: Attitudes towards Weak and Strong Minority Languages. London: Palgrave Macmillan. 
Ožbot, Martina, 2006: Kako dalec je Trst? O Umbertu Sabi v slovenskih prevodih. Ožbot, Martina (ur.): Prevajanje besedil iz prve polovice 20. stoletja: 31. prevajalski zbornik. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 138–151. 
Ožbot, Martina, 2009: Sloveno e italiano in contatto: Qualche osservazione sugli scambi linguistici in una zona bilingue. Consani, Carlo (ur.): Alloglossie e comunitŕ alloglotte nell’Italia contemporanea: Teorie, applicazioni e descrizioni, prospettive. Roma: Bulzoni. 39–52. 
Ožbot, Martina, 2014: Bilingualism and literary (non-)translation: The case of Trieste and its hinterland. Meta 59/3. 673–690. 
Ožbot, Martina, 2015: Alojz Rebula in tržaška književnost: Na prepihu jezika. Pirjevec, Marija (ur.): Rebulov zbornik 2: Ob pisateljevi devetdesetletnici. Trst, Gorica, Videm: Mladika, Slavisticno društvo. 77–96. 
Percy, Carol in Davidson, Mary Catherine (ur.), 2012: The Languages of Nation: Attitude and Norms. Bristol, Buffalo, Toronto: Multilingual Matters. 
Pertot, Susanna, 2017: Identitetne prigode Slovencev v Italiji. Bogatec, Norina in Vidau, Zaira (ur.): Skupnost v središcu Evrope: Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisocletja. Trst: ZTT, SLORI. 89–101. 
Pertot, Susanna in Kosic, Marianna, (ur.), 2014: Jeziki in identitete v precepu. Trst: SLORI. 
Sbisŕ, Marina in Vascotto, Patrizia, 1998: Punti di vista su Trieste: Ricerca sulle rappresentazioni del terriotrio italiane e slovene. Trieste: Circolo Semiologico Triestino. 
Sbisŕ, Marina in Vascotto, Patrizia, 2007: How to conceive of the other’s point of view: Considerations from a case study from Trieste. Millar, Sharon in Wilson, John (ur.): The Discourse of Europe: Talk and text in everyday life. Amsterdam, Philadelphia: John Benjamins. 153–171. 
Špela Sevšek Šramel 
Oddelek za slavistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 



POTOPISNI ŽANRI NA PRELOMU 19. IN 20. STOLETJA V SLOVENSKEM REVIJALNEM TISKU: SLOVENSKI POGLED NA »SRBSKI PARIZ« 
Potopisni žanr se v zacetku dvajsetega stoletja modificira v estetskem in ideološkem smislu. Poleg revijalnih objav izhajajo v vedno vecjem številu tudi knjižne izdaje, moškim avtorjem se pridružujejo ženske avtorice potopisov. Obenem prepoznavamo tudi premik od izrazito faktografskega, opisnega potopisa v bolj literarizirano obliko, denimo v žanru potopisna crtica. Upodobitve potovanja na Balkan pri slovenskih avtorjih v tem obdobju povezuje ideja slovanstva, ki izpostavlja kulturno in predvsem jezikovno bližino. Odnos do etnicne in konfesionalne drugacnosti je v potopisih vir stereotopinega vrednotenja, ki je presežen samo na nekaterih mestih. Mesto Beograd v slovenskem potopisju ne predstavlja koncne tocke poti, temvec vmesno postajo na potovanju po Balkanu. Vprispevku so poleg Aškercevega potopisa Izlet v Carigrad (1893) obravnavani še potopisi Ljudevita Stiasnyja, Ivana Knifica, Josipa Lavtižarja in Marice Gregoric. 
Kljucne besede: potopis, Beograd, slovansko vprašanje, slovenski potopisci, Anton Aškerc 
Potopisna literatura se ravno zaradi hibridnosti žanrov že dober cas ponuja kot prostor (ne samo) literarnovednega raziskovanja; odpira predvsem genološka vprašanja spreminjajocih se oblik mejnih žanrov in zapolnjuje vrzel pri obravnavi in poskusu celostnega razumevanja poetike posameznega avtorskega opusa. Slovenska literarnovedna refleksija vprašanjem potopisa ni namenjala tolikšne pozornosti, v definiranju potopisa kot polliterarne zvrsti se je sklicevala na dvojno strategijo, dokumentarno in esejizirano, vec pozornosti so ji namenile imagološke raziskave, ob njih pa še etnološko-antropološke (Jezernik, Baskar). Sodobne literarnovedne študijenapodlagibesedilslovenskihavtorjev20.stoletja(prim.ZupanSosic2003; Kozak 2011; Mihurko 2013; Bodrova 2016) razširjajo raziskovalno polje v smer orientalizma, prostorskih študij, vprašanja družbenospolne in nacionalne problematike ter se na nekaterih mestih dotikajo žanrske specifike. Veronika Faktorová v tej zvezi na primerugenološke raziskave potopisa 19. stoletja izpostavlja, da »pogled iz obrobja literature v smer njenega središca prinaša nova spoznanja, odpira nepricakovane kontekste in vkljucuje pomembna dela v širše povezave« (2012: 2). Marcela Mikulová pa v zvezi z žensko potopisno prozo vidi »obrobne, obmejne žanre kot ustrezni prostor za reševanje razlicnih vrstno-zvrstnih in poetoloških vprašanj« (2016: 92). Vtem oziru je za raziskavo relevanten celoten literarni opus Antona Aškerca. Nekanonizirani tu obravnavani avtorji prispevajo k razumevanju položaja potopisa kot publicisticnega žanra: ti namrec s svojimi potopisnimi besedili izražajo intenco po spoznavanju, primerjavi, užitku ob osebnem seznanjanju s tujim, refleksiji iz prve roke, ki jim pomeni tudi možnost spoznavanja samega sebe. Izhodišce te razprave ni poetološka analiza potopisa, v okviru posameznih avtorjev me zanima, na kakšen nacin pristopajo k zvrsti potopisa in ga modificirajo bodisi s tendenco po avtenticnem doživetju ali z vzpostavitvijo pripovedne distance. Nadalje se aktualizira konstrukcija tujega v primerjavi z domacim (namen poti, socialna vprašanja, kulturne specifike, stik z drugim) in vloga nacionalne, konfesionalne ter jezikovne pripadnosti. Ob tem postaja relevantno vprašanje, kako potopisec rekonstruira videno in doživeto resnicnost, na drugi strani pa tudi, v kolikšni meri avtor izkorišca potopis za primerjalni vidik na spoznavni in idejni ravni besedila. 
Iz obsežnega slovenskega periodicnega tiska s preloma 19. in zacetka 20. stoletja sem izbrala pet potopiscev, ki so potovali v Beograd in izstopajo bodisi po obsegu in razširjenosti svojih potovanj bodisi po nacinu refleksije. Izbor je bil omejen in okrnjen zaradi nedostopnosti celotne bibliografije in razpršenosti objav znotraj revijalnega tiska.1 Že na izbranih primerih lahko pokažemo produktivnost teh žanrov, prepoznavne pa so tudi sorodne idejne tendence pri refleksiji južnih Slovanov. 
1 Zvrstno izhodišce potopisne literature 
Potopisna literatura kot zbirnipojem(prim. »Reiseliteratur«, »cestopisná literatúra«) obsega heterogeno žanrsko strukturo, tj. potopis, potopisna crtica, skica s poti in na drugi strani potopisni roman, potopisna pesnitev idr., ter stoji med leposlovjem in dokumentarno literaturo. Svojmejnipoložajupravicuje odprtastruktura, kiponuja razlicne avtorske pristope. Z vidika recepcijskega potenciala se razlikujejo tudi po prostoru objave, namenu in ambicijah piscev. Skupno dolocilo teh raznolikih tipov besedil pa je posredovati doživeto, avtenticno izkušnjo potovanja. V slovenski publicistiki postane potopisna snov naravnost popularna od sredine 19. stoletja dalje, posamezni ambicioznejši avtorji usmerjajo razvoj v potopisno pripovedništvo (Fran Erjavec, Fran Levstik, Fran Levec, Fran Celestin). Ob tem je inspirativna zanje 
Zaradi razpršenosti revijalnih objav in obrobnega položaja žanra je veliko besedil in piscev spregle­danih in niso bili predmet raziskav. Do danes edina antologija slovenskega potopisa (Lah 1997) upošteva izkljucno knjižne izdaje potopisov in tako ne daje vpogleda v celovito problematiko teh izrazito publicisticno usmerjenih besedil v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Poleg tega z izborom zapostavi neslovensko pišoce avtorje in avtorice sploh. 
hibridna žurnalisticna zvrst potopisa v nemškem tisku, ki je svoj prostor kot podlistek ali posebna rubrika našel v tedaj narašcujocem periodicnem tisku v slovenšcini.2 Slovensko pišocim avtorjem so bili na voljo kulturno-politicni tedniki in mesecniki, pa tudi koledarjiter almanahi, ki so izhajali v Ljubljani, Trstu, Gorici in Celovcu. V zacetku 20. stoletja se je razmahnila tudi izdaja knjižnih potopisnih zbirk. 
Pregled potopisne literature konec 19. stoletja v slovenskem prostoru potrjuje spoznanje, da južnoslovanski prostor in mesto Beograd vse do zacetka 20. stoletja nistabilakrajapotovanjaslovenskih intelektualcev, zakar obstajaprecejzgodovinsko­politicnih in ideoloških razlogov. Oddaljeni Beograd nikakor ni bil univerzitetno središce, ki so ga tisti cas za Slovence predstavljala univerzitetna mesta znotraj monarhije Dunaj, Praga in Gradec. Ta mesta so vse do ustanovitve Univerze v Ljubljani pomenila samoumevno nadaljevanje izobraževanja, del tradicije in vstop v sorodni svet. Vtem smislu so se slovenski popotniki odpravljali na tuje kot zunanji opazovalci, sajjugovzhodnidelEvropenavkljubslovanskibližininibildelnjihove domovine niticivilizacijskebližine, zato so njihovo vrednotenje in opažanjav veliki meri soupadali s pogledi popotnikov iz Evrope. Ce se je slovenski potopis v tujino zacelsredi19. stoletjazizrazito romarsko usmerjenostjo, jebilo naprelomu stoletja razumljivo zanimanje za slovanske dežele. Prostor potovanja se je torej razširil na sever v Rusijo, pa tudi Prago in med južne Slovane. Monarhija je bila še zmeraj prostor iskanja pripadnosti, medtem ko sta Bolgarija in denimo Vladivostok tudi za potopisce pomenila potovanjev neznano, eksoticno deželo. Prav ta cas je tudi v slovenske dežele avstrijskega cesarstva prineslo razmah bolj množicnega turizma: zaradi izgradnje železniške infrastrukture ob že dobro uveljavljenem ladijskem potniškem prometu je postalo potovanje relativno dostopno in udobno tudi za srednji družbeni razred. Obenem so politicne spremembe predvsem v Bosni in v Srbiji omogocile relativno hitro proevropsko usmeritev ter prispevale k porastu gospodarskih, pa tudi kulturnih stikov. To seveda ne pomeni, da je jugovzhodna Evropa takoj izgubila znacaj neevropskega ali orientalskega, vsekakor pa je bila opazna sprememba podobe tega prostora od zunaj in tudi njena samoidentifikacija. 

2 Slovensko pišoci potopisci na prelomu stoletja 
Po prepoznavnosti in literarni teži med obravnavanimi avtorji izstopa pesnik Anton Aškerc (1856–1912). Njegovo življenjsko pot je zaznamoval duhovniški poklic v številnih zelo odrocnih krajih tedanje lavantinske škofije in že zgodaj izoblikovan kriticni odnos do katoliške vere ter kršcanstva sploh, povezan s študioznim odnosom do drugih religij, predvsem budizma in islama.3Aškercevo odkrivanje zanj novega sveta se je zacelo v mladosti z Ljubljano in Trstom, pri tridesetih letih je prvic odpotoval med južne Slovane, leta 1893 pa se je odpravil na prvo daljšo pot prek 
2 Z vidika predmeta obravnave so se kot relevantne izkazale revije Ljubljanski zvon, Slovenski narod, Dom in svet, Slovenka, Slovan, Popotnik, Koledar družbe sv. Mohorja, Mentor, Naša bodocnost. 3 Iz korespondence in popisa knjižne zapušcine je razviden avtorjev odnos do orientalske umetnosti, 
filozofije in teološke misli, ki mu je bila dostopna prek nemških virov. 
Beograda v Carigrad. Nadaljnje poti je Aškerc opravil med svojim delovanjem v Ljubljani kot mestni arhivar in urednik Ljubljanskega zvona. Svoja potovanja je skrbno nacrtovaltudi financno, za odlocitev o popotniškem nacinu življenja je bila nemajhna zasluga na strani nekoliko starejšega prijatelja Pavla Turnerja.4Zanju Igor Grdina pravi, da ju je družilo poudarjanje pomena osebne izkušnje pri pridobitvi širokega duhovnega obzorja, zavracanje larpurlartizma in sklicevanje na umetnost z odgovorno socialno vlogo (2001: 169-170). Aškerc je bil v 90. letih 19. stoletja osrednja pesniška figura v slovenskem prostoru, mocan impulz njegovi epiki pa tudi liriki je predstavljal prav orientalski imaginarij. Že Aškerceva izbira potovalnih destinacij kaže na njegovo navdušenost nad »orientalskimi deželami« in posebej slovanskimi deželami (poleg Rusije in južnoslovanskega posebej ceški, pa tudi poljski in slovaški prostor). 
Podeželjski katoliški duhovnik Josip Lavtižar (1851–1943) velja za najbolj plodovitega dokumentarnega potopisca iz slovenskega prostora svoje generacije. Izhajal je iz Kranjske Gore in vecji del svojega življenja deloval v Ratecah. Od konca70.let19.stoletjajeprepotovalcelotnomonarhijo vseod Tirolskedopoljsko­ruske meje, njegova pot pa je vodila tudi v Italijo, Aleksandrijo, Compostelo in na Malto. Še pred prvo svetovno vojno je potoval na Kavkaz. VBeogradu je bi prvic leta 1902, deset let kasneje pa je tja potoval prek Dunaja in Budimpešte. Posebno pozornost je namenil tudi slovenskim deželam, predvsem Kranjski in Koroški, ter gorništvu. 
Svetovljan je bil tudi Ivan Knific (1875–1950), ki je sprva študiral teologijo, kasneje pa še matematiko in fiziko na Dunaju. Najprej je deloval kot duhovnik med slovenskimi rudarji v nemških deželah, kasneje pa kot gimnazijski profesor v Ljubljani, od leta 1900 se je posvecal predvsem potopisju in prevajanju. Potoval je v Sveto deželo, Skandinavijo, po Sredozemlju, v Turcijo, Rusijo, Francijo idr. 
Uciteljski poklic doloca življenjski stil in osebnost Ljudevita Stiasnyja (1862–1936). Po ocetovi strani je bil ceškega rodu, študiral je na uciteljišcu v Ljubljani in služboval kot ucitelj, šolski nadzornik ter avtor ucbenikov v razlicnih slovenskih mestih od 
80. let 19. stoletja dalje. Med šolskimi pocitnicami je prepotoval velik del Evrope vse do Norveške, severno Afriko in Malo Azijo ter tudi Rusijo. 
Urednica, avtorica in prevajalkaMarica Gregoric, por. Stepancic, (1876–1954) je izhajala iz obrobja Trsta. Po uciteljišcu v Gorici je opravljala uciteljski poklic v manjših krajih na Tržaškem. Potovala je po Evropi, predvsem Skandinaviji, severni Afriki in celo Maleziji, in sicer kot samska ženska brez spremstva v casu poletnih pocitnic. Šele pri enainštiridesetih se je porocila in zaradi materinstva opustila 
Pavel Turner (1842-1924) je kot zasebni ucitelj pri visoki mešcanski družbi živel in prepotoval do-mala vso Evropo, pa tudi Egipt. Tudi sam v 80. letih 19. stoletja objavlja potopise, v katerih ga bolj kot pokrajine in kulturne znamenitosti zanimajo gospodarski ter politicni razvoj, migracije in verska vprašanja. Prim. potopise Na Ogrskem, Od Anglije do Avstrije (prim. Grdina 2001a). 
uciteljski poklic ter potovanja, še naprej pa je bila dejavna kot avtorica in urednica revije Jadranka.5 
2.1 Nacin in namen potovanja 
Prikazana slika avtorjev potopisov kaže, da je šlo za intelektualce, katerih socialni status je bil povezan z izobrazbo in poklicem, najsi bo duhovniški stan, uciteljski poklic ali uredniško in pisateljsko delo. Ceprav niso potovali po službeni dolžnosti, temvec so morali za svojo pot prihraniti precejšnjo financno vsoto, pa lahko pri vsakem od njih sklenemo, da je prav spoznavanje tujega sveta iz prve roke širilo nazorska prepricanja pri njihovem nadaljem delu. Izbira destinacij tu obravnavanih avtorjev lahko razkriva nekatere tipicne (celo imperialisticne) težnje avstrijske monarhije z zacetka stoletja, kamor je spadala obvezna pot v Istambul (Baskar 2008: 29). Beograd je na njihovi poti predstavljal povecini samo eno od postaj na poti. Kljub predvidljivostiizbirepotiin nacinapotovanjaso popotnikiodstopaliod svojih sodobnikov ter želeli svojo popotniško izkušnjo deliti, saj so se z njo identificirali. Kako drugace lahko razumemo Aškercev porogljiv zapis na razglednici iz Sarajeva »pozdravlja te prvi slovenski pesnik, ki je kdaj stopil v džamijo« (Aškerc 1946: 373)6aliosvajalsko intonirana izjava Gregoriceve: »bom vsaj prva Slovenka, ki je stopila na severni rt« (Gregoric 1922: 76). 
Pot v Beograd, ki so ga ob popolni identifikacijski prenovi v drugi polovici 19. stoletja zahodni popotniki razglasili za srbski Pariz (prim. Jezernik 2001), za slovenske popotnike v zacetku 20. stoletja ni pomenila velike logisticne priprave, potovali so praviloma sami, tako je zadostovalo, da so si kupili vozovnico in v Ljubljani stopili na vlak. Avanturist med njimi je bil vendarle Stiasny: vnet kolesar jemoralsvojeprevozno sredstvo odložitiv poseben vagon zaprtljago, ob prihodu v Beograd pa se je lahko s kolesom svobodno spustil po mestnih cestah brez pomoci domacinov. Ce je bil nacin potovanja še v veliki meri odvisen od civilizacijskih dosežkov dobe, pa se pri namenu potovanja izrisujejo vsakokratne posebnosti: Marica Gregoric je v Beograd potovala na slovanski sokolski zlet, Aškerceva potovanja so izhajala iz nuje po osebnem izkustvu etnicne in konfesionalne raznolikosti. Pri potopiscih-uciteljih je prepoznavna zavezanost njihovemu poklicu: »kako naj bolje razložim svojim šolarjem zemljepis, ce ne iz svoje lastne izkušnje na poti« (Stiasny 1892: 218). 
5 Od ženskih potopisnih avtoric iz prve polovice dvajsetega stoletja v tem prostoru po obsežnosti bib-liografije in eksoticnosti ter samostojnosti potovanj izstopa nemško pišoca Celjanka Alma Karlin, ki pa nima nobenega zapisa o Beogradu. O ženskih potopisih natancneje piše Ana Bodrova (2016). 
6 Pri tem samooklicanem prvenstvu se je Aškerc že zelo zgodaj obregnil ob domacijskost slovenskih pesnikov. 

2.2 Bibliografija potopisov izbranih avtorjev 
Aškercev prvi potopis Izlet v Carigrad, podnaslovljen kot Popotne crtice, je nastal neposredno po potovanju. Sprvajeizhajalkotpodlistekvcasopisu Slovenski narod (1893), še istega leta pa je na sedemdesetih straneh izšel na pobudo urednika še v knjižni obliki. Z naše perspektive je v njem relevantna obravnava Bolgarije in Srbije, ki jo obišce na poti iz Istambula. Sicer pa je Aškerc poleg še dveh potopisov Dva izleta v Rusijo (1903) vecino svojih poti »pretopil v verze« (Baskar 2012: 132), to velja v širšem smislu za njegov pesniški opus od druge pesniške zbirke dalje.7 Orientalski motivi in idejna podstat poezije, ki je temeljila na poglobljenem študiju socasne filozofije in religionistike, zlasti budizma in islama, so zaznamovali vecji del Aškercevega pesništva, njegova modernost je prepoznana s socasnimi prevodi in objavami v številnih tujejezicnih antologijah. 
Ivan Knific je pot v Beograd upodobil v potopisu Od Save do Bosporja, ki je izšel v reviji Dom in svet leta 1902 v desetih nadaljevanjih in je bil opremljen s fotografijami (litografijami mest ter razglednicami). Žanrsko publicisticni podlistek je naslovil Potopisni spomini. Po razsežnosti potovanj in številu napisanih strani potopisov od obravnavanih avtorjev prednjaci Josip Lavtižars kar petimi knjižnimi izdajami in številnimi revijalnimi objavami v casovnem razponu petdesetih let.8 Šlo je za izrazito dokumentarnega, poucno usmerjenega potopisca; njegovo pisanje ima tendenco objektivnega opisa, individualni znacaj mu daje navdušenje nad slovanstvom, ki ima svoje korenine v slovenski tradiciji, pa tudi osebni izkušnji, povezani s protinemško usmerjenostjo na skrajnem robu slovenskega etnicnega ozemlja. Izkušnjo Beograda je na kratko opisal v knjigi Pri Jugoslovanih (1903), vec prostora pa mu je namenil deset let kasneje ob ponovnem obisku mesta, in sicer v potopisu Cez Dunaj in Budimpešto v Beograd, ki ga je izdal v šolskem casopisu Mentor (1912)vštirihnadaljevanjih. Stiasnyjesvojepotopiseobjavljals presledki vse od leta 1892 v uciteljskem glasilu Popotnik, Koledarju družbe sv. Mohorja, v Planinskem vestniku idr. Vpotopisnih crticah Listi slovenskega ucitelja-kolesarja in V Carigrad opisuje tudi del poti po jugovzhodnem delu Evrope. Primerjalni in spoznavni vidik je usmerjen v potencialne bralce ucitelje, zato je v besedilu veliko prostora namenil problematiki šolstva. Vpotopisih iz zadnjega obdobja se umika v subjektiviziran planinskipotopis. MaricaGregoricjesvojepotopise, podnaslovjene kot popotne skice v nadaljevanjih, izdajala v ljubljanskih in tržaških casopisih od leta 1912. Po vecji meri refleksivnosti izstopa avtoricin potopis Po Skandinaviji. Za našo razpravopa je relevanten narocen potopis Izlet po Balkanu (1912), ki je v nadaljevanjih izhajal v reviji za mladino Naša bodocnost, nastal pa je na potovanju na slovanski sokolski zlet v Beograd in Sofijo (ter Carigrad). Gre za potopis s tipicnimi lastnostmi reportaže, ki pa se prepletajo z osebnim doživljanjem avtorice. 
7 Prim. cikel Iz popotnih pesmi (Epske in lirske pesmi, 1896, Nove pesmi, 1899) pesmi Sarajevo, Na 
Kale-Mejdanu, Srbsko dekle, Plovdiv. 8 Knjižno so izšli Med romanskimi narodi (1901), Pri Jugoslovanih (1903), Pri severnih Slovanih 
(1906), V petih letih okrog sveta (1924, potopisni roman), V Kartago (1930). 
Aškercev potopis skupaj s korespondenco znotraj njegovega literarnega opusa predstavlja prvo od faz refleksije drugega prostora; prav ta besedila namomogocajo rekonstrukcijo avtorjevega empiricnega raziskovanja in empaticnega doživljanja na potovanjih. Kot naslednjo fazo refleksije lahko razumemo Aškercevo lirsko in epsko poezijo. Ostalimavtorjemkotpublicistompredstavljapotopis ustrezno zvrst, ki jo znotraj slovenskega revijalnega tiska kultivirajo kot publicisticni, reportažni žanr. Prav bralskauspešnostjenarekovalatuditedajžepovsemustaljenozaložniško prakso knjižnih izdaj potopisov, prisotno tudi pri drugih nacionalnih književnostih. 


3 Potopis in ideološke težnje 
Pomembno kategorijo v potopisu predstavlja problem drugega/tujega. Izpostavlja se z geografsko oz. prostorsko dvojnostjo (dom-tujina) in dopolnjuje s kulturno, versko, civilizacijsko napetostjo (Mikulová 2016: 92). Prav razlike kulturnih in civilizacijskih kodov omogocajo piscu primerjalno perspektivo. Ob temK. J. Kozak izpostavlja še dejstvo, da potopis kot literarna zvrst velikih imperialisticnih držav omogoca analizo prikritih konstrukcij avtorja in pri tem navaja študije primera orientalizma, antisemitizma in rasizma. 
3.1 Perspektiva zunanjega opazovalca 
Kategorija drugega je ocitna v vseh obravnavanih potopisih skozi prevladujoco perspektivo opazovalca od zunaj, kijo dopolnjujeosebnaizkušnjaob stiku zdrugim kulturnim okoljem (Aškerc v kavarni ali Knific ob obisku bogoslužja). Ravno to prehajanje od empiricnega popisovalca do emocionalno zavzetega posameznika ustvarjanapetostv pripovediin blažinjeno tendencnost. TakolejeAškercplasticno primerjal bolgarski mesti Plovdiv in Sofijo s prepoznavno humorno distanco: 
/d/ocim nosi Plovdiv še vecinoma narodno šapko, turban ali fes, na glavi, narodno suknjo, vcasi opanke, preoblekel se je sosed »Sredec« v kratkem casu skoro cisto v modernoobleko:onhodiv»lak-štifletih«, dunajskihpantalonih,vfrakualivsajškricasti suknji /.../ na roke pa si natika glaçe-rokavice! Ta metamorfoza se godi z amerikansko hitrostjo! /.../ In kakšne so hiše po teh ulicah! Cisto po dunajskem ukusu. Široke ulice nosije gromko nazvanje »buljvár«, ceš, mi smo Parižani. (1993: 47.) 
Prav tak civilizacijski napredek je opazil ob ponovnem prihodu v Beograd: »Omenjam samo, da je srbski Pariz v tem casu napredoval v marsicem. Po glavnih ulicah vozi na primer že tramvaj in uvedena je tudi elektricna razsvetljava« (1993: 68). Tudi ostali potopisci v Beogradu so izpostavljali predvsem civilizacijski in gospodarski napredek mesta, zahodno arhitekturo, pravoslavje in naravne znamenitosti, ne pa njegove pretekle, zdaj že izbrisane dedišcine.9 
Perspektivo zahodnih popotnikov v Beograd natancno obravnava B. Jezernik (Divja Evropa), o zabrisani zgodovini izpostavlja: »Le redkokdaj so popotniki iz Evrope pokazali, da jim je žal za po­rušenimi džamijami, in tudi njihovi pozivi srbski vladi, da naj ohrani bisere arhitekture in pomnike zgodovine, so bili redki« (2011: 262). 
Tudivvišjih krogih jefrancoskanošanarodnonošopopolnomaizpodrinila. /.../Belgradima živahno kupcijo, katera se še jako povzdigne, ker so urejena sedaj Železna vrata in je tako omogoceno veliko pomorskim parabrodom prihajati iz Crnega morja do srbske prestolnice. (Stiasny 1898: 8.) 
Podobno izhodišce pri opisu Beograda prepoznavamo pri Lavtižarju in Knificu, njuna potopisa sta izrazito spoznavna, dopolnjuje ju slikovno gradivo (panorama mesta, trdnjava, podobe narodnih noš). Poleg osebnih vtisov sta v veliki meri izhajala iz dostopnih nemških turisticnih vodicev, t. i. bedekerjev, nepaizstika zdomacini:»Na podolgovatem gricu se je prikazal Belgrad, ki so se mu belile hiše v popoldanskem soncu. Tik mesta pa se je vzdigovala na apnenem skalovju tista glasovita trdnjava, kjer se je prelilo po narodni pesmi toliko krvi« (Lavtižar 1912: 68). 
Sprehajal sem se po mestu, ki mi izprva ni ugajalo bogvekako. /.../ Popoldne sem se odpeljal po »elektricni v Topicider, ki je Belgrajcanom to, kar je Dunajcanom Prater in Ljubljancanom Latermannov drevored«. Topcider je skrit v tihi dolinici. Nekaj restavracij in preprostih hiš, to je vse, kar vidiš. In vendar je zlasti ob nedeljah in praznikih ljudstva tukaj bajéna stotine. Mislil sem si, da ugledamkrasno kraljevo palaco, toda motil sem se. Majhna, enonadstropna, preprosta hiša nosi napis: »Letnji dvorac Knjaza Miloša. 1831«. (Knific 1902: 32, 34.) 
Tudi Stiasny je ohranjal perspektivo tujega opazovalca, s svojim nacinom potovanja pa je vendarle rekonstruiral mesto tudi od spodaj, ko je denimo izpostavil: 
/p/opoldne sem posetil belgrajske kolesarje v njihovem domu ter se peljal z njihovim prvakom Savicem v zgodovinsko prezanimivi grad Topšider. Ker se je že mracilo, nisva ostala dolgo v gradu, ampak se podala v vrt, kjer je svirala srbska ciganska godba. Vrnivši se v mesto sva srecala mnogo kaznjencev, ki so se vracali z dela. Rožljanje verig – vsi oni, ki so obsojeni na 10 let, so obteženi s težkima verigama, da težko hodijo – za nas inostrance ni baš prijetno. (Stiasny 1898: 8.) 
Pot skozi oci potopisca lahko razumemo tudi kot alegorijo spoznavanja samega sebe z distance (Pátková 2017: 88), v tem smislu so pri obravnavanih avtorjih ocitne ponavljajoce se refleksije etnicne, socialne in konfesionalne pripadnosti. To identifikacijo so avtorji izpostavljali pri pravoslavnem bogoslužju, oblacilni kulturi in predvsem jezikovnem izrazu ter niso nujno eksplicitnovir stereotipnega vrednotenja. Vsem obravnavanim potopiscem je bila vendarle skupna neodtujljiva avstrijska identiteta, prežeta s slovanskim in tudi katoliškim mentalnim svetom. Te idejne pozicije pa so se prevešale v subjektivno doživljanje ob intimnem srecanju s posamezniki iz podobnega poklicnega in intelektualnega okolja. Aškercev pripovedovalec je tudi v teh primerih nihal med dokumentarnim porocilom in osebnim doživljanjem: ko se je v Plovdivu nekaj casa družil z rojakom prof. A. Bezenškom v družbi izobražencev in umetnikov, v delu prvic najdemo tudi cutne opise hrane, pijaceter diskusijo o poeziji. Natemmestu jeAškercvlogo predstavnika svojega naroda zamenjal s sebi bolj prilegajoco se vlogo intelektualca in pesnika. Lavtižarjev potopis na drugi strani v refleksivnem odlomku, ki opisuje sotocje v Beogradu, ohranja konvencionalno nasprotje domace-tuje: 
/t/u sem zagledal našo Savo, toda kakšno? /.../ kakor izmuceno, pocasno in na široko raztegnjenovelereko,kijojeutrudiladolgapotinsesedajkomajvidnopomikanaprej, da dovrši svoj tek ter se izlije Donavi v narocje. Pri njenem pogledu me je obšlo nekaj kakor domotožje, ki mi je reklo: »Vidiš, v tej vodni ogromnosti je tudi nekaj kapljic iz tvoje domovine«. (Lavtižar 1912: 34.) 

3.2 Jezikovna identiteta in vprašanje slovanske pripadnosti 
Kompleksno slovansko vprašanje, aktualno znotraj monarhije skozi celotno 19. stoletje, je bilo v slovenskem publicisticnem prostoru posebej eksplicitno prisotno v zacetku 20. stoletja. Pozitivno vrednotenjein iskanjebližine, podobnosti, predvsem trpece narodne izkušnje je Slovence povezovalo z drugimi Slovani v monarhiji, temu pa se je pridružilo še »slovansko pobratimstvo«, iskanje bližine po kljucu jezikovnein kulturnesorodnosti. Pritemveljaizpostavitipopolnoma nasprotujocesi poglede na to problematiko pri manjših in na drugi strani zgodovinsko utemeljenih, vplivnejših slovanskih narodih. Aškercev odnos do Slovanov ni bil enoznacen in ga je potrebno razumeti v kontekstu dobe in njegovih osebnih stikov ter izkušenj.10 Neposreden stik s slovansko književnostjo, razumevanje aktualnih družbenih razmer, ki ju lahko razberemo v avtorjevih zvrstno raznolikih besedilih, nas navaja k sklepu, da Aškerca oznacimo kot neprizanesljivega opazovalca, saj je »kot vecina drugih popotnikov tistega obdobja imel tudi Aškerc izostreno oko za eticna znamenja« (Baskar 2012: 135). Ustaljene predsodke in tipicen patos, prepoznaven pri njegovih sodobnikih, mu je namrec uspelo preseci in s tem razbiti tendencnost pripovedi. Njegove prizanesljivosti do Slovanov v potopisu Izlet v Carigrad zato ne moremo oznaciti za shematicne ali površinske, bolj ustrezno bi bilo reci, da je utemeljena racionalno in kot subjektivno izkustvo.11 
Tudi Lavtižar, Knific in Stiasny so bili izraziti povezovalci slovanskih dežel, prav jezikovna bližina jim je mnogokrat olajšala sporazumevanje z domacini in jim omogocalatudi primerjalno perspektivo. Tako lahko razumemo obsežneprimerjave šolskega sistemain poucevanja, kot ga je z zanimanjem popisoval Stiasny v Srbiji in Bolgariji. Najbolj vzajemno-slovansko intoniran potopis je Izlet po Balkanu M. Gregoric. Glavna pripovedna linija se osredotoca na opis zunanjih dogodkov na poti z vlakomskupaj z udeleženci sokolskega izleta in srecanja vectisocglave množice Slovanov z vseh koncev sveta. Vnjih prevladuje kolektivna vzhicenost in navdušenje množice,kijiustrezarabamnožineinustaljenihmetonimijneustrašna jata Sokolov ali krdelo Junakov: »Od vseh strani so zaorili navdušeni pozdravi, da smo bili ko omamljeni od narodnostnega navdušenja« (Gregoric 1912: 29). Temu ustrezajo tudi natancni popisi zgodovine in stanja posameznih sokolskih združenj v Evropi in po svetu, ki jih dopolnjujejo fotografije. Vsenci entuziazma pripovedovalka na vec mestih vzpostavlja oseben odnos do kolektiva: »Sokolstvo vobce je želo pravi 
10 O tempricajo itinerariji poti in narocene revije, ki jih je spremljal. Drugi impulzi za Aškerca so 
ruska socasna proza, srbska epika, pa tudi druge slovanske književnosti dežel, po katerih je potoval, 
spoznaval avtorje in jih vzajemno prevajal. 
11 O Aškercevem odnosu do slovanstva glej še Boršnik (1957), Kozak (2011), Baskar (2012). 
triumf na racun lastne ideje.« Zato je umik v zasebnost izraz pripadnosti na osi uciteljica – ženska – Slovenka – Slovanka – Sokolovka izrazila takole: »Vkupeju sem poiskala koticek ob oknu, da bi semintja nemotena nekoliko zadremala« (1912: 29); »Se pac vrše v cloveški notranjšcini razlicni obcutki za eno in isto rec, kajti v meni se je porajalo nasprotno cutvovanje, sleherna niansa blaženosti je vzkipela, se potrojila« (1912: 52). Pripovedovalka se je tako kljub prevladujoci idejni tendenci slovanske pripadnosti na nekaterih mestih od kolektiva distancirala. 

3.3 Potopisi v luci zvrstne problematike 
Ko Marko Juvan (2017) definirakoncepthibridnostižanrov naprimeru avtobiografije in eseja, izpostavlja vecplastnost tega pojma. Da je prav potopis doživel svoj vzpon na prelomu iz 19. v 20. stoletje tudi v slovenskem publicisticnem in literarnem prostoru je nedvomno prispevala tudi njegova hibridnost. Prepoznamo jo lahko ob prepletanju lahkega branja s t. i. resnimi (nacionalnimi) temami: avtorici in avtorjemtu obravnavanih potopisev jeustrezalreportažnistil, v kateremjevpisana tendenca bratske slovanske pripadnosti. Potopisci pa so morali ohraniti še eno dvojnost:porocatioobjektivnemsvetuinhkratigovoritiosvojemlastnemnotranjem doživljanju sveta. Avtorji, kot so Knific, Lavtižar in Stiasny, so prisegali na spoznavno in primerjalno vlogo v svojih povecini publicisticnih besedilih, obenem pa svojo izkušnjo poskušali podati nesuhoparno, torej anekdoticno. Predvsem pri Aškercu lahko govorimo o napetosti med konvencionalnim okvirom potopisa in iskanjem avtorskega, invidividualnega izraza. Ceprav so potopisne crtice Izlet v Carigrad idejno in strukturno povsem predvidljive, ni težko razbrati avtorjeve strategije, ko je iz zunanjega porocanja prestopil v nenadno vzhicenje, prevzetost, osebni oster komentar skozi ironijo ali skoraj liricno izpoved. Potopis se je z Aškercem s humornimi in polemicnini zastranitvami torej predvsem kultiviral. 


4 Sklep 
Znotraj literarnega polja ostajajo potopisni žanri na meji med dokumentarno literaturo in leposlovjem, neizmerno povedni so znotraj razumevanja celotnega ustvarjanja posameznega avtorja tako kot korespondenca ter dnevniški zapiski. Specifika potopisa izhaja iz dveh njegovih imanentnih lastnosti: premik v prostoru mu daje potencial zgodbenosti, primerjava kot racionalna operacija, ki vsebuje refleksivnost, pa ima spoznavno in poucno vlogo, obenem pa omogoca upodobitev individualnega doživljanja. Ravno ta ima potencial upovedati in prespraševati vsakokratno bistvo poti, ki se giblje med poistovetenjem in razlikovalnostjo. Potopisni žanri ponujajo prostor za nacin spoznavanja, dojemanja sveta in družbenih praks, odkrivajo, kako posameznik vidi novi, tuji prostor in v kolikšni meri se mu posreci s pomocjo pisanja ugledati sebe v drugi luci. Pri izkljucno potopisnih avtorjih s casovne distance ne prepoznavamo zvrstne inovativnosti, prej konvencionalno upodobitev popotne izkušnje, zato pa spoznavno bogato gradivo za slovensko bralsko publiko (v vecini primerov tudi avtorska ambicija ni bila vecja). Aškercev primer nas utruje v prepricanju, da je potrebno brati in razumeti potopis pri literarnih ustvarjalcih kot integralni del njihovega mentalnega sveta in ustvarjanja. Aškerceva refleksija potovanj se je torej odvijala na dveh ravneh: skozi lirsko-epsko poezijo in v potopisnih crticah, objavljenih publicisticnoter knjižno. Ta zvrst mu je zaradi svoje poucnosti in informativnosti z recepcijskega vidika omogocala ekskluzivno pripoved in literarizacijo žanra, obenem pa ponujala prostor rekonstrukcije tujega prostora, na podlagi katere se je v nadaljevanju oblikovala bolj kriticna in estetska upodobitev. Potopis jebilzageneracijoprehodnikovvnovo(dvajseto)stoletjebodisipublicisticni bodisi polliterarni žanr, ki pa se je ob zacetku naslednjega desetletja diferenciral. Bodisi je ohranjal svoj publicisticni domet bodisi se je modificiral in estetiziral ali pa je avtor do njega zavzel distanco in zavestno prestopil v potopisni roman. Vobravnavanem prehodnem casu zacetka 20. stoletja je potopisznotraj revijalnega tiska pomenil prostor realizacije tako znanstvenega kot tudi literarnega diskurza. Kot takšnega ga prepoznavamo pri Antonu Aškercu, zato predstavlja integralni del njegovega literarnega opusa in je obenem tipicen izraz Aškerca-publicista. 
Viri 
Aškerc, Anton, 1946: Zbrano delo I: Balade in romance, lirske in epske poezije. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
Aškerc, Anton, 1993: Izlet v Carigrad (1893). Aškerc, Anton: Zbrano delo VII: Podlistiki in potopisi. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 17–56. 
Gregoric,Marica,1912:IzletpoBalkanu.Naša bodocnost 5/1.14–17,29–34,51–56,78–84, 98–105. 
Gregoric Stepancic, Marica, 1922: Izprehod po skandinaviji. Jadranka II/7. 76–77. 
Knific, Ivan 1902: Od Save do Bospora. Dom in svet 15/1. 31–42, 102–109, 167–170, 227–233, 341–347, 402–409, 464–473, 533–538, 595–602. 
Lavtižar, Josip, 1912: Cez Dunajin Budimpešto v Belgrad. Mentor 5/2. 30, 65, 82, 106–108. 
Stiasny, Ljudevit, 1892: Listi slovenskega ucitelja – kolesarja. Popotnik 12. 218–220. 
Stiasny, Ljudevit, 1898: V Petrograd. Gorica: Goriška tiskarna. 5–9. 
Stiasny, Ljudevit, 1902: V Carigrad. Koledar družbe sv. Mohorja. 58–71. 

Literatura 
Baskar, Bojan, 2008: Nacini potovanja in imperialisticno potopisje v avstro-ogrski provinci, primer Antona Aškerca. Glasnik SED 49/3–4. 24–34. 
Baskar, Bojan, 2012: »Prvi slovenski pesnik v džamiji«: Orientalizem v potopisih pesnika z imperialnega obrobja. Jezernik, Božidar (ur.): Imaginarni »Turek«. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 127–143. 
Bodrova, Ana, 2016: Znanstvena pot do Terra incognite (Slovenski ženski potopisi konca 
19. in zacetka 20. stoletja). Slavisticna revija 64/3. 283–297. 
Faktorová, Veronika, 2012: Mezi poznáním a imaginací. Podoby obrozenského cestopisu. Praha: Arsci. 
Grdina, Igor, 2001: Vladarji, lakaji, bohemi. Ljubljana: Studia humanitatis. 
Grdina, Igor, 2001a: Turner na literarni sceni in v zakulisju. Studia Historica Slovenica 1/1. 117–127. 
Jezernik, Božidar, 2011: Divja Evropa: Balkan v oceh zahodnih politikov. Ljubljana: Slovenska matica. 
Jezernik, Božidar, 2012: Imaginarni »Turek«. Jezernik, Božidar (ur.): Imaginarni »Turek«. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. 7–24. 
Juvan, Marko, 2017: Hibridni žanri: Študije o križancih izkustva, mišljenja in literature. Ljubljana: LUD Literatura. 
Kozak, Jacek Krištof, 2011: »Pod egido ruskega orla« ali orientalisticni izleti A. Aškerca. Primerjalna književnost 34/3. 153–172. 
Mihurko, Katja, 2013: Odkrivanje in osvobajanje prostorov svobode v delih zgodnjih slovenskih literarnih ustvarjalk. Slavisticna revija 61/4. 575–589. 
Mikulová, Marcela, 2016: Závažnost »veselého cestopisu«. Tri spisovatelky (Šoltésová, Vánsová, Timrava). Bratislava: Veda. 91–108. 
Pátková, Jana, 2017: Trhliny v cesko-slovenské vzájemnosti koncem 19. století na prikladu cestopisu Terézie Vansové. Slovenská literata 46/2. 87–103. 
Janja Žmavc 
Pedagoški inštitut 



ANTICNA RETORICNA PERSPEKTIVA SPORAZUMEVALNE ZMOŽNOSTI KOT POTENCIAL NJENEGA SODOBNEGA RAZISKOVANJA IN POUCEVANJA 
Prispevek podaja oris nekaterih konceptualizacij javnega govornega nastopanja, ki izhajajo iz klasicne retorike in njene pedagogike ter predstavljajo podlago za celovitejše razumevanje vloge nastopa kot vitalnega govorcevega opravila v okviru procesa tvorjenja besedila. Hkrati opozori na problem odsotnosti retoricne perspektive v sodobnih konceptualizacijah sporazumevalne zmožnosti v okviru pouka slovenšcine in nakaže možna izhodišca za oblikovanje celovitejšega pristopa k uresnicevanju dejavnosti govornega nastopanja. 
Kljucne besede: klasicna retorika, javno govorno nastopanje, officia oratoris, pouk slovenšcine, vzgoja govorca 
»Demosten je na vprašanje, kaj je v vsem govorništvu najpomembnejše, postavil na prvo mesto podajanje, potem pa še na drugo in tretje, dokler ga niso nehali spraševati.« (Kvintilijan, Šola govorništva, 11.3.6, prevod Matjaž Babic) 
1 Uvod: zakaj še vedno klasicna retorika 
Vprispevku želimo predstaviti nekoliko drugacen, z antiko navdihnjen razmislek 
o javnem govornem nastopanju kot strateški sestavini sporazumevalne zmožnosti, na razvijanju katere temelji sodobni jezikovni pouk (Vogel 2012: 71). Zastavili smo ga kot konceptualni premislek o znacilnostih pojmovanja udejanjenja govora/ besedila z vidika klasicne retorike in njene dolge tradicije poucevanja, ki je hkrati pomembno oblikovala prostor t. i. zahodne kulture.1 Družbeno-kulturni domet retorike kot discipline, ki se celovito ukvarja z javnim prepricevanjem, je namrec izjemen tako v kronološkem smislu vec kot dvatisocletnega obstoja znotraj razlicnih izobraževalnih sistemov kot tudi glede na vpliv, ki ga je v tem casu imela kot disciplina in družbena praksa uspešnega javnega prepricevanja (Charteris-Black 2005; Conely 1990; Fahnestock 2011).2Ne glede na razlicna vrednostna pojmovanja in dileme o upravicenosti retorike kot samostojnega podrocja znanosti ali morda še bolj razvpita vprašanja o eticnih mejah (javnega) prepricevanja, ki retoriko spremljajo vse od nastanka (Booth 2004), (vz)trajnost njene prisotnosti v znanosti, izobraževanju in vsakdanjem življenju kaže, da gre za temeljni družbeno-kulturni fenomen, za vseprisotno meta-govorico, kot jo oznaci Roland Barthes (1990: 13), ki pa se v razlicnih družbenih kontekstih razlicno uresnicuje in je trajno podvržena ideološkim procesom. 
To hitro skico razsežnosti fenomena klasicne retorike smo nakazali kot napoved zamejitve tematike v pricujocem prispevku. Omejili se bomo zgolj na pedagoški kontekst retorike. Spomniti želimo na njeno prisotnost v obliki posamicnih konceptov, pojmov in didakticnih metod, kimorda niso vec prepoznanikotizvorni del retoricne tradicije, predvsem pa bi radi pokazali na koristi seznanjanja z retoriko v okviru obstojecih ucnih vsebin. 
V sodobni vzgoji in izobraževanju lahko retoriko v najširšem smislu povežemo s pojmom govorno nastopanje. Ta je tematiziran bodisi kot dejavnost ucencev pri posameznih predmetih (npr. slovenšcina in tuji jeziki) bodisi kot sestavni del strategij poucevanja in pedagoške komunikacije (Marentic Požarnik in Plut Pregelj2009; Petek 2019; Žagar, Žmavcin Domajnko 2018). Vpricujocem prispevku nas zanima retoricna perspektiva govornega nastopa v okviru osnovnošolskega pouka slovenšcine. Ceprav pregled ucnih nacrtov drugih predmetov pokaže, da je govorno nastopanjepogostozastopanatematika,kivokvirupoukavertikalnoinhorizontalno preci razlicne predmete, se bomo v nadaljevanju ukvarjali le z ucnim nacrtom za pouk slovenšcine. Govorni nastop je v njem namrec opredeljen kot dejavnost na ravni ciljev in standardov znanja, ki se neposredno navezujejo na razvijanje sporazumevalne zmožnosti. Slednje lahko pomeni tudi njegovo sistematicno obravnavo, katere cilj je vsaj deloma usvajanje novega in nadgradnja pridobljenega znanjao govornemnastopanju in nelerazvijanjenaravno obstojeceposameznikove zmožnosti govorjenja. Ker je tematika eksplicitno prisotna v vertikali poucevanja slovenšcine, ponuja tudi možnost celovitega pogleda. Drugi razlog, da smo se v prispevku omejili na osnovno šolo, pa je povezan z našo »anticno« usmeritvijo. Kajti razvojno obdobje otrok, ki obiskujejo sodobno devetletko, v grobem ustreza tudi 
1 V prispevku enakovredno rabimo izraza »retorika« in »klasicna retorika«, ki nam predstavljata na 
anticni tradiciji utemeljeno pojmovanje discipline uspešnega javnega prepricevanja. Vprimerih, ko 
se pojavljadaljša razlicica (tj. klasicna retorika), želimo posebej opozoriti na relevantnost anticnega 
konteksta. 2 Z navedbo treh zelo razlicnih bibliografskih referenc želimo zgolj opozoriti na raznolikost podrocij, 
ki jih pokriva retorika. 
obdobju, v katerem so se otroci v starem Rimu že intenzivno pricenjali izobraževati za javno govorno nastopanje.3 

2 Govorno nastopanje kot sestavina sporazumevalne zmožnosti 
Izhodišcna opredelitev govornega nastopanja, zlasti ce želimo govoriti o njegovi didaktiki in pedagogiki, je tesno povezana s cilji sodobnega pouka slovenšcine, ki temeljijo na splošno uveljavljenem funkcionalnem oz. komunikacijskem pristopu k usvajanju jezika. Pojmovanje in opredelitve govornega nastopanja so tako primarno del opredelitev sporazumevalne zmožnosti in s tem jezikoslovnih raziskav, ki izhajajo iz razlicnih tradicij in teoretskih smeri (strukturalisticne, besediloslovne, pragmaticne itd.) ter v slovenskem prostoru kontinuirano potekajo vse od 80. let 20. stoletja. Zlasti v okviru raziskav o razvijanju sporazumevalne zmožnosti kot enega temeljnih vzgojno-izobraževalnih ciljev je tematika govornega nastopanja najpogosteje sestavni del pouka slovenšcine in opredeljena v okviru ene od sporazumevalnih dejavnosti, tj. govorjenja (prim. Bešter Turk 2011: 118–119; Vogel 2012: 71–72).4Toda hkrati zasledimo tudi novejše samostojne opredelitve (javnega) govornega nastopanja, tako v najširšem smislu kot »tvorjenje enogovornih besedil, namenjenih širši ali ožji javnosti« (Petek 2019: 20), ali v natancnejši definiciji kot dejavnost, »kjer govorec z dolocenim namenom v (tipicnih) sporazumevalnih situacijah o izbrani temi govori neposredno prisotnim poslušalcem, s katerimi vstopa v interakcijo in pred katerimi za svoje sporocilo prevzema odgovornost« (Vogel 2019: 442). Zlasti zadnja definicija, ki v nastop vpeljuje kategorijo interakcije med govorcem in poslušalci ter pri tem poudarja pomen govorceve odgovornosti za sporocilo, evocira nekatere temeljne koncepte iz klasicne retoricne tradicije, saj se avtorica pri njenem oblikovanju v veliki meri opira tudi na teoretska izhodišca dveh znanih imen s tega podrocja, kot sta Ivo Škaric in David Zarefsky. Zdi se, da zanimanje za samostojno opredeljevanje govornega nastopanja v okviru slovenisticnega raziskovanja kaže vsaj na dve okolišcini: na eni strani pripoznanje, da gre za relevantno tematiko, ki potrebuje samostojno obravnavo in posledicno razširitev teoretskega okvirja. Na drugi strani pa te opredelitve kažejo tudi na logicno vkljucitev teoretskega polja retorike, ce hocemo zadovoljivo pojasnjevati kompleksnost govornega nastopa bodisi kot del sporazumevalne zmožnosti bodisi v kontekstu poucevanja slovenšcine. Kajti z nastopom se najcelovitejeukvarja prav retorika, ki kot disciplina z vec kot dvatisocletno tradicijo neprekinjenega razvoja raziskuje tako jezikovne kot družbene in miselne vidike javnega prepricevanja.5Posledicno s svojo mrežo konceptov, pojmov 
3 V antiki je »pravo« retoricno izobraževanje sodilo zlasti na terciarno raven, zato se na prvi pogled 
ponuja teza, da bi bilo primerneje raziskovati govorno nastopanje v srednješolskih in visokošolskih 
programih. Ahkrati moramo vedeti, da je anticno pojmovanje retorike v vseh pogledih (tudi na ravni 
njene pedagogike) povezano s procesnostjo (tj. s sistematicno vzgojo govorca), zato je enako po­
membno vlogo pri oblikovanju javnih govorcev imelo tudi primarno in sekundarno izobraževanje. 4 Tako M. Bešter Turk kot J. Vogel v svojih razpravah problemsko obravnavata historicni razvoj poj­
movanja sporazumevalne zmožnosti in njenega prenosa v kontekst poucevanja slovenšcine. Pri tem 
navajata številne reference, ki jih sami zaradi omejenosti prispevka nismo mogli vkljuciti. 5 Seznam literature za to podrocje je ogromen, zato navedimo zgolj tri sodobna prirocniška dela, ki 
predstavljajo sintezo raziskav: Handbook of argumentation (van Eemeren idr. 2014), The Oxford Han­
dbook of Rhetorical Studies (MacDonald 2017), The SAGE Handbook of Rhetorical Studies (Luns-
ford, Wilson in Eberly 2009). 
in orodij omogoca celovito (receptivno – analiticno in produktivno – sinteticno) rabo jezika v kontekstu javnega prepricevanja, hkrati pa z zgrajenim (in v vec kot v dvatisocletni praksi preizkušenim) pedagoškim modelom omogoca sistematicno poucevanje in urjenje v tovrstni rabi. Retoricna perspektiva govornega nastopanja namrec v ospredje postavlja troje: 
1. 
procesnost oz. razumevanje, da je govorni nastop sestavni del kompleksnega procesa govorcevega delovanja in ga primarno dolocajo specificni retoricni postopki, zaobjeti zlasti v anticnem konceptu govorcevih opravil (stgr. »érga toű rhétoros«/lat. »officia oratoris«); 

2. 
interakcijskost oz. pojmovanje govornega nastopa kot rezultata vzajemne interakcije med govorcem, sogovorci in vsebino/temo, ki ga je mogoce na razlicnih ravneh retoricnega procesa identificirati v okviru teoretskih konceptov (npr. teorija o spornih vprašanjih – stgr. »stásis«, teorija ugodnega trenutka – stgr. »kairós«, konceptualizacije treh temeljnih nacinov prepricevanja, tj. prepricevanja na podlagi prikaza govorcevega verodostojnega znacaja, vzbujanja custev in utemeljevanja – stgr. »éthos«, »páthos« in »lógos«), na drugi strani pa ga izpricuje anticna tradicija raznolikih retoricnih praks; 

3. 
edukacijskost oz. posebnosti ciljev in pristopov v formaliziranem poucevanju principov javnega nastopanja kot vzgoje za aktivno udejstvovanje v družbi, ki temeljijo na nacelih sistematicnosti in postopnosti ter jih najdemo v prikazih Kvintilijanove retoricne pedagogike in uveljavljenih anticnih didakticnih modelih, kot so govorniške predvaje (stgr. »progymnásmata«/lat. »praeexercitationes«) in deklamacije (stgr. »meletę«/lat. »declamationes«). 



3 Govorno nastopanje v osnovnošolskem ucnem nacrtu za slovenšcino in problem odsotnosti retoricne perspektive 
Vosnovni šoli so operativni cilji v zvezi z govornim nastopom na ravni jezikovnega pouka ubesedeni kot »razvijanje zmožnosti govornega nastopanja« oz. »razvijanje zmožnosti enosmernega sporazumevanja« (UCNI nacrt. Program osnovna šola. Slovenšcina 2018: 10, 20; v nadaljevanju UN 2018; poudarek J. Ž.), na ravni književnega pouka pa kot »razvijanje recepcijske zmožnosti z branjem, poslušanjem, gledanjem uprizoritev umetnostnih besedil in govorjenjem, pisanjem o njih« oz. »razvijanje recepcijske zmožnosti s tvorjenjem, (po)ustvarjanjemob umetnostnih besedilih (pisanje, interpretativno branje, govorjenje)« (UN 2018: 31; poudarek
J. Ž.). Prav tako je v okviru doseganja standardov znanja predvideno, da imajo ucenci razvito zmožnost govornega nastopanja oz. enosmernegasporazumevanja, ki jo v vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih (v nadaljevanju VIO) prikažejo v obliki samostojnega govornega nastopanja z napovedano temo oz. besedilno vrsto ter tvorbo smiselnega, razumljivega besedila, z razlocnim in cim bolj knjižnim govorom ter ustrezno uporabo nebesednih spremljevalcev govora, ki mu pripada tudi sklepno utemeljeno vrednotenje same dejavnosti (npr. UN 2018: 48, 52, 58). Vdidakticnihpriporocilihucneganacrtastauvodomapoudarjeniavtonomnostucitelja pri uresnicevanju ciljev in vsebin glede na vzgojno-izobraževalno obdobje, potrebe, zmožnosti ter pricakovanje ucencev in medsebojna prepletenost ter nadgradnja ciljev in vsebin, ki »omogocajo postopno pridobivanje znanja, vešcin in spretnosti, ki vodijo k oblikovanju jezikovno kultiviranega cloveka in kultiviranega bralca književnih besedil« (UN 2018: 63; poudarek J. Ž.). Ob pregledu ciljev in vsebin bi na prvi pogled lahko rekli, da se ucenci tudi z govornim nastopom pri pouku slovenšcine seznanjajo postopoma in se tako oblikujejo v (javne) govorce.6 Toda natancnejše branje pokaže, da ti cilji odražajo zelo shematicno pojmovanje govornega nastopa in implicirajo pojmovanjeretorike, reducirano nazbirko prakticnih napotkov. Govorno nastopanje je namrec na posamezno leto ucenja slovenšcine omejena dejavnost (tj. govorni nastop po navodilih), umanjka pa procesno naravnana vzgoja govorca, ki bi v obstojece cilje in vsebine integrirala raznolike metode sistematicnega retoricnega urjenja in bi se uresnicevala v okviru celotne vertikale pouka slovenšcine.7 Vse od prvega razreda so ucenci namrec sooceni s ciljem uresnicevanja nacel/strategij uspešnegagovornega nastopanja, kiostajanespremenjen do devetega razreda. Kljub nakazani postopnosti v usvajanju omenjenega cilja, ki nakazuje na izvorno retoricno tradicijo, pa o dejanskem retoricnem pristopu k poucevanju govornega nastopa ne moremo govoriti. Iz zapisov ciljev namrec ni razvidno, za kakšna nacela/strategije uspešnega govornega nastopanja gre: ali govorimo o »receptih« ali tudi npr. o idejah, pojmih, konceptih, ali je govorni nastop razumljen kot procesna vsebina/ dejavnost, tj. ali na ravni uresnicevanja te dejavnosti obstajajo tudi med seboj (vertikalno in horizontalno) povezani »etapni« cilji tako v procesu usvajanja znanj s podrocjagovornega nastopanja (znotraj posameznega VIO in med razlicnimi VIO) kot tudi urjenja v prvinah govornega nastopa (in ne le pogovarjanja o njih (prim. UN 2018: 10, 34, 66)). Prav tako je kategorija govornega nastopanja pri pouku jezika povsem locena od tiste pri pouku književnosti in je v nasprotju s klasicno perspektivo, ki književnost vidi kot pomemben sestavni del javnega govornega nastopanja, kot vir in metodo tako za razvijanje govorceve jezikovne zmožnosti kot tudi za usvajanje in reflektiranje splošne, »civilizacijske« vednosti. Hkrati je iz jezikovnega pouka v celoti izpušcen cilj vsaj osnovne seznanitve s temeljnimi postopki argumentiranja, ceprav se med dejavnostmi ucencev vseskozi pojavljajo ubeseditve, kot so »vrednotenje« (npr. UN 2018: 34, 47) in »utemeljevanje mnenja« (npr. UN 2018: 10, 25), ki predpostavljajo osnovno poznavanje nacel argumentacije, ceželimo govoritio dejanskemuresnicevanju tako ubesedenih ciljev pouka. Predvsem pa iz zapisov ni jasno, ali je koncni cilj govornega nastopanja kot sestavnega dela razvijanja sporazumevalne zmožnosti v vertikali pouka slovenšcine ob jezikovno 
6 Npr: V prvem VIO za izvedbo nastopa ni predvidena obvezna besedilna podlaga, ker proces 
opismenjevanja še ni zakljucen. Prav tako je zgradbena ustreznost besedila cilj, ki je predviden šele 
od drugega VIO, kar sovpada s temeljno usmeritvijo pouka slovenšcine k tvorjenju besedil v tem 
obdobju. 7 Z vidika pravorecja Tivadar (2015: 163–165) izpostavlja problem šablonskih zapisov govorov za 
nastope in njihovo memoriranje, dotakne pa se tudi vprašanja samostojnosti ucencev pri tem pocetju. 
kultiviranem cloveku in kultiviranem bralcu književnih besedil tudi oblikovanje nastavkov »kultiviranega javnega govorca«.8 
Pricujoca izpostavitev mest v ucnem nacrtu ni njegova kritika niti kritika pouka slovenšcine, ampak želimo z njimi pokazati na možnosti, ki jih ponuja vkljucitev principov klasicne retorike, ki poleg tehnik prepricevanja in utemeljevanja ter modelov sistematicnega urjenja v nacinih njihove rabe v ospredje postavlja predvsem razvijanje posameznikove zmožnosti prepoznavanja in analize kompleksnosti vsakokratnih okolišcin, v katerih se to prepricevanje ter utemeljevanje odvija.9 Zlasti že omenjena vidika procesnosti in edukacijskosti retorike pa omogocata razumevanje govornega nastopanja kot kompleksnega procesnega cilja v okviru vertikale, ki nikoli ni (zgolj) rezultat uspešne aplikacije napotkov v izolirani ucni situaciji(tj.priprave vsakoletnega govornega nastopa po navodilih), temvec jevedno tudi rezultat zmožnosti refleksije posameznikovih preteklih izkušenj in odnosa do javnega nastopanja, v kateri se vsakic aktivirajo govorcevo mišljenje, vednost, cutenje ter custvovanje na receptivni in produktivni ravni.10 
Prav zato je shematicno pojmovanje nacel uspešnega govornega nastopanja nezadostno za njihovo ucinkovito uresnicevanje pri pouku in potrebuje širši konceptualni okvir. V nadaljevanju prispevka ponujamo dva anticna pogleda na govorno nastopanje, s katerima je mogoce dopolniti sodobne konceptualizacije sporazumevalne zmožnosti v tistih delih, kjer evidentno izhajajo iz polja retorike in tvorijo podlago za vkljucevanje govornega nastopa v okviru ciljev, vsebin in standardov osnovnošolskega pouka slovenšcine. 

4 Fragment iz klasicne retorike in njene pedagogike kot podlaga za razumevanje pomena ustreznega poucevanja govornega nastopanja 
4.1 Officia oratoris: krožno-povratni pogled 
Eden temeljnih in najbolj znanih konceptov znotraj sistema klasicne retorike, katerega sestavni del je tudi govorno nastopanje, so že omenjena govorceva opravila (lat. »officia oratoris«). Kot konceptualizacija retoricne discipline glede na temeljneoperacije, kijih jeprvisistematicno opredelil(nepatudiiznašel) Aristotel (Rh. 1403b6–23), oz. formalizirano zaporedje postopkov v procesu priprave in 
8 Pod to besedno zvezo razumemo vzgojno-izobraževalni cilj, kot ga v svojem nacrtu za retoricno 
vzgojo opredeli David Fleming, z vidika katerega je v duhu klasicne retoricne tradicije »ne kot 
drugorazredna spretnost v predstavljanju vsebine, temvec kot bogata in dragocena smer študija, 
katerega cilj je razvijanje dolocene vrste osebe: zavzete, artikulirane, domiselne, razumevajoce, 
državljanske – osebe izurjene, vzgojene in predane temu, kar se je nekoc imenovalo spretnost go-
vorjenja« (1998: 172–173). 9 Tukaj želimo nakazati na »humanisticno dimenzijo« retoricnega izobraževanja in družbeno osmišl­
jene rabe retorike, ki od nas vsakic terja tudi razmislek o samoumevnih oz. v našem družbeno-kul­
turnem prostoru splošno sprejetih konceptih, pojmih in idejah, ki so se oblikovali v preteklosti. 
10 Do podobnih zakljuckov na srednješolski ravni prihaja tudi J. Vogel, ki v sklepnih ugotovitvah med 
drugim zapiše, da bi bilo razvijanje govornega nastopanja »smiselno zasnovati procesno, z refleksijo 
lastnega tvorjenja« (Vogel 2019: 447). 
izvedbe govora, ki se je od helenizma naprej oblikovalo v okviru grških in rimskih retoricnih razprav (Cic., De inv. 1. 7, Kvint., Inst. 3.3.1–3), govorceva opravila še danes predstavljajo uveljavljen model tako za preucevanje retoricnega sistema kakor tudi za poucevanje in prakticno obvladovanje nacel javnega govora (Crowley in Hawhee 2004; Bartsch, Hoppmann, Rex in Vergeest 2013). Kljub že v antiki neenotnim klasifikacijam v smislu zaporedja in/ali narave posameznih opravil v retoricnem procesu jih v retoricni teoriji najpogosteje srecamo v obliki petdelne sheme: 
1. 
odkrivanje (lat. »inventio« – dolocitev problema, retoricne situacije in odkrivanje ustreznih argumentov za temo, o kateri bomo govorili); 

2. 
razvršcanje (lat. »dispositio« – izbor in smiselna razvrstitev najdenih argumentov oz. tega, o cemer bomo govorili glede na retoricno situacijo); 

3. 
ubeseditev (lat. »elocutio« – okolišcinam prilagojena prebeseditev oz. slogovna predelava na podlagi ubeseditvenih nacel in strategij); 


3. 
pomnjenje (lat. »memoria« – pomnjenje govora s pomocjo tehnik pomnjenja); 

4. 
nastop (lat. »actio«/»pronuntiatio« – izvedba nacrtovanega govora na podlagi upoštevanja ustrezne rabe glasu in kretenj).11 


Na prvi pogled samoumevno in tudi v sodobnih aplikacijah prisotno linearno in sukcesivno razumevanje retoricnega procesa, ki ga sugerira zgornja shema, temelji na locevanju med primarnimi – miselnimi (»teoreticnimi«) in sekundarnimi – izvedbenimi (»prakticnimi«) postopki. Zato pomnjenje in nastop v smislu naravnega zaporedja govorcevih opravil logicno predstavljata sklepni del govorcevih aktivnosti (tj. od zasnove k izvedbi). To je bilo že Kvintilijanovo stališce (Inst. 3.3), ko je skušal razrešiti anticno dilemo o prioriteti in vrstnem redu posameznih opravil (lat. »officia«), in tudi sodobni ucbeniki oz. razprave, ki temeljijo na anticnem sistemu, tega ne problematizirajo. Kot povzema Fredal (2001: 251), je tudi splošno uveljavljeno preucevanje nastopa kot sklepnega dejanja znotrajgovorcevih opravil že od antike naprej temeljilo na treh med sabo povezanih predpostavkah, in sicer: 
1. 
da je nastop primarno zunanji element k govoru/besedilu (prim. Arist., Rh. 1403b6–26); 

2. 
da se skladno z govorcevo mislijo uresnicuje skozi t. i. »jezik telesa« kot jezik kretenj, pogledov, glasu (prim. Cic., De or. 3.59.222, Kvint., Inst. 11.3.30); 

3. 
da nastop v glavnem služi za izražanje oz. prepricevanje s custvi (Arist., Rh. 1386a33–35; Kvint., Inst. 11.3.2–3). 


Toda kljub redkejši obravnavi – v primerjavi z bogato razdelavoostalih principov 
– gre nastop razumeti kot integralni del anticnega retoricnega sistema in kot nelocljivi del koncepta govorcevih opravil, v katerem nima postranske (in zgolj 
11 V nadaljevanju se osredinjamo na rimsko retoricno izobraževanje, zato navajamo razlicico z latin­
skimi izrazi. Vretoricni tradiciji se sicer uporabljajo tudi starogrški izrazi: »heúresis« (odkrivanje), 
»táxis« (razporeditev), »léxis« (ubeseditev), »mnéme« (pomnjenje), »hypócrisis« (izvedba). 
koncne, izvedbene) vloge, temvec je bistvena sestavina retoricnega procesa (prim. Arist., Rh. 1403b15–18; Cic., De or. 3.56.213; Kvint., Inst. 11.3.2). Slednje postane posebej ocitno, ce na anticno retoriko pogledamo tudi kot na mrežo izobraževalnih in kulturnih praks, skozi katere se v družbi (re)producirajo pomen, kultura, identiteta, vedenje in prakse (Fredal 2006: 183), ki so se tako v stari Grciji kot Rimu artikulirale skozi govor in telo.12 Takšno razumevanje retorike pomeni tudi preseganje njenega zgolj tekstualnega in jezikovnega vidika in gre v smeri širšega pojmovanja kot »manipulacije znakov v katerem koli simbolnem sistemu« (Fredal 2006: 183). Družbeno-kulturna perspektiva govornega nastopa omogoca tudi razširjen pogled na koncept govorcevih opravil, v katerem nastop kot sklepno dejanje v retoricnem procesu ni toliko rezultat zaporednosti opravil, temvec njihove krožnosti in povratnosti. To najprej pomeni, da anticni koncept govorcevih opravil (lat. »officia oratoris«) kot napredujoca strukturacija vsebuje tudi predpostavko 
o izvedbi besedila/govora, ki je vpisana v druge faze njegovega nastajanja. R. Sonkowsky (1959) pokaže, da je iz anticnih teoretskih razprav mogoce rekonstruirati, da tehnike nastopanja niso le površinski dodatek ob zakljucku postopka snovanja besedila/govora, temvec jih moramo videti kot vitalni del retoricnega procesa v celoti. Še nekoliko dlje gre Kathleen E. Welch (1990), ki tezo o nelocljivosti tega anticnega retoricnega koncepta in vzajemnem ter sinergicnem razmerju med petimi govorcevimi opravili utemeljuje s povratnostjo postopkov, ki ima svoj izvor v kulturno politicnem okolju antike in s katerim se prav nastop organsko povezuje. Snovanje besedila/govora ni linearno in deljivo na samostojne dele, temvec se vsi njegovi vidiki med sabo na razlicne nacine združujejo. »Ce kanone reduciramo le na tri vidike tvorjenja – odkrivanje, razporeditev in ubeseditev – ne le da je s tem globoko prizadeta ocitna energija nihanja med njimi, temvec izgine tudi odnos s kulturo, ki ga omogoca nastop, in pomembna postane ideja o kategoriji zaradi kategorije« (Welch 1990: 96). 
Tako razumljen »krožno-povratni« pogled na anticni koncept govorcevih opravil predpostavlja razumevanje retoricnega procesa, v katerem govorec fizicno izvedbo govora/besedila razume kot sestavni, nelocljivi del njegovega upomenjanja v družbeno-kulturnem kontekstu in jo misli že v fazah, ko se odloca, kaj, v kakšnem zaporedju in kako bo govoril. Še vec, v okviru priprave in izvedbe govora ima kljub okvirni linearnosti samega postopka (tj. od zasnove k izvedbi) vedno v uvidu vseh pet opravil, ceprav jih v procesu snovanja praviloma aktivira v obliki napredujoce strukture (tj. od odkrivanja, prek razvršcanja, ubeseditve in pomnjenja do izvedbe). 
12 Glavne družbene okolišcine, ki kažejo na središcno vlogo nastopa oz. izvedbenega vidika v staro­grški in rimski retoriki, so: 1.) kljucna vloga javnega govornega nastopanja v sodnih in politicnih institucijah kot orodja za uveljavljanje oz. ohranjanje moci v atenski polis in rimski res publica, ki je bilo v veliki meri odvisno od neposrednega fizicnega okolja (Johnstone 2001); 2.) izpostavljenost govora kot temeljnega sredstva za izmenjavo pomena v anticnih družbeno-kulturnih praksah, kot so javne filozofske debate, zasebna in javna slavja, gledališka in športna tekmovanja na festivalih in pogrebnih slovesnostih (Whitmarsh 2013); 3. afiniteta anticnega poslušalca do vizualnega spektakla tudi v okviru retoricnih praks (Gunderson 2000); 4.) kulturna, konceptualna in telesna povezanost atletike z retoriko v stari Grciji v smislu vrednot agonizma (stgr. »agón«) in vrline (stgr. »areté«) ter socasnega izvajanja obeh dejavnosti na javnih prireditvah kot tudi skupnih pedagoških podlag (Hawhee 2004). 
Toda hkrati v smislu potrebne modifikacije in improvizacije poljubno prehaja med njimi, kar v praksi pomeni, da se lahko kjerkoli v postopku (tudi tik pred izvedbo ali celovsamiizvedbi)vracakvprašanjuodejanskiuporabnostipredhodnoizbranega argumenta za ciljno publiko ali strateški ustreznosti obstojece strukture govora, možnosti prilagoditve sloga glede na odziv poslušalcev itd.13 
Kot odgovor na morebitne pomisleke o uspešnosti prenosa tako kompleksnega pojmovanja retoricnega procesa v sodobno pedagoško prakso in ker je koncept o govorcevih opravilih dejansko predstavljaleno kljucnih vsebin v anticnemretoricnem izobraževanju, v nadaljevanju prikazujemo nekatere znacilnosti izobraževanja v starem Rimu, ki osvetljujejo pristop v poucevanju govornega nastopanja.14 
4.2. Govorno nastopanje v retoricnem izobraževanju 
Kot del izobraževalnega sistema je retorika predstavljala temeljno izobraževalno vsebino znotraj starogrškega koncepta enciklicnega izobraževanja v t. i. svobodnih umetnostih (stgr.»enkýklios paideía«), kijesvojimdržavljanom(svobodnimmoškim) omogocala pripravo na nadaljnje izobraževanje, hkrati pa jih je usposabljala za aktivno delovanje v okviru tako raznolikih družbenih struktur, kot so atenska polis, helenisticne države in rimska res publica.15 Zlasti v okviru slednje se je retorika že od Ciceronovih casov (1. stol. pr. n. št.) formalno uveljavila kot jedrna vsebina, na kateri je bil zgrajen koncept rimske šole, ki je vkljuceval standardizirane ucne metode in vsebine ter v obliki procesno strukturiranih izobraževalnih obdobij omogocal uresnicevanje njenega temeljnega vzgojno-izobraževalnega cilja, to je vzgojo govorca, ki je »izpopolnjen v vsaki vrsti govora in omike« (Cic., De or. 1.35), oz. ima razvito zmožnost ucinkovite jezikovne rabe v kateri koli družbeni situaciji. Za lažjo predstavo o tem, kaj je pomenila razvita zmožnost jezikovne rabe in kakšno vlogo je imela retorika v anticnem izobraževanju, spomnimo, da je Mark Tulij Ciceron temeljni cilj tovrstnega izobraževanja videl v smeri prizadevanja za cloveškost (lat. »studium humanitatis«), kot proces celovitega (tudi znacajskega) oblikovanja govorca-državljana, ki šele kot tak osmisli družbeno korist retorike (Cic., De or. 3.54–55). Skoraj 60 let kasneje in v povsem drugacnih družbenih 
13 Obvladovanje te gibkosti retoricnega procesa je pravzaprav bistvo oz. temeljni smoter retoricne pedagogike, ki se v najbolj ekstremni razlicici retoricne prakse kaže že v obliki sofisticnega ekstem­poralnega govora (razpravi o poljubni temi brez vnaprejšnje priprave) in drugih principov urjenja prvih starogrških retorjev (Žmavc 2008). Vsem je skupno to, da se pri njihovem izvajanju sofist - javni govorec zaveda aktivne vloge v retoricnem procesu, da lahko in situ izpelje vse postopke in ucinkovito prezentira argumente za neko splošno znano stališce, hkrati pa kot retor-pedagog svojim ucencem nudi zgled za posnemanje. A tudi sofisti so tovrstno obvladovanje javnega govora videli kot rezultat sistematicnega urjenja. Podobno usmeritev srecamo pri Kvintilijanu (Inst. 10.7.), ko govori o pomenu improvizacije (lat. »dicendi facultas«). 
14 Rimski sistem smo izbrali zato, ker gre za najbolj sistematicno obliko anticnega izobraževanja. Apri tem ne gre pozabiti, da zgodovina rimske retorike ni preprosto nadaljevanje grške (Steel 2017: 205). 
15 Retorika se je v okviru enciklicnega izobraževanja povezovala z drugimi predmeti (Quint., Inst. 1.10.1). Kot samostojna ucna vsebina je bila sestavni del programov, ki jih danes poznamo kot sekundarno, zlasti pa terciarno izobraževanje (Vidmar 2013: 34–36). 
razmerah je Mark Fabij Kvintilijan Ciceronovo podobo govorca-državljana povzel in jo postavil za temelj retoricnega izobraževanja, v okviru katerega je cilj vzgojiti popolnega govorca (Inst. 1 Praef. 9–10), ki kot modrec »naj ne bo popoln samo po znacaju /.../, ampak tudi v znanju in v vseh sposobnostih za javno nastopanje« (Inst. 1 Praef. 18, prevod Matjaž Babic). Kot pomemben element takšne vzgoje Kvintilijan (Inst. 1 Praef. 20) izpostavlja sam proces, ki je na ravni razvijanja posameznikove zmožnosti jezikovne rabe in oblikovanja osebnosti pomembnejši od koncnega izobraževalnega cilja. Vidik procesnosti kot temeljno nacelo v retoricnem izobraževanju posebej izstopa zlasti v okviru njegovega prikaza tristopenjskega izobraževanja in sistematicnega pristopa v retoricni pedagogiki. Njegova glavna odlika je v tem, da posamezni pristopi poucevanja predstavljajo samostojne, ciljno naravnanemoduleznotrajretoricnegaurjenja,hkratipaimavsakpomembnovlogo znotraj procesno zastavljenega programa kot celote, tj. celovite vzgoje govorca. James J. Murphy, Richard A. Katula in Michael J. Hoppman (2014: 190–191) Kvintilijanov prikaz temeljnih principov retoricnega izobraževanja povzemajo takole: 
1. 
govorceva opravila kot retoricna nacela – lat. »officia oratoris« (seznam pravil, ki predstavljajo tako primarno metodo retoricne pedagogike kot tudi temeljni sistem govor(ništv)a); 

2. 
posnemanje – lat. »imitatio« (pristopi poucevanja, ki temeljijo na obstojecih modelih in predstavljajo zglede jezikovne rabe);16 

3. 
vaje v pisanju – stgr. »progymnásmata« (stopnjevito zasnovane vaje v pisanju in govorjenju, kjer vsaka naslednja vaja predstavlja višjo stopnjo zahtevnosti ter hkrati vkljucuje usvojeno znanje predhodnih vaj);17 

4. 
deklamacije – lat. »declamationes« (deklamacije oz. javni govorni nastopi na izmišljeno tematiko, ki so bili poustvarjeni kot v dejanskih okolišcinah izvedeni javni govori);18 

5. 
sekvenciranje – strukturirano nacrtovanje in izvajanje ucnih aktivnosti, kar danes v najširšem smislu ustreza didakticnemu nacelu sistematicnosti in postopnosti. 


Zadnjo kategorijo, ki se je kot temeljna didakticna strategija uresnicevala v vseh predhodnih, najlepše vidimo v strukturnem prerezu rimskega izobraževalnega sistema, ko ji sopostavimo Kvintilijanov prikaz »izvedbenega kurikula« v retoricnem 
16 Vaje vposnemanju so vsebovale glasno branje modelov, posnemanje uciteljeve predhodne analize 
modela, pomnjene, parafraziranje in transformacijo modelov (proza/poezija, prevajanje stara gršci­
na/latinšcina), recitiranje oz. govorno izvedbo parafrazirane ali transformirane razlicice modela ter 
popravljanje oz. izboljševanje ustvarjenih razlicic. 17 Obicajni seznam je sestavljalo dvanajst vaj: basen, pripoved, anekdota, pregovor, zavrnitev ali doka­
zovanje obtožbe, topos oz. dokazovanje predloga, hvala ali graja osebe ali stvari, primerjava oseb ali 
stvari, govor v skladu z znacajem, opis oz. natancen prikaz prodrobnosti, zavrnitev ali dokazovanje 
splošne trditve in zavrnitev ali dokazovanje zakona. 
18 V rimskem izobraževalnem sistemu so poznali dve vrsti deklamacij: svetovalni oz. politicni govor 
o ravnanju, ki je v danih okolišcinah pomenil najboljšo rešitev (lat. »suasoriae«), in sodni govor v obliki obtožbe ali obrambe izmišljene ali zgodovinske osebe v okviru konkretnega pravnega primera (lat. »controversiae«). 
izobraževanju.19Vertikalo formalnega retoricnega izobraževanja za jasnejšo predstavo ponazarjamo v obliki preglednice: 
Tabela 1: Znacilnosti retoricnega pouka v rimskem izobraževanju 

1. Primarno izobraževanje (7–11 let): 
– formaliziran osnovni pouk: izvaja ucitelj jezika (lat.»litterator«; »magister ludi litterarii«) (Quint., Inst. 1.1.24–37.) 
2.Sekundarno izobraževanje (11–16 let): 
– 
prvo obdobje (med 11. in 14. letom): pouk jezika izvaja ucitelj gramatike (lat. »grammaticus«), zacetek pouka pri razlicnih predmetih (glasba, geometrija in gimnastika) (Quint., Inst. 1.4–1.12); 

– 
drugo obdobje (med 15. in 16. letom): nadgradnja pouka pri obstojecih predmetih (gramatika, glasba, geometrija, gimnastika, astronomija), pricetek formalnega pouka retorike, izvaja ucitelj govorništva (lat. »rhetor«) (Quint., Inst. 2.1, 2.4). 


3.Terciarno izobraževanje (med 17. in 21. letom): 
– poglobljen študij retorike, poklicna specializacija na drugih podrocjih (npr. pravo, medicina) (Quint., Inst. 2.4, 2.9–10, 10.1–5). 
Osnovno opismenjevanje: 
– 
pisanje (pravilno in hitro zapisovanje); 

– 
branje (kratki odlomki, izreki, verzi iz književnih del); 

– 
razvijanje zmožnosti recitiranja (krajša besedila) in pripovedovanja (npr. basni). 


Opismenjevanje s prvinami retorike: 
– 
usvajanje teorije jezika;

– 
interpretativno branje; 

– 
analiza kanonskih književnih del; 

– 
vešcine pisanja (zapis po spominu); 

– 
prvine retorike:

– 
manj zahtevne govorniške predvaje (npr. razlicni nacini pripovedovanja, anekdota, pregovor),

– 
vaje v pravilnem izgovarjanju, 

– 
spoznavanje zakonitosti nastopa (pri gledaliških igralcih). 




Osnove retoricne discipline: 
– 
intenzivni študij latinskega in grškega jezika, grško-rimske literature, zgodovine in mitologije ter »naravoslovnih znanosti« v dvojezicni in dvokulturni perspektivi, 

– 
uvod v retoricni sistem (retoricni koncepti) skupaj z urjenjem v kompleksnejših (pisnih) predvajah (pripoved zgodovinskih dogodkov, hvalnice in graje, primerjave, topos ipd.). 


Študij retorike: 
– 
študij prava, filozofije, dramatike, pesništva; 

– 
intenzivno urjenje v najkompleksnejših (pisnih) predvajah (npr. dokazovanje predloga, izpodbijanje in dokazovanje trditve, govor o zakonu); 

– 
priprava in javna izvedba fiktivnih oz. hipoteticnih govorov (deklamacij). 


19 Anticni »izobraževalni programi« niso bili enotni niti na ravni vsebin niti v terminološkem smislu. Vnašem shematicnem prikazu izhajamo iz Kvintilijanovega opisa v delu Šola govorništva (lat. Institutio oratoria, zlasti 1., 2. in 10. knjige), ki v svoji predstavitvi retoricnega izobraževanja izhaja iz podlag, ki so jih izoblikovale razlicne »šole« oz. posamezniki kot ustanovitelji izobraževalnih institucij (zlasti Izokrat, Platon, Aristotel, Teofrast, Hermagoras, Ciceron), hkrati pa pogosto prikazuje (in analizira) omenjeno pestrost ostalih praks, ki so se izoblikovale v kontekstu anticne retoricne pedagogike. Navedena mesta v preglednici služijo le kot izhodišca, saj Kvintilijan široko temo retoricnega izobraževanja obravnava na vec mestih, pogosto tudi le v obliki krajše omembe posameznih vidikov, vsebin, didakticnih metod ipd. 
Z vidika govornega nastopanja kot enega od kompleksnih retoricnih nacel lahko v vertikali vzgoje rimskega govorca prav tako razberemo sistematicen pristop kot primarno nacelo v okviru njegovega poucevanja, ki v svoji celoviti razlicici kot strukturirana dejavnost (to bi lahko ustrezalo tudi uresnicevanju nacel uspešnega javnega nastopanja v sodobnih zapisih operativnih ciljev) nastopi šele v sklepni fazi izobraževanja(v obliki t. i. deklamacij), medtem ko v posameznem izobraževalnem obdobju vstopajo v ospredje posamezni vidiki izvedbe govora (govorni, telesni, tekstualni, situacijski). Zastopani niso enakomerno (npr. pomen obvladovanja jezika in pisanja govora/besedila kot tekstualni vidik govornega nastopa bistveno odstopaodostalihgledenaintenzivnostobravnave),asoprilagojenistarostnistopnji ucencev (npr. situacijski vidik govornega nastopa, ki predstavlja uresnicitev govora v konkretnih družbenih okolišcinah, nastopi šele po tem, ko ucenci do potankosti obvladajo razlicne principe konstruiranja besedila/govora). Vsi vidiki izvedbe govora se med seboj tesno povezujejo (npr.tako branje, analiza književnih del kot vaje v pisanju so v funkciji retoricnega urjenja) in se uresnicujejoskozi raznolike, postopno zasnovane principe urjenja ter jih lahko razumemo tudi v smislu etapnih ciljev: od prvega glasnega branja, recitiranja in pripovedovanja na primarni ravni izobraževanja, kjer je v ospredju govorni vidik, prek interpretativnega branja, pravorecja z elementi »gledališkega govora« v sekundarnem izobraževanju, ki pomeni seznanitev s formalnimi besednimi in nebesednimi kategorijami javnega nastopanja, do pravega retoricnega nastopa na terciarni ravni, ki predstavlja celovito poznavanje zakonitosti javnega govornega nastopanja in razvito zmožnost njegovega uresnicevanja. 



5 Sklep 
Ce povlecemo vzporednico s sodobnim poukom slovenšcine, lahko ob pregledu ciljev v ucnem nacrtu za osnovno šolo prepoznamo marsikatero sticno tocko, kar je dobra osnova za premislek o možnostih nadgradnje sodobnega razumevanja in poucevanja (javnega) govornega nastopanja s spoznanji klasicneretorike in njene pedagogike. Predvsem nas anticni koncepti in modeli izobraževanja opozarjajo, da gre pri razvijanju zmožnosti govornega nastopanja za kompleksen proces, ki se uresnicuje postopoma na ravni celotne izobraževalne vertikale ter v obliki sistematicnega in raznolikega urjenja, ki v velikem delu vkljucuje opazovanje in posnemanje, a ne vpeljuje strukturiranega govornega nastopa kot izhodišca za spoznavanje z njim. Kot pravi Kvintilijan, zahteva vzgoja govorca »veliko naporov, vztrajno ucenje, raznovrstne vaje, nešteto poskusov, skrajno preudarnost in zmožnost bliskovitega presojanja« (Kvint., Inst. 2.13.15; prevod Matjaž Babic). Prav zato je tudi v skrajšani razlicici, tj. v govornem nastopanju pri pouku slovenšcine, ni mogoce podati v kratkih predpisih »nacel uspešnega govornega nastopanja«, temvec je treba njene elemente prepoznati kot del retorike in jih uriti v okviru razlicnih ucnih vsebin jezikovnega ter književnega pouka in zlasti medpredmetnega povezovanja z drugimi ucnimi vsebinami. Na ta nacin bi lahko presegli njegovo danes pogosto shematicno pojmovanje v smislu toge, ponavljajoce se recepture in se približali anticnemu celovitemu pogledu na govorni nastop kot proces, v katerem z vsakokratnim vkljucevanjem relevantnih retoricnih postopkov govorec misli govor v vseh njegovih materialnih instancah (tekstualni, govorni, uprizoritveni) in ga lahko šele tako uresnici preudarno in na avtenticen nacin. 
Viri 
Program osnovna šola. Slovenšcina. Ucni nacrt (posodobljena izdaja), 2018: https://www.gov. si/assets/ministrstva/MIZS/Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/UN_slovenscina. pdf. (Dostop: 14. okt. 2020.) 

Literatura 
Aristotle, 2020: Art of Rhetoric. Cambridge, MA: Harvard University Press. 
Barthes, Roland, 1990:Retorika starih: Elementi semiologije. Ljubljana:ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Bartsch, Tim-Christian, Hoppmann, Michael, Rex, Bernd F. in Vergeest, Markus, 2013: 
Trainingsbuch Rhetorik. 3. aktualisierte Auflage. Paderborn: Verlag Ferdinand Schöningh. 
Bešter Turk, Marja, 2011: Sporazumevalna zmožnost – eden izmed temeljnih ciljev pouka slovenšcine. Jezik in slovstvo 56/3–4. 111–130. Booth,WayneC., 2004:The Rhetoric of RHETORIC: The Quest for Effective Communication. 
Malden MA: Blackwell Publishing. 
Charteris-Black, Jonathan, 2005: Analyzing Political Speeches: Rhetoric, Discourse and Metaphor. New York: Palgrave Macmillan. Cicero, Marcus T., 1942:On the Orator: Volume I–II. Cambridge, MA: Harvard University 
Press. 
Cicero, Marcus T., 1949: On Invention: The Best Kind of Orator: Topics. Cambridge, MA: Harvard University Press. Conley, Thomas M., 1990: Rhetoric in the European Tradition. New York: Longman. Crowley, Sharon in Hawhee, Debra, 2004: Ancient Rhetorics for Contemporary Students. 
New York: Pearson Longman. 
Fahnestock, Jeanne, 2011: Rhetorical Style: The Uses of Language in Persuasion. Oxford: Oxford University Press. Fleming, David, 1998: Rhetoric as a course of study. College English 61/2. 169–191. Fredal, James, 2001: The language of delivery and the presentation of character: Rhetorical 
action in Demosthenes‘ Against Meidias. Rhetoric Review 20/3–4. 251–267. 
Gunderson, Erik, 2000: Staging Masculinity: The Rhetoric of Performance in the Roman World. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press. Hawhee, Debra, 2004: Bodily Arts: Rhetoric and Athletics in Ancient Greece. Austin: 
University of Texas Press. 
Johnstone, Christopher L., 2001: Communicating in classical contexts: The centrality of delivery. Quarterly Journal of Speech 87/2. 121–143. 
Kvintilijan, Mark F., 2015: Šola govorništva. Ljubljana: Šola retorike Zupancic & Zupancic. Prev. Matjaž Babic. 
Lunsford, Andrea A., Wilson, Kirt H. in Eberly, Rosa A., 2009: The SAGE Handbook of Rhetorical Studies. Thousand Oaks: SAGE Publications. 
Marentic Požarnik, Barica in Plut Pregelj, Leopoldina, 2009: Moc ucnega pogovora: Poti do znanja z razumevanjem. Ljubljana: DZS. 
Murphy, James J., Katula, Richard A. in Hoppmann, Michael J., 2014: A Synoptic History of Classical Rhetoric. Fourth Edition. New York: Routledge. 
Petek, Tomaž, 2019: Govorno nastopanje v pedagoškem procesu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani. 
MacDonald, Michael J. (ur.), 2017: The Oxford Handbook of Rhetorical Studies. Oxford: Oxford University Press. 
Quintilian, Marcus F., 2002: The Orator‘s Education, Volume I–V. Cambridge: Harvard University Press. 
Sonkowsky, Robert P., 1959: An aspect of delivery in ancient rhetorical theory. Transactions and Proceedings of the American Philological Association 90. 256–274. 
Steel, Catherine, 2017: Rhetoric and pedagogy. MacDonald, Michael J. (ur.): The Oxford Handbook of Rhetorical Studies. Oxford: Oxford University Press. 205–214. 
Tivadar, Hotimir, 2015: Vloga pravorecja in njegovo poucevanje v slovenskem osnovno- in srednješolskem izobraževanju. Jezik in slovstvo 60/3–4. 161–172. 
Van Eemeren, Frans H., Garssen, Bart, Krabbe, Erik C. W., Snoeck Henkemans, Francisca A., Verheij, Bart in Wagemans, Jean H. M., 2014: Handbook of Argumentation Theory. Dordrecht: Springer. 
Vidmar, Tadej, 2013:Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku. Ljubljana:Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Vogel, Jerca, 2012: Sodobnejše pojmovanje sporazumevalne zmožnosti kot izhodišce za prenovo jezikovnega dela izpita iz slovenšcine na splošni maturi. Jezik in slovstvo 57/1–2. 67–81. 
Vogel, Jerca, 2019: Vloge besedila, naslovnik in eticna nacela kot pomembni dejavniki javnega govornega nastopanja. Tivadar, Hotimir (ur.): Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Obdobja 38. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 441–448. 
Whitmarsh, Tim, 2013: Starogrška literatura. Ljubljana: Modrijan. 
Welch, Kathleen E., 1990: The Contemporary Reception of Classical Rhetoric: Appropriations of Ancient Discourse. Hillsdale, New Jersey: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. 
Žagar Žnidaršic, Igor, Žmavc, Janja in Domajnko, Barbara, 2018: »Ucitelj kot retorik«: retoricno-argumentativni vidiki pedagoškega diskurza. Digitalna knjižica, Dissertationes, 
35. Ljubljana: Pedagoški inštitut. 
Žmavc, Janja, 2008: Sofisti in retoricna sredstva prepricevanja. Casopis za kritiko znanosti 36/233. 23–37. 
Nina Lovec 
Fakulteta za turisticne študije 
Univerza na Primorskem 



JEZIKOVNA SREDSTVA ZA POUDARJANJE STAVCNIH ELEMENTOVV REVIJAH IN-FLIGHT 
Revije, ki jih letalske družbe ponujajo potnikom na letalu in letališcih (angl. in-flight magazines), dosežejo široko množico bralcev. Vprispevku bosta obravnavani slovenska Adria In-Flight Magazine in italijanski Ulisse. Predmet prispevka je kontrastivna analiza besednega reda oziroma vpogled v razlicne vzorce rabe, s katerimi pišoci poudarijo nekatere stavcne elemente in tako posredno poskušajo usmeriti bralcevo pozornost. Analizirana bo organiziranost besedila z informacijskega in semanticno-pragmaticnega vidika, in sicer funkcionalne stavcne perspektive in besednega reda glede izpostavljenosti oz. premika v ospredje, diskurznih oznacevalcev, vrivanja med sestavljene glagolske paradigme in gramatikalizirane konstrukcije (premik v levo ali v desno, razcepljeni in eskistenciani stavki). Kanonicni besedni red in njegove variacije so znacilnosti obeh jezikov, a v enem in drugem niso uporabljeni enako pogosto. Oba jezika pri razvršcanju sledita clenitvi po aktualnosti, vendar to slovenšcina dosega vecinoma z besednim redom, italijanšcina pa v dolocenih primerih z rabo gramatikaliziranih konstrukcij. 
Kljucne besede: besedni red, publikacije in-flight, clenitev po aktualnosti, poudarjanje elementov 
1 Uvod 
Zaradi rasti turizma kot globalnega pojava se je pozornost raziskovalcev raznih strok usmerila tudi nanj in posledicno na raziskovalni potencial jezika,ki se uporablja v turizmu. Turizemje povezan z jezikoslovnimi raziskavami predvsem na podrocjih analize diskurza in kriticne analize diskurza (Blanca 2018). Kot pišeta Adam Jaworsky in Crispin Thurlow (2010: 227), je turizem zelo semioticna industrija, ki je zavezana predstavitvi kulture in kulturnih razlik, jezik pa je sredstvo za njihovo predstavitev. Za predstavitev turizma lahko besedila vkljucujejo razglednice in potopisno fotografijo (Burns 2004), turisticne brošure (Edelheim 2007), t. i. revije in-flight (Thurlow in Jaworsky 2003) in vsaj še turisticne vodnike (Wilson idr. 2011). Primarne funkcijske zvrsti v turizmu so na splošno: pripovedne (potopisi, dnevniki), opisne (popotniški vodniki, porocila, brošure), poucne (navodila v prirocnikih), pojasnjevalne(razlagev vodnikih), argumentativne(ocenev porocilih 
o potovanjih) (Francesconi 2014). 
Ta raziskava1 ni osredinjena na turisticni diskurz kot tak, ampak le na predstavitev nekaterih besednorednih možnosti v slovenšcini oz. rabo jezikovnih sredstev za poudarjanje. Cilj tega prispevka je predstaviti najpogostejše ali najzanimivejše zglede, ki nakazujejo delovanje besednega reda in z njim povezano usmerjanje bralcevega dojemanja zapisanega. Revijein-flight tvorijo korpus za analizo, saj ne le da dosegajo širok krog bralstva in kot take odražajo neko dejansko rabo jezika za splošno bralstvo, ampak so podvržene tudi nekaterim zakonitostim turisticnih besedil. Za analizo besednega reda (v nadaljevanju BR) in clenitve po aktualnosti (v nadaljevanju CPA) je optimalnejši korpus govorjenega jezika, saj tam zaradi intonacije lažje zaznamo poudarjenost. Vendar pa se kot bralci vsakodnevno srecujemo tudi s pisnimi besedili, v katerih so prav tako doloceni deli posebej izpostavljeni ali poudarjeni. Poleg tegaje naizbor korpusa vplivalo tudi to, da set.i. neostandardna italijanšcina (ital. »italiano neostandard«) uporablja predvsem v medijih. Gre sicer za knjižno italijanšcino, v katero pa prehajajo znacilnosti govorjenega jezika (Beccaria 2010). Jezik izbranih publikacij je razmeroma blizu govorjenemu in upati je mogoce, da se bo v njem našlo precej pojavov, ki bi jih želeli osvetliti. Ker korpus ni vzporeden, se dolocenih konstrukcij ne da primerjati z dejanskim prevodom. Zaradi tega za jasnejši vpogled ponekod dodajam zglede iz drugih raziskav. V nadaljevanju obravnavam funkcionalno stavcno perspektivo, besedni red, pomen informacijskih enot in izpostavljenost, fokalnost, gramatikalizirane konstrukcije ter nekatere posebnosti. Predstavljena bodo nekatera sredstva, utemeljena na podlagi strokovne literature in ilustrirana z zgledi iz korpusa. 

2 O analiziranem gradivu: revije in-flight 
Publikacije in-flight so na letalih na voljo brezplacno in vsebujejo clanke o razlicnih vidikih turizma. Letalska družba nudi informacije o destinaciji, do katere leti, ponuja izdelke, potniku zagotavlja obcutek varnosti, saj nakazuje, da ga vodi tisti, ki vse najbolje ve. Potnikom naj bi omogocale poucno in zabavno branje. Imajo pa tudi gospodarski pomen, saj prispevajo k dobicku, o cemer je mogoce sklepati na podlagi velikega števila oglasov. So mešanica potovalnih brošur, revij o življenjskem slogu in korporativnega kataloga (Rhodes1999). 
Teme so obicajno raznovrstne: zabava, znanost, tehnologija, poslovanje, šport, moda, družina, novice o potovanjih in splošne teme. Vizualno so homogene, razdeljene na poglavja, kot so npr.: življenjskislog in kultura, poslovne informacije, razvedrilo, informacije o potovanju in destinacijah, informacije o potnikih in letih, novice 
Clanek se naslanja na širšo analizo, ki je bila izvedena v doktorski disertaciji (Lovec 2018). 
letalskih družb (Thurlow in Jaworsky 2003: 594). Vse imajo na zacetku v uvodniku nagovor predstavnikov vodstva za bralce revije. Njihovi portreti spremljajo besedilo, ki se skoraj vedno konca z reproduciranim osebnim podpisom. Te tehnike ustvarjajo kontekstno odprtost, razpoložljivost in prepoznavnost. V pozdravnem nagovoru bralcem se vedno zahvalijo za izbiro njihove letalske družbe, porocajo o njenem razvoju ali strategiji. Vse to je namenjeno kateri koli ciljni javnosti. Vvseh revijah se poleg maternega jezika uporablja še anglešcina kot lingua franca (Fedotova idr. 2015: 205). Izdaje, analizirane za potrebe tega clanka, to potrjujejo. Zgledi kažejo, da nagovarjajo neposredno bralca (zgled1), ki je lahko kdor koli, vendar poskušajo prikazatinjegovpoložajpotnikakotekskluziven(zgled2).Pritemposkušajopoleg osebne note nakazati, da pišejo tisti, ki vedo (zgleda 3 in 4): 
1. 
Spoštovani potniki, vaše zadovoljstvo je naš uspeh. (A2, 104) 

2. 
Za naše potnike smo pripravili res ugodno One Way ponudbo. (A2, 12) 

3. 
VMitte se odpravite tudi do priljubljene nakupovalne ulice Mulackstrasse, ki jo Berlincani ljubkovalno imenujejo kar La Mu. (A2, 32) 

4. 
Pisati o Zürichu, potem ko preživiš v tem cudovitem mestu pol življenja in postaneš uradno Bürger von Zürich, je pravi izziv. (A1, 34) 


Zaanalizo semzbrala petpublikacij nekdanjegaslovenskegaprevoznikaAdriaAirways Adria In-Flight Magazine (december in januar 2014/2015 (v nadaljevanju: A1), februar in marec 2015 (A2), april in maj 2015 (A3), junij in julij 2015 (A4), avgust in september ter oktober 2015 (A5)) in pet publikacij italijanskega prevoznika Alitalia Ulisse (december 2016 (U1), februar 2017 (U2), marec 2017 (U3), april 2017 (U4), julij 2017 (U5)). Obe reviji objavljata tako besedila v maternem jeziku kot besedila, prevedena v anglešcino. Izbrala sem daljše clanke, oglase pa izpustila. Ugotovitve, kijih v clanku predstavljam, sevedazahtevajo nadaljnjo raziskavo, saj je korpus za kakršno koli posploševanje preskromen. 

3 Funkcionalna stavcna perspektiva: besedni red vs. clenitev po aktualnosti 
Funkcijski vidik izreka so s pojmom funkcionalna stavcna perspektiva2 v 20. stoletju uvedli ceški jezikoslovci. Deli stavka imajo funkcijo, da neko informacijo postavijo v perspektivo glede na njeno pomembnost in novost (De Beaugrande in Dressler 1992: 24) oziroma jo potisnejo v ospredje ali fokus. Vsak stavcni element nosi informacijo, ki prispeva k nadaljnjemu razvoju sporazumevalnega razmerja (Mathesius 1991). Jan Firbas (1992) je v praški šoli uvedel še pojem 
t. i. sporocilnostnega dinamizma, in sicer ima element, ki nosi najpomembnejšo informacijo, najvišjo stopnjo sporocilnostnega dinamizma v stavku. Stopnje tega dinamizma so rezultat funkcionalne stavcne perspektive, porazdelitev elementov v stavku pa je rezultat linearne razporeditve elementov, semanticnosti elementov in možnosti izlušcenja dane ali nove informacije iz predhodno relevantnega konteksta. 
V angleški literaturi Functional Sentence Perspective, v ceški pa aktuální clenení vetné (Firbas 1992). 
Danes na podlagi sodobnejših raziskav vemo, da je poleg omenjenega treba upoštevati vsaj še pragmaticnost in slovnicno raven, ki je Mathesius in Firbas ne izpostavljata. Analiza zgledov iz revij in-flight temelji na kontrastivni analizi besednega reda v slovenskem in italijanskem jeziku, in sicer z vidika vrstnega reda stavcnih elementov (osebek, povedek, predmet ali SVO) izreka3 in funkcionalne stavcne perspektive stavka. Jezikovni par se poleg ocitnih razlik (slovanski in romanski jezik, analiticni in sinteticni) razlikuje še po nacelih, ki vplivajo na besedni red. Oba jezika pri razporeditvi stavcnih elementov upoštevata clenitev po aktualnosti, vendar se v slovenšcini funkcionalna stavcna perspektiva dosega z razmeroma prostim besednim redom, ki ga jezik omogoca. Nasprotno pa se v italijanšcini za doseganje dolocenih želenih aktualnostnoclenitvenih vzorcev uporabljajo nekatere gramatikalizirane konstrukcije, saj je besednoredno le deloma prosti jezik, kar je razvidno iz kontrastivnih raziskav (Klimova 2020: 337). Fenomen funkcionalne stavcne perspektiveje praška šola že opredelila v 50. letih 20. stoletja. Pojavi, kot so tema in rema4, dana in nova informacija ter sporocilnostni dinamizem so del informacijskih zmožnosti izreka. Njegova organizacija, tako Anna Maria De Cesare (2012), poteka okrog funkcij tema - rema, stopnje aktiviranja informacij v bralcevi zavesti (dana ali nova informacija) in hierarhicno-ilokutivne ravni. Komunikacijska uspešnost pisnih besedil je odvisna od njihove funkcije v konkretnih komunikacijskih situacijah, zato morajo biti besedila koherentna, kar je mogoce le v primeru besedil, ki jih prejemnik lahko interpretira (Ožbot 2006: 40, 41). 
4 Besedni red 
Tako slovenšcina kot italijanšcina poznata šest osnovnih možnih kombinacij besednega reda: torej SOV, OVS, OSV, VOS, VSO in SVO (slednji je t.i. kanonicni besedni red, angl. »subject«, »verb«, »object«). Vslovenšcini, ki je besednoredno zelo prosta, se uporabljajo vse kombinacije, vendar ne enako pogosto. Skladenjska vlogabesedinbesednih zvezjedolocenazoblikoslovnimisredstviobupoštevanju besednorednihpravilstalnestave.O zaporedju stavcnihclenov vslovenšciniodloca clenitev po aktualnosti (Toporišic 2004: 660–661), v italijanšcinipa je skladenjska vloga besed dolocena z njihovo postavitvijo ali besednim redom v povedi (Dardano in Trifone 1995). Italijanšcina v pisni obliki redko ali v posebnih primerih udejanja nekatere razporeditve z glagolom oz. povedkom na zacetnem položaju, poleg tega 
3 Izrek je komunikacijska enota in ima pomen zato, ker je povezan s konkretno situacijo v komuni­
kaciji. Toporišic (2004: 733) izreke opredeljuje kot »povedi v danih sotvarjih, ki jim pragmatika 
doloca pogoje uspeha za izrek dejanja«. Govoreci ali izjavitelj torej tvori izrek, ki na poslušalca ali 
interpreta ucinkuje na svoj nacin. Izrek vkljucuje cas, prostor, udeležence, situacijskost, namenskost 
sporocanja in kontekst. Angela Ferrari (2008: 37–77) opozarja, da v izreku vsi elementi niso med se­
boj hierarhicno razporejeni in ne gre zgolj za slovnicno strukturo, temvec jih veže tudi informacijska 
struktura. Govorec nacrtuje izrek kot zaporedje informacij, ki jih združi v dele z razlicno vrednostjo 
(tema - rema), tvori t.i. govorni materialtako, da bo dosegel informacijski namen. Specificna vloga 
izrekov je v njihovem prispevku k semanticni in pragmaticni sestavi besedila, ki zagotavlja sporo-
cilno uspešnost besedila v celoti. 4 Vslovenski literaturi tudi izhodišce – jedro (Toporišic 2004) v ameriški tudi topic-comment (Bloom­
field 1935), topic-focus (Sgall idr. 1973), link-tail (Dik 1978). 
velikopogostejeuporabljamodelSVO, zatosodrugekombinacijezastopaneredkeje kot v slovenšcini. Gramatikalizirane konstrukcije za poudarjanje posameznega elementa in konstrukcije, ki omogocajo ohranitev teme kot osebka na zacetnem položaju, ki jih v slovenšcini ni ali so precej redkejše (premik v levo, razcepljeni stavek, eksistencialna konstrukcija), omogocajo sledenje clenitvi po aktualnosti. Nekaj vidnejših razlik med jezikoma je v eksplicitnosti in rabi locil ter diskurznih oznacevalcev, menjavi teme in kontrastiranju pa delujeta podobno. Vse te pojave si bomo podrobneje ogledali v nadaljevanju clanka. 
Lahko bi rekli, da je funkcionalna stavcna perspektiva v slovenšcini nadrejenaskladnji (Žele 2018). To lahko ponazorimo s preprostimi zgledi, kot so: Janez ljubi Marijo, Janez Marijo ljubi ali Marijo ljubi Janez (Jug Kranjec 1981: 38). Tu sta izhodišce ali tema lahko tako osebek (zgled SVO, SOV) kot predmet (zgled OVS), povedek pa je v vlogi reme (zgled SOV), ceprav predmet dopolni pomen povedka, v CPApa v tem primeru spada k izhodišcu. Za italijanšcino lahko trdimo, da vsak besedni red slovnicno ni pravilen, na primer v stavkih tipa »Gianni Maria ama«. V slovenšcini pa je taka raba dopustna, saj se samostalnik sklanja – tako je v stavku Janez Marijo ljubi osebek tema, povedek pa rema. Z obrnitvijo besednega reda tako poudarjamo razlicne elemente. Za ponazoritev lahko besednoredno premecemo naslednji zgled iz korpusa: 
5. Adria Airways je s 26. oktobrom 2014 prešla na zimski vozni red. (A1, 6) 5a. S 26. oktobrom 2014 je prešla na zimski vozni red Adria Airways. 5b. Adria Airways je prešla na zimski vozni red s 26. oktobrom 2014. 
Izhodišce in jedro si torej sledita v enakem vrstnem redu v vseh treh povedih, le stavcni cleni so drugacni. Pri dolocanju teme in reme si lahko pomagamo tudi s postavljanjem vprašanj. Ce je tema izhodišce in dana informacija, rema pa fokus stavka in nova informacija, se pri prvi razlicici zgleda (5) vprašamo: Kaj se je z Adrio zgodilo 26. oktobra? Da je prešla na zimski vozni red, je rema in nova informacija. Pri drugi razlicici se vprašamo: Kdo je 26. oktobra prešel na zimski vozni red? Odgovor je rema, in sicer Adria Airways, v nasprotju z nekom drugim. Pri zadnji možnosti se vprašamo: Kdaj je Adria prešla na zimski vozni red? In za remo dobimo tocen datum. Ce bi temo in remo obrnili, bi dobili stilisticno in ne le informacijsko poudarjen zgled. Tovrstne poudarke je v pisnih besedilih težko zaznati, mnogo pogosteje se zgodijo in opaznejši so pri govorni komunikaciji. V italijanskem jeziku bi najverjetneje uporabili gramatikalizirane konstrukcije, kot so premiki na levo ali trpnik. Tudi pomožni in pomenski del glagola bi bila tesneje skupaj, saj italijanšcina, kot bo predstavljeno v poglavju 6.3, ne dopušca tolikšnega vrivanja elementov kot slovenšcina. Poudarjeni stavki imajo najpogosteje remo pred temo in besedni red, ki odstopa od kanonicnega. 
Tako imenovani kanonicni stavki so razmeroma pogosti v pisnih besedilih, saj potece med mislijo in zapisom vec casa kot pri govornem sporocanju med mislijo ter izgovarjavo; tako je pri tvorjenju besedil na voljo daljši casovni interval za delovanje mehanizmov, ki razporejajo informacije. Ce stavek analiziramo s pragmaticnega vidika, je verjetnost, da besedni red ni poudarjen, premo sorazmerna z možnostjo njegove uporabe v širokem naboru kontekstov. Tak nepoudarjeni besedni red srecamo v bistveno vec kontekstih. Ce zgled (6) ne bi bil umešcen v nobeno besedilo ali kontekst, bi lahko rekli, da bralec ne more dolociti, katero informacijo želi pisec sporociti, oziroma bi bil za bralca celoten stavek nova informacija, saj se ne navezuje na nic predhodnega niti ne moremo ugotoviti, kateri element je nosilec najvišjega sporocilnostnega dinamizma. Zaradi konteksta pa vemo, da je nova informacija odgovor navprašanji:Kajodražakoža?in (7)Kajboimelavsakanovajavnastavba? 
6. 
Koža odraža dogajanja v našem telesu. (A4, 26) 

7. 
E ogni nuovo edificio pubblico avrŕ un tetto verde. (U4, 52) (Možni prevod: In vsaka nova javna zgradba bo imela zeleno streho.) 


Kanonicni besedni red obeh jezikov torej naceloma tvori besednoredna postavitev SVO:temapred remo, danainformacijapred novo, navezovanjenapredhodnikontekst in visoka stopnja kontinuitete v besedilu. Ce je to potrebno zaradi poudarjanja ali clenitve po aktualnosti, se besedni red lahko obrne. Vnadaljevanju je le nekaj možnosti za stavcni clen na koncnem položaju (v nadaljevanju Pn)5: povedek (zgled 8), povedkov prilastek (zgled 9), osebek (zgled 10), predmet (zgled 11): Vprašanje Kaj se zgodi z vecinomalignih melanomov? lahko dobi odgovor v obliki zgleda (8), v kateremjepovedek na položaju Pn in imavlogo noveinformacije, kijepostavljena v fokus in je kot taka nosilka najvišje stopnje sporocilnostnega dinamizma: 
8. 
Adobra novica je, da lahko vecino malignih melanomov ozdravimo, ce jih le pravocasno odkrijemo. (A4, 8) 

9.
 /…/ obiskovalca ne more pustiti ravnodušnega. (A2, 85) 

10. 
V tako opušcanje so bili vecinoma primorani prebivalci višje ležecih vasi. (A4, 68) 

11.
Za naše potnike smo pripravili res ugodno One Way ponudbo. (A2, 12) 


Ob sorazmerno veliki prostosti, ki jo omogoca slovenšcina, moramo bitipozorni na razvršcanje elementov. Pri besednorednem razvršcanju prislova nacina je v splošnem namrec vsaj sedemmogocih mest za postavitev. Naslednji zgled poudarja povedek, pri cemer bi bilo morda ustrezneje poudariti prislovno dolocilo nacina (prijetno) in ne povedka (pocutili): 
12. Želim vam, da bi se na našem letalu prijetno pocutili. (A5, 3) 12a. Želim vam, da bi se na našem letalu pocutili prijetno. 
Prislovnadolocilapragmaticno gledano doprinašajo k fokalizacijitako, dapripomorejo k identifikaciji elementa, ki je fokus izreka. Njihova vloga je odvisna tudi od tega, v 
Položaj elementa v stavku oznacujem s P1 (na prvem mestu v stavku), P2 (na drugem mestu v stavku) itd. Ko gre za zadnji element v stavku, je oznaka zanj Pn, ne glede na število elementov. V nadaljevanju besedila oznaka Element X pomeni, da gre za element, ki ni S, V ali O. 
katero od treh informacijskih enot (nukleus, okvir, pristavek), ki bodo predstavljene v naslednjempoglavju, sodijo, sajjetako tudinjihov dometvplivanjanabesedilo razlicen.


5 Clenitev po aktualnosti 
Tvorec sporocila stavek linearizira tako, da zacne s tem, kar je udeležencem pogovora že znano, nadaljuje pa s tem, kar je v sporocilu novo ali relevantno (Ta /kontolor/ opravlja delo prek radarskega zaslona, zato letala fizicno ne vidi. (A1, 27). Temo uvrsti pred remo. Z vidika miselne obdelave ima glasovna veriga optimalno skladenjsko obliko takrat, kadar zacenja z lažje dosegljivim ali samodejno pridobljenim znanjem inodtamznadzorovanoobdelavo napredujekizdelovanjunovegaznanja(Golden 2001: 328). Rema je tako tisti del strukture, ki je nosilec informativnosti, tema pa je tisto, kar se neposredno navezuje na predhodni kontekst: 
13. To (tema) je razlog vec, da poletite z Adrio Airways (rema). (A4, 111) 
Mogoce je tudi, da stavek teme sploh nima, rema pa je v stavku vedno prisotna: 
14. 
Kako zelo berlinsko! (A2, 33) 

15. 
E se, come afferma la FAO, nel 2050 avremo superato i 10 miliardi e due persone su tre vivranno in aree urbane, č palese come l’agricoltura urbana potrebbe svolgere un ruolo cruciale per le necessitŕ alimentari delle cittŕ. Anche in cittŕ inquinate. (U4, 52) (Možni prevod:6 Tudi v onesnaženih mestih). Mesta so sicer omenjena predhodno v besedilu, a izpostavitev prav tistih onesnaženih je za bralca nova informacija. 


Sprememba vrstnega reda reme in teme je v pisnem besedilu redka, v naslednjih zgledih jo lažje prepoznamo, ker temo lahko razumemo kot izraženo z zaimkom ali kot dano informacijo že v predhodnem kontekstu: 
16. Razlicne vrste mesa so kajpada med njimi. (A4, 40) La diego dalla palma siamo noi. (U3, 39) (Možni prevod: /Podjetje/ Diego dalla palma smo mi.) 
Razvrstitev elementov BR in CPAje odvisna tudi od informacijske enote, v kateri je element, saj je namrec semanticno-pragmaticna raven besedila sestavljena iz zaporedja komunikacijskih enot ali izrekov, ki so organizirani na podlagi mnogih perspektiv, kot so logicna, tematska, ilokucijska itd. Vsebina izreka je s hierarhicno­informacijskega vidika lahko razdeljena na tri razlicne enote. Prva je enota jedra, ki ga bom (v izogib prekrivanju termina s tistim, kar Jože Toporišic (2004) razume kot jedro in je del clenitve po aktualnosti) imenovala nukleus, druga enota je okvir in tretja pristavek. Njihova vsebina mora biti ustrezna funkciji, ki jo opravljajo v besedilu. V jedro spada glavni element sporocila, ki je lahko celo razlog za 
In ce bomo, kot navaja FAO, leta 2050 presegli 10 milijard in bosta dva od treh ljudi živela na urbanih obmocjih, je jasno, kako bi lahko imelo mestno kmetijstvo kljucno vlogo pri prehranskih potrebah mest. 
komunikacijo, pristavek ima vlogo dolocanja dodatnih informacij nukleusu, okvir pa lahko doloca semanticno-pragmaticni domet jedra. V pisnih besedilih (Ferrari 2008: 94) je ilokucijska funkcija posameznih izrekov šibka, s komunikacijskega vidika so pomembnejši makrodogodki, ki tvorijo besedilo. Nukleus jenujnopotrebenin zadostendelzatvorjenjeizreka.Opredeljujeilokucijsko funkcijo, torej tip komunikacijskega dejanja, ki je razlog za izrek in njegovo vlogo v besedilu (Ferrari 2008). Ta enota vsebuje informacijski fokus, ki predstavlja osrednji del ilokucijske vrednosti nukleusa in sovpada z remo. Vnukleusu imamo lahko temo in remo, lahko pa tudi samo remo. 
Enotaokvirja(JanFirbas (1992) navajaelementsetting),jelahkonazacetkuizreka in uokvirja domet, v katerem ima nukleus neki pomen. To je lahko tudi prostor, v katerem pisec zapiše vir, ki je bil izhodišce za vsebino, a se od nje na primer distancira, ali pa pogosteje navede informacije, ki povezujejo izrek s sobesedilom. Linearno je okvir pred nukleusom in mu je tudi pomensko podrejen: 
17. 
Ad Amsterdam, la folla si riversa nelle strade e sulle barche lungo i canali, beve alla salute del Re ed organizza concerti. (U4, 31) (Možni dobesedni prevod: VAmsterdamu se množica zliva na ulice in colne vzdolž kanalov, pije na kraljevo zdravje in organizira koncerte.) 

18. 
Trikrat tedensko povezuje Adria tudi Maribor z Londonom. (A5, 6) 


V slovenskem zgledu se potrjuje eno od odstopanj med jezikoma, saj ima v slovenšcini nukleus besednoredno postavitev VSO. V konkretnem primeru je dobesedni prevod v italijanšcinoneustrezen (tj. Tre volte a settimana collega Adria ancheMariborconLondra.).ZgledbibilvitalijanšciniverjetnoprevedenkotSVO ali z uporabo gramatikalizirane konstrukcije, kot je razcepljeni stavek, ki pa ne bi poudaril informacije v okviru (npr. Č tre volte a settimana che Adria collega anche Maribor con Londra). Težnja italijanšcine je, da se v vecji meri poslužuje vzorca SVO in da so stavki s povedkom v zacetnem položaju zelo redki. 
Pristavek7je neobvezen element v gradnji izreka in je v pomenskem oziru podrejena enota. Njegova vloga je, da natancno doloci in obogati enoto pred ali za seboj. Pristavek kot dodatek v ozadju obogati(ne da bivplival nabesednoredno postavitev izreka) ali spremeni pomen izreka. Lahko je tudi sredstvo za natancno dolocitev in s pomenskegavidikadodanekevrsteutemeljitev,zakajnekielementspadavbesedilo: 
19. Iz Ljubljane bomo leteli v švedsko prestolnico dvakrat tedensko, ob torkih in cetrtkih. (A2, 5) 
Pristavcna besedna zveza (Toporišic 2004: 600) se lahko pretvori v zvezo osebka in povedka kot v primerih: France Prešeren, najvecji slovenski pesnik; France Prešeren je najvecji slovenski pesnik; Vaš sosed, Jože Dobravec, (bi rad govoril z Vami). Elementi v priredju se nanašajo na isti »pred-met«. Na meji obeh delov pristavcne besedne zveze so vejice ali vezniška sredstva, kot so: to je, namrec, in sicer, oziroma, npr. 
Pristavek v italijanšcini ni nujno v izreku na koncnem položaju. Lahko se umesti tudi med okvir in nukleus. V slovenšcini v takih primerih velikokrat razvijemo odvisne stavke z uporabo prilastkovega odvisnika. Ta poleg ostalih razlik v besednem redu lahko povzroci interference pri govorcih, npr. pri Slovencih, ki živijo v Italiji, in tako lahko tudi v publicistiki opazimo besednoredne razporeditve, kot so: Ta ugotovitev, nedvomno pozitivna, nas po eni strani pomirja (Primorski dnevnik 15. 
2. 2011) (Možni prevod: Questa scoperta, indubbiamente positiva, da una parte ci tranquillizza.) 
Zavedanjezaobstojvseh treh enot(okvir, nukleus,pristavek) bimordalahko oznacili za intuitivno, saj jih bralec v besedilu dojema brez posebnega poznavanja jezika. Vendarle pa je za razumevanje BR, ali celo njegovo poucevanje le-tega, kljucno razumevanje hierarhicnosti delovanja enot. Kaže tudi, kako zelo kompleksno je razumevanje BR in CPA, in seveda potrjuje, da posameznega stavcnega elementa ne gre enaciti s kategorijo teme ali reme ali ga opredeljevati glede na položaj v stavku. 

6 Sredstva za poudarjanje posameznih stavcnih elementov: kontrastivna obravnava za slovenšcino in italijanšcino 
6.1 Izpostavljenost ali pomik v ospredje 
Konstrukcije, ki izpostavljajo neki clen, se razlikujejo od kanonicnega besednega reda in clenitve po aktualnosti v aktivnih stavkih. Gre za pripisovanje subjektivnosti in custvenosti nepoudarjenemu pomenu povedi. Bralca poskušajo pripraviti do tega, da se v besedilu preusmeri, saj kažejo na spremembo perspektive, žarišca pozornosti in subjektivni vidik, pri cemer locimo pomik v ozadje(ko pragmaticno predpostavljenistavek delujekotvzrok, kar Firbas (1992) poimenujescene –setting) za drugo propozicijo: 
20. Martin, ta najbolj priljubljeni svetnik, ne samo med Štajerci in ostalimi Slovenci, je že mimo in marsikateri mošt naj bi že vino postal /.../ (A1, 46) 
Da je Martin »najbolj priljubljeni svetnik« in da »je že mimo«, je obenem okvir, v katerega se umešca nadaljevanje stavka. Pri premiku v ospredje (zgled 21) pa ima podana informacija funkcijo vzpostavitve povezave med nekim argumentom in predhodno omenjeno propozicijo. Poglavitno je, ali in kako take konstrukcije vplivajo na sporocilo in kaj želi pisec z njimi doseci. Pri naslednjem zgledu je v fokusu vrt, ki bo prešel iz administracije Baracka Obame v administracijo Donalda Trumpa, vidna pa je tudi vloga vejice pri izpostavljanju ali dojemanju nekega elementa kot zunajstavcnega: 
21. Passerŕ dall’amministrazione Obama a quella di Trump, l‘orto di Michelle (U4, 50) (Možni prevod: Prešel bo iz Obamove v Trumpovo administracio tudi Michellin vrt.) 
Pomiki v ospredje se prav tako realizirajo s pomocjo locil. Razmejitve stavkov z dvopicjem,podpicjemin pomišljajemsovitalijanšciniuporabljenenekolikopogosteje kot v slovenšcini, ce sodimo po dosedanjih analizah (Lovec 2018). Predvsem vejica, ki je v italijanšcini semanticna, se uporablja drugace kot v slovenšcini8 in lahko spremeni tudi funkcijo, ki jo dani element opravlja v stavku. Ker raba locil omogoca tudi, da neki element lahko beremo in razumemo kot zunajstavcni, so razlikevslovenskihin italijanskihbesedilihpomembnetudis pragmaticnegavidika.9 Vnaslednjem zgledu gre za zunajstavcnost. Poleg poudarjanja destinacije, zaradi rabe locil izstopa tudi cena vozovnice: 
22. Vozovnice po ugodnih cenah – od 139 EUR dalje – iz First Minute ponudbe je že možno kupiti za lete med Ljubljano in Berlinom ter Stockholmom. (A1, 6) 
Ce bi želeli elemente umestiti v okvir, ki je neke vrste izhodišce za vsebino ali tudi informacija, ki stavek povezuje s sobesedilom, bi stavek besednoredno v slovenšcini lahko premetali. Prisotnost ali odsotnost locila torej ne vpliva nujno na besedni red ali clenitev po aktualnosti, vendar lahko pomensko spremeni dojemanje stavka (Ferrari 2008: 209). Z vejico lahko osebek tudi izpostavimo: 
23. Lei, bionda naturale che ha rinunciato a quel colore per il nero /.../ (U1,76) (Dobesedni prevod: Ona, naravna blondinka, ki se je odpovedala tisti barvi las za crno /…/) 
Omenjena raba je v italijanskem jeziku dokaj pogosta in pri pisnem jeziku, pri katerem pac ne zaznavamo intonacije kot pri govorjenem, doprinese k temu, da se bralca z graficnim znakom opozori na dolocen element. 

6.2 Diskurzni oznacevalci 
Diskurzni oznacevalci v besedilu poleg tega, da imajo neki semanticni pomen, pripomorejo tudi k besedilni koherenci v danem besedilu. Delujejo namrec kot povezovalci z izreki pred in za njimi v smislu kohezije, opredeljujejo dejanje, ki ga izraža glagol, nakazujejo vrsto izreka in ilokucijsko moc ter pripomorejo k izražanju kontrasta, popravljanja in povzemanja ter kpremiku informacije v ospredje(Verdonik in Žgank 2007: 6–7). Ker je takih primerov v analiziranih delih v tem prispevku zelo malo, navajam le najpogostejše za oba jezika, ki le nakažejo rabo in vpliv na besedilo. Kadar govorec izrazi svoje dojemanje predhodnega besedila 
8 Martina Ožbot (2009: 32–35) piše, da ima vejica v italijanšcini zelo širok uporabnostni razpon in 
je odvisna tudi od besedilne zvrsti in sloga tvorca besedila. Obvezna je pri naštevanju, pri oziralnih 
stavkih restriktivnega tipa, kadar je odvisnik bistven za identifikacijo referenta v odnosnici. Raba 
vejice je v italijanšcini mogoca pri locevanju dolocenih stavcnih clenov od ostalih elementov v po­
vedi, pogosta je na zacetku povedi, ki jo uvaja prislovno dolocilo (kraja, casa, nacina idr.). Italijanski 
deležniki v funkciji desnega prilastka pa od sobesedila niso nujno loceni z vejico. 9 Neki element namrec lahko postane zunajstavcen (ce je locen od preostalega besedila z vejico ali 
pomišljajem), lahko pa ta element izraža funkcijo okvira (ce ni locila), vendar ne sredi stavka. 
ali dela besedila in želi še naprej pripovedovati, lahko na P1 uporabi izraze, kot so: dobro, no/ecco, skratka. Vitalijanšcinijeinsomma naPn uporabljen zapovzemanje predhodno povedanega in za koncanje delov diskurza: 
24. 
(24) Insomma, un automobile completa. (U3, 120) (Možni prevod: Skratka, popoln avtomobil.) 

25. 
(25) Per il resto, ecco, vorrei continuare a stare con la mia famiglia e gli amici. (U3, 74) (Možni prevod: Kar se tice ostalega, no, rad bi bil še naprej z družno in prijatelji.) 


Diskurzni oznacevalci so sicer ena od znacilnosti spontanega govora in so v pisnih besedilih pogosti v premem govoru. V korpusu tega clanka je jezik bližje govorjenemu, zato jih je mogocenajti tudi drugod. Vsekakor vplivajo na bralcevo percepcijo in omogocajo reorientacijo pozornosti. 

6.3 Vrivanje med sestavljene glagolske paradigme 
M. Ožbot (2009: 31) navaja, da v italijanšcini sestavljenih glagolskih paradigem ni mogoce delitipoljubno z vrivanjem osebka, prislova idr. To je mogoce le, kadar gre za kratke, predvsem casovne prislove ali slogovno zaznamovane kombinacije. V italijanšcini je težnja ta, da sta tudi osebek in povedek karseda blizu drug drugemu, praviloma se lahko mednju vrinejo prislovi (najpogosteje casa oziroma pogostosti). V slovenšcini pa je povsem dopustno vrivanje elementov (na primer osebka, predmeta ali drugih vrst prislovov) med pomenski glagol in njegov pomožnik oziroma med modalni glagol in pomenski glagol (zgled 26). Mogoce je tudi vrivanje celotnih stavkov (Ožbot 2009: 31), v italijanšcini pa ne. V slovenšcini se lahko med pomožni in pomenski del glagola vrine tudi cel odvisnik in tako razdeli glavni stavek: 
26. 
Vzacetku 20. stoletja jeangleška pisateljica Virginia Wolf s svojo izjavo, da potrebuje ženska za intelektualno delo denar in prostor, zatresla tla najprej svojim kolegom akademikom v Cambridgeu in kmalu zatem z izdajo eseja A Room of One‘s Own še preostalemu svetu. (A1, 60) 

27. 
Nozze d›oro per Unilever Italia, la cui presenza nel Bel Paese č storicamente legata a due marchi: Omo e Gradina. (U3, 45) (Možni prevod: Obletnica zlate poroke za Unilever Italia /…/ je zgodovinsko vezana /…/) 


Vzrok za težnjo, da se sestavljenih paradigem ne deli, je lahko v tem, da so v italijanšcini nasploh zaznani elementi, ki se pomensko navezujejo, postavljeni drug ob drugem brez vecjih prekinitev. 

6.4 Gramatikalizirane konstrukcije: premik v levo ali v desno 
Med najpogostejšimi sredstvi za poudarjanje je predvsem v govorjeni italijanšcini premik. Premik v levo se zgodi, kadar je predmet na P1, pozneje pa ga povzame zaimek, ki je vezan na povedek. Torej predmet ni na svojem kanonicnem položaju, ampak je premaknjen levo od povedka. Predmet tako postane tema stavka in je pragmaticno poudarjen. Taka raba ni prav pogosta, saj ima pisni jezik raje informacijsko kontinuiteto, ki jo lahko dosežemo tudi drugace (na primer s trpnikom) (Ferrari 2008: 212). 
28. 
Il locale l’ho aperto io, ma di fatto appartiene all’ospite. (U1, 53) (Možni prevod: Lokal sem (*ga) odprl jaz, vendar dejansko pripada gostu.) 

29. 
Ho viaggiato tantissimo, ma la prima vacanza l’ho fatta a Ibiza con le amiche. (U5,60) (Možni prevod: Zelo veliko sem potoval, a prvi dopust (*tega) sem preživela na Ibizi s prijateljicami.) 


Po nekaterih teorijah naj bi bilo tudi v slovanskih jezikih mogoce imeti kontrastivni premik oz. premik z zadržano temo (angl. »hanging topic«) (Gundel 1988). Obe konstrukciji poudarjata element na P1, ki je tudi intonacijsko locen od preostalega stavka.10Tudi ta stavcni clen povzema neki element, ki pa je lahko kazalni zaimek. Pri kontrastivnempremiku se stavcni clen, ki je premaknjen skrajno levo, v sklonu ujema z zaimkom. 
Premik v desno je konstrukcija, v kateri je element iz svojega kanonicnega položaja premaknjen na desno stran stavka ali desno od povedka. Izgovori se loceno glede na intonacijo predhodnega dela stavka. Vdelu pred njim ga napoveduje zaimek, ki je vezan na povedek in koreferencen s premaknjenim elementom. Dislocirani element imafunkcijo teme, zaimek pred njimpaomogoca, dastavek kognitivno sprejmemo kot celoto. Zaimek tako opredeljuje svojega referenta in ga naredi za aktivnega v bralcevi zavesti. Dislocirani element ima vlogo, da pojasni ali natancneje opredeli zaimek, lahko pa je z njim izražena tudi popolnoma nova informacija. Tako je v besedilo uvedena nova tema, pisec pa ravna, kot da bi bralec delil njegovo znanje (Ferrari 2008): 
30. /.../ forse lo devo ancora fare il viaggio piů importante di tutti. (U4, 77) Razmeroma redki konstrukciji v pisnem jeziku nimata ustaljenega nacina za prevajanje v slovenšcino. 
10 Pri kontrastivnem premiku se stavcni clen, ki je premaknjen skrajno levo, v sklonu ujema z zaim­kom, kot v naslednjem zgledu iz cešcine, ki bi si ga lahko zamislili tudi za slovenski jezik: Svého nejlepšího prítele, toho má Honza rád (možni prevod: Svojega najboljšegaprijatelja, tega ima Miha rad.) Pri t. i. kontrastivnem premiku bralec pricakuje, da bo v nadaljevanju izražena še kakšna al­ternativa, a je navadno ni. Obstoj alternativnega/kontrastivnega elementa lahko jasno nakažemo le z intonacijo, v pisnem jeziku pa tega eksplicitno ne moremo nakazati. Premik z »viseco« temo ima tudi element na P1, ki je intonacijsko locen od preostalega dela stavka in poudarjen, vendar se sklon­sko ne ujema z zaimkom, ki ga povzema. Naceloma so take teme v imenovalniku: Ubogi otrok, tega bi bilo cakalo lepo življenje. Tu ni nikakršne alternative oziroma pricakovanja druge alternative. Takšne teme so navadno vezane na situacijo, ki je bila izražena predhodno, in tudi na dogajanje, ki sledi. Vecinoma se tudi konstantno pojavljajo v besedilu (Sturgeon 2006: 287-298). 

6.5 Razcepljeni stavki 
Najbolj znana konstrukcija s povedkom na P1, s katero poudarimo neki element, je v italijanšcini razcepljeni stavek (angl. »cleft sentence«), ki je pogost v govorni komunikaciji, a ni zelo redek niti v pisni komunikaciji, predvsem v publicisticnih besedilih (De Cesare 2012: 19). Struktura je sestavljena iz glavnega stavka, ki se zacne z glagolom biti, in odvisnega stavka, ki ga uvaja vezni element che ali a, temu pa sledi glagol. Ce je odvisnik uveden s che, je glagol v osebni glagolski obliki, ce pa je uveden z a,sledi glagol v nedolocniku. Odvisnik v konstrukciji razcepljenega stavka je strukturno blizu restriktivnemu oziralnemu odvisniku, ki ga uvaja vezni elementche.Oziralnielementdopušcatudi,dasonapoložajuprednjimpredhodniki. Take konstrukcije so torej vecstavcne, vendar jih semanticno beremo kot enotno sporocilo. Pri razcepljenih stavkih je razcepljeni element izoliran in tako poudarjen. Pragmaticnipoložajpredpostavljeneinformacijezapolnjujeodvisnik.Poudaritase torej predpostavljena informacija iz odvisnika in (zacetni) element: 
31. Č ai guanti chedeve il suo iniziale successo, a cui seguě una lineamare e di cravatte. (U4, 40) (Dobesedni prevod v slovenšcino ni možen; razlicica možnega prevoda: Rokavice so (tiste), ki jim dolguje svoj zacetni uspeh /…/). 
Tudi zgledi iz vzporednih korpusov nakazujejo, da se konstrukcija ne ohrani, sploh ne glagol biti na P1: 
31a. /…/ čsoprattutto per questo, giovane signore, che domani la elogerň (M2: 13); In ravno zato, mladi gospod, vas bom jutri pohvalil. (M1: 13) 31b Č dal primo giorno che la osservo attentamente (M2: 12); Že od vsega zacetka vam gledam pod prste. (M1: 9) 
Zaradi poudarjanja dolocenega stavcnega clena besednoredno odstopamo od kanonicnega reda SVO. Tudi te konstrukcije so v italijanskem jeziku znacilne za govorjeni jezik. Dejstvo, da jih najdemo tudi v pisnih besedilih, je najbrž posledica tega, daso serazcepljenistavkiuvrstiliv t.i.povprecno italijanšcino (ital. »italiano dell›uso medio«), ki ima tudi znacilnosti govorjenega jezika, kljub temu da gre še vedno za knjižno italijanšcino. 

6.6 Eksistencialni stavki 
V italijanšcini eksistencialne stavke uvaja prislovni clenek ci na P1, sledi pa mu glagol essere. Zacetni zaimek zapolni mesto na P1, podobno kot there v anglešcini v taki konstrukciji, sicer bi v kanonicnem stavku P1 pripadal osebku (Cruschina 2012: 104). 
32. C’č chi la definisce come un’alternativa piů economica e facile da usare di Photoshop /.../ (U3, 64) (Možni prevod: Nekateri jo opredelijokot bolj ekonomicno in alternativo, ki je enostavnejša za rabo kot Photoshop.) 
Eksistencialni stavki imajo v italijanšcini zaporedje VSO, v slovenšcini pa popolnoma enake strukture ni, kar potrjujejo tudi nekateri zgledi iz vzporednega korpusa: 
32a »Ci sonodegli scalini« disse Niceta. (B2: 25); »Tujestopnišce?« je rekel Niceta. (B1: 25) 
32bC’č di sicuro qualcos’altro che fa di lei un ingegnere eccellente. (M2: 13); Gotovo je še nekaj, kar je iz vas napravilo izvrstnega gradbinca. (M1: 9) 
Eksistencialni stavki lahko uvajajo novo informacijo za bralca. Lahko pa bralec to informacijo že pozna, vendar ce je na novo uvedena v diskurz, je videna kot nova in v žarišcu. Velikokrat se takekonstrukcije uporabljajo v besedilih, ki opisujejo ali obvešcajo, saj piscu omogocajo,da entitete umesti v situacije glede na predhodni kontekst tako, da jih predstavi na sceni znotraj žarišca. 


Zakljucek 
Clanek nudi le uvid v nekatere besednoredne možnosti v korpusu, ki so ga tvorile publikacije, dostopne naletalih. Analiza jeokrnjena zaradipomanjkanja vzporednega korpusa in pa najbrž tudi zaradi dejstva, da imajo publikacije navadno le enega lektorja, kar stilisticno zelo poenoti besedila. Ne glede na to prispevek pokaže, da gre pri besednorednem razvršcanju v jeziku za zapleteno mrežo dejavnikov logicnih razmerij: predpostavk, kognitivnih dejavnikov, komunikacijskega namena in konteksta. Besedni red je interakcija semanticnih, slovnicnih in pragmaticnih dejavnikov. Tematsko-organizacijski vidik besedila je rezultat razporeditve tem posameznihizrekov,kitobesedilotvorijo.Vsakakomunikacijskaenotaoz.izrekima notranjo organiziranost na informacijske enote (okvir, nukleus, pristavek). Z analizo teh enot in njihovega komunikacijskega ter informacijskega pomena v besedilu in danem kontekstu dobimo vpogled v funkcionalnost posameznekombinacije besednega reda v danemjeziku. Poudarjene konstrukcije pripisujejo subjektivnost in emotivnost v konvencionalnem pomenu stavka, odstopajo od kanonicnega besednega reda in clenitve po aktualnosti, bralca pa pripravijo do tega, da se v besedilu preorientira. Italijanšcina pri tem uporablja premike, eksistencialne konstrukcije in razcepljene stavke, ki jih pisna slovenšcina pozna, a redkeje uporablja. 
Viri 
A1 Adria In-Flight Magazine, december in januar 2014/2015 A2 Adria In-Flight Magazine, februar in marec 2015 A3 Adria In-Flight Magazine, april in maj 2015 A4 Adria In-Flight Magazine, junij in julij 2015 A5 Adria In-Flight Magazine, avgust, september in oktober 2015 U1 Ulisse, december 2016 U2 Ulisse, februar 2017 U3 Ulisse, marec 2017 U4 Ulisse, april 2017 U5 Ulisse, julij 2017 Primorski dnevnik, 15. 2. 2011 M1 Lainšcek, Feri, 2006: Muriša. Ljubljana: Študentska založba. M2 Lainšcek, Feri, 2009: La ragazza della Mura. Trst: Beit. Prev. Martin Vidali B1 Eco, Umberto, 2008: Baudolino. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. Vasja Bratina. B2 Eco, Umberto, 2000: Baudolino. Milano: Bompiani. 

Literatura 
Beccaria, Gian Luigi, 2010: Il mare in un imbuto: Dove va la lingua italiana. Torino: Einaudi. 
Blanca, Irimiea Silvia, 2018: The Relationship Between the Language of Tourism: Tourism and Sociology. European Journal of Social Science Education and Research 5/2. 128–141. 
Bloomfield, Leonard, 1935: Linguistic Aspects of Science. Philosophy of Science 2. 499–517. 
Burns, Peter. M., 2004: Six postcards from Arabia: Avisual discourse of colonial travels in the Orient. Tourist Studies 4/3. 255–275. 
Cruschina, Silvio,2012:Focus inExistentialSentences.Bianchi,Valentinain Chesi,Cristiano (ur.): Enjoy Linguistics! Papers offered to Luigi Rizzi on the occasion of his 60th birthday. Siena: CISCL Press. 77–107. 
Dardano, Maurizio in Trifone, Pietro, 1995:Grammatica italiana con nozioni di linguistica. Bologna: Zanichelli. 
De Beaugrande, Robert in Dressler, Wolfgang, 1992: Uvod v besediloslovje. Ljubljana: Park. Prev. Aleksandra Derganc in Tjaša Miklic. 
De Cesare, Anna Maria, 2012: Riflessioni sulla diffusione delle costruzioni scisse nell‘italiano giornalistico odierno a partire dalla loro manifestazione nei lanci di agenzia in italiano e in inglese. Cuadernos de Filologia Italiana 19. 11–39. 
Dik, Simon C., 1978: Functional grammar. Amsterdam: North Holland. 
Edelheim, Johan, 2007: Hidden messages: Apolysemic reading of tourist brochures. Journal of Vacation Marketing 13/1. 5–17. 
Fedotova, Olga, Latun, Vladimir in Vlasova, Tatiana, 2015: Illustration in the in-flight magazines of the European airlines: Expansion of the outlook or aggressive advertising? Procedia – Social and Behavioral Sciences 214. 871–875. 
Ferrari, Angela (ur.), 2008: L‘interfaccia lingua-testo: Natura e funzioni dell‘articolazione informativa dell‘enunciato. Alessandria: Edizioni dell‘Orso. 
Firbas, Jan, 1992: Functional sentence perspective in written and spoken communication. Cambridge: Cambridge University Press. 
Francesconi, Sabrina, 2014: Reading tourism texts: A multimodal analysis. Buffalo: Channel View Publications. 
Golden, Marija, 2001: O jeziku in jezikoslovju. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 
Gundel, Jeanette K., 1988: The role of topic and comment in linguistic theory. New York: Garland. 
Jaworski, Adam in Thurlow, Crispin, 2010: Semiotic landscapes: Language, image, space. Language in Society 41/1. 130–133. 
Jug Kranjec, Hermina, 1981: O pomenski in stilni vlogi besednega reda pri oblikovanju sporocilne perspektive povedi. Jezik in slovstvo 42/2–3. 37–42. 
Lovec, Nina, 2018: Besedni red in clenitev po aktualnosti v slovenšcini in italijanšcini: Doktorska disertacija. Ljubljana. 
Klimova, Eva, 2020: L’ordine delle parole in interazione con gli altri fattori della struttura. informativa: la frase italiana e quella ceca. Inkova, Olga, Nowakowska, Malgorzata in Scarpel, Sebastiano (ur.): Systčmes linguistiques et textes en contraste. Études de linguistique slavo-romane. Kraków: Wydawnictwo Naukowe Uniwersytetu Pedagogicznego, 375–389. 
Mathesius, Vilém, 1991 [1929]: Funkcní lingvistika. (La linguistica funzionale.) Sornicola, Rosanna in Aleš, Svoboda (ur.): Il campo di tensione. Napoli: Liguori Editore. 9–27. 
Ožbot, Martina, 2006: Prevajalske strategije in vprašanje koherence ob slovenskih prevodih Machiavellijevega Vladarja. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. 
Ožbot, Martina, 2009: Nekaj kontrastivnih beležk o italijanšcini in slovenšcini in nekaj opažanj o jezikovni produkciji pri govorcih slovenšcine v Italiji. Jezik in slovstvo 54. 25–47. 
Rhodes, Leara D., 1999: Inflight Magazines: Changing how Magazines Market to Travellers. Journal of Magazine & New Media Research 2/1. 1–22. 
Sgall, Petr, Hajicová, Eva in Benešová, Eva, 1973: Topic, Focus and Generative Semantics. Kronberg: Scriptor. 
Sturgeon, Anne, 2006: The discourse function of left dislocation in Czech. Berkeley Linguistics Society 31. 287–298. 
Thurlow, Crispin in Jaworski, Adam, 2003: Communicating a global reach: Inflight magazines as a globalizing genre in tourism. Journal of Sociolinguistics 7/4. 579–606. 
Toporišic, Jože, 2004: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. 
Verdonik, Darinka in Žgank, Andrej, 2007: Diskurzni oznacevalci v dveh pogovornih žanrih. Jezik in slovstvo 52/6. 19–33. 
Wilson, Erica, Kerrie, Stimpson, Lloyd, David in Boyd, William E., 2011: Promoting Gondwana: Presentation of the Gondwana Rainforests of Australia World Heritage Area in tourist brochures. Journal of Heritage Tourism 6/4. 297–308. 
Žele, Andreja, 2018: O aktualnostnoclenitveni stavi v slovenšcini. Jezik in slovstvo 63/2–3. 59–73. 
Luka Horjak 
Oddelek za slovenistiko Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani 
IZGOVOR CRKE <L> KOT 
JEZIKOSLOVNO VPRAŠANJE 



DO KONCA 19. STOLETJA1 
Po protestantski dobi je v slovenskem jeziku prišlo do razlik med izgovorom in pisavo, najpomembnejša razlika je nastala pri izgovoru crke <l>, saj je izvorni /l/ v govoru postal dvoustnicni [u.]. Slovnicarji so na razliko med zapisom in izgovorom pri crki <l> opozarjali vsak na svoj nacin s seznami izjem oz. pravili, v pisavi pa so ohranjali tradicionalni protestantki pravopis. V19. stoletju se prvic pojavijo napotki tujcem, naj crko <l> vedno izgovarjajo kot [l], kot argument so slovnicarji navajali tudi zbližanje z drugimi slovanskimi jeziki. Od konca 19. stoletja pa je bilo v šole uvedeno t. i. branje po crki, kar naj bi bil statusni simbol mešcanstva. Ta pojav imenujemo elkanje. Proti uvedeni izreki se je boril zlasti Stanislav Škrabec, njegova prizadevanja za naravno izreko so bila uresnicena s Slovenskim pravopisom Frana Levca leta 1899. V 21. stoletju se branje po crki zopet uveljavlja. 
Kljucne besede: elkanje, slovenšcina, 19. stoletje, Stanislav Škrabec 
1 Uvod2 
Pri oblikovanju slovenske zborne izreke je bilo zelo pomembno nacelo branja oz. izgovarjanja po crki (Dobrovoljc 2018: 908), ki je našlo svoje zagovornike in nasprotnike med slovenskim izobraženstvom. Šlo je za dosledni izgovor crke <l> kot obstranskega jezicnika [l] v vseh besednih položajih, tudi tam, kjer se je ta 
1 Besedilo je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola (http://zrcola.zrc-sazu.si), ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. 
2 Clanek je nastal na podlagi seminarske naloge pod mentorstvom red. prof. dr. Irene Orel. Za vso pomoc se ji iskreno zahvaljujem. 
crka sicer izgovarjala kakor dvoustnicni [u.], pojav imenujemo elkanje3(Toporišic 1992: 37; Dobrovoljc 2010: 139–141). Dvoustnicni [u.] je v slovenskem knjižnem jeziku alofon fonema /./, dejstvo, da je ta lahko zapisan s crko <l>, pa je posledica etimološkosti slovenskega pravopisa (prim. Unuk 2009: 35).4 
Izpostaviti je treba, da je iz pisne podobe jezika težko z gotovostjo sklepati, kako se jeposamezno pisno znamenjev posameznemobdobju naposameznemzemljepisnem obmocju izgovarjalo. Z raziskovanjem razmerja med pisnim znamenjem in njegovo glasovno podobo ter funkcionalizacijo zapisa se ukvarja historicna grafematika (prim. Elmentaler 2018: 23). Najzanesljivejši vir za dolocanje glasovne podobe posameznih pisnih znamenj so slovnicni opisi v jezikoslovnih delih, ki obicajno služijo kot napotek tujcu, saj ga opozarjajo na razlike med glasovno realizacijo pisnega znamenja v njegovem prvem jeziku in tujem jeziku, npr. John Palsgrave se v slovnici francoskega jezika L‘eclaircissement de la langue Francoyse (1530) opre na latinšcino in anglešcino,5 slovenski slovnicarji pa se opirajo na latinšcino (prim. Svetokriški 1691: XX; Metelko 1825: 2–3; Murko 1832: 1–2), nemšcino (prim. Bohoric 1584:27; Hipolit Novomeški 1715:4; Anonimni 1758: 6; Gutsman 1777: 2; Pohlin 2003: 158; Zagajšek 1791: 9; Kopitar 1809: 183; Šmigoc 1812: 3; Dajnko 1824: 3; Metelko 1825: 2–3; Murko 1832: 1–2), italijanšcino (prim. Kastelec 1684: 437; Svetokriški 1691: XX; Franul de Weissenthurn 1811: 2; Murko 1832: 1–2) in francošcino (Metelko 1825: 2–3). 
Prispevek prinaša celosten kronološki pregled obravnave crke <l> in njenega izgovora vslovnicnihdelihincasopisjuod16.stoletjadokonca19.stoletja.Izpostavljeneso alternativne pravopisne prakse, pri katerih se tradicionalno z <l> zapisan izgovor dvoglasniškega [u.] zapisuje s crkama <u> ali <v>. Vobravnavo je vkljucena tudi kakovost samoglasnikov v koncajih, pri katerih se <l> za samoglasnikom izgovarja kot [u. ]. Izpostavljen je opis dveh glasoslovnih pojavov: elkanja in švapanja. Predstavljeni so kljucni argumenti za elkanje in proti elkanju do leta 1899. 
3 Z vprašanjem elkanja je zmotno povezano vprašanje zapisa bravec, gre za vprašanje diahronega besedotvorja, tj. debloslovja, (Škrabec JD3: 37) in ne za pravorecno vprašanje, zato ta tematika v clanku ni predmet obravnave. V besedilu zaradi jasnosti uporabljamo termin elkanje, saj je bila zlasti pri Škrabcu terminologija pestra. Poleg izraza elkanje (JD3: 93) Škrabec uporablja tudi na­slednje termine: elanje (JD3: 93), eljanje (JD2: 442), eljevanje (JD1: 395), eljati (JD2: 442), eljaljec (JD2: 445), eljaljski (JD2: 442), eljevski (JD2: 452), elovski (JD3: 153), eljavec (JD2: 442), eljevec (JD1: 387) in špicasti elj (JD2: 385). Glede na stvarno kazalo k Škrabcevim Jezikoslovnim delom (ur. Jože Toporišic), se na najvec straneh pojavlja termin elkanje (gl. Moder 1999). 
4 Slovenski pravopis (SP2001: §649–660) navaja, da se alofon [u.] izgovarja pri preteklih delež­nikih in pridevnikih za moški slovnicni spol ednine (prim. bral ['b.au.], usahel [u'sax.u.], mrzel ['m..z.u.]), pri samostalnikih, ki imajo v izglasju zvezo polglasnika in zapisanega <l> (prim. kotel ['k.t.u.], misel ['mis.u.]), vecinoma pri zvezi <ol> med dvema soglasnikoma iste besede (prim. coln ['t..u.n], volna ['..u.na]), naceloma pri izglagolskih izpeljankah s priponskimi obrazili -lc-, -lk-, -lsk, -lstv-, ko se nanašajo na živega vršilca dejanja (prim. bralca ['b.au.tsa], bralka ['b.au.ka], bralski ['b.au.ski], bralstvo ['b.au.st..]) in še pri nekaterih drugih primerih. 
5 »M, in the frenche tong hath thre dyvers soundes. The soundyng of m that is most generall is suche as he hath in the latyn tong or in our tong. If m folowe any of these thre vowelles a, e or o, all in the one syllable, he shalbe sounded somthyng in the nose, as I have before declared where I have shewed the soundyng of the sayd thre vowelles« (Palsgrave 1852: 32–33). 

2 Obravnava izgovora crke <l> 
Za predstavitev obravnave crke <l> in njenega izgovora je bila pregledana vecina dostopnihsinhronihinprimerjalnih slovnicslovenskegajezikaodprve,Bohoriceve, slovnice do zadnje, 10. izdaje Janežiceve Slovenske slovnice leta1911, tj. skupno štirideset slovnicnih del. Slovnice so pisane v štirih jezikih: latinšcini, nemšcini, italijanšcini in slovenšcini. Vzporedno so vkljuceni slovnicni napotki za branje besedil iz obdobja po reformaciji, ko slovnicnih del ni bilo, nekateri casopisni prispevki (Kmetijske in rokodelske novice, Edinost) ter objave Stanislava Škrabca na platnicah lista Cvetje z vertov sv. Franciška in druge njegove objave do leta 1899, ko je izšel Slovenski pravopis Frana Levca. 
2.1 Obravnava izgovora in zapisa crke <l> do 19. stoletja 
O posebnosti izgovora crke <l> je pisal že Primož Trubar ([1550]: Aiii; [1555]:[II]),podobnojetudivprvislovenskislovnicizapisalAdamBohoric((1584) 1987: 50): »Toda vcasih jo je treba izgovoriti debelo, kakor da je podvojena, posebno na koncu, kakor débel, Cra..[u]s itd.«6 Slovenski jezik se je v poreformacijskem razdruževalnem casu spremenil, zaradi cesar bi bilo treba prilagoditi foneticni crkopis, saj se je /l/ v nekrepki poziciji že zacel izgovarjati polsamoglasniško ([u.]) in ne vec kot l (Tivadar 2003: 19; Tivadar 2019: 301), toda pisava je zaradi vpliva Dalmatinove Biblije ostala nespremenjena (Rupel 1946: 5). 
Krajše sezname oz. poglavja o izgovoru crk vsebujejo dela Matije Kastelca, Janeza Svetokriškega in Jerneja Basarja (prim. Rupel 1946: 9). Kastelcevo delo Nebeshki zyl (1684: 437–439) ne vsebuje posebnosti glede izgovora crke <l>, v zapisu sledi tradiciji protestantov. Svetokriški (1691: [XIX]) izpostavlja, da se <l> na koncu besede obicajno izgovarja kakor u, tj. je pelal se izgovarja je pelau. Basar (1734: [XI]) se pri zapisovanju <l> sklicuje na evangeliste in zapisuje <l> v položajih, kjer se sicer izgovarja [u.]. 
Vpriredbi Bohoriceve slovnice je Hipolit Novomeški (1715: 3–4; prevod Ahacic 2012: 103) zapisal: »Ceprav moramo crko l vedno pisati, je vcasih ne izgovarjamo, ampak namesto nje izgovarjamo samoglasnik u. To je lepo, ce je l na koncu besede, in neskladno, ce je sredi besede.« Obsodi izgovor <l> kot [u.] na sredi besede, kakor se govori na Gorenjskem in Koroškem – pojav danes imenujemo švapanje (gl. Toporišic 1992: 325). Podobno je pisal tudi Anonimni (1758: 3) v celovški jezuitski priredbi Bohoriceve slovnice, kjer zapis <l> namesto <u> pri preteklem deležniku utemeljuje s tvorbo preteklega deležnika za ženski spol. Gre za morfonološko utemeljen zapis. Orožen (1971: 199) poudarja, da je zanimivo, da so se pisci celovške jezuitske slovnice zavzeli proti švapanju, saj je bil ta pojav razširjen ravno na Koroškem. 
O izgovoru l pri Bohoricu piše Kolaric (1971: 33–35), obravnavo crke <l> v Trubarjevih delih obravnava Ahacic (2007: 277). 
Marko Pohlin ((1768) 2003: 295) je pisal o zapisovanju crke <l> tudi tam, kjer se sicer izgovarja kakor v, in sicer navaja sklope av, ev, iv, ov in uv. Obsodi zapisovanje 
<u> namesto <l> pri Korošcih in švapanje. V drugi izdaji pa kot argument za zapisovanje <l> v položajih, kjer se govori [u.], navede, da tako pišejo vsi sestrski slovanski jeziki (Pohlin 1783: 14). Ožbalt Gutsman o izjemi pri izgovoru <l> ne piše, izgovor [u.] dosledno zapisuje z <u> (prim. Gutsman 1777: 35, 41, 74–76), gre za koroški pravopis, ki ga kritizira Pohlin. Že pred Gutsmanom sta pretekle deležnike za moški spol po izgovoru zapisovala Gregorio Alasia da Sommaripa (1607) in Ahacij Stržinar (1729); prvi z <u>, npr. biu ‚bil‘, drugi pa z <v>, npr. klizov ‚klical‘. Mihael Zagajšek (1791: 9) je površno sledil Pohlinovemu opisu izgovora <l>. 

2.2 Prva polovica 19. stoletja 
Jernej Kopitar (1809: 179–182) v poglavju Verbesserter Bohoritsch obravnava izgovor <l>, pri prvi opombi navaja, da je »moška koncnica preteklega deležnika /…/ edini primer, ko se l sicer piše, izgovarja pa v« (Kopitar 1809: 179, prevod L. H.). Pravi, da bi imeli, ce bi upoštevali nacelo piši kakor govoriš (nem. »schreib wie du sprichst«), za zapisovanje <l> veliko pravil in izjem, saj se ne le <l> izgovarja drugace, kot piše, tudi samoglasnik pred njim ima drugacno izreko, kot jo predstavlja crka. Omenjeno nacelo bi bilo slabo zaradi oddaljevanja od drugih slovenskih jezikov (izjema so mu Dalmatinci). Kljub trditvi v vec tockah navaja posebnosti izgovora 
<l> insamoglasnikaobnjem.Vidimo,daseprinenaglašenemalikratkonaglašenem koncaju7samoglasniškidelzaokroži(a> ., e, i> u), pridolgo naglašenempaostane samoglasniška kakovost, ki jo predstavlja crka, nespremenjena. Pod Kopitarjevim vplivom je Vincenc Franul de Weissenthurn (1811: 6–9) v svoji slovnici predstavil podobna pravila o izgovoru samoglasnikov ob <l>, ki se izgovori kot [u.]. 
Valentin Vodnik (1811: VI–VII) podobno kot Anonimni (1758: 5) in Pohlin ((1768) 2003: 295; 1783: 13–14) zapis <l> pri preteklih deležnikih za moški slovnicni spol utemeljuje z množinskimi oblikami, npr. vupal ‚upal‘ – vupali ‚upali‘, Anonimni (1758: 5–6) z oblikami za ženski slovnicni spol, npr. .im plé.al – ona je ple.ála, podobno tudi Pohlin ((1768) 2003: 295), npr. sem se bal – sem se balla. Lahko recemo, da gre za morfonološko pravopisno nacelo. 
JanezKrstnik Leopold Šmigoc(1812), Peter Dajnko (1824) in Jožef Muršec(1847)opisujejo izgovor vzhodnoslovenskega prostora, ne osrednjeslovenskega. Šmigoc (1812: 3) piše, da se v nekaterih predelih zloga al in el izgovarjata kakor o, kadar pa je to koncni zlog deležnika, se lahko izgovori tudi kot a. Podobno piše Dajnko (1824: 5), in sicer da nekateri na koncu glagolov izgovarjajo <l> skupaj s predstojecim samoglasnikom kot a ali o, npr. reka ali reko ‚(je) rekel‘. Muršec (1847: 4) 
Izraz koncaj razumemo kot konec besede in ne kot koncnico ali pripono/priponsko obrazilo (prim. Toporišic 1992: 85), najdemo ga že pri Janežicu (1854: 67). 
piše, da se l pred soglasnikom in na koncu besede spremeni v o (oz. u ali a), npr. sem nosil = sem nio = nos = na. 
Franc Serafin Metelko (1825: 5) pojav švapanja oznaci kot volkscorruption (npr. masvo namestomaslo),kriticenjetudidohiperkorektnegaodpravljanjaizgovora/./ pred <e> in polglasnikom <.> ter njegovo nadomešcanje z [l], npr. bukle – bukve ‚knjige‘, v. ..rkl. –v. ..rkv. ‚v cerkvi‘, na gvál. –na gláv. ‚naglavi‘. Podobno kot Kopitar piše o izgovoru samoglasnikov pred <l>, ki se izgovarja kot [u.]. Pomembno je Metelkovo napotilo tujcem, ki se ucijo slovenšcine. Svetuje jim, da <l> vedno cisto8 izgovarjajo, tako so jim vsa navedena pravila glede izgovora <l> odvec, na ta nacin se bodo približali drugim Slovanom, na svoji strani pa bodo imeli tudi nekatere Dolenjce.9 V prirejeni šolski slovnici (Metelko 1830: 4) za izgovor <l> na koncu besed in pred soglasniki kot u pravi, da je treba dati prednost izgovoru l. Podobno kot Metelko tudi Anton Murko (1832: 4) za zacetnike ucenja slovenšcine priporoca vedno cisti izgovor <l>. 

2.3 Druga polovica 19. stoletja 
VkratkislovenskislovnicizaNemceAntonJanežic(1849:1) kotizjemopriizgovoru crke <l> navede položaj na koncu besed, npr. sim dal. Po Kopitarjevem zgledu Franc Malavašic v slovnici navede jasna pravila o izreki crke <l> in samoglasnika pred njim. 
Ce primerjamo Kopitarjeva (1809: 180–182), Metelkova (1825: 6) in Malavašiceva (1849: 3–4) pravila za izgovor samoglasnika pred zapisanim l, ki se izgovori kakor v [u.], ugotovimo, da je glavna razlika pri izgovoru nenaglašenega alikratko naglašenega koncaja <-el>, Kopitar predvidi izgovor <uv> oz. [uu.], Metelko in Malavašic pa že [.u.] oz. [u].10 
8 Z zvezo cisti izgovor l je mišljen izgovor obstranskega jezicnika [l], termin cisti izgovor bomo v clanku ohranili, saj je v rabi v literaturi v zvezi z elkanjem. 
9 
Navaja naslednje kraje, kjer se <l> vedno cisto izgovarja: Šentjanž (Joannisthal), Šentvid pri Sticni (St. Veid) in Sticna (Sittich) (gl. Metelko 1825: 7). 
10 Za glasovno ponazoritev izgovora <l>, ki se glede na opise razlicnih slovnicarjev izgovarja kakor v ali u, v prispevku uporabljamo simbol [u.], ki v slovenskem knjižnem jeziku predstavlja dvoglas­niško varianto fonema /./ (skupaj s predstojecim samoglasnikom tvori foneticni – ne fonološki 
– dvoglasnik), zanjo je znacilen dvoustnicen izgovor. V dialektologiji je simbol [u.] opredeljen kot polsamoglasnik, nepriporniški w (prim. Kenda-Jež 2016: 29). 
Tabela 1: Primerjava izgovora koncajev pri Kopitarju (1809), Metelku (1825) in Malavašicu (1849). V izvirniku je izgovor l kakor u zapisan s crko <v>, tukaj smo uporabili foneticni simbol [u.]. 

Nekoliko manj natancna pravila predstavijo tudi Blaž Potocnik (1849: 2–3), Matija Majar (1850: 50) in Ivan Navratil (1850: 8). Pri Majarju je dobro izražen tedanji pogled narazmerjemed pisnimin govorjenimjezikom, sajdomacgovor – izdelanega zbornega govora še ni bilo – oznaci kot nepravilen.12 Glede zapisa crke <l> se moramo ravnati po krepki obliki. 
Nenormativno izgovor <l> v obeh izdajah prvega dela slovnice Vergleichende grammatik der slavischen sprachen obravnava Fran Miklošic. Vprvi izdaji Miklošic (1852: 250) piše, da se <l>, ki stoji na koncu zloga, spremeni v u. Vecina Slovencev izgovarja u namesto mehkega l, zapisanega kot <lj>, redko pa se <l>izgovarja kakor u v vzglasju in med dvema samoglasnikoma, npr. na Gorenjskem in Koroškem: staua ‚stala‘, daua ‚dala‘, biua ‚bila‘, puatno ‚platno‘, masuo ‚maslo‘. Omenja, da se laicno tovrsten gorenjski in koroškiizgovor zdi podoben poljskemu.13Iz primerov jerazvidno,daMiklošicopisujegorenjsko inkoroško švapanje.Vdrugiizdajiopis razširi in navaja vec razlicnih narecnih primerov. Miklošic (1879: 337–338) pravi, 
11 Uporabljena so znamenja za jakostni naglasni tip. Glasovne vrednosti <e> in <o> so predstavljene glede na sodoben izgovor besed, ki jih posamezni avtorji navajajo med primeri. 
12 »Pisati se ima pravilno l, ako ravno se u domacem nepravilnem govoru nekdaj kakor u izgovarja, namrec u imenih samostavnih: pepel, orel, kotel, misel, jegla, metla, zaklad, podplat ... u imenih pridevnih: mil, bel, vesel ... u pridevnem glagoljskem minulega vremena: delal, a, o, tresel, sla, o, ucil, a, o ... Ako nekdo ne ve, ali bi pisal l ali u (v), naj spremeni slovo tako, da tem pismu i ali e sledi in skazalo se bode, kako je prav; postavim, ako bi ne vedel, ali se imá pisati: vesel, gotol, ali vesev, gotov – postavi te slovi u višebroj: veseli, gotovi; tu se skaže, da mora biti: vesel, gotov« (Majar 1850: 50). 
13 »Seltener lautet l im anlaute und zwischen zwei vocalen wie u; so in Kärnten und Oberkrain /.../, wodurch nach der auffassung des minder geübten ohres diese Slovenen sich den Polen nähern« (Miklošic 1852: 250). 
da pozna (nova) slovenšcina dvojni l: srednjega (evropskega) in mehkega. Srednji l, ki ga vecina Slovencev tam izgovarja, kjer je v poljšcini l, le pred soglasniki in na koncu besed se izgovarja kot u ali o. Na Gorenjskem, Koroškem in v nekaterih delih Dolenjske se nekdanji l izgovarja kakor z glasom, ki leži med w in l, npr. blato – bwáto, b.cela – b.céla, clovek – cwóuk, cwowjéka (Red). Pred soglasniki in v medglasju pred soglasnikom w zamenja u, npr. bęl. – bjeu, š.l. – šou; enako velja za l, npr. ž.vál. – ž.váu; gre za gorenjsko in koroško švapanje. 
Najpomembnejše delo, ki je v drugi polovici 19. stoletja opisovalo in predpisovalo izgovor, je bila Slovenska slovnica Antona Janežica, ki je doživela deset razlicnih izdaj, peto izdajoje še uredil Janežic, nato pa je delo nadaljeval Jakob Sket. Vprvi izdaji izgovor l opiše kot: 
/s/oglasnik l se vcasih izgovarja kakor v in sicer vselej, kadar pred kakimsoglasnikom ali pa na koncu kake besede stoji p. volk (vovk), molcati (movcati), dál (dáv), bíl (biv). – Káder se ima pa koncnica s pismenom l na kraji ali polglasno ali kratkoglasno izgovoriti, se pisme l s predstojecim samoglasnikom vred navadno kakor ov ali u izgovarja, p. pasel (pasov, pasu), šęl (šňv, šů), vidil (vidov, vidu).14 Vendar v besedah, ki se v 2. sklonu množnega števila na l dokoncavajo ino v imenih s koncnico -tel, ohranjuje l vecidel svoj glas, p. prijatel, burkel, žival, ucitel. (Janežic 1854: 4.)15 
V drugi izdaji Janežic pravilo za izgovor crke <l> nekoliko spremeni. Poudari pomembnost jasne izreke samoglasnika pred <l>, ki se izgovarja kakor [u. ]. Prepoveduje16tudi izgovor pripon -al, -il, -el kakor -ov oz. -u, kar je sam leta 1854 opisoval še kot pravilno. Vpoglavju o pravopisu Janežic (1863: 23) navaja identicno pravopisno pravilo, kako vedeti, kdaj pisati <l> in kdaj <v>, kakor Majar (1850: 50). Vtretji(prim.Janežic1864:13),cetrti(prim.Janežic1869:13)inpeti(prim.Janežic 1876: 13) izdaji slovnice ni vsebinskih sprememb pri pravilih za izgovor <l>. 
Fran Levstik (1866: 2) podobno kot predhodniki predpisuje izgovor <l>, nasprotuje zapisu <v> po izgovoru, npr. bravec. Anton Lesar (1863) in Andrej Praprotnik (1873) o posebnostih izgovora crke <l> ne pišeta. Anonimni (1874: 6), verjetno Peter Koncnik (Ahacic 2015), predstavi posplošena pravila za izgovor <l>, podobnotudi Peter Koncnik (1883). Slovnica Josipa Šumana (1881: 55) sledi Miklošicevemu opisu, zato ne prinaša normativnega predpisa, pove, da se na Gorenjskem l pred 
14 Okrajšava p. pri Janežicu pomeni ‘primer’, tj. na primer. 15 Janežic piše o besedah na -tel in o besedah, ki se v rodilniku množine koncajo na l. Ta l naj bi ohranil svoj izgovor. Primer, ki je slabo izbran, je žival, saj se ta beseda v imenovalniku ednine ne konca na -tel, v rodilniku množine pa se tudi ne konca na -l, saj v slovnici navaja primer Lev se imenuje kralj štirinožnih živali (prim. Janežic 1854: 96), kjer je razvidno, da ima beseda koncnico -i. Drugi primeri sodijo v prvo (burkel) ali drugo skupino besed (prijatel, ucitel). 16 »Pred soglasniki in na koncu besedi (razun ženskih in srednjih rodivnikov v dvojini in množini) izre­kuje se l sploh kakor v; vendar moramo, pravilno izrekovaje, v vseh teh primerih samoglasnik pred lom popolnoma in jasno izrekovati, n. pr. golt = govt, žolna = žovna /.../ – ne pa kakor prosto ljudstvo, ki l v breznaglasnih in predtegnjenih zlogih s predstojecim samoglasnikov vred sploh kakor ov ali u izgovarja (npr. delal – delov, igrŕl – igrňv, vidil – vidov, vidu; posel – posov, posu« (Janežic 1863: 15). 
soglasnikom in na koncu besede izgovarja kakor u, drugace pa kot w,17enako velja za srednji l. Všolski slovnici Šuman (1884: 10) o sodobnem izgovoru l poda zgolj naslednje nenatancno pojasnilo v opombi: 
/t/rdi (debeli) l = poljski l govorimo na Štirskem kot srednji l, n. pr. v besedah del, kozel, polnocnica, lani; na Rezjanskem in v Zagorju pa tudi bil, pil, spal itd., sicer se izgovarja ob koncu kot w ali u, o. (Šuman 1884: 10.) 
Všesti izdaji Janežiceve slovnice Jakob Sket (1889: 4) doda pomembno opombo, ki se je sprva nanašala le na gorenjsko in koroško švapanje, v sedmi izdaji (Sket 1894: 6) pa se je vsebinsko razširila in uvedla elkanje. Primerjajmo opombi iz šeste in sedme izdaje: 
Opomba. Na Koroškem in Gorenjskem govorijo celó: puátno, másuo, dáva, guáva nam.: platno, maslo, dala, glava. – Vpisnem jeziku se je ohranil prvotni in pravilni l; torej se naj tudi v olikanem govoru povsod cisto in razlocno kot l izrekuje /poudarki so originalni/. (Sket 1889: 4.) 
V pisnem jeziku se je ohranil prvotni in pravilni l; zatorej ga tudi v olikanem govoru vedno cisto in razlocno izrekuj. Govoritedajdolg, rodilnik, delal itd., ne:dovg, rodivnik, delav itd. /poudarki so originalni/. (Sket 1894: 6.) 
Že pred Sketovo uvedbo elkanjav slovnico je v Kmetijskih in rokodelskih novicah neimenovaniavtor v clanku O slovenskem govornem (parlamentarnem) jeziku pisal 
o možnostih za rabo slovenšcine v širši javnosti, ne le v cerkvi in šoli, po uvedbi oktobrske diplome (20. 10. 1860) in februarskega patenta (26. 2. 1861) v Habsburški monarhiji (Anonimni 1861: 198). Izpostavlja, da še nimamo parlamentarnega jezika, s cimer misli na zborni jezik, zato vsak govornik govori v svojem narecju. Zaradi strahu pred zasmehovanjem se zato uporablja nemšcina. Predlaga: 
/i/zgovarjajmo svoj jezik, kakor ga pišemo. Tako je parlamentarni naš jezik gotov. Ni namtrebadruzega,kakorsamoterdnevolje,dasebrezbojaznipoprimemoindosledno deržimo tega necela. Zdaj izgovarjamo na pr. besedico, ki jo pišemo: prišel (od glagola pridem) nekteri: pršav, drugi pršev, tretji pršov, ceterti pršu, peti priša, šesti perša, sedmi pršel, osmi prišel itd. brez konca in kraja. Zakaj ne bi rekli vsi enako: prišel? (Anonimni 1861: 199.) 
Dodaja, dabinatanacin dobilisalonskigovor, kibigauporabljalatudinašagospoda, ki se hoce tudi v govoru lociti od preprostega cloveka (Anonimni 1861: 199). 
17 Škrabec (JD1: 46) v zapisu iz leta 1880 o simbolu <w> navaja: »S cerko w ne mislimo zaznamenjati mehkega bilabialnega spiranta (to je mej goranjo in dolanjo ustnico, ne da bi se poslednja goranjih zob doteknila, izgovojenega v), ki ga lingvisti navadno z w pišejo, temuc do soglasniške kolikosti okrajšan u, za katerega rabi Sievers (Grundze der Lautphysiologie, Leipzig 1876) in drugi za njim cerko u z dolu obernjenim polkrožcem spodaj /poudarki so originalni/.« Pri Miklošicu (1879: 304) in Šumanu (1881: 44) polkrožec <.> nad simbolom zaznamuje kratkost samoglasnika, vodoravna crta <Ż> nad simbolom pa njegovo dolgost. Jasne opredelitve, kakšna je razlika med glasovnima vrednostma <u> in <w>, ni moc nedvoumno dolociti. Iz navedenega lahko sklepamo, da simbol <u> zaznamuje dvoglasniški [u.], <w> pa dvoustnicni [w]. 
Dobrovoljc (2010: 140) pojasni, da so predstavljena stališca v prispevku o parlamentarnem jeziku prevladovala v širšem okolju. Izreka »po crki«, tj. elkanje, je zaradi omejenosti na višji sloj družbe postala družbeni oznacevalnik. 
V osmi izdaji (Sket 1900: 6) se opis izgovora <l> razlikuje le v tem, da se bolj nasloni na etimologijo glasu, saj pravi, da je ta trojen: 1. trdi, ki ustreza poljskemu l; 
2. navadni srednji l, ki odgovarjanemškemu; 3. mehki l, ki ga pišemo z lj. O trdem l (ki se izreka tudi kakor v oz. u) v opombi pravi: 
/v/ olikanem govoru se trdi l izgovarja navadno kakor srednji, t. j. nemški ali latinski l; na pr. dolg, žolna, jabolko; tkalec, poslušalec; dal, bil, sul, nesel, rekel; topel, mrzel. (Sket 1900: 6.) 
Nespremenjeno opombo najdemo tudi v 9. izdaji (prim. Sket 1906) in 10. izdaji (prim. Sket 1911: 5). Elkanje je v Sketovih izdajah Janežiceve slovnice od leta 1889 
(6. izdaja) ovrednoteno kot olikano, tj. prestižno. 


3 Škrabcev boj proti elkanju 
Stanislav Škrabec je leta 1870 v razpravi O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi nastopil proti uravnavanju izreke po pisavi, saj bo zaradi pomanjkljivega crkopisa popacena tudi izreka (Škrabec JD4: 11–13). Pri tem se je neposredno navezal na clanek O slovenskem govornem (parlamentarnem) jeziku v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Pravilen izgovor crke <l> v posameznem položajuinbesedirazlagas pomocjozgodovineslovenskegajezika.Izrekocistegal tudi na koncu besede pripisuje nemškemu vplivu, kar naj ne bi bilo ustrezno za slovenskijezik (gl.ŠkrabecJD4:44–45), predlaga,dabispremenilipravopis inzal, ki se izgovarja kot [u.], pisali <l> (Škrabec JD4: 47).18 
Vobjavah na platnicah Cvetja z vertov sv. Franciška nadaljuje svoj boj proti elkanju, ki ga v eni izmed objav leta 1889 oznaci za »skrunjenje slovenskega jezika s ptujimiglasovi« (Škrabec JD1: 388). Kriticen je do uvajanja elkanja v šolo. Z dokazi ovrže argumente Uciteljskega društva za sežansko-komenski okraj, ki je l. 1881 z dvotretjinsko vecino sklenilo, da v šole uvede elkanje (Edinost 25. 5. 1881). Uciteljstvo svojo odlocitev argumentira s sklicevanjem na Kopitarja in Vodnika. Kopitar naj bi zagovarjal nacelo, naj govorimo kakor pišemo (prim. Edinost 25. 5. 1881), kar ne drži, saj je Kopitar zagovarjal nacelo piši, kakor govoriš (nem. »Schreibe, wie du sprichst«) (Škrabec JD1: 119; prim. Kopitar 1809: 179–180).19 V porocilu se 
18 Škrabcevo zapisovanje izgovora l kot [u.] oz. [w] je analizirala Snoj (1997: 46–47). Ugotavlja, da je uporabljal razlicne nacine, sprva je uporabljal crko <l>, nato je predlagal zapis <lv> (analogno k mehcanemu l, ki se zapisuje z <lj>), nato je v pred soglasniki in na koncu zlogov zacel zapisovati z <w>, zato je zapis <lv> spremenil v <lw>, a ne za dolgo, saj se mu je crka <w> zdela prevec tuja. Nazadnje je izgovor [u.] oz. [w] oznaceval z obrnjenim opušcajem pred l, tj. <.l>. 
19 Nasprotno naceloje bilo Cegnarjevo:»Govori, kakor pišeš!« O tem vec Tivadar (2010: 36) ob raz­pravi o oblikovanju slovenskega govorjenega (parlamentarnega) jezika v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1861. 
omenja tudi Vodnikove besede, da je treba brati po crki, da se bodo ucenci navadili prav zapisovati jezik. Škrabec pojasnjuje, da Vodnik ni bil zagovornik tega nacela, saj v predgovoru slovnice zapiše, da vpil zapisujemo z <l>, ker v stranskih oblikah izgovarjamo /l/ (gl. Vodnik 1811: VI–VII). 
Branje in govorjenje po crki naj bi krepilo znanje pravopisa, kar je za Škrabca smešen argument. Za primer daje Francoze in Angleže, katerih pravopis in izreka sta še bolj razlicna, pa ucitelji ne ucijo izgovarjati po pisavi (Škrabec JD1: 43). Vpliv na tovrsten pouk naj bi imeli tudi tuji jeziki, saj se izgovor besed val, vol in volk prilagaja nemškemu izgovoru. Na podlagi virov20ugotavlja, da gre v primerih, ko se l pred starim (izgubljenim ali ohranjenim) polglasnikom izgovarja kakor /l/, za nemški ali italijanski vpliv (Škrabec JD1: 42, 119, 386). Drugi razlog, zakaj naj bi l vedno izgovarjali kakor /l/, ki so ga podali ucitelji, je bil ta, da jih bodo drugi Slovani lažje razumeli, kar Škrabec ovrže. Izgovor <l> kot [u.] naj bi se – navaja Baudouina de Courtenaya21– slovenski mladi gospodi zdel kmecki, zato izgovarjajo v vseh položajih [l]. Uciteljstvo prinas pocneisto, kotso pocelinaCeškem, kjer so ponemcili izgovor. Svari pred elkanjem in pravi, da ga je treba odpraviti iz cerkve inšol, saj je »smešno«, »nedostojno« in »otrocje necimrno« (Škrabec JD1: 387–388): 
/n/e eljájte, ucitelji in pridigarji slovenski, ne pacite namnatorne izreke, ne germanizirajteslovenskefonetike, neskrunitebesedebožjesčspakovanjemna svetemmestu! (Škrabec JD2: 448.) 
Še bolj polemicna in vneta razprava glede elkanja se je med Škrabcem in drugimi intelektualci vnela v letih po izidu Slovenskega pravopisa Frana Levca leta 1899. V oceni Slovenskega pravopisa se Škrabec obraca na zagovornike elkanja z naslednjimi besedami: 
Slovenec ljubi, ce se boš s tistim špicastim eljem sililj, meni se zdi, da bo tvoj jezik Slovanom zoperno cvililj! (Škrabec JD2: 385.) 
Problematika elkanja v zborni izreki ni bila razrešena niti po izidu prvega slovenskega pravopisa leta 1899. V zacetku 20. stoletja je sledila burna razprava o izgovorucrke <l>, v njej je aktivno sodeloval Stanislav Škrabec, ki je ponavljal v tem prispevku že omenjene argumente proti elkanju. To obdobje zahteva samostojno obravnavo. Problematika izgovora crke <l> je aktualna še danes, saj pri govorkah in govorcih slovenšcine razlicnih generacij pogosto slišimo izgovor [l], kjer bi po normi govorjenega knjižnega jezika pricakovali izgovor dvoglasniškega [u.]. Kodificirana 
20 Za cešcino navaja Slavische Bibliothek oder Beiträge zur slavischen Philologie und Geschichte (II, str. 187; 1858, Dunaj), za hrvaško kajkavšcino in rezijanšcino navaja Baudouina de Courtenaya Opyt fonetiki rez‘janskix govorov (1875, str. 16) ter za štajersko narecje Slovenskih goric Žolgarjev prispevek Razlicnosti v slovenskem ljudskem jeziku (izšlo v Jahresbericht des k. k. Kaiser-Franz­-Joseph-Gymnasiums, 1872, str. 12). 
21 Baudouin de Courtenay (1873) oznacijezik mlade slovenske gospode, ki rada govori v tujem jeziku: »To se poteguje mej drugim na te gospode, ki govore prevec “pravilno’’, izrekuje vse, “kakor je na­pisano’’, naprimer l na konci besedij (rekel, delal, kozel, i. t. p.), na mestu cesar navadna slovenšcina /…/ ima u (reku, delau, kozeu, i. t.p)« (De Courtenay 1873: 35). 
pravorecna norma na tem podrocju ni povsem enotna, saj po podatkih v 2. izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ2) besedo gledalka lahko izgovorimo lekot[gl.'dau.ka], besedo prodajalka pa kot [p..da'jau.ka] ter tudi kot [p..da'jalka]. Dvojnicne oblike, kot so [t.'.iu.ka] – [t.'.ilka] <tožilka>, [gl.'dau.ka] – [gl.'dalka] <gledalka> in [..'liu.ka] – [..'lilka] <volivka> oz. <volilka>, pogosto slišimo v medijskem govoru, ki vpliva na govorjeni knjižni jezik. Empiricne raziskave še nimamo, iskanje po Korpusu govorjene slovenšcine (GOS) pokaže, da je bila beseda prodajalka dvakrat izgovorjena z [l] in enkrat z [u.], edinapojavitev besede tožilka pa z [l]. Korpus je za empiricno raziskavo premajhen, potrebna bi bila širša raziskava, ki bi posodobila veljavno kodifikacijo govorjenega knjižnega jezika. 

4 Sklep 
Levcev Slovenski pravopis (1899: 6–7) se je zavzel za dvoustnicni [u.] izgovor crke <l> v obravnavanih položajih, kar je sprožilo polemicne odzive širše javnosti, o cemer lahko beremo v takratni periodiki. Reševanje tega pravorecnega vprašanja se jezavleklo v 20. stoletje, v gledališki izreki je hotel razmere urediti Oton Župancic, a sprva ni bil posebej uspešen. Šele leta 1918 mu je v gledališcih uspelo odpraviti elkanje, v šolah se je to zgodilo štiri leta kasneje (prim. Rupel 1946: 13–14). 
Zlasti zanimivo je spremljati razlicne argumente za t. i. naravno izreko oz. za izreko po crki, ki so odvisni predvsem od statusa slovenšcine v posameznem zgodovinskem obdobju. Ceješlo prvimslovnicarjemzapopis jezika,kakor segovorimedljudstvom, so kasneje skušali slovnicarji ljudski jezik po tujem, tj. nemškem in italijanskem, vzoru narediti salonski. V 21. stoletju pa se kot razlog za elkanje med mlajšimi generacijami poudarja, da je takšen izgovor bolj uraden, knjižen, saj sledi zapisu (prim. Dobrovoljc 2018: 911). V nadaljnjih sociofoneticnih raziskavah bo treba raziskati razsežnost tega pojava danes in izgovor teh izgovornih položajev fonema /l/ ter njegovo razmerje do zapisa. 
Viri 
Alasia da Sommaripa, Gregorio, 1607: Vocabolario Italiano, e Schiauo. Udine. 
Anonimni, 1758: Grammatica Oder Windi.ches Sprach-Buch. Clagenfurt: Johann Friderich Kleinmayr. 
Anonimni, 1861: O slovenskemgovornem(parlamentarnem) jeziku. Kmetijske in rokodelske novice 19/25. 198–199. 
Anonimni, 1874: Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki. Dunaj: C. k. založba šolskih bukev. 
Basar, Jernej, 1734: Conciones juxta libellum Exercitiorum s. p. Ignatij. Ljubljana. 
Bohoric, Adam, 1987: Arcticae horulae succisivae/Zimske urice proste. Maribor: Obzorja. Prev. Jože Toporišic. 
Courtenay, J. Baudouin de, 1873: Nektere opazke ruskega profesorja. Gorica: Paternolli. Dajnko, Peter, 1824: Lehrbuch der Windischen Sprache: ein Versuch zur grdlichen 
Erlernung derselben f Deutsche, zur vollkommeneren Kenntniss f Slowenen. Gradec: Johann Andreas Kienreich. Edinost. Glasilo slovenskega politicnega društva za primorske 6/21 (25. 5. 1881). Trst. Franul de Weissenthurn, Vincenc, 1811: Saggio grammaticale italiano-cragnolino. Trst: 
Antonio Maldini. Gutsman, Ožbalt, 1777: Windi.che Sprachlehre. Celovec: I. A. Kleinmayer. Janežic, Anton, 11854: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z 
malim cirliskim in glagoliškim berilom za Slovence. Celovec: E. Liegel. 
Janežic, Anton, 1849: Kurzer leichtfasslicher Unterricht in der Slovenischen Sprache: f Deutsche. Celovec: Verlag der J. Sigmund‘chen Buchhandlung. Janežic, Anton, 21863: Slovenska slovnica za domaco in šolsko rabo. Nova, vsa predelana 
in popravljena izdaja. Celovec: Janez Leon. 
Janežic, Anton, 31864: Slovenska slovnica za domaco in šolsko rabo. 3. popravljen natis. Celovec: E. Liegl. Janežic, Anton, 41869: Slovenska slovnica za domaco in šolsko rabo. 4. popravljeni natis. 
Celovec: E. Liegl. 
Janežic, Anton, 51876: Slovenska slovnica za domaco in šolsko rabo. 5. natis. Celovec: Družba sv. Mohorja. Kastelec, Matija, 1684: Nebeshki zyl, tje teh svetih ozhakov sveistu premishlovanie. Ljubljana. Koncnik, Peter, 1883: Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki. 
Dunaj: C. k. založba šolskih bukev. 
Kopitar, Jernej, 1809: Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Ljubljana: Wilhelm Heinrich Korn. Korpus govorjene slovenšcine GOS: <http://www.korpus-gos.net/>. (Dostop: marec 2021.) Lesar, Anton, 1863: Slovenska slovnica v spregledih. Ljubljana: Blaznik. Levec, Fran, 1899: Slovenski pravopis. Dunaj: Cesarsko-kraljeva zaloga šolskih knjig. Levstik, Fran, 1866: Die slovenische Sprache nach ihren Redetheilen. Ljubljana: Giontini. Majar, Matija, 1850: Slovnica za Slovence. Ljubljana: Blaznik. Malavašic, Franc, 1849: Slovenska slovnica za perve slovenske šole v mestih in na deželi. 
Ljubljana: Janez Giontini. Metelko, Franc Serafin, 1825: Lehrgebäude der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien 
und in den benachbarten Provinzen: nach dem Lehrgebäude der bm. Sprache des Hrn. Abbé Dobrowsky. Ljubljana: Leopold Eger. 
Metelko, Franc Serafin, 1830: Slowenische Sprachlehre: ein Auszug aus dem Lehrgabäude 
der slowenischen Sprache im Königreiche Illyrien, für Anfänger, Lehramts-Präparanden 
und Lehrer an den slowenischen Volksschulen. Ljubljana: Joseph Blaznik. 
Miklošic, Fran, 11852: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. Dunaj: Wilhelm Braumüller. 
Miklošic, Fran, 21879: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen. 2. izdaja. Dunaj: 
Wilhelm Braumüller. Murko, Anton, 1832: Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre f Deutsche, nach den Volkssprecharten der Slowenen in Steiermark, Kärnten, Krain und Ungarns westlichen Distrikten: nebst einem Anhange der zum Sprechen nothwendigsten Wter, einer Auswahl deutsch-slowenischer Gespräche f das gesellschaftliche Leben, und kurzer slowenischer Aufsätze zum Uebersetzen ins Deutsche. Gradec: Johann Lorenz Greiner. 
Muršec, Jožef, 1847: Kratka slovenska slovnica za pervence. Gradec: Lajkamovi nasledniki. 
Navratil, Ivan, 1850: Kurze Sprachlehre mit einer mlichst vollständigen Rechtschreibung der slovenischen Sprache. Ljubljana: Blaznik. Novomeški, Hipolit, 1715: Grammatica Latino-Germanico-Slavonica. Labaci: J. G. Mayr. Palsgrave, Jean, 1852: L‘éclaircissement de la langue française. Collection de documents 
inédits sur l‘histoire de France. Paris: Imprimerie nationale. 
Pohlin, Marko, 1783: Kraynska grammatika, das ist: Die kraynerische Grammatik, oder Kunst die kraynerische Sprache regelrichtig zu reden, und zu schreiben. Ljubljana. Pohlin, Marko, 2003: Kraynska Grammatika; Bibliotheca Carnioliae. Znanstvenokriticna 
izdaja. Ljubljana: Fundacija dr. Bruno Breschi, ZRC SAZU. Potocnik, Blaž, 11849: Grammatik der slowenischen Sprache. Ljubljana: Blaznik. Praprotnik, Andrej, 31873: Slovenska slovnica za pervence. Ljubljana: Milic. Sket, Jakob, 101911: A. Janežiceva Slovenska slovnica. Za srednje šole. 10. izdaja. Celovec: 
Družba sv. Mohorja. 
Sket, Jakob, 61889: A. Janežiceva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket. 6. izdaja. Celovec: Družba sv. Mohorja. Sket, Jakob, 71894: A. Janežiceva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal 
dr. Jakob Sket. 7. izdaja. Celovec: Družba sv. Mohorja. 
Sket, Jakob, 81900: A. Janežiceva Slovenska slovnica. Za srednje šole priredil in predelal dr. Jakob Sket. 8., predelana izdaja. Celovec: Družba sv. Mohorja. Sket, Jakob, 91906: A. Janežiceva Slovenska slovnica. Za srednje šole. 9., predelana izdaja. 
Celovec: Družba sv. Mohorja. SP 2001 = Slovenski pravopis, 2001. Toporišic, Jože (ur.). Ljubljana: ZRC SAZU. SSKJ2 = Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena 
izdaja: www.fran.si. (Dostop: 31. mar. 2021.) 
Stržinar, Ahacij, 1729: Catholish kershanskiga vuka peissme. Gradec: per Widmanstadianskih Erbizhah. Svetokriški, Janez, 1691: Sacrum promptuarium singulis per totum annum dominicis, et festis 
solemnioribus Christi Domini, et B. V. Mariae, praedicabile. Benetke. 
Škrabec JD1 = Škrabec, Stanislav, 1994: Jezikoslovna dela 1. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. Škrabec JD2 = Škrabec, Stanislav, 1994: Jezikoslovna dela 2. Nova Gorica: Franciškanski 
samostan Kostanjevica. 
Škrabec JD3 = Škrabec, Stanislav, 1995: Jezikoslovna dela 3. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 
Škrabec JD4 = Škrabec, Stanislav, 1998: Jezikoslovna dela 4. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 
Šmigoc, Janez Krstnik Leopold, 1812: Theoretisch-praktische Windische Sprachlehre: durch viele Uebungsstke zum Uebersetzen erläutert, mit einer auserlesenen Sammlung von Gesprächen, und einem Radical-Wterbuche versehen. Gradec: Aloys Tusch. 
Šuman, Josip, 1881: Slovenska slovnica po Miklošicevi primerjalni. Ljubljana: Matica slovenska. 
Trubar, Primož, [1550]: Abecedarium vnd der klein Catechismus in der Windischen Sprach /…/. [Tübingen]. 
Trubar, Primož, [1555]: Abecedarium: Ene buquice, is katerih se ti mladi inu preprosti Slouenci, mogo lahku tar hitru brati inu pissati nauuzhiti. [Tübingen]. 
Vodnik, Valentin, 1811: Pismenost ali gramatika sa perve shole. Ljubljana: Leopold Eger. 
Zagajšek, Mihael, 1791: Slovennska grammatika oder Georg Sellenko‘s Wendische Sprachlehre. Celje. 

Literatura 
Ahacic, Kozma, 2007: Zgodovina misli o jeziku in književnosti na Slovenskem: Protestantizem. Ljubljana: ZRC SAZU. 
Ahacic, Kozma, 2012: Zgodovina misli o jeziku na Slovenskem: Katoliška doba. Ljubljana: ZRC SAZU. 
Ahacic, Kozma, 2015: Anonimni (Peter Koncnik?). Slovenska slovnica z naukom, kako se pišejo pisma in opravilni sestavki. Ahacic, Kozma (ur.): Slovenske slovnice in pravopisi: Spletišce slovenskih slovnic in pravopisov od 1584 do danes: fran.si/slovnice-in-pravopisi/30/18741870­anonimni. (31. jul. 2019.) 
Dobrovoljc, Helena, 2010:Hribarjevijezikovninazoriin njegovarazpravao elkanju. Grdina, Igor (ur.): Hribarjev zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU. 135–144. 
Dobrovoljc, Helena, 2018: O rafinirani izreki kot sredstvu družbenega razslojevanja v Bleiweisovih Novicah in Slovenskem narodu. Teorija in praksa 55/4. 906–927. 
Elmentaler, Michael, 2018: Historische Graphematik des Deutschen. Eine Einfrung. Tübingen: Narr. 
Kenda-Jež, Karmen, 2016: Foneticna transkripcija. Škofic, Jožica idr. (ur): Slovenski lingvisticni atlas 2. Ljubljana: ZRC SAZU. 
Kolaric, Rudolf, 1971: Die Sprache in Adam Bohorics Arcticae horulae. Bohoric, Adam: Arcticae horulae: Die erste Grammatik der slowenischen Sprache. München: R. Trofenik. 29–82. 
Moder, Janko, 1999: Imensko in stvarno kazalo k Jezikoslovnim delom patra Stanislava Škrabca. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 
Orožen, Martina, 1971: Zacetki slovenske jezikoslovne misli. Jezik in slovstvo 26/7. 193–200. 
Rupel, Mirko, 1946: Slovensko pravorecje. Ljubljana: DZS. 
Snoj, Jerica, 1997: Škrabcevo zapisovanje glasovja v jezikoslovju. Toporišic, Jože (ur.):Škrabceva misel II: Zbornik s simpozija ‘96. Nova Gorica: Franciškanski samostan Kostanjevica. 43–51. 
Tivadar, Hotimir, 2003:Govorjena podoba slovenskega knjižnega jezika –pravorecni vidik. Magistrsko delo. Ljubljana, Praga: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. 
Tivadar, Hotimir, 2010: Slovenski jezik med knjigo in Ljubljano. Novak Popov, Irena (ur.): Vloge središca: Konvergenca regij in kultur. Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije. 35–44. 
Tivadar, Hotimir, 2019:Protestantskaknjižnatradicijain normiranjeslovenskega(govorjenega) jezika. Slavia Centralis 1/12. 299–311. 
Toporišic, Jože, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. 
Unuk, Drago, 2009: Pravopisna nacela v slovenskem pravopisu. Revija za elementarno izobraževanje 2/4. 27–36. 
Andreja Dvornik 
Pedagoška fakulteta 
Univerza v Mariboru 



ANALIZA SLOVENSKIH IZDAJ SLIKANIC SVINJSKI PASTIR HANSA CHRISTIANAANDERSENA Z RAZLICNIMI ILUSTRATORJI 
Prispevek prinaša analizo izdaj slikanic pravljice Hansa Christiana Andersena Svinjski pastir v slovenskem jeziku. Ugotoviti želimo povezavo sporocanjskih kodov in spremembe, ki so opazne v izdajah. Slikanica je izšla v enajstih izdajah. Ilustracije Marije Lucije Stupice so slovenskemu bralcu najbližje, saj lažje prepozna avtohtone rastline in predmete iz slovenskega okolja (npr. raglja). Analizirali smo snov, temo, motive, književni cas in prostor, literarne like, kakor jih prinašata besedilo prevodov in analiza ilustracij. Clanek predstavlja multimodalnost na izbranem primeru oz. v kolikšni meri se v obeh sporocanjskih kodih njuna vsebina prekriva in dopolnjuje. Interakcija med besedilom in ilustracijami kaže, da slednje najveckrat le osvetlijo pomen besedila, dopolnijo ga pri prikazu custev literarnih likov, književnega casa in prostora dogajanja. 
Kljucne besede: slikanica, prevod, Hans Christian Andersen, Svinjski pastir, kodi sporocanja 
1 Uvod 
V slovenskem jeziku je izšlo enajst izdaj slikanice s pravljico Hansa Christiana AndersenaSvinjski pastir. Upoštevalismo znacilnostislikanice, kakor jih utemeljujeta Dragica Haramija in Janja Batic v Poetiki slikanice (2013), in sicer smo analizirali književniprostor ter cas, literarnelike, parabesedilo (platnic, spojnihlistov, naslovnic) in ujemanje zgodbe iz prevodnega besedila z ilustracijami v posamezni izdaji. V analizi smo upoštevali njuno predlogo iz predavanj Multimodalna pismenost: Analiza slikanice (2019). Metoda sinteze je uporabljena za povezovanje celotne vsebine slikanic (besedila in ilustracij) ter raziskovanje o njih. Z zgodovinsko metodo raziskovanja smo oblikovali podatke o avtorjih (pisatelju, prevajalcih in ilustratorjih) ter založbah. Odgovoriti želimo na naslednja raziskovalna vprašanja: kako sovbesediluinilustracijahpredstavljeniknjiževnicas,prostor ter literarniliki in kakšno je ujemanje med besedilom prevoda ter vsebino ilustracij v posamezni izdaji. Za osnovno besedilo analize pravljice Svinjski pastir smo upoštevali prevod iz danšcine Silvane Orel Kos, ki je objavljen v knjigi Andersenove pravljice (2010), s tem prevodom smo primerjali vse druge prevode. Na podlagi analize literarnih in likovnih elementov lahko dolocimo tudi kakovost posamezne slikanice. 

2 Prevajanje Andersenove pravljice Svinjski pastir v slovenšcino 
Prva izmed Andersenovih pravljic v slovenskem jeziku so bila leta 1850 v Vedežu objavljena Nova oblacila (tj. Cesarjeva nova oblacila) (Blažic 2014: 321). Pravljico Svinjski pastir je leta 1923 prva prevedla Ljudmila Prunk – Utva (Andersen 1923; prim. Karlin 1924: 188). Prva dva odstavka te pravljice je že leta 1859 prevedel, priredil in za kritiko Koseskega uporabil Fran Levstik (1859: 109–113; prim. Slodnjak 1954: 552). »Prve prevode neposredno iz danskega izvirnika je opravil Franc Burgar« (Blažic 2014: 321), najvec neposrednih prevodov iz izvirnih danskih izdajpaSilvanaOrelKos (2005:102). VzbirkiAndersenovihpravljicjevOpombah navedena tudi opomba prevajalke, kjer navaja: 
/z/a Andersenov pripovedni stil so znacilne dolge povedi, sestavljene iz niza prirednih stavkov. Priredja locujejo vejice, podpicja in veznik in. Vslovenskem prevodu smo se odlocili za delitev Andersenovih povedi na dve ali vec krajših, da bi mladim bralcem olajšali branje. Ohranili smo Andersenovo rabo pomišljaja namesto treh pik. (Orel Kos in Ilc 2009: 309.) 
Zupoštevanjemtegasmo primerjalibesedilavseh slikanics prevodomS. OrelKos, opazilismo, da so v ostalih prevodih povediše krajše. Prevod založbeMihelacrabe pomišljaja edini ne ohrani. 
Tabela 1: prikaže vseh enajst izdaj slikanice v slovenskem jeziku, združili smo jih v sklope z enakimi ilustracijami in identicnimi prevodi. Navedene so naslovnice s pripadajocimi podatki iz knjig o prevajalcih in ilustratorjih. 

1 Rojen je bil 22. 2. 1901 v Odderju na Danskem, umrl je 23. 1. 1977 v Korupu pri Odenseju. Znan je po risarski umetnosti, objavljal je v casopisih, ilustriral Andersenova dela (Seisbřll 1994) po pred­metih in oblacilih v Andersenovem muzeju (Andersen 1966). 
2 Rojen je bil 26. 3. 1905 v Ljubljani, umrl je 23. 10. 1975 v Novem mestu. Deloval je kot novinar med izseljenci v Vestfaliji, napisal je romana Študent Štefan in Nikodemova žena ter novelo Vejica španskega bezga; prevedel je vec del iz nemšcine in nordijske književnosti. Vletih 1950–1953 je iz nemšcine poslovenil 80 Andersenovih pravljic (Orel Kos 2001: 269). 
3 Rojena je bila kot Irene Mabel N. Cloke 8. 10. 1904 v Plymouthu v Devonu, umrla je 1. 10. 1995 v Združenem kraljestvu. Ilustrirala je dela bratov Grimm, Andersena in E. Blytona (Rene Cloke 2007). 
4 Rojen je bil 1. 3. 1894 v Zavrtacah pri Višnji Gori, umrl je 29. 7. 1969 na Malem Lošinju. Prevajal je iz srbohrvašcine, rušcine, cešcine in nemšcine tako publicisticna kot tudi leposlovna besedila. V knjižni izdaji je izšlo 32 njegovih prevodov Andersenovih del (Munda 2013). 

Andersen, Hans Christian, 1988: Svinjski pastir.Ilustrirala: Marija Lucija Stupica.5 Prevedel (iz danšcine): Franc Burgar.6 Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Andersen, Hans Christian, 2002: Svinjski pastir.Ilustrirala: Marija Lucija Stupica. Prevedel (iz danšcine): Franc Burgar. Ljubljana: Prešernova družba. 
Jezik posrednega prevoda je naveden le v izdajah iz let 1963 in 1966 – tj. prevod iz nemšcine. Prevod Jožeta Zupancica v izdajah iz let 1987 in 1990 je popolnoma enak prevodu Rudolfa Kresala v izdajah iz let 1974 in 1979; vse omenjene izdaje so izšle pri založbi Jugoreklam, zato sklepamo, da so prevod napacno pripisali Zupancicu, ceprav so uporabili Kresalov prevod. Marijana Kobe opozori, da je problematicno, cezaložbaizdajaponatiseistih knjig, kiso »priotroškemobcinstvu že ‚‘preizkušena‘‘ besedila« (Kobe 1987: 72), kar velja za izbrano slikanico, saj je pri isti založbi izšla šestkrat, pred tem je izšla v letih 1963 in 1966 drugje. Izdaja s prevodom Špele Mihelac vsebuje podatke o avtorskih pravicah (»copyrights«) nemške založbe, iz cesar sklepamo, da gre za ponatis nemške slikanice (Andersen 1996) iz leta1982, kijebilaistega leta prevedenatudi v anglešcino (Zwerger 1993).O prevajalki Š. Mihelac vemo, da je prevajala iz anglešcine, zato sklepamo, da gre za posreden prevod iz angleške izdaje. 
5 Rojena je bila 13. 10. 1950, umrla je 27. 5. 2002 v Ljubljani. Leta 1976 je diplomirala na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani. Delovalaje kot knjižna ilustratorka in slikarka. Poleg Andersenovih del je ilustrirala še dela Svetlane Makarovic, Nika Grafenauerja idr. Prejela je številne nagrade, za slikanico Svinjski pastir leta 1988 prvo nagrado na mednarodnem knjižnem sejmu v Beogradu (Avguštin in Johnson Debeljak 1997: 151). 
6 Rojen je bil 25. 11. 1952 v Ljubljani. Deloval je kot publicist in prevajalec iz danšcine ter anglešcine. Prvi je prevajal Andersenova dela iz danšcine (Blažic 2005: 236), iz cesar sklepamo, da je analizira-no pravljico Svinjski pastir prevedel iz danšcine. 
7 Rojena je bila 26. 5. 1954 na Dunaju, kjer je od 1971 do 1974 študirala na Akademiji za likov-no umetnost. Za svoje ilustracije je prejela številne nagrade, med drugim leta 1990 Andersenovo priznanje. Ilustratorka v svojih delih ne le ilustrira, ampak interpretira besedilo (Koppe 1993). Ilus­tracije za pravljico Svinjski pastir so nastale v letih 1975 in 1981 (Zwerger 1993: 9, 48). 
8 Po poroki dodan priimek De Magana. Prevajala je iz španšcine, francošcine in anglešcine, delovala je kot prevajalka, urednica ter avtorica spremnih besed (Štrumbelj 2011). Prevedla le to Ander­senovo delo. 

3 Analiza literarnega dela Svinjski pastir 
Svinjski pastir je nastal leta 1841 in je delo svetovno znanega pravljicarja Hansa Christiana Andersena,9ki ga uvršcamo med klasicne avtorske pravljice.10Marjana Kobe je v razpravi Sodobna pravljica zapisala: 
/p/ri H. Ch. Andersenu razbiramo vsaj tri razlicice vzorca klasicna umetna pravljica: v prvi se avtor še naslanja na ljudsko pravljico (npr. Divji labodi), v drugi razlicici je že opazen mocan avtorski odmik od vzorca ljudska pravljica (npr. Slavec), v tretji razlicici gre za popoln odmik od ljudske pravljice (npr. Cvetlice male Ide, Stanovitni kositrni vojak, Zarocenca). (Kobe 1999: 11.) 
Dragica Haramija je o pravljicah zapisala, da: 
sodijo med kratka prozna besedila z ustaljeno strukturo (z uvodom, ki nakazuje problem; zapletom in vrhom: junakov odhod od doma, rešitvijo problema; v sklepu pravljice je opravljena naloga in srecen konec za junaka ter pravicna kazen za negativni literarni lik) in nekaterimi znacilnostmi (motivno-tematski elementi, pravljicni liki in njihova vloga, cudeži, neopredeljena prostor in cas, enodimenzionalnost). (Haramija 2019: 19.) 
Zelorazširjenpravljicnimotivjepreoblacenjezaradipreizkušnje,kiganajdemotudi v Svinjskem pastirju. Vpreizkušnji pride dobrota v ospredje, slabo je kaznovano, saj princesa, ki daril princa ne ceni, ostane pred zapahnjenimi vrati (Andersen 2010: 66). »Dogajalni cas v pravljicah izvemo vecinoma iz opisov letnih casov. /…/ Mestoma je treba upoštevativec dejstev in jih sestaviti« (Haramija 2019: 25). Pripovedovalec v pravljici je vecinoma tretjeosebni. Pogosto srecamo cudežna sredstva in cudeže, ki jih lahko pridobi le tisti, ki je dober in pomaga (Haramija 2019: 20, 26). Andersen je zacetnik avtorske pravljice, mestoma pa so njegovi liki prevzeti iz ljudskega slovstva, pri cemer Marjana Kobe (2000) navaja tudi pravljico Svinjski pastir: 
/ž/e pri Andersenu so liki, ki jih sicer poznamo iz ljudskega pravljicnega izrocila, avtorsko preustvarjeni: lik carovnice npr. izgubi vsakršno sposobnost caranja in je samo še nebogljena stara ženicka, ki nikogar vec ne ustrahuje (Vžigalnik); avtorsko preustvarjen je npr. lik pozitivnega tretjega brata – zmagovalca iz modela ljudske pravljice (Bedak Jurcek); karikirani in ironizirani so liki kralja, kraljice, kraljicne, kraljevica: v modelu ljudske pravljice imajo ti liki povsem drugacen status in tudi drugace delujejo (Svinjski pastir, Vžigalnik, Kraljicna na zrnu graha, Cesarjeva nova oblacila idr.). (Kobe 2000: 13.) 
Glavna lika v Svinjskem pastirju sta princ in princesa, stranski liki so cesar, dvorjanke in prva komornica (Andersen 2010). Pripovedovalec je tretjeosebni, snov je vzeta iz realnega življenja, dogajanje je enodimenzionalno, saj se fantasticne in realisticne prvine združijo v celoto, vdora fantastike v svoj svet se literarni lik ne zaveda 
Andersen se je rodil 2. 4. 1805 v kraju Odense na Danskem, umrl je 4. 8. 1875 v Křbenhavnu. Nje­gova zbirka pravljic šteje 212 besedil (Blažic 2005: 231–232). 10 Neil Philip navaja, da je pravljica Svinjski pastir predelana danska ljudska pravljica (2013: 11). 
(Haramija in Batic 2013: 46–47) (npr. »ce si podržal prst v pari, ki je prihajala iz njega, si takoj zavohal, kaj kuhajo na ognjišcih po mestu« (Andersen 2010: 58)). Po snovno-motivnih prvinah ni tipicna Andersenova pravljica. Vnjej gre za smešenje višjega sloja in žensk11 ter zaverovanosti v samega sebe (npr. kraljicna), kar lahko opazimo tudiv nekaterihdrugih njegovihpravljicah (npr. Cesarjeva nova oblacila, Kraljicna na zrnu graha, Bedak Jurcek). 

4 Slikanica 
Pomembnesestavineslikanice–multimodalneknjige12 –so»besedilo,ilustracijein vsebinsko-oblikovni odnos med besedilom in ilustracijo« (Haramija in Batic 2013: 23). Slike opisujejo in predstavljajo, besede predvsem pripovedujejo, razmerje med vizualnim in verbalnim delom omogoca komunikacijo (Nikolajeva 2003: 6). Odnos med njima imenujemo interakcija, saj vplivata na pomen drug drugega (Haramija in Batic 2013: 23). Nikolajeva navede vrste komunikacij med bralci in slikanico: simetricna, komplementarna ter stopnjevana interakcija (2003: 8). Slednje sta Haramija in Batic nadgradili in slikanice glede na interakcijo umestili v: 
– 
klasicne slikanice, kjer ilustracije »osvetlijo posamezne dele besedila« in »se informacija podvoji« (Haramija in Batic 2014: 6); 

– 
postmodernisticne slikanice, kjer ena ilustracija vsebuje vec prizorov in ne podvaja informacij, »združuje vec casovno locenih dogodkov in dodaja pripovedneelemente, kijih besedilo neomenja« (Haramijain Batic2014:6). 


Verbalno pripoved ilustrira ena ali vec slik in tako postane ilustrirana zgodba, kjer so slike podrejene besedam. Ista zgodba lahko izide z ilustracijami razlicnih ilustratorjev, ki zgodbo razlicno interpretirajo, vendar bo ta v osnovi ostala enaka in jo je še vedno mogoce brati brez gledanja slik (Nikolajeva in Scott 2006: 8). Ko beremomultimodalno besedilo,vsebinanivecenakazapisanizgodbi, sajilustracije doprinesejo lasten del.Besedilo navadno ne pojasnjuje obcutja junakov, bolje ga izražajo ilustracije. Slednje oživijo pomen besed, katerih ucinek je povezan še z njihovo umestitvijo na stran v slikanici, saj se pripovedna napetost ustvarja tudi z obracanjem strani. Po prebranih besedah bralec hiti z obracanjem naprej, ilustracije pa upocasnijo branje, saj bralec išce podrobnosti (Wyile 2006: 177). Ob stiku s kakovostno slikanico lahko socasno opazujemo in poslušamo – tj. multimodalno branje. Šele skupen pomen obeh kodov omogoca razumevanje vsebine (Sipe 2012: 5). Vanalizi izbranih slikanic opazimo, da sta kakovostnejši deli z ilustracijami M. 
L. Stupice in L. Zweiger. Napoved vsebine se nahaja že na veznih listih slikanice. Bralec v odprti slikanici najprej opazi vsebino prvega veznega lista in ob koncu branja, preden knjigo zapre, zadnji vezni list. Vezni listi so lahko ilustrirani ali ne ilustrirani, sprednji in zadnji sta lahko enaka ali razlicna. Vse naštete možnosti vplivajo na pomen vsebine slikanice (Sipe in McGuire 2006: 4, 5). Na veznih listih 
11 Kot osrednji ženski lik »so zasmehovane (Kraljicna na zrnu graha, Svinjski pastir)« (Blažic 2020: 98). 12 O multimodalnih besedilih piše Batic (2016). 
je lahko vsebina zgodbe ali komercialno sporocilo, kjer založba bralce nagovarja k nakupu ali/in branju drugih knjig, izdanih pri isti založbi (slednje vsebujeta izdaji Mladinske knjige iz leta 1996 in Jugoreklama iz leta 1990). 

5 Analiza slikanic Svinjski pastir 
Andersen je kot klasicen avtor znan po odlicnih pravljicah, postal je »nekronani kralj pravljic« (Blažic 2014: 321), zato na kakovost slikanic mocno vplivajo ilustratorji, ilustracije torej dolocajo njihovo kakovost. V izdajah iz let 1963 in 1966 je navedeno, da sta natisnjeni po danski izdaji, v izdaji založbe Mihelac so navedene avtorske pravice založbe Michael Neugebauer Verlag iz leta 1990, slovenska ilustratorka M. L. Stupica je sodelovala pri izdaji s prevodom Burgarja (1988, 2002), izdaje založbe Jugoreklam vsebujejo ilustracije angleške ilustratorke. Vse analizirane slikanice se lahko po znacilnostih, ki jih navajata avtorici Haramija in Batic (2013: 28), uvršca med klasicne slikanice. Koda sporocanja sta vecinoma v simetricni interakciji, vsebina besedila se ponovi v ilustraciji, le v posameznih delih slikanic je komplementarna, slike in besedilo se dopolnjujejo (npr. prikaz custev). Predstavljamo oba koda slikanice in vsebino, ki jo bralec odkriva ob branju multimodalnega besedila. 
5.1 Analiza sporocanjskih kodov 
Ob celostnem pregledu slikanic opazimo, da je bila pravljica petkrat prevedena in je izšla z ilustracijami štirih ilustratorjev. Haramija in Batic (2013: 42) navajata, da dobra slikanica »ne pove vsega skozi besedilo, saj potem ne bi potrebovala ilustracij«. Vvseh pregledanih izdajah njuna trditev drži, hkrati pa opozarjamo na trditev M. Nikolajeve in C. Scott (2006), da lahko bralec osnovno vsebino pravljice spozna ob branju besedila, a mu ilustracije podajo drugo, razširjeno in bogatejšo vsebino, ki jo odkrije ob multimodalnem branju, kar velja izkljucno za klasicne slikanice. 
Prvistiks knjigo jenavadnoprek naslovnice,sajta»prvapove, kajlahkopricakujemo v zgodbi« (Haramijain Batic2013:31). Zupancic(1967, 1973) jeedinidelo naslovil Princ – svinjski pastir, naslovna ilustracija se pri Stupici in R. Cloke pozneje v slikanici ne ponovi. Notranja naslovnica je ilustrirana – pri Stupici najdemo navpicne temne in svetle crte, pri ostalih posebno ilustracijo, ki se pozneje ne ponovi, a jo lahko bralec umesti v vsebino pravljice. 
Literarni liki »so tipizirani kot pri modelu ljudske pravljice« (Blažic 2014: 319). Osrednji pravljicni junak je reven princ, v ostalih prevodih je: siromašen princ (Kresal, Zupancic), ubogi kraljevic (Mihelac) ali siromašen kraljevic (Burgar). Vvseh prevodih »bi se prav rad porocil« (Andersen 2010: 52), izbral si je cesarjevo hciin jiposlaldarili(slavcain vrtnico). Slavecsimbolizirapomlad, nocin žalovanje; vrtnica (na ilustraciji rdeca) z dišecim, v literaturi navadno rdecim, cvetom in trni na steblu simbolizira ljubezen (Ferber 2008: 138, 173). Reven princ je imel nadvse majhno kraljestvo, kar le Kresal in Zupancic (1987, 1990) prevedeta kot dežela. Vvseh prevodih je cesar. S. Orel Kos in Burgar prevedeta princesa in njeno spremstvo dvorjanke, ostali kraljicna in dvorne dame ali damice.13 Poimenovanja literarnih likov odražajo položaj v družbi in starost, kar je razvidno tudi v ilustracijah, z uporabo ekspresivnih izrazov je v prevodu zaznati ironijo in smešenje likov. Samo v ilustracijah Hjortlunda princ prinaša darila v spremstvu vitezov, kar postavi dogajanjev srednjivek. L. Zwerger pokažeprincamed preoblacenjem, priostalih je v preobleki pred cesarjevimi vrati in prosi za delo. Dobi službo cesarskega svinjskega pastirja (Orel Kos, Burgar), svinjskega pastirja (Kresal, Zupancic – 1987, 1990), postane pastir cesarjevih prašicev (Zupancic – 1967, 1973) ali dvorni svinjski pastir(Š. Mihelac). Poimenovanje službe se nanaša na vrsto živali, mesto delovanja in na osebo, ki ga zaposli. Stupica in Hjortlund naslikata svinjskega pastirja revnega, pri R. Cloke in L. Zwerger ima manj obrabljena oblacila. Vbesedilu izvemo, da so mu dali »borno sobico ob svinjaku« (Andersen 2010: 56), slabe bivalne razmere prikažejo tudi ilustracije. 
Vprevodu S. Orel Kos princ izdela »ceden kotlicek, ob robu opasan s kraguljcki, in brž ko je v njem zavrelo, so ti precudovito zacingljali in zaigrali staro pesmico: ‘’Oh, ti ljubi Avguštin, Avguštin, Avguštin!’’ /…/ /C/e si podržal prst v pari /…/ si takoj zavohal, kaj kuhajo na ognjišcih v mestu« (Andersen 2010: 56–58).14 Ostali prevajalci so besedilo priredili in predmet poimenujejo: loncek s kraguljcki (Kresal in Zupancic 1987, 1990), kotlicek s kraguljcki (Burgar). Vteh prevodih je besedilo pesmi: »Oj, ti ljubi Avguštin, Avguštin, Avguštin!« (Kresal in Zupancic 1987, 1990). Zupancic (1967, 1973) besedilo priredi: »majhen lonec z veselimi kraguljcki«, ki so »zvonckljali in igrali pesmico: ‘’Milostno nebo mi bodi, sladki up je šel po vodi’’«. Tudi prevod Š. Mihelac je priredba, kjer je loncek z zvoncki, ki so »zelo ljubko zazvonckljali staro pesmico: ‘’Kje so tiste stezice, k› so vcasih bile’’«. Prevod vsebuje del slovenske ljudske pesmi.15 Hjortlund edini ilustrira kotlicek, iz katerega se dviguje del notnega crtovja, kar ponazarja glasbo, in ob koncu slikanice se kotlicek ponovi, le da z mimiko izraža žalost ter iz njega izhaja oblak, v katerem je celotno besedilo pesmi in notni zapis. 
V prevodu S. Orel Kos je pastir naslednji dan izdelal »ragljo« (Andersen 2010: 62), Zupancic prevede »glasbilo s kraguljcki« (Andersen 1967, 1973), kar se ujema zilustracijamiR. Cloke. Raglja jepo SSKJ-ju (2014b:363), »lesenapriprava 
13 SSKJrazlaga nazive: princ – clan vladarske družine, ki vlada; princesa – v nekaterih deželah clanica 
vladarske družine, ki ne vlada (2014b: 299, 300); kraljevic – kraljev sin; kraljicna – kraljeva hci; 
damica – mlada dama (2014a: 659, 220). 14 Andersen naj bi uporabil del pesmi o Markusu (Marx) Augustinu, rojenem 1643 in umrlem 1685 na 
Dunaju. O njem je nastala ljudska pesem O du lieber Augustin, ki opisuje težke case kuge in kako 
vse pride in propade. Prvic je bila dokumentirana na Dunaju okoli leta 1800, Andersen jo je omenil 
v svoji pravljici leta 1841 (Marx Augustin: 2019). 15 Vbazi avtorjev in del na spletni strani združenja SAZAS je ob pesmi Kje so tiste stezice navedeno, 
da je ljudska. https://www.sazas.org/Glasba/Baza-avtorjev-in-del/Baza-Zdru%C5%BEenja-SA­
ZAS. (Dostop 22. 9. 2020.) 
za proizvajanje enakomerno se ponavljajocih rezkih glasov« in ne ustreza vsebini besedila, ki pravi: »ko si jo vrtel, je igrala vse valcke, poskocnice in polke, kar jih pozna svet« (Andersen 2010: 62). Stupica je ragljo ilustrirala, kot je poznana v Sloveniji,16 drugacna je pri Hjortlundu. 
Vreme je omenjeno le ob koncu pravljice, »dež pa je lil kot iz škafa« (Andersen 2010: 64), kar v ilustracijo vkljucita Hjortlund in R. Cloke. Zadnja platnica je ilustrirana le pri R. Cloke, kjer tvori celoto z naslovnico, in L. Zwerger, kjer se ponovi crno-bela ilustracija s pastirjem, ki sedi ob prašicu. 
Vsebina besedila in ilustracij se vecinoma ujema, razen v izdajah založbe Jugoreklam, kjer gre za nekakovostne slikanice in ilustracija npr. prikazuje vsebino, o kateri smo brali na prejšnji strani. »Vnaši kulturi se dogajanje po navadi odvija od leve proti desni, tako kot beremo besedilo« (Nikolajeva 2003: 16). V ilustracijah je to pravilo upoštevano, najbolj se opazi pri M. L. Stupici, ki tudi v zadnji ilustraciji princa usmeri v levo – domov v njegovo kraljestvo, princesa pa gleda proti bralcu in ni usmerjena na nobeno pot. 

5.2 Književni prostor in cas 
Prizorišce je podano z besedami, ilustracijami ali z obojim in daje »dogajanju nek casovni in krajevni okvir« (Nikolajeva 2003: 11, 9). V pravljici je prizorišce omenjeno, a brez podrobnih opisov, npr. velika sobana, grad, borna sobica ob svinjaku (Andersen 2010: 52, 56), ilustracije pokažejo jasnejšo podobo prizorišca. 
Hjortlund edini na zacetek slikanice v panoramskem pogledu (Nikolajeva 2003: 11) postavi manjše mesto ob vodi s pisanimi zgradbami in pokoncnimi strehami. Ta ilustracija spominja na Odense, kakor je veduto mesta v casu nastanka danske izdaje slikanice (okoli leta 1950)17 naslikal ilustrator Hjortzberg tudi za plakat (1950). Razberemo lahko družbeni položaj literarnih likov. Zgradbe bogatejših so pokrite z opeko, revnejših s slamo, takšno je tudi bivališce, namenjeno svinjskemu pastirju – majhna hiša, od notranjosti vidimo le prostor sposteljo, polnjeno sslamo. 
Ilustratorka R. Cloke na zacetek pravljice postavi princa pri grobu s cvetoco vrtnico in slavcem. Sledi grad cesarja, kraljicna odpre darili v prostoru iz marmorja. Ostalo dogajanje je zunaj pri ogradi za prašice ali v njej, le cesar je enkrat na balkonu. Vvseh prizorih so v ospredju liki in njihovo delovanje, enako pri L. Zwerger, kjer je okolica le v sivo-rjavih odtenkih. Slednja loci dogajanje zunaj (npr. pastir med prašici, sedeca kraljicna pod drevesom) in znotraj (cesar na balkonu). 
16 Ragljav Slovenskem etnografskem muzeju: https://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/ljudska-
-glasbila/630lju0021829. (Dostop 21. sept. 2020.) 17 VWordCatu je navedeno pri knjigi Svindregen založbe Flensteds negotovo leto izida 195-: https:// 
www.worldcat.org/search?q=svinedrengen+flensteds&qt=results_page. (Dostop 28. nov. 2020.) 
M.L.Stupicavvelikisobani,kjersprejmejoprincevadarila,postavikipAndersena (Avguštin in Johnson Debeljak 1997: 144) in okno s panoramskim pogledom na pokrajino, na tleh ležijo kruh, posoda in macek. Po Nikolajevi so sobe »odraz njihovih osebnih znacilnosti« (2003: 10), razmetan prostor nakaže neurejeno življenje na gradu. Osrednje dogajanje je postavljeno k prašicem, kjer je pastirjevo bivališce – višjastavba izkamnain lesazbalkonom, pod katerimso prašici. Prostor jeograjen s plotom in obzidjem, ob katerem raste hrast, ki simbolizira moc in trdnost (Ferber 2008: 143). Vzadnji ilustraciji sta princ in princesa na robu gozda, ta simbolizira strah in nevarnost (Ferber 2008: 79), kar bi lahko ponazarjalo pocutje princese, ki je ostala sama v tujem kraju. Princ pa gre nazaj proti domu, ki je v panoramskem posnetku viden v daljavi. 
Književni cas v besedilu ni neposredno naveden. Posredno ga lahko razberemo iz dogajanja (npr. pozdrav »Dober dan, cesar! /…/ ves dan je delal in na vecer« (Andersen 2010: 56)), kar nakazuje, da se zgodba dogaja vec dni. Iz ilustracij Hjortlundarazberemocas srednjegaveka,slednjienakokotR.Clokevkljucicvetje, travo v zelenih odtenkih. L. Zwerger v ilustracije ne vkljuci elementov, povezanih z letnim casom ali deli dneva. Ilustracije M. L. Stupice nakazujejo letne case, npr. princ – svinjski pastir prosi za službo in ob vhodu cveti glicinija, nakazuje na april ali maj (Likar 2012), ob bivališcu svinjskega pastirja se ponovi grm s plodovi, ob plotu rastejo koprive. Ilustracije princese in dvorjank ob kotlickukažejo na jesen, saj so na prostoru za prašice koruzni stroki, sledi ilustracija prašicev med bucami in pastirja pod hrastom, ki mu odpada listje. Ob branju ilustracijse zgodba pricne spomladi in konca v pozni jeseni. 

5.3 Pravljicni liki 
Zunanji videz in dejanja likov so v slikanici prikazani verbalno in/ali vizualno. »Središcni položaj poudarja junakovo osrednjo vlogo v zgodbi« (Nikolajeva 2003: 13). Vslikanici besedilo sporoca družben položaj likov, kar ilustracije potrdijo in dopolnijo (npr. oblacila ter krona), v vseh ilustracijah so pomembnejši liki (princesa, princ, cesar) postavljeni v ospredje, pred druge like, ali pa so na sredini, med njimi. Multimodalno branje omogoci opis likov v slikanici, saj so besedilo in ilustracije komplementarni. 
Besedilo vsebuje nekaj podatkov o premoženju princa, o njegovem videzu govorijo ilustracije. Ilustratorji so spremembo princa iz besedila upoštevalirazlicno. »Obraz si je premazal z rjavo in crno barvo, si potisnil cepico na oci in potrkal« (Andersen 2010: 56). Pri vseh je najprej predstavljen v sijaju in potem v revnejši opravi (oblacila so v temnejših tonih in pokrpana, vsi, razen M. L. Stupice, mu dodajo klobuk). 
M. L. Stupica je naslikala lik princa, kot da prihaja iz casa Andersena,18lik svinjskega 
18 Gre zasliko Andersena v zbirki Pravljice (Andersen 2009: 11). Pisatelj je na slikah podobno oblecen 
v temen suknjic, srajco in z za vratom zavezanim trakom, kot je na ilustraciji M. L. Stupice princ 
(Andersen 2010: 53). 
pastirja ima temno ogrinjalo, s cimer postane za bralca skrivnosten (Andersen 2002: 7) in ga prepozna šele ob branju pravljice. 
Princesa je v besedilu predstavljena kot razvajena, ni omenjeno, da bi pocela kaj drugega, kot imela za družbo dvorjanke, se igrala obiske in hodila na sprehode. Od ostalih je zahtevala, da o njenih dejanjih molcijo, saj pravi: »Ampak glejte, da boste držale jezik za zobmi, zakaj jaz sem cesarjeva hci!« (Andersen 2010: 62). Komunikacija med dvorjankami in princeso izraža hierarhijo odnosov, kjer je jasno, da ima princesa glavno besedo in jo ostale ubogajo, kot da se je bojijo (npr. sprejmejo princesin predlog, da bodo poljubile svinjskega pastirja). Skupaj z dvorjankami je bila navdušena nad kotlickom, saj so lahko tako skrivoma izvedele, kaj se je kuhalo na ognjišcih. R. Cloke princeso ilustrira s krono, v razkošnih oblacilih in barvno usklajenih cevljih. Ob odpiranju daril je njen obraz resen, ob srecanju s pastirjem je nasmejana in prestrašena, ko jo med poljubljanjem zasaci oce. Najmanj razlik med princeso in dvorjankamijev ilustracijah L. Zwerger,kjer moramo zadolocitev, katera je princesa, upoštevati potek dogodkov, šele ilustracija, kjer cesar princeso izžene, pokaže, kako jo ilustracija prikazuje. 
Iz pravljice izvemo, da so ob princesi dvorjanke in prva komornica (Andersen 2010: 62), ceprav njihovo število ni navedeno, posredno izvemo, da imajo oblecena krila in obute cokle (»razprostrle krila«, »si je nataknila cokle« (Andersen 2010:60, 58)).Hjortlundjih predstaviv razlicnihbogatih oblacilihsvetlih barvin s pokrivali. Vilustracijah R. Cloke so njihova oblacila manj razkošna in temnejših odtenkov od princesine oprave, v ilustracijah se spreminjajo, enaka ostajajo pokrivala. Ilustracije z mimiko obraza, držo in gibi razkrivajo njihovo razpoloženje in custva. 
O cesarju iz besedila izvemo malo – jokal je, ko je slišal slavca in se spomnil žene. Ob prihodu nabalkon sijenataknilnaocnike. Zelo sejerazjezil, ko jeopazilpastirja med poljubljanjem s princeso, oba je nagnal iz cesarstva. Vsi ilustratorji ga prikažejo s krono (razlicne oblike), ki jo nosi na glavi, le pri M. L. Stupici ima pripeto na ovratnik plašca. Krona simbolizira »dostojanstvo, oblast, kraljestvo, dostop do višjega položaja in višjih sil« (Chevalier 1994: 287). Z izgonom lastne hcere od doma se kaže njegova odlocnost, da morajo vsi upoštevati pravila. V ilustracijah 
R. Cloke in L. Zwerger se njegov zunanji izgled v slikanici spreminja, pri ostalih je skozi celotno dogajanje oblecen in obut enako. Ko je cesar opazil poljubljanje, beremo v besedilu, »si je popravil opetnika copat, ki so bile pravzaprav pošvedrani cevlji« (Andersen 2010: 64). Hjortlund ga prikaže z veliko pipo. Mimika obraza v prvem delu slikanice izraža veselje, ko pa opazi hci med poljubljanjem, postane jezen in v lica temnordec. 
M. L. Stupica pravljicne like naslika v bogatih oblacilih, ženski liki in cesar imajo na oblacilih veliko cipk, vzorckov in bogate frizure. Kretnje rok in izrazi obrazov so zgovorni, »poudarjajo ritem likovnega in vsebinskega dogajanja« (Avguštin in JohnsonDebeljak1997:144).»Vsebarve,vkaterihtokratprevladujejoekscentricni vijolicni toni, se v koncnem prizoru izgubijo v sivkasti tonski podobi« (Krivec Dragan 2010: 123). O njenih likih Inhof zapiše: 
/z/animiva je tudi karakterizacija Stupicinih likov in njeno posredovanje stanja zavisti,sovraštva, skromnosti, ponosa ali vdanosti v usodo. /…/ Živali – prašici so predstavljeni duhovito. Veliko pozornost nameni kostumografiji in »taktilnemu« momentu ilustracije. Natancno namrec lahko prepoznamo, ce je naslikana stvar iz pliša, porcelana, lesa ali železa. (Inhof 2002: 99.) 
V ilustracije so vkljucene podrobnosti (npr. drobtine kruha, vzorcki na oblacilih, pri lesenem plotu in obzidju so vidne poškodbe), ob katerih se bralec ustavi in bogatijo pomen pravljice. 


6 Sklep 
Za slikaniške izdaje pravljice Svinjski pastir so besedilo v slovenski jezik prevedli Rudolf Kresal, Jože Zupancic, Franc Burgar in Špela Mihelac. Slikanice so izšle z ilustracijami treh tujih ilustratorjev: Gustava Hjortlunda, Rene Cloke, Lisbeth Zwerger in slovenske ilustratorke Marije Lucije Stupica. Primerjava s prevodom Silvane Orel Koskaže vecje odstopanje v poimenovanju oseb, cudežnih predmetov, v prevodu ali priredbi besedila pesmi, dolžini povedi in naslovu. Kresal in Zupancicsta prevajala iz nemšcine, Burgar najverjetneje iz danskega izvirnika in Š. Mihelac najverjetneje iz anglešcine. V izdajah iz let 1987 in 1990 so prevod v založbi Jugoreklam napacno pripisali Zupancicu, saj je popolnoma enak predhodnemu prevodu Kresala. 
Predstavljeni pravljicni elementi ustrezajo morfološkim znacilnostim pravljice, saj vkljucuje tipizirane literarne like brez osebnih imen (princ, princesa, cesar). Vslikanicah je komunikacija med besedilom in ilustracijami v vecini simetricna, komplementarna postane predvsem pri prikazu custev ter literarnega casa, ki ga 
R. Cloke in L. Zwerger nakažeta z rastlinami, Hjortlund pa ga umesti dogajanje v cas vitezov ter cas cvetenja rož. M. L. Stupica je naslikala rastline, ki rastejo v slovenskem okolju (hrast, buce idr.), s cimer je pravljico približala bralcu, ki lahko razbere cas dogajanja – od pomladi do jeseni. Cas v besedilu posredno dolocajo besede (npr. vecer, pozdravi), a ni natancno dolocen, prisotni so cudežni predmeti (npr. kotlicek, raglja). Književni prostor v ilustraciji služi za ozadje, v besedilu se pojavljata dom princa in cesarjev grad. Hjortlund v ilustracije vkljuci podobo skandinavskega mesta, pri M. L. Stupici, L. Zwerger in R. Cloke lahko razberemo zunanji in notranji prostor. Ilustracije nadgradijo predstavitev literarnih likov, saj je njihova bivališca (razen pri L. Zwerger) in oblacila kažejo na njihov družben položaj. Mimika literarnih likov v ilustracijah predstavlja custva in odzive na dogajanje (veselje, žalost, presenecenje, jeza). Ilustracije so pri M. L. Stupici in L. Zwerger polne podrobnosti, ki obogatijo pomen besedila in bralca vabijo k razmišljanju o vsebini slikanice. 
Slikanica je bila v slovenšcini izdana enajstkrat, po cemer sklepamo, da je bila pri bralcih dobro sprejeta. Pravljica je glede na besedilo odlicna,zato je pri slikaniških izdajah njena kakovost odvisna od ilustracij. Izdaje založbe Jugoreklam so med pregledanimi najmanj kakovostne, najboljše so izdaje z ilustracijami M. L. Stupice in 
L. Zweiger. Na vsebino analiziranih slikanic so bolj kot prevajalci vplivali ilustratorji. 
Viri 
Andersen, Hans Christian, 1963: Svinjski pastir. Ljubljana: Mladinska knjiga; Beograd: Savremena škola. Andersen, Hans Christian, 1967: Princ – svinjski pastir. Ljubljana: Jugoreklam. Andersen, Hans Christian, 1974: Svinjski pastir. Ljubljana: Jugoreklam. Andersen, Hans Christian, 1996: Svinjski pastir. Ljubljana: Mihelac. Andersen, Hans Christian, 2002: Svinjski pastir. Ljubljana: Prešernova družba. 
Andersen, Hans Christian, 2009: Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. Andersen, Hans Christian, 2010: Svinjski pastir. Andersen, Hans Christian: Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. 51–67. 

Literatura 
Avguštin, Maruša in Johnson Debeljak, Erica, 1997: Marija Lucija Stupica. Otrok in knjiga 24/44. 142-153. Batic,JanjainHaramija,Dragica, 2019:Multimodalna pismenost: Analiza slikanice. Internivir. 
Batic, Janja in Haramija, Dragica, 2014: Teorija slikanice. Otrok in knjiga 41/89. 5–19. Blažic, Milena Mileva, 2020: Verski motivi v pravljicah Hansa Christiana Andersen. Stati inu obstati: Revija za vprašanja protestantizma 16/31. 97–125: http://www.hippocampus.si/ ISSN/2590-9754/31-2020/2590-9754.16(31)97-125.pdf. (Dostop 19. nov. 2020.) 
Blažic, Milena Mileva, 2014: Skriti pomeni pravljic: Od svilne do jantarne poti. Ljubljana: 
Pedagoška fakulteta. Blažic, Milena Mileva, 2005: Spremna beseda. Andersen, Hans Christian: Pravljice – druga knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga. 231-237. 
Chevalier, Jean, 1995: Slovar simbolov: Miti, sanje, liki, obicaji, barve, števila. Ljubljana: 
Mladinska knjiga. Ferber, Michael, 2008: A dictionary of literary symbols: Second edition. Cambridge: Cambridge University Press. 
Haramija, Dragica, 2019: Ljudske pravljice v osnovni šoli. Jezik in slovstvo 64/3–4. 17–28. 
Haramija, Dragica in Batic, Janja, 2013: Poetika slikanice. Murska Sobota: Podjetje za promocijo kulture Franc-Franc. Hjortzberg, Gustaf, 1950: Odense - Hans Christian Andersen: https://www.pinterest.com/ 
pin/142356038198330432/. (Dostop 15. mar. 2019.) Inhof, Robert, 2002: Marija Lucija Stupica. Otrok in knjiga 29/53. 95-102. Karlin, Pavel, 1924: Andersenove pripovedke za slovensko mladino: Priredila Utva = L. Prunk. 
Ljubljanski zvon 44/3. 188-189: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4Z3S4T4J. (Dostop 20. jan. 2019.) Kobe, Marjana, 1987: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Kobe, Marjana, 1999: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 26/48. 5–12. Kobe, Marjana, 2000: Sodobna pravljica. Otrok in knjiga 27/50. 6–15. Koppe, Susanne, 1993: Text about Lisbeth Zwerger. Zwerger, Lisbeth: The art of Lisbet 
Zwerger. New York, Gossau: North-South books: Michael Neugebauer. 
Krivec Dragan, Judita, 2010: Ko v somraku luna zablesti. Andersen, Hans Christian: Andersenove pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. 119–123. Likar, Matevž, 2012:Glicenija (Wisteria): https://www.kresnik.eu/glicinija-wisteria_clanek_299. 
html. (Dostop 1. jun. 2019.) 
Marx Augustin. 2019. 23. februar: https://de.wikipedia.org/wiki/Marx_Augustin#cite_ref-8. (Dostop 3. jul. 2019.) Munda, Jože, 2013: Zupancic, Jože (1894–1969). Slovenska biografija. Slovenska akademija 
znanostiin umetnosti, Znanstvenoraziskovalnicenter SAZU:https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi885323/. (Dostop 9. jan. 2019.) 
Nikolajeva, Maria, 2003: Verbalno in vizualno: Slikanica kot medij.Otrok in knjiga 30/58. 5-26. Nikolajeva, Maria in Scott, Carole, 2006: How picturebooks work. New York, London: Routledge. 
Orel Kos, Silvana, 2001: Zgodnji slovenski prevodi Andersenovih pravljic. Ožbot, Martina (ur.): Prevajanje Prešerna = Translation of Prešeren. Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 
Orel Kos, Silvana, 2005: Samoupravljanje Andersenovih pravljic. Otrok in knjiga 32/63. 
100-122. Orel Kos, Silvana in Ilc, Andrej, 2009: Opombe. Andersen, Hans Christian: Pravljice. Ljubljana: Mladinska knjiga. 306-309. 
Philip, Neil, 2013: Uvod. Andersen, Hans Christian: Andersenove pravljice. Ljubljana: 
Mladinska knjiga. 6–15. Rene Cloke, 2007: https://bearalley.blogspot.com/2007/04/rene-cloke.html. (Dostop 20. jan. 2019.) 
Seisbřll, Lise, 1994: Gustav Hjortlund: https://www.kulturarv.dk/kid/VisWeilbach.do?kuns 
tnerId=7313&wsektion=alle. (Dostop 20. jan. 2019.) Sipe, Lawrence R. in McGuire, Caroline E., 2006: Picturebook endpapers: Resources for literary and aesthetic interpretation. Children’s Literature in Education 37/4. 291–304. 
Sipe, Lawrence R., 2012: Revisiting the relationships between text and pictures. Children’s 
Literature in Education 43/1. 4–21. Slodnjak, Anton, 1954: Opombe. Slodnjak, Anton (ur.): Zbrano delo: Fran Levstik. 4. knjiga. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 479–565. 
Slovar slovenskega knjižnega jezika:SSKJ 2.Knj.1: A-Pa, 2014a. Ljubljana:Cankarjevazaložba. Slovar slovenskega knjižnega jezika:SSKJ 2. Knj. 2: Pe-Ž, 2014b. Ljubljana: Cankarjeva založba. Štrumbelj, Janja, 2011: Sreca in raj na otocku na severu Mehike: https://www.sensa.si/za­
navdih/sreca-in-raj-na-otocku-na-severu-mehike/. (Dostop 1. jun. 2019.) Wyile, Andrea Schwenke, 2006: The drama of potentiality in metafictive picturebooks: Engaging pictorialization in Shortcut, Ooh-la-la, and Voices in the park (with occasional assistance from 
A. Wolf’s True Story). Children’s Literature Association Quarterly 31/2. 176–196. 
Zwerger, Lisbeth, 1993: The art of Lisbet Zwerger. New York, Gossau: North-South books: Michael Neugebauer. 
Lea Vlahovic 
Pariz 
JEZIKOVNOSTILISTICNA 
PRIMERJAVA 
DVEH SLOVENSKIH PREVODOV FLAUBERTOVE MADAME BOVARY 
IN VPRAŠANJE ZASTARANJA 



PREVODOV 
Clanek prinaša jezikovnostilisticno primerjavo dveh slovenskih prevodov Flaubertovega romana Madame Bovary v okviru razlicnih jezikovnih ravni (pravopisne, morfološke, leksikalne, skladenjske, besedilne) in doloci dejavnike, ki so vplivali na nastanek novega prevoda. Predstavimo tudi teorijo ponovnega prevajanja, vprašanje zastaranja prevoda in razloge za ponovni prevod. Raziskava temelji na rocno izdelanem vzporednem francosko-slovenskem korpusu in prihaja do sklepa, da je na nastanek prevoda Suzane Koncut vplivala cela vrsta dejavnikov, predvsem družbeni in casovni, in da je novejši prevod primernejši za sodobnega bralca, saj ustreza današnji jezikovni normi in je manj casovno zaznamovan. 
Kljucne besede: ponovni prevod, zastaranje prevoda, Madame Bovary, jezikovnostilisticna analiza, prevodna norma, jezikovna norma 
Uvod1 
Predmet obravnave je francoski izvirnik Madame Bovary Gustava Flauberta iz leta 2006, ki je kot ponatis izšel pri francoski založbi Pocket, in njegova prevoda v slovenšcino, in sicer prevod Vladimirja Levstika z naslovom Gospa Bovaryjeva, ki jeleta1986izšelpriCankarjevizaložbivzbirkiStoromanovkotdrugaponatisnjena izdaja tretjega Levstikovega prevoda iz leta 1953 (Gacoin-Marks 2017: 60), ter 
Prispevek je prirejen po magistrskem delu avtorice z naslovom Jezikovnostilisticna primerjava dveh slovenskih prevodov Flaubertove Madame Bovary in vprašanje zastaranja prevodov. 
prevod Gospa Bovary prevajalke Suzane Koncut, ki je leta 2010 izdan ponatis njenega prevoda iz leta 1998 pri založbi Mladinska knjiga. 
Namen prispevka je opazovati in komentirati slovenska prevoda Madame Bovary z jezikovnostilisticnega vidika ter v okviru razlicnih jezikovnih ravni in tako ugotoviti, ali je bil nov prevod potreben, ter dolociti, kateri dejavniki so vplivali na njegov nastanek. 
Izbrane odlomke francoskega izvirnika smo primerjali s slovenskima prevodoma in pri tem opazovali ter analizirali razlicne ravni jezika. Po pregledu literature s podrocjajezikovnih in slogovnih analizprevodov ter proucevanjaliterarnih prevodov (Kocijancic Pokorn 2009; Feng 2014; Zlatnar Moe 2016) in kontrastivne slovnice (Schlamberger Brezar et al. 2013) smo jezikovne ravni razdelili v pet skupin: na pravopisno, morfološko, leksikalno, skladenjsko in besedilno raven. Znotraj teh ravni smo posamezne elemente umestili v podkategorije (npr. velika in mala zacetnica znotraj pravopisne ravni, glagolski vid znotraj morfološke ravni) ter jih tako natancneje dolocili. Z jezikovno in slogovno analizo smo primerjali, kako sta se prevajalca soocila z razlicnimi elementi izhodišcnega besedila, ter komentirali prevajalske rešitve obeh prevajalcev. 
Analiza temelji na rocno izdelanemvzporednem francosko-slovenskemkorpusu, ki vkljucuje odlomke z vsake 25. strani francoskega izvirnika in njihove pripadajoce prevode. Ker smo se pri analizi ukvarjali tudi s skladnjo besednih zvez, stavkov in povedi, smo za korpusno enoto vzeli zakljuceno poved, ki je od preostalega besedila locena z veliko zacetnico ter koncnim locilom. 
Z vzporedno primerjavo novejšega prevoda Suzane Koncut z vec desetletji starim prevodom Vladimirja Levstika želimo torej zagotoviti pregled nad tem, v kolikšni meri se prevoda razlikujeta na vseh petih jezikovnih ravneh, s cimer poskušamo dolociti, kateri motivi so vplivali na ponovni prevod romana. 

2 Teorija ponovnega prevajanja – problem zastaranja prevoda 
Teorijo ponovnega prevajanja je leta 1990 postavil Antoine Berman. Izhajal je iz spoznanja, da cas ne vpliva na izhodišcna besedila, ki ostanejo vecno mlada, medtem ko prevodi zastarajo – to pomeni, da prevodi ne ustrezajo vec jeziku, literaturi ali kulturi in da je original izgubil komunikacijsko vlogo v ciljnem jeziku, zaradi cesar se pojavi potreba po ponovnem prevodu. Po Bermanovem mnenju je ponovni prevod potreben, ker noben prevod ni popoln (popolnost dosežemo samo s ponovnimi prevodi) in ker je prevajanje podrejeno casu (Berman 1990: 1). Yves Gambier (1994: 415) k temu še dodaja, da je prevod vedno nedokoncano dejanje in da je treba besedilo vedno znova prevajati. 
2.1 Ponovno prevajanje – definicija 
Po Bermanu (1990: 1) jeponovniprevod vsak prevod, kinastanepo prvem prevodu nekega dela. Paul Bensimon (1990: 1) za prvi prevod trdi, da je njegova naloga ta, da tuje delo predstavi in prilagodi drugi kulturi ter družbeno-kulturnim zahtevam ciljne publike (poimenuje ga »traduction-introduction«), da ciljno bralstvo lažje sprejme tuje delo, pa se prevajalec odloca za posvajanje in prirejanje. S ponovnim prevodom pa je treba tujo in ciljno kulturo lociti ter bralcu omogociti, da spozna tujost izhodišcnega besedila. Ponovni prevod je tako bolj zvest izvirnemu besedilu, jeziku, slogu in posebnostim (Bensimon 1990: 1). 

2.2 Pomen ponovnih prevodov 
Ponovni prevodi imajo za razlicne prevodoslovne teoretike razlicne pomene. Lawrence Venuti (v: Koskinen in Paloposki 2010: 2) trdi, da lahko besedila s ponovnimi prevodi postanejo klasicna dela, klasicna dela pa lahko spodbudijo nastanek ponovnih prevodov. Bensimon (1990:1) meni, da vsi prevodi in ponovni prevodi kažejo na jezik, kulturo, ideologijo in literaturo neke družbe v dolocenem obdobju. Po Gambieru (2011: 54) s ponovnim prevajanjem stremimo k velikim prevodom, ki so po Bermanu (1990: 2) edinstveni prevodi, ki ne zastarajo in se skozi leta ohranjajo skupaj z originali (npr. Lutherjev prevod Biblije v nemšcino). 


3 Motivi za ponovno prevajanje 
3.1 Cas in zastaranje 
Razlogov za ponovno prevajanje je vec, prav gotovo pa so najpomembnejši cas, staranje prevoda in zastarane znacilnosti prejšnjih prevodov (npr. jezik, slog, besedišce), s cimer se strinjajo številni prevodoslovci, med drugim Koskinen ter Paloposki (2010: 3), Berman (1990: 1), Feng (2014: 72) in Jun (1999: 52). Nina Grahek Križnar (2009: 101) trdi, da najhitreje zastarajo kulturno-specificni elementi (in njihovi prevodi), saj so vezani na doloceno obdobje, družbo ter kulturo. 

3.2 Založba 
Na ponovne prevode pomembno vplivajo tudi založniške hiše. Sehnaz Tahir Gurcaglar 
(v: Feng 2014: 72) in podobno tudi Jean-Pierre Lefebvre (2008: 8) menita, da se založbe odlocajoza ponovne prevode, ker želijo izdati drugacen prevod nekega že prevedenega dela ali prinesti novo interpretacijo izvirnika ter ciljati na drugacno skupino bralcev. 
Založbe se za ponovne prevode in nove izdaje odlocajo tudi glede na status oziroma prestiž literarnega dela, stroške in pricakovan zaslužek (Dastjerdi in Mohammadi 2013: 175). Kaisa Koskinen in Outi Paloposki (2003: 24–26) omenjata razvoj tehnologije ter racunalniških programov, ki prevajalcu omogocajo hitrejše in ucinkovitejše prevajanje. Ker veliko prevodov že obstaja v elektronski obliki, se založbe tako velikokrat odlocajo za »recikliranje« oziroma ponatise ali nove izdaje, kar je cenejše in hitrejše kot narocilo ponovnega prevoda. Finski profesorici izpostavljata tudi razlike med velikimi založniškimi hišami in manjšimi, neodvisnimi založbami (Koskinen in Paloposki 2003: 30). Veliki založniki sprejemajo odlocitve glede na financne interese (npr. ponatisi so cenejši), manjše založbe pa spodbujajo ponovno prevajanje in prevajanje še neprevedenih del. 

3.3 Družbeni dejavniki in vprašanje moci 
Razlog za ponovno prevajanje se lahko skriva tudi v okviru družbe in spreminjajocih se prevodnih norm, kar je izpostavila Siobhan Brownlie (V: Feng 2014: 72; prim. Dastjerdi in Mohammadi 2013: 175). Kadar so prevodne norme v ciljni kulturi manj stroge,lahko–takomeniAndrew Chesterman(v:Desmidt2009:678)– omogocijo prevod, ki bo bližje izvirnemu besedilu. Vcasih na ponovni prevod vpliva tudi položajprevajalcavdružbi,tj.cegaimadružbazauveljavljenegaavtorjavciljnem besedilu (Dastjerdi in Mohammadi 2013: 175). André Lefevere (v: Mathijssen 2007: 19) izpostavi pomen zunanjih dejavnikov, med katerimi so najpomembnejši pokrovitelji(Rižnar 2013: 15) ali patroni (»patronage«) (Kocijancic Pokorn 2009: 50), ki vplivajo na branje in (ponovno) pisanje literature. »Patronage« je neke vrste regulatorno telo, v katerega spadajo osebe, skupine, ustanove, politicne stranke, mediji, založniki in drugi. 

3.4 Znanje o izhodišcnem besedilu, avtorju in kulturi 
Motiv za ponovni prevod je lahko novo ali vecje znanje o izhodišcnem besedilu, avtorju in kulturi (Koskinen in Paloposki 2010: 3), po Bergerjevem mnenju pa lahko prevodi nastanejo tudi zato, da se v ciljno kulturo privede pomembna tuja dela in zapolni knjižno vrzel (Berger 2012: 1345). Novi prevodi lahko nastanejo tudi z namenom, da se izhodišcno kulturo približa ciljni publiki (Dastjerdi in Mohammadi 2013: 175). 

3.5 Slab prejšnji prevod 
Zahteve po novemprevodu selahko pojavijo, cejeprejšnji prevod slab, pomanjkljiv ali ce vsebuje pomenske napake. Monika Doherty (1991: 52–53) pravi, da morajo biti vsi prevodi slovnicno sprejemljivi, ciljni jezik mora ustrezati izhodišcnemu jeziku, prevod pa mora biti tudi slogovno primeren. Ce tega ni, potem govorimo 
o slabem prevodu. 
Vcasih se zgodi, da je neko delo, ki je pomembno z estetskega ali slogovnega vidika, izšlo že v tolikih izdajah in ponatisih, da se je zaradi lektorskih in uredniških posegov izgubil slog ali nacin pripovedovanja avtorja, zaradi cesar je potreben nov prevod (Berger 2012: 1345). 

3.6 Prevajalec 
Pobudo za ponovni prevod da lahko tudi prevajalec sam. Ta se lahko za nov prevod odloci, ker ne ve, da je delo že bilo prevedeno (t. i. pasivni ponovni prevodi), ali ker s prejšnjimi prevodi ni zadovoljen (t. i. aktivni ponovni prevodi) (Feng 2014: 72). Po Bergerjevem mnenju se pri poeziji pogosto zgodi, da prevajalec sam dapobudozaponovniprevod,ker vidivnjejnekizziv,želijoponašitialioblikovati na svoj nacin (Berger 2012: 1344). 
4 Prevodne norme 
Na ponovne prevode vplivajo tudi prevodne norme. Raziskovanju in opisovanju norm v literarnihprevodih se je v veliki meri posvetil Gideon Toury, ki je ugotovil, da se doloceni prevodni vzorci in prevodne odlocitve ponavljajo. Sklepal je, da prevajalci upoštevajo neka vnaprej dolocena pravila, te ponavljajoce se vzorce pa je definiral kot prevodne norme (Kocijancic Pokorn 2009: 46). 
V družbeno-kulturnem okviru na prevod vplivajo številni dejavniki, ki jih Toury razdelinapravila (splošnain dokajabsolutna), norme (intersubjektivnidejavniki) in znacilnosti (ang. »idiosyncrasies«) (Toury 1995: 199). Norme razdeli na preliminarne/predhodne(tesenanašajo naprevodno politiko:kateradelaalizvrsti se bo prevajalo, iz katerih izhodišcnih kultur, vprašanja glede prevajanja iz posrednih jezikov) in operativne/delovne norme (prim. Šavron 2016: 4) (odlocitve znotraj prevajalskega postopka: oblika besedila, ubeseditev), omenja pa še besedilno­lingvisticnenorme(izbiramateriala,s katerimoblikujemociljnobesedilo)(Toury 1995: 202–203; prim. Šavron 2016: 4; Kocijancic Pokorn 2009: 47–48). 
Norme so kulturno-specificne – tj. odvisne so od sistema, v katerem so ukoreninjene. Norme se tudi spreminjajo, na kar vplivajo prevajalci s prevajanjem, prevodna ideologija in številne ustanove, v katerih se prevajalci izobražujejo (Toury 1995: 204–205). Vslovenskem kulturnem in jezikovnem okolju imajo pomembno vlogo tudi sekundarni sporocevalci, lektorji in revizorji (Popic in Gorjanc 2013: 325). 
Prevajalec se norm svojega okolja nauci skozi prevajalsko socializacijo. Vse prevodne norme so nenehno prisotne v prevajalskem okolju in med prevajanjem (Popicin Gorjanc2013:325–326), prikateremimaprevajalecvecalimanjsvobode pri odlocanju, ali bo norme upošteval ali ne, od tega pa je odvisno, ali bo javnost njegov prevod sprejela kot pravilen ali napacen, dober ali slab (Kocijancic Pokorn 2009: 47). 
5 Jezikovna norma 
Vjezikoslovju je norma povezana z normo knjižnega jezika. Oblikuje se, ko iz nekih ustaljenih prepricanj o tem, kaj je v dolocenem kontekstu prav ali narobe, bolj ali manj primerno, dobimo konkretna pravila. Slovenski (tradicionalni) jezikoslovci s pravopisnimi pravili, ki jih oblikujejo s pozicije moci, bolj kot o normi govorijo o kodifikaciji in izpostavljajo normo knjižnega jezika (Popic in Gorjanc 2013: 326). 
Jezikovna norma standardnega jezika je odvisna od trenutnega družbeno-kulturnega okolja in družbene ideologije, spreminja se glede na spremembe v družbi in kulturi, oblikujejo pa jo govorjena in pisana besedila, ki nastajajo v tem okolju (Gorjanc 2012: 38–39, 44). Na jezikovno normo vplivajo tudi lektorji, ki s svojimi popravki vplivajo na jezik (zlasti na rabo besed), posledicno pa tudi na druge uporabnike jezika in na prevajalce (Popic in Gorjanc 2013: 327). 
V slovenskem prostoru jezikovno normo dolocajo normativni prirocniki (SSKJ, Slovenski pravopis), novejše podatke o slovenskem jeziku pa najdemo v sodobnejših jezikoslovnih prirocnikih (Sporazumevalni prag za slovenšcino 2004) (Schlamberger Brezar 2009: 136) in v novejših clankih, ki jih najdemo npr. v Slavisticni reviji, reviji Jezik in slovstvo ter zborniku Simpozij Obdobja. 
Pri nas je merodajni organ, ki kodificira slovenski jezik in doloca pravila njegove rabe, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (ta je med drugim na spletnem portalu Fran združil številne slovarje in prirocnike). Dejansko rabo jezika lahko preverimov korpusih, kot so Gigafida, FidaPLUS ali Nova beseda, medtem ko korpus Lektor omogoca vpogled v lektorske popravke. Še en pomemben organ je zavod Trojina, ki raziskuje sodobni slovenski jezik, ponuja številne korpuse, slovarje in leksikone, pa tudi Jezikovno svetovalnico, kjer se lahko pozanimamo o jezikovni normi kar pri strokovnjakih za slovenšcino. 



6 Analiza korpusa in pregled rezultatov 
V korpus2 smo uvrstili 316 primerov iz odlomkov z vsake 25. strani francoskega izvirnika in njihove pripadajoce prevode iz obeh slovenskih besedil. Pri vzporednem branju izvirnikazobema prevodomasmo izlušcilirelevantneprimere, kismo jih potem razvrstili po jezikovnih ravneh in podkategorijah ter predstavili najpomembnejše izsledke. Zanimale so nas jezikovne in slogovne razlike v obeh prevodih na pravopisni, morfološki, leksikalni, skladenjski ter besedilni ravni in prevajalske rešitve prevajalcev na istih mestih. 
6.1 Pravopisna raven 
Celoten korpus je prikazan v Vlahovic 2018: 146–193. 
Na pravopisni ravni smo med obema prevodoma opazili razlike v zapisovanju besed, saj je Levstik pisal precej besed z naglasnimi znamenji, medtem ko jih je Koncutova izpustila, kar seveda kaže na drugacno jezikovno normo. Tako pri Levstiku najdemo besede, kot so »celó«, »predjedí«, »plahó«, »bojí«, »strašnó«, »pribít«, »gospé«, »slabó« in številne druge. Levstik se je tudi pri spreganju glagolov v tretji osebi množine nekajkrat odlocil za obliko z naglasnim znamenjem (namesto oblike na -ejo). 
Opazili smo tudi nekaj razlik v zapisu velike oziroma male zacetnice pri imenih veroslovnih bitij. Levstik jih je zapisal z malo zacetnico, medtem ko je Koncutova uporabilaveliko zacetnico. Po SSKJ-ju in Slovenskem pravopisu jezapis Koncutove pravilen, ce govorimo o Bogu kot o imenu božanstva, Levstikov pa, ce govorimo 
o bogu kot o vrsti veroslovnega bitja. Podobno je tudi v primeru zakonika: možna sta oba zapisa in noben od njiju ni napacen, saj lahko imena zakonov ter zakonikov rabimo kot lastna ali obcna imena. 
Levstik se je odlocil, da bo nekatera imena oseb poslovenil (Emo, Hipolita in Felicito), druga imena pa je ohranil v citatni obliki, medtem ko je Suzana Koncut vsa osebna lastna imena zapisovala v citatni obliki. Kot kaže, je v Levstikovem casu prevodna norma dopušcala podomacevanje tujih lastnih imen, medtem ko je danes ta norma drugacna in dopušca zapisovanje v citatni obliki. 

6.2 Morfološka raven 
Kar zadeva glagol, je ena od kljucnih razlik med obema prevajalcema ta, da je Levstik uporabilpredpreteklik, Koncutovapajenaistih mestih uporabilapreteklik. Do razlik prihaja tudi pri rabi sedanjika in prihodnjika pri opisovanju dejanj, ki se nanašajo na prihodnost. 
V obeh prevodih smo v povezavi z morfologijo glagola najvec razlik odkrili pri glagolskem vidu – pogosto se namrec zgodi, da imamo isti glagol pri Levstiku v nedovršnem glagolskem vidu, pri Koncutovi pa v dovršnem (ali obratno). Dober primer tega je primer 53, v katerem je Levstik francoski glagol v »le passé simple« prevedelznedovršnimglagolskimvidom(»jeprenašala«), Koncutovapazdovršnim glagolom (»je /…/ preložila«). Predpostavljamo, da je želel Levstik s tem izraziti ponavljanje dejanja, medtem ko je Koncutova upoštevala vrednost francoskega preteklika, s katerim izražamo zakljucena dejanja v preteklosti. 
1. del 1. poglavje (primer 5) 

Številke primerov so zaporedne številke, po katerih si pojavnice sledijo v korpusu. 

Zanimivoje,daseprevajalcanistaodlocilaslepoprevajati»l›imparfait« znedovršnim glagolskim vidom, »le passé simple« pa z dovršnim, temvec sta se pri izbiri glagolskegavidaopiralanakontekstter nato, kajsejimajevslovenšciniboljeslišalo. 
Opazili smo, da pri obeh prevodih prihaja do razlik tudi pri pogojnem naklonu: Levstik je uporabil pretekli pogojnik (z njim je vecinoma prevedel drugo obliko 
t. i. le conditionnel passé oziroma glagole, ki izražajo neuresnicljiva dejanja), Koncutova pa je uporabila sedanji pogojnik, saj se ji je raba preteklega pogojnika najbrž zdela stilno zaznamovana. 
Primerjava je pokazala tudi, da je raba neosebnih glagolskih oblik, tj. deležnikov in deležja, precej pogostejša pri Levstiku, po drugi strani pa je Koncutova dala prednost osebnim glagolskim oblikam. Razlog za to se najverjetneje skriva v tem, da raba deležnikov, zlasti pa deležij, v slovenšcini s casom vztrajno pada. 
Zanimiv se nam je zdel primer 63, ker sta oba prevajalca prislov »soigneusement« prevedla glagolsko z glagolom »paziti«. Pri tem domnevamo, da se je Koncutova opirala na Levstikov prevod in se zato odlocila za prevajalsko rešitev z dodanim glagolom. Prevajalko smo tudi kontaktirali4in povedala nam je, da je pri prevajanju uporabila Levstikov prevod iz leta 1964, izdan v zbirki Sto romanov, s katerim si je pomagala, kadar se ji je zatikalo ali ko je iskala inspiracijo, vcasih pa so ji Levstikove rešitve pomagale pri prevajanju frazeologije. 
2. del, 4. poglavje (primer 63) 

Pri samostalniku prihaja vcasih do razlik v številu (ednina v enem, množina v drugem prevodu), prevajalca pa sta tudi drugace zapisovala ženske priimke – Levstik jih je podaljšal z obrazilom -ova/-eva (npr. »Gospa Bovaryjeva«), kar velja za starejšo in z današnjega vidika »politicno« manj korektno razlicico, Suzana Koncut pa se je odlocila za sodobno razlicico zapisovanja ženskih priimkov (»gospe Bovary«). Našli smo tudirazlike pripoimenovanju prebivalcev (»Yonvillci« – »Yonvillcani«5) in pri sklanjatvah (»cvete« – »cvetove«). 
4 Elektronsko sporocilo avtorici 23. avgusta 2018. 5 V takih parih je prvi del vedno prevod Vladimirja Levstika, drugi del pa prevod Suzane Koncut. 
Pri pridevniku naleteli smo na razlike pri stopnjevanju pridevnika, in sicer se na istem mestu en prevajalec odloci za osnovnik, drugi prevajalec pa ga stopnjuje (npr. »krasen« – »prekrasen«, »ljubeznivejša« – »ljubezniva«, »bolj trdnega« – »trdnejšega«). 

6.3 Leksikalna raven 
V obeh prevodih se kažejo številne razlike v besedišcu: veliko je sopomenskih parov (zmanjšimi niansami v pomenu, npr. »je slutil« – »je /…/ sklepal«, »vecerne zabave«–»vecernesprejeme«),primerovpod- innadpomenskosti(npr. »cvetlicami« 
– 
»dalijami«, »pohištvu« – »omarah«), metonimije (npr. »krilo« – »obleka«, »listja« 

– 
»krošnji«). Precej je tudi primerov retoricnih figur, ki se vecinoma pojavijo le pri enem prevajalcu: Levstik recimo izpusti metaforo (primer 302: »tortillons d›herbe« – »pasovoma« – »vijugama«) in etimološko figuro (v primerih 268 in 269 se pojavita besedi iz iste besedne družine, »charmante« in »charmes«, ki ju Levstik prevede kot »ljubki« in »lepota« (pri cemer gre za aliteracijo z L), Suzana Koncut pa kot »ocarljivi« in »cari«), opazili pa smo tudi primere metonimije med obema prevodoma (npr. »ocmi« – »pogledom«, »kaminom« – »ognju«), litote (npr. »nic slabše« – »dobro«, kjer Levstik besedo »dobro« zamenja z njenim zanikanim nasprotjem) in istorecja (npr. »des gloires« – »svetniških glorij« – »svetniški sij«). 


Vobeh prevodih jetudiveliko primerov slogovno zaznamovanegabesedišca:najvec je custveno in casovno obarvanega besedja, nekaj besed pa je zvrstno obarvanih. Pogosto se te besede pojavljajo na mestih, ki so v izvirniku nezaznamovana. Tako najdemo nekajzastarelih besed (»cerkvenik« ali»igrokaz« priLevstiku), starinskih (glagol »jeti«, »kajsi«, »nemara« pri Levstiku), besede, katerih raba peša (»ako«, »se je zaculo« pri Levstiku, »apotekar« pri Koncutovi), besede, ki se redko rabijo (»hvalospev«, »bome« pri Levstiku). Pri obeh prevajalcih najdemo ogromno besed zoznako ekspresivno (npr. »storije«, »ovencan«, »omožena« priLevstiku, »zagreti se«, »dobricina«, »nabaviti« priKoncutovi) alinavadno ekspresivno (npr. »goltati«, »praviti« pri Levstiku, »navreci«, »klepetati« pri Koncutovi). Našli smo en primer ironicnega besedišca (»krepostnost« pri Suzani Koncut;pri Flaubertu, denimo, sta dva primeraironije, »l›apothicaire« in »des oracles«, kistav slovenšcininezaznamovana, »apotekar« in »prerokba«), en primer otroškega govora (»bavbav« pri Levstiku) in primere slabšalnega besedja (»kanclist«, »zanikrnost« pri Levstiku). Od zvrstno zaznamovanega besedišca smo našli veliko knjižnih besed (vecinoma v starejšem prevodu, npr. »izba«, »novodošli«, »zdravništvo«, v novejšem prevodu pa »stih«, »prigoda«, »micnost«), pogovornih besed (npr. »spod«, »butati«, »kakšenkrat« pri Levstiku, »meniti se« in »pomp« pri Koncutovi), primer žargona (»obdelovati« v obeh prevodih, toda na razlicnih mestih) in nekaj angleških izrazov (»tilbury« in »groom« v novejšem prevodu). 
Pri izdelovanju korpusa smo ugotovili, da prihaja v nekaterih primerih do leksikalnih odmikov,vecjihalimanjših.Domanjših(inzarazumevanjebesedilanepomembnih) 
leksikalnih odmikov nekajkrat pride pri poimenovanju rastlin, sadja in hrane: npr. »velikonocnice« – »marjetke«, »locje« – »bodeca košenicica«, »murve« – »robidnice«, »klockove smetane« – »pistacijeva krema«. 
Vprimeru 54 smo sprva mislili, da se je prevajalka pri prevodu števila zmotila. Ko pa smo malo raziskali razlicne igre s kartami, smo prišli do zakljucka, da je njen prevod morda celo boljši od Levstikovega, saj je igra enaindvajset v slovenskem prostoru dejansko uveljavljena in poznana, cesar za igro »enaintrideset« ne moremo trditi. Koncutova se je v tem primeru torej odlocila za kulturno ustreznico, medtem ko je Levstik obdržal tuji kulturnospecificni pojem. 
2. del, 4. poglavje (primer 54) 

Primer 39 je zanimiv zaradi kulturne specifike. Levstikov prevod je razumljiv ljudem, ki poznajo francosko kulturo in vedo, da Francozi obrok zakljucijo ssirom. Za vse ostale je primernejši novejši prevod »od juhe do poobedka«, mislimo pa, da je možen tudi prevod »od predjedi do sladice«. 
2. del, 2. poglavje (primer 39) 


6.4 Skladenjska raven 
Na skladenjski ravni prihaja do razlik v skladnji besednih zvez (gole in zložene, npr. »zavrgla« – »vrgla v smeti«, »zabavati« – »biti v zabavo«), v mestu prilastka (desni prilastek v enem prevodu postane levi prilastek v drugem (in obratno), npr. »trepetlikovega drevoreda« – »nasada trepetlik«, »smehljaju angelov« – »angelskemu smehljaju«), besedne zveze se lahko razlikujejo tudi glede na to, ali so zložene priredno ali podredno (»živcno razdraženega samoljubja« – »neustavljivega samoljubja, živcne razdraženosti«, »sirenska pošast« – »sireno, pošast«). 
Poglejmo si primer 199: najprej opazimo, da je Levstikov prevod krajšiod prevoda Koncutove in francoskega originala, saj je prevajalec izpustil zadnji stavek, ki govori o znacaju. Prevedel je samo prvi del odvisnika, in sicer s priredno glagolsko besedno zvezo, sestavljeno iz glagola »dozoreti« in glagolske besedne zveze »postati mož«. Suzana Koncut se je v novejšem prevodu odlocila ta dva elementa združiti v podredno glagolsko besedno zvezo »dozoriš v moškega«. Zanimivo je, da se je tudi prevajalka odlocila za glagol »dozoreti« (predpostavljamo, da se je na tem mestu opirala na Levstikov prevod); menimo, da bi ga lahko izpustila in ohranila le besedno zvezo »postati mož/moški«. 
3. del, 2. poglavje (primer 199) 

Zanimalo nas je tudi, kako sta prevajalca prevajala francoski gerundij in sedanji deležnik: vecinoma sta ju oba prevedla z osebno glagolsko obliko, nekajkrat pa z deležnikom ali deležjem, predložno besedno zvezo in prislovom. Med analizo smo opazili tudi, da sta prevajalca iste glagole vezala z razlicnimi predlogi (»cakala velikega dogodka« – »cakala na veliki dogodek«). 
Prevajalcasenistavedno odlocilazaprevod z enakimskladenjskimvzorcem:vcasih imamo v enem prevodu enostavcno poved, v drugem pa vecstavcno, v nekaterih primerih so v enem prevodu elementi povezani v priredno razmerje, v drugem pa v podredno, nekajkrat v enem prevodu najdemo rešitev z besedno zvezo, ki je v drugem prevodu razvezana v stavek. Venajstih primerih pa sta prevoda popolnoma enaka; vecinoma gre za krajše povedi (pozdrave, kratka vprašanja in odgovore, spremne stavke). 
Vprimeru 275 se pojavi francoska glagolska besedna zveza »résoudre quelqu›un ŕ 
+ infinitif«, ki pomeni »prepricati nekoga v nekaj«. Levstik se je odlocil to prevesti s predmetnim odvisnikom »da mora kaj ukreniti zastran njih«. Pri tem je dodal informacije, ki jih v izvirniku ni in ki so se mu v slovenskem besedilu najbrž zdele potrebne. Vfrancoskem originalu se namrec pojavi samo anaforicni zaimek »l›«, v novejšem prevodu pa je na istem mestu uporabljena predložna besedna zveza »k temu«, ki se (s kazalnim zaimkom) ravno tako anaforicno navezuje na nekaj že povedanega. Levstikova rešitev se nam tu zdi boljša; med drugim je prevajalec tudi opazil in obdržal poudarek na župniku, ki je izražen z zvezo »ce fut l›ecclésiastique qui«, in v prevodu uporabil clenek »šele« (»šele župnik«). Koncutova tega poudarka ni obdržala. 
3. del, 9. poglavje (primer 275) Opazili smo, da se je Levstik pogosteje kot Koncutova odlocal za razdruževanje in združevanje povedi. Prevajalca sta se odlocala tudi za drugacen besedni red (za drugacno zaporedje delov glagolskih ali samostalniških besednih zvez, npr. »imamo prekrasen dan« – »krasen dan imamo«, »uspeh skoraj zagotovljen« – »skorajda zagotovljen uspeh«), odlocala sta se za drugacen vrstni red stavcnih clenov (osebek, tožilniški predmet ali COD, prislov) (»je župnik vzdihnil« – »je vzdihnil župnik«, »pokropili so posteljne rjuhe« – »posteljne rjuhe so pokropili«, »se je zaculo s trga« – »se je s trga zaslišalo«). 

V primeru 242 je Levstikov prevod stilno zaznamovan, medtem ko je prevod Koncutovenezaznamovan, sajjeprevajaleczamenjalzaporedjenaslonk v naslonskem nizu. Naslonke si po Slovenski slovnici sledijo v naslednjem zaporedju: vezniška beseda (ce imamo odvisnik), naklonski clenek »naj«, glagolske naslonke pomožnega glagola »biti«, povratne oblike (se, si), nepovratne zaimenske dajalniške oblike (npr. mi, nam), zaimenske tožilniške oblike (npr. me, nas), zaimenske rodilniške oblike (npr. me, je, nas), glagolske naslonke s korenom »bo«(npr. bom, bomo) in naslonka »je«, nikalni ali drugi clenek (Toporišic 2000: 671). Kot lahko vidimo, pa je zaporedje pri Levstiku sledece: veznik »da«, glagolska naslonka pomožnega glagola »bi«, povratna oblika »se«, nikalni clenek »ne« in glagol »imela«. Vmes je prevajalec postavil še prislovno dolocilo kraja »v kakem skromnejšem hotelu« in prislovno dolocilo nacina »nic slabše«. Slogovno nezaznamovana rešitev za isti stavek bi bila »da se ne bi imela nic slabše v kakem skromnejšem hotelu«. 
3. del, 6. poglavje (primer 242) 

Il essaya de lui faire comprendre qu‘ils seraient aussi bien ailleurs, dans quelque hôtel plus modeste; mais elle trouva des objections. 
Prevajalca sta se odlocila tudi za razlicno topikalizacijo, kar pomeni, da sta v izhodišce stavka postavila razlicne elemente. V precej primerih smo opazili, da si informacije znotraj povedi pri obeh prevajalcih sledijo v razlicnem zaporedju. V vecini primerov se je Flaubertove clenitve po aktualnosti držala Koncutova, medtem ko je Levstik obrnil vrstni red informacij, s cimer je besedilo stilno zaznamoval. 
Prevajalka je denimo v primeru 218 na zacetek prilastkovega odvisnika postavila prislovno dolocilo kraja »v Rouen«, ki mu sledita povedek in prislovno dolocilo sredstva. Slednje je sestavljeno iz dolge predložne besedne zveze, ki jo na desni strani dolocata dve predložni zvezi. Menimo, da Koncutova ni dala prislovnega dolocila kraja na zacetek stavka le zato, da bi sledila Flaubertovi skladnji, temvec tudi zato, ker je želela kratko besedno zvezo postaviti pred velikodaljšo predložno zvezo. Levstik je po drugi strani za temo stavka postavil »dvokolesnik«, v remo pa dal »Rouen«, ki ga je še bolj poudaril z odvisnim stavkom. 
3. del, 5. poglavje (primer 218) 

Opazili smo, da v obeh prevodih vecinoma prihaja do manjših izpustov, predvsem so izpušceni prilastki in dolocila v zloženih besednih zvezah, kar samo rahlo spremeni pomen besede ali besedne zveze. Nekaj pa je primerov, v katerih so izpušceni vecji deli besedila (stavki in povedi), kar lahko privede do pomenskih odstopanj od originala (predvsem je do takih izpustov prihajalo pri Levstiku). 
Vnekaterih primerih pa sta se prevajalca odlocila dodati informacije, najbrž zato, ker se jima je prevod v nasprotnem primeru zdel nejasen ali nepopoln. Dodajala sta predvsem clenke, prilastke in prislove. 
Tudi na skladenjski ravni prihaja do razlik v rabi retoricnih figur. Koncutova se je vecinoma držala francoskega izvirnika in uporabila retoricne figure na istih mestih (vcasih je kako figuro tudi dodala), medtem ko jih je Levstik veckrat izpustil. Geminacijo, na primer, najdemo le pri Koncutovi, tudi primer je vec v novejšem prevodu, oba prevajalca pa sta denimo obdržala številne poosebitve. Pri Koncutovi smo našli tudi primer etimološke figure (»Hotel je živeti po umetniško« – »Živel bo umetniško življenje!«) in anadiploze (primer 115, kjer sta se oba odlocila za anaforo, anadiplozo pa je obdržala le prevajalka). 
2. del, 9. poglavje (primer 115) 

6.5 Besedilna raven 
Na besedilni ravni med obema prevodoma ne prihaja do posebnih razlik. Oba prevoda sta (enako kot izhodišcno besedilo) razdeljena na tri dele in enako število poglavij. Glede na obravnavane odlomke in po hitrem pregledu celotnega romana sta si oba prevoda podobna tudi v razdelitvi na odstavke. Oba prevajalca pa sta izpustila sprotne opombe. 
Opazili smo, da je v Levstikovemprevodu veliko manj kurzivne pisave, ki je tako znacilna za Flauberta in s katero francoski romanopisec oznacuje razlicne elemente, kot so mešcanski govor, posamezne krajevne govorice (npr. normandizmi), besede razlicnih socialnih zvrsti (pogovorni izrazi, žargon, latovšcina), lastna imena (npr. naslovi revij), tuji izrazi in izrazi, ki kažejo na glas posamezne literarne osebe ali kolektivni glas mešcanske družbe itd. (Gacoin-Marks 2017: 68–90). Polpremi govor, na primer, je Levstik prevajal z odvisnim govorom (in v navadnem tisku), saj v njegovih casih še ni bil slovnicno opisan, medtem ko je Koncutova obdržala poševnitisk.Levstiksejevcasihodlocilzakurzivnopisavovdelih,kjerjeFlaubert ni uporabil (npr. izraza »trente-et-un« in »écarté«, za katera je najbrž pricakoval, da ju slovenski bralec ne bo poznal). 

6.6 Locila 
Ob izdelavi korpusa smo v nekajprimerih opazili pravopisne napake, predvsem te, ki zadevajo postavljanje locil. Pri Levstiku smo tako našli dva primera napacne rabe vejice (glede na normo danes): v primeru 30 jo je zapisal na mestu, kjer se je po pravilih ne zapisuje (»Kakor mornarji v stiski, se je z obupanimi ocmi«), medtem ko jo je v primeru 18 izpustil (»Charles ni vedel kaj odgovarjati«). Tu je sicer možna tudiinterpretacija, kizagovarjaizpustvejice:»kajodgovarjati« lahko interpretiramo kot predmet v tožilniku, pri cemer je »kaj« levi prilastek, »odgovarjati« pa jedro besedne zveze. 
1. del, 9. poglavje (primer 30) 

1. del, 7. poglavje (primer 18) 
Charles ni vedel kaj odgovarjati; mater je spoštoval, ženo je neskoncno ljubil; sodba one mu je bila nezmotljiva, in vendar se mu je zdela ta brez napak. 

Enkrat je vejico izpustil za nagovorom (»Milostiva ste pac nekoliko utrujeni?«), pisal pa jo je pri deležjih, medtem ko jo je Koncutova izpušcala. Po Slovenskem pravopisu se vejico zapisuje, kadar je deležje jedro polstavka, v Levstikovih casih pa je bila to stroga norma. 


7 Sklep 
Jezikovnostilisticna analiza in vzporedna primerjava prevodov sta pokazali, da med obema besediloma prihaja do številnih razlik na vseh ravneh besedila – pravopisni, morfološki, leksikalni, skladenjski in besedilni. 
Kljucna motiva za nastanek ponovnega prevoda sta po našem mnenju izguba Flaubertovega sloga in jezika v Levstikovem prevodu ter slogovno obarvanje na mestih, ki so sicer nezaznamovana. Ob tem je izrednega pomena tudi casovni dejavnik. Že sam pregled obeh slovenskih besedil kaže na to, da je Levstik izpustil kurzivno pisavo, ki je pomembna lastnost Flaubertovega pisanja. 
Slogovne razlike pa opazimo tudi na drugih jezikovnih ravneh. Na pravopisni ravni je Levstikov prevod slogovno zaznamovan zaradi rabe naglasnih znamenj na dolocenih besedah, kar je sicer povezano tudi z jezikovno normo tedanjega casa. Levstik se je tudi odlocil nekatera imena oseb podomaciti, medtem ko je druga pustil v citatni obliki, pri cemer gre za drugacno prevodno normo, kot velja danes. 
Prevod iz leta 1986 je bolj zaznamovan tudi na morfološki ravni. Levstik je namrec pogosteje kot Koncutova uporabil predpreteklik, pretekli pogojnik in deležnik ter deležje, pri nekaterih glagolih pa se je odlocil tudi za stilno zaznamovano spregatev za tretjo osebo množine. Tukaj ima zopet pomembno vlogo cas, saj raba omenjenih glagolskih struktur danes peša in je z današnjega vidika casovno zaznamovana. 
Najvecje razlike v slogu pa se kažejo naleksikalni in skladenjskiravni. Na leksikalni ravni gre predvsem za izbiro besedišca, ki je v primerjavi s francoskim izvirnikom pogosto zaznamovano. Pri Levstiku je nemalo primerov zastarelega, starinskega ali redkega besedja (npr. besede »specati«, »kajsi« in »ako« in kolokacije, kot je »zleteti v obraz«), kar seveda ni presenetljivo, saj je njegov prevod približno 50 let starejši od prevoda Suzane Koncut. Tako Levstik kot tudi Koncutova sta v svojih prevodih uporabilacustveno in zvrstno zaznamovano besedišce, in sicer namestih, ki so v izvirniku nezaznamovana. Po drugi strani pa sta se na mestih, na katerih je francoski pisatelj uporabil zaznamovane besede, odlocila za nezaznamovanost. 
Prianaliziskladenjskeravnismo ugotovili, da jeFlaubertovo skladnjo boljupoštevala Koncutova. Levstik se je veckrat odlocil razdružiti ali združiti povedi, redkeje se je držal francoske clenitve po aktualnosti in tako poudaril druge elemente besedila kot Flaubert. Veckrat se je odlocil za zaznamovan besedni red v besednih zvezah (glagolska dopolnila je pogosto postavil pred glagol), medtem ko se je pogosteje kot prevajalka držal zaporedja stavcnih clenov, pri katerem povedek sledi osebku. Veckrat je spremenil odnose med stavki in povedmi ter se namesto priredja odlocil za podredje in obratno. 
K slogu avtorja sodijo tudi retoricne figure, ki so bile pri Levstiku manj pogoste kot pri Koncutovi. Vladimir Levstik je marsikatero miselno figuro izpustil (npr. geminacijo, anaforo in metaforo, veckrat je primero prevedel prislovno). 
Mislimo, da do odlocitve za ponovni prevod ni prišlo zato, ker bi bil prejšnji prevod slab ali poln pomenskih napak. Do pomenskih odstopanj je prišlo v obeh prevodih in nanekaterih mestih jeLevstik izbralveliko boljšeprevajalskerešitvekotnjegova stanovska kolegica. 
S primerjavo prevodov smo opazili, da so se od nastanka Levstikovega prevoda spremenile jezikovne in prevodne norme, ki pa po našem mnenjuniso spodbudile nastanka novega prevoda. Znotraj jezikovne norme so se spremenila zlasti pravila glede zapisovanja vejice pri deležjih, spremenila se je tudi norma glede zapisovanja naglasnih znamenj, drugacna pa so tudi pravila glede spreganja glagolov v tretji osebi množine. Tudi prevodne norme danes niso vec enake: spremenila se je norma glede zapisovanja tujih (francoskih) lastnih imen (danes se jih zapisuje v citatni obliki, medtem ko je norma vcasih dopušcala podomacevanje), tudi tuja zemljepisna lastna imena se danes zapisuje drugace. Opazili smo, da je v preteklosti norma dopušcala bolj prost prevod skladenjskih struktur, medtem ko se danes bolj sledi skladnji izhodišcnega besedila. 
Menimo, da glavni razlog za nastanek novega prevoda izhaja iz družbe 90. let 20. stoletja. Takrat je namrec prišlo do prenove ucnega programa za slovenski jezik v srednjih šolah (vpredmaturitetnih programih), pri cemer se je na seznam obvezne literature dodalo Flaubertovo Madame Bovary. Ta odlocitev je zahtevalanov prevod, primerensodobnemusrednješolcu. Tafaktorbilahkopovezališezvlogo založnikov. Državna založba Slovenije je npr. leta 1996 za srednješolce izdala šolsko verzijo Levstikovega prevoda, pri cemer je le ponatisnila izdajo iz leta 1986 in ji dodala pedagoški aparat (Gacoin-Marks 2017: 60–61). Založba Mladinska knjiga se je po drugi strani odlocila za ponovni prevod, ki ga je zaupala prevajalki Suzani Koncut. Ta je prvic izšel leta 1998, ponatisnjen pa je bil leta 2010. Ce to povežemo s teorijo Kaise Koskinen in Outi Paloposki (2003: 24–26), potem lahko trdimo, da so se pri DZS-ju odlocili za »recikliranje« oziroma novo, ponatisnjeno izdajo, kar je cenejše od ponovnega prevoda, za katerega se je odlocila Mladinska knjiga. Obe založbi sta tudi ponatisnili prevoda leta 2010, na kar je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila Madame Bovary predpisana za splošno maturo iz slovenšcine leta 2011. 
Primerjava in analiza izbranih odlomkov iz romana Madame Bovary sta torej pokazali, da na odlocitev za ponovni prevod ni vplival en sam, temvec cela vrsta dejavnikov. Med njimi se nam zdijo najpomembnejši družbeni dejavniki, in sicer spremembe v slovenskem šolskem sistemu v 90. letih 20. stoletja. To je po našem mnenju založbo Mladinska knjiga spodbudilo k novemu prevodu, ostale založbe pa k novim izdajam že obstojecega Levstikovega prevoda. Glede na analizo in primerjavo obeh prevodov mislimo, da je novejši prevod boljši, saj ustreza današnji jezikovni normi in pravopisnim pravilom, na leksikalni ravni je manj casovno zaznamovanega besedišca in kolokacij, na skladenjski ravni pa se nam zdijo stavcni vzorciin besednezvezemanjzaznamovanekotv starejšemprevodu, patudiclenitev po aktualnostiter zaporedjeinformacijstaboljzvestafrancoskemu izvirniku. Kljub temupamenimo,dajeLevstikovprevod dober,nadolocenihmestihsoprevajalske rešitve celo boljše kot v prevodu Koncutove, in da v njem ni toliko napak, da bi bil nov prevod nujno potreben. 
Viri 
Flaubert, Gustave, 2006: Madame Bovary. Paris: Pocket. 
Flaubert, Gustave, 1986: Gospa Bovaryjeva. Ljubljana: Cankarjeva založba. Prev. Vladimir Levstik. 
Flaubert, Gustave, 2010: Gospa Bovary: Znacaji s podeželja. Ljubljana: Mladinska knjiga. Prev. Suzana Koncut. 

Literatura 
Dastjerdi, Hossein Vahid in Amene Mohammadi, 2013: Revisiting »retranslation hypothesis«: Acomparativeanalysis of stylisticfeatures in thePersian retranslations of Pride and Prejudice. Open Journal of Modern Linguistics 3/3. 174–181. 
Desmidt, Isabelle, 2009: (Re)translation Revisited. Meta 54/4. 669–683. 
Doherty, Monika, 1991: Reliability of observational data: Towards a theory of comparative stylistics. TTR: Traduction, terminologie, rédaction 4/1. 49–61. 
Feng, Lei, 2014: Retranslation hypotheses revisited: Acase study of two English translations of Sanguo Yanyi – the first Chinese novel. Stellenbosch Papers in Linguistics Plus 43/69–86. 
Gacoin-Marks, Florence, 2017: Do Pariza in nazaj: Vladimir Levstik in francoska književnost. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Gambier, Yves, 1994: La retraduction, retour et détour. Meta 39/3. 413–417. 
Gambier, Yves, 2011: Laretraduction: Ambiguďtés et défis. Monti, Enrico in Schnyder, Peter (ur.): Autour de la retraduction: Perspectives littéraires européennes. Pariz: Orizons. 49–66. 
Gorjanc, Vojko, 2012: Ideologija heteronormativnosti, prevodna in jezikovna norma. Ideologije v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi: Zbornik predavanj.48.seminarslovenskegajezika, literature in kulture. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 38–44. 
Grahek Križnar, Nina, 2009: What Makesa Literay Translation Obsolete? Contrastive analysis of culture-specific expressions in two translations of Jerome K. Jerome‘s Three Men in a Boat. Komar, Smiljana in Mozetic, Uroš(ur.): As You Write It: Issues in Literature, Language, and Translation in the Context of Europe in the 21st Century. Ljubljana: Slovensko društvo za angleške študije. 101–117. 
Jun, Xu, 1999: Réflexions sur les études des problčmes fondamentaux de la traduction. Meta 44/1. 44–60. 
Kocijancic Pokorn, Nike, 2009: Prevodoslovno proucevanje literarnih prevodov. Kocijancic Pokorn, Nike (ur.): Sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 40–58. 
Koskinen, Kaisa in Paloposki, Outi, 2003: Retranslations in the age of digital reproduction. Cadernos de traduçăo 11. 19–38. 
Koskinen, Kaisa in Paloposki, Outi, 2010: Retranslation. Handbook of Translation Studies 1: https://www.academia.edu/8364692/_2010_Koskinen_and_Paloposki_Retranslation. (Dostop 22. maj 2018.) 
Lefebvre, Jean-Pierre, 2008: Retraduire. Traduire 218. 7–13. 
Mathijssen, Jan Willem, 2007: The Breach and the Observance: Theatre retranslation as a strategy of artistic differentiation, with special reference to retranslations 
of Shakespeare‘s Hamlet (1777–2001). Doktorska disertaija. Utrecht: Univerza v Utrechtu. 
Popic, Damjan in Gorjanc, Vojko, 2013: Izvor norme v prevodnih besedilih. Žele, Andreja (ur.): Obdobja 32: Družbena funkcijskost jezika (vidiki, merila, opredelitve)/The Social Functionality of Language (Aspects, Criteria, Definitions). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 325–333. 
Rižnar, Igor, 2013: Antologiziranje in prevajanje poezije. Koper: Založba Univerze na Primorskem. 
Schlamberger Brezar, Mojca, 2009: Metodološki postopki v kontrastivnih raziskavah. Kocijancic Pokorn, Nike (ur.): Sodobne metode v prevodoslovnem raziskovanju. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 132–144. 
Schlamberger Brezar, Mojca, Perko, Gregor in Mezeg, Adriana, 2013: La syntaxe du français 
– approche contrastive. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 
Šavron, Taja, 2016: Kontrastivna analiza literarnega prevoda. Neža Maurer: Živeti, ljubiti in oditi. Doktorska disertacija. Koper: Univerza na Primorskem. 
Toporišic, Jože, 2000: Slovenska slovnica. Cetrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. 
Toury, Gideon, 1995: The nature and role of norms in translation. Venuti, Lawrence (ur.): The Translation Studies Reader. London, New York: Routledge. 198–211. 
Vlahovic,Lea,2018:Jezikovnostilisticna primerjava dveh slovenskih prevodov Flaubertove Madame Bovary in vprašanje zastaranja prevodov. Magistrsko delo. Ljubljana: Oddelek za prevajalstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 
Zlatnar Moe, Marija, 2016: Koliko Hamletov pravzaprav imamo:primerjava šestih slovenskih prevodov. Žele, Andreja (ur.): Iz jezika v jezik: Slovenšcina v prevodih/Slovenski slavisticni kongres, Ljubljana, 23. september 2016. Ljubljana: Zveza društev Slavisticno društvo Slovenije. 21–28. 



INTERVJU 
Združevanje zgodovinskih in sociolingvisticnih pristopov prinaša nove uvide tako v preteklost kot v prihodnost / Bringing togetherhistorical and sociolinguistic approaches offers new insights into both the past and the future 
Avtorica intervjuja: Monika Kavalir 
Mark Richard Lauersdorf jedoktoriralnaUniverziv Kansasu, danes panaUniverzi v Kentuckyju (prav tako v ZDA) predava predmete s podrocja zgodovinskega, družbenostnega, korpusnega in kontaktnega jezikoslovja. V karieri je pogosto raziskoval in predaval v Nemciji, Avstriji in na Poljskem, Slovaškem ter Norveškem. Poletni semester 2019/2020 je kot gostujoci predavatelj kljub epidemiji preživel na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bila njegova gostiteljica Monika Kavalir, ki je z njim tudi opravila pogovor. V zadnjih letih Lauersdorf, ki je doktoriral pod mentorskim vodstvom nam bolj znanega Marca Greenberga, veliko casa in energije vlaga v gradnjo pedagoških in raziskovalnih omrežijnasvojemspecialisticnempodrocju historicne sociolingvistike ter si prizadeva za razvoj novih metodoloških paradigem (zlasti v povezavi z racunalništvom in interdisciplinarnim sodelovanjem) in vkljucevanje novih generacij jezikoslovcev, tudi v okviru združenja NARNiHS – North American Research Network in Historical Sociolinguistics, katerega pobudnik je. Razširjena razlicica intervjuja v anglešcini je objavljena na spletni strani revije Jezik in slovstvo. 

Dobrodošli v Sloveniji! Tu gostujete na ljubljanskem Oddelku za anglistiko in amerikanistiko, karje zanimivo glede na to, da imate izkušnje tudi s toliko drugimi jeziki. Kako se delo z anglešcino vklaplja v vaš profesionalni profil? 
Moje primarno podrocje dela je historicna sociolingvistika, pri cemer veliko delam tudi v racunalniškem korpusnem jezikoslovju. Svojo specializacijo navadno opišem takole: na podatkih temeljece korpusno sociolingvisticno raziskovanje zgodovinskih kontekstov z visoko jezikovno variantnostjo in mocnim jezikovnim stikom v okolju, ki ga zaznamuje sociopoliticna ter sociokulturnakompleksnost. Z uporabo statisticnih metod in vizualizacije analiziram podatke, da tako identificiram pomembne jezikovne ter sociohistoricne vzorce. Pri tem delu je moje stališce, da so vsi jezikovni podatki dobri podatki in da vsi jeziki sveta na razlicnih tockah vkljucujejo zgodovinske kontekste ter podatke, ki me zanimajo s teoreticnega in metodološkega vidika. Ceprav sem se torej izobraževal specificno na podrocju germanskega jezikoslovja (do neke mere) in slovanskega jezikoslovja (v precejšnji meri) ter hkrati poznam in preucujem vec romanskih jezikov, mi torej ni tako pomembna jezikovno specificna narava gradiva, temvec to, kakšna jezikoslovna vprašanja si lahko ob dolocenemjezikovnem gradivu zastavim. Povabilo Oddelka za anglistiko k poucevanju na podrocju zgodovinskega jezikoslovja, korpusov in historicne sociolingvistike mi je tako omogocilo tesnejše sodelovanje s kolegi specialisti za angleško jezikoslovje ter teoreticno in metodološko razmišljanje na podlagi zgodovinskega razvoja anglešcine. 

Vaše specificno podrocje zanimanja je historicna sociolingvistika, ki je relativno nova disciplina in se trenutno zelo hitro razvija. Kje vidite pomembne koristi združevanja zgodovinskega in družbenostnega pristopa? 
Malo za šalo, malo zares bi rekel, da na neki tocki ne bomo vec imeli neodvisnega zgodovinskega jezikoslovja in neodvisnega družbenostnega jezikoslovja, ker se bodo preprosto vsi ukvarjali s historicno sociolingvistiko, saj se na obeh straneh združevanje cedalje bolj kaže kot zanimivo ter vredno upoštevanja. Ce smo iskreni, je bil tako v makro- kot v mikrosociolingvistiki vedno prisoten diahroni vidik. Za celovit pogled na variantnost v sedanjem trenutku moramo vsaj do neke mere razumeti, kako variantnostvodi v jezikovne spremembe. Trenutno pac ni mogoce potovati v prihodnost, da bi videli, kje bo sedanja variantnost pripeljala do spremembe, zato pa lahko vidimo, od kod variantnost izhaja in kje je v preteklosti privedla do jezikovnih sprememb. Tako lahko razumevanje teh procesov utemeljimo na zgodovinskih primerih. Ce pogledamo zgodnje sociolingvisticno delo Williama Labova na otoku Martha’s Vineyard, vidimo, da je že tedaj vkljucevalo diahronijo in mislim, da se danes zgodovinski vidiki na tem podrocju cedalje bolj upoštevajo. Ce po drugi strani pogledamo zgodovinsko jezikoslovje, že dolgo priznavamo, da ne gre samo za jezikovne zgradbe in da se jeziki ne razslojujejo ter spreminjajo v vakuumu. Ce gremo nazaj do mladogramatikov, bomo pri marsikaterem od »ocakov« primerjalnega jezikoslovja našli trditve, ki omenjajo družbene prvine. Delno je to zato, ker imamo samo tisto jezikovno gradivo, ki se je v zgodovini slucajno ohranilo (tako imamo npr. ocuvano gradivo v arhivih neke mestne hiše, ki je bila zgrajena iz kamna, medtem ko iz sosednjega mesta nimamo nic, ker je tamkajšnja lesena mestna hiša zgorela). Katero jezikovno gradivo ostane, je igra nakljucij, zato se v zgodovinski zapušcini nujno pojavljajo pomanjkljivosti. Znana in pogosto napacno razumljena izjava Labova, da zgodovinsko jezikoslovje temelji na »slabih podatkih«, v širšem kontekstupomeni,dajeto,karimamo,pacvse,karimamo–indajetogradivopac omejeno ali nepopolno. Vprašanje zdaj je, kaj narediti, ko nam zmanjka jezikovnega gradiva, kje poiskati pomoc pri interpretaciji? Naredimo lahko to, da poišcemo vse možne vire o kontekstu, v katerem se je ta jezik uporabljal, in da jezikovno gradivo obdamo s temi sociohistoricnimi podatki, kar nam bo, upamo, povedalo vec kot samo zbirka struktur na listu papirja. Pri historicni sociolingvistiki gre tocno za to in zdaj imamo cedalje vec raziskav in cedalje vecjo skupino raziskovalcev, ki si to postavljajo za primarni raziskovalni cilj. Skupaj spajamo dve podrocji, zgodovinsko in družbenostno jezikoslovje, zaradi koristi, ki jih to prinaša obema: takoboljevemo, od kod v zgodovinskemsmislu izvirasodobnavariantnost, in bolje razumemo zgodovinsko variantnost skozi njen socialni kontekst. To se lahko zgodi na vec razlicnih nacinov. Na eni strani imamo historicne sociolingvisticne analize variantnostinamikronivoju, kjerpreucujemo,kako posameznigovorcivdolocenem zgodovinskem kontekstu komunicirajo med sabo. Po drugi strani nas zanimajo makrovprašanja, s katerimi se znanstveniki ubadajo že zelo dolgo – standardizacija jezika, jezikovni stik med razlicnimi skupnostmi, jezikovna asimilacija, jezikovna smrt itd. Ti procesi so bili doslej deležni razlicnih obravnav, zdaj pa postajamo cedalje bolj pozorni na celovitost jezikovnih in sociohistoricnih podatkov, ki nam omogocajo bogatejšo ter izcrpnejšo sliko. 

Katere temeljne študije oziroma vire bi predlagali bralcem, ki bi radi izvedeli vec o historicni sociolingvistiki? 
Kot je v navadi na vseh podrocjih (vsekakor pa znotraj jezikoslovja), tudi v relativno mladi disciplini historicne sociolingvistike že opažamo razlicne poudarke in smeri raziskovanja, kjer avtorjinato kottemeljneter revolucionarnenavajajo razlicnevire. To je delno stvar »lokalne« perspektive v smislu akademskih in nacionalnih tradicij ter (pod)disciplin. Na splošno pogosto omenjamo clanek Weinreicha, Labova in Herzoga iz leta 1968 s kriticnim pregledom zgodovinskega jezikoslovja ter teorij jezikovnih sprememb, kjer avtorji razpravljajo o vprašanjih, na katera moramo odgovoriti, da bi razumeli, kako pride do variantnosti in kako se ta širi znotraj jezikovnih sistemov ter skupnosti. Ta razprava je izpostavila temeljne izzive, ki naj jih zasledujemo v historicni sociolingvistiki, in mogoce prvic formulirala tako dosledno zastavljene podrocne raziskovalne cilje. Vendar pa je tu treba dodati, da so bila nekatera od osrednjih vprašanj historicne sociolingvistikenakazana že prej in da se kaže potreba po ponovnem branju nekaterih zgodnejših avtorjev z vec razlicnih podrocij, npr. primerjalnega jezikoslovja, antropološkega jezikoslovja ter z zacetkov družbenostnega jezikoslovja. Temu prav te dni posvecam veliko pozornosti: Kje so naši zgodovinski zacetki? Kje vidimo prva razmišljanja o »družbenem« v zgodovinskem jezikoslovju in »zgodovinskem« v sociolingvistiki, davnopreden zacnemo govoritio »historicnisociolingvistiki«?Šeenotakšnodelo, ki se pogosto navaja kot kljucno, je knjiga Suzanne Romaine iz leta 1982, kjer se oznaka »sociohistoricna lingvistika« prvic pojavi v naslovu monografije. To je za podrocje zgodovinskega pomena, saj je disciplina dobila svoje ime. Vendar smo dedici veliko vecje in širše zapušcine, ob cedalje vecjem obsegu raziskav ter vecji specializaciji sodobne znanosti (na vseh podrocjih) pa je vredno osvežiti zgodovinski spomin na zgodnje temelje discipline. Bogastvo sodobnih raziskav v historicni sociolingvistiki se napaja iz številnih virov in iz dedišcine tako zgodovinskega kot družbenostnega jezikoslovja pod vplivom številnih dodatnih strok. Poleg pomembnih mejnikov iz preteklosti je smiselno omeniti Handbook of Historical Sociolinguistics (2012) založbe Blackwell kot soliden pregled podrocja in njegovih številnih delov v zgodnjem21. stoletju. Tabo v koristvsakemu, kibiserad pobližespoznal s širokim naborom tem, problemov in izzivov v historicni sociolingvistiki ter s teoreticno in metodološko podstatjo podrocja. 

Kako bi opisali lastno pot, ki vas je vodila do historicne sociolingvistike? 
Ko sem zacenjal, sem si želel postati tradicionalni primerjalni jezikoslovec. Študiral sem predmete in knjige o primerjalni teoriji ter metodi, o starih jezikih, kot so pragermanšcina, gotšcina, praslovanšcina in stara cerkvena slovanšcina, ucil sem se sanskrt, staro gršcino ter latinšcino – in nato odkril, da mi je najbolj zanimivo vprašanje: Kaj se zgodi, ko zmanjka jezikovnega gradiva in ne moremo reci nic vec? Ugotovil sem, da je del, o katerem je mogoce reci še kaj, kontekst, v katerem je jezikovno gradivo zgodovinsko »živelo«. Kot rad recem: »Uporabimo vse podatke!« (z rdecim klicajem). Vzgodovini bomo v vecini primerov na neki tocki izcrpali vse dostopno jezikovno gradivo. Tu se vracam na prej omenjeni koncept, da je dostopno zgodovinsko jezikovno gradivo posledica »igre nakljucij«, zato je nabor jezikovnih podatkov, ki nam je na voljo, vsekakor omejen. Kam naj se torej obrnemo, da bomo dobili dodatne interpretacije? »Uporabimo vse podatke!« pomeni, da moramo v celoti izkoristiti sociohistoricne kontekstualne podatke. Poleg tega ta krilaticapomeni, damoramo tako jezikovnekotsociohistoricnepodatkeiskatitudi na presenetljivih mestih – naj bo to v cerkvenih arhivih, ki vkljucujejo jezikovne ali družbeno-demografskezapise, v interlinearnih glosah aliv vecjezicnih besedilih, ki so primarno napisanavdrugemjeziku, vsebujejopadelckezrelevantnimipodatki, v mestnih zemljevidih, ki morda vkljucujejo informacije o socialnih omrežjih posameznih govorcev itd. Ko enkrat zberemo vse to gradivo, je pomembno, da ga tudi zares uporabimo in da nismo selektivni pri izbiranju, kaj bomo vkljucili oziroma izkljucili (tako pri jeziku kot pri sociohistoricnih podatkih). Preveriti moramo, da smo res zbrali vse in da smo vse tudi uporabili. Ce želimo povedati nekaj tehtnega o doloceni jezikovni razlicici, kako bomo vedeli, da je tocno, ce nismo našli in uporabili vseh jezikovnih in sociohistoricnih podatkov? Moj cilj je torej obravnavati in interpretirati vse razpoložljive podatke, tako da pogledam skozi nova ocala, ki zajamejo vec podrobnosti in omogocijo ostrejšo sliko. Mislim, da so pristopi, ki skušajo naše interpretativne zmožnosti kar najbolj izkoristiti z »uporabo vseh podatkov«, zelo koristni. Ce si ne damo priložnosti, da odkrijemo vse možne vzorce, ne bomo niti vedeli, kaj vse smo zgrešili. 
Najbrž vas je prav ta potreba po upoštevanju vseh podatkov pripeljala do tega, da ste se odlocili za racunalniški pristop? Medpristaši digitalne humanistike so obicajno tako znanstveniki, kicenijo racunalnik kot pripomocek za preverjanje postavljenih hipotez,kottisti,kivnjemvidijogoniloznanstvenegaraziskovanja z idejo, da racunalnik uporablja podatke in proizvede rezultate brez bremena vnaprejšnjih teoreticnih pricakovanj. Kje se osebno najdete na tem kontinuumu in v kateri smeri vidite najvecji potencial za prihodnje raziskave? 
Samo z omejenomocjo cloveških možganov bi lahko z metodami, kjer uporabimo vse podatke, celo kariero iskali odgovor na eno samo vprašanje. Druga možnost je, da za to vprežemo moc racunalniškega procesiranja. Sam svoje delo definitivno vidim na strani podatkovno vodenega (ang.»data-driven«) raziskovanja, pri katerem vnaprej postavim kar se da malopredpostavk in raje pustim podatkom, da mi sami pokažejovzorce,kijihmordanebiodkril,cebiseanalizelotilzvnaprejšnjimiidejami 
o tem, kaj želim in pricakujem. To je povezano s širšim konceptom maksimizacije dostopnega nabora podatkov in orodij. Glede na vprašanje, ki ga raziskujemo, in metode, s katerimi se ga lotevamo, je treba izmenjavo kvantitativnih ter kvalitativnih pristopov razporediti optimalno. Do neke mere lahko pola kontinuuma, ki ju opisujete, enacimo z razliko med kvalitativnim delom, ki ga podpremo s kvantitativnimi pristopi, nasproti kvantitativnemu delu, ki se napaja iz kvalitativnih pristopov. V svojem raziskovanju vsekakor želim, da mi podatki najprej pokažejo dolocene kvantitativne rezultate, tem pa nato absolutno dodajam kvalitativno razumevanje vsega, kar smo se naucili v stoletjih jezikoslovnega raziskovanja. V nedavnem clanku (v zborniku, posvecenemMarcu Greenbergu) zagovarjammnenje, da tega težko pridobljenega strokovnega znanja ne gre kar tako vreci stran. Ramseyjeva teorija pravi, da dovolj velika množica podatkov vedno vsebuje neke vzorce (in stroj, kot je racunalnik, jih bo našel); vprašanje za jezikoslovce je, ali so ti na podatkih temeljeci vzorci, ki jih z induktivno metodo najdemo v obsežnem gradivu, hkrati tudi jezikovni vzorci. Racunalnik nam bo v jezikovnem gradivu rad pokazal tudi vzorce, ki morda jezikoslovno niso relevantni. In prav na tej tocki so pomembni kvalitativna plat raziskovanja, podrocno znanje in vedenje, ki so nam ga dala stoletja znanstvene jezikoslovne misli. Moj pristop je, da moramo zaceti s kvantiteto, to pa nato takoj brati kvalitativno, rezultat ponovno analizirati kvantitativno in nato ponovno kvalitativno ovrednotiti v ponavljajocem se ciklu. To pa ne pomeni, da je to edini plodovit pristop. Zelo pomemben je tudi bolj tradicionalni, ce lahko tako recemo, pristop v digitalni humanistiki in družboslovju, kjer najprej izvedemo raziskavo,natopasežemopodigitalnihorodjihkotpripomockuzanadaljnjeuvide. V tej raziskovalni paradigmi nam digitalna orodja omogocajo, da preizkušene pristope iz casa pred racunalniško dobo dodatno nadgradimo na nacine, ki niso nujno odvisni od popolnoma kvantitativnih metod. Digitalna orodja v tem primeru predstavljajo dodatne referencne tocke, na katerih lahko svoje raziskovalno delo preverimo, zavrnemo, nadgradimo in podkrepimo. 
Nova spoznanja nam lahko nudi tudi sodelovanje s kolegi z drugih podrocjih, ceprav ima tudi to svoje izzive. Zakaj se vam zdi interdisciplinarno delo tako pomembno? Nam lahko predstavite nekaj primerov interdisciplinarnih racunalniških raziskav, v katerih sodelujete in sevam zdijo še posebno zanimive? 
Sodelovanje je zahtevno. Resnicno interdisciplinarno sodelovanje je grozno težko, vendar pa je veliko ljudi, ki zares verjamejo v sodelovanje in poskušajo z njim; ker pa je tako zahtevno, pridejo samo do neke tocke. Kljub temu trdim, da ce hocemo delati v historicni sociolingvistiki, ki kot disciplina sama po sebi zahteva visoko stopnjo interdisciplinarnega razmišljanja, res moramo sodelovati s socialnimi zgodovinarji, historicnimi sociologi, pa kulturnimi antropologi, kulturnimi oz. družbenimi geografi ter zgodovinskimi jezikoslovci, sociolingvisti, arhivisti in strokovnjaki za popise prebivalstva ter zbiranje demografskih podatkov – in lahko bi našteval še naprej. Pogosto je že dovolj težko najti sorodnega historicnega sociolingvista, s katerim lahko dobro sodeluješ, kaj šele nekoga, ki je šel skozi povsem drugacno strokovno usposabljanje in ima drugacno perspektivo. Vendar mislim, da si moramo namensko cedalje bolj prizadevati za takšne stvari, ce želimo, da stroka napreduje. Lahko se trudimo sami zase, a brez celovitega usposabljanja na vseh teh drugih podrocjih, ki so vpletena v raziskavo, bomo dalec od tega, da bi raziskovanje dalo maksimalne rezultate. Neverjetno težko je delati z drugimi, toda najti moramo nacine, da to pocnemo. Svoje delo lahko dodatno preverimo že s tem, da se pogovorimo s kolegom iz druge stroke. Znotraj digitalne humanistike delam z veliko ljudmi, ki izhajajo iz tistega drugega pola, da torej širijo svoje raziskave v smeri, kjer uporabljajo digitalna orodja za dopolnitev obstojecemu delu, ne da bi z njimi nadomestili prejšnje metode ali prestopili v popolnoma drugacno raziskovalno paradigmo. Ce tako kot jaz delaš na podrocju racunalniške analize jezika, še zlasti v zgodovinskem smislu, kar skoraj vedno pomeni, da delaš s pisnimi besedili (rudarjenje besedil in racunalniško nadgrajena analiza množicnih besedilnih podatkov), to odpira vrata za sodelovanje s skoraj vsakim, ki želi pridobiti informacije iz dolocenih besedil. Sodeloval sem že z zelo razlicnimi strokovnjaki, od politologov do zgodovinarjev in profesorjev racunovodstva! Na univerzi, kjer trenutno delam, gradim in spodbujam univerzitetno skupino za rudarjenje besedil ter analizo besedilnih podatkov, ki združuje vse stroke, vkljucno z medicino. Na vseh podrocjih, kjer medicinski strokovnjaki zbirajo zapise o obravnavi pacientov, kjer pacienti pišejo dnevnik o ucinkih medicinskega poskusa, in v podobnih pisnih kontekstih, imajo velike kolicine besedilnega gradiva. Tudi to je primer ideje »Uporabimo vse podatke!« Iz laboratorijskih vzorcev in testov lahko pridobimo samo nekatere podatke in poraja se spoznanje, da lahko diagnostiko dopolnimo z rudarjenjem tega ogromnega bogastva besedilnih podatkov v iskanju vzorcev, ki lahko pokažejo pomembne znacilnosti. Recimo da klinicno preizkušamo novo zdravilo in prosimo paciente, naj svoje vsakodnevne izkušnje beležijo v dnevniku. Ce uporabimo korpus zbranih dnevnikov posameznikov kot besedilne podatke, lahko poišcemo skupne besedilne znacilnosti v izrazih, ki jih ljudje uporabljajo za opisovanje svojih izkušenj, kar je lahko vir informacij, kdo ima v tem medicinskem poskusu kakšne koristi ali ucinke. Medtem ko pri tovrstnem rudarjenju medicinskih besedil še nisem neposredno sodeloval, pa sem že delal skupaj s kolegi s podrocja racunovodstva, kjer je šlo za financna in borzna porocila. Njihovo vprašanje je, ali lahko rudarimo npr. strokovna porocila o financnih dobickih in izgubah, tako da bolje razumemo, kaj se dogaja s podjetji, ko njihove delnice narašcajo oziroma padajo. V skladu s konceptom »Uporabimo vse podatke!« vse to pomeni, da ne glede na disciplino zajemamo cedalje številcnejše in bolj raznolike podatke ter z njimi izboljšamo svoje analize in interpretacije. V tem primeru uporabimo jezikovne vzorce kot vir za interpretacijo neverjetno razlicnih stvari, kjer ne gre za jezikoslovno interpretacijo jezikovnega gradiva, temvec uporabimo pojavljanje vzorcev v jezikovnem gradivu skupaj z drugimi vrstami podatkov. Takšno široko zastavljeno sodelovanje je fascinantno samo po sebi in hkrati stimulativno, saj me vodi v drugacno razmišljanje o lastnem jezikoslovnem delu. 
Kako kot klasicno izobraženi jezikoslovec, ki ga fascinirajo nove metode in digitalna orodja, vidite vpliv današnjega in prihodnjega tehnološkega razvoja na jezikoslovne študije? Kaj bi moralo biti po vašem mnenju del »osnovne opreme« študentov, ki bodo želeli delati na podrocju jezikoslovnih raziskav? 
Ta zgodba ima dve povezani plati. Najprej moramo vedeti, da ni nujno, da se bo vsak študent jezikoslovja tudi dejansko ukvarjal ali želel ukvarjati z jezikoslovnimi raziskavami;želimotorej, dapridobijo jezikoslovnekompetence, kijih bodo lahko uporabili na raznovrstnih podrocjih. Tako je vprašanje, kakšno usposabljanje je primerno za študente jezikoslovja, ki bodo pozneje delali na razlicnih drugih podrocjih, in po drugi strani povezano vprašanje usposabljanja profesionalnih jezikoslovcev za razlicne vloge (naj bo v zasebnem sektorju ali v akademskem svetu) ter znanj, ki jih bodo ti potrebovali. Moj odgovor najbrž ne bo presenetil: mislim, da bi vse morali usposobiti za racunalniško delo s podatki – to preprosto zahteva narava sveta, v katerem trenutno živimo. Ce lahko med svojimi kvalifikacijami navedeš, da obvladaš analizo besedilnih podatkov, se lahko zaposliš na zelo razlicnih podrocjih in pocneš zelo razlicne stvari. Hkrati je to pomembno in potrebno za družbo. Mislim, dajeusposabljanjejezikoslovno ozavešcenih podatkovnih analitikov enanajboljših stvari, ki jih lahko naredimo za skupnost, saj imamo v tem hipu toliko ljudi brez jezikoslovnega ozadja, ki se ukvarjajo z analizo podatkov, ne da bi resnicno razumeli, kako jimlahko jezikoslovna znanost pomaga pri analizi rezultatov, ki se jim zdijo potencialno pomembni za interpretacijo družbenih vzorcev in trendov. Vec ljudi kot bo vedelo, za kaj gre pri jezikovnih vidikih podatkovne analize, bolje nam bo šlo kot družbi. Ce pa pogledamo z vidika jezikoslovnega raziskovanja, pogosto trdim (in to je seveda moje osebno pristransko mnenje!), da jezikoslovci nismo nic drugacni od zgodovinarjev, psihologov ali strokovnjakov za racunovodstvo, ki ta orodja uporabljajo za pomoc pri svojem delu, in da lahko vsakemu jezikoslovcu koristi, ce ima nabor orodij, ki mu omogocajo racunalniško, s podatki obogateno ali celo na podatkih temeljece znanstveno preverjanje in odkrivanje.Menim, da je pri delu na kateremkoli podrocju, od tistih osrednjih – fonetika, fonologija, morfologija, sintaksa, semantika, pragmatika, leksika – pa do vseh možnih podpodrocij – psiho­in nevrolingvistika, usvajanje jezika, zgodovinsko jezikoslovje, sociolingvistika itd. – koristno, ce zberemo vse dosegljivo gradivo in uporabimo racunalnik, da pregleda vso to množico podatkov. Tako vidimo, ce v analizi še kaj manjka, ali teorijo preverimo z racunalniškim modelom, da vidimo, ce bo neprizanesljivo racunalniško preracunavanjepokazalo kakšno podrobnost, kijo lahko nato vkljucimo vmodel,kismosigazamislili.Toješeenovnaboruorodij,kijihlahko uporabimo in ki nam omogocajo dodatno perspektivo v jezikoslovnem razmišljanju, analizi ter komunikaciji. 
Kot lahko potrdijo vaši študenti, je poucevanje vaša velika strast in navduševanju za jezikoslovje posvecate veliko casa in energije. Kako se vam glede na vašo izkušnjo – kijeresnici na ljubo zelo posebna zaradi gostovanja med epidemijo 

– zdita pristop k poucevanju jezikoslovja in visoko šolstvo na splošno v Sloveniji drugacna v primerjavi s situacijo v Severni Ameriki ter drugod po svetu? 
Mislim, da se ne glede na podrocje pristopi k izobraževanju naslednje generacije strokovnjakov razvršcajo na spektru med dvema poloma. En ekstrem je ustvarjanje natancne kopije sedanje generacije, kjer ustvarjamo mini klone samih sebe in jih pošljemo v svet, naj pocnejo tocno to, kar smo poceli mi: Na drugi strani spektra je pristop, podoben veliki samopostrežni trgovini, kjer je na policahna voljo vse in si študenti lahko izbirajo sami brez omejitev, tako da jim pustimo poceti, karkoli jih zanima, brez vsakega vodenja. Mislim, da danes ne bomo nikjer vec našli takšnih ekstremov, so pa nekateri izobraževalni sistemi bolj nagnjeni k replikaciji, drugi pa bolj odprti za samostojno študentsko raziskovanje in odkrivanje. Rekel bi, da se Severna Amerika vecinoma nagiba k samopostrežnim programom z veliko proste izbire, medtem ko se zdijo številna evropska okolja bolj nagnjena k usmerjenim, predpisanim programom. Glede na to, kar sem sam doživel, in glede na pogovore ter prebranevsebineo arhitekturitukajšnjegasistema, semizdi, vsajko grezaUniverzo v Ljubljani, da so morda v vecji meri poudarjene vnaprej dolocene vsebine, vendar ne nujno z idejo, da bi »morali študenti poceti tocno tisto, kar smo mi«. Zdi se, da so programi v vecji meri predpisani in se pricakuje, da bodo študenti skupinsko poslušali skupne predmete v dolocenem vrstnem redu, vendar to ni edini nacin izvedbe, temvec je v sistem vgrajena tudi dolocena kolicina izbirnih predmetov. Kakor vidim, obstaja na najvišjih stopnjah izobraževanja možnost, da študent dela na podrocjih, ki niso nujno enaka tistim, na katerih dela mentor, fleksibilnost mu torej omogoca svobodo izbire. Mislim, da gre tu za zlato sredino, kjer je vec predpisanega kot v vecini severnoameriških okolij, ki jih poznam, hkrati pa vec odprtosti kot v nekaterih drugih evropskih kontekstih, ki so mi poznani. Ko gre za uveljavljene koncepte v stroki, je pomembno zagotoviti, da študenti pridobijo trdno osnovo, vendar hkrati menim, da jim je pomembno omogociti, da najdejo svojo pot in poišcejo svoje lastne, nove povezave med razlicnimi jezikoslovnimi elementi. 
Preverite rdece obarvan stavek. Ne vem , ce sem prav razumela popravek. 

Zdi se, da je zunaj Slovenije veliko zanimanja za slovensko gradivo, zunaj Slovaške za slovaško gradivo itd. Zakaj so slovanski jeziki – in med njimi slovenšcina – zanimivi za jezikoslovce po vsem svetu? 
Slovanskajezikovna družina predstavlja skupino tesno povezanih jezikovnih razlicic, ki pa vendarle izkazujejo bogato raznolikost. Gre za stanje precejšnje zgodovinske in geografske bližine in hkrati za širok razpon razlicnih družbenih ter zgodovinskih kontekstov. To pomeni, da raziskovanje slovanskih jezikovnih razlicic v casu in prostoru omogoca vpogled v zelo zanimivo ter raznoliko gradivo, ki daje znanstveno zanimive in relevantne rezultate. To velja ne glede na to, ali govorimo o dialektologiji, sociolingvistiki (tako sodobni kot zgodovinski), procesih standardizacije jezika, ideologiji knjižnega jezika, jezikovni zakonodaji ali o primerjalnem jezikoslovju, ki se ukvarja z rekonstrukcijo praslovanšcine in predniki današnjih sodobnih hcerinskih jezikov. To velja tudi z vidika dejstva, da gre za en sam velik jezikovni kontinuum, kjer se pojavljajo sociohistoricna vprašanja sociopoliticnih enot in njihovega preoblikovanja ter kjer se to veliko polje geografsko razprostrtega gradiva deli v razlicne dele celote. Ce na to pogledam skozi prizmo historicnega sociolingvista, kjer se to veliko polje geografsko razprostrtega gradiva v zgodovini nenehno deli v nove in drugacne dele celote: visoka stopnja variantnosti, primeri tesnega jezikovnega stika, v mnogo slovanskih okoljih imamo dolgo pisno tradicijo, kar pomenizgodovinske zapise, opazujemo pa lahko tudikompleksno sodobno narecno situacijo s cudovitim jezikovnim gradivom. Vse to omogoca, da se poglobimo in vidimo, kako so se skozi cas posamezne jezikovne razlicice razvijale, spreminjale, vplivale ena na drugo, locevale in ponovno združevale tako v geografskem kot sociokulturnem ter geopoliticnem smislu. Vslovanskih jezikih se tako najde »nekaj za vsakega«, ce sploh ne omenjam, da gre za veliko vejo indoevropske jezikovne družine. In pri tem se še sploh nisem dotaknil vidika formalnega jezikoslovja – v slovanskih jezikih namrec najdemo številne »eksoticne« strukturne znacilnosti v glasoslovju, oblikoslovju, skladnji, pomenoslovju in besedoslovju, ki omogocajo, da prestavljamo meje formalnih teorij ter preizkušamo nove jezikoslovne metode. 
Znanstveniki, kot ste vi in vaš mentor pri doktoratu Marc Greenberg, se ukvarjatezjeziki, kiimajo zelomocno lokalno tradicijo terdomacejezikoslovce z izostrenim obcutkom za posebnosti sociokulturne situacije in razvoja. Kakšne dodatne perspektive lahko ponudi pogled od zunaj? 
To je zanimivo vprašanje, na katerega me je opozoril Marc Greenberg, ko sva se pogovarjala o izbiri doktorske teme. Pri raziskovanju dolocenega jezikovnega konteksta vsak od nas nosi s seboj dedišcino akademske skupnosti, kjer se je izobraževal, in glede na to prinaša svoj, drugacen znanstveni pogled. To ne more biti nikoli slabo, saj omogoca, tako vsaj upamo, da razlicni raziskovalci z razlicnim znanstvenimporeklomzastavljajo razlicnevrstevprašanjin tako nenehno dodajajo nove nacine razmišljanja o temi ter gradivu, kar lahko potencialno vodi do novih interpretacij in odkritij. Takšno delovanje je dragoceno za katerokoli okolje in bi ga prav tako priporocil severnoameriški znanstveni skupnosti, ki – kot je znacilno za vecino akademskih okolij – drugih tradicij vcasih morda ne upošteva. Vsaki znanstveni tradiciji lahko koristijo zunanji vpogledi. Pri doktorskem raziskovanju me je Marc spodbujal k delu na slovaškem gradivu, na katerem so delali številni jezikoslovci iz slovaške perspektive znotraj slovaškega znanstvenega konteksta, z mislijo, da bi lahko bila koristna raziskava iz zornega kota nekoga, ki se je izobraževal v drugacni akademskitradiciji. Danes tudisamspodbujamtakšno navzkrižno oplajanjeidejiz številnih znanstvenih tradicij pri obravnavi katerega koli vprašanja na katerem koli podrocju jezikoslovja in seveda še posebej v historicni sociolingvistiki. 

Ko ravno govorimo o slovanskih jezikih, kako pa kaj vaša slovenšcina? Ali pricakujete, da boste nekoc tudi sami raziskovali historicno sociolingvistiko slovenskega jezika? 
(Smeh) Moja slovenšcina se pasivno izboljšuje. Trenutna svetovna zdravstvena kriza mi žal ne omogoca, da bi se bolj dejavno ukvarjal z jezikom, saj veliko casa preživljam v stanovanju, kjer govorim vecinoma sam s sabo - slovensko pa govorim slabo, zato to ni najboljši nacin za izboljšanje. Je pa to nekaj, kar bisi želel izboljšati, saj slovenšcina ponuja cudovito gradivo za historicne sociolingvisticne raziskave. Ima vse, kar bi si lahko poželel – verske konflikte, politicne konflikte, nove meje, stare meje, na novo postavljene in prestavljene meje, neverjetno raznoliko narecno sliko, kontaktne vplive z vseh strani, tako v stikih z zelo sorodnimi kot manj sorodnimi ter genetsko in tipološko nesorodnimi jeziki, pa tudi relativno dolgo pisno tradicijo. Pasivno znanje slovenšcine mi bo pomagalo, da bom lahko dostopal do znanstvenih del v slovenšcini in analiziral zanimivo zgodovinsko gradivo, aktivno znanje jezika pa bo kljucno, da bom lahko ustrezno in primerno komuniciral s kolegi. Nikakor namrec ne pricakujem, da bi morali z mano vedno govoriti samo angleško, temvec bi si želel, da bi skupaj govorili tudi slovensko in bi bile tako možnosti za komunikacijo in sodelovanje še boljše. Nisem pa še cisto na tej tocki. 

Michal Habaj, Dana Hucková idr.: Modernizmus v pohybe. Bratislava: VEDA Vydavatelstvo SAV, 2019. 
V monografiji Modernizem v gibanju (Mo-dernizmus v pohybe) so predstavljene študije primerov modernizma v slovaški literaturi, napisani v obdobju od zacetka 20. stoletja do vkljucno 40. let 20. stoletja. Osredotoca se na oblike, težnje in vidike modernizma v slovaški literaturi v interakciji s štirimi podrocji: z vprašanji modernizma, zlasti z vlogo žensk, ženske emancipacije, vlogo mesta, cloveka ter množice, s posodobitvijo literarnih vrst in zvrsti (poezije, proze ter drame) in z modernizacijo podob. Zadnja po­glavja so namenjena premisleku o institucio­nalizaciji modernizma, natancneje nastanku revij, skupin, društev in gledališca v tem obdobju. Ceprav je poudarjeno, da so per-spektive izbranih pristopov in interpretacijska orodja posameznih avtorjev tega obdobja razlicni, skupaj kažejo sintetizirajoc pristop k temi modernizma. Vsekakor je monografija poglobljeno delo, ki široko in celostno po­sega na vsa pomembnejša literarna podrocja (tistega) casa in poskuša na novo osvetliti obdobje modernizma v Slovaški literaturi. 
Monografija namrec odraža široko razume­vanje izraza modernizem, ki vkljucuje vec razlicnih pomenov, kar poskušajo razlicni avtorji tudi identificirati v vec poglavjih. Dokazujejo, da percepcija izraza moder-nizem izhaja iz pomembne preobrazbe, ki je vplivala na celotno evropsko kulturo in civilizacijo v tistem casu, saj so mnoge ra­dikalne spremembe ob prelomu iz 19. v 20. stoletje ter njegovi prvi polovici vplivale na tvorbo sodobne estetike in umetnosti ter pomembno vplivale na oblike slovaške lite­rature. Slovaško kulturo in umetniško okolje je dolocil spopad med nacionalnim ter sve­tovljanskim, ki je v monografiji interpretiran tudi kot konflikt med konservativizmom in modernizmom. Konflikti so nastajali zaradi želje po nacionalnem znacaju slovaške kulture na eni in avtonomnimpoložajem umetnosti na drugi strani, ki so jo zahtevali modernisticni umetniki. Drugi problem raziskovanja mo-dernizma, ki ga izpostavlja monografija, je njegov odnos do tradicije. Ceprav je zgodnji modernizem še sledil tradiciji romantizma, se je vec vej poznega modernizma od njega radikalno locilo, saj je romantika postala sinonim za konservativnost, zato modernizem ni vec videl smisla v razvijanju dolocenega odnosa s preteklostjo niti ni želel crpati iz nje. Ravno nasprotno so zagovarjali idejo po locitvi od nje in neodvisnosti pri uveljavljanju v sedanjosti. 
Publikacija je razdeljena na dva dela. Prvega z naslovom Preobrazbe in novosti,ki vkljucuje clanke, povezaneznovimitemami,patudiz razvojemin oblikamiizbranemodernisticne poetike, ter drugega z naslovom Procesi in okolišcine, ki presega tradicionalni literar­nozgodovinski okvir sledenja kronologiji in zgodovinski kontinuiteti ter se pomika k jedru problema identifikacije modernizma. Pristop k interpretaciji izbranih besedil in raziskovanju njihovih poetik, podob ali te­matsko-motivnih kompleksov pomaga pre­poznati modernisticne paradigme, opredeliti elemente usmeritve, ki jih delijo, ter zajeti tipološkeoblikemodernizma, katerih naravo in znacaj je mogoce bolje razumeti, ce se pri tem upoštevajo pogoji, okolišcine ter kon­tekst modernizma, ki se je takrat vzpostavil v slovaškem kulturnem okolju. Vtem smislu monografija ne prispeva le k slovaški literarni zgodovini, temvec posega na polje kulturne zgodovine. 
Dana Hucková se v poglavju Ženska eman­cipacija kot literarna tema ukvarja s femi­nizmom in tako imenovano žensko proble­matiko, ki prodira v organizem nacionalne literature, ter s kulturno razpravo, ki so jo sprožila literarna dela in javni govori Hane Gregorove. Izpostavlja namrec, da se je na Slovaškem vprašanje ženske emancipacije oblikovalo v diskurzu slovaškega nacional­nega gibanja. Slovaško žensko gibanje je bilo del nacionalnega gibanja, vendar je imel nacionalizem vseeno prednost, zaradi cesar je feminizem ohranjal drugoten pomen. Feministicni diskurz je prvi uvajal Ivan Kasko z romanom Naši (Naši), ki je bil objavljen že leta 1907 in v katerem je podajal literarno razlicico resnicnega predavanja o oblikah sodobnegaženskegagibanjavpraškidružbi. 
Vpoglavju z naslovom Modernisticne težnje KatarínaCupanovárazmišljao dramah Jožefa Gregorja Tajovskega Novo življenje (Novživot) in Greh (Hriech). Razmišlja o premiku avtorske poetike Tajovskega v prvem deset­letju 20. stoletja k modernisticni drami. Kot dramatik se Tajovsky osredotoca na eticna vprašanja, moralni boj in dramaticen razvoj posameznih protagonistov. Njegov poudarek je na življenjski resnicnosti. V slovaški dramski produkciji obe prej omenjeni drami predstavljata novo vrsto t. i. analiticne drame, kiimaševedno nekatereelementerealisticne upodobitvene metode, toda vsebina, teme, motivi, izrazna sredstva in liki napredujejo premike v smeri modernisticne drame. Te-meljijo na kriticni situaciji, tragicni zgodbi ženskega lika, ki se bori s svojim delom. Vpoglavju Clovek, DAVin mesto: Nekrofilicni in vitalisticni vidiki poetike DAVv povezavi s podobo družbene resnicnosti Michal Habaj preucuje dinamiko modernizma v slovaški poeziji, napisano v 20. letih 20. stoletja, na podlagi raziskovanja izvirnega pisnega vira in novega branja avtorjev DAV. Ugotavlja, da je desetletju po državnemudaru leta1918 sledilo obdobje civilizacijskega razcveta in moder-nizacije Slovaške z urbanizacijskimi procesi ter kulturnimi in družbenimi preobrazbami, ki so se v glavnem kazale v Bratislavi. Re-alnost sodobnega mestnega življenja je v slovaško poezijo v spoštljivo obliko vnesla pesniška zbirka Jána Smreka Galopski dnevi (Cválajúce dni) leta 1925. 
Nadrealizem kot avtonomni tip poetike v kontekstu slovaškega modernizma v 30. in 
40. letih 20. stoletja predstavlja Jaroslava Šaková v poglavju O novostih nadrealizma v modernisticni literaturiin likovniumetnosti. Osredotoca se na razjasnitev odnosov med slovaškim nadrealizmom in ceškim nadre­alizmom ter na sodelovanje med likovnimi umetniki in nadrealisticnimi pesniki. Ker se je sestava nadrealisticne skupine s casom spreminjala, si postavlja vprašanje, ali lahko vizualne umetnike zaradi njihovega poseb­nega položaja šteje za clane skupine. 
Drugi del monografije Procesi in okolišcine se osredotoca na podrocje literarnega in kul­turnega življenja ter evolucijske oblike drame. Vpoglavju Revija Hlas in njeno poslanstvo modernizacije na podrocju literature in umet­nosti Andrea Draganová s posebnega vidika obravnava gibanje Hlas in njegovo dejavnost na prelomu stoletja. Nacini oblikovanja in formuliranja njihovega manifesta ter oblike polemik o vsebini in usmerjenosti slovaške literature ter kulture, ki se jim je v obdobju med leti 1898–1904 pridružila skupina Hlas, opozarjajonadejstvo,dajebiloizpolnjevanje tehciljevmanifestaprejideološkoinestetsko kot pa razlikujoceter strukturirano glede na posebne, delno opredeljene ravni. 
Poglavje Oblikovanje združenj kot element družbene modernizacije: Poklicne organi­zacije in interesne skupine slovaških pi-sateljev po nastanku Ceškoslovaške Dane Huckove sledi procesominstitucionalizacije literarnega ter kulturnega življenja v prvem desetletju po državnem udaru. Z ustano­vitvijo Ceškoslovaške republike je obmocje slovaške kulture dobilo mocan in obsežen zagon, ki ga obicajno oznacujejo kot kulturni razcvet. Ustanovljene so bile številne nove institucije, vkljucno z razlicnimi društvi in združenji. Pisatelji in drugi umetniki so bili zainteresiranizapoklicnozdruževanje.Jeseni 1919 je bilo ustanovljeno Društvo slovaških umetnikov, leta 1921 Forum slovaških umet­nikov in leta 1923 Društvo slovaških pisa­teljev. Monografija poudarja, da ni nobenega dvoma, da je periodika literature, umetnosti in kulture izpolnjevala kljucno funkcijo pri spodbujanju modernisticnih idej ter prizade­vanjih v takratnih literarnih razmerah, vendar položaj modernisticnih revij in kritik v so-dobnem literarnem diskurzu nikoli ni bil raziskan kot celota. 
Poglavje Modernizacijske tehnike kot tema v slovaški medvojni literaturi v revijah DAV in Elán Karla Chibe se osredotoca na predsta­vitev narave kljucnih clankov, razprav in polemik, ki odražajo oblike modernisticnih estetskih tehnik v slovaški medvojni literaturi. 
Na primeru levicarske revije DAV raziskuje obdobje 1924–1935, medtem ko je revija Elán z rekonstrukcijo modernisticnih estetskih pogledov in s širšim ideološkim dometom zaznamovala obdobje 1930–1938. Pravi, da je imel DAV od samega zacetka ideološko locen pregled, kjer so družbena in politicna vprašanja oblikovala tematiko estetike in dolocala odnos do estetskih in literarnih problemov, revija Elán pa po drugi strani ni bila usmerjena v predstavitev dolocenega estetskegaaliideološkegamanifesta. Nacin, na katerega so razumeli modernisticno umet­nost, jebilveliko boljsvoboden, osredotocen na celo vrsto obstojecih estetskih pobud z ambicijo vkljucevanja informacij o tuji, predvsem pa o slovaški umetnosti in literaturi. Csibaugotavlja, da so razpravam in clankom, objavljenim v obeh revijah, skupne tematike sodobne družbene literature ali poetizma.  
Preobrazbe v tipu poetike slovaške drame po nastanku Ceškoslovaške in v naslednjih desetletjih ter odnos med njimi in razvojem gledališca na Slovaškem raziskuje Dagmar Krocanová v poglavju Institucionalizacija slovaškega gledališca in moderne slovaške drame med leti 1920–1948. Profesionalno slovaško narodno gledališce je bilo usta­novljeno leta 1919 v Bratislavi kot ustanova, ki naj bi pomagala pri promociji ceškoslovaške kulture v narodno in jezikovno raznolikem mestu. Navdihi za razvoj slovaške drame in gledališca so pogosto prihajali iz ceškega okolja, ki je bilo povezano z državnostjo, konceptom ceškoslovaštva, vkljucno z je­zikovnim vprašanjem. Ceški gledališcniki so v 20. letih 20. stoletja slovaško okolje uvajali v poetiko gledališkega ekspresio­nizma, v 30. letih pa v poetiko in gledališke poskuse praškega gledališca D-34. Vobdobju 1920–1948 je slovaška drama doživela proces odstopanja od realizma. Med pomembnimi temami so bili pomisleki in dvomi glede usmeritve družbe in cloveštva. Vec predstav je obravnavalo problem družbe in jaza. Po drugi strani je bila dramatika povezana s sodobno poezijoinprozo,sajsosevsezvrstipodobno odzivale na estetska ter literarna gibanja. 
Slovaška literarna veda modernizem kot širšo oznako uporablja za literaturo prve polovice 
20. stoletja, kamor vkljucuje moderno, mo-dernizem in avantgarde, v ožjem smislu pa pojem modernizem uporablja za tendence po letu 1918. Monografija tako celostno in poglobljeno pristopa k veckrat obravnavanem vprašanju tega obdobja ter hkrati na novo osvetljuje in prevprašuje njegov razvoj ter vplive v slovaškem prostoru. Gre za poglo­bljeno, interesantno delo, ki vabi k branju in širšemu razumevanju slovaške literature ter kulture. 
Ana Rakovec 
Filozofska fakulteta Univerza v Ljubljani 
ana.rakovec22@gmail.com