PRO DOMO:
»Inter arma silent musae«. — Ni nas dobil na svojo stran ta izrek in »Popotnik« nastopa vzlic vsem neugodnim razmeram svoj XXXVI. letnik. Ne prikrivamo nikomur, tudi sebi ne, gai se godi to z nemalimi težkočami. Zremo pa s tem večjim zaupanjem v slovensko učitelistvo, ki se je petintrideset let tesno oklepalo svojega duševnega glasila; z zaupanjem vanj, ki je pripomoglo v teh letih, da se je razvil »Popotnik« v pedagoško-znanstveno revijo, ki jo štejemo danes lahko med one, ki zavzemajo na slovanskem jugu častno mesto v pedagoški literaturi.
Smemo govoriti tako, in skromnost bi ne bila na mestu, zakaj v čast je slovenskemu učiteljstvu. da je dvignilo list samo s svojo duševno in gmotno silo tako visoko. In v to silo zaupamo tudi poslej.
Z novim letnikom otvarja »Popotnik« tudi nov predal »Iz šolskega dela«, čegar namen in smoter smo očrtali na dotičnem mestu posebej.
Slovensko učiteljstvo pa vabimo k skupnemu duševnemu delu, k gmotni podpori tega dela, ter ga pozivamo, da zrimo složno v bodočnost, ki nam jo ustvarijo trde razmere v novem, krepkem rodu...
Skrb nam bodi tudi, da pridobivamo našemu listu vedno več prijateljev znotraj in tudi zunaj našega stanu, zakaj tako si pridobimo tudi spoznavalcev in cenilcev našega dela, podpornikov našega duševnega glasila.
Radi težkih bojnih časov bode »Popotnik« od sedaj naprej, dokler ne nastopijo zopet normalne razmere, izhajal le vsak drugi mesec, toda v pomnoženem obsegu, tako da p. n. odjemalci-čitatelji ne bodo otr-peli nikakega prikrajšanja. Prosimo torej, da se s to premembo sprijaznijo in jo vzamejo blagohotno na znanje.
O Novem letu 1915.
Uredništvo in upravništvo »Popotnika«.
..Popotnik" XXXVI.. 1.
PTAČEK:
AFORIZMI, KI NISO ZAPISANI V OBČI PEDAGOGIKI.
Čital sem aforizme, ki niso zapisani v obči pedagogiki, ki bi jih tudi ne sprejela znabiti vase nobena šolska pedagoška učna knjiga, o katerih veroizpovedanju bi tudi sam odkrito dvomil1, da ga priznava katera urejenih držav, ki pa se mi zde dovolj zanimivi, da se jih priobči. Pri vsej skromnosti teh aforizmov bi našel v njih morebiti celo njihovo poučno plat. Nič ne škoduje, če se tupatam malo učimo. Zato sem zbral nekaj uradno najbolj nepriznanih, da profitiramo kaj na slabih zgledih. Kdor jih že pozna in jih najde spremenjene, naj si misli, da jih je pretvoril veter, ki jih je prenesel, da so jih predrugačile razmere, ki so jih rodile tu in tam.
Razdalja.
Nihče ne priznava veličine odličnih mož manj kakor lastni rodbinski udje.
Če opazujemo tudi najboljšo sliko v najbližji bližini, vidimo le mazarijo umazanih čopičevih potez.
Od vseh podložnikov imajo navadno komorni služabniki najmanj spoštovanja pred veličastvom svojih knezov.
Zato je treba za pravično sodbo kake reči ali kake osebe povsod potrebne razdalje, da človeška prečlovečnost v svoji vsiljivosti malo omedli, zato pa izstopijo tembolj karakteristične poteze sojenega predmeta.
Povsod ?
Da: prosim na pr.: ...
Momentna slika iz moderne ljudske šole.
Razrednik stoji zunaj na hodniku bolj v strani in govori z očetom učenca, ki je neopravičeno izostal od šolskega pouka. Ker ni učitelj v razredu, nastane v njem nemir, ki je toliko bolj vznemirjujoč, ker je razred ravno nad nadučiteljevim razredom.
Naenkrat hiter šum po stopnicah, nagle stopinje proti razredu. Pa spet vse tiho na hodniku.
Proti vratom stopi razrednik. Tu pa stoji učenček, oko na ključavnici, in napeto motri skozi luknjico razred. »No, dečko, kaj pa počneš
tu?« Prestrašen odskoči deček: »Gospod nadueitelj me je poslal, naj pogledam, če je učitelj v svojem razredu.«
Zapisano kot blagohoten prispevek k razpravam o »učiteljevi osebnosti v dvajsetem stoletju.«
Epigrami.
1.
Vsak da je svoje si sreče kovač? Kako, dragi, mi reci!
Kuj si jo, srečo, le kuj! Meh pa ti goni sam Črt.
?
Srečo da svojo koval bi učitelj po lastnem prevdarku, deco bi vzgajal razum, kruh svoj bi rezal si sam.
3.
Kaj bi pač tožil1 in vzdihal o delu v pouku iti vzgoji?
Pusti življenju do se, otrok ti bodi otrok!
Stare gosli.
V zakotni vasi je bila šola, in v tej šoli so visele stare gosli. Nazunaj so bile neznatne, v njih pa je spalo čudovito blagoglasje. In stari šolnik se je razumel na to, da je pripravil njih dušo do pesmi. Če je potegnil z lokom po strunah, je bilo učencem, kakor da so na cvetoči loki pri igri in veselem rajanju. Kmet, ki je šel s plugom ali brano orat ali vlačit na polje, je obstal pod šolskim oknom in verno poslušal, dokler ni izzvenel zadnji glas. Ptiči okoli šole so sami umolknili in poslušali; niso se upali poskušati s starimi gosli. — Stari šolnik pa je umrl in drug je prišel na njegovo mesto. Bil je samosvoj gospod, ki je vse boljše vedel in znal kakor njegov prednik. Kakor pa je bil nad vse pameten, vendar ni znal voditi loka po strunah tako dovršeno kakor stari goslač. Če je zaigral svojim učencem na starih goslih pesem, so te stokale in ječale, da so se kmetje jezili in so kleli, če so šli mimo> in je ostalo okno ravno odprto. In mladi goslač je zagnal gosli jezen v temen zapeček, ker so bile pač le stare, prav slabe gosli.
Tako pravljica. Moralo pa čutite v srcu, če ste učitelj, ki ljubi svojo deco in ... i. t. d.
Saj je stvar precej vsakdanja.
Petelin na strehi.
Kakor je potegnil veter, tako se je zasukal na strehi pločevinasti petelin. Včasih ga je sukalo in vrtelo, da ni prišel do miru.
Zapisano pa je, da so podobni temu petelinu mnogi učitelji. Tako je zapisano o njih:
Kakor potegne veter, tako se zasučejo. Vsak trenotek lahko pri njih pričakuješ, da se neposredno spremeni njihovo mnenje. Od severa zapiha umetniška vzgoja kot nov evangelij. Pedagoški petelin se je obrnil na sever. Od juga pritiska eksperimentalna pedagogika. Eleganten za-sukljaj in že so navdušeni eksperimentalni pedagogi. Od vzhoda veje socialna pedagogika. Kratko premikanje semtertja, in že stoji znamenje po drznem okretu na socialno pedagogiko. In tako se sučejo v svojem slamnatem entuziazmu leta, desetletja, dokler se jim ne vrti v glavi od samega sukanja. Potem pa obstoje na svojem zadnjem stališču in zarjave. Le zdaj pa zdaj, če je sunek od katere strani posebno močen, zaškripljejo in zastokajo jezni in sitni že prastari Salomonov izrek: »... et otnnia vanitas.«
O šolskem vodju, ki je gledal z osmimi očmi.
Živel je šolski vodja, ki je gledal z osmimi očmi. Dvoje jih je imel sam, po dvoje pa njegova žena, njegova hči in šolski sluga. Očesni živci vseh teh oči pa so se stekali v glavi šolskega vodja. In vseh teh osem oči je strogo pazilo, če ni prišel kateri od učiteljev prepozno, če se ni ustavil na hodniku in govoril predolgo s svojim tovarišem, če ni na vse zadnje še gledal skozi okno.
Tale pravljica — znabiti je resnica? — služi v idealno rešitev vprašanja o šolskem nadzorovanju.
Eoigram za konec.
Kaj da prepisal in spet sem zapisal te stare resnice?
En je učitelju svet: šola, učitelj, otrok...
FRANČEV:
EVANGELIJ DELA.1
(Odlomek.)
Samodejalnost, pozitivizem, evolucionizem so znaki dela, kakor ga je pričelo 19. stoletje. In še eno zaznamovanje je, ki ga karakterizira popolnoma: s t o 1 e t j e d c I a. Iz globin tega stoletja so se dvignile zahteve za življenje, ki ga ne more nasititi nobeno poznanje prirode, in ki se ne odpravi z menicami na bodočnost, kakor jih izdaja evolucionizem: kajti te zahteve imajo svoj izvor v boju za obstanek, ki ne hrepeni in ne kliče
Na podlagi dr. E. Lehmannovega spisa »Erziehimg zur Arbeit« (Teubner, Leipzig) predelano za naš list.	Opomb, nredn.
le po kruhu, ampak mu jc za najnotranjejšo eksistenco individua, mu je zato. da reši ves svoj rod iz duševnega in telesnega suženstva. Iz te zahteve je zrasla vesela novica, ki jo označuje najboljše ono ime, ki ga je dobila pri svojem postanku: evangelij dela.
Tomaž C a r 1 y I e je bil, ki ji je dal to ime. Pravi romantik, navdušen prvoboritelj religioznih idej, stoječ na vrhuncu transcendentalne filozofije, navdušen od lirskega pesništva in poln zgodovinske znanosti, je pregledal človeštvo in človeško življenje s čudovito obsežnim pregledom — v tej razglabljajoči duši sta se prikazala vzlic vsej romantiki resničnost in delo kot trdna stebra vsega življenja, kot najresnič-nejši izraz za Boga in bogaboječnost, za prirodo in človeško življenje. Da se pusti resničnosti vladati, da izpopolnuje ta našo zemeljsko kroglo, da vrši najskrajnejše, kar more človek z vsemi svojimi silami, da spozna naravo in si jo podjarmi — to se pravi častiti Boga. to se pravi živeti človeško življenje.
In ta evangelij je zmagal.
Ne zato, ker ga je oznanil Carlyl;e; kot pravi prorok je le napovedal, kar je imelo priti. Iz vse velike armade delavcev, ki napravita našo dobo za pravo velesilo, iz vseh tistih, ki vedo iz trde sile, da se mora delati, če se hoče živeti, iz vseh prihaja na dan resnica, da je življenje delo in delo življenje.
Skupnost med zapovedujočimi mislimi duševnega življenja z resničnimi življenskimi zahtevami človeštva, kakor jo je prorokoval Carlyle sredi stoletja, se razvija tudi po njegovem sklepu bolj in bolj in bo gotovo prav tako značilna za stoletje kakor napredek v prirodoznanstvu in v tehniki.
Celo tako fina umetniška natura kakor je R u s k i n je prežeta z visoko vrednostjo dela; Ruskin je Carlylie na poprišču umetnosti: osebna delovna vrednost, ki je v kakem umotvoru, mu je pojasnjenje za umetniško vrednost dotičnega dela; tako je razumljivo, da razteza svoje zahteve o lepoti na vse delovno življenje in delavniško življenje, ker mu je tepota zagotovilo, da je vse v redu.
Kaj je tako nelepo ko nered in nesnaga? Ruskiiin, finočuteči inter-pret Rafaelov in Tizianov, nam razklada ravnotako nelepoto razmetanih črepinj in papirnih cunj, cot in pločevinastih doz, s čemer pokvarja človek lepo božjo naturo, kakor tudi nelepoto grdih in umazanih koč in kasarn, ki jih postavljajo pod imenom človeških bivališč prav tako brez usmiljenja v lepo in prijazno prirodo.
Tudi za Ruskina je snažno telo ena onih lepot, ki jih mora podajati človeško življenje, in bil je prav tako zavzet za ljudska kopališča kakor za ljudske knjižnice. Tudi ta umetnik ie videl iasno, da je gledati v prvi
vrsti na elementarne življenjske zahteve in življenjske funkcije; zato obstoja vse človeško življenje iz d e I a, iz intenzivnih življenjskih funkcij in uporabljanja naših resničnih življenskih potreb.
Kajti kar hočemo od vsakega človeškega življenja, je vendar le to, da je za nekaj, da se pri tem nekaj napravi. Zato naj bo človeško življenje, visoko ali nizko, sirovo ali fino, delo in ne i g r a č a. ne prazno delovanje z nepotrebnimi rečmi, nič naj ne bo le užitek ali le opravilo. Imamo igračkanje z umetnostjo in s knjigami, in imamo delo z umetnostjo in s knjigami; imamo delo z denarjem in igro z denarjem; vojno delo in vojno igračo, delo s človeškimi silami in človeškim življenjem - brezobzirno razmetavanje in zapravljanje človeškega življenja in človeških sil.
»Resnično delo,« pravi Ruskin, »poznamo po tem, da je k o r i s t n o. Nič ne škoduje, če je trdo. da le do česa vodi. Ampak če je trdo in ne vodi do ničesar; če postane delo čebel delo pajkov, in nastane iz njega namesto medu pajčevina. ki jo cdpiha vsak veter — potem je to strašna reč za delavca. Zato moramo vprašati sami sebe; osebno in narodno — če vodi do česa ali ne.«
»Če pride kdo zjutraj v svojo mlečnico in zapazi, da je bil v mtečnici otrok, ki se je igral z mačko, zlil po tleh vso smetano, da jo je mačka polizala — potem pač krega otroka in se jezi, da je šla smetana v izgubo. Ampak če je namestu latvice z mlekom zlata posoda s človeškim življenjem, in namestu igre z mačko vrag, s katerim se igra; če si ti sam tisti, ki se igraš in vržeš zlato posodo na tla in izlivaš človeško življenje v prah, da ga poli že sovražnik, potem ni izgube?«
In kakor se igra z življenjem drugih, tako se igra s svojim in ga zapravlja. Koliko sil porabi šport, lov, igra in življenje ubijajoče uživanje? Vzlic temu, da je življenje samo, če se ga živi prav, neizčrpen vrelec poživljajočega užitka. Ruskin je v nekem svojem govoru pošteno okaral univerzitetno mladino v Oxfordu, da porablja toliko časa s športom. Saj da bi dobili telesnih naporov, ki si jih tako žele, vendar lahko v službi koristnosti, na pr. pri popravljanju cest in potov, ki vodijo v njihovo mesto in so tako strašno slabe.
Da odjema sila strojev vedno bolj delo in naloge človeškim rokam, pravi Ruskin, da je žalostno; ta družabni red, ki ga prinaša strojna tehnika, da je vse prej ko srečen. Če se primerja mirno in varno življenje planšarja ali francoskega kmeta s težkimi in nestalnimi razmerami, pod katerimi se vrši boj v strojnem obratu v Ameriki, so vse prednosti na strani prvih dveh. Velika mesta so največje zlo, v katerem kulminira barbarstvo strojev in gorenjih razredov 19. stoletja. Ampak njih napačni sijaj da se bo pregledal in njih privlačna sila bo izginila! Kakor hitro se obr-
nejo boljše situirani na deželo, popusti veletok v mesta, in uboštvo v velikih mestih ne bo več toliko. In če tudi ne bo mogoče nikdar popolnoma iztrebiti prostega dela. se ga vendar lahko dovolj omeji, če bi hoteli živeti premožnejši bolj preprosto in bi se hoteli bolj udeleževati del svojih podložnikov, tudi raznih malih del, ki jih smatramo v današnem času za opravilo služinčadi. Pravilno bi bilo. da bi bilo vsakomur v čast, da deli delo s svojimi posli, in če bi ne bilo za nič drugega, kakor da pokaže svojo delazmožnost.
To so Ruskinove ideje, ki jih deli z mnogimi svojimi sovrstniki, ki zro preko vsakdanjega in splošno priznanega in lahko sodijo, kaj je naloga eelokupnosti. Zola je naslovil pri svojih »Evangelijih« en del »Delo«, kjer kaže v vseh malenkostih vpliv dela in pohajkovanja; pri tem škodljivi, pri onem koristni. Ertl je slikal v Hamburgu alegorije; »delu« je odločil same krepke, čvrste postave, »zlatu« mehkužnost, strast, vlaču-garstvo.
Največ somišljenikov njegovih pa najdemo med ljudmi, ki so siti moderne civilizacije in jim je ljubše, da si urede življenje po svoje.
Če govorimo o protestu napram naši kulturi, se moramo ozreti na onega velikega moža, ki se je poslovil od plemstva in pesništva, bogastva in civilizacije, ter vzel v roko motiko in lopato, sekiro in plug, da živi kakor ruski kmet na ruski zemlji. Tudi T o 1 s t o j je govoril o vzgoji: Če hočemo napraviti iz tega »tankolasega, brezzobega, bledičastega in življenja sitega rodu« zopet človeka, moramo začeti zopet z rokami. »Navadite svojega sina, da si streže sam.« piše odlični dami, ki ga vprašuje za svet pri vzgoji svojega sina. »Sam naj si postilja svojo posteljo in pospravlja svojo sobo. sam krtači svojo obleko in snaži svoje obuvalo, potem je že prišel korak naprej.«
Sploh pa je vplival Tolstoj več s svojim zgledom kakor s svojimi teorijami na zbujenje moderne Evrope.
Kjer pa molči Tolstoj, govori tem jasneje njegov rojak, knez K r a-p o t k i n. Sam mož plemenitega sveta, je spoznal vso njegovo notranjo gnilobo in hoče prav zato odkazati ljudem nizko zemljo, kjer jih čaka delo, — tudi si je nabral v svojih mladih letih skušenj o dobr.i in slabi vzgoji, ki so ga dovedle do pedagoških razglabljanj. Opazil je n. pr., ko je končal svojo izredno skrbno in težko izobrazbo kot inžener na navaden akademični način, da poznajo podčastniki, ki so prejeli le malo teorije, to pa vedno v zvezi z delom v delavnici, v danem trenotku potrebno matematiko v merjenju in izračunavanju veliko bolj, kakor so jo mogli uporabiti mladi častniki. To zgodnje spoznanje je zbudilo v Krapotkinu globoko skepso napram enostranskemu teoritečnemu poučevanju in trdno vero v to, da je praktična vaja in uporaba potreben pogoj za resnično
sprejetje tvarine. Ampak ta posamezna izjava je le člen v najznamenitejši zatrditvi, do katere so ga vodile raznovrstne skušnje in študiji njegovega življenja: da je negotova sreča vsega človeštva, dokler deli ljudi nesrečna razdelitev med ročnim in možganskim delom v dva tropa sužnjev: tisti, ki jih tlači ročno delo, in tisti, ki jih tlači možgansko delo. oboji zatirani, oboji nesrečni, oboji nerabni, naj že pripadajo tej ali oni polovici — in polovičarstvu.
Tako smo šli skozi nauk o delitvi dela, ki je uvedla narodnostno ekonomijo stoletja, in skozi še vplivnejše uresničenje principa, katero je tvorilo delovno življenje stoletja iti seveda ustvarilo odlične produkte in veliko premoženje, obenem pa tudi bolehave ljudi, da, slabe ljudi, ki žive od ljudi, pri tem ko jemljejo v službo njihovo življenje in njihove sile le v interesu lastnega dobička in izrabljajo vse to do zadnjega.
Ekonomična reforma, ki naj odpravi neenako razdelitev dela in dobička, mora biti pravi Krapotkin, spremljana in podpirana od preustro-jitve dela vsakega posameznega individua tako, da se odpravi vse tisto, ki izključuje moža roke od dobrin duha in obratno, tako da živita lahko oba rc .nično človeško življenje. To, misli, bi se dalo doseči z isto silo, ki ju loči, namreč strojno silo. Da je postala ta električna, je bilo rešitev; kajti tako se motorna sila lahko porazdeli v hišo in v dom. kjer vsak mož mirno počiva iu uživa svoj del na produkciji.
Svoj del, t. j. del svoje moči in svojega dneva, ki ga lahko da po svoji naravi, vsled strojne sile vedno manjše število ur, ki jih človek rabi, da pripravi življenske potrebe človeštva. Potem bo produkcija človeške hranitbe, ki je ležala dozdaj na rodu kakor mora, celo ko kletev, lahka in vesela in ljudi združevala, namesto razločevala. Potem bo menjava v delu prirodna: roke zdaj pri zemlji, zdaj pri stroju, zdaj čitanie in drugo duševno poživljenje in uspešnost — za rokodelca plodovita variacija in sredstvo, da se dvigne nad poprišče svojega ročnega dela in opravlja to vedno boljše in vedno s plemenitejšimi vzroki, na drugi strani pa je telesno in ročno delo poživljenje za moža mišljenja in ga uči, kako naj veže svoje delo z življenjem, ki se živi v svetu. In otroci obeh teh družabnih slojev — če se še lahko obdrži to zaznamovanje — bi živeli zdravo in bogato in mnogotero otroško življenje, kjer bi rodila koristna dejalnost lahko in prirodno koristna znanja.
»Če bi se vrnili,« pravi Krapotkin, »ljudje k zemlji in bi delali skupno s svojimi sosedi, namesto kakor zdaj, ko zidajo visoke zidove, da se skrijejo njihovim pogledom; če bi uporabljali že izkušene metode in se okoristili z znanstvenimi in tehničnimi iznajdbami, bi se čudili lahkoči, s katero bi jim nudila zemlja bogato in mnogovrstno hrano. Primorani bi bili, da vidijo, koliko zdravega znanja bi si lahko pridobili otroci pod
takimi razmerami, kako naglo bi se razvijala njihova inteligenca in kako lahko bi zaznavali vse prirodne zakone — žive in mrtve.«
»Postavimo tvornice prav tik naših vrtov in polja; ne mislim tvor-nic, kjer izgube otroci v okuženi atmosferi svoj otroški izraz, pač pa zračne, zdrave in zato tudi ekonomične tvornice, kjer je vredno vsako človeško življenje več kakor stroji in dobiček — in kakršne že najdemo posamič tu in tam. Ne mislim tvornic in delavnic, v katere tira može, žene in otroke glad; pač pa delavnice, kamor jih goni želja, da najdejo opravilo, ki jim prija, in kjer si lahko poiščejo, podpirani od gonilne sile in od strojev, delo, ki najbolj odgovarja njihovim nagnenjem. Sezidajmo take tvornice in delavnice, ne z namenom, da si iščemo v njih dobička s prodajo nepotrebnih in potvorjenih izdelkov, ampak da preskrbimo človeške milijone v Evropi z rečmi, ki jih rabijo, ki pa jih še nimajo. In zopet se borno čudili, če vidimo, kako z lahkočo in v kako hitrem času se oskrbe potrebščine človeka v obleki in luksoznih predmetih, če gre zato, da zadovoljimo resnično potrebo. Človek bo kmalu dobil interes za tako delo, in starši se bodo veselili, če vidijo, kako hitro spoznajo otroci naravo in njene sile, kako z zanimanjem zahtevajo pouka o strojih, in kako naglo se razvija njihov duh.«
»Taka se nam kaže bodočnost, bodočnost, ki je že mogoča, ki se že realizira; taka je že v nasprotstvu s sedanjostjo, ki je že obsojena na smrt in se že pripravlja, da izgine... Tehniko in znanost bo reduciral čas, ki ga je treba, da producira sredi gotove meje blagostanje, tako da bo časa za vsak posamezni individuj, da se peča z delom, ki mu je zlasti pri srcu. Gotovo ne morejo nobene, še tako idealne razmere zagotoviti človeku sreče, ker je odvisna ta bolj od individua samega kakor od njegove okolice. Vendar pa nam ljudem lahko zagotove srečo, ki je v tem, da izrabimo svoje različne zmožnosti p o p o 111 o m a in za različne smotre, s tem, da imamo delo, ki ga ni treba nikdar forcirati, poleg z zavestjo, da se ustvarjamo svoje sreče na nesreči drugih.«
Vsi ti navedeni in nenavedeni možje imajo isto na srcu. Hočejo: človek naj živi, živi z isto pravico kakor vsako drugo bitje, z vsemi silami, ki so dane človeškemu življenju, s polnim čustvom in razumevanjem za življenje, tako da ima veselje nad življenjem.
Človeško življenje naj se živi človeško, t. j. vsakemu bodi isto delo v razmerju njegovih sil, isto veselje v razmerju dela in pridobljenih de-lovno-kulturnih vrednot.
To je evangelij dela, in pot k njemu bo kazala vzgoja k delu, vsestranskemu. vseobčemu.
MIRO ŠTJANEC, MARIBOR:
DUŠNI BOJI.
ii.1
Slišali smo že, da delimo č u v s t v a na prijetna ali u g o d-n a, ter na neprijetna ali neugodna; imenujemo jih pa zato tako, ker nam godijo ali prijajo, pa tudi ne. Temelj razredbi pa je ali biološki, ali pa umstven. Raz tega stališča nam je tudi motriti neprijetna čuvstva, o katerih hočemo sedaj razmišljati.
Neprijetna, neugodna čuvstva izvirajo lahko iz rnaterijainih vzrokov; imamo jih, ko nas n. pr. zebe, ali če kaj jemo, kar ni po našem okusu. »Vsi pogoji ali organske zahteve za ohranitev življenja so spojeni z nekimi čuvstvi ter po le-teh postanejo življenske potrebe. Potrebe so neugodna čuvstva, a njih utešitev je spojena s čuvstvom ugodnosti.« Neugodno čuvstvo, odpor, čutimo proti vsemu, kar je z ozirorn na umetnost grdo ali ostudno. »Že občutki, zaznatki in nazori, vidni in slušni, nam zbujajo primitivna estetska, ugodna ali neugodna čuvstva. — Kraso-slovna so seveda, kakor vobče vsa čuvstva zgolj subjektivna, a mi pripisujemo njih ugodnost ali neugodnost predmetom samim, češ, da je njih svojstvo, ter jih imenujemo potem ali lepe ali nelepe,« razlaga Bežek. »Presojajoč delovanje svojih bližnjikov, smo kolikor toliko pravični ter objektivni sodniki. Dejanje, ki je družbi koristno, je moralno dobro, dejanje, ki je družbi v škodo, je moralno slabo, pregrešno dejanje. Po ugodni ali neugodni sodbi čin ali hvalimo, ali grajamo. Hvala se lahko stopnjuje do oduševljenja, graja pa vzkipi do ogorčenja in zgražanja.« Zatorej čutimo nevolio, neugodnost, duševno bol, ko se nam predstavlja zlo dejanje.
Navadno so ta prijetna in neprijetna čuvstva zelo individualna, rekel bi egoistična; če se kaj tiče našega »jaz-a«. smo najbolj ganjeni, se odzovemo in reagiramo najbolj. Ista čuvstva prijetnosti in neprijetnosti pa moremo tudi čutiti ob sreči ali nesreči drugih oseb, kar imenujemo so-čuvstvo. »Sočuvstvovanje ima svoj prvotni izvor v sugestivni moči veselja in žalosti; veselimo se z veselimi in žalujemo z žalostnimi.« So-radost. zavist, škodoželjnost so primitivna sočuvstva v pozitivnem ali negativnem zmislu; pod vplivom razvitih rodbinskih, rodoljubnih in domoljubnih čuvstev pa so se poplemenitila, dokler se niso povspela do
1 Glej 12. štev. ni. L str. 269.
človekoljubja, do humanitete. Vzradoščeni smo, ako slišimo o plemenitem činu; veselimo se tudi z drugimi, če jih je doletela sreča. Osrečuj, in srečen bodeš! Nasprotno pa nas naponli z žalostjo, z ogorčenostjo, če se drugim stori krivica, itr četudi je žrtev krivice nam tuja oseba. »Zum Mitleiden gehort mir ein Menscli, zum Mitfreuen ein Engel.« (Jean Paul.)
Pri natančnejšem razmotrivanju vzrokov in pojavov čuvstvenega življenja- spoznamo, da je tok ali razvoj čuvstev vedno postopno enak. Naše predstave so precej čuvstveno naglašene, kakor hitro se čutimo prizadeti v naših materijalnih in moralnih zadevah. Naš interes je prav ista točka, kjer slika, v začetku brezbarvna, zadobi barvo ter se začne skozi vse stopnje više in više barvati; od najnižje, blede barve, ki znači rahlo, neznatno ugodnost ali neugodnost, pa do najbolj žareče, ki jo razburjanje vneti zamore. Postopek ali tok vsem tem prikaznim lahko tudi primerjamo z onim pri brzojavljenju; od početka do konca, od vzroka do učinka in dejanja opažamo v kronologienem zmislu isti red,, v duševne m o z i r u : predstavo, č u v s t v o, d e j a n j e.
»Človek si domišlja, ko pred sabo zre nalogo, prvič dano od življenja. Vneto vse natanko, strogo z notranjim veseljem dela. Vedno temnejšo preprogo svet poteza mu pred vzore, dokler ne uvidi s togo, da je človek z vsem hotenjem vendar bitje le ubogo.«
A. Medved.
Čuvstvovanje je kakor umovanje in hotenje občno dušno svojstvo vsem ljudem prirojeno; vsak človek prinese že s seboj na svet sposobnost prijetnega in neprijetnega čuvstvovanja, vznemirjenja in pomirjenja, torej nekake predpogoje za izid boja.
Neka slika, predstava, obudi našo poželenje ali odpor; čuvstvo, prijetno ali neprijetno, se prebudi, bodri in tirja dejanje. Preskušujmo to čuvstvo v luči naših etiških nazorov, naših verskih in dušeslovnih prepričanj, predno postane premočno, oblastno! Ako nam naš razum da svoj »placet«, tedaj se smerno našim hipnim nagibom prepustiti, smemo naše čuvstvo do navdušenja bodriti ter se s tem vzvišenim čuvstvom naslajati.
Dostikrat kdo ugovarja boječe, da bi skrbnost, s katero stražimo predstave, predno so čuvstveno poudarjene, utegnila ovirati hitrejšo duševno delovanje ter prvotnost ravnanja; vpraša, kaj, ko bi za vsako čuvstvo, ki se mu vdamo, trebalo četrt ure premišljevanja? In on meni,
da bi bil človek potem pod vsako, najnižjo živaljo, ki se vsled instinkta hitreje odzivlje naravi! Toda za to nam ni; sod o vrednosti kakega razloga, ki povzroči naše dejanje, je narejen in končan z neverjetno hitrostjo; z enim pogledom precej spoznamo, li je dejanje dobro ali zlo, če srno sicer vajeni premišljevati in potem odločevati. Človek ne čuti več, k a ko hitro misli. Načelo, stroga navada, svoja čuvstva podrejati nadzorstvu razuma ali razumnosti ne vodi k brezčutnosti in brezdejalnosti. nasprotno, ta navada stori našo dušo še bolj tankočutno in sprejemljivo. Duša je potem kakor dobro ubrana harfa, koje strune zatrepečejo pri najrahlejšem udarcu in koje glas ostane čist do najvišjega »fortissimo«. Razum je duševno oko človeka, s kojim nt gleda najprej to, kar ga v času in prostoru srečava, ampak zre pred vsem večne, v e k o v i t e p r a s 1 i k e, in sicer o te m, kar je. in o tem, kar bodi 1 Vsak življenski nazor je torej pameten in zdrav, samo da daje človeku zmisel in namen življenja. Iz tega pa sledi, da je za življenske borbe dobro in koristno, da razum ali človeško moč spoznavanja kolikor mogoče usovršujemo. kajti v tem tiva zmaga. Kdor p; se brez premišljevanja prepušča svojim čuvstvom, ta ravna impulzivno, dajaje nepreračunjenim čuvstvom preveč koncesij, sebi pa preveč odpustkov; s tem pa riskira srečo svojo in drugih.
»Zaman za mir srca se oni trudi, ki v hrupu išče ga brezdelne čete: mir borbe lovor je za smotre vnete.«
Šanda.
Vzore, smotre življenja pa nam kaže edino le razum. Pa mi utegneš reči: »Moje čuvstvo je zdravo, dobro; mojo čuvstvovanje je moje kraljestvo.« Odkod pa veš, da je dobro, da je čisto, da je božje, če ni prestale pred kritiko razuma, v luči večne modrosti? — Čuvstva so zvezde, ki nas vodijo, dokler je nebo jasno; a razum je igla magnetnica, ki ladjo v burnih valovih življenja bolj varno vodi, če prav so one skrite in ne svetijo naprej.
Kolike odločilne vrednosti ima razum in premišljevanje, kaže nam vsak navadni slučaj v »romanu« našega življenja. — Otrok se zboji pred nekim psom, ki leži na vrtu, ter strahu zakriči, ker se nahaja pod oblastjo strahu, ki ga povzroči ideja, da pes utegne vgrizniti; toda pes. ki Sv ga je otrok ustrašil, je iz ila ponarejen. Najboljše sredstvo, otroka rešiti mučnega stanja, bo torej, pokazati mu, da se je zmotil, ko je imel predstavo o nevarnosti. Predstava je bila napačna, ker otrok ni sodil.
Nekateri trdijo, da čuti motijo, a temu ni tako. Zdravi čuti ne morejo motiti; toda ne zato, ker vsakokrat prav sodijo, ampak zato. ker sploh
niso presojal'. Če se torej zmotimo, je tega kriva duša, ker ona deluje po čutih. Iz tega že tudi sledi", koliko je vreden nazorni nauk.
Gospod Č. je dobil pismo. Čita in čita, razburja se bolj in bolj, h koncu vrže pismo daleč od sebe; niti videti, ne vedeti noče več, kaj tam stoji zapisano. Kaj takega njemu očitati! Njemu, ki si ni svest takega mišljenja, kam še li dejanja!! Ah, to se vam hoče osvetiti!!! Tega pisca hoče...? Kaj? Kdo je? C. še enkrat prebere, da se na oči prepriča, česar ne more verjeti. Toda, kaj je to? Se moti? Ne, sedaj se ne vara, list je naslovljen na gospoda Č. v isti hiši! C. se je zmotil ter pošlje list — morebiti z nekim zadoščenjem, ki je blizu škodaželjnosti — pravemu adre-satu.
Falsches aber, vors Ause sestellt, Hat ein magisehes Recht: Weil es die Sinne gefesselt halt, Bleibt der Geist ein Knecht.
Goethe.
Kakor vemo, so dejanja neizogibna posledica hotenja, hotenje pa posledica želj in čuvstev. Da torej dejanja v naš prid popravimo, da zla preprečimo, dobra pa pospešujemo, moramo najprej čuvstva predrugačiti ai prenaglasiti (umstimmen). Z ozirom na tozadevno nalogo uvidimo, kako napačno je dostikrat mnenje, ki ga ima ljudstvo in često taki vzgo-ievalci, ki se štejejo za dušeslovce, — o čuvstvih. Taki smatrajo čuv-stvo kot nekaj samosvojega, samodelnega, nekaj primarnega; menijo, da je čuvstvo odvisno od temperamenta, od nravi, ki se ne da predrugačiti ali prenaglasiti. Slišimo iih opravičevaje se praviti: »Kaj hočete, to ie že tako; to je pač moje čuvstvo.« — »To gre čez moje moči; razum nima ničesa opraviti s čuvstvi; o barvah in okusu se ne da prepirati.« Toda prvinskih čuvstev, to je takih, ki bi bivala prvotno ob sebi, n i ; vsako čuvstvo nastane v istem trenutku, ko k predstavi, k ideji pristopi emocijonalni gib. Da torej prenaglasimo neprijetna čuvstva, moramo pred vsem predrugačiti povzročujočo idejo z vpogledom, bodisi, da ideja na , sebi ni prava, bodisi, da se ne tiče naših interesov. Saj je razven tega mnogo načinov, da moremo vztrajati pri našem mnenju, ne da bi se mogli ali morali prepričati, ali je tudi zares prav za naš blagor. Kjer je nevednost blaženost, bi bila vednost — neumnost! Saj je marsikateri okusil sad spoznanja in obžaloval, da je to vedel, kar so mu bogovi v svoji modrosti odrekli. O da, ko bi čuvstva vedno blaga bila in vsako vzorno dejanje vir čistega, dobrega, nesebičnega srca, — tedaj bi me prvotnost (Urspriinglichkeit) ne strašila. Ko bi ali bo krepost kedaj auto-matska postala, kako lepo bi bilo ali bode tedaj na svetu! Bil bi vzhičen ter bi smatral razmotrivanje duše v svrho sreče in proučevanje duše-
slovja kot nepotrebna predmeta, ker bi vsi, vsi, v vsem živeli kakor v zemskem raju.
»Uiid dass schon liier, im Reich der Simie, Die junge Pardiesesvelt begitine, \Vard unserm Geist ein \Vesen zugestellt, Aus Geist uiid Sinnlichkeit geboren: Die Phantasie \vard auserkoren, Zu offnen uns die reiche Wunderwelt.«
Fr. Riickert.
Kako lepo je bilo, nam pravi spomin, kako srečno bi bilo, pa nam slika domišljija (domiselnost). Poleg razuma je domiselnost najvažnejši faktor za naš blagor, za našo srečo, za resnično in navidezno. Kaj bi bilo vsakdanje življenje brez dornesilnosti, kaj narava in svet. kaj — bog sam! Domiselnost pa more tudi postati pogubouosna, more vgonobiti mir in srečo ali pa celo uničiti življenje, ako prevlada čuvstvovanje in svobodo mišljenja; domiselnost v skrajnem slučaju dovede do sanjarije in blaznosti. Spoznanje kakor prazne sanje, razum kakor domiselnost odločujeta boj in zmago; domiselnost sama pa more biti prijateljica ali sovražnica človeku. — Domiselnost biva v nenatančnem obnavljanju predstav ter njih i z p r ein i n j a 11 j u in izpopolnjevanju iz drugih predstavnih vrst in skupin. Čuvstvena vrednost naših predstav je odvisna od moči. s katero se nam vtisnejo v spomin, in od združitve ali asociacije, s pomočjo katere se obnavljajo. Pomen tega momenta je tiin večji, čim večji je delež ali vpliv čuvstva pri duševnem delovanju. Ravno tako kakor moremo govoriti o združevanju predstav s predstavami, ravno tako tudi o združevanju predstav s čuvstvi, vsled katerega se medsebojno vzbujajo: torej se v slikah, ki jih rodi naša domiselnost navidezno brez cilja, ne razodeva samo naša slučajna ubranost in nejasno razpoloženje, ampak tudi ves način našega čuvstvovanja. Ta stik lahko zasledujemo do najvišjega delovanja naše domiselnosti.
Domiselnost more biti pasivna in aktivna Slike, ki jih nam predstavlja, ne služijo samo spominjanju na prejšnje zaznave in prostemu predelovanju predstav, ampak one zadobe tudi dalekosežni pomen s i m-b o 1 i k o , to je za ustvarjanje zunanjih znamenj za predstavne vsebine. To označuječe delovanje domiselnosti je neizmerne važnosti za duševno življenje človeka.
Brezskrbna mladina je zato najbolj srečna, ker ji domiselnost slika lepši svet. Pa tudi pri pouku v realijah igra domiselnost veliko ulogo. Koliko predmetov, dogodkov in razmerij nahajamo, kjer apelujerno na domiselnost! Čim bolj se razvija ta činitelj borb, tem bolj se umika razumno odločevanje. Kolikokrat je veselje na pričakovano srečo večje
nego li ta sama; dokler živimo v nadi, dokler še nam domiselnost snuje slike, ne moremo računati z nesrečnim doživljajem. Zato kliče trezno misleči Angličan: Come, cordial, not poison! (Pridi krepilo, ne strup!)
»Zanimiv silučaj« (A. Aškerc) nam zares nudi zanimiv slučaj, kam dovede domiselnost. Popotnik, ki je padel v globok jarek ob cesti, si je vse drugo predstavljal, le ne svojih moči. Drugi popotnik, ki je že od daleč slišal vpitje in klice na pomoč, si je izprva predstavljal, da tam razbojnik koga davi, da mu (človeku v jarku) preiskuje žepe, da ga gnjavi, da... in zdajci bo...! Strašno, ne? Ne, domiselnost je delovala iu ustvarila situacijo, ki je sploh ni bilo. Ko drugi spozna »kritičen položaj« v jarku ležečega, spozna precej, kako je pomagati navideznemu nesrečnežu, ki se sam sebi najbolj smili: Pomagaj si, postavi se najprej na noge iz lastne moči! Vprašajmo se pa, kolikokrat smo se nahajali v položaju, ko smo se imeli za najbolj revne med revnimi! Vprašajmo se pa tudi, alfi. smo tudi poskušali vstati ter hladnim očesom meriti nadalj-no pot!
Da, meniš, ko bi se dogajale samo take stvari, kakor jih kažejo pri-lično slučaji o otroku in psu, o možu in pismu, ter o popotniku, potem bi si vedel pomagati; treba satno, da spoznam zmoto ali da zavlada mišljenje nad čuvstvovanjem, razum nad domišljijo. Ampak, če se gre za kočljive slučaje, če se čuvstvo proti čuvstvu bojuje! No? No, potem pač nastanejo mešana, zapletena čuvstva, in v takem stanju pozabiš tia prvo moč, na pamet, ter se jeziš, tarnaš, kličeš, kričiš, rotiš, preklinjaš, samo misliti ne veš; kaj je potem svet tebi, če zbežiš za markiran ogel — izgovorov! To je, mi opravičujemo zlo, ki ga ustvari prebujna domiselnost, z jalovim izgovorom: Je že tako; ne morem drugače; samosvoje, samo-delujoče, naravno čuvstvo me je! — Bi ne bilo bolje, da čuvstvo popravimo s tem, da brzdamo domiselnost, da čuvstvovanje za nekaj časa zamenimo s presojevanjem, — in, in mišljenje bo imelo često dobre posledice, dobre za nas in za druge, in to je vendar tudi nekaj.
Še bolj neposredno učinkuje domiselnost na ono čuvstvovanje, ko-, jeniu je človek prepuščen, sicer v razni meri, v sanjah, v deliriju, sploh v stanju in slučajih, ko zavest neha delovati ali vsaj zelo potemni. Takrat zadobe novi utvori domiselnosti neko navidezno realnost, dočini se v bedeči zavesti javljajo kot jasne predstave, četudi si človek želi ali se boji, da bi se utegnile kedaj še uresničiti. Marsikdo bi to prosto pre-ustvarjanje domiselnosti utegnil smatrati kot posledico združevanja idej. kot postopek, v katerem vsaka predstava ali skupina predstav pokreti tisto, s kojo se je v dosedanjem toku predstav najbolj močno in raznovrstno združila. Toda s tem bi zamotano prikazen razlagali preveč enostranski, dušeslovni postopek pa preveč mehanski. Slike, ki polnijo našo
domiselnost, niso samo utvori predstavljajočega človeka, ampak vplivajo tudi na njegovo delovanje, povzročajo protidelovanje, ki se poraja kot čuvstva, misli, dejanja. Katere in kakšne slike nam naša domiselnost predočuje in v kateri smeri jih dalje izpopolnjuje, to ni odvisno samo od dosedanjega toka in od vsebine predstav, ampak je določeno po našem stanju in značaju. Ubranosti, razpoloženja, dušni pretresi, strasti človeka, njegove težnje in odpori, njegove želje, upanja, obupi, kažejo d o m i-s e 1 n o s t i ravno takrat, k o t a n e služi gotovim umetniškim, znanstvenim ali praktičnim smotrom, ampak ko prosto deluje, — najbolj sigurno iste predmete, s katerimi, ter zmisel, v katerem se naj ž njimi bavi domiselnost. Kar se nam predstavlja kot blagor ali zlo, kot ugodno ali neugodno, kar vabi naš interes v eni aii drugi smeri, to nas ravno mika, da na to mislimo; in ta mik utegne narasti do tako močne dušne oblasti, da se nam celo ne ali le z največjim protinaporom posreči, naše misli kam drugam obrniti, samo da se obvarujemo in obranimo stanja, kojemu zapadejo osebe z bujno, živahno domišljijo ter z jakimi občutki poleg slabotne volje. Ravno tako kakor naše predstave vzbujajo čuvstva, ravno tako vplivaio ta zopet na prve; naša domiselnost nam kaže takšne slike, kakor odgovarjajo vsakokratnemu razpoloženju ali ubranosti, ta pa se obratno v onih zrcali. In ko bi zamegli povedati, o čem ta ali oni po ure in ure sanjari, zadobili bi precej verno sliko o njegovem značaju. V teh značilnih slikah biva izvor in konec našega pekla in raja, našega boga in hudiča. V. Bežek piše: »Domiselnega izpopolnjevanja so bili našim nekulturnim pradedom potrebni zlasti taki prizori in predmeti, ki jih niti niso mogli natančno opazovati, ako bi jih bili tudi hoteli, recimo: pogubni ali grozni pojavi v naravi, potresi, viharji, solnčtii in mesečevi mrakovi, zvezdni utrinki itd. Zategadelj pa nahajamo pri vseh prirodnih narodih bajke in pravljice o hudih iti dobrih bitjih, povzročiteljih vseh nerazumljivih zlokobnih kakor tudi blagodejnih naravnih pojavov.« — Domiselnost pa se ne pojavlja samo z izpreminjanjetn predstavnih skupin, z izpuščanjem njih sestavin in nadomeščanjem z drugimi, nego tudi s po-večavanjem in pomanjševanjem prvotnih dojmov. — Po domiselnosti izpopolnimo oskodno sliko, ki nam jo o svetu nudijo čutila iti spomin. Na krilih fantazije hite veleumi preko jeklenih spon realnosti in sedanjosti ter ustvarijo ideale, katere polagoma uresničita hladni razum in delo manj genijalnih, toda vztrajnih in navdušenih vrstnikov in potomcev. Vzneseni z domiselnostjo nam umetniki pričarajo nadrealni svet vzorov in vzvišenih čuvstev. v kateri se zatekamo, utrujeni od vsakdanjih skrbi in težav. Skratka: d o m i s e 1 n o s t nam v si m b o 1 i k i ustvarja celo nov svet. Kako se v tem svetu počutimo, kako ga razumemo, kako živimo d r u g o življenje, je odvisno od pameti. (Dalje prih)
PAV. FLERE:
NAŠA „ŠOLSKA OBČINA".
i.
Drugo leto že živi na naši šoli meni in otrokom v veselje in v občo korist. Deli časa sem že mislil, če bi se ne dalo tudi na ljudski šoli v naših razmerah uvesti tistega, kar zaznamujejo s »šolsko občino« (ameriško >vschool-city«, nemško »Schulgemeinde«), zakaj prepričevali so me o njeni koristi doma Ozvald, s tujega pa Foerstet in Kersehensteiner. »Probieren geht iiber Studieren« — no, prav! Pa poskusimo — sem si dejal'. Saj stane pri nas tak poskus prav toliko, kakor kje drugje, namreč: samo malo volje.
Priznati pa moram, da se skraja nisem upal seči daleč. Propaganda »šolske občine« priporoča idejo samovlade v razredu. V meni pa je zorel stavek Lytteltonov, ki sem ga našel pri Ozvaldu: »V tem hipu, ko dečku poveriš to ali drugo odgovornost, se v njegovi duši začenja povest o nesebičnosti.« Pa sem si dejal1: »Naj preide ta odgovornost na ves razred kot celokupnost in v tej na posameznika; naj se zavedajo, da so ena družina.« Tu moram tudi omeniti, da me je motilo zaznamovanje »šolska občina«; pridržal sem ga, četudi nismo izvolili župana, kakor kaže postopek spodaj. Sicer je zaznamovanje precej stranskega pomena; predvsem je vse ideja in njena izvršitev.
Bilo je lanske počitnice, ko sem si koval načrt za pravila. Ne pravil; zakaj naša občina je konstitucionalna naprava, in njeni občani imajo besedo tudi pri zakonodaji. Sestavil sem si torej načrt, kako naj si razdete posamezna, ne pouk zadevajoča opravila v šoli, otroci sami. V splbšnem je bil moj načrt sprejet, celotno pa ne. Našli so — zvite butice — moji šolarji in šolar i ce še katero, ki jim jo je bilo treba povedati bolj preprosto, ki jo jim je bilo treba očrtati bolj natančno. Že tu sem spoznal, kako prav sem ravnal, da nisem prišel že kar z gotovimi predlogi, ali pa z že napisanimi pravili. Zgodilo se je to tudi zaradi tega, ker naj ne bo učitelj nikdar samodržec. Energičen do skrajnosti — pa tudi napram sebi, če uvidi, da ima otrok prav. Če hoče tedaj prodreti s svojim — »zaradi principa« pravijo, da se godi -— potem je svojeglav in ne energičen. Energija se veže z inteligenco v človeku, svojeglavnost ne.
Prvi šolski dan je bil posvečen ves samo pravilom šolske občine. Bistveno v vseh točkah skupna, pa diferencirana za deški in dekliški oddelek smo sestavili. Naj takoj tukaj omenim, zakaj diferencirana. So posli, ki pripada njih opravljanje bolj moškim, druga bolj ženskim; ta delitev nikakor ni težka. So pa v naših opravilih tudi taka, ki jih opravljajo ista na deški strani dečki, na dekliški deklice. Zakaj ne dečki tudi na dekliški in obratno, povem najlažje, če rečem, da o dobrotah in vrlinah koedu-
kacije pri pouku nikakor nisem prepričan. Že zaradi izkušenj po lastnem opazovanju ne.
Pravila smo sestavili, in začelo se je upravljanje. Da se je še pozneje pokazala kedaj potreba premiembe pravil, je jasno. Dostikrat so našli kak nedostatek otroci sami o priliki: življenje v naši občini nam je pokazalo način, kako je boljše. Zato tudi ta, ki jih navajam, nikakor niso prvotna. Prenarejali smo jih, taka imamo zdaj. sprejeta začetkom drugega leta. Ostala pa tudi taka ne bodo, zakaj naš cilj gre naprej: od samouprave do samovlade. Kakšna bo vez, kje bo prehod — kdo ve danes?
Objavljam pravila za deški oddelek, ki so enaka onim za dekliškega, ki ima seveda zaznamovanja »gospodinja«, »namestnica«, »pomočnica«. Pod črto pa navajam točko 3. za dekliški oddelek, da se vidi, katera opravila so odločena deklicam.
Pravila
razredne občine II. razreda ljudske šole v Letušu.
1.
Naš razred je v upravnem oziru razredna občina. Vsak učenec je občan, vsaka učenka občanka. Razpada pa v deški in dekliški oddelek A in B, ki se upravljata nedeljeno.
A.
2_
Deški oddelek upravlja gospodar ali njegov namestnik s svojimi pomočniki.
Pravice in dolžnosti gospodarja, ozir. namestnika.
3.1
Gospodar naloži svojim pomočnikom in nadzoruje sledeča opravila: 1 B 3.:
Gospodinja naloži svojim pomočnicam in nadzoruje sledeča opravila:
a)	brisanje prahu,
b)	opravljanje umivalnika,
c)	pobiranje zvezkov na dekliški strani.
č) odpiranje oken,
d)	odstranjevanje smeti na dekliški strani,
e)	pažnja na obešanje robcev,
f)	pažnja na red šolskih reči pri posameznicah,
g)	pažnja na telesno snago pri deklicah,
h)	zapisovanje nenavzočih,
i)	pozimi zalivanje cvetlic.
Prip.: Gospodinja je dobila zdaj še drugo nalogo: da zbira za volno in jo upravlja, iz katere pletejo deklice zimske perilne kose za vojake. Tudi to gre potom šolske občine; za 2. dec. 1. 1. pa prevzame gospodar pobiranje za »Rdeči križ«.	P. F.
a)	brisanje šolske table,
b)	pranje gobe,
c)	pobiranje zvezkov na deški strani; č) nalivanje črnila,
d)	odstranjevanje smeti na deški strani,
e)	pažnja na obešanje klobukov,
f)	pažnja na red šolskih reči pri posameznikih,
g)	pažnja na telesno snago pri dečkih,
h)	zapisovanje nenavzočih,
i)	pozimi kurjač.
4.
Zaznamovati mora v zapisniku vsak dan, ali in kako so opravili pomočniki svoje opravilo.
5.
Ravnotako mora zabeležiti, če se kakega dela ni opravilo, in mora navesti vzrok, zakaj se je opustilo.
6.
Ob nenavzočnosti kakega pomočnika je dolžan opraviti vsako nujno delo sam.
7.
Za red je odgovoren gospodu razrednemu učitelju le gospodar.
8.
Za slučaj gospodarjeve odsotnosti pripadajo vse pravice in dolžnosti, navedene od 3.—7., njegovemu namestniku.
Volitev gospodar j.a in njegovega namestnika:
9.
Gospodarja in njegovega namestnika voli ves deški oddelek razredne občine.
10.
Volitve se vrše tajno po listih; vodstvo' volitve je stalno.
11.
Za gospodarja je izvoljen tisti, na katerega ime se glasi največ glasovnic, drugo število da namestnika.
12.
Izvolitev prevzeti je dolžan vsakdo; vendar pa sme biti voljen eden in isti gospodarjem te dvakrat po vrsti in te trikrat v istem šolskem letu.
Doba gospodarstva:
13.
Gospodarska doba traja en mesec. Ko preteče ta doba, se mora vnovič voliti gospodarja in njegovega namestnika.
14.
Če pa gospodar ne opravlja redno svojih dolžnosti, ga na predlog občanov po trikratnem opominu gospod razredni učitelj lahko odstavi.
15.
V	tem slučaju prevzame gospodarjeve posle njegov namestnik, ali pa se odrede nove volitve, če tudi namestnik ni kos svoji nalogi.
16.
V	takih okolnostih izvoljeni gospodar opravlja posle le do nove redne volitve.
Pomočniki.
17.
Gospodar imenuje iz razrednih občanov po svoji volji deset pomočnikov ter jim odkaže pod 3. označena dela. Vendar pa noben pomočnik ne sme opravljati dva meseca zaporedno istega posla.
18.
Vsak občan je dolžan prevzeti delo, ki mu ga določi gospodar.
19.
Pomočniška doba ugasne z gospodarsko dobo.
20.
Dolžnost pomočnikov je:
a)	da opravljajo odkazano svoje delo redno in natančno,
b)	da javijo gospodarju, ozir, njegovemu namestniku, če je delo opravljeno,
c)	da naznanijo gospodarju, ozir. njegovemu namestniku tudi nepokorščino občanov.
Končna določba:
21.
Vsi morebitni spori med gospodarjem in pomočniki ali razrednimi občani se poravnavajo le v navzočnosti gospoda razrednika in je odločitev v njegovih rokah.
II.
Priznal bo vsak, da sem bil skromen pri ureditvi šolske občine. Ostal sem navidezno pri zunanjostih, preuredil sem si splošno navado, po ka-
teri določa zgoraj omenjena opravila v šoli posameznim učencem rediteljem učitelj sam. Gotovo je, da se vzdržuje šolski red prav lahko tudi brez uvedbe take razredne občine. Razlika je le ta, da ima tako samo-lastno določanje vrednost le po eni plati; le določeni učenci imajo odgovornost, vseh drugih nič ne briga. Tu pa si določi svoje pomočnike vsa-komesečni gospodar po svojem prevdarku in po svoji volji: vodstvo razreda preide na otroke same. S točko 17., ki pravi, da ne sme opravljati »noben pomočnik dva meseca zaporedno istega posla«, je preskrbljeno, da pridejo do svojega opravila med letom vsi učenci. Če je razred maloštevilen (kakor je pri meni, kjer je zdaj šoloobveznih in šoloobiskujočih le 15 dečkov in 23 deklic), pridejo pomalcm na vrsto vsi otroci po večkrat v letu do svojih opravil. V tem tiči princip enakosti: vsi imajo iste dolžnosti, vsi tudi enake pravice. Da princip enakosti ni teoretičen, mi ni treba praviti. Da se bo razvil vsled socialnih razmer še bolj, nam kažejo znamenja časa. Zato pa smo upravičeni, polagati nanj vrednost pri vzgoji z vsemi možnimi pripomočki.
Drugi moment, enak prvemu, je pri ureditvi razredne občine skupnost. Prepir, ali bodi vzgoja socialna ali individualna, potihuje. Vedno bolj zmaguje prepričanje, da zahteva uredba človeške družbe socialne vzgoje ter dovoljuje individualno le v obsegu te. Gospodar čuva nad izpolnjevanjem dolžnosti vseh posameznih občanov, in vendar ni to avto-krat z brezpogojnim nasilstvom svoje lastne volje; vsi občani imajo pravico in dolžnost, da ga nadzirajo pri njegovih dolžnostih; odgovoren je najprej njim vsem za svoje odreditve. Kritikujejo ga lahko in, če se prepriča razrednik, da res ne izpolnuje svojih dolžnosti, imajo celo pravico, da stavijo predlog za njegovo odstranitev.
S čutom odgovornosti pa je rastla naloga in zavest: bodimo taki. da ne bodo našli ne gospodar, ne pomočniki pri nas potrebe, da bi nas grajali, da bi nas vpisavali v zapisnik. Mislim, da ni nikomur neznano, kakšen strah imajo otroci.pred vodo; po vratu, za ušesi in v njih so umazani zlasti pozimi. Voda jim je premzla in prernokra. Odkar ima , eden pomočnikov nalogo, da pazi pri učencih na njihovo telesno! snago, ni neumitih rok,'vratu, ušes; glavnik pride/nad lase vsako jutro; črevlji dobe svojo pravico pri mazilu; nikomur ni zato, da bi nosil strgan rokav. Da opravite to z zgledom in z zapovedjo? Ne verujete sami v to. Zapoved sili vedno k odporu, disciplinarni redi po srednjih šolah — pravi šaliivec — so zato, da jih dijaki prestopajo. Tu pa je prešlo v otroke nekaj drugega: Danes ali jutri se ti lahko pripeti, da boš sam tisti pomočnik, ki bo pazil na telesno snago, da boš sam gospodar z vso težko odgovornostjo. Če danes ne znaš zase reda, kako ga boš znal jutri, prijatelj? — Takih pridig nisem delal jaz otrokom, sami so si jih napravljali — meni so pra-
vili o tern njih vratovi, ušesa, črevlji, obleka... Ne trdim, da se ne zgodi več, da ne bi ta ali oni še pozabil na dolžnost proti sebi; — danes zna-biti, jutri gotovo ne! Samoodgovornost je prirodni socialni instinkt; zakaj bi ga ne uporabljala pedagogika?
Prav tista je s čutom za čast. V pohvalo moram izreči svojim dozdajšnim gospodarjem in gospodinjam, da se dozdaj še ni pripetil slučaj, da bi se moralo upotrebljevati točko 14.. po kateri se gospodar ali gospodinja lahko odstavi. Ni bilo za kaj takega povoda. Pa to bi bil višek; vsem občanom v dobro štejem, da se redkokedaj pripeti — in čim delj imamo upravo, tem redkejši so slučaji — da bi moral vpisati gospodar v svoj zapisnik, da ni bih opravljeno to ali ono. Da, letos dozdaj še sploh ni bilo treba zaznamovati tega o kakem pomočniku ali o kaki pomočnici. Še to je redko, da bi opozarjal pomočnik, ki mu je paziti na red šolskih reči pri posameznikih, da je pozabil ta ali oni doma peresnik ali knjigo. In vendar pozabljajo otroci tako radi!
Znabiti, da je komu uspehov premalo. Jaz sem z njimi zadovoljen. Saj sem vesel, če vidim, da so šli vsi moji mali vsaj za tnal korak naprej v dobrem. In to še svojevoljno; brez najmanjšega pritiska. Ne obetam si, da bodo v življenju vsi ti, tako vzgajani, sami odlični gospodarji in gospodinje, sama pridna služinčad; bolj sem črnogled kakor utopist; tudi so mi prekmalu odvzeti. Ampak, če sem provzročil, da se je zgenito v njih po njihovi lastni volji in z njihovim veseljem nekaj, kar jim utrdi značaj, da jim preide red od zunaj na znotraj, sem zadovoljen. Grešili bodo — ljudje so — pa bodo imeli glas »vesti«, odgovornosti; pomalem, pomalem, same od sebe se bodo izcimile navade v snagi, redu, utrdile se bodo. Značaj pa je itak več ali manj odvisen od navad, je združitev navad.
Še to: Čim delj časa imaš ene in iste učence, tem preje začni z njimi pri navadah. Jaz sem zadovoljen, da imam v svojem razredu pet šolskih let,
PATER HIPOLIT IN NJEGOV „ORBIS PICTUS".
Na patra Hipolita sem mislil že leta 1911., ko smo obhajali jubilej važne neizdane slovenske knjige. Toda kdo naj obhaja jubileje neizdanih slovenskih knjig! Bog ve, če nismo imeli takrat važnejših kulturnih dogodkov! Bodi, kakor hoče, resnica je, da se drugi na to niso spomnili in jaz — nisem imel časa. Mogoče je tudi, da je kdo premišljal o tem, pa se mu je zdela stvar brez pomena. Tudi jaz sem mislil, da je pač vse eno: en jubilej več ali manj — posebno za narod, ki ima toliko jubilejev. Toda
DR. IVAN LAH:
zdi se mi, da velja premišljati o tem. Popolnoma nisem na »otca« Hipolita nikoli pozabil. Ko sem zbiral gradivo za zgodovino slovenske šole, sem spoznal, da stoji otec Hi polit kakor pozabljen mejnik, ki izpolnjuje vrzel med jezuiti in Markom Pohlinom. In celo več. Zgodovina slovenske p e d a g o g i ke bo m orala v njem slaviti moža, ki je prvi — med Slovenci spoznal pomen in vrednost velikega pedagoga K o m e n s k e g a — in je li o t e 1 slovenskemu narodu napisati potrebne knjige po načrtu s 1 a v n e ga »učitelja narodov«. Vse to se bo izkazalo iz pričujoče razprave. Da pater Hipolit ni postal Slovencem to, kar je imel postati, je bila kriva njegova smrt. Toda to smrt bi bilo premagalo živ-ljene naroda, ki bi si bil osvojil njegovo delo — ampak narod je bil mrtev in tako je padlo življenje in delo patra Hipolita v pozabljenje. Vse to se je zgodilo — da govorimo s Prešernom — »v zgubo veliko rodu, krivega toFkanj zamud.« — Čez sto let so drugi popravljali, kar se je zamudilo.
*
Mogoče bi tudi jaz še danes ne pel hvale patru Hipolitu, da ni prišla vojna, kajti vsakdanje življenje ubija človeka, da pusti v nemar svoje najlepše načrte. Ko pa je prišla vojna, sem bili brez dela in mislil sem takoj na otca Hipolita.
Ko sem na ta način prišel v Novo Mesto, sem se spomnil, da se je tu rodil otec Hipolit in bila je moja srčna želja, da bi se bil v oni samoti ž njim pogovarjal o starih časih. Toda otec Hipolit je sedel v ljubljanski licealni knjižnici in vsak pogovor z njim je bil nemogoč. Celo v duhu je bilo težko govoriti z njim. Mislili sem si otca Hipolita, sedečega v svoji celici z veliko polo papirja pred seboj: skrbno sestavlja besedo za besedo: latinsko, nemško, slovensko. Tam v kotu leže stari folijanti, slovarji. knjige. In tam na mizi drobna knjižica: Orbis pictus. Mladi kapu-cinec piše, sestavlja, prepisuje. Popolnoma jasno mu je, da je treba ljudstvu šol in knjig. Toda kako urediti šole in knjige, da bodo imele kaj uspeha. Latinske jezuitske šole! služijo samo bogatašem. V njih se človek nauči samo latinsko — vse drugo je brez pomena. Življenje pa zahteva od človeka znanja domačih jezikov. Zato je bil pater Hipolit napisal svoj »Dictionarium trilingue«: v pomoč mladim redovnikom, ki vsled neznanja jezika porabijo več časa za besedo nego za stvar samo. Ko pa so ga vnanji duhovniki nagovarjali, naj svoje delo priobči za splošno rabo, je sklenil pridejati kratko slovnico o sklanjanju in spreganju ... (Marn.) Takrat mu je prinesel tiskar že tiskano slovnico o sovenskem jeziku. Bila je Bohoričeva. Hipolit je začel prebirati in primerjati... Kako visoko je stal Bohorič s svojo knjigo! Začel je popravljati svoj rokopis. Poprav
pa je bilo toliko, da je moral celo delo prepisati... Treba je pomisliti, da se je vse to godilo okoli leta 1700., ko je protireformacija pokrivala celo slovensko zemljo s črno tmo ...
Bohoričeva slovnica je bila prepovedana •— saj jo je bil napisal — Bog nas varuj — Bohorič protestant. In tudi, ko bi ne bila prepovedana, — kje naj bi jo bil pater dobil, ko je skoraj vsa zgorela na tistih slavnih kresovih sredi ljubljanskega trga okoli leta 1600. Tako je bilo pri nas 100 let po luteranskih kresovih. Treba je bilo torej napisati tudi novo gramatiko, kajti Bohoričeve ni bilo nikjer dobiti. In vsedel se je pater Hipolit in je napisal »Grammatico-Latino — Germanico-Slavonica« popolnoma po Bohoričevi. Nič ni dvoma, da je bil Hipolit pobožen mož, skozinskoz pravoveren — toda ko je videl lepo delo Bohoričevo, se ni pomišljal, da je po njem napisal novo delo, oz. prepisal skoraj doslovno slovnico in predgovor in jo posvetil »učeči se mladini Notranje Avstrije« (»studiosae iuventuti interioris Austriae spedaliter dedicata«). Kot ka-pucinec je bil pridigar, ki je moral pridigovati protii brezverski ljuliki hi njenim sejalcem — v svoji celici pa je bil pravičen znanstvenik, ki je priznal utemeljena pravila protestantskega slovničarja. Toda slovar in slovnica sta namenjena ljudem, ki znajo že čitati in obvladajo vsaj en jezik. Pred slovarjem in slovnico je treba začetne knjige za otroke, kot prvi učni pripomoček za one, ki se začno učiti. In tu je pater Hipolit prišel na misel prevesti oz. prirediti »O r b i s p i c t u s« za slovenske šole. Tudi Komensky je bil »krivoverec«, ki ni priznaval prave in edino izveličavne katoliške cerkve, toda pater Hipolit je prevedel njegovo slavno delo, ker je moral priznati, da je to najprimernejša učna knjiga, ki jo je mogel sestaviti le mož velikega duha, rojen pedagog in učitelj, Ko-mensky.
Tako je položil pater Hipolit s tremi deli podlago z a v s o potrebno izobrazbo — od teh del pa je samo slovnica, ki jo je napisal na izrecno željo tiskarjevo, zagledala beli dan (v Ljubljani 1715) — slovar in orbis pictus pa sta ostala v rokopisu. Pač so leta 1719. izšle njegove »Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelizharja« — (prevod Tomaža Kempčana) — za »Dictionarium« in »Orbis pictus« pa ni bilo — založnika.
Tako je umrl Hipolit preje, predno je njegovo glavno delo zagledalo beli dan. Umrl je I. 1722. Pater Hipolit torej ni bil star. Doživel je le 38 let. Oni, ki ga nazivajo z »otcem« si mogoče pri tem mislijo starega sivega patra, z dolgo belo brado, z upognjeno postavo in s tresočo roko, onemoglo od dolgoletnega kulturnega dela; v resnici pa je pater Hipolit dovršil svoje glavno delo že leta 1711. torej v starosti 27. let, kar je dokaz njegove velike marljivosti in nadarjenosti.
Tako sem torej mislil na patra Hipolita v tistih dneh zapuščenosti in samote. Ugajal mi je in čutil sem pred njim globoko spoštovanje. Kaj bi bil nam postal, da ga ni prehitela smrt! Ali mogoče mislimo previsoko o njem? Ne! Sredi trne slovenske protireformaeije se sveti postava tega mladega kapucina kakor svetel jasen spomin.
»Slovenščino ali ubogo kranjšino« so gojili s priprostim ljudstvom takrat v knjigi le »fratres minores« — kapucini— pravi Josip Marn, ko piše o knjigi slovenski v XVIII. stoletju. »Kapucin je bil Janez K r i ž-s k i, (Promtus), ki se je »podstopil svoje pridige drukat sturiti v slovenskem jeziku« in je od 1. 1691.—1707. na svitlobo spravil petero bukev »Sacrum Promptuarium«, ki tako v književnosti slovenski sklepa obe stoletji. Kapucinec je bil, ki se je za njim takrat prvi prikazal v našem slovstvu — pater H i p o 1 i t (1684—1722) in kapucinec je bil pater R o g e r i j, sloveči pridigar, katerega ime je slovelo daleč naokoli in katerega pridige so pod naslovom »Palmarium Empvreum« izšle v dveh delih 1. 1731. in 1. 1743. — T a k o t v o r i j o t o r e j t i t r i j e k a p u c i n i nekak »trio« svojega reda in pomenijo nekake slovstvene stebre svoje dobe. S tem še ni rečeno, da so takrat res sami kapucini skrbeli za slovenščino — bilo je tudi nekaj drugih — res pa je, da so bili nekako v ospredju. To je prinesel duh časa s seboj. Žal, da stabilaobapridiga rja srečnejša od jezik os love a, s I o v n i č a r j a in vzgojitelja patra Hipolita, kajti dela onih dveh so se tiskala in č i t a 1 a — delo patra Hipolita p a j e ostalo v kapucinskem arhiv u.
O patru Hipolitu ne vemo nič natančnejšega. Ohranila se je samo letnica smrti 1722. s pripombo, da je umrl v 38. letu »religionis suae«, in da je bil po rojstvu Novomeščan. V Novem Mestu je bila deška šola že leta 1493.. Nastala je najbrže z ustanovitvijo kapitelja. L. 1509. se čita v pismu, s katerim je Maksimilijan I. uredil kapitelj, naj učenci po jo pri duhovnih opravilih (»ut vesperas scolares eiusdem oppidi decantari pro-curent« t. j. kanoniki naj skrbe, da bodo učenci tega mesta peli vespere). Vrhovec pravi: »To kapiteljsko šolo je pač vzdrževal kapitelj: prejenjala ni nikoli, tudi v najhujših časih ne.« Novomeški zgodovinar navaja za to več dokazov. »Chormeister je bil kapiteljski organist, ki je poučeval otroke, če ne v drugem pa vsaj v petju. Mogoče, da je bil obenem tudi pravi
1 01. Vrhovec, Zgod. Nov. Mesta str. 68 in 235.
učitelj.« L. 1658. omenja kapiteljski urbar »vrtič«, ki sta ga uživala učitelj in cerkovnik vsak polovico. Vrt je bil mestu podložna zemlja^ od katere bi se bil davek moral dajati v mestno blagajnico, toda mestni zbor je učitelja in cerkovnika tega davka oprostil, učitelja morebiti za to, ker je poučeval njihove otroke.« Ta kapiteljska deška šola je torej po mnenju prof. Vrhovca obstojala tudi za časa reformacije. Mogoče. Čudno je le. da so morali Novomeščani vkljub povelju »od zgoraj« 1. 1593. izvoliti protestantovskega mestnega sodnika Adama Grčarja., ker »je treba v mestnem zboru premožnih in branja in pisanja veščih ljudij« in ker »nekateri katoliški mestni očetje ne znajo ne brati ne pisati.« Zato si moremo misliti, da je ob tem času ta katoliška šola popolnoma propadla in da je dobila prednost protestantska šola. Toda že leta 1582. je postal v Novem Mestu prošt znani Polydorus Montegnana,1 ki se je izkazal kot vnetega protireformatorja. S pomočjo frančiškanov je skušal z vsemi silami za-treti reformacijsko gibanje. V tem času si je gotovo opomogla zopet katoliška kapiteljska šola.
To šolo je torej obiskoval pater Hipolit kot deček in najbrže je bila to podlaga vse njegove učenosti, katero je potem spopohiil v svojem kapucinskem samostanu. Kot ud svojega reda ni ostal cel čas v Novem Mestu, ampak čitamo o njem, da je bil propovednik provincije štajerske,, potem gvardijan, in nekdaj lektor bogoslovja. Na naslovni strani »Dictio-narja« čitamo, da je delo dovršeno: Calamo et opera R. P. Hippolvti, Ru-dolfswertensis, Ordinis Minorum Capucinorum, Provinciae Styriae Čon-cionatoris et quondam Ss. Theologiae Lectoris. Te jo vse, kar vemo o njem za sedaj, ako ne bo kdo iz kakih arhivov izkopal kakih natančnejših podatkov.
Kapucini so bili zvesti sovrstniki jezuitov in njihovi pomagači pri protireformacijskem delu. Jezuitje so zavzeli glavna mesta in meščanske sloje — kapucini pa so se nastanili po manjših mestih in so se ukvarjali bolj s preprostim ljudstvom. Na Kranjsko so prišli kapucini kmalu za jezuiti. V Ljubljani so imeli svoj samostan že 1. 1608.1 Na to so se ustanovili v Krškem (1634), v Kranju (1640) in v Škofji Loki. V Novo Mesto so prišli leta 1658.1 Hoteli so priti že preje, toda v Novem Mestu so bili že frančiškani in ti so se bali konkurence. »Časi« — tako pravi Vrhovec — »so bili takrat slabi. Frančiškani so v Novem Mestu težko izhajali —
1 01. Vrhovec, Zgod. Nov. Mesta str. 74.
1 01. Dimitz, Gesch. Krains III.
1 01. Vrhovec, Zgod. Nov. Mesta str. 17.
živelo jih je le 8 v samostanu. Zato za kapucine ni bilo prostora.« Toda pobožni mož, Jurij Jankovič, grajščak na Hmeljniku je daroval kapuei-nom svojo pristavo na Krokarjih in tako so prišli kapucini do svojega samostana. Zidati so začeli 1. 1660. Leta 1664. je uničil požar do polovice dovršeno delo — beračili in zidail so iznova 1. 1672. je bilo blagoslavljenje nove cerkve in samostana. »V samostan na so se vselili kapucini šele 9 let za tem« (Vrhovec, 18). Torej so se kapucini v Novem Mestu naselili leta 1681. Par let preje, predtio se je rodil Hipolit...
Samostan je stal dobrih 100 let. Dne 2. januarja leta 1786. je prišel od cesarske vlade odlok, da naj se preženo kapucini iz samostana, samostan zapre, njega imetje pa se prepiše verskemu zakladu. Izpraznjeni samostan se je porabil za shrambo vojaških potrebščin (Proviantma-gazin.)
Sto let so torej delovli novomeški kapucini na verskem in kulturnem polju. Toda slovenska kulturna zgodovina bo menda iz njih vrstpoznalale en o edino ime: ime p a t r a H i p o 1 i t a. — Kapucini niso bili nikak kulturni element; kot beraški red so se le malo menili za kulturo; tudi niso imeli v svoji sredi članov iz bogatih rodbin, kajti ti so večinoma vstopali v red jezuitov; zato je bilo med njimi le malo učenjakov, pač pa je bilo med njimi mnogo dobrih govornik o v. Omenili smo že preje, dapoznazgodovi na slovenske literature dva znamenita pridigarja: Janeza Kriškega in očeta Rogerija; poleg te vrste literature so gojili kapucini pri nas javne procesije, pri katerih se je predstavljalo Kristusovo trpljenje; take vrste predstave so gojile razne bratovščine, n. pr. v Ljubljani bratovščina »Odrešnika Sveta«. Pozneje so jih vzeli kapucini v svoje roke. Predstave so gojili tudi jezuiti, toda večinoma v latinskem jeziku. Kapucini pa so kmalu spoznali pomen teh predstav za priprosto ljudstvo; od 1.1721. so se vršile take predstave stalno v Skofji Loki v slovenskem jeziku. Kapucinski arhiv v Škofji Loki hrani rokopis, ki nam kaže vsebino teh iger. — To je bila ljudska vzgoja v smislu protirefor-macije.
Ako pravi J. Mani, da so v tej dobi gojili slovenščino samo patres minores, t. j. kapucini, ne smemo misliti, da so to vršili iz ljubezni do jezika, ampak je bil jezik le sredstvo; da so z njim pridobili zase priprosto ljudstvo, od katerega darov so bili kot beraški red odvisni.
Šol kapucini — vsaj pri nas — niso gojili. Kot bojevniki proti reformaciji so morali biti nasprotniki vsake ljudske izobrazbe — šele pozneje
so skušali navajati ljudi k čitanju, v kolikor je to služilo njihovemu namenu.
Pisati o ljudskem šolstvu za časa protireforma-ei j enaSlo venskem bi se reklo skoraj pisati ošolstvu, ki ga ni bilo. To velja posebno za dobo 1600—1700, torej za vse XVII. stoletje. Saj se je obrnil glavni boj protireformatorjev pred vsem proti ljudski šoli, ki je bila po veliki večini delo naših reformatorjev. Preganjanje protestantskih predikantov in učiteljev na Slovenskem sega čez leto 1600. S r.amočjo vlade je protireforrnaeija pri nas do 1. 1610. popolnoma zmagala; predikanti in učitelji so zapustili slovenske dežele in zavladala je božanska trna.
Slovenska cerkev Trubarjeva je bila ozko združena s slovensko knjigo in s slovensko ljudsko šolo; vse delo reformatorjev je moglo uspevati le z ljudsko izobrazbo. Protireforrnaeija je imela namen uničiti slovensko cerkev Trubarjevo; zato se je obrnila pred vsem proti slovenski knjigi in slovenski šoli: Knjige so sežgali, šole so uničili s tem, da so pregnali predikante in učitelje; ljudska izobrazba je mogla biti proti-reformatorjem nevarna, zato so jo odklanjali. Vse šolstvo so vzeli v roke jezuiti. To šolstvo pa je imelo biti le sredstvo za nje same — zato ljudskega šolstva niso gojili. »Zgodovina slov. ljudskega šolstva« poroča o tem:
»Ti (namreč jezuiti) so sicer ustanovili svojo šolo (Jesuitengymna-siurn), ki pa ni imela veliko vpliva na ljudsko izobrazbo. Največ veljave na tej šoli je imela latinščina, nemščina tudi nekoliko, a slovenščna skoraj čisto nič.« V letnih zgodovinskih spisih beremo, da je bilo dečkom dovoljeno častiti Najvišjega pri službi božji s slovenskimi pesmimi. Tudi katekizem se jim je razlagal v slovenščini. (Nato omenja »vesele igre« Schulkomodien). Seveda so se te vršile večjidel v latinskem ah nemškem jeziku. Toda enkrat so učenci jezuitske šole igrali tudi neko igro v slovenskem jeziku v navzočnosti mnogobrojnega ljudstva na prostem pod Turnom (Tivoli), kjer so jezuitje poleti navadno stanovali (P. v Radics). Ukaželjna mladina slovenska (kranjska) vzbujena po možeh 16. stoletja, je hodila z velikim veseljem v jezuitsko šolo ljubljansko; že takrat se je šolalo obilo fantov meščanskega in kmetskega stanu. L. 1636. n. pr. je bilo na ljubljanskem jezuitskem gimnaziju 544 učencev. Gotovo lepo število za tedanje čase in razmere. Ta šola je bila eno in pol stoletja edina v deželi, na kateri ste se gojili veda in znanost.
Na deželi se odslej ni slišalo ne o k a k i š o 1 i, ne o kakem marljive m pridigarju luterskem 11 i t i o kakem učitelju. Knjige pisane v ljudskem jeziku ni bilo v i -d e t i n i k j e r. I n č e j e k d o k a k o p r o t e s t a n t s k o k n j i g o o t e 1
občnemu požaru, ni je s m e 1 pokazati, ker bi jo zadela ista usoda, kakor vse druge. Celo katoliškim duhovnikom je manjkalo duševne hrane. Ohranilo se je edino Dalmatinovo sv. Pismo, katero so smeli po prizadevanju škofa Hrena s papeževim dovoljenjem rabiti tudi katoliški duhovniki. Vsaj naš zgodovinar Valvazor sam pri-pozna, kolike vrednosti je bilo za tedanje čase Dalmatinovo slovensko sv. pismo. (Sledi citat, ki se konča): »Wesswegen diese Bibel auch noch taglich in Crain von den Oeistlichen, \velche dessen Erlaubnis haben, gebraucht wird, um die Spriiche heiliger Schrift recht Craiinterisch aus-zusprechen, weil wir keitie Windische haben.«
Kakor vemo nastanovil je škof Tomaž Hren (1630) v Ljubljani red jezuitov in kapucincev, da so mu pomagali na Kranjskem iztrebljevati protestantovstvo. Pri takem korenitem postopanju je ugonobil lehko s svojimi sotrudniki v dvajsetih letih vse, kar so napravili protestantje za dveh rodov... O ljudskem šolstvu za njegovega vladikovanja ne moremo povedati kaj posebnega. (Ql. Pedagoški letnik 1. 1888. J. Ravnikarjev spis: »Zgodovina slovenskega ljudskega šolstva«, ki je prevod vit. Klo-dičevega nemškega spisa: »Slovenisches Scluihvesen«. Prim. Ilešič, O pouku slov. jez. Vil).
Tako je bilo torej z ljudsko šolo na Slovenskem in ni čuda, da to dobo v zgodovini naše ljudske šele navadno molče preidemo in sledi za slovenskim protestantskim šolstvom takoj: doba prosvetljenega absolutizma. Torej celih 200 let! Kaka obsodba za vse častilce svete protire-formacije! Kljub temu se mi zdi, da je treba delati nekoliko razlike in sicer je treba ločiti prvo stoletje in drugo stoletje protireformacije. Do leta 1700. je pokrivala slovensko zemljo popolna trna. Kar se tiče jezuitov, lahko ponavljamo besede Francoza Compayreja, da »za ljudsko šolo nalašč niso ničesar storili, za srednjo šolo pa kljub svoji dobri volji ' niso mogli ničesar storiti.« To velja posebno za nas. Jezuitje sami za slovensko kulturo niso ničesar storili — in drugi skoraj niso mogli ničesar storiti. — Tako je bila naša ljudska šola do 1. 1700. komaj na tisti višini, kakor jo je poznal srednji vek. In to je bilo v stoletju, v katerem je nastopilo največ pedagogov-reformatorjev, ki so hoteli prinesti zapuščenim ljudskim množicam nove sreče in blagostanja z ljudsko šolo. To je bilo v času. ko je veliki duh Komenskega snoval velike načrte za novo vzgojo in novo življenje človeštva. Pozabljena je ležala slovenska zemlja kakor daleč za svetom. Drugod so se zanimali za ljudsko šolo vladarji, knezi, vojvode, deželni stanovi, diplomati, šolski bratje itd. -
pri nas vsega tega ni bilo. Mlada slovenska kultura, ki je bila položena z reformacijo, je bila zatrta in skoraj pozabljena.
Šele od leta 1700. se čuti na Kranjskem nekako renesančno gibanje med katoliki. V Ljubljani se goji stavbenska umetnost, stavijo se cerkve, ustanovi se »akademija glasbenikov«, »Academia operosoriun« (ustanovljena 1693) začne delovati (1700), ustanovi se javna knjižnica, posvetna duhovščina se zanima za umetnost in vedo, in iz te dobe izhaja tudi t. zv. Raspova šola, ki je vzgojila nekaj duhovnikov, ki so pozneje gojili ljudsko izobrazbo na deželi.1 In r a v n o v ta čas spada tudi delovanje patra H i p o 1 i t a.
Ljubljana te dobe je Valvazorjeva Ljubljana, taka kakor jo vidimo v njegovem delu. »Ehre des Herzogtums Krain«, prestolica častite voj-vodine Kranjske, polna gospode, trgovcev in menihov, kakor jo nam kaže Janez Solnce. Vendar se že čuti novo stoletje, ki je imelo prinesti celi Evropi novega življenja; daleč je sicer še pomlad — ampak možje so že na delu. In med temi možmi vidimo patra H i p o 1 i t a, ki hiti sestavljati svoj slovar, slovnico in » o r b i s p i c-tus«.	(Dalje prih.)

IVERI IZ RAZNIH SVETOV VZGOJE.
priobču.je sirius mir.
Prodromus: Vzgoja je pouk in pouk je vzgoja; vse pa o pravem in v popolnem življenju za ta ali oni popolni svet. Kdor vpliva in kar vpliva odločilno na nrav in življenje v z g o j u j e. Kdor hoče vzgo-jevati, t. j. pametno, nameroma in uspešno vplivati, na telesno in duševno nerazvitega človeka in ga razvijati, da kot božje bitje doseže svoj pre-vzvišeni e t i š k i smoter, mora imeti ideje o vzgoji in življenju ter jih udejstvovati s pozitivnim ali negativnim delovanjem ter z lastnim blagim, osrečevalnim, vzornim življenjem.	X.
Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in da se ti bo dobro godilo na zemlji.	Mozes
Ne postava ali zakon na sebi, ampak dobra vzgoja stori državo srečno. Slabo vzgojeni ljudje ne spoštujejo zakonov, tudi najboljših ne:
1 Ql. Glaser, Zgod. slov. slov. I. 1,35! Istotako: Uvod v juž. šolstvo. Popotnik 1913.
7. vzgo-ievanjem utrdimo voljo v dobrem, tako da sčasoma sami rade volje to storimo, k čemur se drugi dado siliti.	Likurg.
Spoštujte svoje lastne starše kakor tudi druge stare ljudi ter se po-poinjujte in izobrazujte na njih velevrednih zgledih. Kajti takrat, ko se boste i vi postarali, boste svobodno zahtevali, da vas mlajši spoštujejo. Čim bolj vzvišeno ljubi otrok očeta in mater, tem bolj prijeten je bogu, tem bolj sme upati, da bo bog uslišal njegove molitve.	Pitagor.
Krepost je harmonija duše. — Modrost pa nima drugega smotra kakor osvoboditi človeškega duha od sužnjištva poželenj, ga usovrševati v bogu ter ga storiti vrednega, da kedaj vstopi v zbor bogov. Kakor za vsa bitja, tako je tudi za človeštvo harmonija cilj tega življenja.
Pitagor.
Vsak državljan je dolžan skrbeti za to, da se njegovi sinovi poučujejo v telovadbi in godbi. Starši, ki delajo proti tej določbi, so graje vredni; le tisti starši, ki so skrbeli za lepo izrejo otrok, imajo pravico zahtevati, da lepo skrbijo otroci za nje na stare dni.	Solon.
Kar je najimenitnejšega, so bogovi obdržali za-se ter odtegnili človeškim pogledom. Kar pa so mu dali, da prouči in potem stori, to se mora tudi učiti; česar pa človeku ni mogoče spoznati, to izve od bogov s pomočjo notranjega glasu; kajti glas božji so podarili onemu, ki so mu bili naklonjeni.	Sokrat.
Vzgoja in pouk morata imeti svoj smoter v sebi; zato se mora človek brez ozira na zunanje udobnosti tako navajati, da dospe do kreposti in organiškega delovanja.	Sokrat.
Vzgoja stremi po spoznavanju samega sebe ter iz tega izvirajočem spoznanju in vsled tega po blaženosti. Zato vzgoja ni kaj zunanjega ali navideznega, kakor je soiistika, ampak nekaj iz notranjosti izvirajočega. organiškega delovanja.	Sokrat
Krepost je vednost; zato nič ni dobro, kar se izvrši brez spoznanja; hudobni pa ostanejo proti svoji volji hudobni. Resnično je dobro in dobro je resnično. Zato se kreposti moremo priučiti. Le kar je dobrega, stori človeka modrega in srečnega.	Sokrat.
Učenost je neminljiva last. Zato je stremljenje po izobrazbi zelo važno, neprecenljivo blago.	Izokrat.
Vzgoja državljana leži v rokah države, pa tudi življenje družin, izvolitev stanu, sploh vsa dejalnost, celo umetnija in veda. Hvalevredna vzgoja in hvalevredni pouk ustanoviti se pravi izobraževati blage značaje; krepostne nravi, vzgojene po taki vzgoji, prospevajo imenitno.
Platon.
O duševni izobraženosti moramo pomniti, da nevednost ni največje zlo; ampak plitvo znanje in znanje o mnogem, združeno s slabo vzgojo, to škodi bolj nego nevednost.	Platon.
Vzgoja je navajanje mladine k takemu življenju, ki ga predpisuje država in ki so ga pripoznaili najveljavnejši možje. Taki možje so obenem najboljši učitelji.	Platon.
Vzgoja se začne že pred rojstvom, ker moremo vplivati že na kal in početek.	Platon.
Najvišje blago ali blaženost je smoter vsega človeškega delovanja, torej nekaj na sebi popolnega, sebi zadostujočega, česar si najbolj želeti smemo. Blaženost pa biva v rešitvi zadače, ki je v človeku zasnovana, to svojo nalogo zamore le človek spoznavati, in to spoznavanje ga odlikuje od drugih bitij.	Aristotel.
Človek je po svoji nravi ustvarjen za družabno življenje; zato je oni, ki ni sposoben za življenje v državi, slabši ali pa boljši od človeka.
Aristotel.
Uravnavi in zakonom primerna vzgoja je za ohranitev države najvažnejši faktor. Vsakokratna uravnava in ustava se mora ravnati po vsakokratni vzgoji, ker po značaju Ie-te zadobi ona svoj začetek in obstoj.	Aristotel.
Brez vzgoje, brez nravstvene izobrazbe je človek najbolj divje in prokleto bitje, kar jih je na svetu, ker ima poleg svoje popačenosti orožja prebrisanosti in duha, kojih se more posluževati v nasprotni namen.
Aristotel.
Vzgoja je v sreči strahovalka,
V	nesreči zavetišče,
V	starosti najlepša zabava.	Aristotel.
Vzgoja je usovrševanje od narave podarjenih sil ter tem potrebnejša, ker človek na lestvi znane nam narave doseže prvo stopnjo razvoja in ker visoke prednosti duha in s tem tudi pamet, na katero se opira krepost k a k o r p o p o 1 n ost p a m e t i, zahtevajo vestni razvoj.
Cicero.
Očetnjava nas je zato rodila in izredila, da jej posvetimo največ in najlepših moči našega duha, razuma in nadarjenosti; zato se moramo učiti umetnosti, s katerimi koristimo državi; kajti to smatram za najvišjo modrost in za največjo krepost.	Cicero.
Vzgoja in pouk je največje darilo, ki ga zamoremo državi izročiti.
Cicero.
Ne za šolo. ampak za življenje se učimo!	Seneca.
Vsak človek greši in dela napake. Grešili smo vsi, eden več, drugi manj, bodisi slučajno ali zapeljan, in vsi se opotekamo in padamo do skrajne starosti. Človek po svoji nravi kljubuje ter se opira dobremu, stremi pa vsled nagnjenja k prepovedanemu in nevarnemu; raje hodi svoja pota, nego da bi se dal voditi in vzgojevati. Z modrimi zakoni, pred vsem pa s pravo vzgojo, v kateri se družita strogost in milost, zamoremo pregrešna nagnjenja popraviti ter človeka dovesti do najvišje možne stopnje.	Seneca.
Najvišje načelo vzgoje je reiigijozna izobrazba h kreposti. Ker boga slušati je prostost.	Seneca.
Napačno je mnenje in navadna tožba, da je le malo takih ljudi, ki so od narave z zmožnostjo obdarovani tako, da lahko razumejo, kar se predava, in da bi pri večini trud in čas bil zgubljen vsled nemarnosti duha.	Kvintilijan.
Kdor se ne da poboljšati z dokazi, ta utrpne kakor suženj proti telesni kazni. Pod udarci se zlomi sramežljivost duše. Telesno kazen so uvedli zanikerni učitelji; vedno nadziranje in pečanje jo odpravijo.
Kvintilijan.
V vzgoji kakor v umetnijah, znanostih in Krepostih je vse odvisno od treh reči: od narave, od pouka in od navade ali vaje. Narava brez pouka je slepa; pouk brez ozira na naravo je pomanjkljiv; vaja brez obeh pa nepopolna.	Plutarh.
Pride še!)
IZ ŠOLSKEGA DELA.
Vsem, ki so dobre volje . . .
Zavest, da sodelujemo vsi, ki delamo v šoli s premislekom, na reformi učnega načina v šoli in na potrebni reformi vse te šole same, postaja v nas vedno živejša. Eni pišejo, teorizirajo in opozarjajo na prakso v dolgih člankih, za katere da bi se v nje poglobili nam celo primanjkuje časa; drugi delajo in molče.
Opravek prvih ne dosega svojega namena, dasi je koristen; način drugih ni na hasek drugim kot delavcem samim. V nas pa mora ponikniti zavest, da smo delavci vsi na istem poprišču, vsi z istimi smotri; da mora služiti delo vsakega posameznika celokupnosti. Vsak naj se uči pri vsakem; vsak naj kaže svoje delo vsakomur!
Zato otvarjamo s XXXVI. letnikom v »Popotink-u« novi predal in vabimo k sotrudništvu vse, ki so dobre volje. Skice, mali načrti dela iz šole in vzgoje, vprašanja, ki spodbujajo k poskusu, k navodilom — naj najdejo tu svoj prostor. In kolikor svobodnejše je delo učitelja v šoli, kolikor prostejše je formalizma in pedantovstva, toliko hasnovitejša so poročila o tem delu za nas vse. Vsak bo našel v teh zapiskiti nekaj: Stari praktik priznanje svoji praktičnosti, ko vidi, da je stal z vsem svojim delom sredi življenja, ki so ga tudi drugi njegovi tovariši uvajali v šolo; mlad učitelj in novinec navodil in migljajev za svoje delo, dal pronikne življenje tudi v to.
Na reševanje problemov. — Delo in le delo naj ima tu svoj prostor, svoj opis. Razgovor tovarišev naj bo, ki so se sešli na prijateljski pome-nek... Dobrodošla nam je tudi vsaka stvarna sodba o našem delu; tudi kritika o potrebi, oziroma nepotrebi tega zaglavja. Čim več glasov se vzdigne, tembolj nas bo veselilo; čimbolj bomo debatirali, tembolj se bodo čistili pojmi, tem jasnejši nam bodo načrti.
Tako si obetamo ob otvoritvi tega kotička v »Popotniku« obilo sadov, ki dozore, če borno sejali kleno zrnje. Da pa je tega zrnja v nas, se s ponosom zavedamo. Treba nam je le njive, kjer ga posejemo. Ta naša njiva bodi prostor v našem listu pod zaglavjem »Iz šolskega dela«.
Uredništvo.
Lepopisje na višji stopnji.
»Tanko gor, debelo dol, tanko gor, debelo dol...« Monotonost, ki ubija učitelja in učence. Pri vsern tem pa še ni istih uspehov, kakor bi si jih človek obetal od počasnega, enakomernega pisanja. Zlasti ne na višji stopnji. Nehote stopa v pisavo neka individualna poteza, ki redkokdaj popravi in zboljša predpisano obliko črke. Oblika črke! Saj to mo-
rajo vendar otroci že poznati! Pet, šest, sedem let... Vedno isto. »Mali »o« obstoji iz...; pišem ga takole...; pazite na vrsto, lego, obliko...« Pet, šest, sedem let vedno eno in isto. Razlika jc le ta, da pišejo učenci v različen lmiament, kakor ga določa šolsko leto. Ampak s »tanko goi. debelo dol...« je monotonost prav ista pa naj bodo načrtani zvezki tako ali tako. Potem pa snaga v zvezkih, že prav: »Zvezek naj bo snažen zaradi sebe samega, ker je ogledalo... itd.« kakor se pripoveduje. Pojmi otrok to abstraktnost? Dvomim. Pojmi pa nekaj drugega. To pojmi, da je tisto pisanje po »...tanko gor. debelo dol,...« zanj muka. In to mu ne napravlja veselja.
Rešimo ga tega!
Napravil sem tnal poskus. Višja stopnja ne piše pri meni več po nareku, ne prepisuje več s šolske table. Sami si napravljajo snov za lepo-pisje. Kakšno, naj naštejem brez razlage, brez utemeljitve, ker se mi ne zdi potrebna; kakor se mi ne zdi potrebno omenjati postopka. Vrzite snov med učence in več vam napravijo iz nje, kakor ste si upali pričakovati; več, kakor bi dosegli z lepo metodično zaokroženim postopkom. Zato kar o snovi:
Vsak piše svoje ime (priimek, krstno ime); vizitke (z imenom in seveda tudi z navedbo stanu, kar da priliko za različno velikost črk); naslovi: a) navadni, b) odličnejšim osebam, c) uradom, društvom; voščila k Božiču, Novemu letu, Velikinoči, k godu; poštne vrednosti; pobotnice; potrdila.
Snovi je dosti za eno leto. Saj mi ni treba pristavljati, da nudi vsaka lepopisna ura novo, pač pa gotovo vsaka različno.
Vrednost takega lepopisnega pouka je jasna. Otroci spoznajo, zakaj se mora lepo pisati. Naslovi morajo biti taki, pravtako poštne vrednosti, voščila; vse to gre v svet, in po tem pisanju, po tej snagi bodo pač sodili ljudje človeka. Tudi po snagi. Kdo bo dajal umazano vizitko iz rok? Koga ne bo sram, da bi pečatil s prstom pri podpisu svojega imena? Kdo bo izdajal umazane pobotnice? Tako preide otrokom vrednost lepega pisanja res v kri in meso.
Še nekaj! Gledam strogo na to, da je prav gotovo vsaka napisana črka enaka oni predpisani? Oblika da; glede izvedbe pa bodimo pravični. V pisavi vsakega posameznika leži toliko individualnosti, da so znašli celo grafologijo. In kateri je tisti učitelj, ki ni pri njem tudi pri lepopisju samolastne poteze? Ki bi dajal in mogel dajati otrokom prav prav vedno zgled lepega pisanja? Zakaj bi zahtevali nekaj nemogočega? Popolnosti tam, kjer je ne more biti?
Sicer pa sem hotel opozoriti le na protinaravnost tistega » ... tanko gor, debelo dol, tanko gor, debelo dol...«	—e.
3*
Improvizacija v šoli.
3. grudna 1914. Četrtek. Nadomeščamo v vinotoku zamujene šolske dni, v urniku je za ta dan praznota, včeraj pa je bilo prosto zaradi datuma 2. grudna 1914; ta dan kar kriči, da mora v šolo! Dobro!
Vsa šolska slavnost 2. grudna je obstojala v tem, da smo že prejšnji dan obširno govorili o pomenu tega dneva letos, v slavnosti šoferski maši,
v	izobešenju cesarske zastave na šolskem poslopju, v pobiranju prispevkov za »Vojaški dan«.
Dosti, dosti! Da je bilo temu tako, je pokazal današnji dan. Komaj odmolimo pred šolo, že se oglase otroci: »Gospod, pišimo zdajle o vče-rajšnem dnevu!« Dobro! pišimo! Urnik bi rekel: »1. uro: računstvo ali slovnico«; danes ga ni in mi pišemo na naslov... Otroci so rekli, da na naslov: »2. grudna 1914.« Vse mi je povolji; samo to premišljujem, kako bi napravil potem prehod, ker — no, kakšen dan z določenim urnikom je vendar treba nadomestiti!
Otroci pišejo... Za hip se zbližata dve glavi, kratek šepet, in že pišeta tudi ta dva naprej... Prva ura gre h koncu, otroci še pišejo, in jaz še nimam prehoda... Zvonec zvoni; otroci še pišejo... Blagoslovljena improvizirana ura spisja! — jaz pa naj vzamem potem... V veliki zadregi sem, zakaj že skončujejo, že odlagajo peresa. »Š-š-š-š-š...« šepet zadaj; na drugi strani; spet... Aha! Posvetovanje! — »Prosim !« »No?« »Micka pravi, da je v »Angeljčku vse polno povestic o našem cesarju.« Naredim sc, kakor da ne razumem, kaj hoče s tem: »Pa kaj bi?« »Da bi jih brali.«
Aha! V otrokih še vedno kipi snov »o našem cesarju«; zato pa, da bi brali? Ne, moji dragi! Najprej posnamemo smetano: »Kaj pa, ko bi
vi	te povestice pravili? Saj jih veste gotovo vsak katero.« Vse roke kvišku. In otroci pripovedujejo. Šele ko mine tok pripovedovanja, vzamem iz omare »Angeljček 1. 1908.« in beremo. Tako končamo 2. uro.
Ob desetih dobimo pošto in z njo vest o darilu, ki ga je poklonila južna vojska cesarju k 661etnemu vladarskemu jubileju. Prevedeni otrokom poročilo iz nemškega lista, in že so »Dnevniki« na klopeh. Kratke notice. Nato zapojemo naše vojaške pesmi, pripovedujemo jih, kosamo se, kdo jih prednaša lepše; novo srno vzeli »Lavdon« — in znali so besedilo in napev še isto uro.
Popoldne presenečenje zame: rišemo naj. In risali smo — lepake za »Vojaški dan«.
Vojno posojilo v šoli.
Od vseli strani so buknili vali v šolo iz velikega življenja. Tudi v računstvo ga je zaneslo enega. — Za višji oddelek mi predpisuje učni načrt c/< in obrestne račune. Znabiti bi prišel do njih pozneje, pa prilika je bila prelepa v oklicu, naj opozarja tudi šola na podpisovanje vojnega posojila. Druga ura je nudila razgovor o njegovi idealni vrednosti, v računstvu pa je prišla njegova materialna korist. Sledeče smo računali:
a)	visokost vplačila;
b)	letne obresti pri vojnem posojilu;
c)	končna vrednost pri vojnem posojilu, in sicer
1.	najprej po obrestih za eno leto, pomnoženo za 5'/2 let,
2.	potem hitreje računanje, pomnožen 1% s faktorjem 30:25 (5V2% za 5%);
č) natančnejši račun za končno vrednost vojnega posojila po obrest-noobrestnem računu s pomočjo razpredelnice v Lavtarjevi raču-nici 111. stop. ia str. 37.;
d)	razmerje med vplačilom in izplačilom vojnega posojila.
Za več ko dva meseca je imel višji oddelek dovolj snovi za računanje brez računice, ne da bi nastavljal račune sam. Pozneje smo račune zaobrnili, da smo računih iz končne vrednosti vojnega posojila podpisano vsoto, in tu šele sem moral sestaviti vsote sam, da se je ujemalo na sto-tice pri končnem kvocientu.
Priznati moram, da je otrokom ugajal ta način obravnave '-/< in obrestnega računa, in da so ga pojmili točneje kakor kdaj prej pri še tako skrbni obravnavi. Življenje je pač podalo snov, zato je bilo tako.
Ugotovljeni nakupljeni ali od otrok napravljeni fizikalni
aparati ?
Poslušajmo dve plati. R. B r ii k m a n n pravi: »Vzlic svojemu dolgoletnemu navdušenju za uporabo ročnega dela v fiziki sem si nabral skušenj, ki so mi zbudile pomisleke. Več učencev je napravilo enorameu vzvod. Ko pa je prišlo po večkratni moji razlagi in napravljenju vaj do samostojnih poskusov z lastno napravljenim vzvodom, sem našel, da ravno ti učenci, ki so si vzvod napravili, niso mogli pojmiti vzvodnega zakona. Ravno tako se mi je zgodilo že prej pri podobnem poskusu z decimalno tehtnico: bila je točno izvršena, ampak razlage, zakaj sme biti na tehtnični sklcdici le Vi o teže, da se napravi enakovesje, niso pojmih
tako lahko, kakor pravil mehaničnega postopka za napravljenje. Troblo-va beseda: »Človek spozna le to popolnoma, kar si lahko sam napravi,« se tu ni obnesla. Tukaj in v mnogih podobnih slučajih je na prvem mestu od učenca lastnoročno napravljeni poskus' z gotovim aparatom, posku-šanje, lastno najdenje resnice. Mišljenje učenčevo pri napravi aparata se giblje v čisto drugačni smeri kakor eksperiment sam.« — Znana pa je tudi zahteva po lastnem napravljanju fizikalnih aparatov.
Kje je resnica? Kje prava pot? Mislimo, da ne gremo predaleč, če rečemo: da v sredi. Pomniti pa je dobro, če se hočemo — in potrebno je! — spustiti na delovno polje pouka, besede, ki jih je zapisal Kerschen-steiner: Izreklo se je »besedo delovni pouk kot princip, pod čemer se je razumevalo zvezo množine manualnih dejalnosti z vsemi dozdajšnimi predmeti. Že ta groba zunanjost pojma »delovni pouk« kot pouka v čisto manualni dejalnosti je kazala, kako malo se je spoznalo bistvo pojma delovne šole.«	—e.
O p . u r e d n.: Veselilo bi nas, ko bi se začeli na tem poprišču jasniti pojmi tudi pri nas s poskusi in s poročanjem o njih uspehih na tem mestu. Samo, da naj se pri teh poskusih nihče ne prenagli; pouči naj se o teoretični strani in dela s premislekom praktično.
Henrik Sckreiner, Čitanka za obče ljudske šole. Izdaja v
treh delih. II. del.
Iz štiridelne izdaje Schreiner-Hubadove »Čitanke« je sestavi znani slovenski pedagog ravnatelj Schreiner tridelno izdajo Čitanke za obče ljudske šole. II. del te izdaje je izšel ravnokar v c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju. Knjiga je določena za drugo stopnjo eno- do trirazrednih ljudskih šol. Njeno sestavo je izvršil ravnatelj Schreiner na ta način, da je sprejel vanjo prikladna berila II. in III. dela štiridelne izdaje. Učna tvarina je razdeljena v 6 glavnih skupin in sicer: I. v »Povesti, pravljice, baike, legende, basni in pesmi«; II. v »Pomlad« (s pododdelki »Na vrtu«, »Na polju in travniku« in »V gozdu«); III. v »Poletje« (s pododdelki »Na vrtu«, »Na polju« in »V gozdu«); IV. v »Jesen« (s pododdelki »Polje in pašnik«, »Vinograd in sadovnik« in »V tuje kraje«); V. v »Zimo« (s pododdelki »V domači sobi«, »Na kmetiji« in »V prirodi« ter VI. v »Domovina«. V celem obsega omenjena učna knjiga 237 poetičnih in prozaičnih beril na 217 straneh.
Izbira učiva v novi šolski knjigi se je sestavljalcu popolnoma posrečila; skoro vsa berila so proizvodi priznanih slovenskih pisateljev. Povsod je upošteval stopnjevanje od lažjega do težjega; ker je nova »Čitanka« namenjena le eno- do trirazrednim šolam, je bilo seveda treba
SLOVSTVO.
OCENE.
izločiti iz štiridelne izdaje vsa berila, ki bi zaradi jezikovne in stvarne vsebine otežkočevale pouk; pri tej izločitvi pa je ostalo za novo knjigo še mnogo lepega, ki bo služilo gojitvi materinščine in pospeševanju nrav-nostne omike ter bo vplivalo na srce in duha otrok in jih vzpodbujata k izpolnjevanju državljanskih dolžnosti. Posebno izvrsten je v novi »Čitanki« realistični del, ki vsebuje stvari iz vseh delov vede, dostopnih otrokom te starosti.
Jezik II. dela nam je znan že iz štiridelne izdaje; odlikuje se po preprostosti in čistoti, glede pravopisja se je sestavljalec oziral na nove zahteve.
Slovenci smo razdeljeni na štiri kronovine: na Kranjsko, Štajersko. Primorsko in Koroško; iz tega vzroka je gledati na to, da nudi »Čitanka«, ki je namenjena slovenskim ljudskim šolam, otrokom vsake kronovine dosti zemljepisnega berila; tudi v tem oziru ustreza Schreinerjev II. del tridelne izdaje; berila te vrste so sestavljena tako, da podajajo vse potrebne zemljepisne osnovne pojme, pa ne na suhoparen način, temveč v obliki otroških pesmic, preprostih pogovorov in opazovanj, a tudi z opisovanjem najvažnejših točk slovenskih kronovin.
Ze dolgo se je povpraševalo po tridelni izdaji ljudskošolske »Čitanke«. Ta povpraševanja je rodila živa potreba, ker spada na Primorskem in Kranjskem večji del. pa tudi na Štajerskem še precejšen del ljudskih šol v kategorijo eno- do trirazrednic. Ravnatelj Schreiner je tej potrebi odpomogel z drugim delom svoje tridelne izdaje.
Gg. učiteljem omenjeno knjigo z mirnim srcem priporočamo, ker vsebuje vse lastnosti, ki jih mora imeti dobra čitanka.
Cena knjigi je določena na K 1:30; papir in tisk sta enaka onima v štiridelni izdaji.	—a—
Engelbert Gangl: Moje obzorje. Učiteljska tiskarna. Ljubljana 1914. Knjiga stane 3 K, po pošti 20 v več.
Gangtova knjiga leži pred menoj: kos žetve njegovega plodonosnega dela. Dozorelo je, kar se je porajalo iz mladeniških let do zrele moške dobe tam,
»kjer vrelec moje srčne je krvi v življenju notranjem —«
In tako zrem v tej knjigi jasno široko polje njegove notranjosti. Mladost je v njej in njeno hrepenenje, izpolnjeni in neizpolnjeni upi, smeh, jok in pekoča bol. Svoji ljubici, ki ji
»— razplamenela srce ji ljubezni moč,«
pa mu, uagajivka, tega ne pove vriska vesel
»Nič ne skrivaj, nič ne laži!
Brez besed, mi govoriš ...«
Zadovoljen je in vesel in v tej sreči je bahat kot gorenjski fant s krivcem za trakom. Nikogar se, ves srečen, ne boji, dasi ve, da
»njen« ga pogled sam ukroti, in »njen« poljub mu vso moč zdrobi!
Danes je vriskanje, petje, pomlad, jutri dan »brez zlatega solnca, brez jasne noči.«
In minila je pomlad. Prišli so oblačni dnevi, mračne misli. Izvoljenka mu ni zvesta in v srcu je noč. Želi si njenih oči: »Ah, s sabo bi vzel ti solnce dve. da bi mi svetili na pot, da bi goreli mi noč in dan in čuvali vseh me zmot.«
Pa ga iz žalosti, obupa dvigne »O življenje«, saj
»Kar v srcu je bilo lepo in sladko, nikoli ne more umreti to: zaspi in spet se zgane in z novo silo ostane«
To je v kratkem ljubezenska lirika, najmlajši dan Ganglove pesmi, ki se ne da primerjati s poznejšimi pesnitvami.
V tem delu se mi zdi, premalo solnca, življenja in preveč obupa. To je na kvar Ganglovi na zunaj bleščeči liriki, ki ji nedostaje notranje toplote. Preveč žalosti!
Toda pesnik sam pove dovolj jasno:
»Ce v zadnji pesmi mi srce zajoče — srce le v solze more, ne drugam!
Ves drug utis napravljajo pesni, ki slede ljubezenskim. To je drug izraz, to je drug pesniški zanos v opisih in primerah, to je samozavest
»Naj se utrne žarek ti samo, da jasno se razvije pot pred nami. potem ugasni — pokoj naj ti bo! Do dneva svojega dospemo sami!«
Tudi v tem delu hrepeni, a njegovi cilji so vzvišenejši, tudi tu
»človeško življenje živi«
a tu so vzkliki umotvori res iz duše in gredo v dušo. in če je v svoji »Reviziji« končno obupan je to pač lahko umevno za pesnika, ki mu
»po širni zemlji misel gre...« in »zahrepeni v vroči želji«,
»da bi (zora) kot solnce se na svet razlila, ga poljubila, zanj se izčutila ...«
Pa ne razlije se zora čez ves svet, ki ga ljubi pesnikova duša, ni bratstva, ni ljubezni, zato po pravici vzklika:
»Kje kako je srce, povejte!«
Naravnost vžge pa »Pesem iz bodočih dni«.
»Bratje, v svoje brazde sejmo, sebi obresti od svojega štejmo — če je kdo hlapec, mi nismo več!«
Ta se mi zdi najdovršenejša tega dela pesnitev in zasluži pozora. To je klenost, je samozavest.
Kaj naj rečem o ciklusih sonat in sonetov. Naslajaš se ob njih. Dovršeni so tako po obliki kot vsebini in izrazu. Drugo, tretjo, četrto in
šesto sonato je spesnil Gangl v obliki sonetnega venca z magistratom; prvo, tretjo, četrto sonato z akrostihom (Jakobini).
Sledi šesti oddelek pesmi. Epičen je ta del in obdeluje povečini so-cijalna vprašanja. Ljubki sta »Razposajenka« in »Mihaela«, lepi melanholični »Prvi pozdrav«. »Križ na stolpu« itd.
Kakor silen orkan pa zatimljejo srce pesni tega dela, v katerih se pesnik bori za aktualne socialne ideale delavstva. Iz njih govori vsa velika ljubezen, ki gori v pesnikovi duši za uboge sloje delavstva, saj tudi ti » ... so živi ljudje, pol naga telesa obliva jim znoj. ko krčijo v kamen si ozke steze in kopljejo kruh si iz črne zemlje ...«
in ki jim
»Trpljenje je čašo nalilo, življenja jo zvrhal vihar.«
A krepka je tem revnim, tem zatiranim »Dlan« »pisana s krvjo, s solzami; koža — kakor kamen trda — razorana...«,
ki
»Čarovnica nesebična iz zemlje zaklade dviga, nosi jih na solnce zlato, da ves svet od njih blesti,
ki posega »vsepovsod« in iz čije mišic
»slast blaginje se rodi.«
V neutrudnem delu se
»vsa trese, podrhtava, kakor da ji zdaj ugasne moč, izčrpana do dna!«
In kaj dobi za vse to svoje trpljenje, za vse to svoje veliko delo?
»Ko razklenem se, oddahnem — glej. na meni košček kruha od bogastva je ostal ...«
A krepka je ta dlan, saj
»Kadar pa se z mano sklene sestra moja, s sestro sestra — velikanski ta obroč! Kamor pade, kamor seže — naše vse, iz nas, za nas!
Ponovnega čitanja so vredne te-le, pa takisto naslednja »Tiran«.
»Krvavi krst« — mojstrska slika življenja — zaključuje to lepo Ganglovo knjigo, ki dela pesniku vso čast. Vsi, ki se zanimate za lepo književnost, kupite in berite!	A. R.
KNJIŽEVNE NOVOSTI.
Pav, Flere: Babica pripoveduje II. — Izd. in založila »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani. 1915.
Slovenska slovnica za obče ljudske šole. V treh stopnjah. Vaje iz slovnice, pravopisa in spisja za nižjo stopnjo. Spisal Josip Brinar. Velja vezana 40 vin. — V cesarski-kraljevi zalogi šolskih knjig na Dunaju. 1914.
Slovenska slovnica za obče ljudske šole. V treh stopnjah. Vaje iz slovnice, pravopisa in spisja za srednjo stopnjo. Spisal Josip Brinar. Velja vezana 90 vinarjev. V c. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju. 1914.
—	O teh najnovejših delih našega znanega šolnika priobčimo daljšo o-ceno.
ČASOPISNI PREGLED.
Rcland I. 1914. Št. 10.—12.
Št. 10. »D i e W i r k u n g de r O r t s s c h u I a u f s i c h t « se je pričelo v 8. štev. in sega v 12. O celotnem izrečemo lahko na tem mestu: marsikatera slika je dobro zadeta in mnog portret tudi z doma najdemo v zbirki, četudi je razmerje med krajnim šolskim nadzorni-štvom in učiteljstvom splošno pri nas bistveno drugačno. Spoznati pa je dobro mnoge načine za ravnanje v slučaju, če bi dobila šolstvo kedaj kaka premoč v roke, zakaj v celi zbirki »govore dejanja«. — Ta številka še prinaša »R e c h t s g e h e n!«
—	gloso na brezplodnost dela v domačih konferencah; ne da bi se ne delalo, ampak: »Wie heiBt die Stadt, wo man nicht des Protokolls we-gen Konferenzen hal t?« — Zanimiva učna slika (»ein Stiickchen Anschauungsunterricht«) je Fritz Gansbergova »D e r S p i e g e I«. — Knjižni razgled zaključuje zvezek.
Štev. 11/12. Razun že zgoraj omenjenega najdemo v tem zvezku vsebino: »K i n d. Arbeitsschu-1 e , E 11 e r n h a u s !« (M. Lippold.) Tožba, da ne podpira dela šole dom in obratno, ni neopravičena; tu pa je še opisana stvarno, zanimivo in z bistrim opazovanjem.
»Z u m V o r 1 e s e n«: Childe-rich (A. Cl. Scheiblhuber) je dobro pisana črtica iz zgodovine. — Od št. 9.—12. segajo prosti aforizmi »V on R e k t o r e n , I n s p e k t o -r e n u n d a n d e r e n Beden-k 1 i c h k e i t e n«; zapisal jih je P. Rohrspatz. »Rohrspatz« vtakne v vsako luknjo svoj klun, vse iztakne in kakršno je, privleče na dan, izobesi in razkriči. Varovati se je treba »Bedenkiichkeiten« pred takim »Rohrspatzom« ali pa ne biti »bedenklich«.
S to številko je »Roland« začasno prenehal zaradi »težkih časovnih razmer«, ker »med vojnim časom ne j more vršiti svojega programa«; upa pa, da pride »po vojni gotovo čas, ki bo važen zlasti za Rolanda.« — In tedaj ga borno zasledovali, kazali po njem očiščevanje, ozdravljanje šolskih razmer, reforme v največjem in najmanjšem v šoli tudi spet pri nas.	Pav. Flere.
Die Arbeitsschule. L. 1914. štev. 10,—11. (Konec.)
Štev. 10. prinaša sledečo vsebino: »Die S c h ii 1 e r w e r k s t a 11 in d e r K r i e g s z e i t« (P. Grofi): kar je izdelovala šolska delavnica v predmetih za udobnost, je postavila v službo lazaretom: posteljne deske, stolčki etc. — »B e i t r a g z u r M e-thodik des Elementa run-| t e r r i c h t e s« (K. Semrn) prinaša igračke, ki so jih napravili otroci iz plastiline, ila itd. ter pogovarja risanje na tej stopnji. — »Die A n -s c h a u u n g i n d e r M a t h e m a-
t i k« (K. GiebI) zahteva v geometriji, pa tudi v aritmetiki in algebri po-nazorovanje na predmetih in ne samo na risbah ali celo v abstraktnih učnih stavkih. — »M e i n e H o 1 z -a r b e i t e 11« opisuje O. Partusehke, kakor so nastali v pomožni šoli. Po-vdarjali smo že na tem mestu, da učencev teh šol ni meriti z navadnim merilom, zato tudi koncediramo za nje delo. ki bi bilo pri normalnih učencih potrata časa. — Razna poročila zaključujejo zvezek.
Šfev. 11. »V o 1 k s s c h u 1 e u n d A r b e i t s s c h u 1 e in i h 1" e m W e c h s e I v e r h a 1111 i s« C. Bro-glie). Nov svet, sem mislil, se mi bo odprl pri čitanju tega članka, zakaj vedno sem bil prepričan, da pojma »ljudska šola« in »delovna šola« ne trpita med seboj nikakega »in«. To pa zato, ker sem sodil z našimi razmerami. Po splošnosti ljudske in delovne šole gre tu klic; pa po splošnosti take, ki ostane kot »ljudska šola« zelo nepopolen organ za praktično socialno pedagogiko, če se zadovoljuje s samim poučevanjem, mesto da bi vzgajala s socialnim delovanjem za socialno delovanje.« — »L e b e n u n d I e b e 11 s v o 11 e D a r s t e 11 u n g i m K i n d e r g a r-t e n« (J. Derlien) ponazoruje svoj opis tudi z ilustracijami. — Informativno sestavljen je spis »D i e H a nd-a r b e i t a 1 s E r z i e h u n g s m i t-tel bei J. J. Rousseau« (H.
Riichei), dobra črtica iz prakse je tudi »H andbetiitigungin d e r A r b e i t s s c h u 1 e« (K. Weckel.
Poročanje v enem listu » D i e A r b e i t s s c h u 1 e« nam je pokazalo smer, ki jo list zastopa: dejal-nost v šoli pa predvsem manualnost.
Na tem mestu pa bi si dovolil splošno o poročanju v »Časopisnem vpogledu«. Nekateri cenj. čitatdjev so prepričani, da »agitiram s tem poročanjem za tuje blago«, drugi mi zopet očitajo, da se »ne oziram na do m a če. na slovansko šolstvo«, tretjim tii povolji, da »propagiram gotove ideje, ki niso v nikaki zvezi z našo šolo« — itd. itd. Izjaviti moram napram prvim, da mi je agitacija osebno neokusna stvar, proti drugim, da prosim, naj se postavijo v to službo tega zmožni, zakaj meni žalibog ni dano znanje raznih jezikov, proti tretjim in vsem drugim pa tole: propagiram s svojimi poročili idejo reforme šole zato, ker spoznamo in občutimo potrebo reforme vsi; ne propagiram pa nika-kih »posebnih idej«, pač pa kažem razna pota, ki jih hodijo razni teoretiki in praktiki k skupnemu cilju.
Onim — končno —. ki jim sploh ni zato, da bi se obdržal v »Popotniku« »Časopisni vpogled« pa: skušal ga botn obdržati — prosim: ne »monopolizirati!« — dokler ga dovoli »Pop.« g. urednik.
Pav. Flere.'
II 11	RAZGLED.	
II II		
KULTURA.
Misli učitelja - risarja v umetniški razstavi o Božiču 1914. Kakor bi te razburkano morje vrglo na zelen, ploden otok, se ti zdi, ko stopiš v umetniški hram Ja-
kopičev. Zunaj vihar in tuga, tu solnce in mir. Skoro pozabiš kaj se godi na božji zemlji, ko se zazreš v dela naših prvakov umetnikov. Resne umetnine te vabijo, da se jih nagledaš, navžiješ njihovega solnca.
naj se poradu.ie tvoja duša nad njihovo prijetno mehkobo.
Dober vtis naredi na človeka razno-ličnost tehnik in samoniklost posameznih mojstrov.
Ko si ogledaš dela enkrat, pričneš z zadoščenjem v drugo v tretje. Manj izdelkov je nego drugič, toda vse je res izbrano in dovršeno.
Razveseljivo je dejstvo, da izginja iz naših umetniških razstav hipermoderna. Bili so časi, ko v slovenski upodabljajoči umetnosti ni veljala nobena umetniška pravilnost: ne anatomija, ne perspektiva, sploh se ni gledalo na nič drugega kakor na barvni učinek. Stali so ljudje pred temi umetninami, gledali, skušali združiti barvaste ma-roge v gotovo obliko, pa včasih ni šlo ne od blizu ne od daleč. Sodba je bila vendar često ugodna. Rekalo se je: take reči so le za nadljudi.
Resni umetniki so trpeli vsled tega preokreta, toda tudi to so preživeli. Pričelo je prihajati spoznanje, da upodabljajoča umetnost ni le za nadljudi. Umetnina naj bo taka, da očara tudi najpriprostej-šega seljaka. To so pričeli naši umetniki tudi upoštevati, kar nam kaže zadnja umetniška razstava.
Brez sledu tudi ti poskusi niso ostali. Mnogi umetniki so sicer popustili od te ekstremnosti in pričeli delati resno, smiselno, vendar je ostala v njihovih delih sled preokreta — prijetna površnost — znak. da so se učili opazovati snov, ki jo vpo-dabljajo v celoti, potem šele v detajlih, ter jo tako tudi vpodabljali.
Prav ta preokret v slikarstvu kaže tudi učiteljem risarjem, po kaki poti dosežejo pri pouku največjih uspehov. Sicer se pa pri risarskem pouku metoda analitičnega opazovanja in upodabljanja že uveljavlja. Učenci naj se uče razbrati iti upodobiti to, kar predmet karakterizuje. vendar pa naj ne postanejo pri tem prepovršni. Le po vsestranskem opazovanju se bodo polagoma naučili ločiti bistveno od nebistvenega. Tako se bo učila mladina tudi
gledati in ceniti dela naših umetnikov, ker bo sama imela pojm o nastajanju taistih.
t kulturni delavci.
Proti koncu preteklega leta je ugrabila smrt Jugoslovanom tri odlične kulturne delavce, ki se jih spominja na tem mestu tudi naš list, četudi niso bili z njim v nobeni zvezi.
Dne 28. listopada 1914 popoldne smo pokopali v Ljubljani rojaka, ki je posvetil vse življenje glasbeni umetnosti in se je proslavil s svojim talentom med vsemi Slovani. D a v o r i n Jenko se je rodil 30. listopada 1835. v Dvorjah poleg Cerkljan na Gorenjskem. Dovršil je gimnazijske študije in šel na Dunaj učit se pravdništva. Tukaj pa se je posvetil ves muzikalnim študijam. 22. vinotoka 1. 1860. so prvič zapeli na Dunaju našo bojno davorijo »N a-P rej, zastava s 1 a v e!«, ki jo je uglas-bil Davorin, besedilo pa ji je napisal Simon Jenko. Glavno njegovo delovanje pa se je pričelo, ko je prišel v Belgrad. kjer je ostal kot produktiven in genialen mojster na polju jugoslovanske glasbe do leta 1900. Zadnja leta je preživel v Ljubljani, kjer naj bo v miru v domači zemlji njen slavni sin!
Dne 16. grudna 1. 1914. smo izgubili s Hrvati vred Ivana p 1. Z a j c a, prvaka glasbene umetnosti. Rodil se je dne 3. vel. srpana 1834 na Reki; kot sinu kapelniko-vemu mu je poteklo vse življenje posvečeno glasbi. Že leta 1849. je prišel na milanski konservatorij, koti 21 leten mladenič pa je že bil ravnatelj mestnega gledališkega orkestra na Reki. Tu že je kompo-niral celo vrsto oper in operet, pomnožil je število še na Dunaju in dajal je svojim delom vedno pristno hrvatski značaj. V proslav o 3001etnice bitke pri Sigetu je kom-poniral tu tudi svojo najpopularnejšo pesetn »Zadnji časi Zrinjskega«, katere idejo je pozneje razvil v svoji operi »Nikola Šubic Zrinjski«. Od leta 1869. je bival Zaje v Zagrebu, kjer je bil imenovan leta 1870. artističnim ravnateljem hrvatske opere. Dolgo vrsto let je tu deloval, oslepelost ga je prisilila. da je opustil svoje delo. in v sveti do-
Razgled : Šolstvo.
45
rnači zemlji so ga položili k večnemu počitku.
Kot tretji je sledil dne 20. grudna 1914 velikima duhovoma sin naše Talije, A n t o n Verovšek. Rojen dne 18. prosinca I. 1866. v Ljubljani je obiskoval tu nižjo gimnazijo in par letnikov učiteljišča, že z 18. I. pa je nastopal pri skromnih početkih »Slov. dram. društva«. Specialist v narodnih tipih se je pokazal zlasti v igrah, dramatizirani!! po .1. Jurčičevih romanih mojstra: v te tipe je položil z umetnostjo vso pristnost našega človeka, in »Krjavelj« pa »Blaž Mo-zol« sta Verovška popularizirala. Mnogo zaslug si je pridobil za slovensko gledališče v Trstu, kjer je bil dve leti glavni igralec in režiser. Bodi mu lahka domača žemljica!
Analfabetizem v Avstriji. Po ljudskem štetju iz leta 1910. je v Avstriji analtabe-tov: med Cehi 2-38%, Nemci 3'12%. Italijani 10-30%, Slovenci 14-65%, Poljaki 27'36%. bukovinskimi Madžari 36'39 odst.. bukovinskimi Rumuni 60-39%, Rusini 61-03 odstot., Srbohrvati 63 67%, Avstrijsko povprečje znaša 16-52%. Odstotki o Slovencih kažejo, da ne zaostajamo, četudi je naša kulturnost še mlajšega datuma in ra-zun beletristične naša literatura še precej v povojih.
Iz statistike alkoholizma.
V »Učit Tov.« je objavljal v I. 1914. .1. B. pod naslovom »Izgovori« zanimiva izvajanja o alkoholizmu kjer je podal tudi sledečo statistiko:
»Dr. Demme v Švici je preiskal potomstvo desetih rodovin pijancev in desetih treznih rodovin. Dobil je sledeče: Trezni so imeli 61 otrok, ki jih je od njih prerano umrlo zaradi slabosti 5, telesne napake so imeli 4, bebasti 2, zdravih potomcev 50, t. j. 82%. — Pijanci so imeli 57 otrok. Predčasno zaradi slabosti umrlo 12. pohabljencev 8, epilepsijo 13, pijancev z epilepsijo 5, gluhonema 2. idiotov 8, zdravih potomcev 9, t. j. 15%. Menda te številke dovolj jasno in glasno govore, ne, kriče!
Zdravnik Legrain v Franciji je opazoval 215 rodovin pijancev in dobil v tretjem kolenu 814 potcmcev. Od teh 814 jih je predčasno umrlo 174. in sicer: pre-rani porod 37. pri porodu 16, v najnež-nejši dobi 121. Idiotov, slaboumnih, telesno pohabljenih in duševno sploh abnormalnih 322. Na epilepsiji in histeriji je bolehalo 133 potomcev in 145 je bilo duševno bolnih. V potomstvu alkoholizmu vdanih rodovin ni bilo niti petina normalnih. — Charles Sullivan je preiskal v ječi v Li-verpoolu 620 žen, ki so bile normalne, preden so se vdale pijači. Teh 620 žen je porodilo 600 otrok, od katerih jih je umrlo do 2. leta -355, t. j. 55-8%, in sicer večinoma za krči. Od enakega števila treznih žen je umrlo do 2. leta samo 23'9%. Dokazali so, da čim bolj so se žene vdajale pijači, tem večkrat so rodile mrtve otroke. Pogosto se pripeti, da sicer trezni roditelji dobe otroka, ki je bebast, zakaj spočet je bil v akutni pijanosti. Ako pregledamo institute za idiote, epileptike, za blazne in kaznence. vidimo, da se da dognati, da prihaja do 60% teh nesrečnežev od roditeljev alkoholikov. Ni potreba, da sta oba, zadostuje, da je eden. Seveda ni alkoholizem edini vzrok duševnih bolezni, a eden glavnih je. Najrazličnejši zdravniki so prišli do prepričanja, da more alkoholizem ne samo pospeševati, ampak celo sam zase zapričeti stopnjema degeneracijo.«
Smatramo za pravilno, če opozarjamo vzgojevalce mladine in naroda na take Statistike.
ŠOLSTVO.
Poljske šole na Dunaju. Vojna je ublažila tudi nacionalne razmere na Dunaju. Kjer so se borili Cehi leta in leta od instance do instance za eno samo ljudsko šolo. je provzročila vojna, da se je otvo-rilo za Poljake, tudi Slovane, kar hitro pet srednjih šol. — Fr.-L.-St.,- po kateri posnemamo to poročilo, pri njem upravičeno vprašuje: »Kaj bi le zdaj bilo, če bi bil lex Kolisko sankcioniran?«

Ukrajinske šole na Dunaju. Iz »Učit. T.« izvemo, da so se otvorile na Dunaju šole tudi za druge avstrijske Slovane in da se je pričel dne 26. novembra 1914 tam tudi redni pouk na ukrajinski ljudski šoli in ukrajinskem učiteljišču. Tudi na ukrajinski gimnaziji že redno poučujejo.
O uvedbi delovnega pouka v učiteljišča
je referiral na XII. gl. skupšč. bavarskega društva za deška ročna dela dr. Kiihnel ter je izvajal sledeče:
»Današnja šola se bistveno razlikuje od prejšnje. Učenec ne prejema več darov, ampak je delujoč član pri svoji izobrazbi. Referent je kazal, kakšna je ta samodejalna šola v nižjem, srednjem in višjem razredu. navajal je mnogoštevilne primere iz vseh učnih predmetov in z vseh učnih torišč. Posebno zanimivo je bilo prirodoznansivo. Tu je dejal: prirodni objekti so se zbirali tudi poprej; zdaj pa je glavno opazovanje rasti in naraščanja, kako se razvijajo iaice in seme polagoma v ptiča, v rastlino, česa rabijo za uspevanje, kaj jim je v razvoju na kvar. Učitelj sam sodeluje pri pripravi življenskih pogojev, pri odstranjevanju razvojnih ovir. Referent je došel do zaključka: delovni pouk goji duh in voljo, je vzgojni pouk. 2e najstarejši pedagogi so ga temno slutili ali močno čutili ali ga proroko-valno zrli.
V 2. delu svojega poročila je kazal referent, da se mora za proizvedbo delovnega pouka preustrojiti, ozir. poglobiti in razširiti pouk na učiteljiščih. Zato zahteva 1. globokega študija psihologije; 2. uvedbo v duha delovnega pouka vadnico in z učiteljiščem; 3. uvedbo tehnike na učiteljišču. Mlademu učitelju ni treba, da bi postal rokodelec, ampak razumevanje in ljubezen do dela naj bo v njem.
Končno je pravil referent, da ie na Saškem delovni pouk že obligaten v seminarjih, da dobivajo tam bodoči učitelji 7 leta delovni pouk, in vendar se ne more govoriti o kakem precbteženiu.«
Po A. Sch.
O uspehih šolskih delavnic so poročali razni referentje na skupščini rokotvoraega društva leta 1914. v Aachnu. Sledeče uspehe so naštevali: da je mnogo manj mladoletnih neizučenih in brez kruha; učenci šolskih delavnic se skoraj in z gotovostjo odločijo za obrtno stroko, ki jim prija; v Diisseldorfu je pokazala statistika, da je le 1% onih učencev, ki se niso po izstopu iz šole ničesar izučili; noben ustni razgovor, da ne nadomesti samodejalnosti učenčeve pri izbiri poklica in da se mora zmožnost lastnega izbira zbuditi z deškim ročnim delom. — V Miinchnu so zahtevali, da morajo vsi neizučeni mladi delavci, ki niso hoteli ali mogli .stopiti v uk, pohajati v nadaljevalni šoli rakotvorni pouk v najbolj razširjenih tehnikah obdelovanja lesa in kovin, da si pridobe priročnost in da se jim zbudi veselje na priučenem delu. To in pa določba, da morajo obiskovati neizučeni ravno toliko ur na nadaljevalni šoli kakor oni delavci, ki so v uku in že izučeni, je znižalo v Miinchnu število neizučenih mladih moči v malo letih od 8000 na 1000. — Zadnje sredstvo je, kakor je dobro, vendarle nasilno, in boljše je gotovo, če se odločimo pri vsem pouku že kar skiaja za to, da zbudimo v učencih veselje do dela, veselje do samostojnosti pri delu.
Ruski naučili minister — umrl. Kores-pondenčni urad javlja iz Petrograda z dne 9. decembra 1914, da je umrl naučili minister Casso oo operaciji raka.
Češkim učiteljem se plača izboljša.
Kakor se poroča, je češka deželna upravna komisija sklenila izplačevati učiteljstvu že lani dovoljene priboljške k mesečnim plačam tudi letos, in sicer ne le aktivno službujočim učiteljem, temveč tudi vsem onim, ki se nahajajo pod orožjem. V ta namen je zvišala upravna komisija deželne do-klade za 10%. — Vsa čast dotični komisiji!
Ogrski učitelji v vojni. Po neki privatni statistiki se nahaja 4906 ogrskih učiteljev na bojiščih. Od teh jih je bilo 206 že ranjenih. 41 jih je padlo.
TO IN ONO.
Pravi vzgojitelj: »Ne umetnost, ne knjiga, življenje samo je temelj vzgoje in pouka«. (Pestalozzi.) In spet: »Hoče, da je vse, kar pride noter (v glavo) tako jasno in vidno kakor mesec na nebu. Predvsem uči otroke, da dobro vidijo in dobro razumejo, razviti hoče z vajo prirodni razum, ki tiči v vsakem.« (Isti v »Lienhard u. Oer-trud.«)
K vzgoji volje. »Bodi sistematično heroičen, če gre za male, manj pomembne stvari: stori vsak dan nekaj le ker je težko, tako da te najde dan, ko nastopijo težkoče, navajenega in krepkega, da prepojiš skušnjo.« (W. James.)
De\veyev pedagoški princip spoznamo najlažje iz njegovega odgovora, ki ga je dal na tri lastno stavlena vprašanja:
1.	Kaj se da storiti in na kakšen način, da spravimo šolo v tesnejšo zvezo z domom, namesto da je šola le kraj, kamor prihajajo otroci, da izvrše svojo nalogo?
2.	Kaj je mogoče napraviti, da se uvedejo učne snovi v prirodoznanstvu, zgodovini itd., ki bi dosegle pozitivno vrednost in resničen pomen za lastno otrokovo življenje, tako da poželi tudi najmanjši otrok, da kaj o tem izve?
3.	Kako je mogoče poučevati v formalnih učnih strokah: v čitanju, pisanju in risanju na podlagi vsakdanjega življenja, Ja spozna otrok potrebo tega pouka?
In na podlagi eksperimentalnih poskusov o otrokovi naturi odgovarja Dewey: »Njihove duše iščejo celot, ki so poživ-Ijene z dejanji in pojasnjene s trdimi, oči-vidnimi potezami. Pregibanje, korist, delovanje mora biti s tem v zvezi. Opazovanje predmetov ne sme biti ločeno od njihovega namena in smotra; če se zase analizira posameznosti oblike aH strukture, ni niti prikupno, niti zadovoljivo.« (The school and the child.)
Poglavitno vzgojno vprašanje pravi Spencer, da ie :»Kako živeti? — to je za nas glavno vprašanje.«
.j. .1. Rousseau o knjižnem znanju.
Saint Preux piše Juliji:
»Znanost je za mnoge, ki se pečajo z njo, le denar, ki se ga visoko ceni, ki pa ima za splošno blagostanje le toliko vrednosti, da se ga lahko zamenja, in ima zato vrednost le v prometu. Od tega trenotka ko vzamete našim učenjakom veselje, da bi jih kdo poslušal, postane znanstvo zanje brez vrednosti. V svojih delavnicah si nabirajo zakladov le zato, da jih razdelujejo javno; hočejo biti le v očeh drugih globoki misleci in ne bi se nikdar pečali s študijem, če bi jim manjkalo občudovalcev. (Tega naziranja je bil tudi Seneca. Dejal je: »Če se mi hoče dati znanost le zato, da bi jo hranil zase, je ne maram.« Vzvišena filozofija! Tako se te uporablja!) Mi pa, ki hočemo imeti od svojega znanja korist, je ne kopičimo, da bi jo nosili na prodaj, ampak da se ie veselimo v lastni uporabi; ne da se z njo obtežujemo, ampak da dobivamo iz nje hrane. Malo čitati, pa prečitano dobro pretehtati, ali kar je isto, pravilno prežvečiti. Prepričan sem, da kakor hitro se je odprlo z vajo v premišljevanju razumevanje, je neprimerno boljše, če si poiščemo resnice, ki bi jih lahko našli v knjigah, z lastnim prevdarjanjem; v tem tiči prava skrivnost, da se jih preustroji po svojem mjšlenju ter se jih polasti popolnoma. Če pa jih sprejmemo, kakor se nam nudijo, se zgodi to skoro vedno v obliki, ki je nam tuja. Mnogo bogatejši smo, kakor si mislimo, ampak, pravi Montaigne, navaja se nas, da si vedno izposojujemo tuje ter se hranimo od miloščine, veliko bol nas uče tega, kako naj živimo od tuje dobrine, namesto od lastne; ali mi si ne upamo nič načeti, pri tem ko vedno kopičimo; podobni smo onim skopuhom, ki mislijo le na to, da si napolnijo svoje skrinje in omare pri tem pa umro lakote pri vsem izobilju.
Mnogo jih je, rad priznavam, ki bi jim bila moja metoda škodljiva, ker je zanje potreba, da mnogo čitajo in malo premislijo, ker vsled svoje malenkostne zmožnosti ne zberejo toliko napačnega, kakor pa bi si
i/.mislili. Vam pa priporočam ravno nasprotno, ker v to, kar čitate, polagate boljše, kakor najdete v knjigi, in ker pridevlje Vaš delovni duh h knjigi novo knjigo, ki na vrednosti še včasih presega original. Menjavala si bova torej svoje misli; Vam bom pravil, kar so mislili drugi, Vi pa mi boste povedali v istem predmetu svoje misli, In večkrat se bom naučil ob koncu učne ure več kakor Vi sami.« (Heloise.)
Kaj naj čitamo med vojno? S tem vprašanjem se je neki berlinski list obrnil do raznih umstvenih odličnjakov in je dobil prav zanimive odgovore. Jako mnogoštevilno je priporočilo, naj čitajo ljudje zgodovino Angleške, češ, iz nje bodo najbolje spoznali angleški narod in njegov značaj in se po vojni ne bodo več vdajali iluzijam. Nadaljna priporočila posebno naglašajo, naj Nemci čitajo zgodovino nemških držav, zlasti zgodovino pruskega kralja Friderika II., češ, da je sedanja doba še najbolj podobna dobi Friderik II. Značilno je priporočilo, naj čitajo Nemci tisto zgodovino Friderika II., ki jo je spisal — Anglež Garale. — Pisatelj Mauthncr priporoča »Guli-verjeva potovanja«, češ, iz te knjige se spozna ljudi vobče in zlasti Angleže. Jako mnogo vprašancev priporoča čitanje Zolo-vega »Poloma«, (ki je izšel tudi v slovenskem prevodu), in Tolstega »Vojno in mir«, nadalje Bismarckove govore in — Angleža Shakespeareja »Henrika V.«, ki jako spominja na gotove, sedaj merodajne osebe na Nemškem. Za spoznavanje razmer na Ruskem pa priporočamo tudi dr. Bogomil Vošnjakovo delo »Na razsvitu«.
Nemški učitelji v vojni. K orožju je vpoklicanih 1040 berolinskih učiteljev. Padlo jih je na polju časti 44, ranjenih 119. Z železnim križem odlikovanih je 98 berolinskih učiteljev. — Po najnovejšem pregledu je 108 b a -dovskih učiteljev v vojni padlo, 81 jih je bilo ranjenih, 50 pa odlikovanih z žel. križem.
Univerza v Mesini, ki jo je podrl potres, se kakor poročajo iz Rima, baje na novo zgradi. Državna komisija, ki je to predlagala. določila je za to 2,000.000 lir.
»Češka Matica Školska« je prejela lani i izvenpodružničnih prispevkov, t. i. od posameznikov, društev, posebno od občin, okrajnih zastopov in denarnih zavodov nad i 258.400 K. Koliko pa naša »C. in M. dr.?«
Naša armada in narodnosti, ki io tvorijo. V naši pehoti služi 26% Nemcev. 17% Madžarov, 14% Cehov. 5% Slovakov, 9% Poljakov, 9% Rusinov, 9% Hrvatov in Srbov, 7% S Romunov, 3% Slovencev in 1% Italijanov. Pri lovcih služi 46% Nemcev, 6% Madžarov, 14% Cehov, 4% Slovakov, 5% Poljakov, 5% Slovencev, 4% Hrvatov in Srbov, 12% Italijanov, 3% Romunov in 1% Rusinov. Pri konjenici je 19% Nemcev, 33% Madžarov, 15% Cehov, 13% Rusinov, 11% Poljakov, 5% Hrvatov in Srbov, 2% Slovencev. 1% Slovakov in 1% Romunov. Pri artiljeriji služi 40% Nemcev, 14% Madžarov, 14% Čehov, 9% Poljakov, 6% Slovakov, 5% Rusi-iiov, 4% Slovencev, 4% Hrvatov in Srbov in 4% Romunov. Pri pijonirjih je 50% Nemcev, 26% Čehov, 13% Madžarov, 3% Slovakov, 3% Poljakov, 2% Slovencev, 2% Hrvatov in Srbov in 1% Rusinov. Pri tremi služi 25% Madžarov, 19% Nemcev, 13% Rusinov, 12% Čehov, 10% Poljakov.8% Hrvatov in Srbov, 6% Slovakov, 3% Romunov in 2% Slovencev. Pri saniteti je 40% Nemcev, 14% Čehov, 14% Madžarov, 7% Slovakov, 7% Poljakov, 6% Rusinov, 5% Hrvatov in Srbov, 4% Slovencev, 2% Romunov in 1% Italijanov. Po teh statističnih podatkih služi torej v skupni armadi 29% Nemcev, 18% Madžarov, 15% Cehov, 9% Poljakov, 8% Rusinov, 7% Hrvatov in Srbov, 5% Slovakov, 5% Romunov. 3% Slovencev in 1% Italijanov. Pri avstrijski vojni mornarici je 46% Hrvatov in Srbov, 27% Italijanov. 10% Nemcev, 7% Madžarov, 5% Čehov, 4% Slovencev in 1% Poljakov.	»SI. N.«
Društvo »Selbstliilfe der Lehrerschaft Steiermarks«. Odbor poroča: Dne 2. septembra t. 1. jc umrl član Matej Spende. naduči-telj v p. v Gradcu. — Donesek po 2 K za ta 128. smrtni slučaj, ki je v 9. letu 1914., naj se gotovo vplača začetkom januarja 1915. — Obenem je treba vplačati po 3 K za rezervni zaklad in upravne stroške.
/
Jan Bašta
v Schonbachu
pri Chebu, (Češko)
:-: slavnoznana in najbolj solidna trgovina glasbil svetovnega glasa. :-:
Priporoča gg. učiteljem svoje izvanredne koncertne in orkestralne gosli, viole, cella, base, citre, kitare prve vrste, glasbila na pihala ogod-nega glasa, ki se prav lahko izvaja, potem lesena in plehasta glasbila.
Mojstrske gosli s krasnim lokom in leseno skrinjo pošilja s poštnim povzetjem za 18, 20, 24 ali 30 kron. — Ceniki zastonj in franko.
Najceneji direktni vir kupovanja! — Vsa glasbila se ceno, točno in dobro popravljajo t — Stare gosli in cella se izmenjujejo za nove! — Prodaja gramofonov in gramofonskih plošč! — Na tisoče priznanj od strani glasbenikov in učiteljev priporočajo naša izvrstna glasbila.

Akvarelne in tempera
barve,
Gunther Wagner-jeve umetniške in najfinejše tehniške akvarelne barve
prekašajo glede čistoče, sijajnosti, me-SevitosM in trpežnosti vse doslej znane izdelke.
: Najprikladnejša znamka za šolsko rabo :
Gunther Wagner-jevi
tekočI tuši
prevladujejo svetovni trg!
Gospodom učiteljem risanja so na zahtevo napleski (namazi) in cenik na razpolaganje.
GUNTHER WAGNER,
Hannover in Dunaj X/l. Obstoja od 1888.1. —f 40 odlikovanj.
Cenjenemu učiteljstvu in slavnim okrajnim šolskim svetom priporočamo v obilna naročila vse predpisane Šolske tiskovine po najnovejših vzorcih, najnovejše mladinske spise lastne in druge zaloge, poštne in druge tiskovine za šolsko uporabo na ljudskih, obrtnih in meščanskih šolah, učne načrte, razne napise na lepenki itd. - Zahtevajte cenik, ki se pošlje brez> plačno in poštnine prosto. - Vjsako leto izide ,Ročni zapisnik' z osebnim Statusom in imenikom vseh Sol po slov. deželah.
UČITELJSKA TISKARNA
V LJUBLJANI
registrov, zadruga z omej. zavezo
Frančiškanska ulica 6.