Političen list za slovenski narod.
Po poŠti prejeman ve!]fl: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za eetrt leta
4 gld., za en mesee 1 gld. 40 kr. V administraciji prejeman veij&: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravništvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2.
Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. Vredništvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob 1,'16. uri popoludne.
Štev. 1(56.
V Ljubljani, v soboto 24. julija 1886.
Letnilt XXV.
iVaiod propada.
V Slavoniji se je v 10. letih, od 1. 1870 do 1880, prebivalstvo zmanjšalo za 30.000 ljudi. To daje vendar mnogo misliti, da se ljudstvo v mirnih časih, ko ni vojske, niti kakšne kužne bolezni, za toliko število zmanjša. Glejte, veliko nemško cesarstvo, ki šteje nad 40 milijonov ljudi, boji se za svojo narodnost ter je odločilo sto milijonov za nakup posestev na Poljskem, da bi Poljakom pomnoženje zabranilo, dasiravno jih ni več, kakor dva milijona in Slavonija, ki šteje le nad pol milijona duš, med njimi pa sto tisoč ali Madjarov ali Nemcev (pred 1848. 1. jih ni bilo več nego pet tisoč), bi se ne bala za svojo narodnost, ko se tujci tako dan na dan množe, a hrvatski narod pa tako strahovito propada? Ko bi tujcev (prišlecev) ne bilo, bilo bi pomankanje pri narodu gotovo še veče, lahko se reče do 40.000; kajti tujci se množe, pri njih je več rojenih, kakor jih pomrje.
Ako ostane vse tako, kakor sedaj, mora poslednjič priti vtelesenje Slavonije v Ogersko samo po sebi. V zadnjih 5. letih po ljudskem štetji naselilo se je v Slavoniji gotovo kakih 20.000 tujcev. Znana je mala okolica, v ktero jih je došlo v najnovejših časih nad 5000.
Hrvatskega naroda je prav za prav, ako stvar objektivno vzamemo, preko 70.000 manj. Ako je županiji Varaždinzki, kjer je bilo prebivalstva 150.000, prirastlo 22.000 duš, bi se smelo pričakovati v Slavoniji pri 600.000 prebivalstvu vsaj 40.000 prirastka (prav za prav 88.000). A tam ne le ni prirastka, ampak primanjkljeja za 30.000, iu taktično se je narod znižal za 70.000 duš, če prištejemo zraven še županijo Belovarsko, kjer se je število ljudstva znižalo tudi za več tisoč, lahko rečemo, narod se je pomanjšal za 80.000.
Recimo, da je med dvema velikima državama krvava vojska in jih pade na eni strani 80.000, je to z državo, ki broji nemara 40 milijonov duš, primeroma jako mala zguba, a hrvatskemu narodu, ki broji Je nad 2 milijona prebivalstva pa zgubi 80.000 duš je pa zguba jako občutljiva. Ako se primeri „Ca-lendarium Zagrabiense" od 1. 1842 in „koledar za ka-tolički kler 1. 1884", vidi se, da se je narod po Zagorji,
Primorji in Gornji Krajini skoraj za polovico pomnožil, a v Slavoniji, kjer ni bilo naselnikov, malo manjka, da ne isto tako ali vsaj jako zelo se zmanjšal.
V	celem okrožji Gradiškanskem ni nikjer prirastka razun v župi Starogradiški in v Medjuricah, poslednja ima nad 200 duš več. A to ji je prirastlo zato, ker so se naselili Ličani in Cehi. Ko bi teh ne bilo, bilo bi zmanjkalo v Medjuricah 400 duš. V celem Pozeškem polji ima edino Kutrevo in Jaksič nekaj prirastka, v Kutrevu 80, v Jaksiču 300. A k temu so pripomogli Švabi, kterih je največ v župi Kutrevaški in Jakšiški. Prirastek namreč je le tam, kjer so Švabi, drugod ne. Tako se je v mestu Kutre-vem znižalo prebivalstvo od 1841—1881 za 300 duš, v mali vasi Kuli jih je narastlo na 200, ker tam prebivajo Svabi. Zatim ima prirastka župa černik, ki je imela 1. 1841 4200 duš, a sedaj jih ima 4800. To je edini kraj, kjer se je domače ljudstvo za 600 duš pomnožilo, a nikjer drugej ne, niti v okrožji Gradiškem in Brodskem, niti v županiji Požeški, povsod je primanjklej, dasiravno se je povsod nekaj tujcev naselilo, pa tudi ti niso mogli dopolniti števila, kjer domače ljudstvo preveč propada.
V	sedanji podžupaniji Pakraški vidimo silni prirast, tako da župa Pakrac, ki je imela 1. 1841 prebivalcev 2422, jih ima sedaj preko 7000 duš; župa Daruvar, ki je tačas imela 2000 duš, jih ima sedaj 6000; a župa Gajska, ki jih je imela 2188, ima sedaj 3337 duš, ta je ob enem v župo povzdignjena in povsem nova župa v Dežanovcu s 3000 dušami.
Ali ta prirast ni postal po rojstvu iz uašega naroda; v županijo Pakračko so se naselili Madjari in Nemci, v to zopet Italijani in Cehi za toliko, da ima podžupanija Pakračka skoraj za polovico tujih ljudi, med njimi nad 2000 luteranov in kalvinov. Našega naroda pak je čedalje manj, tako, da bodo s časom nektere grško-iztočne župnije morale nehati.
Potem imajo nektere župe Viukovške in Mitrov-ske, kakor Mostar, Otok, Jasmina, Bosujaci, a oso-bito Hrtkovci, Mitrovica, Nekinci, Irdjija, Irig i Ruma prirastka, in mnoge župe Petrovaradin-skega okrožja in županije Sremske in Verovitiške. Tudi se ni domač narod pomnožil, nego le tujci po jeziku in rodu. Tako je sedaj po zadnjem popisu samih Madjarov in Nemcev v županiji Verovitiški
30.000, v Sremski 24.000, v okrožji Petrovaradin-skim in Brodskim 25.000. V tih krajih se prišleci množe, a domačinov je čezdalje manj.
(Dalje prih.)
Politični pregled.
V Ljubljani, 24. julija. [Notranje dežele.
JMadjari se niso še upokojili zarad upoko-jenja Edelsheima-Gyulaja. Eni pravijo: Novega komandanta Pejačeviča hočemo dostojno sprejeti, drugi pa pravijo, tako ga bodemo sprejeli kakor smo Janskega počastili; drugi hočejo, da bi Tisza prišel iz Gest-a v Budapešt, in izrekel važno besedo zarad vpokojenja Edelsheima; njegov organ „Nemzet" pa trdovratno molči. Tisza je že prebil marsikteri vihar in tako brž se ne da prestrašiti. Kakor odločeno, proti koncu julija pride v Budapešt in potem pojde menda v Ostende. — Pisateljski klub in meščanski odbor se bode posvetoval, kako se ima čestitati Edelsheim-u.
Vnanje države.
Bolgarska opozicija, ki je v sobranji preslaba, toliko huje deluje med ljudstvom, posebno pa po malih mestih in selih; ruje pa sedaj zoper kneza s tem, ker trdi, da protestant ne more varuh biti pravoslavni cerkvi. Liberalci so vendar povsod nasprotniki vlade! — Karadjordjevič je hotel v južni Bolgariji napraviti vstajo, tako so baje zvedeli iz zasačenih listov. Zato so na južni meji postavili vojake v tabore. Radikalec Teodorovič, ki je hotel razkol narediti med radikalci, je propal. Opozicija je složna zoper Garašanina, dasiravno je v dveh taborih.
Črnogorski knez Nikolaj naročil je bil potovajoč po Evropi po telegrafičnem potu domu, da naj si čmogoska vlada vse prizadeva, da zasači tiste lopove, ki so ob črnogorsko-hercegovinski meji avstrijske vojake napadali in morili. Res se je dvignilo 300 Črnogorcev pod vodstvom dveh kapitanov, ki so vse gorovje ob hercegovinski strani ležeče do poslednjega kota preiskali, pa niso ničesa našli. Čuditi se temu ravno ni, kajti Črnogorci so nam le bolj na videz prijazni, ker po Bosni in Hercegovini še zmirom milovaje pogledujejo, da niste v njihovem posestvu.
LISTEK.
Kajden zaklal
(Poslovenil J. Ste ki as a.)
Daleč gori v Rusiji za Moskvo leži majhna vas, in ne daleč od vasi siromašna koča. Ta koča je bila nekaj časa prazna; kajti starček, ki je poprej v njej stanoval, je bil nagle smrti umrl ter nič zapustil, kakor to kočo, ki je bila komaj 30 rubljev vredna in nekoliko lesenega pohištva ter neko sveto podobo, kteri se je boja že prav slabo poznala; kajti večidel se je s časoma ostrgala in odrgnila. Oporoke ni naredil, in ko je sodnija popraševala po sorodnikih, se ni dolgo oglasil nobeden človek, saj z berači noče nobeden v rodu biti. Slednjič pa pride vendar mlad deček, ki mu je bilo Ivan ime; njemu sta oče in mati umrla, in kočica, ki sta mu jo zapustila, je bila pogorela, in on ni imel nič druzega, nego kar je nosil na sebi, in ostro sekiro za delo. Toraj stopi on pred oblast ter pravi, da je
večkrat od svoje matere slišal, da jej je bil ranjki v rodu. Dokazati, se ve, ne bi mogel, ali njegova ranjka mati ni nikdar lagala, saj ni imela za to tudi niti razloga. Ko je toraj Ivan tako pošten izgledal, da se ni moglo na laž in prevaro niti misliti ne, pa saj delež tudi laži vreden ni bil, spoznal je sodnik njegovo izjavo za resnično ter mu izročil kočo z vsem, kar je bilo v njej.
Zdaj je bil Ivan iz duše vesel, da je imel zopet pribežališče ter je mislil na svojo mater, ki je bila jako pobožna žena in njemu večkrat govorila: „Ivan, karkoli delaš, misli vedno na Boga in njegovo pričujočuost. Glej, jaz sem bila mlada in sem se postarala, pa nisem nobenkrat videla, da je Bog pravičnega zapustil. Saj prav nekako tako je tudi kraljevi prerok David govoril." In ko je Ivan tako mislil, kapale so mu solze na lice, in on se je trkal na prsa ter rekel: „Bog mi bodi na pomoč, vselej hočem spolniti voljo svoje matere!" Potem se obrne proti svetniku, ki je stal v kotu, in ga je bil po navadi počastil in pozdravil, vredil si je svoje stanovanje, namreč, on je postavil leseno mizo ob
steni in pručico zraven, prazno postelj pa je pomaknil v kot; vsedel se je potem ter ogledoval stene na okoli ter je bil v Bogu zadovoljen. „Zdaj imam vendar spet hišo", si je mislil, „in če pošteno in pridno delam, mi tudi druzega no bode manjkalo."
Tako je tudi bilo. Ivan je šel vsako jutro na delo, in vsako jutro se je priklonil pred staro podobo, in ravno tako tudi zvečer, ko je domu prišel. In ko je ob sobotih svojo tednino dobil, prižgal je pred svetnikom svečico, včasih tudi dve, ali pa mu je prinesel venčič od zimzelena ter se je razveselil, ko ga je tako lepo nakinčal. To je bilo vse dobro ; dokler je bilo leto. Ali kmalo nastopi huda zima; burja je od vseh strani prepihovala skozi lesene stene, pa kar je bilo še najbolj gorje, ponoči je zapiti tako debel sneg, da je pokril hišico do strehe. Vrata so bila zaprta in siromašni Ivan ni mogel ni misliti, kako bi izšel. Drva, ki si jih je bil pripravil, so sčasoma pogorela, njegova edina pručica tudi že, potem miza; konečno tudi postelja. Sneg je pa še vedno šel, in zima ni prenehala. Kai io bilo torai storiti ? Žalosten je sedel Ivan z
da mu bo možno iz tistih napraviti več polkov. Drugi in glavni pomislek je pa denar. Za pomnožitev vojske po Trikupisovi nakani, treba bode leto za letom po več milijonov drahem šteti. Od kod pa to, je današnjim grškim modrijanom še večja uganjka, kakor pa prva. Trikupis, kolikor ga poznamo, zahteval jih bo od naroda; Če jih bo pa ta t$di šteti mogel, kdo to vč? Bi že bilo, če bi Delyannis. ne bil tako blazno gospodaril in za nespametno ip bahačasto oroževanje cele dežele tolikanj novcev venkaj zmetal, da se Grki še dolgo, dolgo ne bodo okrepčali.
Bavarski princ-vladar, kakor smo že povedali, je odgovoril ministerstvu Lutzovem, o priliki, ko je hotlo odstopiti, da so sv. oče zadovoljni s položajem katoliške cerkve na Bavarskem. To pa v Rimu ni dopadlo, in papeževa vlada je prosila, zarad tega pojasnenja pri bavarski vladi. Katolike na Bavarskem namreč so te besede zelo vznemirile, ker katoliki so Lutzu kaj gorki, ker je on oče tako zvanega „kancel-paragrafa", on je glasoval za izgon katoliških redovnikov in je bil najkrepkejša podpora staro-katolikom; kulturni boj na tihem še sedaj ni prenehal, ker omahljive značaje povzdiguje za uradnike, svoje lastne otroke pa v protestantizmu iz-reja. Kako pa je to, da so prišle te besede v imenovano pismo princa-vladarja. Na kaj se vpira ta trditev? Na poročilo bavarskega poslanca v Rimu in na besede poslanca Rittlerja. Bavarski poslanec, kakor drugi, častita ob novem letu in pri drugih prilikah sv. očetu v Rimu. O tej priliki se našteva vse, kar more biti vladi na hvalo, da je bila v tej ali drugi stvari cerkvi pravična. — Dr. Rittler je pa potoval nedavno v Rim, pri tej priliki je imel priporočilno pismo od Lutza, a ni imel nikakega priporočila od papeževega nuncija in nadškofa; v Vatikanu je pa vse opisal v najsvitlejih barvah. On je bil gojenec v „rimskem zavodu" (minister Lutz ga je imenoval za profesorja), toraj se mu je nekako verjelo. Lahko mogoče, da so v Vatikanu bili zadovoljni zarad tega. A ona dva sta pa to smatrala, da je Vatikan popolnoma zadovoljen z bavarsko vlado. Na to oprt je pa princ-vladar to omenil v svojem pisanju do ministerstva. Ministerstvu Lutzovem dan na dan bolj tesno prihaja. Trdijo, da je Lutz privolil spremembo vladarstva le s tem pogojem, da ostane še njegovo ministerstvo. Ali je to po vsem resnično, se ne more vedeti. Nekako se to dii sklepati iz tega, da je ministerstvo Lutzovo tako naglo dobilo odgovor na prošnjo za odpust. Opomnimo še to, da se tukaj kaže, kako težko Je dandanes skupaj spraviti katoliško ministerstvo. Se na Bavarskem to ne gre, kjer ima državni zbor veliko večino, celo čez dve tretjini katoliških poslancev; še veliko težje je v Avstriji, kjer je le malo poslancev, ki bi bili odločni katoliki ter imajo konservativci le malo večino.
Na Francoskem v Marseille pričela se je nekaka ustaja, o kteri francoski listi trdijo, da je protimonarhiška demonstracija. Demonstracije so se pričele 20. julija zvečer ob Vs^. uri s tem, da so se delavci jeli po ulicah nabirati. Minister notranjih zadev izdal je takoj gosposkam povelje, vsak nered, če treba, s silo zatreti. Vsled tega so šli redarji, orožniki in konjiki p» ulicah, ktere so na vseh konceh obstopili iu so ljudi izganjati jeli. Ljudje pa, namesto da bi se bili umaknili, pričeli so žvižgati in tuliti. Drugi dan objavil je župan, da magistrat vsake take demonstracije odločno obsoja in jih bo s silo razganjal, če bi se demonstrantje ne hoteli z lepo umakniti. V resnici se je zvečer zopet nabralo kakih 6000 rogoviležev pred vredništvom „Soleil du Midi"; takoj za njim pa so tudi že orožniki in konjiki pritisnili. Ko se nemir, piskanje in tulenje proti polunoči še ni poleglo, se je dalo trikrat z bobnom znamenje, na kar se je oklicalo, da naj se ljudje razprše. Ko tudi ua to niso ljudje k vsaksebi hotli, pričeli so jih redarji in konjiki prijemati. Več nego 50 oseb so ta večer zaprli. Med zaprtimi so tudi trije grofje des Isnards (Conte
des Isnards). Gosposka in redarstvo ostala sta celo noč v delavnosti.
Bivši uamestni kralj egiptovski, Ismaet paša, pravijo, da pojde zopet v Egipt, kjer bo prevzel zavoženo ladijo, če bo še sploh mogoče to v pravo vodovje spraviti. Kaj s tem vbogim Egiptom že vse počno, je že v resnici od sile. Angleži so ga smatrali za citrono, ktero so tako dolgo ožemali, dokler je sploh kaj soka — dohodkov — v sebi imela. Sedaj, ko je konec temu ko je do celega ožeta, mislijo jo pa stran vreči, naj jo pobere; komur drago. Pred vsem drugim mislijo diplomatje z Išmael-pašo poskusiti. Mož je sicer v Rimu hudo obolel; a prizadevanje zdravnikov ga je pa vendar toliko kvišku spravilo, da pojde iz Rima na Nemško zdravit se v Badenbadenske kopeli. Med tem časom se bo pa ob enem posvetoval z velikim političnim augurjem železnim kanclerjem, ali mu namreč kaže zopet v Egipt hoditi ali ne, kakor bi to nekteri državniki radi. Kakor bo Bismark gubo nabral in nategnil, tako se bo pa Israael paša menda odločil. Naj že bo stvar kakor hoče, toliko že danes lahko rečemo, da, če bodo poleg njega Angleži in Turki vsak na svojo roko še dalje po Egiptu gospodarili, tudi Ismael ne bo dosti več opravil, hakor žaba pri lešniku. Iz Egipta morale bi se pred vsim drugim odpraviti vrhovne angleške in turške državne pijavke, in bi se moral Egipt popolnoma na lastne noge postaviti, potem še le nadjati se mu je boljšega vremena.
Izvirni dopisi.
Iz Horjula, 21. julija. Preteklo nedeljo se je slovesno obhajal pri nas god farne patrone sv. Marjete, in pri tej priliki imel je pridigo gosp. prof. Jos. Marn, mašo z azistenco pa preč. msg. kanonik Luka Jeran vpričo premnogega ljudstva. Bilo je darovanje za novi križev pot, kterega jako potrebujemo. Kedar se napravi še božji grob in naposled nov farovž, potem bode vse v čednem stanu, česar bi iskreno želeli neutrudnemu g. fajmoštru Franc Dolinarju, kakor tudi duhovnega pomočnika, kterega zdaj zelo pogrešamo, da bi tem rajši delovali pri nas v dušnem pastirstvu. Počastili so nas v nedeljo g. A. Hočevar, župnik Sentjoški.
Častno in veselo je za faro, da dohajajo gospodje v visokih službah in opravljajo cerkvene svečanosti, ki so bili nekdaj pri nas kaplanje, kakor omenjeni g. profesor in kanonik. V pondeljek popoludne pa se je pripeljalo iz Ljubljane sedem gospodov součencev k osmemu, našemu g. župniku, v ta namen, da pozdravijo in počastijo še tukaj bivajočega g. J. Marn a, svojega nekdanjega profesorja, ravno v Horjulu, od koder je 1. 1857 prišel poklican ter jim je bil učitelj v sedmem razredu v slovenščini, v osmem pa tudi v veroznanstvu. V prijazni družbi so se veseli spominjali nekdanjega svojega šolskega življenja in drugih tovarišev svojih niso pozabili. Zanimivo bilo je gledati jih čez toliko let, kajti vsi so sedaj v častnih službah : dva gospoda kanonika, mestni župan, okrajni glavar, mestni komisar, dušni pastir, domači župnik in v njihovi sredi nekdanji profesor, čegar nauke in svete od leta do feta bolj čislajo. Vsa ta stvar spada bolj v domačo zgodovino župnije Ilorjulske, in veljala je nekaj našemu ljubljenemu g. župniku, nekaj preč. profesorju, kteri že 29 let zahaja k nam pomagat v službi božji; vendar ne škodi, ako izve nekoliko o njej vnanji svet, kajti
Naj bi bil knez tu tudi dobro voljo imel, je Črnogorci niso imeli, tudi zato najberž je šlo 300 mož samo slepe miši lovit, ni čuda da so se s praznimi rokami vrnili. Sumničenja toraj še ne bo konec, da so se lopovi, ki naše ljudi ob meji napadajo iu pobijajo, v resnici Črnogorci, ali pa tudi njihovi prijateljj Srbi, ki Avstrijca v Bosni prav jako težko vidijo. Dokler Črna gora pri takošnjih patrolah ne bo večje resnobe kazala in večje odločnosti ter trdneje volje razvijala, nikakor ne bo smela zahtevati, da bi ji Avstrija kar na besedo verjel®., kako dobra prijateljica da ji je. Besede same in naj bodo sladke kot med, še niso zadosti, tii bode že treba vidnih dejanj, potem bomo o pravem prijateljstvu, ki bo črni gori izvestno več koristilo, kakor pa nam, že dalje govorili, če črna gora v resnici ni kos, poloviti roparjev, ki so 11. t. m. v Gaškem, okraji črede napadli in deloma odgnali čez mejo v črno goro, potem naj tudi ne zahteva našega prijateljstva, pač pa bi se ji spodobilo kaj druzega.
V Albaniji so menda neki grški zaroti na sled prišli ter imajo zarotnike že pod ključem. Koliko je resnice na tej novici, se ne da določiti, to pa za to ne, ker je novica iz turških krogov. Trdi se, da je general-guverner Albanski, Mustafa Asim paša, s pomočjo guvernerja Duraškega zvedel, da so se Grki v srednji Albaniji proti Turkom zarotili in vstajo pripravljajo. Duša vse zarote pa da je bogat in jako razumen grški mladeneč Gani Bey v Tirani (v srednji Albaniji.) Sile niso hoteli ali pa pri toli-košnji veljavi in vplivnosti, kakor jo je imel Gani-Bey v svojem okraji na daleč okoli, niso upali posluževati se. Zato so pa sklenili z zvijačo, prav po Bizantinski, polastiti se nevarnega človeka. Poslali so mu povabilo, da ga pričakuje Skudarski general-guverner Assim paša na kosilo. Gani-Bey jim je šel nič hudega sluteč res na limanice. Nekaj dni je v spremstvu turških dostojanstvenikov in lastnih vojakov, kterih je za svojo osobno varnost štiri s seboj pripeljal, po Skadru vso javno pozornost na-se obračal, deloma zarad izredne bogate z zlatom pretkane oprave, deloma ker je bil izredno lep mož. Kar ga nekega dne zopet povabijo k guvernerju in od tedaj ga niso nič več zunaj videli. Vtaknili so ga v ječo, kakor tudi njegove štiri vojake. Na to so tudi še več drugih Grkov iz Tirane in Duraca zaprli. Vse so prignali v Skader, kjer mislijo pričeti preiskavo. Sodila jih bo vojaška oblast in bodo skoraj gotovo vsi obsojeni.
Grška je svojega moža dobila! Kakor jo je bil poprej Deiyannis vedno le navzdol tiral in če bi ne bil propal, bi bila konečno njegova politika tudi še celo kraljestvo razbila, tako si sedaj pod Triku-pisom dežela kvišku pomaga. Nov volilni red, po kterem se bode število članov parlamenta skoraj ua polovico skrčilo, je dobil že kraljevo potrjenje. Komaj je pa Trikupis to dovršil, vzel je takoj drugo v roko. Vojske se je lotil. Grška je imela do sedaj deset peš-polkov vsacega po tri batalijone. Te hoče sedaj tako pomnožiti, da jih bodo v slučaji vojske vsaj 16 imeli, v kterih bo nakopičenih vsaj 48.000 mož prvega nabora. Kakor pešce, enako misli Trikupis pomnožiti tudi topništvo in konjištvo; če se mu to vse posreči, potem bo Grška v slučaji vojske lahko svojih 80.000 do 90.000 mož na bojišče postavila. Ali se mu tudi ta preosnova tako srečno izteče, kakor ona prva, kdo bi mogel že danes to določiti glede tolikošnjih težav, ki se mu od vseh strani kopičijo. Prva težava, na ktero bo naletel in kjer si ne bo vedel z lahko pomagati, bo prekratka dejanska služba grške mladine v aktivni ali stalni vojski. Taista namreč ne traja več, kakor le 1 leto. Po novi postavi pa Trikupis stalno vojsko pomnožiti misli, toraj se moramo pred vsem drugim vprašati : od kod? Ljudi v vojake več skoraj ne bo mogel pobrati, kakor jih ima sedaj potrjenih, toraj mu pač ne bo druzega kazalo, kakor: ali enoletno dejansko službo spremeniti v dvoletno, s čemur ima takoj potrebno število ljudi skupaj; ali pa število aktivnih vojakov v posamičnih polkih zdatno znižati,
navskriž rokami na praznih tleh, ogledovaje se na vse strani; ali tukaj ni bile nobene stvarce več, ki bi bila dobra za peč razun — svete podobe. Na njo se je čedalje bolj oziral vkljub temu, da se je hotel zločinstva zdržati. Skušnjava je bila prevelika, a njega je preveč zeblo. Večkrat je žalostno izdihnil ter mislil: „Smem li, ali ne smem?" Kar skoči po koncu, zgrabi hitro sekiro ter stopi ž njo pred svetnika. Ko se je trikrat pred njim priklonil ter se trikrat prekrižal — sekiro je držal pod suknjo skrito — pravi z jecljajočim glasom: „Sveti Miklavž, ali sveti Juri, ali kakor se ti sicer imenuješ, ker jaz ne vem, ti vidiš, kako slaba se Ivanu godi. On je daleč od ljudi, zima je huda in zadnja drva so požgana, pa tudi hrana mu je že pri kraju, in lakote in zime ob enem prenašati mu ni mogoče. Nikdo me ne more pri življenju ohraniti, kakor ti, vsaj še za nekaj časa. Veruj mi — ti veš, da jaz vedno resnico govorim — veruj mi, da mi je težko pri srcu, ko te moram kaj takega prositi. Mi dva sva, odkar sem se tukaj naselil, v največem edinstvu skupaj živela. Ti si mi pomagal pri mojem delu in moji zaslužbi; jaz sem pa tebi skazoval čast in
dajal zahvalo, kolikor sem mogel. Zdaj pa — oh, ne glej me tako žalostno, ker drugače zgubim ves pogum! Odpusti mi! Saj ne moro drugače biti 1"
Pri teh besedah izvleče izpod suknje sekiro ter vdari ž njo, s proč obrnjenim obrazom, po hrbtu podobe in stari les se razpoči in zruši na zemljo, ob enem pa je zazvenčalo in zarožljalo prav čudno. Siromašni Ivan se zarad groze skoraj ni upal tjekaj pogledati; in ko se je konečno po strani vendar tjekaj ozrl, kaj je videl ? Pod razklanim svetnikom je bila zemlja z zlatom in srebrom pokrita; cekini in križavci so ležali drug na drugim, kakor orehi nakopičeni in vedno so še izvirali iz notranjosti. Ivan je stal, kakor okamnel. „Kdo bi si bil to mislil?" reče konečno. „Toliko denarja, in to si ti vse za mene ohranil! Ali tebi to ne bo na škodo. Zdaj mi moraš sicer jeden del sebe meni prepustiti, saj moraš to sam razvideti, da mi tvoj dar ne bode nič koristil, ako zmrznem. Ali jaz te bodem varoval, kolikor bo le mogoče; in kar bodem zdaj v sili od tebe upotrebil, bodem kasneje na novo še lepše narediti dal; tudi krasen kožuh ti bodem kupil
za tvoj denar in kapo od baršuna, s sobolovino obrobljeno, in tudi sveč ne bode pred teboj več manjkalo, ako me pri življenju vzdržiš."
Po tej obljubi je poljubil svojemu dobrotniku roke in noge, odsekal potem velik kos, ga vrgel v peč ter se grel pri ognju. Potem je zbral svoj zaklad, ogledoval vsak cekin na vse strani ter si pri tem mislil: „To je blagoslov moje matere." Med tem je prešla noč. Proti jutru pa je začel pihati jug, sneg se je hitro stopil in zopet se je moglo iz hišice; tako si je mogel siromašni Ivan, ki je zdaj postal bogataš, lahko poiskati toplejšo hišo.
Kdor ima na Ruskem denarja, mora prav lepo živeti, kakor tudi drugod, če le vse prav začne. Ivan se ni dolgo razmišljal, nego je kupil neko slo-bodno posestvo, se oženil ter tako postal srečen gospodar. On sam je vedno pridno delal, kakor poprej, in kar je začel, vse se mu je posrečilo. Tudi svoje otroke je privadil na delo, in kakor ga je bila mati naučila, da misli vedno na Boga, tako ie učil tudi on svoje otroke, in oni so ga ubogali. Tudi svojega dobrotnika ni pozabil. Ko je ostanke,
ne časti le čislanega profesorja, ampak tudi vse gospode, hvaležne nekdanje učence, in prav taka godovanja vzpodbujajo k vzajemnemu dobremu delovanju, kar je naposled na blagor cerkvi in državi.
Kamnik, meseca julija. V občinskih volitvah našega mesta je bil g. dr. Samec enoglasno voljen v občinski zastop; v tretjem razredu je sicer sijajno propadel, enako tudi v drugem, a v prvem je zato sijajniše zmagal, ker samo eden meščanov mu je dal glas (tedaj enoglasno) in še ta je njegov svak, druge glasove pa so mu prijazno poklonili c. kr. uradniki, izvzemši sodniškega oddelka, ki se lepo, nepristransko, ni volitve vdeležil. Tako je toraj tisto splošuo zaupanje, ktero g. dr. Samec pri naših vrlih Kamničanih vživa. Pa mislite, da je ta volitev g. doktorju všeč? Kaj še! Saj ste brali tisti umazani, robati, neolikani dopis v „Slov. Narodu", in vsak le količkaj pametno misleči mora z veliko večino našega prebivalstva soditi, da ni kmalo kaj bolj surovega, neotesanega ter lažnjivega, kakor je oni dopis, v kterem dopisovalec ves svoj žolč izliva nad mežnarji, farovškimi lakaji, cerkovniki itd. in to samo zavoljo tega, ker je liberalna stranka tako sramotno propala. Naši liberalni blagonosniki očitajo konservativni stranki silno agitacijo z rzmišljeni m pečenim teletom, a popolnoma prezirajo dese-take, ja še celo petdesetake, ktere so našim vrlim a nepodkupljivim volilcem vsilovali, pozabili so na vole in krave, ktere so za posamezne glasove ponujali. In zdaj, ko je izmišljeno pečeno tele zmagalo, taje vse desetake, vole, krave in zelnike, si prizadevajo volitev zavreči, češ, da se je nepostavno, nekorektno delalo. Gospodje liberalci, povejte, kdo je bil v volilni komisiji? niso bili izvzemši enega vsi drugi možje vaše stranke? Kdo je volitev vodil? ali ni bil to mož vašega mišljenja, vaš pristaš? S tem samim sebi zakladate zaušnice in si dajete sramotivno spričevalo, da ste vi bili, ki ste nepostavno in pristransko postopali. A — se ve: „Ja Bauer, da ist was an-deres", ko bi bili vi zmagali, bilo bi vse v redu in korektno, neovržljivo, a zdaj, ko so vam zavedni meščani tako nezaupnico dali, ko ste tako sijajno propali, zduj je vse zoperpostavno.
Sploh pa vas, dr. Samec, vprašam, kaj se zdaj tolikanj vsilujete v občinske zadeve, v občinski zastop, ko ste prostovoljno in pred določenim obrokom odstopili, in se še celo izrazili, da županstva več ne sprejmete? Kaj mislite, da ste edino vi v Kamniku tak veleum, ki bi zamogel našo pošteno mesto voditi? Hvala Bogu, imamo mestjane, ki so vrlo sposobni za tak posel, in imajo tudi srce za občno blagostanje. Vi sicer pravite, da imate skrb za meščane in za mestni blagor, kakoršno poprej še nobeden župan ni imel. Prosim, povejte nam, koliko ste pustili v občinski blagajnici od one letne plače, ktero ste redno za svoje poslovanje vlekli? Bil je pred vami župan, kterega dopisnik v „Slov. Narodu" tako pobalinsko napada, in ta je vsako leto vso svoto mestu prepustil; taje res za uboge skrbel in v enem tednu za nje več storil, kakor vi ves čas vašega žu-panovanja. Se ve, pod vašim županstvom se je z reveži drugače ravnalo, saj nam vsem je še marsikaj v spomiuu, a to naj zadostuje v odgovor dopisniku „ŠIov. Naroda"; če pa s tem še ni zadovoljen, povem mu še kaj več. Eden, ki še več ve.
ki niso zgoreli, zlimal in kar je manjkalo iznovič naredil, dal ga je slikarju, da ga lepo pobarva ter mu dal tudi vse ostalo, kar mu je bil poprej obljubil, pa še več. To je bilo pa tudi vse dobro in prav in nam se lepo zdi, ako je dobri Ivan lepo nakinčanega svetnika s prisrčno radostjo ogledoval in svojim pripovedoval, kako se je bilo ž njim zgodilo. Še bolje pa je bilo, da je on kot bogatin tako mirno živel, kakor poprej, in se zarad svojega bogastva nikoli prevzel ter vsem ljudem rad pomagal, ki so pri njem kake pomoči iskali. Pa ne samo svojega svetnika je lepo opravil iz hvaležnosti do njega, nego tudi siromake, ki so prišli pred njegov prag. Zatoraj je bil pa tudi pri vseh ljudeh ljubljen in kjer se je oglasil, tam so ga radi poslušali; kajti mislili so vsi, da jim donaša srečo. In tako se je spolnilo, kakor stoji zapisano: „Kdor pravičnega sprejme, ta bo prejel dobro plačilo."
Iz te pripovesti lahko se učimo, da ni še dosti zaklad najti, da se more potem srečno živeti. Pride na to, kakšen je mož, ki je zaklad našel. Dobro vino se pokvari, ako pride v slab sod; in samo za onega je bogastvo dobro, ki je sam dober.
Iz Maribora, 22. julija. (Gimnazijsko po-poročilo za 1. 1886.) Konci šolskega leta, ki se je sklenilo 15. julija, izdalo je ravnateljstvo tukajšnje višje državne gimnazije, kakor vsako leto, tiskano poročilo (Jabresbericht des k. k. Staats-Gymnasiums in Marburg), iz kterega Vam za Vaše čitatelje podajam nekoliko podatkov.
V	začetku poročila od str. 1.—56. nahaja se nadaljevanje iz lanskega poročila: „Die Queljen des Plinius im XI. Buche seiner Naturgeschichte" von Prof. Dr. Heigl, kterega pa menda razun gosp. pisatelja ne bode nihče prečital, kajti na vseh 56. straneh ne najdemo nič drugega, nego latinske in grške citate, z nekterimi pisateljevimi opazkami med citati in pod črto. Moje skromno mnenje je, da v šolska poročila dohajajo naj stavki, ki zanimajo učence in njih stariše ali prijatelje, ne pa suhoparni filo-logiški ali matematiški sestavki, kakoršne večinoma prinaša poročilo Mariborske gimnazije. Jaz jako dvomim, da bi letošnji sestavek le eden človek popolnoma prečital. Ali ni toraj šKoda za denar, ki se je za tiskanje tega sestavka potrošil? Takšni stavki bi morebiti sodili v strokovnjaške liste, ne pa v šolska poročila.
V	drugem delu od str. 1.—23. pa poroča g. ravnatelj, Dr. Arthur Steinwenter, o navadnih šolskih rečeh in zadevah, kakor se navadno v vseh šolskih poročilih nahajajo. Iz tega poročila izvemo, da je v preteklem šolskem letu podučevalo na Mariborski gimnaziji z ravnateljem vred 21 učiteljev, med temi 10 profesorjev, 2 prava gimnazijska učitelja, 4 pomožni učitelji in 5 suplentov. Vseh učencev je bilo 306, pa v 8. šoli samo 10, kteri so 22. t. m. delali zrelostno skušnjo.
Po narodnosti je naštetih Nemcev 145, Slovencev 153, Srba 2, Cehi 3 in Italijana 2; po veri je katoličanov 300, evangeljskih 4 in 1 staroverec. Vredno je omeniti, da je 108 učencev v Mariboru domd, 187 je zvunanjih. Po predavanji so razvrfteni takole: odliko jih ima 25, I. red 227, skušnjo jih smč ponavljati 17, II. red 21, III. red 13, in neizpra-šani so ostali 3.
Po nastopu novega naučnega ministra je bilo tukaj precejšno število naredeb in ukazov izdanih, ki pa se večidel ozirajo na malenkostne spremembe in odnošaje, le ukaz od 12. junija 1886 je zlasti za kmetsko ljudstvo silno velike važnosti, ker se vsled tega ukaza mora v bodoče za dijake po 30 gld. šolnine na leto plačevati. Kmete, ki itak denarje težko zmagajo in stanovanje in hrano za otroki v mestu plačevati morajo, bode ta naredba jako hudo zadela. Med naredbami novega ministra je tudi ta, da so letos takoj po šolskem sklepu dne 15. in 16. julija že v prvo latinsko šolo sprejemali učence, pozneje, 16. in 17. septembra, bodo pa še drugi novinci in dijaki sprejeti. Začetek novega šolskega leta bude 18. septembra. Pozneje se bojda nihče več ne sprejme.
Domače novice.
(Č. g. Janez Janežič), duh. pomočnik v Gradu, je postal doktor bogoslovja 19. t. m. na Dunajskem vseučilišču, častitamo.
(Posnemanja vredna požrtvovalnost.) Gospod Anton vitez Vicco, posestnik v Podgradu istrskem, naznanil je družbi sv. Cirila in Metoda, da jej pristopa za pokrovitelja z vplačilom 100 gold. Slava vrlemu možu !
(Pevsko društvo „SIavcc") bode pelo jutri v nedeljo 25. t. m. pri sv. maši ob 9. uri na Rožniku in zvečer priredilo pri Virantu „pevski večer". — V ponedeljek je zopet redna povska vaja v prostoru „Glasbene Matice"; po vaji izredni občni zbor z naslednjim dnevnim redom: 1. Nagovor predsednika. 2. Poročilo tajnikovo. 3. Poročilo blagajnikovo. 4 Poročilo revizorjev. 5. Razni nasveti in interpelacije.
Odbor.
(Umrla je) v Železnikih soproga fužinarja g. Ivana Globočnika v petek ob 11. uri dopoludne previdena s sv. zakramenti za umirajoče. To je v teku ne še enega leta drugi bridki udarec, ki je zadel to hišo. 23. avgusta pretečenega leta preminulo je blago življenje nadepolnemu stričniku g. Ignaciju. Kdo bi bil mislil takrat, ko smo stali žalostni pri odprti jami njegovi, da mu bode ravno čez 11 mesecev sledila ljubeča tetka! Naj v miru počivata!
(Vabilo k tomboli), ktero priredi prostovoljna požarna bramba v Šmartnem pri Litiji v nedeljo 1. avgusta 1886 na vrtu g. Josipa Jakliča, čisti dohodek je namenjen za novo brizgalnico. Začetek ob 3. uri popoludne. K obilni vdeležbi vljudno vabi
odbor.
(Turške carine.) Ker je Rumunija odpovedala prednost turški trgovini, bila je turška vlada pri-morana močno povišati carino na nektere reči, ktere se uvažajo, kakor: rogata živina, žito, moka, bob, surovo maslo, sir, posušene in nasoljene ribe, les za stavbe in razne izdelke, alkohol in petrolej rumunskega izvora, ter določiti, da blago tujih držav, ktero dospe po poti pristanišč Ornega morja, mora imeti izkaznico o izviru , ktera mora biti legalizovana po turškem konzulatu ali, kjer ni takega, po carinskem oblastvu. — V poznejšem naznanilu pa je objavila turška vlada, da namerava gorenjo naredbo gledč izkaznice o izviru raztegniti na blago iz vseh evropskih pristanišč. Z blagom, ktero bi ne imelo take izkaznice, ravnalo se bode kakor z rumunskim in plačati bode od njega isto carino, kakor za rumunsko blago.
Razne reči.
—	Neverjetno. Marcel pl. Kiepah, posestnik v T. je 3. junija v vasi Ž. Karlovške pod-županije med večernicami prijezdil v cerkev in se vstopil pred veliki altar. Ljudje nad tem razjarjeni, so ga izbacnili iz cerkve. Potem je prišel pl. Kiepah sam v cerkev, vzel zakristanu kadilnico iz roke in je kadil po altarjih, dokler ga ljudstvo zopet iz cerkve ne izbacne in pred cerkvijo pretepe. Potem gre pl. Kiepah v župnijo, tam se prepira in z bičem po mizi tolče, rekoč: jaz sem plemenitaž, storim kar se mi ljubi. Tudi od tam so ga pregnali. To so razglasili časopisi, tožilo je pa tudi škofijstvo, a kaj je storila oblast na to, zve se iz naslednjega odloka: Št. 3936/1886. Slavnemu kr. pravdništvu v Zagrebu: Z ozirom na cenenji dopis dne 24. junija 1886, štev. 3043, odgovarja kr. podžupanstvo naslednje: Djanje, ki ga je učinil grajščak Marcel pl. Kiepah, tukajšna oblast ne smatra za hudodelstvo, marveč le za redarstven prestopek in je kaznovalo to le potem redarstva, kakor kažejo pisma. S tem misli oblast, da je stvar odpravljena in je daljše sodnijsko postopanje nepotrebno, ker Marcel pl. Kiepah ni imel zlobnega namena, marveč je hotel opraviti le svojo pobožnost. Da je v cerkev prijezdil, se ne more smatrati za hudodelstvo, ker je bil pijan. Drugi ljudje trezni vodijo v cerkev s sabo pse, in ne šteje se jim to za hudodelstvo, dasiravno so si živali pred Bogom in cerkvijo enake in manj ostudne, kakor nekteri hudobni in slabi ljudje, akoravno so vredniki. V vašem kraji djanje pl. Kiepahovo ni nikoga vznemirilo, ker so vsi pametni ljudje prepričani, da je to storil v pijanosti in brez hudobnega namena, da nasproti tukaj zelo vznemirja odrtija, ktero izvršuje advokat dr. Šuic v imenu postave in da mu morajo oblasti, ktere je država postavila, da varujejo pravo, biti na razpolaganje za njegovo lopovstvo. In vendar se temu človeku dosihmal še ni nič zgodilo, a nad konjem pl. Kiepaha se spod-tikuje oko častnega vrednika Zagrebškega „Tag-blatta". Kraljevo podžupanijstvo v Karlovcu 8. julija 1886. Kovačevič 1. r. — Le-ta g. Kovačevič je postal „za svoje zasluge" nadžupan. Take razmere so v pregovor prišle pod imenom „kroatische Zustiinde" in v tisti dobi, ko so bili plemenitaži še vsemogočni; kakor je videti, nekteri še sedaj tega niso pozabili. Sedaj je pa „madjaronom" na Hrvatskem vse dovoljeno. Stvar ostane, ime se spremeni.
—	Kolumbovo jajce. Pri neki svečanosti, ktero je priredil kardinal Mendoza Kolumbu na čast, govoril je velik pohvalni govor o njegovem najdenji Amerike, ter imenoval to delo največo zmago, ki jo je mogel kedaj duh enega moža pri-bojevati. Ali pričujoča dvorska gospoda je govorniku zamerila, da je ptujca, po vrh tega pa še moža, ki ni bil plemenitega stanu, tako počastil in proslavil. „Meni se zdi", spregovori eden izmed kraljevskih dvornikov, „da ni bilo ravno tako težko pot v tako zvani novi svet najti, saj je bilo morje na vse strani odprto in nobeden španjski mornar ne bi bil pota zgrešil." Z dostojanstvenim posmehom, za kteiim navadno prav rada neumnost tiči, pozdravi društvo to mnenje, in mnoge je bilo slišati govoriti: „0, to bi bil mogel vsaki izmed nas storiti!" „Nisem tak", odgovori Kolumb, „da bi si prisvajal to za slavo, kar moram le posebni božji volji pripisati, vendar pa je na svetu pri mnogih stvareh, ktere se nam zdijo lahko izvedljive, večkrat na tem ležeče, da nam jih je kdo pred nami napravil. Smem li, reče Kolumb k nekemu dvorniku obrnjen, Vašo prevzvišenost zaprositi, to-le jajce — on si je dal namreč po slugi jajce donesti — tako po koncu postaviti, da ne pade?" Prevzvišeni je poskušal zdaj od te, zdaj od druge strani, da postavi jajce, ali — vse brez vspeha. Potem ga vzame njegov sosed v roke, pa tudi zastonj; zdaj se pri-
bližujejo tudi drugi velikaši, kajti vsaki je hotel, da pokaže svojo prebrisanost, ali niti z umetnostjo, niti z mirnim postopanjem ni bilo mogoče to umetno delo izvršiti. „To je nemogoče!" se oglasijo španjolski plemenitaši, „vi zahtevate nekaj, kar se ne di narediti!" „In vendar bode ta gosp6da" pravi na to Kolumb, »precej rekla: to zna tudi vsaki od nas!" Zdaj vzame jajce, udari ž njim malo po mizi, da se mu je lupina udrla ter ga postavi po koncu. — „Da, to zni vsaki od nas!" odgovorč plemenitaši. Od tega časa se sliši večkrat reči, ako se je izvela srečno kakšna iznajdba, o kteri misli vsakdo, da bi jo bil tudi izvel: to je jajce Kolumbovo.
— Popravljanje brizgalnic. Župan: Vi redar, tega ne trpim več; kedar kje gori, je vsa bri-zgalnica pokvarjena. To mora biti drugače." Redar: „Kaj pa da mora biti drugače; le zaukažite, da se tri dni pred vsakim požarom brizgalnica poskusi in, če treba, tudi popravi."
Telegrami.
Dunaj, 24. julija. V Londonu so se vkrcali kraljica, soproga Battenberg in cesarica Ev-genija do Portsmutha, da bi tam morske vaje si ogledali.
Dunaj, 24. julija. Salisbury je došel včeraj popoludne v London.
Niš, 23. julija. Skupščina je dokončala adresno debato. Razprtija je bila jako živahna Predsednik ministertsva stavil je zaupno vprašanje. Program manjšine je predstavljal program radikalne stranke. Načrt večine je le prestolni govor ponavljal.
Sofija, 28. julija. Seja kamore je po knezu zaključena.
London, 24. julija. Železnični vlak, ki je imel zastopnike kolonijalne razstave tje peljati, je skočil iz tira pri Portsmoutski bar-kostaji. Več jih je bilo ranjenih.
Zahvala.
Podpisani si šteje v prijetno dolžnost, vsem onim dobrotnikom, ki so „Marijanišču" podarili kaj knjig, izreči presrčno zahvalo. Posebej naj še sprejmo zahvalo: preč. gosp. Leop. Gestrin za celi zaboj knjig, gosp. Pr. Per p ar za enaki dar, slavni odbor družbe sv. Mohora, samostan preč. oo. Frančiškanov, gosp. ces. svetovalec Ferd. Mahr, g. knjigovez Jan. Bonač za lepe molitve-nike podarjene najpridnišim dečkom, gosp. Matija Močnik, preč. gosp. prof. Ant. Zupančič za lepo zbirko krasnega berila, preč. gosp. kan. dr. Jan. K u 1 a v i c, nekteri gosp. bogoslovci, neimenovana dobrotnica po gosp. Josip Erker-ju in mnogo drugih, kterim naj bode knjižnica Marijaniška toplo priporočena še na dalje. Dečki so jo pridno rabili in jo še bodo s pomočjo blagih prijateljev mladine.
V Ljubljani, 28. julija 1886.
Dr. Fr. Lampe.
Umrli so:
22.	julija. Reza Lenček, gostija, 85 let, Vogelne ulice št. 5, Marasmrs. — Marija Grapar, delavčeva hči, 31/a let, Tržaška cesta št. 19, Bronchitis capilaris.
23.	julija. Andrej Dolinar, mokar, 56 let, Krakovske ulice št. 27, vsled odtoka krvi, (se je z nožem sam zaklal.)
Tujci.
22. julija.
Pri MaUču: Pavel Beyer, iz Lipskega. — Hugo pl. Einsiedl, nadučitelj, iz Glauchana. — M. Weber, trgovee, z Dunaja. — Dr. Josip Antonietti, e. k. dvorni sovetnik, iz Zadra. — Leopold Armuth, trgovec, iz Dombovara. — Marija Leidl, trgovčeva soproga soproga, s sinom, iz Maribora. — J. Eckl, c. k. vladni sovetnik, iz Rudolfovega. — Muley, zasebnik, iz Vrhnike.
Pri Slonu: R. Beyer, učitelj, iz Berolina. — Glasel, Vodnitsch in Schaupp, trgovci, z Dunaja. — Jožef Ku«chnika, potovalec, iz Prage. — Jožef Ranier, zasebnik, s hčerjo, iz Budapešte. — Pavel Almici, zasebnik, iz Budapešte. — Franc Kundegraber, trgovec, iz Gradca. — i1. Križ, trgovec, iz ča-bra. — Dr. Cesar Pellegrini, c. k. državni pravdnik, z družino, iz Spljeta. — Prane Haberfeld, trgovec, iz Dombovara.
—	Leopoldina Gnind, zasebnica, iz Celja. — Ludovik Orosel, dijak, iz Dobrne. — Silvio Gertilli, trgovski potovalee, iz Trsta.
—	Janez Legat, o. k. profesor, iz Trsta. — Ivana Gulat, zasebnica, iz Gorice.
Vri Bavarskem dvoru: Adolf Helgestrandt pivovar-nar, iz Mavsbrucka. — Mihael Saje župnik iz Štange.
Pri Južnem kolodvoru: Daineter Gorup, trgovee, z lesom, iz Beljaka. — Helena Golte, zasebnica, iz Zidanega mosta. — Marija Kovač, zasebnica, iz Reke.
Pri Avstrijskem caru: Anton Požar, nadučitelj, iz Rateč. — Peter Moro, krčmar, iz Vortc. — Lovrenc Kristofič, župnik, iz Kovora.
Vremensko »porodilo.
a ea Q	čas	Stanje		Veter	Vreme	Mokrine na 24 ur v mm
opazovanja		zrakomera v mm	toplomera po Celzija			
23.	7. u. zjut. 2. u. poj). 9. u. zvec.	73460 73243 731-47	+238 4-31-2 +22-7	si. sizli. sr. sizli. brez. v.	sk. jasno sk. obl. oblačno	000
Dopoludne skoraj jasno; popoludno nekoliko oblačno in malo vetra, ter zlo vroče. Srednja temperatura 25-9°, za C'3° nad normalom.
I>nnajska borza.
(Telegrafično poročilo.) 24. julija
Papirna renta 5% po 100 gl. (s 16% davka)	85	gl. 20 kr.
Sreberna „ 5% „ 100 „ (s 16% davka)	86	„	05 „
4% avstr. zlata renta, davka prosta	120	„	— „
Papirna renta, davka prosta . .	101	„	95
Akcije avstr.-ogerske banke	874	„	— „
Kreditne akeije............279	„	60
London.......126	„	05 „
Srebro..........—	„	— „
Francoski napoleond......10	„	— „
Ces. cekini ....	5	„	91 „
Nemške marke......61	„	85
Zdravstvena vina. \
1.	Burgundsko vino, staro, priporoča se kot po-mizno vino, kakor tudi za slabokrvno in okrevajoče bolnike; zarad svoje zdravilne lastnosti, ker ima v sebi obilo tanina, varuje sosebno proti griži (diaroji) ter je v istini najboljše poživljajoče, kropeeče zdravstveno sredstvo. Steklenica po 60 kr,
2.	Malaga-vino, staro, belo, pod imenom „Lacrima Christi" znano, priporoča se bolj nego črno raalaga-vino, v steklenicah po 1/a litra 1 gl. 30 kr. in po ljt litra 60 kr. a. v. izvrstno in poznato za oslabele bolnike ter okrevajoče.	(2)
3.	Marsala-llorio, najboljše Sicilijansko namizno vino; za oslabele, bolnike in okrevajoče izborno okrepčujoee sredstvo, za zdrave pa je boljše in prikladneje nego vsaka druga namizna vina. Steklenica 1 gl. a. v.
Vsa ta vina, v hladni, zračni in suhi kleti hranjena, dobivajo se vedno enako dobra r v lekarni "»6
„pri Angelu"	•
v Ljubljani	S
na Dunajski cesti.	S
Prazne steklenice jemljemo po 5 kr. nazaj. s=	•
Preč. duhovščina, M li potrebovala , novih in cenili sv. podobic, posebno za spomine. Id se navadno ob biri dajo, 1 izvoli naj zahtevati uzorcev pri
IM Katoliški Bukvami H
v Ljubljani.
' Ob enem priporočamo svojo zalogo rožnih vencev, svetinjic. in škapulirjev vsalce vrste. (5)
St. 12178
Razglas.
(3)
V dodatku k tukajšnjemu razglasu z dne 5. t. m., št. 11172 se p. n. občinstvo opozarja, da bode v Ljubljani za slučaj kolere vodo iz tukajšnjih vodnjakov za pitno vodo rabiti le, če se bode prej zavrela ter potem shladila in zopet užitna naredila s tem, da se jej morda primeša kaj okus zbolšajočega, kakor rudninska voda ali nekoliko ruma, vina ali limonine kisline.
Ljubljanice ne bode piti, niti ne bo umivati se, niti perila prati žnjo.
Z nobeno rečjo se kolera ne razširi lažje kakor s sprijeno vodo.
Kdor je v tej zadevi previden, za tega je vsaj polovico nevarnosti odstranjena.
Mestni magistrat Ljubljanski
17. dan julija 1886.
Župan: Grasselli.
V naSem založništvu je izSla in se dobiva po vseh knjigotržnicah knjižica:
Umetno ribarstvo.
Spisal
Ivan Franke.
33l4 pM* v 8° s podobami. Mehko vezana stane 50 kr.
Krasna domovina naSa se svojimi potoki, rekami in jezeri je za umno ribarstvo tako ugodno ustvarjena, kakor ne kmalu kaka druga dežela. Sredstva in pota, kako isto pri nas urediti in upravljati, podaje lislani gospod pisatelj trn jako umeven način v gori omenjeni knjižici. Le-ta bode vsakemu, ki ima srci in skrb za povzdigo narodnega blagostanja, dobro došlo sredstvo, da se o tem predmetu pouli. Priporolujeva torej knjižico osebito velelestiti duhovščini, učiteljem in zemljiškim posestnikom, ker sva uverjena, da jo bodo z velikim zanimanjem prebirali ter iz nje Irpali gotovo lepo korist.
Ig. pl. Kleinmayr čl Fed. Bamberg
knjigotržnica v Ljubljani na Kongresnem trgu.
(1)
Prav dobro vino
zadnjega leta 1885 prodaja grajščinsko oskrb-£ ništvo na Raki blizo Krškega.	*
Os:lai.
IOOO knjig „Lii'a in Cvetje"
zbirka vsakovrstnih pesni je naprodaj, ktere je ranjki gosp. Ivan Dolinar založil in na svitlo dal, in kterih, žal, ni utegnil razprodati, in je tiskovina še na dolgu. Da se ranjcemu gosp. Dolinar-ju čast reši, priporoča to knjigo vsim čast. rodoljubom in prijateljem soproga ranjcega in sicer po znižani ceni 40 kr. za vsaki zvezek, prost poštnine.
S spoštovanjem
Katarina vdova Dolinar.
(10)	Via Ferrlera št. 323.
Kmetijski stroji
iz najslavnejili tvrdk po tovarniških cen ali in to:
mlatilnice na r6ko in na vrtilo, trijerji, čistilniki, slamo-reznice, rohkalnice, stroji za sekanje repe, drohljivei, vsake
vrste in velikosti; sesalnice in brizgalnice, ter za jesen stiskalnice za vino in mošt, kakor tudi ohiralnice za grozdje itd.
Tistim poljedelcem, kteri bi se ktere teli prekoristnih strojev in orodij radi omislili, pa jih ne morejo takoj plačati, dovoljujejo
se daljši plačilni obroki.
* * x s t r o
dobivajo se ravno tii vsake vrste na zbiranje kakor tudi hlagajllice, v kterih so spravljene reči pred Ognjeni ill tatovi varile, prodaja
z naj odličnejšim spoštovanjem

(8)
Ljubljana, Stari trg št. I, nasproti železnega mostu.