časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved, za psihologijo in filozofijo Filozofija Jerman, Strehovec, Rudi, Zgaga,Potrč, Švajncer, Velikonja, Pediček, Knap, Muhovič, Toth Družboslovje Zidan, Novak, I. Lukšič, Vuga, A. Lukšič Psihologija Friedl, Selič, Umek, Jaušovec, Lamovec, Ule, Musek, Bucik, Laseh Sedanji trenutek družbe Rus Recenzije Novak Anthro pos UDK 3 Leto 1990, letnik 22, številka V - VI Anthropos ČASOPIS ZA SODELOVANJE HUMANISTIČNIH IN NARAVOSLOVNIH VED, ZA PSIHOLOGIJO IN FILOZOFIJO Anthropos izhaja pod pokroviteljstvom Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani; izdaja ga Društvo psihologov Slovenije, Slovensko filozofsko društvo in skupina družboslovnih delavcev. Izdajateljski svet: dr. Ljubo Bavcon, Martin Čoki, dr. Božidar Debenjak, dr. Janez Grcgorač, dr. Andrej Kirn, dr. Alojz Kodre, dr. Edvard Konrad, dr. Cveta Mlakar, dr. Janek Musck, dr. Borut Pihler, dr. Marko Polič, dr Hubert Požarnik, dr. Vojan Rus, dr. Jože Šter (predsednik sveta), dr. Andrej Ule, dr. Slavoj Žižek. Člani redakcije: dr. Ljubo Bavcon (pravo), dr. Milica Bergant (pedagogika), Zvonko Cajnko (sociologija), dr. Gabi Čačinovič-Vogrinčič (psihologija), dr. Ludvik Cami (sociologija), dr. France Černe (ekonomija), dr. Frane Jerman (filozofija), dr. Stane Južnič (politologija), dr. Valentin Kalan (filozofija), dr. Boris Majer (filozofija), dr. Vid Pečjak (psihologija), dr. Vojan Rus (filozofija), Stane Saksida (sociologija). Odgovorni uredniki: dr. Janek Musck, dr. Vojan Rus, dr. Franc Jerman Tajnica uredništva: Janja Novak Lektor: Mihael Hvastija Časopis ima 4-6 številk letno. Rokopisov ne vračamo. Uredništvo in administracija: Anthropos, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Ljubljana, Aškerčeva 12 ; telefon 332-611. Anthropos naročajte na navedeni naslov, naročnino pa pošljite na žiro račun 50100-678-46236. Letna naročnina za posameznike 60,00 din, za delovne organizacije 80,00 din. Cena enojne številke 15,00 din, dvojne številke 30,00 din in trojne številke 40,00 din. Računalniško stavljanje in oblikovanje: RC TAMIR Tisk: SKUŠEK Založba: Društvo psihologov Slovenije in Slovensko filozofsko društvo Časopis izhaja s finančno podporo Republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo, Republiškega komiteja za kulturo, Republiškega komiteja za vzgojo, izobraževanje in telesno kulturo in Znanstvenega inštituta Filozofske fakultete v Ljubljani Anthropos Filozofija Družboslovje Psihologija Sedanji trenutek družbe Recenzije VSEBINA (Anthropos, St. 5 in 6 / 90) I.FILOZOFUA 9- 14 Franc Jerman: Ingardcn in fenomenologija 15 -21 Janez Strehovec: Idealna umetelnost, neizrazita estetskost 22 -30 Matevž Rudi: Vebrov intemalizem in ekstemalizem 31 -40 Pavel Zgaga: K zgodovini idej: odkritje Pariških rokopisov 41 -54 Matjaž Potrč: Pojmi in razlaga 55 -61 Marija Švajncer: Razmerja med filozofijo in metafiziko pri Kantu 62 -68 Mitja Velikonja: Obscurum per obscurius 69 -71 Franc Pediček: K slovaroslovju terminologije znanosti 72 -88 Žiga Knap: Teorija sistemov in konstrukcija modelov regulacije 89 -97 Jožef Muhovič: Nekateri metodološki problemi proučevanja likovne umetnosti: problem pristopa in priročni vodnik 98 - 107 Cvetka T6lh: Ncmožnost konca filozofije -1. To thaumšzcin n. DRUŽBOSLOVJE 111 -120 Alojzija Židan: Sodobni teoretični pristopi (na področju didaktike) k politični kulturi v zahodni Nemčiji 121 -135 Bogomir Novak: Interesi, cilji, zakonitosti s posebnim ozirom na pedagoško prakso 136 -155 Igor Lukšič: Kritika temeljnih konceptov teorije konsociativnc demokracije 156 -163 Lucijan Vuga: Kvantnomehanske omejitve pri gradnji mislečih strojev 164 -172 Andrej Ijjkšič: Metodološki premislek ob raziskovanju Študentskega bojkota HI. PSIHOLOGU A 175 -186 Aleš Friedl: Presojanje realnega in idealnega vodje 187 - 201 Polona Selič, Peter Umek: Poskus osvetlitve psihodinamskega ozadja neuspešnosti pri študiju 202 - 216 Norbert Jaušovcc: Vpliv navodila na analogni transfer 217 - 230 Tanja Lamovcc: Načini spoprijemanja s stresom ("Coping") 231 - 237 Mirjana Ulc.Tndividualiziranjc in subjektiviranje mladosti 238 - 252 Janek Musek: Vrednote 2. del: Dinamične poteze in vrednote 253 - 259 Valentin Bucik: Faktorska ali cluslcrska analiza - katero tehniko uporabiti? 260 - 267 Christofer Laseh: Minimalni jaz (2. del, prevedel Franci Beg) IV. SEDANJI TRENUTEK DRUŽBE 271 - 284 Vojan Rus: Vrednote in morala V. RECENZIJE 287 - 291 Bogomir Novak: Branko Despot: Horizonti absoluta. K indiskutabilni diagnostiki nihilizma. VI. POVZETKI Filozofija Ingarden in fenomenologija1 FRANE JERMAN Da jc Ingarden fenomenolog, o tem seveda ne more biti nobenega dvoma niti posebne razprave, vendar pa je znotraj fenomenologije menda ravno toliko različic, kolikor jc fenomenologov. V pričujočem prispevku bom skušal pokazati, kje jc Ingardnova različica - upoštevaje predvsem njegovo glavno filozofsko in estetsko delo Literarna umetnina. Roman Ingarden (1893-1970) slovenskim humanistom ni povsem tuje ime. Nc poznajo ga zgolj filozofi, ampak tudi literarni zgodovinarji in predvsem literarni teoretiki, o čemer bo tu še govor. Kljub temu, da jc nekaj Ingardnovih razprav že izšlo2, da so ga v svojih delih omenjali A. Ocvirk, D. Pirjcvcc in J. Kos, da naštejem vsaj glavne osebnosti naše literarne znanosti, menim, da ne bo odveč nekoliko podrobneje osvetliti nekatere značilnosti tiste filozofije, iz katere jc izšel. Temeljni pojem, ki pomeni vhodna vrata v fenomenologijo, jc pojem intencionalnosti in intencionalne eksistence. Oba pojma sta plod zanimivih in v marsičem tudi starih razmišljanj, ki so vodila k formiranju psihologije kot posebne vede. Pojem intencionalnosti ali naperjenosti zavesti na njen predmet jc obrnil pozornost raziskovalcev na dejstvo, da je zavest vedno dogajanje, da ni nekaj statičnega in nepremičnega, kakor se jc zdela tako imenovani asociacijski psihologiji, ki jc nastala in sc razvijala predvsem pod streho angleškega empirizma. Začetke novega gledanja na duševna dogajanja, na zavest, srečamo pri Francu Brentanu (1938-1907), katoliškem duhovniku, ki je kot filozof dokaj neortodoksno črpal iz bogate sholastičnc, vendar pretežno tomistične tradicije. Njegovo najpomembnejše delo je Psihologija z empiričnega vidika iz leta 1874. Po njegovem so edine forme psihične dejavnosti predstave, sodbe in čustva (npr. ljubezen in sovraštvo). Vse to troje pa naj bi bili le trije modusi "intencionalnosti", to je usmerjenosti zavesti na to, kar je "vrženo" pred njo, torej na predmet. Brentanov pogled na človeško psiho in psihologijo kot znanost je sledil induktivistični metodologiji, ki je prevladovala v naravoslovju in v širše pojmovanem humanizmu v drugi polovici 19. stoletja, filozofsko pa jo jc utemeljil predvsem J. St. Mill kot prepričan nadaljevalec angleškega empirizma. Po drugi plati je bil Brcntano ^ Prispevek jc našla] kot referat na posvetovanju o Ingradnovi filozofiji, ki ga jc pripravila pedagoška fakulteta v Mariboru v čast preminulemu dr. Oskarju Autorju. Na posvetovanju, ki jc bilo 22. 5. 1990, so sodelovali poleg mene $e dr. J. Vrečko, dr. J, Strchovcc, dr. M. Švajnccr (ki jc bila tudi organizatorka posvetovanja) ter Študentje PF. ^ Roman Ingarden: Eseji I/, estetike, SM 1980. Delo vsebuje izbor treh razprav, ki pomenijo realizacijo tistih teoretskih postavk, ki jih jc Ingarden izpeljal v svoji IMerarni umetnini. To so: O zgradbi slike, O arhitekturni umetnini in Glasbeno delo in problem ryegove istovetnosti. zavezan sholastičnemu, aristotelsko naravnanemu filozofiranju ali tako imenovanemu neosholasticizmu. Brentanu je psihologija znanost o psihičnih pojavih3' kar sicer ni nič presenetljivega, predpostavlja pa razlikovanje med psihičnimi in fizičnimi pojavi. Temelj oz. pravi predmet psihologije so mu, kot rečeno, psihološki fenomeni, kar je sicer dokaj malo povedna definicija, vendar pa le nakazuje raziskovalno smer: saj gre navsezadnje za vprašanje, kaj pravzaprav sploh je psihični fenomen. Ne glede na možne definicije je najboljša orientacija za odgovor na to vprašanje v Brcntanovi ugotovitvi, da je najbolj pristni psihični pojav notranja zaznava, ki je hkrati tudi prvi izvor človekove izkušnje. In prav raziskovanje te plasti psihičnih pojavov je nujna izhodiščna točka nove, empirične psihologije. Opazovanje (metode, brez katere si ni mogoče zamislili empirične znanosti) takšnih fenomenov pa je možno samo v spominjanju, saj doživljati npr. jezo in jo hkrati opazovati, ni mogoče, kar je samo po sebi razumljivo (kakor hitro začnemo jezo opazovati, nismo več jezni!). "Na notranji zaznavi se...dviguje prav zgradba te znanosti", tj. psihologije. Poleg notranje zaznave so predstavniki psihičnih pojavov tudi predstave, občutki in fantazije. Vendar: "...tu mi predstava ne pomeni to, kar je predstavljeno, ampak akt predstavljanja. Torej poslušanje tona, gledanje barvnega predmeta..."4 Med psihične pojave šteje Brentano, kot že rečeno, sodbe, spomine, mnenja, dvome, pa tudi vsakršna čustva (jeza, ljubezen itd.) - med fizične pa toploto, gibanje, barvo, pokrajinske slike itd. Tu se zastavi najprej naslednje vprašanje: Kaj je vsem psihičnim pojavom skupno? Kaj je tisti pozitivni znak, ki v vsakem primeru ločuje psihične pojave od fizičnih? Ta pozitivni znak je intencionalna notranja eksistenca nekega predmeta. Ta eksistenca je mentalna eksistenca predmeta, kakor je to menila že sholastična filozofija (Tomaž Akvinski). Brentano pripominja, da so sholastiki uporabljali tudi izraz "predmetno (objektivno) bivati v nečem" in "imanentno predmeten". Ali z Brcntanovimi besedami: "Vsak psihični pojav označuje to, kar so imenovali srednjeveški sholastiki intencionalna (tudi mentalna)...notranja eksistenca nekega predmeta...in čemur bi lahko rekli ne povsem nedvoumno nanašanje na vsebino, usmeritev na predmet ali imanentna predmetnost...V predstavi je nekaj predstavljeno, v sodbi nekaj zatrjevano ali zanikano, v ljubezni ljubljeno, v sovraštvu sovraženo itd." Ta intencionalna (mentalna) eksistenca je torej najbolj očiten razlikovalni znak za psihične fenomene, zakaj noben fizični pojav nima teh lastnosti. Z njo postane definicija psihičnega fenomena prava definicija: "In psihične fenomene lahko definiramo tako, da rečemo: to so taki fenomeni, ki vsebujejo predmete intcncionalno." Na podlagi tega izhodišča je omogočen drugačen, tj. nov raziskovalni pristop k psihičnim pojavom, kar je Brentano v svojih delih tudi lepo demonstriral, hkrati pa je s tem svojim spremenjenim pogledom na človekovo psiho močno vplival na mnoge filozofe - predvsem na oba začetnika fenomenološkega raziskovanja: na Husscrla in Meinonga. Kljub tej iztočnicam, ki jasno razmejujejo fizično od psihičnega, je v zadnjih destletjih prejšnjega stoletja prevladoval psihologizem, tj. svojevrstni redukcionizem, ki je tlačil pod pojem psihologije sploh vse človekove dejavnosti, ki so imele karkoli 3Prim. F.Hrcntano: Psychologic vom cmpirinchen Sundpunte, 1 874, sir. 24 'hdem, str. 103 5ldem,slr. 115 cm, str. 116. To jc hkrati tudi izhodiščna definicija psihičnih pojavov, ki jih absolutno ločuje od fizičnega sveta in uvaja možnost novega raziskovanja psihičnega, ki so se ga lotili različni filozofi: tudi Husterl in Meinong. opraviti s človekovim umom, tj. z njegovo psiho. Prav nič čudno ni, če je tudi Husscrl na začetku svoje filozofske poti dokazoval, daje tudi aritmetika psihološka veda. Pri premagovanju psihologizma jc prcccj pomagala misel filozofskega samorastnika, duhovnika Bernarda Bolzana (1781 - 1848), profesorja filozofije religije v Pragi, ki ga imajo siccr Čehi za svojega filozofa (kot mi npr. Likavca za svojega). Leta 1837 je izdal obsežno delo Wissenschal'tslehre, ki siccr po svoji tehtnosti ni povsem uravnoteženo, je pa z nekaterimi svojimi plodnimi idejami bistveno vplivalo na razvoj logike in matematike. Na fenomenologijo jc vplival s svojo koncepcijo idealnih pojmov, tj. tvorb, ki imajo eksistencialni fundament v svojem pomenu. Tako jc kot idealne pojme uvedel pojem "stavka na sebi", "pojma na sebi" itd., s čimer jc obudil Platonov pojem ideje - in nikakor ne Kantove filozofije, kot bi sicer človek mislil ob pogledu na samo formulacijo idealnega pojma ("stavek na sebi"). S tem pa jc tudi opozoril na to, da pojmi niso psihične tvorbe in že vnaprej ločil psihologijo od logike. Tudi za Husserla je pojem intencionalnosti in intcncionalne cksistcnce izjemno pomemben. Že v svojem "prcdfcnomcnološkem" delu Logična raziskovanja (II. zvezek) je natančno proučil Brcntanov pojem intencionalnosti in intcncionalne eksistence ter kljub različnim dopolnitvam v bistvu sprejel tako Brcntanovo dcfinicijo zavesti kot tudi njegov način razlikovanja med psihičnimi in fizičnimi predmeti . Zavest definira Husserl kot zavest o nečem, karakterizirajo pa jo "intcncionalna doživetja": "kolikor so (intcncionalna doživetja) zavest o nečem, jih imenujemo 'intcncionalno nanašajoče se' na ta nekaj ". Ob takšni "definiciji" zavesti je treba opozoriti, da tu ne gre za definicijo zavesti v biološkem ali celo fiziološkem smislu, ampak za tipično filozofsko dcfinicijo, ki izhaja iz psihološkega opisa delovanja tega, čemur pravimo zavest. Od tod nemara tudi vtis krožnosti dcfinicije: zavest definiramo z njenim agiranjem, delovanjem, agiranjc zavesti pa z njenim obstojem. Zato definicije zavesti ne smemo jemati v "naturalističnem" smislu, kot tudi ne "intencionalnosti". Za pravilno razumevanje Ingardnovc fenomenologije, aplicirane na literarno delo, je treba pogledati tudi v Pfanderjcvo dclavnico. Alexander Pfander, Husscrlov učencc in hkrati tudi Ingardnov kolega, jc posvetil svoja začetna fenomenološka raziskovanja prav logiki v njenem tradicionalnem smislu. To je treba poudariti, saj so bila v dvajsetih letih že popolnoma uveljavljena načela formalizirane logike, ki pa so zanemarjala filozofsko interpretativni moment logike kot logike. To je nemara tudi razlog, zakaj formalizirana logika ni uživala med fenomenologi (tudi pri Ingardnu) pretiranega navdušenja9. Pfander jc v celi knjigi sploh ne omenja. Zato je videti tudi razdelitev logike hudo starinska: Razdeljena jc na 1. nauk o sodbi, 2. nauk o pojmu in 3. nauk o sklepanju. Pred vsemi navedenimi poglavji s številnimi razdelki jc uvod, ki skuša na zanimiv način opredeliti 7 Prim. I^ogische Unlersuchungcn, II. zv., sir. 9 8 - 13 §. V posebnem paragrafu govori tudi o utrjevanju terminologije, kjer avtor govori o tem, da uporablja namesto izraza psihični fenomen izraz intcncionalno doživetje, pri čemer definira izraz intcncionalen kot "skupni bistveni znak tistega posebnega razreda doživljajev, ki se kot predstave ali na kak drug podoben način nanašajo na predmet. Kol okrajšavo, da bi se izognili rabi tuje besede, bomo uporabljali besedo akt." (lJcm, str. 378.) g F.. Husscrl: Idecn lu einer reinen Vhanomcnologie und phanomcnologischcn Philosophic (2. izd ), str. 79-80. Tu se izrecno naslanja na svoja razmišljanja v Logjčnlh raziskovanjih. Zato tudi povsem upravičeno lahko vidimo začetek funomenologije prav v IT. zvezku logičnih raziskovanj. O Ingardnovcm pojmovanju sodobne logike sem pred časom že poročal. Zavračanje "formalističnega" pristopa jc tu funkcija "vsebinskega" vidika, predvsem fenomenološkega obravnavanja posameznih prvin logiškega mišljenja. Siccr pa Ingarden sodobno logiko imenuje kar pozilivisUčna logika, s Smer ji jc pravzaprav nadel ideološko in ne strokovno o/iiako. Prim. F. Jerman: Fenomenološka kritika sodobne logike, Anlhropos, 1981, šl.4-6, str. 31 - 39. razmerje med fenomenologijo, spoznavno teorijo in logiko, kar ni tema pričujočega prispevka. Tu nas zanima samo Pfandcrjcv nauk o sodbah, ker se pač Ingardcn sklicuje nanj in ker opozarja na dejanski problem v zvezi s kategorijo sodb. Na začetku poglavja, ki govori o sodbah v logičnem smislu razlikuje (tradicionalno) štiri vrste stavkov: Izjavne ali zatrjevalne (ali kar je v naši terminologiji bolj običajno) povedne stavke, nadalje vprašalne, žclclne in velclne. Tem ustrezajo posebne jezikovne tvorbe, lc-tem pa spet ustrezajo posebne miselne vrste. Poleg normalnega načina uporabe teh stavkov pozna PfSndcr še nenormalno rabo, ko npr. z vprašalnim stavkom "Kaj greš v Nemčijo?" pravzaprav postavljamo trditev, se pravi nekaj zatrjujemo. Vendar pa razlikuje med stavkom in sodbo: "Jezikovni zatrjevalni stavek je sestavljen iz besedic, tc pa spet iz posameznih črk... Sodba, ki je izražena v stavku, pa ni nikoli sestavljena iz besed in elementi sodbe, pojmi, niso nikoli sestavljeni iz črk. Sodba je sestavljena iz pojmov, ki nikakor niso sestavni del jezikovnega stavka." Razlika med stavkom in sodbo je tudi v tem, da lahko z istim stavkom izražamo zelo različne stavke ali narobe, isto sodbo lahko izrazimo v različnih stavkih in tudi v različnih jezikih. Razen tega pa navaja P Hinder še en zanimiv razlog za razlikovanje med obema kategorijama: "Jezikovni zatrjevalni stavek lahko tvorimo povsem brez misli (gedankcnlos), ne da bi pri tem izrazili sodbo. To seveda ne bi bilo mogoče, če bi bili zatrjevalni stavki že sami po sebi sodbe." Sodbe in zatrjevalni stavki torej nikakor niso isto. Resnične ali neresnične so po Pfanderju samo sodbe, zatrjevalni stavki pa samo v "prenesenem" pomenu, koliko se v njih izražajo sodbe. "Odnos med zatrjcvalnim stavkom in sodbo, ki je v njem izražena, ni obrnljiv, tj. stavek lahko izraža sodbo, sodba pa ne stavka."12 Ta odnos razlaga fenomenolog s tem, da pomeni stavek nekaj zunanjega, sodba pa nekaj notranjega. Sodba vedno izraža neko stanje stvari, ga projicira, vendar pa stanja stvari niso sestavine sodbe. "Stanje stvari je s sodbo projicirani nasprotek, je 'intcncionalni korclat' sodbe" . Glede na to vidi Pfiinder v vsaki sodbi, izraženi v zatrjevalnem stavku, tri plasti, in sicer stavčno plast, plast sodbe in plast s sodbo projiciranega, zasnovanega stanja stvari. Vse te plasti pa so med seboj tesno povezane. Kar je v tej teoriji sodbe izjemno pomembno za razumevanje Ingardnove in s tem tudi fenomenološke teorije stavkov, je očitno prav razlikovanje med stavkom (v našem primeru zatrjevalnim) in sodbo. Običajno namreč obe kategoriji kratkomalo istovetimo. Povedni stavek definiramo kar z lastnostjo "biti resničen ali neresničen", kar je s fenomenološkega vidika očitno napačno. V čem je razlika? Po vsej verjetnosti v tem, da je stavek besedna in s tem tudi črkovna konkretizacija sodbe, ki pa je sama po sebi intencionalna tvorba, saj v njej projicirana, zasnovana stanja stvari tvorijo le njihov "intcncionalni korclat". Sodbe niso nikoli nekaj praznega, ncmisclnega, vedno projicirajo, predočajo neko dejstvo (stanje stvari) ne glede na njegovo raven, ki je lahko povsem čutno nazorno konkretna ("Žveplo je rumeno") ali pa visoko abstraktno ("Sodbe so sestavljene iz pojmov"). Od tod tudi razlika med temi tvorbami. To pa je hkrati tudi tisto mesto, na katerega se v bistvu sklicuje Ingardcn pri analiziranju tako imenovanih quasi-stavkov, ki imajo sicer obliko zatrjcvalnih stavkov, nimajo pa prave funkcije tega, 10 A.PfSnder: Logi*, 1921, str. 3 8 11 Idem, str. 39 12 Idem 13Idem,str.41 čemur danes pravimo logične sodbe - niso v pravem smislu niti resnični niti neresnični. Glede na Pfanderjevo analizo lahko torej eksistirajo zatrjevalni stavki, ki nimajo resničnostne funkcije - in torej bistvo Ingardnovc teorije quasi-stavkov. Če torej Se enkrat na kratko rcpliciram: so torej zatrjevalni stavki brez resničnostne funkcije. Naslednja točka, kjer se Roman Ingardcn oddaljuje od svojega vzornika, pa je Husserlov transccndcntalizcm. Skušal ga bom opisati kolikor je le mogoče na kratko in jedrnato. Izhodišče Husscrlove fenomenologije je prav zaradi gesla "K stvari sami!" psihologija, ki ji je sicer odredil mesto "znanosti o dejstvih". Psihologijo je definiral kot znanost o "psihičnem", torej o vsem, kar zadeva psihično doživetje (od čutne izkušnje preko mišljenja do čustva in volje). Vendar Husscrlu ni šlo za naturalistično raziskovanje - tega je prepuščal empirični psihologiji, ampak za tako imenovano čisto psihologijo. V članku o fcnomenologiji za britansko enciklopedijo je o tem zapisal tole: "'Fenomcnologija' označuje novo deskriptivno metodo, ki je ob koncu stoletja privedla do preloma v filozofiji ter pripomogla k nastanku apriorne znanosti, ki je poklicana, da nudi principiclcn organon za strogo znanstveno filozofijo in omogoči bolj dosledno delovanje metodične reforme vseh znanosti." Hkrati s to "filozofsko fcnomenologijo" je po Husscrlovem mnenju nastala tudi fenomenološka psihologija, katere cilj je utemeljiti strogo empirično psihologijo. Študij te psihologije je pogoj za razumevanje filozofske fenomenologije. Njeno izhodišče je pojasnitev "izkušnje in zlasti čiste izkušnje psihičnega in tisto čisto psihično samo, ki ga izkušnja razkriva in poslane tčma čiste psihologije"15- Raziskovalčeva pozornost, ki je naravnana na "to psihično", jc nujno refleksivna. S to reflcskijo, torej z introspckcijo, pridemo do pojma psihičnega doživljanja, do femonenov, ki se jih zavedamo. "Terminološko iz sholastikc izhajajoč izraz za temeljno značilnost bili kot zavesti, kot pojava nečesa, jc intencionalnost." Intencionalnost, "naperjenost" zavesti na "nekaj", o kateri smo že govorili, je za Husscrla temeljna karakteristika tako fenomenološke psihologije kot tudi fenomenološke filozofije. Duševno življenje jc dostopno preko notranje, dostopno pa je tudi preko "zunanje" izkušnje. Da bi prišli do resnično "čiste izkušnje", moramo uporabiti metodo fenomenološke redukcije, ki jc po Husscrlu temeljna metoda čiste psihologije in predpostavka vsake teoretske metode. Zunanja izkušnja jc s tem izkušnja o zunan jem, kar velja za vsako izkušnjo o zunanjem svetu. Kot zunanja izkušnja nc sodi k intcncionalni notranjosti, kot izkušnja o zunanjem pa! S tem je vzpostavljena možnost za "konsekvcnuio epohč fenomenologov, če hočejo doseči svojo zavest kot čisti fenomen..." S tem pa izključimo iz fenomenološkega sveta ves bivajoči svet, kar pomeni, da zunaj bivajoči svet postavimo v oklepaj, ter na njegovo mesto postavimo "...tako ali tako zavestni (zaznavan, spominjan, razsojan, mišljen, vrednoten) svet 'kot tak', 'svet v oklepaju', ali kar jc isto, postavimo na mestu sveta...vsakokratno zavestni smisel biti /Bcwusstseinssinn/ v njegovih različnih modusih"18. Iz tako pojmovane 14 Edmund Husscri: Diephlinomcnologischc Mcthodc, AusgcwahllcTexlcI, Rcclam.1985, sir. 196 15 Pravum.slr.197 16 Prav um, sir. 198 17 Prav um, sir. 200 18 Prav um, sir. 201-202 fenomenološke psihologije izhaja tudi transcendentalna, torej izkušnjo presegajoča fenomenologija. Dcscartcsova metoda metodičnega dvoma je vodila h cogitu, ki jc po Husserlu prva pojmovna konccpcija transcendentalne subjektivitete. Lockc je to Dcscartesovo koncepcijo spremenil v raziskovanje čiste duše, s čimer jc poslal utemeljitelj psihologizma, ki pa vodi v protislovja, s katerimi jc Husscrl opravil že v svojih logičnih raziskovanjih. S prestopom v transcendentalno fenomenologijo, ki prevzame vse metode fenomenološke psihologije (fenomenološka in kasneje tudi eidetska redukcija!), sc uresniči Lcibnizova ideja o univerzalni ontologiji "...kot sistematični enotnosti vseh apriornih znanosti, ki si jih jc mogoče misliti... Fenomenologija kot znanost o vseh transcendentalnih fenomenih, ki si jih je mogoče zamisliti... je eo ipso apriorna znanost o vsem bivajočem, ki si gaje mogoče misliti." V središču tako pojmovane transcendentalne fenomenologije jc subjektiviteta subjekta, je čisti jaz. Posredovanje med subjekti ali "intersubjektovnost" jc po Husserlu zadostno jamstvo pred absurdom solipsizma. Po vsem, kaj jc Ingarden pisal, pa seje ločil od tc filozofije prav v trenutku, ko bi moral preiti v transcendcntalizem. Ker ni priznaval epohe (zunajčutna realnost v oklepaju) , jc ostal nemara v Husscrlovcm smislu na pol pota, torej v nekakšnem naivnem priznavanju zunanjega sveta kot neintencionalnega, torej avtonomnega obstoja ali eksistence . Vendar mu je to zadoščalo za fenomenološko analizo literarnega dela. Ni pa mu zadoščalo v filozofskem smislu, saj jc vse življenje pisal delo z značilnim naslovom: O obstoju sveta, kjer jc skušal prav s filozofskimi, tj. s fenomenološkimi sredstvi prodreti v bistvo avtonomne, tj. samolastne cksistcncc tega, kar se nam kaže v naši zavesti kot "zunanje". Zdi sc, da je za Ingardnovo fenomenologijo kot fenomenologijo problem cksistcncc zunanjega sveta (kot filozofski problem) - nerešljiv problem. Vendar ko je cksistcnco literarnega dela označil kot intencionalno cksistcnco, katere zunanji korclat jc literarna umetnina kot shematična tvorba, jc odprl vendarle rešitev tudi za cksistcnco zunanjega sveta, ki jo omogoča intersubjektivnost in interkomunikativnost jezika (stavkov sporočilnega sredstva), podobno kot jc to bila rešitev tudi za Husscrlov transcendcntalizcm. Ostane pa seveda vprašanje, koliko Husserlova fenomenologija, ki pristaja na tako imenovano čisto psihologijo ni navsezadnje le zašla v to, iz česar jc pravzaprav izšla: v psihologizem . Ingardnov problem jc bil v tako rekoč absolutnem antipsihologizmu, v strogem razlikovanju med psihičnimi in nepsihičnimi prvinami, vsebinami človekovega duhovnega zaznavanja. 19 Pravum,str.218 Idealna umetelnost, neizrazita estetskost JANEZ STREHOVEC V svojih Predavanjih o estetiki ugotavlja Hegel lahek način obstoja umetniškega dela v smislu, da jc predstava, iz katere črpa umetnost, nek lahek, enostaven element, ki iz svoje notranjosti lahko in gibko jemlje vse, do česar prideta narava in človek v svojem naravnem življenju z velikim naporom. Umetnost pri tem dobavlja predmete v stopnji idealnega videza, ki jc namenjen zgolj teoretskemu pogledu, vsekakor pa pride pri tem do fascinantncga učinka, kajti "glede na navzočo prozaično realnost jc ta, preko duha producirani videz čudesa idcalnosti nek, če hočemo, posmeh in ironija o zunanjem naravnem življenju" . Zoper naravo in vsakdanje človekovo življenje, v katerem prevladuje velik napor, recimo tudi kar teža dela in naravne nujnosti, je področje umetnosti sfera lahkega in gibkega, ki tvori pravcati kontrast prozaični realnosti, tako da lahko zaznamo cclo učinke posmeha in ironije do "zunanjega" naravnega življenja, kar jc očitno znak svojevrstne nonšalantnosti. Za razliko od prozaične neumetniške resničnosti jc področje umetnosti torej sfera nonšalantne poezije; naravnost posmihaš se lahko iz tega območja vsemu dogajanju, ki ni tako vehementno lahkotno in idealno. Svojevrstne ontološke lahkotnosti umetnikovega početja pa ni ugotavljal samo Hegel, temveč gre za pravcato tradicijo, ki sega od Platona do fenomenološke estetike, namenjena pa je ugotavljanju posebnega načina, kako biva umetniški oziroma estetski predmet, ki očitno ne obstaja tako, kol bivajo funkcionalne reči vsakdanjega življenja ali predmeti anorganske in organske narave. Spomnimo naj najprej na dialog iz Platonove Države, v katerem osebi Glaukon in Sokrat ugotavljata, da obstaja čudodelni mojster, ki zna naredili vsa živa bitja, nebo in zemljo in cclo samega sebe, vendar pa to dela na poseben način, ki ni težek, namrcč:"Na tak način lahko delaš velikokrat in hitro, najhitreje pač, če vzameš zrcalo, pa ga nosiš vsepovsod naokrog: z njim lahko hipoma narediš sonce in vse, kar jc na nebu, hipoma narediš zemljo, lahko tudi samega sebe in druga bitja in predmete in rastline, skralka z njim izdelaš vse, o čemer sva pravkar govorila." Sogovornika v tem znamenitem dialogu se potem strinjata, da s takšnim lahkotnim delanjem ne narediš stvari v resnici, temveč samo videz, in to izrazita v spoznanju: "Slikar ne dela v resnici tega, kar dela." Zavest o lahkem načinu umetniškega delanja in o posebnem statusu umetniško narejenega, namreč da je umetniško delo oblikovano ne glede na kriterij resničnega 1 G.W.Hegel, Aesthetik, Berlin, 1955, str. 189. O pesništvu (zbornik avtorjev od Homerja dolloraca), Ljubljana, 1963, str. 36. ("zarcsncga"), jc še posebno inspirirala sodobnejše, postkantovskc in posthcglovske estetike; namesto o dejanskosti umetniškega, jc, na primer, avstrijski filozof St. Witasck razmišljal o nedejanskosti (Nichtwirklichkeit), ki jo aktualizirajo umetniške vsebine, s fenomenologijo navdahnjeni Nicolai Hartmann pa jc pisal o razdejanjenju (Nichtwirklichung) kot o postopku svojevrstnega delanja, ki ne privede do realnega, temveč le do lahkotnega pojavljanja kot omogočanja estetskih likov. O tem jc zapisal v svoji Estetiki: "Razdcjanjcnje temelji na svobodi posebne vrste, pri kateri jc ukinjeno ravnotežje možnosti in nujnosti, kot ga ima realnost, toda ne v prid nujnosti, kot je to pri najstvu, temveč v korist možnosti: tu obstaja možno bitje brez nujnosti, kajti ne temelji na zaključeni verigi realnih pogojev." Umetniško oblikovanje je torej odrešeno svinčene teže realnega, prav tako pa so lahkotne, nič nalogodajalske tudi estetske vrednosti, recimo za razliko od moralnih, ki nam vedno nekaj nalagajo, nas obvezujejo, omejujejo in težijo. O tej temi pa so poleg N.Hartmanna razmišljali tudi drugi filozofi fenomenološke estetike, recimo R.Ingardcn, J.P.Sartrc, M.Mcrlau-Ponty, E.Fink in M.Dufrcnne, že ob samem začetku te tradicije pa tudi M.Geigcr in W.Conrad; pri tem gre za usmeritev, ki se uresničuje kot fenomenološka ontologija estetskega predmeta (analiza njegovega večplastnega obstoja) in kot teorija njegovega receplivncga stališča (v katerem uživamo estetski predmet). Zapleten, paradoksalen in hkrati lahek obstoj umetniškega predmeta in lahka (virtuozna, simulacijska) narava delanja estetskih likov nas usmerja od, recimo, kar splošnega pojma umetniškega dela k opazovanju konkretnih umetnin ali vsaj njihovih skupin (razredov). Zanima nas kje, namreč, pri kakšnih umetniških delih se še posebno prepričljivo potrjuje spoznanje o umetniško-umctelni lahkotnosti in irealnem ontološkem statusu estetskih likov. Odgovor na to vprašanje jc relativno enostaven, še posebno spričo časa, v katerem ga zastavljamo. To je zadnje desetletje 20.stolctja, v katerem jc z umetniško avantgardo, neoavantgardo, modernizmi in postmodernizmi prišlo do temeljnega premika od prikazovalnih umetnosti k ncprikazovalnim, abstraktnim in sintetičnim umetniškim delom, ki se ne utemeljujejo več na kategoriji mimezis, temveč so produkt na načelu poezis utemeljenega generiranja umetniško-umetelnih oblik, ki niso odsev zunanjega sveta, temveč so rezultat avtorjeve domišljije plus kodiranih in programiranih lastnosti stroja, ki, če gre za primer tehniške umetnosti, te oblike proizvaja. Tu mislimo predvsem na dela abstraktnega slikarstva in kiparstva, pa tudi na abstraktnost, ki se nahaja v drugih umetnostih; v literaturi je, na primer, takšna abstraktnost prisotna v nekaterih nadrealističnih tekstih, v novem romanu in tudi v postmodernih fikcijah, torej tam, kjer ni linearnosti dogajanja in stroge, obvezujoče fabulativnosti. Še posebno pa so za ta krog razmišljanja značilna tista umetniška dela površine, ki so strojno, v zadnjem času predvsem računalniško generirana, recimo digitalni video (računalniška animacija) in sintetični video sploh, tudi tisti, ki je prisoten kot glasbeni video klip v industriji video reklamiranja glasbenih kaset in plošč. Umetniško-umetelna lahkotnost, nenaravnost, fantastična manipulativnost likov, ločitev od zaresnosti in moralnih dolžnosti, potopitev v nedejansko, "razdcjanjcnje" in irealna razsežnost vzpostavljenega (znameniti abstrakciji okrogli kvadrat in leseno železo sta tukaj vsakdanjost), je tako rekoč doma pri teh umetniških usmeritvah, ki jih je mislila in anticipirala tudi fenomenološka estetika. N.Hartmann se jc tako ukvarjal s 3 N.Hartmann, Acslhciik, Berlin, 1953, sir. 358. problematiko ornamenta, R.Ingarden pa s pojavom abstraktnih slik, torej z deli, v katerih ni nikakršne prikazane predmetnosti. Hartmann jc na ornamentih odkrival "čisto igro z obliko" in svojevrstno investiranje umetnika v detajle, ki nimajo zveze z omogočanjem pojavljanja, torej s prikazovanjem, medtem ko jc Ingarden pri abstraktnih, ncprikazovalnih slikah (o njih jc razmišljal lako v eseju C) zgradbi slike kol v delu Doživljaj, umetniško delo in vrednost ) ugotavljal vrsto težav, ki spremljajo njihovo recepcijo. Slika je zanj abstraktna, kadar ni v njeno vsebino vključena nobena prikazana predmetnost, kadar jc izolirana (s svojim sozvočjem barvnih kvalitet) od svoje vizualne okolice in kadar je oblikovna in barvna deformacija v njej rezultat zavestne umetnikove intcncijc in ne avtorjeve nesposobnosti. Estetiška teorija umclniško-umctclnc lahkotnosti, nonšalantnosti in virtuoznosti kot teorija o estetskem oddaljevanju od realnosti in o namerni imaginalivni deformaciji oblik jc namreč lahko cclo normativna za umetniške usmeritve v abstrakcijo in v totalno manipulalivnost z oblikami, kakršna jc na primer lastna računalniški umetnosti v smislu naslednje izjave Tamasa Waliczkyja, oblikovalca računalniške grafike: "Vidcorckordcr in filmski projektor se lahko vrtita samo naprej in nazaj, iz računalniškega pomnilnika pa sc lahko, nasprotno, predvaja sliko kocke v poljubnih zaporedjih; če želimo, ne projccira računalnik samo naprej in nazaj, temveč tudi vstran, navzgor in navzdol."' Tovrstna stopnjevana lahkotnost, povezana s postopki simulacije, pa vpliva cclo na dcslrukcijo tradicionalnega pojma umetniškega dela, kajti danes teoretiki že govori jo o provizoričnih umetninah in umetniških situacijah (na primer Abraham Moles), ki nadomeščajo avtoritarno, v sebi sklenjeno, čvrsto strukturo tradicionalne umetnine. Vprašanje, ki si ga tukaj lahko zastavimo, pa jc, ali jc umetnost totalne manipulacije umetniškega materiala, nenaravnosti in skrajnega oddaljevanja od realnosti tudi že vrhunska umetnost v estetskem smislu, torej lista, ki nam nudi spričo bogastva estetsko valentnih kvalitet tudi najvišjo estetsko vrednost? Ali torej morebiti obstaja nekakšna vzporednica med stopnjevanjem v umctniško-umctelncm smislu in med, rccimo kar, globino estetskega doživljaja? In ali glede na ta kriterij tudi tukaj obstaja nekakšno soglasje med fenomenološko estetiko, ki nas v tem besedilu najbolj zanima, in med tistimi tendencami sedanje umetnosti, ki poudarjajo umetelnost in ircalnost svojih oblik? Da bi odgovorili na to vprašanje, opravimo najprej kratek premislek o naravi estetskega, ki bo tudi spodbujen s fenomenološkimi estetiškimi prispevki k obravnavani problematiki. Estetsko lahko definiramo kot tisto lastnost predmeta, s katero kar se da intenzivno učinkuje na čute, kar nas nenavadno močno aficira in zainteresira za prav tiste kvalitete, ki povzročajo takšne učinke, tako da si sprejemnik zaželi trajnejšega posedovanja teh kvalitet, čeprav nima interesa po posesti tistega predmeta oziroma izrabi njegovih funkcij. Gre za lastnosti, ki stimulirajo posameznikovo-sprejemnikovo čutnost, jo zasitijo in v posamezniku vzbudijo željo po njihovem trajnejšem učinkovanju. Pri tem pa običajno ne gre le za pozitivne lastnosti prijetnosti, ugodnosti in dopadanja (rccimo za lepo, prijetno in harmonično), temveč tudi za učinke strašnega, disharmoničnega in tesnobnega, ki navzlic negativni, temačni razsežnosti spodbujajo čute k aktivni odzivnosti. R.Ingarden, Eseji iz estetike, Ljubljana, 1980. R.Ingarden, Hrlebnis, Kunslwcrk und Wert, Tubingen, 1969. T.Waliczky, Manifest der Computerkunst, separat Ars electronice, Lin/., 1989, str. 6,7. Omenili smo pozitivne in negativne kvalitete pri estetski razsežnosti, in dejansko jc estetsko učinkovanje močnejše, če je teh kvalitet več, če so različnih izvorov (torej tvorijo kontraste) in če jc med njimi kar se da intenziven odnos sozvočja ali pa tudi kontrapunktov in prekinitev. Posameznikovo reccptivno stališče bogati predvsem tisto, čemur bi lahko rekli polnost, zasičenost z aktivnimi, torej ne nevtralnimi estetskimi kvalitetami in njihovo kar se da nenavadno in nepričakovano strukluriranje. Omenili smo že nekaj takih kvalitet (prijetno, lepo, harmonično, strašno, tesnobno), pravcato klasifikacijo teh vrednosti pa jc v svojem, že omenjenem delu Doživljaj, umetniško delo in vrednost opravil fenomenolog Roman Ingardcn. V tej knjigi jc estetsko ncncvlralnc (torej poziLivno in negativno) valcntne kvalitete razvrstil v estetsko relevantne momente, ki se členijo na materialne in formalne momente, na variante kvalitet, modusc pojavljanja kvalitet, variantne novosti, naravnosti in resničnosti in na modusc "stvarnosti". Materialni momenti se še nadalje členijo na cmocionalnc (recimo žalosten, turoben, obupan), intelektualne (pronicljiv, moder) in materialne določenosti (tonska polnost, barvitost zvoka), medtem ko je formalne momente razvrščal v čisto predmetne (recimo simetričen, asimetričen, razvlečen) in na tiste, ki so izvedeni glede na opazovalca (prozoren, jasen, zapleten). Ingardcn je klasificiral tudi kvaliteto vrednosti (ljubek, grd, mil, močan, zrel, izvrsten) in ob pozitivnih opisal tudi negativne kvalitete, prav tako pa je upošteval tudi vrednostne moduse učinkovanja na sprejemnika (recimo vznemirljiv, blag, ravnodušen). Gre za momente, ki nas, kadar jih izkusimo, stimulirajo, vznemirjajo in spodbujajo k vrednotenju. Pri tem jc pomembno, da se v posameznih umetniških delih istočasno lahko pojavijo različne estetske kvalitete, pa tudi različne estetske vrednosti, ki temeljijo na mnoštvu estetsko valentnih momentov (kvalitet), skratka tudi estetske vrednosti je treba nujno razlikovati od estetsko vrednih momentov, ki tvorijo njihovo podlago. Seveda jc to razlikovanje pri Ingardnu povezano tudi z njegovim razlikovanjem med umetniškim delom kot nevtralno shemo (z mesti nedoločenosti in potencialnimi momenti) in med različnimi estetskimi predmeti kot konkretizacijami, ki lahko nastanejo na podlagi objektivne, siccr večplastne umetniške "strukture". Estetska vrednost dela jc torej bistveno povezana z nastankom estetsko valentnih momentov dela in z odnosi med njimi (pri Ingardnu), prav tako pa jo "dviga" tudi bogastvo plasti ozadja na podlagi Hartmannovc teorije o večplastnem ozadju siccr ontično dvodelne umetnine, členjene na realno ospredje in ircalno ozadje. Pogled na kvalitete, ki jih upošteva Ingardcn, in na strukturiranost globinskega ozadja v Hartmannovi estetiki pa nam pokaže, da je vrsta teh vrednosti povezana z nečim, čemur bi lahko rekli kar skrajno zgoščeno, hipersintetizirano in v pravcati teater intenzivnih odnosov vpeto življenje. Estetsko vredni momenti so običajno tam, kjer gre za izrazit, poudarjen odnos bodisi kot konflikt, kontrast, prekinitev, nepričakovan zaplet, vojna zvezd in dramo posameznikov, ali pa tudi za sozvočje, presenetljiv spoj anorganskih in organskih antagonizmov. Skoraj odveč jc omeniti, da so ti momenti konstitutivni za polne, čutno zasičene situacije, ki veliko prej kot h kaki površini težijo h globini, cclo recimo kar k metafiziki bivanja. Ta izraz pa smo tukaj uporabili tudi spričo Ingardna kot ene izmed rcfcrcnc v tem besedilu, kajti v svojem delu Književna umetnina jc ta poljski fenomenolog spregovoril o t.im. metafizičnih kvalitetah v naslednjem smislu: "V našem običajnem, k praktičnim, vsakdanjim, 'majhnim' ciljcm usmerjanem in na njihovo uresničenje naravnanem življenju sc pojavijo zelo redko situacije, v katerih se razkrijejo te kvalitete. Življenje teče, čc smemo tako reči, brez smisla, sivo in brez pomena, četudi se v tem mravljastcm življenju uresničujejo še tako velika dela. In potem pride dan kot kakšna milost -, v katerem nastane iz morda neopaznih in neuočljivih, običajno tudi skrivnih vzrokov nek 'dogodek', ki obda nas in naše okolje z neko takšno nepopisno aunosfero." Poudarek je na dogodku, ob katerem sc očitno zdrznemo, saj se nam v njem razkrije svojevrstna skrivnostnost življenja. Te metafizične kvalitete niso nikakršne predmetne lastnosti, temveč lastnosti posebnih situacij in dogodkov, ki nepričakovano pretresejo in prcsvetlijo naše vsakdanje prebivanje. Prav umetnost, in siccr velika umetnost, jc mesto, kjer sc takšne kvalitete razkrivajo, ob globinski metafiziki pa je za estetske kvalitete pomemben tudi globinski realizem v smislu HarUnannovc estetike. Hartinann jc namreč poudaril cclo pomen estetike grdega, kajti prav vsebinsko razsežnost umetnosti bogatijo kontrasti, rccimo lepo na grdi podlagi. Vrnimo sc sedaj k prej zastavljenemu vprašanju o morebitnem sovpadanju estetske vrednosti in umetniško-umctclnc virtuoznosti. Odgovor na to vprašanje jc, vsaj kar zadeva današnji razvoj t.im. računalniške umetnosti negativen. Dela simulirane površine so navzlic manipulatorski virtuoznosti siromašna v estetskem smislu. Mctafi/.ičnost in dramatičnost življenja, tudi njegov kontrastni realizem se "tepejo" s klonirano monitorsko površino. Estetsko ni lahkotno umetniško-umctclno, temveč jc vrednostna sfera; meti obema ni enačaja in v vrsti umetniških del, delanih kot umetelno simulirani liki, lahko opazimo odsotnost številnih estetsko valentnih momentov. Gre za dela površine, ki ne "rastejo" v bližino (kar bi bilo morebiti priložnost za njihovo, po analogiji z estetiko umetniške globine dobljeno intenzivnejšo estetskost), temveč se osredotočajo zgolj na lahkotna površinska razmerja, ob katerih učinkih igrivosti siccr lahko uživamo, toda nismo pretreseni z nikakršno polnostjo; ob njih jc torej intenzivnejše stimuliran le del naše čutnosti. Spoznanje o razhajanju meti umctniško-umctclno virtuoznostjo in estetsko vrednostjo pa lahko opremo tudi na že opravljene teoretske analize. Florian Roctzcr ugotavlja, da je "digitalni kod indiferenten glede na preko njega kodirane vsebine" , kar pomeni, da so sedanje trendovske tendence k imaterialnosti, virtualnosti in simulaciji pravzaprav protiestetske, saj nivelirajo in abstrahirajo v razlikovanem, konkretiziranem in kontrastnem čutnem, privedejo pa tudi do izgube identitete predmeta, njegovih čutnih kontur in avtentičnosti, o čemer jc v razpravi Digitalna metafizika značilno razmišljal Martin Burckhardt. Avtor tega besedila ugotavlja svojevrstno abstrakuiost digitalnega medija, ki napada snovno razvidnost in predmetovo avtoriteto; vse vitalne predmetne lastnosti reducira zgolj na številčno kodo, na nevtralno surovino, ki jc podvržena totalni manipulaciji in obdelavi; realnost namreč preide v številčno maso. S tem kratkim ekskurzom k problematiki digitalizirane abstraktnosti kot aktualne umctniško-umetclnc simulirane površine smo pravzaprav dosegli lc točko, ki nam lahko kot osenčena podlaga omogoči lažje ugledanje in tudi razumevanje estetskega, njegovega težkega načina, ki ga, razumljivo, zopcrstavljamo tistim učinkom ontološke lahkotnosti in virtuoznosti, ki so že od nekdaj zanimali estetiko (še posebno fenomenološko), in s katerimi smo tudi začeli to besedilo. 7 * R.Ingarden, Da« lilerarische Kunstwerk,Tubingen, 1965, str. 311. F.Roelzer, Die lloffnung auf "aesthclische lirkcnnlnis" im aktucllcn philosophischat Diskurs, Kunstforum, zv.107, 1990, str. 247. 9 M.Burckhardt, Digitale Metaphysik, Merkur St.6/1988, str. 528-533. Smo na koncu? Jc krog vpraševanj sklenjen? So tiste lahkotne umetelne oblike, ki jih generira računalnik kot univerzalni stroj postmoderne epohe, dejansko tuje estetskemu izkustvu, se tukaj, namreč na podlagi logike tega stroja dejansko neha estetsko in odpira pot v postestetsko ali celo neestetsko, kar pomeni, da gre za tako rekoč cpohalni univerzalni odpor novega slikovnega zoper načela estetskega, ki izhaja prav iz narave računalnika, ki naredi, da je "razlika med računom, pisavo, jezikom, znakom ali sliko samo še vprašanje izpisa, ni pa več ontološke razlike med njimi"?10 Le zakaj bi zastavljali to vprašanje, če bi vedeli samo za molk kot njegovega edinega spremljevalca? Pogosta in prastara napaka vseh filozofij jc tog, preveč cnosmisclcn in nadzgodovinski pojem realnosti. O tem je, na primer, značilno razmišljal Ernst Bloch v svoji polemiki z Lukacscm o ekspresionizmu v spisu Razprave o ekspresionizmu (1938). V njem jc za Lukacscvimi pogledi odkrival Hegla in njegovo pojmovanje dejanskosti kot neprekinjene, sklenjene totalitete". Ta polemika nam pokaže, da lahko v filozofiji tudi zelo relativiramo samo oddaljevanje od realnosti, ki je usodno odvisno od tega, ali imamo realno zgolj za fetišizirano in idealizirano spontano, naravno, vnanje, torej za nekakšno projckcijo trdne točke, glede na katero merimo "rahle modusc" dejanskosti. Za ta krog razmišljanj so relevantni tudi dosežki sodobnejše in sodobne fizike, matematike, astronomije, kemije in (mikro)biologijc, ki na novo oblikujejo tisto, čemur bi lahko rekli "slika sveta", sc ukvarjajo s problematiko prostora in časa, energije in razvoja, umetelne inteligence in umetelnega življenja. Ena tradicija vpraševanj, ki izhaja iz te nove situacije, vodi iz Hofstadtcrjcve knjige Goedel, Escher, Bach, druga pa iz Mandelbrotove Fraktalne geometrije narave. Za naš krog razmišljanj, ki zadevajo računalniško simulacijo (slednja pomeni strojno zatrjevanje tistega, česar ni, in generiranje oblik na podlagi ukazov in algoritmov), pa jc šc posebno pomenljiva izjava matematika Rcncja Thoma "glas realnega sc sliši šele v čutu simbola" in Petra Wcibla interpretacija tc misli, češ da računalnik omogoča "iznajdbo novega ozemlja, iznajdbo realnega s pomočjo deteritorializirane tehnologije...Računalnik kot simptom elektronske kulture je indikator in kaže, da koda narave in naravnega ozemlja ni identična s kodo univerzuma, s kodo človeka." To dejstvo govori za razširjeni pojem realnega, za svetove onstran naravnega, vsakdanjega, samoumevnega teritorija. Realno sc s pomočjo računalniških tehnologij pojavlja kot vsota različnih umetelnih modusov realnosti. Za nas pa jc tukaj relevantno vprašanje, ali so ti, z zunajozemcljsko simulacijsko tehnologijo generirani svetovi tudi lepi ali kar estetski? Jc lahko estetsko nekaj, kar ni vezano na polnost predmeta, kar uhaja ozcmljcnju, "teži" polnega čutnega izkustva? Ali obstaja estetsko le na ravni logike nevernega Tomaža kot nekoga, ki verjame le v listo, kar jc čutno gotovo, kar intenzivno in prepričljivo stimulira čute, ali pa lahko govorimo o nekem subtilncjšcm, čutno evidenco presegajočem pojmu estetskega? V tem besedilu naj opozorim le na tisto razsežnost neke, recimo kar nove estetike, ki je izrazit proizvod računalniške kombinatorike in izhaja iz Mandelbrotove fraktalne geometrije narave, ki smo jo v tej knjigi žc natančneje omenjali. Bcnoit Mandelbrot jc namreč leta 1980. odkril sedaj po njem imenovano množico, ki temelji na 10 F.Roetzcr, isto delo, str. 246. 11 Primerjaj DicFisprcssionismusdcbatte, ur.H.-J.Schmitt, Frankfurt na Mami, 1973, str. 186. 12 Philosophicn der ncuen Tcchnologie, ur.Ars electronica, Berlin, 1989, str. 111. samopodobnosti vseh elementov, ki odkrivajo pri pomanjšavah ali povečavah vedno enako izhodiščno strukturo. Gre za logiko matematičnega izraza Xn+1 = Xn2 + C (pri tem jc X kompleksno število), ki jo lahko prikažemo z računalniško grafiko v izredno lepih, skrajno kompleksnih oblikah, ki jih siccr brez računalnika sploh ni mogoče tako cclovito in intenzivno predstavili. Impresivna vizuali/.acija Mandclbrotovc množice, Členjena v fraktalnih oblikah (velik del računalniške grafike sc danes oblikuje prav s fraktali, začetnika tc smeri pa sla H.O.Pcitgcn in P.H.Richtcr z razstavo Meje kaosa iz leta 1984.), jc torej mogoča izključno z računalniško obdelavo, ki temelji na jeziku algoriunov in ukazov. Pri fraktalih gre siccr za raziskave struktur, ki sc kažejo v oblakih, krošnjah dreves, tektonskih prelomih, silhuetah gorskih verig in razčljcnosti morske obale, in algoritemski jezik, ki izreka logiko samopodobnosti v teh strukturah, nam potem preko računalnika "vrne" na zaslon čudovite, barvno impresivne oblike. Seveda pa gre pri tem za drugačen pojem estetskega, ki ni vezan na listo polno in dramatično stimulacijo čutov, ob kateri sc jc oblikovala fenomenološka estetika. Lepota fraktalov jc lepota daljnih in globinskih, kar sc da kompleksnih algoritemskih struktur. Bog estetskega, ki se zmagoslavno išče le v ležki, razvidni čuUiosti nevernih Tomažev, ni njen Bog. Tudi Lista, rccimo kar konservativna estetska zaznava, ki triumfira (tu upoštevam kontekst Slotcrdijkovcga dela Kopernikanska mobilizacija in ptolemejska razorožitev) v pristajanju na rcsnico in lepoto sončnega zahoda navkljub vedenju, da Soncc ne zahaja, temveč gre lc za kroženje Zemlje, jc skeptična pri tem, rccimo razširjenem, deteritorializiranem in, čc hočete, nadzcmcljskcm pojmu estetskega. Vebrov internal izem in eksternal izem MATEVŽ RUDL Osrednja naloga filozofa psihologije jc opredelitev duševnosti nasploh in posamičnih duševnih stanj posebej. Z ozirom na to splošno nalogo med filozofi šc vlada soglasje (vsaj jaz še nisem slišal za koga, ki bi ljudem odrekal duševnost v najsplošnejšem in v tem smislu seveda povsem neopredeljenem, intuitivnem oziru). Do nasprotovanj pa prihaja ob vseh poskusih natančnejšega opredeljevanja duševnosti. V moderni kognitivni psihologiji (ali kognitivni filozofiji) sta sc tako ob posamičnih vprašanjih izoblikovala dva nasprotujoča si tabora. Enega izmed problemskih sklopov predstavlja odnos med duševnim in matcrialno-fizikalnim: nekateri filozofi so mnenja, da lahko duševno opisujejo neodvisno od fiziološke podlage, v kateri se duševno realizira, medtem ko drugi zagovarjajo stališče, da je duševno zakonito povezano z materialno-fiziološko podlago. Ali pa vprašanje načina obstoja podob (predstav): so podobe analogne narave, ali pa jih lahko razumemo le na diskurzivni način kot sosledje različnih podob (katerih rezultat je "dana" podoba)? Nadalje, ali lahko posamična prepričanja razumemo neodvisno od ostalih prepričanj in kot takšna kot vzroke za neko določeno obliko vedenja, ali pa lahko takšno prepričanje definiramo le znotraj nekega sklopa prepričanj, potreb prepričanca in okolja, v katerem uresničuje prepričanec svoje potrebe? V tem primeru posamično prepričanje tudi ne more biti neposreden vzrok za določeno vedenje, saj je strategija pojasnjevanja tako prepričanja kot vedenja logično-holistična. In slednjič, ali lahko o duševnih stanjih govorimo le na osnovi danosti znotraj meja organizma, ali pa moramo za razumevajo duševnosti in individuacijo (definiranje) posameznih duševnih stanj upoštevati tudi okolico organizma, tj. stvari, ki jih ali bi jih naj duševna stanja predstavljala. Zadnje nasprotje nekateri opredeljujejo kot nasprotje med internalizmom in eksternalizmom. V pričujočem spisu si bomo ogledali, kako naj razumemo in koliko sploh lahko uporabljamo konceptualno shemo internalizma in eksternalizma v dveh delih slovenskega filozofa Franceta Vcbra: v Očrtu psihologije iz leta 1924 in v Vprašanju stvarnosti iz leta 1939. Izhajal bom iz opredelitve, daje razlikovanje med internalizmom in eksternalizmom le metodološke narave in da ni neposredno povezano z ontološkim statusom duševnega. Sc pravi, da lahko o razliki med internalizmom in eksternalizmom govorimo neodvisno od, denimo, materialističnega ali idealističnega pojmovanja duševnosti. Kot ilustracijo in delno potrditev moje trditve naj navedem Fodorjcv "metodološki solipsizem". Brez dvoma lahko zagovarjamo stališče, da je Fodor v svojem osrednjem članku "Metodološki solipsizem" (v Representations, 1981) prav toliko materialist kot komputacionist. Torej ni idealist, čeprav poskuša pojasniti "samo" delovanje duševnosti v njenih lastnih okvirih. Njegov solipsizem ni idealistično-ontološke, ampak - kol pravi že sam - metodološke narave. Povsem jasna pa postane trditev, da gre zgolj za metodološko razliko, če si pogledamo edini kriterij, po katerem sc bomo o razliki sploh lahko odločali: lo jc vprašanje, ali lahko določeno duševno stanje definiramo samo na temelju danosti znotraj meja organizma, ali pa moramo upoštevati tudi takšno ali drugačno okolico organizma oziroma same duševnosti. Vidimo, da ta kriterij ne zahteva pojasnitve ontološkega statusa, ne duševnega, niti okolice: dopušča tako materialističen internalizem kot denimo platonističcn ckstcrnalizem. Kako jc z intemalizmom in eksternalizmom pri Francctu Vcbru? Potrč (1987) zagovarja tezo, da sc je "od bolj internalističnega stališča svojega učitelja Mcinonga prebijal k lasmi, tipično ckstcrnal i stični filozofski poziciji" (str. 120). Jaz bom poskušal pokazati, da jc Vebcr z metodološkega vidika tako v Očrtu psihologije kakor v Vprašanju stvarnosti "bolj internalist", čeprav internalizma ne v prvem ne v drugem delu ne izpelje dosledno. Prav tako bom pokazal, da gre v Vprašanju stvarnosti vendarle za neko spremembo, čeprav le spremembo v okvirih "internalistične metode". Premik napravi od analitično-deskriptivne metode k bolj kantovski poziciji premisleka o pogojih možnosti izkustva ali z Vcbrovim izrazom k "neposredni notranji poti do stvarnega" (VS 6). Pa si oglejmo najprej Očrt psihologije. Potrč vidi argumente za internalizem v Vebrovcm izhodiščnem definiranju predmeta psihologije v razliki od predmeta naravoslovnih znanosti. Prvo razliko med fizikalnimi in duševnimi pojavi imenuje Vebcr razliko v danosti (OP 6). Gre za ugotovitev, da lahko vse fizikalne pojave spoznavamo lc posredno, tj. preko našega doživljanja, medtem ko so duševni pojavi dani neposredno. Fizikalni pojavi so kot objekti doživljanja nekaj drugega kot doživljanje samo, medtem ko pri duševnih pojavih doživljanje in objekt doživljanja sovpadata. Drugo razliko med obema vrstama pojavov Vebcr imenuje razliko v dojetnosti (OP 7). Utemeljitev za to razlikovanje Vebcr vidi v tem, da lahko fizikalne pojave istočasno opazuje poljubno mnogo oseb, medtem ko je duševni pojav dostopen sam zavesti doživljajočcga posameznika. Iz druge razlike Vebcr izpelje tretjo, ki jo imenuje razlika v realnosti. Vcbrova argumentacija jc povsem Dcscartova: lahko imamo napačne predstave o fizikalnih pojavih in lahko si predstavljamo tudi takšne, ki jih sploh ni. Ni pa možno, da bi duševnih pojavov, ki jih doživljamo, nc bilo. Zato so slednji nedvoumno realni, medtem ko lahko fizikalnim pojavom pripišemo le večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti, da realno bivajo (OP 8). Četrtič gre za razliko v lastnostih: fizikalni pojavi so prostorne, duševni neprostorne narave (OP 10). Peto in poslednjo razliko Vebcr imenuje razliko v naperjenosti: duševni pojavi nam kažejo nekaj, kar oni sami niso. Obratno pa fizikalni pojavi nič nc kažejo, so nenaperjeni (OP 12). Navkljub "kartezijanski podobi" (Potrč) opredeljevanja predmeta psihologije po mojem mnenju teh pet razlik še nc zadošča za dokončno označitev Vebra kot internal ističnega filozofa psihologije. Poglaviten razlog za to trditev vidim v tem, ker Vcber na tem mestu še ne uporablja svoje "metode psihologije". Resda gre poleg ontoloških določb tudi za spoznavno-teoretske in v tem smislu za metodološke; vendar lahko tudi spoznavno-teoretske določbe pojmujemo le kot propcdcutičnc, ker Vcber na tem mestu ne uporablja pojmov na enak način kot pozneje. Poglejmo si, kako v tretji razliki govori o fizikalnih pojavih, ki si jih predstavljamo: zdi sc, kot da predstave o fizikalnih pojavih individuiramo glede na eksistenco ali nccksistcnco fizikalnih pojavov, saj fizikalni pojavi ali obstajajo ali ne. Nasprotno pa nas pozneje dejanska cksistcnca predmetov predstave ne bo zanimala. Za propcdcutičnc opredelitve gre v tem smislu, da jih resda lahko beremo internalistično, in na ta način jih tudi Vcber uporabi. Lahko pa jih postavimo tudi v eksternalističen kontekst in tako dobimo eksternalistično psihologijo. Svojo trditev bom poskusil v grobih črtah argumentirati z eksternalistično izpeljavo prve razlike med fizikalnimi in duševnimi pojavi. Argument bi lahko potekal takole: res je v procesu spoznavanja duševnost primarna, toda psihologi moramo nujno upoštevati predmet in okolico nasploh, če hočemo na zadovoljiv način pojasniti neko duševno stanje. Ena možnih razlag je vzročna, ki duševna stanja individuira na temelju vzročne povezave med predmetom (denimo) predstave in predstavo samo. Pogosto pa sc duševna stanja individuirajo tudi pod vidikom zahteve po uspešnosti organizma v nekem okolju. Pri tem se uporabljajo najrazličnejši razvojni, darvvinistično obarvani argumenti: ker organizem živi v takšnem in takšnem okolju, ima takšno in takšno predstavo tega okolja. (Zanimivo pa je, da lahko darvvinistične argumente uporabljajo tudi internalisti, s tem da duševnim stanjem primaknejo teleološko naravo: smoter duševnih stanj jc, da organizem preživi v nekem okolju. Pod vidikom smotrnosti pa o predmetu duševnega stanja ni treba več govoriti. Težava tega stališča je, da mora vsa duševna stanja pojmovati kot resnična.) Dejanski korak v psihološki internalizem lahko zato pričakujemo šele pri Vcbrovi označitvi metode psihologije. Menim, da sta za Vcbrov internalizem odločilna dva momenta: samoopazovanjc in opis kot osrednji orodji njegove metode. Samoopazovanje utemelji na primamosti duševnega (OP 21), medtem ko opis zagovarja s stališčem, da je "neštetokrat s točnim opisom pojava podana tudi že njegova razlaga" (OP 23). Vcber razume razlago kot navajanje vzrokov nekega pojava, kar se lahko doseže s poskusno ali eksperimentalno metodo (OP 20). Zelo pomembno za razumevanje Vcbrovih poznejših težav je vedeti prav to, da je nek pojav razložen, če poznamo njegove vzroke. Z opisom doživetja so torej podani že tudi vzroki tega doživetja. Oglejmo si sedaj na kratko predstavljanje, ki je v strukturi duševnega temeljno. (Vcber loči med umskimi in nagonskimi doživljaji. Umske nadalje deli na predstave in misli, nagonske pa na čustva in stremljenja. Vsako stremljenje potrebuje kot svojo psihološko podlago čustva, ta misli in misli predstave. V psihološkem smislu so torej pri Vcbru umski doživljaji bolj temeljni kot nagonski.) V skladu s svojim izhodiščem samooprazovanja Vcbcr ne postavi "prave" definicije opazovanja, ampak nas opozori na naše lastno doživetje opazovanja. Takole pravi: "Ko vidiš mizo, doživiš predstavo mize" (OP 29). Poudarek jc vsekakor na doživljanju. Vendar se moramo že tukaj vprašati, kako naj razumemo samostalnik "miza" v časovnem odvisniku - v fenomenološkem smislu ali kol dejanski objekt? Če gre za fenomenološki smisel, potem jc povezovanje "videnja" mize s "predstavo" mize neinformalivno. V kolikor pa nam gre pri "videnju" mize za dejansko mizo, nismo dosledni v izpeljavi načela samoopazovanja, ker moramo upoštevati še fizikalne pojave v razlagi naših duševnih stanj. Pustimo zagato zaenkrat nerazrešeno in jo imenujmo vprašanje, kako lahko na temelju lastnih doživetij govorimo tudi o zunan jem svetu. Kajti v tem stavku nas zanima prav to, kako naj s svojim doživetjem povemo še nekaj več, kot doživetje samo neposredno je. V vsaki predstavi Vebcr loči med njeno vsebinsko in idejno platjo. V definiranju vsebine se nam lahko zazdi, da bomo dobili odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje. Vebcr namreč pravi, da "kakor ima vsako predstavljanje po lastni naravi še nekaj drugačnega, nego jc samo, npr. kak fizičen pojav za svoj objekt ali predmet, tako sc vsako predstavljanje, ki ima za svoj objekt pojav A, tudi samo, tj. po lastni psihični naravi razlikuje od onega predstavljanja, ki ima /a svoj objekt drug pojav B, različen od pojava A." (OP 31) Zdi se, da moramo upoštevali realno obstoječe objekte predstav, kadar predstave individuiramo v vsebinskem smislu. To prepričanje se lahko utrdi še z Vcbrovo obravnavo občutkov, ki so "vsebinsko najnižjeredne predstave, /ki/ (...) kažejo ali predočujejo samo realne pojave najnižjega reda." (OP 41) Vendar Vebcr nc govori zgolj o predmetih ali objektih občutkov, ki nam posredujejo "posamične barve, glasove, trdote, prostorne točke", ampak tudi o predmetih, ki so zgrajeni iz pravkar omenjenih; tu misli na "pojave kakor prostorno premikanje, prostoren stik, mizo" ter tudi na izjemno kompleksne in abstraktne predmete "kakor melodijo, razliko ali podobnost, geometrijski lik, število" (OP 39). Zdi sc, kol da bi lahko na tem mestu Vcbra brali eksternalistično: na eni strani imamo predmetne razlike, na drugi pa psihološke. Če bi to bilo res, polem bi Vebcr bil cmpiristično-plalonističcn eksternalist. V tem prepričanju nas lahko še utrdi Vebrovo opisovanje predstavljanja kot tip neg a doživljanja, v katerem "si napram predmetu /!/ svojega doživljanja samo v trpnem ali pasivnem stanju" (OP 30). Resda gre tukaj po eni strani za razlikovanje napram mišljenju, ki jc aktivne narave. Z ozirom na lo razliko bi opredelitev predstavljanja kot trpnega lahko razumeli internalistično. Toda poglejmo, o čem Vebcr na tem mestu neposredno govori: o predmetu, doživljanju, trpnem stanju in odnosu (pravi: si napram). Ta citat se lahko neodvisno od cclole Očrta psihologije - in tukaj ne mislim na relacijo do mišljenja, ampak na deskriptivno analitično metodo, ki jo bomo podrobneje še srečali - razume samo tako, daje tisti, ki doživlja, na nek način objekt predmeta. To pa pomeni, da o trpnosti predstave ne moremo govoriti brez objekta predstave. Torej domnevno eksternalizem. Za koncc tega "eksternalističnega diskurza" naj navedem še citat iz poglavja o mišljenju: "Na vnanjem zaznavanju moramo torej razlikovati troje: a) zaznavanje samo kot (...) samomiscl; b) pristno predstavo /o pristnosti in nepristnosti bom še govoril/ vnanjega pojava (...) in c) vnanji pojav (...). Ni vnanjega zaznavanja, ki bi bilo brez katerega teh treh elementov; k njim pa se pridruži še bivanje ali cksistcnca objekta samega." (OP 66) Sedaj ni dvoma: objekt biva in če hočemo govoriti o vnanjem zaznavanju, moramo to dejstvo tudi upoštevati. Toda poglejmo si sedaj poglavitno značilnost deskriptivno-analiličnc metode. Njena izhodiščna opredelitev je, da gre za samoopazujoče opisovanje. K opisovanju pa sc pridruži šc brezčasno opisovanje psiholoških danosti. Pri opisovanju torej nc gre zgolj za opisovanje trenutno doživetega, ampak skozi ta opis spoznamo tudi brezčasne rcsnicc. Takšna logično-brezčasna rcsnica je, da mora vsaka predstava imeti svoj predmet. Zato moramo tako tudi razumeti Vcbrovo trditev, daje doživljanje nasploh (predstava, misel, čustvo, stremljenje) enostransko odvisno od svojega predmeta, kar pomeni, da si lahko zamislimo predmet brez doživljanja (očitek Vebru se ne tem mestu lahko glasi, da to potem ni več samoopazovanje), ne moremo si pa zamisliti doživljanja brez predmeta. Vendar jc ta odvisnost doživljanja od predmeta zgolj logične narave, česar pa nc moremo podrobneje utemeljevati, ker gre za uvid. V logičnem uvidu pa sc seveda ne sprašujemo, ali predmet tudi dejansko biva: "Razmerje med doživljanjem in njegovim 'predmetom' je enostransko in logično, ker je samo doživljanje brezčasno odvisno od predmeta, ne pa narobe, in ker je ta odvisnost doživljanja od predmeta popolnoma nezavisna od vprašanja, ali slednji tudi biva ali ne." (OP 162) Kaj pa z cksistcnco, o kateri jc Vcber še pravkar zatrjeval, da sc mora "pridružiti objektu samemu"? Zaenkrat pustimo ta problem še nerešen in sprejmimo navedene Vebrove trditve. Vidimo, da jc z logično pojasnitvijo doživljanje razloženo. Toda spomnimo se, daje za Vcbra nek pojav razložen, če navedemo njegov vzrok. V primeru doživljanja je to sicer odvisno od predmeta, toda tega ne moremo razumeti kot realno obstoječi vzrok, saj jc razlaga logična. To dejstvo sc hitro izkaže kot problem. Dcskriplivno-analitična metoda jc nc samo internalistična - kar ni a priori negativno -ampak se z njo izgubi tudi stvarnost sama. Poglejmo si težavo na našem izhodiščnem problemu: na vprašanju "mize" v "videnju mize". S stališča deskriptivno-analitične metode jc "miza" predmet, katerega eksistcnca ali nccksistcnca nas nc zanima. Toda s tem se povrne vprašanje informativnosti stavka, ki sem ga zgoraj navedel. Na svoj način sc je tega zavedal tudi Veber. Gre za vprašanje, na kakšen način se lahko psiholog izreka o neduševnem, oziroma kako naj vzpostavi most med duševnih in neduševnim. Drugače rečeno, gre za vprašanje, kako naj in lahko individualističen, samoopazujoči opisovalec govori o objektivnosti. Ali z Vcbrovo terminologijo: ali lahko sploh govorimo o stvarnosti? Jasno jc že oblikova slutnja, da sc tukaj skrivajo razlog in korenine dela, ki ga jc Veber naslovil "Vprašanje stvarnosti". Toda oglejmo si najprej, kakšne odgovore nudi v Očrtu psihologije. Po mojem mnenju zavzema osrednje mesto v poskusu reševanja te naloge druga stran predstav oziroma doživljanja nasploh: to jc način predstavljanja (doživljanja). Z načinom predstavljanja povemo, kako si nekaj - neko vsebino - predstavljamo. Individuacija predstav torej ni vsebinska, ampak jo opravimo tako, da upoštevamo nekaj "na vsebini". V grobem sta možna dva načina: pristno in nepristno predstavljanje (doživljanje). Definicija pristnega prcdtavljanja se glasi takole: "Kadar si katerekoli pojave predstavljamo na pristen način, sc nam zde /!/ ti pojavi hkrati resnični ali faklični" (OP 34). Veber pristnost predstavljanja po eni strani določa z resničnostjo predstav, kar bi lahko sodoben analitičen filozof takoj povezal z dejanskim obstojem predmetov teh predstav (povsem natančno rečeno Veber uporablja "resničnost" kot sinonim za "faktičnost" predmeta samega). Toda pristnost ni določena samo s "faktičnostjo" in "resničnostjo", ampak šc z nečim: pri pristnih predstavah sc nam zgolj "dozdeva", da predstavam vzporedni predmeti tudi dejansko bivajo. Zato tudi s stališča pristnega predstavljanja ohranimo internalistično sliko duševnosti. To je še toliko lažje pri nepristnem predstavljanju. Nepristne so tiste predstave, pri katerih se nam zdi, da njihovi predmeti ne bivajo. Pri tem moramo ločiti dve možnosti: prvič, ko sc ob nepristnem predstavljanju šc spominjamo, da smo si ta isti predmet nekoč pristno predstavljali in zato vemo - se nam zdi - da jc predmet faktičen; drugič pa gre za možnost, da si predstavljamo nekaj, česar si načelno nc moremo pristno predstavljati. V tem primeru govorimo o fantazijskih tvorbah (takšna jc npr. Martin Krpan). Vendar Vebcr ne more vztrajati na dosledno internalističnem stališču. Menim, da sc to pokaže žc pri individuiranju duševnih stanj z oziram na funkcijo njihove lastne vsebine. V tem primeru govorimo o natančnem ali adekvatnem ter nenatančnem ali inadekvatnem predstavljanju: "Predstave /so/ napram svojim neposrednim objektom natančne ali adekvatne in postanejo nenatančne ali inadekvatne samo napram svojim /?/ posrednim objektom, tj. samo tedaj in toliko, kadar in kolikor jih uporabljamo za predstavljanje drugačnih pojavov in kadar jim v tem smislu dajemo drugo funkcijo, kakor jo imajo žc same po sebi" (OP 45). Vebcr siccr dosledno s svojo teorijo govori o predstavah in "njihovih neposrednih objektih", vendar s stališča samoopazujočega posameznika ni razumljivo, kako lahko neki svoji predstavi - npr. mize - pripiše nek drug objekt - npr. stol - čc pa sta predstava in objekt (predmet) brezčasno - torej nujno -povezana. Da jc zgolj logična pojasnitev funkcijsko-vsebinske razlike med posamičnimi predstavami nekako premalo, se očitno pokaže v razlikovanju med zaznavnim in halucinatoričnim predstavljanjem. V obeh primerih gre za pristno predstavljanje, kar pomeni, da se nam tako pri zaznavanju kot pri haluciniranju predmeti predstavljanja zdijo resnični. Toda tokrat mora Vcber spremeniti pomen pojma "resničnosti": resnično sedaj pomeni dejansko bivajoče: "Zaznavne smo imenovali one predstave, ki nam načelno kažejo samo take objekte, ki tudi sami v istini so; zato mora tudi pristnost zaznavnih predstav končno izvirati prav iz istinitosti njihovih objektov. Halucinatoričnc predstave pa smo imenovali one, ki kažejo tudi na pristen način objekte, katerih v istini ni; torej pa tudi pristnost takih predstav že načelno ne izvira iz istinitosti njihovih drugotnih činiteljev (...). Vsi taki in podobni činitelji pa gredo samo na račun biološke /!/ in psihološke posebnosti pristojnega subjekta samega in nimajo nič opraviti s predmeti po njih povzročenega pristnega predstavljanja. (...) /Zatorej so/ zaznavne predstave take pristne predstave pojavov, kojih pristnost izvira iz istinitosti teh pojavov; zato nastopanja takih predstav že načelno ne moremo razlagati edino /!/ s pomočjo bioloških in psiholoških posebnosti subjekta samega." (OP 46-47) Zaradi pomembnosti jc citat nekoliko obsežnejši. V kolikor beremo samo te trditve, je opredelitev razlike med zaznavanjem in haluciniranjem nedvomno eksternalistična. Toda Vebcr še poslednjič reši internalizem deskriptivno-analitične metode tako, da to ugotovitev označi kot "le čisto idejo spoznavanja" (OP 65), kot normo, po kateri se morajo ravnati vse znanosti: "Mi pravzaprav vprašamo, kako bi morala biti misel /predstava/, ki bi jo morali imenovati ali 'spoznavanje' /zaznavanje'/ ali 'zmoto' /halucinacijo'/." (OP 64) Psihologija zopet poda samo logično definicijo zaznavanja in haluciniranja, zato jc konkretno opredeljevanje za eno ali drugo nc zanima. Psihologa zanima samo to, da jc zaznavna tista predstava, katere objekt dejansko - resnično - biva. Lahko zaključimo: navkljub možnim eksternalističnim interpretacijam posamičnih mest Očrta psihologije se Vebcr konec koncev zmeraj opredeli za internalizem -nazadnje z umikom v splošnost in normativizem. Vsekakor pa je treba poudariti, da je s tem Očrt psihologije zaokrožena celota. Zaokroženost pa šc ne pomeni, da jc Vebcr razrešil vsa nasprotja svojih postulatov. Najgloblje nasprotje sc po mojem mnenju skriva prav v normativnem razlikovanju med zaznavanjem (spoznavanjem) in haluciniranjem (zmoto). Vcber namreč od znanosti zahteva nekaj, kar sam ne more nuditi - pa čeprav ji postavlja najsplošnejše okvire delovanja. Od znanosti zahteva objektivnost, torej ugotavljanje dejanskega obstoja predmetov, nc more pa povedati, kako lahko s psihološkega vidika - ki so mu podvrženi tudi sami znanstveniki - o dejanskem obstoju predmetov sploh govorimo. Način predstavljanja (doživljanja), s katerim sc poskuša postaviti most med predstavo (doživljanjem) in njenim predmetom, nima nikakršne vsebine in je povsem subjektivne narave. Sam način nam zato o svetu ničesar na pove. O zvezi med vsebino predstave (doživljanja) in njenim predmetom pa lahko govorimo samo z logičnega (brezčasnega) vidika. Torej o stvarnosti načeloma nc moremo ničesar ne izreči nc kakorkoli drugače seči vanjo. Prav to pa jc Vcbra vodilo k premisleku o tem, kako vendarle lahko govorimo o stvarnosti. To pa jc tudi osrednja tema Vprašanja stvarnosti, katerega osrednja naloga jc, "nuditi po možnosti cclotno preiskavo edine neposredne notranje poti do stvarnega". (VS 5-6) Vcbrovo izhodišče je ponovno doživljanje, in siccr (pravo) opazovanje, ki ga definira takole: "Ena osnovnih potez slehernega pravega opazovanja jc vsekakor v prvobitnosti ali stvarnosti tega, kar opazujemo." (VS 10) Ker nas v tem spisu zanima vprašanje internalislične in ckslcrnalističnc individuacije duševnih stanj, sc moramo vprašati, kako je s tem v pravkar zapisanih citatih. Prvi citat jc nedvoumen: gre za "notranjo pot", s tega stališča pa tudi intcrnalisilčno individuacijo. V drugem citatu položaj ni tako jasen, ker nc vemo, kako lahko opredelimo stvarnost oziroma pravobitnost. Zato si poglejmo šc to: "Pravobitnost, stvarnost sc pokaže tako že s samih psiholoških vidikov kot posebna nepsihološka značilnost, za katero pa bi brez 'opazovanja' bili in ostali še naprej slepi." (VS 11) Torej je raziskovanje tudi v Vprašanju stvarnosti internalistično, saj o stvarnosti govorimo s "samih psiholoških vidikov". Na tej točki med Očrtom psihologije in Vprašanjem stvarnosti ni razlike. Kaj pa vendarle jc tisto, kar obe deli razlikuje? Za odgovor na to vprašanje si moramo nekoliko podrobneje ogledati samo Vprašanje stvarnosti in Vcbrovo opredeljevanje pravega opazovanja. Vsako pravo opazovanje - ali kot sc Vcber še drugače izrazi: pravo čutenje - ima dve komponenti: prva jc pristojna za "stvarno plat" doživljanja, druga pa za njegovo "fenomenalno plat". Če o stvarnem in fcnomcnalncm opazovanju govorimo ločeno, brez vzajemne povezanosti, potem jc za stvarnost pristojno zadevanje, za fenomene pa predočevanje. Osnovna opredelitev zadevanja je, da stvarnosti pripišemo bivanje, bit. Pri predočevanju pa gre za podobe v najsplošnejšem smislu: vidne (miza, barva itd.), slušne (glasovi) itd. Toda pravega čutenja si nc moremo zamisliti tako, da bi zadevanje ali predočevanje nastopala samostojno, ampak predočevanje ponazorujc stvarnost, zadevanje pa postvarjuje fenomene. "Tudi tedaj in vprav tedaj, ko res čutimo, obenem -postvarujemo in ponazorujemo. Ko čutimo, verujemo v pravo bil tega, kar čutimo; in ko čutimo, se nam ta bit prikazuje še v luči posebnega 'čutnega' videza." (VS 81) Poznamo pa različne stopnje ponazorovanja in postvarjevanja. Kadar tipamo, jc postvarjevanje največje in stvarnosti v največji meri pripišemo bivanje; zato pa je v tem primeru ponazorovanjc najmanjše. Obratno je, kadar gledamo: v tem primeru je stopnja ponazorovanja največja, postvarjevanja pa najmanjša. Med postvarjevanjem in ponazorovanjem obstaja zvezni prehod (VS 308). Pripisovanje biti posamičnim stvarnostim pa ni edina funkcija čutenja, skozi katero se kaže postvarjevanje. Druga temeljna lastnost postvarjevanja jc v časovno-prostorski lokalizaciji stvarnosti, ki jo jezikovno izražamo s časovnimi in prostorskimi adverbi "sedaj", "tukaj", "tam" itd. (VS 90-91) Enega izmed mostov do stvarnosti, tiste "notranje poti do stvarnega" predstavlja torej možnost pripisovanja časovne in prostorske točke. V nasprotju z Očrtom psihologije, kjer sc jc pot do stvarnega poskušala utreti s povsem brezvsebinskim načinom predstavljanja, sc to sedaj doseže z neko vsebinsko - čeprav zelo splošno, pa vendar vsebinsko - opredelitvijo. S tem jc dana najsplošnejša možnost internalislične individuacije: ločimo lahko med "tukaj" in "nc-tukaj" čutenja. Niso pa to edine poti individuiranja zadevanja. Na kratko bom navedel še nekatere ostale modusc zadevanja. Vcber loči med zadevanjem naše in tuje stvarnosti (organsko oziroma periferno čutenje) (VS 139), med zadevanjem živega in neživega (živo oziroma slepo zadevanje) (VS 144), med projektivnim (vnanjim) in rejektivnim (notranjim) zadevanjem (VS 148) ter med statičnim in dinamičnim zadevanjem (VS 151). Govori pa tudi o stvarnih (VS 376) oziroma zadcvalnih kategorijah (VS 377). Vse nastopajo v nasprotnih parih, izmed katerih so trije osnovni. Ti so: "statičnost -dinamičnost", "izvršilnost - usmcrjcvalnost", "nesamobitnost - samobitnost" (VS 381). Z oziroma na vse te kategorialne pare lahko doživljanje oziroma opazovanje individuiramo. Individuacija pa jc internalistična, saj mi sami doživimo neko stvarnost kot npr. statično. Čutenja pa ne individuiramo le z zadcvalnimi kategorijami, ampak tudi s pomočjo ponazorovanja zadevanja. V tem primeru gre za natančnejše opredeljevanje tistega, kar smo zadeli. "Ko bi npr. ob skalo res samo 'zadeli' in bi pri tem ne doživeli nobenih posebnih 'čutnih vsebin' (nobene 'barve', 'temperature', tudi nobene 'trdnosti' itd.), bi siccr tudi nc dvomili o dejanski stvarnosti 'nečesa' pred seboj, ali za to stvarnost bi nc imeli prav nobenega posebnega in to prav nazornega pripomočka. (VS 101) Takšen nazoren pripomoček jc npr. podoba skale - ki jo lahko imenujemo "skala" - ali pa podoba npr. drevesa - ki jo zopet imenujemo "drevo". Sama podoba skale - in s tem ime, ki ga povezujemo s to podobo - torej še nc kaže na stvarnost samo. To dosežemo šele z označitvijo tega nečesa - ki mu pripada ta podoba - kot npr. statičnega. Po mojem mnenju lahko odnos med zadevanjem in predočevanjem razumemo tako, kot razume Chisholm odnos med demontrativnim smislom in lastnostjo tiste stvari, ki jo z nekim demonstrativom ali lastnim imenom izberemo. Demonstrativni smisel Chisholm definira zelo široko kot vse tiste odnose, s katerimi nedvoumno izberem nek predmet izmed ostalih predmetov. Ta odnos pa pojmujem kot svojo lastnost. Demonstrativni smisel je torej "relacijska lastnost, ki si jo pripisuje uporabnik imena" ali demonstrativa (PI 259). Tako nedvoumno izbranemu predmetu pa potem pripišem neko lastnost. Zalo tudi pravi, "da najbolj bistven smisel prepričanja nc vključuje odnosa med prepričanjem in propo/.icijo, temveč med prcpričanccm in lastnostjo." (PI 247) Gramatični subjekt propozicije moramo namreč razumeti kot tisto lastnost prcpričanca, s katero nedvoumno določimo nek predmet kot tisti, ki mu pripisujemo neko lastnost. Prav to napravi tudi Vebcr. Seveda obstaja med obema tudi razlika, vendar nc bistvena. Tako Chisholm dopušča katerekoli relacije, ki si jih pripišemo kot lastnosti in tako uporabimo kot demonstrativni smisel. Poglejmo si primer za ponazoritev. Denimo, da sem prepričan, daje miza zelena. "Bistveni smisel prepričanja" jc torej med menoj in "zclcnostjo". Jaz sam pa sem v tem primeru določen z demonstrativnim smislom kot svojo lastnostjo, ki sc "tiče odnosa ali odnosov, s pomočjo katerih potem izberem predmet" (PI 259). Takšen demonstrativen smisel lastnega imena "miza" jc lahko npr. "stvar, ki jc dva metra pred menoj", pri čemer sebi pripisujem lastnost te rclacijc. Zaradi poljubnosti izbire teh relacij so te lahko poljubno konkretne. Veber pa nam poda več ali manj spisek možnih relacij, ki pa so zato bolj abstraktne. Lahko zaključim, da jc tudi Vprašanje stvarnosti internalistično delo. Sc pa seveda od Očrta psihologije v nečem bistveno razlikuje. Razlika jc v načinu, kako s psihološkega stališča obravnava stvarnost. V Očrtu psihologije sc jc stvarnost obravnavala s stališča pristnosti predstav, pri čemer jc sama pristnost vsebinsko prazna. V Vprašanju stvarnosti pa jc Veber preko različnih značilnosti "čuta za stvarnost" uvedel konceptualno shemo, ki nam omogoča razumevanje dostopa do - siccr "naše", pa vendarle - stvarnosti. Konkretna razlaga delovanja čuta za stvarnost seveda ni več naloga psihologije. So pa dani najsplošnejši okviri za razumevanje zgrajenosti "naše" stvarnosti, kar je bilo prej načelno nemožno. Ali kakor pravi Vcber sam: "Teorija pa, ki lake posebne čutne dejnosti ne pozna in jo kratko malo istoveti s samo predstavno pristnostjo, nobena taka teorija preko same pristnosti in to že v načelu tudi priti nc more do stvarnosti." (VS 125) Spremembo lahko razumemo tudi kot premik od čiste deskriptivno-analilične metode k transcendentalni analizi doživljanja. Čc jc v Očrtu psihologije poudarek na logično-psihološkem opisovanju doživljanja, pa so v Vprašanju stvarnosli skozi razgrnitev doživljanja v ospredju pogoji možnosti doživljanja stvarnosti. Kar pa seveda ničesar nc spremeni v internalistični naravi tega dela. LITERATURA Chisholm, R. M., Primarnost intcncionalncga, Anthropos, Si. 1/2, Ljubljana, 1986. Polrč, M., Filozofija psihologije nekoč in danes, Anthropos, št. 4/6, Ljubljana, 1988. Sajama, S., Direct Mental Refcrcnce: Veber's Concept of Zadevanje, Acta Analytics, se v položaju delavstva prodorno razkrivajo realna protislovja kapitalističnega družbenega reda, čeprav mnogokrat šc v obliki filozofske, fcucrbachovskc terminologije. <...> Marx govori o 'odtujitvi' dela, o 12 Kaj vse lahko pomenijo njegove besede: "Pod stan) redakcijo pripravljeni besedili 'Svete družine' in 'Kknnrim.sko-filozofskih rokopisov' sta bili podvrženi temeljiti 'reviziji™ (MEGA 1/3, str. XXI), bi bilo morda moč delno razjasniti ob primerjanju tc redakcije s poprejšnjimi fragmentarnimi ruskimi prevodi. ' ^ Za podrobnosti cf. moje poročilo Recepcija Pariških rokopisov, Filozofski inStitul ZRC S AZU, Ljubljana, 1988. njegovi 'samoodtujitvi', ki je v tem, 'da jc delo dclavcu vnanje <...> prisilno delo'" (METI 1/3, str. XIII do XIV). Rezultat jc za sovjetsko obravnavanje Marxovcga rokopisnega opusa značilen: gre za "pomemben korak" na poti k izgrajevanju "dokončnega nauka". To pa jc interpretacija, ki prikrojujc "telo" Marxovcga rokopisa svoji "logiki", nc išče "logike rokopisnega telesa". Gre za nekakšno historično-senzorično blokado, ki jc v okviru tc intcrprctacijc preprečila konceptualni šok, ki bi zahteval refleksijo intcrprctacijskcga izhodišča in s tem revizijo lastnih teoretskih temeljev. Rokopisi so tu pač prav prokrustovsko nategnjeni na kopito dialektičnega materializma (kot neke historične interpretacije) in tako popolnoma nevtralizirani v tistih plasteh, ki so ob drugačni senzibilnosti privedli do tako drugačnih rezultatov. Znana interpretatorska polarizacija v diskusiji o Marxu in marksizmu se jc že na začetku dvajsetih let izoblikovala ob pritegnitvi nekoga tretjega, Hegla. V tradiciji, ki jo označujemo kot dialektični materializem, je zares veljala predvsem ena sama rcfcrcnca: tistih nekaj besed iz Marxovcga drugega predgovora h Kapitalu (1872). Njegovo zgodnje spopadanje s Heglom v tej tradiciji nikoli ni igralo omembe vredne vloge; zanjo jc bila važna le kritika "idealistične popovščinc". In eden izmed miselno najbolj vznemirljivih delov Rokopisov iz leta 1844 jc bila ravno "Kritika Heglove dialektike in sploh filozofije", polemike s Heglom in hcglovstvom pa so prihajale na plan tudi iz vseh drugih znova odkritih del zgodnjega opusa. Ves ta novi, na začetku tridesetih let že dostopen material je postavljal razumevanje tistih nekaj vrstic Marxovcga predgovora iz leta 1872 pred kardinalna teoretska vprašanja. Adoratskij je do njih povsem neobčutljiv in vztrajno lajna zgolj o "kritiki Heglovega idealizma": "Marx ob faktum nc postavlja ideje, marveč drug faktum. Opazuje dialektiko objektivnega, materialnega sveta in prihaja do prepričanja, da jc dialektika pojma, dialektika v zavesti, le odraz prve" (MEGA 1/3, str. XIV do XV). Popolnoma vnemar ostaja torej moment subjektivnega, zgodovinskega, ki jc prve bralce Rokopisov siccr tako vznemiril. Popolnoma neopazen ostaja "faktum", da sc jc Marx od spopadanja s Heglovim poslednjim delom v enem samem letu (1843 - 1844) preselil k pretresanju njegovega (praktično) prvega spisa. Z novimi rokopisi si ta marksistična interpretacija pač ni vedela pomagati, in to tudi pojasnjuje njihovo dolgotrajno ignoriranje. Šc ko jc bilo nekje v šestdesetih letih tega ignoriranja konec, so sc z njimi spoprijeli predvsem obrambno, zoper falsificiranjc "marksizma-lcninizma", v zagovor neke dane, vse bolj vprašljive miselne konccpcijc. Nc glede na to, kaj bi lahko Landshutu in Maycrju očitali, jc njun Uvod (LM, str. XI-XLI) temu prvemu, intelektualno inhibriranemu pristopu prav nasproten. Njuna izdaja seje pojavila v okviru tiste perspektive, ki jo označuje pojem socialdemokracije. Ne glede na njeno popolno politično disociacijo s komunistično-boljševističnim tokom, do katere jc prišlo med prvo svetovno vojno, jc filozofski fundament eksegeze Marxa v obeh primerih tudi po vojni ostal v marsičem isti ali vsaj paralelen. Prav naš primer pa kaže, da jc bilo v socialdemokratskem okolju ob odkritju novih rokopisov očitno šc možno doživeti eksegetski šok, ki so si ga na drugi strani ob vsem tveganju lahko privoščili le redki "disidenti". Da jc bil ta šok historično omejen, verjetno ni treba posebej dokazovati. Branje "neznanega" Marxa se jc tu takoj artikuliralo v resen premislek filozofskih temeljev tistih interpretacij, ki so se dotlej medsebojno kriče pretepale za oznako substancialncga, "resničnega" marksizma, obenem pa so zgodnje spise obravnavale "samo znotraj vidika 'še-ne'" (LM, str. XII). "Takšna obravnava tako imenovanih Marxovih zgodnjih spisov pojasnjuje tudi neznatno pozornost, ki so jo doživeli do danes deloma nenatisnjeni, v zapuščini zaostali rokopisi. - Zdaj pa je očitno, da ležijo v osnovi vse tiste usmeritve, znotraj katere sc nahaja v Kapitalu opravljena analiza, predpostavke, ki v ekonomski analizi same niso bile tematiziranc, temveč jih ta zamolčane zadržuje v sebi. <...> Tc predpostavke so bile ravno izrecna tema Marxovcga opusa pred 1844. Za Marxa iz Kapitala to niso bile mladostne zmote, ki bi sc jih osvobodil s spoznavnim dozorevanjem, ki bi torej morale v procesu njegovega samorazjasnjevanja obležati kot neuporabna žlindra. V delih iz štiridesetih let si Marx postopoma ravno odpira ves horizont zgodovinskih pogojev in zagotavlja obči humanistični temelj, brez katerega ostaja vsa razlaga ekonomskih zvez le intelektualna bistroumnost nacionalnega ekonoma. <...> Za duhovno-zgodovinsko razumevanje Marxa so ta dela temeljna" (LM, str. XII-XIII). Rcdaktorjcma jc jasno, da bo vodilo branje zgodnjih del v konflikt z dotlej (vse do konca 19. st. dalje!) oblikovanim predsodkom, daje bil Marx "v svojih mladih letih 'še' povsem filozofsko orientiran, da se je le polagoma odcepljal od filozofske 'zmedenosti', najprej od Hegla samega, nato od mladohcglovccv (Bauer, Rugc), končno tudi od Feucrbacha, tako da se je ob koncu štiridesetih let pretolkel do svoje dokončne, čisto ekonomske intcrprctacije zgodovinskega sveta in njegovega 'nujnega' razvoja. To, danes že vsesplošno razumevanje Marxa jc moč ohranjati toliko težje, ker prihaja iz tu prvič natisnjenega rokopisa, ki mu doslej ni bila namenjena nikakršna pozornost, na dan neposredna in fundamcntalna filozofska vsebina same ekonomske teorije. To delo jc v določenem smislu Marxovo najosrednejše delo" (LM, str. XII). Po tej poti se jc seveda spet odprlo vprašanje Marxovcga miselnega razvoja. Ena ključnih točk v njej je bila Marxova ocena o nevzdržnosti Heglovega konccpta "sprave Ideje in dejanskosti". Za rešitev tega vprašanja je bil potreben nov konccpt filozofije, ki ga tudi Landshut in Mayer nahajata v formulacijah o "udejanjenju filozofije" z njeno "odpravo", o "glavi" in "srcu", "filozofiji" in "proletariatu". Vendar pa tu nc gre - tako kot v prejšnjem primeru - za likvidacijo filozofije, temveč za njeno - filozofsko! -kritiko. Marxova kritika Heglove "mistifikacijc" jc za Landshuta in Maycrja "kritika filozofije kot filozofije" (gl. LM, str. XXIII). Njegovi nenehni očitki, da "filozofi" spreminjajo predikat v subjekt (tj., "samo interpretirajo" svet!), da jih bivajočemu lastna posebnost zanima le kot modifikacija biti nasploh, "enega in vsega", imajo svoje trdno jedro v spoznanju, da "za filozofe" Država nastopa lc kot modifikacija Ideje, da torej mistificirajo razmerje občanske družbe in države, razmerje med sfero potreb, dejanskih, posebnih interesov ter sfero njihovega "poobčenja". Iz kritike filozofije kot kritične filozofije morajo na tem mestu izhajati politične konsckvcnce. Zalo jc bila vpotegnitev "materialnih interesov" v obravnavo nujna in zato je Marxa študij v nadaljevanju moral voditi v "nacionalno ekonomijo". Za Landshuta in Maycrja očitno šele s tem nastopi možnost "materialistične" (beri: humanistične!) razrešitve Heglovega paradoksa sprave. Če je sovjetski marksizem Marxove polemike s Heglom razumeval le kot težavno operacijsko (samo)odstranjevanje slepiča (pri čemer pa je kirurg pomotoma posegel prenizko), kot "osvobajanje" "marksistične politične ekonomije" in "znanstvenega socializma" od "filozofije" (temu analogno neka epistemološka orientacija že dolgo in vztrajno govoriči o novoveškem proccsu "osvobajanja znanosti" od "filozofije", pa pri tem povsem spregleda filozofsko utemeljenost tega "osvobajanja" - in lastno metafizičnost zapovrh!), potem imamo v tem primeru opraviti s prav nasprotnim konceptom. V njem pa se kot skrajna konsekvenca spet vrača stališče "filozofov": ekonomsko življenje daje le "material" za filozofsko-humanistično špekulacijo, ki se jc po objavi Rokopisov za nekaj desetletij zasidrala ob - očitno cpohalni - kategoriji (samo)odtujitve. Primerjava Kapitala in Fenomenologije duha, ki smo ji priča tu (prim. LM, str. XXXIII), je lahko plodna, vendar le v toliko, kolikor ji obenem uspe dcmistificirati "Duha", nc pa da ga zgolj preimenuje v "Kapital". In na tej točki sc Feniks vedno znova vrača v svoj pepel. To je videti tudi danes. DODATEK Bibliografska beležka k nekaterim izdajam Pariških rokopisov O fragmentarnih izdajah pred 1932 in o obeh izdajah iz leta 1932 gl. zgoraj, op. 2, 3 in 4. Pred vojno seje pojavil šc francoski prevod po leipziški izdaji: Oeuvres completes de K.Marx, t. VI, Paris, 1937, str. 9-135. Besedilo jc prevedel J. Molitor. Ob nepopolnosti leipziške redakcije in njenih napačnih branjih velja omeniti šc pikro pripombo M. Rubcla (v njegovi Kibliographie des oeuvres de K.Marx, Paris, 1956, str. 54) k tej izdaji: "La traduction dc cct important manuserit par J. Molitor est, par consčqucnt, inutilisable." Začetek obsežnega izdajanja Pariških rokopisov se dejansko začenja šele po vojni. V La revue socialiste jc februarja 1947 M. Rubel objavil svoj prevod odlomka "Odtujeno delo". Tega odlomka v Molitorjcvcm prevodu seveda ni bilo, saj že v leipziško izdajo ni bil uvrščen. - Istega leta sc jc pojavil prvi italijanski prevod: D. Cantimori, Appunto del corso di filosofia della storia, Pisa, 1947 ("Predgovor" ter "Potreba, proizvodnja in delitev dela"). - "Kritiki Heglove dialektike" pa se jc približno v istem času posvetil G. della Volpe: Marx e lo stato moderno rappresentativo; v: Studi sulla dialectica mistificata, I, Bologna, 1947. - Nepopolnost prve francoske izdaje so še naprej reševali posamezni novi fragmentarni prevodi. Odlomek "Mezdno delo" sta prevedla M. Rubel in F. Berthclot za kolektivno izdajo De Marx au marxisme 1848-1849, cd. R. Aron ct al„ Paris, 1948, str. 304-317. Na italijanski strani pa že naslednje leto izide prvi integralni prevod: K. Marx, Manoscritti economico-FilosoFici del 1844, cd. N. Bobbio, Torino (Einaudi), 1949. Na začetku petdesetih let sta sc pojavila še dva ponatisa leipziške izdaje. Prvemu jc botroval E. Thicr in jc znana predvsem po njegovem spremnem eseju "Die Anthropologic des jungen Marx" (K. Marx, Nationalokonomie und Philosophie, Kftln, 1950). Izdaja sc jc pojavila v obdobju, ko so se z mladim Marxom intenzivno ukvarjali mnogi teologi. Thicr sam jc pripadal evangeličanskemu krogu okrog pozneje znamenitih Marxismusstudien. Drugega jc leta 1953 pripravil Landshut in pri tem kot Friiheschriften z nekaterimi skrajšavami ponatisnil oba zvezka izbora iz leta 1932 (gl. zgoraj, op. 11). V tem obdobju sc Pariški rokopisi prvič pojavijo tudi v Jugoslaviji. Naslanjajoč sc na MEGA 1/3, izidejo v K. Marx, Rani radovi, Zagreb, 1953. Ta izdaja jc doživela vrsto ponatisov in jc odigrala v jugoslovanskem prostoru pomembno vlogo. V tistem delu Evrope, ki jc prišel po vojni pod sovjetski vpliv, so sc do Pariških rokopisov obnašali skrajno mačehovsko. Najprej je izšel samo razdelek "Kritika Heglove dialektike in filozofije sploh", in siccr v okviru izdaje: Marx-Engcls, Die heilige Familie und andere philosophische Friihschrilten, Berlin (Dietz), 1953. Nato pa so brez tega razdelka izšli v zborniku Kleine okonotnisehe Schriften, Berlin (Dietz), 1955 (str. 42-166: Zur Kritik der Nationalokonomie. Gkonomisch-philosophische Manuskripte). Obe izdaji sta predstavili delno popravljeno, na novo razbrano besedilo, ki ga je pripravil moskovski inštitut. Prvi zvezek leta 1956 spočetega vzhodnobcrlinskcga projekta Marx-Engels-Werke pa jih jc spet enostavno ignoriral. (V bibliografskem priročniku Die Frstdrucke der Werke von Marx und Engels, Berlin, 1955, ki siccr obravnava tudi take rokopise, kot so Grundrisse ali Nemška ideologija, iščete omembo Pariških rokopisov zaman.) Vendar pa jc v tem času izšel prvi ruski integralni prevod: Marx i Engels, Iz ranih proizvedenii, Moskva, 1956. V teh okvirih jc prišlo tudi do prvega angleškega prevoda. Pripravila ga jc moskovska založba za tujejezično literaturo: K. Marx, Economic and philosophic manuscripts of 1844, Moscow, 1959. V francoščini pa so sc šc vedno pojavljali lc novi fragmenti. Odlomek "Profit kapitala" jc pripravil M. Rubcl za Etudes de marxologic, Cahicr de 1'ISEA, Paris, 1959, n. 1. Integralni francoski prevod seje končno pojavil, ko seje "slava" Rokopisov po Evropi žc močno razširila: K.Marx, Manuscrits de 1844 (Economic politique ct philosophic). Pres., trad, ct notes de E. Bottigcli. Paris, 1962. Izdaja sc naslanja na MEGA 1/3. V istem času sc jc pojavila nova (zahodno)ncmška izdaja integralnega besedila: K. Marx, Friihe Schriften. Erstcr Band. Hgg. von H.-J. Licbcr und P. Furth. Stuttgart, 1962, str. 500-655. Izdaja sc glede besedila naslanja na MEGA 1/3, sicer pa nima "vzhodne" fizionomijc. Šc ena podobna izdaja sc jc v ZRN pojavila sredi šestdesetih let kot drugi zvezek izdaje K. Marx, Texte zu Methode und Praxis. Pariser Manuskripte 1844. Hgg. von G. Hilmann, (Rowohlt) 1966. - Malo za tem se je integralno nemško besedilo pojavilo tudi na drugi strani železne zavese, kot "dopolnilni" zvezek Werke (MEW EB 1, Berlin 1968, str. 465-588: Okonomisch-philosophischc Manuskripte aus dem Jahre 1848). Ta izdaja postane poslej temeljna referenca mednarodne diskusije. V tem obdobju, ki je Rokopise nasploh kar najintenzivneje obravnavalo, jc bil objavljen tudi prvi slovenski prevod (v MEID I, Ljubljana, 1968, str. 247-397; prev. P. Simoniti). Do začetka sedemdesetih let seje zanimanje za Pariške rokopise postopoma umirilo. Novi, od Moskve neodvisni angleški prevod jc po vsej verjetnosti v tem desetletju edina vidnejša izdaja: K. Marx, Early writings. Intr. by L. Collctti. Trans, by R. Livingstone and G. Bcnton. London, 1975. - Ta izdaja reflektira predhodnice in označuje "prebujenje" zanimanja za Marxa v sodobnem anglosaksonskem svetu, v trenutku, ko jc pričelo na starem kontinentu zamirati. Zadnja pomembna izdaja je seveda tista v "novi" MEGA, zv. 1/2, Berlin, 1982. Pojmi in razlaga MATJAŽ POTRČ Tole je glavno vprašanje v zvezi s pojmi: Kateri so pogoji, da bilnosl X prepoznamo kot člana pojma? Vprašanje terja nekaj pojasnil, zato da bi ga lažje razumeli. Najbolje bo, če si najprej ogledamo njegove posamične sestavine. Bilnosl X: Najprej jc treba ugotoviti, da bo ustrezala skorajda vsaka bitnost, pri čemer bom med bitnostmi upošteval tudi lastnosti. Ker pa lastnosti s seboj prinašajo nekatere ontološke probleme, bom najprej meril na kar čimbolj ontološko enostavne bitnosti, kakršne so predmeti. Domala vsaka bitnost lahko postane to, kar sodi pod pojem. Tako lahko postane bitnost, ki jo sedajle gledam, takšna, da jo vložim pod pojem in jo prepoznam kol mačko. Pomembno jc uvideli, da ni nikakršnega posebnega razloga, da bi jo že a priori prepoznal kot mačko. Bitnost lahko obstaja, pa s tem šc ni rečeno, da jc obravnavana kot vložena pod pojem. Tako lahko obstaja neka mačka, ki nc služi kot podlaga za tvorjenje pojma, ali pa nc služi za to, da bi jo nekdo prepoznal kot člana pojma. Vendar jo v zmožnosti lahko pod pojem uvrstimo. Takšne vrste bitnosti so dvojne: bodisi da gre za mačko, ki jc nihče ni zaznal, pa bi jo seveda lahko pod ustreznimi pogoji. Ali pa gre za število ali nek poseben delec materije, katerega znanost šc ni odkrila. Tudi v tem primeru obstaja možnost, da ga znanost vendarle odkrije. Težko si je zamisliti bitnost, ki nc bi imela prav nikakršne možnosti, da bi jo nekdo odkril. Dejal sem, da lahko skoraj vsaka bitnost postane vložena pod pojem. To pa pomeni, da določene bitnosti nc morejo postali vložene pod pojem. Torej je potreben poseben zahtevek za to, da bi postala neka bitnost vložena pod pojem. Ta zahtevek jc treba pogledati, da bi videli, o katerih bitnostih govorimo, ko razpravljamo o X. Odgovor jc dovolj enostaven: Bitnost X, ki lahko nastopa kot član pojma, mora bili takšne vrste, da je dostopna sistemovemu oziroma organizmovemu spoznavnemu aparatu. Gre za sistem oziroma za organizem, kateri jc zmožen dojemanja pojma. O sistemu oziroma organizmu govorim zato, ker je res dejstvo, da ima zmožnost pojmovnega dojemanja običajno organizem, kakršen jc človek, in kakršna jc verjetno mačka. Na drugi strani pa vemo, da ima zmožnost prepoznavanja pojma ter uvrščanja nečesa pod pojem tudi marsikateri drugačen sistem, ki ni zgolj organizem. Tako računalnik, povezan s senzorji, oziroma robot, z drugo besedo stroj. Zato bi bilo zoženje tistega, ki prepozna pojme in rokuje z njimi zgolj na človeka, oziroma zgolj na organizem, kakršen je pes ali mačka, preozko. Obstajajo tudi računalniki, roboti, in morda še kaj podobnega. In ravno zato govorim o sistemu, ko razpravljam o tistemu, kar prepoznava neko bitnost. O sistemu, ki prepoznava, bom še govoril, vendar pa jc sedaj čas, da se vrnem k sami bitnosti X. Razpravljam o omejitvi, ki jih mora zadovoljiti neka bitnost, da bi jo prepoznali kot člana pojma. Omejitev jc v tem, da mora biti poljubna bitnost X takšne vrste, da jc dostopna zaznavnemu aparatu sistema oziroma organizma. Dostopnost zaznavnemu aparatu sistema pomeni, da organizem ne more prepoznati kot člana pojma karkoli. Tako nc more prepoznati atomov, če nima na razpolago nikakršnega načina, da bi mu bili čutno dostopni. Seveda lahko sistem oziroma organizem, kakršen jc človek, prepozna neko bitnost X za mačko. Težje pa bo prepoznal neko bitnost kot atom, ker mu ni spoznavno, in šc posebej preko čutil, dostopna. Na ta način se zdi, da pri atomu morda sploh nc bi bilo mogoče, da bi ga uvrstili kot neko bitnost pod pojem, saj ni neposredno dostopen našim čutom. Ker pa atom ni dostopen našim čutilom, tudi nc bi smel nastopati v vsebini naših miselnih stanj. Saj jc pojem tisto gradivo, ki jc posebej pomembno za tvorbo kompleksnejše vsebine naših stanj. Takšno razmišljcnjc pa ne vzdrži preskusa, saj vsi vemo, da lahko nastopa neka bitnost X, atom, v vsebini naših duševnih stanj. Potemtakem pa moramo imeti tudi možnosti, da jo prepoznamo kot člana pojma. To pa na drugi način pomeni, da vendarle imamo nekakšen zaznavni dostop do atoma. Ker pa jc naš prejšnji argument utemeljen na premisi, da nimamo nikakršnega zaznavnega razmerja do atoma, sc zdi zmoten. Na to jc mogoče odgovoriti, da jc atom seveda sedaj del naših vsebin, saj sc siccr ne bi mogli posvečati branju in razumevanju tehle vrstic. Napaka jc bila lc v mišljenju, da bi nam moral biti nek X, torej atom, neposredno dostopen. Verjetno jc neposredna dostopnost temeljni način zaznave dostopnosti. Poznamo pa šc drugačne načine spoznavne dostopnosti. Eden takšen dokaj pogost način, ki ga zasledimo tudi v primeru atoma, je s pomočno modelov. Neko bitnost X lahko prepoznamo kot atom, in zopet lahko tvorimo vsebino, v kateri je prisoten atom, ker smo imeli na razpolago model atoma. Upoštevati jc treba, da nam daje model, ki jc velikokrat analogen, dobro oporo za zaznavanje in potemtakem za uvrščanje bitnosti. Eden izmed smotrov modelov jc nasploh razvrščanje, kot je razvidno iz Darwinovega evolucijskega modela, katerega izkustvena podlaga jc bila tipična sodobna angleška kmetija, pa iz Mcndcljejcvcga sistema kemijskih elementov. Nc bi imeli zmožnosti prepoznavanja atoma, čc ne bi imeli na razpolago njegovega modela. Prav zato, ker imamo model, si atom predstavljamo kot nekakšen sončni sistem, četudi to ne bo doccla ustrezno. (Podobno tudi običajno zaznavanje samo, tako zaznavanje mačke, nc more biti doccla ustrezno.) Poleg tega pa za neposredno zaznavno dostopnost bitnosti X-lahko uporabimo instrumente. Takšen pripraven instrument, kadar jc bitnost pač atom, sc zdi izredno močan mikroskop. Mikroskop pa je ustvarjen prav zategadelj, da nam določene bitnosti -kot so v našem primeru najmanjši delci materije - predstavi na tak način, da so pripravni za čutno dojemanje. Pomembno je vedeti, da bilnosti X nismo mogli prepoznati kot atom, dokler nismo imeli na razpolago tega pripomočka, ki nam jc omogočil njegovo neposredno opazovanje, ali pa dokler nismo imeli na razpolago modela, ki nam jc prav tako omogočil njegovo predočanje. Naš kriterij, da je zaznavna dostopnost v zgoraj razpravljancm smislu pogoj za uvrščanje nekega X pod pojem, pa lahko prestane šc en zanimiv in pomemben preskus. Kdo bi lahko namreč ugovarjal, da lahko imam pojme nirvane, čaker in vsega drugega, kar si ljudje ezoterično izmislijo, pa zato šc ni treba, da bi temu pripisali tudi realnost. Če pa nečemu ne moremo pripisati realnosti, potem tudi modela le-tega in še posebej posrednega in neposrednega zaznavanja le-tcga ne more biti. Še bolj zoprno je, da imamo lahko celo astrološke modele, za kateare skoraj gotovo vemo, da nimajo nikakršne realne osnove. Tu jc mogoče odvrnili, da res morda imamo kakšne prestave teh zadev, in celo kakšne navidezne modele, ki so cclo kohcrcnlni (astrološko dokazovanje to gotovo do neke mere je). Vendar pa lo šc nc pomeni, da imamo na razpolago prave pojme teh zadev. Da jc temu tako, jc razvidno ravno iz našega kriterija, saj nam ni mogoče, da bi na zaznavni podlagi kakšen poseben primerek nirvane, ali čakrc, razvrščali kot X, ki sodi v določen pojem. Pod pojme lahko razvrščamo zgolj bitnosli, ki res imamo zanje zaznavno oporo ali oporo modela. To bi veljalo tudi za števila, ki siccr predstavljajo kot takšna šc poseben izziv pri svoji ontološki interpretaciji (ali jc pravilna platonska realistična, ali zopet instrumentalna ali kakšna druga njihova razlaga). Naslednji razlog, da lahko neko bitnost X sistem ali organizem uvrsti pod pojem, meri na to, da mora biti kandidat na nekakšen način zanimiv za sistem oziroma za organizem. Najbolj pogoste zadeve, ki jih sistem razvršča pod pojme, so one, ki jih često srečuje v svojem okolju. Te pa so mu seveda žc zato običajno tudi zaznavno najbolj dostopne. Če nek človek lovi tigre, potem bo zanj v njegovem okolju pomembno, da bo neko bitnost X pravilno prepoznal kot tigra ter jo v tem smislu uvrstil pod pojem tigra. Podobno za žabo, katera lovi muhe. To razmišljanje pa žc kaže na dejstvo, da enostavna funkcionalistična shema za razvrščanje pod pojem verjetno nc bo doccla zadoščala. S funkcionalizmom merim na nauk, daje prvotna funkcija, ki jo sistem oziroma organizem izvaja, nc glede na dejansko materialno sestavo tega sistema ali siceršnje okolje tega sistema, v katerem slednji deluje. Če nastopam proti funcionalizmu v tem smislu, torej menim, da morajo obstajati nekakšni razlogi, da sistem razvršča neki X pod pojem, in ti razlogi so po vsej verjetnosti lahko tudi biološke ali preživetvene narave. Zdi sc namreč, da zgolj funkcionalistični opis nekega sistema ne more biti popoln. Res je, da sisteme lahko opišemo na tak način, da bo pri opisu pomembno, kako ti sistemi opravljajo določene funkcije. Vendar pa določen sistem funkcijo prav gotovo opravlja tudi zavoljo določenega smotra - čemu bi sicer sistemu funkcija sploh služila? S tega zornega kota pa postane jasno, da mora obstajali nekakšen preživetveni razlog, da postane neka bitnost X kandidat za uvrščanje pod pojem. Koga na primer žc zanima poseben virus, dokler le-ta ni pomemben za dobrobit ali preživetje? Tudi ko viruse ali denimo kemične elemente zgolj znanstveno klasificiramo, to počnemo zato, ker si od globalnega spoznanja obetamo določene, čeprav morda ne takojšnje koristi. Tako jc denimo s povzročiteljem nevarne bolezni. Prvi korak, da se z boleznijo uspešno spopademo, jc v identifikaciji virusa, kateri jo povzroča. To pa zopet pomeni, da si moramo virus predstavili na takšen način, ki bo ustrezal zahtevam našega zaznavnega in potlej šc spoznavnega aparata. Pojem: Jasno jc, da jc pojem splošni okvir, v katerega moramo vložiti neko vrsto bitnosti. Predhodno povedano obstajata dva kandidata za take vrste okvir: klasična in mehka določitev pojma. Klasična določitev pojma gradi na nujnih in zadostnih pogojih, s pomočjo katerih je določena pojmova definicija. Takšen pristop sc jc izkazal glede večine pojmov kot nerealističen, in pojmi so v nasprotju s tem sedaj pogosto dojeli kot mehki, tako daje njihov temelj induktiven. O razliki med klasičnimi in mehkimi pojmi bom več povedal v nadaljevanju, ko bom obravnaval pogoje, kakršni so navedeni v našem začetnem vprašanju. Sedaj pa bi nekaj splošnih besed namenil šc modelom, ki so na razpolago za predstavitev pojmov. Grobo rečeno imamo na razpolago dve možnosti: Vkolikor sledimo klasični določitvi, sploh nimamo kakšnega posebnega modela za pojem, ampak lahko imamo različne modele, ki nam pojasnjujejo razmerja med pojmi. Z drugimi besedami, v klasičnem okvirju o zgradbi pojmov kot takih ni povedanega kaj dosti, pač pa so oskrbljene definicije pojmov. Dcfinicijc pa niso tolikanj usmerjene v samo notranjo zgradbo pojmov, ampak predvsem v opravilo njihove razmejitve z ostalimi pojmi. Dcfinicijc skušajo oskrbeli pogoje, kateri omogočijo, da enih pojmov nc zamešamo z drugimi. Pri tem ni toliko pomembno razumevanje notranje strukture pojma kot take, ampak je pomembno, da prepoznamo, kako cn pojem ni istoveten z nekim drugim, sorodnim pojmom. Kljub temu da sc tako zdi na prvi pogled, torej dcfinicijc nc merijo na pojme, ampak na njihovo razlikovanje. Sistem, ki jc opremljen s klasičnimi definicijami, pojmov nc identificira, ampak jih zgolj razlikuje. Na takšni definicijski podlagi obravnavanja pojma gradi tudi klasični računalniški model. Takšen model jc seveda lahko zelo prikladen kot model duha, se pravi zapletene strukture, vendar takšne strukture, katero lahko ravno s pomočjo modela razložimo in v kateri sodelujejo pojmi. Zanimivo pa je, da klasični računalniški model, ki gradi na sintaktičnih lastnostih strukture duha, in potemtakem na sintaktičnih razmerjih med simboli, kateri ponazarjajo vsebine in tc vključujejo pojme, nc vstopa nadalje v problem pojasnjevanja notranje strukture pojmov kot takih. Pri klasičnem računalniškem modelu bi bilo v tej smeri dovolj, čc pripoznamo načelo kompozicionalnosti, glede na katerega pojmi kot gradniki prispevajo k zgradbi in funkcionalni vlogi simbolov, nad katerimi poteka sintaktično preračunavanje. Tako lahko pri simbolu S (ki predstavlja vsebino, katero lahko izrazimo v naravnem jeziku s stavkom "Mačka je rjava") prepoznamo kot bistveni prispevek k njegovi vlogi - katera zadeva obnašanje simbola v okviru sistema - dejstvo, da je zgrajen iz sestavnih delov. Vendar pa ni niti gotovo, da klasični računalniški model duha pri pojasnitvi simbolov sploh upošteva načelo kompozicionalnosti. Kajti ena izmed njegovih znanih pomanjkljivosti jc prav ta, da nc omogoča zajeti semantične bližine med simboloma S in S', kjer S' lahko predstavimo v naravnem jeziku "Rjave mačke ni". Klasični računalniški model obravnava S' prav tako različen od S kot jc od njega različen tudi S", katerega lahko prestavimo v naravnem jeziku s stavkom "Slon je siv". To pa jc možno zato, ker jc oblika S' različna od oblike S - prav tako kot jc oblika S" različna od oblike simbola S. Sistem klasičnega računalniškega kova pa simbole prepoznava zgolj glede na njihovo obliko. To vse pa pomeni, da klasični računalniški model prav zares nc upošteva pojmov kot svojih bistvenih sestavnih delov. Načelo formalnosti, ki jc lastno klasičnemu računalniškemu modelu, pravi, da sploh ni pomembna vsebina, ampak zgolj oblika simbolov, glede na katero jih sistem prepoznava. Zato je mogoče reči, da jc treba model pojma kot takega šele zgraditi, ker ga klasični model sploh ni uspel oskrbeti. Danes imamo na razpolago model, ki vendarle v večji meri upošteva notranjo strukturo pojmov, in prispevek te notranje zgradbe k oblikovanju vsebin. To je konckcionistični model. Slednji pojme obravnava na tak način, da so razvidne njihove semantične in sistematične povezave z bližnjimi in nasprotnimi pojmi. Pri njem jc torej pričakovati upoštevanje načela kompozicionalnosti, saj ima model zmožnost, da uvidi razliko med "mačka", "mačke", in bo postavil "psa" bližje "mački" kot "letalo". Konckcionistični model namreč gradi na temeljnih povezavah med posamičnimi gradniki, kateri vstopajo v strukturo pojma. Vendar pa jc to le en model. Pomembno pa jc vedeti, da jc šele s prcscžcnjcm klasičnega računalniškega modela duha bilo sploh mogoče pričeti razmišljati o modelu za pojme. Kar seveda še ne pomeni, da imamo enoznačno sprejet konckcionistični model za vsebino pojmov, ali pa, da bi to bil sploh edini model, ki jc pripraven v ta namen. Morda najpomembnejše jc spoznanje, da pojma nc obravnavamo več kot definitorno določenega. Definicija nam lahko pomeni pripomoček za pot v razumevanje pojmove strukture, nc pa več zadnjega dosežka analize. To pravzaprav nc pomeni nič drugega, kot da jc pri opredelitvi pomove vsebine pomemben tudi sintaktični okvir, morda koherenčna celota pojmov, v kateri določen pojem nastopa. Pri modelih pojma, ki so prekinili z definitornim izhodiščem, nastopajo kot nekaj bistvenega šc zlasti razvidni člani, referenčne točke, in vse to vodi k razkritju notranje zgradbe pojma. Razvidni član pojma mačka jc običajno prav določen primerek mačke; ta primerek mačke pa nam lahko služi za referenčno točko, za tisto spoznavno mesto, ki je sistemu šc najbolj dostopno, ko ima opravka z določitvijo nekega pojma. Konckcionistični model jc kandidat, ki bi lahko oskrbel prikaz takšne zgradbe pojma. Čemu prav konckcionistični model? Slednji ima pri našem razgovoru dve pomembni lastnosti: zgrajen jc na elementarnih povezavah in na koherenčni množici teh povezav. Elementarne povezave pomenijo vstop racionalnosti v pojmovne modele. Če skuša sistem procesirati besedo "pes", je zanj pomembna povezava med "p", "e" in "s". Obstajajo torej vezi, ki besedo povežejo v ccloto, na ravni vidnega zaznavanja in dalje na ravni pomenskega zaznavanja. Sistem mora razlikovali med besedama "pes" in "ves", kar dejansko pomeni, da jc v določenih kontekstih bolj prisotna povezava med "p" in "cs" kot med "v" in "es", četudi mora sistem takšno povezavo v znakovni ccloti obvladati. Obstajajo tudi pomenske povezave med "pes" in "mačka", ki so bližje kakor pa med "pes" in "letalo". Žc začelni pregled konckcionističnega modela nam torej pokaže povezave med elementi kot svoje temeljne gradnike. Pri tem pa je zelo pomembno, da povezave niso neodvisne, kot je to primer v zgolj atomarnih modelih, ampak se spletajo med njimi koherenčne vezi, ki imajo pomen zgolj v celotnem sestavu znakovnega sistema. Sistem pa ni prisoten zgolj na ravni pomenskega razumevanja, ampak deluje najmanj še na eni, podsimbolni, atomami ravni. V našem primeru nimamo zgolj koherenčnih razporeditev med posamičnimi fonemi ali črkami, ter povezav z različno težo med lc-tcmi. Imamo ludi povezave med kontrarnimi ali drugače med seboj povezanimi pojmi. Pomembno je nadalje, da sc določene semantične povezave, ki zadevajo žc zgrajene pojme, tkejo na prcdsimbolni ravni. Tako sta smiselni besedi "pes" in "ves" povezani z razliko med "p" in "v" na predsimboni ravni. Zdi sc, da jc takšen model bolj realističen od zgolj definitornega. Med drugim jc upravičeno pozoren na povezave med pojmi, katerih zgolj definicije nc morejo zajeti. Jasno jc, da med pojmi obstajajo določene pomenske in druge povezave, katere lahko taksativno naštejemo. Zgolj dcfinicijc pa nc morejo oskrbeti modela teh povezav, nc morejo zajeti pomenskega prostora pojmov. V ta namen pa so pripravni tudi oziri na druge ravni, kot sta pomenska ali semantična. Že začetnemu premisleku sc nudita kot kandidata dve takšni ravni: tista, ki obstaja nad, in zopet ona, ki obstaja pod pomensko ravnijo. Pod pomensko ravnijo pa obstaja prav raven, katero smo naslovili podsimbolna, kjer imamo opravka s črkami, fonemi in podobno. Nad pomensko ravnijo pa obstaja ona raven, kjer sc spletajo vezi med posamičnimi pomeni. Sistematično uvajanje takšne ravni pa mora pokazati njeno koherenčnost, saj morajo takšne vezi na koncu izkazati med seboj prepleten in vzajemno odvisen sistem pomenov. Model, ki upošteva obe omenjeni ravni, pa je ravno konekcionističcn. Za nas je pomemben zategadelj, ker nas vodi k bolj realistični predstavitvi pojmov. Biti člen: Opravka imamo z relacijo pripadnosti, kateri zadosti neka bitnost X. Ta bitnost X jc lahko tudi pojem. Torej so lahko uvrščene skupaj bitnosti, kot so mačke, ali pa tudi rjave bitnosti, katerih zgolj ena podmnožica so mačke, seveda rjave mačke. Eden izmed problemov z relacijo "biti člen" je njena popolnost oziroma nepopolnost. Tale mačka je zagotovo doccla upravičeno člen pojma mačka in jo lahko doccla upravičeno uvrstimo med mačke. Prav tako je oni osel doccla jasno uvrščen med osle. Ona mula pa jc genetsko gledano lahko zgolj na pol, torej 50% upravičeno, uvrščena med osle, 50% upravičeno pa med konje. V tem primeru imamo nepopolnost rclacijc "biti člen". Podobno je tale mačka lahko zgolj 63% upravičeno uvrščena kot člen med rjave bitnosti. Tudi to jc ena oblika nepopolne rclacijc "bili člen". Takšno pripadnost so imenovali mehkost. Logika, katera obravnava podobne vrste rclacijc, pa jc poimenovana mehka logika. Njena značilnost jc, da ne pripoznava zgolj relacij, ki bi bile utemeljene na vse ali nič, ampak relacije, ki dopuščajo stopnjevitost.1 Tako jc pri mehki logiki temeljna vrednost izražena proccntualno. Imamo možnost govoriti o 75% resničnih izjavah ali o 47% neresničnih izjavah, kar je spodbudilo prccejšnjc negativne rcakcijc med klasičnimi logiki.2 Za našo razpravo je zanimivo dejstvo, da so mnogi avtorji v preteklem obdobju pričeli upoštevati mehkost kot šc zlasti primeren okvir za predstavitev pojmov. To pa nc pomeni nič drugega, kot da rclacijc "biti člen" pri pojmih nc moremo upoštevati v doccla strogem smislu. Pripoznavanjc mehkosti pri relaciji "biti člen" izhaja iz pristajanja na induktivno, in ne definitomo naravo pojmov. Majhen miselni preskus nam pove, da bi bilo nemogoče imeti sistem, ki bi realistično rokoval z definitomo strukturo pojmov. To bi namreč lahko pomenilo, da ima podoben sistem pojmovno strukturo že doccla prilagojeno vsakršni klasifikaciji v okolju. Katerokoli bitnost ali lastnost bi namreč pod takimi pogoji morali nujno uvrstiti za člen določenega pojma. To pa bi zahtevalo nekakšno popolno vrojenost 1 Zadeh jc najbolj znan pobomik mehke logike. 2 Avtor je prisontvoval razburjenemu spopadu med predstavnikom klasične logike Geachom ter Zadchom, v Kircbergu, Avstrija, pred nekaj leti. pojmovne strukture, in nerealistično zmožnost sistema, da docela jasno s pomočjo svoje vrojene strukture izvede enoznačno preslikavanje med svojo okolico ter med pojmi, s katerimi razpolaga. Kaj naj bi to pomenilo? Takšen spoznavni sistem, zgrajen po zahtevah klasičnih definicij, bi bil urejen docela pojmovno. Nc bi pa mu bilo treba graditi vsebin in pojmov na podlagi zaznavanja. Ker imamo dobre razloge, da podvomimo v rcalističnost takšnega sistema, nam lahko zgornje razmišljanje služi kot dokaz za nasprotno tezo, namreč, da imajo pojmi v temelju zaznavno podlago. To pa pomeni, da jc tudi relacija "bili člen", kolikor zadeva pojme, bržkone zaznavno utemeljena. Na ta način smo prišli do tistega dela začetnega vprašanja, ki se izkaže kot še zlasti pomembno za našo razpravo: S prepozna X kot: Očitno imamo opravka s spoznavno rclacijo, ki jc pri našem začetnem vprašanju temeljna. Kajti prepoznanje je spoznavna, nc pa metafizična relacija. Pove nam nekaj o spoznavnem odnosu določenega sistema S do X, nc pove pa kaj naj bi ta X bil. Bistveno pri tem, da nek sistem S, običajno človek, žival ali robot, prepozna neko bitnost X kot člen določenega pojma, jc opredeljeno spoznavno. Tradicionalni pristop pa običajno ostro zavrne spoznavno zasnovanost pojmov. Velja opozoriti na razloge za takšno zavračanje. Zdi se, da so zakoreninjeni zlasti v definitorni opredelitvi pojmov. Definitorna opredelitev je namreč usmerjena v določitev nujnih in zadostnih pogojev za to, da jc neka bitnost to, kar jc. Dcfinicija mačke skuša opredeliti pogoje, da je neka bilnosl mačka. Ne zanima pa je, kakšen je doslop določenega spoznavajočega sistema do mačke, kako lahko nek sistem dojame, da jc ta bitnost X prav mačka. Pogoji ontološke določitve so jasno opredeljeni: neka bitnost nekaj jc ali pa ni. Na drugi strani pa so spoznavni pogoji določeni doccla drugače, in lam se zdi, da lahko prej dopustimo stopnjevitost. Nekaj lahko prej z gotovostjo 63% prepoznamo za mačko, kot pa da trdimo, da nekaj JE mačka, v izmeri 63%. Pravzaprav sc znajdemo na ločnici med dvema področjema: med onotologijo ter spoznavno teorijo. Pri tem je zanimivo, da obstaja med področjema prcccjšnja stopnja neujemanja, v njuni vsakokratni temeljni naravnanosti. Ontologija oziroma metafizika skuša določiti pogoje obstoja neke bitnosli kot take. Ontolog določa pogoje za identiteto mačke. Sem sodijo temeljne lastnosti strukture mačke, kakršen je njen genetski kod, njene temeljne sestavine in lastnosti. V poštev bodo torej prišle definitorne določbe. Spoznavni teoretik pa bo skušal odgovorili na vprašanje, kako lahko nek sistem S prepozna določeno bilnosl kot mačko. Tukaj imamo očitno opraviti z opredelitvijo, kaj je potrebno za prepoznavanje neke bitnosti kot člena določenega pojma. Sedaj se moramo vprašati, kaj jc temeljno pri pojmih. Ena interpretacija pojmov trdi, da slednji obstajajo ne glede na sistem, kateri z njimi rokuje. Temeljni argument za takšno stališče sestoji v trditvi, da jc ena bistvenih lastnosti pojmov njihova dostopnost Seveda, če zanemarimo za običajne spoznavne procese skoraj docela nezanimive primere ontološko mejnih ali mešanih bitnosti, kol jc Tczejeva ladja (katere dvojnico deščico za deščico gradimo ob uporabi starega gradiva na novem mestu: katera od obeh ladij jc šc Tczejeva?), pa Jekill in Hyde. Gre tipična za ontološke probleme identitete, kateri se zde docela nepomembni pri spoznavnih opredelitvah in pri določitvah običajnih pojmov ter vsebin. vcčim individuom. Pojmi med drugim služijo medsebojni komunikaciji. Zalo obstaja bistvena potreba, da so na razpolago vcčim individuom. To pa pomeni, da pojmi niso last nikakršnega posamičnega individua. In nadalje, da so pojmi v temelju od kateregakoli individua neodvisni. Z drugimi besedami, pojmi nimajo nič opraviti s spoznavnimi zmožnostmi posamičnega individua, niti s spoznavnimi zmožnostmi množice individuov, ki jih uporabljajo. Pojmom pripada nekakšna vrsta neodvisnega, platonskega obstoja, in niso vezani na zmožnosti, šc zlasti nc na psihološke zmožnosti individuov. Zgornjemu argumentu pa jc mogoče nasprotovati. Pojmi so zares last mnogih individuov in jih uporabljamo v namene komunikacije. Od tod pa še nc moremo sklepati, da nimajo nič opraviti s psihičnim ustrojem posamičnega individua. Obratno sc zdi primerna teza, ki jc zgornji ravno nasprotna: da so pojmi bistveno sestavni del našega spoznavnega aparata, oziroma da so sestavni del spoznavnega aparata, s katerim razpolaga določen sistem, ki pojme obvlada. Če jc tako, pa pojmi niso neodvisni od psihološke zgradbe sistemov, ki jih uporabljajo: od ljudi, živali, robotov. Bistvenega pomena za določitev pojmov jc odgovor na vprašanje, kakšna jc zgradba določenega sistema, kateri s pojmi razpolaga. To pa pomeni, da jc pri določitvi pojmov potrebno upoštevati spoznavno - kognitivno - zgradbo določenega organizma ali sistema. Morda nc le funkcionalno, ampak nadalje šc fizikalno zgradbo tega sistema. Pripoznavanjc vezanosti pojma na spoznavno zgradbo in torej na tisto, čemur običajno pravimo duševni ustroj nekega sistema ali organizma pa šc nima nujno za poslcdico popolne vezanosti pojma zgolj na organizmovc zmožnosti, zgolj na način, kako spoznavni sistem s svojo mrežo po svoji volji prekriva svet. Ravno obratno sc zdi pomembno, da so pojmi v veliki meri določeni tudi nc glede na spoznavni sistem, in so potemtakem sad vpliva zunanjih pogojev, kateri pogojujejo njihovo tvorbo. Pojem mačke ni določen zgolj z mojo zmožnostjo tvorjenja pojma, ampak prav tako in odločilno z vplivom zunanjih okoliščin, ki vodijo pred mene primerke mačk. Temeljno za umestitev razprave glede spoznavne ali ontološke določitve pojmov sc mi zdi dejstvo, da so pojmi realistično gledano najprej proizvod zaznavnega aparata, s pomočjo katerega ima nek organizem dostop do zunanje realnosti predmetov, kateri ga obdajajo. Čc tvorim pojem o mački, moram imeti na razpolago zaznave primerkov mačk, poleg vrojenih zmožnosti in ostalega, kar jc šc pomembno. To pomembnost zaznavne podlage pojmov - katera je prav tako bistvena za njihovo genezo, pričenši s čutnimi, senzornimi vtisi - jc morala spregledati tradicija, ki jc gradila na definitorni opredelitvi pojmov. Dcfinitorna opredelitev pa jc neustrezna že zato, ker jc zaznava zares pomembna pri tvorjenju pojmov. Drugače rečeno: pomembnost zaznave jc mogla spregledati le usmeritev, ki jc žc vnaprej, psihološko nerealistično, dojemala pojem kot nekaj zlasti definitomo opredeljenega. Ravno ker dcfinicija nc predpostavlja nikakršnih zaznav, sc zdi, da tudi pojmi v svoji podlagi nimajo nikakršnih zaznav. Premislek pa nam kmalu pokaže, da bo to verjetno doccla zmotno. Poskušal bom zagovarjati stališče, da so pojmi v svojem temelju določeni zaznavno. Šc bolj natančno, da jc potrebna naturalistična razlaga pojmov, katere začetek jc pri porazlikovalni zmožnosti občutkov ali senzornih vtisov in ki sc nadaljuje z zaznavno identifikacijo, kakršna jc v običajnih primerih v podlago pojmom. Pojmi pa potem služijo vsebinam. 4 To je v bistvu Frcgcjcvsko, platonistično staliSče do pojmov. En odgovor pravkar nakazanem projektu zadeva Se zlasti naSe začetno vprašanje, kaj pomeni, da nekaj prepoznamo kot nekaj drugega. Zdi se, da temelji projekt naturalistične določitve pojmovne identifikacije na senzorni, čutni diskriminaciji, porazlikovanju, s čemer bi lahko prišli do zares nekrožne naturalistične utemeljitve. Mačko gotovo prepoznam kot mačko. Vendar pa prepoznam rjavi odtenek barve prav tako kot rjavi odtenek barve. Torej jc senzorno zaznavanje prav tako intcncionalno, kot je tudi poznejše pojmovno. Torej pade možnost nekrožne utemeljitve pojmov na senzornih, čutnih razločitvah. Takšno stališče pa se zdi v nasprotju z mnenjem , da senzorno ni zmožno vsebine, da z vsebino ni povezano. Lahko, da jc to mnenje pravilno, ali pa zopet da ni. Če je pravilno, potem verjetno pade ugovor, po katerem jc senzorno tudi že intcncionalno. Če jc namreč intcncionalno, mora imeti nekakšno obliko vsebine. Če ima vsebino, potem lahko z njegovo pomočjo prepoznavamo nekaj kot nekaj drugega (glej začetno opredelitev tega zadnjega sklopa). Potemtakem, če nima vsebine, ni intcncionalno, in lahko zategadelj služi za nekrožno naturalistično utemeljitev pravih vsebinskih stanj, in najprej pojmov, za katere jc gotovo, da vsebino imajo. Vkolikor pa vsebino ima že čutno zaznavanje, potem lahko res prepoznamo rjavi odtenek kot rjavi odtenek, in sc zdi, da ni možna nekrožna določitev. Vendar pa je morda cclolna la dilema zmotna zavoljo naslednjega razloga: Nismo upoštevali načina prepoznavanja nečesa kot nečesa pri eni in pri drugi obliki vsebine, pri senzorni in pri zaznavni. Zaznavna oblika vsebine pa jc temelj pojmovni. Pri senzorni vsebini imamo opravka najprej z diskriminacijo, z razločevanjem enot. Pri pojmovni pa imamo opravka s prepoznavanjem vsebine teh enot. Seveda pa sc lahko razločevanju naknadno priključi še prepoznavanje senzornega. Potrebno je namreč vedeti, v kakšen namen nam služi senzorna, čutna diskriminacija, oziroma porazlikovanjc v nasprotju z zaznavanjem. Rjave barve običajno (razen v umetnosti ipd.) nc zaznavam kol take, ampak zato, da bi preko nje, z njeno pomočjo, prepoznal nekakšen predmet, kakršna je mačka. Torej sc zdi, da senzorni, čutni vtisi, res nimajo doccla iste kvalitete vsebine kot to velja za pojmovno vsebino, katera običajno temelji na zaznavanju. Kdo bi lahko opozoril, da pri senzornem, čutnem zaznavanju nc gre za vtise, ampak za doccla popolno zaznavo, v smislu prepoznavanja nečesa kot nečesa: prepoznavan ja rjave barve kot rjave barve. Na to jc mogoče odvrnili, da četudi imamo v primeru čutnega zaznavanje opravka s prepoznavanjem nečesa kot nečesa, to prepoznavanje poteka na drugi ravni, kot prepoznavanje, ki jc povezano z vsebino. Torej nc gre doccla zgolj za porazlikovanjc v smislu, da vemo, kako X ni Y, nc pa da bi pri tem X identificirali. Čutne zaznave, kakor so zaznave odtenkov barv, nam žc dajejo nekakšne prvotne vsebine, vendar tc vsebine niso takšne vrste, kakor jih imamo pri popolnem tvorjenju vsebin, kol v primeru, ko vidimo na podlagi odtenka rjave barve rjavo mačko. Vendar pa jc mogoče reči, da so več kot zgolj porazlikovanjc, ne da bi žc bile vsebine. Torej moramo razlikovati med dvema načinoma, da S prepozna X kot nekaj. Prvi način je običajni, ko imamo opravka z vsebinami in koder sodelujejo pri tvorjenju vsebin pojmi. Tedaj prepoznam mačko kol mačko. Drugi način, da S prepozna X kol nekaj, pa je način, da nekaj čutno prepoznava kot nekaj: ko na primer prepoznavamo odtenek rjave 5 Ugovor jc podal oktobra 19899 Fodor, ob najinem razgovoru na univerzi Rulgeis. 6 IJoyd, Simple Minds, MIT 1989. barve kot odtenek rjave barve. Ta slednji način, kako S prepoznava X kot nekaj, pa ni popolno prepoznavanje, ampak je čutno porazlikovanje. Zanimivo je pogledati razmerje obeh načinov, kako prepoznava S določen X kot nekaj. Prav gotovo čutno prepoznavanje jc predpogoj za zaznavno prepoznavanje. Z drugo besedo, če S nima možnosti prepoznati rjave mačke. Vendar pa je pomembno, da S nc zaznava vseh čutnih zaznav in da jih ne zaznava na enak način, kot v primeru, ko obvladuje pojmovno vsebino. Glede tega, da imamo opravka z drugo ravnijo, kot pri pojmovnem porazlikovanju, ko imamo v njegovem temelju čutno porazlikovanje, sem žc govoril. Ob dejstvu, da sistem S izbira določene čutne zaznavave, pa je mogoče pripomniti, da gre za podobno izbimost tudi pri poznejšem pojmovnem tvorjenju vsebin. Saj bo S načeloma najprej razpolagal s tistimi vsebinami, katere mu pridejo prav v prcživctvcnc in podobne namene. Zdi sc, da hkratno upoštevanje čutnega in pojmovnega zaznavanja ter njune medsebojne odvisnosti predstavlja način omogočanja naturalistične razlage zasnove stanj z vsebinami. Saj imamo v primeru čutnega zaznavanja prototipske mehanizme za poznejše pojmovno zaznavanje. Pojmovno zaznavanje pa vodi k vsebinam duševnih stanj. Če sistem S čutno zaznava rjavo barvo kot rjavo barvo, pri tem izbira med okolno informacijo, kot smo že bili ugotovili. In za podoben mehanizem izbire gre tudi v primeru S-ove zaznavne usmerjenosti na mačko, ki jc v podlago tvorjenja pojma mačke. Pojem pa je osnovni gradnik vsebine duševnega stanja, s katerim sistem razpolaga. Ogledali smo si nekaj dilem v zvezi z dejstvom, ki jc šc zlasti razvidno pri sestavini našega vprašanja "S prepozna X kot". Postalo jc razvidno, da poglavitno vprašanje v zvezi s pojmi ni ontološke ali metafizične narave, pač pa je spoznavne oziroma epistomološke. To pa ni navsezadnje nič nenavadnega, saj so pojmi bistveno orodje vsakokratnega sistema S, s katerim slednji razpolaga. Od tod pa šc nc sledi, kot smo žc ugotovili, da bi bila nujna antircalistična razlaga pojmov. Potrebno jc upoštevati, da so pojmi vselej tvorjeni zavoljo potreb organizma oziroma sistema S, da sc znajde in preživi v svojem okolju. V tem smislu menim, da jc primerno zagovarjati realizem pri pojasnitvi pojmov. Ta realizem pa seveda ne more mimo zgoraj omenjenega dejstva, da so pojmi orodja organizma ali sistema S. 7 Temeljno vprašanje, ki ga nameravam obdelali širše, morda cclo v knjižni obliki, je razmerje med čutnim, senzornim zaznavanjem, ter med običajnim zaznavanjem. Pri tem mi čutno zaznavanje, tako kot v zgornji razpravi, pomeni denimo zaznavanje fonemov, barvnih odtenkov, zaznavanje kot tako pa mi pomeni zaznavanje besede ali zaznavanje lika. Zdi sc mi, da razmerje med čutnim in zaznavnim zaznavanjem ni bilo ustrezno opredeljeno. Mislim, da je mogoče izolirali mehanizem, ki jima je skupen. To pa ne pomeni, da sta obe zaznavanji identični, in zategadelj je možna nek rožna utemeljitev in razlaga vsebin duševnih stanj začenši pri senzornem, čutnem zaznavanju. Nckrožna opredelitev jc možna, ker poteka prepoznavanje čutnih vtisov na drugi ravni, kot so vtisi Gcstalta ali zaznavanja. Razlaga pa jc vendarle možna, ker so mehanizmi podobni: tako v primeru čutnega zaznavanja in v primeru zaznavanja likov imamo opravka z identifikacijo določenih bitnosti X. Naturalistična vključitev senzornega oziroma čutnega v vsebino duševnih stanj pa bi bila mogoča takole: Čulno zaznavanje jc podlaga razlage mehanizmov pri zaznavanju. Zaznavni mehanizmi pa so bistveni pri določitvi in razlagi pojmov. Pojmi so nadalje bistvene sestavine vsebin duievnih stanj. Enega izmed razlogov, zakaj imamo pri čutnem ali senzrjmcm zaznavanju ter pri zaznavanju likov opravka s podobnim mehanizmom, sem žc omenil: pri senzornem zaznavanju, kot je denimo zaznavanje odtenka barv, imamo opravka z izbimostjo informacij. Podobno imamo opravka z izbiro informacij na pojmovni ravni, ko zaznavamo mačko ko« mačko. To pomeni, da iz množice informacij izberemo prav določene informacije, v čutni ali pojmovni obliki, in se na njih osredotočimo. 8 Takšna potreba je v bistveni zahtevi pojmovne zgradbe: v pojmovni ekonomiji. Pojme tvorimo zato, da bi se ob ponavljajočem srečevanju okolnih predmetov bolje znašli. Pogoji: Četudi sem pri zgornjih točkah kar precej razpravljal, pa jih jc mogoče urediti sorazmerno enostavno. Prava vprašanja sc prično pravzaprav šele v zvezi s pogoji, katerim mora biti zadoščeno, da bi bitnost X prepoznali kot člana pojma. Navesti mislim eno možno razporeditev glede razvrščanja pojmov v razmerju s pogoji, katerim morajo bitnosti zadostiti. Ob tem se bom spopadel tudi z vprašanjem razlage. Nisem prepričan, da je takšna razporeditev edina možna, vendar se mi zdi, da ustrezno odseva dileme, katere so nam na razpolago pri razlagi pojmov. Glede definitornih in nedefinitornih pogojev naj že zdaj povem, daje pri razdelitvi poglavitno vprašanje poudarka. Tako tudi pri razlagi nastopa definicija, vendar pa zgolj kot eden izmed funkcionalnih pogojev za določitev pojma, ne pa kot poglavitni smotrni pogoj (kot je to pri definitornih pogojih). Pogoji za to, da bitnost X prepoznamo kot člana pojma, so definitroni ali nc-dcfini-torni, in če so nedefinitorni, so utemeljeni bodisi induktivno ali pa na razlagi. Zopet, vkolikor temelje na razlagi, jih lahko klasificiramo kot bodisi deduktivne (posplošitev), ali pa kot utemeljene na dejavnosti (učenje). Razdelitev jc torej shematično takale: POGOJI (da bitnost X prepoznamo kot člana pojma) \ definitomi nc-dcfinitorni (nujni in zadostni pogoji) induktivni razlaga (mehkoba, referenčne točke) deduktivna dejavnost (posplošitev) (učenje) Sedaj pa si oglejmo te pogoje vsakega posebej. Definitomi: Pod definitornimi pogoji merim na klasični pogled na pojme. Glede na ta klasični pogled morajo biti zadoščeni nujni in zadostni pogoji, da bi lahko neko bitnost prepoznali kot člana določenega pojma, oziroma, da neko bitnost vložimo pod pojem. Ob upoštevanju /.gornjih pripomb, denimo glede nastopanja definitornih zahtev kot enega konjunkta pogojev pri razlagalnih možnostih opredelitve pogojev za pojme. Ali sc lahko na drugi strani odpovemo razlagi pri definitornih pristopih? Vsekakor jc to vprašanje vredno razmisleka. Nujni pogoj za dcfinicijo samca jc, da jc slednji moški. Če nekaj ni moški, ni samec. Skupno zadostna pa sta poleg tega šc pogoja, da jc X odrasel (da ni star tri leta) ter da jc neporočen (poročen odrasel moški prav tako nc more biti samec). Vidimo, da dcfinicija nekega pojma že uporablja druge pojme. Vendar je bistveno, da so slednji uporabljeni kot neposredni pogoji, členi, kakršni vstopajo v dcfinicijo. Definitorni pogled na pojme jc, grobo rečeno, tisti klasični pogled, ki jc bil značilen za vsakogar, od Aristotela dalje, vključujoč tudi dunajski krog in pozitiviste. Njegova zasluga je bila, da so bili pojmi razmejeni, da je postalo jasno, o čem natančno govorimo, ko govorimo o pojmih. Zavoljo tega jc izvrstno omogočil opredelitev relacij med pojmi. Iz česar jc dejansko izšla stavčna in predikatna logika. Vkolikor razpolagamo z dcfinicijo pojma, razpolagamo z natančnimi določili, da jc neka bitnost član pojma. Ko že predpostavimo, da jc to urejeno, pa lahko sedaj opazujemo razmerja med pojmi. Denimo, tale mačka je član siamskih mačk. In tako je član pojma siamska mačka, kateri jc podmnožica pojma mačka. Tako imamo rclacijo med širšim in ožjim pojmom. Vzemimo sedaj sklepanje, da če je nekaj siamska mačka, potem je mačka. Tu imamo uporabo zgornjega temeljnega načela. Sklepanje lahko med drugim tudi ponazorimo z Vcnnovimi diagrami, ki nam predstavijo razmerja med množicami ter med množicami in podmnožicami. Pri čemer nam aparat množic služi za predstavitev pojmov - na definitorni podlagi. Takšnih jc nekaj dejstev v oporo trditvi, kako je definitorni pogled na pojme zaslužen zlasti za pojasnjevanje razmerij med pojmi ter za pojasnjevanje logičnih razmerij. Pomanjkljivost definitomega pogleda na pojme, sc jc izkazalo, jc zlasti v tem, da nc dopusti razlage pojmov kot takih, še zlasti nc naravnih pojmov. Zanimivo jc, da se jc ta pomanjkljivost izkazala dokaj pozno, šele pred kakim desetletjem ali dvema, in da so jo pobudila empirična eksperimentalna spoznanja psihologov, nc pa razmišljanja filozofov. Kar pomeni, kako jc bilo šc zlasti nezaželeno, da bi v tradiciji pojasnili notranjo strukturo pojmov. Vendar seje izkazalo, da definitorni pristop nc omogoča razložiti nc le nekaterih, ampak kar večino pojmov. Z drugimi besedami, samcc jc zgolj eden izmed dovolj umetelnih pojmov, katere vselej zasledimo pri podajanju definitornega pogleda. Za večino naravnih pojmov, kakršen jc denimo mačka, pa nc moremo oskrbeti definicij, torej za njih ne moremo ustrezno oskrbeli nujnih in zadostnih pogojev, da jih lahko uvrstimo med pojme. Lahko torej podamo definitorne pogoje za določitev samca (Samcc = def neporočen odrasel moški), ne moremo pa oskrbeti nujnih in zadostnih pogojev za določitev tigra. Ncdcfinitorni: Zavoljo ravnokar omenjenih razlogov je postalo nujno izdelati drugačen pogled na to, kakšnim pogojem mora biti zadoščeno, da bi neko bitnost X prepoznali kot člana pojma. Ti pogoji, seje izkazalo, morajo biti ncdcfinitorni, vsaj nc definitorni v klasičnem smislu opredelitve pojma, kjer je bila dcfinicija poglavitna opredelitev pojma. Ker pa tvorijo nujni in zadostni pogoji definitorni pogled na pojme, se morajo prav ti pogoji izkazati kot nezadostni za ne-definitorni pogled. Pri tigru bi zadostni razlogi na primer 10 Za predstavitev klasičnih razmerij med pojmi glej Frane Jerman: Filozofija, Ljubljana, DZS, 1989. vsebovali njegov genetski kod: vendar pa jc genetski kod komaj kaj takšnega, kar dejansko uporabljamo, ko oskrbimo razlago pojma tigra. Realnost večine naravnih (zatorej neutemeljenih) pojmov se je izkazala opredeljena z nedefinitornimi sredstvi. Definitorno opredeljeni pojmi pa so ostali zgolj nepomemben podrazred vseh pojmov. Zelo na široko si bomo ogledali dva poglavitna kandidata, torej modela, za nc-definitorno opredelitev pojmov. V vsakem izmed primerov so različni pogoji, katerim mora zadostiti določena bitnost X, da bi jo prepoznali kot člana pojma. Induktivni: Pozitivni izsledek, ki je v oporo induktivnemu pogledu na pojme, jc bil, da obstajajo bistvene razlike med bitnostmi, katere moramo klasificirati, uvrstiti pod določen pojem. To je seveda v nasprotju z našim pričakovanjem, ko so podani nujni in zadostni pogoji za uvrščanje bitnosti X pod pojem. Čc namreč veljajo nujni in zadostni pogoji, potem ne morejo obstajati razlike med člani in jih moramo z isto upravičenostjo prepoznati kol člane pojma. Eno izmed odkritij, ki jc zamajalo takšen pogled, jc bilo da obstajajo določene bitnosti, torej neki kandidati za člane pojma, ki sc glede na druge kandidate v večji meri nudijo, da jih prepoznamo kot člane pojma. Tako so ugotovili, da so v določeni populaciji subjekti uvrščali med pticc neke primerke hitreje, kol pa druge. Glede na reakcijski čas jc lastovica torej bolj lipičen primerek pojma ptic, kot pa piščanec, in ta jc šc vedno bolj tipičen od pingvina. Torej jc lastovica glede na druge bitnosti, katere lahko uvrščamo pod pojem, tipičen primerek pticc. Če pa jc tako, tedaj ne moremo več upoštevati nujnih in zadostnih pogojev za uvrščanje določenega pojma pod pticc. Veljava teh pogojev jc namreč nezdružljiva s tem, da bi neki pojmi bili v večji meri od drugih člani pojma. En ugovor proti takšnemu stališču - o njem smo govorili pri pogoju prepoznavanja - je bil, da jc prepoznavanje zgolj psihološki način dostopa do pojmov. To pa pomeni, da bi bili lastovica, piščanec in pingvin v isti meri upravičeno člani pojma, in siccr pojma, kot jc določen neodvisno od našega psihološkega dostopa. To jc seveda ugovor s stališča zagovornikov definitorne določitve pogojev. Ncutcmeljcnost takšnega zagovora jc razvidna iz dejstva, da bi po dojemanju, ki izhaja iz njega, nc le piščanec in lastovica bila v isti meri, ontološko, člana pojma ptic, ampak da bi bil član pojma ptič vsakršen stvor, ki bi ga lahko kdo šc kadarkoli s križanjem ustvaril. To pa bi pomenilo, da nihče nc bi mogel zapopasti pojma ptiča, niti ornitologi ne. In obenem, da pojem ptiča obstaja neodvisno od vsakršnega dojemanja. Morda v kakšnih platonskih nebesih? To pa sc zdi neutemeljeno. V bistvu imamo tod dve neustrezni stališči: da so bitnosti vse enakopravno člani pojma, v ontološkem smislu, nc glede na to, da so realno gledano na svoje lastnosti to v manjšem delu glede na ostale bitnosti, ki sodijo po pojem. Obenem pa so pojmi opredeljeni tako, da imajo neodvisen obstoj nekakšne vrste univerzalij, kar jc treba šc posebej določili. Temeljna intuicija v nasprotju s takšnim dojemanjem jc, da so pojmi vendarle nekaj takega, kar je v bistvu sestavina spoznavne zaloge organizmov, ne pa nekaj, k čemur imajo organizmi zgolj nepopoln dostop in kar biva neodvisno od njih. Tudi čc vzamemo družbenost kot določilo prostora neodvisnega bivanja pojmov, imamo šc vedno nekakšno konvcncionalno podlago pojmovnega obstoja. Cela ta raz.prava pa nas, kot sc žc kaže, počasi vodi od začetnega vprašanja po pogojih, da bitnosti sodijo pod pojem, k vprašanju odločitve načina obstoja pojmov. Zato bi jo trenutno sklenili. Šc en razlog za to je v dejstvu, da bi siccr morali iz našega začetnega vprašanja izločiti opredelitev o prepoznanju določene bitnosti kot člana pojma. Prvobitna opredelitev pogojev, glede na katere lahko določeno bitnost X prepoznamo kot člana pojma, ni abstraktno definitorna, ampak jc povezana s primerki, s posamičnimi še zlasti lahko prepoznavnimi primerki. Takšno je temeljno stališče induktivnega pristopa k določitvi pogojev, da neko bitnost prepoznamo kot člana pojma. Prav tako pogosto obstajajo pogoji, da bi neko bitnost X prepoznali kot člana pojma, v bližini primerku, ki je še zlasti blizu določene bitnosti X. Denimo, določeno bitnost bomo prej prepoznali kot ptico, če bo po svojih lastnostih bliže lastovici, kot pa če bo bliže kokoši. Ena bistvenih značilnosti klasičnega definitornega pogleda je bila, da obstajajo meje pojmov, katere lahko jasno razmejimo. Sedaj pa sc z razliko med člani posamičnega pojma srečujemo s pojavom mehkosti, kar pomeni, da lahko procentualno določimo pogoje članstva. Prav v tem tudi obstaja sam pojav mehkosti. S tem lahko primerjamo zgoraj omenjeno dejstvo, da lahko glede na mehko logiko obstaja 57% resničnostna vrednost neke propozicije. Razmerje med filozofijo in metafiziko pri Kantu MARUA ŠVAJNCER Na vprašanje, kakšno jc razmerje med filozofijo in metafiziko pri Immanuclu Kantu (1724-1804), jc treba odgovoriti zato, ker jc v interpretacijah opaziti bodisi istovetenje, bodisi razločevanje. Skušali bomo ugotoviti, katere vsebinske opredelitve jc Kant navajal in razvijal v kritiki čistega uma (Kritik dcr rcincn Vcmunft, 1781) in v Prolcgomenah (Prolegomena zur cincr jeden kiinftigcn Mctaphysik, die als Wisscnschaft wird auftrctcn kčnncn, 1783). Eksplikacija problematike naj bi spodbudila premislek, ali se je predvidevanje o utemeljitvi nove znanosti uresničilo. V Kritiki čistega uma začne Kant svojo tcorctizacijo z ugotovitvijo, da jc metafizika sistematično urejen inventar vseh naših spoznanj, do katerih sc jc mogoče dokopati s čistim umom. Sestavljena je iz povsem izločenih spekulativnih spoznanj uma in čistih pojmov. Starejša jc od vseh drugih znanosti, vendar ji ni bilo usojeno, da bi poslala znanost. Filozofova ironija ni naključna. Kant pravi: "Nikakor nc gre dvomiti, da jc bilo ravnanje metafizike doslej običajno tavanje in, to je najhujše, med samimi pojmi." Metafizika hoče biti zmeraj zunaj slehermega izkustva. Kantu gre za to, da bi dosedanjo pot metafizike - njeno tavanje - spremenil in ji utrl zanesljivo pot znanosti ter spodbudil popolno revolucijo. "Torej je prva in najpomembnejša stvar filozofije v tem, da enkrat za vselej metafiziki omogoči vsak škodljiv vpliv tako, da bo zamašila izvor njenih zablod."3 Čeprav jc mogoče sleherno filozofsko delo napadati na njegovih posameznih mestih, organski sklop sistema, pojmovan kot cclota, po Kantovem mnenju vseeno ni v nevarnosti. S hermenevtičnega vidika lahko razumevamo in interpretiramo del ali ccloto, sestavino, ki ima teoretično veljavo za nas, ali razpoznavno znamenje cclote. Gre za to, kako beremo Kanta danes. Njegov sistem v resnici ni v nevarnosti - postal je sestavina in konstituent kulturne zgodovine. Kant je prepričan, da metafizika sprva ravna dogmatično in povsem samovoljno, saj sc ne loti preučevanja zmožnosti ali nezmožnosti uma. Kar zadeva formalni način njenega samospraševanja, je glede namenov sestavljena iz samih sintetičnih sodb 2 Immanuel Kani: Kritika čistoga uma. Beograd, Kultura. 1970, str. 20. 2 Prav tam, str. 25. 2 Prav tam, str. 29. 2 Prav Um, str. 42 a priori, sc pravi razširjcvalnih sodb, ki danim pojmom dodajajo nekaj, česar prej ni bilo, in gre tja, kamor ji izkustvo nc more slediti. Čc metafizika nc obstaja kot znanost, vendar vseeno je, potem jo je po Kantovem mnenju mogoče imeti za naravno dispozicijo (mctaphysica naturalis) in sc vprašali, kako je kot naravna dispozicija sploh možna in, seveda, kako jc možna kot znanost. Zdaj jc napočil čas, ko je treba pozabiti na dogmatični način reševanja problemov, na analitično, preprosto razčlenjevanje pojmov, kajti to ni bilo nič drugega kot samo nekakšna priprava, in sc lotili nove metode, ki bo pripomogla pri razvoju nove znanosti. "Iz vsega tega izhaja ideja neke posebne znanosti, ki sc lahko imenuje Kritika čistega uma, kajti um jc tista moč, ki daje p r i n -c i p c spoznanja apriori. Nato dodaja: "Transcendentalno imenujem vsako spoznanje, ki sc nc ukvarja s predmeti, ampak z našim spoznavanjem predmetov, kolikor je mogoče a priori. Sistemi takšnih pojmov bi sc imenoval transcendentalna filozofija." Transcendentalna filozofija jc ideja znanosti, za katero mora Kritika čistega uma napraviti ves načrt arhitektonsko, to pomeni na osnovi principov, ki zagotavljajo gotovost in popolnost vseh delov, iz katerih jc poslopje zgrajeno. Kritika se šc ne imenuje transcendentalna filozofija, saj bi v tem primeru morala vsebovali izčrpno analizo človeškega spoznanja apriori. H Kritiki čistega uma sodi vse tisto, kar sestavlja transcendentalno filozofijo - gre torej za idejo transcendentalne filozofije, nc pa šc za znanost samo. Tanscendcntalna filozofija jc za Kanta filozofija čistega, izključno spekulalivnega uma. Kant poudarja, da jc metafizično samo tisto preučevanje, v katerem predstava vsebuje ono, kar kaže pojem kot a priori dan. Transcendentalna filozofija pa sc mora o pojmih spraševati po enem principu - iz razuma kot absolutne enotnosti namreč izhajajo čisti in nepomešani, zato morajo biti spojeni z idejo ali pojmom. Mislcc meni, da jc za skiciranjc znanosti pomembno vnašanje reda, kajti totaliteta ni nič drugega kot množica, pojmovana kot enotnost. Zanimiva je Kantova ugotovitev, da za razširitev razuma na področje čisLih apriornih spoznanj filozofija kot doktrina ni pomembna, saj njeni dosedanji poizkusi niso bili kdove kako uspešni, medtem ko ima kot kritika, ki varuje pred napakami, vsekakor veljavo. "Transcendentalna filozofija sc pravzaprav odlikuje s tem, da poleg pravil (in to poleg splošnega pogoja za pravila), ki so v čistem pojmu razuma, lahko sočasno a priori pokaže tudi tisti primer, nakaterega ga je treba prenesti." Ukvarja sc s pojmi, ki sc morajo a priori nanašati na svoje predmete. Filozofsko razmišljanje jc za Kanta tisto, v katerem nobeni sodbi nc priznavamo, da jc bila potrjena, dokler ni zanjo zadostnega dokaza. Opozarja tudi na skeptično metodo (nc skcplicizcm), ki jo ima za bistveno lastnost transcendentalne filozofije, metodo, s katero izzovemo spopad med različnimi trditvami, vendar tega nc storimo zato, da bi eno izmed njih raz.glasili za edino veljavno, temveč zato, da ugotovimo, ali ni morebiti sam predmet spora slepilo; nikakor ni brez pomena odkriti izhodišče nesporazuma in spoznati tisto, kar jc pomanjkljivo 5 Prav lam, str. 54. 6 Prav tam, str. 55. 7 Prav um, str. 57. 8 Prav um, str. 64. 9 Pravumstr. 151. določeno.'" Kant nas nagovarja in opozarja na dileme - to je ena izmed pojavnih oblik njegove aktualnosti. Kant pravi da filozofija veliko obljublja; rada bi utemeljila svoje pretirane zahteve in sc vrednostno povzpela nad druge znanosti. Obljublja nam, da nam bo dala osnovo za naša največja pričakovanja in nam razkrila poslednje namene. Ali jc Kant ciničcn zaradi kritičnosti do lastnega dela in miselih postopkov? Ponovi, da jc filozofsko spoznanje pravzaprav spoznanje uma na osnovi pojmov ali v njih. Filozofija sc drži samo splošnih pojmov in nc more uspešno učinkovati na primer v matematiki, vendar lahko spozna njene meje. Filozofske dcfinicijc so samo eksplikacijc danih pojmov - nastajajo z analizo in pojme samo pojasnjujejo, zato nc sodijo na začetek, ampak na konec. "Glede na to filozofija nima nikakršnih aksiomov in nikoli nc sme predpisovati svojih osnovnih stališč a priori za absolutna, ampak sc mora potruditi, da svojo pravico do njih utemeljuje s posredovanjem njihove temeljne dcdukcijc."" Metoda filozofije je vedno sistematična, zakaj s subjektivnega vidika jc že um sam zase sistematičen. Seveda pa sc po Kantovem mnenju filozofije ni mogoče učiti, učili seje mogoče kvečjemu filozofiranja. "Sistem vsega filozofskega spoznanja jc filozofija ." To jc čista ideja o možni znanosti, ki in concrcto ni nikjer dana, skušamo pa se ji približati po raznih poteh, dokler jc nc bomo odkrili. Dotlej pa bo pojem filozofije samo šolski pojem, pojcin o sistemu spoznanja, ki ga kot znanost šele iščemo in ima za cilj zgolj sistematično enotnost tega vedenja - logično popolnost spoznanja. Kant filozofijo cclo istoveti z zakonodajo človeškega uma; ta lcgislacija naj bi imela dva predmeta - naravo in svobodo. "Filozofija narave sc nanaša na vse, kar obstaja, filozofija morale pa samo na tisto, kar bi moralo obstajali ... Vsaka filozofija jc spoznanje iz čistega uma ali spoznanje uma iz empiričnih principov. Prva sc imenuje čista, druga pa empirirična filozofija."13 Filozofija čistega uma jc bodisi propedevtika, ki preučuje moč uma glede na cclotno čisto spoznanje a priori in sc imenuje kritika, bodisi sistem čistega uma (znanost), to jc cclotno filozofsko spoznanje iz čistega uma v sistematični povezanosti in seimenuje metafizika; s tem imenom lahko poimenujemo celotno čisto filozofijo. Metafizika se po Kantu deli na metafiziko spekulativne uporabe čistega uma in metafiziko praktične uporabe čistega uma, torej jc mogoče govoriti o metafiziki narave in metafiziki običajev. Prva obsega čiste principe uma iz enostavnih pojmov o teoretičnem spoznanju vseh stvari, druga pa vsebuje principc, ki so apriorni in postavljajo v ospredje tisto, kar jc treba storiti oziroma tisto, česar sc jc treba držati. Moralnost je namreč zakonitost našega delovanja - iz principov jo jc mogoče izvesti povsem a priori. Metafizika običajev naj bi bila čista morala. Kant meni, da človeški um žc od nekdaj brez takšne ali drugačne metafizike sploh ni mogel shajati. Spraševanje o možnosti znanosti se povezuje z raznovrstnostjo spoznanj. Metafizika je lista filozofija, ki potrebuje čisto spoznanje a priori, spoznanje, ki je podano v sistematični enotnosti. "Metafizika v ožjem pomenu besede jc sestavljena iz transcendentalne filozofije in iz fiziologije čistega uma. Prva preučuje samo razum in sam um v sistemu vseh pojmov in osnovnih stališč, ki sc nanašajo na predmete nasploh, pri tem 10 Prav um str. 331. 11 Prav Um. str. 538. 12 Prav um, str. 606. 13 Prav Um, str. 608. 14 Prav Um, str. 608-610. pa nc predpostavljajo objektov, ki bi bili dani (ontologija) ; druga preučuje naravo,to jc celotnost danih predmetov..." Metafizika telesne narave se imenuje fizika. Sistem metafizike jc razdeljen na ontologijo, racionalno fiziologijo,racionalno kozmologijo in racionalno teologijo. "Filozofijo torej v pravem pomenu besede sestavljajo samo metafizika, in to tako metafizika narave kot tudi metafizika morale, zlasti šc kritika uma, ki si drzne leteti z lastnimi krili, ta kritika pa je poprej priprava (propedevtika). Ta filozofija vse reducira na modrost, toda po poti znanosti, edini poti, ki je, potem ko jc enkrat utrta, ničveč ne zaraste, sama pa ne dovoljuje več nikakršnih tavanj. Matematika, naravna znanost in cclotno empirično spoznanje o človeku imajo veliko vrednost kot sredstvo za cilje, ki so večidel naključni, toda čc konec koncev postanejo sredstvo za nujne in bistvene ciljc človeštva, tedaj sc to doseže samo in edino s posredovanjem spoznanja uma, spoznanja, ki izhaja iz samih pojmov, to pa, naj sc imenuje karkoli žc, ni nič drugega kot metafizika."16 Dodaja, daje prav zaradi tega metafizika sklenitev cclotnc kulture človeškega uma. Kot čista špekulacija v večji meri rabi za to, da preprečuje zablode, kakor pa da bi razširjala spoznanje. V delu Prolegomena Kant poudarja, da si je treba zastaviti vprašanje: "Ali jc kaj takega kot metafizika sploh možno?"17 Problematike se loteva z dokajšno mero ironije: ugotavlja, da šc ni zanesljivega odgovora, ali jc metafizika sploh znanost, pa se vendar prevzema šopiri in daje lažno upanje. To jc nekakšna objestna znanost. Na tem področju pravzaprav še ni zanesljivega merila, s pomočjo katerega bi bilo mogoče razločevati resno delo od mlatenja prazne slame. Metafizika obstaja iz samih pojmov, ki si jih razum apriorno zamišlja, Hume pa je zaradi domnevne nezmožnosti obstoja enega izmed njih -pojma povezanosti vzroka in poslcdicc - ugotovil, da metafizike sploh ni in je nc more biti. Kant se torej loti konstituiranja nove znanosti. Pot, na kateri se skuša suvereno gibati, zahteva teoretične opredeliteve, ki znajo najti posebnosti, to sc pravi tisto, česar ni moč najti nikjer drugje. Viri metafizične spoznave ne morejo biti empirični. Kot žc ime pove, je metafizična spoznava nefizične vrste, torej taka, ki leži onstran izkustva. Kant trdi: "Metafizika je torej spoznavanje a priori ali spoznavanje iz čistega razuma in čistega uma." Opredeliti jo je treba kot čisto filozofsko znanje in priznavati samo apriorne sodbe. "Prave metafizične sodbe so vse sintetične. Ločiti moramo med 19 sodbami, ki pripadajo metafiziki, inpravimi metafizičnimi sodbami." Tudi metafizika včasih razčlenjuje pojme, to pomeni, da se zateka k analitičnim sodbam, čeprav to ni njen pravi namen. "Samo ustvarjanje apriornih spoznanj, temelječih tako na zrenju, kot na pojmih, in končno sintetičnih apriornih načel v filozofiji sestavlja bistveno vsebino metafizike." Od odgovora na vprašanje, kako so apriorne sintetične sodbe možne, je odvisen obstoj ali padcc metafizike same. "Lahko bi rekli, da vsa transcendentalna filozofija, ki nujno mora iti pred vsako metafiziko, ni sama nič drugega kot popolna, izčrpna in 15 Prav um, str. 611. 16 Prav um, str. 614. 17 Immanuel Kant: Prolegomena, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1963, str. 57. 18 Prav Um, su. 69. 19 Prav Um, str. 75. 20 Prav Um, str. 76. sistematično urejena rešitev tukaj postavljenega vprašanja. In zato bi lahko tudi rekli, da doslej sploh nimamo nobene transcendentalne filozofije, saj jc tisto, kar se prikazuje pod tem imenom, pravzaprav samo del metafizike. Transcendentalna filozofija pa mora šele dokazati, da jc metafizika sploh možna, in mora torej bili predhodnica vsake metafizike." Kant išče pol do metafizike kot znanosti. Sprašuje sc o človekovi naravni nagnjenosti do metafizike. Spel poudari, da jc posebnost metafizike ukvarjanje uma s samim seboj. Umski pojmi te vrste ne morejo biti dani v kakršnem koli možnem izkustvu. Neustrezno jc tudi zamenjavati in mešati umske in razumske pojme. Razumski pojmi so kategorije, umski pa ideje. "Vsa čisto razumska spoznanja imajo to lastnost, da so njihovi pojmi lahko dani v izkustvu in da njihova načela izkustvo lahko potrdi. Nasprotno so transcendentna umska spoznanja takšna, da se ideje nc dajo v izkustvu niti nikdar dobiti, niti njihova načela z iskustvom potrditi ali ovreči." In kako strogo je ukvarjanje z metafiziko? "V metafiziki človek lahko na različne načine šušmari brez strahu, da ga bodo zalotili v neresnici." Kant v sklepnem delu knjige Prolegomena ponovi, da je malefizika naravni nagib uma, to pomeni, da jc lahko resnična, dialektična in varljiva. Če bi sc ji predali, nikoli ne bi mogli zgraditi znanosti. Kot znanost bi jo bilo mogoče ustvariti na temelju kritike čistega uma. Kant zanika dokončnost metafizike svojega časa, ko pravi: "Zakaj med vsemi znanostmi edino metafizika lahko z zaupanjem računa, da sc bo do kraja izpopolnila in tako ustalila, da se nc bo mogla več spreminjati, niti dopolnjevati z novimi odkritji: zakaj um ima vire metafizičnih zaznav ne v predmetih in njihovem zornem vtisu (lc-ta ga ne more o ničemer kaj bolj poučiti), temveč v samem sebi." Vsaka lažna modrost slej ali prej uniči samo sebe in najbrž se bo tako primerilo tudi metafiziki, če nc bo preuredila svojih temeljev. Kant nc verjame, da bo človeški duh opustil metafizična preiskovanja. "Metafizika bo torej zmeraj na svetu, šc več, zmeraj bo živela v vsakem, zlasti še mislečem človeku, ki si jo bo zaradi pomanjkanja javne smernice vsak po svoje krojil. To, kar se jc doslej imenovalo metafizika, nc zadovoljuje nobenega kritičnega duha, toda odreči seji popolnoma jc prav tako nemogoče." Kant se je ob študiju filozofije venomer spraševal, ali so posamezni pisci spravili metafiziko korak naprej. Analitično obravnavanje pojmov metafizike kot znanosti se pospešuje, saj jc po Kantovem mnenju razčlenjevanje pojmov samo gradivo, iz katerega se mora ta znanost šele iz tesali. Morebiti bo z razčlenjevanjem apriornih sintetičnih sodb mogoče kaj postorili, a za zdaj velja dejstvo, da metafizika kot znanost sploh šc ni obstajala. Kant v metafiziki nc priznava igračkanja z verjetnostjo in zdravim razumom. Metafizika jc filozofija iz čistega uma. Filozof zahteva: "Metafizika mora bili znanost nc samo kot celota, temveč tudi v svojih delih; sicer ni nič. Kot špekulacija čistega uma nc more biti zgrajena na ničemer drugem kot na splošnih resnicah." Kant sam imenuje svoj idealizem formalni ali kritični idealizem. Zanamcem daje napotke, kako naj bi sc lotevali njegove teorije: "Vsekakor ne mislim zahtevati, da bi moja načela kar preprosto sprejeli ali da bi mi vsaj laskali s takšnim upanjem, temveč naj 21 Prav lam, str. 85 22 Prav Um, itr. 148 23 Prav um, sir. 160. 24 Prav Um, sir. 191. 25 Prav um, str. 193. 26 Prav um, str. 197. jih, kakor pač nanese, napadajo, ponavljajo, omejujejo, potrjujejo, dopolnjujejo, razširjajo."27 Kant pravi, da navadni metafiziki grozijo plitkost, sofistika in domišljavost, kritika pa nasprotno pomaga razločevati pravo znanje od navideznega - sočasno daje merila. Učitelj metafizike naj bi nekega dne postal znanstvenik. Mnogi sodobni filozofi nas skušajo prepričati, da se to ne bo nikoli zgodilo; najbrž ostajamo na Kantovi poti utemeljevanja in približevanja te vrste. Na osnovi eksplikacije sklenimo problematiko in skušajmo odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku: Kakšno jc razmerje med filozofijo in metafiziko pri Kantu? Kantovo pojmovanje ni povsem enotno, saj sc včasih pojavlja istovetenje, drugič pa razločevanje. Na začetku Kritike čistega uma lahko preberemo, da filozofija in metafizika nista eno in isto. Metafizika je sprva širši pojem od filozofije in neke vrste naravna dispozicija oziroma naravni nagib uma. Kant jc celo nedosleden: po eni strani jc to sistematično urejen inventar vseh naših spekulalivnih spoznanj iz čistega uma, po drugi strani pa je tavanje med samimi pojmi in zbujanje slepil. Posebnost metafizike jc, da se um ukvarja s samim sabo; čc bi se ji prepustil, sc nc bi mogli dokopali do znanosti. Tako v metafiziki, kot filozofiji gre za sistematičnost, vendar je treba poudarili, da izraz sistematičnost ni vrednostni pojem in ga ni dopustno enačiti z urejenostjo in racionalno postavitvijo, saj bi s tem že obstajala znanost, čc pomislimo, da Kani znanstvenost istoveti z urejenostjo - seveda ne samo z njo, saj dodaja šc nujnost, objektivnost, gotovost, uveljavljanje metod in elementov, zanesljivo artikuliranosl in formalnost. Filozofija ni isto kot transcendentalna filozofija; ta jc zgolj predhodnica vsake metafizike in mora šele dokazati, da je metafizika sploh možna. Transcendentalna filozofija je ideja znanosti, za katero mora kritika čistega uma ves načrt napraviti arhitektonsko. Kritika jc le ideja transcendentalne filozofije, nc pa žc znanost sama. Metafizika jc že zdaj in tukaj, medtem ko bo treba transcendentalno filozofijo, v zvezi s katero ima kritika čistega uma svoje naloge, šele uresničiti. Metafizika jc lahko širši pojem: to so vsa spoznanja, do katerih sc jc mogoče dokopati s pomočjo čistega uma, filozofija pa jc sistem vseh filozofskih spoznanj. Filozofska (vendar tudi metafizična) spoznanja so šc druga, tudi tista, ki sodijo na področje praktičnega uma. Filozofija jc zakonodaja človeškega uma, metafizika pa naravna dispozicija. Tu je vendarle opaziti razliko. Filozofija je spoznanje iz čistega uma in empiričnih principov, metafizika pa celotno spoznanje iz čistega uma v sistematični povezanosti in jc v tem primeru isto kot čista filozofija. Metafizika jc sedaj filozofija posebne vrste. Enačenje sc pojavlja zlasti tedaj, ko je brez natančne definicijo v ospredju ugotovitev, da se obe ukvarjata s čistimi umskimi pojmi. Zagotovitev, da jc metafizika filozofija iz čistega uma, ne pove dovolj. Kantovo načrtovanje kritike čistega uma naj bi utrlo pot metafiziki kot resnični znanosti, sočasno pa predvideva, da bo metafizika kol tavanje med pojmi ohranila svojo namernost. Metafizika še vedno nc bo mogoče prijeti za besedo in povsem ovreči njegovih špekulacij. Šc kar naprej bomo gradili in potem rušili samo zato, da bi lahko ugotovili, kako so zgrajeni temelji. Filozofija se včasih vrednostno dviguje nad metafiziko, saj naj bi uravnavala dejavnost metafizike in preprečevala njene zablode. Filozofija jc sistem vsega filozofskega spoznanja, jc čista ideja o možni znanosti, konkretno pa še ni nikjer dana. 27 prav lam, str. 210. Z vsem navedenim ostaja Kant naš sodobnik. Vprašanja metafizike; filozofije in znanosti so problemi našega časa, pa naj postavljamo v ospredje analizo pojma, simbolizacijo, znanstvenost in racionalizacijo ali pa sc spopadamo z ideološkostjo, eshatologijo, vrednostnim in iracionalnim ter morebiti v teh prizadevanjih in spopadih nismo zmeraj zmagovalci. LITERATURA Kant, Immanucl, Allgcmcinc Naturgcschichtc und Thcorie des Himmcls, Ixipzig, Reclam, 1955. Kant, Immanucl, Prolegomena, Ljubljana, Cankarjeva založba, 1963. Kant, Immanucl, Metafizika čudoredja, Sarajevo, Vcsclin MaslcSa, 1967. Kant, Immanucl, Kritika čistoga uma, Beograd, Kultura, 1970. Kant, Immanucl, Die Grundlagcn des kritisehen Dcnkcns, Ausgevvahlte Schriftcn, Sigbcrt Mohn Vcrlag, 1973. Kant, Immanucl, Um i sloboda, Spisi iz filozofije islorijc, prava i države, Beograd, Ideje, 1974. Kant, Immanucl, Kritika praktičnog uma, Zagreb, Naprijcd, 1974. Kant, Immanucl, Kritika moči sudjenja, Beograd, Kultura, 1975. Kant, Immanucl, Logika, Beograd, Grafos, 1976. Obscurum per obscurius Mračno mračnim (Načelo srednjeveških alkimistov) MITJA VELIKONJA I. Magistralna pot v magično polje jc magični potencial, ideja moči, mana (tehnološko rečeno - mehanična sila), ki je temelj tega prastarega verovanja. Gre za čisto dejavnost, ki sc lahko po mili volji materializira in lokalizira. Je apriorni, predempirični, inherentni srž magije, ki jamči njeno enkratnost glede na vse bližnje ali daljnjc socialno-psihološke fenomene. Mana motivira kolektivno verovanje s pojasnjevanjem vseh dogodkov v zvezi z magijo, njenimi žarčenji, legitimira moč izvajalca obredja, ustvarjalnost besed ter transferskih lastnosti in razlaga prisotnost duhov. To nevarno, obenem pa močno silo, numinozni potencial, se skuša s pomočjo njegovih simbolov v obredu uporabiti oz. manipulirati. Zakaj pa se človek v stiski zateče prav v okrilje teh obskurnih in marginalnih dejavnosti, čeprav ima na voljo kopico podobnih, v iste učinke usmerjenih instutucij (religijo, tehniko, zdravstvo)? Odgovor tiči prav v odnosu med njimi. V magiji se človek zlije z močjo prek odrekanja normalnega bivanja, izstopi iz vsakdanjega, urejenega - v numinozno, nevarno okolje. Običajno šibkost žrtvuje izjemnosti vsemoči in od nje pričakuje posebne koristi. Znanost jc preveč razvidna, "objektivna", podvržena le človeški kontroli. Religija siccr prav tako zajema uporabo nadčloveške moči, spreminja pa jo v poroka vsakdanjega človekovega bivanja. Molitev nc more prebiti meja tega sveta; to uspeva lc konkretni, magični aktivnosti, ki ima prccizcn namen in cilj. To moč sc pridobi s poznavanjem skrivnosti nastanka stvari. Cilj tovrstnih ritualov jc torej, podobno ko pri poljedcljskih kultih, ukiniti čas, priti na začetek in podoživeti "prazdrav" trenutek. Mit o nastanku bolezni jc pomanjšan kozmogonijski mit, obred ozdravljenja pa bolnika pripelje po zdravi poti nazaj. Z drugimi besedami - magični rituali vsebujejo zgodovino nevšečnosti ali uroka in evocirajo obenem milski trenutek, ko je neka višja sila ukrotila to nadlogo. Credo v prvobitno popolnost je nasploh zelo običajen obrambni mehanizem človeka ali družbe, ko zaideta s "prave" poti. Iz odtujene banalnosti sc je treba vrniti v mit, iz zunanjega sveta v notranji. Psihoterapija uporablja isto metodo, abrcakcijo, za vračanje bolezenskega stanja čim dlje na začetek. S tem se ozavestijo nezavedni konflikti in odpori, kar pa je že velik korak naprej v njegovi razrešitvi. Vrač in psihoanalitik sta oba tista, "ki vesta", bolnik pa, siccr v magiji pasivno, v terapiji pa aktivno, sodeluje. "Šamanistični kompleks"1 obsega tri vidike: verovanje vrača v delotvornost njegovih tehnik; verovanje bolnika ali žrtve, na katera vpliva; in merodajno kolektivno mnenje. V primitivnih družbah z nizkim koeficientom varnosti je dejavnost simpatičnega živčnega sistema šc posebej intenzivna, saj pomaga vedno novim prilagoditvam individuma. Čc ta aktivnost zaradi šoka, strahu ali uroka popusti, začne organizem pešati, človek postane brezvoljen in lahko tudi umre. Intimni pol magičnega interveniranja je psihosomatska terapija, ki pa izkorišča skupinskega (= konsenz o njeni učinkovitosti). Lcvi-Strauss to povzame v trditvi, da sc vrač nc postane z ozdravljanjem svojih bolnikov, ampak jih ozdravlja zato, ker jc postal vrač . II. Področje magije pa jc, poleg nekaterih prav tako indikativnih (npr. mitologije in religije), v glavnem ohranilo svoj nezavedni metanastavek. Kljub svoji odrinjenosti nam kot simptom odpira okno v strukturo širše skupnosti. Čeprav tradicionalni okviri stalno zarisujejo meje magičnih postopkov, zaradi česar so nemalokrat monotoni, prisilno arhaični, razvlečeni, se za njimi skriva razvit in naprožen psihološki aparat. Človek skuša z omnipotentno močjo izraženega učinkovati na sile prav v tistih aspektih, ki siccr presegajo njegovo vsakdanjo zmožnost. Klasično psihoanalitično formulirano, narcizcm (še) nadomešča realnost. M. Klein stori v tem pogledu korak naprej in razvije pojem depresivnega položaja, v katerem sla združena preganjanje s strani slabega Objekta in z njim povezani obrambni mehanizmi ter prikovanosl na ljubl jeni (dobri) Objekt. Oba pola sta ponotranjena žc od prvih otrokovih stikov z zunanjostjo, z dojko oz. materjo (kot prvima interioriziranima Objektoma). Napetosti tega protislovnega, a za nadaljno človekovo usodo konstitutivnega položaja se blažijo z mogočnimi, cclo nasilnimi fantazijami, ki obvladujejo ogrožajoče zle Objekte. Drugače povedano, velik strah in negotovost povzročata primerno veliko pretiravanje, idcalizacijo ali infcriorizacijo. Hipomanična hotenja preglasijo nasprotne vzgibe in krepijo Jaz, razrešijo depresivni položaj in pripomorejo k splošnemu proccsu integracije - (pri magiji) tako posameznika, kot skupnosti. Klcinova ugotavlja, da se narcizcm (in avtocrotizcm) pojavlja istočasno z odnosom do Objekta in ne prej, kot zatrjuje Freud. Stik z Zunanjim pomeni že od vsega začetka medsebojno vtkanost introjcciranja in projcciranja, zato jc vsak impulz realnosti prepleten s človeškimi fantazijami, vsaka fantazija pa vsebuje elemente resnične izkušnje. Družba mora na ta ali oni način poskrbeti, da sc nezavedni kompleksi lahko eksternalizirajo, izpraznijo. Ujetost v dane zgodovinsko-ckološke ograde sc da preseči s specifičnimi strategijami. Cazcncvuejcva shema je za to lep primer - zunanjo realnost je mogoče "neboleče" socializirati z religijo, magična tehnika apriornega induciranja pa jc poskus njene pragmatičnejše ukrotitve. Katatonična, po drugi strani pa halucinirajoča vsemoč besed jc v življenju preprostih kultur skoraj univerzalno razširjena. Abstrahiranje 1 C. I_evi-Str.uM (1989), str. 177. 2 Isti, str. 178. 3 Nakazana jc ?.cv prvem, podrobneje pa jc obdelana v naslednjih treh delih njegove knjige (1986). fizičnih pogojev sc pridruži simboličnim manipulacijam zdaj idej, označevalca, zdaj vnanjih objektov, označcnca. Psihotično subsumiranjc stvarnosti in nevrotična naslonitev na njen izbrani izsek tvorita fantazijski svet, "rezervat, izvzet iz zahtev življenjske nujnosti" , temelječ na (nc)posrcdnosti nezavednega. Sintaksa magičnega postopka jc torej način (ra)združevanja obojestranskih, intimnih človeških in etabliranih zunanjih elementov. Kultura vedno znova aktualizira svoje razmerje do nezavednih inputov, konkretni primeri iz komparativne antropologije pa zanikajo naivni cvolucionistični lincarizcm. Človekova skrita hotenja imajo namreč univerzalen izvor in vedno ležijo k zadovljitvi; razlikuje sc le Objekt, kamor so fiksirana, in laktike, variante, dejanske uresničitve. Differentia specifica posamezne skupine je torej Objekt, ne pa mnogoterost libidnih usmeritev. III. Staroslovanska in slovenska magična praksa sta bili navezani na širši verovanjski kompleks, na mitologijo in religijo. K personificiranim ali abstraktnim božanstvom so sc naši predniki približevali z molitvijo, prošnjo, ali pa z učinkovitejšo metodo, z žrtvovanjem. Ritualne dobrine so metali v ogenj, jih puščali v gozdovih, zaorali v ledino, jih vzidali v temelj bodoče stavbe ... Pri tem so sc držali točno določenih obrednih načel, navadno similia similibus evocantur (podobno izzove podobno) - prehrambena žrtev naj bi prinesla še več hrane, zaklana žival pomnožitev črede, ubiti deček srečo in blagostanje v pleme. Slovansko etnografsko univerzalijo predstavlja rdeče obarvano jajce, obenem simbol življenja in plodnosti ter povezanosti s predniki. Združuje preporod in razcvct, jc kal prihodnosti, nanj odtisnjeni vegetativni in šolami znaki pa simbolizirajo spoj zemeljskega in nebeškega. Vsa prehodna obdobja so skrivala čudodelno moč, če jo je človek le znal izkoristiti. V Beli krajini npr. se jc za koledovanje, popevanje k božiču ohranil izraz čaranje. Praznoverje naših dedov je le odsev nekdanjih trdnejših prepričanj o magičnosti narave. Studenci, slama, veter ali ogenj so imeli ob posebnih terminih skrivnostno moč, dostopno lc izbranim. Po drugi strani pa je krščanstvo edina religija, ki v svojem okrilju ni trpela magije, preganjala jc taka verovanja in njihove konspiratorske nosilcc . Ta poseben družbeni sloj so povsem iztrebili in magični običaji so se ohranili lc v "amaterskem" izročilu preprostih ljudi. Vrače so zamenjali posvečeni duhovniki, ki pa so od prvih nehote podedovali strahospoštovalen občutek pri vernikih. Med Slovenci jc bil namreč še do nedavnega razširjen strah , da imajo tajno moč: lahko uročijo, naredijo točo, če pa se jim kdo zameri, ga med mašo začarajo, da izgubi srečo ... V prehodnih obodbjih in s kvazi-obrednimi opravili se jc svet povrnil k svojemu izvoru, z njim so se običajni čas, prostor in navade povsem ukinile. V močnem, predvsem sredozimnem terminu (pa tudi ob začetku pomladi, manj pa ob poletnem solsticiju) jc bilo marsikaj mogoče: studcnčnica jc postala zdravilna, slama jc imela moč rodovitnosti, 7. vlivanjem voska ali svinca v vodo seje dalo vedeževati prihodnost. Delili 4 S Freud (1987), sir. 394. 5 M. Mauss (1982), str. 172, siccr omenja s tem v zvezi le k atol iS Ivo bJcljučnost religije na področju nadnaravne (ne)prcdvidljivosti pa velja tudi za osule krščanske Cerkve. 6 Boris V. (1923). so si kruh poprtnik, v katerega so vmesili čarodejske praprolne trosc (v Prckmurju pravijo tej rastlini Perunov cvet!), ki so domače branili pred zlemi duhovi in zagotavljali srečo, zdravje, plodnost in dobro rast. Neporočenim dekletom se jc na gladini vode prikazala podoba bodočega moža, da pa bi sc napoved izpolnila, so vanjo vrgle z rožmarinom okrašeno jabolko ali novčič, rekoč: 'Ljuba voda! Jaz ti darujem od dna do dna, sem za moža že dosti godna!' ... Verovanje v zdravilnost in regenerativno moč drevja, vegatacijc je gotovo predkrščansko. Žc stari Slovani so v določenih obdobjih pokopavali svoje mrtve v izdolbena drevesna debla. Navada se jc ohranila do nedavnega v omejenem prostoru v centralni Bosni . V naših krajih so bolnika vlekli skozi razklano drevo (redkeje votlo skalo) in čc sc jc zaraslo, jc ozdravel . Skozi robidov okvir se lahko človek izmuzne sovražnikom, demonom, žal-ženam ali vodnim možem. Podobnemu fenomenu pravijo v Srbiji "volovska bogomolja". Preprosto razlago, da gre za transplantacijo bolezni na sosednji predmet, dodatno osvetli še subtilnejša. Gre za simbolično ponovno rojstvo, ki za sabo pušča vse tegobe prejšnjega bivanja, za popolnost začetka. Nekaj podobnega je bil prihod rimskih legij skozi Porta Triumphalis, ki so jih očistila bojevniških grehov. Drevo je nasploh primeren objekt za tako metamorfozo, saj jc bilo simbol življenja, pa tudi prebivališče mrtvih. Udarec strele vanj (Prckmurci so temu rekli "Pcrun jc udaril!") so, kot mnoga druga preprosta agrarna ljudstva, interpretirali kot božjo poroko neba z zemljo, kot alegorijo oplojujočega in ekstatičnega koitusa, ki ruši red in privede do prerojevanja. Odtod čaščenje zaznamovanih, votlih, starih, posebno oblikovanih debel. Magičnost drevesa kot posledica njegovega posredniškega položaja je matcrializacija ustvarjalnih kozmičnih izbruhov, ki sc slikajo z in stekajo v zemljo. Naši predniki so bili prepričani, da je otrok do krsta v nevarnosti pred zlemi duhovi, uroki in čarovnicami, posebej so ga varovali na križpotjih, bivališčih ogrožajočih sil. Najboljša obramba pred njimi jc bila rdeča barva na otrokovem oblačilcu, pod blazino podloženo železo ali vrisani čudežni pentagram. Vodo, v kateri so novorojenca okopali, so prilili rožam ali drevesu, da bi otrok lepše rastcl. Navdušenje nad lepoto ali dobroto so hitro korigirali s prošnjo "Bog varuj!", ki jc izjemno takoj spravila v varno okolje normalnosti. Posebej zanimiva je bila poljedelska magija, katere obredje jc bilo sestavni del pustnih sprevodov in rajanj ob prehodnih obdobjih. Tako so nastali pregovori, kot npr. "Čc hočeš, da sc ncprijatclju sadno drevje posuši, ga zalij z juho, v kateri sc jc kuhalo pustno meso!" . Uroka se znebiš tako , da v čašo vode vržeš 3 žareče oglje, stopiš k vratom, spiješ požirek vode, za hrbet vržeš 3 ogeljčke, enako trikrat preliješ vodo - in izganjanje jc uspelo ... IV. Magični postopki so se najdlje ohranili v obliki zagovorov zoper različne nevšečnosti, predvsem zdravstvene in vremenske. Razumljivo, saj sta prav to usti 7J.Mal(1943). 8 M. Matičctov(1955). 9 F. Kotnik (1937). 10 Boris V.(1923). 11 Isti. področji, kjer je človek najbolj nemočen in prisiljen zapustiti različne posvetne tehnike in običajnost. Danes dostopni zagovori so sicer bleda slika nekdanjega urejenega obredja, pa šc kristjanizirani so povrhu - toda vseeno sc da v njih zaslutiti osnovno strukturo, verbalno in neverbalno komponento ter božje "pomočnike". V grobem sc delijo na dve skupini - na enočlenske, ki vsebujejo lc vražni izrek sili, ki jo hoče zagovorjevalcc premagati, in na dvočlenske, ki imajo dodano šc analogijo, legendo ali priliko o podobnem dogodku. Eksorcizcm zaokroži šc simbolično dejanje, dramatična akcija, s katero se (materializirani) zli duh dokončno izžene. I. Grafcnaucr je v vpletenosti biblijskih in drugih svetih oseb, pogosto lc hipostaz prejšnjih poganskih zaščitnikov, opazil prehod od avtohtonih k najstarejšim krščanskim zagovorom. Pa tudi v ljudskem pesništvu ne manjka dokazov vsemočih sugestibilnih priprošenj. V pesmi Mrtvec pride po ljubico kliče dekle nazaj svojega mrtvega zaročcnca lc s silo besede (... "Al živ si, Anzclj, al mrtev, po pušelje vendar boš prišel!"...). In zares sc pojavi ... Notranja zgradba zagovorov jc precej uniformna: bolnik (ali kako drugače prizadeti človek) se zateče v skrivnostne in skrbno varovane zagovorjcvalčcvc besedne ali mimične obrazce in tako izprosi(la) blagodejno intervencijo nebeških varuhov. bolezen, nevšečnost <-božji zaščitnik i t bolnik-> zagovorjevalcc Strukturno sc problem zastavi v vertikali. bolezen, nevšečnost: bolnik = božji zaščitnik : zagovorjevalcc Transcendentalni svet sc dotakne vsakdanjosti in skali tolmun družbenega ravnotežja. Zato je treba prek usposobljenega posrednika čimprej na pomoč poklicati Olimp. Reši pa se horizontalno. zagovorjevalcc : bolnik = božji zaščitnik : bolezen, nevšečnost Ob sferi znotraj sebe nevtralizirata odstopajoči skrajnosti in prekineta medsebojno navpično vez. Položaj je znova uravnovešen. Svet torej lahko obstaja le, če jc na primerni distanci do izjemnega. Medsebojna prežemanja, ki se odvijajo na marginal(izira)nih področjih, so in morajo ostali lc trenutna stvar, redek dogodek. Le tako se ohrani njihova izredna numinozna vloga in moč. S svojo občasnostjo oz. ne-prczcnco pa šc kako determinirajo vsakdanjo rutino. Spomnimo se, daje ta svet le pomanjšana in profana kopija transcendentalne vsemogočnosti, magija kot taka pa je edini kanal, preko katerega se izvaja prisila mitološkim omnipotentnežem. Navidez paradoksalno, toda prav manko konstituira totalnost v vsej svoji razraslosti. Tudi zato se zagovori in misterijski postopki niso naključno ohranili tako dolgo v naš čas. 12 K. Štrekelj, I. 6Z Občutek človekove vsemoči temelji torej na mehanizmu potiskanja neurejene stvarnosti. (Nerazviti) Jaz se mora braniti pred grozečimi tesnobami, ki mu jih povzroča nezavedni acting-out. Učinkovito obrambo predstavlja razlikovanje, to jc zadovoljevanje zahtevnih fantazij z introjeciranjem poveličanih dobrih Objektov in projeciranjem manjvrednih slabih. Obscsivnc akcije, med njimi tudi magični rituali, nastanejo zaradi nerešenih sporov med človekovimi skritimi vzgibi in družbeno ccnzuro. Oklevanje med njima ustreza neskončnim obrednim ponavljanje. Pa tudi jezik nezavednega nikakor ne ustreza besedam zavednega. Zato je v vražnih pogruntavščinah toliko nerazumljivih izrazov, onomatopoetičnih vzklikov, arhaizmov, navidez ncsmislcnih asociacij ski h igric in "praznih" rcpcticij. Lcvi-Straussovo iskanje simboličnega porekla družbe (ki se je oddaljilo od Maussovc zahteve po izgradnji sociološke teorije simbolike) lahko povzamem v trditvi, daje vsaka družba sicer simbolična, toda vsak simbolizem pripada v zadnji instanci prav človekovi naravi. Med nezavednimi impulzi in kolektivno zavestjo (Durkhcim, Mauss) poteka na tem področju stalen in intenziven dialektični proces. Simbolika prvih sc prepleta s simboliko druge. Splošneje, nezavedno deluje - skladno ali rušilno - znotraj ekološkega konteksta neke kulture. Odvisno pač, na kateri Objekt jc prikovano in kakšne strategije si izbira. Tako ima npr. podobnost pri homcopaLski magiji povsem spccifičcn zgodovinsko-socialni in psihološki izvor, seveda pa tudi vrednost. Tudi najpreprostejše analogije so proizvod skupinske in/ali posameznikove uporabe vražnega jezika in tehnologije. Drugače rečeno - (nam) navidez nesmiselne ideje in akcijc naših prednikov so še kako relevantne in logične v sklopu verovanj njihovih družbenih redov; psihološko jedro, stalno naprožen aparat, sc na svojski način inkarnira v vedno novih razmerah. Isti predmeti imajo zalo v različnih okoljih različne (magične) konotacije. Razvejanost magične prakse, ki seje celo v zahodnem, iracionalnosti nenaklonjenem svetu ohranila do nedavnega, ima torej kljub pahljači različnih tehnik in kodov podobno strukturo. Nagonski dinamizem nezavednega nuklcusa jc tisti, ki zastavlja in razrešuje temeljna človekova razmerja do zunanjosti, kulturna posredovanost pa sc kaže v reakcijah zoper njega (z obrambnimi mehanizmi, premestitvami, sublimacijami, potlačaitvami ...). Medtem ko ostaja mit na verbalnem nivoju, religija na boječe prosilnem, pa jc magija ambiciozncjša, predrznejša. Z njo oz. v njej je človek samozavestnejši, najbližji svojemu nebeškemu vzorniku. In prav v tem jc njena (vse)moč. P.S. Na koncu tega magičnega izleta pa moram opozoriti šc na en, v tovrstni literaturi malce odrinjen vidik. Magične metamorfoze, drugačna stanja, ukinjanja realnosti so lahko tudi posledica ritualnega posta ali uporabe halucinogenih (psihantropičnih) rastlin (v Castancdincm stilu). Povsem možno je namreč, da so tudi evropski padarji poznali skrvnostno rabo drog iz biljk našega zemeljskega pasu. Semena zelo razširjenega njivskega slaka (Convolvulus Arvcnsis) npr. vsebujejo snov, ki učinkuje podobno kot LSD. Bojevniško besnilo germanskih beserkov pripisujejo nekateri prav obrednemu konzumiranju mušnicc (Amanitac Muscaria), ki jih jc v boj pripeljalo z ekstatičnim zanosom. V slovenski ljudski pesmi Mlada Zora13 si dekle pod jezik namerno podloži "žlahten koren", zvečer zboli in zjutraj navidezno umre, nekako tako kot v Romeu in Juliji. Kraljič ji pod noč vzame čudežno rastlino iz ust in izvoljenka oživi... Nenazadnje so tudi likantropični doživljaji čarovnic z njihovih rajev (poleti na metli, concubitus dacmonum itd.) zelo podobni psihotičnim blodnjam. Kontinuiteto tovrstnega šamanstva je, kot tudi vso ostalo magijo, verjetno prekinilo "resničnostno" krščanstvo, ki jc načrtno iztrebljalo vsakršno konkurečno transcendentalno doživljanje. LITERATURA Bastide, R., Sociologija i psihoanaliza, Naprijcd, Zagreb, 1987. Cazcneuve, J., Sociologija obreda, ŠKUC FF, Ljubljana, 1986. Filiade, M., Mit i zbilja, Matica Hrvatska, Zagracb, 1970. Freud, S., Mctapsiholožki spisi, ŠKUC FF, Ljubljana, 1987. Grafcnaucr, I., Najstarejši slovenski zagovori, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1937. Klein, M., Zavist i zahvalnost, Naprijcd, Zagreb, 1983. Kotnik, F., Skoz potegniti, skozi vleči, skozi iti ali lesti - kot zdravilno in čarovno sredstvo, Časopis za zgodovino in narodopisje, Maribor, 1937. Lcvi-Strauss, C., Strukturalna antropologija, Stvarnost, Zagreb, 1989. Mai, J., Contributo alia mitologia slovcna, Nicola Zanichclli, Bologna, 1943. Mati četo v, M., Umita in v prt zavita lobanja pri Slovencih, Slovenski etnograf VIII., Ljubljana, 1955. Mauss, M., Sociologija i antropologija, Prosvcta, Beograd, 1982. Štrekclj, K., Slovenske narodne pesmi MV, Ljubljana, 1895-1923. Boris, V. (?), Ostanki praznoverstva med Slovenci, Slovenec, 16. 6. 1923. 13 liti, 1.114. K slovaroslovju terminologije v znanosti FRANC PEDIČEK Interdisciplinarni ter transdisciplinarni razčlenitvi in obdelavi teoretičnega pogleda na terminologijo v znanosti (ki sem ga oblikoval v prispevkih, objavljenih v časopisu Anthropos v letih od 1983 do danes!) mora slediti praktični slovaroslovni pogled v luči pripadne tehne k podani teroretični snovi za terminologijo v znanosti. Kakor jc za ugotavljanje in pregledovanje ter pojasnjevanje besedišča ali leksike v naravnem in knjižnem jeziku treba razvijati in oblikovati samostojno slovaroslovjc, je samostojno slovaroslovno področje nujno treba razvijati in oblikovati tudi za znanstvenoterminološko besedišče ali leksiko, boljše, terminološko znakovje v znanosti, v znanostih (enako tudi v pedagoški znanosti!). 1. Tudi v znanstvenoterminološkem slovaroslovju gre namreč za dve tovrstni pripadni področji: - leksikografija (leksis - beseda; grafo - pišem) in - leksikologija (leksis - beseda in logija - veda, znanje). Leksikografija je popisovanje, ugotavljanje besedišča, v znanostih terminološkega znakovja, leksikologija pa jc njegovo znanjsko, vednostno in pomensko pojasnjevanje ter pojmovalno sporočanje. Zaradi te pomenske vsebnosti leksikologije ta nemalokrat pomeni, kar vedo o sestavljanju slovarjev besedišč naravnih in knjižnih jezikov ter terminoloških slovarjev znanosti. Leksikografska obravnava besedišča naravnega in knjižnega jezika bodisi terminološkega znakovja v znanostih pa ima dve kakovostno različni ravni: a) analitsko-površinsko ali pojavnostno b) sintetsko-globinsko ali sestavno (strukturno). "Proizvod" leksikografiranja vzdolž teh dveh ravnin jc geslovnik besedišča bodisi naravnega in knjižnega jezika bodisi terminološkega znakovja znanstvenega jezika. V skladu z navedenima leksikografskima ravnema, z analitsko-površinsko in sintetsko-globinsko, pa je mogoče govoriti o dveh vrstah leksikografskih geslovnikov: a) abecedarijsko-linearni besediščni oziroma terminološki geslovnik b) tematsko-strukturni besediščni oziroma terminološki geslovnik. V okviru prvega gre za temeljno leksikografiranje naravnega ali knjižnega bodisi znanstvenega (terminološkega) jezika. Urejevalni kriterij naravnega in knjižnega bodisi znanstvenega (terminološkega) jezika je abeceda. V okviru drugega pa gre za vsebinsko-sestavno urejanje besedišča naravnega in knjižnega bodisi terminološkega zaklada znanstvenega jezika. Prvi, to je "abeccdarijski" geslovnik, ima abecedno urejeno leksikografsko ugotovljeno in urejeno besedišče naravnega ali knjižnega jezika oziroma abcccdno urejeno terminološko znakovje znanstvenega jezika. Drugi, tematsko-strukturni geslovnik (ki sc pa pogosteje uporablja za leksikografiranje terminološkoznanstvenega znakovja kakor naravnega ali knjižnega besedišča!), pa ima vsebinskoobravnavno zgradbo terminološkega zaklada določene znanosti (lahko tudi določenega naravnega in knjižnega jezika!) in s tem tudi uvid v njegovo vsebinsko zgrajenost in pomenskost. Oba geslovnika imata svoji posebni vlogi. Prvi pojavnostno-ugotavljajočo in drugi globinsko-urcjcvalno in s tem vsebinsko-vpogledno. Zaradi tega prvi "polni" drugega, drugi pa preverja vsebinskost prvega. Prvi jc induktivno grajen, drugi deduklivno. Tako drug drugega dopolnjujeta in utemeljujeta ter preverjata. V okviru prvega geslovnika gre za linearno ali "daljiščno" leksikografiranje naravnega in knjižnega besedišča oziroma znanstvenoterminološkega znakovja. V okviru drugega geslovnika gre za zadevno strukturno-vzdolžniško, to je scstavno-urcjcvalno oziroma globinsko-vpogledno leksikografiranje. Pogosteje terminološkega znakovja znanstvenega jezika, redkeje besedišča naravnega in knjižnega jezika! Mogoče je sprejeti tudi razlikovanje, po katerem jc abeccdarijski geslovnik značilno inventarizacijski oziroma registracijski, a strukturni značilno znanstveno-razvojni in s tem tudi dokumcntacijsko-informacijski za okvir določene znanosti. 2. Čc jc potemtakem leksikografija ugotavljanje besedišča naravnega in knjižnega jezika ter znanstvenoterminološkega znakovja, pa je leksikologija vsebinsko pojasnjevanje tega besedišča oziroma znakovja. Tako pojmovano leksikološko delo poteka na štirih ravneh ali stopnjah, pač v skladu s štirimi temeljnimi leksikološkimi (publicističnimi) edicijami: a) besednjak (abecedarij, vocabulary), b) slovar (dictionary), c) leksikon, in d) (toksikološka oziroma terminološka) enciklopedija. Tc štiri ravni ali stopnje leksikologije v navedenih štirih leksikoloških cdicijskih oblikah so štiri različne kakovostne stopnje pojasnjevanja leksikografiranega gradiva iz enega ali drugega navedenega geslovnika. S tem predstavlja leksikologija vsebinsko oziroma globinsko plat slovarjenja in slovaroslovja. Tako gre v okviru besednjakov, naravno in knjižno besediščnih ter terminološkoznanstvenih, za pomenski opis leksikalnih enot, to jc posameznih besed, njihovih zvez ali posameznih terminov znanosti. V okviru slovarjev, prav tako naravno in knjižno besediščnih ter znanstvenoterminoloških, pa gre za višjo raven ali stopnjo pojasnjevanja. Gre namreč za razjasnjevanje ali ekspliciranjc leksikalnih enot, navadno v luči življenjske oziroma tehnološke uporabnosti pojavov, procesov, funkcij in odnosov tistega dela stvarnosti ali resničnosti, ki ga Icksikalnc enote označujejo. V okviru leksikonov, ki pa leksikografsko strnjujejo predvsem znanstvenoterminološko znakovje (torej ne toliko naravno in knjižno besediščnih zakladov!), gre za raven razkrivanja in pojasnjevanja zasnovnih temeljev in ozadij znanstvenih terminov kot leksikalnih enot. Tako je omogočena v znanstvenem jeziku njihova čim bolj enoumna pojmovalnost in raziskovalna, pedagoška ter informacijska uporaba. V okviru leksikalnih (in terminoloških!) enciklopedij pa gre za najglobljo pojasnjevalno raven ali stopnjo. Gre za sporočilni prikaz najširšega in najsplošnejšega znanja, vedenja, poznavanja, razumevanja tistih pojavov, procesov, funkcij in odnosov, ki jih leksika naravnega in knjižnega ter terminološko znakovje znanstvenega jezika označuje, torej poimenovalno in vpomcnjevalno določuje. Če je leksikografski ustrezek za besednjak in slovar abcccdarijski geslovnik, pa jc za leksikon tematsko-strukturni geslovnik in sta za enciklopedijo mogoča in uporabna oba geslovnika, abcccdarijsko-linearni in tematsko-strukturni. Ko gre v okviru znanstvenoterminološkega znakovja za abccedarijsko-lincarni geslovnik, je njegova hiba v tem, da nc razlikuje treh temeljnih kakovostno-sporočilnostnih ravni v zakladu vsake znanstvene terminologije, ki so: področno besed je, strokovno izrazje in (pravi, čisti) znanstveni termini. To slabo stran dobro popravlja tematsko-strukturni geslovnik. V tem jc vzrok, da je ta kot leksikografska podstava za znanstvenoterminološko leksikologijo ustreznejši in uporabnejši ter koristnejši. Predvsem, kar zadeva globinsko razkrivanje in uvidevanjc bistev pojavov, procesov, funkcij in odnosov stvarnosti ter resničnosti, katerih lcksikalne nosilce je treba leksikografsko in leksikološko "obdelati". Prav za to in takšno razkrivanje in uvidevanjc bistev stvarnosti in resničnosti pa v današnjem paradigmatskem prelomu v znanosti mora iti, ko gre za znanstvenoterminološko leksikografijo in leksikologijo. Teorija sistemov in konstrukcija modelov regulacije ŽIGA KNAP 1. UVOD. PREGLED NEKATERIH EPISTEMOLOGU Ukvarjali sc bomo s konstrukcijo planskih modelov, izhajajoč iz kategorialnega aparata teorije sistemov. Zato si oglejmo nekatere epistemološke predpostavke, ki nam bodo služile kot osnova nadaljnega razpravljanja. Pri svojih izvajanjih sc bomo v tem delu naših razmišljanj naslonili predvsem na nekatere ideje Maruyamc (glej literaturo). Napredek znanstvenih raziskovanj na najrazličnejših področjih v ccli vrsti znanstvenih disciplin kaže na naslednjo zanimivo situacijo. Osnovni princip pri obravnavanju v nekaterih znanstvenih disciplinah, kot so biologija, sociologija in tudi na nekaterih področjih v fiziki, jc v ustreznih modelih povezan z naraščanjem hcterogcnizacije, procesom simbiotizacijc in generiranjem novih vzorccv (tako povezovanj, mrež, elementov, podsistemov, itd.), ki so posledica "določene diferenciacije" znotraj sistemov. Prccizirajmo to, kar smo označili s terminom "določena diferenciacija", namreč, gre za proccs difcrcnciacijc, v katerem imamo opraviti s povratnim, vzajemno vzročnim delovanjem, torej s posebne vrste povratnimi zankami, za katere je v povezavi s sistemom značilno, da določeno (morda zelo majhno) "diferenciacijo, odklon" amplificirajo in s tem povečujejo hctcrogcnizacijo znotraj sistema. Taka pravkar opisana situacija pripelje do zahteve po formulaciji posebne vrste epistemologije, ki jo bomo imenovali morfogenetska epistemologija, v skladu s terminologijo, ki jo uporablja Maruyama (glej tudi Ulc, 1986, str. 217). Opozorimo, da bomo na kratko obravnavali tudi nekatere druge tipe cpistemologij, ki sc zdijo primerne za študij drugih situacij. Bolj kot samo ime je seveda pomembna opredelitev kroga vprašanj, oziroma razkrivanje in identifikacija problemskih področij,ki so zvezana z nekaterimi novimi pogledi na heterogenost, diferenciacijo, vsakršno različnost in odstopanja.Osnovni krog vprašanj se nanaša na naslednja področja: (1) problemi, ki so zvezani s procesi nehierarhične simbiotizacijc (simbioze) med heterogenimi elementi (podsistemi, itd.), (2) problemi konccptualizacijc mreže interakcij med elementi (podsistemi, itd.), ki prispevajo k nadaljnji hcterogcnizaciji in simbiotizaciji med elementi. Šc drugače rečeno, sprašujemo se, kakšne so tiste intcrakcijskc mreže, ki bolj prispevajo k nadaljnji hcterogcnizaciji in simbiotizaciji, kot pa k ohranjanju obstoječega stanja (torej k ohranjanju ekvilibriuma, status quo ). (3) Nadaljnc področje so vprašanja in problemi, ki so bolj povezani z generiranjem novih potreb in ciljcv in tudi novih struktur, akLcrjev in interesov (v različnih družbah), nc pa toliko s študijem obstoječe kulture in družbe z njenimi posebnimi komponentami, strukturami in funkcijami, z zadovoljevanjem potreb, ki ustrezajo obstoječi strukturi družbe. Hcterogcnizacija jc osnova za razvoj in cvolucijo1. Za cvolucijo žc dolgo nc menimo, da ima vnaprej določen, fiksen cilj. Sistemi z enakimi začetnimi pogoji in z enakimi notranjimi mrežami (povezovalnimi mrežami) imajo tcndcnco razvijanja v različne smeri, ker lahko zelo male (različne) sunke, ki sc pojavijo znotraj sistema, sama mreža amplificira v različne smeri. S tem v zvezi napomnimo, da cclo v fiziki neekvilibrislične termodinamike eksistirajo modeli kavzalnih zank, ki amplificirajo diferenciacijo (različnost), podobno sc dogaja v inženirski tehnologiji, tudi v matematiki so proizvedli modele rcprocitctnih kavzalnih zank, ki kreirajo nove vzorce, ki torej generirajo heterogenost in nove strukture in povečujejo količino informacijo. Taki proccsi so nemogoči ali pa ncpojasnljivi, jih torej znotraj določenega kategorialnega aparata ni mogoče pojasnili, namreč z ekvilibrističnimi modeli, npr. z modeli (ekvilibristične) termodinamike ali znolraj kategorij Shannonove informacijsko teorije. Tak nov pogled na stvari (in njihovo modeliranje) imamo lahko za teoretično inovacijo, lahko pa tak nov pogled na stvari occnjujcmo kot premike in spremembe v epistemologiji (ali morda to izrazimo bolj posrečeno kot prestrukturiranje ali transformaci jo epistemologij), ali pa nas to pripelje preprosto do predpostavke različnih epistemologij. Uvajanje rcciprocitctnc kavzalne zanke (mogoče lahko to tudi formuliramo kot vzajemna vzročna povratna zveza) jc gotovo vzbujala v evropski logični in s tem tudi v spoznavnoteoretski tradiciji določeno previdnost in morda tudi (upravičene) dvome v plodnost takega mišljenja, posebno še v zvezi z nekaterimi tipi napak mišljenja in dokazovanja, ki jih jc uvedel Aristotel, kot so "napačen krog" (circulus vitiosus) in tudi "krog v dokazovanju" (circulus in probando). Gotovo jc med mnogimi ovirami tudi pravkar našteta, in to nc najmanjša, da sc jc nov način konccptualizacijc v znanstvenoraziskovalnem delu pojavil šele v novejšem času. Eden od razlogov jc gotovo tudi ta, da tudi problemi, s katerimi so sc ukvarjale posamezne znanstvene discipline, niso bili taki, ki bi zahtevali za svoje reševanje drugačen tip mišljenja. Naštejmo štiri epistemologijc v sodobni znanosti, ki sc zdijo najbolj zanimive in so bile tudi do zdaj najbolj pogosto uporabljane ali so najbolj perspektivne ( po nekaterih occnah) za določene tipe študij. Od teh štirih lahko en tip označimo kot homogenistična epistemologija, druge tri pa kot hclcrogcnističnc tipe epistemologij: (1) homogenistična epistemologija (povezana s hicrarhizacijo in klasifikacijo), (2) epistemologija neodvisnih dogodkov (heterogenislična in neinteraktivna), (3) homeostatična epistemologija (heterogenislična, interaktivna, ekvilibristična), Vrednost delovanja neke ideje je odvisna od spremembe obnašanja, ki ga povzroči pri posameznikih ali skupinah, ki so to teorijo sprejeli. Sprememba, ki daje takšni človeški skupini več povezanosti, ambicije, zaupanja vase, ji bo dala s tem tudi več moči za ekspanzijo, kar pa bo povzročilo progres same ideje. (Monod (1983,str. 196.).) Ne obstaja več zaokrožena, organsko povezana in razčlenjena posamezna znanost. Ni več klasične fizike. To vsi vemo. Prav tako pa ponehava obstoj psihologije, sociologije in edinstvo v razumevanju zgodovine. Obstaja v glavnem raziskovanje, ki želi manj vedeti, kot pa raziskovati in delovati. ( Axelos (1972,str. 93.) Nič nam torej nc jamči, da se gibljemo k edini možni, popolni resnici, nc moremo preprečiti tega, da se bo celoten pogon znanosti začel nekoč zaustavljati. ker bo morda izčrpan začetni potencial naših osnovnih kategorij in miselnih operacij, s katerimi skušamo teorijsko "urejati svet", ali pa da teorijsko napredovanje znanosti ne bo moglo več navezati slika s čutnim izkustvom ljudi, ki je osnova razumevanja in vseh pojmov. Zato iz "relativnega realizma" nc moremo sklepati na metafizični realizem za vse čase, a tudi nc na skepticizem in agnosiicizem. Če sc različne teoretske oziroma bolje cpislemske tradicije ločijo med seboj žc od vsega začetka, in to tako po jeziku kot po konceptih in raziskovalnih pristopih, jc mogoče, da nekaj, kar jc za našo znanost trdno dejstvo ali zakon, v drugačni tradiciji, ni niti dejstvo niti zakon, morda sc cclo niti ne da fomulirati, pa čeprav sc obe tradiciji v svojih segmentih nanašata na isti "predmet". (Ule (1986, str. 216-217) (4) morfogcncLska cpistcmologija (hctcrogcmistična, interaktivna, generirajoča nove vzorce). Na kratko navedimo glavne značilnosti, ki jih pripisujemo posameznim navedenim tipom epistemologij. (1) Homogenistična epistemologija, ki jo lahko poimenujemo tudi kot hierarhično in nevzajemno vzročno epistemologijo. Morda sc ta tip cpistcmologije najbolj pogostokrat pojavi in uporablja tako v filozofiji znanosti, kakor tudi v drugih znanstvenih disciplinah, vključno tudi v sociologiji. V skladu s to epistemologijo v mreži, ki povezuje pojave med seboj, potekajo vplivi direktno med "vzrokom" in "učinkom". Učinek sc pokaže z določeno verjetnostjo in nc z gotovostjo, torej jih lahko napovemo lc z določeno verjetnostjo, ne pa z gotovostjo in tudi na "vzroke" lahko sklepamo iz "efektov" lc z določeno verjetnostjo. Morda povejmo šc tole: popolno informacijo ni možno nikoli dobiti, ker instrumenti, s pomočjo katerih zbiramo informacijo (medsebojno) učinkujejo v določeni (lahko siccr zelo majhni) meri z opazovanimi pojavi in tako zbiranje informacij zmoti, spremeni sam pojav. "Znanstvena metoda" v tem primeru sestoji v odkrivanju distribucije verjetnosti v "učinku", ko je "vzrok" vsaj hipotetično določen (specificiran), in v določitvi mejne vrednosti natančnosti opazovanja.2 Pribijmo, ni vedno mogoče z gotovostjo sklepati na vzroke, čeprav zadosti dobro poznamo učinke. V primerih, ko ne moremo izvesti laboratorijskega eksperimenta, so dobrodošle metode multivariantne statistične analize (faktorska analiza, korclacijska analiza, regresijska analiza itd.) posebno pri pojavih, kot so meteorološki pojavi, elektromagnetno valovanje na zemeljski površini ali razni družbeni pojavi. Tu opozorimo na naslednje: če odkrijemo statistično povezanost med dvema spremenljivkama, je to lahko učinek ene od naslednjih nereprocitetnih vzročnih povezav (1) ena spremenljivka vpliva na drugo z določeno verjetnostjo, in siccr, ali neposredno, ali pa posredno preko druge posredujoče spremenljivke; (2) na obe spremenljivki vpliva nek skupni vzrok, seveda z določeno verjetnostjo. Poudarimo, da pri teh povezavah predvsem nc moremo iz samo statističnih povezav izvesti smer povezave vzrok-učinck. Ne moremo z gotovostjo odkriti, kaj je vzrok in kaj jc učinek in da se dokopljemo do tega, katera je smer vzrok-učinck, moramo pritegniti dodatne informacije, predvsem logično presojanje in specialne discipline3 (2) Epistemologija neodvisnih dogodkov in slučajnih proccsov. Ta tip cpistcmologije jc bil razvit s teorijo ekvilibriuma v termodinamiki (študij plinov) v preteklem stoletju. Termodinamična teorija je osnovana na množici neodvisnih dogodkov, podobno kot imamo opravka z neodvisnimi dogodki pri metanju kovanca. Met kovanca oziroma izid vsakega meta je neodvisen od izida predhodnega oziroma vseh predhodnih metov.4 2 "Šele teorija odloča o tem, kaj moremo opazovati." (Einstein A.) Pravilno bi se torej moralo vprašanje glasiti: Ali jc mogoče v kvantni mehaniki prikazali položaj, v katerem jc elektron približno - sc pravi z neko nenatančnostjo - na določenem mestu, in ima pri tem približno - se pravi spet 7. nekaj nenatančnosti - neko vnaprej dano hitrost, in ali sc dajo tc nenatančnosti tako zmanjšati, da z eksperimentom ne zabredemo v težave?...Produkt nedoločenosti za kraj in impulz (=gibalna količina) (kot označujemo produkt iz mase in hitrosti) ne more biti manjši kot Planckov kvantum učinka. (IJeiscnberg (1977, str.92-93.) Princip nedoločnosti jc doživel analoge in pospločitve v raznih znanstvenih disciplinah. Tako imamo npr. v teoriji avtomatov lahko situacijo, ko z nobenim eksperimentom ne moremo določiti, katero je bilo začetno sunjc avtomata. 3 Odnos (korclacija) med kajenjem in rakom na pljučih. Ta korelacija je dobljena na osnovi statistike in nc pove direktno nič o vzročni, če in kako uka vzročna povezava obstaja. 4 Zamislimo si tale eksperiment. Kovance pobarvamo na eni strani belo, na drugi pa črno, potem pa jih slučajno razmečemo po neki površini. Če zxiaj to površino opazujemo iz zadostne razdalje, nc vidimo več kovancev, imamo "samo splošen vtis", ki ga formuliramo kot nek odtenek sive barve. Način mišljenja, s katerim sc srečamo pri metanju kovanca, jc prenesen v termodinamični teoriji na distribucijo temperature v (zaprtem) sistemu. Sledeč termodinamični razlagi, je vzrok temperature telesa gibanje molekul in atomov v telesu. Če pustimo dovolj časa toplotno izoliran predmet, kar pomeni, da toplote niti nc dovajamo telesu niti je telo ne more oddajati, sc bo temperatura v vseh delih telesa postopoma izenačila, lahko rečemo, da sc jc homogenizirala. Če bi našli izolirano telo (sistem, ki ni živ organizem) v takem stanju, da temperatura ne bi bila enaka v vseh delih telesa, bomo imeli za termodinamično neverjetno stanje. Bolj ko jc temperatura neenakomerno porazdeljena po telesu, bolj jc to nemogoče. Toplota teži, da prehaja iz telesa (ali dela telesa) z višjo temperaturo na telo (del telesa) z nižjo temperaturo ali direktno skozi trdno telo ali s konvckcijo v tekočinah in plinih ali z žarčenjem. Posplošimo lahko razmišljanje z naslednjo trditvijo: Sistem teži, da preide iz manj verjetnega stanja v bolj verjetno stanje, celo če obstaja majhna možnost, da lahko pride do spremembe v nasprotni smeri.5 Samo pripomnimo, da to tendenco imenujemo "zakon naraščanja termodinamične entropije". Spremembe od stanja z nižjo entropijo v stanja z višjo entropijo se dogajajo postopno. Tu nimamo opravka s preskoki iz enega stanja v drugega, imamo opravka z neko stopnjo zveznosti. Kljub temu pa je stanje v poznejšem času povezano s stanjem v predhodnem času z določeno verjetnostno distribucijo, ta tip sprememb imenujemo "stohastične procese". Ker nas v tem delu zanimajo predvsem ideje, kategorialni aparat, poudarjamo, da jc Shannonova teorija informacij zgrajena prav na tej epistemologi ji. Shannona jc zanimal na prvi pogled ozek tehnični problem, namreč problem izgube poslane informacije v kanalu zaradi preobremenjenosti ali zaradi šumov kanala (telefonske zveze), (Shannon, 1948). Tu nas ne zanima tehnična formulacija problema (ki ni niti trivialna in jc sama po sebi zanimiva), ampak samo osnovna ideja, namreč, Shannon formulira mero za količino informacije kot stopnjo neslučajnosti (določenosti) prenešenega vzorca. In v matematični formulaciji jc Shannonova formula za količino informacij ista kot jc formula za termodinamično entropijo. Če je termodinamična entropija definirana tako, da je večja, če je stopnja slučajnosti večja, je količina informacije definirana tako, da je večja, če je stopnja slučajnosti manjša. (Iz dcfinicijc tudi sledi, da jc v formalnem matematičnem zapisu formule enkrat uporabljen negativni predznak.) Opozorimo na nekatere tančine, ki so z epistemološkega stališča zanimive in važne. Tako termodinamična entropija kot količina informacije nimata lakih invariantnih lastnosti, kot energija in masa, ki sta neuničljivi oziroma se ju iz nič nc da naredili. Če za energijo in maso veljajo zakoni pretvarjanja, podobni zakoni za termodinamično entropijo in količino informacije nc eksislirajo. Prvi zakon termodinamike jc zakon o ohranitvi energije in drugi zakon termodinamike je zakon o naraščanju termodinamične entropije, kar pomeni z drugimi besedami homogenizacijo. Oba zakona sta logično in fizikalno neodvisna zakona. In če velja za energijo zakon o ohranitvi energije, 5 Pokojni profesor astronomije na ljubljanski Univerzi dr. Fran Dominko jc to situacijo ilustriral na nekem predavanju za študente s sledečo anckdoto:"Gledc na termodinamično teorijo sc gibljejo oziroma nihajo molekule krede, ki jo držim v roki v povprečju v vse smeri enako hitro in to sc kaže kol temperatura krede. Obstaja pa po termodinamični teoriji majhna verjetnost, da se gibanje vseh molekul usmeri v isto smer, npr. navpično navzgor. V tem primeru bi kreda odletela pod strop. To jc teoretično možno, vendar jc verjetnost zelo majhna.Pa povejte kakšnemu fiziku, da se jc to zgodilo, zagotovo vam nc bo verjel." analogni zakona za entropijo ali količino informacije nc eksistira. Čc sc entropija na nekem mestu povečuje, ni nujno, da bi sc na drugem mestu zmanjševala. Drugi zakon termodinamike pove, da je v izoliranem (zaprtem) sistemu velika verjetnost, da bo entropija narasla. Povzemimo vse skupaj v nekaj točkah: (1) entropija narašča znotraj izoliranega sistema, nc da bi kjerkoli drugje padala, (2) kadar sc entropija spreminja, ni v zaprtem sistemu nobenih energetskih inputov ali outputov, (3) čeloma energija znotraj izoliranega sistema ostane nespremenjena, čeprav se entropija spreminja. Entropija in energija sc lahko spreminjata neodvisno. Količina informacij je, po Shannonu, zvezana s stopnjo neverjetnosti danega izida (ali vzorca) poskusa, čc privzamemo seveda, da jc nastopil dogodek kot slučajen in neodvisen. Iz njegovega izvajanja tudi izhaja, da v kanalu nc more nastati nobena nova informacija. Edino, kar lahko naredimo, jc to, da nc izgubimo kraj informacije, zakaj vsak šum oziroma zunanji vpliv lahko informacijo samo zmanjša, nc more pa jc povečati. Od tod seveda tudi zaključki o tem, kako najbolj ekonomično in učinkovito kodirati in dekodirati informacijo, da bi maksimalno izrabili možno kapaciteto kanala zveze, kadar ima določeno kvaliteto. (3) Homcostalična, morfostatična cpistcmologija (4) in morfogenetska cpistcmologija Vse tc cpistcmologije so dosegle v znanosti dovolj sofisticirano matematično formulacijo, da imajo poseben pomen za tehnično cksploatacijo. Seveda tak način mišljenja nc eksistira samo, pogojno rečeno, v razviti znanosti, ampak jc znan žc več stoletij v mnogih filozofijah in kulturah (nc samo takoimcnovanc evropske civilizacijc). Pojasnimo nekatere faze razvoja te cpistcmologijc. Prvo fazo bi lahko imenovali epistemologijo, ki ima opraviti z modelom vzajemne vzročne zanke, ki spremembe (dcviacijc) v nekem sistemu poskuša zaustaviti oziroma sploh odpraviti in torej deviacijam nasprotuje, poskuša ohranjati ekvilibrium. Druga faza tc cpistcmologije ima v osnovi modele, katerih vzajemno vzročne zanke povzročajo, da se diferenciacija v sistemu povečuje in da narašča hctcrogcnizacija in simbiotizacija. Prvo fazo, vsaj v tehničnih dosežkih lahko časovno opredelimo s 40 in 50 leti našega stoletja. Druga faza pa nastopa od 60 let naprej. Morda bi lahko navedli še tretjo fazo, kot intenziviranje iskanja matematičnih formalizmov za opisovanje vzajemnih vzročnih epislemologij, ki razumejo simbiotizacijo preko divcrzifikacijc. Gotovo so ti načini mišljenja najbližji nekaterim delom bioloških znanosti, in seveda tudi sociološkim znanostim. Vzajemna vzročnost oziroma vzajemno vzročno zanko - tc nerodne formulacije uporabljamo, ker nc najdemo boljših - se nanašajo na situacijo, ko dva pojava (dve stvari, itd.) vzajemno delujeta, vplivata drug na drugega. V sami znanosti jc tak način mišljenja vsaj na nekaterih področjih znan že dolgo. (Npr. v biologiji pri Darwinu, v ekonomiji pri Adamu Smithu in seveda šc pri mnogih drugih). Morda jc bolj slučaj, da ni tak vzajemni vzročni lok postal bolj znamenit ali popularen žc davno. Vsekakor je postalo to mišljenje popularnejše v sredi tega stoletja v zvezi z doslednejšo matematično formulacijo in tehnično izdelavo protiletalskih topov v drugi svetovni vojni, kar je prineslo tudi jasnejše razumevanje korektivne povratne zveze (ki jc bila tehnično realizirana z radarjem in računalnikom). Naj omenimo, da so sc ta prizadevanja pozneje povezovala s pojmom kibcrnclike (Wcincr, 1948). Morda omenimo, da so bili šc v 60 letih narejeni nekateri poskusi matematično formulirati to, kar smo mi imenovali tisto fazo cpistcmologijc, ki ima za osnovo model vzajemne vzročne povezave, ki amplificira diferenciacijo in povečuje hctcrogcnizacijo (differentiation - amplifying and heterogeneity - increasing reciprocal causal cpistcmology). Izdelana jc bila teorija, na osnovi katere jc bilo razvidno, da so lahko kompleksni vzorci generirani s pomočjo enostavnih pravil vzajemnega vplivanja (Ulam (1960), Maruyama (1963,1963a)). Mnogi samoregulirajoči sc procesi v naravi in tudi umetno narejeni imajo vzajemno zanko delovanja, ki nasprotuje vsakršnim dcviacijam in ohranja ekvilibrium. Vendar nas v nadaljevanju te študije bolj zanima drugi tip vzajemnega vzročnega delovanja. Vzajemni vzročni lok, ki amplificira dcviacijc in heterogenizira, se najde tako v bioloških kakor tudi v socialnih proccsih, v katerih sc povečuje kompleksnost, vsakršna odstopanja in kjer sc spreminja struktura. 6 Tu je najbrž treba navesti zanimiv rezultat, do katerega jc prišel Ulam. Ugotovil jc, da v primeru, ko imamo opravka z generiranjem kompleksnega vzorca (sistema) s pomočjo interakcije, lahko pridemo do končnih sistemov, katerih opis zahteva "večjo količino informacije po Shannonu", kot pa jc jc potrebno za opis pravil interakcije, s pomočjo katerih sc generira sistem. Z drugimi besedami, količina informacijo jc narasla v takem proccsu. Shannonova formulacija količine informacije, ki jc bila konstruirana na modelu slučajnega proccsa, ni dopuščala naraščanja količine informacije. Kadar imamo opravka z ekvilibrističnimi epistemologijami, z modeli, ki imajo vzajemne vzročne loke, ki sc upirajo spremembam in dcviacijam, sc struktura in informacija ohranjata. Modeli (sistemi, epistemologije), z vzajemno vzročnimi loki, ki amplificirajo diferenciacijo in povečujejo hctcrogcnizacijo, lahko povečujejo informacijo in generirajo nove strukture. To zadnje je verjetno tudi možna razlaga, zakaj se v živih organizmih entropija zmanjšuje, namreč, ker biološki procesi niso slučajni procesi, ampak vzajemno vzročni procesi.7 Ena od značilnosti vzajemnih vzročnih procesov, ki so take vrste, da nasprotujejo dcviacijam in torej vzpostavljajo ekvilibrium, jc torej v tem, da neenakim oziroma nepodobnim pogojem akcijc, ki jih izvaja sistem, nasprotujejo in končen rezultat proccsa jc konvergenca k podobnim pogojem. Drugače pa je, kadar imamo opravka z vzajemnimi vzročnimi procesi, ki različnosti amplificirajo in povečujejo heterogenost. Pri takih proccsih podobni pogoji lahko proizvajajo rezultate, ki si niso podobni. Ta zadnja trditev ima pomembne teoretične konsckvcncc. Ena od teh je tale: niti preteklost niti bodočnost (pretekli dogodki, prihodnji dogodek) nc morejo biti izpeljani iz sedanjosti, niti sedanjost nc more biti izpeljana iz preteklosti ali prihodnosti.8 Za zgled takšne amplifikacije vzemimo tale primer. Predpostavimo, da imamo opravka s homogeno planjavo, nenaseljeno, preden so prispeli prvi naseljenci. Ko pride prvi, se naseli na nekem mestu, ki jc glede na predpostavljeno homogenost pravzaprav izbrano slučajno. Vendar, ko se je prvi prišlek naselil, se mu bo morda drugi pridružil (ravnina ni več enaka sama sebi) in njegov izbor žc nc bo več čisto slučajen. Postopoma sc formira vas, kar lahko povzroči, da jc zanimiva za nove priscljcncc in zraste mesto. In v mestu imamo opravka s cclo vrsto različnosti, z nehomogenostmi. Rcichenbah navaja naslednji primer. Predstavljajmo si, da imamo odtise nog v puščavskem pesku in potem snemamo s kinokamero, kako veter zameta in odnaša sledove nog v pesku. Če predvajamo posnelo v obratni smeri, bomo priča postopnega nastajanja odtisov stopal (kreaciji neke strukture), vendar Rcichcnbach zakluči, da je tak proces skrajno neverjeten. Zanj jc pn tem presojanju značilna nevzajemna vzročna epistemologija in sc mu zato kaže nastajanje neke strukture kot slučajni dogodek (nc proces), ki je skrajno nevcrjeten.Očitno pa sc da stvar tudi drugače razumet, če upoštevamo, da je nastajanje nove strukture vzajemno vzročni proces in nova struktura nastane postopoma. 8 "Kdor ima prihodnost, ima sedanjost, kdor ima sedanjost, ima prcteklosta" Orwcl, 1984. In to ni zaradi "indctcrminizma" ali "verjetnostnega ali stohasličnega procesa", ampak izhaja iz koncepta vzajemno vzročne zanke, ki različnosti amplificira. Druga taka konsekvcnca je naslednja. V raziskovalni metodi ne velja, da iz eksistence "razlik v začetnih pogojih" lahko tudi sklepamo na razlike v končnem rezultatu. Zavedali se moramo, da imamo tu opravka z amplificirajočo mrežo. 9 2.KONCEPTUALNI (KATEGORIALNI) APARAT SPLOŠNE TEORIJE SISTEMOV 2.1. NEKA TERE DEFINICIJE SIS JEMO V Za. naš namen bomo definirali, da jc sistem določen s parametri pl, p2 , ... , pn. Za zdaj so ti parametri šc dovolj splošni, čeprav menimo, da jih na nek dovolj natančen način lahko merimo. Predpostavljamo, da so parametri ves čas znotraj nekih mcj.To pa tudi določa, ali je sistem identičen sam s seboj, oziroma , ali sistem ostane še vedno sistem.Na splošno jc možen input v sistem in output iz sistema. Definirano je okolje sistcma(tudi kot sistem). Motnje - ločimo poseben tip inputov, ki niso moteči, in inputc, ki so moteči, ker so izven naprej določenih meja. Sistem sestavljajo subsistemi (lahko nastopajo v več nivojih) in osnovne (atomarne ) dele sistema imenujmo elemente. Occnjujcmo, da tako splošno opredeljen sistem lahko definiramo v principu popolnoma formalno kot poseben matematični model (upravljalskega) sistema. (Dejansko sc nadejamo, da bomo prišli do matematičnega modela vsaj lokalno.) Glej Jablonskij (1959), Ljapunov, Jablonskij (1963). Odnos sistema z okoljem lahko opredelimo v dveh smereh. (Z drugimi besedami, gre za regulacijo odprtega sistema, torej sistema z okoljem.) V prvem primeru ima sistem sposobnost reagirati na okolje in sc mu prilagajati, če so inputi iz okolja takšni, da ostanejo parametri sistema znotraj vnaprej določenih mcja.Tako rcgulacijo sistema imenujemo homeostatično regulacijo (ali pa morda bolje morfostatično regulacijo, ali pa kar na kratko morfostazo). Za morfostatične spremembe je dovolj lahko definirati identiteto sistema s samim seboj (kot zgled nam lahko služijo razni mehanizmi, od servomehanizmov naprej, homeostat). Vplive iz okolja lahko interpretiramo tudi kot motnje in morfostatična regulacija ne pomeni nič drugega, kot da sistem vztraja v določenem stanju in da je njegova notranja organiziranost ( njegova notranja struktura) take narave,da se pri spremembah (motnjah), ki nc spremene parametre toliko, da bi šli izven določenih dopustnih mej, sistem vrača v neko stabilno stanje. Morfostatični procesi oziroma morfostatična (homcostalična ) regulacija skuša ohraniti obstoječo strukturo in takšna regulativna lastnost omogoča cksistenco (preživetje) odprtih sistemov v spremenljivem okolju. Lahko bi tak sistem opredelili tudi kot sistem, čigar varieteta jc večja, kot pa je varieteta okolja. To pomeni, da je regulativna sposobnost sistema večja od motenj, ki vplivajo na sistem iz okolja. n Maruyama navaja zgled, da diferenca v nacionalnem karakterju med Nizozemci i Danci nc izvira iz klimatskih, geografskih, rasnih in temu podobnih pogojev, ampak bomo najbrž dobili bolj uspešno pojasnilo, če pogledamo, kako se razni impulzi amplificirajo v eni in v drugi kulturi. Se en primer lahko navedemo, ki je zvezan z našimi prizadevanji v pojasnjevanju in modeliranju raznih tipov planiranja. Tako lahko ukrepi v neki družbi, ki so navidezno ali po nekih formalnih kriterijih enaki, pripeljejo v dveh različnih obdobjih do različnih efektov, ker jc situacija v dveh različnih obdobjih samo analogna ali podobna, nikakor pa ne ista. In seveda, opravka imamo s spremenjeno amplifikacijsko mrežo. V primeru pa, da perturbacije spremene vrednosti parametrov toliko, da prestopijo meje, ki jih dopuščajo morfostatične regulativne sposobnosti, sistem v morfostatičnem smislu (navadno) preneha obstajati, sistem sc spremeni v morfogeneratorski sistem. Posebej poudarimo, da tisti impulzi, ki jih imenujemo motnje, nc prihajajo samo iz okolja, ampak jih lahko generira tudi sistem sam. Učinek takih motenj jc seveda isti (v principu) kot jc učinek motenj iz okolja. Nc glede na pravkar omenjene motnje, pa še vedno lahko govorimo o preživetju sistema, če ima sistem sposobnost izpopolniti,spremeniti svojo notranjo strukturo tako, da bo varieteta sistema večja, kot pa je variclcta okolja. To lahko povemo še tako, da ima sistem neko sposobnost,da nezadostnost svoje strukturalne organizacije "popravi", "izboljša", "prilagodi", spremeni torej neustrezno konfiguracijo tako, da (na novo) generira tako strukturo, ki ima višji nivo organizacijske kompleksnosti,torej večjo varieteto, kot pa spremenljivo okolje. Lahko torej govorimo o neke vrste "dominaciji" sistema nad okoljem. Proccs naraščanja organizacijske kompleksnosti, ki omogoča sistemu dominacijo nad okoljem in ki je posledica spremembe oziroma kreiranja nove strukture, imenujemo morfogeneza. (Morfogenctski sistem tako poveča kompleksnost, da jc večja, kot pa kompleksnost okolja.) Konccpt morfogenetskih procesov, oziroma kar kategorija morfogeneze jc prevzeta predvsem iz razvojne dinamike živih organizmov. Pomemben empiričen in teoretičen element vidimo v sledečem. Pri živih organizmih navadno na pragmatičnem pa tudi teoretičnem (znanstvenem, scicntističncm) nivoju ni težko opredeliti identiteto sistema s samim seboj. Kadar imamo opravka s sistemi, kot so v sociologiji opredeljeni navadno s terminom družba, kaže , da je "identifikacija sistema s samim seboj" bolj problematična, in to verjetno tako na teoretičnem (znanstvenem, scicntističncm), kot tudi na pragmatičnem nivoju. Ni vedno z lahkoto in enoznačno opredeliti, kdaj se družba siccr spreminja, pa vendar ostaja v sebi ista (in je torej identična s samo seboj). Glej Eykhoff (1974), Jerman (1987). Morfogcnetični proces (oziroma morfogenezo) lahko tudi imenujemo adaptacijo sistema, ki je take narave, da spremeni bistvene karakteristike ( strukturo) rcgulacijc in s tem poveča kvaliteto regulacije. ( Kvaliteta regulacije je v tej sintagmi vsaj za zdaj, očitno na intuitivni ravni, vendar se zdi, da sc jo da vsaj v nekaterih primerih tudi formalizirati, kot npr. ekspertno mnenje, da je določena regulacija kvalitetnejša od druge.) Kakor sc zdi, da jc lahko opredeliti morfogenezo pri živih organizmih, jo je v abstraktnih , tehničnih in mnogih drugih sistemih težje ali zelo težko opredeliti dovolj smiselno, pa vendar efektivno. Če študiramo spremembo sistemske konfiguracije, lahko formuliramo dva tipa sprememb. Imenujmo cn tip sprememb "totalno", drug tip sprememb pa "omejeno" spremembo (zdi sc, da sta termina "globalno" in "lokalno" manj primcrna)."Totalno spremembo" konfiguracijo bomo imenovali tisto, pri kateri jc regulacija sistema pod pritiskom okolja v ccloti uničena in sistem kot struktura razpade v svoje elemente. Morfogeneratorski proccs je pripeljal do elementov sistema in iz aglomeracije elementov uničenega sistema se lahko konstituira nov sistem samo iz elementov. Tak, na novo formiran sistem bo imel novo "regulacijo", "upravljanje", ki jc generirano z dcstrukcijo prejšnjega sistema. Drug lip sprememb konfiguracije -"omejene spremembe" pa definiramo tako, da nastopijo stukturalnc spremembe brez dcstrukcije ( porušenja, razrušenja ) obstoječih ( etabliranih ) upravljalnih (kontrolnih, regulativnih ) komponent sistema. V tem primeru predpostavljamo, daje morfogeneza žc inkorporirana v transformacijska pravila sistema samega. 2.2. MREŽA, A M PL IFICIR AJOČA MREŽA V našem obravnavanju jc pojem mreže zelo pomembna kategorija, ki jc zvezana s sistemom oziroma z modelom kateregakoli proccsa, ki ga konkretneje opisujemo. Pravimo tudi, da mreža določa strukturo (topologijo) sistema. Pod mrežo pojmujemo način povezave elementov sistema in subsistemov v celotni sistem. (Pri tem mislimo tako na povezavo med elementi samimi, kot tudi na povezave med elementi in subsistemi, kakor tudi med subsistemi samimi med sabo.) Mreža je tu razumljena še povsem abstraktno. Vsekakor pa jc za posamezni sitem oziroma tip sistema pomembno, s kakšno mrežo imamo opravka. Uvcdimo nov pojem, ki nam bo pomagal pri konstrukciji modelov oziroma pri razlaganju nekaterih pojavov. Input (sunek) od zunaj ali input, ki je generiran v samem sistemu, npr. output kakšnega elementa sistema ali kakšnega subsistema, lahko povzroči (majhno) spremembo sistema. Reakcija sistema pa jc prav glede na mrežo sistema lahko različna. Prvi tip reakcije lahko opišemo takole: tak (majhen) sunek je sistem nekoliko spremenil (lahko govorimo o dcviaciji) in glede na prvi tip mreže, bo reakcija sistema takšna, da bo skušal odpraviti, izničiti, parirati to dcviacijo, reakcija sistema, lahko rečemo, bo nasprotno usmerjena, kot jc bila usmerjena dcviacija. Tak tip rcakcijc sistema na določen sunek in sledečo dcvacijo imenujemo tudi morfostazo ali sam sistem, glede na reakcijo na določen sunek, morfostatični sistem. Še druga opredelitev takega tipa reakcij kibernetskih pojavov je takoimenovana prva kibernetika ali kibernetika prvega tipa. (Primeri - iz fiziologije - uravnavanje telesne temperature.) (glej Maruyama (1963), v zborniku Bucklcy (cd) (1968).) Drugi tip reakcije sistema na (majhen) sunek, ki povzroči neko dcviacijo, pa sestoji v naslednjem. Zaradi (posebne) mreže sistema, sistem na dcviacijo, ki jo povzroči (majhen) sunek (ki pride od zunaj, iz okolja ali pa ga odda kot svoj output kakšen element ali subsistem v samem sistemu) ne reagira tako, da bi to dcviacijo skušal zmanjšati, eliminirati, parirati ali da bi bila reakcija usmerjena v nasprotno smer od dcviacijc. Mreža namreč deluje tako, da se dcviacija povečuje. Imamo torej opravka s kavzalno zanko, ki dcviacijc amplificira (deviation amplifying mutual causal relationship). Takšen tip rcakcijc sistema na sunke bomo na splošno imenovali morfogeneza, morfogeneLskc sisteme ali modele (oziroma cclotni sistem kot morfogenetski). Šc drug izraz jc poznan za ta tip pojavov, namreč takoimenovana druga kibernetika ali tudi kibernetika drugega tipa (glej Moruyama,1963). Preden se lotimo vsaj nekaterih primerov, pa prccizirajmo šc nekatere pojmovne in terminološke ohlapnosti. Tradicionalno se pojem morfogeneze veže na situacijo, ko biolog opisuje rast individualnega živega (biološkega) organizma (osebka). Pragmatično, pa morda tudi teoretično, ni problematično ločiti rast živega organizma (osebka) od propadanja takega organizma. V nekaterih drugih znanstvenih disciplinah (in seveda tudi v mnogih delih same biologije) pa ta pragmatična in teoretična neproblematičnost in jasnost ni tako velika. Da bi v nadaljnjem obravnavanju lažje obravnavali nekatere izdifcrenciranc situacije, uvajamo poleg pojma morfogeneza še pojma morfo-degencracija (morfodegenerativni proces) in morfodcstrukcija (morfodestrukcijski proces). S temi termini bomo označevali naslednji pojav - reakcijo sistema na sunek, ki povzroči dcviacijo sistema. Spet imamo opravka s kavzalnim lokom, ki amplificira dcviacijo, ampak v takšni smeri, da pride do rctardacijc sistema, dcgcncracije ali pa na kraju do propada ali razpada sistema (navadno v osnovne elemente in/ali subsisteme). Šc enkrat si oglejmo pravkar opisane kategorije: morfostaza, morfogeneza, morfodegenerativnost in morfodestruktivnost. Pri opisovanju nekaterih konkretnih primerov sistemov nam nc bo toliko do tega, da bi razlikovali med temi kategorijami samimi, ampak bolj do razlikovanja med tipom sistema (ki ima povratno vzročno zanko) in tipi sistemov, ki te zanke nimajo, ali jo imajo drugače opredeljeno. Za ta naš namen uvedimo še en termin, in siccr morfogeneratorski proccs oziroma morfogeneratorski sistem. S terminom in pojmom morfogeneratorski smo poskušali pokriti vse štiri pojme, namreč morfostazo, morfogenezo, morfodegenerativnost in morfodcstrukcijo. Menimo, da smo s temi pojmi in termini samo poimenovali nekatere situacije in tipe procesov, ki so vsaj na intuitivnem nivoju znani iz vsakdanje praktične skušnje (pa tudi teoretične), so pa formalno formulirani zelo sporadično. V danem primeru termine uvajamo na novo za naše posebne namene. Gre nam predvsem za opise in formulacijo proccsov v sistemih, ki jim spreminjajo strukturo, torej gre za proccse, ki pravzaprav spreminjajo tudi sam sistem. Pri tem posebej poudarimo, da morfogenetski proccs in morfodestruktivni proccs nista neke vrste zrcalni podobi drug drugega, ampak, če vzamemo priročni primer iz biologije, sta si v takem odnosu kot biološka rast mladega (individualnega) organizma (osebka) do zrelosti in staranja odraslega organizma. Morfodcgcncrativni proccsi generirajo strukture, ki so drugačne, kot pa tiste, ki sc pojavljajo v morfogenetskih proccsih. Najbrž lahko še na nek način pojasnimo lc pojme. S kategorijama difcrcnciacijc in simbiotizacije. Nedvomno gre pri morfogenetskih proccsih za zviševanje stopnje diferenciacije in tudi za zviševanje stopnje simbiotizacije. Nasprotno pa sc pri morfodegeneralivnih proccsih stopnja simbiotizacije gotovo zmanjšuje, diferenciacija pa sc lahko zmanjšuje ali pa tudi zvcčujc. Mejni primer za morfodcgcncracijo imamo, ko jc stopnja simbiotizacije tako nizka, da nc moremo več govorili o kakšni strukturi sistema in ga poimenujemo morfodestrukcija. 2.3. KONCEPTPOVRATNE ZVEZE Model povratne zveze je eden od osnovnih vzorcev delovanja, ki so skupni tako različnim pojavom, kot so mišljenje, družba ali tudi samospreminjajoče sc mreže, razni modeli samoorganizirajočih se sistemov in drugo. V najbolj splošnem smislu pomeni povratna zveza za sistem tole situacijo. Sistem sprejema inpute in oddaja outputc. Za zdaj šc puščamo ob strani konkretizacijo tako inputov kot outputov. Včasih imamo pojav, da je output povezan z inputom, oziroma da jc output sistema tudi input tega istega sistema. Tu imamo opravka z nekaj situacijami, za katere mislimo, da jih je treba razjasniti. Radarje output sistema npr. energija, imamo navadno opravka s situacijo, ko sc za input v sistem uporabi lahko samo del energije, ki jo oddaja sistem. Podobno situacijo imamo, kadar imamo opravka z druge vrste materialnimi outputi, ki niso predvsem samo informacijski. Poseben primer imamo, ko lahko štejemo, da sc vrne preko povratne zveze v sistem energija, ki ni posebno pomembna kot energija, ampak lc kot nosilcc informacij. (Wiener jc ločil dva lipa povratnih zvez, prvi lip, kjer gre za energijo v pravnem pomenu, in drugi tip, kjer gre za informacijo in jc energija kot energija zanemarljiva.) Lahko rečemo, da sc žc tradicionalno delijo povratne zveze v dva tipa, ki sta tudi za naš namen pomembna; v pozitivno povratno zvezo in v negativno povratno zvezo. Oba pojma sta grajena na spremembi outputa. Glede na to, kako reagira sistem s povratno zvezo na spremembo svojega outputa, ločimo torej pozitivno povratno zvezo, kjer sistem reagira tako, da spremembo svojega outputa ojača. To pomeni, če sc je output povečal, bo reakcija na to še bolj povečani output, če se jc output zmanjšal, bo rcakcija na to še zmanjšani output. Sistem deluje torej v smeri odklona. To pomeni, da spremembo outputa v pozitivni smeri ojača v pozitivni smeri, spremembo outputa v negativni smeri pa ojača v negativni smeri. Morfogenetski, morfodestruktivni in morfogenerativni sistemi so lahko sistemi s pozitivno povratno zvezo. S terminom negativna povratna zveza pa poimenujemo naslednjo reakcijo sistema na spremembo outputa. Če se je output povečal, ga sistem skuša zmanjšati. Če se je output zmanjšal, ga sistem skuša povečati. Sistem reagira na spremembo outputa tako, da to spremembo zmanjša. Torej na spremembo outputa v pozitivni smeri reagira tako, da deluje v negativni smeri glede na spremembo in na spremembo v negativni smeri deluje tako, da skuša spremeniti output v pozitivni smeri 10. Morfostatični sistemi so tipi sistemov, ki imajo vgrajeno negativno povratno zvezo, pa na odklone, motnje etc. reagirajo tako, da tc odklone in motnje skušajo eliminirati. Seveda so tu mišljeni outputi in odkloni. Abstraktno lahko gre res za odklon, npr. od določene trajektorije, lahko pa gre npr. za povečanje (zmanjšanje) družbenega produkta, za povečanje (zmanjšanje) celotne storilnosti sistema etc. V našem razumevanju sistema sta oba tipa povratne zveze seveda povezana s specifično mrežo sistema. Če vzamemo za zgled klasični primer, ko sistem teži k nekemu cilju po določeni trajektoriji, si lahko to tudi predstavljamo zelo nazorno kot raketo, projektil itd., ki jc usmerjen k določenemu cilju; in zaprogramirana negativna povratna zveza pomeni, da pride do korekcije odmikov, da se torej odmiki zmanjšujejo. Če pomeni odmik od te trajektorije output sistema, potem pomeni negativna povratna zveza tako delovanje (akcijo) sistema, da ta odmik zmanjša. V terminih mreže (strukture) sistema pomeni to, da mreža predstavlja tako povezavo elementov in subsistemov, da sc na osnovi informacijo, da je prišlo do odmika, v sistemu generirajo aktivnosti (akcije), ki odmik zmanjšujejo. Drug tip povratne zveze, ki jo tradicionalno imenujemo pozitivna povratna zveza, pomeni v "nazornem modelu" to, da se s povečanjem outputa ta output šc povečuje. V primeru rakete bi to pomenilo, da, če sc je začela odmikati od trajektorije, ki vodi k cilju, bo ta odmik vse večji in večji. V primeru rakete, kadar sc to res dogaja, navadno pomeni napako v sistemu. So pa seveda sistemi, za katere jc pozitivna povratna zveza osnovnega pomena, ki je temeljna za razumevanje obnašanja sistema. Če se spet obrnemo k mreži sistema, pozitivna povratna zveza pomeni, da so elementi in subsistemi povezani na tak način med seboj, da povečevanje outputa pomeni delovanje sistema v taki smeri, da output še povečuje. Skušajmo te klasične konccpte povezati s pojmovanjem, ki smo ga uvedli v našem tekstu. Kadar imamo opravka z morfostazo oziroma z morfostatičnimi sistemi gre očitno za povratne zveze tistega tipa, ki smo jih imenovali negativne povratne zveze. Morfostatični Formalno lahko pozitivno in negativno povratno zvezo opiiemo tudi z nekaterimi lastnostmi funkcije ene spremenljivke. Če jc funkcija taka, da niha okoli neke konstantne vrednosti, potem jo lahko imamo za model negativne povratne zveze, saj se obnaša tako, da odklon od te konstantne vrednosti (spremembo) v katerikoli smeri spet zmanjšuje. Če pa je funkcija taka, da od nekega x naprej monotono narašča ali monotono pada, jo lahko imamo za opisovanje situacijc (modela), ko imamo opravka s pozitivno povratno zvezo. (Odklone v eno ali drugo smer določa predznak odvoda, pri predpostavki, da je funkcija odvedljiva.) sistem reagira na inpute, ki povzročajo določene odmike (deviacije) tako, da te odmike (deviacije) zmanjšuje. Sistemom pa, ki smo jih imenovali morfogenetske, morfodegenerativne in morfodestruktivne lahko pripišemo povratne zveze, ki jih imenujemo pozitivne. Vsem tem trem tipom obnašanja sistemov jc skupno, da na inpute, ki povzroče določen (lahko tudi majhen) odmik (deviacijo) od obstoječega stanja, nc reagirajo tako, da bi ta odmik (dcviacijo) zmanjševali (in na kraju odmik sploh izničili), ampak sistem reagira tako, da odmike (deviacijc) povečuje. To pa ravno pomeni, da imamo opravka s pozitivno povratno zvezo. V naši klasifikaciji ločimo tri tipe sistemov, ki motnje, odmike deviacije povečujejo. (Torej lahko govorimo o pozitivni povratni zvezi). Ta klasifikacija ni zanimiva toliko zaradi povratnih zvez, ampak predvsem iz drugih, vsebinskih razlogov. Ponovimo še enkrat, za kakšne tipe amplifikacij gre pri morfogeneratorskih sistemih (morfogenetski, morfodegenerativen, morfodestruktiven). Pri morfogenetskem sistemu gre za amplifikacijo v smeri večje difcrcnciacijc in simbiotizacijc, samo na nivoju odmika pa imamo opravka s spremembo strukture (mreže sistema). Če to interpretiramo kot pozitivno povratno zvezo, pomeni, da sprememba strukture povečuje nadaljnje spreminjanje te strukture. Morfodcgcnerativni proccsi pomenijo tudi spreminjanje strukture, vendar v smeri zmanjševanja simbiotizacijc, ki je lahko tako posledica povečane kakor tudi pomanjšane diferenciacije. "Odmik" gre spet na račun spreminjanja strukture. Morfodestruktiven proces pa pripelje k razpadu sistema na elemente in/ali subsisteme. V tem primeru je simbiotizacija pod neko kritično mejo. Amplifikacija v tem kontekstu pomeni, da sc tak proccs razpadanja sistema nadaljuje. 2.4. PROBLEMI REGULACIJE Pri morfogeneratorskih proccsih (sistemih) se lahko zgodi, da pride do kreiranja novih izhodov ali stanj sistema, ki jih po nekem (sprejetem) kriteriju glede na cilj, ki ga skuša doseči upravljanje, spet lahko klasificiramo v ugodna (sprejemljiva) in neugodna (nesprejemljiva). Preden sc lotimo podrobnejšega opisa, predstavimo še shemo. Imamo sistem S (sistem z okolico, motnje prihajajo iz okolja in iz samega sistema), ki sprejema outpute iz sistemov D (nekontrolirani vplivi, motnje, poljubni impulzi) in R (generira im-pulzc/outputc, ki so določeni z outputi iz D in s ciljcm regulacije sistema), to so njegovi inputi. Njegov output je opredeljen z E (dopustna množica stanj). Regulacijski subsistem R skuša pri upoštevanju outputov sistema D (motenj, notranjih ali zunanjih) vplivati na sistem S tako, da bodo njegovi parametri, s katerimi je določeno stanje sistema, znotraj določenih dopustnih meja, oziroma da bodo izhodi sistema S tisti, ki so tudi znotraj nekih dopustnih meja (izhodi bodo neka podmnožica množice možnih izhodov E). Zdi sc, da zgornja shema zelo dobro velja (v principu) za študij in obnašanje avtomatov; in tudi verjetno zelo dobro, kadar gre za študij reakcije živih organizmov na okolje, namreč, vzemimo, da se organizmi v relativno kratkem obdobju tako malo spremenijo, da jih lahko (v povprečju) smatramo za fiksne (Monod se čudi, kako to, da se organizmi v milijonih let tako nič nc spremenijo). Kaže, da so sistemi, ki jih označujemo z "družba", včasih bolj spremenljivi, oziroma da dopuščajo, cclo v relativno zelo kratkih obdobjih, velike deviacije in, če upoštevamo naša metodološka izhodišča, potem sc v samem proccsu dogajajo spremembe, namreč S štejemo za morfogeneratorski sistem, ki torej dopušča morfogenetske, morfo-degenerativne in morfodestruktivne procese. Ti procesi pa so takšni, ki množino možnih izhodov ali stanj E spreminjajo, namreč, kreirajo sc nova stanja ali outputi, pa tudi nekatera možna, obstoječa stanja in outputi sc ukinjajo (odmirajo, izginjajo). Čc jc R dober regulator, torej da dela uspešno, potem bo po nekaj korakih dosegel, da bodo vrednosti na izhodu S iz množice E. V primeru, da jc R perfeklen regulator, to pomeni, da na osnovi informacij o tem, kakšne "motnje" povzroča D, in na osnovi poznavanja strukture S (oziroma rcakcijc na razne sunke, vplive, impulze, ki jih S lahko dobi od D in R) lahko R vedno poda tak impulz na S, da bo output S vedno vnaprej določen output iz množicc možnih stanj, outputov E. V tem primeru se lahko v celoti upravlja z outputi subsistema S (čc jc R perfekten regulator). Opozorimo na naslednje, novi subsistemi D, S, E so do tu opredeljeni čisto funkcionalno, kadarkoli imamo opravka z nekim realnim (konkretnim) sistemom, moramo seveda z določeno previdnostjo reševati vprašanje, kateri deli sistema ustrezajo subsislemom, ki smo jih označili z D (tj. tisti subsistem, ki povzroča motnje), z S itd. In šc nekaj, meje, ki so potegnjene med D, S in drugimi subsistemi, lahko doživljajo s časom določene spremembe. Kadar imamo opravka z morfogeneratorskimi procesi in morfogeneratorskimi sistemi, torej sistemi,ki kreirajo nove strukture, mreže, sami pojmi upravljanja in regulacijc dožive neko posplošitev, ker nimamo več opravka na splošno z nespremenljivo strukturo sistema (mrežo, ki določa strukturo), prav tako pa tudi nc s stanji sistema, ki so določena z določenimi dopustnimi vrednostmi parametrov (znotraj določenih mej) in z outputi sistema, ki bi tudi bili vnaprej določeni. K samemu pojmu upravljanja se pri morfogenerativnih sistemih pridruži šc spremenljivost outputov sistema S, ki so siccr določeni z množico outputov E oziroma z množico zaželenih, s ciljno funkcijo določenih outputov. Pri morfogeneratorskih proccsih in sistemih moramo na splošno dopustiti, da se tudi množica zaželenih outputov E lahko spreminja (dopolnjuje, itd.). Kadar apliciramo naš katcgorialni aparat pri planiranju kot tipu regulacijc, imamo lahko opravka s situacijo, ko jc sistem določen, vendar pa kasnejše delovanje sistema povzroča odklone (ki so bili v začetku spregledani). Lahko pa sc odločimo, da jc morfogcncracija sama po sebi cilj. Tu so posebno pomembne situacije, ko sc v sistemu generirajo določene nove strukture ("zaželene", v skladu s ciljno funkcijo) in degenerirajo ("razpadejo") določene strukture ("nezaželene", v skladu s ciljno funkcijo). V zvezi z aplikacijo obravnavanega kategorialnega aparata na probleme regulacije in planiranja je najbrž treba poudarili, da imamo ves čas opravka predvsem z modeli, tako da lahko formalno govorimo tudi o morfogeneratorskih modelih (sistemov), torej o morfogcncLskcm, morfodcgcncrativncm, morfodestruktivnem modelu regulacijc (in morda tudi modelu razvoja). Imamo opravka s situacijo, ko jc morfogeneza lahko cilj celolncga sistema, sama ciljna funkcija pa vključuje morfodcgcncracijo kot cilj določenega subsistema ali določenih elementov sistema. Na morfogeneratorske modele regulacijc gledamo kot na regulacijo drugega nivoja, kot pa jc regulacija morfostatičnih sistemov (ali morfostatični model regulacijc). Vsekakor jc morfostatični model regulacijc del morfogeneratorskega modela regulacijc, oziroma sta oba modela regulacijc na različnih nivojih. Morfogeneratorski model rcgulacijc v svojih časovnih in prostorskih izsekih lahko dejansko obravnavamo kot morfostaličen model regulacije. Za naš namen, ko so morfogeneza, morfodcgcncracija, morfodcstrukcija cilji,jc potrebno ločiti še nekatere situacije. Morfogcncratorski sistem jc lahko morfogenetski (stanje rasti),morfodegenerativen (stanje propadanja) ali morfodestruktiven (stanje razpada na osnovne subsisteme in elemente sistema). Cilji upravljajočcga subsistema (in s tem tudi subsistem rcgulacijc) in sama regulacija so različni v vseh teh primerih. Kadar imamo opravka z morfogenetskim proccsom, tedaj jc cilj rast (v smislu organskih sistemov v biologiji ali v smislu rasli biološkega osebka) in razvoj sistema. Zato sc v proccsu rcgulacijc aktivirajo tisti regulacijski mehanizmi, ki pospešujejo razvoj sistema (razvijajo nove stukturc) in preprečujejo degenerativne proccsc. Kadar imamo opravka z morfodegenerativnim procesi, potem je cilj upravljajočcga subsistema zaviranje teh degenerativnih proccsov in ohranjanje tistih struktur (in amplificirajočih mrež, ki določajo strukture), ki zadržujejo razpad določenih mrež in struktur ali pa pospešujejo dcgcncracijo in razpad "nezaželenih", pač glede na kriterije upravljanja. Rcgulativni mehanizmi morajo torej ohranjati določene strukture, in v skladu s cilji upravljajočcga sistema predvsem tiste (spccifičnc elemente) mreže in strukture, ki bodo v nekem bodočem obdobju akccleracijc lahko maksimalno amplificirale rast in razvoj sistema (lahko siccr s spremenjeno strukturo oziroma mrežo), vendar kot sistem, ki jc identičen sam s seboj v smislu morfogenetske rasli in razvoja. Morfodcstruktivni proccsi razgradijo cclotcn sistem v našem pojmovanju do subsistemov in elementov sistema, ki niso povezani z nobeno mrežo, torej v sistemu ni nobene strukturiranosti. Vseeno skušamo pojmom, kot so upravljanje in regulacija, pridati nek lahko rečemo posplošen pomen. Naloga upravljanja (in s tem povezanimi regulacijskimi mehanizmi) jc ponovna vzpostavitev in kreiranje nove amplificirajočc mreže (to jc strukture) med obstoječimi subsistemi in elementi. Velikokrat jc generiranje nove strukture povsem slučajen proces, predvsem začetni sunki so slučajni. Primer dane situacijc jc postkatastrofna situacija, povzročena z naravno (ali po človeku povzročeno) katastrofo. (Glej Pclanda (1982), Knap (1984,1984a)). Kadar imamo opravka z morfostatičnim proccsom oziroma z morfostaličnim sistemom, jc naloga upravljanja ohranjati obstoječo mrežo (strukturo).Upravljajoči subsistem bo deloval tako, da generira tiste regulativne mehanizme, ki bodo ohranjali obstoječe stanje. Na splošno lahko rečemo to, da bodo rcgulativni mehanizmi take vrste, da bodo delovali v nasprotni smeri odklonov in bodo torej odklone, ki jih povzroče impulzi iz okolja ali iz samega sistema ali iz obeh, eliminirali oziroma zmanjšali na sprejemljivo mero (tako, da bo sistem ostajal znotraj določenih meja na bistvenih parametrih, ki določajo sistem). 2.5. POJEM VARIETETE Imejmo upravljalski sistem S, ki jc sestavljen iz dveh podsistemov, vodečega in vodenega oziroma upravljajočcga SI in upravljanega S2. Pri katerih formalnih pogojih lahko upravljajoči sistem SI uspešno upravlja sistem S2. Po zakonu o zadostni varicteii (angl. requisite variety) (Ashby, 1956) jc to možno samo v tistem primeru, ko jc varieteta upravljajočcga sistema večja od varietete upravljanega sistema. Opozorimo, da nam v naši shemi, kakorkoli žc, pomenita subsistema SI in S2 abstraktna sistema, oziroma modela. Če je kateri od njiju konkreten sistem, gre v dani shemi za model takega sistema, ki pa mora dovolj dobro reprezentirati stvarni, konkretni sistem. (Kvaliteta rcprezentacije je seveda odvisna od nekaterih kriterijev. Navadno so kriteriji določeni s kakšno teorijo v znanstveni disciplini ali pa kar na osnovi kakšnih pragmatičnih odločitev.) Na tej stopnji, ko smo sc odločili za model tako upravljajočcga kot upravljanega sistema, predpostavljamo, da imamo možnost tudi oceniti varieteto vsakega sistema in čc naj dejansko upravljajoči sistem učinkovito vodi upravljani sistem, potem mora imeti seveda upravljajoči sistem večjo varieteto, kot pa upravljani sistem. (Kako jc z varieteto fizičnih sistemov (neživa priroda, živa bitja, ekološki sistemi, družba kot sistem), na tem mestu nc bomo pretresli). V našem razumevanju gre v vseh teh primerih, ko jih obravnavamo v kakšni stroki, za modele, ki so pravzaprav abstraktni (cclo čc imamo opravka z analognim računalnikom, bo ta vendar neka abstrakcija, ker obravnavamo samo nekaj količin, ki so seveda z našega stališča bistvene). Problemi, ki tu nastopajo, posebno v zvezi s planiranjem, sc zdi, so povezani s formalno institucionaliziranim delom družbe kot totalitete in planiranje naj bi obvladovalo to družbo kot totaliteto. Očitno gre tu za nek filozofski nazor, za neko vizijo, za nek tip utopije in za pragmatizem (prakso), ki naj se v večji ali manjši meri približa tej utopiji, ki naj v večji ali manjši, vsekakor pa v zadostni meri realizira to utopijo. Imamo opravka očitno z modelom, ki pa naj bo dober. (Kaj jc "dober model", pustimo za zdaj na intuitivnem nivoju razumevanja. Vsekakor jc "dober model" abstrakcija, ki očitno modelira objektivni sistem po nekaterih (bistvenih) parametrih in seveda tudi dinamiko modela (obnašanje modela), ki jc tudi neka abstrakcija, ki pa lahko dobro (ali pa slabo) opisuje obnašanje objektnega sistema ali objekta seveda v okviru določenih parametrov). Smo zelo blizu naslednji situaciji. Nekemu konkretnemu sistemu (objektnemu sistemu, objektu) priredimo model, kadar poskušamo konstruirati model upravljajočcga sistema, ki bo takšen, da bo lahko učinkovito upravljal z modelom objektnega sistema. Lahko se zgodi seveda tole: model objektnega sistema upravljamo, s pomočjo upravljajočcga sistema, stvarni objektni sistem pa sc nc obnaša tako, kot bi pričakovali po obnašanju modela objektnega sistema. Če se odločimo, da sc nc bomo prehudo zgražali nad našo antropomorfno dikcijo, lahko zaključimo, da jc v danem primeru preprosto model objektnega sistema slab, to pomeni, da model ne opisuje nekaterih bistvenih parametrov, seveda, glede na to, da sc sistem nc obnaša tako, kot smo hoteli, oziroma, da nismo mogli, znali doseči tako obnašanje modela, kot je bil naš cilj. Šc pripombo o razmerju med planom in objektnim sistemom oziroma o objektu planiranja, o sistemu plana in sistemu planiranja, oziroma o modelu plana oziroma modelu planiranja. Očitno sta ta dva sistema v istem odnosu, kot upravljajoči sistem in upravljani sistem (gre seveda za prvi korak, povratno zvezo za določitev tega odnosa lahko vpeljem ali pa tudi ne. To sliko pa moramo lc dopolnili, ker plan jc samo en način, samo en od več upravljajočih sistemov (npr. drug tak (nc)upravljajoči sistem je trg, tržišče.) Tu takoj nastopi problem varietete plana in varietete objektnega sistema. Količina informacije, ki jo vsebuje plan, jc tudi iz teoretičnih razlogov manjša kot pa količina informacije, ki je potrebna za obvladovanje varietete objektnega sistema (torej za totaliteto, za ccloto). Čc gledamo na stvari tako, je sploh vprašljivo, ali se da kaj planirati. Naredimo (začasen) zaključek, ki nc bo splošna sodba (nič se ne da planirati), ampak delna, da sc nc da v vseh primerih planirati. Ostane lorcj vprašanje, v katerih primerih se da planirati in v katerih primerih planiranje ni izvedljivo. Vse kaže, da nekatere manj komplicirane sisteme lahko modeliramo in na osnovi tega modela jc mogoče konstruirati plan, ki uspešno upravlja z modelom (npr. model gradnje mostu ali elektrarne in na osnovi tega modela jc mogoče izdelati model plana, npr. mrežni plan, ki potem samo gradnjo takega objekta uspešno pripelje do zaželenega konca). Gre šc za nek drug način planiranja, ki jc včasih zvezano s kakšnim naravnim, objektivnim zakonom (znanost) ali s kakšnim posebnim principom (ki je znan, že odkrit). Tak zakon ali princip lahko v nekem časovnem intervalu generira nek čisto določen tip sistema. V tem primeru sc srečujemo s situacijo, kjer opis samega principa (zakona) vsebuje mnogo manjšo informacijo, kot pa jo ima potem sam generiran sistem. Torej ta princip (zakon) jc ujel bistven del objektnega sistema (ali modela objektnega sistem). Dokler velja tak odnos med upravljajočim sistemom in objektnim sistemom, seveda lahko upravljajoči sistem upravlja upravljani (objektni) sistemi in sc pokaže, daje realizirano dobro (perfektno v determinističnem smislu) upravljanje. Seveda se to dogaja nc glede na to, da je varieteta upravljanega sistema veliko večja, kot pa je varieteta upravljajočcga sistema.11 Zgledi za amplifikatorjc: Poseben primer amplificirajočih mrež imamo v fiziki, kadar imamo opraviti s kakšnim sistemom, ki ima lastno frckvcnco in kadar imamo opraviti s sunki in impulzi, ki imajo isto frckvcnco kot lastna frckvcnca. Drug tak primer jc labilen sistem, ki ga majhen sunek oddalji (dcviacija) od prvotnega položaja (in sc nc vrača v svoj prvotni položaj). Ta drug primer jc najbrž primer amplifikacijskc mreže, vendar tu nimamo posebno izrazitega povratnega vzročnega loka. Reševanje problemov v organizaciji časih pripelje do novih problemov. Proccs reševanja določene problemske situacije vnese sile, ki generirajo druge probleme. To sc dogaja seveda tako dolgo, dokler jc učinkovitost rcgulacijc odvisna od varietete faktorjev, ki so med seboj inkompatibilni. Na primer, da bi izboljšali koordinacijo, se uvede v organizacijo hierarhična diferenciacija, ta pa spet omejuje komuniciranje, ki jc osnovnega pomena pri sprejemanju odločitev. Odnos med problemom in rešitvijo problema v pocesu reševanja pripelje do cvolucijc (ircver/.ibilnc spremembe v strukturi in aktivnosti) organizacije. Tu imamo opravka z dvema, drug na drugega vplivajočima cikloma. Drug primer multicikličnc strukture v socialnih sistemih je dinamika strankarskih konfliktov v grupah. Razkole najdemo v najrazličnejših socialnih aglomeracijah, kot so vas, politična stranka, vzgojna institucija, etc. Rcgulacija v ciklu sestoji v eliminaciji razklanosti in v naraščanju solidarnosti. (Rastogi,1979). literatura Ashby, W. Ross, (1956), An Introductin to Cybernetics, Chapman and Hall, Ixmdon. Axelos, Kostas, (1972), Uvod u buduče mišljenje. Na putu k planelamom mišljenju, Stvarnost, Zagreb. Buckley, Walter, (1967), Sociology and Modem System Theory. Prentice-Hall, linglewood Cliff, N.J. '1 Terminologija: Upravljani, upravljajoči, upravljalski sistemi. Upravljani sistem je listi, ki ga upravljajoči sislem upravlja, upravljalski sistemi pa so tukaj kar kombinacija enih in drugih, oziroma kadar nas zanima bolj kombinacija obeh, torej oba ■skupaj in sc ne osredotočimo na kakgncga od njiju posebej. Buckley, W. (ed.), (1968), Modern Systems Research for the Behavioral Scientist. A Source Book. Aloine Publishing Company, Chicago. F.ykhoff, Pictcr, (1974), System Idcntifiction. Parameter and State Estimation. John Wiley and Sons, London etc. Ilcisenbcrg, Wcmcr, (1977), Del in celota, Znanstvena knjižnica. Nova serija, 7, Celje. Jablonskij, S.V., (1959), Osnovnye ponjatija kihernetiki. Problemy kibemetiki, 2, str. 7-38. Jerman, Igor, (1987), Nekateri filozofsko metodološki problemi organicističnc biologije. Anthropos, 1987, št. I-II.,str.361-367. Knap, Ž ga, (1984), Sistemsko teoretični principi urejenosti kot osnova za raziskovanje katastrofnih pojavov. Družboslovne razprave, 1, str. 165-173, ISU, Ljubljana. Knap, Žiga, (1984a), Nekateri konceptualni problemi povezani s proučevanjem katastrofnih pojavov (koncept socialne ranljivosti). Družboslovno raziskovanje v družbenih dejavnostih (zbornik), FSPN, DDU, Ljubljana. Ljapunov, A.A., Jablonskij, S.V. (1963), Teoretičcskie problemy kibemetiki. Problemy kibemetiki, vyp. 9, str. 5-22. Maruyama, Magoroh, (1963), The Second Cybernetics: Dcviatin- Amplifying Mutual Causal Processes. American Scientist, 51, str. 164- 179, 250-256 (v zborniku Buclcy (cd.)(1968)). Maruyama, Magoroh, (1963a), Generating Complex Pattern by Means of Simple Rules of Intcractin. Methods, 14, str. 17-26. Maruyama, Magoroh, (1978), Hctcrogcnistics and Morphogenclics: Toward a New Concept of the Scientific. Ilicory and society, zv. 5, Št. 1, str. 75-96. Monod, Jacques, (1983), Slučajnost i nužnost. Ogled o prirodnoj filozofiji modeme biologije. Edicija Pečat, Beograd Pclanda, Carlo, (1982), Disaster and Order. Theoretical Problems in Disaster Research. Sociology of Disaster Department, institut of International Sociology, Gorica, Italija. Rastogi, P.N., (1979), An Introductin to Social and Management Cybernetics, Affiliated Fast West Press, New Delhi,Mad ras. Shanon, Claude, (1948), A Mathematical llicory of Communication. Bell System Tcchn. J., 21 (1948) Št.3 379-423,27 (1948) Št. 4,623-656. Ulam, Stanislaw, (1960), lecture at Stanford University. Ule, Andrej, (1986), Od filozofije k znanosti in nazaj. DZS, Ljubljana. Wiener, Norbcrt, (1948), Cybcnctics. MIT Press, John Wiley, New York. Nekateri metodološki problemi proučevanja likovne umetnosti: problem pristopa in priročni vodnik JOŽEF MU HO VIČ 1. Ledenodobna uvertura 2. Zakulisje nekoristnosti 3. Srž "žc narejenega" 4. Učinki rctrospckcijc 5. Priročni vodnik 1. LEDENODOBNA UVERTURA Zgodilo se jc, kot ocenjujejo arheologi in antropologi, pred nekako 30 000 - 60 000 leti1 na različnih koncih Evrope in celo Sibirije, da seje likovnost za naš pogled rodila v "otipljivo" obliko. Proti skrajnemu koncu aurignaciena se namreč -nedvomno kot sad spremenjenih življenjskih in evolucijskih razmer- pojavijo prvi nam znani, dobro ohranjeni likovni artefakti. Gre za razne uporabne predmete iz surovega kremena ali kosti z opaznimi sledovi dekoriranja, za gravirane in poslikane kamene ploščice, prodnike ter kosti, za v skalne površine vrezane reliefe z žc dozorelo lepoto (npr. gravettienska Laussclska Venera), za prve primere okrogle plastike in za prve risarsko-slikarskc upodobitve na stenah podzemnih jam. Lc od kod so se vzeli in kaj pomenijo ti nenavadni plodovi na drevesu človekovega civilizacijskega vzgona? Razumljivo jc, da ima časovni presledek, v katerega sem vstavil rojstvo prvih likovnih aitefaktov, s historično-datacijskcga gledišča le grobo orientacijsko vrednost. Njegova mejnika sem postavil celo nekoliko globlje proti loku trajanja, kol jc lo v palcoantropologiji in arheologiji navada. K temu me je vzpodbudil skokovit razvoj metod iz določanje starosli fosilov in arheoloških najdenin, katerih natančnost in doseg sc iz dneva v dan večala in sla komaj še primerljiva s približki verjetnostnih ocenjevanj, ki so v historiografiji vladali vse do izuma metode ogljika 14, tj. do srede petdesetih let tega stoletja. Ni šc prav preteklo trideset let, odkar seje z uporabo katijevn-argnnskc metode starost človeštva podvojila, že nam nove metode, kot so metoda kalihriranja ogljika 14 z drndrokronologijo, metoda svinca 210, metoda arheomagnetizma in termoluminisccncc obetajo zopet nova presenečenja in novo natančnost v scgrcgaciji izlcčencga časa. Sicer pa me problemi začetkov likovnosli na tem mestu ne zanimajo predvsem po historično-klasifikacijski plati, pač pa veliko holj v smislu rckonslnikcijc kognitivno-opcracionalnih in formalnih vzvodov, ki določajo pol in učinkovitost likovnosti v prostoru in času. Gre mi za to, da pridobim uvid v ustvarjalne, oblikotvorne vzgibe, regulative in strategije, ki so likovnost sprožile, in obenem predstavljajo tudi ključ do njene najbolj avtentične srži. Zgodovina in arheologija nas učila, da jc bilo z valovi iztekajočega se paleolitika -v moči splošne in na dolgo dobo zorcne perccptivnc in ccrebralnc zrelosti- postopoma sproženo gibanje, ki je človeku omogočilo njegov življenjski elan popeljali do stopnje, s katero mu je -edinemu v naravi- bilo dano prestopiti prag, ki deli naravno od produktivne prakse, rutinsko in naključno od iznajditeljskega in namernega. Človekova obzorja, ki so se potihoma zagrevala in razpirala žc vse od plcistoccna dalje, ko se prično pojavljati prve prodniške in nato šc pestnjaške kulture, sc na tem naravno priviligiranem režnju evolucijskega časa nekako razmaknejo in sc izvijejo izključni zavezanosti brutalnemu pritisku preživetja. Spodbujena z vse bolj razvitimi možgani in z vse bolj stopnjevano delovno zmogljivostjo, ki jo podžiga spretna izdelava in uporaba orodij, se odločilno odprejo oz. prelomijo k novi sferi življenja, ki jo zaznamuje proizvodnja človeških oblik in še zlasti produkcija znakov z vso pripadajočo prevratno močjo simboličnega mišljenja. Uveljavi sc vpliv psihičnih dejavnikov, ki postopoma prekvasijo in cclo nadvladajo bolj ali manj utišano variacijo somaLske aktivnosti. V zavestni obliki in neprimerljivi svežini novega začetka izbruhne neko doUcj popolnoma nepoznano bivanjsko (ustvarjalno) razpoloženje (Chardin, 1978:167-169). S pojavom Homo Sapicnsa v rennski dobi človekova življenjska energija spričo omenjenih dejavnikov tako naraste, da sc del te akcijsko sposobne energije samodejno izvije iz dotlej nadvladujočc skrbi za gmotne zadeve življenja in sc -še ves razvnet od nenadne sprostitve- razlije ... po stenah podzemnih jam. Enega svojih najbolj živih in najbolje dokumentiranih izrazov si poišče v navdušujočem in hkrati enigmatičnem vencu jamskih slikarij, ki jih najdevamo od Pircncjcv in Španije pa vse do južne Afrike in Urala. Prav tako se razveji v plejadi skromnih, a učinkovitih figuralnih in ornamentalnih gravur v živalske kosti in kamne in se za konec okrona še v majhnih antropomorfnih in živalskih kipcih iz mehkejšega apnenca, slonovinc, jantarja, kasneje celo iz žgane gline, ki so jih arheologi za ccno velike potrpežljivosti in naporov uspeli izbrskati izpod stisnjenih plasti preteklosti. Res je siccr, da sc postopno zagrevanje človekove življenjske sile žc pred pojavom pra-likovnosti, verjetno vzporedno z uporabo pestnjakov in bolj socializiranimi oblikami dela, izrazi tudi v rudimentarnih oblikah govora in v plesu, a šele z likovnostjo je človeku uspelo pečat svoje volje vtisniti tudi materiji, ki... ki ni bila on sam oz. njegov neposredni podaljšek. S prvimi likovnimi artefakti sta človekovo delovanje in -lahko celo rečemo- njegov razvoj prestopila okvir zgolj anatomskega udejstvovanja in se ne le razširila, temveč se s svojo najbolj živo silo celo izselila v produkcijo od telesa ločenih umetnih oblik. S pojavom likovnosti jc človek odkril neko dotlej neznano metodo, kako se lahko trajneje in bolj konstruktivno "zapiše" v svet, kako lahko s svojo voljo dopolnjuje in nadgrajuje svet naravno danih oblik s tistimi, ki jih sam ustvarja po svoji lastni meri. Z likovnostjo sc je človekova najbolj pretanjena duhovna konica prvič produktivno zažrla v materijo in jo do dna preobrazila, ji spremenila namembnost oz. pomen ter jo preoblikovala "po svoji podobi". Zato ne trdijo zaman antropologi in arheologi, da je "jezik" umetnosti -pod čemer ne samo iz razlogov najboljše historične dokumentiranosti mislijo izključno likovne artefakte- tisto sredstvo, s katerim lahko prvič enakopravno stopijo v zavest izginulih bitij, ki jim siccr tako vešče sestavljajo kosti (Chardin, 1978: 162). 2. ZAKULISJE NEKORISTNOSTI No, kakorkoli že obračamo tc prve strani človeškega detinstva, vselej ostaja neizpodbitno dokumentirano neko dejstvo: komaj se prva energetska svoboda in s tem prva spontanost, ki jo izkaze človek na prizorišču zgodovine, zavrtinčita skozi prostor in čas, žc si tudi izbere znamenje umetnosti, da se pod njim razodene. Prav v tem pa jc tudi tisto, kar nas preseneča in cclo bega. Navajenim na danes splošno navzočo "storilnostno" optiko in obremenjenim z dnevno potrjevanim prepričanjem, da jc umetnost le obrobno, spremljajoče dogajanje v vrsti človekovih resnično vitalnih prizadevanj, se nam dozdeva, da jc prelitje dotlej najbolj spontane in zmogljive človekove energije v zarisovanjc deloma naturalističnih, deloma shematiziranih živalskih in človeških oblik, v cnigmatično odtiskovanjc rok na stene podzemnih jam in v okrasno ornametiranje kamnov in kosti potratnost brez primere; skratka: slaba investicija. Težko nam gre v račun, da sc cvct človekove življenjske vitalnosti troši in izčrpava v teh marginalnih, magiji in "prostemu času" -kot domnevamo- prepuščenih sferah, namesto da bi se šc gorak vrgel v izboljševanje orodij, v izumljanje novih strategij lova, v naprednejšo gradnjo bivališč ipd. In to takrat, ko ima Človek najmanj razloga za razsipnost. Izvitje iz objema komaj dobro naskočcnc animaličnosti, pohod v ustvarjalnost, k modernemu človeku, bi si pač predstavljali popolnoma drugače. A poglejmo šc z druge strani. Potrudimo se nc nasesti predsodkom in videzu, hkrati pa se tudi kar nič ne izčrpavajmo v hipotezah -ki nimajo nobene možnosti, da bi kdaj bile kaj drugega!- glede namembnosti in smisla ledenodobne likovnosti. Svoje oči obrnimo raje k tistemu, kar te krhke, a šc danes vžigajoče, tvorbe izkazujejo v svoji OBLIKI. O čem nam ta govori? "Čc skušamo po moderno intepretirati one vtiske rok, stropne bizone in simbole plodnosti, v katerih se jc izražala skrb ali verska vnema kakega aurignaškega ali magdalcnskega Človeka," piše Chardin (1978:162-163), "sc lahko kaj hitro urežemo. Nasprotno pa sc ne moremo zmotiti, če iz polnosti gibanja in obrisov, kot tudi iz nepredvidene igre vrezanih okraskov sklepamo, da so ti daljni umetniki že premogli smisel za opazovanje (izvežban spomin, MJ), fantazijsko slo in veselje do ustvarjanja..." V prvih likovnih tvorbah se torej že s popolno jasnostjo izkazujejo smisel za opazovanje, fantazijska sla in veselje do ustvarjanja - trije kreativno ključni opcracionalni cvetovi. Pa nc samo da sc izkazujejo, ampak še veliko več. Z likovnostjo so bili rojeni in sc z njo, ker pogojujejo vsako novoustvarjeno obliko, šc nadalje razvijajo in kultivirajo. To pa nikakor ni bilo in šc danes ni brez pomena tudi za tiste vidike bitja in žitja, za katere smo malo prej mislili, da jih je izbrizg človeške vitalnosti pustil na cedilu. 3. SRŽ "ŽE NAREJENEGA" Torej: "samo" za kakih 30 - 60 tisoč let nam jc potrebno pomakniti čas nazaj v tiste težko predstavljive časovne globine, ki zabrišejo večino tipičnih kontur sveta modernega človeka, že sc pred nami pojavi pravkar rojena likovnost. Ali natančneje: že narejena in številna, kot izdelana na prvi mah. Pravzaprav sc pojavijo njeni rezultati, produkti. O čem nam govorijo? Nekaj vrstic bo tega, kar sem zapisal, da sc v njih z izjemno jasnostjo razodevajo človekov smisel za opazovanje, fantazijska sla in veselje do ustvarjanja. Ta prva, posplošena oznaka pa jc seveda veliko veliko premalo, da bi lahko razkrila mišljenje in čustvovanje, ki seje v njih utelesilo, in šc zlasti, da bi nam v roke dala kakšen otipljivi ključ, ki bi nas zmogel popeljati do njihove avtentične povednosti, do njihovega pomena oz. smisla2- Avtentična vsebina likovnih arlcfaktov namreč niso toliko atraktivni ornamenti in podobnostne asociacije, ki jih v njih opažamo, marveč jc to predvsem NAČIN, kako so bili ti ornamenti in upodobitve likovno (= čutno in prostorsko) REALIZIRANI. Formiranje oblik, ki naj ustvarijo neko dekoracijo ali upodobijo katerokoli predmetno vsebino, je namreč najprej PROSTORSKO DEJANJE, ki gaje mogoče uresničili samo preko spozna(va)nja prostorskih zakonitosti in rcgulativ. Neka likovna podoba je zato direkten odraz stopnje spozna(va)nja in načina izrabe teh zakonitosti. Njena vsebina ni samo to, kar upodablja, marveč njena OZNAČEVALNA STRUKTURA. Ta pa se izraža v prostorsko-malerialni organizaciji likovnih form. Ko pravim "sc izraža", to seveda ne pomeni, da jc označevalna struktura očitna in da so likovna dela semantično transparentna. Nasprotno. V običajnem doživljanju sc nam likovna dela kažejo kol členjena sosedstva linij, oblik, barv in volumnov. Misel oz. pojmovnost, ki jih jc proizvedla, pa jc v njih skrita v čulno-prostorskih lastnostih likovnih materialov, skrila zlasti tistemu, ki nc pozna narave tega skrivanja, piše Milan Butina (1984: 345). Kje, in šc zlasti kako pa sc lahko poučimo o "naravi tega skrivanja", da bi nam likovna dela dovolila razkriti svojo srž? Kje naj sc usposobimo za to, da bi iz strukture likovnih del ne izluščili zgolj videza in asociacij, marveč v njih in z njimi uspeli obudili tudi ves ustvarjalni nemir, ki jih je proizvedel? Kako naj si pridobimo "ključ", ki odpira vrata videzov in nas preko pojavnosti likovnih artefaktov vodi v njihovo notranjost, v njihovo spccifično pojmovnost? Takole bom poskušal odgovoriti: Predmetne vsebine oz. ikonografija, ki jo razodeva (ledenodobna) likovnost, nam kažejo likovnost kot učinek, kot nekaj že narejenega, in usmerjajo pozornost na to, kar to "žc narejeno" kaže, na tisto, kar upodablja. Ikonografija Ker sc termina pomen in smisel pogosto uporabljata kot sinonima, tj. z nc preveč natančno razmejenim semantičnim obsegom, čutim potrebo, da na kratko in eksplicitno pokažem, kako ju v razpravi pojmujem. 1) POMEN Je zame Identičen z jezikovno strukturo, v kateri se razodeva neka jezikovno Izražena vsebina. Njegove korenine segajo v način formalne organizacije jezikovne forme, njegove veje pa se razraščajo v področje smisla oz. smislov. 2) SMISKI. pa je družbeno-hlstorično in osebnostno pogojeno dojetje pomena, tj. strukture neke jezikovno izražene forme. Odnos med pomenom in smislom, ki najbolj natančno razkrije semantične kompctcncc obeh terminov, lahko opišem v tejle divergirajoči seriji: a. Smisel lahko zajame pomen v ccloti le v rlgorozno formaliziranih, zaprtih in natančno definiranih znakovnih sistemih oz. jezikih, kakršni sc npr. razodevajo v logičnih, matematičnih ipd. izrazih. b. Smisel lahko vedno znova in na nove načine dosega pomen v jezikovnih sistemih, ki jih opredeljuje pomenska večplastnost (npr. umetniški jezikovni sistemi). c. Smisel lahko zajame samo določene segmente pomena ali pa cclovitost pomena le do določene mere (hermenevtična segregacija smislov). d. Smisel sc lahko oblikuje zgolj na podlagi asociacijc, ki jo sproži ta ali oni vidik pomen noseče jezikovne forme. e. Smisel sc lahko pomenu tudi preprosto vsili. Praviloma sc to dogaja takrat, kadar jc hermenevtična operacija neuspešna. Subjekt hermenevtičnega proccsa se takrat odzove tako, da bodisi pomen razglasi za ne-smiscln, bodisi tako, da si smisel preprosto u-misli oz. iz-misli in s tem zvezo smisla s pomenom samo navidezno vzpostavi. Smisel jc hermenevtično utemeljeni vid doživljanja in pojmovanja pomena. Smiseln jc vsak SMISEL, ki v večji ali manjši meri rekonstruira baz.ično slmklum fom\alnc organizacije jezikovne forme, v kateri sc jc izražena vsebina utelesila oz. zasidrala. torej usmerja gledalčevo pozornost stran od zaznavne situacije, ki jo nosi, k predmetnim vsebinam, ki jih cvocira. Nasprotno pa označevalna struktura likovnosti obrača pozornost na sam AKT PRODUKCIJE neke likovne upodobitve. Njeno področje je področje ARTIKULACUE, tj. področje pre-oblikovanja naravnih čutnih danosti prostora, kot sc javljajo v likovnih materialih, v novo, človekovemu duhu in telesu prilagojeno obliko. Ikonografija razkriva likovnost v njeni statičnosti, v statičnosti predmetnih smislov, označevalna struktura pa v njeni dinamiki, v dinamiki pomenskih relacij. Čc torej hočemo dojeti likovnost v njeni najbolj dejavni srži, nikakor ni dovolj, da sc zaustavimo pri tem, kar upodablja. Vprašati sc moramo predvsem, KAKO in ZAKAJ to dela. Odločilna ni več predmetna vsebina, marveč POT, po kateri je likovnik to vsebino oblikoval, pot, po kateri ji je priskrbel obliko. Pol do oblike je namreč, čc parafraziram znamenito Heglovo misel iz uvoda v Fcnomcnologijo duha (Dolar-Žižck 1985: 126-131), pomemben del same vsebine oblike. In prav pot do oblike, zmožnost, da jo rc-konstruiramo, tudi jc ključ do najgloblje likovne vilalnosli. V njej in samo v njej si lahko pridobimo pojmovno-formalna orodja, s katerimi nam bo moč streli okope videzov in zajeti v likovnih delih nameščeno srž. 4. UČINKI RETROSPEKCIJE Jc pa ta pot silno sublilna in kompleksna. In kar nekaj načinov je, da sc v likovnem doživljanju nc ujame z našim opazovanjem. -Prvič jo, tako kot v primeru ledenodobne likovnosti, lahko zgrešimo zavoljo razlogov historične spoznave, v kateri se večina pripravljalnih oblik razblinja in ugaša v globini časov. "V naravi," piše Chardin (1978: 90), "je na delu neki mehanizem, ki se v podrobnostih od primera do primera izkazuje kot naključen in neizogiben, hkrati pa s svojim vseobčim prijemom -kjer se izraža eden osnovnih pogojev naše spoznave!- doseže, da sc zarodki, pcclji in druge poljubne začetne faze rasti pred našimi očmi razblinjajo in ugašajo v ozadju. Ustaljeni maksimumi in učvrščeni sklepi - lc to in nič drugega (niti v obliki "prič" ali sledov) ni osialo od stvarstva, ki je bilo pred nami. Z drugimi besedami povedano, ostali so edino končni razsipi pahljač (akcij, poizkusov, oblik, MJ), ki so se v obliki živih potomccv ali fosilov podaljšali v naš čas. Nič čudnega ni lorej, čc sc nam stvari, ko jih gledamo nazaj, prikazujejo kot žc narejene. V njih jc gibanje, ki se skozi izbirno vsrkavanje stoletij samodejno izmika našemu razgledu, zato ker sc jc po drugi strani, na celotncm področju Pojava, vseskozi razkrajalo v razčlenjena zapovrstja površin in stalnosti." -Drugič nam lahko uide zavoljo posebne narave likovne formalizacije, tj. zavoljo posebnosti likovnega "zapisa". Narava likovnega prostora in likovnih izrazil namreč samodejno povzroča 1. sprotno prekrivanje in zabrisovanje približnih potez in ohlapnih pripravljalnih oblik (podobno kot v primeru učinkov historične spoznave) in 2. simultano predstavitev oblik in prostorskih relacij, v katerih jc pot, o kateri govorimo, siccr zaobsežena, vendar jc s svojo časovno dimenzijo dogajanja "prevedena" v sočasnost prostorskih relacij. -In tretjič jo lahko prezremo zavoljo avtomatizma zaznavanja. Dejstvo jc, da so likovna spoznanja in vsebine vsakokrat izražene na čutni, tj. vizualni ali taktilni način. To samoumevno dejstvo pa velikokrat povzroči, da likovna dela tudi doživljamo kot vse ostale vizualne in taktilnc stvarnosti, nc da bi sc zavedeli, da za ureditvijo likovne vizualnosti stoji namera, za-misel in misel. Ker se likovna forma najprej kaže kot podoba, ki jo samodejno poustvari običajna aktivnost naših čutil, radi prezremo ustvarjalno ureditev oz. likovno strukturiranost te podobe, ki jc ne morejo razložiti čuti, marveč lc misel, ki jo je sprožila. Pot, ki nas lahko privede do jedra likovnosti, je torej skrita in ni lahko dostopna. Tudi takrat, ko že razpolagamo z ustreznimi pojmovno-formalnimi kažipoti, ki nas lahko usmerjajo, imamo z njeno re-konstrukcijo dovolj težav. V tem jc poustvarjalni napor, ki je energetsko plačilo za vsak likovni dosežek. -Ko pa že govorim o "re-konstrukciji poti do oblike", moram seveda povedati, da pri njej ne gre za re-konstrukcijo onega izvornega ustvarjalnega dogajanja, ki seje dejansko odvijalo v avtorjevi psihi -to je stvar psihologije-, marveč za re-konstrukcijo verige soodnosnih prostorskih dogodkov, v katerih se je to psihološko dogajanje objektiviralo, in ki jc likovna forma. Likovna pot do oblike se kaže v STRUKTURI odnosov med likovnimi prostorskimi dogodki. Ko torej re-konstruiramo pot, po kateri je likovni ustvarjalec svoji doživljcni in pojmovani vsebini priskrbel obliko, nc rekonstruiramo ustvarjalnih faz, kot so resnično bile, marveč kot si jih moramo predstavljati, da bi, gledana z vrha lestve, ki jo je zgradil sam postopek artikulacijc, likovna forma za nas imela smisel. Rekel sem torej, da jc "pot do oblike" zelo skrita in zapletena cclo takrat, ko žc razpolagamo z likovnim mišljenjem in likovnimi pojmi, ki jo zmorejo doseči, ker so jo proizvedli. Kaj pa takrat, ko teh konceptualno-formalnih pomagal sploh še nimamo? Takrat je dvakrat skrita in dvakrat zapletena. In reči moram, da nas arheološki začetek likovnosti v tem smislu prav nič nc obdarja s kakšno svežino in jasnostjo. Res je, razkrije nam drhtljivo privlačne in že čudovito popolne likovne artefakte, ki v sebi skrivajo pravo bogastvo "poti oz. strategij do likovnih oblik". Nič ali skoraj nič pa nam ne pove o likovni označevalni praksi, brez uvida v katero likovnost nikoli ne zmore izkazati svoje zares dejavne biti. Ta z arheološkim začetkom likovnosti šc vedno tiči za trojnim pečatom historične zabrisanosti, formalne netransparentnosti in zaznavne nezadostnosti. Likovnost "na delu" in likovnost, ki bi lahko "delala" nam šc vedno ostaja uganka. Da bi jo razrešili, bi, se zdi, morali imeti zemeljskega pričevalca, ki bi vseskozi spremljal likovno oblikotvornost v njenem nastajanju. Taka priča pa je seveda lahko lc fantazijska prikazen. In vendar nas hudo zanima, kako sc jc rojevala likovnost v otipljivo obliko, saj si prav tu obetamo zagrabiti jo pri njenih koreninah. Prav tu, pričakujemo, bo šinil žarek luči, ki bo presvetlil okope likovne čutnosti in nas preko njih popeljal k spoznanju o tem, kako se človeško doživljanje in pojmovanje sveta naseljuje v likovni materiji in sc iz nje v vsej povedni širini tudi uveljavlja. In prav na tej ključni točki, kaže, ni pomoči. Arheologija molči. Njeni instrumenti do sem ne sežejo več. Pa jc situacija res tako brezizhodna? 5. PRIROČNI VODNIK Ali nismo morda lc preveč sklonjeni nad breznom časa? Ali ni rešitev morda bližje, kot si mislimo? Dovolj je pogledati okrog sebe! Nc smemo namreč pozabili, da se likovnosl še dandanes rojeva in brsli v sodobnem svelu in da, ko skušamo sami v sebi izgradili konccplualna orodja za pot v dejavno likovnosl, le nismo na čisto enakih pozicijah kot arheologi, ki sestavljajo ostanke kake pozabljene civilizacije, ali kot palcologi, ki rekonstruirajo kakšen izumrli organizem. Pri roki imamo bolj pripravnega vodnika, kot so metode verjetnega dopolnjevanja in hipotetičnih rekonstrukcij - namreč ontogenetično podobnost, ko se pri otroku prebuja likovnost. Na podoben način kol biologi, ki v prcnatalni fazi človekove ontogeneze dokumentirano opažajo nekakšno prefinjeno rekapitulacijo filogenetske evolucije od cnoceličarja do sesalca, lahko tudi mi v spletu dogajanj, ki določajo otroško likovnost, vidimo podobo ali vsaj oddaljen odmev tistega neslišnega brstenja, iz. katerega so se razprli prvi znani likovni artefakti aurignaciena, gravettiena, solutreena in magdaleniena3 In to šc posebej zato, ker nam univerzalnost rasli otroške likovnosti, ki jc, vsaj do bolj korenitih likovno-vzgojnih in kulturnih posegov, enaka neglede na življenjsko in kulturno okolje, iz katerega otrok prihaja, daje jamstvo, da gre v oblikotvornih postopkih otroške likovnosti zares za tiste arhetipične vzgibe, ki so neizogibno jedro sleherne likovne oblikotvornosti. Otrok nekako v drugem oziroma tretjem letu starosti začne risati sam od sebe in riše na nek določen način, ki je značilen za vse otroke na svetu. Po tem, da otrok sam od sebe odkrije možnost risarskega oblikovanja in da se to oblikovanje zelo dolgo odvija na popolnoma tipiziran in splošno razširjeni način, je mogoče sklepati, da sposobnost likovnega izražanja ni kulturnega in miljejskega izvora (čeprav se brez kulture okolja ne more razvili!), pač pa prirojena. Raziskovalci otroške likovnosti argumentirano ugotavljajo, da izvira iz podobno vsajene praizkušnje kot pojav otrokove verbalizacije. Govorijo o t.i. likovno-oblikovalni praizkušnji, ki je na enak način kot akustično-jezikovna genetsko varovana. Vendar zakaj? Če jc v primeru akustično-jezikovne praizkušnje, spričo velikega pomena verbalnega jezika za obstoj in napredek človeškega rodu, "genetska skrb" za njegove temelje popolnoma razumljiva, pa se nam v primeru likovnosti in likovno-oblikovalne preizkušnje ta ista genetska varovanost zdi kvečjemu potratna (odvečno obremenjevanje genetskih kapacitet) ali celo smešna. Gre morda za atavizem? Velja razmisliti. Če skušam na kratko podati temeljni smisel likovnega oblikovanja, katerega docela polnokrvcn del jc tudi otroška likovnost, bodo stvari morda bolj jasne in morda sc nam bo obenem razkrilo tudi kakšno širše razgledišče. Temelj likovnega oblikovanja je preoblikovanje naravnih danosti prostora v novo, humano in kulturno možnost eksistence teh danosti in prostora. Likovnik mora imeti velik in natančen občutek za organizacijo prostora in za njegovo delitev. Prav sam prostor mora znati deliti, premerjati, spreminjati in pre-urejati, dokler mu nc da želene oblike. Zalo sc z likovnim oblikovanjem nenehno širi območje izkušenj s prostorom in še zlasti območje oblikotvornih spoznanj, ki se nanj navezujejo. To pa že ni več čisto nepomembna Imeni označujejo po "jamskih postajah" (najdiščih) imenovana obdobja zgodnjega in poznejšega mlajšega paleolitika (pribl. 35 000 -10 000 pr.n. št.), v katerem so se pojavile prve sledi likovnosti. Aurignacien je imenovan po jamski postaji pri Aurignacu (dep. Garonne, Francija), gravcttii n po jamski postaji la Gravctte (dep. Dordogne, Francija), magdalcnicn pa po abrijski postaji pri Tursacu (dep. Dordognc, Francija). Obdobja se niso vrstila neogibno v časovnem zaporedju, čeprav je jedro njihovih razvojnih doprinosov mogoče približno časovno locirati. Tako bi aurignacien obsegal čas od pribl. 30 000 - 25 000 pr. n. št., gravetticn čas od pribl. 25 000 - 20 000 pr. n. st., solutrčen obdobje od pribl. 20 000 -15 000 pr. n. št., magdalcnien pa čas od 18 000 -10 000 pr. n. št. zadeva. Takšne izkušnje in spoznanja namreč lahko služijo kot orodja za ustvarjalno polaščanje vidnega sveta in prostora in hkrati za njegovo obvladovanje in spreminjanje. In samo spomniti se je treba, da je bil človek -tako kot jc še danes- žc od vsega začetka eksistencialno najbolj odvisen prav od prostorskih odnosov, v mrežo katerih jc (bil) ujet, pa bodo pomisleki ob likovno-oblikovalni praizkušnji dobili povsem drugačno barvo. Likovnost, s katero sc polagoma vdaja, osmišlja in spreminja čvrsti opas človekovega prostorskega okolja in s katero sc obenem širi prostor človekovih življenjskih načinov... Ali ni to za človeško vrsto enakega pomena kot doprinosi verbalizacijc? Nobenega dvoma ni o tem. Zato se zdi tudi povsem sprejemljivo, da oblikotvorni pritisk, ki se jc sprožal z likovnostjo, v filogenetski matrici vrste ni mogel ostati brez sledu, marveč seje v njej zapisal v obliki nekega vektorskega oblikotvornega nagnjenja, ki sc šc danes oglaša v nas. In to nagnjenje, ki ima, kot sem zapisal zgoraj, vedno obliko prostorskega dejan ja, sc nam v najbolj neposredni in čisti obliki kaže v otroškem likovnem izražanju. Nc siccr (zgolj) v njegovi ikonografiji, pač pa v strukturi poti do oblike, ki jih odkriva in uporablja otrok, ko skuša v svoji psihi doživetemu svetu ustvariti ustrezen jezikovni (likovni) korelativ. Ker so izrazna sredstva likovnosti (tj. linije, barve, svetlosti, oblike, teksture, položaji, velikosti itn.) prostorske narave, otroka naravnost silijo, da sc ukvarja s prostorom in prostorskimi odnosi. Cclo več. Pomagajo mu, da sc s temi odnosi, ki bi se siccr izgubili v celovitosti doživljanja in ostali neopaženi, ukvarja analitično in abstraktno (glej Muhovič, 1989a) in mu šc zlasti pomagajo, da po tej poti pridobljene izkušnje realizira v spremembah prostorskih odnosov, s čimer pogojem in okoliščinam naravnega prostora vtisne humane dimenzije. Če torej hočemo otipati pulz živi likovni oblikotvornosti, nam ni treba drugega, kot da zasledujemo pretok izkušenj s prostorom v prostorske odnose likovne forme, oziroma da skušamo te izkušnje in spoznanja razbrati iz njenih strukturnih odnosov (glej Butina 1984: 344-345). In pametno jc, da pri tem zahtevnem vzajemnem pretoku duha in materije začnemo pri začetku, tj s pogoji otroške likovnosti, pri čemer velja še posebej zasledovati razloge, ki imajo moč pojasniti kako in zakaj skuša otrok jezikovno (= likovno) še enkrat po-ustvariti to, kar mu je v sintetični obliki vizualne zaznave že dano (glej Muhovič, 1990). VIRI: Bandi, H.-G., Brcuil, II. cl al., 1962, Die Stcinzeit. Vierzigtauscnd Jahrc Pclsbildcr, Badcn-Badcn. Batcson, Gregory, 1982, Gcist und Natur. F.inc noiwcndigc F.inhcit, Frankfurt am Main, Suhrkamp. Britisch, Guslaf, 1952, Thcorie dcr bildenden Kunst, Ratingen, Aloys Hcnn Vcrlag. Butina, Milan, 1984, Slikarsko mišljenje. Od vizualnega k likovnemu, Ljubljana, Cankarjeva založba. Chardin, Pierre Tcilhard de, 1978, Pojav človeka, Celje, Mohorjeva družba. Chardin, Pierre Teilhard de, 1957, I ji Vision du Passč, Paris, Editions du Scuil. Chauchard, Paul, 1966, Ix Langagc ct la Pensče. Paris, Presses Universitaires de Francc. Chomsky, Noam, 1973, Ubcr Erkcnntnis und Freihcit, Frankfurt am Main, Suhrkamp. Cocula, Bernard, I'cyroutet, Claude, 1986, Scmanlique de I'lmagc. Pour unc approche mfithodiquc des messages visucls, Paris, Librairic Dclgrave. I-eroi-Gourtian, Andre, 1984, Hand und Wort. Die Evolution von Tcchnik, Sprachc und Kunst, Frankfurt am Main, Suhrkamp. Muhovič, Jožef, 1989, Torišče likovne prakse: razmislek o odnosu med površinsko in globinsko strukturo v likovnem oblikovanju in razmislek o hermenevtičnih konsekvencah, ki nam jih struktura tega odnosa narekuje, pred objavo. Muhovič, Jožef, 1990, Odnos med otroškim likovnim izražanjem in likovno ustvarjalnostjo odraslih, revija Anthropos 3-4, str. 9-20. Piggott, S. (editor), 1968, Die Welt aus dcr wir kommcn. Vorgcschichtc dcr Mcnschhcit, Miinchen - Zurich. Rcdficld, Robert, 1953, The Primitive World, New York, Cornell Univesity Press. Nemožnost konca filozofije I. To thaumazein CVETKA TČTH Ernst Bloch (1885-1977)1 jc, kot so priznali žc njegovi mladostni sodelavci, fenomen, ker lahko filozofira tako, kot da bi cclotna današnja filozofija nc obstajala, tj. na način, kakor jc filozofiral Aristoteles ali Hegel.2 Proti koncu svojega življenja, eno leto pred smrtjo, jc to tudi sam izraz.il z besedami: "Jaz sem filozof, ki prebiva v svoji lastni filozofski stavbi." Bloch je umrl 4. VIII. 1977 leta v Tubingcnu, star 92 let. To jc dolga, zelo dolga življenjska pot, ki jo jc prehodil filozof Emst Bloch s svojo pokončno, vzravnano hojo. Ob tem sc lahko vprašamo, odkod jc izvirala ta pokončnost. Od tega, kar je Bloch ustvaril in zapustil, jc treba omeniti njegovo trdno in neomajno vero v obstoj filozofije, tudi v sedanjem času, in v moč filozofiranja, ki je dana vsem ljudem v vseh časih. Mislim, da jc to dejstvo nemajhen razlog za to, da jc pustil za seboj bogato filozofsko dediščino. V postumno objavljenem delu iz leta 1982 z naslovom "Dcnkcn hciBt Ubcrschrciten", ki sta ga izdala njegova žena Karola Bloch in Adclbcrt Rcif, jc objavljen pogovor, ki gaje z Blochom vodil Rcif. Izhodišče za pogovor sta sogovornika izbrala aktualno filozofsko temo, razmišljanje o "koncu filozofije". Gre za temo, ki jc vznemirila mnoge sodobne filozofe, in tu jc troje omembe vrednih del: 1st die Philosophic am Endc (Karl Jaspers, 1961), Das Endc dcr Philosophic und die Aufgabc des Dcnkens (Martin Heidegger, 1969), Wozu noch Philosophic (Jiirgcn Habcrmas, 1971). Vprašanju, čc jc filozofija danes dejansko na koncu, kot to verjamejo nekateri njeni predstavniki, Bloch ni pritrdil, nasprotno, zelo odločno seje temu stališču uprl in protestiral. V teh njegovih protestnih razmišljanjih ni zaslediti polemične diskusije s posamičnimi stališči iz treh prej omenjenih del. ' V pričujočem prispevku gre za krajšo študijo o Blochovih nazorih v zvezi z njegovim pojmovanjem čudenja. Problemski okvir te študije je njegovo prepričanje v nemožnost konca filozofije, ki ga je vehementno utemeljeval ravno s čudenjem. Čudenje jc tako podlaga za nastanek filozofije in hkrati njen trajni temelj. Študija je razdeljena v dva samostojna sestavka. Prvi je naslovljen T6THAUMAZEIN, dragi PODOBA NEKONSTRUIRANEGA VPRAŠANJA. Glej Georg I.ukacs: Gelcbtes Dcnkcn. Einc Autobiographic im Dialog, Suhrkamp, Frankfurt 1981, str. 59. 3 Amo MUnster (Ilrsg.); Tagtraume vom aufrechtcn Gang. Scchs Interviews mil Emst Bloch, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 101. 4 Pogovor je objavljen kot: "Das Zcitallcr des Systems ist abgelaufcn". Ein GcsprHch mit Adclbcrt Rcif. Glej: Karola Bloch, Adelbert Rcif (Hrsg.): "Dcnkcn heiBl Obcrschrciten". In memoriam Emsl Bloch (1885-1977), Ollstcin, Frankfurt 1982, str. 17-26. Ideja o koncu filozofije je pri nekaterih sodobnih mislecih prešla skoraj že v nekakšno verovanje, kar pa je za Blocha manj pomembno. Pri tem gre le za dobrodošel izgovor za lastno miselno nemoč in nesposobnost filozofa, ki se jc izčrpal in se samo ponavlja, svari Bloch. Filozofija ostaja do zaklinjalcev konca filozofije po Blochu ravnodušna. Vse napovedi o koncu filozofije v drugi polovici 19. stol. - in teh napovedi ni bilo malo - je filozofija preživela. Samo lastno epigonstvo lahko napoti nekega filozofa do sklepa, ki je za filozofijo in njen nadaljnji razvoj nepomemben. Odkod Blochu njegovo tako zelo suvereno prepričanje v nemožnost konca filozofije? Najprej jc tu zanj nesporno dejstvo, da vprašanja, ki jih filozofija postavlja, ostajajo, ker niso enkrat za vselej in dokončno rešljiva. Predmet, s katerim se filozofija ukvarja, in konkretni filozofi, je po tej plati trajen. Kot drugo, kar bistveno oblikuje Blochovo samostojno filozofsko držo, imenovala bi jo kar z izrazom blohovska drža, kaže njegova naslednja izjava: "Tako kot prej je tudi zdaj veliko čudenje in osuplost, thaumazcin začetek filozofije, kot to pove Aristoteles, čudenje, ki vedno napreduje, in jc zato čisto vseeno, če so nenadarjeni žrtev ccncne modne norosti." Trajni temelj filozofije in filozofiranja ostaja po Blochu v dejstvu čudenja, strmenja, kar je žc Platon nekoč poimenoval z izrazom to thaumazcin. Čudenje, strmenjc' omogoča Platonu v njegovem dialogu Thcaitctos (155 D) opis filozofovega miselnega dojemanja oziroma rcsnice človekovega mišljenja kot vseprežemajoče miselne strasti (to pathos), ki filozofiji namenja cclo posredniško funkcijo med nebom in zemljo . Po Platonu jc "thaumazcin in čisto nič drugega arhč za filozofijo". Tudi Aristoteles je to izrazil v Metafiziki (982 b) s trditvijo, da "tako kot nekoč tudi še sedaj napoti ljudi do filozofiranja ravno čudenje". V tem je arhč za filozofijo, kot njen trajni temelj, podlaga in izvor. Zato je po izrecnem opozorilu Karla Jaspersa* treba thaumazcin pojmovati kot izvor filozofije in manj kot začetek. Jaspers namreč s tem razlikovanjem želi pojasniti, kaj sploh omogoča, to pa jc ravno izvor, zgodovinsko ugotovljiv začetek nastanka filozofije. Izvor potrebe po filozofiji in filozofiranju je mogoče razumeti z dejstvom obstoja stvarnosti, sveta in človeka, ki se čudi, občuduje, strmi, jc prevzet zaradi dejstva, da je svet, da je to in ono, nc pa, da ničesar ni. Ravno s pomočjo čudenja, strmenja nad svetom in tem, kar je in obstaja, prične človekova misel napredovati v smeri iskanja resnice, smisla. Kaj jc po svojem bistvu to, kar je? In tak način človekovega dojemanja, razmišljanja in iskanje resnice velja šc danes in dokler bo človek, tudi nc bo preminila ta njegova odlika, da lahko razmišlja, se čudi, strmi. Ko Aristoteles govori o tem, čemu so se najprej čudili ljudje, pove, da so to bile na začetku povsem enostavne stvari, dosegljive v njihovem neposrednem okolju. Thaumazcin seveda napreduje do zelo oddaljenih in cclo nedosegljivih stvari, kot so planeti, sonce, mcscc, zvezde in čudenju sc Ibidem, sir. 18. Ustaljen slovenski izraz za thaumazein (16 thaumazcin) jc čudenje, čeprav bi bil morda izraz strmenjc primernejši Najpogostejši izrazi, ki jih uporablja Emst Bloch v nemščini so Slaunen, Vcnvundcrung, Slulz.cn, slauncndes Vcrwundcm, das fragende Stauncn. Žc v prvi izdaji Duha utopije razume čudenje v tejle opisni formulaciji: "Die Gestah dcr unkonstmierbaren Prage" oziroma podoba nekonstruiranega vprašanja. Najbolj "blohovski" odgovor na vprašanje, kaj je vsebina čudenja, njegova dokončna simbolna intcncija, jc podan ravno s tem "nekonstruiranim vprašanjem". To pa jc zelo pomembna predpostavka za konstrukcijo Blochovc lastne filozofske stavbe. ' Na istem mestu v Thcaitetu Platon sam pojasnjuje, iz katerih mitoloških virov dobi prispodobo za posredniško funkcijo filozofije. Posrečena se mu zdi namreč tista trditev, ki pravi, da je Iris - krilata boginja, božja poslanka - hči zemeljskega očeta, j*> imenu Thaumas; od tu Platonu podlaga za izjaz čudenje. Glej Karl Jaspers: Was ist Philosophic? Ein Lesebuch, DTV, MUnchcn 1986, str. 39. pridruži še dvom, če lahko spoznamo dogajanja na teh stvareh. Tako Aristoteles opozori, da tisti, ki sc čudi in dvomi, ugotavlja samo to, da nečesa pač ne ve. Ker po njegovem prepričanju "vsi ljudje po naravi težijo k včdcnju", kar jc žc prvi, začetni stavek Metafizike (980 a), jc za človekovo znatiželjnost in napredovanje spoznavanja v smeri spoznanja rcsnicc dvom ravno tako ustvarjalen. Človek razmišlja, če so stvari po svojem bistvu to, za kar sc na zunaj kažejo, čc sovpadata njihova bit in bistvo. Pojavi sc dvom, mar jc to, kar jc, po svojem bistvu dobro in ali nc bi moglo biti šc boljše. Misel tako dano presega in v tem smislu jc tudi Bloch izoblikoval svoje razumevanje mišljenja z zapisom: misliti pomeni presegati. Za razliko od Platona in večine drugih filozofov, ki čudenje postavljajo samo na začetek, Bloch opredeli svoje razumevanje te kategorije z naslednjim: "Platon je imenoval čudenje za začetek filozofije; vendar pa čudenje ni samo njen začetek, temveč prav tako njena sredina in njen odprti konec, saj kulminira na koncu." S to trditvijo jc Bloch sam podal svoje temeljno stališče in razumevanje čudenja in vsak poskus razumevanja in razlage cclotne Blochovc filozofije to mora upoštevati. Tako njegovo odločno odklanjanje ideje o koncu filozofije, podoba nckonstru i ranega vprašanja, pojmovanje utopije, upanja, temelji na čudenju. Ko Bloch podaja svoj odgovor na vprašanje, kaj je filozofija, v krajšem sestavku z naslovom Was ist Philosophic, als suehend und vcrsuchcrisch? (1955), poudari, da je tak odgovor težko podati, saj je definicij filozofije skoraj toliko, kot je filozofov. Toda to jc navsezadnje tudi manj pomembno, pomembnejše jc doumeti to, kar filozofijo omogoča in jo hkrati ohranja. Filozofija prične z razmišljcnjcm in čisti materializem, v pomenu, da človek najprej preživi in se ohranja, po Blochu, spodbuja človeka misliti. Iz tc potrebe izhaja čudenje, sprašujoče čudenje s svojo ostjo, osuplost, ki sc sprašuje: zakaj jc sploh nekaj in nc nič? "Prva, čista filozofska luč", se kot tisto, kar prežema čudenje, pojavi pri Talcsu in takratnih grških mislecih. Kar sc iz Blochovcga poskusa odgovoriti na vprašanje, kaj je filozofija, lahko razbere , jc njegova ugotovitev, da je la misel filozofija zato, ker ni dopustila, da bi prva luč v njej ugasnila. Ti misleci začudenja niso pozabili in zanemarili. V njihovem iskanju in spraševanju ostaja prvotna ost prisotna in tudi mora biti; kjer tega ohranjanja ni, tam čudenje ni dovolj globoko, sproža pa se vsakokrat na nečem novem in še neodkritem. Kot trajni vir in možnost filozofiranja je ravno v ohranjanju zavesti o čudenju, s pomočjo katerega jc nekoč mišljenje napredovalo k pojmu. Če Bloch dopušča konec filozofije pri nekem konkretnem filozofu zato, ker jc ta v svojem mišljenju dopustil, da mu je čudenje ugasnilo, pa nasprotuje možnosti konca filozofije kot take. Kako? Za Blocha je nemožnost konca filozofije najprej pogojena preprosto z dejstvom, da človek biva in da razmišlja. Kot je povedal Adclbcrtu Rcifu, filozofija sama traja tako dolgo kol njeni problemi, ki niso zgolj njeni problemi, temveč problemi sveta, svetovne biti, ki jih filozofija rcflcktira in obravnava. Četudi bi ljudje trdili, da filozofije ni več ali da ni možna, svet šc vedno obstaja in ostaja filozofsko skrivnosten. Tu je mesto za filozofsko razmišljanje in nc za cpigonc. Žc trenutek sam, v katerem govorimo, je za Blocha filozofsko pomemben in skrivnosten, poraja lorej ' Ernst Bloch: Philosophische AufsStze 7.ur objektiven Phantasic, Band 10, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 149. Večina Blochovih del jc citirana iz Emst Bloch Gesamlausgabe in 16 BZndcn, Suhrkamp, Frankfurt 1977. 10 Glej Emst Bloch: Was ist Philosophic, als suehend und versueheriseh? (1955). Cit iz Emst Bloch: Philosophische Aufsatzc zur objektiven Phantasic, str. 395-401. filozofijo, ki se nc sprašuje o miselni nemoči nekoga, ki sc vanj nc more vživeti. Da ne gre pri tem za nekakšno Blochovo življenjsko spoznanje, za rezultat njegove misli, temveč za načelno filozofsko izhodišče, je dokazljivo iz del, ki jih je na to temo pisal žc štirideset let prej. Tako že v Duhu utopije v prvi (1918) in drugi verziji (1923) in nikakor ni naključje, da se jc v poznejših tekstih vedno znova vračal k temu delu, kar velja še za Spurcn, ko jc v obliki biografske samorcficksijc skušal pojasniti, kaj je topos njegove lastne nadgradnje. Na dejstvo, da po Kantu in Heglu niso več nastali sklenjeni, v sebe zaprti filozofski sistemi, Bloch v pogovoru z Rcifom samozavestno odvrne, da takih sistemov tudi pred njima ni bilo v zgodovini filozofije. Vsekakor zanimiva ugotovitev, ki zveni skoraj že kot svarilo, da smo, sicer po filozofsko prepričljivem Kantovem in Heglovem prispevku, negovali domala že nekakšen kult sistema. V sodobnem času je po Blochu mogoče govoriti o paradoksu odprtega sistema. Hcidcggerja smatra za filozofa, ki lahko filozofira tako, da pri tem nc potrebuje nikakršnega sistema več. Zanimiva jc Blochova kritična ocena znane in popularne Engclsovc napovedi o koncu filozofije, ki se ji Adelbcrt Rcif v pogovoru z Blochom ni mogel izogniti. Po tej marksistični napovedi naj bi filozofiji in njenemu "kraljestvu čiste misli" preostal samo nauk o zakonih mišljenja, tj. logika in dialektika. Dialektika po Blochu nikakor ni samo prestiž marksizma, nasprotno, dialektika marksizem kot tak šele omogoča. Vedenje o dialektiki je posredoval žc Hcraklit. To včdcnjc prežema filozofska zavest o čudenju in strmenju nad tem, da protislovje in nasprotje spadala k bistvu stvari samih. Zato razmišljanja o koncu filozofije v tem marksističnem kontekstu dejansko nc zaslužijo drugega kot prezir, po vzorcu stavka, ki ga je izrekel Isaak Babel: Banalnost jc kontrarevolucija. Bloch je smelo upal opozoriti na to šc v Vzhodni Nemčiji leta 1956 in ponovno lik pred svojo smrtjo. Zdaj je razumljiva njegova izjava, da jc "propad filozofije (Verfall dcr Philosophic)" v nekem obdobju možen, sam opozori na filozofsko zelo neplodno obdobje v času od V. do VIII. stoletja. Toda propad filozofije zanj "ni isto kot 'filozofija gre h koncu' ali 'jc na koncu'."" Četudi je protiudar v filozofiji še tako močan in represiven in kar pomeni, da jc dejaven dogmatizem, po hcglovskcm vzoru čisla lenost uma, po drugi strani pa personalizacija filozofskega včdcnja, poudarjena s to ali ono karizmatično osebnostjo, dejstvo jc, daje danes npr. Hegel mnogo prcccnjen, Bloch vidi nemožnost konca filozofije "samo s stvarjo samo", tj. s predmetom, s katerim sc filozofija ukvarja, z dejstvom obstoja svetovne biti in človeka. Iz lc predpostavke tudi lahko opazujemo nastajanje in oblikovanje Blochovc filozofije same. Leta 1930 je izšlo njegovo delo z naslovom Spurcn (Sledi) . Za uvodni moto razdelka z naslovom Das Slauncn jc Bloch izbral prizor iz dela norveškega pisatelja Knuta Hamsuna (1859-1952), ki opisuje, kako majhna deklica doživlja trenutek, ko začne deževati. Pade prva kaplja dežja in to sproži začudenje, mišljenje postaja dejavno, napreže se, sledijo vprašanja in za Blocha je "čudenje mati spraševanja nasploh". Zanimivo jc, da se Bloch domala v vseh svojih delih vedno znova vrača k analizi tega Hamsunovcga opisa trenutka, ko dekletce zavpije: "Pomislile, dežuje!" Očitno gre po Blochu za prepričljiv opis doživetja, kako osupljivo jc preprosto biti, in nič manj ni osupljiva izjava nc-biti, ugotavlja Bloch. Vse, kar je, bi lahko bilo ludi drugačno. Sled, ki 11 Karala Bloch, Adclbert Rcif (Hrsg.): "Dcnkcn heiBt Oberschrciion". In memoriam Kmsi Bloch (1885-1977), sir. 22. Zanimiva jc Adomova occna lega Blochovega dela, mestoma celo nenaklonjena. Glej Thcodor W. Adomo: Notoi 7.ur literatur It, Suhikamp, Frankfurt 1974. str. 233-250. vodi k odkrivanju nečesa, kar-še-ni, pričenja s čudenjem, strmenjem in ravno sled je stvarna, obstaja, je. Iz Blochovih Sledi izhaja med drugim tudi pomembno opozorilo, čc bi filozofi negovali zavest o tem, kar je Platon prvi izrazil kot začetek filozofije, bi verjetno ne mogli razpravljati o koncu filozofije. Bloch sc kritično sprašuje, koliko filozofov je dejansko ohranilo thaumazein, ta arhč filozofije, kot "kažipot začetka". Ugotavlja, da skoraj nobeden ne ohranja "sprašujočega čudenja" dlje kot do prvih odgovorov; nihče ne meri več problemov na njem. Ni enostavno priti od čudenja k spraševanju, še težje jc najti jezik, ki daje odgovore v soglasju oziroma v hkratnem napredovanju s čudenjem, s tem, kar Bloch poimenuje z izrazom "das mittoncndc Selbcrstauncn'" . V pomanjkljivem ohranjanju zavesti o čudenju Bloch očitno vidi razlog za dejstvo, da filozofija svojih problemov nc zna več razvijali naprej s pomočjo te kategorije. Hkrati pa opozarja, da se thaumazein pri velikih filozofih vendarle ohranja. Strmcnjc je prisotno celo v velikih sistemih, neko že izgotovljcno filozofijo naredi nemirno, negotovo. V Sledeh je zanimiv del, kjer Bloch opozarja na to, da so veliki metafiziki thaumazein vendarle negovali. Čc povemo v Blochovcm sugestivnem jeziku, si jc filozof, ki mu to uspe, še v svoji pozni starosti ohranil sled do nečesa svežega, mladostnega. Thaumazein je v ohranjanju sledi med modrostjo starosti in svežino otroškega sedemnajstletnega pračudenja. Mislim, da je Bloch s to primerjavo lepo razkril in opisal v čem je in kako deluje hevristično počelo v filozofiji. Jc kot vzporedna vrtina, vrelec, ki nc sme usahniti ob vsem že nakopičenem znanju pozne starosti. Rečeno v Blochovcm stilu, gre za nemir, ki žene naprej kot utopija in ki nas jemlje s seboj. Bloch celo svetuje , da jc to treba od časa do časa negovati kot nekakšno jutranjo meditacijo, ki poglablja instinkt za razumevanje sicer prikritih skrivnosti sveta. Svet se nam odpre! Kako zdaj razumeti ta instinkt za razumevanje še nečesa neodkritega in neposredovanega? Tu jc v oporo Adornova ocena Blochovih Sledi, ki je zanimiva po tej plati, ker izpostavi analizo Blochovcga jezika z vidika določene filozofije jezika. Adorno je Blochov mišljenjski postopek označil kot pripovedniški, ki spominja na "pustolovsko zgodbo o potovanju k utopičnemu kraju". Podton tega pripovedovanja emfatično opozarja na nekaj, kar bi lahko bilo drugačno "od vedno enakega". Posrečena je Adornova ocena pripovedniškega tona te filozofije, ker "ponuja paradoks naivne filozofije" , tj. otroštvo. In otroštvo, kot tisto najbolj neposredovano, Blochova filozofska misel spreminja v najbolj neposredno. Če sledimo Adornovi oznaki Blochovcga jezika kot pripovedniškega, potem jc sprejemljiva occna, da to, kar zveni v tem pripovedniškem tonu, ni material razmišljanja, temveč nekaj, kar vse prilagaja sebi in utaplja v sebi; dodajam, po izrazito blohovskem vzoru, vse prisvaja po sebi, s svojim jazom. Ravno to, kar je Bloch v vseh svojih razmišljanjih izrazito izpostavil, jc Adorno premalo poudaril, namreč, da subjekt, jaz mora biti zraven, nikakršna brezosebnost nc more dati ustvarjalnega načina filozofiranja. Seje mar Adorno, še posebej pozni Adorno, temu brezosebnemu "se", znal izogniti? 13 Emst Bloch: Spuren, Band 1, Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 217. 14Ibidem,str. 217-218. 15 Theodor W. Adorno: Blochs Spuren. Zur neuen erweiierten Ausgabe 1959. Cil.iz Noten zur Literatur II, Suhikamp, Frankfurt 1974, str. 235. Tisto še-ne in tega kar-šc-ni Blochova filozofija lahko odkriva z močjo tradicionalnega, tj. strogo metodološkega načina filozofiranja. S tem, ko Bloch zanika možnost konca filozofije - predvsem s thaumazcin - hkrati opozori na marsikaj neodkritega v zgodovini filozofije, v naši filozofski zavesti še-neposredovanega, in vsekakor mu je priznati, da je v Sledeh zelo zanimivo njegovo opozorilo o tem, kako ostaja čudenje dejavno v velikih filozofskih sistemih. Seveda se takoj postavlja vprašanje, kako in kje konkretno je to pri tem ali onem filozofu razvidno. To omogoča novo branje, drugačno razumevanje zgodovine filozofije, tega in onega filozofa in formiranje nove govorice o filozofsko preteklem. Smisel tega postopka ni samo v prevrednotenju že danega, temveč jc hkrati tudi upor proti ustaljeni dogmi. V kar nekaj svojih delih Bloch hudomušno pripominja, da so filozofi ljudje, ki jim je mišljenje težja stvar kot ostalim, imajo pa razvitejši čut za čudenje, tako npr. v Zwischcnwcltcn in dcr Philosophiegeschichte (1977)'6 in v Erkcnnbarkeit dcr Welt (1980) . S čim prične mišljenje, se sprašuje v delu Spoznavnost sveta? S čudenjem, strmenjem in osuplostjo nad tem, kar je, to pa takoj poraja vprašanja in spraševanje, kako sploh preživeti v tem, za človeka tako negostoljubnem in nelagodnem svetu. In spoznavnost sveta pomeni spreminjanje sveta na podlagi spoznavanja. Svet jc neskončno velik, ugotavlja Bloch v Vmesnih svetovih v zgodovini filozofije, in v njem jc vse! Mišljenje sproža potreba po preživetju v njem in včdcnje jc hkrati spoznanje, ozaveščanje svojih lastnih potreb; prva je ta, da živimo ter preživimo, in mišljenje je le kot sredstvo, da si v tem neskončno velikem svetu uredimo svoje domovanje. To dejstvo je prej tu kot vprašanje zakaj in vse to je predpostavka za nastajanje človeka kot človeka (Menschwerdung). Tudi "ekstremno človeško kot čudenje" , siccr začetek filozofije, Bloch razume v času svojega bivanja v Vzhodni Nemčiji kot rojstno mesto tiste problemske situacije, ki vedno bolj temeljito prepoznava svoje najbistvenejše potrebe. To je tudi njegov najbolj materialistični poudarek - vendar nikakor nc dogmatski - glede izvora in nastanka kategorije thaumazcin. V uvodu k temu delu, imenovanem tudi Aus Lcipziger Vorlesungcn, je izrazit poudarek na tem, da je mišljenje nastalo iz dela, toda takoj v naslednjem stavku Bloch pove, da je ta izvor v času nastajanja starogrške filozofije že zelo odrinjen. Mislim, da jc eden sprejemljivih razlogov in odgovorov na vprašanje, zakaj jc Bloch tako zelo vztrajal na reaktualizaciji kategorije thaumazcin kot najbolj pristnega izvora mišljenja in filozofije, šc v tem, ker sc jc krčevito upiral dogmatizmom vseh vrst, dokončnim in enkrat za vselej veljavnim odgovorom, tudi po vzoru teorije odraza iz vrst marksistične ortodoksije. Vsi ljudje se rodijo kot filozofi, toda lc malokdo obdrži to izjemno kvaliteto v času, ko odraste, meni Bloch. Prvobiten filozofski afekt se kaže že v tem, da človek z odprtimi usti stoji pred nečim in se sprašuje: zakaj dežuje, zakaj jc kruh na eni strani rjav in na drugi svetel, zakaj to in zakaj ono? Otroško čudenje običajno traja samo tako dolgo, dokler ne prejme odgovorov, nato odmre. Filozofom uspe obdržati in negovati čut za Čudenje, ki je predpostavka za sprašujoče mišljenje, brez tega pa mišljenje ne more napredovali. Zanimivo jc, da Bloch znano vprašanje, zakaj je sploh nekaj in ne nič, razume kot "pristno otroško vprašanje", na katero tudi odrasli ne morejo odgovoriti. A Emst Bloch: Zwischcnwcltcn in der Philosophicgcschichtc, Band 12, Suhritamp, Frankfurt 1977, str. 12. P.rnst Bloch: Abschicd von dcr Utopie? VortrSge. Hrsg. von Hanna Gcklc, Suhrkamp, Frankfurt 1980. str. 120. Hmst Bloch: Zwischcnwcltcn in dcr Philosophicgcschichtc, str. IZ četudi bi odgovor bil tu, sc pravo spraševanje s tem nc more pomiriti in nc zadovoljiti, sprašujoče mišljenje dokončne odgovore odklanja. To držo lahko po Blochu razumemo cclo kot ohranjanje budnosti antimitičnega v razmišljanju. Od začetkov starogrške filozofije vemo, da sc je filozofija zapisala antimitičnemu momentu. Pri tem nc gre za kritiko mita v tistem pozitivnem prometejskem izročilu, tudi nc za rcaktualizacijo mita v platonizmu, ali pri poznem Schcllingu, temveč za kritiko tistega mišljenja, ki poraja dokončne, nič več spremenljive odgovore. V tem vidi Bloch veličino Kantovega razsvetljenskega načela, po katerem jc nedoraslost mišljenja samo v tem, da sc da voditi po nečem drugem in ne sam s seboj. Ravno ta substancialni odnos mišljenja (substancialnost v pomenu opredeljenosti po samem sebi, nc po drugem oziroma s Kantom rečeno v obliki velelnika saperc aude) Bloch v Zwischcnwcltcn in der Philosophiegeschichte razume kot najpomembnejše in najodločilnejše v zgodovini filozofije. Kar je Kant izrekel v obliki dcfinicijc, to jc dejansko sploh omogočalo zgodovino filozofije, je njeno najbolj konstitutivno načelo, tako glede nastanka filozofije, kot glede poti, po kateri naj filozofija gre v prihodnje. Blochova aktualizacija Kantovega razsvetljenskega načela filozofiranja v kontekstu razmišljanj o kategoriji thaumazein jc zelo umestna. Da thaumžzcin bistveno stopa v razsvetljensko načelo razmišljanja - razsvetljenstvo kot odločnost in pogum posluževati se svojega lastnega uma - se da utemeljiti šc s Kantom samim in njegovim načinom filozofiranja. Kant izrecno pravi v sklepu (Bcschluss) Kritike praktičnega uma, "da dve stvari navdajata duha z vedno novim in naraščajočim občudovanjem (Bcwundcrung) in spoštovanjem, kolikor bolj pogosto in stalno sc mišljenje s tem ukvarja: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni". Tega dvojega ni domnevali in iskali zunaj nas, temveč je neposredno "povezano z zavestjo moje eksistence". V Kritiki presodnosli § 29 in § 62 v zvezi s čudenjem izrccno opozori na njegovo trajnost v proccsu filozofskega razmišljanja. Začudenje kot afekt, ki ga sproža predstava o neki novi stvari, jc kot občudovanje, tj. začudenje, ki ne preneha, je nekaj trajnega (§ 29) oziroma občudovanje pomeni vedno znova vračajoče sc začudenje (§ 62). Začudenje (Vcrwundcrung) siccr sproži proces raziskovanja, toda zanj nikakor nc zadošča. Zalo, da bi mišljenje izoblikovalo pravo včdenje, potrebuje strogo raziskovalno metodo in Kant želi spoznati tako modrost, ki to obvladuje. Varuh te modrosti pa "mora vsak trenutek ostati filozofija". Zanimiv jc vpogled v to, katere dele zgodovine filozofije in njene konkretne prispevke raziskuje Ernst Bloch, saj iz mnogih, navidez absurdnih naukov izhaja neverjeten ustvarjalni duh mišljenja, ki ohranja nemir in pathos čudenja. Bloch opozori na t.i. vmesne svetove v zgodovini filozofije, kar je tudi naslovna formulacija njegove knjige, ki obravnava to temo. Vmesni svet ni intermundan v epikurejskem smislu. V Zwischenwelten in der Philosophicgcschichtc v uvodu najprej opozori na nekatere zavržene in pozabljene dele zgodovine filozofije, ki sprožajo resnično občudovanje in strmenjc zaradi ustvarjalnega duha mišljenja, ki je nehote gradilo iz lastne avtoritete po vzoru izreka saperc aude, kljub pritiskom katerekoli ideologije. Ni malo prispevkov v zgodovini filozofije, ki so bili krivično odrinjeni, nepriznani ali izpostavljeni prisilni pozabi. Bloch našteje kar nekaj takih obdobij: srednjeveška sholastika, filozofija renesanse kot samostojna filozofija in ne deklarirana kot predstopnja novoveške filozofije, nauk o naravi Scottusa Eriugcna, Roscelinijcv nominalizem, obdobje mistike itd. Vse to so t.i. vmesni svetovi. Tako kot so bila izpuščena obdobja v zgodovini filozofije, tako so tudi izpuščeni deli filozofije pri tem ali onem filozofu. Pri Akvinskcm, v Dcscartesovem nauku o vrojenih idejah, pri Leibnizu so še po Blochu taki vmesni svetovi. To velja tudi za Kantovo zgodovinsko pojmovanje svobode in cclo za poznega Schcllinga in dele njegove mitologije. Bloch s tem naštevanjem ponudi kar nekaj sugestivnih tem za nov in drugačen pristop razumevanja zgodovine filozofije, za pristop, ki jc izziv, in po mojem, drzen poskus upreti sc strašni moči navade. Priznati mu je, da je uspešen, šc posebej na vseh tistih mestih, ko ideološkim imperativom - in tudi ideologij jc več, nikakor nc ena sama - s pomočjo Blochovcga načina razmišljanja lahko oporekamo veljavnost in domovinsko pravico v filozofiji najprej in samo zalo, ker ideološko pač ni strokovni kriterij. Vsekakor zelo pritegne Blochovo opozorilo iz pogovora z Adelbcrtom Rcifom, ugotovitev, ki jo jc pred tem zapisal žc v Sledeh, namreč, kako ostaja čudenje dejavno v velikih filozofskih sistemih. Kako jc to razpoznavno? Kje, recimo pri Heglu, ostaja čudenje dejavno na poti od njegovih začetnih poskusov izgradnje sistema, pa vse do izoblikovane celote svoje filozofije, ki jo naslovi z izrazom Enciklopedija? Še bolj pa, ali jc v zaključku sistema samega vendarle nekaj, kar ohranja nemir čudenja v smislu možnosti napredovanja in iskanja, tega, kar sprašuje naprej? Kako in s čim je to pri Heglu izraženo? Zanimiv jc zaključni del Blochovih Zwischcnwcltcn in dcr Philosophicgcschichtc, kjer Bloch v dveh krajših sestavkih spregovori o Heglu, v Zu Hegcls Gcstaltlchre ter v Kalkiilwcsen und Prinzip. Znjino je, da si je Hegel v svojem znanstvenem oblikovanju prizadeval ideal svojih mladostnih let spremeniti v formo refleksije, v sistem, kot to tudi sam poroča v enem izmed svojih pisem Schcllingu, 2. XI. 18(X). Lc redko kateri filozof se jc zaradi tega tolike ukvarjal z vprašanjem predpostavke začetka v filozofiji. Bloch zato upravičeno komentira, da po tej plati Heglova filozofija ostaja vseskozi "anamneza začetka" po vzoru platonskega spominjanja. Toda glede na celoto Heglove filozofije je po Blochu absolutno nesprejemljiva popularna teza, po kateri Heglova filozofija razpade na t.i. progresivno metodo in konservativen sistem. Kot jc razvidno iz predgovora k System dcr Wisscnschaft. Erstcr Theil, die Phanomcnologic des Geistcs iz leta 1807, "ni metoda nič drugega kot izgradnja celote v svoji čisti bistvenosti" . Toda cclota jc dejanska šele skupaj s svojim nastajanjem, saj je cilj zase "neživa občost", jc kot goli rezultat, ki jc tcndcnco zapustil za seboj. Hegel si prizadeva za dialektično metodo, ki kot edino resnična metoda filozofske znanosti mora posredovati tok stvari same. Kar jc fundamcntalna postavka dialektične metode, jc po Heglu teorija konkretnega pojma (dcr konkrete Begriff), in žc v Fenomcnologiji imenuje "gibanje vedenja pojem". To jc nemajhen razlog, da ccloto svoje filozofije, izdelane v vseh posamičnih delih leta 1817 naslovi z Enzyklopiidic dcr philosophischcn Wissenschaftcn, kajti kot Ernst Bloch v svojem delu Subjckt-Objckt zapiše, gre pri tem za to, da sc jc Hegel "vedno rogal mišljenju, ki sc dogaja zaradi samega sebe. Njegov pojem ima oči in je od vsega začetka enciklopedično naravnan" ... Enciklopedija torej in nc sistem! " G.W.F. Hegel: PhSnomcnologic des Gcistes, Meiner, Hamburg 1952, str. 23. 20 Emst Bloch: Subjckt-Objckt. Erlaulerungcn 7,u Hegel. Band 8. Suhrkamp, Frankfurt 1977, str. 179. Če opazujemo Heglovo Enciklopedijo - ki bi jo pod vplivom Blochove interpretacije Hegla lahko poimenovali kar z izrazom oči pojma - kot celoto njegove filozofije, potem se upira oznaka zaprt sistem. Bloch jo domiselno primerja s stavbo, ki sestoji hkrati iz centrifugalnega in ccntripetalnega gibanja. Totaliteta kot cclota v podobi Enciklopedije, še vedno ostaja substanca kot subjekt, kot "utopično-odprta totaliteta", pove v Lcipziških predavanjih. Kajti postopek te totalitete ni dokončna dedukcija, temveč dialektika, ki ne izhaja iz logične nujnosti, temveč kot tok stvari same iz realne proccsualnosti sveta, ki ni zaključen kot kakšna knjiga o sistemu. Zatorej Blochov sklep: "Novo na tej filozofiji jc filozofija možno novega."21 Z vsemi temi opozorili je Bloch uspel pokazati, kako je Hegel v procesu svojega razmišljanja ohranjal "refleksijsko napetost uma", tj. nemir mišljenja, ki vedno napreduje, in v tem smislu, glede na ccloto svoje filozofije, v sebi še neguje sposobnost sprašujočega čudenja. Mišljenje je "bistveno negacija nečesa neposredno danega", tj. neposredovanega, pove Hegel v Enciklopediji (§ 12), in če je Bloch dejstvo smrti razumel po hcglovsko kot ugaslo negacijo, kot ncgacijo, ki svoje lastne ncgacijc iz sebe ne more dati več in s tem tudi nc nikakršnega posredovanja, potem jc kaj malo možnosti, daje pri Heglu - glede na njegovo prej omenjeno razumevanje mišljenja - lahko govoriti o ugaslem čudenju, ko jc celota njegove filozofije že izoblikovana. Sama Heglova razmišljanja o thaumazein so v tem kontekstu manj pomembna, čeprav jih glede na njegovo pojmovanje izvora potrebe po filozofiranju in predpostavke začetka v filozofiji ne moremo zaobiti. Glede najbolj produktivnega načina razmišljanja in napredovanja v filozofiji - potem, ko je filozofija enkrat kot dejstvo že tu - jc Hegel v Zgodovini filozofije, v poglavju o Sokratu, izrazito naklonjen dvomu. Tej njegovi naklonjenosti dvomu (še posebej, če dvom razumemo kot absolutno predpostavko začetka in s tem edino možno napredovanje v filozofiji) so mnogi oporekali s Platonovimi argumenti, namreč, kdor dvomi, ta je že razmišljal. Dvom je rezultat razmišljanja in ne začetek. To velja tudi za tiste filozofije v zgodovini filozofije, ki jih označujemo za skepticizem. Skcpticizmi nc začenjajo s skcpticizmom - podobno kot tudi ne agnosticizmi - temveč z njim končujejo, kot že sklenjeno včdcnje po daljšem procesu razmišljanja. Vendar Hegel v Filozofiji zgodovine, v II. delu o grškem svetu, med najbolj bistvene elemente grškega duha vključi ravno thaumazein. "Kot pravi Aristoteles, da izvira filozofija iz začudenja (Vcrwunderung), tako izhaja tudi grški pogled na naravo iz tega začudenja." Čudenje, čigar vsebino tudi Hegel opredeljuje s spraševanjem, tako ni samo značilnost filozofije. Grkovo dojemanje in njegov pogled na svet opredeljujeta dve kategoriji: "Začudenje in slutenje (Ahnen) sta tu osnovni kategoriji." Hegel opozarja, da ta starogrški duhovni začetek ni poznejša, nasilna razlaga o Grkih, temveč so to oni sami, njihovo videnje sveta, s katerim dojemajo in opredeljujejo smisel in pomen vsega bivajočega - dobesedno: "Grškemu duhu sta izhodišče slutnja in začudenje in tako napreduje k postavljanju pomena." Kar Grki dojemajo in sprejemajo, to oblikujejo v nekaj duhovnega. Tudi način, kako se ljudje med seboj združujejo in povezujejo v skupnost, je nekaj duhovnega, tj. zakon in duhovna nravnost in ne vezi krvnega sorodstva. Tako je Heglu ravno s pomočjo čudenja 21 Emst Bloch: Zwischenweltcn in der Philosophicgeschichte, str. 335. 22 G.W.F. Hegel: Vorlcsungcn Uber die Philosophic der Geschichte. Frommann, Stuttgart 1961, str. 308-309. 23 Ibidem, str. 309. 24 Ibidem, str. 314. uspelo pojasnili čudoviti svet Grkov, ki po Marxu, v Ekonomsko-filozofskih rokopisih, še nc pozna "abstraktnega sovraštva med čutom in duhom". Če jc za Hegla skrivnost Grkov zgolj v tem, da so kot ljudstvo to, kar so bili, postali zahvaljujoč sami sebi in nikomur drugemu, potem po Marxu abstraktnega sovraštva med čutom in duhom pri Grkih ni zato, ker je človeški čut za naravo kot človeški čut narave, rezultat lastne človekove dejavnosti. Ali jc človeštvo pozneje izgubilo smisel za negovanje čudenja zaradi nastopa abstraktnega sovraštva med čutom in duhom, če parafriziramo Marxa dobesedno? Mar ostaja čudenje, kot človekov pogled na svet, vse do danes samo prestiž starih Grkov? To so vprašanja, ki ostajajo po Heglovi analizi elementov grškega duha. V imenu česa sc jc človeštvo odreklo thaumazcin in ali ga danes rccimo lahko ponovno prikliče in obudi sodobna, ekološko ozaveščena misel? Kar je izginilo iz življenja in pogleda ljudi in glede na Grke ostaja le nedosegljivi vzor, to jc uspelo ohraniti filozofiji. Vsaj po hcglovskcm izročilu jc filozofija ohranjanje zavesti o tem. Nedvomno moramo Ernstu Blochu priznati - in to jc zelo produktiven blohovski kontekst ponovnega branja in rcaktualizacijc tega ali onega filozofa, ali kar celega obdobja iz zgodovine filozofije - pomembnost njegovega opozorila o izvoru filozofiranja, tj. thaum&zcin in o sposobnosti ohranjanja tega. Gre za ozaveščanje, ki je po Blochu lahko trajni vir za filozofijo, tudi v žc omenjenem pomenu nemožnosti konca filozofije. Vsekakor zelo smeli Blochov podvig. Pri vsem tem pa jc poskus odgovoriti na vprašanje, kaj ohranja filozofijo in filozofiranje, mnogo preprostejši kot bi pričakovali. Sodobni, aktualni kontekst rcaktualizacijc filozofske kategorije thaumazcin bi po Blochovi sugestiji bil ravno v tem, da skušamo opazovati, kako veliki filozofi in deli filozofije niso dopustili v sebi ugasniti zmožnost čudenja. Vsekakor je Bloch sam filozof, ki tega ni dopustil. Nasprotno! Družboslovje Sodobni teoretični pristopi (na področju didaktike) k politični kulturi v Zahodni Nemčiji ALOJZIJA ZIDAN 1. O AKTUALNOSTI TEMATIKE Trdimo lahko, da je oblikovanje različnih teoretičnih pristopov k politični kulturi zelo aktualno (tudi) v zahodnomenškem družbenem prostoru. Tako raznotera teoretična gledišča v tem prostoru razmišljajo o pojmovni določitvi politične kulture, o njeni zgodovinski genezi, njenem bistvu, njenih vsebinah, njenih nosilcih in tudi o proccsih njenega didaktičnega artikuliranja. V tem družbenem kontekstu so tudi zelo navzoče diskusije o medsebojnem razmerju tako imenovane "politične vzgoje" in politične znanosti, "politične vzgoje" in zgodovine ter nenazadnje "politične vzgoje" in ostalih znanstvenih področij. Prisotna so tudi razmišljanja o pojavljajočih se konfliktih na področju politične vzgoje. Možno se je srečati s številnimi viri, ki obravnavajo problematiko politične socializacije. In to problematiko politične socializacije, ki se pojavlja tako na teoretični ravni kot na praktični. Tako tovrstni viri obravnavajo vprašanja subjekta in političnega sistema, politične psihologije, politike v ogledalu družbenih znanosti, politične socializacije in nacionalne identitete, poteka procesa političnega učenja tako pri otrocih kot pri mladostnikih, čustvene, družbene vzgoje v vrtcih, moralnosti in oblikovanja politične zavesti, vloge politične socializacije med pedagoško antropologijo in politično sistemsko teorijo. In še bi lahko naštevali. Se predvsem so v okviru tovrstnih virov zanimiva razmišljanja, ki se bavijo s preučevanjem problema, koncipiranega v obliki dilemne alternative: Ali politična socializacija ali moralna vzgoja?1 Da je problematika (politične) socializacije v Zahodni Nemčiji vse bolj živo prisotna, nam tudi potrjuje razmišljanje: "Pedagogika v svetu ne sodi med temeljne discipline, ki se ukvarjajo s problemi socializacije, čeprav je res, da se tudi v svetu (npr. v Zahodni Evropi, posebej pa v Zahodni Nemčiji) pedagoško orientirani pristopi v proučevanju socializacijskega procesa vedno bolj množijo."2 Torej, ponovno lahko poudarimo, da so tudi v Zahodni Nemčiji živo prisotna razmišljanja o socializaciji. Oziroma, bolje rečeno, o politični socializaciji. Le-to zanima 1 Glej o tem še zlasti v: Schmitt, Gisela: Politische Socialisation oder moralische Krziehung? In: Politischcs und soziales Lemen im Grundschulalter, Bundeszentrale fUr politische Bildung. Bonn, 1978. Godina - Vuk Vesna, Težave s socializacijo (v novejii jugoslovanski družboslovni literaturi), Anthropoc, Ljubljana, Id. 1988, ilev. 1,2, 3, str. 121. sledeče: "Oblikovanje posameznika v socialnem okolju, njegovo vključevanje v to okolje, prevzemanje določenih vrednot in norm vedenja, kakor tudi sistematično delovanje družbe na posameznika imenujemo proccs socializacije. To jc proces interakcije, v katerem se posameznik socializira in jc socializiran, proccs oblikovanja človeka kot družbenega bitja v konkretnem družbenem okolju oziroma, glede na vsebino politične kulture, proccs v okviru katerega postanejo ideje vladajočega razreda vladajoče ideje v družbi" (Marx)". Naša spoznanja pa moramo šc doreči. In siccr: (tudi) v zahodnonemškem prostoru v sodobnih teoretičnih pristopih k politični kulturi potekajo razmišljanja nc lc o politični kulturi kot osamljenem (izoliranem) družbenem pojavu, temveč tudi o njegovi (neločljivi) povezanosti s pojavom, imenovanim politična socializacija. Kako naj sprejema posameznik v procesu politične socializacijo politično kulturo? Kako naj v procesu polilične socializacijo vgrajuje politično kulturo v strukturo svoje osebnosti? Kako naj ponotranja v strukturo svoje osebnosti politične vrednote, vzorcc in norme političnega obnašanja? Kako naj opredeljuje svoja stališča do politike in političnega? Kako naj si pridobiva (razširja) svojo politično izobrazbo? Kakšen pomen lahko (naj) ima politična kultura za politični sistem? Kako naj politični sistem inicira, organizira in poizkuša sprevesti (oživeti) odgovarjajoči, želeni proccs politične socializacije? 2. SODOBNI TEORETIČNI PRISTOPI (NA PODROČJU DIDAKTIKE) K POLITIČNI KULTURI V ZAHODNI NEMČIJI Preidimo torej k naši razpravi. To jc, k ogledu nekaterih pojavljajočih sc sodobnih teoretičnih pristopov k politični kulturi v zahodnonemškem družbenem prostoru, pojavljajočih sc predvsem na didaktičnem področju. Ali, denimo tudi: ogledali si bomo, kako gledišča nekaterih smeri sodobne didaktike v zahodnonemškem prostoru (tudi) motrijo proccs učenčeve politične socializacijo, v katerem si lc-ta lahko pridobiva informativne vsebine, stališča, vrednote. Skratka, politično kulturo kot pomembno sestavno prvino svoje obče kulture. Ogled konkretnejših smeri sodobne didaktike v Zahodni Nemčiji oziroma n jihovega prispevka k uresničevanju proccsa učenčeve politične socializacije kot proccsa pridobivanja njegove politične kulture nam kaže, da jih lahko predstavimo kot: oblikovalno-izobraževalno teoretično didaktiko; učno-teoretično didaktiko; kibernetično didaktiko; strukturno-teoretično didaktiko.5 3 Šibcr Ivan, Politična kultura in politična socializacija. Politološke teme (študijsko gradivo), Marksisitčni center Univer/.e Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1987, str. 249. 4 Na tem mestu je nujno opozorili, da je pojav, imenovan politična kultura, sploh neločljivo povezan tudi s pojavi, imenovanimi politična socializacija, politična participacija, politična orientacija. Povezava med temi pojavi je izrazito dialektična, čeprav dialektičnosti ne gre ahsolulizirali v smislu neke idealno obstoječe vzročnosti oziroma posledičnosli. "Stvarnost dokazuje, da obstajajo številna odstopanja od njihove pričakovane medsebojne odvisnosti." (Povzeto po: Kržišnik Hukič Vera, Interesi i politička kultura, Magistarski rad, FSPN, Ljubljana, 1980, str. 114.) Ker bi se z osvetljevanjem pojavov, imenovanih politična kultura, politična socializacija, politična participacija, politična orientacija, preveč oddaljili od tematike, ki jo želimo v pričujočem prispevku osvetliti, glej obširneje o tem v: Kržišnik Bukič Vera, Interesi i politička kultura, Magistarski rad, FSPN, Ljubljana, 1980. ^ Glej o teh smereh v viru: Dr. Strmčnik France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6. Oblikovalno-izobražcvalno teoretično didaktiko, kakorkoli nosi ime "teoretična" didaktika, predvsem zanima praktični vidik izobraževanja. Najbolj znan zagovornik njenih gledišč je Klafki Wolfgang6 Ta didaktika svoje temeljno gledišče izreka v obliki imperativa: pri (v) izvajanju pedagoškega procesa je potrebno uresničevati pedagoško odgovornost. Le-ta pa mora presegali konkurenčnost države, cerkve, strank in drugih pri uresničevanju njihove politične ter idejne vzgojne funkcije. Opravilo razvijanja učenčeve politične kulture torej ta didaktika bolj prepušča državi, strankam. Učno-teoretična didaktika opozarja izvajalca pedagoškega procesa na to, da naj gradi in uresničuje svoja didaktična ravnanja čim bolj razumsko, čim bolj premišljeno. Toda, to (pa) pomeni, da mora v njih prihajati do izraza učiteljeva kritičnost, zavestnost. In, kar je najpomembneje: osvobojenost od slehernih ideoloških predpostavk pouka. Naloga učitelja je, da se pri izvajanju pedagoškega procesa, pri uresničevanju njegovih ciljev, pri svojem vsebinskem posredovanju osvobodi ideološkosti. Še več. Osvoboditi se mora ne le ideologije, temveč tudi vpetosti pred dogmam, slehernih predsodkov, slepih tradicionalizmov. Ta sodobni didaktični pristop je torej zagovornik popolne učiteljeve svobode, indiferentnosti na vrednostnem področju. Oziroma, ta sodobni didaktični pristop "prezre dejstvo, da se vsaka znanost - tako humanistična, družbena kot naravoslovna - prakticira v socialno-kulturnem kontekstu, v katerem veljajo določeni vrednostni standardi in sistemi norm. Ti vplivajo na znanstvenika pri izboru problemov, pri izboru metodičnih standardov, pogosto celo pri izboru pojmovnega instrumentarija, s katerim se loteva kakega problema." Učitelja, oblikovalca ter razvijalca učenčeve politične kulture postavlja v vlogo asketskega, povsem svobodnega iskalca in prcnašalca resnice. Iskanje resnice učitelja je koncipirano kot njegovo povsem privatno dejanje, ravnanje. Ali, denimo: učiteljeva vrednotenja povsem subjektivne narave dobivajo pri izvajanju pedagoškega (politično socializacijskcga) procesa značaj povsem objektivnih dejstev. Prav vse obstoječe vrednostne norme so sicer lahko stalni predmet učiteljeve kritike, so sicer stalno izpostavljene učiteljevi zavesti, njegovemu zavestnemu odnosu. Toda, kako jih bo le-ta ocenil, kakšen (povsem subjektivni) pomen jim bo pripisal, to je prepuščeno njegovim povsem konkretnim odločitvam. Berlinska didaktika je torej na vrednostnem področju zagovornica popolne svobode. Oziroma, denimo: kakorkoli pušča ta didaktika učitelju, oblikovalcu in razvijalcu učenčeve politične kulture popolnoma svoboden pristop pri njegovi "beri" vrednot, vendarle postavlja zahtevo, da je potrebno v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu uresničevati dve temeljni vrednoti. In sicer: vrednoto, imenovano emancipacija, ter vrednoto, imenovano kooperacija. Prav ti vrednoti sta (morata biti) tvorec osnovnega didaktičnega odnosa. Oziroma, prav ti vrednoti sta pomembni graditeljici učenčeve politične kulture. Vzlic tega jima je potrebno v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu dati največji odmerek. Oziroma, prav ti vrednoti morata imeti v pedagoškem (politično socializacijskem) procesu na oblikovanje učenčeve osebnosti kar največji 6 Glej zlasti tudi njegovi publikaciji: Klafki Wolfgang. Die Pidagogik Theodor Lilts, Eine kritisehe Vergcgenwartigung, Scriptor - Verlag, Konigstcin, 1982; Klafki Wolfgang, Zum VerhSltnis von Didaktik und Methodik, Zeitschriit ftlr Padagogik, Beltz, Weinheim, Basel, 1976/1. Kurt Šalamun, Pripombe k idcologizaciji, k vrednostni nevtralnosti in k vrednostnemu nanašanju humanističnih in družbenih znanosti, Anthropos, Ljubljana, let. 1987, Stcv. 5-6, str. 90. vpliv. Učcncc pa mora v pedagoškem (politično socializacijskcm) procesu oblikovali svojo osebnost kot "partner dialoga", kol enakopravni diskutant. Pa tudi kot "subjekt lastne biograf ije". Kritični pristop do didaktične smeri, katere zahtevana gledišča smo predstavili, seveda poraja vprašanja: Ali jc res mogoče, da jc pedagoški proccs lahko učinkovit pri posredovanju svojih vsebin, pri uresničevanju svojih ciljcv, čc (ko) pa, četudi na didaktično najbolj premišljen način, dopušča "cvetenje" vseh vrednot? Ali jc res povsem nepomembno, s kakšnimi (katerimi) vrednotami učitelj pri izvajanju svojega pedagoškega proccsa, ki nedvomno predstavlja (mora predstavljati) tudi enega izmeti pomembnih procesov razvijanja učenčeve demokratične politične kulture, oblikuje učenčevo osebnost? Ali jc res povsem nepomembno, katere vrednote (kot spone, kot posrcdnicc med potrebami in interesi) učencu oblikujejo njegovo osebnostno strukturo? Berlinska didaktika zanemarja dejstvo, da mora prav učitelj, praktik "s posredovanjem informacij (vzgojno-izobraževalnih vsebin) učenčevi osebnosti pri lc-tcj oblikovati pomembne (tako individualne kot socialne) vrednote kot pomembne temelje za njeno oblikovanje (tako individualnih kot socialnih) stališč. Oziroma, učitelj mora, kot smo žc opozorili, pri oblikovanju vrednot učenčeve osebnosti pri lc-tcj zlasti opravljali dvojno nalogo: a) po eni strani mora učenčevo osebnost seznanjati s temeljnimi (individualnimi in socialnimi) vrednotami; b) po drugi strani pa mora na temelju takšnega seznanjanja učenčevo osebnost tudi usposobljati /a to, da sc bo lc-ta sama pojavljala v funkciji nadaljnjega samostojnega razvijalca in urcsničcvalca progresivnih (tako njenih osebnih, individualnih, kot socialnih) vrednot." Navedli smo žc, da v Zahodni Nemčiji tudi obstaja didaktična smer, ki jo lahko poimenujemo z atributom kibernetična. Oziroma, didaktika jc v zahodnonemškem družbenem prostoru tudi deležna kibcrncličncga pojasnjevanja. Glavna zagovornika stališč kibernetične didaktike sta Frank H. ter F. v. Cube. Kibernetična didaktika temelji na upoštevanju principov kibernetike, na njenih spoznanjih o vodenju ter reguliranju različnih sistemov. Kibernetična didaktika tudi vzgojno-izobražcvalni proccs uvršča v družbeni sistem. Sodi, da ga je mogoče voditi. Učitelj jc sistem, ki vodi, učcncc sistem, ki jc voden. "V rabi je kibernetična terminologija: nc govori sc o učitelju in učencu, marveč o predajniku * Wftrterbuch der PSdagogik, Herder Freiburg, Basel, Wicn, 1977,str. 196. ^ Dr. Židan Alojzija, O učenčevem vrednostnem in staližčnem oblikovanju v pedagoškem procesu, Anthropos, Ljubljana, iet. 1989, Štev. 1-2, str. 87,88. 10 Znane so zlasti publikacije Felisa von Cubcja: Fxlremismus und Fxodus Konscquenz.cn fur die polilisehe Bildung, Frgiinzungen zu den Ausfuhrungen von L. v. Balluscck, Zum Fxodus Jugcndlichcr, B. 30/79, In: Aus Politik und Zcitgcschichtc, 30, 1980, (iewonnencs Terrain wird sofort abgcslcckl, Die Vcrrechtlichung in dcr Bundesrepublik Deutschland als Folgc polilischer Polarisierung, In: Malcrialicn zur Poliuschcn Bildung, 7, 1979; Bildungsarbcil z.wischcn Politik und Wissenschaft, In: Bildungsarbcit in Untcmchmcn, BASF - Symposium vom 6. 4. 1978 in I^idwigshafcn, Vcrlag Wisscnchaft und Poliuk, Kiiln; 1978, Kybcmctischc Grundlagen des Lcmcns und I^hrcns, E. Klett Verlag, Stutgart, 1965. 11 Ker se na tem mestu nc bomo ukvarjali s prikazom principov kibernetike, z njenimi spoznanji, glej o vlogi kibcmclikc v: Gcorg Klaus, Kybemctik und Gcsscllschaft, VEB, Dcutscher Verlag dcr Wisscnschaften, Berlin, 1964; Meyer G., Kybcmetik und Untcrrichlsprozcss, Voiks und Wissen, Berlin, 1966; Dr. Mirko Mirkovič, Prilaz kibcmctici, Savremcna administracija, Beograd, 1972; Pavlovič Teplov Lev, Oris kibernetike, DZS, Ljubljana, 1966; Fcrcnc ŠoU, Uvod v kibcrnctiko, Kadnički univerzitet, Radivoj Čcmapov, Novi Sad, 1973. in sprejemniku, o poučcvalnem in učnem sistemu, za učne vsebine je v rabi pojem informacije, namesto izobraževanja pa reguliranje ravnanja, itd.." Ko razpravljamo o obstoječem kibernetičnem pojasnjevanju didaktike v zahodnonemškem družbenem prostoru, moramo povedati, da je le-to za učenčevo osvajanje demokratične politične kulture dokaj nerelevantno. Le-to namreč v žarišče svoje pozornosti pral vsem postavlja učno organizacijo, ne pa tudi druge pomembne nastopajoče sestavine pedagoškega procesa. In sicer: učne cilje, učence, učne vsebine. Še več. Teh sestavin kibernetična didaktika ne uvršča v svoje delovno področje, pač pa zanje sodi, da so stvar politike (predmetne znanosti in psihologije). Sodili smo že, da je tako opredeljena vloga didaktike za učenčevo pridobivanje (demokratične) politične kulture dokaj nerclevantna. Oziroma, kaj malo relevantna, saj prvenstveno svojo pozornost osredinja k organizacijskim momentom, k organizacijskim glediščem. Trdimo, da imajo tehnike posredovanja v procesu učenčeve politične socializacije kot procesu pridobivanja njegove politične kulture lahko sicer zelo pomembno funkcijo. Toda, pomembno tudi je: kakšne (katere) informacije sprejema učenec, kakšna je njegova subjektivna vloga v zapletenem kompleksnem procesu informacijskega sprejemanja? Ali je učenec subjekt lastnega vodenja in spreminjanja? Kako si učenec vrednostno artikulira svojo osebnost itd.? Vse to so vprašanja, ki pa jih kibernetična didaktika preprosto pušča ob strani. Oziroma, potiska v območje politike. Pri zahodnonemški kibernetični didaktiki je torej prisotno ostro ločevanje (razmejevanje) med didaktiko in politiko, politično znanostjo. Ne pa ustvarjalno prepletanje in dograjevanje njunih funkcij. Oziroma, trdimo lahko, da zahodnonemška kibernetična didaktika ne predstavlja interdisciplinarne vede. Interdisciplinarne v smislu bogatitve njenih spoznanj tudi s spoznanji politike, politične znanosti. Kibernetična didaktika torej pušča ob strani vprašanja uresničevanja vzgojnih funkcij pouka. Enostranosti kibernetične didaktike dr. France Strmčnik ocenjuje takole: "V teh poskusih se premalo upoštevajo posebnosti vzgojno-izobraževalnega področja, zlasti učenca, ki ni le objekt, temveč prav toliko tudi subjekt lastnega vodenja in spreminjanja. V oči padejo nasprotja med smotri ljudskega učenja in kibcrncličnimi učnimi potmi, se pravi, med zahtevami po razvijanju višjih, samostojnih miselnih aktivnosti učencev in strogo vodenim učenjem, med posplošenimi, sintetičnim mišljenjem in partikularnimi in analitičnimi učnimi postopki, med ustvarjalnostjo mišljenja in avtomatiziranim učenjem. Ni tako preprosto odgovoriti na vprašanje, do kod je moč abstrahirati vsebinsko in vrednostno učno konkretnost in jo zrcducirati na simbole, formule in modele, da se ne bi spremenili v formalistično znanje brez pravega razumevanja, v izobrazbene klišeje, brez vsebinskega in vrednostnega ozadja." 12 Dr. Slrmčnik Franco, Znaasivcni predmet in smeri sodobne didaklike. Sodobna pedagogika, Ljubljana, lcl. 1987, štev. 5-6. sir. 238. 13 Tako najbolj izra/.ili zagovornik njenih stališča Cube von Felix sodi, da je vloga kibemetične didaktike le omejena na učno organizacijo, katera obsega učno načrtovanje in učno vodenje, ne pa tudi raznoterih drugih sestavin pouka 14 O pomenu človekovega subjektivnega videnja v procesu polilične socializacije, o subjektivnem pojasnjevanju politike, političnega, o pomenu človekove občutljivosti za politično, družbeno območje glej v: Bukič Kržišnik Vera, Interesi i polilička kultura, Magislarski rad, FSNP, Ljubljani, let. 1980, str. 95. 15 V tem kontekstu jc smotrno opozoriti, da pa je prisotnost teh vprašanj mogoče zaznati v vzhodno-nemški didaktiki. V tem družbenem prostoru se namreč vse bolj uveljavlja spoznanje, da jc neba razumeli vlogo didaktike širše In to vzlic novo pojavljajočih se problemov na področju vzgoje in izobraževanja. Kot jc, na primer, problem: rast informacijskih virov in možnost njihovega vključevanja v pouk. 16 Dr. Slrmčnik France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6, str. 242. Ncrclcvanca oziroma dokaj majhna rclcvanca zahodnoncmškc kibcrnctičnc didaktike za razvijanje učenčeve (demokratične) politične kulture jc torej, čc ponovno opozorimo, prav v njenem abstrahiranju vsebinskih elementov, vrednostnih elementov. Oziroma, v njihovem potiskanju v območje politike, politične znanosti. Vzlic opozorilom na mnoge cnostranosti didaktične smeri, ki smo jo pravkar predstavili, sc v nadaljevanju nekoliko zadržimo še na prikazu nekaterih problemov, katerim pa ta didaktična smer na svojem raziskovalnem območju posveča večjo pozornost. Problemov, za katere sodimo, da so za razvijanje učenčeve (demokratične) politične kulture pomembni. Spričo tega jc o njih vredno (nujno) razmišljati. V sklop takšnih problemov moramo vsekakor uvrstiti probleme optimalne predstavitve, optimalnega prenosa tistih informacij, ki predstavljajo učeči osebi minimalne subjektivne informacije. To pomeni, da so učeči osebi resnično nepoznane. Kibernetična didaktika tudi pomembno opozarja, da je lahko vsaka informacija kot temeljna prvina politične kulture predstavljena na različne načine. Različna predstavitev informacije jc mogoča tako v vsebinskem kot v metodičnem smislu. Nadalje sc pri njej srečujemo z opozorilom. Razumevanje informacij, za katere sc sodi, da so objektivnega značaja, jc vedno pod močnimi subjektivnimi sprejemnikovimi vplivi. Nujno je šc omeniti ukvarjanje kibcrnctičnc didaktike s problemi, kako učečo se osebo čim bolje osamosvojiti, navaditi na samostojno informacijsko sprejemanje. Oziroma, kako zmanjševati (presegati) vlogo učitelja kot informacijskega oddajnika, kako narediti njegovo vlogo odvečno (redundantno)? Povedali smo žc, da so vsi ti nanizani problemi zelo pomembni, ko (če) razmišljamo, kako pri učcncu v proccsu njegove politične socializacijo kar najbolj učinkovito razvijati (demokratično) politično kulturo. Pomembnost teh problemov se šc povečuje s prehodom v "informacijsko družbo".17 Še povečala pa se bo tudi z dejanskim vstopom v to družbo.Tcdaj se bodo namreč tudi v našem družbenem prostoru šc bolj, kot so sc že, izostrila mnoga vprašanja. Vprašanja, ki jih lahko izrečemo takole: kako človeku kot multimedijskemu informacijskemu sprejemniku kar najbolj učinkovito posredovati resnično mu neznano politično informacijo? Kako mu Ic-to predstaviti v vsebinskem in metodičnem pogledu? Kako človeka usposobiti za povsem samostojno (avtonomno) sprejemanje političnih vsebin? Kako človeka usposobiti (motivirati) za povsem samostojno poglabljanje in razširjanje svoje politične izobrazbe? Kako človeku pri njegovem sprejemanju političnih informacij, za katere sc sodi, da so objektivne, razvijati njegove sposobnosti subjektivnega videnja, njegovo občutljivost za politično, družbeno območje? Vse to so vprašanja, ki jih tako na svetovni, kot tudi na naši družbeni ravni odpirajo sodobni procesi, kot so: eksplozija informacij, intenziven razvoj informacijske in telekomunikacijske tehnologije itd.. Vse to so vprašanja, o katerih mora (bo morala) aktivneje razmišljati tudi naša politološka oziroma sploh družboslovna misel. Pri razmišljanju o teh vprašanjih, ki jih postavlja v ospredje zahodnonemška kibernetična didaktika in, ki so siccr do neke mere relevantna za naš družbeni prostor, pa seveda nikakor ni dopustno izključevanje vsebinske in vrednostne konkretnosti. Prav za 17 Z obravnavo različnih, temeljnih teoretičnih pristopov do informacijske družbe sc jc mogoče izčrpnejc seznaniti v: Popovič Mirko, Teoretična sociologija: nekateri socioloiki vidiki prehoda v "informacijsko družbo" (pismeni prispevek), Ljubljana, 23. 9.1987. ti namreč lahko rečemo, da imata v našem družbenem prostoru še kako pomembno vlogo. Še kako pomembno vlogo, saj jc potrebna vzgoja našega človeka za demokratično politično kulturo. "Postulira se takšen tip politične kulture, ki postavlja v središče človeka, poudarjajoč človekovo moč, ponos in dostojanstvo nad sistemom političnih institucij ter nad območjem ozkogrudne privatnosti. S konceptom socialistične demokracije in samoopredelitve narodov presega samoupravna politična kultura buržoazni horizont. To pomeni, da pokora vanju in verovanju v osveščene avtoritete zopcrstavlja svobodno politično in družbeno aktiviteto 'osvobojenega človeka'." Vzgoja našega človeka (v današnjem obdobju nastopajoče nove političnosti) za samoupravno, demokratično politično kulturo postavlja zahtevo po tem, da se tudi upošteva vsebinski element, vsebinska vrednostna konkretnost. In ne le didaktična (organizacijska) pot njenega uresničevanja. Prav vsebina jc namreč tista, s pomočjo katere jc mogoče vplivati na najpomembnejšo komponento človekove politične kulture, to je na njegovo zavest. "Njegova zavest jc lahko kritična (revolucionarna) in nekritična (adaptivna)."19 Opozorili smo že, da odpirajo procesi informatizacije nekatera pomembna vprašanja, ki jim je (bo) potrebno (v bodoče) namestiti večjo pozornost. In to vzlic temu, da prodirajo ti procesi tudi v našo družbo. In to ne glede na to, kakšna jc stopnja našega aktivnega, hotenega vključevanja vanje. Ti prodirajoči procesi informatizacije v družbi slej ko preje dobivajo svoj odsev tudi na vzgojno-izobraževalnem področju kot enem izmed pomembnih področij razvoja človekove (učenčeve) politične kulture.20 Tudi tu prihaja do pojava problema, ki se ga, kot smo že opozorili, zelo dobro zaveda vzhodnonemška didaktika. Do problema namreč, ki ga lahko koncipiramo kol: kako izredno hitro kopičenje novih informacijskih virov vključevati v pouk? Ali, denimo: koliko so razvite sposobnosti vzgojno-izobražcvalncga sistema, da se učinkovito odziva procesom informatizacije? Ko govorimo o pomembnosti kibernetičnega vodenja pedagoškega procesa (ki ima nedvomno na področju didaktike svojo težo), pa moramo vendarle opozoriti na razmislek, ki se nam pojavlja ob obravnavi tematike. Pojavlja se namreč vprašanje: Ali (in koliko) je takšno vodenje pedagoškega procesa najbolj ustrezno za učenčevo pridobivanje (demokratične) politične kulture? Politične kulture kot izredno kompleksnega, slojevitega pojava, tvorjenega iz več sestavin: "Mnogi avtorji, in z njimi se strinja tudi pisec tega dela, sodijo, da je politična kultura zelo kompleksen ter slojevit pojem, ki ima svojo objektivno in subjektivno stran, četudi njuna razmejitvena linija ni vedno natančna."22 Sodimo, da so tako objektivne kot subjektivne sestavine politične kulture izrazito zapletenega karakterja. Vzlic temu jih ni (najbolj) ustrezno vkleščili, utesnjevati v kibernetične kalupe. Takšno delo je morebiti le delno uporabljivo pri osvajanju tistih sestavin politične kulture, ki so reproduktivne. Sestavin, ki predstavljajo neobhodni pogoj za sprejemanje (razumevanje) produktivnih sestavin. Se pravi, da jc mogoče poti 18 Dr. Podunavac Milan, Politička kultura i politički odnosi, Radnička štampa, Beograd, 1982, str. 217. 19 Bukič Kržišnik Vera, Interesi i politička kultura. Magistarski rad, FSNP, Ljubljana, 1980, str. 98. Glej o tematiki, koncipirani kot vloga izobraževanja za prehod v informacijsko družbo v vini: Rajkovič V., Kušče - Zupan S.: Izobraževanje za prehod v informacijsko družbo, Anthropos, Ljubljana, let. 1983, štev. 5-6, str. 274-286. Pojava "eksplozije" informacij se jc tudi lotila posebna disciplina, imenovana "scientometrija", ki se ukvarja s problemi rasti, strukture in organizacije znanosti. 22 Pantič Dragomir, Politička kultura i članstvo SKJ, Marksistička misao, Beograd, let. 1987, štev. 5-6, str. 189. do razumevanja njihovih bistev, pravil, zakonitosti omejiti ter jih enotno pojasniti (pojasnjevati). Nikakor pa ni takšno delo uporabljivo pri pridobivanju produktivnih sestavin politične kulture, ki so sila zapletenega značaja. Tc sestavine politične kulture so namreč lahko učinkovito osvajane (in osvojene) lc tedaj, če jih spremlja človekova miselna svoboda, kritičnost, njegovo lastno presojanje, argumentiranje, (do)zorcvanje njegovih stališč, itd.. Proccs pridobivanja človekove politične kulture jc proccs, ki jc zaradi nastopanja in delovanja različnih (v sebi zelo strukturiranih) dejavnikov v njem zelo težko predvidljiv. Večkrat (v praksi) obstajajo značilna odstopanja od (na teoretični ravni) pričakovane medsebojne odvisnosti njegovih dejavnikov. Proccs pridobivanja človekove politične kulture, ki vsega opisanega nc omogoča, namreč vodi v nasprotja. To jc v dogmatiziranje in indoktriniranjc. Ne pa v razširanjc prostora demokratičnosti kot temeljnega, nujnega pogoja za dobro delovanje demokratične politične kulture. Smer, koncipirana kot strukturno-teoretična didaktika, ima svoje začetne korenine v duhoslovni (Diltcy) in celostni psihologiji (leipziška šola). Kaj jc interesni predmet preučevanja strukturno-teoretične didaktike? Lc-ta predvsem raziskuje živo didaktično prakso kot človekovo možno področje pridobivanja tudi njegove politične kulture. "Danes težko govorimo o strukturno-teoretični didaktiki kot o posebni didaktični smeri. Jc pa strukturno razumevanje didaktične stvarnosti vgrajeno skoraj v vse sodobnejše didaktične smeri. Tc sc razlikujejo lc po tem, s katerim didaktičnim področjem se prvenstveno ukvarjajo." 3. SKLEPNO RAZMIŠLJANJE Kaj jc mogoče reči po obravnavi nekaterih sodobnih teoretičnih pristopov (na področju didaktike) k politični kulturi v Zahodni Nemčiji? Oziroma, kaj jc mogoče povzeti po obravnavi nekaterih didaktičnih konccpcij politične vzgoje, obstoječih v zahodnonemškem družbenem prostoru? Spoznali smo, da obstaja v zahodnonemškem družbenem prostoru mnogo temeljnih teoretičnih smeri meščanske didaktike, ki le-to različno opredeljujejo. Njeno različno opredeljevanje, različno opredeljevanje njene vloge, funkcije, njenega predmeta pa ima nedvomno poslcdicc na izvajanje državljanske (politične) in družbene vzgoje, ki jc obvezna na vseh stopnjah šolanja. Obstoječe smeri, ki smo jih predstavili, so vsaka na svojstven način zanimive.Vsaka od navedenih smeri se namreč razlikuje po tem, kam usmerja svoje raziskovalno težišče (polje), preučevanju katerih vprašanj daje večjo pozornost. Kako živo prisotne so obstoječe didaktične koncepcije v zahodnonemškem družbenem prostoru, didaktične konccpcije zagovarjanje stališč katerih dobiva svoj 23 Glej o lem šc v: Krctschmer Ingo, Diskurs im Untcrricht, Untcreuchung cine* Ixmprozcsscs im poliiischcn Unlemchl, in: Gcgenwanskunde, 29, 1980, H. 3; Slein Gerd: Poliukdidaklik als praiishe/ogcne Thenrie, Burg - Vcrlag, Slutigart, 1981; Kochan Barbara, Rollcnspiel als Mclhode so/.ialen l-cnicns, Bin Reader Alhcnaum - Vcrlag, Konigslcin, 1981. 24 Dr. Strmčnik France, Znanstveni prcdmcl in smeri sodobne didaklike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let 1987, šlev. 5-6, sir. 243. odra/, tudi na področju izvajanja državljanske (politične) vzgoje, dokazuje obstoj številnih virov različnih avtorjev.25 Če oblikujemo kritično oceno sodobnih didaktičnih konccpcij politične vzgoje, obstoječih v zahodnonemškem družbenem prostoru, potem lahko rečemo, da so lc-te enostranc, nccclovitc. Njihova cnostranost, necelovitost se posebej izraža na področju vrednot kol pomembnem področju pridobivanja sestavin človekove politične kulture. In to vzlic temu, da se posveča (didaktičnim) vprašanjem politične vzgoje ("Polilischcn Bildung") zelo velika pozornost. V didaktičnih koncepcijah politične vzgoje ne prihaja do (za proces pridobivanja samoupravne, demokratične politične kulture človeka še kako pomembnega) ustvarjalnega sodelovanja med didaktiko in politiko. Njuno sodelovanje jc ločeno. Naloga (kibernetične) didaktike je izvajanje učne organizacije, naloga politike pa postavljanje učnih ciljev. Povsem na kraju lahko tudi trdimo, da bi bilo v tem družbenem prostoru zaželeno večje sodelovanje med didaktiko in metodikami, ne pa jim strogo pripisovanje njihovega hierarhičnega pomena. Proces pridobivanja človekove samoupravne, demokratične politične kulture jc namreč lahko učinkovit le tedaj, kadar ima v uvidu sočasni potek obeh vidikov, tako politične vsebine kot način njihovega prenosa. uporabueni viri 1. Belgrad, Jiirgcn, Didaktik des integricrtcn polilischcn Unlcrrichls, (irundlegung und Modcllc fiir cinc emanzipatorisehe politisehe Bildung in der Schulc, Bcltz - Vcrlag, Wcinhcim, 1977. 2. Cube, von Felix, Extrcmismus und Exodus - Konsequcnzcn fur die politische Bildung, Erganzungcn zu den Ausftihrungcn von L. V. Balluscck, /um Exodus Jugcndlichcr, B. 30/79, In: Aus Politik und Zcilgcschichtc, 30,1980. 3. Cube, von Felix, Kybcmelischc Grundlagcn des Ixmcns und Lchrcns, E. Klctl Vcrlag, Slullgart, 1965. 4. Derbolav, Josef, Didaktischc Konzcptioncn hislorisch - politischer Bildung, In: F.ngagcmcnl, /.eitschrifl fur Erziehung und Schulc, 1983, H. 3/4. 5. Godina Vuk, Vesna, Težave s socializacijo (v novejši jugoslovanski dnizixislovni literaturi), Anlhropos, I-jubljana, let. 1988, štev. 1, 2, 3. 6. Krctschmcr, Ingo, Diskurs im Unterricht, Unlcrsuchung eines Ixmpro/esscs im polilischcn Untemchl, In: Gcgcnvvartskundc, 29, 1980, H. 3. 7. Kržišnik, Bukič Vera, Interesi i politička kultura, Magistarski rad, FSPN, Ljubljana, 1980. 8. Kurt, Šalamun, Pripombe k idcologizaciji, k vrednostni nevtralnosti in k vrednotnemu nanašanju humanističnih in družbenih znanosti, Anlhropos, Ljubljana, let. 1987, štev. 5-6. 9. Pantič, Dragomir, Politička kultura i članstvo SKJ, Marksistička misao, Beograd, let. 1987, štev. 5-6. 10. Podunavac, Milan, Politička kultura i politički odnosi, Radnička štampa, Beograd, 1982. 11. Popovič, Mirko, Teoretična sociologija: nekateri sociološki vidiki prehoda v "informacijsko družbo" (pismeni prispevek), Ljubljana, 23. 9. 1987. 12. Rajkovič V., Kuščc Zupan S., Izobraževanje za prehod v informacijsko družbo, Anlhropos, Ljubljana, let. 1983, šicv. 5-6. 13. Stein, Gcrd, Politikdidaktik als praxisbczxjgcne 'llicoric, Burg - Vcrlag, Stullgart, 1981. 25 t Zopet bomo tudi posredovali nekatere izmed virov, ki se (sploh v nemškem družbenem prostoru) ukvarjajo z obravnavanjem lovretne tematike. To so viri: Derbolav Josef, Didaktischc Konzcptioncn Hislorisch - poliliseher Bildung, In: F.ngagcmcnl. Zeitschrift fUr Krziehung und Schulc, 1983, N. 3/4; Arnold Rolf, Konzeplionen poliliseher Didaktik, In: Marz, Fritz /Amold, Rolf / Rcischmann, Josl: Lcmkotilrollcn im polilischcn Unterricht, Klctl - Vcrlag, Stullgart 1978; Bchrmann Giinlcr C., Die "ncucre Didaktik", Zur Kritik cines "Konslrukus", In: Politische Didaklik, 6. 1980,11. 3. 14. Strmčnik, France, Znanstveni predmet in smeri sodobne didaktike, Sodobna pedagogika, Ljubljana, let. 1987, Štev. 5-6. 15. Šiber, Ivan, Politična kultura in politična socializacija, Politološke teme (študijsko gradivo), Marksistični center Univerze Kdvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1987. 16. Schmitl, Gisela, Politische Sozialisalion oder moralisehe Frziehung?, In: Politisches und sozialcs Lernen im Grundschulalter, Bundcszentralc fiir politische Bildung, Bonn, 1978. 17. Wortcrbuch der Padagogik, Herder Freiburg, Basel, Wicn, 1977. 18. Židan, Alojzija, O učenčevem vrednostnem in stališčnem oblikovanju v pedagoškem procesu, Anthropos, Ljubljana, let. 1989, štev. 1-2. Interesi, cilji, zakonitosti s posebnim ozirom na pedagoško prakso BOGOMIR NOVAK 1. KAJ SO ZAKONITOSTI? Zakonitosti so i/.ražcnc v kategorijah, pojmih, stavkih. Izkazujejo sc kot enotno bistvo v mnogoterosti pojavov ali kot obče v posameznem. Zakonitosti so po starem pojmovanju samo nujne, stalno identične kavzalne zveze med pojavi. Po novem pa so tendengne možnosti. Materialne možnosti so pri Aristotelu pasivne, ker so podrejene realnosti kot obliki. V novem veku pa postane objektivna realnost (tudi) rezultat možnosti (narave, bistva) subjekta, ki jih le-ta udejanja s svojim delovanjem. Različne vede ugotavljajo različne vrste zakonitosti, ki so med seboj prepletene tako, kot so prepletena različna področja človekove dejavnosti v skupni celoti. Interdisciplinarni pristop jc potreben zato, da spoznamo čim več povezanih zakonitosti določenega pojava, ki se ponavlja. Pedagogika1 odkriva vzgojno vplivanje, ki jc ali ni v skladu z dispozicijami, nagnjeni, nagibi, sposobnostmi gojenca. Svoje bistvene možnosti človek lahko realizira samo s pomočjo sposobnosti. Šc več: možnosti niso njegove lastne, čc niso njegove lastne zmožnosti oz. sile. Čc jc subjekt v bistvu moč, sila, potem so njegove subjektivne možnosti tavtološke zmožnosti. Prcdikati um, svoboda, aktivnost in sintagme spoznanje zakonitosti, reda, resnice so samo modalitete tc osnovne predpostavke. Sporno vprašanje je, ali sc mora človek zaradi aktivnega spoznanj zakonitosti postavljati iz sveta pojavov v varno razdaljo in na določeno višino meta-pozicije ali ne. Pojmovanje zakonitosti jc v funkciji subjekt-objekt relacije. Enostavni (formalno)logični subjekt spoznava elementarne zakonitosti zunanjega, mehanskega sveta, kompleksen, polivalenten pa kompleksne. Pri kompleksnih zvezah subjekta in objekta se ostre meje med njima zabrišejo, kar je zajeto v Hciscnbcrgovcm načelu nedoločenosti. Subjcktovim enostavnim dejavnostim ustrezajo enostavne zakonitosti po takoimenovani kavzalni nujnosti, determinantah, ki so takorekoč usodne; kompleksnim dejavnostim pa ustrezajo kompleksne zakonitosti, ki imajo verjetnostni značaj. Prve Z izrazom pedagogika označujemo pedagoške znanosti. zakonitosti so absolutne, druge pa so relativne. Prve opisujejo nižje, mehanske oblike gibanja, druge pa višje oblike gibanja an-organskega sveta in psihc po Engclsu. Novoveško pojmovanje zakonitosti sloni na 'kopernikovem obratu' od objekta, ki jc omogočal objektivislično pojmovanje zakonitosti k subjektu, ki jc kol predmetotvoren praktični in teoretski izvor predmetnosti. V tem jc izvor zakonitosti in hkrati ckvivokacij, do katerih prej v naturalnih družbah ni prihajalo, ker niso imeli sistemske osnove za sprevračanje enega nasprotja v drugo v blagovno-denarni proizvodnji. Ker svet še ni bil odprt, še ni bil negotov, ambivalenten in alternativen. V novem veku pa jc določena zakonitost le ena bistvenih možnosti, zato vključuje tudi predvidevanje. Od človekovega delovanja jc odvisno, katero možnost bo realiziral, nc more pa realizirati vseli možnosti hkrati, ker nc ustvarja sveta iz nič. Človek se v današnjem paradigmatskem lomu zaveda, da hkrati s pozitivnimi cilji realizira tudi negativne po benigni in maligni spirali. S spoznanjem meje rasti jc prenehal verjeti v linearni napredek. To spoznanje ponovno odpira vprašanje zakonitosti kontinuitete in diskontinuitete dogajanja, prav tako kot apokaliptične in optimistično-tehnikratske vizije. Človek se vedno bolj zaveda, da jc od serije izborov odvisna realizacija napredne ali regresivne tcndcncc. Danes sc spreminjajo parcialno, pragmatistično-utilitarisLična in po/.itivistična merila znanstvenosti v humanistično-celostna in ekološka. Človek postaja metron, tj. mera in cilj znanosti. Gre za vprašanje, s katerimi dejavniki, motivi so določena človekova dejanja. Absolutni indeterminizem ni znanstven. Še vedno nekateri trdijo, da so človekova dejanja determinirana od zunaj, drugi pa trdijo, da so determinirana od znotraj, avtodeterminirana. Človek težko najde ravnotežje med zunanjim in notranjim svetom, zato često krši zakonitosti samega sebe kot subjekta, kar ga vodi v odtujenost in rcdukcionizcm, kot tudi objektivistično pojmovanje zakonitosti po modelu stroja. Znotraj mchanicistične paradigme jc človek jemal mehanske zakonitosti kot model interpretiranja svojega položaja v svetu. Ni videl, da jc v tem slučaju 1. samo predikat zunanjega dogajanja, nc pa subjekt, 2. da sc moti glede splošnih zakonitosti, ker se moti glede posebnih in 3. da se odtujujc od posebnih zakonitosti, ko jih substituira s splošnimi. Znano jc, da človek tem manj lahko vpliva na dogajanje, čim bolj jc odtujen. V relativnem odnosu med dejstvi in zakoni sc prav tako kaže določeno pojmovanje obeh. Zakon(itost), ki jc po tradicionalni dcfiniciji invariantno (nespremenljivo) bistvo, predpostavlja obstoj dejstva kot nečesa slučajnega in sprcmcljivcga. Dejstvo jc rezultat dejanja, kot kaže naša in latinska jezikovna paralela: dcj(stvo)-dcjavnost in fact-facerc. Po Potkonjaku obstajajo v pedagogiki naslednje skupine dejstev: pedagoška stališča, koncepcije, misli, hipoteze, cilji, naloge, zahteve, obstoječi sistemi, strukture, modeli, odnosi vzgojitclj-gojcncc, pogoji in okoliščine, materialni pogoji vzgojno-izobraže val nega dela, učinki oz. rezultati itd. Večina teoretikov meni, da obstaja več komponent znanstvenih dejstev: 1. možnost potrditve njihovega materialnega položaja, ki jc neodvisen od subjekta, 2. možnost izražanja dejstev z določenimi simboli (jezikovno, grafično, matematično), 3. dostopnost dejstev drugim raziskovalcem, da tudi zanje obstajajo, 4. javna preverljivost dejstev, nepristranskost-preverjanje in praktično upravljanje. ^ Potkonjak, N.: Teorijsko metodološki problemi pedagogije, Prosvcta Beograd 1977, str. 157. Pedagogika mora poiskati tista dejstva, ki omogočajo, da se problem vzgoje širše in celoviteje prouči. Razlika med dejstvi in zakoni je lc relativna. Dejstvo nc more biti samo to, kar jc dejansko za razliko od imaginarnega, samo aktualno, nc pa tudi poicncialno, samo objektivno dano, nc glede na spoznanje. Takšno pojmovanje dejstev kot objektivne danosti vodi k objektivističnemu pojmovanju zakonitosti. Pedagogika pa je zainteresirana, da "zgrabi človeka pri korenu", kar pomeni, da ne more proučevali dejanskosti, ki jc neodvisna od nas, ker jc človek materialno in duhovno bitje hkrati. Zakonitost razume Potkonjak kot "določeno raven spoznanja nujnih zvez in odnosov, ki sc zaveda bistvenih dejavnikov tega pojava, splošnih mehanizmov njihovega vzajemnega delovanja, nujnosti obstoja teh dejavnikov, da bi dosegli zaželjen rezultat oz. omogočila smer proučevanja pojava". Ker jc vzgoja slojevit, dinamičen in kompleksen družbeni pojav, ni možno doseči o njem dokončnega spoznanja razen v smislu dogme. Med pedagogi nc obstaja enotnost o tem, kaj jc vzgoja. Danes jc jasno vsaj to, da vzgoja nima enega samega nespremenljivega bistva oz. zakonitosti, ker bi to predpostavljalo en sam monopolni interes. Pluralizem interesov, iz katerih izhajamo, in ciljev, h katerim je naravnavno naše delovanje, pomeni tudi stališče o pluralizmu človekovih bistvenih možnosti in je pogoj eksperimentalnih, alternativnih šol in inovacij v šoli. V antiki človek šc ni mogel spoznati toliko vrst zakonitosti, kot jih poznamo danes. Tako človeku fizioloških zakonitosti fizičnega dela ni bilo treba spoznati, ker so bile lete naravna nujnost življenja sužnjev. Z razvojem spoznanja odkriva človek vedno nove zakonitosti tudi na področju vzgoje in izobraževanja. Pri Hcraklitu povezuje vse pojave obči zakon logosa, pri Platonu pa ideja. Pri Aristotelu različne vrste dela ustrezajo različnim plastem duše. Pri njem najdemo tudi začetek mišljenja o specifičnih zakonitostih različnih vrst človekovih dejavnosti. Intelektualno delo (teorija, filozofija, kontcmplacija) ustreza višjim plastem duše, takoimenovanemu aktivnemu delu, ki oblikuje nižje plasti duše. Tudi danes ima intelektualno delo svoje spccifičnc zakonitosti, tako kot intelektualna vzgoja. Ni ju možno reducirati po pogojih dela na raven fizičnega dela, nc da bi pri tem voluntaristično-subjcktivistično negirali posebne zakonitost. Treba je razlikovati spccifičnc in splošne zakonitosti, ki so med seboj dialektično povezane. Vloga (nc)instrumcntalncga (raz)uma jc lahko splošna zakonitost vzgoje v celoti ali specifična zakonitost intelektualne vzgoje. 2. VLOGA PEDAGOGIKE PRI ODKRIVANJU POSEBNIH ZAKONITOSTI VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA Posebne zakonitosti izpeljujemo induktivno na osnovi množičnosti primerov posebne dejavnosti, ali deduktivno iz družbenih ciljcv, ali iz antropologije. Čc človeka kot sui generis nc bi bilo brez dela, prav tako kot ga nc bi bilo brez vzgoje, to pomeni, da sam z načinom delovanja vzpostavlja zakonite zveze med delom in vzgojo,ki pa niso vedno enostavne in spoznane. Z delitvijo dela sc rcproducira razlika med tem, kar človek misli, da dela, in kar dejansko dela na posamezni, posebni in obči ravni. Dvojnost ciljcv in sredstev jc različno 3 Poilconjak.N.: ibidem, sir. 141 pojmovana. Če hočemo induktivno proučevati pojmovanje vzgoje pri določenem učitelju, je treba izhajati ne le iz njegovih stališč o vzgoji, ampak predvsem iz opazovanja množice njegovih vzgojnih ukrepov (npr. pohval in graj) in njihovih učinkov. V tem sc kaže posebna pedagoška zakonitost. Iz primerjave dejanskega stanja -učiteljevega vzgojnega delovanja z zamišljenim, idealnim - ugotovimo protislovje med materialnimi pogoji in možnostmi vzgajanja. Vzgoja za Aristotela in Makarcnka ni govorjenje, ampak jc organizirana dejavnost na osnovi materialnih pogojev. Področje odkrivanja pedagoških zakonitosti se čedalje bolj širi in diferencira, ker jc razvoj osebnosti povezan z znanstveno-tehničnim razvojem. Tudi področje pedagogike sc širi od vzgoje otroka (pedagogika v ožjem smislu), prek vzgoje mladostnika (hebegogika), do odraslega (andragogika) in starca (gerontogogika). Vsaka faza človekovacga razvoja terja novo znanstveno disciplino oz. vejo pedagogike. Vse tc vede naj bi skupaj s filozofijo vzgoje tvorile pedagogiko v širšem pomenu besede, ki naj bi proučevala vzgojo cclovito. Druge znanosti nujno obravnavajo vzgojo samo parcialno, marginalno, kolikor sc vzgoja kaže le kot poseben aspekt proučevanja glavnega predmeta. V tem ni samo legitimnost obstoja pedagogike kot vede o vzgoji, ampak tudi nenadomestljivost njene relativne samostojnosti. Obstoj pedagogike jc legitimen prav po tem, kolikor spoznava zakonitosti vzgoje in izobraževanja. Antropološka razlika v človeku med tem, kar jc, in tem, kar ni, korelira s spoznavnoteoretsko razliko med spoznanimi in (še) nespoznanimi zakonitostmi. Če jc človek samo to, kar je - stvar, ostane tudi pedagogika objektivistično - pozitivistično -analitična znanost. Čc pa reduciramo človeka na to, kar ni, potem jc možna o njem samo subjektivna predstava, nc pa tudi znanost. Znano je, da je obstajal med znanostmi, kakor so nastajale, konkurenčni boj za predmete spoznavanja, ker jim teh predmetov ni mogla določiti filozofija in ker so bile različno tehnološko oz. operativno metodološko usposobljene za spoznavno prisvajanje predmetov, za katere so sc opredeljevale. "Konkurenčni boj", ki je analogen konkurenčnemu boju za trg, nastane takrat, ko se več znanosti pojavi v vlogi interesentov za isto predmctno-raziskovalno področje, nc glede na njihovo kompetentnost, tj. metodološko usposobljenost. Konkurenčni bolj med znanostmi jc ploden v tem smislu, da sc znanost, ki ji nominalno neko področje pripada, metodološko usposablja zanj, se disciplinarno členi in povezuje interdisciplinarno z drugimi znanostmi po mejnih področjih. Konkurenčni boj med znanostmi pa jc tudi nevaren, ker sc lahko določena znanost predolgo zapira v svoje lastne meje, ohranja napačne dileme, kot jc dilema objektivističnega ali subjektivističnega pojmovanja zakonitosti kot izraz redukcionizmov, vrednostnih absolutizacij. Prav to pa jc tista točka, ki ohranja odvisnost znanosti od drugih znanosti, filozofije ali politike kot njene "otroške bolezni". Kot druge znanosti, se mora tudi pedagogika občasno vpraševati po kriterijih za svojo identiteto, znanstvenost, teoretičnost in tako razvijati filozofijo pedagoških znanosti. Teoretično dobro razvila pedagogika lažje sprejema zunanje vplive s strani politike, filozofije in drugih znanosti, ne da bi sc jim podredila. Tako sc konkurenčnost vse bolj dopolnjuje in prepleta s sodelovanjem. Tako že sam odnos med znanostmi z njihovimi premičnimi mejami odpira vprašanje monizma (monopolizma, monolita) ali pluralizma interesov, ciljcv in zakonitosti. Konkurenčni boj sc danes razrešuje v smeri pluralizma interesov. Pluralizem interesov v znanosti ni samo v podružbljanju znanosti oz. v scicntifikaciji družbe, ampak jc predvsem v vplivanju na razvoj znanosti od spodaj navzgor - v demokratizaciji in v dialoškem priznanju več vrst resnic, praks, metod, evidcnc, dialektik. Polje pedagoških raziskovanj se pri nas interdisciplinarno vedno bolj odpira. Pedagogika išče, podobno kot druge znanosti, novo identiteto v pluralističnem smislu. Stanje razvitosti znanosti določa, kakšno bo njihovo pojmovanje zakonitosti. Kot piše F. Pediček, "je preverjeno spoznanje, da nobeno vprašanje vzgoje in izobraževanja ni tako in samo ozko pedagoško, kakor se nemalokrat kaže, temveč jc poslcdica in izraz najširših razvojnih in prelomnih dogajanj v človekovem delu (produkcija), v njegovem mišljenju in spoznavanju (znanost) ter v njegovem skupnostnem (družbenem) življenju.3 Nc smemo pozabiti, da sc odnos posameznika do družbe izraža v odnosu do narave, in obratno. Zato nc gre v vzgojnem proccsu samo za zakonitosti mišljenja, dela, družbe, ampak tudi za naravne zakonitosti. Vedno bolj postaja jasno, da človek nc bo mogel doseči nove kvalitete življenja brez spremenjenega odnosa do narave. Samo če mu jc cilj narava, jc lahko tudi cilj sam sebi. V tej smeri gre danes iskanje kvalitativnih zakonitosti nasproti dosedanjim kvantitativnim zakonitostim. Vzgoja ni samo kontinuiran proccs, ampak je tudi diskontinuiran z mnogimi prekinitvami, zlasti pri nas, ker imamo različne izobraževalne instance, ločene druge od drugih. Poslcdica jc, da vsaka prejšnja instanca premalo pripravlja učenca za naslednjo. Z vključevanjem narave v sklop zakonitosti vzgoje in izobraževanja sc prekinja naše povojno hipostaziranjc družbenih ciljcv in zakonitosti razvoja, s tem pa tudi redukcija vzgoje kot človekove biti oz. bistva na institucionalno vzgojo. Prav zaradi institucionalne monopolizacije smotrnosti vzgoje jc vzgojna vloga družine in šole atrofirala. Naša hiperorganiziranost in hipcrinstitucionaliziranost jc poudarila vrednost takoimenovane funkcionalne vzgoje, ki jc zelo okrnjena, dokler ni razvit pluralizem interesov, spontanost posameznikov. Tako ostajajo premične meje in različni načini prepletanja med namerno in funkcionalno vzgoje. Funkcionalna vzgoja ni nujno manjvredna, sekundarna, akcidcntalna in nenamerna nasproti namerni. Funkcionalna vzgoja ni več samo "vzgoja ulice", ampak je tudi vpliv množičnih občil in celo samovzgoja. S preseganjem homo duplcxa v novi paradigmi ločevanje obeh izgublja svoj smisel. Vzgoja jc celosten pojav, in ne protislovno razklana v sebi, tako kot človek kot privatno in javno bitje. Številni meščanski teoretiki pedagogike, zlasti metafizično-idcalistične in teološke orientacije menijo, da ni mogoče govoriti o znanstvenih zakonih na področju vzgoje, vsaj ne v smislu, kot v naravoslovnih znanostih. Vzgoja jc vrsta duhovne dejavnosti, ki jo lahko samo razumamo kot tclcološko in nc kot kavzalno dejavnost. Po svojem individualnem in osebnem značaju je podobna umetnosti. V njeni usmerjenosti k prihodnjemu in k tistemu, kar nastaja, ni zakonitosti. Iz tc teoretske zasnove jc razvidno, da ni mogoče najti zakonitosti vzgoje, čc absolutiziramo njeno subjektivno in iracionalno stran. Vzgojni proccs jc enkraten in neponovljiv po svoji pojavnosti, po svojem bistvu pa jc permanenten, ker traja vse življenje. Čc predpostavimo bistvo vzgoje kot nespoznavno, reduciramo njeno bistvo na pojav. Zakon(itost) jc v tem primeru ukinjena v videzu. Vzgoja prav tako kot delo predpostavlja odnos med subjektov in objektom, vendar s to razliko, da je človek sam Glej kolokvij "Današnja identiteta pedagoške /.nanosu", ki je bil 10.3.88 na Pedagoškem inštitutu. Pediček, F.: Pluralizem idejnih ravni v izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju pedagoških delavcev, Usposabljanje razrednih učiteljev pri nas, zbornik prispevkov, Univerza F.dvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1988. sebi objekl. Objekt i/.ven njega jc lahko samo drug človek, nc pa stvar, kot jc pri delu. Vzgoja jc človekovo delo na samem sebi ali/in na drugem človeku, kolikor jc vzgoja implicitno samovzgoja. Posebnost vzgoje kot dela jc v posebnosti objekta izdelave. Skrivnost človekovih odnosov do stvari, v tem da gre za odnose med ljudmi, tako velja tudi obrnjeno, da sc odnosi med ljudmi sprevračajo v odnose med stvarmi, ko gre za odtujevanje v obeh smereh. Zato ne odgovarja niti subjektivistično niti objektivistično pojmovanje zakonitosti, ker sc skrajnosti obeh na napačen način slikajo in laku negirajo obstoj samih zakonitosti. Druga skupina meščanskih teoretikov deskriptivne, eksperimentalne, kvantitativne, statistične pedagogike jc bolj ali manj pozitivistično-empiristično usmerjana in pojmuje zakonitosti objektivistično, induktivno izpeljane in stalne. Pedagogi socialističnih držav pogosto formulirajo zakone deduktivno racionalno. Izvedeni so iz stališč o razredni družbi, družbeni pogojenosti vzgoje, iz odnosov v socialslični družbi, iz kolektiva itd., redkeje pa iz psiholoških, fiziloških in socioloških spoznanj. Počasi tudi tja prodira induktivno-empirična metodologija. Polkonjak meni, da "te (deduktivno izpeljane - op. NB) zakonitosti niso odkrite znotraj vzgoje, ampak so od zunaj vnesene v vzgojno dejanskost. Ustvarja sc vtis, kot da so iz nje nastali."'' Tc zakonitosti so po teoriji odraza samo poseben primer občih družbenih zakonitosti. Učitcl j jc samo transmisijski jermen, ki prenaša takšne družbene norme v prakso. V tej bistveni vlogi je nezamenljiv. Če bi bil zamenljiv, bi moral transmisijo opravljali nekdo drug: učcncc, sama izobraževalna tehnologija, vodstvo šole itd. Gre za samo naravo norm in za način transmisijc. Obče družbene zakonitosti v normativistični vlogi prikrivajo voluntarizem posebnih interesov. Po objektivistični varianti je tako v kapitalizmu kot v socializmu reprodukcija ljudi podobna reprodukciji stvari, ker jc po njenem zgledu. V. Schmidt razlikuje dve vrsti zakonitosti: ena vrsta govori o zakonitosti med vzgojnim področjem in družbo, druga pa jc med vzgojnimi ukrepi in njihovimi rezultati. Schmidt vidi dialektično enotnost med tema dvema vrstama zakonitosti. Za Lenina jc znanstveni zakon 'dialektična enotnost občega in konkretnega, univerzalnega in posameznega, subjektivnega in objektivnega. Skratka: zakon, ki izraža bipolarno strukturo sveta, jc tudi sam bipolaren, kar jc razvidno iz Leninove definicije. Posebna zakonitost na področju vzgoje jc odnos med fevdalno družbo in stanovsko šolo, žc tedaj nastaja nova zakonitost - razvoj proizvajalnih sil terja šolo za izobraževanje množic. 2.1. Dogovorna pedagogika' Če žc obstaja takoimenovana 'dogovorna šolska pedagogika' obstaja tudi v obliki nesporazumov in ncargumentiranosti. Tako kot bi morali priznati zakon vrednosti kot sredstvo sclckcije med pozitivnimi in negativnimi izdelki na trgu, bi morali priznati vrednost znanja tudi v pedagoški praksi. Če jc znanje vredno lc toliko, kolikor sc pojavlja v izdelkih, potem jc zaščita slabih izdelkov zaščita nezanja in izenačitev znanja z neznanjem zaradi preplačanega slabega blaga. Dialektično napetost dobrega in slabega ukinjamo v povprečju - 'vse za vse'. Pri tem sc pojavi žc staro sofistično vprašanje, ali slab učcncc generira slabega učitelja ali obratno? Nadalje sc vprašujemo, ali učitelj lahko prizadene samega sebe zaradi negativnega ocenjevanja (nc)z.nanja pri učencih? Iz 6 V enem smilu pomeni ne-v/goja odsotnost vplivanja vzgojitelja na gojenca (kadar bi upravičeno Uk vpliv pričakovali), v drugem pa jc ne-vzgoja odsostnost pozitivnega vplivanja. V tem primeru gre za ta drugi smisel. vzgojnoizobražcvalnc prakse vemo, da lahko. Vprašanje jc, kako lo dejstvo interpretirati in katere zakonitosti pri tem delujejo. Ker znanje nima realne vrednosti, se dogaja, da učitelji pisne izdelke serijsko negativno occnjujcjo in jih morajo potem razveljavili ali pa učcnccm, ki nc znajo, prizna pozitivne ocene. Vloga 'drugih udclcžcnccv v vzgojnoizobražcvalncm proccsu' jc v tem, da preprečijo negativno occnjcvanjc s pritožbami zoper takšne učitelje. Sprva to poskušajo po demokratični poti od spodaj, čc pa nc gre drugače, sc poslužijo tudi hierarhične poti od zgoraj navzdol. Demokratična pot običajno nc zadošča, ker zdravorazumska 'dogovorna pedagogika' (če jo smemo tako imenovati) odpoveduje prav tam, kjer bi bila najbolj potrebna: v kritičnih primerih. Neobvladljive vzgojne situacije sc rešuje po metodi dcus cx machina, z izključitvijo tistega (igralca oz. udclcžcnca), ki dela prekrške, iz komunikacijsko infrastrukture. Če sc negativne occnc nižajo "v slabo neskončnost" (Heglov izraz), tako da sc serijsko enolično ponavljajo smisli, sc tudi način poučevanja izkaže brez racionalnega smisla. Tako učcncc kot učitelj sc pokažeta kol abstraktna, formalna primera "obče dialektike", kol predikala občega, ki jc lc hipostazirano posebno, pa naj gre za politiko šolstva, režim šole, izpolnjevanje obveznosti ali pa za kaj drugega. Vse to ima svoje meje v posebnih razmerah in sc spreminja hkrati s lemi razmerami. Kadar jc generalizirano preko meje svoje smiselne veljavnosti, deluje kot spona. Dogovarjanje za ukrepe brez analize pogojev konfliklnih situacij, ki nastajajo v odnosih med učcnci in učitelji, pomeni samo odpravljanje negativnih posledic brez odpravljanja pogojev zanje. Ostaja odprto vprašanje, kako jc možno učenca in učitelja razbremeniti od prevelike storilnosti, ki jc nc zmorcla, da bi spel lahko postala subjekta vzgoje in bi lako delovala po zakonitostih njune optimalne interakcije. Namesto da bi sc dogovorna pedagogika z negativnimi primeri in neobvladljivimi, kriznimi situacijami kaj idejno obogatila, funkcionira v glavah (nc)prizadctih udclcžcnccv kot psihični avtomatizem in ideologija, ki jih osvobaja od nadaljnega miselnega napora. Samoumevno sc zdi, da neugledni primeri nimajo mesta v ugledni šoli ali v ugledni družini, dokler ni jasno, da vsem poznani primer še ni za vse spoznani, ker jc potrebno pravo obče šele odkriti. Zaradi z dekretom uzurpiranc občosti jc v slučaju, čc vedenjska drža učitelja ali učenca nc ustreza naravnanosti šole kot institucije, tem slabše za tega učitelja ali učenca. V tem primeru mchanicistično paradigmo pobijamo z behaviorizmom, ki pa jc tudi varianta mchanicizma. Višje politične institucionalne instance bi morale skrbeti za čim bolj nemoteno delovanje šole kot institucije glede na to, ali sta učcncc in učitelj subjekta ali odtujena objekta, tj. ali je šola po meri učcnca in učitelja ali obratno. Pri zunanji reformi usmerjenega izobraževanja je ostal odnos med učcnccm in učiteljem šc nedotaknjeni, kar pomeni, da šola šc ni po meri udclcžcnccv vzgojnoizobražcvalncga proccsa. Vzgojitelj se mora sam vzgajati v samokritični presoji učinkov vzgojnih ukrepov, ker le tako prehaja od predikata tujih ciljcv, zakonitosti, interesov k svojim avtentičnim vrednotam, stališčem, interesom. Čim globje in trdovratnejša jc kriza, tem bolj jc to samoosveščanje in samovrednotenje učitelja nujno. Čc jc odnos med učcnccm in učiteljem osvobajajoč, potem jc vzgoja učcnca obenem tudi vzgoja učitelja, čc pa jc odtujen, potem jc nc-vzgoja6 učcnca tudi nc-vzgoja učitelja v verigi instrumcntalizacijc. Ali oba člena nasprotja postaviti v drugo funkcijo, ali pa jc potrebno razrešili po binarno: izključcvalni logiki en člen od drugega? Kjer gre za sredstvenje, gre tudi za izključcvalni postopek. S sredstvenjem in depersonalizacijo se izkažeta učitelj in učcncc kot dva odtujena objekta vzgoje in izobraževanja. Pot od izobraževanja k vzgoji ni bila opravljena, hkrati s tem pa tudi nc pot od vzgoje k izobraževanju. Učitelj, ki negativno ocenjuje učenca, bi moral vedeti, da negativno ocenjuje tudi sebe. Če govori z učencem v jeziku nesprejemanja oz. zavračanja (T. Gordon), tudi samega sebe nc sprejema. Učitelj, ki nc dopušča učencu njegove pozitivne samopodobe, tudi svoje ne dopušča, ker razmišlja po pravilu izključevanja tretje možnosti - ali bom jaz tebe ali pa boš ti mene. V tem smislu jc človek človeku volk. Odnosi med učenci in učitelji postanejo tekmovalni in rivalski, kadar bi si učitelj rad zagotovil intaktnost svojega strokovnega področja in tako monopolizira svoj strokovni interes. Vloga pedagoških ved pri odkrivanju (spoznavanju, ugotavljanju) zakonitosti vzgoje in izobraževanja ni niti samo deskriptivno analitična, niti samo preskriptivna. Dokler sc ne izkaže nek cilj kot fiktiven, samo navidezno dosegljiv, toliko časa zagovarjajo odločilni dejavniki napačne postopke kot pravilne - npr. kar primite ga, bo žc videl. Ni dovolj niti postavljanje enih samih ciljcv - čim več učencev naj zna reševati čim težje naloge, niti zanikanje pomena katerihkoli ciljev, ampak kritično presojanje postavljanja ciljcv. Pedagogika ima lahko apologcLsko ali pa kritično vlogo. Lahko samo opisuje dano stanje, opravičuje storjene postopke, ali pa jih kritično presoja, tako da odkriva in popravlja napake v vzgojnoizobražcvalncm procesu in omogoča obrniti maligno spiralo razvoja v benigno. Nc gre le za kvalificiranje tega, kar je individualizacija, in tega,kar ni indi-vidualizacija, kar spada v kartezijansko paradigmo, in tega, kar ne spada. Gre za vprašanje, kako obrniti trend razvoja k individualizaciji, kvaliteti življenja, drugačni paradigmi. 3. ATAVIZEM VZGOJNEGA PROCESA 3.1. Cilji šolske reforme in problem postavljanja ciljcv Da bi lažje razumeli, zakaj reforma usmerjenega izobraževanja ni mogla rešiti vzgojne deficitarnosti šole, si jo na kratko oglejmo. Reforma usmerjenega izobraževanja (1. 81-85) ima tudi pri nas razredno osnovo in smisel. Le-ta jc razviden iz resolucije X. kongresa ZKJ, ki vsebuje po Frankoviču naslednjih 7 smotrov: 1. razviti splošno delovno sposobnost aktivnega prebivalstva. Tesneje povezati učence z delom, intenzivirati politehnično in delovno vzgojo. Razvijati ustvarjalen odnos do dela, ki se postopno osvobaja, 2. sistematično razvijati samoupravne odnose, 3. usposabljati mladino za razumevanje razrednih in nacionalnih protislovij (kako, s čim?), 4. usposabljati mlade in odrasle za kulturno preživljanje prostega časa, 5. poudarjanje idejnosti znanstvenega socializma in marksizma v šolah, 6. enakopravnost občanov pri uresničevanju ustavne pravice do izobraževanja do najvišje stopnje, 7. zgraditev sistema permanentnega izobraževanja. 7 Frankovič, D.: Marksistično izobraževanje v sodobni šoli. Zavod SRS, Ljubljana, 1976, str. 16-17. Kriza birokratskega načina upravljanja na vzgojno-i/.obražcvalnem področju sc je izrazila tudi v slabi rcaliziranosti navedenih zastavljenih ciljev, kar je izzvalo splošno nezadovoljstvo kritične javnosti. Za dvig splošne in delovne sposobnosti prebivalstva bi morali organizirati množično športno vzgojo in treninge. Znano jc, da so samoupravni odnosi stagnirali. Prosti čas jc šc vedno v funkciji delovnega časa. Tudi stalno izobraževanje učiteljev ni napredovalo. Birokratska formalizacija in deformacija daljnoročnih ciljcv je postala sredstvo za legitimiranje obstoječe prakse in sredstvo za spreminjanje ciljcv v sredstva in obratno. Prav zato sc jih moramo nučiti postavljati drugače v smislu šole prihodnosti. Dosedanji način postavitve ciljcv se ni pokazal kot produktiven. Daljnoročni cilji so kot vrednotno odprti izpostavljeni deformacijam, ki jih poznamo v zgodovini kol dejstvo, da cilj posvečuje sredstva. Nobena družba ni imuna pred idcalizacaijo družbenih odnosov zaradi inertnosti zavesti, ki se manifestira kot ideologija ali odraz. Vendar jc, kot jc znano, kapitalistična družba prisiljena neprestano revolucionirati proizvajalne sile. Mi pa smo hoteli spreminjati najprej družbene odnose, ki funkcionirajo kot 'hipostazirana avtonomnost', pri čemer sc pozablja realna baza, iz katere izhaja lakšna navidezna avtonomnost. Čim bolj je določena družba zaprta in zazrla sama vase, tem bolj čuti potrebo po mistifikaciji svojih odnosov, ker sc čuti stalno ogrožena pred izgubo svojih iluzioričnih privilegijev zaradi inovativnosti drugih družb. Ker daljnoročni cilji nimajo vrednotno integracijske moči in niso etapno diferencirani, jih zlahka izpodrivajo kratkoročni cilji. Po vojni smo nenehno vnašali predvsem parcialne spremembe v družbeni in šc posebej v šolski sistem. Ker je spreminjanje in inoviranje zapleten proccs, nismo predvidevali odporov in so se cilji 'sprevračali zlahka v svoje nasprotje' (Heglova sintagma). Politični dokumenti in vzgojno-izobraževalni programi skušajo približati cilje, ki sc nam sproti oddaljujejo v nedoločeno prihodnost drugačnega, ker niso operativirani, klasificiranj na etapne ciljc in moralno dovolj zavezujoči. Gre za napako idealizma zavesti. Ciljev nismo postavljali realno razvojno glede na naš način (nc)kriličnega mišljenja in ekstenzivnega, razdrobljenega dela, ampak bolj kot njuno idealno dopolnitev. Tako nismo znali in mogli ustvariti pogojev za samorcalizacijo človeka v naših specifičnih razmerah. Formulacije ciljcv so doslej 'bolehale' na abstraktni splošnosti, formalnosti in neoperativnosti. "Dialektika skokov" dohitevanja in prehitevanja razvitih spada čedalje bolj v ropotarnico kvantifikacijsko merljivega in v z državnimi plani reguliran razvoj industrijske družbe. Skok iz tradicije sc jc pokazal kot skok v (novo?) tradicijo, pri čemer ni upoštevana kompleksna zakonitost kontinuitete in diskontinuitete določenih kultur. Nuja mednarodne konkurcncc nas uči postavljati daljnoročne ciljc bolj konkretno in celovito kot doslej. Progresivne tcndcncc družbe se nc morejo realizirati, čc delamo drugače, kot mislimo in govorimo, in čc nc blokiramo regresivnih tcndcnc, ki sproti izničujejo rezultate dela. Namesto da bi inovirali vloženo delo za čim večji rezultat, smo pristajali na vedno večjo količino vloženega dela za čim manjši rezultat glede na mednarodna merila in razpiranje ekonomskih škarij. V tem jc pomemben generator naše družbene krize. 3.2. Nekatere sestavine notranje reforme šole Zunanja reforma nc more nadomestiti notranje. Kljlub temu pa so politki usmerjenga izobraževanja naivno pričakovali (tudi zaradi nerazvitosti pedagogike), da "bo notranja preobrazba vzniknila sama od sebe, da jo bodo sprožile zakonske in sistemske premene". A. Tomičeva pravi, da so zunanje spremembe samo nujni, ne pa tudi zadostni pogoj za uresničevanje novih nalog učitelja. Zunanje spremembe "same po sebi nc vplivajo na vzgojo ljudi,"9 lahko pa ga tudi zmotijo in za nekaj časa blokirajo. Tudi Schmidt pravi, da drugačen družbeni red nc pomeni avtomatsko tudi drugačne vzgoje. Kriterij dobre šole je nova kvaliteta vzgojnoizobraževalncga dela (odprtost v novo) in odnosov med učenci in vzgojiteljem, med šolo in družino, v ustvarjalnih pedagoško-didaktičnih postopkih in v dejanskem samoupravnem položaju učitelja in učenca. Očitno jc, da se kvalitete in učinkovitosti učiteljevega vzgojnoizobraževalncga dela nc da zagotoviti predvsem 'od zgoraj navzdol' s političnimi sredstvi. Učitelj ne more prenašati na učenca vrednot, ki jih družba ne spoštuje. Zato jc težko ugotoviti, katere občečloveške vrednote in vrednote samoupravne družbe učitelj najbolj vključuje v pouk. To je povezano z drugimi vprašanji, kot so: odnos med kolektivnim subjektom (vsem učencem naj bi jih učitelj podal tako, da bi jih ti eksistencialno (po)doživcli in bi bili pripravljeni v angažiranju zanje živeti in delati) in individualnih subjektom (učitelj naj bi spoznal in spodbujal lastnosti in sposobnosti slehernega učenca, kar pri pouku presega meje njegovih poklicnih sposobnosti ob upoštevanju obstoječih standardov), različne vrednote družbe, tipa šole, posameznega učenca in učitelja, odnos med vzgojnoizobraževalnimi cilji, ki jih učitelj z učencem dejansko realizira in med tistimi, ki naj bi jih realiziral itd. Učitelj za različne predmete zastopajo tudi različne vrste znanja, od formalnega od uporabnega. Večina učiteljev inovativnega znanja učencev nc zna vrednotiti, če sam ni inovativen. Podobno je z vrednotenjem individualizacije. Če hoče učitelj optimalno vrednotiti individualizacijo, sc mora usposabljati za neposredno delo z učenci, za spoznavanje njihove individualnosti in za komunikacijo z njimi žc v času svojega dodiplomskcga strokovnega usposabljanja, sicer se ne more s pedagoškimi optimizmom odzivati na učenčeve različne potrebe in interese. Ta diagnoza zadeva funkcioniranje monopolizma in pluralizma interesov v tradicionalni in sedanji šoli, kar o(nc)mogoča notranjo reformo šole. Verjetno je, da zakonodajalec pri nas predvideva večjo pripravljenost na inovativnost, kot jo učitelj, ki je bil šolan predvsem kot strokovnjak, s sistemskega vidika, zmore. Po drugi strani pa je spontano zmore več, kot se jo institucionalno lahko meri. Pomembno jc, da učitelj aktivno pristane na razvoj permanentnega pedagoškega izpopolnjevanja, ki jc obenem permanentno vzgajanje in izobraževanje. Šola, ki hoče opravljati predvsem izobraževalno vlogo, niti te vloge ne more dobro opraviti. Samo z izobraževanjem je možno oblikovati egoistične, asocialnc posameznike. Zato morajo imeti informacije ustrezen formativno-vrednostni oz. racionalno-emocionalni naboj. Vzgojne naloge so žc v preteklosti od samega začetka presegale šolsko-institucionalne okvire. Šola sama jih nikoli ni zmogla opraviti, čeprav ni bila v krizi. Danes pa je zaradi hitrega družbeno-tehničnega in znanstvenega razvoja tradicionalna organizacija šole v krizi. Odtod izhaja potreba po njeni notranji reformi. Človekovo zgodovinskost in vzgojljivost je potrebno zlasti v kriznem času znova definirati. A. Vukasovič meni, da je "kriza sodobne družbe povzročila krizo vzgoje, kriza 8 Tomič, A.: Z batom nad učitelja, z geslom Šola naj spreminja učitelja na praporu. O šolski refoimi po drugačni plati - "Šola kol produkcijski sistem", v katerem "pedagogi mesijo narodovo leslo"? Naši razgledi, 27.2.87/4, str. 1. " Tomič, A.: Z batom nad učitelja... ibidem, str. 1. vzgojnega dela pa povratno krepi in izziva nove družbene krize."10 Krepijo se negativni vplivi, vendar se pojavljajo tudi pozitivne tendence. Kriza kulture poraja potrebo po reafirmaciji vzgoje, ki bi omogočila razvoj intelektualnih, moralnih, estetskih in delovnih lastnosti človeka. Iz teh karakternih lastnosti izdvoji spoznanje, moč upravljanja s svetom v smislu prilagajanja svojim potrebam in humanost, za kar zadolži znanost, tehniko in etiko. Z vzgojo si mora človek razviti spoznavno, vrednotno in delovno komponento, ali v jeziku psihologije, kognitivno, emocionalno in volitivno komponento. Vzgojni proccs vsebuje kompleksne vzgojne naloge: razvoj sposobnosti učenja, dela, kritičnega in ustvarjalnega mišljenja z obvladovanjem kulture učenja, kulture dela. Na razvoj smotrov vzgoje in izobraževanja "pomembno vplivajo tudi položaj človeka v delovnem procesu, vpliv socialnega okolja in kulturne ravni razvoja družbe, vpliv vzgojno-izobražcvalnega sistema, odnos med delovnim in prostim časom". Demokratičnost vzgojnih smotrov jc odvisna od tega, kdo jih postavlja in kakšno vlogo ima ta razred. Vemo, da so vzroki atrofije tradicionalne vzgoje v družbenih protislovjih, vemo pa tudi, da tradicionalni koncepti vzgoje nc odgovarjajo več, ker samo krepijo družbeno krizo (Vukasovič), novega, intcgralncjšcga pa šc nimamo. Ni atrofirala tista vzgojna vloga šole, ki niti teoretično ni bila razvita. Apeli na visoko razvilo zavesi, ki so v bislvu apeli na spontanizem zavesti, ne zadoščajo (pedagoška sol). Vzgoja kot nosilka naprednih zgodovinskih teženj jc bila v večji meri funkcionalna, ne pa toliko organizirana. Če povzamemo skupne značilnosti različnih definicij vzgoje, opazimo, da se 1. omejujejo na človeški rod, 2. iščejo vzgojo v vplivu enega človeka na drugega -odraslih na mladino in otroke, 3. vzgojna akcija jc usmerjena na človeka kot cilj. Zaradi različnih pojmovanj človeka obstajajo različna pojmovanja vzgoje. 4. Za večino avtorjev jc vzgoja v pridobivanju praktičnih vrednot in v razvijanju sposobnosti za doseganje teh vrednot, 5. v vsakem človeku je dvojnost med tem, kar jc in kar naj bi idealno bil. Vzgojni proccs vzdružuje napetost med obema poloma." Opredelitve vzgoje so se često zadrževale pri oblikovanju človeka kot racionalnega in pozitivnega bitja. Niso upoštevale moči negativitete in iracionalnih občutij človeka. Zaradi družbene krize nastajajo v ljudeh nova občutja individualnosti, imaginarnosti, religioznosti, mističnosti, brezizhodnosti, zaradi katerih sc porajajo alternativna gibanja. Če pedagogika nc sledi tem alternativnim gibanje, ne more 'zajeti časa v mislih' (Hegel), dati odgovora na aktualna vprašanja, kot tudi nc more v duhu časa prevrednotiti vzgojnih smotrov oz. ciljcv. Potrebno je medsebojno vsklajevanje sredstev in ciljcv in nc lc izbirati drugačna sredstva za obstoječe ciljc. "Bistvena determinanta vzgojno-izobražcvalnih smotrov jc tudi razvojna stopnja delovnih sredstev in spremembe v strukturi človekovega dela."12 Na prvem mestu je "narava družbenih odnosov in ideali razreda s prevladujočim položajem v družbi", pri čemer nc smemo pozabiti vloge podrejenega razreda pri oblikovanju vzgojno-izobražcvalnih smotrov. Razdrobljeno, ekstenzivno in prisilno delo nc more biti niti pozitivno izgodišče niti enotna osnova za 10 Vukasovič, A.: "Interdisciplinarni pristup fenomenu odgoja", u zborniku Šeparovid, Z. - JuJič, B.: Interdisciplinarnost znanosti, obrazovanja i inovacija. Biblioteka interdisciplinarne Študije, Zagreb, 1/1982, str. 207. 11 Vukasovič, A : ibidem, str. 210-211. Mrmak, I.: Prispevki k marksistični zasnovanosti vzgoje in izobraževanja, Zavod SRS za Šolstvo, Ljubljana, 1981, str. 50. vzgojo in za samovzgojo. Kolikor takšno delo določa tudi prosti čas, samovzgoja v tem času nc doseže optimalnih efektov. Odtujeno rutinsko delo človeka funkcionalno vzgaja za obstoječe razmere in za zadovoljevanje navideznih potreb. Čim bolj jc družba celostno organizirana za samodejavnost človeka, tem bolj jc vzgojni proces lahko zavestno organiziran in obvladljiv. Družba, ki je razcepljena na dva razreda, razume vzgojo kot vcepljanje (indoktriniranjc, manipuliranje) posameznikov s stališča monopolnih interesov. Videli smo, da je vprašanje pluralizma interesov relevantno tudi za pedagoško prakso, ker brez njih ni možno misliti dveh ali več subjektov vzgoje in izobraževanja. Zato si oglejmo funkcioniranje pluralizma na drugih področjih. Kaže, da sc šele po 40 letih privzgojenega kolektivističnega, uniformističnega mišljenja prvič vprašujemo, kaj je pluralizem interesov. Dejansko pa smo šele po neangažiranem samoupravljanju in ob uvajanju novih zvez ugotovili, daje treba to temo obnoviti. Doslej smo pluralizem interesov obravnavali pretežno po zgledu idcalizacija izhaja. Protislovja niso cilj vzgoje, ampak kvečjemu izhodišče. Od družbenih in medosebnih odnosov jc odvisno, ali jc vzgoja deformirana ali nc. Vsestranska, harmonična vzgoja nc more biti realna brez kritike hipostaziranih družbenih odnosov, meščanskega strankarskega pluralizma po tujih kriterijih (od zunaj) ali s stališča naše politično samoupravne institucionalnosti, (od zgoraj), manj pa od spodaj navzgor, tj. od posameznika kot nosilca vertikalne strukture družbe, in od znotraj navzven, tj. od lntrapcrsonalnih k interpcrsonalnim odnosom na horizontalni ravni. Glavnega krivca za vse zlo smo zagledali v monopolizmu, ne glede na družbo, v kateri sc pojavlja: fevdalizem, kapitalizem in socializem. Socializcm, ki seje s prvo socialistično revolucijo utemeljeval kot priviligiran zaprt sistem, se s pluralizmom interesov vedno bolj intonira kot prehodno obdobje glede na alternativnost (prcd)zgodovinskega razvoja. V naštetih treh obdobjih se pojavlja tudi pluralizem v obliki srednjeveških mest, verskih sekt, individualnega podjetništva na začetku meščanske družbe (laissez-faire) in frakcijskih bojev znotraj strank. Noben monopolizem nc obstaja brez zatrtega in zaprtega pluralizma, ki se pervertirano kljub temu pojavlja v obliki sekt in frakcij, kar se poenostavljano stigmatizira kot herezija. Razumljivo jc, da nc hrepenimo po takšni vrsti pluralizma, ampak po drugačni, ki jc doslej še nismo živeli, čeprav jc bila načelno možna. Pluralizem se pojavlja tudi v zlati dobi meščanstva kot individualizcm vsega dovoljenega s pomočjo 'nevidne roke' države, ki postane kasneje vidna, ker jc bil ogrožen njen družbeni sistem. Pluralizem doslej ni bil brezpogojni in brezkompromisni imperativ. Večkrat jc bil žrtvovan 'železnemu zakonu zgodovine' tudi zaradi ukinitve zakona vrednosti. Vprašanje je, ali je pluralizem, ki sc nam ponuja, obenem tisti, ki smo ga iskali. Enostransko zavzemanje za pluralizem interesov nasproti monopolizmu ni dovolj. Pluralizem intersov je v izhodišču evropske kulture vedno obstajal, nc pa tudi v rezultatu. Če smo že pripravljeni po eni strani priznati 20. stol. za stoletje različnih interesov, sc spomnimo, daje to stoletje Edgar Morin, sodobni francoski esejist, zaradi pomanjkanja različnosti, pripravljen idejno zapustili(l). Po njegovem mnenju v drugi polovici 20. stol prevladujeta dve hegemonistični ideologiji - sovjetska in ameriška, ki ne pustita dihati tudi drugim. Zato ni vseeno, kakšne so dimenzije in funkcijc pluralizma interesov. Koliko jc določen pluralizem interesov realno možen, nc da bi ukinjal samega sebe zaradi svobode, na katero pristaja? Pluralizem pomeni, da različni subjekti v dialogu aktivno medsebojno priznavajo več vrst resnic, cvidcnc, dokazov, načinov interpretiranja, dialektik, praks, kultur, pa tudi interesov, zakonitosti, ciljcv in paradigem znanosti in življenja. Pluralizem oz. različnost živi iz dialoga (konkurence?!) in zanj. Doslej sc nismo vpraševali, kateri pluralizem jc kulturno ploden in kateri ni. Vemo, da tudi pojem kulture ni enoznačen, kar je razvidno žc iz njene opredelitve kot rezultata ustvaijalncga dela. Čc razumemo ustvarjanost po novi holistični paradigmi znanosti in življenja kot sintezo znanja, potem si plodnega pluralizma ni mogoče zamisliti brez principa komplementarnosti in ustvarjalne sinteze različnosti kot tudi ne brez odpiranja alternative zgodovine (v Marxovcm smislu) na različnih ravneh našega življenja in dela. Vprašanje jc, koliko so posamezniki žc danes sposobni integrirati različne zunanje in notranje interese v smislu lastnega optimalnega izbora. Posamezniki, ki imajo razvito pretežno analilično mišljenje, uveljavljajo pluralizem kot partikularizem (pars pro toto), kar pa nc pomeni koraka naprej od dosedanjega zatrtega in zaprtega tipa pluralizma. Če hočemo prakticirati pluralizem interesov v polnem smislu besede, morajo ljudje z analitičnim mišljenjem (scgmcntacijskim dojemanjem) trenirati še sintetično mišljenje (simultano dojemanje), in obratno. Brez tega vsklajevanja ni možno boljše medsebojno razumevanje. Vitalnost napačnih dogem unitarizma ali nacionalizma, kolektivizma ali individualizma priča o tem, da v praksi prevladuje zaprti analitični tip razmišljanja, ki funkcionira po mehanizmu izključnosti mnenj, stališč, vrednot in ustvarja informacijsko podhranjeni pluralizem nas jc vodil v partikularizem, atomizem, fragmentarnost, voluntarizem, normativizem. Pluralizem, ki sloni na izklučujočnosti mnenj, stališč, vrednot ukinja samega sebe v mnopolizmu in pomeni krizo (za)upanja. Takšen pluralizem bi pogojno definirali kot pluralizem v izhodišču, nc pa tudi v rezultatu. Pluralizem jc razumljiv šele glede na demoraktični kontekst, v katerem sc pojavlja. V svetu je znanstveno-tehnični razvoj vedno hitrejši zaradi avtomatizacije, robotizacije, kibernetike, informatike, elektronike, računalništva itd. S stikanji različnih materialnih in duhovnih kultur se umika birokratska-dogmatična zavest, ideologija, državne meje. Ljudje sc srečujejo v različnih novih oblikah demokratičnega združevanja in razvijajo univerzalno solidarnost s pomočjo sredstev množičnega obveščanja. Tako posamezniki lažje najdejo njihov avtentični interes v kapitalističnem svetu, v katerem ima preveč dobrin, ali v socialistične, v katerem jih ima premalo. Očitno mora vsak posameznik iskati avtentične vrednote v degradiranem svetu tudi nc glede na količino dobrin, s katerimi razpolaga. Čc posamezniki nc priznavajo pluralizma na temelju avtentičnih interesov, sc mera človeka kaj hitro izrodi v mero nekoga ali nečesa drugega: države, birokacijc itd. To nas vodi do vprašanja, v kakšni zvezi sla mera človeka in pluralizem interesov. Implicitni odgovor najdemo žc pri starih Grkih. "Mčtron" zanje ni samo mera, ampak jc tudi cilj. Demokratično upravljanje s polisom sloni na komunikaciji med ljudmi, tj. na možnosti sporočanja svojih stališč drugim v neposredne (danes pa prek množičnih sredslev tudi v posrednem) stiku. S pomočjo vplivanja na drugega nastajajo skupne odločitve. Umetnost jc v tem, da se človek sam postavi kot cilj in da sebi prilagaja svet. To tudi danes ne gre brez "hvalnicc norosti", znanilke humanizma in renesanse, dokler sc um nc bo zgodovinsko pojavil tudi v umni obliki. Trg informacij (agora, forum) ima svojo genezo že v antiki, tako kot pot od konfrontacije stališč do konsenza, ki sc v novem veku komplctira z 'javnim mnenjem' in 'voljo ljudstva'. Ni dileme glede vprašanja, kaj jc pomembnejše: trg z informacijami ali trg orožja. Že B. Russell je v knjižici 'Pamet in atomska vojna' pokazal na nesmiselnost oboroževalne tekme. To pomeni, da znanje o orožju nc bi smelo imeti prednosti pred učenjem in znanjem kot orožje. Smo za takšno orožje kritike, ki jc hkrati tudi kritika orožja v Marxovem ireduktibilnem smislu mere človeka samega. Kjer spregovori puška, umolkne beseda. To pomeni prehod od zasnovanosti drugačnih ciljcv in sredstev do realizacije teh drugačnih ciljcv. To vključuje spremembo delovnih navad in prestrukturiranje same narave dela. Pluralizem interesov (motivov), zaradi katerih delujemo, pomeni tudi pluralizem ciljcv, h katerim jc intencionalno usmerjeno naše delovanje in pluralizem zakonitosti, po katerih zavedno ali nezavedno delujemo. Pomeni lahko tudi anarhično neorganiziranost in spontanistično cuforijo s prikritim monopolnim interesom. Mit o "železni" družbeni zakonitosti socializma po zgledu parne lokomotive še ni 'dokončno padel na izpitu' v vseh realnih socializmih, ker ga ohranjajo pri življenju ideje centralizma, administrativnega urejanja postvarelih odnosov, močne države in nc nazadnje zamenjave enotnosti v različnosti z monizmom, hegemonom, dominacijo enega. Vse to kaže na neustreznost sredstev za doseganje zastavljenih ciljcv. Nek gospodar mora avtoritarno zagotavljati 'enosmernost' in enopomenskost dogajanja. Na področju kompleksne dinamike družbenega življenja ni absolutno nujnih kavzalnih zvez, ki bi sc zdele nespremenljive po vzorcu najbolj enostavnih zvez med naravnimi pojavi. Pretirana določenost in s tem poenostavljanje družbenega in privatnega življenja pomeni v okviru stalinizma (kar nekateri razširjajo na celoten boljševizem in leninizem) "racionalno jedro" (izraženo s stališča ciničncga uma) "železne" zakonitosti. Zaupanje v kompleksnost dogajanja sloni na razumevanju principa ncdoločljivosti ali negotovosti (K. Galbraith) na področju družbenega in privatnega življenja. Železne zakonitosti so argument za monopolizem in hegemonizem. Na področju družbe so zakonitosti tendenčne možnosti, ki jih s svojim delovanjem realiziramo, ali pa tudi nc. Nikoli nc moremo realizirati vseh možnosti hkrati. Če smo prepričani, da delujejo v družbi samo ene vrste tcndcnce, zanemarjamo protitendcncc. V družbi nikoli ne delujejo samo progresivne, ampak tudi regresivne tendcncc. Odtod izhaja teza o dvojnosti ciljcv, interesov in zakonitosti. Odločilno vprašanje je, kako organizirati protitendcnce, če vidimo, da so regresivne tendence prevladale. Kako odkrivati možnost osvobajanja z drugega in drugačnega vidika in s tem odstranjevati ovire na tej poti? Takoimcnovana železna zakonitost jc rezultat objektivističnega pojmovanja zakonitosti, ki ima svoj negativni korclat v subjektivističnem izničevanju zakonitosti z voluntarizmom in normativizmom v smislu slikanja nasprotij, tako da po obrazcih totalitarnega mišljenja navidez povsem izključujoča stališča vodijo do istega rezultata. Tako se zdijo vse spremembe dialektično obvadljive, čeprav so dobre le za manjšino. Družbeno dogajanje dobi videz naravne stihije. Birokratska ideologija sc utemeljuje na tleh pozilivističnega pragmatizma na principu avtoritarnosti, s pomočjo katere politizira in antagonizira parcialne interese in jih postavlja nad obče interese, cilje in zakonitosti, ki jih na ta način deformira. Pojmovanje pluralizma interesov jc treba opreti na pojmovanje zakonitosti kot tendenčne možnosti in ciljcv kot zavezujočih moralnih postulatov. literatura Frankovič, D., Marksistično izobraževanje v sodobni šoli, Zavod SRS, Ljubljana, 1976, str. 16-17. Igličar, A., Pravni sistem in družbeni interesi. Partizanska knjiga, Ljubljana, 1978. Jušič, B., Interdisciplinarnost i inlcrprofesionalnost, Nacionalna sveučilišna biblioteka, Zagreb, 1989. Pediček, F., Pluralizem idejnih ravni v izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju pedagoških delavcev, Usposabljanje razrednih učiteljev pri nas, zbornik prispevkov. Univerza lidvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana, 1988. Potkonjak, N., Teorijsko metodološki problemi pedagogije, Inštitut za pedagogijska istraživanja, Prosvcla, Beograd, 1977. Savičevič, D.M., Čovjek i doživotno obrezovanje, Rcpublički zavod za unapredivanje školstva, Titograd, 1983. Tomič, A., Z batom nad učitelja, z geslom Šolo naj spreminja učitelje na praporu, O šolski reformi po drugačni plati - "Šola kol produkcijski sistem", v katerem "pedagogi mesijo narodovo testo"? Naši razgledi, 27.2.1987/4, str. 1. Vukasovič, A., "Interdisciplinarni pristup fenomenu odgoja", u zborniku Šcparovič, Z. - Jušic, B., Interdisciplinarnost znanosti, obrazovanja i inovacija. Biblioteka interdisciplinarne študije, Zagreb, 1/1982. Kritika temeljnih konceptov teorije konsociativne demokracije1 IGOR LUKŠIČ Temeljne pojme koncepta smo osnovali na podlagi opredelitve konsociativne demokracije v vrhovnem delu konsociativizma (Lijphart, 1977). Konsociativna demokracija zagotavlja stabilnost v pluralnih družbah. Njena primarna razlikovalna značinost jc sodelovanje elit, ki predstavljajo posamezne subkulturc, oblikovane na osnovi družbenih in političnih ccpitcv. Za navedene temeljne pojme konsociativne demokracije bomo ugotavljali njihovo logično izpeljavo v empirijo in umeščenost empiričnega gradiva v teoretske pojme. Najprej lahko ugotovimo, da Lijphart ni razvijal lastnih pojmov niti lastnih postopkov za empirično preverjanje teorije. Tudi podatke jc prevzemal od drugih avtorjev. PLURALIZEM Lijphartovo delo o nizozemski politiki akomodacije jc v teoretskem izhodišču spopad s pluralistično teorijo . Pojem pluralne družbe3 jc uvedel J.S.Furnivall (1939)4- Pluralno družbo jc opredelil kot družbo, "ki vsebuje dva ali več elementov ali družbenih ureditev, ki živijo druga ob drugi, celo brez mešanja, v eni politični enoti" (Furnivall, 1939:446; po Rabushka & Shcpslc, 1972:10). Pluralni družbi manjka konsenz in nima skupnih družbenih zahtev. V tropskih državah, ki so bile pod oblastjo Nizozemske, jc opazil, da so vladajoči in vladani različnih ras in da živijo v popolnoma druga od druge ločenih skupnostih. V homogeni družbi izgradnja katedrale predstavlja javno dobro za vsakega državljana, v ' Članek jc predelano poglavje iz obsežnejšega raziskovalnega poročila 7. naslovom Teorija konsociativne demokracije, v katerem avtor predstavlja razvoj teorije, njene glavne avtorje in pokate, da je teorija neveljavna. Kljub temu jc po mnenju avtorja veliko prispevala k odpravljanju vladajoče predstave, po kateri je demokracija samo tisto, kar sc dogaja v Veliki Britaniji in v ZDA. ^ I.ijphart v opombi predstavlja svojo raziskavo o nizozemski politiki, nc kot preprosto "country study", temveč kot "razširjen teoretski argument, osnovan na enem primeru, ki ima poseben pomen za pluralističnoteorijo" (lijphart, 1975:15). Razvila so se še druga poimenovanja: segmentirani pluralizem (Ix>rwin, 1971), proporzdemokratic in konkordanz.demokratic (I^hmbruch, 1967), konsocitivna demokracija in politka akomodacije (lijphart, 1968) (Temeljna razlika med I.orwinovo in Lijphartovo opredelitvijo je v vključevanju kooperacije elit v definicijo. l.orwin jc vprašanje sodelovanja elit in njihove učinkovitosti pustil odprto, lijphart pa ju je postavil v definicijo konsociativne demokracije) vertikalni ali ideološki pluralizem (Fogarty, 1957), superimposed segregation (Gusfield, 1962). J.S.Furnivall (1939): Netherlands India. Cambridge: The University Press. pluralni družbi pa npr. izgradnja kitajskega templja predstavlja javno slabo za muslimane in obratno. Tako jc v pluralni družbi edini prostor skupnega srečevanja trg. Pluralne družbe so nesposobne zagotoviti nacionalno enotnost zaradi spora med skupnostmi. Furnivall vidi edino povezovalno silo takšnih družb v zunanji nevarnosti, med katere v prvi vrsti spada kolonialna oblast. Rabushka & Shcpslc (1972:12) sta potegnila iz Furnivallovc koncepcijo dve implikaciji: 1.ločene skupnosti težijo h konfiiktncmu vedenju in 2.sila, nc pa konsenz ohranja ureditev. Smith jc opozoril, da sc vse družbe, ki vsebujejo kulturne razlike, politično nc obnašajo kot pluralne družbe. Rabushka & Shcpslc (1972:21) sta družbo opredelila kol pluralno v primeru, čc je "kulturno različna in čc so njeni kulturni oddelki organizirani v kohezivne politične oddelke." Definicija, ugotavljata avtorja, dovoljuje distinkcijo med pluralnostjo in pluralizmom, med različnostjo na družbeni ravni in politično organiziranostjo teh razlik. Avtorja ugotavljata, da jc potrebna teorija političnega podjetništva, ki bi specificirala pogoje, pod katerimi politično podjetje lahko uspe v prevratu naravne skupnosti in se oblikuje v aktivno in antitetično politično skupnost (Rabushka & Shcpslc, 1972:21). Lorwin (1971:141) jc uvedel pojem segmentirani pluralizem in ga opredelil kot "organizacijo družbenih gibanj, vzgojnega in komunikacijskega sistema, prostovoljnih organizacij in političnih strank vzdolž linij religioznih in ideoloških ccpitev. Pluralističen jc v pripoznanju različnosti religioznih, družbenoekonomskih in političnih pripadnosti; segmentiran jc v institucionalizaciji večine drugih oblik združevanja vzdolž linij političnoreligioznih ccpitev." Avtorji največkrat sinonimno uporabljajo termine "globoko razdeljena", "pluralna", "vertikalna segmentacija" in "komunalna razdeljenost" . Družba je razdeljena na segmente, ki so utemeljeni na končnih identitetah z visoko politično relevantnostjo in ki vztrajajo določeno obdobje. Minimalni pogoj za takšno označitev družbe jc obstoj meja med rivalskimi skupinami, ki so dovolj ostre, da jc članstvo jasno in z nekaj izjemami nespremenljivo (Lustick, 1979:325). Politični sistem jc osnovan na segmentiranem pluralizmu, ko ccpitvc producirajo okvir šolam, komunikacijskim medijem, interesnim skupinam, prostočasnim združenjem in političnim strankam vzdolž segmentnih linij. Lorwin (1971:143) je eksplicitno zavrnil možnost uporabe termina segmentirani pluralizem za stratificiranc pluralne družbe Severovzhodne Azije ali Karibov, s čimer sc jc ukvarjal John S. Furnivall. Lorwinu (1971:143) gre za "prostovoljne skupine, ki delujejo na različnih ravneh med posameznikom ali primarno skupino in državo in za solidarnosti in konflikte takšnih skupin pri nacionalni integraciji v sorazmerno odprtih zahodnih družbah". Lorwin je kot primere svoje konccpcijc navedel Nizozemsko, Belgijo, Lukscmburg, Švico in Avstrijo. Libanon je izpustil z utemeljitvijo, da obravnava samo moderne in demokratične države, Severno Irsko pa zato, ker ni niti država niti nacija (Lorwin, 1971:144). ^ M.G.Smith (1965): The Plural Society in the British West Indies. Berkeley and 1 .<* Angeles: University of Califomia. Npr. I.ustick, 1979:325; Lijphart, 1977. Tudi v drugih demokracijah, kot so Francija, Italija in Nemčija, obstaja segmcntacija, "vendar nc predstavlja dominantne značilnosti njihovega političnega sistema" (Lorwin, 1971:144). "Fragmentirane družbe so označene s prisotnostjo mnogo kulturno različnih skupnosti in z nezmožnostjo katerekoli od njih, da bi ob nastopu neodvisnega statusa dominirala političnemu procesu" (Rabuschka & Shcpsle, 1972:177). Politične stranke zastopajo interese enega samega plemena, religije, jezikovne skupine ali etične skupnosti. Večstrankarske koalicije jc težko oblikovati in jih ohranjati dalj časa. Posamezna stranka navadno ni dovolj močna, da bi osvojila večino in vladala, zato sc pogosto dogaja, da demokracija pomeni samo pot v uvedbo avtoritarne vladavine. Tako so glavne značilnosti fragmcntiranc družbe: 1.mnoštvo etničnih skupin, 2.odsotnost učinkovitih posredniških institucij, npr. nacionalnih političnih strank, in 3. tcndenca po avtoritarni vladavini militarističnih ali paramilitarističnih organizacij (Rabushka & Shcpsle, 1972:178). Razlika med pluralno družbo in fragmentirano družbo jc v tem, da gre pri pluralni družbi za nekaj skupin, ki živijo druga ob drugi, v fragmentirani družbi pa za veliko skupin, ki živijo segregirano življenje. Ta razlika se jc pokazala pomembna na primeru Libanona, ki ga Lijphart uvršča med pluralne družbe in med primere uspešnega delovanja konsociativnega modela do leta 1976, ko jc izbruhnila državljanska vojna. Libanonci sc ne identificirajo z glavno religiozno vejo, zato jih jc zlasti s političnega stališča nepravilno deliti le na katolike in muslimane. Za Libanonce je predvsem pomembna sekta (Rabushka $ Shcpsle, 1972:178). Pomembno jc tudi dejstvo, da so posamezne sekte tudi teritorialno koncentrirane in ločene druga od druge. Rabushka & Shcpsle (1972:217) na zaključku svoje analize ugotavljata, da v pluralnih družbah konfliktov ni mogoče reševati v demokratičnem okviru, kot kontra primer svoji ugotovitvi pa vendarle navajata Švico. Lijphartova analiza Nizozemske demokracije ju ni prepričala, saj se jima zdi svobodna politična kompcticija preveč omejena s pravilom tajnosti. Po njunem mnenju je najprej treba postaviti vprašanje, ali elite na Nizozemskem "v svojih akomodacijskih manevrih pomembno kršijo, kar vsebuje običajen pojem demokracije" (Rabushka & Shepslc, 1972:216). Večina dežel so pluralne družbe kot poslcdica kolonializma ali migracij. Po Enloeu (1973:33) sc pluralna družba vzpostavi, "ko jc medetnični stik urejevan s stabilnimi pravili in pričakovanji, ki služijo interesom vseh dejavnikov, nc da bi uničeval njihove posebne etnične značilnosti". Pojem pluralne družbe tako nujno počiva na določeni stopnji stabilnosti. Lijphart najprej ugotavlja, da ima pojem pluralizma številne pomene . V svojem delu se je orientiral na tisti pomen, ki je v literaturi dobil ime sociološki pluralizem in teorija sociološkega pluralizma. Ta teorija se osredotoča na razmerje med družbenimi pogoji in političnim vedenjem. Lijphart navaja tri najpomembnejše trditve teorije sociološkega pluralizma o razmerju med družbeno strukturo in političnim vedenjem: 7 Halpem (1986:194) opozarja na nezdružljivost konccpta fragmentiranosti politične kulture s konceptom pluralne družbe, ki sta oba inkorporirana v teoriji konsociativne demokracije. ^ Avtorja se sklicujeta na E. Shilsa, ki pravi, da ljudje morda vedo, da so Libanonci, toda to zanje ni tako pomembno kot dejstvo, da so maroniti, pravoslavci, suniti, šiiti ali karkoli drugega ^ Za ilustracijo Lijphartove trditve navajamo Connovo (1973:237-239) delitev pluralizma na vrednotni pluralizem, kulturni pluralizem, strukturni pluralizem (gre za decentralizacijo upravljanja) in družbeni pluralizem, ki predstavlja svobodo organiziranja, tekmovanje med njimi in njihovo neodvisnost od vlade. 1. Trditev je pogosto zamolčana, implicitna predpostavka, ki pravi, da sc "demokratična vlada sooča z resnimi ovirami v tako imenovanih "pluralnih družbah" (Lijphart, 1975:3). Od tu si Lijphart zastavlja eno temeljnih vprašanj: "S kolikšnim številom in s kako globokimi razlikami lahko demokracija obstaja, preden doseže nevarno področje nesoglasja, rcvolui in razkroja?" (Lijphart, 1975:4) 2. Trditev pripisuje "velik pomen obstoju številnih sekundarnih skupin" (Lijphart, 1975:5) za demokracijo, v nasprotju z Rousseaujcm in Madisonom, ki sta v delnih družbah (Rousseau) in frakcijah (Madison) videla nevarnost za demokracijo. 3. Trditev jc zgrajena na ideji o prečnih pripadnostih , ki proizvajajo zmerno politično kulturo, zmanjšujejo politične konflikte in s tem zagotavljajo stabilno demokracijo. Primer Nizozemske predstavlja paradoks znotraj tc pluralistične teorije. Nizozemsko družbo označuje pluralna struktura, vendar namesto prečne pripadnosti kot pravilo velja paralelna pripadnost združenjem in strankam. Takšna praksa nc zmanjšuje, temveč šc zaostruje linije med različnimi skupinami. Paradoks jc v tem, da tudi takšna praksa v nasprotju s pričakovanjem pluralistične teorije zagotavlja stabilno demokracijo. Lijphart na osnovi analize primera nizozemske politike ugotavlja, da nizozemska skušnja v osnovi nc zavrača pluralistične teorije'2, pač pa jo lc dopolnjuje v naslednjih točkah: 1. Negativno postavljena tretja zahteva pluralistične teorije, da so prečne delitve in prečne pripadnosti ugodne za stabilno demokracijo, da odsotnost prečnih pripadnosti vodi v nestabilnost, neučinkovitost in razkroj, jc "samozanikajoča se prerokba" (Lijphart, 1975:182). 2. Točko Lijphart deli na dva tesno povezana dodatka: a/ obokajoče sodelovanje na ravni elit lahko nadomesti prečne pripadnosti na ravni množic, b/ v primeru, ko imajo različne skupine v družbi zelo divergentne interese in vrednote, sta vzajemna izolacija in samozadostost lahko bolj ugodni za stabilno demokracijo kot prekrivajoče sc pripadnosti (Lijphart, 1975:184). Dežela v tem primeru potrebuje obzirno in razumno vodstvo. Lijphart opozarja, da v primeru Nizozemske nc gre za apartheid, ker se uveljavlja doktrina "separate but equal", nc pa doktrina podrejenosti enega dela drugemu. Primer Nizozemske kaže, da scparacija nc vodi nujno v nestabilnost in da ni nujno nepravična in neenakopravna do prizadetih segmentov. V drugem delu je Lijphart (1977) uporabil dve definiciji pluralne družbe. Najprej si jc sposodil Eckstcinov termin scgmcntalne ccpitvc, ki opisuje družbo, v kateri politične delitve zelo tesno sledijo linijam objektivnih družbenih razlikovanj, posebno tistim, ki zlasti izstopajo v družbi (Lijphart, 1977:3). Skupine, ki so organizirane ob teh ccpitvah, pa Lijphart imenuje segmente. Pri opredeljevanju pluralne družbe v tretjem svetu sc jc Lijphart oprl na Gccrtza, ki pravi, da jc temeljni okvir nezahodnih politik komunalne narave, ker jc politično obnašanje močno obarvano s komunalno identifikacijo (Lijphart, Posamezniki, ki pripadajo različnim skupinam, sc družijo v združenjih in strankah, ne glede na pripadnosl družbeni skupini. Primer jc stranka, ki vključuje tako črnce, belce in rumcncc, angleško, špansko in kitajsko govoreče, katolike, muslimane in protestante itd. Tudi na tem mestu moramo opozorili na Lijphartovo ugotovitev o visoki stopnji prečnih ccpitev na Nizozemskem idr. deželah klasičnih primerih konsociativizma. Prečne cepitve jc Lijphart uvrstil celo med ugodne pogoje za konsocialivno demokracijo. Več o tem glej v razdelku o ccpitvah. Lijphart v zaključnem delu celo pravi, da "politika akomodacije dovršeno ustreza kontekstu pluralistične teorije (tako dopolnjene) kot pravšnji alternativni model modelu pluralistične demokracije, osnovane na prečnih delitvah" (Lijphart, 1975:194). 1977:17). Kljub tem razlikam Lijphart zahcxlne in nezahodne družbe obravnava pod enotnim pojmom pluralna družba. Pojem pluralne družbe jc blizu Fumivallovi opredelitvi, od katere je Lijphart prevzel le tisti del, ki govori o izoliranosti skupin, samoidentificiranih skozi religijo, jezik, kulturo in ideje, ki se nahajajo v okviru iste politične enote. Zapostavil je kohezijski dejavnik, ki ga predstavlja v Fumivallovi definiciji trg. Lijphart (1977:3) opredeljuje pluralno družbo kot družbo, ki jc deljena na scgmcntalne cepitve. Potem pa ne odgovarja na vprašanje, kdaj je delitev ccpitev in kdaj je cepitev scgmcntalna. Namesto tega našteva možne ccpitvcnc linije in opisuje organizacijo segmenta. Pluralnost družbe jc usodna za obstoj konsociativne demokracije. Dcpluralizacija družbe jc razlaga, s katero Lijphart (1977:52) pojasnjuje prehod konsociativnega modela v kompetitivni model demokracije. Pri tem pa ni jasno, kaj jc pluralna družba in kaj njeno nasprotje - homogena družba. Zaradi te zmede jc Stcincr 13 (1981:344) predlagal, naj se teorija razširi iz. pluralih na ncpluralnc družbe . Naslednji pojem pluralne družbe pa jc Lijphart (1977:105- 106) uvedel s tipologijo demokratičnih sistemov. Tipologija temelji na kriteriju pluralnosti/homogenosti družb in na kriteriju sodclovanja/nasprotništva elit. Tipologijo je v osnovi prevzel od Almonda, s tem da jc kriterij politične kulture nadomestil s strukturo družbe. Pluralna družba tako ustreza Almondovcmu terminu fragmentarne politične kulture, homogena struktura družbe pa terminu homogene politične kulture. Politična kultura je za Almonda vzorec usmerjenosti v politično akcijo, fragmentirana pa jc v deželah, kjer obstajajo zgodovinsko posredovane razlike v tej usmerjenosti. Delitev družbe na posamezne segmente je za Almonda primarno irclcvantna, pri Lijphartu pa iz prejšnje dcfinicijc vidimo, da stoji v samem jedru. Za merjenje pluralnosti družb Lijphart (1977:18) napoveduje kriterij vrste ccpitev in kriterij stopnje pluralnosti . Teh dveh kriterijev ni operacionaliziral. Pač pa jc kasneje ponudil mero obstoja velikih ccpitev, ki jih v homogeni družbi ni. Temu jc dodal še število in tip ccpitvc ter, kot ključni kriterij - stopnjo fragmcntacijc , ki jo jc prevzel od Račja in Tayiorja (1970:25). Ugotovil je najvišjo stopnjo fragmcntacijc za Švico in Nizozemsko, nato za Belgijo in nazadnje za Avstrijo. Ob sklicevanju na Haugov indeks pluralizma pa jc vrstni red spremenil: Švica, Belgija, Nizozemska in Avstrija. Lijphartova merila nc merijo pluralnosti družb v skladu z dcfinicijo, saj je iz obstoja razlik nemogoče sklepati na organizacijo teh razlik v posamezne ločene nasprotniške skupnosti. Ravno soobstoj skupnosti znotraj enotne države je temelj Lijphartovc opredelitve pluralizma. 13... . .... Lijphart (1984) jc to dejansko tudi storil, ko jc tipologijo zožil le na večinsko in konsenzualno demokracijo, slednji pa pripisal značilnosti, ki jih je razvil pod pojmom konsociativna demokracija. Pluralnost družb ni predpogoj konsenzualne demokracije. ^ Jasneje jc Lijphart (1981 a) svoje stališče pojasnil po Steinerjcvi kritiki njegovega opredeljevanja pluralne družbe. S Steinerjcm se je strinjal, da pluralne družbe nima smisla ločevati od homogenih, ker gre dejansko za stopnje pluralnosti. Za določanje stopnje pluralnosti jc navedel (Lijphart, 1981 a:356) štiri kriterije: 1. možnost natančne identifikacije segmentov, 2. možnost identifikacije natančne velikosti segmentov, 3. popolnost ustreznosti scgmcntalnih meja mejam v političnih, ekonomskih in družbenih organizacijah, 4. majhna ali nikakršna sprememba v podpori strankam na volitvah. ^ Popolnoma fragmentirana skupnost nima ujemajočih sc parov posameznikov, ker vsak posameznik pripada svoji lastni skupini. Popolnoma nefragmentirana skupnost pa nima ujemajočih se parov zato, ker vsi posamezniki pripadajo isti skupini. Indeks fragmentacije je tako enak količniku med številom mešanih parov in številom vseh parov. *** Čeprav sc Lijphart v prvi študiji neposredno ne sklicuje na Furnivalla, lahko sklepamo, da jc prevzel njegovo definicijo pluralne družbe, vendar nc v ccloti. Izpustil jc trg kot edini kohezivni dejavnik pluralne družbe in preselil definicijo iz Indije v Evropo. V drugi študiji sc nanj sklicujc, dcfinicijc pa ni spremenil. Tu je uporabil dve dcfinicij pluralne družbe: eno za Evropo, drugo za tretji svet, obravnaval pa ju jc kol eno samo. K tema dvema pa jc dodal šc tretjo v tipologiji. Vse tri dcfinicijc jc siccr možno združiti na skupni imenovalec - obstoj razlik = pluralna družba - vendar jc to prešibak pojem, da bi lahko držal znanstveno moč teorije. Drugi element, ki ga Lijphart v definiciji ni tematiziral, jc Enlocjeva trditev o tem, da jc pluralna družba nujno stabilna. Tretji element, ki je Lijphartu ušel iz pozornosti, pa izhaja iz razprave Rabushkc in Shepsla v zvezi z ločevanjem pluralnosti od pluralizma, družbene ravni od politične. Na osnovi tega lahko zaključimo, da Lijphart pri rehabilitaciji političnega tudi skozi pojem pluralnosti dela silo družbenemu. CEPITVE Koncept politične cepitve nosi s seboj problem semantične prtljage. V običajni rabi ima beseda clcavagc posebne povezave, ki zamejujejo njen pomen. Označuje specifično vrsto delitve, ki jc posebna zaradi njene oblike ali njenega vira. ' Zato jc treba zadržati razliko med splošnejšo politično delitvijo in posebno politično cepitvijo. Prvo veliko vprašanje konccpla ccpitev jc problem virov za politične ccpitve v družbeni strukturi. Zuckcrman (1975:232) jc pokazal, da sta Marx in Weber z njunima konccptoma razreda postavila ključne zastavke za nadaljne preučevanje družbenih in političnih cepitev. Za Marxa jc razred tisti družbeni del, ki združuje ljudi, ki živijo v ekonomskih razmerah s skupnim načinom življenja, interesi in kulturo, ki sc razlikuje od drugega razreda in ga postavlja v sovražen položaj v odnosu do njega. Pri tem jc za oblikovanje razreda ključnega pomena, da identiteta vodi v skupnost, nacionalno vez in politično organizacijo, siccr razred ne obstaja. Razreda brez razredne zavesti ni ali če rečemo z Dahrcndorfom (1967:25): "Razredi se nc konstituirajo, dokler nc sodelujejo v političnem konfliktu kot organizirane skupine..." Wcbcr jc zožil Marxovo opredelitev razreda na zgolj ekonomske skupine. Razredi so objektivni dejavnik, ki jih določa položaj v ekonomiji. Lipsct in Rokkan (1967) uporabljata termin cepitcv za označevanje konfliktnih skupin, utemeljenih na pcrccpcijah združenj, v nasprotju z drugimi takšnimi grupacijami med velikimi segmenti prebivalstva. Cepitve izvirajo iz družbene realnosti. Politizirajo sc, ko postanejo issues17 in sc povežejo s političnimi strankami. Njuna konccptualizacija Cleavage ima naslednje slovarske pomene: cepljenje; cepljivost; razkol, razcepitev; plastnost (Grad, Škerlj, Vitorovič, 1978). Slovarska definicija clcavagc pa jc naslednja: "Cepitev (split) vzdolž naravnih linij delitve (division)" (The Random House Dictionary of the English Language, College Edition, Random House, 1968, New York). V terminološkem slovarju je Geoffrey Roberts ccpitev opredelil kot "razmere delitve med člani politične skupine ali političnega sistema in s tem nasprotje konsenza" (poZuckcrman, 1975:236). Problem, ki ga v politično diskusijo prinese konflikt med političnimi skupinami. V slovenskem jeziku nismo našli ustrezne besede za direkten prevod. opredeljuje politično ccpitev kot tip politične delitve, ki jc utemeljena na glavnih družbenih delitvah. Ukvarjala sta sc s problemi hierarhije cepitev, s specifikacijo povezav med ccpitvami in z oblikovanjem strank na njihovi osnovi ter z analizo vloge političnih strank pri zamrzovanju cepitev in izbora volilccv. Rokkan je navedene zastavitve razvijal naprej. Na primeru Norveške jc odkril šest faz prehoda družbenih ccpitev v politične: 1. začetna stopnja cepitvenih linij skozi takšen makroproccs, kot sta modernizacija in urbanizacija, industrializacija in sekularizacija, 2. kristal izacija cepitvcnih linij v konfliktih glede javne politike, 3. pojav zavezništev med političnimi akterji, ki so aktivno vpleteni v mobilizacijo podpore za eno vrsto politike nasproti drugi, 4. izbira mobilizacijske strategije: delovati v prej ustanovljenem okviru politike ali ustanovili svoje organizacije? 5. izbira arene za konfrontacijo mobiliziranih virov: agrcgacija glasov po teritorijalnem načelu ali neposredna akcija (stavke, demonstracijo, sabotaže) po korporativnem načelu, 6. dejanski rezultat usmerjenih naporov bodisi v obliki zakona ali v drugi obliki korporativnega dogovora o razporeditvi pravic in obveznosti (Rokkan, 1977:564). Rokkan jc izdelal tudi tipologijo ccpitev. V prvi tip jc uvrstil mobilizacijski proccs v družbah z nizko stopnjo difcrcnciacijc. Podpora za volilne alternative prihaja na osnovi lokalnih zvez, sorodstvenih vezi, dolgotrajnih struktur (cerkev) in sekt. Drugi tip predstavlja pojav lokalnih društev, volilnih organizacij, članskih struktur. Te organizacije redko mobilizirajo ljudi samo na osnovi ene ccpitvcnc linije. Tretji tip predstavlja prvo stopnjo na poti k dvostopenjski povezavi med mobilizacijo na osnovi ene cepitvcne linije in mobilizacijo na osnovi prečenja cepitvcnih linij. Četrti in peti tip jc Rokkan (1977:565) poimenoval kar z nizozemskim izrazom Vcrzuiling, ki predstavlja "stopnjo sinhronizacije med cepitvenospecifičnimi organizacijami, ki delujejo skozi korporativni kanal in strankarsko organizirano mobilizacijo za volilne dejavnosti". Za model strukturiranja množične politike v katerikoli pluralni družbi jc krucialna dimenzija ustreznost med organizacijskimi alternativami, ki so odprte v obeh kanalih. Za potrebe primerjalne politologije je Rokkan izdelal skalo, na kateri jc mogoče primerjati organiziranost ccpitev. Skala ima na eni strani ničelno povezavo med organizacijami na korporativni ravni in na ravni organizacij v volilnem kanalu: med vodstvi ni nobene povezave, ni pogajanj za podporo, ni segmcntacijc mobiliziranih ljudi na osnovi ccpitvcnc linije. Večja jc moč in stabilnost povezav, bolj se družba približuje organiziranemu vcrzuiling v strogem pomenu besede: sinhronizirana mreža dejavnikov prekriva širok spekter področij kolektivne dejavnosti. Proccs kri stal izacije ccpitev lahko sprožijo kulturne agcncijc (cerkev, etnične skupnosti), organizirane stranke ali volilna mreža, ali pa dejavniki v ekonomiji (sindikati, kmečke organizacije). Od tega, katera skupina jc vodilna v procesu kristalizacijc, jc tudi odvisna perspektiva stabilnosti določene družbe. Vcrzuiling povečuje družbeno distanco, kjer fizična distanca nc more več zagotavljati kulturnih različnosti. Zalo jc bila porinjenost v vcrzuiling poslcdica urbanizacije in sekularizacijc : ta dva procesa sta ogrozila identiteto posameznih etničnih, religioznih, rasnih in jezikovnih skupnosti (Rokkan, 1977:570). 'S Isto tezo zastopa Steiner (1974:21) pri razlagi enostrankarskega sistema v kantonu Appenzell Inner Rhoden. Eckstcin (1966:33) je uvedel termin segmcntalna cepitev, ki predstavlja posebno vrsto politične delitve. Glavni značilnosti sta spccifično nesoglasje glede posameznih politik ali issues in kulturna raznolikost, ki jc utemeljena na različnem načinu intcrprctacijc političnega sveta. Zuckcrman (1975:237) jc ugotovil naslednje značilnosti koncipiranja političnih cepitev: 1. temeljno nesoglasje med različnimi avtorji obstaja glede povezave med političnimi in družbenimi delitvami, 2. med tistimi, ki povezujejo družbene in politične ccpitve, obstaja razlika med onimi, ki upoštevajo samo objektivne ccpitve, in tistimi, ki upoštevajo tudi subjcktivizacijo objektivnih ccpitev, 3. nadaljnc razlike pa so med avtorji, ki sodijo, da so a) družbene delitve nujen in zadosten pogoj za nastanek politične ccpitve, b) družbene delitve nujen toda nezadosten pogoj za nastanek političnih ccpitev in da c) družbene delitve niso niti nujen niti zadosten pogoj za nastanek političnih ccpitev. Lijphart sodi med avtorje, ki menijo, da so družbene ccpitve nujen in zadosten pogoj za nastanek politične ccpitve. Družbene ccpitve sc avtomatsko pretvarjajo v politične, kjer dobijo podobo subkulturnih strank, združenj ali množičnih medijev. Šc več: kjer so družbene ccpitve, obstaja tudi sovraštvo med temi skupinami ali subkulturami. To pa problem, ki sta ga Rac in Taylor (1970:45 ) imenovala problem intenzivnosti ccpitev . Lijphart se s tem problemom ni ukvarjal, jc pa poenostavljeno predpostavil, da so med vsemi ccpitvami enaka in enako sovražna razmerja. Prav tako Lijphart ni upošteval pojma kristalizacijc (Rac in Taylor, 1970:24) ccpitcv, ki vsebuje odkritje, da sc vsaka cepitev ne dotakne vsakega individua v skupnosti. Zato jc treba upoštevati samo tiste individue, ki so vključeni v ccpitcv. Takšno teoretsko izhodišče bi zahtevalo veliko bolj subtilne metodološke prijeme pri analizi družbenih cepitev, kot jih je uporabil Lijphart. Več kritikov konsociativncga modela pogreša klasifikacijo ccpitcv in njihovo rangiranje po intenzivnosti. To bi nujno pripeljalo tudi do problema posredovanja ene cepitvene linije z drugo, razredne z religiozno ccpitvijo, in obratno, kar bi bilo za razumevanje stabilnosti političnega sistema treba v vsaki posamezni državi šc podrobno analizirati. Najbolj obravnavan problem v zvezi s politično ccpitvijo je odnos med politično cepitvijo in političnimi konflikti. Temeljna podmena vseh tovrstnih analiz je, da ima poseben način, ki deli člane družbe in jih po drugi strani združuje med seboj glede na politične rešitve, velike, neposredne in spccifičnc poslcdicc za politične konflikte. Marx je predvideval politične konflikte kot posledico in sestavni del razrednega boja, kasneje pa so sc avtorji osredotočili na problem kulturnih razlik. Rose in Urwin (1969-70:40-42) celo ugotavljata, da so razredne stranke veliko bolj nagnjene k pogajanjem kot religiozne stranke, ki preko konflikta med seboj povzročajo nestabilnost. Davno jc bilo žc spoznano, da obstoj ccpitcv, ki nimajo institucionalnih poti za upravljanje s konflikti, lahko pripelje politični sistem v Icgitimacijsko krizo. Termin intenzivnost uporabljajo teoretiki konflikta in demokratične stabilnosti 7.a označevanje konflikta med skupinami in za označevanje pripadnosti skupini. Prečenje ccpitev naj bi zmanjševalo intenzivnost konflikta v skupnosti. Po mnenju Raca in ^aylorja sc intenzivnosti ne da merili, lahko pa jo ocenimo in prikažemo v ordinalni skali. Naj omenimo Kieveja (1981:317) in Graziana (1980:353). Lijphart zagovarja tezo, da so politični konflikti avtomatski izraz obstoja družbenih in potem političnih cepitev. Zanemarjanje problema intenzivnosti ccpitev mu onemogoča, da bi o tej relaciji oblikoval subtilncjše stališče. Prečenje cepitev ublažuje konflikte, pri čemer jc jasno, da vprašanje ni v tem, ali prečenje obstaja ali nc, temveč jc vprašanje v tem, koliko sc ccpitve med seboj prečijo. Prečenje cepitev jc lahko določena le v odnosu do tistega dela skupnosti, ki ga kristalizirata obe ccpitvi. Presek med dvema ccpitvama predstavlja razmerje med številom ljudi, ki so kristalizirani v vsaki ccpitvi posebej, in številom ljudi, ki so kristalizirani v obeh cepitvah hkrati. Prečenje pomeni obseg, v katerem so individui iste skupine v neki ccpitvi razporejeni v druge skupine glede na druge ccpitve. Problem prečenja jc povezan s problemom okrepitve cepitev. Če so npr. vsi člani enega razreda tudi člani iste ene religije, člani drugega razreda pa prav tako vsi člani iste, druge, religije, govorimo o okrepitvi ccpitve. Lijphart (1975:183) jc temeljno tezo oblikoval ravno na področju prečnih cepitev. Konsociativna demokracija s sodelovanjem elit nadomešča prečenje ccpitev na ravni množic in s tem zagotavlja stabilnost demokracije. Iz tega bi lahko zaključili, da v deželah s konsociativno demokracijo ni prečnih ccpitev. Dejansko pa prečenje cepitev dokazuje Lijphart sam in jih uvršča celo med ugodne pogoje za konsociativno demokracijo (Lijphart, 1977:75-81). Naslednje vprašanje je povezano z merjenjem ccpitcv. V literaturi so najpogosteje operacionalizacije ccpitcv speljane na ugotavljanje obnašanja volilccv ali na stališča ljudi. Lijphart uporablja kazalce iz popisa prebivalstva, ko gre za določanje religiozne pripadnosti ob pripombi, da družbene ccpitve ne sovpadajo čisto z vzorcem izražene pripadnosti. Za ugotavljanje razredne cepitve pa uporablja kazalec razrednih občutkov do določenega razreda in občutkov do razreda drugih narodov, merjenih z mnenjsko anketo. Na osnovi teh dveh kazalcev je ugotovil veliko stopnjo (eno največjih v Evropi) razredne cepitve na Nizozemskem. Vsi ti kazalci so nezadostni za natančno analizo družbene strukture. Nemogoče je na osnovi izjav na popisu ali v anketi sklepati na strukturo družbe, če pod družbo nc razumemo samo skupka individuov ali celo njihovih predstav o njih samih. Za politično znanost in zlasti za teorijo o stabilnosti bi moralo bili v jedru vprašanje o dejavni družbeni strukturi. Delavski razred nc sestavljajo individui, ki mislijo, da so delavski razred, temveč ga konstituirajo šele empirično ugotovljive družbene in politične akcije razreda. Prav tako religiozne skupnosti nc sestavljajo posamezniki, ki o sebi mislijo, da so člani neke skupnosti, temveč jc verska skupnost konstituirana na osnovi svoje empirično ugotovljive dejavnosti. Če bi dejansko obstajala ugotovljena stopnja cepitve na razrede, potem ostaja nejasno, zakaj vsi razredi nimajo tudi svojih političnih organizacij23, medtem ko imata 21 Na Nizozemskem jc prečenje religiozne z razredno cepitvijo idealna, v ostalih treh primerih pa zelo visoka.(Podrobneje glej Lijphart, 1977:79.) Iz tega tudi vidimo, da jeza lijpharta razlika med delitvijo (division) in cepitvijo (cleavage), kot smo jo predhodno označili, nična in zato neuporabna. ^ Lijphart bi ob uporabi bolj prefinjenih kriterijev lahko ugotovil, da npr. katoliška stranka, kljub temu da ima med članstvom pripadnike vseh razredov, ni bila nikoli prijateljsko razpoložena do socialistične stranke, ki jc izrazito delavska. Identiteta stranke je bila nujno tudi antidelavska ne le antictalislična, kot sc je vseskozi prikazovalo. Tako bi bila upoštevana trditev, da se modemi demokratični konflikt med različnimi skupinami izraža skozi stranke, ki predstavljajo demokratičen prevod razrednega boja (I.ipset, 1960:230). Seveda če bi lijphart tako zastavil problem že na ravni ccpitve, potem sc mu nc bi izšla teorija o akomodaciji elit. obe religiozni skupini vendarle svojo stranko. Nejasni so tudi kriteriji za obstoj blokov: dva religiozna in dva razredna. Razlaga, da se splošni blok deli po razrednem kriteriju zato, ker mu kohezije nc zagotavlja skupni religiozni pogled (Lijphart, 1975:23), jc preveč teološka, da bi lahko bila družboslovno relevantna. Na tem mestu lahko zaključimo, da kazalci, ki jih uporablja Lijphart, merijo samo omejen del pojava ccpitcv, medtem ko so odločilne kvalitativne sestavine potisnjene v ozadje. Zato jc tudi Daaldcrjcva (1966:67) zahteva po nadomestitvi deskriptivnega pristopa s kvalitativnimi študijami specifičnih ccpitcv in njihove vloge za stabilnost ali učinkovito odločanje povsem na mestu. Cepitve so kriterij, ki delijo člane skupnosti ali podskupnosti v skupine. Relevantne cepitve pa delijo člane skupnosti v skupine s pomembnimi političnimi razlikami v določenem času in prostoru. Rac in Taylor (1970:1) razvrščata ccpitve v tri skupine: 1 • pripisane ali "lastnostnc", kot sta npr. rasa ali kasta, 2. držostne ali mnenjske, kot sta npr. ideologija ali prcfcrcnca, 3. vedenjske ali dejavnostne, ki sc izražajo na volitvah ali v članstvu v organizacijah. Lastnostnc ccpitve določajo heterogenost ali homogenost skupnosti, mnenjske cepitve določajo obseg disenza ali konsenza v neki skupnosti, vedenjske cepitve pa določajo frakcionalizacijo ali kohezijo v skupnosti. Lijphart seje omejil na merjenje mnenjskih ccpitcv, dejavnostne pa je zapostavil. *** Najprej lahko ugotovimo, da Lijphart sinonimno uporablja termina ccpitcv (clcavagc) in delitev (division), kar ni vsebinsko veljavno. Glede prehoda družbenih cepitev v politične jc njegovo stališče skupno šc nekaterim avtorjem. Pri opredeljevanju prečenja ccpitcv jc ncprccizcn. Prečenje ccpitcv jc v nasprotju z dcfinicijo konsociativnc demokracije, dejansko pa ga Lijphart sam opaža v vseh državah -klasičnih primerih konsociativizma, in ga cclo uvršča med ugodne pogoje za konsociativno demokracijo. Cepitve niso razporejene glede na kvaliteto in kvantiteto, niso razporejene glede na intenzivnost in število pripadnikov. Konccptualizacija ccpitcv jc zato izrazito pomanjkljiva. Merjenje ccpitcv jc speljano samo na omejen del pojava. STABILNOST Koncept politične stabilnosti je eden od značilnih ilustracij konfuznosti, ki obstaja na področju političnih znanosti. To velja tako za formulacijo konccpla, kot za njegovo operacionalizacijo in merjenje. Večina avtorjev uporablja bchavioralni pristop v tem smislu, da konccpt stabilnosti opredeljujejo in ga merijo z rcproduktibilnimi in verifikabilnimi tehnikami. Hurwitz (1973:449) navaja pet različnih pristopov politični stabilnosti: 1. politična stabilnost kot odsotnost nasilja, 2. politična stabilnost kot obstojnosl/trajanjc vlade, 3. politična stabilnost kot obstoj legitimne ustavne ureditve, 4. politična stabilnost kol odsotnost strukturalnih sprememb in 5. politična stabilnost kot mnogovrstna družbena značilnost. 1. Najbolj običajno razumevanje politične stabilnosti gradi na odsotnosti notranjega civilnega konflikta in nasilnega obnašanja. Empirični pokazatelji pa so naslednji: stavke, uboji, gverilska vojna, število mrtvih v političnih nemirih, demonstracije, velike vladne krize, nemiri, čistke. 2. Po tem pristopu jc politična stabilnost dežele A večja od politične stabilnosti dežele B v primeru, če jc poprečno trajanje vlade v deželi A daljše od trajanja vlade v deželi B. Najznačilnejši primeri poliLičnc nestabilnosti po tem kriteriju so francoska četrta republika, Italija in Finska. Ta pristop jc najbolj razumljiv in najlažje kvanti fikabilen. 3. Pri tem pristopu avtorji ugotavljajo legitimnost obstoječe ureditve, kar pomeni, da ugotavljajo sprejemljivost outputov sistema za ljudi. Temeljni kriterij pa jc sprejemanje demokratičnih pravil igre. 4. Po tem pristopu je sistem stabilen, če v daljšem obdobju ni doživel temeljite strukturne spremembe. Ta kriterij meri predvsem na revolucionarne spremembe, ima pa težave npr. s francoskimi levitvami, zlasti s prehodom iz četrte v peto republiko. 5. Ta pristop poskuša preseči enodimcnzionalnost prejšnjih pristopov tako, da združuje vse in jih na nek način sintetizira. Eckstein (1966:239:40) jc izdelal naslednje kriterije politične stabilnosti: a) Vztrajanje modela - nc zgolj trajanje vlade, temveč vztrajanje modela v smislu, da se je zmožen prilagoditi na spremenjene pogoje za realizacijo političnih aspiracij in ohranjanje zaupanja. b) Legitimnost - ne le odsotnost ostrega nesoglasja, temveč tudi prisotnost pozitivnega sprejemanja in podpore. c) Učinkovito odločanje, ki ni merjeno s stališča ene ideologije, temveč se meri ob učinkovitosti cclolnc akcije. d) Avtentičnost, ki zahteva, da so demokratične strukture dejansko centri moči, nc pa le fasada nedemokratičnih struktur. Lijphartov pristop sodi v peto skupino, ker kombinira več pokazateljev politične stabilnosti. Stabilna demokracija je zanj tista demokracija, v kateri "so zmožnosti sistema dovolj velike za sprejemanje zahtev, ki so postavljene predenj" (Lijphart, 1975:71). To zahteva več kot vzdrževanje stabilnega reda: problemi se morajo reševati. Vendar pa Lijphart meri zdravje in nc stabilnosti demokracije. Zdrava demokracija jc tista, ki jo "označuje postopno mirno spreminjanje ali dinamična stabilnost" (Lijphart, 1975:71). Lijphart za merjenje zdravja sistema uporablja pozitivne in negativne pokazatelje. Pozitivna sta stabilnost vlad in ustavna kontinuiteta, negativni pa so odsotnost revolucije, nasilja in drugih znakov resnega nezadovoljstva. Najprej lahko ugotovimo, da so njegovi indikatorji stabilnosti političnega sistema med zahtevnejšimi v primerjalni politologiji, vendar niso na ravni Eckstcincvih. ^ Kljub temu lahko na osnovi njegovih trditev, da kcnsociativna demokracija zagotavlja stabilnost demokracije, uvrstimo njegov koncept zdrave demokracije med tiste pristope, ki se ukvarjajo s stabilnostjo političnih sistemov. Zlasti slednji Eckstainov pokazatelj - avtentičnost (ki ustreza tretjemu Hurwitzovcmu kriteriju), bi spravil pod vprašaj zaključek o stabilnosti sistema na Nizozemskem, saj so demokratične strukture predvsem fasada nedemokratičnih in celo nevoljenih struktur. Lijphart ni dokazal niti ni poskušal dokazati, da jc bila nizozemska demokracija stabilna v obdobju, ko so elite vodile politiko akomodacijc. Pač pa prikazuje stabilnost od uvedbe demokracije leta 1848, preko delavskega štrajka leta 1903. Zato ni jasnega kontrasta med nestabilnostjo pred letom 1917 in stabilnostjo demokracije v obdobju 1917-1967, kar onemogoča jasno sodbo o tem, ali konsociativna demokracija dejansko prispeva k stabilnosti sistema ali ne. Drugi problem jc vezan na interpretacijo kazalca vladna stabilnost. Kljub obsežnim vladnim krizam v obdobju od 1878 (Zakaj si jc izbral to leto za izhodišče, Lijphart nc pojasnjuje.) do 1963, saj je bilo 34 vladnih kriz, Lijphart (1975:76) trdi, da to ni pokazatelj nestabilnosti sistema, ker da to sploh niso bile prave vladne krize. S takšno razlago se nc moremo strinjati, zato jc po naši sodbi tako opredeljena stabilnost političnega sistema na Nizozemskem nepopolna. Če pa k temu prištejemo še podatek, da jc najdaljša vladna kriza, ki je bila leta 1956, trajala kar štiri mcscce, potem jc jasno, da tudi politika akomodacijc ali konsociativna demokracija nista čarobna formula za zagotavljanje stabilnosti političnega sistema, kar jc temeljna teza konsociativne teorije. Dodatni problemi sc odpirajo na ravni ocenjevanja posameznega političnega sistema •n vrednotenja posameznih kazalccv. Koliko jc lahko največ smrtnih žrtev v političnih nemirih, da bo sistem šc stabilen, kako dolgo smejo trajati vladne krize, da bo sistem stabilen, kako dolgo morajo v poprečju obstajati vlade, da bo sistem še stabilen itd.; ali število smrtnih žrtev odtehta trajanje vlade in revolucijo, ali jc močnejši kriterij kontinuiteta ustave ali število smrtnih žrtev v nemirih itd. Teh problemov teorija konsociativizma nc rešuje, niti si jih nc zastavlja, čeprav je po dcfiniciji teorija stabilnosti političnega sistema. Zalo so occnc o stabilnosti bolj poljubne kot znanstveno utemeljene in empirično dosledno podkrepljene. Lijphart (1977:4) jc v drugem delu stabilnost opredelil kot multidimenzijski konccpt, ki vključuje ohranjanje sislema, civilni red, legitimnost in učinkovitost. V interpretaciji teh sestavin pa sc jc Lijphart osredotočil lc na cn pokazatelj vseh elementov stabilnosti -"stopnja dejanskega in potencialnega civilncga nasilja" (Lijphart, 1977:4). S tem je svoj pristop iz monografske študije o Nizozemski šc bolj osušil. Poleg tega ta pokazatelj ni dovolj operacionaliziran, da bi lahko služil merjenju stabilnosti. Lijphart ni opredelil niti dejansko niti potencialno civilno nasilje. Veljavnost konstrukta jc z izboljšano konccptualizacijo stabilnosti in z bistveno poslabšano operacionalizacijo empiričnih kazalccv šc bolj vprašljiva. V tej študiji jc Lijphart stabilnost enostavno predpostavil in je ni dokazoval v nobeni °d držav klasičnih primerov. Politična stabilnost jc tudi funkcija ekonomskega (kot dela družbene (rc)produkcijc) razvoja/stagnacijc. Sredina šestdesetih let jc pretresla svet, nc le Nizozemsko. Končalo sc jc povojno obdobje prosperitete in gladkega teka. Zakaj sc jc leta 1966 hkrati končala velika koalicija v Avstriji, na Nizozemskem in v Urugvaju in se vzpostavila velika koalicija v ZRN itd. Duh časa, ki jc bil tedaj na delu, sc gotovo ni oziral na takšen partikularizem, kot jc bila t.i. konsociativna demokracija. OBNAŠANJE ELIT Lijphartov prispevek pluralizmu jc v tezi, da izostanek prečnih ccpitev, kar naj bi vodilo v ncastabilnost, lahko nadomesti sodelovanje elit. Obnašanje elite jc tudi ključni element teorije konsociativne demokracije. Če sc elite obnašajo koalicijsko v pluralni družbi in s tem zagotavjajo stabilnost, šele obstaja konsocialivna demokracija (Lijphart, 1977:5). Lijphart jc v glavnem stavil na svobodno odločitev elit, kako sc bodo obnašale. Kot ključno kategorijo obnašanja elit jc opredelil duh akomodacijc (Lijphart, 1975:103). Schcndclcn (1984:37) ugotavlja, da jc bolj kol duh akomodacijc ' potrebna objektivna potreba po sodelovanju elit. Daaldcr (1987:262,275) pa ugotavlja, da so bile nizozemske elite tradicionalno mojstrske v pogajanjih na terenu politike. Zato jim ni bilo potrebno izumljati nikakršne politike akomodacije in koalicijskega obnašanja v začetku 19.st., temveč so samo našle ustrezen način, da so se prilagodile naraščajoči segmentalizaciji družbe. To relacijo jc obravnaval tudi Zukcrman (1975:243-47), ki jc razdelil družbo na elito in množico. Nato jc uvedel spremenljivki za obnašanje elit: koopertivno in nckooperativno obnašanje in spremenljivki za obnašanje množic: nasilno in nenasilno. Ugotovil jc, da so konflikti množic povezani s konflikti elit v kompleksni interakciji, ki jo je poenostavljeno prikazal v štirih točkah. 1. Ncnasilnost množic sc pojavlja v razmerah sodelovanja elit, ko elite skrbijo za učinkovito doseganje političnih ciljcv in ko gre za nestrukturno politično cepitev določenega tipa. 2. Nasilnost množic sc pojavlja v razmerah ncsodclovanja elit, ko elite poskušajo doseči strukturne spremembe režima in ko gre za strukturne ccpitve določenega tipa. 3. Sodelovanje med elitami sc pojavlja v razmerah nenasilnega obnašanja množic in ko gre za strukturne politične cepitve določenega tipa. 4. Ncsodclovanjc elit sc pojavlja v razmerah nasilja množic in ko elite poskušajo spremeniti režim ter ko gre za strukturne politične ccpitve določenega tipa ali v razmerah nenasilja množic, ko poskušajo elite nadzorovati vladno pozicijo in ko gre za nestrukturne politične ccpitve. Tudi Oblcr, Stcincr, Dicrickx (1977:42) v zaključku primerjalne analize ugotavljajo, da jc vseobsegajoča vloga elit, ki jc v modelu pripisana elitam, pretiravanje in poenostavljanje. To dejstvo sc izkazuje zlasti v primeru, ko jc konflikt med subkulturami zelo globok in ostajajo elite s svojo akomodacijsko pripravljenostjo nemočne. Kicve (1981) jc pokazal, da jc delovanje elit posredovano vsaj še z razredno in kulturno strukturo družbe, tako da nikakor ne more nastopati kot neodvisna razlagalna variabla stabilnosti sistema. 25 Tu moramo ločili vlogo elit nasploh, kot je opredeljena v klasičnih clitističnih ver/.ijah demokracije, od obnašanja elit. Vloga elit jc v vsakem sistemu ključna za ohranjanje in stabilnost sistema (npr. Cemy, 1972:454), v pluralnih družbah pa samo ([koalicijsko) obnašanje elit zagotavlja stabilnost sistema. 1 Daudt (v Schcndclcn, 1985:164) meni, da duh akomodacijc na Nizozemskem ni nikoli obstajal, saj so sc predstavniki blokov vedno smatrali za tckmovalcc, nc pa za sodelavce. 77 Razlikovanje med strukturnimi in nestruktumimi političnimi ccpitvami sta uvedla Allardt in Pcsoncn (1967:325-66). Strukturne politične ccpitvc izhajajo iz družbenih ccpitev in sc z njimi prekrivajo, nestrukturne politične ccpitve pa nimajo takšne osnove. Na osnovi navedenih ugotovitev lahko zaključimo, daje sodelovanje elit določeno z obnašanjem množic in s tipom ccpitcv. Lijphart jc prvo relacijo sprevidel, drugo pa spregledal. Kljub temu jc mestu elit in njihovi dobrovoljnosti namenil ključno mesto. Naslednje vprašanje jc, ali elite dejansko blažijo sovraštvo med ccpitvami. Lijphart (1975:104) meni, da so elite vojno med bloki kontinuirano preprečevale in uspele zagotavljati mirno kocksistcnco na Nizozemskem. Številni avtorji ugotavljajo, da jc Lijphart pretiraval v opisih sovražnosti med posameznimi bloki. V Švici nikoli ni bilo takšnega subkulturncga konflikta, kot ga predpostavlja konsociativni model. Stcincr (1969:295) trdi, da jc Švica ena od demokracij, ki jc uredila temeljne politične konflikte žc davno v svoji zgodovini z minimalno stopnjo nasilja. Barry (1975:486) razlaga nizko stopnjo sovražnosti med subkulturami v Švici z odsotnostjo razloga za sovraštvo. Subkulture nimajo nezdružljivih aspiracij, ki bi za izpolnitev ciljcv ene subkulturc ogrozile blagostanje, kulturno preživetje ali družbeno spoštovanje druge. Halpcrn (1986:186) dvomi tudi v primer Nizozemske. Po njegovem mnenju je Lijphartov opis sovražnosti med subkulturami na Nizozemskem pretirano dramatičen, ker bloki niso nikakršni rivali, niti sc niso vkopali drug proti drugemu. Diskusije o vzgoji, volilni pravici in delu niso izolirale subkultur in jih postavile kol rivalc, temveč jc ravno nasprotno stočišče vseh teh zahtev in rešitev ustvarilo križni pritisk z oblikovanjem zvez med subkulturami in z delitvami znolraj subkullur. Ker je sovražnost med subkulturami nedokazana, tudi nc more biti razlog za kooperativno delovanje elit. To pa poslavlja pod vprašaj temeljno postavko konsociativizma, da stabilnost političnega sistema v pluralni družbi zagotavljajo elite s kooperativnim vedenjem. Sticfbold (1974:150) jc na primeru Avstrije pokazal, da elite ni mogoče obravnavati kot enotne kategorije. Elito jc razdelil na tri ravni: vrhovna, lehnokratska in strankarska elita. Vsaka od teh elit sc svojstveno obnaša. Vrhovna elita prakticira koalicijsko in nasprotniško obnašanje, tehnokratska elita sc obnaša samo pogajalsko, strankarska elita pa sc obnaša predvsem nasprotniško. V Avstriji nasprotniško obnašanje elit že dolgo nima več korenin v sovraštvu med bloki, pač pa jc to rivalstvo vzpostavljeno vedno s strani elit v volilnem boju. Lijphart jc kol edino merilo sodelovanja elit prestavil obstoj velike koalicije. Sam obstoj koalicije nc more meriti dejanskega sodelovanja elit, šc zlasti nc ob upoštevanju tajnosti kot principa konsociativnc politike. Jc pa žc opredelitev velike koalicijc zelo difuzna in neuporabna. "Bistvena značilnost velike koalicijc ni toliko kakršna koli institucionalna ureditev kot participacija voditeljev vseh pomembnih segmentov pri vladanju pluralne družbe" (Lijphart, 1977:31). Temeljni kriterij velike koalicijc jc po tej opredelitvi sodelovanje v vladanju pluralni družbi. Tega Lijphart nikjer ni podrobneje opredelil. Tako lahko tudi sklepamo, da jc vladanje pluralni družbi že vodenje segmenta v pluralni družbi. Čc vsaka elita v svojem segmentu uspe zagotovili svoje vladanje, jo lahko že smatramo kot participicnta pri vladanju pluralne družbe. Sodclavanjc elit bi sc tako dogajalo brez fizičnega stika med elitami različnih blokov. Scholtcn (1980:332) opozarja, da jc dcfinicija velike koalicijc tako obsežna, da se zastavlja vprašanje, kaj ni več vključeno v koncept velike koalicijc. Po njegovem mnenju bi lahko o veliki koaliciji v Lijphartovcm smislu govorili tudi v primeru Velike Britanije in ZDA, saj tudi tam poteka participacija nevladne stranke v primeru pomembnih vladnih odločitev. Pojem velike koalicije pa se Sc zaplete, če upoštevamo empirične primere, ki jih jc Lijphart navajal kot velike koalicije. Na Nizozemskem jc Družbeni in ekonomski svet, tipično korporativni organ, krona konsociativne demokracije (Lijphart, 1975:113). Ta organ sc je ukvarjal samo z ekonomsko in socialno politiko. Po Lijphartovi opredelitvi velike koalicije jc to žc tudi cclokupno vladanje pluralni družbi. Naslednja težava nastopi pri soočanju opredelitve z dejanskimi primeri. V primeru Nizozemske in Belgije Halpcrn (1986:187-88) ugotavlja, da se vlada oblikuje na način vlada-versus-opozicija, na nasprotniški način, saj jc sestava vlade delo koalicije, ker večstrankarski sistem ne prinese večine. K temu sklepu ga navaja Lijphartova (1975:113) primarna umestitev velike koalicije nc v parlament, temveč v Družbeni in ekonomski svet (SER). Družbeni in ekonomski svet pa jc sestavljen iz predstavnikov dclavccv, dclodajalccv in vlade, nc pa iz predstavnikov posameznih subkultur. Zato jc tu treba pritrditi Scholtcnu (1980:347), ki pravi, da jc nepravilno trdili, da jc bil SER ustanovljen, da bi olajšal rclacijc med stebri (pillars). Primer Švicc je povsem drugačen. Vlada sc sestavlja po vsakih volitvah glede na proporcionalno šlevilo glasov posameznih strank, pri tem pa jc poskrbljeno za proporcionalno zastopanost posameznih subkultur v vladi. Vendar ta lip velike koalicije ne igra tiste vloge, ki ji jo pripisuje model: diplomacija na vrhu med elitami rivalskih blokov. Člani vlade delujejo kot enotno telo in po volitvah ne sprejemajo naročil ali ukazov od svoje stranke. Velika koalicija, kot jo opredeljuje Lijphart, je vladala lc v Avstriji, v vseh treh drugih primerih pa o veliki koaliciji nc moremo govoriti. Tudi ob upoštevanju Lijphartovcga merila sodelovanja elit lahko zaključimo, da jc empirija v nasprotju z opredelitvijo koncepta velike koalicije. Velika koalicija je v nasprotju s skladom vedenja v politični znanosti, saj sc velika koalicija opredeljuje vedno glede na vladno dejavnost. Lijphart je s svojo opredelitvijo poskusil to zamejitev preseči, vendar mu to ni uspelo, saj je ustvaril koncept, ki lahko požre vsakršno koopcracijsko prakso elit. Zaradi odsotnosti razlikovalne moči jc njegova opredelitev nepotrebna in nična. S tem pa pade tudi njegova tipologija demokratičnih sistemov, ki jc zgrajena na kriteriju obnašanja elit kot neodvisne spremenljivke. Ni namreč jasno, kaj jc koalicijsko in kaj nasprotniško obnašanje, kakšna je razlika med njima in kako jo lahko empirično preverimo. Halpcrn (1986:193) meni, da Lijphart v tipologiji predlaga napačno dihotomijo. Prvič ni ponudil kriterija za klasifikacijo mešanih oblik obnašanja elit, drugič pa ni ponudil kriterijev za razlikovanje obeh tipov obnašanja. V večstrankarskih sistemih kompromis vsebuje tudi tekmovanje, ravno tako pa majoritanizem goji kompromis. *** Na osnovi teh ugotovitev lahko zaključimo, da jc obnašanju elit Lijphart pripisal preveliko težo, da ga ni mogoče obravnavali kot neodvisno variablo pri razlagi stabilosti političnega sistema, da ni uporabil pravih meril za obnašanje elit in da operacionalizacija koalicijskega obnašanja v veliki koaliciji ni veljavna. DEMOKRA T1ČN0ST KONSOCIA T1VNE DEMOKRACIJE Konccpt konsociativnc demokracijo naj bi bil tudi koncept demokracije. Vendar to ni . Konsociativna teorija jc predvsem teorija stabilnosti političnega sistema v pluralnih družbah in šele na koncu postavlja tej stabilnosti minimalne demokratične kriterije . Nobeden od konsociativistov sc ni ukvarjal s problemom demokracije, zato lahko upravičeno smatramo, da jc za konsociativno teorijo to bolj ali manj irclcvantcn problem. S problemom demokracije seje ukvarjal lc Lijphart, ko jc odgovarjal na očitke nedemokratičnosti konsociativnc teorije. Lijphart je v analizi nizozemske politike demokracijo opredelil kot "sistem vladanja, v katerem imajo ljudje možnost izbirati lastne voditelje" (Lijphart, 1975:71). V drugem delu, kjer jc razvil teorijo konsociativnc dcmokracijc, pa je demokracijo opredelil kot "sinonim tistemu, kar Dahl imenuje 'poliarhija'. To ni sistem vladanja, ki bi popolnoma utelešal vse demokratične ideale, temveč sistem, ki sc jim približuje do razumne stopnje" (Lijphart, 1977:4). Najprej lahko ugotovimo, da med tema dvema definicijama obstaja velika razlika: v Dahlovcm konccptu so volitve samo eden od elementov poliarhije. Prva opredelitev dcmokracijc jc zelo ozka in v novejši politologiji lahko služi le za enega izmed kriterijev pri določanju demokratičnosti političnega sistema. Poleg tega jc Lijphart pustil odprto možnost, da politične stranke popolnoma nadzorujejo rekrutiranje kandidatov za volitve, da so v mcdvolilncm razdobju razmerja med volilci in izvoljenimi neobvezna, minimalna ali cclo nc obstajajo in da jc politika elit polna tajnosti in imuna na ljudski nadzor. Za mnoge vodilne teoretike dcmokracijc so tc možnosti komajda ali pa nezdružljive z demokracijo, v kolikor jo gledamo v paru s konccptom avtoritarne in totalitarne vladavine. Dahlova opredelitev poliarhije in ugodnih pogojev za poliarhijo pa ima v politični znanosti vidno mesto, poleg tega pa sc v mnogih točkah prekriva s konsociativno demokracijo.3' Vendar pa van Schcndclcn (1984:32, 39) opozarja, da konccpt poliarhije "ni kaj prida kompalibilen z idejo akomodacijc elit", saj v poliarhiji dogovarjanje elit nima pomembnega mesta, medtem ko je v konsociativni demokraciji bistveno. Scholtcn (1980:342) se sprašuje, če jc Nizozemska sploh bila kdaj poliarhija. Druga točka neujemanja je tudi obstoj alternativnih virov informiranja, ki na Nizozemskem obstajajo samo, če se elite blokov s tem strinjajo32. Prav tako je težko uvrstiti Švico z referendumsko demokracijo med poliarhije. Iz teh opozoril lahko sklepamo, da je bil Lijphart pozoren samo na mnogooblastno strukturo poliarhije, nc pa na njena demokratična pravila igre. 28 Konsociativna demokracija ne vključuje demokratičnih mehanizmov, katerih potencial za ustvarjanje enotnosti jc postal zelo dvomljiv, in skupaj s korporativizmom poskuša vzpostaviti nadomestni konsenz skozi neformalni proces pogajanj med predstavniki strateških skupin znotraj javnega in privatnega sektorja (Hucglin, 1985:101). "Čeprav jc veliko število teh pravil napadalnih do demokratičnih občutkov, jih opravičuje z argumentom, da predstavljajo imperativ za preučevanje spopadov (Scholtcn, 1987:7). primer: D.Tompson, The democratic Citizen, Cambridge UP, Cambridge, 1970, J. Roland Pcnnock, Democratic Political Theory, Princeton UP, Princcton 1971. To kaie }c primerjava ugodnih pogojev za konsociativno demokracijo (Lijphart, 1977:53-103) z ugodnimi pogoji za poliarhijo (Dahl,1971:203). Dnigi kazalce pa je prekrivanje Dahlove in I.ijphartove razvrstitve sodobnih poliartiij ^Dahl.l 971:248) oz. konsociativnih demokracij (Lijphart.l 984). I-ijphart (1975:159-61) sam navaja primer ukinitve neodvisne televizijske postaje, ki je rušila monopol elit na informiranje. Naslednji problem se postavi tedaj, ko sc z obema konccpcijama demokracije nc strinjamo, ker sta premalo ambiciozna. Oba zapostavljata participacijo ljudi kot temeljni pogoj demokracije , saj velja ravno participacija za enega zahtevnejših kriterijev demokracije . Hucglin (1985:101, 109) jc ugotovil, da jc konsociativizcm globoko vključen v sheme clitistične in ccntripctalnc politike, zato je predlagal, naj z naslonitvijo na anarhistično tradicijo, zlasti federalni anarhizem, reaktivira svoj antietatistični značaj. Gre mu predvsem za čimprejšnjo vzpostavitev učinkovitega nadzora različnih družbenih segmentov nad njihovimi lastnimi zadevami. Lijphart sc jc problema demokratičnosti v svojem modelu zavedal že pri prvi konceptualizaciji. Ta problem jc obravnaval pod naslovom kvaliteta demokracije. Tedaj je zapisal, da "sprijaznjenost, pasivnost in odsotnost interesa predstavljajo nasprotje tradicionalnim demokratičnim državljanskim vrednotam" (Lijphart, 1975:177). Sprašuje se tudi, koliko jc Nizozemska resnično demokratična. Kritika nizozemske demokracije ima predvsem dva močna argumenta: l.na volitvah volilccm niso predstavljene jasne alternative, 2. odgovornost za preteklo politiko vlade nc more biti ugotovljena in izvedena, ker nc obstaja jašna linija med vlado in opozicijo. Lijphart najprej navaja primere, ki jasno ilustrirajo očitke. Pove tudi, da blokovski voditelji izvajajo neke vrste avtokratsko oblast znotraj lastne sfere (Lijphart, 1975:179) in ugotavlja, da so očitki povsem na mestu. "Toda ali jc pošteno meriti kvaliteto nizozemske demokracije s standardom idealnega modcla?"(Lijphart, 1975:179). S tem jc Lijphart pokazal, da jc zanj pomembna predvsem stabilna demokracija in nc demokracija. Stabilna demokracija pa mora ustrezati minimalnemu kriteriju demokratičnosti, ki sc ji podreja cclolna teorija demokracijo. Po Lijphartovcm mnenju jc konsociativne tipe neupravičeno razglasiti za ncdcmokracijo - totalitarizem. Lijphart sc sklicujc tudi na Eckstcina, ki trdi, da morajo vse demokracije imeti "zdrave elemente avtorilarizma, ker morajo predstavniške vlade tako vladati kot predstavljati - ustrezali morajo dvema pogojema, ki očilno nista enostavno združljiva" (Lijphart, 1975:179- 80). Lijphartov zaključek razmisleka o kvaliteti dcmokracijc na Nizozemskem jc jasen: nizozemska demokracija nc odstopa veliko od demokratskega ideala: "ima univerzalne volitve, večinsko pravilo in pravico za vse"(Lijphart, 1975:180). Vsebuje pa še pomemben element dcmokracijc: zaščito manjšin, od katerih nobena ni predmet sistematične diskriminacije. Tako je kljub zanikanju primernosti merjenja ob idealnem modelu dcmoracijc Lijphart nanj pristal in ponovno potrdil listo, kar sta ugotavljala žc Tocqucvilc , pa ponovno Sartori , vsak za svoj čas: da glede pojma dcmokracijc vlada velika konfuzija. Tudi v remek delu konsociativizma Lijphart ni mogel mimo številnih tudi novih kritik v zvezi z demokratičnostjo konsociativne dcmokracijc. Priznava, da jc konsociativna demokracija "manj demokratična od britanskega modela vlada-vcrsus-opozicija", ker velika koalicija nujno pomeni hkrati "relativno majhno in šibko opozicijo ali cclo odsotnost kakršnekoli formalne opozicijc v Icgislaturi" (Lijphart, 1977:47). Tu 33 Dahl (npr 19X2) jc to pomanjkljivost svojega konccpu poliaihijc odpravil s kasnejšo usmeritvijo v ekonomsko in jwrlicipativno demokracijo. Primer: Carole Patcman: Participation and Democratic Theory, Cambridge Univcristy Press, I.ondon 1970. Alexis deTocqueville. Democracy in America. Oxford University Press, I^ndon 1961. ^ Giovanni Sartori. TheTheorry of Democracy Revisited. Chatham Mouse Publishers, Chatham, New Yersy 1987, str.3. Lijphart implicitno podaja žc tretjo definicijo dcmokracijc, saj iz njegove izhodiščne opredelitve dcmokracijc ni mogoče razvrščati demokracij na bolj ali manj demokratične, še najmanj po kriteriju obstoja opozicije. Konsociativna demokracija nima v ospredju posameznika, državljana, temveč skupino, segment. Scgmcntalna izolacija je lahko tudi ovira za uveljavljanje enakopravnosti med posameznimi državljani. Konsociativna demokracija zato stoji med britanskim modelom in modelom mednarodne politike. Lijphart tudi ugotavlja, da konsociativna demokracija ne ustreza tretjemu geslu dcmokracijc - bratstvu, saj nc pomeni pozitivnega miru, temveč lc negativni mir. Vendar zagotavlja negativni mir v razmerah, ko jc edini ta možen. Konsociativna demokracija vsebuje "strukturalno prevlado elit" (Nordlingcr, 1972) in pasivno vlogo ncclitnih skupin. Lijphart najprej zatrjuje, da konsociativni model ni nekompatibilen s participacijo državljanov v segmentnih organizacijah, zlasti v prostovoljnih asociacijah. Nato pa opozarja, da "clitizcm konsociativnc dcmokracijc nc smemo primerjati s teoretskim - in naivnim - idealom enake oblasti in participacije državljanov, temveč s stopnjo prevlade elit , ki jc pravilo v demokratičnih ureditvah vseh vrst" (Lijphart, 1977:50). Takšna primerjava pokaže razlike, nc pa očitanega velikega kontrasta med demokracijo in konsociativno demokracijo. Lijphart svoje tipologije demokracij ni razvil iz dcfinicijc dcmokracijc kot poliarhijc, temveč iz Almondovc tipologije zahodnih demokracij. S tem pa jc vpeljal novo nepreizprašano definicijo demokracije. Najbolj zgovoren jc prehod konsociativnc dcmokracijc v konsenzualno demokracijo (Lijphart, 1981 in 1984). Koncepti so zato, da ustrezajo novim idejam avtorja, nc zato da bi gradili znanstveno veljavno teorijo. *** Na osnovi tega lahko zaključimo, da sc Lijphart pojmu dcmokracijc ni posebej posvečal, zato si ga jc moral priložnostno izposojati pri drugih avtorjih kot dano reč. Difuznost, ki siccr velja glede pojma dcmokracijc, jc temeljna poteza tudi Lijphartovc rabe tega pojma. Lijphart uporablja več dcfinicij dcmokracijc, ki sc zrcducirajo na eno samo minimalistično opredelitev pojma dcmokracijc. Temeljni kriterij za demokratičnost konsociativnc dcmokracijc jc negativno naravnan - predvsem jc pomembno, da politični sistemi niso v ccloti avtoritarni. Rabe pojma si zato niso v nasprotju. Edino nasprotje je vezano na uporabo konccpta poliarhijc kot osnove za pojem dcmokracijc v primeru konsociativnc demokracije. Konsociativna demokracija, kot jc definirana, ustreza minimalistični opredelitvi dcmokracijc. Lijphart ni oblikoval kazalcev za merjenje demokratičnosti. Pojem dcmokracijc jc samo ocenjeval, pri tem pa jc kot ključni kriterij upošteval stabilnost. Demokratičnosti ni meril ob njej lastnih indikatorjih, temveč ob njej vzporedne pokazatelje. Stabilen sistem jc lahko tudi avlokraLski, totalitaren, zato kriterij stabilnosti ni uporaben za occno demokratičnosti sistema. Ker ni oblikoval kriterijev za occno ali meril za merjenje demokratičnosti, jc lahko uvrstil v isto kategorijo švicarski sistem z referendumsko 37 Mosca jc leta 1880 trdil, da "niso volilci tisti, ki volijo poslanca, temveč jc, praviloma, poslanec tisti, ki sc sam izvoli od volilccv..." (Gactano Mosca, Tcorica Dei Govcmi c Del Govemo Pariamcntaie, v: Zuckerman, 1975:248). demokracijo in avstrijski sistem s protizakonitim kartclom elit. Ocena demokratičnosti jc zaradi velike stopnje subjektivnosti sporna. reference: Allardt, F.ric and Pcrtti Pcsoncn (1967): Qcavagcs in Finnish Politics, v: Lipset & Rokkan (1967) Almond, Gabriel A. (1956): Comprative Political Systems, Journal of Politics, zv. 18, St.3. Bany, Bnan (1975): The Consociational Model and Its Dangers, European Journal of Political Research, št. 3. Ccmy, P.G. (1972): Clcavagc, Aggregation, and Change in French Politics, British Journal of Political Science,zv.2. Conn, Paul H. (1973): Social Pluralism and Democracy, American Journal of Political Science, 17(maj)2. Daaldcr, Hans (1966): Netherlands: Opposition in a Segmented Society, v: Dahl, Robert A. (cd.) Political Oposition in Western Democracies, Yale University Press, New Haven, 1966. Daaldcr, Hans (1987): The Dutch Party System: From Segmentation to Polarization - And Then?, v: Hans Daaldcr (ur.): Party Systems in Denmark, Austria, Switzerland, the Netherlands, and Belgium; St.Martin's Press, New York, 1987. Dahl, Robert A. (1971): Polyarchy. Participation and Oposition, Yale University Press, New Haven and I>ondon. Dahrcndorf, Ralf (1967): Class and Class Conflict in Industrial Society, Standfort University Press, Stanford. Fckstein, Harry (1966): Devision and Cohesion in Democracy. A Study of Norway, Princeton University Press, Princeton, New Jersey. Enloe, Cynthia H. (1973): Ethnic Conflict and Political Development, Little, Brown & Company, Canada. Graziano, I.uigi (1980): The Historic Compromise and Consociational Democracy, International Political Science Review, sir. 345-348. Halpcrn, Sue M. (1986): The Disorderly Universe of Consociational Democracy, West European Politics, zv. 9.Š1.2. Hueglin, Thomas O. (1985): Yet the Age of Anarchism?, Publius, pomlad. Hurwitz, I-con (1973): Contemporary Approaches to Political Stability, Comparative Politics, zv. 5, št.3. Kieve, Ronald A. (1981): Pillars of Sand. A Marxist Critique of Consociational Democracy in the Netherlands, Comparative Politics, zv. 13, št.3. Lehmbruch, Gerhard (1967): Proporzdcmokratic: Politischcs System and politische Kultur in der Schweiz und Ostcrreich, Mohr, Tiibingcn. Lijphart, Arcnd (1975): The Politics of Accommodation. Pluralism and Democracy in the Netherlands. Second edition, Revised, University of Califomia Press, Berkeley, I^os Angeles, London (prvič izšlo 1968). Lijphart, Arend (1977): Democracy in Plural Societies. A Comparative Exploration, Yale University Press, New Haven and London. Lijphart, Arcnd (1981): Intorduction: The Belgian Example of Cultural Coexistence in Comparative Perspective, v: Lijphart (cd.): Conflict and Cocxistcnce in Belgium. The Dynamics of a Culturally Divided Society, Institut of International Studies, University of California, Berkeley. Lijphart, Arcnd (1981a): Consociational Theory. Problems and Prospects, Comparative Politics, z.v.13, št.l. Lijphart, Arcnd (1984): Democracies. Patterns of Majoritarian and Consensus Government in Twenty-One Countries, Yale University Press, New Haven in London. Lipset, Seymour Martin (1960): Political Man: The Social Bases of Politics, Doublcday, Gardcncity. Lipset, Seymour Martin in Stein Rokkan (ur.)(1967): Cleavage Structures, Party Systems and Voter Alignments: Crosnational Perspectives, Free Press, New York. Lorwin, Val (1971): Segmented Pluralism, Comparative Politics, zv. 3, šl.2. Lustick, Ian (1979): Stability in Deeply Divided Societies: Consociational ism versus Control, World Politics, zv.31,št.3. Oblcr Jeffrey, Jurg Stcincr, Guido Dicrickx (1977): Dccision-Making in Smaller Democracies: The Consociational "Burden", Sage, Beverly Hills and London. Žc od Aristotela sem je ena ključnih znakov demokracije ravno zakonitost in participacija večine (revnih) ljudi pri oblasti. Rabushka, Alvin and Shcpsle, Kenneth A. (1972): Politics in Plural Societies: Theory of Democratic Instability, Charles H. Merili Publishing Company, Columbus, Ohio. Rae, Douglas W.; Taylor, Michael (1970): The Analysis of Political Cleavages, Yale University Pres, New Haven. Rokkan, Slcin (1977): Towards Generalized Concept of Verzuiling, Political Studies, zv.25,5l.4. Rose, Richard in Derek W. Urwin (1969): Social Cohesion, Political Parties and Strains on Regims, Comparative Political Studies, zv.2. Van Schcldclcn, M.C.P. (1984): The views of Arcnd Lijphart and collected criticisms, Acta politica, zv. 19, 5t.l. Scholten, Ilja (1987): Preface, v: Scholten (ur.) (1987): Political Stability and Neo-Corporatism. Corporatist Integration and Societal Cleavages in Western Kurope, Sage, Lonodn, Beverly Hills, Newbury Park New Delhi. Scholten, Ilja (1980): Docs Consociativism Exist? A Critique of the Dutch Experience, v: Rose (ur.): Electoral Participation, Sage, I.ondon/Bcvcrly Hills. Stciner, Jurg (1974): Amicable Agreement versus Majority Rule: Conflict Resolution in Switzerland, University of North Carolina Press, Chapel Hill. Sticfbold, Rodney. P (1974): Segmented Pluralism and Consocialional Democracy in Austria: Problems and Change, v: Ilcislcr, 1974. Urwin, Derek W. (1970): Social Cleavages and Political Parties in Belgium: Problems of Institutionalization, Political Studies, zv. 17, Jt.3. Zuckcrman, Alan (1975): Political Cleavage: a Conceptual and Theoretical Analysis, British Journal of Political Science, zv.5, St.2. Kvantnomehanske omejitve pri gradnji mislečih strojev LUCIJ AN VUG A "Računanje jc fizikalni proccs, najsi gre za mehanski stroj, elektronski stroj ali možgane. Zato velja, kot za druge fizikalne proccsc, zastaviti naslednja vprašanja: Koliko energije porabimo, da opravimo računsko operacijo? Koliko časa nam to vzame? Koliko majhna jc še lahko računanlniška naprava? To so vse fizikalne meje računalništva, ki pa neobhodno trčijo ob kvantnomehanska vprašanja, čim sc začnemo približevati nanotehnološkim rešitvam. Pri tem pa velja opozoriti, da problemi niso proizvodno-tehnološke narave, temveč so fundamental^ in v zvezi z naravo fizikalnih dogajanj." (C. H. Bennett in R. Landauer: The fundamental physical limits of computation, SCIA, VII/85) Kcr jc to stališče zanimivo nc lc s teoretskega, ampak tudi s praktičnega vidika sodobnega računalništva, nas zanimajo rezultati raziskav. Ustrezno klasični termodinamiki, ni neke najmanjše količine energije, potrebne za računanje, zaradi česar se smemo vprašati, ali jc to v nasprotju s kvantno mehaniko? Kvantno-mehanski princip ncdoločnosli trdi, da mora obstajati inverzna rclacija med nedoločnostjo o tem, kako dolgo poteka proccs, in nedoločnostjo o tem, koliko energije tak proccs terja. Nekateri trde, da vsak stikalni (računalniški) proccs, ki poteče v (kratkem) času, tudi mora porabiti vsaj neko minimalno energijo. V resnici princip ncdoločnosli nc terja nobenega minimuma energije za stikalni dogodek; to načelo jc uporabno lc, čc poskusimo meriti natančen čas, v katerem sc dogodek odvije. V kvantni mehaniki lahko ekstremno hiter dogodek poteka brez kakršnekoli porabe energije. Naša vera, da kvantna mehanika dopušča računanje brez porabe energije, je še bolj podprta, čc sc spomnimo, da so na njenih osnovah zgradili Benioff in sodelavci modele računalnikov, ki niso trošili energije. Vendar pa to nc pomeni, da ni nikakršnih fizikalnih omejitev za računanje; veliko jih jc, toda tu ni mesto za njihovo obravnavo. Bistveno je, da so taka vprašanja o fizikalnih omejitvah izvedljivosti matematičnih operacij v neposredni zvezi s tem, da so fizikalni zakoni - na katere se končno moramo naslanjati - sami izraženi s termini takih matematičnih operacij. Tako sc nujno soočimo z vprašanji po končnih (osnovnih) formah, v katerih se fizkalni zakoni lahko uporabljajo z omejitvami, ki jih vsiljuje univerzum, ki ga prav ti zakoni opisujejo. V zadnjem času buri duhove znanstvene srenje knjiga Basarab Nicolcscua, teoretičnega fizika pri CRNS (Francoski nacionalni ccntcr za znanstvene raziskave) in specialista /.a elementarne delce. "Znanost in smisel evolucijc. Esej o Jakobu Bohmeju", pri čemer jc prav podnaslov pomenljiv in izzivalen. Avtor jc to storil hote ali nehote, toda pravšnji učinek jc lc sledil - dvignil seje pravi vihar polemik tako med fiziki, kakor med filozofi. Kdo jc Jakob Bohmc in o čem govori Basarab Nicolcscu? Zgodba sc začenja leta 1935, ko so Einstcin-Podosky-Rosen izoblikovali t.i. EPR-paradoks, s čimer sta postala pojma: nclokalnosti in ne-ločljivosti bistveno povezana s fiziko "točke", ki proučuje prirodo na mikroskopski ravni in nakazuje popolnoma nove konccpte kvantne narave prostora, časa in vzročnosti. Ta paradoks vse do danes ni razjasnjen in prav zadnji škandal v zvezi z Bohmom kaže, da morda šc dolgo nc bo prišlo do pomiritve; nekateri cclo trde, da bo moralo priti do nove prirodne filozofije, ki bi naša pojmovna izhodišča o naravi postavila na nove temelje. V teh iskanjih sc kar pogosto meša znanost z metafiziko ali cclo z religijo v naprezanjih za ustrezno razlago znanstvenih eksperimentov in teoretičnih hipotez. Izvor takega pristopa ni v mističnih nagnjenjih ali v ustvarjalni nemoči znanstvenikov, temveč v iskrenem naporu poiskati nove vzpodbude in poti za izhod iz zagat. Resnica je, da mešanica filozofije (z metafiziko) in znanosti ni nekaj novega; znani so mnogi primeri velikih mislcccv (vključno z Ncwtonom), ki so zavestno uporabljali metafizične sheme za svoje teorije, ki nikakor niso bile lc fikcija, temveč plodna in konsistentna osnova za mnoge zelo praktične znanosti in tehniko. Kot prelomno lahko štejemo leto 1964, ko jc John Bell iz CERN-a objavil svoje necnačbc, ki so ga proslavile; v znanost pa so vnesle toliko nemira, da sc nc lc ni šc polegel, ampak postaja čedalje hrupnejši. V uvodu svojega kratkega članka pravi Bell: "EPR-paradoks jc bil izpostavljen kot argument, da kvantna mehanika morda ni popolna teorija, ampak jo lahko dopolnimo z dodatnimi variablami, ki vračajo v teorijo vzročnost in lokanost ("Toda cnc supozicije se moramo, po mojem mnenju, trdno oprijeti: realna dejanska situacija sistema S2 jc neodvisna od tega, kaj sc dogaja s sistemom Si, ki jc prostorsko ločen od prvega." A. Einstein, Philosopher Scientist, Ed. by P. A. SCHILP, 1949). Pri tem opazimo, daje idejo mogoče formulirati matematično, in tudi pokažemo, da jc inkompatibilna s statistično napovedjo kvantne mehanike. Potrebna jc lokalnost, ali šc natančneje, da rezultati meritev na enem sistemu niso na noben način pod vplivom operacij, ki jih izvajamo na oddaljenem sistemu, s katerim jc bil v preteklosti v interakciji, kar pa nam povzroča bistvene težave. Obstajali so poskusi dokazali, da cclo brez take ločljivosti (separability) ali lokalnosti (locality) ni možna nobene interpretacija kvantne mehanike z dodatnimi skritimi variablami. Tc poskuse smo obravnavali drugje in smo ugotovili, da so pomanjkljivi. Razen tega jc bila interpretacija kvantne mehanike s skritimi variablami jasno zasnovana. Taka posebna interpretacija jc v resnici v grobem nclokalna struktura. Karakteristično je in v skladu z rezultati, ki jih tu navajamo, za vsako tako teorijo, ki točno rcproducira kvantnomehanične napovedi." V zaključku svojega članka pa Bell trdi: "V teoriji, v kateri dodamo parametre kvantni mehaniki, da bi determinirali rezultate posameznih meritev, nc da bi spremenili statistične napovedi, mora obstajati mehanizem, s katerim z nastavitvijo cnc merilne naprave lahko vplivamo na odčitavanje drugega instrumenta, tudi čc jc ta oddaljen. Sc cclo več, signal, ki ju povezuje, sc mora razširiti v trenutku, tako da taka teorija nc more biti invariantna po Lorcntzu. Seveda jc situacija drugačna, čc so kvantnomehanske napovedi omejene veljavnosti. Lahko si mislimo, da je primerna le za poskuse, pri katerih jc nastavljanje instrumentov opravljeno dovolj zgodaj, da jim to dopušča doseči obojestranski odnos, z izmenjavo signalov s hitrostmi, manjšimi ali enakimi svetlobni hitrosti. V tej zvezi so odločili poskusi tipa Bohma in Aharonova, pri katerih jc nastavljanje spremenljivo med letom delcev." Kaj bi rekli na naslednje? Leta 1935 jc znameniti fizik E. Schrftdinger predlagal sloviti miselni poskus: Foton trči ob polpropustno zrcalo, pri čemer ima 50% možnosti, da skozi zrcalo prodre, in 50% možnosti, da ga zrcalo odbije. Vsak prepuščen foton zaznamo z napravo, ki razbije stcklcnico cianida in s tem ubije mačko v zaprti škatli. Dokler jc nc odpremo, nc vemo, kaj seje zgodilo z mačko. Pri tem naj nc bi bilo nič protislovnega, ali jc prehod fotona skozi zrcalo objektivno ugotovljiv, toda pred opazovanjem nc vemo, kako bo s tem; v bistvu je prehod objektivno nedoločljiv. Torej tudi razbitje stcklcnice jc objektivno ncugotovljivo, kakor tudi življenje mačke. Z drugimi besedami, mačkino življenje visi na nitki, dokler jc nc opazujemo, Zelo težko jc razvozlati paradoksalno naravo sklepa, kajti nekaj sličnega je nedavno dosegla skupina raziskovalcev R.F. Voss in R.A. Webb (IBM), L.D. Jackcl (AE&T-Bcll Labs). M.H.Dcvoret (Bcrkcly) in D.B.Schwartz (State University of N.York). Enega od odgovorov takoj navajamo -zveni kot opozorilo: "Proučevanje interpretacij kvantne mehanike je težavno zaradi velikega števila interpretacij in njihovih inačic ter zaradi slabo definiranih pojmov. Ne samo, da ima skoraj vsak fizik, ki se s tem ukvarja, svojo interpretacijo, ampak gleda po svoje tudi na druge interpretacije. Ni enotnega okvira, v katerem bi jih bilo mogoče sistematično obravnavati. Ali se nc gredo pri tem fiziki filozofe (in filozofi fizike) brez potrebne tankovestnosti in včasih tudi brez potrebnega znanja?" (J.Strnad: Etude v filozofiji znanosti, Anlhropos, 5-6, 1987 - ki je za to snov zelo priporočljivo branje!) Einstein je menil, da je kvantnomehanični opis fizikalnih sistemov nepopoln; laboratorijski poskusi kažejo, da morda ni imel prav - toda v tem primeru sc bomo morali sprijaznili z bizarno naravo kvantnega sveta, katerega teorija jc začenši leta 1920. potrjevala, da so točne fizikalne napovedi. Vendar so prav zaradi bizarne in protiintuitivne narave kvantne mehanike nekateri fiziki (vključno z Einsteinom) trdili, da so kvantnomehanični opisi fizikalnih sistemov nepopolni in potrebni dopolnitev. Vendar poskusi kažejo, da verjetno živimo v nenavadnem "kvantnem svetu", ki onemogoča udobno in po zdravi pameti ukrojeno interpretacijo ter da moramo v svoj miselni svet sprejeti nekaj novih, čudnih spoznanj: Prvo: Ločeni entiteti brez medsebojnih komunikacijskih mehanizmov sta vendar lahko "povezani": lahko kažeta osupljive korclacije v obnašanju, tako izgleda, da opravljene meritve na eni entiteti istočasno (dobesedno) vplivajo na rezultate meritev na drugi entiteti. To ugotovitev nc moremo razložiti s klasičnimi stališči, čeprav je v popolnem soglasju s kvantno mehaniko. Drugo: Foton, osnovni svetlobni dclcc, se obnaša tako kot delec ali kot valovanje ter ostaja v tem dvoumnem stanju med samo meritvijo. Če merimo lastnosti, značilne za dclcc, se obnaša kot dclcc, če pa merimo lastnosti, značilne za valovanje, sc foton obnaša kot valovanje. Šele z določitvijo tipa poskusa je definirano pojavljanje fotona ali kot delca ali kot valovanje. Tretje: Ugotovitev nedoločljivosti ni omejena zgolj na atomsko in subalomsko področje. Raziskovalci so ugotovili, da makroskopski sitem v določenih okoliščinah obstaja v stanju, v katerem imajo makroskopske fizikalne observable nedoločene vrednosti. Vsaka od teh ugotovitev se drastično razlikuje od našega sedanjega dojemanja sveta. Kvantno stanje specificira vse količine fizikalnih sistemov do velikosti, ki jo jc šc mogoče doseči. Pomembno svarilo iz poslednjega stavka, da je v soglasju s kvantno mehaniko, da nimajo vse količine sistema istočasno določljivih vrednosti; še najbolj jc o tem znan Hciscnbcrgov princip nedoločnosti, ki pravi, da ni mogoče delcu sočasno izmeriti položaja in momenta. Vse skupaj sc zvede na verjetnost določljivosti. Druga osnovna zamisel kvantne mehanike je princip supcrpozicje, ki določa, da iz dveh kvantnih stanj sistema dobimo naslednje stanje s supcrpozicijo prvotnih dveh stanj. Postopek fizikalno ustreza oblikovanju novega stanja, ki "prekriva" vsako od stanj, iz katerega jc oblikovano. Konccpt lahko ponazorimo z obravnavo dveh kvantnih stanj fotona, pri katerih jc smer fotonske polarizacije v prvem stanju pravokotna na smer polarizacije v drugem stanju. Tako je dosegljivo vsako stanje, pri katerem jc polarizacija fotonov v kotu med pravokotnima smerema. Zc iz teh dveh osnovnih zamisli: nedoločljivosti in načela supcrpozicije, je očitno, da je kvantna mehanika v ostrem nasprotju z zdravim razumom. KDO PA JE J. BOHME Jakob Bohme, mistik in teozof, rojen leta 1575 kmečkim staršem v Altscidcnbcrgu pri Gorlitzu na Zgornjclužiškcm, umrl 17. nov. 1624 prav tako v Gčrlitzu. ((GGrlitz pri Drcsdcnu - 1971. jc imel 87.000 prebivalcev - na zahodni obali Lužiške Nise, nasproti poljskemu mestu Zgorzclcc, kjer so bogati premogovniki. Slovansko naselje GORELIC (1071) jc dobilo mestne pravicc leta 1303, ko jc bilo v češki posesti. V letih 1377-96 jc bilo glavno mesto (10.000 preb) in kulturni center Gornjih Lužic ter pomemben člen gornjelužiške zveze mest (od 1346). Na vrhuncu moči v XV. in XVI. stoletju je odigralo pomembno vlogo v tem predelu, kjer še danes žive Lužiški Srbi. GOrlitz je začel postopoma hirali po sporu s ccsarjcm v Schmalkaldanski vojni (1547) in jc često menjal gospodarja, tako od 1635 pripada Saški, od 1815 pa Pnisiji, sedaj pa jc v NDR.)) Izučil se je za čevljarja, vendar se jc na pogostih potovanjih seznanil z mističnimi, zlasti Paracclsusovimi, Schwcnkfcldovimi in V. Wcingclovimi nauki - nedvomno pa je bil pod močnim vplivom Biblije. Ustvaril pa si je samosvoj fantastično slikovit teozofsko-filozofski sistem emancionističnega tipa, v katerem trdi, da se iz ničnosli-praosnovc, v kateri se pojavi "pobuda", volja za "nečim", najprej rodi božanstvo, ki jc "pravzrok" in "vzrok" sveta, zatem pa eno za drugim izhajajo: večna narava, duhovni svet in končno vidna priroda. V božanstvu in v vsem, kar obstaja, jc na dialektičen način združeno "dobro" in "zlo", zato pa jc tudi svetovni proccs borba volje med dobrim in zlim. S svojim nasprotovanjem avtoritetam ("V mojem znanju ni niti beseda vzeta iz raznih knjig, pač pa te besede sam iz sebe rojevam.") nagiba k neposrednemu doživljanju. Bohmeju so cclo prepovedovali knjige, pisal pa je v nemščini in njegovi rokopisi so sc izredno hilro širili, napisal je okoli 26 knjig in razprav, ki so bolj poznane v latinskih prevodih. Bohme jc kljub konfuzni in zastareli mistiki tipičen renesančni mislcc, neodvisen duh, ki smatra, da se vsa filozofska vprašanja in odgovori nanje nanašajo predvsem na človeka samega. Kljub grobosti izrazov in nenadzorovanih polodvisnih metafor in špekulacij so BOhmcjcva dela vplivala na Hegla, Schcllinga, Baadcrja in druge! Hegel jc razvil Bohmcjcvo dialektiko, Schclling pa ga jc visoko ocenil zaradi njegove "čiste racionalnosti". Bohmc jc doživel tri zamaknjenja - videnja, zadnje 1610: trdil jc, da jc iz tega črpal svoja spoznanja, zaradi katerih jc prihajal v spor s svojim luteranskim okoljem, saj mu jc 1612 magistrat v Gorlitzu prepovedal delo "Aurora, oder die Morgcnrotc im Aufgang", tako daje nato kar sedem let molčal. Za Bohma: BITI jc VOLJA, pomeni, da jc BOG živeči BOG, kot volja, ki večno poustvarja samo sebe. Razmišljajoča o sami sebi, pridobi božja volja predstavo o sebi, v kateri se odraža kot v projektu o sebi, še vedno tostran svoje dejanske uresničitve-ostvaritve (rcalizacijc). Božja volja, tako samoodražajoča sc v predstavi o sebi, jc ljubezen, ki pa se nc bi mogla spoznati niti izraziti kot taka, če nc bi imela v sebi nasprotnega načela (CONTRARIUM), ki je načelo samoljublja in sebičnosti s težnjo po prevladi, po popolnem prežetju volje. To jc temačno dno, podzavest volje, označeno po Bohmu kot požcljivost, pohlepnost. Torej je volja zgrajena iz dveh sestavin: ena jc noetična-racionalna (namen kol hotenje volje; v primeru Boga: misel o samem sebi) in druga je nezavedna-iracionalna (večna narava ali poželenje, gon imeti voljo). Božja volja sc ostvarja s prisiljevanjem lastne narave, da se podreja lasmi misli, preprečujoč sebičnosti nadvlado. Slednja, tako v službi ljubezni, jc CONTRARIUM. Bohmova perspektiva ni manihejska (ideološko stališče o ncspravljivosti nasprotujočih si kategorij). V človeku, v katerem sc jc, po slvarjcnju, opredelila (dokončala) večna narava, ki je postala izvor, načelo lastne posamične sebičnosti, je možnost zla. Izvirni greh je le ostvaritev te možnosti: namesto da bi sc podvrgel božji volji (tj.idcji), seje človek premišljeno, torej prostovoljno prepustil sebičnosti svoje narave. Krustusova inkarnacija omogoča človeku povrnitev k lastni naravi, ideji, oziroma božji volji in tako v samem sebi ponovitev, toda neodvisno od one, ki prihaja od Boga, božjo genezo. Bohmova filozofija jc filozofija svobode, odločno v nasprotju z doktrino dvojne prcdcstinacijc, ki jc metafizično jedro etične religioznosti, kar povzroča neštevilne različnosti kozmološkega in cshatološkega značaja. Vpliv teh Bohmovih idej sc jc razširil nc lc po Nemčiji, ampak tudi na Nizozemskem, v Angliji, Franciji in Rusiji. Bohmove zamisli so osnova nemškega romanticizma (Novalis, Baadcr) in idealizma (Schclling, Hegel); v Rusiji pa je imel močan vpliv na religijo. Jacobi jc rekel: Nadčulno sc pokaže skozi intuicijo (tudi pri BOhcmcju). Njegova najpomembnejša dela so: Aurora, oder die Morgcnrotc im Aufgang; Von der drei Prinzipicn nebst Anhang; Vom drcifachcn wandtcn Augc; Vom irdisehen und himmlischen Mystcrium; Der Wcg zu Christo in acht Biichern itd. Osrednja točka njegove, v jeziku alkimije in prirodne filozofije, za njegov čas nerazumljive in fantastične špekulacije, jc dialektično razmerje. Vsaka stvar sestoji iz DA in NE, tako da ni mogoče spoznati pozicije DA, čc nc poznamo v tem tudi NE, kar sc odvija skozi trojstvo: - cclota (enota) - ločitev (delitev) - ponovna združitev (povrnitev). IN KAJ PRAVITA O BOHMEJU KLASIKA ZNANSTVENEGA M A TER IALIZMA ? "Pravi praoče angleškega materializma je Bacon. Prirodoslovjc mu jc edina prava znanost in čutna fizika najimenitnejši del prirodoslovja. Anaksagoras s svojimi hominomerijami in Dcmokrit s svojimi atomi sta pogosto njegovi avtoriteti. Po njegovem nauku so čuti nezmotljivi in izvor vsega znanja. Znanost jc izkustvena znanost in obstoji v tem, da z razumsko metodo raziskujemo dejstva, ki jih zaznamo s čutili. Indukcija, analiza, primerjava, opazovanje, eksperimentiranje so najvažnejši pogoji razumske metode. Med lastnostmi, ki so prirojene materiji, jc gibanje prva in najpoglavitnejša lastnost, in siccr nc samo kot mehanično in matematično gibanje, marveč šc bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, kot muka (Qual*) - da uporabim izraz Jakoba Bohmcja - materije. Njene primitivne oblike so žive,individualizirajoče, v njej obsežene in spccifičnc razločke proizvajajoče bitne sile." "Nc glede na to, da so teologi krivili vse filozofije preteklosti brez izjeme, ker so odpadle od krščanske vere, cclo filozofijo pobožnega Malcbranchca in inspiriranega Jakoba Bohmcja; da so braunschweiški kmetje označili Leibnitza za 'Lowcnixa' (brezverca). Anglež Carkc in drugi Ncwtonovi somišljeniki pa za ateista; nc glede na to, da sc krščanstvo, kol trdi najboljši in najdoslednejši del protestatnskih teologov, nc more skladati z umom, ker si 'svetni' in 'duhovni' um oporekala, kot to izraža Tertulian klasično takole: 'verum csl, quia absurdum est' (resnično jc, ker jc nesmiselno); nc glede na vse to - kako naj dokažeš skladnost znanstvenega raziskovanja in religije, razen če znanstveno raziskovanje prisiliš k temi, da preide v religijo na ta način, da mu pustiš njegovo lastno pot. Drugačna prisila vsaj ni dokaz. Seveda, čc žc od vsega začetka priznavate kot znanstveno raziskovanje samo to, kar jc vaš nazor, tedaj pač lahko prerokujete; toda kakšno prednost ima vaša trditev pred trditvijo indijskega bramana, ki dokazuje svetost VEDE tako, da sebi edinemu pridrži pravico do tega, da jo bere? Brž ko si bo znanstveno raziskovanje na jasnem o vsebini tega, kar nahaja, nc bo nikoli spodbijalo rcsnic krščanstva, a hkrati mora država skrbeti za to, da bi bil ta 'biti si na jasnem' nemogoč, kajti raziskovanje sc nc sme nikdar obračati na dojemljivost velike množice, se pravi, nc sme nikdar postati popularno in jasno samo sebi. Cclo, čc ga v vseh časnikih monarhije napadajo neznanstveni raziskovalci, mora biti skromno in molčati". (K. Marx: Uvodnik v 179. št. Kolnskcga časnika. Izbrana dela, CZ, Ljubljana, 1979.) KAKO SI LAHKO POMAGAMO Z BOHMEJEVIM QUALOM? Za začetek bo najbolje, da šc enkrat citiramo (žc enkrat omenjenega avtorja) dr. J. Strnada: "V obtoku jc šc več interpretacij, tudi nekaj dokaj zapletenih. Omenimo samo to, da so ustvarili s tem namenom tudi posebno kvantnomehanično logiko. Predaleč bi X v angleškem besedilu jc Kngels dodal naslednjo pripombo: Qual je filozofska besedna igra. Dobesedno pomeni Qual muko, ki sili h kakršnikoli aktivnosti. Hkrati pa vnaša mistik Bohme v to nemško besedo tudi nekaj iz latinske besede qualitas. Njegova Qual jc aktivno načelo, ki ga poraja spontani razvoj temu načelu podrejenih stvari, odnosov ali osebnosti, načelo, ki s Svoje strani vpliva na ta razvoj, v nasprotju z muko, katero poraja zunanji svet." (Marx-F.ngels: Izbrana dela H, CZ, Ljubljana, "51; Razvoj socializma od utopije do znanosti, F. Fngcls ter Sveta družina: Kritična bitka s francoskim matcrializmom, K. Mam in F. Engels, Izbrana dela, CZ, Ljubljana, 1979.) nas odvedlo, čc bi poskušali našteti vse interpretacije. Navedene interpretacije lahko razdelimo na dele in različne dele kombiniramo v nove inačicc interpretacij. Možnosti jc veliko, najbrž več kol fizikov, ki se ukvarjajo s tem vprašanjem. V podrobnostih o interpretacijah ni mogoče govoriti brez določenega matematičnega znanja. Zato pogosto tega vprašanja - tudi v učbenikih - nc obravnavajo dosledno, ampak obravnavajo zdaj to zdaj drugo interpretacijo, na primer kopenhaško ali statistično, nc da bi to posebej povedali." Če sedaj kličejo tudi Bohmcja na pomoč (pozabimo, da jc inkriminiran za misticizem) in pri tem razmišljamo tako, da je: "Med lastnostmi, ki so prirojene materiji, je gibanje prva in najpoglavitncj.ša lastnost, in sicer nc samo kot mehanično in matematično gibanje, marveč še bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, kot muka (QUAL)," si nc moremo kaj, da sc nc bi vprašali: Čemu pa sc sploh mučimo z interpretacijami? Interpretacija naj bi pomenila: razlago; oziroma pojasnitev pomena; prevod iz enega jezika v drugi jezik (ne gre za nacionalnc, temveč za strokovne jezike); predstaviti razumljivo; izluščiti smisel ali pomen; razvozlati na poseben način itd. V vseh teh pomenih sc pojavlja: INTERPRETACIJA, tudi v tem primeru. Kvantna mehanika uporablja svojstven jezik, ki ga tudi fiziki specialisti nc razumejo vsi enako, kaj šele drugi, ki jih gon po vedenju sili k poglabljanju v to snov. Čc interpretacija nc bi bila mogoča, bi ostala teorija zaprta v slonokoščeni stolp ekskluzivne znanosti, in še več, vsak individuum bi bil v posesti svojega znanja, nc da bi ga skušal interpretirati drugemu, saj brez interpretacije ni mogoče komuniciranje. Tudi interpretacija zaradi razumevanja jc nujno potrebna, to pa jc noetično vprašanje; razumevanje jc v tesni zvezi z izkušnjo in celovitostjo, v katero naj sc vklopi element razumevanja. Toda to jc v mnogočem posledica vzgoje in kulturnega okolja, ki nam izoblikuje paradigme in miselne vzorec kot osnovo za razumevanje pojavov, dogodkov in stvari. Še zlasti pa zaidemo na področje - recimo - filozofije, ko skušamo z interpretacijo izluščiti smisel ali pomen. Na tej točki je ločnica med znanostjo in filozofijo (in v posebnem med metafiziko ter religijo). Nekateri trde, da sc vsem tem pastem izognemo, čc sploh nc interpretiramo znanstvenih dognanj, pri čemer pa neposredno trčimo ob vprašanje smisla in pomena same znanosti. Čc naj znanost služi spoznavanju objektivnega in s tem vzpostavljanja racionalnega odnosa človeka do prirodc, jc očitno, da jc spoznavanje le težnja nikoli dokončanega miselnega procesa (tako v smislu filogeneze, kakor ontogeneze) in da sc človek vseeno lahko obnaša neracionalno, kljub znanstvenim spoznanjem. Toda to nikakor nc izpodbija splošne naravnanosti človeške vrste k razumevanju stvari, čc pri tem nc izhajamo iz religioznih stališ, da moramo verovati, nc pa razumeti. Globoka vera ne vprašuje po razumevanju skrivnosti. Zalo menim, da meji na znanstveno religijo ali religijo znanosti zahteva (ali izhodišče), da jc nepotrebna interpretacija - vsaj v tistem delu,ki sc nanaša na razumevanje. Če se sedaj vrnemo na QUAL, kot na "prvo in najpoglavitnejšo lastnost materije, ki ni le matematično in mehanično, marveč šc bolj kot nagon, življenjska sila, napetost, muka," si nc moremo kaj, da to interpretiramo. Ali kvantnomehanično gibanje sodi še med mehanična gibanja ali žc med ona, ki so v zvezi z "nagonom, življenjsko silo, napetostjo in muko" - torej s QUALOM? Kajti prva in najpoglavitncjša lastnost materije se mora kazati že nekje čisto na začetku pri osnovah, recimo pri kvantnih pojavih (čc predpostavimo, da smo s tem že prišli do temeljev objektivnega sveta, kar pa ni tako gotovo). Seveda čc rečemo, da med matematično in mehanično gibanje nc štejejo tista gibanja, ki so v zvezi s kvantnimi pojavi, potem jc očitno, da kvantne pojave obvladuje QUAL. Čc pa sodijo kvantna gibanje med matematična in mehanična gibanja, potem obstaja QUAL kot še nc odkrita muka, napetost, življenjska sila ali nagon - skratka kot nekaj, kar bi dodatno opisalo tudi objektivni svet. TO PA JE TISTO, ZARADI ČESAR JE EINSTEIN MENIL, DA JE KVANTNOMEHANIČNI OPIS FIZIKALNIH SISTEMOV NEPOPOLN. Mislim, daje treba ubogega Bohma nekoliko razbremeniti njegovega misticizma... NAMESTO SKLEPA Nesmiselna bi bila trditev o dokončnosti spoznanega; zato jc možnost dodatnega opisovanja fizikalnih sistemov prav gotovo odprta. Pri tem pa nikakor ni izključeno, da med to dodatno opisovanje sodi tudi paradoks... Morda jc prav v tem paradoks?! literatura t- F.instcin, A., Tolman, R.C., Podolsky, B., Knowledge of pasi and future in quantum mechanics, Physical Review,37,1931. 2. Einstein, A., Podolsky, B., Rosen, N., Can quantum-mechanical description of physical reality be considered complete? Physical Review, 47, 1935. 3. Bohr, N., Quantum mechanics and physical reality, Nature, 136, 65, 1935. 4- Bell, J.S., On the problem of hidden variables in quantum mechanics. Reviews of modem physics, 38, 1966. 5- Bell, J.S., On the Einstein, Podolsky, Rosen parodox. Physics, 1, 1964. 6. Schrodingcr, E., 'Ihe present situation in quantum mechanics: A translation of Schrodingcr's "cat paradox" paper, proccedigs of the American philosophical society, 124, 1980. 7. Benett, C.H., ljndauer, R., 'Ihe fundamental physical limits of computation, SCIA, VII, 1985. Bohm, D., Wholeness and the implicate order, Poulledge&Kcgan Paul, U>ndon, 1980. 9- Strnad, J., Etude v filozofiji znanosti, Anlhropos, št. 5-6. 10. Meyers konversations lexikon, Leipzig: Wicn, 1895. Metodološki premislek ob raziskovanju študentskega bojkota ANDREJ LUKŠIČ Pričujoči tekst sc spoprijema s problemom zapopadanja političnega proccsa skozi razmišljanje o predmetu samem na primeru študentskega bojkota stanarin iz leta 1985. *** Spodbudo za prcmišljanje o metodi sem dobil na eni strani v diskusiji o poročilu raziskave o študentskem bojkotu, ki jc porodila nasprotujoča si stališča o načinu raziskovanja političnih proccsov, in na drugi strani v lastni izkušnji, ki jc izhajala iz dotedanjega raziskovanja študentskega bojkota. Z modelom selektivnosti političnega sistema, ki smo ga doslej uporabljali v raziskovanju študentskega bojkota, namreč nismo mogli zajeti konfliktnosti in večplastnosti študentskega bojkota. Diskusijo o metodološki pomankljivosti poročila jc začel A. Rus in kasneje jc njegovi kritiki pritrdila tudi E. Strgar (str.36), ki sta zavzela stališče, da jc glavna pomanjkljivost poročila v tem, da niso navedene metode, po katerih jc bilo posamezno področje v raziskavi analizirano. Vztrajala sta, da jc treba pri analizi študentskega bojkota izhajati iz v naprej danih metod, in predlagala metodo vzorčenja in anketiranja udclcžcnccv bojkota, metodo zbiranja gradiva in metodo analize pričevanj udclcžcnccv bojkota (str.l 7/18). Po prepričanju A.Rusa zapisniki nimajo raziskovalne vrednosti (str.17), saj nc omogočajo odkriti "konfliktov med organizacijami"(str.30) Drugo veliko pomanjkljivost pa sta diskutanta videla v tem, da jc odsoten "analiLski okvir, ki bi omogočil, da hitro prideš skozi gradivo"(str.30). Diskusija sc v nadaljevanju ni več razvijala v smeri odkrivanja metodoloških in drugih pomanjkljivosti poročila, pač pa jc v ospredje prcmišljanja stopila stiska, ki jo jc doživljal raziskovalec zaradi predmeta svojega raziskovanja. O tej jc prvi spregovoril I. Lukšič ( str. 19-24). Med drugim jc omenil, da jc žc pri zbiranju gradiva naletel na nepremostljive težave, ki so jih povzročali predvsem neposredno vključeni v bojkot, torej tisti, ki so bili predmet raziskave. Njegova diskusija jc s tem spodbudila ostale k razmišljanju o predmetu, v katerem so videli glavni vir vseh metodoloških težav, ki so rczultiralc tudi v poročilu. Tako jc R.Močnik ugotovil, da "pomanjkljivost te raziskave mogoče izvira iz predmeta same raziskave" (str.32), namreč objekt jc "neverjetno zahteven in ga morate konstruirati na način legitimnega znanstvenega postopka s spretno kombinacijo"..." zapisnikov in liričnih izjav udeležcncev"(str.34). V nasprotju z A. Rusom pa meni, da so zapisniki ustrezen vir za odkrivanje konfliktov, saj "v nazaj pokažejo, kakšne odločitve so zares padle na raznih forumih, sestankih..., negledc na to, kaj so akterji takrat mislili, da so sklenili" (str.33). Iz vsega tega pa jc trebna narediti konccpt, pravi, saj ti "nc ležijo žc tu pripravljeni"(str.33). To jc po njegovem pravzaprav naloga znanosti. A. Klemene je videl ravno v odsotnosti "trdnega metodološkega pristopa"( str.37) največjo prednost pričujoče raziskave, ker taka ponuja možnost, da sc "problemi evaluirajo tcorcLsko in metodološko dosledno stvari sami" (str.38). D. Zadnikar jc opozaril, daje "vprašanje možnosti in nemožnosti raziskovanja sredi nasledkov samega dogajanja" vezano na "zainteresiranost, vpletenost in vpetost samih akterjev". Od tu potem "izhaja nujnost artikulacije v čisto ekspresivni formi" na eni strani, na drugi pa obstajajo in so na razpolago "neekspresivni zapisniki". Zaključil jc z mislijo, da, ko redek ti ram o to izhodišče, nam seveda ostane samo še razmišljanje o metodi. Tudi dr. B.Dcbcnjak jc na koncu diskusije ponovil, da jc "predmet sam tisti, ki jc vir vseh težav", ker sc " še ni v zadostni meri sam skonstituiral"(str.41). Ni še jasno, kdo jc bil dejansko subjekt udejanjanja interesov mladih in kdo ne, kdo jc imel odločilno besedo pri tem, kakšen jc bil dejanski domet posameznega udeleženca ali organa in da sc šele v nazaj pokaže "kaj so udeleženci mislili, da hočejo, in kaj so dejansko hoteIi"(str.42). Predloženo raziskovalno poročilo je seveda obtičalo samo na nivoju zbranega gradiva (narejena jc bila kronologija dogodkov po zapisnikih raznih političnih in samoupravnih organov in izjave udclcžcnccv, ki so imeli v bojkotu eno od vodilnih vlog) in spodletele analize sclckcijc poliličnega sistema s pomočjo modela, povzetega po teoretski raziskavi M. Mačka. Glavni problem je torej ostal: kako organizirati gradivo, kako ga obdelati in kako predstaviti. Izhodišče nadaljnjega prcmišljanja je bila odločitev, da bom sledil logiki zbranega gradiva in na tej osnovi izdelal predmetu ustrezen referenčni okvir in metodološko obdelavo. *** Svoje razumevanje razmerja med subjektom, metodo in objektom sem utemeljil na interpretaciji Heglove Fcnomcnologije duha. Cc jc v prcdhcglovskcm času metoda spadala izključno na stran subjekta in ni bila zavezana predmetnosti, torej je bila lc v zunanjem odnosu do konkretnosti, bila jc torej sam svoj svet, ki jc postavljen med spoznavajoči subjekt in objekt, se s Heglovo zastavitvijo problema razmerje obrne. Nimamo več opraviti s tremi ločenimi in med seboj izoliranimi momenti v spoznavnem proccsu, pač pa strukturna delitev postane razumljena kot eno-v-sebi strukturirano. Metoda ni več vezana izključno na stran subjekta in ni zunanja objektu, pač pa jc razvita iz objekta, je zavezana objektu, jc logika objekta samega, metoda postavi predmet in jc po njem postavljena. Seveda posel postavitve predmeta po metodi in metode po predmetu opravi subjekt, ki pa jc kot spoznavajoči subjekt vedno konkretni individuum in kot je zato konkretni individuum vedno tudi objekt drugemu spoznavajočemu subjektu. Tako triada subjekt-metoda-objekt niso med seboj ločene in izolirane entitete, ki so lc v zunanjem odnosu, pač pa sc spoznavajoči subjekt prepusti objektu zato, da bi odkril njegovo notranjo logiko, torej prišel do metode, in da bi po njej postavil sam objekt, katerega del jc tudi on sam. Izhodišče spoznavajočega subjekta je tisto, kar obstaja, realno konkretno. To realno konkretno mora na nek način sam zamejiti in meje argumentirano utemelji. Nato mora odgovoriti na vprašanje, kako naj si prisvoji omejeno realno konkretno, da bo postalo "za njega". Za to "prisvajanje" ima vedno na razpolago določene materialne vire in pa zavest soljudi o tem realnem konkretnem. Za obdelavo materialnih virov in zavesti soljudi o tem realnem konkretnem je sodobna metodologija razvila vrsto postopkov, ki odpirajo tudi možnost matcmatizacije družboslovja. Po obdelavi podatkov sc mora spoznavajoči subjekt spustiti na teren abstrahiranja, ki ni lc opuščanje realnosti (posploševanje na osnovi pojavov), pač pa je transccndcnca realnosti: oblikuje pojme, s katerimi zagrabi konkretno realno. Ti pojmi seveda niso zvedljivi na omejeno konkretno realno in to konkretno realno tudi ni zvcdljivo na pojem. Na tej ravni začne spoznavajoči subjekt oblikovali red pojmov tako, da lahko iz najbolj abstraktnega pojma razvije vse ostale bolj konkretne. Na koncu lahko oblikuje totaliteto organske cclote, omejeno realno konkretno, zapopadeno v pojmu. Ta pot spoznavnega proccsa torej predpostavlja, da individualna skušnja in individualna rcsnica o nekem realnem konkretnem ne sovpada z resnico celote. To siccr nc pomeni, da individualna resnica ni resnična, jc prava zavest sprevrnjenih družbenih razmerij, o katerih govori rcsnica celote. Naloga znanosti ni v tem, da razlaga pojavne oblike induktivno, pač pa da priznava distinkcijo med individualno resnico in resnico cclote, da priznava distinkcijo med navideznim gibanjem, ki sc prikazuje individualni zavesti in ki jo ta zapopade neposredno čutno, in realnim gibanjem, ki jc dano lc posredno, preko pojmov, da priznava razliko med zunanjim in notranjim, ker ta distinkcija šele postavi teren znanosti, ker omogoči, da pojavne forme zvedemo na notranjo enotnost, ki postane potem izhodišče za razlago konkretnih pojavnih form in merilo za spreminjanje konkretno realnega. S tem metodološkim premislekom začenjam razpravo o študentskem bojkotu. *** Analiza študentskega bojkota bo temeljila na ločevanju med dvema postopkoma znanstvenega proučevanja, ki sc bistveno razlikujeta po logiki: gre za raziskovanja (Forschung) na eni strani in za prikazovanje (Darstcllung) na drugi strani. O slednjem v tem tekstu ne bo govor, ker raziskava še ni dokončana. Raziskovanje študentskega bojkota terja, da sc jc treba polastiti konkretnega materiala do podrobnosti. Ker se zdi, da jc tega materiala ogromno, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj jc za analizo študentskega bojkota "konkretni material". Rekonstrukcija dogodka Razmišljanje na to temo začenjamo s problemom rekonstrukcije same proglasitve študentskega bojkota 1.5.1985. Za to sc lahko opremo na pisne vire, ki so jih napisali študentje sami (zapisnik sestanka, kjer so sprejeli odločitev o bojkotu, razni plakati, ki so izražali študentske zahteve, sporočilo javnosti itd.), na pisne vire, ki so jih napisali drugi (novinarski članki, radijske in televizijske oddaje itd.) in na izjave študentov (tistih, ki so sprejeli odločitev o bojkotu, in tistih, ki niso bili neposredno pri odločitvi), ki so jih dali raziskovalcu po določenem času (avtorizirani intervjuji). Pomen omenjenih virov jc za rekonstrukcijo dogodka seveda različen. Največjo težo imajo pisni viri, ki so jih napisali študentje, tj. zapisnik sestanka, plakati, proglas. Ti dokumenti so nastajali v bojkotu in zato govorijo bojkot sam, niso bojkotu nekaj zunanjega, zato izražajo in ohranjajo duh bojkota za prihodnost. Tudi pisni viri, ki so jih pisali drugi (javni mediji), izražajo na nek način duh bojkota in sploh duh tistega časa, saj so bili pisani v času trajanja bojkota, toda od zunaj, pisali so o bojkotu, o nečem, kar je bojkotu vnanjc. Na povsem drugi ravni so seveda izjave študentov, ki so odločitev o bojkotu sprejeli, ali/in listih, ki pri odločitvi niso bili neposredno poleg. Izjave teh študentov so zabeležene po neki časovni dislanci za raziskovalne namene. Že sama časovna distanca pa v izjavo vnaša dodatne elemente (spomin je opešal, dogodek dobiva skozi čas drugačno interpretacijo itd.). Vsak udclcžcncc ima svoje videnje dogodka, v katerem jc sodeloval kot soakter, ki ga skozi čas spreminja pač glede na spomin in spremembe po tem dogodku. Ko na neki časovni točki raziskovalec zabeleži tc individualne interpretacije dogodka, sc pokaže, da imajo akterji različna videnja, različne interpretacije istega dogodka. Z javno objavo v medijih ali s kakšno drugo obliko soočanja, npr. z organizirano diskusijo, sc individualne interpretacije o istem predmetu soočijo s sebi različnimi interpretacijami istega dogodka. Na tej točki si akterji in tudi ostali opazovalci postavijo vprašanje, kaj jc rcsnica, katera individualna interpretacija dogodka jc pravšnja. Soočanje interpretacij in vprašanje resnice vzpostavita strukturo konfliktnega polja, na katerem se začne bitka za "pravo" interpretacijo med nosilci individualnih interpretacij istega dogodka. Ta boj je strukturno določen in gaje mogoče formalno opisati. Nosilec individualne interpretacije istega dogodka lahko zavzame pri ocenjevanju drugih individualnih interpretacij naslednje pozicije: znotraj polja kritike so vse druge interpretacije, zunaj tega polja ostane lc njegova interpretacija; znotraj polja kritike jc lc njegova interpretacija, zunaj njega pa ostanejo vse ostale interpretacije; znotraj polja kritike sc znajdejo vse interpretacije. Vse tri po/.icijc nosilca individualne intcrprctacijc dogodka se prepletajo z vsemi tremi pozicijami vseh ostalih nosilcev individualne interpretacije istega dogodka. Nosilec svojo interpretacijo oblikuje glede na strukturno mesto, ki ga jc imel v času dogodka, in glede na svoje sposobnosti razumevanja tega dogodka. Konflikt, ki je nastal zaradi različnih individualnih interpretacij istega dogodka, jc tako preplet različnih nivojev zavesti, tj. interpretacij. Rezultat konflikta jc za vsakega udclcžcnca posebej "zlom" njegove intcrprctacijc. V času trajanja konflikta sc vsakomur pred njegovimi lastnimi očmi korak za korakom ruši njegova interpretacija dogodka, s katero jc vstopil v konflikt. Po konfliktu in žc za časa njegovega trajanja ]ahko v svojo interpretacijo dogodka všteje tudi druge interpretacije in še sam konflikt. Cc to naredi, sc dokoplje do svoje refleksije dogodka, ki presega njegovo prvotno interpretacijo dogodka. Konflikt pa jc manj travmatičen in zelo poučen za tiste, ki so od zunaj opazovali potek cclotncga konflikta. Seznanjeni so z različnimi individualnimi interpretacijami istega dogodka in si lahko na osnovi tega skonstruirajo svojo resnico o tem istem dogodku. Njihova pozicija jc seveda drugačna od tistih, ki so dogodek neposredno oblikovali. Prvi so v substancialncm, drugi pa v refleksivnem odnosu do dogodka, prvi interpretirajo le dogodek, ki so ga sooblikovali, drugi pa interpretirajo interpretacije tega dogodka. Ker jim dogodek sam ni neposredno dan, da bi ga mislili, so intcrprctacijc edini način, da pridejo do vedenja o tem dogodku. Za analizi bojkota so torej na razpolago viri, ki so substancijalnc narave in govorijo bojkot sam, in viri refleksivne narave, ki jih lahko razdelimo na intcrprctacijc, ki so bile narejene sproti, in interpretacije ter refleksije, ki so nastale po določenem času. Viri substancialnc narave (dokumenti: zapisniki, slikovni material) omogočajo, da rekonstruiramo ogrodje ali dele ogrodja dogodka, viri refleksivne narave pa Sc dodatno izpopolnijo podobo dogodka. Na tak način sc konstruira podoba dogodka, ki jc "za nas", dogodek je zapopaden v pojmu in kot tak jc ohranjen našim zanamccm kot resnica dogodka. Celotna rekonstrukcija temelji na dokumentih in dejstvih, ki so sc izpričali in prečistili v konfliktu med različnimi individualnimi interpretacijami dogodka. S tem smo dobili celostno podobo dogodka, zapopadli smo ga v njegovi totaliteti. Rekonstrukcija obdobja Z rekonstrukcijo enega dogodka, v našem primeru proglasitev študentskega bojkota, pa še nc povemo ničesar, zakaj jc do tega dogodka sploh prišlo. To vprašanje nas napoti na rekonstrukcijo vseh dogodkov pred njim, v našem primeru pred 1.5.1985. Ko potujemo po časovni osi nazaj, se zastavi vprašanje, kje sc zaustaviti, kje postavili časovni rez, katere dogodke še vzeti v rekonstrukcijo in katere nc več. To vprašanje je odločilno za določitev "konkretnega materiala", ki se gaje treba do podrobnosti polastiti. Zagotovo jc vsaka določitev časovne točke po svoji naravi arbitrarna in na nek način zabrisuje kontinuiteto z dogodki pred njo. Pri analizi bojkota moramo vpeljati razlikovanje med kolektivno zavestjo političnih in samoupravnih organov in kolektivno zavestjo študentskih in drugih skupin, ki so se oblikovale v času pred bojkotom. Razlikovanje jc potrebno zato, ker sc kolektivni zavesti oblikujeta na različne načine in ker sta podvrženi različnim pogojem sam oobliko vanja. Kolektivna zavest v samoupravnih in političnih organih sc oblikuje na formalnih sestankih in sc na nek način beleži v zapisnike v obliki sklepov. Nosilci te zavesti so člani določenih organov, ki pa so podvrženi formalnim kriterijem in merilom kadrovske politike. To pomeni, da jc njihovo članstvo v organu časovno določeno. Po preteku mandata in z njihovim odhodom se lahko popolnoma izgubi kolektivna zavest organa, obenem pa sc prekine kontinuiteta dela tega organa. Da bi sc izognili takšnim radikalnim rezom pri delu posameznih organov, mora modrost kadrovske politike poskrbeti, da v organu ostane določeno število starih članov, nosilcev kolektivne zavesti, pa nc spet toliko, da bi ti preprečevali diskontinuirano delo tega organa. Izguba kolektivne zavesti jc lahko za delo organa usodnega pomena, saj lahko z vsako novo neizkušeno kadrovsko garnituro ponavlja iste napake in sprejema iste sklepe. To pa pomeni, da učni proccs za organ kot ccloto traja eno samo mandatno obdobje, ker se izkušnje nc kumulirajo. Kolektivna zavest določenega organa sc zapiše nc samo vsakokrat po sestanku v zapisnik, pač pa tudi v poročila o enoletnem delu in v poročila o delu v mandatnem obdobju. Toda za nove člane zapisana kolektivna zavest nc pomeni tistega, kar pomeni za stare člane. Novi in stari člani morajo znova prehoditi pot, po kateri sc oblikuje nova kolektivna zavest organa kot ustrezna kombinacija izkušenj dosedanjega dela in novosti. Zato lahko rečem, da so ravno kadrovske spremembe v teh organih tiste, ki ohranjajo ali prekinjajo kolektivno zavest dela določenega organa. S tem jc povezana druga težava pri določitvi časovnega reza. Samoupravni in politični organi sc kadrovsko neistočasno spreminjajo, zato v njih odkrivamo različno kontinuiteto kolektivne zavesti. To za našo raziskavo pomeni, da ni mogoče za vse organe postaviti iste časovne točke. Čc pa to storimo, sc znajdemo v situaciji, ko imamo na arbitrarno določeni katerikoli časovni točki opraviti z različnimi kolektivnimi zavestmi samoupravnih in političnih organov (ene so kontinuirane,druge pa sploh še niso oblikovane). Kolektivna zavest študentskih in drugih skupin, ki so sc oblikovale pred bojkotom, pa jc bila podvržena drugačni logiki, neformalnim kriterijem. Oblikovala sc jc na osnovi določenega problema, ki ga je bilo treba razrešiti. Ta zavest sc ni neposredno zapisala v zapisnike, poročila itd., pač pa jc zapisana v našem primeru v časopisnih člankih, ki so jih pisali študentje sami, in posredno v zapisnikih organov, kolikor so nosilci te zavesti sodelovali pri sprejemanju sklepov na sestankih samoupravnih ali političnih organov. V raziskavi študentskega bojkota stanarin smo sc odločili za arbitrarni časovni rez na točki, kjer sc jc zamenjala glavnina vodstva UK ZSMS in kjer sc jc kadrovsko korenito prenovila vsa delegatska struktura študentov v samoupravnih in političnih organih na univerzi in v študentskem ccntru. (Gre za programsko volilno konfcrcnco UK ZSMS v dcccmbru 1984.) Na tej točki jc torej prišlo do generacijske "zamenjave študentskih predstavnikov" v mikropolitičnem sistemu. S to zamenjavo se je sočasno prekinila kolektivna zavest v organih o tem, kaj so bivši predstavniki študentov žc dotedaj naredili in dosegli v organih, kjer so delovali, in kaj so organi v zvezi s tem žc ukrenili. Korenita kadrovska zamenjava in s tem povezana prekinjena kontinuiteta kolektivne zavesti v organih sta imeli nujno za posledico, da so novi predstavniki študentov morali stopiti za korak ali dva nazaj, kar pomeni, da so se morali ponovno poučiti tudi o tistem, kar so vedeli žc njihovi predhodniki. To učenje pa se jc odvijalo ravno v času intenzivnega spreminjanja študentskega položaja v celoti. *** Z določitvijo časovnega reza smo tako določili obdobje od decembra 1984 do 1.5.1985, ki ga jc treba na osnovi "konkretnega" materiala zapopasti do podrobnosti. Tu si ponovno postavljamo vprašanje, "kaj je konkretni material" za rekonstrukcijo tega obdobja. Na razpolago imamo dokumente, tj. zapisnike samoupravnih in političnih organov, ter pisne prispevke, ki so jih pisali študentje sami in jih objavljali v brošurah, v časopisih in v drugih javnih medijih, oboje jc po svoji naravi substancialni vir. Ob tem imamo na razpolago še pisne prispevke v javnih medijih in izjave udclcžcnccv v študentskem bojkotu. Po svoji naravi Jcot smo žc omenili, so to refleksivni vir. Zapisniki samoupravnih in političnih organov so temeljni dokument za rekonstrukcijo zgoraj označenega časovnega bloka. Toda pri analizi študentskega bojkota stanarin jc treba vnesti nove sclckcijske kriterije za dokumentacijo. Prvi tak kriterij se veže na zapisnike organov, oziroma, odgovoriti jc treba na vprašanje, katere zapisnike in od katerih organov jc treba vzeti kot "konkretni material". Za analizo študentskega bojkota pridejo v poštev samo zapisniki tistih organov, ki so sprejemali odločitve, neposredno vezane na študentsko populacijo v zgoraj omenjenem časovnem bloku. Po drugi strani pa tudi vsi zapisniki teh organov niso vezani samo na probleme, ki jih jc izpostavil študentski bojkot. Namreč, za analizo bojkota nas zanimajo samo tiste vsebinske točke v zapisnikih teh organov, ki bi pokazale na genezo problemov, ki so jih študentje izpostavili 1.5.1985. Tako selekcionirane zapisnike sc mora nato razvrstiti v časovni blok in dobimo kronologijo sklepov določenih organov v določenem časovnem bloku na določeno vsebino. Na osnovi tega žc lahko dobimo nc več fragmentarno, pač pa sintetizirano podobo poteka odločitev. Ta sinteza jc šele navidezna, saj sklepi šc stojijo drug ob drugem in jih povezuje lc časovna linearnost. Iz te kronologije se šc nc da sklepati na duh predbojkotnega obdobja, čeprav ta žc na nek način sili na dan. Duh predbojkotnega obdobja je mogoče rekonstruirati skozi rekonstrukcijo dveh nivojev: 1) z rekonstrukcijo vsebinskega nivoja, ki sc nanaša na vsebinsko analizo sklepov določenih organov, selekcioniranih na zgoraj omenjeni način; 2) z reprodukcijo proceduralnega novoja, ki se nanaša na analizo postopkov pri sprejemanju sklepov in na analizo razmerij in odnosov med organi. Vsebinska analiza nam govori, kaj so določeni organi sprejemali, proceduralna pa, na kakšen način in v kakšnih razmerjih in odnosih moči so odločitve sprejemali. Pri analizi omenjenega časovnega bloka so kot enota raziskovanja vzeti samoupravni in politični organi ter študentske skupine in nc posamezniki, ki so delovali v teh organih. Razlog jc pač v tem, da za rekonstrukcijo dogajanja znotraj organov in skupin enostavno nc razpolagamo s substancialnimi podatki in da bi sc za to v rs m o rekonstrukcijo lahko naslonili lc na refleksivne vire, tj. na izjave posameznih udclcžcnccv, kar seveda pušča raziskovalcu veliko manevrskega prostora. Po drugi strani pa bi nas tovrstna analiza vodila v podrobno analizo delovanja posameznega organa, kar pa nikakor ni cilj raziskave. Nadaljnje razmišljanje o možnosti analize študentskega bojkota sem omejil lc na vsebinsko analizo sprejetih sklepov. Na osnovi narejene kronologije sklepov šc ni mogoče nič natančnega reči o konccptih in idejah, ki so bili v igri za razrešitev študentske problematike. Zato jc potrebna nadaljna analiza sklepov v naslednji smeri: vse sklepe je treba razvrstili po tematskih sklopih, jih razvrstiti po časovnem zaporedju in prostorsko locirati (kdaj in v katerem organu so bili sprejeti). Na osnovi takšne razvrstitve jc mogoče zaključiti, kateri organ jc bil iniciator neke ideje ali konccpla in kdaj jo/ga jc spravil v obtok znotraj političnega sistema, kakšna je bila ideja ali konccpt v prvotni obliki, kateri organ jo/ga jc še podprl, kateri ignoriral in kateri prvotno zamisel zožil ali razširil. Ko sc naredi takšna analiza posameznega podsklopa, je mogoče izluščiti tudi vse ideje in konccpte, ki so bili ponudeni za razrešitev problema, obravnavanega v sklopu. Ko razgradimo in v podrobnosti raziščemo vsak posamezni podsklop, niso več drug ob drugem, drug drugemu zunanji, povezani le z njim zunanjim linearnim časom, pač pa sc vzpostavi njihova notranja povezanost, vzpostavi se korespondenca med notranjim in zunanjim, bistvom in pojavom. Ko na ta način razgradimo in v podrobnosti raziščemo vsak posamezni podsklop posebej in ga nato sintetiziramo na zgoraj omenjeni način, jc mogoče na osnovi tega izluščiti tudi ideje in koncepte, ki so se ponujali za razrešitev določenega segmenta študentske problematike, tj. v naši raziskavi npr. socialno ekonomski položak študentov. S pomočjo moči abstrahiranja jc mogoče izluščiti konccpte, ki so bili v igri za razreševanje določenega problema, konccpt, ki jc bil določen za razrešitev tega problema, potem jc mogoče določiti, kdo je sprejel to konccpcijo in kdaj jo je sprejel ter ali sc jc ta konccpcija realizirala ali nc ter kje jc prišlo do blokad pri realizaciji. Na osnovi takšne analize jc mogoče locirati na eni strani iniciativno moč in na drugi strani moč odločanja in rcaliziranja, ali z drugimi besedami, kje je bila locirana "avantgarda" in kje oblast. Pri rekonstrukciji predbojkotnega obdobja se moramo nasloniti tudi na refleksivne vire, ki smo jih žc omenjali. Izpovedi udclcženccv (intervjuji, ki jih je naredil raziskovalec po določenem času) imajo pri rekonstrukciji neko vrednost le v toliko, kolikor osvetljujejo posamezne prelomne točke v predbojkotaškem obdobju s podatki, ki jih ni mogoče dobiti iz zapiskov ali drugih substancialnih virov. Po drugi strani pa so individualne refleksije določenega obdobja po določenem času zanimive v toliko, kolikor neposredni udclcžcnci skozi govorjenje o dogajanju govorijo o sebi. (Tega so se morda nekateri akterji zavedali in že posnetega intervjuja niso hoteli avtorizirati.) Individualne intcrprctacijc enega obdobja so med seboj nujno različne že zalo, ker izhajajo iz nc cclostncga vpogleda na cclotno obdobje. Tu pride do izraza še veliko bolj kot pri individualnih interpretacijah enega dogodka dejstvo, da so individualne intcrprctacijc ujete v nek drug krog, ki si ga jc posameznik pojmovno prisvajal in tisto, kar jc bilo zunaj tega kroga, ni mogel mislili. Zamcjcnost tega kroga seveda izvira iz pozicije, ki jo jc imel v proccsu oblikovanja odločitev, ki so se likale v našem primeru študentske problematike. Hipotetično gledano so lahko nekateri posamezniki imeli vpogled na ccloto političnega odločanja, drugi pa le na posamezne fragmente. To jc bila gotovo glavna determinanta individualnih interpretacij omenjenega obdobja. Druga determinanta pa jc sposobnost posameznika, da razkrije z analitskimi sposobnostmi tisto, kar gre preko posameznih odločitev nekega organa in jc tako sposoben v pojem ujeli politično dogajanje. Z drugimi besedami, individualna interpretacija določenega obdobja jc determinirana s strukturno pozicijo posameznika in z njegovo analitsko sposobnostjo. Pri refleksiji določenega obdobja se torej nujno srečujejo individualne interpretacije, ki so si med seboj različne in je skorajda vsaka bolj ali manj nepopolna, saj praviloma nima pregleda nad ccloto političnega odločanja. Poleg omenjenih individualnih interpretacij je možna še ena, ki jc zamejena v takšen krog, v kakršnega jo jc premišljeno zamejil raziskovalec. Ta interpretacija jc narejena na obstoječih substancialnih virih in je v nekem smislu preko drugih individualnih interpretacij (kar sc tiče kroga) in pod njimi (kar se tiče podrobnosti in natančnosti podatkov). Na tej točki jc seveda konflikt med nosilci individualnih interpretacij pod že omenjenimi pogoji neizogiben in bitka med njimi za pravost in resnico jc nujna. Rezultat konflikta je zopet za vse udcicžcncc porazen, saj morajo opustili svojo prvotno interpretacijo in si na osnovi vseh ostalih interpretacij naredili novo, refleksijo, ki všteje tudi konflikt sam. Rezultat konflikta za tiste, ki so diskusijo opazovali od zunaj, pa jc v tem, da so sc dokopali do rcsnicc tega obdobja skozi individualne intcprctacijc in intcrprctacijc, narejene na substancialnih virih. Prišli so do pojma rcsnicc študentskega bojkota, ki ni zamejena v različne individualne refleksije tega obdobja. S tem jc hkrati onemogočena glorifikacija tega dogodka in obdobja po njem, kot tudi diskvalifikacija obdobja pred dogodkom. V nekem smislu jc odpravljena travmatska točka, ki bi lahko šc lep čas negativno vplivala na politično dogajanje, v našem primeru na politično dogajanje na ljubljanski univerzi. Za cclostno podobo političnega proccsa, v katerem sc je odločalo o reševanju socialnoekonomskega položaja študentov, je treba v analizo vpotegniti tudi sprotno zunanjo refleksijo, ki so jo delali javni mediji. Selekcionirane članke po vsebini v omenjenem časovnem bloku jc treba analizirati z vsebinskega vidika, tj. katere probleme so odpirali in katera stališča so zastopali. S primerjavo sorodnosti ali različnosti s stališči in sklepi posameznih organov sc da ugotoviti, koliko so bili javni mediji avtonomni v predstavljanju študentske problematike in koliko so bili le usta določenih organov ali skupin. Zgostitev poročanja o študentski problematiki na časovni osi pa bi nedvomno govorila o tem, od kdaj dalje je bila širša javnost sproti obveščena o študentskih problemih. LITERATURA: Elstcr, John, I^ogic and Socicty, London, 1978. Ixbowitz, Michacl, Marx s Methodological projcct, 1980, (rokopis). Lukšič, Andrej, Kritika pozitivizma, Ljubljana 1985, (diplomska naloga). Marx, Karl, H kritiki Heglovega državnega prava, MK1D I, Ljubljana. Mcžnarič, Silva, Bosanci, Ljubljana, 1986. Pihler, Borut, Zgodovinskost logičnega in logika zgodovinskosti, Anthropos, št.3-4/78, Ljubljana. Zgaga, Pavel, K Marxovi prvi kritiki Hegla, Vestnik, št.1-2/83, Ljubljana. Magnetogramski zapis diskusije o poročilu raziskave o študentskem bojkotu, 1987, Ljubljana, (osebni arhiv). Psihologija Presojanje realnega in idealnega vodje ALEŠ FRIEDL UVOD /• VODENJE Pri vsakem delu lahko razločimo dve funkciji: cilj dela ("proizvod") ter organizacijo dela (ki ureja potek oz. način, po katerem sc "proizvod" izgotovi). Cilji dela so lahko enostavni, tj. taki, da jih lahko doseže vsak posameznik, ali pa kompleksni, tj. taki, ki jih posameznik bodisi zaradi časovne omejitve bodisi zaradi zahtevnosti del nc more doseči sam, temveč jih lahko doseže le v skupini. Pri enostavnem delu si človek vse sam organizira, medtem ko sc pri izvedbi kompleksnih del pojavi potreba po človeku, ki bo 'mel funkcijo organizacijo, to pa jc vodja. (S tem seveda ni rečeno, da ima vodja samo to funkcijo; hkrati lahko - tako kot drugi člani skupine - tudi sam proizvaja "proizvode".) S tem, ko jc nekdo zadolžen za organizacijo, sc produktivnost skupine (čc jc vodenje dobro) preccj poveča. Pri vodenju gre (po Jurmanu, 1981, str.200) za naslednje vidike: 1 .za"ncposrcdno organizacijo proizvodnje" (načrtovanje, pripravo dela, načine za evaluacijo rezultatov dela itd.), 2.za"ncposrcdno delitev dela" (gre za vprašanje, kdo bo kaj izvrševal v skupini - pri čemer mora vodja dobro poznati naravo dela ter zmožnosti svojih delavcev), 3.za"posredovanje informacij o delu" (podrejenim in nadrejenim), 4.za"zanimanjc za osebno življenje podrejenih" (kajti le-to, podobno kol znanje in usposobljenost delavca, vpliva na nivo produktivnosti). V vsaki DO gre za veliko različnih kompleksnih del, ki jih opravljajo različne skupine ljudi. Ponavadi je sama DO razdeljena v posamezne oddelke, sektorje itd. Gre za čisto formalno delilev, ki zahteva čisto formalnega vodjo - tj. vodjo, ki jc nameščen na tako mesto zato, ker sc pojavlja lam potreba po vodenju, da bi skupina lahko v redu funkcionirala. "Sam namreč nc more povečati produktivnosti podjetja, dvigniti delovne morale, niti izboljšati socialnih prilik" (Brown, 1962, str. 143). Vodja jc torej vedno lc član skupine. Ponavadi so nadrejeni najbolj usmerjeni k doseganju ciljcv dela (proizvodnji). Ponekod prihaja zategadelj do problema, namreč zato, ker imajo ljudje v delovni skupini različne potrebe, od katerih jc doseganje ciljcv dela samo ena. Druge pa so: potreba po rcgulaciji odnosov z drugimi ljudmi (sodelavci) ter osebne želje in potrebe (npr. potreba po čistem delovnem okolju). Kadar formalni vodja zanemari druge potrebe članov skupine, lahko pride do različnih pojavov nezadovoljstva (nizka produktivnost, višji bolniški stalež), lahko pa tudi do t.i. neformalnega vodenja. "Brez dobre in jasne komunikacije (namreč) ni kvalitetnih medosebnih odnosov, niti ne kvalitetnega vodenja" (Brajša, 1984, str.95). Neformalni vodja glede na organizacijsko strukturo DO nima formalne funkcije vodje, vendar ga člani delovne skupine priznavajo za vodjo zato, ker se ne morejo obrniti na formalnega vodjo v zvezi s svojimi problemi pri delu ali doma. Gre v bistvu za nezaupanje, da bi formalni vodja pokazal razumevanje za probleme podrejenih. Glede na odnose med formalnim in neformalnim vodjo sta možni dve situaciji: 1 .če so odnosi med njima dobri, potem neformalni vodja formalnemu pomaga. V tem primeru prevzame vlogo diplomata - obvešča formalnega vodjo o dogajanju v skupini, da bi tako povečal učinkovitost skupine, vendar je pri tem previden, ker ne želi, da bi se odnosi med formalnim vodjem in drugimi člani skupine šc bolj pokvarili. Razen tega je tudi njemu veliko do tega, da si ohrani dobro ime med sodelavci in ne izpade "vohun"; 2. Če so odnosi med formalnim in neformalnim vodjo slabi, ima zavoljo tega formalni vodja težave, kajti večina članov skupine je proti njemu. Formalni vodja mora biti torej razen na produktivnost pozoren tudi na svoje odnose s podrejenim i. (O tem poroča tudi Rot, 1983, str.233: "Bolj učinkoviti so tisti vodje, ki sc zavedajo obeh vrst odnosov in ju med sabo povezujejo.") V delovni situaci ji se dobri odnosi vzpostavijo s pohvalami in grajami s strani vodje. Če so te na mestu, požanje uspeh in je med delavci priljubljen, v nasprotnem primeru pa izzove njihovo nezadovoljstvo. Naslednja dva odstavka povzemamo po Mariji Novoscl (1963,str.87-94): Uspešen vodja ne hvali za vsako malenkost, ker ve, da preveč pogosta pohvala pripelje do razvade, ob čemer pri posamezniku otopijo čustva, s tem pa tudi motiv za doseganje nagrade. Po drugi strani pa se uspešni vodja zaveda, da je delavca za dobro opravljeno delo treba pohvaliti. Nekateri vodje vidijo pri delavcih le napake in jih nanje opozarjajo, če pa delavci dobro delajo, ne rečejo nič, ker se "samo po sebi razume", da morajo delavci delati tako, kot je treba. Veliko delavcev sc zalo, ker niso dobili pohvale za dobro opravljeno delo, počuti prikrajšane, zato sc lahko kasneje vedejo nezainteresirano, razdražljivo in agresivno. Kadar kaznuje, pregleda uspešen vodja ozadje delavčevega vedenja, kajti slabo opravljeno delo ima lahko številne vzroke (npr., da je delavec premalo usposobljen za tako delo in ga ne zna opravljati drugače, kot gaje; delavec ima lahko težave doma, npr. mu je zbolel otrok, ali pa ga je zapustila žena; lahko jo je hotel zagosti svojemu vodji; lahko pa je preprosto ugotovil, da sc mu finančno bolj izplača, čc v enem dnevu opravi več dela slabše kvalitete kakor manj dela boljše kvalitete). Uspešen vodja sc ob napaki z delavcem tovariško pogovori na štiri oči, pove mu, kje je prišlo do napake. V razgovoru mora dclavec uvideti situacijo in se sam odločili, kako bo delal naprej. Niso pa odnosi v skupini ter zadovoljstvo njenih članov odvisni le od vodje. Na te odnose (po Jurmanu, 1981, str. 202) vpliva tudi sam sistem vodenja, kakršen jc vpeljan v DO (hierarhični ali funkcionalni), cilji DO (skupni cilji dclavce združujejo, različni jih razdvajajo), usklajenost vodenja med različnimi vodji ter usmerjenost ljudi v DO (kvišku stremeči, ravnodušni, razdvojeni). //. PRESOJANJE DRUGIH 1. ZAZNA VNI VIDIK Na področju zaznavanja lahko zasledimo kakih 20 do 30 različnih teorij, ki obravnavajo to problematiko, pri čemer pa ni nobena dokončna in vseobsegajoča. Zato je tukaj (podobno kol na drugih področjih psihologije) človek prepuščen samemu sebi, svoji presoji in opredelitvi, da sc ali oprime katere od obstoječih, odloči za kombinacijo in združitev večih teorij, ali pa izdela svojo. Nekaj rcsnicc glede zaznavanja jc najti že v Epikurjcvem pismu Hcrodotu, kjer pravi, da "vidimo oblike in mislimo zato, ker nekaj od zunanjih predmetov prodira v nas" (Changcux, 1986, str.158). Toda to prodiranje ni enakomerno, človekova aktivnost (živčna, mišična, čutna itd.) se namreč iz trenutka v trenutek spreminja, zaradi česar se spreminja tudi zaznava dražljajskc situacijc. O tem lepo spregovori Floyd H. Allport, ki jc razvil svojo ti. splošno teorijo zaznav. Nenehno človekovo aktivnost imenuje "začetne proccsc", medtem ko spadajo zaznave v "strukturno dogajanje" (Trstcnjak, 1983, str.67). Začetni proccsi so kontinuirani, strukturno dogajanje pa jc dihotimno (po načelu "vse ali n'Č") in tako v bistvu predstavlja draž.ljajskc prage. Oboji skupaj pa tvorijo "strukturo zaznavanja". Ob dovolj močnem dražljaju se navadno pojavi orientacijski refleks - ko npr. napnemo oči in ušesa, ko smo pri miru, pa vendar v stanju pripravljenosti - o čemer priča povečan mišični tonus, lahko pa sc ob dražljaju tudi refleksno umaknemo, šc preden z razumom occnimo, ali nas ta dražljaj ogroža ali ne (npr. umik pred žabo, ki skoči iz trave v čisto nasprotni smeri kot hodimo sami.) Zaznavanje jc tudi nujno selektivno. Ta nujnost izvira iz omejenosti naših čutil, ki so občutljiva le za določena dražljajska območja, zato v zvezi s tem govorimo o dražijajskih pragih. Na drugi strani nam selektivnost zaznavanja narekujejo naše potrebe in s tem našo motivacijsko naravnanost. Ravno to dejstvo jc npr. pomagalo Hcnryju A. Murrayu, daje - "ob izkušnjah Rapaporta, Sanforda, Shakova" (Murray, 1971, str.2) - izdelal svoj Projekcijski preskus, s katerim lahko določimo posameznikove motive glede na njegove zaznave (oz.kot pravi Murray - apcrccpcijc). Prav tako lahko na podlagi zaznav določimo tudi druge vidike osebnosti, kot npr. inteligentnost, čustvovanje, socialni slik, konstitucijo, duševne mouijc ild. s pomočjo Rorschachovcga preskusa (Šali, 1986, str. 147-246). Tc vidike jc mogoče ugotovili lc na podlagi osebne note, ki jc prisotna v posameznikovem zaznavanju. Anton Trstcnjak (1983, str. 12) omenja, da ima selektivnost zaznav svoj vzrok tudi v ponavljanju in s tem v "domačnosti" ali "vajenosti" videti oz. zaznavati stvari ravno v določeni smeri". Ta vrsta selektivnosti se v bistvu nanaša na ti. zaznavno konslantnost, ko npr. premog ob sončnem dnevu doživljamo kol črn, čeprav jc objektivno svetlejši od Papirja v senci, ki ga doživljamo kol belega. Omeniti velja tudi adaptacijsko raven zaznav. Teorijo o tem jc izdelal Harry Hclson 0964, Adaptation level theory: an experimental and systematic approach to behavior). Ce povzamemo po Trstcnjaku (1983, str.36-38), jc jedro teorije v naslednjem: Organizem razodeva stalno tcndcnco po kategoriziranju svojih izkustev. Skuša jih urediti nc lc po dimenzijah, ki jih nudi okolje, temveč tudi po svojih individualnih razmerjih do izkustvenih pojavov. Pri tem pa vse zaznave odražajo poleg kvalitativne tudi kvantitativno plat. Čc rečemo "težak", "svetel", "velik" itd., so vse to oznake, ki so sicer neposredno kvalitativne, toda obenem kvantitativne, saj bi se s spremembo kvantitete dejansko spremenila tudi kvalitativna razvrstitev le-teh. Kriterij, po katerem uvrščamo zaznave v ustrezne kategorije, je vedno nekakšno povprečje, ki rabi organizmu za standard vseh zaznavnih razmerij. Nanj se posameznik kmalu prilagodi v vsem svojem odzivanju, zato ga upravičeno imenujemo tudi adaptacijsko raven zaznavanja. Le-ta se izgradi na osnovi vseh dražljajev, ki delujejo na organizem v danem trenutku in iz preteklosti. Na to raven vplivajo tako tudi nezavedni, podpražni dražljaji (kot npr. število prezentacij dražljaja), socialne stimulacije, etične in estetske, skratka vse, kar ima naravo dražljaja. Ta teorija nam torej individualne razlike v zaznavanju pojasni z razlikami v adaptacijski ravni posameznikov. Za naše potrebe je to pojasnilo dovolj dobro in ga bomo uporabili kasneje pri interpretaciji rezultatov. 2. KOGNITIVNI VIDIK Predstave običajno pojmujemo kot reprodukcijo zaznav. Glede na to, da v predstavi prevladuje spominjanje zaznane dražljajske situacije, pomeni, da si posameznik ne zapomni celote dražljajev, ki je v danem trenutku nanj delovala, temveč - zaradi selektivnosti zaznave - samo določen njen del. Prav tako obstaja korespondentnost v pogledu adaptacijskc ravni: čc je bil zaznani predmet umeščen v neko kategorijo, bo v njej ostal tudi skozi predstavo. Je pa v bistvu teoretično dokaj težko ločiti predstavo od zaznave. V laičnem jeziku je to lahko, saj razločujemo med "sliko predmeta" in "predmetom", v resnici pa je to vprašanje bolj zapleteno, saj predmeta dejansko nikoli ne vidimo, temveč vedno lc njegovo - subjektivno pogojeno - "sliko". V tej zvezi govori Jean-Pierre Changcux (1986, str.172) o primarnih pcrccptih kot mentalnih predmetih, oz. dobesedno: "Primarni percept je mentalni predmet." Podobno stališče pa že prej zasledimo pri Wolfgangu Kohlcrju (že v štiridesetih letih tega stoletja): "Za okolje se je zdelo, da obstaja v svojih primarnih značilnostih (oblika, teža, gibanje) in ostaja "stvarni svet". Ko so sekundarna svojstva (barve, šumi, vonjave) odvzeta od primarnih kot čisto subjektivne sestavine, sc je za primarne značilnosti zdelo, da ostajajo neposredno dane kot značilnosti stvarnosti. Vendar se je na koncu za primarna svojstva naivnega realizma izpostavilo, da so prav tako subjektivna kot njihovi sekundarni sprcmljcvalci: obliki, teži in gibanju stvari je veljalo dati isto tolmačenje kot smo ga dali barvam in zvokom; tudi oni so odvisni od organizma, ki jih doživlja in so lc končni rezultat zapletenih proccsov v njegovi notranjosti" (Kohler, 1985, str.l 1). Tudi to, da so predstave manj jasne od zaznav ne drži vedno (primer eidetskih predstav); niti to ne, da lahko zmeraj ločimo predstavo od zaznave (npr. v sanjah ali pod vplivom mamil jih doživljamo kot zaznave). Frcnch (1963, str.402) npr. takole razmeji presojanje in pcrccpcijo: "Pcrccpcijo lahko definiramo kot procese neposredne izkušnje v organizmu. Posrcdncjša kot postaja izkušnja in bolj ko narašča pomen sklepanja, bolj prihaja v ospredje presoja (kognicija)." V angleškem jezikovnem področju uporabljajo različne izraze, ki sc nanašajo na presojo drugih oseb. Tagiuri (1969, str.395) npr. o tem pravi takole: "Pojem "pcrccpcija oseb (person perception)" se nanaša na procese, s katerimi posameznik spoznava druge ljudi in misli o njih, njihovih značilnostih, kvalitetah in notranjih stanjih. Izraz pcrccpcija ni najbolj posrečen, ker mislimo bolj na apcrccpcijo in kognicijo. Toda tudi drugi izrazi, kot npr. socialna pcrccpcija ali inlerpcrsonalna pcrccpcija, niso najbolj zadovoljivi. Morda imajo najboljši izraz Francozi: "la connaissance d'autrui" - spoznavanje drugih. Dober izrazje tudi socialna kognicija." 3. ELEMENTI IN PROCES PRESOJANJA DRUGIH Zanimanje za spoznavanje drugih sega v 19. stoletje, ko sc je pojavila Darwinova knjiga Izražanje čustev pri človeku in živalih (1872). Do takrat so namreč vprašanje spoznavanja oseb uvrščali v področje problemov spoznavanja nasploh. Sposobnost presoje drugega je definirana kot "diskrepanca (razlika) med sodbo in kriterijem" (Tagiuri, 1969, str.408). Kot kriterije lahko vzamemo različne stvari: a) konsenz occnjcvalccv, b) poročilo o svojem stanju s strani osebe, ki je occnjevana, c) rezultate psiholoških testov (npr. osebnostnih potez), d) nepovedno vrednost sodb (Tagiuri, 1969, str.398). Mnoge študije, ki so sc ukvarjale s problemom presoje drugih oseb (posebno intenzivno med leti 1940 in 1950), niso med seboj neposredno primerljive, ker so sc v raziskavah opirali na različne variable. Viri variance so npr.: 1 postopek in metoda skoriranja (npr. rangiranje, prcdikcija, svobodni opis, check lista), 2.kritcrij (npr. subjektovo vedenje, psihometrični skor, subjektova samo-occna), 3.occnjcvalci (se razlikujejo po starosti, spolu, inteligentnosti, osebnostnih značilnostih, stopnji psihološkega treninga, poklicu, odnosu do occnjcvancga subjekta), 4.oscbc, ki jih drugi presojajo (sc razlikujejo med seboj v enakih značilnostih kot ocenjevalci), 5.motcči dejavniki (npr. halo efekt, logična napaka, projekcija) (Tagiuri, 1969, str.409-410). V toku samega procesa presoje sc occnjcvalcc naslanja na različne vire informacij. Allport (1961, str.497-522) omenja različne teorije, od katerih vsaka postavlja v ospredje določen vidik, vendar se verjetno v procesu spoznavanja opiramo na vse. Teorija analogije (inference theory) pravi, da na stanje ali značilnosti druge osebe sklepamo na osnovi okoliščin, vedenja ali zaporedja dogodkov, ki so podobni ali enaki našim osebnim izkušnjam. Ta teorija dobro pojasni podobnost med presojevalcem in drugimi, kot tudi to, da je za točnost presoje potrebna širša osebna izkušnja (Allport, 1961, str.411 -414). Vendar pa nam ta teorija ne pomaga dosti v primerih, ko si ustvarimo sodbe o stanjih druge osebe, za katere nimamo predhodnih izkušenj. Lipps (1907, str.694-722) meni, da lahko drugo osebo v takih primerih razumemo s Pomočjo empatije (Einfiihlung). To opredeli kot "objektivno motorično mimikrijo". Drugo osebo namreč deloma imitiramo z neznatnimi gibi in tako v sebi vzbudimo notranja stanja, s pomočjo katerih lahko razumemo občutke ali značilnosti druge osebe. Mnogi drugi, posebno fenomenologi in gcštaltisti, pa menijo, da imajo določeni zunanji vzorci ali konfiguracije (Gcstaltcn) takojšen pomen. KShlcr (1985, str.48 in 50) denimo pravi takole: (Hering je menil, da lahko) "izkustva sistematično uredimo, če njihove različne vrste in nianse poenotimo na osnovi podobnosti... Toda izkustvo kot tako odkriva nek red, ki se doživlja sam po sebi. Čc imamo pred sabo tri točke, jc ena v sredi, drugi dve pa sta simetrično na vsaki strani. To ni logični, temveč konkretni red, ki pripada samemu izkustvu." Arnhcim (1949, str. 156-171) pa meni, da se presojanje druge osebe odraža na vseh ravneh proccsa - na njenih in naših (occnjcvalčevih) - psiholoških, elektrokemičnih in nevromuskulatornih. Bruner in Tagiuri (1954, str.649) pravita, da o drugih ljudeh sklepamo na osnovi implicitnc teorije osebnosti. Naše implicitnc sodbe vplivajo na način, kako pcrcipiramo in razumemo druge, hkrati pa tudi na našo konccpcijo o tem, kaj in kako perccpiramo. V to konccpcijo so vključeni različni mehanizmi - od halo efekta, logične napake, maksimiranja ravnotežja (in hkrati izogibanju disonance med elementi), stercotipizacij (npr. Gage, 1952) ter gledanja na druge kot na vzrok in izvor aktivnosti (npr. Pcpitonc, 1958, str.258-276). Vse tc tcndcncc lahko vidimo v luči funkcionalnosti: vse so namreč poskusi per-ccpirajočcga, da si poenostavi in stabilizira zelo varirajoče si človeško okolje. Tc težnje lahko primerjamo s konstanco pri vizualni pcrccpciji, ki jc v zvezi s fizikalnimi dražljaji. Pri virih informacij, ki jih ocenjevalec upošteva v teku presoje, pa je razen occnjcvanc osebe treba omeniti tudi cclotno situacijo ali kontekst. Informacijo, ki jih dobimo iz obeh virov (osebe in konteksta) so namreč redundantne, zato jc verjetnost, da pravilno presodimo npr. neko čustvo, zelo visoka. "Vemo" namreč dvoje: da določena situacija teži k temu, da vzbudi čustva A,B ali C in da določena ekspresija ali vedenje odraža čustva B,D ali E. Ko imamo pred seboj to posebno situacijo ter posameznikovo reakcijo, sklepamo, da je v ozadju najbrž čustvo B. Isto vedenje osebe pa lahko vodi do drugačnih sodb, kadar jc pred nami drugačna situacija. PROBLEM Vprašanje bi lahko opredelili takole. Če izhajamo iz dejstva, da prihaja pri posameznikih do razlik v predstavah realnega vodje - eni ga occnjujcjo bolj ugodno, drugi manj - nas zanima, ali sc pojavljajo kakšne razlike tudi v predstavah idealnega vodje, ali pa se "idealno" ljudem prikazuje morda bolj homogeno kot "realno" (tj., da imajo delavci, ki siccr različno occnjujcjo svoje neposredne vodje, o idealnem vodji podobno predstavo). METODA a)PRESKUŠENCI. V priložnostnem vzorcu jc bilo zajetih 112 dclavccv, zaposlenih pri GP Stavbar Maribor, ki so v letu 1988 ocenjevali 11 svojih neposrednih vodij. b)PRIPOMOČKI. 1.Uporabljen jc bil cclotcn JDI (Job Descriptive Index), vendar smo potem upoštevali lc lcstvico "neposredni vodja". 2.1z JDI je bila izpeljana ocenjevalna lestvica IDA s 24 trditvami, ki so jih dclavci presojali s pomočjo šestih stopenj (npr. trditev JE HITER so presojali glede na naslednje stopnje: zelo hiter, precej hiter, Sc kar hiter, nekam počasen, prccej počasen, zelo počasen). Med temi 24 trditvami jih je bilo 15 enakih kol v JDI na lestvici "neposredni vodja". c)POSTOPEK. Delavci so najprej occnjcvali "idealnega vodjo". Navodila so bila takšna: "Jeseni bomo poslali na dodatno izobraževanje nekaj naših delovodij. Vi delate z različnimi delovodji: eni so dobri, drugi so slabi. Zanima nas, kakšen je dober delovodja." (Predpostavili smo namreč, da je pojem dobrega vodje enakovreden pojmu idealnega vodje in za delavce bolj razumljiv.) Potem so poslušali pojasnila v zvezi z izpolnjevanjem lestvice, na koncu pa smo jim še enkrat rekli, da nas zanima, kakšen je dober delovodja. Nato so delavci izpolnili lestvico in, ko so končali, so približno eno uro reševali različne psihološke preskušnje (TN-10 in Purdue), na koncu pa so izpolnili še JDI, pri katerem so meti drugim morali oceniti neposrednega vodjo, pri katerem delajo. (Tu je treba povedali, da izpolnjevanje JDI ni bilo anonimno. S tem smo vzeli v zakup, da se na JDI pojavljajo višje vrednosti, kot so dejansko, da pa skupini bolj in manj zadovoljnih delavcev kljub temu ostajata v približno enakem odnosu, kot čc bi bil preskus anonimen. Po drugi strani pa smo lahko za tc delavce npr. preverili tudi kasnejše izstope iz DO - kar je do neke mere tudi kazalcc nezadovoljstva.) Na podlagi ocen vseh 112 delavcev je bilo treba najprej uredili podatke z JDI po velikosti in glede na to razporediti delavce v skrajnostni skupini: v skupino manj zadovoljnih (37 delavcev) ter v skupino bolj zadovoljnih delavcev (36 po številu). Pri tem smo delavce, ki so v svojih ocenah dosegli srednje vrednosti, izločili. REZULTATI IN RAZPRA V A Tabela 1: Pregled podatkov za skupini manj in bolj zadovoljnih delavcev. (Številke nad stolpci pomenijo: 1-skupina, 2-vclikost vzorca, 3-stopnja zadovoljstva na cclotncm JDI -povprečje (v točkah), 4-stopnja zad. na cclotncm JDI-standardni odklon (v točkah), 5-occna neposrednega vodje-povprečje (v točkah), 6-occna neposrednega vodje-st. odklon (v točkah), 7-starost-povprcčjc (leta), 8-starost-st.odklon (leta), 9-zakonski stan:poročcn (število delavcev), 10-narodnost - sl-slovcnska, hr-hrvaška, m-muslimanska - število dclavccv, 11-bivanje v samskem domu-število delavcev.) 1 23456789 10 11 ______si. hr. m._ manjzad. 37 167.3 25.5 47.5 12.4 33.4 10.2 15 11 18 8 21 bolj zad. 36 257.7 12.7 74.6 4.9 34.9 8.8 31 18 14 4 14 Skupini bolj in manj zadovoljnih dclavccv sc med seboj pomembno ne razlikujeta po starosti, zakonskem stanu, narodnosti in bivanju v samskem domu. Tc osebe pa so si različne po kvalifikacijski strukturi: med tistimi, ki so bolj zadovoljni s svojim delom in delovodjo prevladujejo kvalificirani delavci, med tistimi, ki so manj zadovoljni pa polkvalificirani delavci (razlika jc statistično pomembna). Tc podatke nam posreduje tabela 2. Tabela 2: Prikaz pomembnih razlik v kvalifikacijski strukturi bolj in manj zadovoljnih delavcev. kvalifikacija zadovoljstvo KV PK večje manjše 3 24 15 13 Hi-kvadrat znaša 4.52 (teoretični pa 3.84 na nivoju 0.05). V tem trenutku je težko reči, kaj jc vzrok in kaj poslcdica: ali so PK dclavci manj zadovoljni kot K V zaradi slabših del (in slabše plače) kot K V, ali pa jc to nezadovoljstvo trajnejše narave in razlog za usmeritev v poklic (npr. PK dclavcc hitreje dokonča šolo, hitreje pride "do kruha" kot KV, kar je lahko pogojeno s težnjo, da sc želi čimprej izkopati iz - velikokrat neurejenih - domačih razmer). Lahko pa tudi, da jc v ozadju tc povezave kak tretji razlog. Sedaj pa si oglejmo rezultate glede na posamezne lastnosti realnega in idealnega vodje. Tabela 3: Pregled frekvenčnih porazdelitev pritrdilnih odgovorov (tj. odgovorov "DA" za ocenjevane lastnosti) pri skupinah manj in bolj zadovoljnih delavcev. Odgovori se nanašajo tako na occno neposrednega vodje (JDI), kot na occno idealnega vodje (IDA). lastnost manj zadovoljni (n=37) IDA JDI IDA bolj zadovoljni (n=36) \ JDI 1. vpraša za nasvet 2. je ljubezniv 3. jc obziren 4. ni domišljav 5. jc simpatičen 6. jc tovariški 7. ni zadirčen 8. jc vpliven 9. jc bister 10. sc nc razjezi hitro 11. jc odločen 12. je pošten 13. obvlada svoje delo 14. pove v obraz 15. je delaven 14 28 32 22 30 32 26 29 35 25 32 33 36 32 32 8 16 23 13 13 24 19 16 18 11 27 24 24 15 26 24 36 36 27 35 36 32 33 36 31 36 36 36 33 34 27 34 34 25 31 36 32 30 36 32 36 35 36 35 36 Žc bežen pogled na tabelo 3 nam razkrije, da prihaja med skupino manj zadovoljnih in skupino bolj zadovoljnih dclavccv do razlike nc lc v predstavi neposrednega vodje temveč tudi v predstavi idealnega vodje. Bolj zadovoljni dclavci so si npr. kar v sedmih točkah glede idealnega vodje povsem enotni, da so te lastnosti zaželene. To so: ljubeznivost, obzirnost, tovarištvo, bistrost, odločnost, poštenost, obvladovanje svojega dela. V skupini manj zadovoljnih dclavccv taka enotnost ni bila dosežena niti v eni točki. Podoben je trend pri oceni neposrednega vodje: bolj zadovoljni dclavci so si povsem enotni v ocenah pri petih lastnostih: tovarištvu, bistrosti, odločnosti, obvladovanju svojega dela, delavnosti, medtem ko v skupini manj zadovoljnih dclavccv soglasnosti znova nc zasledimo. Na podlagi dobljenih rezultatov sicer nismo upravičeni skleniti, da stvarnost neposredno oblikuje predstavo idealnega (torej da jc "stvarnost" vzrok in "idcalnost" posledica), kljub temu pa lahko govorimo o neki povezanosti, ki jc lahko odraz npr. določenih osebnostnih lastnosti (ki tukaj niso bile dodatno proučevane, kot npr. dominantnost, moč cga, agresivnost, opozicionalnost, optimizem itd.). Ob tem sc nam odpira vprašanje, ali bolj zadovoljni dclavci tudi druge stvari ocenjujejo višje kot manj zadovoljni, tj., ali so njihovi vzorci vedenja splošni, ali pa veljajo lc za to ozko področje ocenjevanja delovodij. S tem v zvezi bi lahko na podlagi ■IDI razširili proučevanja tudi na presojanje idealnega dela, sodciavccv, osebnega dohodka in možnosti napredovanja, prav tako pa bi lahko zajeli tudi druga področja, npr. vprašanje prehrane v DO, bivanja v samskem domu, preživljanja dopusta v počitniških zmogljivostih DO itd. - povsod bi torej primerjali "idealno" in "realno" stanje. Šele proučitve na drugih področjih bi dale odgovor na to, ali gre za splošnejšo težnjo teh oseb, da vrednotijo bolj pozitivno oz. bolj negativno. Če se držimo teorije o adaptacijski ravni posameznika, bi rekli, da bi to skoraj moralo biti pravilo. Da gre lahko tudi v našem primeru za neko splošnejšo raven vrednotenja, razberemo v besedah Boruta Šalija (1986, str.88): "Tudi nergači in kverulanti imajo večje število Dd (drobnodctajlnih) odgovorov, kar priča o njihovem negativnem odnosu do življenja in sveta ." Besede sc nanašajo na Rorschachov preskus in na pcrccpcijo, ki jc v zvezi s predlogami, vendar jc obrazec vedenja za tc osebe splošen, saj sc tiče naravnavc do sveta in življenja. Ozadje pri odgovorih naših oseb bi lahko bila prav taka splošnejša naravnava, sicer pa nas o tej splošnosti deloma prepriča že to, da sc osebe iz obeh skupin razlikujejo v svojih ocenah na celotnem JDI, torej na petih različnih področjih in nc lc v oceni vodje. Tabela 4 nam prikazuje razlike med obema vzorcema za različna področja JDI. Tabela 4: Povprečne vrednosti in vrednosti t pri bolj zadovoljnih in manj zadovoljnih delavcih na cclotncm JDI in na posameznih področjih. zadovoljstvo celotni JDI delo vodja sodcl. plača napredovanje večje 257.7 57.7 74.6 73.3 24.4 27.8 manjše 167.3 38.8 47.5 53.1 11.6 17.5 vrednosti t 19.3 11.5 12.3 10.0 7.1 7.5 t(n=71) 0.05 = 2.00 Oba vzorca sc pomembno razlikujeta tako na celotnem JDI kot na posameznih področjih. To lahko pojasnimo tako z vidika različne "adaptacijske ravni", kakor tudi "halo efekta", ali "determinirajočih tendenc". Vsi trije pojmi imajo v svojem bistvu enotno izhodišče, tj. da posameznik (ali nek njegov del) vsak zaznavni pojav dimenzionira, ocenjuje in razvršča v razrede. Vse oznake npr. ljubeznivosti, pazljivosti, odločnosti, poštenosti itd. imajo že v svojem verbalnem pomenu razmerje do nekega splošnega, nc popolnoma določenega kvantificirancga merila, ki jc nekakšno povprečje. Le-to jc izhodiščna točka, na podlagi katere occnjujcmo intenzivnost ljubeznivosti, pazljivosti, (xlločnosti, poštenosti itd. Trstcnjak (1983, str.l3) meni, da zaznava (in tako tudi predstava) "vsebuje predvsem spoznavne ali kognitivne sestavine, ki so temeljne; šele ob teh in prek teh odkrivamona njih posebne afektivne in konativne sestavine, ki pričajo, kako in v čem jc zaznava obenem motivirana, zakaj je šla njena selckcija ravno v smer tega pojava in nc drugega." Ob koncu si zastavimo šc dve vprašanji: 1. ali se skupini pomembno razlikujeta v predstavi idealnega vodje, 2. ali jc razlika med odgovori na lcstvicah IDA ter JDI znotraj posameznih skupin statistično pomembna. Tabela 5: Prikaz razlik v predstavi idealnega vodje za skupini manj zadovoljnih in bolj zadovoljnih delavccv (DA pomeni število pritrdilnih odgovorov - frckvcnco, NE pa število odklonilnih odgovorov.) zadovoljstvo DA NE vsota manjše 438 117 555 večje 501 39 540 vsota 939 156 1095 Skupini sc v svojih odgovorih pomembno razlikujeta (empirični hi-kvadrat znaša 43.02, medtem ko je teoretični na nivoju 0.05 3.84). Pri odgovoru na drugo vprašanje (ali je razlika med odgovori na lestvicah IDA ter JDI znotraj skupine nezadovoljnih in skupine zadovoljnih dclavccv statistično pomembna) smo si pomagali s Sandlcrjcvo vrednostjo A, kot jo opisuje Boris Pctz (1981, str.144). V svoji osnovi ta vrednost prikaže razmerje med neko razliko in standardno dcviacijo tc razlike (torej enako kot vrednosti z in t). Pomembna razlika seje pokazala v skupini manj zadovoljnih dclavccv (A=0.07), v skupini bolj zadovoljnih pa nc (A=1.55). (Teoretični A na nivoju 0.05 za obe skupini znaša 0.27.) Pomembna razlika pri manj zadovoljnih delavcih med odgovori na IDA in JDI nam kaže, da so zmožni razlikovati med idealnim in neposrednim vodjem. Pomembna razlika v razmerju do bolj zadovoljnih dclavccv pri ocenjevanju idealnega vodje pa nakazuje, da cclo v presoji idealnega manj zadovoljni delavci nc morejo "iz svoje kože". To jc bodisi zato, ker so njihova pričakovanja glede idealnega zmanjšana zaradi obstoječe "realne situacije" (tj. da so neposredni vodje do njih res rigoroznejše nastrojeni, da res opravljajo slabše delo, da imajo res slabše sodelavec, plačo in možnosti za napredovanje; to jc torej situacija, ko so pričakovanja znižana zaradi objektivnih okoliščin oz. situacijskih faktorjev), lahko pa so njihova pričakovanja zmanjšana tudi zaradi različnih subjektivnih faktorjev oz. njihove splošne naravnavc do sveta in življenja. Pri zadovoljnih dclavcih razlika od neposrednega vodje do idealnega ni statistično pomembna, to pomeni, da svoje neposredne vodje occnjujcjo zelo blizu "idcalnosti". Siccr pa tudi iz svojih izkušenj vemo, da nam lahko določena stanja vzbudijo vtis popolnosti, čeprav objektivno vzeto to morda niti niso. Primeri takšnih stanj so: počitek po dolgolrajni hoji, potešitev hude lakote, zmaga nad tovariši v teku, lepa slika, pokrajina itd. Podobno kot pri manj zadovoljnih dclavcih, pa jc lahko occna neposrednega vodje pogojena tudi objektivno - torej s situacijskimi faktorji. NAMESTO SKLEPA V razpravi smo videli, da prihaja v predstavi idealnega in realnega do razlik: bolj zadovoljni delavci oboje occnjujcjo višje, manj zadovoljni dclavci pa nižje; prav v tej različnosti pa lahko zasledimo tudi podobnost: bolj zadovoljni dclavci ocenjujejo "realno" in "idealno" podobno - tj. visoko, manj zadovol jni pa oboje nizko. Vendar se ob koncu lahko vprašamo, ali so dobljeni podatki zanesljivi, saj - kot smo omenili v začetku - occnjcvanjc ni bilo anonimno. Da bi to preverili, smo spremljali dclavcc šc 3 mcsccc po končanem ocenjevanju - nezadovoljstvo dclavccv sc namreč lahko odrazi tudi v odhodu iz. nezadovoljivega okolja. V obdobju teh treh mcseccv so DO iz skupine manj zadovoljnih delavcev zapustili trije dclavci, iz skupine bolj zadovoljnih pa nihče. Kullbackov hi znaša 3.20 in ni pomemben (teoretični hi-kvadrat znaša 3.84 na nivoju 0.05). Čeprav razlika ni pomembna, menimo, daje trend nakazan in da lahko podatkom zaupamo čc žc nc glede "točne" višine ocen, pa vsaj globalno za obe skupini. V teku raziskave seje porodila šc vrsta vprašanj, ki so ostala odprta: 1. Možno jc, da razlika, ki sc jc nakazala med obema skupinama v predstavi neposrednega in idealnega vodje, nc gre lc na račun vrednotenja ali vrednostne lestvice, ki jo nosi v sebi posamezni occnjcvalcc. Možno jc, da sc skupini razlikujeta tudi v pozornosti, razumevanju posameznih ocenjevalnih atributov ter v svojih osebnostnih lastnostih. Ko sc torej vprašamo: "Zakaj sc skupini med sabo razlikujeta", bi nam ti podatki lahko pojasnili, ali bolj vplivajo subjektivni ali bolj objektivni dejavniki. Podatek, ki bi kazal na večjo občutljivost posameznih oseb, bi bilo tudi število in trajanje zaposlitev - delavci, ki se čutijo manj zadovoljni, verjetno pogosteje menjavajo organizacije, v katerih so zaposleni. 2. Odprto ostaja vprašanje predstav "idcalnosti" na drugih nivojih (delo, plača, sodclavci itd.). 3. V gradbeništvu dclavci pogosto menjavajo delovodje (zaradi vedno novih gradbišč), zato bi si v razlagi tega, zakaj so nekateri dclavci manj zadovoljni od drugih, lahko Pomagali tudi takole: vsak dclavcc bi izbral 3 vodje, pri katerih najraje dela, in 3, pri katerih dela najmanj rad (za oboje bi navedel tudi razloge). Kasneje bi lahko occnc na JDI povezali z ustrezno sliko delovodij. literatura 1. Allport, G.W., 1961, Pattern and growth in personality, New York, Holt, Rcinchart and Winston. 2. Arnheim, R., 1949, The Gestalt theory of expression, Psychol. Rev., it. 56. 3. Brajia, P., 1984, Rukovodenje kao meduljudski odnos, VaraMin, N1ŠRO VaraJxlin. 4. Brown, J.A.C., 1962, Socijalna psihologija u poduzeču, (prevod dela: The social psychology of Industry) Zagreb, Privreda. 5. Bruner, J.S., R.Tagiuri, 1954, The perception of people, v: G.Lindzey (ur.), Handbook of social psychology, Cambridge, Mass., Addison Wesley . 6. Changeux, J.P., 1986, Neuronski čovek, (prevod dela: I.'hommc neuronal, 1983) Beograd, Nolit. 7. French, D., 1963, The relationship of antropology to studies in perception and cognition, v: S.Koch (ur ), Psychology: a Study of a Scicncc, zvezek 6, Investigations of Man as Socius, New York, McGraw-Hill. 8. Gage, N.L., 1952, Judging interests from expressive behavior, Psychol.Monogr., 66, 5lcv.l8. 9. Kohler, W., 1985, Gcitalt psihologija, (prevod dela: Gestall psychology, 1947) Beograd, Nolit. 10. Lipps, T., 1907, Das Wissen von fremden Ichcn, Psychol. Rev., 56. 11. Murray ,11.A., 1971, Thematic Apperception Test - Manual. 12. Pepitone, A., 1958, Attributions of cansclity, social attitudes, and cognitive matching processes, v: R. Taqiuri in L. Pctrullo (ur), Person perception and interpersonal behavior, Sanford, Sanford Univ. Press. 13. Pctz, B., 1981, Osnovne statistične metode za nematematičare, Zagreb, SNI.. 14. Rot, N., 1983, Psihologija grupa, Beograd, Zavod za udjbenikc SR Srbije. 15. Šali, B., 1986, Rorschachova psihodiagnostika, priročnik, Ljubljana, Zavod SRS za produktivnost dela,Center za psihodiagnostična sredstva. 16. Tagiuri, R., 1969, Person perception, v: G.Lindzey, F. Aronson (ur.), The Handbook of Social Psychology, zvezek 3, The Individual in a Social Context. 17. Trstenjak, A., 1983, Teorije zaznav, Ljubljana, SAZU. Poskus osvetlitve psihodinamskega ozadja neuspešnosti pri študiju POLONA SELIČ, PETER UMEK Vprašanje študijske neuspešnosti jc sestavljeno in ga nc gre poenostavljati zgolj na problem osipa, prenehanja študija ipd. V naši študiji smo pod pojmom "neuspešnost" razumeli začasno prekinitev po prvem letniku zaradi neizpolnjenih pogojev za vpis v drugi letnik. Opredelitev jc široka in zajema najrazličnejše vzroke, ki smo jih (vsaj del) skušali odkriti. Študija jc preliminarna, v svojih okvirih pretežno psihodinamsko obarvana in usmerjena na raziskovanje ozadja, iz katerega izhajajo poslcdicc, kot so težave v prilagajanju, v medosebnih odnosih, primarni družini ipd. Pomanjkljivosti izhajajo iz neustrezne cvidcncc (na kar sta opozorila tudi Cope in Hannah; 1975) in iz neupoštevanja značilnosti institucije (v tem primeru Filozofske fakultete). Naš namen jc bil preseči sociološko obarvane raziskave, usmerjene predvsem na vprašanja socialnoekonomskega izvora, regionalne pripadnosti ipd., in osvetliti možne psihološke dejavnike neuspešnosti pri študiju. Ob tem sc nismo spuščali v generalizacijc in iskanja nekakšnih "rcsnic", ki naj bi veljale za cclotno populacijo, saj nam obravnavana skupina in cclotni metodološki okvir tega ne dovoljujeta. Očitno jc (v jeziku sistemske teorije) potrebno spremeniti tako elemente (npr. drugačno delovanje Študentske posvetovalnice, temeljite raziskave, morebitne spremembe študijskih pogojev), kakor tudi odnose med njimi - kar lahko (med drugim) pomeni tudi, da mora FF kot institucija spoznati nujnost stalnega delovanja svetovalne službe, saj neuspešnosti nikakor ne moremo zrcducirati na nivo (neuspešnega) posameznika, temveč gre vedno za interakcijo institucija - študent, za sistem, ki sc mora spremeniti žc, čc sc spremeni en sam njegov del. V tem vidimo pomen Študentske posvctovalnicc in naše študije, ki je pokazala na množico vprašanj. Želimo si, da bi lahko v prihodnosti našli vsaj nekaj odgovorov nanje. Mnogo težav pri svetovanju študentom in svetovanju nasploh izvira po našem mnenju iz teoretičnih osnov. Teorija svetovanja izhaja iz stališča, da je namenjena "normalnim" ljudem lc kot pomoč za prebroditev situacijskih težav in se distancira od "nevrotične" populacije, kakor tudi od nekaterih spoznanj in načel psihodinamično orientirane terapije in teorij, ter prepogosto neupravičeno zanemari veliko pomembnih dejavnikov. Tako spregleda ali premalo upošteva ozadje težav, predhodne konfliktne situacije in neustrezna reagiranja nanje, nevrotično osebnostno strukturo, vzroke, ki so vezani na dinamiko v socialnem okolju ipd. Gre za to, da takšne teorije svetovanja obravnavajo problematiko preveč površinsko in po liniji najmanjšega odpora (čim hitreje, na kar najlažji način pomagati pri prebroditvi tukaj in sedaj obstoječih težav). Težave v tcorctično-mctodološkem pristopu so posledica mnogostranske determiniranosti človekovega vedenja. Zaradi tega je, kot meni Bregant (1986), "omejena možnost uporabe tradicionalnih raziskovalnih sredstev, ki so na razpolago". Zelo pomembno se nam zdi preseči /atiskanje oči pred problemi raziskovanja in ugotavljanja dejanskih vzrokov neuspešnosti študentov, kar pomeni tudi zavračanje stališča administracije (kot sta ga označila Cope in Hannah; 1975)" we - would - rather -not - know" in "problem - if it is a problem - is not known". Taka stališča se kažejo v pomanjkanju raziskav na tem področu, želji po ohranitvi sistema takšnega, kot jc, izražena so v pasivnem pristopu k problematiki in pomenijo neko obrambo homeostazc, ki jo načenjajo lc redki (npr. Makarovič; 1984). Kompleksna dinamika med posameznikom in institucijo, med njim in socialnim okoljem, iz katerega izhaja, oziroma v katerega pride v času šolanja, ter med posameznikom in širšim družbcnosocialnim okoljem jc bila v preteklosti vse prevečkrat zrcducirana na številke, izražene z raznimi frekvencami in standardnimi dcviacijami v okviru statistične pomembnosti. Takšna kvantifikacija pogosto izgubi stik z resničnimi pojavi zaradi nasilne kategorizacije mimo resničnih vzrokov. Po drugi strani pa analitični pristop večkrat zanemarja podatke, ki jih jc moč kvantificirati. S takšnim raziskovanjem lahko potisnemo ob stran nekatere pomembne splošne kazalcc predispozicij in karakteristik tako posameznikov, kot njihove okolice (izgubimo podatke, ki bi predvidoma lahko veljali za večino študentov). Zato sc velja nasloniti na statistično kvantifikacijo in na analizo posameznih primerov - in to nc lc pri raziskovanju (nc)uspcšnosti študentov. V našem primeru predstavljajo populacijo vsi študentje, ki so se v študijskem letu 1985/86 vpisali v prvi letnik katerekoli smeri na FF in so bili neuspešni pri prehodu v drugi letnik. V opisu postopka bomo razložili okoliščine, ki so privedle do tega, da skupina oseb, zajetih v raziskavo, nc predstavlja reprezentativnega vzorca, marveč selekcioniran. Ker vzorcc ni slučajen, nc moremo iz njega sklepati na populacijo in nc poznamo njegove distribucije (slučajni vzorci so edini, ki imajo znano, največkrat normalno distribucijo). V skladu z navedenim, si nismo zastavili za nalogo, da bi preko obravnavane skupine opisali populacijo neuspešnih študentov, ampak da bi znotraj skupine poiskali neke skupne poteze, črte, odnose itd., na osnovi tega odkrili možne vzroke neuspešnosti (na nivoju hipotez) in začrtali smernice za nadaljnje raziskave tovrstne problematike. Na ta način nismo presegli meja obravnavane skupine v smislu gcncraliziracij, ki bi veljale za vse neuspešne študente, možnih dejavnikov pa nismo razlagali kavzalno. Obravnavno skupino sestavlja 37 oseb; 9 moških in 28 žensk, starih od 21 od 26 let (modalna starost jc 22 let). Šest oseb je zamenjalo visokošolsko organizacijo, izbrali so Pravno fakulteto (1) Pedagoško akademijo (3) in FNT (2). Znotraj FF je menjalo študijsko smer osem oseb. Iz evidence FF smo poiskali študente, ki so se v študijskem letu 1985/86 vpisali v prvi letnik, niso pa napredovali v drugi letnik. Teh jc bilo 37,3% od 764 vpisanih v prvi letnik, oziroma 285. Na dve vabili sc jc odzvalo lc 37 oseb. Tako smo dobili podatke od približno 13% vseh neuspešnih študentov iz študijskega leta 1986/87 na FF, kljub temu da smo jih še dodamo iskali. Na osnovi opisane izkušnje lahko sklepamo, da večina študentov, ki so bili neuspešni na prehodu iz prvega v drugi letnik, ni zainteresirana za dajanje podatkov o icj problematiki, oziroma, da bi bil potreben drugačen pristop (morda oseben stik, kjer bi bilo to mogoče), čc bi jih hoteli pritegnili k sodelovanju. Ena od možnih predpostavk izhaja iz ugotovitve Blaina in McArihurja (1961), da študenti z resnimi motnjami (predvsem emocionalne narave), ki sc kažejo v študijski neuspešnosti, o njih težko ali pa sploh nc govorijo. Morda imajo osebe, ki sc niso odzvale, tovrstne motnje, ali pa so opustile, oziroma zamenjale študij, našle nove interese, "prerasle" težave ipd. in zato niso bile motivirane za sodelovanje. Osnovne podaLkc o prcsku.šancih smo zbrali z vprašalnikom, ki smo ga sami sestavili. Ta postopek se nam je zdel smisclcn, saj smo pričakovali, da je vsak sam najbolj obveščen poročevalce o sebi. Na osnovi vprašalnika smo opredelili 294 variabcl. Zajeli smo družinsko klimo in odnose, izobrazbo staršev in njihov položaj v poklicu, standard, način vzgoje, dosedanje šolanje, interesne dejavnosti in morebitne težave, izbira srednje šole in smeri študija, način preživljanja prostega časa, možne vzroke neuspešnosti in odzive nanjo. Rezultate na Costcllovcm vprašalniku slorilnoslnc motivacijc smo obravnavali kot dopolnilno informacijo o prcsku.šancih. S projekcijskim preskusom nedokončanih stavkov (PNS) smo dobili klinično gradivo s štirih reprezentativnih področij posameznikovega prilagajanja - gre za področje spolnost, medosebnih odnosov, doživljanja ter pojmovanja samega sebe in družinsko področje. Zbrane podatke in rezultate lahko razdelimo na dva dela. V prvem so tisti, ki so za nadaljnjo obravnavo problema neuspešnosti pri študiju neuporabni, oziroma manj uporabni, saj nc spadajo na višji nivo gcncralizacijc, njihove značilnosti pa so predvsem konkretnost, bogastvo in širina atributov. Navedena dejstva potrjujejo naše izhodišče, da moramo pri raziskovanju neuspešnosti posvetiti posebno pozornost področju doživljanja ter pojmovanja samega sebe in družinskega prilagajanja. Zato bo težišče diskusije na predpostavkah in zvezah, ki so bile dopustne in ki pomenijo višji nivo gcncralizacijc ter osnovo za raziskave, ki bodo sledile tej preliminarni študiji. Zaradi omejene uporabe tradicionalnih raziskovalnih sredstev, ki so na razpolago, in kompleksnosti problematike, pri spisu temeljnih značilnosti osebnostne strukture na nivoju skupine ni bila mogoča deskripcija in diferenciacija z merjenjem posameznih variabcl, zalo smo sc odločili za analitični prislop. Pri tem smo skušali nadomeščati linearni model "vzrok - posledica" s krožnimi modeli, ki povezujejo različne fenomene. Ker nismo mogli zagotovili števila prcskušancev, ki bi bilo potrebno za pozitivističnimi model metodologije, smo sc usmerili v bolj analitično obravnavo podatkov (dopolnilcv na PNS), nc pa v uporabo metod, ki zahtevajo, da je število obravnavanih oseb trikrat večje od števila variabcl. Menimo, da smo na tej stopnji raziskovanja neuspešnosti pri študiju metodologije kar najbolj prilagodili objektivnim omejitvam in proučevanemu fenomenu. Kot poglavitna področja motenosti in konfliktnosti izstopajo: - stališča do staršev istega spola in celotne družine; - cilji preskušanccv, njihova stališča do prihodnosti, preteklosti in lastnih sposobnosti; - stališča do prijateljev in nadrejenih; - kakor tudi stališča do nasprotnega spola in hctcroscksualnih odnosov. Prcskušanci reagirajo v večini na notranje impulze in lo v veliki meri s potlačevanjem, odrinjanjem in oblikovanjem formacije reakcij (sovražnost do drugih preoblikujejo v težnjo "biti dober, pošten in pomagati drugim"). Dopolnitve večjega dela oseb kažejo na čustveno zavrtost (npr. Kadar nimam dovolj možnosti, "sc umaknem".), manjši del skupine pa v svojih odgovorih nakazuje, da kljub notranjim konfliktom vsaj poskuša izkoristili dane možnosti in poiskati kar najboljše rešitve (težnja po obvladovanju situacij, ki pomenijo določene pritiske; npr. Kadar nimam dovolj možnosti, "izberem najboljšo".). Glede na opredeljene cilje in izraženo pomanjkljivo spolno prilagojenost lahko sklepamo, daje mišljenje večine obravnavanih oseb (vsaj delno) nezrelo. Njihove dopolnitve namreč v veliki meri izražajo egocentričnost, manjše razumevanje za svojo odgovornost in interese ter potrebe drugih ljudi (npr. Moja skrita želja v življenju jc "leteti brez pripomočkov". Vedno sem želel "biti ovčar v Avstraliji".). S tem v zvezi lahko ugotovimo, da je mišljenje večine oseb prej fantazijsko nerealistično kot realistično. Pri mnogih smo opazili prevelika pričakovanja brez konkretnih načrtov, kakor tudi izražanje minulih razočaranj in neuspehov (resigniranost). Odgovori sicer kažejo na prcccjšnjo elastičnost, vendar ostajajo predstave o prihodnosti nejasne, kar jc že v preteklosti vodilo v razočaranja, za katera pa skušajo prcskušanci pogosto kriviti druge. V dopolnitvah sc kažejo tri skupine bojazni: - pred izgubo in samostojnostjo (v manjši meri); - pred tveganjem in pred lastnimi destruktivnimi impulzi; - pred neizbežnostjo. Na osnovi tega lahko predpostavimo prisotnost depresivne zavrtosti, ki sc kaže tudi v izražanju sočutnosti in spravljivosti; agresivne zavrtosti (posledica jc lagodnost, deficit v znanju in izkušnjah) in enakih zadržanj (proti drugim) - ta sc izražajo kot hrepenenje po veljavi, priznanju in obvladovanju (biti nad drugimi); in erotično seksualne zavrtosti. Erotični motivi se kažejo v iniciativnosti, borbenosti (faličnost po Freudu) - osebe hočejo doseči več, kot zmorejo. To dejstvo nam pojasni odklanjanje matere (istospolncga starša - PNS), zaradi rivalstva, ki sc jc verjetno pojavilo že v otroštvu v subsistemu mati - hči. Pri skupini oseb s to strukturo prevladujejo seksualni in destruktivni impulzi v smislu nenehnega pričakovanja nečesa novega (vtisov, avantur), prizadevanja za občutek svobodnosti in odklanjanje realnosti (poslcdic), kar sc veča z doživljanjem razočaranj (posledic). Iz zadržanj na seksualno erotičnem področju izhaja nezaupanje vase, nepoznavanje lastne vrednosti, šibka realitetna kontrola in težave z osebno identiteto. Vse to jc moč opaziti pri dopolnitvah na PNS. Nekateri od odgovorov nakazujejo možnost erotične zavrtosti, saj izražajo nezaupanje vase in v okolico, dvom, daje oseba čustveno sprejeta, ter težave v dajanju in sprejemanju človeške topline; kakor tudi verjetnost seksualne zavrtosti v smislu nesprejemanja lastne spolne vloge in težav pri predajanju. Osebe, za katere so značilne takšne dopolnitve, so izrazile tudi tendence k neupoštevanju realnosti (časa, denarja, institucij), kar lahko razložimo z njihovo potrebo po iskanju novih vtisov in potrditev lastne privlačnosti. Reakcija v smeri neuspešnosti pri študiju je pri erotično-seksualni problematiki (histerična osebnostna struktura), po našem mnenju lahko posledica sprožilne situacije odrekanja (osebe so prišle v novo okolje - kraj bivanja, izobraževalna institucija - ter niso doživele dovolj potrditev lastne vrednosti, ob tem pa so bile obremenjene z novimi obveznostmi) ali skušanja (novo socialno okolje, morebitne erotično-seksualne ponudbe). Zadržanja te vrste sc lahko kažejo tudi kot veljaveželjnost (vendar v tem primeru nc zaradi moči). Težnja po veljavi je prisotna v odgovorih večine obravnavanih oseb, kot poslcdica erotično-seksualnih ali agresivnih zadržanj. Ob obojih se pojavljajo tudi iluzorna pričakovanja, ki so za študijsko neuspešnost v večini primerov značilna. Pri histerični strukturi so kognitivne funkcije vedno na prelomu med magičnim in realnim, kar jc ena od značilnosti dopolnitev na PNS. Verjetnost zavrtosti erotičnih teženj nam potrjujejo negativna stališča do matere in nadrejenih, nekoliko tudi do očeta in podrejenih. Pričakovanje erotične potrditve se pri mnogih osebah veže na odnose s prijatelji in znanci, na odklanjanje avtoritete šole in doma, crotizacija odnosov do podrejenih pa mnogim povzroča slabo počutje ob možnosti ukazovanja drugim. Bojazni so pri tej skupini preskušanccv manj izrazite, morebitna sovražnost kot poslcdica občutja zavrnjenosti jc najbrž izrinjena iz zavesti, kar ima za posledico nezaupanje do prijateljev. Vedno želijo imeti nekoga zraven sebe, "biti ljubljen" pa jc zelo pomemben moto - ta dopolnitev je ena najbolj pogostih. Visoko storilnostno usmerjenost, ki smo jo identificirali, razlagamo kot poslcdicc erotičnih teženj (da nekdo dobi ljubezen), agresivnosti, ali kot poslcdico delovanja super ega (težnja k popolnosti), ki je na nek način prav tako iracionalen kot id (v smislu iracionalno samokontrole in aspiracij na nivoju popolnosti). Motenost na področju agresivnih teženj se je verjetno izrazila kot neuspeh ob sprožilni situaciji na začetku študija, ko preskušanci (realno ali v smislu subjektivnega doživljanja, ki pa mujno dobi pomen realitete v intrapsihičnem prostoru) niso imeli možnosti za lastno uveljavitev in dovolj hitro napredovanje. Izgubili so položaj, ki so si ga pridobili v socialnem okolju med srednjo šolo. Pri delu obravnavanih oseb, kjer Predpostavljamo zavrtost agresivnih teženj, lahko kot sprožilni dejavnik opredelimo predvsem situacije odrekanja, v katerih so se osebe znašle na začetku študija. Zavrtost tc vrste vodi v lagodnost, ki je ena od značilnosti neuspešnih študentov. Mnogi od njih dekompenzirajo v smislu pomanjkanje podjetnosti. Pri skupini preskušanccv s takšno Problematiko jc na PNS moč opaziti tudi separacijske težnje in črno - belo vrednotenje (dober/slab objekt). Svoje starše so (med drugim) opisali kot takšne, da jih silijo v odvisnot. Ena od razlag je, da sc ti starši bojijo lastnih agresivnih impulzov in jih projccirajo v okolje. "Otroka" hočejo pred "hudobnim svetom" obvarovati tudi takrat, ko •a žc doseže zgodnje odraslo obdobje. Pri opisanem delu skupine smo opazili konflikt med potrebami po sprejetju in uveljavitvi, iz česar najbrž izvirajo bojazni pred lastnimi agresivnimi težnjami na eni strani, in odklanjanjem s strani drugih, na drugi strani. Te osebe gredo zato pogosto v podrejanje in pasivno odvisnost od družine (nerealizirana separacija). Konflikti sc tu kažejo tudi med potrebo po pomoči (oziroma sprejetju) in ambicioznostjo ter bojaznimi pred avtoriteto. Preskušanci so izražali šc bojazni pred zavrtimi agresivnimi (destruktivnimi) impulzi, nastopanjem in morebitnim neuspehom. Agresivna in erotično-seksualna zavrtost sta seveda le predpostavki in šele Poglobljen pristop (usmerjena anamneza, kakor tudi rezultati na kakšnem drugem projekcijskem preskusu) bi dopuščal bolj suverene zaključke. Ker jc predpostavka o možni prisotnosti depresivne strukturiranosti osnovana na protokolih PNS zelo majhnega števila oseb, jc nc bomo skušali utemeljiti. Ostajamo na nivoju skupine, zato nc moremo določiti, čc gre pri obravnavanih osebah za okleščenost zgolj na enem nagonskem Področju, poleg tega v razvoju sodeluje vedno več dejavnikov in ga je potrebno opazovati multikavzalno. Predpostavljamo pa, da jc bil začetek študija (in vse spremembe, ki jih jc prinesel) tista aktualna situacija, ki jc aktivirala zadržanja (signal je zadel ob primarni motiv). Zadržanja so najbrž dobila širše dimenzije v različnih socialnih sistemih (govorimo o prenosu življenjskega vzorca). Na to so sc verjetno začela vezati tudi iluzorna pričakovanja - kot nadgradnja, kjer oseba porabi projekcijo za rešitev konflikta v sebi. Tega si seveda nc more priznati in nc dovoli realitete vdora v svojo "slikano" bodočnost. Čc se jc med opisanimi posledicami vspostavil začaran krog, jc sledila temu nesposobnost za konstruktivno aktivnost in spontanost, ob ohranjenem aktivnem siljenju. Na ta način jc mogoče razložiti položaj, v katerem so sc znašli prcskušanci: njihovo ravnanje jc bilo blokirano, več kot so hoteli, manj so zmogli, nakar so hoteli še več (neskladje med aspiracijami in aktivnostjo, kije bila reducirana). Zavoljo neugodnih informacij o sebi, ki so jih dobivali iz okolja, jc bil šc bolj prizadet njihov občutek lastne vrednosti, kar so skušali preseči s ponovnim dokazovanjem, vendar zopet z nepravo aktivnostjo. Posledica tega jc bila pasivnost, ki sojo opisali tudi med odgovori na vprašalnik. Pasivnost pojmujemo v tem okviru kot blokirano iniciativnost, predvsem na nivoju socialnih stikov; na tak način jc namreč mogoče najti relativno sprostitev, čc začaranega kroga ni moč prekinili. Beg v pasivnost jc nevrotična obramba, sekundarni proces pa navadno vodi v lagodnost: oseba preide iz pasivnosti na določnem področju v vsesplošno lagodnost. Predpostavimo lahko, da jc prišlo pri nekaterih prcskušancih do utrjevanja lagodnosti, kar jih jc obvarovalo pred napori in tekmovanjem z drugimi - ker niso nikogar ogrožali, tudi njih ni nihče ogrožal ter sc jim ni bilo treba bati tekmovalnosti in ljubosumnosti drugih. Eden od izhodov opisanega stanja jc bil najbrž tudi prehod v nadkompcnzacijo v smislu vseobsegajočega prizadevanja. Čc sc jc to res zgodilo in čc so sc osebe s to problematiko vsaj približno zavedale svojih molivov določene vrste (glede na cilj in vsebino), so lahko nadkompcnzacijo usmerile (npr. v reševanje težav študijske in osebne narave). Iz takšne dinamike izhaja tudi Jungova (1967) teza o prospekti vnosti nevroze. Ena od razlag študijske neuspešnosti jc prehod iz nadkompcnzacijo v dekom-pcnzacijo (nekateri prcskušanci so v pogovoru izjavili, da so sc "zrušili" pri prvem izpitu, ki ga niso uspeli opraviti). Pri večini osebje bolj opazna ambivalcnca med težnjo po aktivnosti in pasivnosLi. To nihanje kaže na prisotnost nadkompcnzacijc in lagodnosti, kar bi lahko pojasnili npr. z negativnim pogojevanjem kot vzgojnim stilom staršev. Glede na oceno prcskušanccv, da so imeli dovolj časa in ustrezne pogoje za študij, sklepamo na nezadovoljivo izrabo prostega časa, ki jo povezujemo tudi z nezadovoljivimi delovnimi tehnikami. Zaradi manjše operativne zmožnosti so najbrž začeli zaostajati za svojo študijsko skupino in niso več mogli obvladovati situacij in vlagati svojega napora sistematično. Iz tega jc verjetno izviral občutek lastne neučinkovitosti in negotovosti. Napačne delovne tehnike pa nc pojmujemo kot nesposobnost organizacije, ampak kot izraz drugih zadržanj. Iz njih izhaja tudi nezadovoljivo ravnanje z ljudmi, ki jc do neke mere prisotno pri obravnavani skupini (pri opisu funkcioniranja v prvem letniku študija). Zmanjšan občutek lastne vrednosti jc zato lahko posledica pomanjkanja izkušenj v ravnanju z ljudmi. V zvezi z delovnimi motnjami in neadekvatno izrabo prostega časa lahko predpostavimo šc cn začaran krog: občutek delovnega (študijskega) dcficita je povzročil tenzijo, zaradi katere jc imel študent šc več težav pri delu in še manj prostega časa, kar jc povečalo neprilagojenost v šudijski situaciji - ob tem jc rasel občutek prikrajšnosti in žrtvovanja, to pa sc jc lahko preneslo tudi na področje medosebnih odnosov. S tem zaključujemo diskusijo in interpretacijo rezultatov na nivoju konkretne skupine. Ponovno poudarjamo, da gre pri opisu nekaterih značilnosti osebnostne strukture prcizkušanccv zgolj za iskanje možnih razlag, vzrokov in povezav. Družina jc sistem, organizem z znaki in pravili v smislu celote, v kateri prihaja do intcrakcij in krožnih povezav med deli. Menimo, da jc študijska neuspešnost determinirana z mnogimi preteklimi izkušnjami v tem sistemu, ki pomeni okvir, iz katerega vsak (neuspešen) študent izhaja. Tu je prišlo do prvotnega oblikovanja in spreminjanja njegovega vedenja. Komunikacija v družini vpliva na nastajanje struktur, ki določajo načine zadovoljevanja potreb, doživljanje okolja in medosebne odnose. Predpostavljamo, da lahko iz družinske klime (krožne povezave mali - oče, mati - otrok, oče - olrok) izvirajo težave v medosebnih odnosih (odnos do nadrejenih, prijateljev in kolegov), težnja k lagodnosti in težave v odnosih z nasprotnim spolom, ki smo jih identificirali pri članih obravnavane skupine. To povsem usireza Freudovi (1984) misli, da so starši vključeni v mentalno življenje vsakega posameznika kot model, cilj, opora ali tckmcc. Čc bi hoteli dobiti bolj jasno predstavo o dinamiki v družinah neuspešnih študentov, bi morali posebej osvetlili vzgojna sporočila staršev, s katerimi sc v družinski sistem prenašajo vrednote družbe, deklarirane pravilnosti in koristnosti. Vzgojna sporočila, ki jih razumemo v njihovih moralno-ctičnih in funkcionalnih dimenzijah, sooblikujejo tudi nekakšen družinski model reševanja problemov. V družini sc vsak olrok (vsaj do neke mere) nauči odpovedovanja in od tega jc odvisna njegova kasnejša sposobnost odpovedovanja ncurcsničljivim ali naprimernim motivom. Ta sposobnost jc nujna zaradi zahtev socialnega sožitja, seveda pa sc moramo vprašati, do kje sega zrelo prilagajanje in od kod naprej obrambno funkcioniranje (sistem izogibanja lastnim impulzom). Nekaj teh vprašanj si nujno zastavljamo tudi ob problematiki neuspeha pri študiju. Družinski sistem s svojim delovanjem spodbujc tisto, kar jc "prav", in negativno stigmatizira tisto, kar jc "narobe". Spodbuda in nagrade v zgodnjem vzgojnem proccsu določajo smer agresivnosti. Fenomen agresivnosti, oziroma agresivne zavrtosti, je aktualen tudi pri študijski (nc)uspcšnosti. Opozoriti velja, da naša kultura bolj vzpodbuja in ccni vase usmerjeno ali zadušeno agresivnost, zato vzgoja posreduje zavore in občutja krivde. To trditev potrjujejo rezultati naše študije, kjer smo odkrili krožno povezavo med občutji krivde, stališčem do starša istega spola in do lastnih sposobnosti. Vse našteto odpira vprašanje idcntifikacijc, spolne vloge in oblikovanje nevrotične strukture, na katera bomo skušali najti del odgovorov v nadaljevanju. Izvori in vzroki zapovedi, ki sc posredujejo z vzgojnimi sporočili, v družini niso nujno znani. V slovenskem kulturnem prostoru je eno takšnih sporočil zahteva po delavnosti, natančnosti in tudi po uspehu. Neuspešen študent mora takoj v podobo samega sebe vključili dejstvo, da se neke zapovedi ni držal. Ker pa na nivoju zavedanja nc gre za kršenje, sc nujno pojavijo težave pri sprejemanju posledic (v smislu rcakcijc družinskega sistema na njegovo neuspešnost). Zaradi večje jasnosti sc nam zdi potrebno Sc posebej opredeliti podobo ter pojem samega sebe (Musck, 1982), ki sc oblikuje na osnovi izkušenj o lastnem organizmu in dejavnosti ter na osnovi izkušenj o razlikah med •cm in zunanjim dogajanjem; na osnovi socialnc pcrccpcijc (informacije iz vedenja drugih); primerjav podobnosti in razlik med sabo in drugimi; informacij in predstav o določenih socialnih vlogah; na osnovi idcntifikacijc (z vzorniki, starši istega spola -spolna vloga) ter težnje po vzpostavljanju identitete. Opisano kršenje zapovedi vzbudi v samopodobi neuspešnega študenta občutek krivde. To samo po sebi ne more biti patogeno, problem nastane, če družinski sistem v svojem celotnem funkcioniranju ustvaril patogeno, permanentno izkrivljeno vzdušje v smislu trdote in (ali) razvajanja. Dimenzija vzgojnih sporočil, ki so oblikovala samopodobo posameznika, ima pomen prenosa iz družbe v individualno sfero. Če neuspešni študent doživlja sebe preko meje tistega, kar je v sistemu dopustno, dobi njegova samopodoba negativen preznak. To jc razumljivo, saj sc vzgojna sporočila seštevajo v vrednostni sistem. Stil družine (njegovo delo so sredstva nagrajevanja in kaznovanja) jc odvisen od vrednot družbe in lahko deluje v smeri vkalupljanja vsakega člana sistema, nc glede na pozitivne posledice, ki jih ima to za njegovo osebnost. Te silnicc vplivajo tudi na model dajanja, jemanja in sprejemanja v medosebnih odnosih, ki je pri neuspešnih študentih nekoliko problematičen. Zahteve po pridnosti, delavnosti in uspešnosti postanejo v razvoju del super cga, zato je korekcija teh stališč vprašljiva, saj gre za kulturne klišeje, ki so na Slovenskem vrednota. Vsaka kultura ima svoj sistem "dovoljene" simptomatike. Najbrž ta vpliva tudi na preskušance, ki lc v manjši meri dopuščajo psihogenezo svoje neuspešnosti in raje iščejo zanjo vsakršne "objektivne" razloge. Družinska identiteta močno določa podobo o sebi. Meja družine je meja za vse, znotraj tega pa so odnosi cirkularni in vloge komplementarne. Prevladovanje popustljive, oziroma enkrat popustljive, drugič stroge vzgoje (opisi preskušancev; kaotično ali pretrdo vzdušje pomeni rizično peristazo za erotično - seksualno zavrtost) predstavlja hudo frustracijo (sistem razvajanja sc prej ali slej razvije v trdoto - omejevanje agresivnih teženj) - omejitve in zahteve niso konsistentne, zato tudi strategija ralizacije potreb z lastno aktivnostjo ne more poslati stalna; posameznik nc dobi prave slike (na nivoju pcrccpcijc) o potrebnem naporu in času za doseganje določenih ciljev in nc pridobi ustreznih izkušenj o nujnosti investiranja časa in napora za zadovoljitev potreb. Zato pri neuspešnih študentih opažamo neskladje med aspiracijami in možnostmi, neadekvatno orientacijo in vsaj delno ohromljcno, pohabljeno lastno aktivnost. Ob določenih potrebah sc pojavlja refleksna bojazen, ki povratno vpliva na področje potreb in motivov. Vloge v družini se strukturirajo glede na kulturne vplive, mesto, ki ga ima posameznik, in glede na njegove konstitucijskc lastnosti. Kulturni vplivi določajo očetu funkcije spora, povezave družine navzven, kaznovanja in do neke mere tudi vlogo nosilca normativnega sistema. Če neuspešni študent nc sprejema očeta, s tem na določen način odklanja tudi normativni sistem. Začetek študija enega od članov družine in njegov morebitni odhod od doma je lahko povzročil formativno krizo. Študcntova vloga v sistemu se je spremenila - njegova razvojna naloga je poslala osamosvojitev, kar pomeni prednost v smislu večje svobode, hkrati pa pomanjkljivost, šc posebej, čc oseba na to ni dovolj pripravljena (čc jo starši, predvsem mali, vežejo v odvisnost in simbiozo). Tako jc mogoče študijsko neuspešnost (= motnja enega člana) obravnavati kot prispodobo iskanja ravnotežja v družini. V tem smislu predstavljajo študijske motnje protest, gre za mazohistično maščevanje staršem zaradi nerešenega konflikta z njimi (problemi scparacijc). Študent hoče s samokaznovanjem prizadeli starše, neuspeh pa pojasnjuje s premajhnim posvečanjem šludiju (atribucija vzročnosti). Iz takšne dinamike izhaja tudi model odnosa do nadrejenih. Prcskušanci (manjši del skupine), ki so imeli do staršev istega spola in do družine najbolj ugoden odnos, so pokazali boljše funkcioniranje na področju heteroseksualnih odnosov in v stališčih do preteklosti, prihodnosti in kolegov. Pri njih predpostavljamo manjšo scparacijsko problematiko. Tako jc odnos s starši tisti, ki odločilno sodeluje pri oblikovanju samopodobe, spolne vloge in v zvezi s tem stališč do sposobnosti in medosebnih odnosov. Iz družine izhajajo možni patogeni vplivi iz preteklosti, doživljanje samega sebe pa sooblikuje medosebne odnose v širšem smislu, vključno s heteroseksualnimi odnosi. Neuspeh pri študiju jc bolj verjeten, čc študent nima občutka, da ga starši podpirajo. Pri tem moramo ločiti dejansko stanje v sistemu od tistega, kar si takšna oseba želi in lahko vpliva na njeno pcrccpcijo. Čc odnosi s starši niso konfliktni, študent realizira svojo razvojno nalogo osamosvajanja, družinski sistem pa mu medtem šc zmeraj lahko zadovoljuje potrebo po varnosti in sprejetosti. V takšnem sistemu so člani tudi ob morebitnih neuspehih bolj perspektivni. Odgovori preskušanccv kažejo, da predpostavljajo njihove matere pretežno lik, ki kot ženska nc dobi potrditve in spodbude, zato prevzame vlogo žrtve. Na Slovenskem je žrtvovanje vrednota in takšne matere dobivajo potrditev od zunaj (družba). Svojo samopodobo rešujejo kot "kvalitetne" matere in otroke dobesedno vlečejo v družino. Homcostazo sistema vzdržujejo tako, da prestrukturirajo vloge in študentu vsilijo vlogo odvisnega otroka. Ker ob začetku študija (zavoljo vseh opisanih dogajanj in sprememb) študent še potrebuje nekoliko odvisnosti in varnosti, ima zaradi potrebe po dokazih samostojnosti (na drugi strani) do matere občutke krivde, hkrati pa izraža do nje negativno stališče (v študijo smo zajeli pretežno študentke, zato bomo v nadaljevanju uporabljali ženski spol, da bi sc izognili morebitnim vsebinskim nejasnostim). Takšno dekle se z materjo ne more identificirati (šc posebej, če je histerično strukturirano), občuti pa Čustveno lakoto; če spozna nove prijatelje, zadovolji svoje potrebe v tem sistemu, zato jc razumljiva negativna zveza med sklepanjem novih prijateljstev in pogostostjo vračanja domov. Ostaja pa odprlo vprašanje, do kakšne mere raz.vijcjo le študentke zgodnjo zrelost in lastno ustvarjalnost. Meje opisanih družin najbrž niso dovolj propustne, zato je med člani prevelika odvisnost in ogrožujoče delovanje. Ob bolnem subsistemu mali -hči, pride v družini kot celoti do funkcionalnih motenj, pojavi se vprašanje hiererhije moči in predstave o sebi. Vse navedeno smo opazili v protokolih PNS in odgovorih na vprašalnik. Dekletovo doživljanje lastne vloge v subsistemu z materjo določa tudi reakcijo ob stresu (sprememba življenjskega in šolskega okolja) vključevanje v nove socialne sisteme ipd.), oziroma funkcionalni krizi. Glede na njeno doživljanje lastne vloge sc oblikujejo vedenje in načini morebitne pomoči drugih članov družine. Ker nc poznamo strukture vlog v družini pred krizo (= neuspeh enega člana pri študiju), diskusije v tej smeri nc moremo nadaljevati. Pri nadaljnem raziskovanju jc nujno potrebno vključevanje intervjuja, ki lahko osvetli nejasna področja posameznikovega funkcioniranja. Diskusijo o družinskem sistemu zato zaključujemo z ugotovitvami, da kvaliteta odnosov ni nudila prevladujočega "medosebnega udobja" (izraz povzemamo po Brajši, 1986), verjetno se jc pojavljala inkongrucntna komunikacija ob enostranskem in linearnem vsiljevanju močnejšega (predvsem matere) slabšemu. Razlike med odgovori na vprašalnik in stališči do matere na PNS so nas opozorile na dejstvo, da jc materinstvo šc vedno vzvišeno - stališča do matere na PNS so namreč pokazala veliko odstopanje od teh deklariranih klišejev. Rezultati naše študije sc ujemajo z ugotovitvami drugih avtorjev, da neuspešnega Študenta označuje kriza identitete. Razpet je med starim in novim, ob tem pa začne problcmatizirati tudi odnose v družinskem sistemu. V okviru pojma identitetna kriza govorimo o nejasni spolni in socialni vlogi. Spolna vloga (identiteta) pomeni vedenje, dejavnosti, način izražanja sebe, kakor tudi pričakovanja, ki jih širše družbeno okolje veže na moški in ženski spol. Gre za sterotipije vedenja, pričakovanje širše kulture pa sc kažejo v vzgoji, kjer jc določeno vedenje ("žensko") spodbujano in nagrajevano, oziroma ignorirano ter omejevano ("nežensko"). Predstava o spolni vlogi jc tako prisotna ob vseh zunanjih sporočilih, ki zahtevajo različno usmerjenost energij moškega in ženske (glede na spolno vlogo in zgodovinski spomin). Pri neuspešnih študentkah jc problem spolne vloge očiten. Starši so jim posredovali določena vzgojna sporočila, informacije iz. širšega okolja pa na tem področju oblikovanja identitete pogosto preglasijo starše. Sedanja družba postavlja enake zahteve pred moškega in žensko (asertivnost in aktivnost neodvisno od spola), vzorov in vzgojnih sporočil tc vrste pa ni. Tako so določene aktivnosti siccr deklarirane, v bistvu pa omejevane ali cclo kaznovane. .Širše kulturne norme namreč šc zmeraj določajo ženski stereotip. Za neuspešne študentke jc značilno pomanjkanje možnosti za pozitivno identifikacijo z materjo in pozitivnih spodbud s strani očeta. Študijska neuspešnost je v tem primeru poslcdica neuspešnega načina razreševanja notranje tcn/.ijc in travmatskih dogodkov, ki so zadeli razvoj spolne identitete. Matere neuspešnih študentk so v veliki meri nezadovoljne kot ženske, najbrž so svoje hčere vsaj poskušale uporabljati za uresničitev sebe, kakšne si niso upale in mogle bili. Gre za neke vrste "psihosocialni obrambni mehanizem" (Brajša, 1986), preko katerega mati svojo konfliktnost in občutek ogroženosti rešuje v odnosu z otrokom. Menimo, da jc takšna zloraba materinske ljubezni posledica neenakopravnega in ncz.adovoljujočcga kontakta na nivoju njenega partnerstva (družbeno determinirana ženska vloga namreč - med drugim, vključuje tudi večjo potrebo po bližnjih osebnih stikih). Opisana dinamika jc bila škodljiva za obravnavano skupino študentk, saj niso mogle razviti lastne individualnosti in odraslosti ter vzpostaviti odraslih, intimnih zvez z vrstniki (sem spadajo tudi heteroseksualni odnosi). Očetje so (glede na rezultate) v družinskem sistemu obrobna figura. Oče naj bi simboliziral trdnost in zrelost, protokoli PNS pa ga predstavljajo bolj kol nosilca občasne trdote, oziroma pretirane mehkobe, kar ima psihodinamsko gledano enak izid - trdota namreč ni trdnost. Preskušanci so imeli z očeti tudi manj stika. Spolna vloga jc povezana s področjem heteroseksualnih odnosov, z občutkom lastne vrednosti in s samospoštovanje, vse to pa bazira tudi na priljubljenosti, sprejetosti in opaženosti pri nasprotnem spolu. Identiteta (Sirilih, 1975) jc dinamični mehanizem, preko katerega sc uresničuje človekova individualna in družbena narava. Tega vprašanja sc zavemo predvsem v kritičnih trenutkih, ko jc identiteta ogrožena. Zaradi ločitve od družine in začetka študija jc bila funkcionalna kriza tista značilnost razvojnega obdobja preskušanccv, ki jc šc povečala njihovo negotovost. Ker so imeli težave tudi na področju medosebnih odnosov, so šc težje oblikovali lastno identiteto ob podpori drugih. Nove norme in standarde so verjelno doživljali na konfliktcn način in sc niso mogli dovolj hitro poistovetiti z njimi. Nejasna identiteta lahko izvira tudi iz same družinske klime. Naslednja razlaga velja za del neuspešnih študentk, ki jim družinska klima ni nudila emocionalne trdnosti, na kateri bi lahko gradile samozaupanjc (sistem jc upošteval naličje in ne bistva). Niso sc naučile ločiti, kaj jc igra in kaj so v resnici one same. Tu najdemo tudi možno pojasnilo /a neustreznost matere kot idcnlifikacijskc figure -predpostavljamo namreč, da jc prišlo do pretiranega odnosa oče - hči, predvsem preko odklanjanja kontakta, kar pa ni sovraštvo, ampak problem izkazovanja ljubezni. Ta mehanizem nam lahko do neke mere pojasni tudi poudarjanje perifernosti očetove figure v dužinskem sistemu. Vprašanje identitete jc mogoče povezati tudi z zavrtostjo - zaradi izrinjanja "nekaj" manjka v zavestnem doživljanju osebe, saj določena hotenja izgubijo svojo vsebino. Zavoljo "izgube" motiva lahko kaže takšen človek tcndcnco k lagodnosti (prisotna pri neuspešnih študentih), zaradi česar sc ne preskuša v socialnih situacijah določene vrste in nima povratnih informacij, ki bi mu omogočile, da sebe prav zazna. Tako ostane njegova identiteta šc naprej šibka. Omenjeno okleščeno vsaj eno bazično področje potreb kaže na nevrotično strukturo, ki pa jo je moč kompenzirati z obrambami. Socialna vloga osebe sc spremeni z odločitvijo za izobraževanje na visokošolski organizaciji. Nova socialna vloga študenta zagotovo vpliva na pričakovanja njegove družine, nc njegovo aktivnost in samopodobo. Rezultati kažejo, da prcskušanci niso vedeli, kako naj funkcionirajo v novem socialnem sistemu (nejasne predstave o študiju, o izbrani smeri, novem načinu življenja - atribucija vzročnosti neuspeha pri študiju), kar jc lahko posledica nejasne ali negativne predstave o lastnih sposobnostih. Zavoljo negotovosti in identitenih vprašanj jc verjetno prišlo tudi do neskladja med osebnostnimi lastnostmi študenta in vedenjem, ki so ga (predvsem) starši pričakovali od njega na tem položaju. Ne vemo, ali so nove interakcije vplivale na študenta v smeri kon formiranja, neodvisnosti ali antikonformnosti, menimo pa, da jc vsak od naštetih izidov odvisen od področja pojmovanja ter doživljanja samega sebe. Predpostavljamo tudi razkorak med normami na fakulteti in srednji šoli, oziroma v JLA pri prcskušancih moškega spola. Zaradi tega so se z različnim uspehom vključevali v nov sistem, ki deluje kot stabilizirano socialno okolje z določenimi statusnimi razmerji. Reševanje teh problemov jc po našem mnenju odvisno od posameznkove osebnostne strukture - težave v medosebnih odnosih primarno niso vzrok ampak poslcdica emocionalnih motenj, občutkov konfliktnosli in razdvojenosti. Morebitne zavrtosti določa družinska klima in nanje nc moremo direktno sklepali preko simptomov (molenj pri študiju in reakcij na neuspeh). Že v prvem delu diskusije smo poskušali prikazati posrcdnosl povezav med simptomi in zavrtostjo. Poleg tega jc zavrtost navadno lc delna, zalo jc pot do nje zabrisana in težko dostopna spoznavanju. Med obrambnimi mehanizmi smo identificirali predvsem regres (izjave o delanezmožnosti) in odrinjanjc, ki bi ga lahko šc z večjo gotovostjo potrdili, čc bi preverjali tudi somalskc korclatc (npr. glavobol). Prisotnost odrinjanja potrjuje upravičenost naših predpostavk o zavrtostih in zadržanjih, iz katerih izvira pri prcskušancih bojazen že ob določenih impulzih, četudi so ti preveč fragmentirani, da bi bili prepoznani kol težnje. Zaradi neuspešnosti pri študiju prcskušanci niso imeli večjih težav s starši (po lastnih izjavah), predpostavljamo pa lahko bolj negativno samovrednotenje, s tem da jc bilo področje doživljanja ter pojmovanje samega sebe žc prej problematično. Dinamika študijskih motenj jc bila odvisna od osebnostne strukture vsakega posameznika, vendar lahko opišemo iluzorna pričakovanja skoraj kot zakonit pojav (število opravljenih in kot Pogoj določenih izpitov jc v pomembnem negativnem odnosu). Kritično se moramo opredeliti do nizke vrednosti F2 (doseganje uspeha neodvisno od vloženega truda) storilnostnc motivacijc na nivoju skupine. Obstaja namreč velika verjetnost, da so dajali prcskušanci socialno zaželene odgovore, oziroma da nc ločijo notranjega in zunanjega uspeha. Neaktivnost, ki sc jc pojavila kot rcakcija na lasten študijski neuspeh, se kaže v atribuciji vzročnosti neuspeha in v odsostnosti akcij (pri večini študentov). Poleg zatekanja v delanezmožnost (kot sredstvo nevrotičnega kompenziranja), prevladujejo (po izjavah preskušanccv) reakcijske apatijc, depresije in napetosti - v smislu psihoreaktivnih motenj, ki izhajajo iz zadržanj. Napetost, nemir in nerazpoloženje lahko v tem kontekstu razložimo z i/.padom zavedanja moliva ob ohranjeni komponenti motoričnega siljenja, oziroma čustveni barvi. Značilnosti institucije (predvsem storilnostna naravnanost) so takšne, da opredeljujejo pogoste emocionalne bloke pri učenju, kakor tudi cclotno problematiko emocionalne narave kot stvar discipline. To lahko pomeni za določen del populacijo velik pritisk, kar se verjetno odraža v somatiziranih simptomih, česar pa zaradi težav pri objektiviziranju na tej stopnji proučevanja neuspešnosti pri študiju nismo preverjali. Ker je obremenjujoča situacija v resnici takšna, jc tudi izid (nadaljevanje študija) bolj ugoden, kar pa nc zanika predpostavke, da sc vse predpostavke vežejo na nevrotično strukturo. Izid jc ugoden zaradi potencialov študentov (mladost, inteligentnost, fleksibilnost), mnoge motnje pa lahko izvirajo predvsem i/, razvojnih kriz odraščanja. Slednje seveda ne velja za posameznike s kronificiranimi motnjami, katere nc morejo izzveneli same od sebe. V zvezi z načilnostmi institucije kot zadnjega dejavnika študijske neuspenosti, ki ga nameravamo opisati, se nam poraja vprašanje razmerja med disfunkcijami sistema (Filozofske fakultete) in disfunkcijami študenta, ki rczultira v neuspešnosti. Menimo, da jc ta interakcija odvisna od značilnosti obeh, vendar velja osnovi poudarek posamezniku (študentu). Za funkcioniranje institucije jc značilno slabo kolektivno (so)dclovanjc, ker motivacije posameznikov in njihova pričakovanja niso nc usklajeni ne dovolj upoštevani. Komunikacija nc kaže odprtosti, med večjimi skupinami študentov ni tesnejših stikov. Vse navedeno jc moč razbrati tudi iz odgovora na vprašalnik. Študent od profesorjev in kolegov nc dobi dovolj povratnih informacij o tem, kako ga pcrcipirajo, kar (po našem mnenju) nc vpliva samo na oblikovanje njegove lastne identitete, ampak preko tega tudi na opuščanje (vsaj začasno) študija. Problem nezadovoljstva s študijem obstaja v določenih dimenzijah kot poslcdica neustreznih pričakovanj, nepravilne odločitve za študij in slabše prilagodljivosti - vse našteto pa izvira iz področja doživljanja ter pojmovanja samega sebe. Predpostavimo lahko veliko razhajanje med študentovo pcrccpcijo sebe, kolegov, fakultete in idealne fakultete. Tudi na humanističnih smereh (FF) jc namreč prisotna "statistična tehnokratska" miselnost, ki sc kaže v strogi racionalnosti in disciplini. Storilnostna orientacija vzbuja v študentih agresivnost, ekstenzivno kopičenje znanja s pomočjo spomina pa nc spodbuja njihove ustvarjanosli. Študenti s profesorji navadno nimajo osebnega kontakta, med njimi obstaja hierarhična avtoritarna distanca, kar šc poveča pritisk na študente z visoko storilnostno motivacijo (uveljavitvcnc težnje), ki lahko dekompenzirajo. Menimo pa, da izhaja opisani emocionalni stres manj iz pritiska institucije in bolj iz medosebnih odnosov, na katere vpliva negativno obarvano pojmovanje sebe. Težave v medosebnih odnosih samopodobo šc poslabšajo. Ta del diskusije rezultatov lahko sklenemo z ugotovitvijo, da so značilnosti institucije manj pomembna determinanta študijske neuspešnosti, na katero nc morejo odločilno vplivati niti spremembe šolskega okolja in sistema. Po našem mnenju jc potrebno v središče obravnavane problematike postaviti posameznega študenta skupaj z njegovo primarno družino. Pri tem sc sklicujemo na Kclleycvo (v Lamovcc, 1972) misel, da konstrukti vsakega posameznika določajo njegovo pcrcepcijo pojavov v okolju, sprememba v okolju pa nc pomeni nujno tudi spremembe v konstruktih. Študijske neuspešnosti nc smemo obravnavali kot vprašanje prilagojenosti osebnosti. To vprašanje sc nam zdi artificirano in podobno medicinskemu modelu pojmovanja Človeka. Prilagojenost razumemo kot adaptacijo in nc kot popolno podrejanje zahtevam okolja (družinskega, študijskega), zato sc nam zdi bolj primeren izraz "poravnavanje", oziroma aktivno poravnavanje z okoljem - tudi v smislu spreminjanja življenjskih pogojev. To sc ujema z našimi sislemsko-teoretičnimi izhodišči. Med samo študijo smo si zastavili vprašanje, če jc sploh mogoče gledati na vedenje, ki odstopa od konvcncionalnih oblik, kot na neko vrsto patologije. Menimo, da je velikokrat prav konformizem znak motenosti, saj jc lahko vzrok podrejanju kulturno pričakovanim klišejem (kot npr. spolna vloga ali deklarirana mistifikacija materinstva) šibek ego. V takšnem primeru jc konformizem obrambni mehanizem, integracija z okoljem pa zgolj navidezna. Enako opredeljuje konformizem tudi Fromm (1976), ki meni, da razvije posameznik osebnost, ustrezno kulturnim klišejem, da bi reduciral strah pred osameljnostjo in nemočjo. Morda bi bilo boljše iskati povezave med študijsko uspešnostjo, rednim napredovanjem v višje letnike in konformizmom. Naša študija jc pokazala, da jc nesmiselno pretirano izpostavljanje in poudarjanje (širših) socialnih dejavnikov, saj socialne strukture nc moremo in nc smemo enačiti s psihično strukturo, kar z drugimi besedami pomeni, da lahko socialni dejavniki morebitno nevrozo lc podnetijo. Ob tem nc pozabljamo, daje super ego introjekt socialnih struktur, vendar moramo v primeru, ko socialne strukture postanejo introjekt, že govorili o psihični strukturi. Kulturni in socialni dejavniki lahko okrepijo ali pa oslabijo psihične sposobnosli in obrambne mehanizme, ne morejo pa neposredno povzročiti nevroze - lahko lc sodelujejo pri oblikovanju nevrotičnega procesa, kar sc zgodi v specifičnem mehanizmu, ki smo ga opisali in ga vidimo kot začarni krog. Drugačnost (tudi neuspešnost) dela študentske populacije ni nujno motenost, čeprav lahko sproži določeno krizo (npr. v družinskem sistemu), vemo pa, da razvoj brez kriznih faz sploh ni mogoč. Vrednotenje osebnosti po kriteriju prilagojenosti (v smislu vodljivosti in pridnosti) deluje zelo "pedagoško", izraža pa sc tudi v nekaterih deklariranih konceptih "enakosti", ki anticipirajo uniformnost posameznika ter ravnanje Po zunanjih klišejih. V teh pogojih individuum kot takšen pravzaprav sploh nima pravice obstajati. Postavili nismo nobenih velikopoteznih generalnih zaključkov, ker bi s tem premalo upoštevali posameznika, njegovo spccifično dinamiko in okolje, saj smo obravnavali predvsem fenomen študijske neuspešnosti. Tudi etiologija ostaja nekoliko nejasna - nismo namreč mogli odkrivati vzročnih zvez tam, ker vemo, da so povezave krožne; poleg tega bi morali nujno osvetliti šc vprašanje intervenirajočih variablov. Ugotovimo lahko predvsem, da zveze niso unikavzalnc in da reševanje problema neuspešnosti ni mogoče z enostavno eliminacijo ali modifikacijo enega dejavnika, nc da bi pri tem upoštevali tudi druge (vsaj tiste, ki jih poznamo). Zato se nam zdi neupravičeno kot "neuspešne" označiti tiste študente, ki so iz različnih razlogov prekinili študij za eno leto in sedaj zopet redno študirajo. Povezavo med študijsko neuspešnostjo ■n prilagojenostjo lahko opredelimo v tem okviru predvsem kot teoretično - filozofski problem, saj nc služi neposredno problemom svetovalne prakse, kjer naj bi bilo v ospredju vprašanje, komu so kakšni ukrepi potrebni, oziroma ali so mu sploh potrebni. Na tem nivoju pa kategorizacija vedenja (neuspešni, neprilagojeni itd. študenti) ni nujna. Še posebej sc moramo zavedati, da vsakdo v zanj specifičnih življenjskih okoliščinah nevrotično reagira in da ni vsak, ki jc nevrotično strukturiran, tudi nevrotično moten. Slednje jc odvisno predvsem od njegovih ego obramb - dokler tc funkcionirajo, nc moremo govoriti o nevrotični motenosti. Posebno pozornosti bi v nadaljnih raziskavah veljalo posvetiti proučevanju tega področja delovanja ega, saj vemo, da jc bistvo nevroze (po Freudu) v nesposobnosti ega posredovati med nerealnimi zahtevami ida in super ega, ob internaliziranm nevrotskem konfliktu. Ponovno opozarjamo tudi na prospektivni princip: ("študijska") nevroza ima lahko zelo velik pozitivni pomen za bodočnost in lahko pomeni poskus realizacijo potlačenih potencialnih možnosti. POVZETEK Obravnavano skupino v veliki večini sestavljajo študentke, zato ugotovitev nc smemo razširiti na oba spola. Ker pa jc populacija študentov na FF pretežno ženska, smo lahko prikazali nekatere značilnosti odnosa institucija - posameznik. Pri proučevanju študijske neuspešnosti je potrebno v središče pozornosti postaviti primarno družino (kot sistem) in neuspešnega študenta (kot element tega sistema). Sistem družine (predvsem z vzgojnimi stili) vpliva na oblikovanje posameznikove samopodobc, pri čemer sc jc kot eden osrednjih pojmov pokazala identiteta, ki zajema tudi prevzemanje različnih socialnih vlog (v družini in širših sistemih), njena pomembna komponenta pa jc spolna vloga (identifikacija), ki vpliva na področje spolnosti, medosebnih odnosov in nazaj na samopodobo. Spolna vloga je determinanta, ki zahteva nadaljnje poglobljeno raziskovanje (ob kritičnem odnosu do materinskega lika, ki jc v našem kulturnem prostoru mistificiran). Iz posameznikove (nevrotične) osebnostne strukture (odkrili smo predvsem verjetnost agresivne in erotično-seksualne zavrtosti ter zadržanj, iz česar izvira tudi visoka storilnostna motivacija) izhajajo njegove strategije v medosebnih odnosih - v zanj obremenilnih situacijah sc lahko oboje, skupaj z odzivi okolja (družine in širših socialnih sistemov) sklene v začarani krog. Značilnosti institucije in materialni pogoji predstavljajo dejavnike, ki pri študentu iz ugodnega družinskega okolja, z neproblematično osebnostno strukturo, nc morejo povzročiti reakcij v smeri neuspešnosti, razen ob morebitnem delovanju šc ncidentificiranih intervenirajočih variablov, kar pa sc nam zdi skoraj nemogoče. Nadaljne raziskave bomo usmerili na odkrivanje vzrokov sprememb študijske smeri (v okviru cnc visokošolske organizacije, oziroma v smislu menjave institucije), in vrnitve k študiju po eno - ali več - letni prekinitvi (pri tem bi bilo treba zagotoviti reprezentativne podatke tudi za moški del populacijc študentov). Preveriti moramo hipotezo, da pavzirajo tisti, ki si to lahko privoščijo glede na socialno-ckonomski status družine (kriterij jc izobrazba očeta), in da si študentje iz manj urbanega, oziroma ruralncga okolja izbirajo bolj "varne" smeri študija (ta izbira jim v večji meri zagotavlja uspešen zaključek). Pri raziskovanju sistema posameznik - družina predlagamo pretežno analitični pristop (usmerjena anamneza, cksploracija in večkratno naročanje osebe). V tem okviru velja posvetiti posebno pozornost funkcijam ega, kot jih jc opredelila ego psihologija. Rezultati Študije opozarjajo na potrebo po nadaljevanju raziskovanja tc problematike, kakor tudi na nujnost drugačnega (rednega) delovanja svetovalne službe, ki bi lahko učinkovito posredovala pri motnjah delovanja motivacijske in emocionalne sfere. VIRI Blaine, G.B., jr, Therapy, V: Emotional Problems of the Students, str. 232-248. Appleton - Century Crofts, Tnc. New York, 1961. BrajSa, P., Zloraba materinske ljubezni. Otrok in družina, 5tcv. 5, Ljubljana, 1986, str. 4-5. Cope, R.G., Hannah, W., Revolving College Doors. John Wiley and Sons, USA, 1975. I'reud, S., Uvod u psihoanalizu. Malica srpska, Beograd, 1984. Fromm, E., Bekstvo od slobodc. Naprijcd, Zagreb, 1976. Jung, C.G., Memories, Dreams, Reflections. The Fontana Library Theology and Philosophy, I-ondon, 1967. I-amovec, T., Kcllyjeva teorija osebnih konstruklov. V: Teorije osebnosti, CZ, Ljubljana, 1972. Makarovič, J., Družbena neenakost, šolanje in talenti. Založba Obzorja, Maribor, 1984. Musek, J., Osebnost. DDU Univcrzum, Ljubljana, 1982. Stritih, B., Socialno usmerjena psihoanalitična teorija Erika Eriksona. V: Teorije osebnosti. CZ, Ljubljana, 1975. Vpliv navodila na analogni transfer NORBERT J A UŠO VEC UVOD Za analogno sklepanje sc na splošno meni, da jc ena bistvenih sestavin inteligentnosti, oblikovanja novega znanja in ustvarjalnosti. V preteklosti so bili raziskovalci v glavnem usmerjeni k vprašanju, kako rešujemo analogne testne naloge tipa A:B::C:D. (Konkreten primer take naloge jc rccimo Washington : 1 :: Tito : ?). V novejšem času sc jc zanimanje psihologov usmerilo k vprašanju, kako sc analogno sklepanje uporablja za reševanje bolj kompleksnih problemov in kako poteka prenos znanja iz enega področja na drugo. Analogni sklep pomeni, da odnose med pojavi v nekem področju A prenesemo na odnose v nekem drugem področju B. Vzemimo primer: V področju zvoka obstaja Dopplcrjcv efekt. Izvor zvoka, ki sc oddaljuje od poslušalca, zveni zmeraj nižje, v frekvenčnem spektrumu prevladujejo nižje frckvcncc. Lep primer za ta pojav jc mokra cesta, po kateri vozijo tovornjaki. Čc nekdo domneva, da pride do podobnega pojava na področju svetlobnih fenomenov - sc pravi, da v oddaljujočem se svetlobnem viru vse bolj prevladujejo nizke frckvcncc - govorimo o analognem sklepu. Podobno velja, čc William Harvey primerja biološki organ s črpalko, ali čc nekemu študentu raz.Iožimo, da atom predstavlja miniaturni sončni sistem. Obstaja veliko anckdoLskih zapisov o tem, da so sc vrhunski ustvarjalci dokopali do novih spoznanj s pomočjo analognega sklepanja. Cackowski (1973) poroča za Kckulcja, da jc krožno razporeditev ogljikovih atomov v benzenski molekuli našel na podlagi podobnosti z zapcstnico v obliki kače, ki sc grize v rep. Mcndclcjcw (Scrgcjcv, 1970) je iznašel periodični sistem elementov na osnovi podobnosti z dvodimenzionalno razporeditvijo igralnih kart. Razporeditvi elementov po skupinah ustreza slika igralne karte (as, kralj itd.), razporeditvi po periodah pa barva (križ, pik, karo, srce). Analogni sklep se razlikuje od logičnega sklepa po tem, da ni nujno pravilen. Tako kot induktiven sklep (sklep, ki poteka od posameznega primera k splošnemu), jc tudi analogni sklep način, s katerim oblikujemo hipoteze. Odnose, ki veljajo v enem področju, prenesemo na drugo. Mcndclejcv jc razporeditev igralnih kart prenesel na razporeditev elementov. Dober primer za analogni transfer jc tudi znana anekdota o Arhimcdu. Analogni sklep zajema naslednje miselne procese: - Abstrakcija določenih značilnosti konkretne vsebine. (Domnevamo lahko, da je Kckule iz konkretnih ogljikovih in vodikovih atomov, ki so povezani v benzenski molekuli, ustvaril krogle ali točke.) - Iskanje modela, sc pravi iskanje vsebine, ki predstavlja drugačno konkretizacijo abstraktne vsebine. - Prenos značilnosti modela na prvotno vsebino. Na ta način nastane bogatejša, lahko tudi povsem nova slika prvotne vsebine. - Preverjanje, ali nove, hipotetično določene značilnosti dejansko obstajajo. Osnovno vprašanje, ki sc zastavi, jc, kako nastajajo analogije? Na to vprašanje so raziskovalci skušali odgovoriti z introspektivno metodo ali s sorodnim glasnim razmišljanjem. Glasno razmišljati, pomeni, povedati na glas vse, kar komu pade na pamet, ko rešuje problem. Clement (1988) jc dal problem reševati desetim ekspertom (doktorjem znanosti) na področju fizike, matematike in računalništva, ki so prav tako glasno razmišljali, pri čemer so jih posneli z video kamero. V nadaljevanju si bomo ogledali nekatere protokole glasnega razmišljanja, ki odgovorijo na zgoraj zastavljeno vprašanje o poreklu analogij v našem razmišljanju, problem seje glasil: Na vzmet obesimo utež. Prvotno vzmet zamen jamo z novo vzmetjo, za katero je značilno: - narejena je iz. iste žice kot prvotna, - ima enako število zavojev kot prvotna vzmet, - zavoji nove vzmeti so v premeru dvakrat večji od zavojev prvotne vzmeti. Na vzmet obesimo isto utež kot na prvo vzmet. Vprašanje je, ali se bo druga vzmet raztegnila bolj, manj ali enako. (Masa vzmeti je zanemarljiva v primerjavi z maso uteži.) Zakaj tako mislite? SLIKA 1 (D (2) Clement jc v protokolih glasnega razmišljanja identificiral tri načine, kako so osebe oblikovale analogije. Prvi način imenuje formalni princip. Ta metoda v bistvu povzema razgradnjo analognega principa. Najde se nek abstrakten princip dane situacije in za njega poišče ustrezen model ali konkretizacijo, kar jc prikazano v spodnji shemi: Samo ena od desetih Clcmcntovih oseb jc uporabila tak način reševanja. Dejala jc, da jc upogibanje proporcionalno s kubom dolžine snopa nosilccv, ki sc uporabljajo v gradbeništvu. Takoj za tem jc dala primer plavalca, ki stoji na odskočni deski. Drugi način jc oblikovanje analogije s transformacijo. Pri tej metodi oseba oblikuje analogno situacijo B, tako da transformira - spremeni dano situacijo. Pri tem spremeni elemente dane situacije, za katere menimo, da so fiksni. Spodnja shema prikazuje tak proccs transformacije: TRANSFORMACIJA U POJAVA POJAV B Oglejmo si primer glasnega razmišljanja osebe, ki jc uporabila ta princip: Ti dve vzmeti bom lepo raztegnil, zravnal. Videl bom, čc bo to kaj pomagalo moji intuiciji. Hm, čc bi v osnovi, uh, razvil ali zravnal vzmet v žico ... potem bi segala od tu do tu (riše vodoravne črte). Tako bi bilo, čc bi razvil vzmet. V zgornjem primeru oseba dano situacijo spreminja, da bi jo približala nekemu principu, kjer so ji odnosi znani. Oglejmo si šc cn primer glasnega razmišljanja, ki jc nekoliko kompleksnejši: (Gleda sliko, ki jo jc narisala, in kaže upogibajočo šibo.) Ta šiba tukaj, čc sc po njej premika utež, sc bolj upogiba. Hm, kaj čc bi si predstavljal, da sc utež premika po vzmeti, tako, kot seje premikala po šibi ... bi mi to kaj povedalo? Nc vem. Kaj čc bi bila vzmet dvakrat daljša? No, to je zanimivo. Imam tak občutek, da je to enako ... (Čez čas.)Kaj čc bi razvil vzmet in jo potem zavil, tako da bi bila dvakrat daljša od prve in nc širša... ha, zdi sc mi povsem razumljivo, da sc bo daljša vzmet bolj raztegnila kot krajša ... No, to jc zopet taka tipna intuicija ... Vendar zdaj razmišljam, kaj se zgodi ... Uporabljam metodo limit. Predstavljam si, da sc prijemališče sile premika vse bolj k vrhu vzmeti ... in ko sc povsem približaš vrhu, sc skoraj več nc more raztegniti ... torej bolj si oddaljen od vrha, bolj sc vzmet raztegne ... Torej vzmet, ki je dvakrat daljša, nisem povsem gotov, sc raztegne bolj. Če jc zdaj to enako za vzmet, ki jc dvakrat širša, potem sc tudi ta bolj raztegne. Hm, hm, ampak ali je res to enako za vzmet, ki jc dvakrat širša? Zgornji primer glasnega razmišljanja prikazuje ponavljajočo sc transformacijo: od upogibanja šibe k vse krajši vzmcti.Trctji način oblikovanja analogij jc asociativen. V tem primeru oseba nc spreminja dane situacija, ampak jo dana situacija spomni na neko podobno situacijo. Podobna situacija sc lahko razlikuje od dane v številnih elementih, kljub temu pa vsebuje nek element, ki jc skupen obema, kar kaže spodnja shema: DOLGOTRAJNI SPOMIN V T K)JAV A Primer asociativnega analognega sklepanja jc naslednji protokol: Ves čas sc mi zdi, da razmišljam v krogih. Potruditi se bom moral, da bom prebil tc kroge ... Kaj vse sc šc razteza? Kot na primer gumijasti trakovi, molekule, poliester... Raziskava je pokazala predvsem dvoje: (1) analogni sklep jc eden od bistvenih načinov znanstvenega razmišljanja in (2) najpogosteje so osebe uporabile generiranje analogij s pomočjo transformacije (18 zaznanih analogij), sledila jc asociativna metoda z osmimi primeri in samo en primer jc bil klasificiran kol metoda na osnovi formalnega Principa. Drugo vprašanje, ki v novejšem času vse bolj zanima psihologe, jc, kaj spodbudi analogni transfer med dvema pojavoma in ali je tak transfer sploh mogoče spodbuditi. Ti eksperimenti so usmerjeni v glavnem na prvi in tretji princip oblikovanja analogij, ki ga opisuje Clement, zanemarjajo pa tvorjenje analogij s pomočjo transformacije. (K temu moram pripomniti, da jc metoda tvorjenja analogij s transformacijo lahko lc varianta oblikovanja analogij s pomočjo formalnega principa. Hipotetično bi namreč lahko domnevali, da je oseba, ki je primerjala vzmet z upogibajočo šibo, najprej izvedla abstrakcijo - upogibanje - raztezanje - in na ta način našla model šibe, ki ga jc naprej razdelala. Metoda glasnega razmišljanja pove lc to, česar se oseba zaveda, prikriva pa vse vzporedne in predzavestne miselne procese.) Osnovni princip eksperimentov jc, da osebi najprej prikažemo nek princip, problem ali shemo reševanja (bazično informacijo), ki je več ali manj soroden problemu (tarča), ki ga oseba naknadno rešuje. Ugotavlja se, kako sc variacije baze odražajo na reševanje tarčnega problema. Prvi tak eksperiment jc izvedel že Dreistadt (1969). V eksperimentu se je pokazalo, da jc več oseb rešilo problem, če so imele na razpolago dodatne slike (bazična informacija), kot brez njih. Podobne eksperimente sta naredili tudi Gickova in Holyoakova (1980, 1983) in Kcane (1987). Obojni eksperimenti so pokazali, da bazična informacija spodbuja analogni transfer, vendar ta spodbuda ni pretirano intenzivna. V poskusih Gickovc in Holyoakove jc 20 - 30% oseb rešilo problem na osnovi predhodnega principa. V eksperimentu Kcana, ko jc med prikazom bazične informacije in tarčnega problema preteklo nekaj dni pa lc okoli 10%. Čc so osebam dali namig, naj si pomagajo z zgodbo, s katero so sc seznanili predhodno, sc jc številka rešitev približala 90%. Vzrok za tako majhen odstotek analognih rešitev ni pozabljanje. Rezultati kažejo, da so osebe bile sposobne, da napišejo obnovo bazične informacije, problem jc bil le v tem, da niso našle povezave med to informacijo in tarčnim problemom. Problem, ki smo si ga zastavili v našem eksperimentu jc bil, ali jc možno z ustreznimi instrukcijami, ki so usmerjene k principom iskanja povezav med različnimi spominskimi strukturami, spodbuditi analogni transfer. Izhodišče instrukcijc jc predstavljala Schankova (1983) teorija dinamičnega spomina. Schankov dinamičen spomin Shank (1983) ugotavlja, da se spominski sistem odlikuje predvsem po dinamičnosti. Čc primerjamo katalogizacijo knjig v knjižnici z znanjem eksperta na določenem področju, je razlika očitna. Knjižnica ima knjige urejene po avtorjih, naslovih in temah. Vsaka sprememba v fondu knjig zahteva zunanjo intcrvcncijo - ustvarjajo sc nove kategorije, stare se spreminjajo itd. Spremembe zahtevajo veliko truda. Z druge strani ekspert nima nobenih težav, da ves čas spreminja svoje znanje. Zaveda sc tega, kar ve in kar je novo, spremembe znanja potekajo skoraj avtomatično. To Shank imenuje dinamični spomin: "Jc močvirje kompleksnih struktur, ki jih povezujejo dogodki v vzročno-časovnem odnosu" (Shank, 1983; str. 94). V spominu loči štiri strukture: skript, sceno, MOP in TOP. Osnovna zgradba jc sccna. Združuje dejavnosti s skupnim ciljem, ki so se zgodile sočasno. V sceni so lahko zajeti tudi povsem spccifični spomini, ki so označeni glede na to, kako sc razlikujejo od bolj splošne scene. Ti spomini so vezani na sceno in lahko samo po njej presežejo mejo področja znanja. Shank jih imenuje skriple. Za ponazoritev nam bo služil primer: V spominu imamo sceni, ki ju označimo kot ČAKALNICA in GOSTILNA. V ČAKALNICI so zajete različne dejavnosti, ki potekajo v tem prostoru: sedenje, drugi čakajoči, miza, revije itd. Bolj specifični spomini so lahko zajeti v skriptu: čakalnica pri zobozdravniku ali čakalnica doktorja Bogdana. V tem skriptu so zajete vse tiste podrobnosti, ki ločijo Bogdanovo čakalnico od splošne scene ČAKALNICA (npr.: nikoli dolgo nc čakam, ker jc Bogdan moj znanec, čakalnica jc neurejena in v njej ni časnikov itd.). Podobno lahko razmejimo sceno GOSTILNA: sedemo-naročimo-plačamo. Označeno imamo lahko šc spccifično gostilno, kjer najprej plačamo pri blagajni in nato dobimo zaželeno pri točilni mizi (skript: BIFE BOBI). Scene se delijo glede na vsebinske elemente, ki sc v njih nahajajo. ČAKALNICA jc primer fizične sccnc. V njej nastopajo elementi, ki jih določa naše vidno polje. Scena VZPOSTAVITI STIK jc socialne narave, saj jo določa odnos med dvema osebama, ki ima nek namen. (Npr.: Stik z zobozdravnikom, da nam popravi zobe; učiteljem, da nam pove, kakšen jc naš otrok v šoli.) Tretja vrsta scen so osebne scene, ki jih določajo posameznikovi cilji. Oblikujejo jih posameznikovi privatni načrti za doseganje ciljev. (Npr.: VZPOSTAVITI STIK Z EVO - ker mi jc všeč.) Skriptu in sceni jc nadrejena struktura MOP (organizator spominskih paketov). MOP razvršča sccnc. Sestavlja ga množica seen, ki so usmerjene k doseganju nekega cilja. MOP zmerom vsebuje osrednjo sccno, katere cilj je osnova vseh dogodkov, ki jih ureja la MOP. Prav tako kot pri sccnah ločimo tri vrste MOP: fizične, socialne in osebne. Vzemimo primer, da želimo k zobozdravniku (M - ZAVAROVANJE ZDRAVJA). Za ta MOP lahko predvidevamo, da združuje naslednje sccnc: IDENTIFIKACIJA PROBLEMA + POISKATI SERVISERJA + DOGOVOR ZA OBISK. Temu sledi sam obisk, ki je lahko poseben MOP: M - POKLICNI OBISK PISARNE: (PRITI TJA) + PRIJAVA + ČAKALNICA + NOTRANJA PISARNA + PLAČILO + (ODHOD) V tem MOP jc zajet šc M - POGODBA, ki ga sestavljajo scene: M - POGODBA: VZPOSTAVITI KONTAKT + USKLAJEVANJE + DOGOVOR + USLUGA + PLAČILO Vidimo, da MOP nastopajo ponavadi v trojkah. Shcmatsko jc odnos med MOP in scenami prikazana v sliki 2. Razvidno jc, da so posamezne sccnc lahko sestavni del različnih MOP. (Npr. ČAKALNICA jc lahko pri zobozdravniku, zdravniku ali odvetniku). Nadalje sta (PRITI TJA) in (ODITI) poseban MOP. (Npr. M - VOŽNJA Z AVTOM ali M - AVTOBUS), ki urejata svoje sosledje scen. Da Shankov strukturni model spomina ustreza dejanskim proccsom v spominu, se lahko prepričamo, čc sc rccimo skušamo spomniti nekega specifičnega potovanja. V spominu nc obstaja nobena zgradba, ki bi vsebovala vse podrobnosti potovanja. Obstaja Pa struktura, ki hrani nekatere elemente potovanja, s pomočjo katerih lahko rekonstruiramo ostale. Zanje lahko ugotovimo naslednje: 1. Nekaj značilnosti potovanja lahko prikličemo, nc da bi vedeli za namen potovanja. 2. Velja tudi, da sc lahko spomnimo namena (vzemimo, daje bil ta obisk simpozija), nc da bi sc spomnili podrobnosti, ki niso bile povezane s samim namenom. SLIKA 2 Hipotetični prikaz MOP za obisk pri zdravniku M - ZAVAROVANJE ZDRAVJA obisk Ker jc to dvoje mogoče, lahko domnevamo, da obstajajo posebne strukture za posamezne dele našega potovanja. Tc bi lahko bile M - PRISOTNOST NA POSVETU, M - POTOVANJE, M - AVION, M - RENT A CAR, M - HOTEL. V okviru teh MOP bi bile posamezne scene (npr.: PRIJAVA v hotelu in na letališču, ODMORI na sestanku za kavo itd.). V MOP - POTOVANJE sc lahko vključijo šc drugi MOP, ki niso povezani s samim ciljcm, kot M - ZABAVA ali M - ROMANCA. Slednjih dveh MOP sc lahko spomnimo povsem ločeno od M - POTOVANJE. Čeprav so MOP dokaj abstraktne strukture, bi z njimi lc težko razložili pojav analognega sklepanja - transfera med spominskimi podatki, ki so si povsem različni. Sposobnost povezovanja pojavov, pojmov in dogodkov jc bistvo ustvarjalnega razmišljanja. Pri tem mislim predvsem na povezovanje višjega reda in nc da nas obisk cnc diskoteke spomni na obisk kake druge. Shank temu pravi povezovanje med konteksti. Oglejmo si nekaj primerov analognega povezovanja: A: Munchcn in Afganistan Predsednik CARTER jc leta 1979 ob invaziji Sovjctov v Afganistan dal več izjav, ki so namigovale na konferenco v Munchnu leta 1938. Namig bi lahko razumeli v smislu: "Tokrat nobene sprave - ustavimo jih takoj." B: Romeo in Julija Igra West Side Story veliko ljudi spomni na igro Romeo in Julija. C: Življenjski cikcl in zgodovina Zadnji primer jc zahtevnejši. Prihaja iz zgodovine. Oswald Spcnglcr (1880 - 1936) v svoji knjigi Zaton zahoda ugotavlja, da jc zahodna civilizacija v zimskem obdobju svojega razvoja in da bo odmrla v triindvajsetem stoletju. Druge civilizacije (npr. Slovanska), ki so v pomladanskem ciklu razvoja, jo bodo preživele. Spenglcrjev model zgodovine jc cikličcn. Za osnovo jemlje življenjski cikel: pomlad, poletje, jesen in zima. Vsem trem primerom je skupno, da povezujejo znanja iz različnih področij, ki imajo nekaj stičnih točk. Za prvi primer bi te lahko bile: napadalen sovražnik, invazija in stanje miru. Vprašanje, ki si ga Shank zastavlja ob tem, jc, kakšne spominske strukture nam omogočajo takšno povezovanje? Da bi odgovoril na to vprašanje, podaja nekaj alternativnih primerov in ugotavlja, ali bi nas tudi ti spomnili na Miinchcnsko konfcrcnco. Vzemimo, da bi Nizozemci zavzeli Luxemburg, zaradi njihove zgodovinske pravice do tega ozemlja. Ali bi tudi v tem primeru zahtevali: Ustavimo jih takoj, drugače bo to še en Miinchcn? Shankov odgovor jc nc. Ameriški koncept Nizozemske nima nič skupnega s tem o nacistični Nemčiji. Drug primer, ki ga navaja, jc primer lopova, ki kupuje podrtije, da bi v njih izvajal svoje dvomljive posle. Vsakič zagotavlja oblastem, da jc to zadnja hiša, ki jo jc kupil. Roti jih, naj ga pustijo v miru opravljati svoje posle. Čez čas pa ponovno stremi za tem, da bi razširil svojo posest. Pri tem primeru jc več verjetnosti, da bi ga povezali z Munchnom. Primera nakazujeta, da za povezovanje med konteksti v spominu obstajajo visoko abstraktne strukture, ki temeljijo na usmeritvi k cilju in napovedovanju dogodkov, ki sledijo. V primeru Afganistan - Munchen - lopov bi cilj lahko bil: POSEST; SLABE NAMERE. Napovedujemo, da Sovjcti želijo več, da lopov nc bo odnehal. Napovedovanje temelji na zgodovinskem podatku o nacistični Nemčiji. V obeh primerih jc bilo napovedovanje dokaj enostavno. Večinoma pa glede tega ni tako in moramo za napovedovanje uporabili model. (Npr.: Spcnglcr jc za razlago zgodovine uporabil model življenjskega cikla - rojstvo, razcvet, zalon in propad. Marx jc uporabil ekonomski model zgodovine, kjer sc lc-ta razlaga na osnovi tega, kako sc stvari proizvajajo in kako so porazdeljene. Takšni modeli niso nujno pravilni. To bi do neke mere lahko trdili tudi za povezavo Afganistan-Munchcn. Težje so bile poslcdicc napačnega napovedovanja za Francoze, ki so domnevali, da bo druga svetovna vojna cnačica prve in so v ta namen zgradili Maginotovo linijo.) Podobno lahko razmejimo primer B. Ključni elementi v zgodbi Romeo in Julija bi bili naslednji: - mladi ljubimci, - nasprotovanje staršev, - poskus skrivne združitve, - navidezna smrt in - navidezna smrt izzove resnično smrt enega od ljubimccv. Poskusimo spremeniti nekatere gornjih elementov, da preverimo, ali nas šc zmeraj spominjajo na Romea in Julijo. Vzemimo, da sta ljubimca istega spola ali da sta stara in jima nasprotujejo otroci, ali da prihajata iz različnih etničnih skupin. Kaže, da tc spremembe niso ovira za priklic. Slednja jc celo clement West Side Story. Kaj čc nc bi imeli ljubimccv, ampak poslovne partnerje, smrt bi lahko zamenjali z bankrotom. Kaj čc bi izpustili združitev? To nc bi bilo mogoče, saj potem ni zgodbe. Kaj torej ostane? Dva posameznika, ki skušata priti skupaj, kljub nasprotovanju okolja. Strukturo bi lahko označili kot: VZAJEMNO ZASLEDOVANJE CILJA NASPROTI ZUNANJI OPOZICIJI. Shank zbirko spominov, ki vsebujejo abstraktne ciljc in načrte in so zato primerni, da povezujejo vsebine različnih področij znanja, imenuje TOP (tematsko organizirane pakete). TOP sestavljajo: vrsta cilja, načrtovanje in drugi pogoji ter nekaj bolj konkretnih identičnih značilnosti. V sliki 3 so shematsko prikazani elementi TOP za obravnavana primera. SLIKA 3 TOP za primera M iinehen/Afganistan in R&J West Side Story PRIKLIC CILJ POGOJI ZNAČILNOSTI Miinchcn/ posedovanje slaba namera dežele, Afganistan invazija R&J, vzajemno zunanje nasproto- mladi West Side zasledovanje vanje ljubimci, cilja prevara Glede na to, kakšne so težave pri zasledovanju cilja in kakšni so rezultati, ko cilj dosežemo ali ne, Shank ciljc deli na: ZASLEDOVANJE vzajemno zasledovanje cilja nasprotujoči cilji individualno zasledovanje cilja REZULTATI doseganje uspeha nepredvideni stranski učinki cilj jc blokiran nekonsistentni cilji V okviru teh osnovnih ciljcv lahko nastopajo naslednji pogoji in načrLi: VZAJEMNO ZASLEDOVANJE CILJA zunanje nasprotovanje zunanja pomoč trajne težave nenavadne strategije navidezen uspeh - neuspeh NASPROTUJOČI CILJI kompromisna rešitev nasprotnik se preda nasprotnik postane močnejši zunanja pomoč trajne težave nenavadne strategije navidezen uspeh - neuspeh nasprotnik uporablja nečiste metode nasprotnik sc spremeni Poleg teh nekaj osnovnih ciljev obstajajo Sc številni drugi. Nekateri so lahko povezani tudi v skupen TOP. Nekateri teh ciljev bi lahko bili: POSEDOVANJE: slaba namera, neustrezna posest, zamazana taktika; ZADOVOLJSTVO: objekt nc ustreza, nova situacija, izbira med ciljnimi objekti, objekt izbran - drugi objekt ustreznejši; KRIZNI CILJ: običajne rešitve nc delujejo, kriza na skrivnosten način izgine. EKSPERIMENT 1 Namen prvega eksperimenta jc bil preveriti, ali je mogoče z instrukcijo vplivati na analogni transfer. Preveriti smo želeli tudi, ali jc instrukcija ustrezna, razumljiva za osebe. Metoda Osebe: V eksperimentu jc sodelovalo 58 oseb, študentov drugih letnikov Pedagoške fakultete v Mariboru. Slučajno so bili razdeljeni v dve skupini: kontrolno (18 oseb) in eksperimentalno (40 oseb). Postopek in materiali: V prvem delu eksperimenta smo osebam posredovali bazično informacijo, ki jc vsebovala elemente rešitve tarčnega problema. Povedali smo jim naj pazljivo preberejo zgodbo General, ker bodo po branju morali odgovoriti na nekaj vprašanj. Osebam smo razložili, da jc namen eksperimenta, da preverimo spominske sposobnosti. Besedilo zgodbe jc bilo naslednje: V majhni državi jc vladal diktator, ki jc živci v utrdbi sredi dežele. Trdnjavo so obdajale kmetije in vasi. Do utrdbe jc vodilo veliko poti. Uporniški general seje odločil, da bo osvojil trdnjavo in strmoglavil diktatorja. Vedel jc, da bi mu z napadom cclotnc vojske načrt uspel. Zbral jc vojsko na začetku ene od poti in sc pripravljal na napad. Kmalu pa jc ugotovil, da jc diktator na poteh, ki so vodile v trdnjavo, nastavil mine. Postavljene so bile tako, da so sc majhne skupine vojakov med njimi lahko premikale, ne da bi bile ogrožene. Vsaka večja skupina vojakov bi takoj povzročila eksplozijo. Ne lc da bi to uničilo poti in vojake, uničene bi bile tudi vasi in kmetije. Videti jc bilo, kot da jc nemogoče zavzeti trdnjavo. General pa sc jc domislil enostavnega načrta. Svojo vojsko je razdelil na manjše skupine in tc razporedil na začetke različnih poti, ki so vodile k trdnjavi. Ko jc bilo vse Pripravljeno, sc jc vsaka od skupin začela premikali proti trdnjavi. Na ta način jc vsa njegova vojska prispela hkrali k trdnjavi in jo zavzela. Ko so osebe zgodbo prebrale, so jo vrnile eksperimentatorju in odgovorile na devet vprašanj, ki so sc nanašala na vsebino teksta General. Vsak pravilen odgovor smo točkovali z eno točko. V nadaljevanju so osebe reševale Dunckcrjcv (1945) radijacijski problem: Zamislite si, da sle zdravnik. K vam pride bolnik, ki ima v želodcu rakasti tumor. Bolnika ni mogoče operirati, vendar bo, čc lumorja nc odstranite, umrl. Obstajajo žarki, ki lahko uničijo tumor. Čc žarki zadenejo tumor z dovolj veliko močjo, ga uničijo. Na žalost pa pri tej jakosti uničijo tudi zdravo tkivo, ko prodirajo skozi telo do lumorja. Pri nižji jakosli, ko niso nevarni tkivu, tumorju nc škodujejo. Kako bi lahko uničili tumor z žarki, ne da bi pri tem poškodovali zdravo tkivo? Preden so sc osebe lotile reševanja problema, so tc iz kontrolne skupine prebrale krajši tekst, ki se je nanašal na analogno reševanje problemov. Osebe eksperimentalne skupine pa so dobile instrukcijski material, ki jc na osnovi konkretnih primerov razložil tri korake analognega transfera, na katerih jc zasnovan Shankov TOP: 1. Izpisati konkretni cilj problema. Iz zapisa izločiti odvečne in nebistvene podatke -zapisati cilj v abstraktni obliki in ga klasificirati v eno od kategorij (npr. nasprotujoči cilji). S pomočjo zapisa poiskati povezave z drugimi področji znanja. 2. Izpisati pogoje problema, načrte in pričakovani razvoj dogodkov. Tudi pri tem sc lahko opiramo na možnosti, ki jih TOP model ponuja za izbrani cilj (npr. kompromisna rešitev). Ponovno poiskati povezave z drugimi področji znanja. 3. Izpisati nekaj ključnih in konkretnih značilnosti problema in poiskati povezave z drugimi področji. Pri tem koraku so osebe imele na razpolago model mrežne povezave pojmov in so po tem zgledu izdelale lasten model za vzorčni problem. Osebe eksperimentalne skupine so nato reševale radijacijski problem. Na odgovorni poli so morale slediti vsem trem zgoraj opisanim korakom. Odgovore oseb smo nato klasificirali v štiri kategorije: ni rešitve, rešitve prehoda, rešitve imunizacije in disperzijske rešitve. Slednja rešitev jc ta, ki smo jo želeli spodbudili z našim bazičnim dražljajem. Rezultati in interpretacija V tabeli ena so podane frckvcncc in procenti posameznih rešitev za obe skupini. TABELA 1 Frckvcncc in proccnti rešitev za radijacijski problem SKUPINA ni rcš. TIP REŠITVE prehod imunizacija disperzija kontrolna 11 3 0 4 61.1% 16.7% 0% 22.2% eksperimentalna 14 14 6 6 35.0% 35.0% 15.0% 15.0% Hi kvadrat jc pokazal, da vpliv instrukcijc ni pomemben, Hi2 = 6.46 (N=58, df=3, p =.09). Prav tako nepomembna jc bila primerjava lc za disperzijsko rešitev (Hi2 = .45, p = .50). Nepomembna jc bila tudi primerjava med obema skupinama za vse tri rešitve skupaj proti ni rešitve (Hi2 = 3.45; p =.06). Primerjava obeh skupin glede števila zapomnjenih elementov zgodbe ni nakazala razlik. Kruskal-Wallisova enosmerna analiza variance jc dala Hi2 = 1.85, p = 17. Iz rezu!Uilov lahko sklepamo, da sc obe skupini nista razlikovali glede števila zapomnjenih elementov zgodbe. Nadalje, da inslrukcija ni vplivala na število rešitev, niti ni spodbudila več disperzijskih rešitev. Razlaga rezultatov jc dvojna. V kontrolni skupini jc bazičnemu dražljaju sledil z eno do dvominutno zamudo tarčni problem. V eksperimentalni skupini pa jc bil zamik med obema dražljajema petinštiridesetminuten. Zamik jc nastal zaradi samoinslrukcijskcga materiala, ki so ga osebe morale izpolniti, preden so se lotile tarčnega problema. Domnevamo lahko, da so bile situacijskc spodbude, da sc uporabi zgodba General za reševanje tarčnega problema, v kontrolni skupini izrazitejše kot v eksperimentalni. (Zaradi časovne bližine obeh dražljajev so osebe lahko sklepale, da sta obe zahtevi med seboj povezani.) V tej smeri kažejo tudi rczultali eksperimentov Gickovc in Holyoakovc (1980, 1983). V njunem eksperimentu jc med dvema dražljajema poteklo lc nekaj minut in kar 20 - 30% oseb jc problem rešilo z disperzijskim odgovorom. V eksperimentu Kcana (1987), kjer jc med dvema dražljajema minilo tri dni, jc bil procent znatno nižji (lc 10% odgovorov jc bilo disperzijskega tipa). Drugi vzrok jc v samem instrukcijskcm materialu. Analiza jc pokazala, da jc bila instrukcija, kljub konkretnim primerom, preveč težavna za osebe, saj jc bila večina odgovorov, ki so jih dali v treh korakih, neustreznih (Lc 20% oseb jc izdelalo ustrezen abstrakten cilj za dani problem in le 10% jc razumelo sugestijo, da cilj povežejo z vsebinami, pojmi iz drugih področij znanja). V drugem eksperimentu smo skušali preveri Li le domneve. EKSPERIMENT 2 Namen drugega eksperimenta jc bil preverili našo osnovno hipotezo - ali jc mogoče z instrukcijo vplivati na analogni transfer - z nekoliko spremenjenim eksperimentalnim načrtom. Metoda Osebe: V drugem eksperimentu jc sodelovalo 71 študentov Pedagoške fakultete v Mariboru. Razdeljeni so bili v eksperimentalno (n = 36) in kontrolno skupino (n = 35). Postopek: Postopek seje razlikoval od prvega eksperimenta po dveh značilnostih: 1. Eksperiment jc bil razdeljen na dva dela. V prvem smo osebam posredovali bazični dražljaj (zgodbo General). Po preteku sedmih dni pa šc tarčni problem. Da bi zmanjšali vpliv situacijskih elementov (podobnosti med obema deloma), smo v drugem delu eksperimenta zamenjali eksperimentatorja. 2. Instrukcija, ki naj bi spodbudila analogni transfer, jc bila enaka kot v prvem eksperimentu, lc da jo jc vodil eksperimentator. Ta jc v glavnem preverjal, ali osebe sledijo napisanim navodilom - jih razumejo in izpolnjujejo. Na zahtevo oseb jc dajal pojasnila, ki pa so sc nanašala le na reševanje vzorčnega problema. Rezultati in interpretacija V tabeli 2 so podane frckvcncc in proccnti za obe skupini in posamezne rešitve radijacijskcga problema. TABELA 2 Frckvcncc in proccnti rešitev radijacijskcga problema. Skupina TIP REŠITVE ni rešitve prehod imunizacija disperzija kontrolna 26 6 3 0 74.3% 17.1% 8.6% 0% eksperimentalna 10 9 7 10 27.8% 25.0% 19.4% 27.8% Iz tabele jc raz.vidno, da jc bilo v kontrolni skupini več rešitev, pa tudi več dispcr/.ijskih rešitev za Dunckcrjcv radijacijski problem (Hi2 = 19.3, N=71, df=3, p = .0002). Pomemben jc bil tudi hi kvadrat za primerjavo disperzijske rešitve proti vsem drugim rešitvam (Hi2 = 11.32, df = 1, p =.(X)()8).Nadaljc jc bila pomembna tudi primerjava med ni rešitve in vsemi ostalimi rešitvami, združenimi (Hi2 = 15.35, df=l, p = .0001). Ti rezultati nakazujejo, da jc instrukcija imela pozitiven vpliv a analogni transfer. Domnevamo lahko, da jc v prvem eksperimentu prišlo do večjega števila dispcr/.ijskih rešitev v kontrolni skupini, predvsem zaradi časovne bližine obeh dražljajev, ki jc osebe navedla, da zgodbo General uporabijo pri reševanju tarčnega problema. Okoli 30% dispcr/.ijskih rešitev je kar trikrat več, kot jih jc dobil Kcane (1987) v svojem eksperimentu (med dražljajema so pretekli trije dnevi), in blizu temu, kar sta dobili Gickova in Holyoakova (1980, 1983). Analiza zapomnitve zgodbe, ki smo jo izvedli , ko so osebe rešile tarčni problem, jc pokazala, da so si osebe kontrolne skupine zapomnile več podrobnosti zgodbe General, kot pa osebe eksperimentalne skupine. Razlika jc bila tudi statistično pomembna (Hi2 = 4.75, df=1, p = .03). Da bi ugotovili, kateri elementi instrukcijc odločilno vplivajo na analogni transfer, smo analizirali tudi odgovore, ki so jih osebe eksperimentalne skupine zapisale na odgovorni list, ko so reševale problem. Navodilo jc v prvem koraku zahtevalo, da osebe zapišejo abstrakten cilj problema. Za eksperimentalno skupino smo za vsako osebo in lip problema ugotovili, ali ji jc to uspelo. Proccnti so podani v tabeli 3. Drugi element navodila jc bila povezava danosti z različnimi področji znanja. Za vsako osebo smo ugotovili, ali je vsaj pri dveh od treh korakov našla kakšno tako povezavo. Proccnti so podani v tabeli 4. TABELA 3 Proccnt abstraktnih zapisov cilja za kontrolno skupino glede na tip rešitve. Tip rešitve ni abst. zapisa abst. zapis ni rešitve 20.9% 2.3% prehod 20.9% 9.3% imunizacija 16.3% 7.0% disperzija 4.0% 9.3% Hi kvadrat ni pokazal pomembnih razlik glede prisotnosti ali odsotnosti abstraktnega zapisa in tipa rešitve. (Hi2 = 2.4, df =3, p = .49). Iz tabele jc razvidno, da abstrakten zapis cilja ni imel odločilnega vpliva na to, ali jc oseba rešila problem, pa tudi nc na to, da jc podala disperzijsko rcšitcv.Rezultat jc podoben temu, o katerem poroča Clement (1988). V njegovem eksperimentu jc lc ena oseba uporabila formalni ali abstraktni princip reševanja problema z. obema vzmetema. Kot kaže tabela, jc tak abstrakten način dokaj težaven za osebe, saj ga jc ustrezno izvedlo lc 28% poskusnih oseb. TABELA 4 Proccnt povezav z različnimi področji znanja glede na lip rešitve. Tip rešitve ni povezav povezava je ni rešitve 18.6% 4.7% prehod 23.3% 7.0% imunizacija 14.0% 9.3% disperzija 4.7% 18.6% Hi kvadrat jc pokazal, da faktor, ali jc oseba našla povezave z drugimi področji znanja, vpliva na lip rešitve. Predvsem za disperzijsko rešilev jc bilo značilno, da so osebe v večji meri podale povezave z drugimi področji znanja (Hi2 = 9.9, df = 3, p = .02). Iz podatkov jc razvidno, da jc za uspešen analogni transfer, predvsem kadar gre za oddaljene analogije, pomembno, da osebe razpolagajo z znanjem, ki jc divergentno povezano in nc rigidno vezano na področje znanja, ki mu pripada problem. V tej smeri kaže tudi eksperiment Jaušovca (1987). V eksperimentu sc jc pokazalo, da uspešni reševalci slabo definiranih problemov najdejo več povezav med danim pojmom in pojmi, ki prihajajo z drugih področij znanja. Zaključek Rezultati eksperimenta ka/.cjo, da jc z instrukcijo mogoče vplivati na analogni transfer. Za instrukcijo jc pomembno, da jc usmerjena k temu, da osebe najdejo številne povezave z različnimi področji lastnega znanja. Ugotovitve imajo svoj pomen tudi za pedagoško prakso, ki bi morala v večji meri usmerjati učcncc, da svoje znanje uporabijo na različne načine in da najdejo povezave z različnimi področji znanja. Trenutna rigidna usmerjenost k podajanju majhnih delov znanja, ki so ozko vezani na določeno področje znanja, takega načina mišljenja pri otroku ne spodbuja. VIRI Cackowsky, Z. (1973), Ein krealiver Problcmlosungsprozcss. V G. Ulmann (Ed.) Krcativitatsforschung. Miinchcn: Kicpcnhcucr in Witsch. Clement, J. (1988), Observed methods for generating analogies in scientific problem solving. Cognitive science, št. 12, str. 563-586. Drcisadt, R. (1969), The use of analogies and incubation in obtaining insight in creative problem solving. J. Psychol., št. 71, str. 158-175. Duncker, K. (1945), On problem solving. Psychol. Monographs, 58. Forrester, J.W. (1961). Industrial Dynamics. MA: M.I.T. Press. Gick, M.L. & Holyoak, K.J. (1980), Analogical problem solving. Cognitive psychology, št. 12, str. 306-355. Gick, M.L. & Holyoak, K.J. (1983), Schema induction and analogical transfer. Cognitive psychol., št. 15, str. 1-38. Jaušovec, N. (1987), Individualne razlike v epislemični in hcvristični strukturi in nckognitivnih komponentah med uspešnimi reševalci dobro in slabo definiranih problemov. Anthropos, št. 5-6, str. 266-290 Keanc, M. (1987), On retrieving analogues when solving problems. Quart. J. cxp. psychol. 39A, str. 29-41. Meadows, D.H. (1972), The limits to growth. New York: Universe Hooks.de Ncufvillc, R. & Stafford, J.H. (1971), System analysis for engineers and managers. New York: McGraw-I lil I. Rubinstein, M. F. (1975), Patterns of problem-solving. Engclwood Cliffs, N.J.: Prenticc-IIall. Scrgcjcv, J. (1970), Psychologische Hintergrucndc grosser Endcckungcn. Bild dcr Wiscnschaft, št. 7, str. 456- 553. Schank, R. (1983), Dynamic Memory: A theory of remembering and learning in computers and people. Cambridge: Cambridge univ. press. Tikhomirov, O.K.(1983), Infonnal heuristic principles of motivation and emotion in human problem-solving. V R. Groncr (Ed.) Methods of heuristics. Hilsdale NJ: LF.A. Zajonc, R.B. (1980), Feeling and thinking. American Psychol., 2, 151-175. Načini spoprijemanja s stresom ("coping") TANJA LAMOVEC 1. UVOD Raziskave stresa so že nekaj desetletij v ospredju pozornosti, tako s fiziološkega kot tudi s psihološkega vidika. O stresu so napisane številne knjige in članki, nekateri so bili objavljeni tudi v pričujoči reviji (npr. Musck, 1988). Zato v tem članku nc nameravam pisati toliko o stresu kot o načinih, na katere sc ljudje spoprijemajo z njim. V anglo-ameriški strokovni literaturi sc jc uveljavil izraz "coping", ki ima sicer številne pomene. V slovarju med drugimi najdemo naslednje: uspešno urediti, obvladovati, kosati sc, pokriti, obleči sc, zamenjavati itd. Nobeden povsem nc ustreza pomenu, ki ga jc beseda dobila v strokovnem jeziku. Pomensko jc morda šc najbližji izraz "obvladovati", vendar implicira uspešnost poskusov, kar pa ni vedno nujno. Odločila sem se za izraz "spoprijemali", ki tc implikacije nima, pač pa poudarja aktivnost, ki jo v stresni situaciji izvaja posameznik. Pojem spoprijemanje seje približno istočasno, to jc v šestdesetih letih pojavil v dveh različnih usmeritvah: v ego psihologiji, katere pristaši so najrazličnejši avtorji, ter v fenomenološko-kognitivni teoriji Richarda Lazarusa (glej: Lamovcc, 1984). Obema usmeritvama jc skupno, da proccsi spoprijemanja tvorijo nadredno kategorijo, ki vključuje po eni strani obrambne mehanizme, pojmovanc kot vedenjske sloge, pa tudi realistične načine prevladovanja kritične situacijc. Ego psihologija jc med ego proccsi dolgo časa poudarjala predvsem obrambno delovanje, ki ga jc delila na bolj oziroma manj konstruktivno. Čeprav nikoli ni bilo pravega skladanja glede tega, kateri obrambni mehanizmi so bolj uspešni, je ideja ostala. Spoprijemanje šc vedno delijo na obrambno, ki jc po dcfiniciji manj prilagojeno, ter na realistično, ki jc usmerjenao na problem in po definiciji uspešnejše. Lazarusova teorija pripisuje ključni pomen posameznikovi occni ("appraisal") stresne situacijc in možnosti za akcijo. Occnjcvanjc naj bi potekalo nepretrgoma, occnc pa naj bi bile več vrst. Najprej se pojavi primarna ocena, ki sc nanaša na pomembnost oziroma naravo transakcije med posameznikom in okoljem glede na učinek, ki bi ga ta utegnila imeti na njegovo splošno blagostanje. Učinek jc lahko ugoden, neugoden ali irelevanten. Čc occnimo, da bi učinek lahko bil ugoden, nam situacija predstavlja izziv. Čc je neugoden učinek že nastopil, jc to izguba, ki sc navadno nanaša na ljubljeno osebo ali samospoštovanje. Če pa pričakovani negativni učinek šc ni nastopil, doživljamo tako situacijo kot grožnjo. Potem, ko smo ocenili splošno naravo situacije, se pojavi sekundarna ocena, ki sc nanaša na možnosti, ki jih imamo za spoprijemanje z njo. Nekatere situacijc nakazujejo možnost spremembe, druge pa so dokončne (npr. smrt ljubljene osebe). Na osnovi sekundarne ocene sc odločimo za stragetjo spoprijemanja. Slednje so dveh vrst: lahko so usmerjene na obvladovanje problema ali pa na uravnavanje emocij. Emocijc lahko uravnavamo s pomočjo obrambnih mehanizmov ali pa s kognitivnim prestrukturiranjem, pri čemer zavzamemo do situacijc novo perspektivo. Po izvršeni akciji nastopi ponovna ocena, ki nam pove, čc jc bilo spoprijemanje uspešno, ali pa so morda potrebne šc nove, dodatne strategije. Ponovna occna lahko spremeni tako primarno kot tudi sekundarno occno. Čc smo npr. grožnjo uspešno obvladali, sc ta lahko spremeni v izziv. Susan Folkman in Richard La/arus (1980) opredeljujeta spoprijemanje kot proccs, ki vključuje kognitivne in vedenjske poskuse obvladati, zmanjšati oziroma vzdržati notranje in/ali zunanje zahteve, ki so nastale kot rezultat stresne situacijc. Spoprijemanje in procesi ocenjevanja niso nujno v središču zavesti, vendar so načeloma dostopni zavedanju. Spoprijemanje nc vključuje povsem avtomatičnih reakcij, temveč le dejanja, ki jih izvajamo namerno. Fcnomcnološko-kognitivna usmeritev za razliko od ego psihologije načinov spoprijemanja nc obravnava kot osebnostne poteze, temveč kot spccifičnc odgovore na spccifičnc situacijc. Ustreznost nekega načina jc odvisna od tega, ali v določeni situaciji privede do najboljšega možnega izida. Omenjeni pristop nc predpostavlja, da so na problem usmerjene strategije same po sebi ustreznejše. Pokazalo sc jc namreč, da so take strategije v situacijah, ki nc omogočajo sprememb, lahko cclo škodljive, vsekakor pa manj učinkovite kot strategije za uravnavanje cmocij. Raziskave so tudi pokazale, da navadno uporabljamo obe vrsti strategij, vendar v različnem razmerju. Zanimivo je, da so našli tudi biokemične razlike v telesnih reakcijah na situacijc, ki pomenijo grožnjo oziroma izziv. Rossi (1986) poroča, da jc grožnja povezana tako s povečanjem kateholaminov v krvi, kot tudi s povečanje kortizolov, medtem ko sc pri izzivu poveča lc raven kateholaminov. Ta spoznanja tvorjo tudi osnovo za terapijo, ki temelji na kognitivnem prestrukturiranju situacijc. Uspešno se uveljavlja tako v okviru socio-bchaviorističncga pristopa (Bandura, 1985), kot tudi v hipnoterapiji (Rossi, 1986). 2. EGO-PSIHOLOŠKA USMERITEV Med prvimi raziskovalci, ki so obravnavali obrambne in realistične strategije v okviru pojma spoprijemanja, jc bil Wcinslock (1967). Njegova raziskava jc opisana v enem prejšnjih člankov (Lamovcc, 1990), zato bi na tem mestu podala lc nekatere zaključke. Avtor jc ugotovil, da jc razvoj nekaterih obrambnih mehanizmov tesno povezan z družinskimi pogoji v zgodnjem in poznem otroštvu ter adolescenci, pri realističnih strategijah pa takih povezav ni našel. Zaključil jc, da so morda bolj odvisne od stopnje kognitivne razvitosti. Dodamo lahko, da so verjetno tudi bolj odvisne od situacije, kot pa od neke relativno trajne dispozicije, ki bi tvorila osnovo za osebnostne lastnosti. Tako v teoretičnem kot tudi v metodološkem smislu jc pionirsko delo na tem področju opravila Norma Haan (1977). Čeprav po osnovni usmeritvi spada v ego psihologijo, jc njeno delo hkrati pod močnih vplivom kognitivne psihologije, predvsem Piageta. Izdelala jc novo taksonomijo ego procesov, ki jih deli v tri vrste: spoprijemanje, obramba in fragmenUicija. Proccsi spoprijemanja so torej ena od treh možnih modalnosti generičnih proccsov, ki jih ljudje uporabljajo za reševanje življenjskih problemov. Razlikuje 4 vrste funkcij: kognitivne, reflcksivno-intraccptivnc, usmerjanje pozornosti ter regulacija impulzov in afektov. Kognitivne funkcije predstavljajo aktivne, navzven usmerjene, instrumentalne vidike reševanja problemov in vključujejo akomodacijo. Funkcije afektivne regulacije prav tako zahtevajo akomodacijo in sc nanašajo na poskuse spoprijemanja s preusmeri ti vjo, zadrževanjem ali transformacijo. Inlraccplivnc funkcije niso usmerjene na dosego nekega cilja, temveč pomenijo poskuse asimilacije s pomočjo misli, čustev in intuicije. Preusmerjanje pozornosti prinese lc trenutno olajašanjc, a nc spremeni razmer v okolju. Taksonomija ego proccsov MODALNOSTI GENERIČNI PROCESI 1. Diskriminacija 2. Distanciranje ("Detachement") 3. Simbolizacija 4. Odložena reakcija 5. Senzibilnost 6. Časovna rever/.ija 7. Selektivno zavedanje 8. Diverzija 9. Transformacija 10. Omejitev Spoprijemanje Kognitivne funkcije objektivnost intelektualnost Obramba izolacija intelektualizacija racionalizacija logična analiza Reflcksivno-intraccptivnc funkcije loleriranje negotovosti dvom empatija projekcija regres v službi ega regres Funkcije usmerjanja pozornosti koncentracija zanikanje Fragmentacija konkretizacija ncologizmi konfabulacija imobilizacija deluzije dekonipenzacija distrakcija in fiksacija sublimacija substitucija supresija premeščanje afektivna preokupacija reakcijska formacija preskakovanja represija depersonalizacija in amnezija Spoprijemanje, defenzivnost in fragmentacija so organizirani hierarhično. Posameznik sc bo spoprijemal, čc more, sc branil, čc sc mora in podlegel fragmcntaciji, čc jc v to prisiljen. Organizacijsko delo ego proccsov opisuje avtorica s Piagctovima pojmoma asimilacije in akomodacijc. Nanašata sc na funkciji ega, ki neprestano absorbira in integrira doživetja z že obstoječimi shemami ali konstrukti (asimilacija), ter konstruira spccifičnc odgovore nanje (akomodacija). Najustreznejša oblika jc spoprijemanje, vendar morajo biti zanj ugodni pogoji. Obrambne reakcije varujejo posameznika pred fragmcntacijo, ki nastopi v skrajnih situacijah. Defenzivni proccsi nastopijo tedaj, ko: 1. Okolje nasprotuje posameznikovim ciljem. 2. Okolje ne nudi ustrezne podpore. 3. Posameznik uporablja več akomodacijc, kot pa jc zmožen asimilirati. 4. Posameznik pretirano vztraja pri asimilacijskih aktivnostih, namesto, da bi vključil tudi akomodacijo. Fragmcntacija jc umik k privatnim načinom asimilacije in nastopi kol akomodacija na stres. Akomodacijc, ki bi bile potrebne, niso lc onstran njegovih zmožnosti, temveč so v nasprotju z njegovim dojemanjem sveta. Fragmcntacija jc lahko lc trenutna reakcija zmedenosti, ali pa je trajnejša. Na osnovi svoje taksonomijc jc avtorica izdelala tudi merski instrument: "Q sort of ego processes: coping and defense" (1977), ki jc vzpodbudil številne raziskave in so ga uporabljali tudi avtorji, ki siccr niso bili pristaši ego psihologije (npr. Wcinstock). Dolgo časa je bil to edini merski instrument, ki jc ugotavljal načine spoprijemanja kot relativno trajne osebnostne poteze, skupaj z obrambno naravnanostjo. 3. FENOMENOLOŠKO - KOGNITIVNA USMERITEV 3.1. Klasifikacija strategij spoprijemanja Medtem ko jc ego psihologija imela izdelano klasifikacijo proccsov spoprijemanja, pa sc avtorji v okviru fenomenološko - kognitivne usmeritve dolgo niso mogli zediniti glede najustreznejše klasifikacijo, prav tako pa niso imeli psihometrično preverjenega merskega pripomočka. Navadno so uporabljali ček-liste, sestavljene za vsako raziskavo posebej, ali pa so izvedli strukturiran intevju. Rezultati tako zastavljenih raziskav so seveda dali dokaj nekonsistentne zaključke. Med prvimi ček-listami seje pojavila Lestvica mehanizmov spoprijemanja ("Coping mechanism scale"), katere avtor jc bil Mc Crac (1984). Vsebovala jc 28 strategij, ki so vključevale 1 do 6 postavk, preskušanci pa so označili, katere od njih so uporabili v dani situaciji. Mehanizmi spoprijemanja so bili: sovražna reakcija, racionalna akcija, iskanje pomoči, vztrajanje, izolacija afekta, fatalizem, izražanje čustev, pozitivno mišljenje, distrakcija, eskapistična domišljija, intelektualno zanikanje, samokritika, postopno reševanje, socialna primerjava, pomirjevanje, substitucija, omejitev, črpanje moči iz frustracijc, izogibanje, samoadaptacija, magično mišljenje, aktivno pozabljcnjc, humor, pasivnost, neodločenost, iskanje krivde ter zatekanje k veri. Billings in Moos (1984) sta izdvojila tri vrste strategij: 1. Strategije, usmerjene na occno: njihov namen jc na novo definirali osebni pomen situacije, predvsem s pomočjo logične analize (npr. razmišljanje o različnih načinih reševanja problema, črpanje iz preteklih izkušenj, zavzemanje perspektive itd.) 2. Strategije, usmerjene na problem. Te skušajo spremeniti ali zmanjšali izvor stresa z delovanjem na stvarno situacijo. Vključujejo iskanje informacij (npr. izvedeti več o situaciji, iskati profesionalne nasvete itd.) ter reševanje problemov (npr. narediti načrt za akcijo in ga izvesti itd.) 3. Strategije, usmerjene na cmocijc, ki poskušajo obvladati cmocijc, oziroma ustvarili čustveno ravnotežje. So dveh vrst: rcgulacija čustev (npr. ukvarjati sc z drugimi stvarmi, izvajati dihalne vaje itd.) ter emocionalno sproščanje (npr. dati čustvom prosto pot, znesli sc nad drugimi itd.) Prve sla označila kot aktivne kognitivne strategije, druge kot aktivne vedenjske strategije, tretje pa kot strategije izogibanja. Izvedla sla tudi več raziskav, ki so na splošno pokazale, da aklivne vedenjske strategije pozitivno vplivajo na izid. Res pa jc tudi, da so take stretegije mogoče lc tedaj, ko problem ni brezizhoden. Ugotovila sta tudi, daje uporaba katerihkoli strategih boljša, kot čc jih sploh nc uporabljamo. Tako so npr. kadilci, ki niso uporabljali nobenih strategij spoprijemanja, kar štirikrat pogosteje ponovno zapadli tej razvadi kot tisti, ki so take strategije uporabljali. V eni od raziskav (Billings in Moos, 1981) sta povezovala aktivne in pasivne strategije s sociodcmografskimi dejavniki in osebnostjo. Vključila sta več kot 400 zdravih in prav toliko depresivnih oseb. Pokazalo sc jc, da so tako SES, osebnostni in situacijski dejavniki ter družinska podpora bistveno prispevali v uporabi aktivnega vedenjskega in kognitivnega spoprijemanja tako pri zdravih osebah kot pri pacientih. Nižji sloji so uporabljali pretežno pasivne oblike. Samozaupanjc in flcgmatičnost sta sc povezovala s pretežno aktivnim spoprijemanjem. Pri zdravih osebah sta bila najpomembnejša prediktorja načina spoprijemanja stopnja družinske podpore in situacijski dejavniki, pri depresivnih pa so bile pomembne tudi osebnostne poteze. Pri obeh skupinah jc bil način spoprijemanja zelo spccifičcn glede na problem. Stone in Nca/c(1984) sta razdelila spoprijemanje v 8 kategorij: 1. Distrakcija 2. Redefinicija situacije 3. Neposredna akcija 4. Katarza 5. Sprejetje 6. Iskanje socialne pomoči 7. Sprostitev 8. Vera Izvedla sta raziskavo, v kateri sta 260 osebam po pošti poslala skupino vprašanj, ki so sc nanašala na nedaven stresni dogodek, prcskušanci pa so morali označili, katerega od osmih slogov spoprijemanja so uporabili. Vsi slogi so bili natančno opisani, prcskušanci pa so za svoje sodelovanje dobili primerno odškodnino. Rezultati so pokazali naslednje: pri 57% problemov prcskušanci niso imeli nobenega nadzora nad situacijo, pri 32% so imeli delen nadzor, pri 11% pa veliko nadzora. Več kot 90% situacij jc bilo nezaželenih, ostale pa so bile zaželene. 38% situacij jc bilo rahlo pomembnih, 37% zmerno in 25% skrajno pomembnih. 71% problemov jc predstavljalo enkraten dogodek, 29% pa jc imelo trajne posledice. Ker so bili prcskušanci izbrani slučajno, na osnovi telefonskega imenika, lahko domnevamo, da rezultati predstavljajo običajne značilnosti problemskih situacij. Pogostost uporabe posameznih strategij sc jc pri moških in ženskah razlikovala, in sicer: % problemov distr akcija rcdcfinicaja neposredna akcija katarza sprejetje iskanje soc. pomoči sprostitev vera ostalo moški 23 24 48 21 28 11 14 3 5 ženske 30* 25 43 29* 32 18* 20* 8* 9* Statistično pomembne razlike so označene z zvezdico. Druge raziskave so pokazale, da se tudi stresne situacije, v katerih sc najpogosteje znajdejo moški in ženske, razlikujejo. Za moške so tipične stresne situacijc, povezane z delom, pri ženskah pa prevladujejo situacijc, povezane z zdravjem (lastnim ali družinskih članov). Čc upoštevamo tudi naravo stresne situacijc, nc najdemo bistvenih razlik med spoloma (Folkman, Lazarus, 1980). Z analizo variance sta avtorja ugotovila, da so v težjih situacijah prcskušanci uporabljali več katarze, sprostitve, iskanja socialnc pomoči in utehe v veri, pri lažjih problemih pa jc bilo teh strategij najmanj. Rezultati so tudi pokazali, da sc ob spoprijemanju z istimi problemi osebe držijo pretežno istih slogov ob raz.ličnih priložnostih. Tudi siccr so posamezniki uporabljali vsaj eno metodo dokaj konsistentno, v kombinaciji z drugimi, ki pa so sc spreminjale od situacijc do situacijc. Kocficicnt konsistenstnosti je bil 0,70. Avtorja sta nameravala sestaviti psihometrično obdelan merski instrument, vendar so nastopili številni problemi, saj jc metodologija prcccj drugačna kot pri običajnih merilih, ki ugotavljajo relativno trajne značilnosti. Prcskušanci so pogosto izbirali lc eno ali dve postavki posamezne lestvicc, s tem pa sc jc bistveno zmanjšala notranja konsistentnost. Folkman in Lazarus (1988) sta končno lc uspela izdelati psihometrično sprejemljiv merski pripomoček z nazivom: Načini spoprijemanja ("Ways of coping"). Lcstvica ugotavlja, na kakšen način posamezniki razmišljajo in delujejo, kadar sc znajdejo v različnih stresnih situacijah, ki so del vsakdanjega življenja. Lcstvica nc meri spoprijemanja kot osebnostnega sloga, temveč kot strategijo, ki jo posameznik uporabi v specifični situaciji. Tako sestavljena lestvica je rezultat ugotovitev, da so načini spoprijemanja manj odvisni od osebnostnih lastnosti, pač pa jc odločilnega pomena narava situacijc ter ocena o možnosti delovanja. Ključne teoretične predpostavke, na katerih temelji lcstvica, izvirajo iz kognitivno-fenomenološke teorije, ki poudarja predvsem tri vidike. Prvi sc nanaša na usmerjenost na proccs, to jc, na poskuse spoprijemanja, ne glede na njihov učinek. Drugi vključuje domnevo, da noben način spoprijemanja ni uspešnejši sam po sebi, temveč le v povezavi z določeno situacijo. Tretji vidik izključuje vse avtomatične reakcije, ki so rezultat stresa, in upošteva le tiste, ki zahtevajo bolj ali manj zavestno odločitev. Lcstvica vsebuje 66 postavk, ki so uvrščene v 8 kategorij: 1. Konfrontacija 2. Distanciranje 3. Samokontrola 4. Iskanje socialne pomoči 5. Sprejemanje odgovornosti 6. Beg/izogibanje 7. Načrtno reševanje problemov 8. Pozitivna ponovna ocena Čeprav jc lestvica nastala na osnovi teorije, sta avtorja izvedla tudi faktorsko analizo, ki jc navedeno delitev v glavnem potrdila. Notranja konsistentnost znaša med 0,61 in 0,79, v številnih raziskavah pa je bila potrjena tudi njena konstruklna validnost. Zanesljivost jc siccr razmeroma nizka (med 0,17 in 0,47), vendar jc vprašljivo, čc jc računanje zanesljivosti sploh smiselno, ker jc nemogoče poiskati povsem identične situacije za ponovno merjenje. Oglejmo si sedaj rezultate nekaterih raziskav, ki so nastale na osnovi tc kot tudi prej omenjenih lestvic. V središču pozornosti raziskovalcev so bili vsekakor situacijski dejavniki stresne situacijc, pa tudi dostopnost socialnc pomoči in nekatere osebnostne značilnosti, ki naj bi delovale kot mediator učinkov stresa. 3.2. Situacijskc determinante spoprijemanja Nekatere splošne situacijskc dejavnike, ki vplivajo na načine spoprijemanja, sem opisala žc v prejšnjem poglavju, na tem mestu pa bom podala rezultate raziskav, ki so sc ukvarajalc z bolj specifičnimi vidiki. Tc raziskave se niso v toliki meri zanimale na t.i. "objektive" lastnosti situacijc, kot za to, kako jo jc posameznik ocenil. Mc Crae (1984) jc s pomočjo svoje lcstvicc, ki je vključevala 28 mehanizmov spoprijemanja, ugotavljal vpliv ocene na mehanizme spoprijemanja v longitudinalni študiji staranja. Preskusil jc 154 moških med 25 in 91 leti ter 101 žensko med 24 in 84 leti. Vsi so doživeli nek stresni dogodek, ki so ga ocenili kot izgubo, grožnjo ali izziv. Zanimalo ga jc, katere strategije sc najpogosteje povezujejo s posamezno occno. Analiza variance jc pokazala, daje povprečna uporaba 19 mehanizmov statistično pomembno povezana s specifičnimi ocenami. Na occno izgube so prcskušanci najpogosteje odgovarjali z vero in izražanjem čustev, na occno grožnje pa z fatalizmom, magičnim mišljenjem in iskanjem socialnc pomoči. Izziv jc sprožil predvsem naslednje mehanizme: racionalna akcija, pozitivno mišljenje, vztrajanje, samoadaptacija, črpanje moči iz frustracijc, humor, omejitev, intelektualno zanikanje, prevzemanje odgovornosti ter eskapistična domišljija. Sama vrsta stresorja jc pojasnila lc 2 - 16 % variance, kar je mnogo manj kot ocena. Starost sama ni bistveno vplivala na načine spoprijemanja, če je upošteval, da v različnih starostnih obdobjih prevladujejo različni tipi stresa. Folkman in La/arus (1980) sta ugotavljala vpliv sekundarne occnc, to je možnosti, ki jih situacija nudi za spremembe na načine spoprijemanja. Situaacijc sta razdelila v tri vrste: delovne, zdravstvene in družinske. Prve so bile najbolj dostopne spremembam in so vzbujale več spoprijemanja, ki jc bilo usmerjeno na problem. Najmanj sprememb so omogočale zdravstvene situacijc, ki so vzbujale več emocionalnega uravnavanja kot ostali dve, družinske situacije pa so bile nekje v sredini. Raziskava, ki so jo i/.vedli Fokman, Lazarus in Dunkcl-Schcllcr (1986), jc primerjala odnos med tem, kaj je bilo v nevarnosti (primarna occna), možnostmi za spoprijemanje (sekundarna ocena) ter 8 načini spoprijemanja. Odnos med vsemi merili primarne occnc in načini spoprijemanja jc bil statistično pomemben. To lahko ilustriramo z dvema najpomembnejšima indikatorjema primarne occnc: ogroženost samospoštovanja oziroma ljubljene osebe. Ob močni grožnji samospoštovanju so prcskušanci uporabljali več konfrontacije, samokontrole, sprejemali več odgovornosti, kazali več bega/izogibanja ter iskali manj socialne pomoči kot v primeru, čc jc bila grožnja samospoštovanju majhna. Kadar jc bila močno ogorožc-na ljubljena oseba, so uporabljali več konfrontacije in bega/izogibanja ter manj načrtnega reševanja problemov in manj distanciranja kot v primeru, čc jc bila ogroženost ljubljene osebe manjša. Spoprijemanje jc bilo odvisno tudi od sekundarne occnc: čc so prcskušanci ocenili, da je situacijo možno spremeniti, so uporabljali več konfrontacije, načrtnega reševanja problemov, pozitivne ponovne occnc ter sprejemali več odgovornosti, kot pa čc so ocenili, da bo situacijo pač potrebno sprejeti tako, kot jc. Vse navedene raziskave so jasno pokazale, da so mehanizmi spoprijemanja, ki bi jih ego psihologi označili kot dobro prilagojene, povezani po eni strani s situacijami, ki so occnjcnc kot lažje, oziroma spremenljive, po drugi strani pa s tistimi, ki so occnjcnc kot izziv. V omenjenih raziskavah so prcskušanci sami navedli nedavni stresni dogodek, kar pa iz metodoloških razlogov ni vedno priporočljivo. V tem pogledu so si nekateri avtorji prizadevali izdelati tudi standardizirana merila stresnih dogodkov, izmed katerih prcskušanci lahko izberejo tiste,ki se nanašajo nanje. Poznamo dve taki merili. Prvega sta izdelala Holmes in Rahe (1967) in nosi naslov Razpored nedavnih doživetij ("Schedule of recent experiences"). Doživetja so na statistični osnovi rangirana od najbolj do najmanj traumatičnih. Ustreznejši se zdi Pregled življcnskih dogodkov ("Life experiences survey), ki so ga izdelali Sarason, Johnson in Sicgcl (1978) in omogoča, da preskušanci sami ocenijo pozitivni oziroma negativni vpliv dogodka za njihovo doživljcnjc, kot tudi stopnjo njegovega subjektivnega pomena. Posamezniki ocenjujejo stresne dogodke na 7-stopcnjski lcstvici, glede na to, kakšen vpliv jc imel dogodek v času, ko jc nastopil. Zanesljivost lestvice za negativne dogodke je razmeroma dobra (med 0,56 in 0,88), za pozitivne dogodke pa jc prcccj manjša (med 0,19 in 0,53). Lcstvica pomembno korelira z anksioznostjo kot stanjem (0,46) ter z depresivnostjo, izmerjeno z Bcckovim vprašalnikom (0,24). Zanimivo je, da so korclacijc šc višje pri ekstcrnalnih osebah, ki se jim dozdeva, da imajo lc malo nadzora nad svojim okoljem in sploh vsem, kar sc jim pripeti. 3.3. Osebnost kot mediator spoprijemanja Večina raziskav (npr. Sarason in sodclavci, 1978) jc sicer našla statistično pomembno zvezo med izrazitostjo stresa in kasnejšo patologijo, tako v telesnem kot v psihičnem pogledu, vendar pa so korclacijc navadno dokaj nizke. Očitno jc, da sc učinki stresa od osebe do osebe močno razlikujejo. Na nekatere odločilno vpliva že zmerna stopnja stresa, drugi pa so zmožni kljubovati razmeroma močnemu strestu, nc da bi sc pojavile negativne posledice. Kaj je torej tisto, kar povzroča odpornost nekaterih ljudi? Ena od možnosti so vsekakor osebnostne lastnosti. Vendar, kakor bomo videli kasneje, tudi povezave med osebnostnimi lastnosuni, vsaj v okviru normalc, in učinki stresa niso preveč izrazite. Iz tega lahko sklepamo, da jc osebnost le eden od dejavnikov, ki v specifični interakciji z drugimi deluje kot mediator in ublaži učinke stresa. Intcrakcijske raziskave so zelo zahtevne, njihove rezultate pa je težko posploševati. V ilustracijo si oglejmo tovrstno raziskavo, ki jo jc izvedla Katharine Parkcs (1986). Parkcsova jc najprej analizirala dosedanje pristope in jih razdelila v dve skupini. V prvo jc uvrstila transakcijski model, ki ga zagovarjata Lazarus in Folkman in obravnava osebo ter okolje v obojestranskem odnosu: oseba in okolje skupaj dajeta dogodku pomen s pomočjo occnc. Pojem ocenc torej že vključuje tako situacijskc kot osebnostne determinante. Drugi pristop, ki ga uporabljajo Billings in Moos ter šc nekateri drugi, pa jc označila kot strukturalen. V okviru tega modela posebej upoštevajo merila stresa in izida, med njima pa naj bi mcdiiralc trajne osebnostne lastnosti, načini spoprijemanja ter psihosocialno okolje. V teh raziskavah jc zanemarjen časovni oziroma proccsni vidik spoprijemanja. Nobeden od obeh pristopov nc daje vpogleda v vlogo situacijskih dejavnikov pri spoprijemanju ob sočasnem upoštevanju dejavnikov okolja in osebnostnih vplivov kot ločenih determinant. Izvedla jc raziskavo, v kateri je poskušala tc pomanjkljivosti odpraviti. Ločeno jc merila individualne ra/.likc (ekstraverzija, nevrotizem), dejavnike okolja (delovne zahteve, stopnja socialne pomoči), situacijskc dejavnike (narava stresne situacijc in njen pomen) ter načine spoprijemanja (neposredno spoprijemanje, supresija, splošni repertoar strategij spoprijemanja). Podatke jc zbrala na študentkah, ki so želele postati medicinske sestre in so prvič delale v praksi. S pomočjo intervjuja in vprašalnikov jc dobila podatke in jih obdelala z metodo regresijske analize, ki omogoča vpogled v kvantitativni doprinos posamezne spremenljivke. Večina uporabljenih spremenljivk jc pokazala učinke medsebojne interakcije. Tako so npr. osebe z nizko stopnjo nevrotizma kazale obrnjeno U krivuljo med zahtevami dela in neposrednim spoprijemanjem, pri čemer je bilo največ neposrednega spoprijemanja pri srednje velikih zahtevah. Osebe z visoko stopnjo nevrotizma se niso dosti menile za stopnjo zahtevnosti dela in so ves čas uporabljale razmeroma malo neposrednega spoprijemanja. Rezultate lahko tolmačimo z nizko fruslracijsko tolcranco slednjih, saj žc nizke zahteve prehajajo njihove možnosti spoprijemanja. Pri uporabi supresijc jc bila povezava linearna. Osebe z nizko stopnjo nevrotizma so kazale več supresije z večanjem delovnih zahtev, kar sc zdi prilagojeno, saj se jim tako ob povečanih zahtevah ni bilo potrebno pretirano ukvarjali s specifičnimi problemi in so šc vedno lahko ustrezno delovale. Osebe z visoko stopnjo nevrotizma pa so ravno tedaj uporabljale najmanj supresijc, kar kaže, da so sc izgubl jale v nepomembnih malenkostih. Tudi ekstraverzija je bila v znatni povezavi z neposrednim spoprijemanjem. Visoka stopnja socialnc pomoči je pri njih vzpodbujala neposredno spoprijemanje, pri introvertiranih pa jc imela ravno obraten učinek. Zdi se, da sc slednji ob prisotnosti socialnc pomoči pasivizirajo in prepustijo reševanje problemov drugim. Neposredno sc spoprijemajo samo tedaj, če so zares prisiljeni. Glede supresijc se niso pokazali pomembni intcrakcijski učinki. Interakcija med pomembnostjo epizode, osebnostjo ter dejavniki okolja jc bila naslednja: pomembna je bila samo pri merilih ekstraverzije in socialnc pomoči. Malo pomembne epizode so pri ekstravertiranih vzpodbujale več neposrednega spoprijemanja kot zelo pomembne epizode. Prisotnost socialnc pomoči jc zmanjšala poskuse neposrednega spoprijemanja pri malo pomembnih epizodah, povečala pa gc je, čc so bile epizode zelo pomembne. Supresija seje povečala pri nizkih delovnih zahtevah ob malo pomembnih epizodah, kar kaže, da so jih obravnavale rutinsko. Splošni repertoar strategij spoprijemanja je bil pod vplivom socialnc pomoči, pomembnosti epizode kot tudi osebnostnih dejavnikov, vendar med njimi ni bilo pomembnih interakcij. Število splošnih strategij je bilo v pozitivni povezavi tako z ekstraverzijo kot tudi z nevrotizmom, neposredno spoprijemanje pa jc bilo premo sorazmerno z ekstraverzijo in obratno sorazmerno z nevrotizmom. Ekstravcrtirani so torej v večji meri izbirali na problem usmerjene strategije, osebe z visoko stopnjo nevrotizma pa so selektivno izbirale strategije, ki so bile povezane s kognitivnim izkrivljanjem. V okolju, ki jc vsebovalo visoke delovne zahteve in malo socialnc pomoči, jc bilo število slednjih večje. V neki drugi raziskavi jc Parkesova (1984) na podobnem vzorcu iskala povezave med načini spoprijemanja in osebnostno lastnostjo intcrnalnosti oziroma ckstcrnalnosti. Ugotovila jc, da so intcrnalne študentke bolj upoštevale možnosti spremembe, ki jo jc nudila situacija. Kadar sc jim jc zdelo, da se bo situacija očitno spremenila ali pa je povsem nespremenljiva, so uporabljale manj spoprijemanja kot ckstcrnalnc študentke. Če so bile možnosti sprememb dvoumne ali nejasne, med obema skupinama ni bilo razlik. V spremenljivih situacijah so intcrnalnc študentke na splošno uporabljale več neposrednega spoprijemanja kot supresije, pri ckstcrnalnih pa jc bilo obratno. Tudi druge raziskave so potrdile, daje spoprijemanje intcrnalnih oseb bolj prilagojeno situaciji, kot pri ckstcrnalnih. Mc Crac in Cosla (1986) sta primerjala odnos med nevrotizmom, ekstraverzijo in odprtostjo doživljanja ter 28 načini spoprijemanja. Ncvrotizem jc bil povezan z večjim Številom sovražnih reakcij, eskapistično domišljijo, samokritiko, pomirjanjem, magičnim mišljenjem, pasivnostjo in neodločnostjo. Ekstravcrzija je bila povezana s prevladovanjem racionalne akcije, pozitivnim mišljenjem, substitucijo in omejitvijo. Odprtost doživljanja sc jc povezovala s humorjem, osebe z nizkim številom točk pa so sc bolj zatekale k veri. Številne raziskave so pokazale, da se osebe, ki nagibajo k raznim oblikam psihološke neprilagojenosti (ncvrotizem, anksioznost, depresivnost, itd.) manj uspešno spoprijemajo s stresom. Vilaliano s sodelavci (1985) je ugotovil, da depresivne in anksiozne osebe uporabjajo več magičnega mišljanja in manj spoprijemanja, ki je usmerjeno na problem. Fcllon, Rcvenson in Hinrichscn (1984) so ugotovili, da vrsta medicinske diagnoze ni povezana z načini spoprijemanja, pač pa jc z njimi povezana stopnja psihološke prilagojenosti. Prevladovanje pozitivne cmocionalnosti sc je povezovalo z iskanjem informacij, negativna cmocionalnost ter slaba prilagojenost na bolezen pa sta se povezovali z emocionalnim sproščanjem, znižanim samospoštovanjem ter izogibanjem. Aldwin in Rcvcnson (1987) sta preučevali odnos 8 načinov spoprijemanja s psihološimi simptomi v vzorcu 291 odraslih. Upoštevali sta začetno stopnjo simptomov in stresa ter ugotovili, da eksapizem in občutki krivde neposredno poslabšujejo simptome, saj povečujejo emocionalno neugodje. Strategije, usmerjene na problem, pa so kazale ugodne učinke interakcije s simptomi. Čep rav so raziskave pokazale nedvoumno povezavo med nekaterimi oblikami spoprijemanja in psihološko neprilagojenostjo, pa narava tega odnosa še zdaleč ni pojasnjena. Po vsej verjetnosti zveza večinoma ni neposredna, temveč jo mediirajo osebnostne značilnosti. Zelo pomembna jc tudi stopnja skladanja med možnostmi spoprijemanja in dejanskim vedenjem. Spoprijemanje naj bi po pravilu ustrezalo situaciji v tem smislu, daje usmerjenost na problem ustreznejša v situacijah, ki so spremenljive. Emocionalno uravnavanje pa naj bi bilo ustreznejše v nespremenljivih situacijah. Nekatere raziskave so to tudi potrdile. Collins, Baum in Singer (1983) so ugotavljali odnos med načinom spoprijemanja in izidi pri osebah, ki so doživele nesreče in so se zdravile v bolnišnici. Preizkusili so jih tik po nesreči ter ponovno dve leti kasneje. Njihovi problemi so bili po dveh letih večinoma kronični in ni bilo pričakovati bistvenih sprememb. Tisti, ki so uporabljali več spoprijemanja, usmerjenega na problem, so po dveh letih kazali več simptomov in čustvene motenosti kot oni, ki so uporabljali manj •ega načina. Prevladovanje spoprijemanja, usmerjenega na uravnavanje cmocij, jc bilo povezano z manjšim številom čustvenih motenj. Znotraj tc kategorije so bili šc najmanj moteni tisti, ki so uporabljali pozitivno ponovno occno, najbolj pa tisti, ki so uporabljali pretežno zanikanje. 3.3.1. Osebnostna čvrstost ("hardiness") Pozornost raziskovalcev jc v zadnjem času vse bolj usmerjena na iskanje lastnosti, ki pripomorejo k odpornosti do učinkov stresa. Med "optimalnimi" osebnostnimi značilnostmi jc najbolj znan konstrukt osebnostne čvrstosti, katerega avtorica jc Su/.annc Kobasa (1979). V teoretičnem smislu vključuje več vidikov. Eden od njih jc osebna angažiranost ("committmcnt"), ki predstavlja nasprotje odtujenosti od sebe in od dela in se izraža v navdušenju in užitku pri delu, odsotnosti dolgočasenja in praznine ter občutku smiselnosti in izpolnjenosti življenja. Druga komponenta je občutek varnosti, ki vključuje zaupanje v družbo in svojo socialno varnost. Tretja značilnost sc nanaša na odsotnost občutkov nemoči in je v nekem smislu podobna prejšnji. Občutki nemoči so izraženi predvsem v prepričanju, da je družba manipulativna in izvaja preveč nadzora nad posameznikom. Četrta značilnost jc stopnja intcrnalnosti oziroma ckstcrnalnosti. Intcrnalnc osebe so prepričane, da jc nadzor nad njihovim življenjem v njihovih lastnih rokah, ckstcrnalnost pa izraža fatalizem in prepričanje, da so izvori nadzora pretežno zunanji. Nadaljnja sestavina jc kognitivna strukiuriranost, ki se kaže v iskanju informacij •n v načrtovanju, v nasprotju z nenačrtnostjo in predajanjem nepredvidljivosti. Osebnostno čvrste osebe imajo torej občutek smiselnosti svojih dejanj in življenja nasploh ter ne doživljajo sprememb kot breme, ampak kot normalno sestavino življenja, saj sc ne čutijo zlahka ogrožene. Prepričane so, da lahko vplivajo na to, kar se jim v Življenju zgodi. Avtorica jc podala tudi dve hipotezi o načinu, na katerega bi osebnostna čvrstost lahko vplivala na zdravje. Po prvi hipotezi naj bi občutja angažiranosti, nadzora in izziva delovala posredno, kot mediator stresa, in povečevala uporabo uspešnih strategij spoprijemanja. Kasnejše raziskave (Rhodcwalt in Agustdottir, 1984) so pokazale, da osebnostno čvrsti posamezniki nc doživljajo življenjskih dogodkov kot kvalitativno drugačnih od manj čvrstih oseb, pač pa zaznavajo dogodke kot bolj pozitivne in sebe kot da posedujejo nadzor nad njimi. Tudi čvrste osebe, ki občutijo nek dogodek kol nezaželen ali nedostopen nadzoru, doživljajo psihične motnje. Razlika jc v icm, da so čvrste osebe na splošno manj nagnjene k tovrstnemu doživljanju dogodkov. Po drugi hipotezi naj bi osebnostna čvrstost neposredno zmanjševala stres, poleg tega pa tudi povečevala uporabo uspešnih strategij. Precej raziskav (npr. Kobasa in Puccetti, 1983) bolj potrjuje to možnost. Neposredni in posredni učinki osebnostne čvrstosti Prve raziskave so večinoma upoštevale skupni rezultat celotne lestvice in so bile retrospektivne, kar pomeni, da so istočasno ugotavljale stopnjo osebnostne čvrstosti kot tudi simptome, ki so nastali kot rezultat stresa. V takih pogojih seveda ni mogoče preverjati predpostavke o vzročni povezavi, poleg tega pa delujejo še drugi moteči dejavniki, ki umetno povečujejo korelacijo. Možno jc namreč, da osebe, ki so telesno ali psihično prizadete, doživljajo sebe kot manj čvrste. Prav tako jc možno, da bolezen izčrpa njihove rezerve, kar se izrazi na zmanjšani osebnostni čvrstosti. Tc raziskave so večinoma našle interakcijo med osebnostno čvrstostjo in zdravjem. Tako jc Kobasa (1979) med vodilnimi dclavci, ki so delali v izrazito stresnih pogojih, lahko izdvojila tiste, ki so ostali zdravi, od onih, ki so zboleli. Tudi nekatere prospektivne raziskave, pri katerih so osebnostno čvrstost merili vnaprej, so dobile podobne rezultate. Kobasa, Maddi in Couringlon (1981) so potrdili, da na osnovi osebnostne čvrstosti lahko napovedo tako sedanje kot tudi bodoče zdravje. Lcslvica osebnostne čvrstosti ("Hardiness scale"), ki jo jc leta 1979 objavila Kobasa, jc do danes doživela že prcccj modifikacij in jc šc vedno v postopku izboljševanja. Z njeno pomočjo so bile izvedene številne raziskave. Začetna faktorska analiza (Kobasa s sodelavci, 1982) jc našla cn sam faktor in zdelo sc jc, da jc cnovitost lcstvicc potrjena. Funk in Houston (1987) sta izvedla obsežno raziskavo, da bi ugotovila, kaj ta faktor pravzaprav pomeni. Vključila sta šc Pregled življenjskih dogodkov, več meril psihološke neprilagojenosti, Bcckovo lestvico depresivnosti ter podatke o zdravstvenem statusu. Tudi ona sta našla cn sam faktor, ki jc kazal nizke do zmerne korclacijc (najvišja jc bila -0,40) z neprilagojenostjo. Lcslvica sc torej v določeni meri prekriva s psihološko neprilagojenostjo, vendar razmeroma nizke korclacijc kažejo, da meri šc nekaj drugega. Avtorja nista dobila inlcrakcijskcga učinka čvrstosti na kasnejšo stopnjo obolevnosti, razen z depresivnostjo. Ko sta izvedla tudi retrospektivno analizo, sta sicer našla povezavo med čvrstostjo in zdravjem, nista pa dobila potrditve, daje učinek interaktiven, kar pomeni, da so učinki verjetno neposredni. Zveza med čvrstostjo in depresivnostjo jc bila bistveno bolj izrazita, kot povezava s telesnim zdravjem. Opozorila sta tudi na to, da so trditve na lestvici izražene v negativni obliki, čeprav ni nujno, da jc odnos med skrajnostima bipolaren. Hull, Trcurcn in Vimclli (1987) sc pridružujejo vse večjemu številu avtorjev, ki so Podvomili v cnovitost Icstvicc. Slednja sc jc prcccj spreminjala in trenutno obstaja v daljši in krajši obliki. Novejše raziskave, vključno z raziskavo omenjenih avtorjev navajajo, da meri tri faktorje: angažiranost, nad/.or in izziv. Avtorji so preučili 5 predhodnih raziskav čvrstosti ter izvedli tudi svojo lastno z namenom, da bi ugotovili specifične povezave posameznih komponent osebnostne čvrstosti. Rezultati so pokazali, da je angažiranost imela predvideni učinek v vseh analiziranih raziskavah, nadzor v veliki večini, izziv pa lc malo, ali pa jc bil njegov učinek cclo obraten od predvidenega. Angažiranost in nadzor sta dobro napovedovala zdravje, vendar avtorji opozarjajo, da imata drugačen učinek in sc povezujeta z različnimi načini spoprijemanja. Angažiranost sc močno povezuje s prisotnostjo socialnc pomoči, pa tudi z visokim samospoštovanjem 'n optimizmom. Avtorji zaključujejo, da so psihometrične značilnosti lestvice angažiranosti dobre, za merjenje nadzora sc jim zdi boljša Rottcrjcva lcstvica ekstcrnalnosti, lestvica izziva pa jc v trenutni obliki nesprejemljiva. V tej zvezi velja pripomnili, da avtorica ravno preskuša novo verzijo te Icstvicc in lahko pričakujemo, da bo v kratkem gotova. Se vedno pa ostajajo problemi zaradi odsotnosti pozitivnih indikatorjev osebnostne čvrstosti ter zaradi prevelike povezave z neprilagojenostjo. Zainteresiranim tudi sporočam, da so vsi merski instrumenti, ki so opisani v tem članku, prevedeni v slovenščino in sc nahajajo na Oddelku za psihologijo, Filozofska fakulteta. VIRI 1- Aldwin, C.M., Rcvenson, T.A., Docs coping help? A reexamination of the relation between coping and mental health. J. I'crs. Soc. Psychol., 1987, 53, 2, 337-448. 2. Bandura, A., Catecholamine secretion as a function of perceived coping sclf-cfficacy. J. Couns. Clin. Psychol., 1985,58,3,406-424. 3. Billings, A.G., Moos, R.H., The role of coping responses and social resources in attenuating the stress of life events. J. Bch. Med., 1981, 4, 139-157. Billings, A.G., Moos, R.H., Coping, stress, and social resources among adults with unipolar depression. J. Pers. Soc. Psychol., 1984, 46, 877-891. 5. Collins, D.L., Baum, A., Singer, J.E., Coping with chronic stress at the lhrcc Mile Island: Psychological and biochcmical evidence. Health Psychology, 2, 1983, 149-166. 6. Felton, B.J., Rcvenson, T.A., llinrichsen, G.A., Stress and coping in the cxplantaion of psychological adujstmcnt among chronically ill adults. Soc. Sci. Med., 1984, 18, 889-898. 7. Folkman, S., Lazarus, R.S., An analysis of coping in a middle-aged community sample. J.Health and Soc. Bch., 1980,21,219-239. 8. Folkman, S., Lazarus, R.S., Dunkcl-Schctter, C., De Longis, A., Grucn, R., The dynamics of a stressful encounter: Cognitive appraisal, coping, and encounter outcomes. J. Pers. Soc. Psychol, 1986,50,992-1003. 9. Folkman, S., Lazarus, R.S., Manual for the Ways of coping questionnaire. Consulting Psychologists Press, Palo Alto, 1988. 10. Funk. S.C., Houston, B.K., A critical analysis of the Hardiness Scale's validity and utility. J. Pers. Soc. Psychol., 1987,53,3,572-578. 11. Haan, N., Coping and defending: Processes of self-environmental organization. Academic Press, New York, 1977. 12. Holmes, T.H., Rahe, R.H.,Thc social readjustment rating scale. J. Psychosom. Res., 1967, 11, 213-218. 13. Hull, J.G., Trcurcn, R.R., Vimclli, S., Hardiness and health: A critique and alternative approach. J. Pers. Soc. Psychol., 1987. 53, 3, 518-530. 14. Kobasa, S.C., Stressful life events, personality, and health: An inquiry into hardinces. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1979,37, 1-11. 15. Kobasa, S.C., Maddi, S.R., Courington, S., Personality and constitution as mediators in the stress-illness relationship. J. Health Soc. Bch., 1981, 22. 368-378. 16. Kobasa, S C., Maddi, S R., Kahn, s., Hardiness and health. A prospective study. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1982,42,168-177. 17. Kobasa, S.C., Puccelti, M.C., Personality and social resources in stress resistance. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1983, 45, 839-850. 18. Lamovec, T., Fmocije. FF, Ljubljana, 1984. 19. Lamovcc, T., Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes II: Razločevanje obrambnih mehanizmov ter njihovi razvojni vidiki. Anthropos, 1990. 20. Mc Crae, R.R., Situational determinants of coping responses: I-oss, threat, and challenge. J. Pers. Soc. Psychol., 1984.46, 117-122. 21. Mc Crae, R.R., Costa, P.T., Personality, coping, and coping effectiveness in an adult sample. J.Pcrs., 1986, 54,385-405. 22. Musek, J., Osebnost in kritično življenjsko dogajanje. Anthropos, 1988,1-III, 165-182. 23. Parkes, K.R., I>ocus of control, cognitive appraisal, and coping in stressful episodes. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1984,46,655-668. 24. Parkes, K.R., Coping in stressful episodes: The role of individual differences, environmental factors, and situational characteristics. J. Pcrs. SOc. Psychol., 1986, 51, 1277-1292. 25. Rhodcwalt, F., Agustsdoltir, S., On the relationship of hardiness to the Type A behavior pattern: Perception of life events versus coping with life events. J. Res. Pcrs., 1984, 18, 212-223. 26. Rossi, E.L., The psychobiology of mind-body healing. W W. Norton, New York, 1986. 27. Sarason, I.G., Johnson, J.H., Siegcl, J.M., Assessing the impact of life changcs: Development of the Life experiences survey. J. Consult. Clin. Psychol., 1978, 46, 5,932-946. 28. Stone, A. A., Ncale, J.M., New measure of daily coping: Development and preliminary results. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1984, 46, 4, 892-906. 29. Vilaliano, P.P., Russo, J., Carr, J.E., Maiuro, R.D., Becker, J., The ways of coping checklist: Revision and psychometric properties. Multivariate Bch. Res., 1985, 20, 3-26. 30. Weinstock, A.R., Family environment and the development of defense and coping mechanisms. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1967,5, 1,67-75. Individualiziranje in subjektiviranje mladosti MIRJANA ULE Nove oblike mladosti, ki v tendenci spodrivajo tradicionalno meščansko podobo mladosti in spremembe mcdgcncracijskih odnosov iz gcncracijskc kontinuitete/konflikta v generacijski lom in krizo, nujno povzročajo globoke spremembe v socialni konstrukciji osebnosti oz. v socialnem karakterju mladih. Tc spremembe sc nato ohranijo v odraslosti in sc dalje prenašajo na nove generacije. Pri tem seveda lahko govorimo le o najsplošnejših karakaternih potezah oz. o vodilnih tcndcncah v osebnostni strukturi povprečnega posameznika, ki so skupne večini mladih, članov določene gcncracijskc skupine. Vendar je tako govorjenje tudi tvegano, saj sc individualne osebnostne značilnosti razlikujejo med seboj. Njihove podobnosti in razlike izvirajo šc iz drugih vzrokov, npr. iz razlik v socialncm položaju, spolu itd., in nc samo iz posplošenih sprememb v socializaciji in v potekih odraščanja. Pregled vrednostnih in življenjskih usmeritev mladih v Sloveniji je pokazal, da prevladujeta težnja k rcafirmaciji socialnih intcrakcij v neformalnih skupinah in zvestoba subjektivnemu doživljanju. Mladi se ne želijo vezati na ideološke sisteme. Izogibajo sc zlasti političnih institucij, so nezaupljivi do javnih medijev, do množične kulture itd. Kaj to pomeni? Rcgrcsijo v "privatnost" ali novost v individualnih strategijah in v strukturi subjekta? (Ule, 1989.) Najprej moramo ugotoviti, da so ti pojavi povsem v skladu s spreminjanjem mladosti v sodobnih družbah. Pravzaprav lc bolj izrazito in množično kažejo na ambivalenten položaj mladih v "socialncm otroštvu" (mladi so obenem ekonomsko odvisni in sc socialno-kultumo osamosvajajo), zlasti na odpor mladih do slehernega pokroviteljstva, šc posebej do ideološkega in institucionalnega. V omenjenih pojavih sc kaže tudi sprememba v doživljanju in prevladovanju krize identitete v adolesccnci, kar sc prenaša potem dalje na prisvojene trajne subjektivne strukture odraslih posameznikov. Pri tem moramo upoštevati, daje glavni dejavnik krize identitete v adolesccnci ambivalcnca odvisnosti in neodvisnosti. Mladostik sc namreč že čuti psihofizično sposoben za samostojno življenje in delo, vendar proccs kvalifikacije pri veliki večini takrat šc ni končan. Tudi čc se zaposli, šc dolgo nc uživa statusa odraslega oziroma drugim dclavccm enakopravnega posameznika. V sodobnih družbah pa so mladostniki večinoma osvobojeni pritiskov iz sfere dela in raznih družbenih obveznosti, tako da sc njihova dejavnost omejuje predvsem na akumulacijo družbeno potrebnega znanja, porabe in prostega časa. Vendar te dejavnosti niso priznane kot delo, temveč lc kot priprava za delo. Družba dejavnosti mladih ljudi ne priznava za resnično avtonomno dejavnost, temveč zgolj kot pripravo za tako dejavnost v prihodnosti, in postavlja dejavnosti mladih ljudi različne omejitve. Skuša jo nadzirali in usmerjali s pomočjo različnih pedagoških, socialnovarstvenih, pravnih in političnih instanc. Prostost mladosti sc potemtakem izkaže za privilegij, ki jc hkrati tudi nova sociokulturna in ekonomska odvisnost. Privilegij jc zato, ker posamezniku ni treba instrumentalizirati svojega dela in trpeti vseh vsakdanjih frustracij odraslosti. Odvisnost pa jc zato, ker so temeljni pogoji in izvori za ta privilegij v rokah drugih ljudi, ki adolcsccntovim dejavnostim in storitvam postavljajo tudi družbene meje. Odprtost v prihodnost, ki označuje dobo mladosti, jc potemtakem ambivalentna. Pomeni odprtost za različne možnosti, različa socialna izkustva, kakor tudi spozanjc lastne nemoči in nepriznanosti lastne identitete, ki nc more biti družbeno enakopravna z drugimi identitetami. V sodobni družbi postavlja družba mladim vedno težje naloge, ki jih morajo le-ti obvladati za prehod v odraslost. Tc naloge so predvsem na področju kvalifikacije mladih za samostojno delo in življenje v vseh sferah družbene reprodukcije. Zaradi odrezanosti mladih od sfere dela in ekonomije jc to kvalificiranje v bolečem neskladju z realnim življenjem. To neskladje povzroča frustracijc mladim ljudem in te fruslracijc mladi že zgodaj anticipirajo v svojih podobah o lasmi in družbeni prihodnosti. Prav odrezanost mladih (Ki sveta dela, ekonomije, upravljanja pa po drugi strani krepi infantilnc tendence v razvoju subjekta. Svet potrošnje, prostega časa in akumulacije znanja namreč podpira kompenziranje realne družbene nemoči in ekonomske odvisnosti od odraslih v infantilnih nadomestkih avtonomnega jaza, kot so npr. dualizmi: fantazije vsemoči - nemoči, izpolnost vseh želja - popolne odpovedi, izpolnjenih medčloveških odnosov - praznost itd. (Bacthgc, 1985, str. Ill, Ottomaycr, 1987, str. 178-9, 182). M. Erdhcim piše v svoji knjigi "Družbena produkcija nezavednega": "Razkorak med fantazijami vsemoči in svetom bi lahko skupaj s procesom osamosvajanja od družine označili kot središčno dramo adolcsccntov" (Erdhcim, 1982, str. 312). Infantilni obrambni mehanizmi jaza, ki jih tendenčno proizvaja sodobna kriza adolesccnce, pri mladih ljudeh onemogočajo realen pregled nad situacijo in lastnim položajem in zavestno predelavo konfliktov. Seveda to ni nobena nujnost, temveč lc tcndenca k razvoju takšnih obrambnih mehanizmov. Ti sc realno razvijejo šele ob drugih "ugodnih" pogojih, npr. ob takšni družinski socializaciji otroka in mladostnika, ki potencira simbioLskc odnose med otroci in starši ter razdvaja afcktno-cmotivnc od kognitivnih in refleksivnih vidikov medosebnih odnosov v družini. Vrsta avtorjev s področja psihologije, pedagogike in sociologije jc zato razvila teze o sodobni infantilizaciji mladih. Najbolj izdelane teorije tc vrste so teorije mladostniškega narci/.ma, zlasti tiste, ki govorijo o splošni spremembi dominantnega socialncga karakterja ljudi, in siccr od "avtoritarnega karakterja" k "narcističncmu karakterju" modernega človeka. Takšne teze srečamo že pri avtorjih kritične teorije družbe (H. Marcusc, T. Adorno, M. Horkhcimcr, E. Fromm) in pri mnogih psihoanaliLskih teoretikih (P. Blos, A. Mitshcrlich, H. Kohut, O. Kcrnbcrg, B. Grunbcrgcr, A. Lorcnzer, K. Horn). Najbolj obširno pa jih jc podalo nekaj teoretikov sodobne družbe in mladine. Naj navedemo lc najpomembnejše med njimi: T. Ziche (Puberteta in narcizcm, 1975), K. Strzyz (Socializacija in narcizcm, 1978), C. Laseh (Kultura narcisizma, 1979). Za teorijo mladine jc zlasti zanimivo Zichctovo delo Puberteta in narcizcm (Ziche, 1975). Ziche analizira tipične značajske poteze sodobne nemške mladine in njene življenjske stile ter ugotavlja, da sc pri mladih - a ista tcndcnca sc v manjši meri kaže tudi pri drugih ljudeh - oblikuje nov značajski tip, ki ga imenuje "novisocializacijski lip" (NST). Osnovna značajska lastnost tega tipa jc posebne vrste narcizcm. To ni več klasični "genitalni narcizcm" (ali tudi "sekundarni narcizcm"), kakršnega jc proučeval Freud. Pri sekundarnem narcizmu sta namreč šc ohranjena rclaLivno koherenten in stabilen jaz in nadjaz, lc crotski odnos je obrnjen k posamezniku, namesto k drugim objektom ljubezni. Za razliko od tega je primarni narcizcm po Freudu simbiotska stopljcnost doživljanja sebe z doživljanjem okolja, zlasti matere pri majhnih otrocih. Pri novem narcizmu pa sta po Zichctu jaz in nadjaz infantilno razvita, ohranjata nerazrešeno občutje ogroženosti in strahu, hkrati pa oboje prekrivata z iluzijami o velikem sebi, o vsemogočnosti jaza in popolni zadovoljitvi želja. Ziche izpeljuje svojo tezo - podobno kot vrsta drugih teoretikov - najprej iz analize protislovij v moderni družini, iz odsotnosti ojdipskega konflikta z očetom zaradi vse manjše "prisotnosti" očetove avtoritete v družini in pretirane simbiotske zveze otroka z materjo v zgodnjem otroštvu. Ta situacija ustvari izhodiščno psihosocialno podlago za narcizcm, na katero sc nato naveže šc učinkovanje šole, ki z instrumentalizacijo odnosov in storitev, s čustvenim izpraznjenjem odnosov med učitelji in šolarji sili otroka k temu, da svoje doživljanje in osebnost ločuje od svojih storitev (učnih rezultatov, pridobljenega znanja, uspeha v šoli). To krepi narcistično tcndcnco po zapiranju v svet lastnih iluzij in vsemogočih želja. Glavni dejavnik pri nadaljnjem utrjevanju narcizma pa jc adolcsccnca oz. nove razmere za odraščanje v sodobnih razvitih družbah. Ziche opozarja, da sodobna mladinska kultura po svojih temeljnih značilnostih krepi in rcproducira narcistične tendence pri mladih ljudeh. Omogoča jim, da vsaj v iluziji, fantaziji ali omami ustrežejo narcističnim potrebam in se izognejo frustracijam, kakršne doživljajo doma in v šoli. Sodobni prostori za zabavo mladine omogočajo posamezniku, da se subjektivno odtrga od staršev in drugih avtoritet in od pritiska storilnosti in konkurenco v šoli. Dajejo mu potemtakem občutek, da sc jc osamosvojil od družbenih pritiskov; vendar jc to lc v vsemogočne iluzije zavit občutek, ne pa realna osamosvojitev (Ziehc, 1975, str. 191). Tudi nov bolj sproščen odnos do spolnosti med mladino nc pomeni vselej večjega osvobajanja simbiotskih zvez s partnerjem, v katerih nc pride do dajanja in jemanja v odnosu. Tudi poraba dobrin omogoča mladim, da sc vsak dan oskrbujejo s predmeti, ki ustrezajo narcističnim zadovoljitvam (glasba, prireditve, stili oblačenja, itd.). Predvsem pa po Zichctu pospešuje oblikovanje narcističnih potez skupinsko življenje mladih, v katerem prevladujejo težnje po kolektivnih občutkih samoraztapljanja, omame, lebdenja in vsemogočnega razširjanja sebe, kar povsem ustreza primarno narcističnim hrepenenjem. Mladinska kultura prinaša nove oblike za to, da sc posameznik izogiba konfliktom z dejanskostjo, in vzbuja v mladih difuzen, plavajoč občutek, da so zavarovani v okviru vrstniških skupin, kakor v notranjosti kolektivne malcrnicc (prav tam, str. 191). Iz teh teoretičnih in izkustvenih ugotovitev izhaja tudi Zichctov odgovor na vprašanje, kaj jc z družbeno dejavnostjo mladih. Ali jc sodobna mladina depolitizirana? Odgovora sta dva. Mladina jc depolitizirana, kolikor sc neosveščeno in spontano prepušča izživljanju nareističnih značajskih potez, šc zlasti, če sc zgolj zapre v svet svojih subkultur. Spontano in ncreflektirano življenje v okviru narcističncga mladinskega sveta mladim ne omogoča, da bi sc zares osvobodili pritiskov realnosti, nc omogoča alternative meščanskemu svetu, temveč še krepi negativne razvojne tcndcnce, denimo agresivnost, podrcdljivost iracionalnim gibanjem in vodjem, porabništvo itn. A narcizcm ima tudi svojo pozitivno stran, tako jo jc imel dosedaj dominantni značajski tip, "analnoavtaoritarni karakter". Žc v sami oslabitvi dominantnega očetovsko posredovanega nadjaza tiči tudi realno utopična vsebina. V mladinskih subkulturah sc preko nareističnih tendcnc vzpostavlja pomemben most z novimi simboli, potem ko so bili tradicionalni kulturni simboli zavrženi. Ti simboli niso nadomestek za politično in artikulirano soočenje mladih z obstoječimi družbenimi odnosi, vendar so nujen pogoj za proces samorcflcksijc, s katero si lahko posamezniki prisvojijo lastno subjektivnost in dosežejo cmancipacijsko politično zavest. Zato jc tudi v novem narcizmu mladih skrit potencial za spreminjanje oblik komunikacije in refleksije. Tc pozitivne poteze narcizma sc nc uveljavljajo spontano, temveč se udejanjijo šele v posebnem individualnem in koletivnem prizadevanju mladih za refleksijo o vzrokih zanj, zlasti za globoko potlačen strah in nemoč posameznikov pred drugimi ljudmi. "Samorcflcksija je kolektivna sprememba inteakcijskih form, ki omogoča odpravo strahu pred doživljcno nemočjo, zato, da bi lahko predelali spoznanje nemoči. 'Spoznanje nemoči' pomeni: spoznanje družbenih protislovij, ki proizvajajo nemoč in jo utrjujejo, kaže pa tudi na možnost njenega preboja in ukinjanja... 'Narcizcm' je tedaj rcflcktiran: jc sposobnost, da praktično trpimo doživljcno nemoč, nc da bi morali nemoč prestavljati vse kot nevrotičen zlom ali jo postavljati med sebe in zunanjo realnost, tako kot v psihotičnem zlomu. Narcizcm je tedaj potencial zato, da lahko proizvedemo nepostvarjene interakcijske forme v kolektivu, kot tudi za proizvodnjo kolektivnosti s pomočjo sprememb inteakcij" (prav tam, str. 263). Hipoteza o naraščajočem narcizmu mladih jc zelo izzivalna in jo res lahko "uporabimo" na mnogih pojavih med mladino. Vendar jc njena slabost ta, da jc "preširoka", da nima jasno določenih meja lastne uporabe. Zato sc jo zelo lahko uporabi tudi ideološko, namreč kot "pojasnilo" za vse, kar pri mladini odstopa od običajnih pričakovanj družbe, s čimer spregledamo rasnične in produktivne novosti mladinske kulture in njenih življenjskih stilov. S takšnim etiketiranjem mladih bi zopet potrdili patcrnalističcn odnos do mladih. Zato so kritiki očitali Zichctu neupravičeno psihologizacijo družbenih pojavov, ki utrjuje stigmatizacijo mladih kot "nareističnih" (Gl. Griesc, 1982, str. 186-192, Bftpp, 1982, str. 88-92). Etiketiranjc mladine z narcizmom se je tudi dejansko dogodilo v ZRN, čeprav jc Ziehc večkrat (neuspešno) intervenira, češ da jc hotel v svoji knjigi dati lc analizo mladostniškega čustvovanja in fantazem, nc pa vseobsežne teorije mladine in njenega početja (Ziehc, 1975). Čc torej razpravljamo o narcizmu mladih, potem moramo upoštevati naslednje: Najprej prometejski značaj narcizma mladih. Po eni strani jc narcizcm učinek vseh družbenih in psiholoških dejavnikov, ki preprečujejo in razgrajujejo zavest, jaz, notranje simbolne reprezentance družbe (nadjaz), po drugi strani pa žc tudi upor zoper tako stanje. Drugič: narcizcm kot množični psihološki karakter (značaj) javno razgalja tisto, kar je bilo vse doslej v vseh represivnih družbah temelj odraslega subjekta; njegov notranji zlom in zgodnjo odpoved željam - infantilizacijo posameznika. Tretjič: narcizcm jc v v svoji totaliteti vse prej kot lc psihološki ali psihoanalitiki pojem, prej jc družbeno teoretski pojem, ki povzema težko ulovljiv splet interakcij med subjektivnimi strukturami posameznika in družbenimi strukturami. Prav zato jc verjetno psihoanalitika teorija cclo prekratka, da bi zajela in dojela ves ta splet. V tem smislu imam termin "narcizcm" (ali tudi "novi socializacijski tip") prej za teorijsko šifro, ki naznačujc novo vsebino, za katero danes še manjka teorije, kot za termin, ki podaja ustrezen pojem. Najbolj pomembna se mi zdi prometejska narava narcizma, ki dopušča tudi nov tip odpora obstoječim represijam in emancipacijo posameznika. Kadar odpor nastopa odkrito in brez vsiljevanja preko avtoritet, sc ga lahko zavemo kot temelj subjekta in ga kot rcflcktirancga spremenimo v pozitivno osnovo emancipacijc posameznika od novih oblik notranjih in zunanjih pritiskov. Ta pot danes ni niti teoretično jasna, kar je morda tudi dobro. Čc bi bila pot kakorkoli določena, bi bila U) bržkone le še iluzija več. Mislim, da jc G. Dischncrjcva v svoji occni Zichctovc teorije prav zadela to, danes še prikrilo pozitivnost tendenčnih sprememb v subjektivnih strukturah posameznikov, ko jc napisala: "A narcis jc šc uklet od lastne zrcalne podobe, sposoben lc za 'poseben odnos', v katerem drugi ostaja odmev, nc subjekt. Novi značaj, ki ga obdaja čedalje več strahu, agresij, morilske in samomorilske klime in jc v nevarnosti, da bo izločen, sanja o sebi v svetu onkraj načela storilnosti. Noče odrasti, ker bi moral kot odrasel (zgolj) funkcionirati. Tisti, ki nočejo več funkcionirali, sc prepoznajo po gestah. Nihče, ki je zunaj njih, ne opazi, kako komaj opazno namigujejo drug drugemu. So žc nekje drugje, v kakšnem imaginarnem kraju srečanj, 'na poti', 'so odpotovali', z drogami ali brez njih. 'Odrasle' pojmujejo, kakor da bi bili eksotično ljudstvo, ki jc (samo) obkroženo z 'notranjo kolonizacijo' in ki stopa naproti mladim šc kot kolonialni gospodar. Jezika odraslih se učijo kot mimikrije, kajti njihov jezik je drugačen, jc onkraj koda moči in vladajočega mišljenja" (Dischncr, 1979, str. 117-8). Teorije o narcizmu mladih resda lahko podležejo pastem ideološke totalizacijc svoje pojasnjevalne moči, vendar pa zadevajo izjemno pomembne vidike sociopsiholoških sprememb pri sodobni mladini, ki jih ne smemo zanemariti pri pojasnitvah močno ambivalentnih potreb, odnosov in dejavnosti mladih v sodobnih družbah. Tu mislim predvsem na vse večje subjektiviranje in vse bolj izrazito individualiziranjc mladosti, ki sc izražata v spremenjenih odnosih mladih do sebe, do svoje mladosti, do odraslosti, do institucij, dela in učenja, posebej pa v individualnem oblikovanju svojih vrednostnih svetov in življenjskih stilov. Subjektiviranje in individualiziranjc mladosti izhajala iz sprememb socializacije, namreč iz bolj zaostrene identitetne krize v mladosti in iz vse večjega poudarka na individualnem in ncsLcrcotipncm prisvajanju socialnih vlog odraslega človeka pri mladih ljudeh razvitih družb. S pojmom individualizacijc mislim na skupne poleže nekaterih razvojnih tendenc mladinskega socialnega življenja v sodobnih družbah, ki naraščajo žc od petdesetih let dalje. Kot piše J. Zinncckcr v svoji primerjalni študiji o nemški mladini "Mladinska kultura 1940-1985", označuje individualizacija tcndcnco, da mladi vstopajo v družbene vezi (katerekoli vrste) prej na osnovi osebnih opcij, kot pa na osnovi sociokulturnc tradicijc. Možnost oz. kar prisila k individuiranju raste iz rahljanja oz. iz razpadanja tradicionalnih sociokulturnih okolij - ne lc v življenju odraslih, temveč žc v otroških in mladostniških življenjskih prostorih (Zinncckcr, 1988, str. 346). V osemdesetih letih sc mladi nc včlenjajo radi v že vnaprej dane ali postavljene socialnc zveze, skupine, ustanove, pač pa v tiste, ki jih sami ustvarjajo, in to glede na svoje osebne potrebe in značilnosti. Centralni pomen za takšne individualizirane izbire imajo osebno prisvojeni interesi in polja dejavnosti, osebne značilnosti drugih, ki izzivajo simpatije ali antipatije itd. Seveda tudi ti interesi, sposobnosti in karakterne poteze posredno izhajajo iz razredno in slojno spec i fiz i ran i h pogojev življenja in socializacije posa meznih delov mladine. Vendar pa sc (kar je značilno za mlade) tc socialne razlike izražajo primarno skozi individualne filtre posameznikov, nc pa obratno, da bi bile individualne poteze kontigentna poosebljanja širših socialnih kategorij in razlik. Subjektiviranjc mladosti pa jc subjektivna dimenzija individuiranja mladosti, jc poudarjeno subjektivno občutenje in prav tako poudarjeno subjektivno izražanje odnosov mladih do dejanskosti. Odločilno vprašanje socializacije v mladosti danes ni več to, kdaj in kako bo posameznik realiziral posamezne vloge, temveč zakaj naj jih realizira in čemu služi kompleks predpostavljenih in utrjenih socialnih vlog. Zato jc možno, da vsaj pri delu mladih, zlasti iz urbanih okolij, in pri bolj izobraženi mladini njihova mladost postane individualna kreacija, podvržena vsakršni problcmatizaciji in subjektivnim zasnutkom. Temu hotenju nasproti seveda stojijo realni družbeni odnosi, močne institucije, ideološke moči in zlasti ambivalentna psihična oz. karakterna struktura adolescentov. Ta ambivalcntnost pogosto vodi mlade v mobilizacijo regresivnih in infantilnih duševnih obrambnih mehanizmov, čc jim grozi poraz v boju za samopotrditev v dani družbi. Zato lahko tudi individualizirale in subjektiviziranje mladosti vodi v poraze, cclo v izgubo dejanske subjekti vi tete. Na to opozarjajo ravno negativne poteze novega narcizma mladih, o katerih govorijo teorije Zichcla in drugih. Zato jc treba upoštevati tudi cclokupnost negativnih možnosti in novih odtujitev, celo slrahov pral temi proccsi. M. Baethgc jc v sestavku: "Individualiziranje kot upanje in kot poguba" takole povzel tc sume: "Mojc bojazni sc stekajo v domnevo, da na koncu zgodovine nc stoji avtonomni meščanski posameznik in tudi ne samozavestni proletarski razredni individuum socialistične teorije, ki bi bil sposoben za kolektivno spreminjanje družbe, temveč vse bolj brezmočen in izoliran posameznik, ki nc ve čisto prav, kam sodi, in sc mora s strahom ozirati v prihodnost. Vzrok za takšno vizijo leži v spccifični obliki potekanja družbeno podaljšane adolescence" (Baethgc, 1985, str. 109). Poglavitna sprememba v konstituciji identitete posameznika, ki sledi opisanim spremembam socializacijo, jc ta, da identiteta jaza sedaj ni več lc z osebnostno spccifiko in z individualno zavestjo izpolnjen spekter utrjenih socialnih vlog posameznika, tj. ni več lc ,od drugih ljudi sprejet in potrjen subjekt, temveč terja prisvojitev družbene dejanskosti s pomočjo problcmatizacijc tc dejanskosti. Čc jc bilo do danes temeljno vprašanje mladega človeka ob vstopu v družbo odraslih to, ali bo družba sprejela njegove želje, načrte, in ali bo lahko dal oseben pečat svojemu delu, poklicu, različnim vlogam, jc sedaj temeljno vprašanje to, ali se dejanska družba ujema s podobo, ki jo ima posameznik o samem sebi in o svojem mestu v družbi. literatura: Bacthgc, M., Individualisicrung als lloffnung und Vcrhangnis. V: M. Bacthgc, P. Cohcn, idr.: Vcrborgen im I-ichl, Ncucs /,ur Jugcndfragc, Frankfurt/M, 1985. Bopp, J., Vor uns die Sinnflut. Rcinbcck, 1985. Dischncr, G., Gcgcnbild zum cindimcnsionalcn Mcnschcn. V: H. Hasig, H. Slubcnrauch, T. Zichc (izd.): Narziti: F.in ncucr Sozialisalionstypus? Pad, extra, Frankfurt, 1979. Gricsc, II., Sozaalwisscnschaftlichc Jugcndlheoncn, Wcinhcim, Basel, 1982. F-rdheim, M., Die gcsellschaftlichc Produktion von UnbewuBthcil, Frankfun/M, 1982. I-aseh, C., The Culture of Narcissism, New York, 1979. Ottomayer, K., Čkonomischc Zwangc und menschliche bcziehungen. Rcinbcck bci Hamburg, 1979. Strzyz, K., Sozialisation und NarziBmus, Wiesbaden, 1979. Ule, M., Mladina za modernizacijo slovenske druj.be, Ljubljana, 1989. Ziche, T., Pubertal und NarziBmus, Frankfurt/M, 1975. Zinnccker, J., Jugcndkultur 1940-1985. Rcskc & Budnch, Opladcn, 1987. Motivi in vrednote 2. del: Dinamične poteze in vednote janek musek uvod Pojem motiva sodi med najstarejše psihološke teoretske pojme, s katerimi razlagamo človeško vedenje. Motivacija in motivi naj bi sc nanašali na tiste dejavnike in vzroke, ki poganjajo in usmerjajo naše obnašanje ter ravnanje. Toda ti vzročni dejavniki so očitno mnogovrstni: mednje sodijo npr. potrebe, ki so često biološko oziroma genetsko programirane in večkrat potekajo po homcostaLskih vzorcih zadovoljevanja. Mednje pa sodijo tudi mnogi drugi motivacijski dejavniki, ki niso vrojeni, pa vendar enako močno vplivajo na naše ravnanje. Skratka, obstaja vrsta motivov, ki jih lahko klasificiramo glede na njihove pomembne karakteristike - vrojeni in naučeni, fiziološki in psihološki, individualni in socialni itd. Med teoretsko uporabnimi klasifikacijami motivacijskih dejavnikov je tudi razlikovanje med motivi potiskanja in motivi privlačnosti. Nekateri motivacijski faktorji kot da nas potiskajo k določenim obnašanjem, ciljem in objektom, medtem ko nas drugi nekako vlečejo k sebi, nas privlačijo. Motivacijske faktorje predstavljajo potemtakem na eni strani pobude, silnice in vzgibi, med katerimi so morda najpomembnejše potrebe, na drugi strani pa cilji in motivi, ki nas privlačijo in h katerim stremimo: vrednote in ideali predstavljajo morda najpomembnejšo kategorijo teh motivacijskih faktorjev. Med najpomembnejšimi vprašanji, ki sc nam porajajo na področju človekovega motiviranega vedenja, jc prav vprašanje, ali sta ti dve temeljni kategoriji motivacijskih dejavnikov povezani. Ali jc mogoče npr. vrednote pojasniti z bolj osnovnimi in preprostimi motivacijskimi mehanimi, kot so denimo potrebe? Ali so vrednote morebiti zgolj ali pa vsaj predvsem višje psihične predelave in rcprcz.cn tac i jc temeljnih potreb? Dejstvo je, da so nekatere vrednote nedvomno povezane z določenimi potrebami. Pomislimo npr. na hedonske vrednote - ali jc mogoče zanikati, da jc čutno uživanje kot vrednota v nekem smislu zrcaljenje motivacijskega učinka bazičnih potreb? Ali niso podobno tudi nekatere druge pomembne vrednote , npr. varnost, svoboda, lepota ipd. povezane z določenimi potrebami? Vprašanje pa je, ali lahko kaj takega rečemo za večino pomembnih vrednot, ki jih ni tako malo. V psihološki literaturi najdemo malo empiričnih raziskav, ki bi sc sistematično lotevale tega vprašanja. Milton Rokcach (1973), ki nedvomno sodi med najkompctcntnejšc raziskovalec vrednot, opozarja na sovpadanje med glavnimi terminalnimi in instrumentalnimi vrednotami ter glavnimi motivacijskimi področji Potreb. Tudi Schwartz in Bilsky (1987) navajata, da lahko večino pomembnih vrednot do neke mere povežemo z osnovnimi domenami motivacijc. Toda to šc nc pomeni, da bi lahko bili prepričani, da jc povezanost med potrebami na eni in vrednotami na drugi strani tolikšna, da bi opravičevala domnevo, da so vrednote odraz temeljnih potreb in nič drugega. Tudi v naših raziskavah, ki sem jih navedel v prvem delu sestavka (Mohorič, Brcnk & Musck, 1986; Musck, 1989), sc jc pokazalo, da so occnc pomembnosti vrednot odvisne od zadovoljcnosti temeljnih potreb in motivov. Potrebno pa jc postaviti šc nadaljnje vprašanje, ali lahko occnc posameznih vrednost v hierarhiji vrednostnega sistema posameznika pojasnimo z delovanjem in relativno močjo vsebinsko ustreznih temeljnih motivov in vrednot. V omenjenih raziskavah smo raziskovali vpliv generalne, splošne zadovoljcnosti temeljnih potreb, zdaj pa nas zanima bolj diferenciran problem: odnos med posameznimi kategorijami potreb in posameznimi kategorijami vrednot. Tega problema sc dejansko lotevata dve raziskavi. Tako jc Pogačnik (1986) v svoji študiji vrednot, osebnostnih potez in motivov med drugim ugotavljal korclacijc med 22 vrednotami in 13 temeljnimi motivi oziroma dinamičnimi potezami (crgi in sentimenti), ki jih jc meril s testom "Presoje", modifikacijo znanega podtesta iz Cattcllovcga motivacijskega preskusa (MAT - Test motivacijske analize). Podobno, doslej neobjavljeno raziskavo sem izvedel s sodelavci tudi sam, pri čemer jc bil uporabljen isti preskus Presoje, pač pa nekoliko drugačen seznam vrednot. Tabela 1 prikazuje rezultate obeh študij, namreč korclacijc med vrednotami ter temeljnimi crgi in sentimenti. Tabela 1 Korclacijc1 med dinamičnimi potezami (motivi) in ocenami vrednot (Musck in sod., 1988; Pogačnik, 1986). VREDNOTE MOTIVI (DINAMIČNE POTEZE) KAR DOM PAR JA 7. NAD IJU GRE HKS VAR STA NAR BOR PRI Musck in sod., 1988 mir 20 40 29 -21 -22 ustvarjalnost 32 -27 22 31 -26 -26 zdravje -19 25 -23 22 vzn. življenje 29 -30 -27 -24 43 resnica 25 35 -24 -38 19 dobra hrana -19 -20 20 25 denar -32 26 37 19 red 25 23 -25 25 20 varnost 28 -27 -32 24 25 prosti čas -22 19 prijateljstvo 25 -28 26 35 -22 svoboda -29 19 23 enakost -39 24 26 -28 -20 vera v boga 32 -22 -25 25 -28 -19 udobje -28 -34 -23 19 28 25 lepota -30 -32 ugled -24 -22 21 36 ljubezen -30 družinska sr. -28 40 19 26 -33 35 26 samouresnič. 22 28 -22 Pogačnik, 1986 družabnost 17 imetje 27 18 ljubezen -17 17 modrost -15 nove izkušnje -28 17 otroci 18 18 18 počitek -24 -22 dober poklic 27 19 18 21 prehrana 17 raz.spartn. 34 25 s pošt. norm 27 21 21 18 lepota -19 -22 udobno življ. -19 -23 31 ugled 24 ustvarjalnost -20 15 vera -19 -19 ^ Korelacijski koeficienti so prikazani brc/, decimalne ničle: vrednost 30 tako npr. pomeni kocficient 0.30, vrednost -30 pa koeficient-0.30. Iz tabele 1 jc razvidno, da med crgi in sentimenti na eni strani ter vrednotami na drugi strani najdemo siccr prcccj pomembnih korclacij, vendar pa močno prevladujejo nizke korclativnc zveze. Korclacijc komaj presežejo vrednost 0.30 in tri najvišje dosežejo vrednost 0.40 ali več. Nobena pa nc presega vrednosti 0.43. Ti rezultati kažejo, da ocenjevanja vrednot nikakor ni mogoče pojasnili z bazično motivacijsko usmerjenostjo posameznikov - čeprav sc zdi po drugi strani povsem možno in verjetno, da so vrednote, kot zatrjuje Pogačnik (1986), tudi kognitivne rcprczentacije temeljne motivacijske strukture. Zdi sc, da med drugim pomenijo koncentrat vsega tistega zaželenega in idealnega, kar sc nam pokaže skozi optiko kulturnega konsenza in temu ustreznih osebnih instanc - posameznikovega jaza ter nadjaza. Vrednote so potemtakem morda bolj odraz zavestno deklariranih ciljcv in idealov, kot bazične motivacijske strukture (glej o tem tudi pri Pogačniku, 1986, 1987). Vendar na podlagi dosedanjih raziskav tega najbrž šc ni mogoče dccidirano trditi. Šc vedno jc npr. odprto vprašanje, ali so v omenjenih študijah res uporabljeni seznami vrednot, ki so dovolj široki in reprezentativni. Morda sc v območju vrednot skrivajo pomembne kategorije in razredi vrednot, ki niso zajeti v uporabljenih lestvicah. Po drugi strani bi morda bilo dobro uporabiti šc kako drugo motivacijsko preskušnjo, da bi preverili morebitno možnost, da gredo nizke korclacijc med vrednotami in temeljnimi motivi na račun testa Presoje (ki ima siccr dovolj dobre merske, karakteristike). Zato smo načrtovali in izvedli šc eno raziskavo, v kateri smo uporabili izide raziskav vrednot, in siccr tako, da smo uporabili vrednote, ki reprezentirajo vse pomembne kategorije vrednot, ugotovljene s predhodnimi mullivariantnimi analizami. Končni vzorec vrednot siccr ni zato nič večji, nasprotno, zajema 18 vrednot, zato pa jc zagotovljeno, da so v tem vzorcu obsežene pomembne kategorije vrednot. Namesto testa Presoje pa smo uporabili drug Pogačnikov motivacijski preskus, "Besedne zveze", tudi modifikacijo podtesta iz Cattcllovc baterije MAT. metoda Subjekti. V raziskavi jc sodelovalo 53 oseb obeh spolov v starosti med 19 in 22 let. Gradivo. Za merjenje temeljnih motivacijskih potez smo uporabili preskus "Besedne zveze", ki meri 10 crgov in sentimentov, ki v terminologiji Cattcllovc motivacijsko teorije pomenijo glavne prirojene in pridobljene motive. Preskus zajema naslednje crge •n scntimente: crg spolnosti (hseks), varnosti (varn), statusa (sun), narcizma (narc), borbenosti (borb), sentiment poklicne kariere (poki), družine in doma (dom), ljubezni in Partnerstva (part), jaza (jaz) ter nadjaza (nadj). Za merjenje vrednostne usmerjenosti pa smo uporabili seznam 18 vrednot: družabnost, narava, ugled, svobode, morale, vera, patriotizem, lepota, mir, zvestoba, kultura, moč, zdravje, vznemirljivo življenje, varnost, družinska sreča, modrost, ljubezen. Kot kontrolne spremenljivke smo vključili spol in inteligentnost (merjeno s faktorjem B iz Cattcllovcga vprašalnika 16PF). Eksperimentalni načrt in obdelava podatkov. Empirični preskus smo načrtovali kot kombinacijo klasičnega bivariantnega, korclacijskcga in m uit i variantnega preskusa. Med statističnimi metodami obdelave podatkov smo uporabili analizo variance, korelacijske m regresijske analize ter multivariantnc analize (faktorsko analizo, kanonično analizo in diskriminacijsko analizo). REZU L TA TI IN DISKUSIJA Korclacijc med motivi in occnami vrednot Tabela 2 prikazuje vse pomembne korclacijc med temeljnimi motivi in occnami vrednot. Statistično signifikantne korclacijc imajo vrednost nad 0.25 (pri kriteriju 20.05), oziroma 0.325 (pri kriteriju 20.01). Vidimo, da jc v ccloti vzeto razmeroma malo takšnih korelacij. Pa še tc so relativno nizke, najvišja jc komaj nekaj čez 0.40. Žc po tej ugotovitvi bi lahko sklepali, da med dinamičnimi potezami, ki kažejo na jakost temeljnih motivov pri posameznikih, lcr occnami pomembnosti vrednot ni prav tesne povezanosti. Vsekakor jc premalo skupnih faktorjev med motivacijsko strukturo in ocenjevanjem vrednot, da bi lahko vrednostne occnc v pretežni meri pojasnjevali z motivacijskimi značilnostmi, ki odražajo osnovne potrebe in motive - crge in sentimente. Dobljene korclacijc prav gotovo nc opravičujejo nobenega "rcdukcionističncga" tolmačenja, po katerem bi smeli v vrednostnih ocenah in usmeritvah posameznikov videti zgolj odraz bazične motivacijske usmerjenosti. Tabela 2 Korclacijc med dinamičnimi potezami (motivi) in occnami vrednot (dobljene v pričujoči raziskavi). VREDNOTE MOTIVI (DINAMIČNE POTEZE) SEKS VARN STATNARC BORB POKI. DOM JAZ NADJ PAR družabnost 31 narava 32 ugled 37 29 svoboda morala 28 vera patriotizem lepota mir zvestoba 26 -35 kultura 30 -27 41 moč 29 zdravje -37 30 vznemirljivo življenje varnost družinska sreča -36 32 ljubezen To pa seveda še nc pomeni, da med motivi in vrednotami ni nobenih omembne vrednih povezav. Zanimivo je, da pri nekaterih crgih in sentimentih res nc najdemo nobenih pomembnih korelacij, to sta erg spolnosti in borbenosti ter sentiment poklicne kariere. To jc malo presenetljivo in mogoče jc, da jc vzorcc vrednot pač takšen, da nc vsebuje tistih vrednot, ki bi sc povezovale s temi motivi. Najpomembneje korelirata sentiment nadjaza in ocena vrednote kultura. Osebe z močnim sentimentom nadjaza (vestnost, nesebičnost, močan čut dolžnosti ter odgovornosti, želja, da bi ravnali po moralnih načelih in sc izogibali nemoralnimi razvadam, Potreba po spoštavanju norm, idealov, staršev) torej posebno ccnijo kulturnost, med drugimi vrednotami pa tudi naravo in moralo, niže kot drugi pa ccnijo ugled. Takšno vrednostno usmerjenost bi pri njih pričakovali, kljub temi pa jc zanimivo dejstvo, da sentiment nadjaza in npr. pomembnost vrednote ugled pomembno negativno korelirata. To pomeni, da kar prcccj vestnih in moralnih oseb zavestno ali nezavedno meni, da ugled ni posebno pomembna vrednota. Ali se tu zrcali življenjska izkušnja, da jc v naših razmerah družbeni ugled utemeljen na obnašanju, ki nima veliko skupnega z moralo ter ideali? Pač pa obstaja pomembna pozitivna korclacija med vrednoto ugled ter statusnim ergom (crgom samopotrjevanja), ki jc seveda razumljiva; ta crg tudi pomembno negativno korelira z vrednoto kultura, kar morda dopolnjuje našo prejšnjo opazko. Pri osebah, ki si želijo ugled, višji status, višje plače, izbran videz itd., vrednota kultura očitno ni najbolj v čislih. Erg varnosti (težnja po zaščiti, izogibanje nevarnostim) korelira pozitivno, vendar dovolj nizko z occno vrednot družabnost in kultura. Najbrž ni nepričakovano, da osebe z izraženim motivom varnosti in zaščitenosti ccnijo dražabnost. Erg narcizma (samol jubje, težnja bili lep in privlačen, ugajati sebi in drugim) pomembno negativno korelira z vrednotenjem zdravja in družinske sreče. Večje korclacijc bi našli verjetno med narcizmom in izrazito hedonskimi vrednotami (npr. imetje, denar, privlačen videz, udobje), ki pa jih v našem vzorcu vrednot ni; to kažejo npr. rezultati drugih študij (Pogačnik, 1986; Musck in sod., neobj., glej tabelo 1). Sentiment družinskega življenja in doma pozitivno korelira z vrednoto zvestoba, kar nc preseneča, pač pa jc zanimivo, da sc korclacija z vrednoto družinska sreča sicer približuje nivoju signifikantnosti, jc pa nc dosega (r=0.216). Pač pa sc s to vrednoto pozitivno povezuje sentiment partnerstva, ki Pozitivno korelira tudi z vrednoto ljubezen - tudi ti dve korclaciji sc zdita plavzibilni. Končno jc zanimiva šc pomembna negativna korclacija sentimenta jaza z vrednoto zvestoba. Morda odraža ta korclacija dejstvo, da samokontroliranc, samostojne in odgovorne osebe, ki dajo nase in na svoj rcnomc, niso pretirano usmerjene k navezovanju in odvisnosti. Mullivariantnc analize vrednot in motivov Uporabljena seznama vrednot in motivov zajemata večje število posameznih spremenljivk (18 vrednot in 10 motivov). Korclacijc med temi sprcmcnljivskami nam omogočajo globalni pregled zvez in odnosov med posameznimi vrednotami in motivi. Ne dajejo pa nam prav nobenega vpogleda v latentne strukturne prostore omenjenih spremenljivk, prav tako pa nam nc odgovarjajo na vprašanje, ali so dobljene korclacijc res odraz čislih zvez med ustreznimi pari spremenljivk, ali pa so pod vplivom korelacij teh spremenljivk z drugimi spremenljivkami. Možno je npr., da na tc zveze vplivajo dejavniki, kot so spol, inteligentnost, starost idr. Nekaj odgovorov na ta vprašanja samo zato skušali najti z nadaljnjimi multivariantnimi analizami. Faktorska struktura vrednot S faktorsko analizo 18 vrednot jc bilo izločenih 7 vrednostnih faktorjev z lastnimi vrednostmi nad 1 .(K), ki pojasnjujejo 74.9 odstotka cclotne intcrkorclacijskc variance vrednot. Tabela 3 prikazuje stopnje nasičenosti vrednot s temi faktorji (vključene so samo nasičenosti z vrednostjo nad 0.40). Razmeroma veliko število dobljenih faktorjev kaže na to, da so vrednote, ki sestavljajo seznam, precej diferencialno grupirane in da tvorijo več med seboj relativno neodvisnih skupin. To pa jc povsem razumljivo, saj so tudi bile izbrane na podlagi latentne faktorske strukture večjega števila vrednot, tako da so med njimi predstavniki vseh pomembnih faktorsko homogenih klastrov vrednot. Prvi in najpomembnejši faktor tvori vrednostno dimenzijo, ki povezuje vrednote varnost, vznemirljivo življenje,lepota, v manjši meri pa tudi vrednoto mir. Drugo dimenzijo, nasičeno z drugim najpomembnejšim faktorjem, zastopajo vrednote zvestoba, družinska sreča, ljubezen in zdravje. Tretja vrednostna dimenzija združuje vrednote ugled, moč in družabnost. Četrta dimenzija zajema vrednoti narava in svoboda, peta vrednoti kultura in morala, šesta vrednoti patriotizem in vera in končno sedmi vrednoti modrost in ljubezen. Te vrednostne dimenzije se dokaj ujemajo z večkrat ugotovljenimi temeljnimi kategorijami vrednot oziroma vrednostne usmerjenosti. Naše analize kažejo na sedem takšnih vrednostnih kategorij, ki bi jih lahko po vrsti tolmačili kot dimenzije po/.ilivncga hedoni/.ma (varnost, vznemirljivo življenje, lepota), tradicionalnih osebnih in družinskih vrednot (zvestoba, družinska sreča, ljubezen, zdravje), statusne moči in veljave (ugled, moč, družabnost), svobodoljubnosti (narava, svoboda), omikanosti (kultura, morala), patriotske in religiozne navezanosti (patriotizem, vera) ter duhovnosti (modrost, ljubezen). Tabela 3 Faktorske dimenzije vrednot (Nasičenja vrednost s sedmimi ekstrahiranimi faktorji) VREDNOTITA KTORSKE DIMENZIJE FAKTOR 1 FAKTOR2 FAKTOR3 FAKTOR4 FAKTOR5 FAKTOR6 FAKTOR7 družab. .25654 .36470 .46728 .12461 .11506 .15687 -.30724 narava .05857 .00991 -.09579 .86062 .22990 .20530 -.01136 ugled -.02215 .04361 .86695 .06959 -.21744 .10748 .15372 svotxxia .20059 .20847 .39864 .68078 .04329 -.11126 .13466 morala -.15747 .33270 .02874 .31138 .60803 .06516 -.05587 vera -.02590 .18586 -.07668 .18021 .09865 .72888 .06095 patriot .11388 -.07921 .08521 -.05808 .01177 .82140 .02062 lepota .76427 .02037 .29751 .07053 .13922 .29636 -.05212 mir .46099 .30253 -.24334 .31146 -.10655 .27267 .32414 zvest -.09510 .82123 .01505 -.25580 .15324 .18101 -.10772 kultura .27242 .06829 -.10611 .11312 .77273 .10105 .29092 moč .30541 .00869 .78539 -.02187 .07955 -.12994 .05725 zdravje .21944 .58108 .21989 .34813 -.43118 -.07773 -.02210 vzn.življ. .71930 .10940 .27046 .04210 .38804 -.15758 -.09250 varnost .87694 .09659 .04218 .09321 -.19315 -.00891 .18373 druž.src. .10390 .80485 .03900 .26729 .11105 -.00691 .07586 modrost .05731 .04197 .15398 .04237 .14600 .08328 .89080 ljube/.. .35165 .66557 .05795 .12954 .15570 -.04198 .40623 Očitno jc, da teh sedem vrednostnih dimenzij dobro zastopa uporabljene vrednostne spremenljivke, saj pojasnjuje kar tri četrtine njihove variance. Faktorska struktura motivov Faktorska analiza desetih lestvic preskusa "Presoje", ki rcprcz.cntirajo deset motivov (ergov in sentimentov), je izločila štiri skupne faktorske dimenzije. Štirje izločeni faktorji z lastnimi vrednostmi nad l.(X) pojasnjujejo 70.7 odstotka cclotnc variance. Na tabeli 4 pa so prikazana nasičenja desetih motivov z. vsakim od izločenih faktorjev. Kot vidimo, predstavljajo prvo motivacijsko dimenzijo sentimenta doma in nadjaza na eni strani ter statusni erg in poklicni sentiment na drugi strani. Druga dimenzija tvori spet jasno razviden kontinuum med sentimentom partnerstva na enem polu ter crgoma borbenosti in varnosti na drugem. Tretja dimenzija sc razteza med crgom spolnosti na eni strani ter sentimentoma jaza in nadjaza na drugi. Zadnja izločena motivacijska dimenzija pa jc polarizirana med poklicnim sentimentom in crgom narcizma. Izločene faktorske dimenzije kažejo na zanimivo povezovanje posameznih ergov in sentimentov v obsežnejše motivacijske kategorije. Značilno jc, da so vse izločene faktorske dimenzije izrazito bipolarne, kar kaže na bipolarno strukturiranost našega motivacijskega "prostora". Prvo motivacijsko dimenzijo bi lahko kratko označili kot kontinuum med družinsko in osebno moralno angažiranostjo na eni strani ter uveljavljanjem v družbi in poklicu na drugi strani. Drugo dimenzijo lahko tolmačimo kot motivacijo zbliževanja nasproti motivom agresivnosti in obrambe. Naslednja, tretja dimenzija močno spomni na freudovsko razpetost motivov med nagonskostjo (spolnostjo) in zavestno kontroliziranimi interesi. Četrta dimenzija tvori polariteto med angaž.iranjcm za (poklicne) dolžnosti ter narcističnimi (hedonsko-egoističnimi) stremljenji. Tabela 4 Faktorske dimenzije motivov (ergov in sentimentov). (Nasičenja motivov s štirimi ekstrahiranimi faktorji.) MOTIVI FAKTORJI hseks varn stat narc borb po k l dom part jaz nadj FAKTOR 1 FAKTOR 2 FAKTOR 3 FAKTOR 4 -.07791 .22230 .79177 -.18213 .25754 -.67969 -.09220 .24590 -.81540 .03706 .08066 .18099 -.14762 .06703 -.06231 -.84596 -.13488 -.79036 .17851 -,17(M8 -.57810 .10555 -.11315 .69725 .66629 .27414 .16512 .22436 .39735 .64236 .32253 -.02721 -.05133 .21385 -.78273 -.33090 .66590 -.04489 -.47835 .21213 Skupni faktorski prostor vrednot in motivov Naslednje vprašanje, ki je za našo raziskavo posebej pomembno, zadeva morebilne skupne dimenzije vrednot in motivov v skupnem kovariacijskcm prostoru. Hkratna faktorska analiza vrednostnih in motivacijskih spremenljivk bi namreč lahko pokazala, ali obstajajo poleg osamljenih korclacijskih povezav med temi spremenljivkami tudi dejanske skupne faktorske dimenzije. Takšne skupne dimenzije bi bile seveda tiste, pri katerih bi se pokazalo, da nasičajo v pomembni meri tako vrednote kot motive. S tem bi dobili nove, koristne podatke kot odgovor na osnovni problem naše raziskave - na vprašanje, kakšne so splošno veljavne in pomembne zveze in odnosi med vrednotami in motivi posameznikov. Faktorska analiza vrednot, motivo in treh "kontrolnih" spremenljivk, spola, izbire študija ter inteligentnosti, jc izločila enajst faktorjev z lastnimi vrednostmi nad l.(X), ki pojasnjujejo 76.4 odstotkov cclokupnc variance spremenljivk. Tabela 5 prikazuje nasičenja koreliranih spremenljivk s temi faktorskimi dimenzijami. Med izločenimi dimenzijami lahko prepoznamo skoraj vse tiste, ki smo jih ugotovili pri ločenih multivariantnih analizah vrednot in motivov. Seveda nas zanima predvsem vprašanje, ali so s temi dimenzijami pomembno nasičene tudi spremenljivke, ki sodijo v drugo kategorijo. Tako vidimo iz. tabele 5, da jc prvi skupni faktor skoraj identičen s prvim faktorjem vrednot (glej tabelo 3). Očitno jc, da nasiča predvsem vrednote, saj noben motiv ne dosega pomembne korclacijc z njim. Lahko bi torej rekli, da sc vrednostna orientacija, ki ustreza tej faktorski dimenziji (pozitivni hedonizem), pomembno nc povezuje z nobenim motivom. J i— TtN^rr^vČlAl^-^ vC^rfvr TT ocrroc: — o — oooo »O TJ- g 0\ Tf (S - a O T - C - o h M ^ ^ t - N ^ — —* — " Tf O o • 00 W - ff, (N jj V C 8 5 8 cn »o »n cn >c —. rj — T O o - - " - £ ^ cc I/-i r-^ 00 — COOn^NOCO ^ O Tf r-i »o v") NriMin^ovi^O Ocso—-o — oo -C C i h ^c X — — — oc C *— (Nr^o^r- Scnoocnr^oo^Tj-f©^ ON m (N »n O •t oo OO m fNj t J a C. m TT »O fN »O o sC »O rn T 8 T O 8 O 00 O cr (N g a O O H < u. —- »o o r- — m m n — r-1 t- — rj tM o, ( fN oc >n Vl Q Ov O O 0> r- — ~ vi sC (— r^i g oo n oo g (N n ? n m 2« SC O o^ ' s r- oo o* oo »o r- »/"» o r- »o rs o x t sc - 3 c - r-jaCsCOOv^rr O O — — — — rs >1 ll o « E E | § "S N l§ t 1 o E E C oc O H v: < tL, ■a 'Z u § 13 -o u, o 2 > c ^ -S,'" >o J? W C3 O O f— ip§> s o > s cn oo »o ^rr^v-iv-ivcv-isc^ — oop^^Cc "T? ^'"X*^00*10 r) — n vC ^ ' cn ■«*■ O — — N r^ - o ~ — sO cn — ^»cnc^r-ivC^cNr^OTt- oo vn O O " ""i fi N N r-l O sD O o —• oo — cn oo cn o — & cn J- N X _ 8žo -M VI Tt cn "T (N r- oo »n o 00 o vC r- rt (N vO i S § ON cn 8 IN (S — 00 "I — O — (N — ct — — O Os O T — r~ o — "J vi m r^i --rj ^ t-; (N »— ^ u T C o rl C "i 8 — ri o ^ f^&pMOSptS — — 2f-aorJ & O o P £ S 2 S < »n o Uh 3 00 Tj- oo (Jv o o N (S N tO TJ- rn v/n CN »o ^ 3 O - ® n x t sD cn »O fN r- oc § S i 1 i-J 1 8 o n ^ ^ - oo rs in oo (s Ov«—> ^ * % > u O ^ O < s ^ £ Siv 2'gSBe U CD J - h ^ ^ ^ ^ g N § X CQ 2 S ^ Z >-J ^ t/5 CQ Druga skupna dimenzija spet v veliki meri ustreza drugi vrednostni dimenziji (tradicionalne osebne, družinske in medosebne vrednote), povezuje pa sc tudi s sentimentom partnerstva. Vsekakor ni nenavadno, čc sc ta motiv povezuje z višjim vrednotenjem zvestobe, ljubezni in sorodnih vrednot. Tretja skupna dimenzija je pomembna žc zato, ker visoko nasiča spremenljivki spol in izbira študija. V našem vzorcu sta ti dve dimenziji tudi sami zelo visoko povezani, zato ju nikakor ne smemo jemati kot neodvisni. Med študenti sociologije namreč močno prevladujejo ženske in med študenti strojništva moški. Spol, spolna identiteta ter interesi, povezani s spolno vlogo, tvorijo nedvomno srž omenjene povezanosti. Ker lahko ti dve spremenljivki, zlasti pa spol, vplivajo na odnose med motivi in vrednotami, si velja ogledati, ali so tudi druge spremenljivke tesneje nasičene s to dimenzijo. Pogled na tretjo kolono v tabeli 5 nam pokaže, da takšnih nasičenj ni ravno veliko. Pomembnejši pozitivni nasičenji najdemo pri vrednotah morala in kultura in negativni pri vrednoti zdravje ter crgu spolnosti. To pomeni, da ženske pozitivncjc kot moški occnjujcjo vrednoti morala in kultura, moški pa pozitivncjc ocenjujejo vrednoto zdravje in izražajo močnejšo spolnostno motivacijo. Iz tega lahko dalje domnevamo, da korclacijc omenjenih spremenljivk z drugimi spremenljivkami morebiti niso neodvisne od spola (oziroma spolne vloge) - podatek, ki ga jc treaba pri interpretiranju naših rezultatov upoštevati! Četrta skupna dimenzija šc najbolj predstavlja ponovitev prvega motivacijskega faktorja (motivi doma in nadjaza nasproti statusnemu in narcističncmu motivu), ki sc morda povezuje s petim vrednostnim faktorjem, usmerjenostjo k omikanosti. Tudi v naslednjih skupnih dimenzijah izluščimo nekaj očitnih povezav med occnami vrednot in motivi: peta dimenzija nasiča npr. vrednoti ugled in moč ter (v manjši meri) statusni motiv ter borbenost; vsekakor sc zdi ta povezava pričakovana in razumljiva. Pri šesti dimenziji gre za povezavo zdravja s poklicnim sentimentom in statusnim motivom (in za negativno korclacijo z narcizmom). Sedma dimenzija združuje vrednotenje družabnosti z motivom varnosti in borbenosti (nasproti temu negalivno nasičenje partnerskega sentimenta - ljudje, ki veliko dajo na razumevanje s partnerjem navadno niso listi, ki sc malcc agresivno in kompenzatorično uveljavljajo v družabnih priložnostih). Osma dimenzija jc spet rcplikacija žc poznane vrednostne dimenzije (patriotizem, vera): nima izrazite povezanosti z ergi in sentimenti, a zanimivo jc, da sc negativno povezuje s stopnjo inteligentnosti. Pri deveti dimenziji sc pojavlja notorna povezanost med vrednoto vera in sentimentom nadjaza. Zanivima jc tudi naslednja dimenzija, kjer sc očitno kaze povsem druga komponenta zveze z vrednoto vera, namreč zveza z motivom spolnosti! To bi utegnilo pomenili, da jc kar prcccj oseb, ki prisojajo velik pomen veri, hkrati močno spolno moliviranih - negativne korclacijc tc dimenzije s sentimenioma jaza in nadjaza šc popolneje osvetljujejo tc podalke, ki vzbujajo rcminisccnco na Freudove analize spolne motivacijc. Enajsta dimenzija nasiča vrednote mir, svobodo, modrost in ljubezen in nc kaže znatnih zvez z motivi. Korclacijc faktorskih skorov vrednot in motivov Skupni faktorji cclotncga prostora vrednot in motivov so nam koristno dopolnili podobo o povezavah m al obema kategorijama osebnostne dinamike. Lahko pa dobimo šc jasnejši vpogled v samo zvezo med enimi in drugimi, in siccr tako, da uporabimo kot spremenljivke faktorske točke posameznikov, ki sc nanašajo na cksLrahiranc faktorske dimenzije tako vrednot kot motivov. Korclacija med temi spremenljivkami nam pokaže jasno in določno zvezo med samimi temeljnimi dimenzijami vrednot in motivov. Na spodnji tabeli so prikazane prav tc korclacijc: gre za korclacijc med faktorskimi točkami posameznikov glede na dimenzije vrednot (VREDFS1 DO VREDFS7) in faktorskimi točkami posameznikov glede na dimenzije motivov (MOTFS1 DO MOTFS4). Iz raz.prcdclnicc jc razvidno, da prva vrednostna dimenzija nc korelira pomembno z. nobeno dimenzijo motivacijc. Pač pa sc druga vrednostna dimenzija (usmerjenost k zvestobi, družinski sreči, ljubezni in zdravju) pomembno povezuje kar s tremi motivacijskimi dimenzijami, s prvo dimenzijo (dom, nadjaz nasproti statusu in poklicu), s tretjo dimenzijo (spolnost nasproti jazu in nadjazu) in s četrto dimenzijo (poklic nasproti narcizmu). Tretja vrednostna dimenzija (orientacija k moči, ugledu in družabnemu uveljavljanju) korelira pomembno in to negativno s prvo motivacijsko dimenzijo (dom, nadjaz. nasproti statusu in poklicu). Težnja po moči in uveljavljanju nc gre dobro skupaj s sentimenioma nadjaz.a in doma (družine). Zato pa sc peta vrednostna dimenzija (četrta ne korelira z. nobeno dimenzijo motivov signifikantno), ki pomeni usmeritev h kulturi in morali, ujema prav z omenjenima sentimenioma; ta dimenzija torej pozitivno korelira s prvo motivacijsko dimenzijo. Tudi šesta in sedma vrednostna dimenzija nc kažeta nobene pomembne korclacijc z dimenzijami motivov. Poudariti pa jc Ircba, da tudi nobena od pomembnih statističnih zvez med dimenzijami ni niti srednja, kaj šele visoka. Tako sc ponovno potrjuje ugotovitev, da vrednot in vrednostne usmerjenosti nc moremo preprosto zvesti na temeljne motive. Tabela 6 Korclacijc med faktorskimi dimenzijami vrednot in motivov, izraženimi s faktorskimi točkami posameznikov VREDFS1 VREDFS2 VREDFS3 VREDFS4 VREDFS5 VREDFS6 VREDFS7 MOTFS1 -.1046 (53) P= .228 .2633 (53) P= .028 -.2674 (53) P= .026 ,(K)95 (53) P= .473 .3243 (53) P= ,(K)9 .1319 (53) P= .173 .0440 (53) P= .377 MOTFS2 -,(X)49 (53) P= .486 .0949 (53) P= .250 -.1538 (53) P= . 136 -.1305 (53) P=. 176 -.1832 (53) P= .095 .0732 (53) P= .301 .0645 (53) P= .323 MOTFS3 -.0939 (53) P= .252 .2605 (53) P= .030 .0804 (53) P= .283 -.2080 (53) P= .068 -.1349 (53) P= .168 -.0413 (53) P= .385 .0321 (53) P= .410 MOTFS4 .0685 (53) P= .313 .3106 (53) P= .012 .1673 (53) P= .116 -.0174 (53) P= .451 -.0595 (53) P= .336 -.0333 (53) P= .406 -.0345 (53) P= .403 KONČNA DISKUSIJA IN ZAKUUČKI Čc bi primerjali rezultate pričujoče študije z rezultati podobnih raziskav Pogačnika (1986) in naše predhodne raziskave (glej tabelo 1), lahko kvečjemu potrdimo splošni vtis, da med temeljno motivacijsko usmerjenostjo in ocenjevanjem vrednot ni prav visoke povezanosti. V pričujoči raziskavi jc ta trend morda šc opaznejši, saj je 2 V Uheli so najprej navedene vrednosti korelacij.skega koeficienta, nato v drugi vrsti (v oklepaju) število poskusnih oseb in končno stopnja statistične pomembnosti korelacije (P). pomembnih korelacij .šc skoraj manj in tudi njihova velikost sc ni povečala. Nc more torej biti govora o tem, da je vrednostna usmerjenost posameznika zgolj odraz njegove motivacijske strukture. Nanjo vplivajo šc mnogi drugi faktorji, med njimi nedvomno tudi druge osebnostne dimenzije in poteze, čeprav po rezultatih naših raziskav tudi tukaj korclacijc niso prav zelo izrazite. Po vsej verjetnosti so vrednote relativno neodvisna psihološka kategorija, v kateri sc odražajo zelo različni osebnostni faktorji, od motivacijskih do kognitivnih in temperamentnih. Vendar pa moramo opozoriti, da so nizke korclacijc med vrednotami in temeljnimi motivi lahko tudi posledica drugih faktorjev. V vseh naših dosedanjih raziskavah smo uporabili motivacijsko preskuse, za katere ni gotovo, ali so res prav dobri opcracionalni indikatorji temeljnih motivov. To vprašanje velja že za originalne Cattcllovc preskuse, denimo za MAT, za posamezne modificirane podteste, kol sta Test presoj in Test besednih zvez, pa jc to vprašanje šc bolj na mestu. Toda za sedaj nimamo na razpolago boljših preskusov motivacijske usmerjenosti. Nadaljnji razlog za nižje korclacijc so lahko tudi relativno majhni vzorci. Toda ugotovimo lahko, da jc Pogačnik (1986) pri uporabi večjega vzorca subjektov dejansko odkril šc relativno manjše število signifkantnih zvez. Njegov vzorec jc bil siccr večji, zato pa bolj heterogen, kar bi v primeru, da so bili zajeti skupine in posamezniki, pri katerih sc pojavljajo različne zakonitosti v povezovanju motivov in vrednot, lahko zopet zmanjševalo stopnjo korclacijc med obema kategorijama spremenljivk. Končno moramo pomisliti tudi na to, da uporabljene Icstvicc vrednot spet najbrž nc predstavljajo idealnih mer vrednostne usmerjenosti. Po vsej verjetnosti bo treba šc precej nadaljnjih raziskav, preden bo možno jasno odgovorili na vprašanje, koliko motivacijska usmerjenost vpliva na vrednostni sistem posameznika. Med pomembnimi momenti, s katerimi lahko razložimo relativno nizko povezanost vrednot z motivacijsko usmerjenostjo, jc kulturna stabilnost vrednot in vrednostnih ocen. Vsaj poglavitne vrednote so dokaj konsistentno ccnjcnc v določenem kulturnem krogu. To pa do neke mere zmanjšuje njihovo inlcrindividualno variabilnost. Po drugi strani so temeljni motivi manj podvrženi kulturni nivclaciji, saj tudi nc delujejo tako manifestno. Razlike v motivacijski usmerjenosti odražajo pogosto globlje in prikrite motive, ki sc jih povsem nc zavedamo, zato pa jih tudi nc kontroliramo in nc prilagajamo v tolikšni meri. Occnc vrednot pa so manifestno ravnanje, kjer gre predvsem za to, kaj na zavestni ravni occnjujcmo kot pravilno, dobro in zaželeno. Tudi čc so vrednote pod vplivom temeljne motivacijske usmerjenosti, to odvisnost hote ali nezavedno zmanjšujemo s tem, da svoje vrednostne prioritete prilagajamo socialni zažclcnosti, kulturnim standardom in presoji svojih zavestnih ter samoidcalizirajočih osebnostnih instanc, svojemu jazu in nad jazu. Ponovno velja poudarili, da se zdi zelo ustrezna opredelitev, da so vrednote odraz motivacijskih teženj, fillriranih skozi optiko jaza, da gre "za motivacijo, videno skozi oči ega" (Pogačnik, 1986). Prav gotovo pa vrednote niso samo odraz motivacijc "potiskanja", torej potreb in bazičnih motivov, temveč predstavljajo v prvi vrsti prav general i tirane in bolj ali manj abstrahirane motivacijske ciljc, torej dejavnike motivacije "privlačnosti". Rezultati naših raziskav potrjujejo relativno neodvisnost obeh kategorij motivacijc. Vrednote niso produkt osnovnih motivov in potreb, ampak pomenijo posebno vrsto motivacijskih dejavnikov, ki ni s temeljnimi potrebami nič bolj povezana, kot z nekaterimi drugimi prvinami našega psihičnega aparata in osebnosti. literatura Mohorič, I., Brenk, K. & Musck, J. Zadovoljcnost potreb, vrednote, življenjski cilji in odločitve. Anthropos, 1986, 1-2,66-71. Musck, J. Spol, spolne vloge in vrednote, Anthropos, 1989, 3-4, 124-137. Musck, J. Vrednote in potrebe. Anthropos, 1990, 1 -2, 52-64. Musek in sod. Motivi, vrednote in osebnostne poteze. Neobjavljena študija, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1988. Pogačnik, V. Jaz, struktura osebnosti in vrednote. Anthropos, 1986, 1-2, 58-65. Pogačnik, V. Položaj vrednot v odnosu do strukturnih in dinamičnih lastnosti osebnosti. Magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1987. Rokeach, M. The nature of human values. New York, The Free Press, 1973. Shwartz, S.H. & Bilsky, W. Toward a universal psychological structure of human values. Journal of Personality and Social Psychology, 1987, 53, 3, 550-562. Faktorska ali clusterska analiza -katero tehniko uporabiti? VALENTIN BUCIK Nekontrolirane skoke v razvoju na področju metodologije družboslovnega raziskovanja, torej tudi v psihologiji, gre pripisati med drugim tudi razvoju zmogljivosti raziskovalnega orodja - velikih in malih računalniških sistemov ter pripadajoče programske opreme. Današnja stopnja razvoja anali/, in tehnik multivariantnega preverjanja povezav in napovedovanja nam omogoča vpogled v globlje nivoje fenomenoloških procesov in odnosov kot v preteklih obdobjih, za katere so bili značilni na eni strani okleščene eksperimentalne situacijc, ki z realnostjo niso imele veliko skupnega, ter na drugi strani bolj ali manj intuitivni opisi in ugibanja o naravi preučevanih proccsov. Čase, ko so sc raziskovalcem jcžili lasje ob misli na ročno izračunavanje statističnih parametrov iz velikih baz zbranih podatkov, so zamenjali časi naraščajoče bojazni, da s svojim metodološkim znanjem nc bodo kos zapleteni nalogi: kako med mnogimi variantami možnih pristopov obdelave podatkov, ki so pri delu z različnimi statističnimi paketi na voljo, poiskati tisto alternativo, ki bo najbolj prikladna glede na teoretične predpostavke v zvezi z zastavljenim problemom in ki bo najbolj upravičena glede na metrični nivo podatkov, torej na količino in vrsto informacije, ki jo ti nosijo. V šestdesetih in sedemdesetih letih so sc na širšem aplikativnem raziskovalnem področju uveljavile danes žc klasične multivariantne tehnike, ki jih Forncll (1987) imenuje kar tehnike "prve gcncracijc", kot so multipla analiza variance, anali/a kovariancc, multipla diskriminantna analiza, multipla regresija, multidimcnzionalno skaliranje, več različnih postopkov faktorske analize, kanonična korclacijska analiza itd. Tc so bile pravzaprav poslcdica postopnega razvoja enostavnejših bivariantnih modelov. V zadnjih letih so sc, predvsem v smislu bogatejšega osvetljevanja vzročno-posledičnih odnosov, pojavile multivariantne tehnike "druge gcncracijc" (analiza redundance, konfirmatorna faktorska analiza, analiza kovariančnih struktur, konfirmatorno multidimcnzionalno skaliranje itd. - Forncll, 1987), ki so trdno bazirane na tehnikah prve gcncracijc", vendar zahtevajo nov način razmišljanja in dela, predvsem pa so rigoroznejše glede postavljanja teoretičnih izhodišč, ki jih s konfirmatornimi tehnikami preverjamo (o tem glej tudi v: Vodopivcc, 1988). Ko govorimo o klasičnih multivariantnih tehnikah, imamo v mislih predvsem tehnike, ki sodijo v eno od obeh skupin: med one, ki so namenjene multivariantncmu napovedovanju, in tiste, s katerimim opravljamo analize kovariančnih struktur. V prvo skupino uvrščamo regresijsko analizo, analizo diskriminantnih funkcij, kanonično korclacijsko analizo, multiplo analizo variance itd.; tu skuša raziskovalec dostopne informacije z. multiplih predikatorjev uporabiti v napovedovanju položaja subjekta ali opazovanega fenomena na nekem kriteriju ali na kombinaciji več kriterijev. Tehnike, kot so faktorska analiza ter različni postopki hierarhičnega ali nehierarhičnega razvrščanja v skupine - clustcrskc analize, pa naj bi sodile v drugo skupino. Na tem mestu bi radi prikazali nekatere značilnosti 111 različnosti ter kritično analizo možnosti uporabe dveh vrst postopkov, ki jih uvrščamo v drugo od omenjenih skupin -faktorske analize1 in clustcrskc analize . Pri reduciranju večjega števila enot (variabcl ali objektov) v manjše število homogenejših skupin, raziskovalci radi sežejo po eni od obeh tehnik. Obe namreč služita določevanju temeljnih, latcntnih struktur v multivariantncm setu po zamisel —> družbeno moralna akcija—> družbeno moralni učinek. Če bi vzporedili A) materialno proizvodni akt nekega človeka in B) materialno proizvodni akt iste vrste, a z. vključeno družbeno moralno komponento, bi lahko njun odnos prikazali takole: A) človek —> predmet dela —> sredstvo za delo—> zamisel -» delovna akcija —> produkt —> zadovoljene potrebe B) človek 1 človek 1 človek 1 človek 1 človek 1 človek 1 •X1 •X ^ •X' predmet sredstvo i T T T T T človek 2 človek 2 človek 2 človek 2 človek 2 človek 2 <---------■> I. situacija —» II. zamisel —> III. akcija —» IV. učinek Zgornja skica predpostavlja, da: sta tako individualna kot družbena materialna proizvodnja lahko vrednostni ali protivrednostni, ker tudi individualno dejanje in družbeno dejanje vrednostno opredeljuje šele njihovo mesto v konkretni ccloti človeka; individualna materialna proizvodnja jc lahko vrednostna, a ni nujno moralna (moralna jc le, čc sc vrši zavestno in kot odnos do določene skupine, na primer odnosi v vaški družini); družbeno materialna proizvodnja ( tako izobraževalna kot umetniška ali politična), z moralno komponento vedno nujno tudi vrednostna proizvodnja in ta po pravilu nc proizvaja vrednot samo kot skupek, ampak je lahko tudi progresivno večja vrednotna proizvodnja - v družbeno moralni proizvodnji lahko iste vrednote rastejo hitreje kot število ljudi (delovnih enot). Verjetno bodo dobronamerni raziskovalci in praktiki rekli, da so to lepe konstrukcije, a koliko so uporabne in ali sploh so uporabne? Empirična uporaba teh konceptov odnosov med individualno materialno proizvodnjo in družbeno-moralno materialno ( ali drugo) proizvodnjo jc neverjetno lahka, čc sc sedaj oddvojena družbena raziskovanja interdisciplinarno poenotijo na konccpt strukturiranc praksc.Duhovno-subjcktivnc vrednote, ki jih omenjajo vsi empirični raziskovalci vseh družbenih znanosti, zares obstajajo. Tc so po pravilu večje od naravnih vrednot, a največje so vendar tiste duhovne vrednote, ki se integrirajo v prakso, ki so v proizvodih zcdinieno subjektivno-objektivnih vrednot, A te lahko raziskujejo lc tisti raziskovalci, ki empirično raziskovanje .subjektivnih vrednot povežejo z njihovimi empirično-praktičnimi in preverljivimi družbenimi učinki . Čc ugotovimo subjektivno-duhovne vrednote v neki družbeni skupini, bo njihovo pravo kvaliteto pokazal šele družbeni učinek, kar pomeni: da so učinki v samoupravljanju, v produktivnosti dela itd. nastali zato, ker sc subjektivne vrednote ustvarjajo (ali pa nc) v boljši ali slabši organizaciji dela, v višji ali nižji produktivnosti in produktu, v industrijski demokraciji, delitvi osebnih dohodkov, sredstvih za družbeni standard itd. Pred detajlno analizo teoretskih vidikov produkcijc vrednot in narave vrednot, ki so povezane z moralo, sc moramo soočiti z nekaterimi temeljnimi problemi obče narave vrcdnot, ki so nujni uvod k vprašanju o moralno-vrednotni produkciji. Preden bomo prešli na detajlno preučevanje odnosa morala-vrednote, moramo precizirati še nekatere predpostavke: a) pojem morale,b) pojem moralne norme in c) moralno dejanje. Norma in dejanje sta temeljni obliki vsake morale, a istočasno tudi obliki, v katerih sc proizvodnja najvišjih človekovih vrednot najbolj intenzivira. Ad a) Moralo tu razumemo kot posebno prakso, kot poseben način proizvodnje: zavestno in prostovoljno oblikovanje bistvenih družbenih odnosov (ki sc s tem razlikujejo od državno-prisilnih in stihijsko zgodovinsko oblikovanih odnosov). Ta bistvena oblika morale in ta družbena vloga morale velja za približno vse vsebinsko različne morale - človeške (humane) in nečloveške, napredne in regresivne. Ker tu opazujemo človeške vrednote - prave človeške vrednote, ki so bistveni del najpopolnejšega bitja človeka v konkretnih pogojih - sc koncentriramo samo na moralo, ki jc človeška in napredna in ki je v zgodovini najbolj ustvarjena v generični morali proizvajalcev vseh vrst. Pri tem nc negiramo zgodovinskega obstoja dokaj razvejane regresivne morale (npr. fašistične) in obstoja regresivnega sistema "vrednot". Vendar ta regresivna morala in nazadnjaške "vrednote" niso glavni predmet te študije, samo obrobno jih omenjamo kot moralne odtujitve, kot protivrednote. Ad b) Moralne norme tu nc zožujemo - kol sc to pogosto dogaja - na moralne sodbe ali duhovne vrednote, ampak so moralne norme tiste, ki v družbi zares delujejo, ki vplivajo na realno življenje družbe in ki so najmočnejši družbeni tokovi vrednot - najbolj oblikovane subjektivno-objektivne družbene zakonitosti, ki so vedno dinamična struktura, sestavljena iz: istovrstnih moralnih dejanj, družbcno-moralnih sodb, družbeno-moral-nih navad, družbcno-moralnc organiziranosti in in objektivnih družbenih zakonitosti. Ad c) Najvažnejša, najtcmcljncjša oblika vsake morale, šc zlasti generično in realno humanistične, so moralna dejanja* Moralna dejanja so tipična, zavestna medčloveška dejanja, ki so opravljena zavestno ^vrednotnega stališča, s stališča konkretne optimalne cclote človeka. Ustvarjalni akt katerekoli posebne vrste - znanstveni, umetniški, politični, materialno-produktivni - lahko postane moralno dejanje žc z določenim preusmerjanjem, žc s tem, da ni več lc ozko materialno produktivno ali samo umetniško dejanje, ker jc V knjigi Etika in socializcm so moralno dejanje in moralne norme bolj obširno analizirani, ki* jc to mogoče storiti tu. istočasno družbeno zavestno in se usmerja h konkretni celoti človeka.Noben poseben ustvarjalni akt nc izgublja svoje specifičnosti, ko postaja moralno dejanje, temveč sc ta specifičnost in individualnost z moralno sestavino lc modificirata in poglabljala. Moralno dejanje se vedno meri po družbenem učinku, po vrednostnih spremembah, ki so izkustveno izpričane nc samo pri enem, temveč tudi pri drugih udeležencih situacijc in med njimi. Moralno dejanje je izvršeno šele takrat, ko sc vrednote (psihične, akcijskc, matcrialno-ckonomskc) prelijejo iz subjekta A na odgovarjajoči način v druge ljudi ali skupine B,C, in to tako, da jih lahko posredno ali neposredno prisvajajo in da jih na svoj način tudi naprej razvijajo kol moralni subjekti B,C. Moralni odnos sc ustvarja samo, čc dušcvno-akcijsko dogajanje, ki ima vedno neposredni izvor v skupini ali posamezniku, preide (kot dejanje) mejo njihovega notranjega življenja in sc udejanji kot skupinska rcalno-povczujoča vrednota več subjektov, kot vrednota širše družbene skupine, kot družbena vrednota. V svojem moralnem dejanju ima dajalec (akter dejanja, vrednot) največjo možnost, da živi - v predani vrednoti - šc naprej na družbeno-vrednostni in svelovno-vrednostni način. V moralnem aktu akter A proizvede vrednoto in jo obenem preda drugemu možnem moralnemu subjektu B (ko govorimo o generični morali), in nc komurkoli -izkori.ščcvalskcmu, odtujenemu subjektu. Prenos vrednot nc določa naslovnika B neizogibno kot moralnega subjekta. Vendar jc moralno dejanje takšen poseben način proizvodnje in prenosa možnosti, da je s samim prenosom dana največja možnost ( v dani situaciji), da bo B moralni subjekt. Vrednota jc predana v moralnem aktu od A tako, da lahko B sam nadaljuje dobljeno vrednoto z njenim vključevanjem v svojo nadaljno vrednostno aktivnost. Čc so drugi udelcžcnci (posamezniki, skupine, kaste) iste družbene situacijc nečloveško usmerjeni (objektivno ali subjektivno), lahko moralni subjekt ustvarja nov družbeni odnos in vrednote z odvzemanjem določenih dobrin (možnosti) ali z abstinenco dajanja takih dobrin, možnosti ( na primer štrajk, pasivni odpor). Tudi človekova morala - vsaka zgodovinska oblika - sc lahko spremeni v moralizem, ker možnost za take spremembe korenini žc v trajni strukturi moralnega dejanja, v možnosti razdvajanja psihičnih in komunikacijskih in ustvarjenih elementov dejanja od učinka, in v spremembah družbene situacijc. Moralizem jc predvsem ostra in zavestna razlika med javno komunikacijo in družbenim dejanjem istega subjekta, istega posameznika ali skupine. Običajni ljudje v svoji elementarni izkušnji poznajo žc tisočletja: prvič, da moralna dejanja prenašajo človeške vrednote z enih na druge ljudi in da šele taki učinki plcmcnitijo družbeno skupnost; drugič, oni žc vedo, da namesto moralnega dejanja pogosto nastopa njegov surogat ali privid - moralizem, moralistična sodba - ki jc šc bolj nevaren od jasne odsotnosti moralne aktivnosti, ker prikriva nasprotujoče si družbene odnose od tistih, ki jih priporoča. SINTEZA INDIKATIVNIH IN NORMATIVNIH SODB V ZAMISLI Kakor smo omenili žc na začetku študije, jc bila dosedanja filozofija vrednot dovolj ozka, ker jc pogosto - pod enostranskim vplivom metafizične logike in gnoseologije - zoževala vrednote in svoj predmet na spoznavanje vrednot v obliki sodb, normativnih sodb. Pri tem so njihov odnos do morale zoževali samo na moralne sodbe. Tako je proučevala samo ozek in zaprt krog: indikativne ( spoznavne) sodbe - vrednostne sodbe - - normativne sodbe - moralne sodbe. V tem ozkem in ( s človeško vsebino) siromašnem krogu, razdvojenem od celote in bistva človeka, nikakor niso mogli najti rešitve, ki bi se približala bistvu človeka, jedru morale in vrednot. Šele ko problematiko vrednot in morale sistematično pregledamo skozi strukturo prakse ( strukturo delovnega akta) in celote človeka, sc nam odpre pogled na povezave med vrednotami, spoznanji,mišljenjem in moralo, ki imajo korenine v najglobljem bistvu človeka. Ta novi metodološki pristop - skozi strukturo ustvarjalnega dejanja - nc odpira pogleda samo na največje in za človeka najpomembnejše zveze med indikativnimi (spoznavnimi), vrednostnimi, normativnimi in moralnimi sodbami, ampak tudi na mnogo bolj temeljne in širše odnose med vrednotami, normativnostjo in moralo ( relacije omenjenih vrst sodb so samo del tega temeljnega odnosa, ki ga dosedanja metafizična etika ni zavestno problemsko dojela in šc manj razdelala). Začeli bomo z analizo za človeka najvažnejšega vrednostnega odnosa med indikativnimi (spoznavnimi) in normativnimi sodbami, ki sc jih metafizična etika ni nikoli uspešno lotila. Ta pomembni aspckl odnosov normativno-indikativno jc v strukturi ustvarjalnega akta in posebno v strukturi zamisli. Tu sc nc bomo držali najbolj uporabljane metode v dosedanji filozofiji, ki jc vzporejala svobodno izbrane indikativne in normativne sodbe ter sc pri tem pogosto zadrževala pri nepomembnih sodbah. Tu se bomo soočili z določeno, posebno strukturo odnosov indikalivnih in normativnih sodb, ki jc centralna v človekovem bistvu. Posebna struktura indikalivnih in normalivno--vrcdnoslnih-tclcoloških sodb jc prisotna (samo) v vsaki zamisli. Ta posebna struktura vsebuje posebno pojmovno zgradbo v obliki zakonitega sistema sodb, ki oblikuje vsak celovit delovno-ustvarjalni akt in ki jc nujen za nastanek vsake nove kulturne in moralne vrednote. Vsaka razvila (ncintuilivna) zamisel jc zgrajena iz najmanj sedem sodb - - kategorij (od katerih jc lahko vsaka sestavljena iz več sodb). Vsaka teh sedmih kategorij ima za svoj predmet po enega od bistvenih elementov zamisli: potreba, delovna sila, delovna akcija, sredstvo za delo, predmet dela, proizvod, zadovoljitev potrebe. Vsaka od sodb, ki sc nanašajo na tc temeljne zamisli, ima točno * določeno mesto v strukturi zamisli in točno določene, zakonite in dinamične odnose z drugimi sodbami v zamisli. Struktura indikalivnih in normativno-vrednostno- ideoloških sodb, ki so združene v dinamični sintezi zamisli, po svoji zapletenosti, zakoniti določenosti, dinamiki in izrazitih vrednostnih posledicah daleč presegajo enostavne in dokaj statične odnose indikalivnih in normativnih sodb, kakršne običajno raziskuje "mctactika". Čc bi govorili figurativno, bi lahko rekli, da šele posebna sintetična struktura indikativno - normativnih sodb v zamisli zajema tisto živo, organsko celoto, ustvarjeno s povezavami med človekovo stvarnostjo, situacijo, med potjo in ciljem, ki jo lahko naredi lc človekovo dejanje. Dva glavna pola tc cclotc sla na začetnem idealnem nivoju: A) izbrane, določene in zakonito povezane indikativne sodbe in B) izbrane, določene in zakonito povezane normalivne sodbe in Pod "ločnim" tu nc smatramo kvantitativne točnosti ampak določenost kavzalnih zvez. C) zakonita povezava in medsebojno delovanje A in B v dinamično-polarni sintezi zamisli. Strukture A,B in C (= A B ) bomo v naslednji kratki analizi pokazali na primeru matcrialno-gospodarskcga akta ( s kasnejšo dopolnitvijo moralnega akta, ki ima isto osnovno strukturo). Odnos med A in B - med indikalivnim in normativnim polom zamisli - je podoben odnosu med tlemi, zrakom in soncem na eni strani in drevjem na drugi strani. Indika-tivne sodbe so edina možna tla (pogoji),na katerih lahko zraste katerakoli kulturna vrednota (materialno-naravna, moralna itd.) v praktični projekt (zamisel) in njegovo ustvarjalno realizacijo v proizvodu. Povsem enostavno lahko rečemo, da nobena zamisel, u-stvarjalni akt ali proizvod nc morejo nastati, čc ni trdnega neizbežnega začetnega pogoja (začetno stanje, začetna situacija). Da bi se zamisel in ustvarjalni akt lahko začela, morajo obstajati v istem prostoru in času (= v isti situaciji): a) zavestna potreba, b) delovna sila (skupaj s sposobnostjo zamišljanja), c) predmet dela in d) sredstvo dela. Objektivni pomen istega prostora in časa (iste situacijc) ni v nekakšni absolutni identiteti, ampak v tem, da so a, c in d na dosegu delovne sile b, tako da jih delovna sila lahko sintetizira s svojim zamišljanjcm in z ustvarjalno akcijo v proizvod in v zadovoljitev potrebe. Zamisel jc prva, ki žc obstoječe, dane bistvene elemente situacije- a,b,c in d - zajame v izrazito indikativno-spo/.navnc sodbe. Potem tc sodbe sintetizira (v tem jc prvi idealni in delovno ustvarjalni preobrat situacijc) tako, da v tej novi kombinaciji tc indikativne sodbe postanejo kvalitetno nova sinteza: normativne sodbe. Namreč, zamišljena kombinacija-prcdclava-sinteza indikativnih sodb lahko pretvarja lc-tc v normativne sodbe (ali v sklop normativnih sodb), ki so uresničljive, ker temelji na elementih pojmov iz indikativnih sodb, a ti zadevajo realno bistvo objektivnih elementov situacijc, ki sc združujejo v proizvod. A ta predelava-kombinacija-sintcza ni običajna ustvaritev zveze med indikativnim in normativnim, ki jc tudi možna in pogosta: možno jc normativno in praktično povezali zavestno potrebo (in indikativno sodbo o njej) in roko ( indikalivno sodbo ali predstavo o njej) in sadež, narave v gozdu (in indikativno sodbo ali predstavo o njem). Vendar ta kombinacija elementov iz naravne situacije, ta dejavnost lahko postane zelo podobna kombinacijam, ki so jih sposobne mnogotere živali.Zalo taka kombinacija čeprav jc v njej več elementov pojmov - ni šc zamisel,ni še transccndiranjc pojmov (ampak je samo zlaganje, nizanje pojmov enega za drugim), ni šc preseganje (transccndiranjc) prvobitne narave, ni šc ustvarjalnost. V tej naravni kombinaciji ni niti (c) sredstev dela, niti (d) predmetov dela, ni take specifične zamisli, ni take spccifičnc akcije, ni take spccifičnc mobilizacije delovne sile (v obliki specifičnega akta), ki so lastne samo delovno-ustvarjalnemu aktu. Smisel ustvarjalnega akta in njegova nenadomestljiva višja vrednost od naravnega akta (enega in istega človeka ali družbene skupine v istih naravnih pogojih ) jc v naslednjem. Ustvarjalni akt, v(xlcn z zamislijo, kombinira s posebnim sklopom indikativno--normativnih sodb (=zamiscl) iste naravne elemente (potrebe,delovno silo) kot naravno dejavnost, a z dodajanjem novih sestavin (sredstev in predmetov dela), ki morajo bili prav tako naravni, vendar povezani na bistveno nov, drugačen, kulturen način. Ta nova kombinacija-sintcza indikativnih sodb in njihovih objektov, ki nikoli nc bi mogla nastati v naravi , povezuje naravne sile tako, da človek sedaj z manj svoje naravne energije dosega znatno boljše proizvode, kot pri svojem naravnem delovanju v istih pogojih. Samo zato so lahko delo, delovni akt, zamisel in proizvod (materialni ali duhovni) tudi bistveno višjega reda in višjega sistema (kulturnih) vrednot v primerjavi z naravnimi vrednotami. Ta višji red in sistem vrednot človek nikoli nc more ustvarili kot prvobitno naravno bitje - v prvobitnem naravnem odnosu s prvobitno naravo.Vendar delo na posebnih področjih, specialistične zamisli,vendar delovni akti in proizvodi (materialni, izobraževalni in poliLični) niso višje vrednote kot naravne po nekakšnem avtomatskem in samoumevnem determinizmu, ampak sc vedno lahko obrnejo ali v vrednoto ali v protivrcdnoto-Usmcrjanjc materialne in duhovne proizvodnje v smeri višjih vrednot jc možno samo z delovanjem morale, ker samo moralna praksa, kot notranje usmerjanje specialnih praks, tc v sebi diferencira na križišču človeškega in nečloveškega, med konkretno možno človekovo celoto in njenim razcepom. Praksa, usmerjana z notranjo moralno komponento, jc najširši, najgloblji in najbolj djnamičen izvir človekovih vrednot, nevrednot in protivrednot zaradi teh razlogov: - Človekova praksa nastaja, po pravilu, zaradi izrazite (bistvene) potrebe človeka in jc zato žc sama po sebi iskanje in izziv pravih človeških vrednot ( materialnih ali duhovnih, družbenih in osebnih). - Zamisel in delo sta moč največje in najkvalitetnejše proizvodnje človekovih vrednot, sta najvišji vrednostni odgovor na vrednostni izziv ( na potrebo). - Zamisel je najbolj dinamična sila "poglabljanja" različnih potreb in zadovoljevanj teh potreb, ki cmanira v vsaki kritični situaciji tako namerne kot spontane zamisli, a tc, po pravilu, v isti situaciji nudijo tako vrednostne kot nevrednostne in protivrednostne rešitve. - Zaradi tc zakonite vrednostne protislovnosti zamišljanja, ki sc pojavlja na vseh posebnih področjih, jc za vrednostno usmerjanje specialistične zamisli vedno nujno vključiti vanjo moralno zamišljanjc, ki sc prepleta s specialnim zamišljanjcm in ga tako - Moralno zamišljanjc jc - za razliko od dela specifičnega zamišljanja, ki sc ga da ( na primer, materialno dejanje) omejiti na posameznika, na njegovo potrebo in na njegov proizvod - vedno zamisel proizvodnje vrednot tako za posameznike kot za družbene odnose. Moralna zamisel jc vedno tudi zamisel družbene vrednote v določeni družbeni situaciji, jc zamisel o družbeni proizvodnji vrednot, o družbeni menjavi in o družbeni delitvi vrednot. Vsaka zamisel proizvodnje (vrednot ali protivrednot; specialistične ali moralne proizvodnje) vsebuje - kakor smo že navedli - tudi izrazito indikativni (spoznavni, deskriptivni) pol in normativno vrednostni (protivrednotni) pol in njihov dinamični odnos. Tako prvi kot drugi pol vsebujeta indikativne in normativne sodbe v določenem zakonitem odnosu, kar lahko okvirno, shematično in približno pokažemo v tej skici: Zamisel (- pola A+B) vsebuje pol A pol B Indikativne sodbe i Normativne sodbe - o potrebi - o delovni sili - o sredstvih za delo - o predmetu dela —> predelane i - o delovni akciji sc sintetizirajo v —> - o proizvodu i - o zadovoljitvi potrebe Tu se jasno kaže, da najtcmcljncjši odnosi indikativnih in normativnih sodb, ki nastajajo samo v jedru človekovega delovnega akta, niso niti dedukcija niti indukcija. Odtod izhaja, da so povsem nepotrebna vprašanja, ki se pojavljajo v dosedanji etiki: ali lahko normativno-vrednotne sodbe deduktivno izvajamo iz indikativnih (spoznavnih) sodb. To vprašanje je odvečno, ker normativne in indikativne sodbe v jedru človekove prakse niso v odnosu občega in posebnega, niti v odnosu dedukcijc. Res pa so v nujnem, zakonitem odnosu. Ta najbistvenejši odnos indikativnih in normativno-vrednostno--tcleoloških sodb jc odnos idealne dinamike relacionističnc sinteze (označene z j —> [), ki ima več stopenj. Ta sinteza se vedno začne z indikativnimi pojmovanji - sodbami o potrebi in lastni delovni sili, a to indikativno sc takoj pretvori v širše normativno ( v idealni in realni obliki): pride do pojmovno-sintetičnega in realnega povezovanja potreb in delovne sile v delovni akciji.Naslednja ožja stopnja širše sinteze - idcclno-pojmovne in realne - povezuje delovno silo, delovno akcijo in sredstva za delo; potem pride do idealno-pojmovne in realne sinteze delovne sile, sredstev in predmeta proizvodnje itd. SINTEZA IDEELNE SINTEZE IN REALNE SINTEZE Za razliko od golih, abstraktnih spoznavno-pojmovnih sintez se vsaka stopnja idcelno-zamisclnc sinteze prepleta z odgovarjajočimi stopnjami realno-materialne sinteze. Vse dokler ni vsaka stopnja idealno-duhovne sinteze uresničena v odgovarjajoči realni stopnji sinteze, subjekt delovne akcijc nima dovolj prccizncga pojmovnega spoznanja za naslednjo stopnjo idealne in realne sinteze. Zamisel je lahko (in pogosto tudi jc) v glavnih črtah izdelana žc pred vsemi svojimi delnimi dclovno-matcrialnimi realizacijami. A realizacija vsake stopnje zamisli v njeni produktivni realizaciji ( ali v mobilizaciji delovne sile ali sredstev ali v toku delovne akcijc) odkriva spoznanju nove in konkretne fincse o konkretnih odnosih posameznih sestavin delovnega akta. Zato lahko šele s tem novim indikativnim materialom gradimo nove delne idealno-rcalne sinteze ene in iste zamisli in enega in istega delovnega akta. Torej: indikativno in normativno sc nc prepletata samo na začetku in na koncu delovnega akta, ampak na vseh njegovih prehodih in stopnjah. Žc ta analiza realnega dclovno-moralno-vrednostnega proccsa napoveduje, kako ozke so dosedanje prevladujoče subjektivistično vcrbalistično-psihologističnc metode, ki so odnose vrednotnega , teleološkega in normativnega zoževale samo na sodbe, ali pa naturalistično-objektivistične metode, ki so vrednotno zoževale samo na lastnosti stvari. Tako ta subjektivizem in ta objektivizem razpršujeta in zožujeta najvažnejši vrednotni proces - to jc dclovno-moralno-vrcdnostni proccs - ki jc vedno večkratno--objektivni proccs. V tem proccsu sc vrednote oblikujejo mnogo bogatejše, bolj polno od tistih siromašnih delčkov, ki jih zajemata subjektivizem in objektivizem. Omenjeni proccs ustvarjanja najvišjih - kulturnih in moralnih - vrednot jc večstransko dialektično medsebojno delovanje subjektivnega in objektivnega tudi v najmanjši delovni akciji in jc lahko samo v njej spoznano. Najvišje normativno in vrcdnostno-kulturnc in moralne vrednote - so mnogo višje od sodb, ki so v njih vključene v poteku in na koncu delovnega proccsa, čeprav so tc sodbe njihove nujne sestavine: deli miselnega oblikovanja ( v zamisli) delovnega proccsa in akta. Vendar pa praktični moralni proces zahteva drugačno strukturirano moč subjekta, kakor jo imata ali enostavni subjekt mišljenja ali enostavni subjekt instinktivno-predstavnega delovanja. Kulturno moralna proizvodnja vrednot ne zahteva takšne porabe fizične sile kot instinktivno-predstavno delovanje, a vsekakor zahteva več fizične sile kot neko enostavno mišljenje. Predvsem pa zahteva kulturno-moralna proizvodnja večje kvalitete in drugačno strukturo duhovnega jedra delovne sile, kot običajno mišljenje ali instinktivno delovanje. Kulturno-moralno-vrednotni proces jc veliko bolj posreden, kot enostavni miselni ali instinktivno-predstavni proccs, ker - za razliko od obeh - vsebuje tudi posebno stopnjo zamisli in posebno stopnjo delovne akcije s pomočjo predmeta, sredstev in specifičnih metod dela in posebno stopnjo proizvodov in posebno stopnjo kulturnega zadovoljevanja potreb. Očitno je, kako kompliciran jc žc kulturni proccs (collivarc = obdelovati) pridobivanja hrane v poljedelstvu, živinoreji v primerjavi z enostavnim nabirajem naravnih plodov in koliko več volje, potrpljenja, čustev, fantazije, logičnosti, odločnosti, organiziranja in sistematičnosti zahteva žc običajno poljedelska praksa, kakor pa gola proizvodnja posameznih golih normativnih sodb ali nabiranje naravnih plodov. Subjekt polne normativnosti, subjekt uresničitve popolnega stremljenja od zamisli do proizvoda -pomeni: vse do praktično kulturno-moralno-vrcdnotncga učinka - jc daleč večji, polnejši, vcčslojcn od subjekta in od stremljenja običajnega proizvajalca normativno-vrednostno--tclcoloških sodb. Razvoj tega polnega normativno-vrednotnega subjekta in njegove duhovnosti v vsaki najmanjši delovni akciji jc zakonito pogojen s stalnim prepletanjem z objektivno strukturo: najprej potrebe, potem zamisli, potem delovne sile, sredstva za delo, predmeta dela itd. Subjekt, ki jc proizvajalce polnih kulturnih vrednot ( nc samo delnih : vrednostnih sodb) mora razvijati in spreminjati ter bogatili svojo duhovno strukturo (nova spoznaja, novi občutki, večji miselni napori) v novih srečanjih z vsakim novim objektom, ki jc sestavina istega delovnega akta (potreba, delovna sila, sredstva in predmeti dela , proizvod). Zalo glavni vrednostni predmet, ki se pojavlja v procesu ustvarjanja višjih dclovno-moralnih vrednot, nikoli ni samo cn ali drugi naravni predmet s statičnimi lastnostmi, temveč jc to vedno širša predmetnost. To predmetnost sestavljajo deli celega niza predmetov, ki sc vključujejo v vsak, tudi najmanjši delovni akt in ki sc v njem vedno realno in dinamično sintetizirajo ( deli delovne sile, zamisli, deli predmetov dela in sredstev za delo) v enoto višje vrednote, v proizvod. Ta strukturiranost dclovno-moralncga in vrednotnega akla jc prisoUia zgoščena tudi v aktih, ki so vodeni z intuitivno zamislijo, čeprav se zdi, kot da v leh aktih ni nobene strukture, ampak samo stroga identičnost. Kot sem omenil žc na drugem mestu,* intuicija ni nikoli brezvsebinska nična točka, ampak jc vedno sestavljena iz fragmentov (pojmov, sodb) ki jih jc subjekt dobil s predhodno diskurzivno izkušnjo. VRSTE VREDNOT IN PRAKSE Antropološko-prakscološki pristop lahko reši tudi nekatera centralna vprašanja o vrstah vrednot, posebno o vprašanjih, ki jih jc postavila anglosaška filozofija. Vrednost njenega postavljanja vprašanj o vrednotah jc v ugotavljanju njihovih vrst z empirično metodo, presegajoč apriorno-metafizične konstrukte. Vendar so vrste vrednot enostavno konstatiranc, niso pa najdene njihove skupne povezave in vzroki, čeprav jc ta teorija * Etika in socializem, Ljubljana, 1976, str.l 77-181. prišla do praga rešitev, ki so v celoti človeka in v njenem jedru - v praktičnem aktu. Morda je najbolje, čc najprej navedem zgoščen prikaz tega dojemanja in njegovo ilustracijo: "Kos lesa je lahko a)koristcn za izdelavo violine, violina je lahko b) ekstrinično dobra kot sredstvo za dobro glasbo, glasba je lahko c) inherentno dobra, čc uživamo v njenem poslušanju, izkušnja poslušanja je lahko d) inlrinsično dobra ali vredna, čc uživamo v njej zaradi nje same in jc lahko tudi e) pridobitveno dobra, čc jc del prijetnega večera ali konca nedelje."* Če so te enostavno naštete - in na prvi pogled "povsem" različne in oddvojenc - vrste vrednot postavijo v odnos do delovnega akta in človeka ( kar se nehote v gornjem tekstu že sluti), lahko hitro uvidimo tudi njihove povezave; njihovo vsebino, posebno vsebino pojmov inherentne in intrinsične vrednote, ki sc osvobaja nekih metafizičnih prividov. Te vrste vrednot - koristne, instrumentalne, ckslrinsičnc, inherentne, intrinsične, pridobitne - so pravzaprav po vsebini (njihovi termini niso najbolj adekvatni) , kakor kaže žc omenjen primer, vsebine raznih povezanih vrst prakse in preko njih sestavine cclote človeka. "Koristen" (instrumentalen) kos lesa dobavi primarno-surovinska proizvodnja (gozdarstvo.lcsna industrija);violino kot zunanje "ekstrinsično" sredstvo (zunanje v pogledu umetniške produkcijc) naredi sekundarna industrija (ali obrt); v glasbi so koncentrirane prakse (materialna proizvodnja in umetnost), ki so "inherentno" usmerjene k višjim potrebam človeka tako, da inhcrcntno-ncposrcdna sinteza odgovaja tem potrebam in jo zalo poslušamo "inlrinsično" zaradi nje same. Subjcktivno-objctivna povezanost vseh vrst vrednot s človekom kot biljem prakse in s celoto družbene produkcije jc očitna. Vse imajo isti imcnovalcc: so soglasne z bistvenimi potrebami človeka , kar pomeni, da so vse prave vrednote. Če tega ne upoštevamo (odnosa do človekovih potreb), lahko sami omenjeni termini (besede), ki označujejo tc realne vrste vrednot, izzovejo napačen vtis, kol da so koristne in instrumentalne samo vrednote pod a) in b) in da take niso inlrinsičnc in inherentne vrednote. Kakor nam kaže omenjeni primer, so intrinsične in inhcrcninc vrednote tudi koristne in instrumentalne, vendar nc v zvezi z materialno proizvodnjo, temveč za celoto človeka, za njegovo duhovno-družbeno prakso, so izrazila sredstva za zadovoljevanje človekovih duhovnih potreb. Ta primer nam kaže, da človeških vrednot nc moremo deliti na cnc, ki so samo posredovalne, samo koristne "za druge", in druge, ki obstajajo same "po sebi" in samo "za sebe". Vse vrednote so tako "na sebi" , "za sebe" in "za druge"; vse vrednote so objektivno posredovalne (instrumentalne), relativne in imajo lastno vsebino. Vse vrednote brez razlike so posredovalne (instrumentalne) za človeka, za njegove bistvene potrebe in za njegovo ccloto, a na različne načine: nckalcrc vrednote so bolj humano instrumentalne, a druge so neposredno humano instrumentalne ("inherentne" in "inlrinsičnc").** ^ William K.Frankena, Value and valuation, (oznake s črkami dodal V.R.). Odlomek iz knjige, za katero so sc dogovori z beograjskimi založbami začeli pred sedemnajstimi leti. Recenzije Branko Despot: Horizonti absoluta K indiskutabilni diagnostiki nihilizma. Zagreb: Cekade, 1989 BOGOMIR NOVAK V pričujoči knjigi najde bralec tri zaključene sklope problemov. V prvem obravnava avtor vidike dejanskosti ali situacijc filozofije; v drugem 1. prostor: filozofija, možnost, dejanskost, 2. dan: Hegel v udejanjenju filozofije. Marxova metafizika in proletariat ali samozavest nihilizma in 3. noč: metafizika kot problem biti-kaj jc vprašanje; v tretjem čas: filozofija v svobodni historiji in zgodovini. V Predgovoru k drugi razširjeni in zaokroženi izdaji dobi bralec potreba pojasila za razumevanje teksta. Za razliko od absolutnega vidika znanstvene metafizike sledi Despot vidike absoluta, ki vidi sam sebe v teoretični čistosti. Kar pride na dan kot dano, sc lahko afirmira, negira, reformira, transformira. Izvorno življenje doživlja asolutiziranjc kot tok bolezni bili,ki jo imenujemo nihilizcm. To pa ni bolezen v prcncšcncm smislu kot 'bolezen kulture', 'propad Zahoda', 'kriza meščanskega sveta' in 'dcviacija socializma'. Dejansko bolezen vidi kot bolezen rcsnicc. Ta bolezen jc v vidokrogu (horizontu : op. prev.) absoluta, kakor sc doživlja v absolutni svobodi (causa sui). Avtor prične svojo (samo)rcflcksijo z vprašanji, kaj jc odgovornost, kaj jc intelektualce in kaj jc danes ali današnjica (sedanjost? : op. prev.). Vsa tri vprašanja imajo svoj 'koren' v vprašanju, kaj jc odgovornost oz. kako jc možno biti odgovoren, ali kdo jc 'subjekt' odgovornosti. Ali jc odgovoren bog v svoji božanskosti, narava v svoji naravnosti in/ali družba v čisti družbenosti? Človek v svoji človečnosti? Na kaj sc odgovornost nanaša - na politiko, prihodnost, zgodovino? Odgovornost jc v ontološkem smislu to, kar omogoča skladnost mišljenja in dejanskosti. Bit odgovornosti predhaja resnici kot adckvaciji. Zato intelekt šele sebe vzpostavlja v intelektualnosti, tj. v utemeljevanju v odgovornosti biti. Nc gre za 'svobodno lebdečo inteligenco', ampak za 'vezano'. Razumevanje biti (Scinsvcrstacndnis pri Heidcggcrju) omogoča samorazumevanje intclcktualccv, ki po utemeljevanju v bili oz. v njeni breztemeljnosti sploh obstajajo. Vezanost intelektualca ni mišljena v smislu faktov, informacij in dokumentov, kar jc žc empirično-onlična stran problema, ampak vezanost na odgovornost biti. V tem jc zavczujočnosl njegove svobode. Razredna zavest jc zavest o razredu, 'ki ni nič, a hoče bili vse'. Po Despotu jc Marx 'samozavest o absolutni bedi imenoval proletariat'. Današnjost (sedanjost) jc dan sveta oz. takšen čas, ki izhaja iz svetovnih možnosti bitij. Nietzsche je današnjost videl kot nihilizcm. Kaj" lahko reče svetovni človek (že Kantov Weltmann) o svetlobi o/., odprtosti današnjega svetovnega dneva? Intelektualec kot filozof lahko reče 'Amor intcllcclualis Dci', siccr pa lahko fihtejasko ugotovi, da kdor slabo filozofira, slabo živi. Kdor nima 'priložnosti', da bi udejanjil svojo filozofijo človeško, družbeno in zgodovinsko, ta igra dvojno igro misli in dejanja, pri čemer sc izkažeta lažna tako misel kot dejanje (Despot, 24). Po avtorjevi metodološki digresiji principielno nc gre za notranjcsocialističnc distinkcijc, ampak šc prej za zunanje. Gre za zgrešitev 'mctapolitičnosti' značaja socializma (Despot, 26). Čc bi sc kje morala pokazati človekova odgovornost, jc to prav gotovo v besedah in dejanjih oz. delu. Kaj jc prej, besede ali dejanja? Nekateri zagovarjajo eno, drugi pa drugo. Morda ni niti eno niti drugo. Naša (socialistična) slabost jc bila v tem, da nismo govorili tega, kar smo delali, in obratno. Despot piše o slabi neskončnosti metamorfoz dela: delovni stroj, orodje, delovni človek, družba dela, delovna skupnost, delovna znanost. Vprašanje je, ali lahko logos dela preseže to delo, kot v Heglovem panlogosu. Vprašanje jc, ali delo izhaja iz človekove (odtujene) delazmožnosti. V birokratizaciji sveta gre za pervertirano dela/možnost in redukcijo zavezanosti določenemu delu bivajočega. Izhodišče pa jc proccs. Od zunaj determinirana proizvodnja jc lažna. Šele tista, ki jc avtodeterminirana, vsebuje svoj lastni hiletični moment. Kaj jc za koga prej - delo ali govor, crgon ali logos? Za proletariat jc prej beseda kot ukaz, za kapitalista pa delo kot izvršitev. Stari Grki so poznali poiesis, niso pa poznali učinkovitosti (Wirkung). Avtorje sintetično označil moderno delo kot 'hilc(morfis)tično samoprodukcijo. Spomnimo sc, da jc šc za Marxa v Kapitalu delo menjava materije (StolTwcchscl). Hilctičnost jc v potrebi in v dobrinah za zadovoljitev potreb. Potrebno misli avtor najprej v njeni potrebnosti in nc v njenih običajnih predikatih. Kriterij resničnosti biti jc sedaj v idco-hylc-tclo-kinetičnem principu. Cilj dela je bogastvo - nc kot inertia, ampak kot proccs, kriza. Bogastvo jc v sistemu potreb. Človek s svojim delom proizvaja tako naravnost kot človečnost. Na to kaže formula naturalizem - humanizem. Despot razmišlja tudi o vlogi znanstvenega dela, ki jc obenem svoboda in služnostna/suženjska. Znanost ni samo največ, ampak tudi najmanj, kar človek lahko doseže. Zakaj znanosti danes nc simbolizira več niti heraklitski ogenj, ki sc po merah užiga in ugaša, niti prometejski ogenj (ampak predvsem prometejski sram po G. Andcrsu), niti platonsko soncc, niti Marxov živi ogenj dela? Odgovor sc zdi enostaven: družba, ki ji znanost pripada, ni znanstvena skupnost. Problem pa jc globji: gre za celovito prcdiciranjc predikatov; za udcjanjajc ideje znanosti oz. znanstvenosti znanosti v resnični skupnosti; za položaj in vlogo znanosti v kontekstu in navzkrižju s prevladujočimi in nastajajočimi vrednotami družbe1. Despot ni izpostavil problema odnosa med transccndcnco in imancnco znan(stvcn)osti, s tem pa tudi nc šc več drugih občutljivih vprašanj: ali znanstveni causa sui pomeni nujno tudi avtonomijo znanosti; ali je lc-ta znanosti v najširšem smislu kot filozofiji zgolj imanenten, ali pa predvsem transcendenten kot potrebnost potreb; kakšen jc odnos med avtonomijo znanosti in avtonomijo njenih (sprevrnjenih?) institucij; odnos med znanostmi in politiko kot nc lc najvišjo, ampak tudi najnižjo obliko prakse. Skoraj ni potrebno poudarjati, daje politika, ki zastopa zaprte ideologije, destruktivna. 1 Pnmcrjaj Kim, Andrej (ured.) (1988), Znanost v družbenovrednotnem svetu. Zbornik, Ljubljana, D [i. Princip znanosti je v kriteriju in krizi njene avtonomnosti, zato ostaja odprto vprašanje, ali znanosti pripada kakšna institucija ali nc. To jc po Despotu njeno vprašanje. Platon jc univerzo utemeljil v najvišji stopnji človekovega spoznanja, Kant pa v človekovi naravi. Univerza, ki ni utemeljena v ideji, je mrtva. Danes plešejo interdisciplinarne znanosti mrtvaški ples okrog ugaslega ognja univerze (Despot, 49). Aristotel, Hegel in Marx so vsak na drug način izhajali iz teze, da jc življenje dejanskost uma. Iz tc zasnove Marx izpeljuje zahtevo po odpravi filozofije in z jo vred ne-umne dejanskosti in ne-dejanskega uma. Resnica dela je hiletična samoproizvodnja (Despot, 69). Despot poudari pomen Marxovc kritike Hegla, v kateri se človek izkaže kot naravno bitje, vedar nc več kot ontološka danost, kot v stari metafiziki, ampak z delom v ergološkem smislu samopostavitve. Ergologija ni kozmologija, ontologija ali antropologija. Je pa absolutna znanost o delu, o tem, kako se človek konstituira v svoji naravnosti in humanosti (Despot, 72). Ker ne potrebuje boga, ni teološka. S tem je presežena Heglova ontologija. Despot kljub temu razmišlja o Marxovi metafiziki. Ideja o samogibni materiji jc za tradicionalno metafiziko nemožna. Če pa to idejo hočemo razumeti, moramo spremeniti teorijo rcsnicc. Gre za samovsklajevalno odgovarjanje v samodcjavnosti. Ustreznost ni dana, ampak je postavljena. Zato tudi delo ni neposredni hylemorfistični proces, ampak zgodovinsko posredovana menjava materije v določeni družbeni obliki. Četudi daje drugačen videz. Samosprcminjanje (Selbstvcrandcrung, meta bole) iz nedejanskosti v dejanskosti in moč pomeni paidcia. Poicsis postane autoprodukcija. Hyle kot usia je za Marxa dejansko bogastvo, in nc ideja (sama). Družba dela je dejanskost kapitala. Causa cfficicns kapitala je dclavcc oz. delovna sila. Tu pa je točka odtujitve. Najvišja oblika prakse, v kateri jc celota bivajočega, jc politika. Primat družbenosti pomeni subjektiviranje materije. Marxova metafizika jc usio-hiletika oz. usio-idco-logika (Despot, 95). Despot meni, kot pri nas Stres , da sta tako Hegel kot Marx misleca absolutne svobode; Hegel jo misli iz ideje, Marx pa iz materije. Spinozov causa sui identificira tako Marxa in Hegla, kot tudi vse novoveške mislece. Na osnovi te predpostavke ni težko zaključiti, da je novoveški vzpon tako ekonomske kot pedagoške misli samo diferenciran vidik samodejavnosti. Za razliko od njegovih predhodnikov, ki mislijo novo večnost, misli Marx večno novo (Hcraklil!) kot prihodnje in možno, ker je causa sui šele v zgodovinskosti kot 'psihologiji človekovih ustvarjalnih sil'. Marxov metafizični obrat je v tem, da zanj mišljenje ni mišljenje ideje, ki sc izkazujejo kot 'carstvo nujnosti', ampak mišljcje prakse kot samodejavnosti radikalno drugega. Marx je kot ontološko potrditev človeka navedel praktično ljubezen in ne ljubezen intelckta, kot Spinoza. Ovire pri nastajanju subjekta (Sclbstwcrdcn) so v odtujitvi, ki jc dcprivacija (gr. steresis, lat. privatio) človekovih lastnih sil. Proizvodnja kapitala je brezdušna s stališča "kritike religije' kot pogoja vsake druge kritike, zato poraja revščino, nič na drugi strani. Odtujeno delo življenje privatizira. Delo, s katerim potrjuje človek svoje bistvo (Wescn) kot skupno bistvo (Gcmcinwescn) ali rodovno bistvo (Gattungswescn), je svobodno. S tega stališča je razumljiva Despotova ugotovitev, da je družba človekova dejanskost, posrednik med eksistenco in escnco. Prakso absolutnega duha razumemo iz (zgodovinsko posredovane) človekove narave, ki udejanja tega duha. Nihilizcm proizvodnje pa ni samo v tem, da jc proletariat razred, ki ni razred poscsUiikov, da je Sina, Anton (1988), Heglovo in Marxovo pojmovanje svobode. Ljubljana, DE. človek, ki ni bogat, skupinski človek, ampak jc tudi v tem, da delo zase ni hkrati delo za drugega in da univerzalna menjalna vrednost dela šc ni njegova dejanska uporabna vrednost. Prav zato proletariat še ni vse, kar jc možno udejanjiti v zgodovinskem (nc predzgodovinskem, meščanskem) horizontu. Glavni problem je v tem, kako lahko proletariat na osnovi niveliziranc, standardizirane razdrobljenosti proizvodnje pride do sintetične, cclovite zavesti. Izobraževanje (Bildung), ki je v funkciji tehnološkega napredka, ni primeren cilj. Proletariat je znanilcc novega sveta lc tedaj, čc mu pomeni kritika obstoječega (samo) sredstvo za spremembo sveta, čigar realnost predstavlja dehumanizirano udejanjanje boga. Prolctcriat lahko oblikuje razmere po človeško samo s pomočjo pozitivnega znanja o človekovi generični naravi, od katere je depriviran. Njegova svoboda je tako kot znanje dvostranska: svoboda od dosedanjega (izkoriščcvalskcga) načina proizvodnje in svoboda za ustvarjalno cclostno proizvodnjo. Cilj je duhovna proizvodna skupnost (Despot, 112). Danes šc vedno razlikujemo med filozofskim in empiričnim pojmom proletariata. Filozofski pojem opravičuje dejstvo, da so filozofi intelektualci prolctarci. Ker človek presoja svojo človečnost po mišljenju svobode, si bomo ogledali tako pojmovanje tudi zato, da bi dopolnilno osvetlili probleme, ki smo jih zastavili. Znano jc, da sc pojem svobode pojavlja v različnih kontekstih evropskega duha . Pri nekaterih teoretikih prevladuje komponenta svobode od, pri drugih pa svoboda za. Despot skupaj s Sponozo, Schclingom in Nictzschcjcm misli svobodo pred obema konotacijama. Despot razlikuje tri dimenzije svobode pri treh mislecih. Pri Marxu jc svoboda hkratno nastajanje narave za človeka in človeka za naravo, pri Kicrkcgaardu ustvarjanje človeka-boga, pri Nictzschcju pa jc teo-antropo-kozmično hotenje samega sebe. Despot misli svobodo pred njeno osmislitvijo od in za nekaj, ker šele omogoča odnos med afirmacijo in negacijo. Po Spinozovi formuli je svoboda index sui et falsi, ker misli samo sebe in je svoja lastna resnica (Despot, 142). Po Schclingu svoboda ni nič drugega kot absolutni subjekt sam v samopostavitvi in ni njegov predikat. Pri Schclingu sc kot svetovni duh konstituira v sistemu transcendentalnega idealizma. Za svobodo je značilen ekstasis, izstop. To pomeni, da jc pred, skozi in preko vsakega sistema v večni prihodnosti (Despot, 144). Svoboda jc v herojskem aktu anihilacije-osvobajanja od nesvobode. Da bi to mogla (Seinkoncn), mora sebe hoteti (Scinmussen). Svoboda misli, hoče in proizvaja samo sebe, kar jc žc vsebina Fichtcjcvcga absolutnega jaza . Človek zasužnjujc svobodo, ko jo hoče spremeniti v svojo svobodo s tem, kar bi ta lahko bila, a ni. Negacija svobode ni v človekovi končnosti in telesnosti (kakor to opredeljuje tradicionalna metafizika), ampak jaz, ki sc postavlja s pomočjo svobode na mesto svobode. Svoboda ne more biti sredstvo upiranja proti ne-jazu. Svoboda ni reduktibilna na induviduum, osebnost, narod, razred, rod, državo, epoho, kulturo, človeštvo in tudi ne na znanstveno resnico. Proccsna, komunikativna svoboda pomeni vedno odnos sebe do drugega in interakcijo med obema, kar pa svobodo rclativira. Do tega zaključka Despot ne pride, pač pa meni, da smo hote ali nehote inficirani z absolutno svobodo. To pomeni uničiti svojo smrt (Anichilisationsakt) za življenje v niču. Nasproti Lcibnizovcmu nihilističnemu vprašanju - zakaj nekaj jc, se vprašajmo, zakaj nič sploh je. Na vprašanje, ^ Zgodovinski pregled pojmovanj svobode glej v Hitler, Joachim (1972), Historischcs Wttrterbuch der Philosophic. Bd. 2: D-F. Stuttgart, Schwabe & Verlag Basel, str. 1064-1097. 4 O težavah pri pojmovanju absolutne svobode glej knjigo Štrajn, Darko (1987), Subjekt svobode. Ljubljana, DK. kaj jc od česa odrešeno oz. odvezano (ab-solutus), dobimo odgovor v razliki med pogojenim in brezpogojnim. Po krščanski religiji posameznik žrtvuje svoje končno življenje za večno. Samo listi, ki jc vse zapustil, je našel temelj samega sebe, ker sc jc znašel sam s svojo neskončnostjo. Samo za človeka kot smrtno bitje jc svoboda najvišja resnica in cilj, ki presega njega samega . Po Nictzschcju jc značilna za nadčloveka. Misliti nedoločenost svobode izven metafizične trodimcn/.ionalnc (človek-narava-bog), tctrakavzalnc (causa formalis, causa matcrialis, causa cfficicns, causa finalis) strukture sveta pomeni priznati njeno indeterminiranost nasproti njeni intramundani-znotrajsvetovni determiniranosti. Odrešeni absolut jc tedaj sam brez boga in brez identitete subjekta, 'onkraj dobrega in zlega, eksistence in esence', soočen s kontingentno pojavnostjo sveta. Znotrajsvctovna svoboda jc v odnosu "od-za" vedno vezana na nekaj in je zato relativna, minljiva, izvensvetovna pa jc zavezana "zgolj niču" kot spontana in absolutno čista. Doslej sc je v metafiziki ekstramundanost v svetu preslikala kot težnja sveta navzgor k božanskemu liku. V tem smislu jc neskončnost kot pogoj končnosti ostala ncvprašljiva cclo pri Marxu, ki jc iz tc predpostavke izpeljeval zgodovinsko odprtost človeka, v kateri sc predzgodovinska opozicija biti in niča obrne v nastajanje -proccs bogatenja. Causa sui jc nek krmar, bog, ki sc umakne iz sveta že pri Platonu. Danes živimo v svetu, ki so ga bogovi zapustili, zato sc mora sam uravnavali autorcgulacijsko. Krmar jc kot vzrok svoje escncialnc cksistcncc, ki jo strukturirajo štirje vzroki kot moč, ki sama sebe hoče v samokrcaciji in samonamenskosti. Zalo opredeljuje Despot svetovnost sveta kot samega sebe producirajočo identiteto čiste cksistcncc in čiste cscncc (Despot, 158). Dejanskost jc umna, ko jo um proizvede v duhovni proizvodnji, tedaj v avtonomnosti in nc v helerogenosti sveta. Svoboda jc nujna v imperativnosti vseh bitij k osvobajanju. Ideja jc v tem, da mora iti nad-človek preko vsake najvišje zamišljene človečnosti in avtentične cksistcncc (Despot, 160, 161). Koncepta svobode pa nc smemo spremeniti v religijo bodočnosti. Potrebno pa jc odpraviti notranjesvetovne parcclc, da bi prišli do samonamenskega odnosa človeka do narave in s tem do osvoboditve dela. o pojmu absoluu glede n« relacije: končno-neskončno; bit-bivajoče; transccndenca imancnca; lemelj-brczlemeljno glej v Krings, Hermann (Hnsg.) (1973), Handbuch philosophischer Giundbcgriffc. MUnchen, Kosel Veriag, sir. 1-20. - • hI : .: ... .KVMt* ' diJfr : ■ Povzetki UDK 1 INGARDEN R. FRANE JERMAN INGARDEN IN FENOMENOLOGU A Članek govori o filozofskih dimenzijah Ingardnovega glavnega dela Literarna umetnina. NajpomembnejŠa predpostavka Ingardnovc fenomenologije jc llusserlova filozofija in njeni predhodniki (Brentano), nadalje Pfanderjcva Ijogika in seveda lastna spoznanja ob raziskovanju načina obstoja literarnega dela. Članek skuša določiti tudi tiste točke, pri katerih sc lngardnovo stališče razlikuje od llusscrlovcga - gre predvsem za taranscendcntalizem, ki gaje Ingardcn zavračal in dosledno izpeljani antipsihologizem. UDC 1 INGARDEN R. ''RANE JERMAN INGARDEN AND PHENOMENOLOGY The articlc discusscs the philosophical dimensions of Ingardcn's most important work Literary Art. The most important supposition of Ingardcn's phenomenology is Husscrl's philosophy and its predecessors (Brentano), then Pfandcr's Ixigic and of course his own discoveries during the research of the way literary works exist. The articlc attempts to define those points in which Ingardcn's standpoints differ from Husscrl's -ihis is above all transccndcntality, which Ingardcn rcjccts, and the consistently executed antipsychologism. UDK 111.852 JANEZ STRFMOVEC: IDEALNA UMETELNOST, NEIZRAZI TA ESTETSKOST Premislek o posebnosti umetniškega v okviru nemške klasične filozofije, novokantovstva in fenomenološke estetike nas usmerja k ugotavljanju lahkega ontološkega načina obstoja umetniških oblik glede na trdo in tcžJto pot realizacije v vsakdanjem življenju in njenih predmetov. Videli jc, da zato k učinku umetniškega pripomore tudi virtuozna umetelnost v smislu kar sc da divjega oddaljevanja od realnosti in fantastična igra z oblikami. V tem smislu bi bilo za dosego umetniških učinkov najbolj idealno orodje prav računalnik s svojim lahkim generiranjem v realnosti še ne obstojnih oblik in predmetov. Vendar pa sc evropska umetnost utemeljuje tudi na estetskem kot tislem, ki intenzivno stimulira čute in vzbuja občutek polnosti (doživetega) predmeta. Med umetniškim in umetelnim zato ni enostavnega enačaja, in premislek o naravi estetskega, ki sc realizira v umetnosti, nam razkrije težko pot umetniškega načina, pa čeprav gre na koncu za lahek ontološki status umetniških oblik. Na koncu razprave pa avtor omenja tisto smer računalniške umetnosti, ki se členi kot računalniška grafika in animacija fraktalov. V tej usmeritvi namreč lahko za/namo posebno (privlačno in učinkovito) estetskost, vendar pa gre tukaj za nek razširjen pojem estetskega, ki ni enak tistemu, ki ga jc tcmatizirala fenomenološka estetika, na primer Ingardnova. UDC 111.852 JANEZ STREHOVEC IDEAL SKILL, UNEXPRESSED AESTHETICS Doubts on the pcrculiaritics of the artistic in the framework of German classical philosophy, Neo-Kantism and phcnomcnological aesthetics directs us lo the discovery of the simple, onthological manner of the existence of art forms in regard lo the hard and difficult path of its realization in everyday life and subjects. It seems also virtuoso skill, in the sense of the wildest cstrangment from reality and fantastic games with shapes as is possible assists the effect of the artistic. In this sense, the computer would be the most ideal tool for achieving artistic effects, with its generation of non-cxistant shapes and subjects into reality. But European an is also founded on the acslhctic as well as that, which intensively stimulates emotions and awakes feelings of completeness of the (experienced) subject. Thus there is no simple equal mark between the artistic and skillful, and thoughts on the nature of the acsthctic, which is realized in art, reveals the hard path of the artistic way to us, although this is finally a simple onthological status of art forms. The author mentions that trend of computer art at the end of this discussion which is classified as computer graphics and the animation of fractals. We can find a spccial (attractive and effective) aesthetics in this trend, hut here this concerns an expanded notion of the acsthctic, which is not the same as the one which is a theme of phcnomcnological aesthetics, such as, for instance, Ingarden's. UDK 141.821 PA VEL 7.GAGA K ZGODOVINI IDEJ: ODKRITJI- PARIŠKIH ROKOPISOV Diskusija o Marxovih Pariških rokopisih iz leta 1844 je razvnemala duhove med petdesetimi in sedemdesetimi leti. V idejnozgodovinskem smislu jc tedaj neke vrste (inverzni) posrednik s sodobnostjo; spočeta pa je bila že v tridesetih letih. Osnovne recepcijske in interpretalorske razsežnosti novoodkritega bescdela so žc kmalu po izidu formulirali "neortodoksni" analitiki, kot npr. II. Marcusc, II. de Man, K. I>owilh. Z editoričnega vidika so bili Pariški rokopisi odkriti dvakrat, a istočasno (1932). Ob moskovski izdaji v MEGA 1/3, ki se jc pojavila v času, ko so "represirali" Rjazanova, jc izšla tudi leipziška, "socialdemokratska" izdaja (I.andshut in Mayer). Moskovska izdaja je po zaslugi Rjazanova tehnično popolnejša, leipziška pa teoretsko provokativnejša. Članek vsebuje bibliografsko beležko o pomembnejših povojnih izdajah Pariških rokopisov. UDC 141.821 PAVEL /.GAGA TO THE HISTORY OF IDEAS; DISCOVERY OF THE PARISIAN MANUSCRIPTS A Discussion of Marx's Parisian manuscripts from 1844 excited the spirits of the fifties and seventies. In the notional historical sense it is thus a type of (inverse) mediator with contemporary times; it originated already in the thirties. The basic rcccptional and intcrprctational cxpansivencss of the newly discovered text was soon after its publication formulated by "unorthodox" analysts, such as M. Marcuse, H. de Man, K. Lowith. The Parisian manuscripts were discovered twice but sumultancously (1932) from the editorial aspcct. With the Moscow publication of MEGA 1/3, which appeared at a time when they were "repressing" Rjazanov, also the Leipzig "social democratic" edition was issued (Landshul and Mayer). The Moscow editon was technically more perfcctive due to Rjazanov, while the Ixipzig edition was theoretically more provocative. The article contains bibliographic notes on the more important Parisian manuscripts published after the war. UDK 800.1 MATJAŽ POTRČ POJMI IN RAZLAGA Glavno vprašanje v zvezi s pojmi je določitev pogojev, da neko bitnost X prepoznamo kot člana pojma. Najprej so razčlenjeni vsi elementi tega vprašanja, nato pa so pogoji opredeljeni kot definitomi in nedefinitomi, če nedefinitomi, potem induktivni in uvedeni s pomočjo razlage, in končno čc uvedeni s pomočjo razlage, potem v smeri dejavnosti oziroma učenja. UDC 800.1 MATJAŽ POTRČ CONCEPTS AND EXPLANATION The main question concerning concepts is determination of conditions for recognizing an entity X as a member of a concept. First, all the elements of this question arc clarified. Then the conditions are determined, as being whether definitory or nondefinitory. The nondcfinilory conditions arc further determined as inductive or explanation induced. In this last case, we may distinguish dcductivc (generalization) and learning conditions. UDK 1 KANT I. Marija švajnchr RAZMERJE MED FILOZOFIJO IN METAFIZIKO PRI KANTU Kantovo pojmovanje ni povsem enotno, saj sc včasih pojavlja istovetenje filozofije in metafizike, drugič pa razločevanje. Metafizika jc sprva Širši pojem od filozofije in svojevrstna naravna dispozicija. Tako v filozofiji kot v metafiziki sc uveljavlja sistematičnost spoznanj iz čistega uma, vendar jc treba poudariti, da ststematičnost ni vrednostni pojem. Transcendentalna filozofija jc šele predhodnica metafizike in ideja znanosti. S pomočjo kritike čistega uma bi bilo treba metafiziko utemeljiti kot znanost. Znanost Kant istoveti z urejenostjo, nujnostjo, objektivnostjo, gotovostjo, uveljavljanjem metod in elementov, zanesljivo artikuliranostjo in formalnostjo. Filozofija sc včasih vrednostno dviguje nad metafiziko, saj naj bi uravnavala njeno dejavnost in preprečevala njene zablode. Kant ostaja naš sodobnik. UDC 1 KANTI. Marija švajnchr RELATION BETWEEN PHILOSOPHY AND METAPHYSICS IN KANT Kant's understanding is not completely uniform, as the identification of philosophy with metaphysics sometimes appears, while at other times, differentiation of the above two appears. Metaphysics is first, a wider notion than philosophy is and a unique natural disposition. The systcmatics of the awareness of the pure intellect is affirmed in philosophy as well as in metaphysics, but it has to be stressed that systcmalics is not a notion of value. Transcendental philosophy is only the predecessor of metaphysics and the idea of science. Metaphysics should be founded as a scicncc with the help of criticism of the pure intellect. Kanl equalizes science with order, necessity, objectivity, surety, the affirmation of methods and elements, sure articulation and formality. Philosophy sometimes rises above metaphysics in value, as it should balancc its activity and prevent its mistakes. Kant remains our contemporary. UDK 133.4 mitja vel1konja OBSCURUM PER OBSCURIUS Magična praksa naših (daljnjih) prednikov ima, tako kol ostali temeljni verovanjski kompleksi, nezavedni psihološki vir, ki pa mu šele etnološke posebnosti vtisnejo prepoznaven pečat. S čaranjem sc lahko boleča zunanjost popolnoma obvlada in celo preusmeri, kar spominja na najprvobiuicjšc otrokove izkušnje, tesno vpete v simbiozo z materjo. V tem intimnem dvojnem odnosu sc namreč začno krisliralizirati osnovni človekovi odnosi do vnanjih Objektov, ki obenem ogrožajo in so ogroženi. Situacija spodbudi izbiro strategij. Besedni postopki zoper nevšečnosti, na primer zagovori, razkrivajo svoj univerzalni krog; nebeško in tuzfimsko sfero ler pretok komunikacij in numinozne moči med njima. Taki ponotranjeni obrazci so preživeli novodobno "dcmitologizacijo" izjemnega in jih jc mogoče prepoznati tudi v zasnovah današnje družbene strukture in prepričanj posameznikov. UDC 133.4 MITJA VELIKONJA OBSCURUM PER OBSCURIUS The practice of magic of our (far) forefathers has, like all other fundamental religious complexes, an unconscious psychological source to which only the ethnologic peculiarities give it its special brand. Magic can completely govern or even redirect the painful exterior, which reminds one of the most elementary experiences of "Jic child, closcly linked to the simbiosis of the mother. Man's basic relations to exterior Objccts, which simultaneously threaten and arc threatened, can be crystallized in this intimate double relation. The situation incitcs a selection of strategy. The word processes against troubles, for instance interventions, reveal their universal circle: the heavenly and native sphere and the proceedings of communication and numinous power between them. Such internalized formulae have survived throuhg contemporary "dcmytholi/ation" of the exceptional and can be recognized also in the foundations od today's social structure and the convictions of the individual. UDK 801.3 FRANC PEDIČEK K SLOVAROSLOVJU TERMINOLOGIJE V ZNANOSTI Slovaroslovjc temelji na Icksikografiji besedišča naravnega, knjižnega in znanstvenega jezika ter na njegovi leksikologiji, to jc na pojasnjevanju s pomenskih in dcnotacijskim določanjem teh treh vrst besedišč. Leksografija sc členi na analitsko-površinsko in sintelsko-globinsko raven, katerima gresta dve vrsti geslovnikov: abcccdarijsko-bcscdiščni in tematsko-struktumi. Leksikologija kot cksplikacijska nadgradnja leksikografije sc slmjujc v obliki in okviru štirih cdicijskih vrst: besednjak, slovar, leksikon in enciklopedija besedišča naravnega, knjižnega in znanstvenega jezika. UDC 801.3 FRANCPED1ČEK LEXICOLOGICAL TERMINOIXX5Y IN SCIENCE Lcxicologoy is based on the lexicographic terminology of the natural, literary and scientific language and on its lexicology, which is clarification with the notional and dcnolional defining of these types of terminologies. Lexicography is classified into the analytical superficial and synthetically global level, into which two types of dictionaries exist: alphabetical-tcrminological and thcmalical-structural. Lexicology as the explicit superstructure of lexicography is compoindcd in the form and framework of four types of editions: the vocabulary, dictionary, lexicon and cncyclopcdia terminology of the natural, literary and scientific language. UDK 007 ŽIGA KNAP TEORIJA SISTEMOV IN KONSTRUKCIJA PLANSKIH MODELOV Teorija sistemov dopušča razne epistemološke pristope, ki so odvisni predvsem od področja, na katerem skušamo teorijo sistemov uporabiti. Prispevek jc osredotočen predvsem na takoimenovano morfogenetsko epistemologijo, ki je povezana s posebnim delovanjem pozitivnih vzročnih povratnih zvez. Poleg tega jc šc na kratko opredeljena homogenistična in homostatična cpistcmologija ter cpistcmologija neodvisnih dogodkov. Na kraju je pokazana možnost uporabe teorije sistemov s stališča morfogenetske cpistcmologijc pri konstrukciji planov. UDC007 žiga knap SYSTEMS THEORY AND CONSTRUCTION OE PLANNING MODF.I.S Systems theory allows various cpistcmological approaches which depend above all on the area in which we attempt to apply the theory. The article above all concentrates on morphogenetic epistcmology, which is connected to differentiation-amplifying causal loops. On top of this, wc present a brief definition of a homogcntic and homcostatic epistcmology and an independent - event epistcmology. The possibility of systems theory application from the wicvpoint of morphogcnelic epistcmology in construction of plans is attempted to be illustrated. UDK7.01 JOŽEF MUIIOVIČ NEKATERI METODOLOŠKI PROBLEMI PROUČEVANJA LIKOVNE UMETNOSTI: PROBLEM PRISTOPA IN PRIROČNI VODNIK Zgodovina in arheologija nas učita, daje bilo 7. valovi iztekajočega sc palcolitika - v moči splošne in na dolgo dobo zorcnc pcrccptivnc in ccrcbralnc zrelosti - sproJ.cno gibanje, ki jc človeku omogočilo pečat njegove volje vtisnili tudi materiji, ki ni bila on sam 07- njegov neposredni podaljšek. Prvi dokumentirani izraz tega gibanja so likovni artefakti, ki sc, žc dozoreli, nenadoma pojavijo med mlajšcpaleolitskimi najdbami, nc da bi sc poprej najavili s karšnimikoli primitivnejšimi poskusnimi stopnjami. Likovna umetnost vstopi v zgodovino že narejena" in številna. Prav ta "že narejenost" pa v raziskovanju pomena in funkcioniranja likovne Ustvarjalnosti in povednosli sproža vrsto metodoloških problemov. Ze dolgo jc namreč znano, da stvari, ko jih gledamo za nazaj, iz mnogih razlogov in na mnogotere načine prikrivajo razloge svojega nastanka in širino dogajanj, ki so jih proizvedla, prav kakor jc z druge strani tudi znano da jc pot do neke likovno realizirane oblike bistveni del njene vsebine. V skladu s tem skuša avtor v razpravi pokazali, (1.) kakšen je status (ledenodobne) likovnosti v človekovih civilizacijskih perspektivah, (2.) kje jc "locus" avtentične srži likovnih del, (3.) kateri pojavi - in 7akaj - to srž prikrivajo in (4.) kako sc jc raziskovalno mogoče dokopati do konceptualnih orodij, ki so nujna za uspešno po-ustvarjalno animacijo likovnih vsebin. UDC7.01 JOŽEF MUHOVIČ SOME METHODOLOGICAL PROBLEMS IN THE STUDY OF FINE-ARTS: THE PROBLEM OF APPROACH AND A REFERENCE QUIDE History and archeology tcach us lhat - in the vigour of general and long-matured perceptive and ccrcbral maturity - the waves of the ending paleolithic age triggered off a movement that enabled man to leave the stamp of his own will on matter which was not he himself or perhaps an immediate prolongation of his own self. Phe earliest documented expression of this movement is the fine-arts artrefacts that suddenly to that time ty any sort of more primitive trial stages. The fine arts enter hisloy "already made" and multiplex. This very madeness" gives rise to a number of methodological problems in the study of the meaning and functioning of the fine-arts creation and cxpressivness. It is a long-known fact that when looked back on, for a variety of reasons and in their own spccial way, th'gs tend to conccal the reasons for lhcir having taken rise as well as the whole rangge of the events that once Produced them, just as it is known that the way in which a certain form has bccomc realized in the fine arts constitutes an essential element of its subject-matter. In accordance with this, ihe treatise is aimed at showing (1) what status the fine arts (from the Ice Age) have in the civilization perspectives of man, (2) where the "locus" of the authentic core of fine-arts works ls. (3) what it is that conceals this core and why, and (4) is what way, in terms of study, it is possible 10 get hold of the conceptual tools ncccssary for succcsfull (recreational animation of the fine-arts subject-matters. UDK 1 BLOCH R. CVETKA TČTII NEMOŽNOST KONCA FILOZOFIJE I. To thaumazein V pričujočem prispevku gre za krajšo študijo o Blochovih nazorih v zvezi z njegovim pojmovanjem čudenja. Problemski okvir lc študije jc njegovo prepričanje v nemožnost konca filozofije, ki ga jc vehementno utemeljeval ravno s čudenjem. Čudenje jc tako podlaga za nastanek filozofije in hkrati njen trajni temelj. Študija jc razdeljena v dva samostojna sestavka. Prvi je naslovljen TČ THAUMAZEIN, drugi PODOBA NEKONSTRUIRANEGA VPRAŠANJA. UDC1 BLOCH E. CVETKA TČTII THE IMPOSSIBILITY OF PIIILOSOPIIYS F.ND I. To thaumazein The following contribution is a short study of Bloch's outlooks in association with his understanding of surprise. The framework of the problem of this study is his conviction that philosophy cannot be ended, which he vehemently affirms with surprise. Thus surprise is the basic for the origination of philosophy and simultaneously its permanent foundation. The study is divided into two individual compositions. The first is called T6 ihaumazcin and the sccond Ihc Image of the Unconstructcd Question. UDK 316.334.3:37.02 AIX)JZUA ŽID AN SODOBNI TEORETIČNI PRISTOPI (NA PODROČJU DIDAKTIKE) K POLITIČNI KULTURI V ZAHODNI NEMČIJI Prispevek se loteva obravnave različnih teoretičnih pristopov k politični kulturi, ki so prisotni v zahodno -nemškem družbenem prostoru. Pristopi razmišljajo o pojmovni določitvi politične kulture, njeni zgodovinski genezi, njenem bistvu, njenih vsebinah, njenih nosilcih in tudi o procesih njenega didaktičnega artikuliranja. Konkretni teoretični pristopi, ki so v prispevku predstavljeni, so: Oblikovalno - izobraževalna teoretična didaktika; Učno - teoretična didaktika; Kibcmctičnadidaklika; Strukturno - teoretična didaktika. Obstoječi pristopi so zanimivi, saj prav vsak po svoje usmerja (svoje) raziskovalno težišče (polje). UDC 316.334.3:37.02 ALOJZIJA ŽIDAN CONTEMPORARY APPROACH (IN THE FIELD OF DIDACTICS) TO THE POLITICAL CUL TURE OF WEST GERMANY The contribution deals with the various theoretical approaches to political cultures present in the West German socicly. The approaches cognate on the comprchcnsional definition of political culture, its historical genesis, its essence, its contents, its carriers and also the processes of its didactic articulation. Actual theoretical approaches which are presented in this contribution arc: Form educational theoretical didactics; Teaching-theoretical didactics; Cybernetic didactics; Structural-thcoretical didactics. The existing approaches arc interesting, as each and everyone directs (its) research gravity point (field) in thcri own manner. UDK 167 BOGOMIR NOVAK INTERESI, CIIJI, ZAKONITOSTI S POSEBNIM OZIROM NA PEDAGOŠKO PRAKSO V možnostih kot zmožnostih subjekta so utemeljeni njegovi cilji, zakonitosti in interesi, s tem pa tudi meje njegovega ravnanja. Pluralizem znanstvenih interesov sc izkazuje v dialoškem priznanju več vrst resnic, metod, evidenc, praks. Razlikovali jc treba med zakonitostmi kol kavzalnimi nujnostmi in kompleksnimi zakonitostmi kol tendenčnimi možnostmi. Za področje družbe in vzgoje ter izobraževanja veljajo kompleksne zakonitosti. Na področju pedagoške prakse sc pluralizem izkazuje v osvobojenih odnosih med učencem in učiteljem. Odtujenih odnosov z 'dogovorno pedagogiko' ni mogoče odpraviti. Tako objektivislično kol subjektivistično pojmovanje zakonitosti negira obstoj zakonitosti in vodi v monopolizem interesov, s tem pa tudi v voluntarizem. V politiki se pluralizem uveljavlja z odpravljanjem monopolizma interesov v obliki t.i. 'železnih zakonitosti'. UDC 167 BOGOMIR NOVAK INTERESTS, AIMS, LAWS WITH SPECIAL STRESS ON THE TEACHING PRACTICE Ones aims, laws and interests arc founded in possibilitions as the capabilities of the subject, and with this, also the limits of ones behavior. Pluralism of scientific interests arc illustrated in the dialogic admittance of a number of truths, methods, evidence, usage. One must differ between laws as causal necessities and complex legalities as technical possibilities. Complex legalities arc valid for the fields of socicty and education. In the field of teaching practice, pluralism appears in liberated relations between pupils and the tcachcr. Estranged relations cannot be abolished through "appointed leaching". The objective and subjcclivc comprehension of legalities negate the existence of legalities and leads into the monopoly of interests, and through this to voluntarism. Pluralism also gets affirmed in politics through the abolition of monopolistic interests in the form of the socallcd "iron legalities". UDK 32.011.5 IVOR IJJKŠIČ KRITIKA TEMELJNIH KONCEPTOV TEORIJE KONSOCIATIVNE DEMOKRACIJE Teorijo konsociativnc dcmokracijc jc razvil Arcnd Lijphart in tako imenovana konsocialivna šola. Avtor je kritiko teorije konsociativnc dcmokracijc utemeljil na kritiki njenih nosilnih pojmov: pluralizem, ccpitcv, stabilnosti, sodelovanja elit in dcmokracijc. Njegov zaključek jc, da teorija nc vključuje nekaterih temeljnih spoznanj o obravnavanih nosilnih pojmih in da pojmi niso ustrezno operacionalizirani. UDC 32.011.5 IGOR l.UKŠIČ A CRITIQUE OF THE BASICS CONCEPTS OF THE THEORY OF CONSOCIATIONAL DEMOCRACY The theory of consociational democracy was development by Arcnd Lijpharl and so called consocialtional school. The author of arliclc was based his criticism of the theory of consocialtional democracy on criticism of its bearing concepts: pluralism, cleavage, stability, elite cooperation, and democracy. He concludes that theory docsnt't involve some of the basic notions about bearing concept, mentioned above, and •hat concepts arc not well opcrationalizcd. UDK 371.8(497.12) "1985" ANDREJ LUKŠIČ METODOLOŠKI PREMISLEK OB RAZISKOVANJU ŠTUDENTSKEGA BOJKOTA Sociološko-historično raziskovanje sočasnosti predstavlja enega od temeljnih problemov sodobne znanstvene metodologije, s katerim se spoprime tudi avtor pričujočega prispevka. Razmišljanje o metodi raziskovanja političnih procesov izpeljuje iz naslednje podmene: čc metoda določene teorije ostaja vnanja proučevanemu predmetu, potem sama forma reprczcntacije nujno zgreši svoj predmet. Metoda proučevanja mora nastajati tako, da jc predmetu proučevanja inherentna, da predmet v procesu razlaganje rezultatov proučevanja ohranja svojo ž.ivost, gibčnost in da hkrati vendarle ostane dovolj razložen in sicirano razviden. V luči tega izhodišča jc zastavil rekonstrukcijo študentskega bojkota stanarin iz leta 1985 v naslednjih korakih: premislek o vseh možnih virih za rekonstrukcijo enega dogodka, o individualnih interpretacijah in njihovem soočanje, ki konstruira "novo" resnico dogodka; premislek o časovnem rezu na kontinuumu zgodenega, o možnih virih za interpretacijo dobljenega obdobja, o njihovih interpretacijah in soočanju, ki konstruira "novo" resnico obdobja. Na tej osnovi jc naredil tudi načrt proučevanja in prezcntacijc študentskega bojkota stanarin. UDC 371.8 (497.12) "1985" ANDREJ LUKŠIČ METHODOLOGICAL DOUBTS WHEN RESEARCHING THE STUDENT BOYCOTT OF RENT Sociological historical research of contemporaneity represents one of the basic problems of modem scientific methodology, with which the author of this contribution is also concerned. When thinking on the method of researching political processes, I procccd from the following hypothesis: if the method of a specific theory remains exterior to the studied subject, then the form of representation itself in such a manner, that it becomes inherent to the subject of study, that the subjcct in the process of explaining the results retains its livcrlincss, mobility and, sumultancously, it does bccomc clear and dissectivcly evident. In the light of this, a reconstruction of the student boycott of rent in 1985 was made by the following steps: doubts on all the possible sources for the reconstruction of one event, on the individual interpretations and their conflicts, which construct a "new" truth of the event; doubts on the time cut of the continuum of the event, on the possible sources for the interpretation of the received period, on their interpretation and conflicts, which construc the "new" truth of the period. The plan of study and presentation of the student's boycott of rent was also made on this basic. UDK 65.012.4 ALEŠ FRIEDL PRESOJANJE REALNEGA IN IDEALNEGA VODJE V pričujočem prispevku jc prikazano, da posameznik deluje v posameznih okvirih, ki jih lahko imenujemo "značilni način vedenja", "nivo adaptacije", ali kako drugače. Pokazano jc, da obstaja povezava med predstavami, ki so odraz, realnega sveta in predstavami, ki sc tičejo domišljije, v našem primeru med predstavami o neposrednem (tj. realnem, živem) vodji ter predstavami o idealnem (tj. domišljijskem, objektivno neobstoječem) vodji. Delavci, ki so bolj zadovoljni s svojimi "realnimi" vodji in jih occnjujcjo višje kot manj zadovoljni dclavci, tudi "idealnemu" vodji pripisujejo višjo oceno. UDC 65.012.4 ALEŠ FRIEDL JUDGMENT OF THE TRUE AND IDEAL LEADER The following contribution illustrates that the individual acts in frameworks which wc can call "characteristic manner of behavior", "level of adaptation", or some other way. It is shown that there exists a link between conceptions which arc a reflection of the real world and conceptions which arc in association with the imagination. In our ease, between conceptions of the direct leader (real, alive) and the ideal leader (imagined, objectively non-csistant). Workers who arc satisfied more with their "real" leader and grade them higher than less satisfied workers, also give a higher grade to the "ideal" leader. UDK 378.18:316.356.2 POLONA SELIČ, PETER UMEK POSKUS OSVETLITVE PSIIIODINAMSKEGA OZADJA NEUSPEŠNOSTI PRI ŠTUDIJU I'll preučevanju študijske neuspešnosti smo v središče pozornosti postaviti primarno družino (kot sistem) in neuspešnega študenta (kot element tega sistema). V študiji smo /ajeli 37 oseb. Osnovne podatke o prciskušancih smo zbrali z vprašalnikom, dopolnili smo jih s Coslelloviin vprašalnikom stori lnostne motivacije 'n projekcijskim preizkusom nedokončanih stavkov (PNS). Odkrili smo pomen družine pri oblikovanju posameznikove samopodobc, kjer lahko izpostavimo motnje na področju identitete in spolne vloge. Rezultati so potrdili naše izhodišče, da moramo pri raziskovanju neuspešnosti posvetili posebno pozornost področju doživljanja in pojmovanja samega sebe in dmžinskcga prilagajanja. UDC378.18: 316.356.2 IOLONA SELIČ, PETER UMEK AN ATTEMPT TO EXPLAIN THE PSYCHODYNAMIC BACKGROUND OF FAILURE IN STUDYING Wc placcd the primary family (as a system) and the unsuccessful student (as an element of this system) into the ccntcr of attention when researching failure in studying, 37 indivuduals were included into this survey. The basic data of the tested were collected by a questionnaire, which was supplemented with Costell's by a questionnaire of productivity motivation and the projcctional test of unfinished sentences (PNS). Wc discovered the impact of the family in the formation of the individual's self-image, where we can expose disturbances from the field of identity and sexual education. The results affirmed our starting point, which was lhat special attention has to be given to the field of experiencing and understanding one's self and family adaptation when rcscaraching failure. UDK37.013.75 NORBERT JA UŠOVEC VPLIV NAVODILA NA ANALOGNI TRANSFER Namen raziskave je bil ugotovili, ali instrukcija vpliva na analogni transfer. V ta namen sla bila izdelana dva eksperimenta. V prvem so osebe reševale Dunckcrjcv radijacijski problem potem, ko so dobile bazično informacijo. V eksperimentalni skupini so osebe pred reševanjem dobile samoinstnikcijski material o med kontekstnem povezovanju (Shank, 1983). Analiza ni pokazala razlik med obema skupinama. Vzrok je bil verjetno v večjem vplivu situacijskih spodbud za analogni transfer v kontrolni skupini. Da bi ta vpliv izločili, smo v drugem eksperimentu ločili del z. bazično informacijo od tega s larčnim dražljajem enotedenskim časovnim intervalom. Analiza rezultatov jc pokazala, da jc instrukcija vplivala na uspešnost analognega transfera. Pokazalo sc jc, da ima izrazit vpliv na analogni transfer predvsem tisti del instrukcijc, ki spsxlbuja povezave danih elementov problema z. različnimi področji znanja. UDC37.013.75 NOR HERT J AUŠOVEC THE INFLUENCE INSTRUCTION HAS ON ANALOGICAL TRANSFER The aim of the study was lo investigate the influence instruction has on analogical transfer. For that purpose two experiments were conducted. In the first one persons solved the Dunckcr's radiation problem, after they were confronted with a base information related to ihc solution of the problem. Ihc respondents of the experimental group received an instruction on cross-contextual reminding (Schank, 1983) before they solved the target problem. 'Hie results showed no influence of the instruction on analogical transfer. Ihc reason for that probably being a sensitivity to task demands (i.e. subjects in the control group, because of the time closeness of both parts of the experiments to a greater extend than in the experimental group where the two parts of the experiment were separated by a 45 min. interval, suspected that both parts of the experiment must be, in some way, related.) In the second experiment this influence was minimized by separating both tasks by a one week interval. Ihc results showed a significant influence of the instruction on analogical transfer. Especially pronounced was the influence of the instruction which requested the respondents to conncct the concepts of the problem with concepts of different problem domains. UDK 159.973:615.851 TANJA LAMOVEC NAČINI SPOPRIJEMANJA S STRESOM "COPING" Namen pričujočega sestavka je pregledno podati najnovejša spoznanja s področja spoprijemanja s stresom, kot tudi predpostavili najpomembnejše merske instrumente. S spoprijemanjem sla sc ukvarali predvsem dve usmeritvi: egopsihologija, kije spoprijemanje pojmovala kot širšo kategorijo ego mehanizmov, ki je vključevala tako obrambne mehanizme kot tudi realistične oblike spoprijemanja. Druga usmeritev izvira iz fenomenološko-kognilivne teorije R. Lazarusa in poudarja predvsem proccsc ocenjevanja stresne situacijc in njihov vpliv na spoprijemanje. Podrobneje so obdelani različni poskusi klasifikacije strategij spoprijemanja, situacijskc in osebnostne determinante. Med slednjimi jc najbolj znan pojem osebnostne čvrstosti ("hardiness"), ki naj bi varovala posameznika pred negativnimi učinki stresa. Opisani so merski instrumenti za ugotavljanje načinov spoprijemanja, vrste in pomena stresnih situacij ter osebnostne čvrstosti. UDC 159.973:615.851 TANJA LAMOVEC COPING STRATEGIES Ihc present articlc represents a review of rcccnt findings in the area of coping as well as a presentation of most imporatant measuring instruments. Most research in coping camc from two orientations: ego psychology and phcnomenological-cognitive approach of R. Iazarus. Ego-psychologists conccived coping as a broader calhegory of ego-mechanisms which included defense mccahnisms as well as realistic ways of solving life problems. Phenomcnological-cognitivc theory emphasises the proccesscs of appraisal of stress situation and the influence of appraisal on subsequent coping strategics. Different attempts at classification of coping strategies, situational determinants and the influence of personality arc described in some detail. Among ihc latter dclcrminats the concept of hardiness is reviewed. Measuring instruments: Ways of coping, Life experiences survey and Hardiness scale arc desenbed along with some rcccnt research data. UDK 159.922.8 MIR J AN A ULE INDIVIDUALIZACIJA IN SUBJEKTIVIRANJE MLADOSTI Obravnavamo spremembe v poteku in doživljanju mladosti v modemi družbi. Opozorimo na podaljševanje mladosti in podaljšamo odvisnost mladih od odraslilh in od ideoloških aparatov države in na tnfantilizacijo mladih, ki jo to povzroča. Analiza teh infantilizacij (zlasti novega narcizma mladih) pokaže ambivalentno naravo modeme mladosti, saj vsebujejo regresivne in progresivne možnosti individuacije in subjektiviranja mladosti. UDC 159.922.8 MIR J AN A ULE INDIVIDUALIZATION AND SUBJECTIVE YOUTH We discuss changes in the process and experiencing of youth in modem society. Wc warn of extended youth and their extended dependence on adults and of the ideological apparatus of the stale and with its infanlalization of the young through this. An analysis of infantalism (especially new narcissism of the young) shows the ambivalent nature of modem youth, as they contain regressive and progressive possibilities for the individualization and subjectivation of youlh. UDK 316.628: 316.752 JANEK M USEK MOTIVI IN VREDNOTE 2. DEL: DINAMIČNE POTEZE IN VREDNOTE Motivi (potrebe) in vrednote predstavljajo dve izjemno pomembni kategoriji človekove molivacijc. Z raziskavo smo skušali ugotovili, ali obstajajo pomembne zveze med temeljnimi motivi (crgi in scnlimcnti) na eni strani in osnovnimi vrednotami na kategorije vrednot odraz delovanja temeljnih motivov. Raziskovalni rezultati kažejo na vrsto signifikantnih povezav med enimi in drugimi, vendar so dobljene pomembne korclacijc razmeroma nizke - tudi najvišje nc presegajo zmernih vrednosti. Vrednote in vrednostne orientacije po vsej verjetnosti niso neposredni odraz temeljnih človekovih motivov in potreb, marveč pomenijo relativno neodvisno kategorijo molivacijc. Tako sc zdi tudi empirično utemeljena teoretska razdelitev motivacijskih pojavov na motivacijo potiskanja (potrebe in z njimi povezani temeljni motivi) in motivacijo privlačnosti (cilji, vrednote, ideali). UDC 316.628: 316.752 JANEK MUSEK PART 2: DYNAMIC CHARACTERISTICS AND VALUES Needs and values arc two most important categories of human motivation. The aim of the present study was to examine the nature and ihc amount of relationship between both categories. An attempt was also made 'o clarify lhe rcductivislic hypothesis that human values could be explained as derivatives of basic needs and motives. Correlational and multivariate analyses were made conccrning the relations between basic motives (ergs and sentiments) on one side and dominant values on the other side. A number of significant connections between motivational traits and values were found but even the highest correlations obtained were of moderate degree. The results of the study indicate very clcarly only modest relationship between basic motives and values. Human values and value orientations arc by no means mere products of basic motivational structure, lliey represent a rather autonomous domain of human motivation. A conclusion could be drawn therefore that wcll-known classification of motivation into two distinct categories, namely so called "push" motivation (needs) and "pull" motivation (goals, ideals, values), is well fonuded for both theoretical and empirical reasons. UDK 167.2 VALENTIN BUCIK FAKTORSKA ALI CLUSTERSKA ANAIJ7.A - KATERO TFIINIKO UPORABITI? V primerjalnem pregledu sla na kralko predstavljeni dve klasični multivarianlni tehniki za analizo kovariančnih struktur - Faktorska in Clustcrska analiza. Težave v njuni uporabi sc pojavijo, ko na podatkih uporabimo eno tehniko, kadar bi bila glede na ciljc raziskovanja bolj upravičena uporaba druge. Tehniki sc razlikujeta predvsem v obravnavanju variance znotraj posameznih enot. FA razporedi varianco odgovorov na določeno postavko preko večih virov pojasnjevanja, latentnih dimenzij oz. faktorjev, CA pa cclotno varianco pripiše le enemu pojasnjevalnemu viru ali skupini - tisti, v katero je enota (po bližini oz. podobnosti z drugimi enotami) uvrščena. Priporoča sc, da v odločitvi o uporabi FA ali CA izhajamo najprej in predvsem iz ciljcv raziskovanja ter metrijskega nivoja podatkov. Ne bi smeli za vsako ceno aplicirati postopkov FA v primenh, ko jc CA teoretično pravilnejši pristop. UDC 167.2 VALENTIN BUCIK FACTOR OR CLUSTER ANALYSIS - WHICH PROCEDURE TO CHOOSE? Two classical multivariate methods for covariancc structure analysis are briefly presented - Factor and Cluster analysis. Some difficulties arise when one method is chosen while the other would be more appropriate with regard to the purpose of research. The basic difference between the methods is the treatment of the within entity variance. FA helps to dissesct the internal structure of entities by dividing the variance to different sources of explanation, that is latent structures or factors. On the other hand, CA groups similar entities, taken as wholes. It docs not divide their variance. It is recommended that one should make a decision on choosing an appropriate method on the basis of the problem of the research and the scalc type of the data set. FA should not be taken at any price, when CA would be the right choice. Sinopsis sc nanaša na članek, ki jc bil objavljen v številki 3 in 4 / 90 UDK 159.922.1 :316.6 NEVENKA ČERN1GOJ-SADAR socialnopsihološki; teorije spolne tipi h kači je Pridobivanje spolno ustreznih prcfcrenc, sposobnosti, osebnostnih atributov, konceptov o sebi in obnašanja sc imenuje proccs spolne lipifikacijc. Članek obravnava ra/Jičnc teorije, ki ta proccs pojasnjujejo. Teorija neposrednega treninga spolnih vlog in spolnih razlik uspe pojasniti lc najbolj stereotipne oblike spolnega obnašanja. Teorije posnemanja in modeliranja poudarjajo učenje in izvajanje vidnih vedenjskih vzorcev in imitacijo modelov. Psihoanalitične teorije razlagajo pridobitev spolne identitete s proccsom identifikacije z istospolnim staršem. Razlage tega proccsa pri različno usmerjenih avtorjih so nasprotujoče. Izziv psihoanalitični razlagi razvoja spolne identitete, tako v sekvcncah kot v vsebini, predstavljajo kogntivno razvojne teorije. V ospredje postavljajo sposobnost simbolnega manipuliranja pri otrocih. Teorija spolne sheme Lipsitz Bcmovc pa združuje tako kognitivne elemente kot spoznanja teorije socialnega učenja. Spolna shema ima lahko različne položaje v sklopu cclotncga pojma sebe; slednji ima tudi vlogo aktivnega mediatorja in regulatorja. Kulturna opredeljenost spolnih vlog jc izhodišče teorije simboličnega tntcrakcionizma, ki poleg eksplicitnih in implicitnih oblik učenja poudarja tudi subjektivne intcrprctacijc pomena ter možnosti transfonnacijc osebne identitete. Teza o družbeni konstrukciji spola pa opozori na družbeno razsežnost difcrcnciacijc spolnih vlog in neenakih razmerij med moškimi in ženskami. UDC 159.922.1 :316.6 NEVENKA ČER NIGOJ-SA DA R THE SOCIOPSYCHOLOGICAL THEORIES OF SF.X TYPING The acquiring of appropriate sexual preferences, abilities, self conccpts and behavior is defined as the process of sex typing. The articlc deals with theories which explain this proccss. Direct training for gender roles and sex differences explain only the most stereotyped gender behavior. Modeling approaches stress the learning and performance of overt behaviors and imitation of models. For psychoanalytic theorist, gender identity is acquired throuhg identification with the same-sex parent. The explanations of this proccss by different authors within the psychoanalytic approach arc discussed. The sequences of identity acquisition and the type of input described by psychoanalytic theorist arc crilicizcd by cognitive-developmental theorist. Ihc latter stress the symbol manipulating abilities of children, which develop with age. Ihc gender shema theory introduced by Hem combinc the cognitive elements with social learning theory issues. The author underlines that the position of gender shema within the self shema is one of Ihc most relevant personality characteristic. The cultural determination of the gender roles is presented within •lie symbolic intcraciton theory. Ihc active role of the subject in the interpretation of meaning and the possibilities for changc arc discussed. 'Ihc thesis of socictal construction of gender put forward the critical analysis of the position of women in socicty and the unequal gender relations. YU ISSN 0587-5161 v Časopis za sodelovanje humanističnih in naravoslovnih ved za psihologijo in filozofijo