Kazalo

Sodobnost 9

september 2023

Uvodnik
Tina Vrščaj: Črkarska pravda

1135

Mnenja, izkušnje, vizije
Nastja Vidmar: Zadnji človek na otoku

1145

Pogovori s sodobniki
Cvetka Bevc z Miriam Drev

1158

Sodobna slovenska poezija
Petra Koršič: Ciprese
Uroš Zupan: Fragmenti iz neke davne
pomladi

1171
1184

Sodobna slovenska proza
Miša Šala: Bel martini
Bojana Dragoš: Starec in pes

1193
1199

Sodobni slovenski esej
Meta Kušar: Recepti iz moje garaže

1206

Tuja obzorja
Ersi Sotiropoulos: Kaj je ostalo od noči

1223

Graditelji sveta
Stefan Zweig: Dostojevski, 5. del

1238

Sodobnost 2023

Letnik 87

Sodobnost 2023

1247
1251
1255

Kazalo

Sprehodi po knjižnem trgu
Tomaž Brejc: Čas prebujenja
(Lucija Stepančič)
Boštjan Videmšek: Vojni dnevnik
(Alenka Urh)
Anja Mugerli: Pričakovanja (Nada Breznik)

1263

Mlada Sodobnost
Marko Kravos: Deva iz Devina in trije
junaki (Žiga Valetič)
Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega
maka (Gaja Kos)

1266

In memoriam
Maja Gal Štromar: Od drugod doma. Moji
spomini na Marjana Tomšiča

1259

Letnik 87

Sodobnost 2023

Uvodnik

Tina Vrščaj

Foto: Saša Kovačič

Črkarska pravda

Naš javni prostor težko diha.
Krči se od krčev.
Ne bom mu pomagala s tem zapisom, pač pa bom prilila olja na ogenj
in bom le še ena tistih, ki to morajo izreči na glas, da bi imeli vsaj za hip
občutek moči, da bi vsaj ta trenutek verjeli iluziji, da so se zoperstavili
točno tedaj in tako, ko in kot je bilo potrebno. A bom vsaj s pritiskom na
gumb zamenjala postajo.
... Mogoče se krči od sramu. Ali strahu.
Zagotovo me prevevajo ti občutki. Ozračje je polno besed, ki sevajo,
a medtem ko nekateri nosijo maske, so drugi povsem goli.
Ker v tem podalpskem kokošnjaku praviloma ni denarja, je gotovo dobra
novica, da za prostor, o katerem govorim, ne potrebujemo nobenih sred­
stev. Ne obremenjuje državnega proračuna. Potrebujemo le demokratičen
sistem s svobodo govora in odprte glave vseh nas, ki v to dragoceno skupno
areno precejamo svoje zasebne obstoje, da bi na cedilu ostalo samo tisto,
kar koristi javnosti. Gotovo je potrebno ta prostor vsake toliko časa pre­
vetriti z novim pohištvom, to pa naseljevati z dobrimi idejami; in gotovo
ga je treba sem ter tja tudi očistiti. Naj me koklja brcne, če z “očistiti” ne
mislim tega, da kakšno slabo idejo tudi odvržemo v koš, preden jo vidijo
drugi. Ali pa vsaj za zdaj kakšnega zloustega škrata zaklenemo v kletno
skrinjo. Naj me koklja – v skrinjo.

Sodobnost 2023

1135

Tina Vrščaj

Črkarska pravda

Splošno prepričanje, ki je z razcvetom svetovnega spleta dobilo krila, je,
da vsak glas šteje. Ta čas je vreden samega Orwella: nihče ni bolj enak kot
kdo drug. Sodobna, “terapevtska” ideologija ti dopoveduje, da bodi to, kar
si, in se pokaži takega tudi drugim. Ne boj se, ne sramuj se samega sebe.
Nastopil je čas tvoje samorealizacije. Če si se moral nekoč pred učiteljico,
ki te je spraševala, vsaj spodobno vesti, če že nisi imel pojma o snovi, in
če je bila v šoli tvoja publika samo nekaj več kot dvajset sošolcev, zdaj na
spletu naenkrat nad sabo nimaš več stroge učiteljice z očali, ki bi presojala,
ali si se kaj naučil in ali je tvoje vedenje primerno – svoboden si, nič več
poniževanja tvoje minorne osebnosti, pa tudi zoprnega učenja je lahko za
vselej konec, tvoja javnost pa je obenem nič manj kot ves svet.
Zdaj lahko nemoteno trdiš, da je dva in dva enako pet.
Ni malo takih, ki menijo, da je to naravnost odlično. Nobene učiteljice
nad glavo, nobenega urednika. Nobenega cenzorja. Nikogar, ki bi bolje od
nas vedel, ali ima to, kar mislimo, čutimo, govorimo in pišemo, kakšno
težo. Je to sploh kakšna resnica – relevantna za druge? Ni važno; naša
resnica je, moja resnica! In pravzaprav živimo v družbi, ki je orwellovsko
avtoritarnost preživela in se zdaj vsaki avtoriteti smeje v brk. Nasprotno
pa resno jemlje novomatike, ki si iz dveh in dveh hlebčkov kruha napravijo
pet hlebčkov – še Jezus bi bil ponosen nanje!
Ta mentaliteta nas je, se mi zdi (ne sodim, tipam, in pisalo mi služi
kot palica slepcu), privedla do tega, da si javni prostor, skupno avlo, vsi
preveč lastimo in v njej delamo gnečo. V njem, v javnem, ko smo dejansko
na odru, se počutimo, kot bi bili v svoji sobi, zleknjeni na postelji. Javnega
si ne lastijo samo javne osebnosti, ampak vsi: vsak se lahko izpostavi in
vsakogar, če bo posegel v javni prostor, bomo, popolnega tujca, posvojili
kot intimnega znanca, njegove besede pa bodo še dolgo odmevale naokoli.
Nekako se je logika naših štirih sten, naše domače zasebnosti, da lahko
v svoji dnevni sobi nakladaš, o čemer hočeš, prenesla v javni prostor
spleta. Še več: mogoče ti žena doma sploh noče več prisluhniti, mogoče
si jo nekoč pijan dvakrat klofnil, pa ti je postavila zid pred nosom, ali pa,
ženska, tebe mož ne posluša, ko razlagaš o problemih sodelavk, ki te vse
po vrsti ali ignorirajo ali pa oblagajo s svojimi hormonskimi težavami, in
vse to moža niti malo več ne zanima, tako da tudi v lastni dnevni sobi ne
eden ne druga ne pride več do besede! Zato je, na vajino srečo, tu podaljšek
dnevne sobe, spletišče – globalno svetišče, h kateremu romajo bogati in
revni vseh nacij in ver – z vsemi svojimi prostori, ki so kot kavarne, če si
zraven kavico skuhaš, ali kot učilnice, če se na forumih kaj posvetuješ, ali
pa so klubi, kjer spoznavaš nove ljudi, in portali, ki te pitajo z novicami, pa

1136

Sodobnost 2023

Črkarska pravda

Tina Vrščaj

komentarji k člankom, ki včasih nadomeščajo sramotilni steber … In na to
javno ploščad, agoro, ljudje stopajo brez zadržkov, misleč, da so tam lahko
v sami spalni srajci in da lahko tarnajo na blogu ali tvezijo na Twitterju, kar
se jim pač ta hip zahoče, ker je njihovo telo še vedno pogreznjeno v domači
kavč. In če je mož že leta spolno neiztrošen in če je žena zaradi pomanj­
kanja telesnih pozornosti presušena ali pa oba samo ne zaslužita dovolj,
da bi bila zadovoljna, jima splet ponuja poligon, na katerem lahko brez
zavor, brez prikrivanja frustracij, ne da bi se “delala lepa”, konzumirata
vsebine, ki resonirajo z njuno življenjsko stisko, in celo ustvarjata vsebine.
Navadno take, ki niso prekvašene, ki niso predelane ali izbrušene, čeprav
so običajno lažno olepšane – ne moremo vendar pričakovati, da bi kar vsak
človek ustvarjal umetnost in da bi se na internetu kot med in mleko cedile
predvsem umetniške vsebine, kvalitetne, hranljive, čudovite, spravljive –,
in te strašno povprečne ali celo nadpovprečno prazne vsebine, ti nedode­
lani članki, ti rokohitrski komentarji, sovražni izpadi, te lažne novice, te
nereflektirane besede, nepremišljene misli, surova in v mikrovalovki po­
grevana čustva, vse to je nagneteno med oglase za povešeno kožo, pardon,
oglase za mazilo proti povešeni koži, pa za čudežne kapljice proti pordelim
očem, za jakne iz džinsa in škornje iz usnja in zdravila proti glavobolu,
med utripajoče oglase, ki se kakor vagina pred pohotnežem razpenjajo
preko kot-da-tehtnih člankov in odvračajo našo pozornost ... Vse to se
množi in kopiči v našem javnem prostoru, ki ga vsak dan naskakujemo, ga
naskakujemo celo vedno več, nanj navajamo otroke (sicer z vklopljenim
starševskim nadzorom, ob katerem predvidevamo, da je edina nevarnost
tam pornografija, ne pa tudi mnoge nefiltrirane vsebine), z njim delamo
doktorate in se – tudi če tega nočemo, tudi če nam ne paše (mogoče res ne
ustreza našim standardom?) – kljub vsemu pitamo točno s tem.
To brozgo javnih vsebin (pa ne govorim o RTV-ju, saj večino vsebin do­
bimo povsod drugje) prinašamo v svoje zasebno življenje in obratno, svoje
zasebno življenje razstavljamo na ogled vsej javnosti, in ko se oboje tako
preliva, oplaja, meša, raztaplja drugo v drugem, oba koncepta izginjata.
Človek se zaloti, kako ima nastop pred svojo družino. Nobene vstopnice
ni bilo, nobenega vabila, a predstava je tu: družina se sprevrže v javnost,
kateri uprizarja dramo in od nje pričakuje aplavz. Ne da bi še vedel, kdo je.
In obratno, človeka zalotimo, kako svoje intimnosti, prehrambne, zdrav­
stvene, toaletne, medenotedenske in pogrebne, postreže milijonom oči.
In tudi naše oči se radovedno, pa tudi vse bolj naveličano, pasejo, dokler
srce ne da slovesa upu, strahu.
*

Sodobnost 2023

1137

Tina Vrščaj

Črkarska pravda

Ob obisku spleta si tesnobna ... preganja te nekakšna agorafobija pred tem kra­
jem, ki ga ni mogoče locirati in kjer se ti vse izmika. Se je mučno zavedati, da si
poti, po katerih brskaš, v resnici ne izbiraš sama, in da ti med milijoni zadetkov
tiste, ki bodo vidni tebi, izbira Veliki brat?
Fragmenti misli ... skakanje s teme na temo ... hop ... vmesna izguba zbra­
nosti ... Saj mi ne boste zamerili razdrobljene pozornosti, ki gotovo pesti vse nas?
*
Bi rekli, da je naš javni prostor odprt, razprostranjen, da imamo dobro
zorano polje širne svobode, ker lahko nekdo – še zdaleč ne vsakdo, hja,
tako je torej s to enakostjo, naenkrat je nekdo usmeril snop svetilke in zdaj
se vidi, kateri so rdeči, kateri črni, in nismo vsi enako vredni, taka je pač
življenjska dinamika, in v bistvu vidimo, da nima vsak pravice artikulirati
svojih nazorov tu pod Alpami, vsaj če noče biti popljuvan, reč je torej več
kot zapletena, saj traja precej dolgo, preden dojamemo, kdo sme reči kaj
in kje – da torej lahko nekdo nekoga pred vsemi očmi in pred vsemi uše­
si, pametnimi in nespametnimi (če se vzdržim korektnosti: neumnimi),
živčnimi in zadovoljnimi, pošlje v školjko?
Pa ne v tisto morsko: lepo, bisernato od znotraj, narebreno od zunaj,
počivajočo na morskem dnu, okoli katere plava očarljiva morska deklica.
V straniščno školjko.
Mogoče je prišlo pri razvoju sodobne umetnosti do majhnega nespora­
zuma – seveda se na poti umetnosti neprestano spotikamo ob nerazložljive
ovire – in je velika umetnica pomislila, da lahko tudi sama začini svojo
verbalno ustvarjalnost, tako da straniščno školjko znova postavi v javni
prostor, na oder, v katerega so uprte vse oči, in da vanjo stlači ... no, ne
straniščnega papirja ... tudi ne ... pardon, joj, je tole nerodno ... človeških
izločkov ... ampak kar človeka!
Pa ne samo človeka. Človeka, ki ga poznamo. Nekateri celo osebno.
Toplega človeka, ki je nekaterim očka, nekomu mož, nekomu prijatelj.
Strokovnjaka. Profesorja. Slikarja. Razlagalca umetnosti.
To pa je več kot rahlo zagatno, ko ena človekinja drugega človeka kar
takole mimogrede, kot Pika Nogavička dvigne svojega konja nad glavo, hop
v školjko pošilja tega človeka.
Pa niti ne igra vloge, kdo je on in kaj je. Sploh ni pomembno, ali je kak­
šna znana osebnost, in ni važno, ali nam je simpatična pojava, ali njegovo
figuro sanjamo ali mrzimo. Človek je. In celo to ni tako pomembno, kajti
tudi če bi bil žival (te ima umetnica menda raje), tudi če bi bil žival, celo

1138

Sodobnost 2023

Črkarska pravda

Tina Vrščaj

v tem primeru si težko predstavljam, da bi umetnica (ne ta, ker ta ima živali
rada), recimo neka druga umetnica, ki bi šla po poti te, kot gredo prerade
po isti poti, javno izjavljala, naj se pa neki pes (dobesedno, ne kot metafora
za človeškega pesjana) pobere tja, od koder je prišel, in sicer v straniščno
školjko. Tako, pa še vodo potegnimo.
Mizerno!
Skušam ponazoriti, kako smešno je vse skupaj. Smejmo se tej prigodi.
Obenem pa ne moremo ostati pri tem.
Smeh je samo pol narodovega zdravja.
Kultura pa druga polovica.
Kakšna je naša kultura govora? Ne govorim o sovražnem obrekovanju
anonimnežev na spletu. Ciljam naravnost v znane javne osebnosti, ki
v najbolj vplivnih medijih pri nas brez zadržkov psujejo. Ja, psujejo ljudi.
K sreči se izbrani gospod ni pustil zmesti in je kljub napadom ostal
zborno zadržan in vljuden. S tem ni pokazal strahu, temveč pogum. Ni
se skrival, ker ne bi imel argumentov. Pač pa nam je dal vedeti, da lahko
z zmerno besedo, ki je morda tudi polna strasti, pa vendar še vedno umer­
jena, ubrana, spoštljiva, pove več in gre dostojanstveno naprej.
Naprej, ne da bi sploh odprl vrata v kopalnico.
Kaj pa, če bi bil na njegovem mestu kak človek temperamenta, ki bi jih
odprl, vrata na “sekret”? Če bi se našla dva taka, bi si lahko tudi fizično
skočila v lase – kot pes, ki se ga skuša zbasati v školjko, in mačka, ki se pri
tem dela fino. Pretep! Ljudstvo bi se napajalo in bi še več dni hodilo okoli
z ostanki mrhovine med zobmi, si jih čistilo z zobotrebci in s prtičem
brisalo rdečo tekočino z lic.
Ampak v resnici se ljudje s tako pojedino zastrupijo.
Ljudje pač ne vidijo, da so take pojedine servirane na pokrovu školjke.
Straniščne.
*
Da bi ta narod, skrčen od sramu, presušen od spolne nepotešenosti,
nerealiziran zaradi svoje pametnosti, povešen pod utežmi zgodovine in
s samopodobo, ki mu niha, kakor da ima duševno motnjo, od pretirane
samozavesti do skrajnega podcenjevanja samega sebe (in včasih oboje
soobstaja), da bi ta narod živel svobodo, ki so nam jo izborili in pot do
nje tlakovali tisti velikani, ki jih še zdaj častimo, čeprav se zdi, da je naše
čaščenje bolj navidezno in da ne moremo več zares ceniti plodov njihovega
dela, da kot da nočemo požeti tega, kar so sejali. Kakšna sprevrženost, da

Sodobnost 2023

1139

Tina Vrščaj

Črkarska pravda

prepevamo himno – kdor poje, vendar slabo ne misli – in se nam iz ust
vijejo verzi da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo
vsak, ne vrag, le sosed bo mejak, zraven pa imamo figo v žepu – ja, saj je bil
doktor fig, kajne, in tudi mi smo danes doktorji fig, in s to svojo neiskre­
nostjo kot da hočemo dokazovati svojo premetenost – in se prepiramo
s sosedi, čigava zastava je večja, pričkamo se z nekom, če hodi ali ne hodi
v cerkev, bog nam pomagaj (in opravičilo našim ateistom, ker se zatekam
k frazi z versko noto, in opravičilo vernikom, ker po nemarnem izrekam
božje ime; vsaka beseda nas izdaja, z vsako nas nekdo popredalčka), in
sploh v sorojaku vidimo vraga. Našpičimo ušesa, če kak moški žensko še
na star način pokliče s kakšno mačistično, pač tako, iz sproščene razigra­
nosti, a koliko grenke užaljenosti lahko danes izzove taka moška energija!
(Nič čudnega, da jo moški v teh časih skrivajo, moškost spravljajo v tesni
žepek spodnjic in kot najstniški šolarji pred učiteljico trepetajo, da ne bo
kakšna ženska kje planila nanje kot pobriti pes izza sosedove ograje – se
vam slučajno zdi to pisanje škandalozno? Ne delam si skrbi; kot ženska, ki
napada moške, sem na varnem terenu, saj moramo ženske danes z bojnimi
kriki moške prisiliti v poplačilo krivic, ki so jih predniki delali prednicam;
mar vi ne čutite v zraku vse te agresije, ki brbota med anahronističnimi
seksisti in neposodobljenimi feministkami?) In če nam kdo, ki nam ni
preveč všeč, kaj predrznega napiše v e-pismu, ga lahko javno razkrinkamo,
mu kar tako, izvensodno, glavo vtaknemo v pranger, “izmečku seksistič­
nemu”; postanemo oprezni, če kdo drugače voli kot mi sami, in se, ker
nam je jezik svetinja in si tudi jezik lastimo kot najvidnejšo manifestacijo
javnega prostorja, naježimo, če kdo med intelektualci in intelektualkami
še vedno rabi moški slovnični spol kot nevtralen, ker je to tako presneto
“konservativno” in krivično, ali pa zavzamemo obrambno pozo, če kdo
slučajno rabi ženski slovnični spol kot nevtralen, ker je to tako presneto
“za lase privlečeno” in spet izključujoče, pa se namrdnemo, če hoče kdo je­
zik, tega zatiralca šibkejših, našega Ivana Groznega (zatiralci so pač vedno
moški, pa da ne bi kak moški na to slučajno kaj pisnil!), končno napraviti
pravičnega in mu zato (on_a) nadene razne steznike/proteze, pri čemer ga/
jo ( jezik/jezičico – gajico) seveda neizpodbitno grafično iznakazi, “Drage
slovenske bralci”, “Spoštovan_a_i_o”, “Ljub_i_e moj_i_e prijatelji_ce”, da
lahko samo pro_tes_ti_ram, in tokrat brez ironičnega podtona:
Hej, pa to ni slovenski jezik!
Je to morda naš novorek, hibrid (ena bolj ljubkovanih besed te dobe,
mar ne?) organsko povezanih organov na eni strani in transplantatov, ki
se bodo ali pa se ne bodo prijeli na drugi, hibrid, ki lahko nastane samo

1140

Sodobnost 2023

Črkarska pravda

Tina Vrščaj

v od zaslonov z vseh strani osvetljeni dobi računalniško zbirokratizira­ne
ideologije?
Dame in gospodje, čas je za novo črkarsko pravdo.
Ko so se naši predniki, prednice, zastavonoše slovenstva ( ja, drži, tudi
to izrekam brez ironičnega podtona, ni pa rečeno, da to brez podtona tudi
berete) naprezali, da bi domačo ljudsko govorico iz hiš in s polj spravili
v knjige, da bi jo povzdignili na nivo drugih jezikov in da bi slovenski jezik
očistili prevelike količine drugih primesi, niso niti slutili, da nas bo v 21.
stoletju “ogrožal” neki novorek, ki je popolnoma tuj vsemu človeškemu.
To je računalniški jezik, jezik binarne logike ničel in enk (enka so naši,
nula pa njihovi), jezik spletne mentalitete (vsak lahko svoje pove, še več,
vsak lahko svoje prodaja, še več, vsak lahko svoje proda), samodejno gugl­
translejtani jezik in, če hočete, tudi jezik, ki hlapčuje ideologijam, ki so za­
znamovale naš čas. Naš čas. To niso ne ideologije preteklosti ne ideologije
prihodnosti, ampak zgolj trenutne smele pogruntavščine, ki se sicer včasih
res navdihujejo pri simulacijah preteklosti in projekcijah prihodnosti.
Ker te ideologije niso nekaj trajnega, preizkušenega, so skregane ne le
z drugimi, ampak tudi same v sebi. Njihovi pristaši in zagovornice se prej
ali slej znajdejo v zanki paradoksa, ko začutijo, da od ideološke strasti
gnane poteze delajo več škode kot koristi. Oglejmo si ideologijo politične
korektnosti: danes mi že lastna mama za domačim omizjem odsvetuje rabo
besede “črnec”, da mi čeljust skoraj pade v krožnik – torej otrokom sploh
ne smem več brati Jurija Murija, ker so notri “zamorci neumiti”, kaj šele
Enci benci, kjer tepejo cigana!, seveda ne smemo gledati Djanga brez oko­
vov, ker v njem brutalno delajo s sužnji, za novo izdajo Resničnosti Lojzeta
Kovačiča pa bi bilo treba vestno brisati besedi “buzerant” in “pederast”,
čeprav je avtor prav s takimi robatimi odslikaval vojaško resničnost, ki jo
po njegovi zaslugi tudi danes lahko podoživimo v vsej njeni surovosti?
Naj rojak prost bo vsak – v jeziku.
Ta živi dokaj dni, čeprav bi bil lahko že mrtev.
Bolj ko ga premetavamo s človeškimi jeziki v naših ustih in bolj gibke
oprave ko mu nadevamo na papirju, bolj ko z njim telovadimo, bolj uspeva,
lepše zori. Obrazce korektnosti spoštujmo, a si z občutkom drznimo tudi
mimo njih.
Ni prav, da bi ljudje izpadali iz igre jezika. Da bi zaradi predpisanih
jezikovnih obrazcev s svojo drugačnostjo padali skozi luknje, ki jih ni
z besedno nitjo nihče zašil.
Rada bi – ker je jezik moj kruh, strast, most do ljudi in se bom zanj
vedno pravdala –, da se zavedamo nevarnosti, da lahko mi sami svoj jezik

Sodobnost 2023

1141

Tina Vrščaj

Črkarska pravda

tudi poteptamo. Če tkemo ideološke pasti, ga lahko napravimo za dom
sovraštva. Lahko ga voljno asimiliramo v amerikanščino. Lahko sklepamo
izrazne kompromise in ga uporabljamo po liniji vse manjšega odpora
ter ga sčasoma tako osiromašimo, da postane učinkoviteje komunicirati
z znakovnim jezikom brez izgovorjenih besed. Še bolj se uveljavlja slikovni
jezik: desetine besed požre ena sama sličica, ki si jo pokažemo, ker se nam
ne ljubi razlagati; pri čemer nekaterim ena beseda še vedno pove več kot
desetine slik.
*
Drage Slovenke, dragi Slovenci! In dragi tudi vsi ostali, ki niste ne eno ne
drugo, ampak nekaj tretjega, bodisi neslovenske krvi ali tuje identitete
bodisi kakšnega tretjega spola – da ne bom izključujoča, ker nočem biti,
in da bom korektna, da bom po svojih močeh ustregla eni hrupnejših
ideologij intelektualne elite našega časa. K vragu pa “elita”, saj je ta izraz
prava paradigma izključujočnosti; in zakaj ne bi imela, ko to pišem, v mislih
podeželanke v predpasniku in kmeta v traktorju (ali kmeta v predpasniku
in podeželanke v traktorju), zakaj bi videla pred sabo samo mlade in bi
pozabila na starejše ali obratno, ah, zakaj bi sploh čutila, da moram, če
vstopam v javni prostor, tudi sama trobiti v isti rog, uporabiti že iznajdeni
in od ministrstva za resnico potrjeni novorek, da ne bi vame od nekod priletel
gnil paradajz, in zakaj čutim to breme, da bi bilo treba upoštevati vsakega,
ki pravzaprav misli povsem drugače kakor jaz?
Res, javni prostor je v stiski in večkrat opažam, kako marsikdo zmanjša
svojo besedo, zoži misel, da bi se bolje umestil vanj.
Prostor sporazumevanja moramo razširiti. Nekako tako, kot razteguješ
otrokove hlače, ki so po obdelavi v dveh strojih v tvojih rokah pristale
preozke in krajše kot prej; preprosto je, saj samo primeš na obeh koncih
in vlečeš, malce potreniraš in upaš, da se pridobljeni “razteg” ne bo takoj
spet skrčil nazaj.
Z besednimi izbrankami razširimo prostor, da bo lažje dihal.
Ne gre pa samo za to, da bi v ta prostor metali besede.
Da bi jih metali čim več; da bi čivkali, kot da so vse besede samo prijetno
ptičje petje.
Da bi vse izrekali čim bolj nepremišljeno, kot da je največja vrednost
v neposrednosti; ker je včasih vse narejeno, ponarejeno in zlagano, ima­mo
potem občutek, da je že majhen drobec avtentičnosti sam zase najdena
dragocenost.

1142

Sodobnost 2023

Črkarska pravda

Tina Vrščaj

Skozi zgodovino je pravzaprav večinoma obstajala taka ali drugačna
cenzura. Prešernu so na Dunaju črtali kitico Edinost, sreča, sprava in prve
Poezije si za en goldinar kupil brez Zdravljice. Takrat se je dunajska oblast
borila proti panslovanstvu. Danes se zdi, da se slovenska oblast bori proti
slovenstvu.
A tam, kjer ni nevidnih silnic, ki prepredajo javni prostor in skušajo uti­
šati določene glasove, izbrisati določene besede, zasenčiti določene figure,
tam na svobodi (ne govorim o vladi, daleč od tega) bi od pripadnikov zrele
družbe pričakovala, da svojega svobodnjaškega duha vsakdo omeji sam ...
Se sliši preveč pohujšljivo, če govorim o “samocenzuri” s strani avtorite­
te človekovega čuta za etiko in moralo (se pravi, o misli na drugega)? Je
preveč, če od vsakega, ki melje v javnosti, terjamo osnove diplomatskih
veščin? Morda dober okus? Obzirnost? Zraven pa še, vem, čisto sem zašla
v utopijo, resnicoljubnost?
*
Ko sem že pri resnicoljubnosti ...
Je svoboda govora pri nas tako sprevrženo zlorabljena, mi pa tako nezreli
za demokracijo – ne zaslužimo si je, drži, nisem pa zato še na strani tistih, ki
kot o lepi pravljici sanjajo o Titovi hiški iz sladkarij – in da bi se, ker imamo
premalo bordelov in nimamo tradicije rodea niti pri nas trenutno ni vojne,
da bi se lahko malce ... hm ... klali ... rezali ... razstreljevali ... poživaljali ...
skratka, prišli v stik s samim sabo, bi pa Slovenke in Slovenci vseeno radi malce
izživeli napetosti, ki nastajajo, in se potem znajdemo v tem, da podpiramo in
podpihujemo neko “ljudo­žersko svinjo”. To je metafora. Vir navdiha: Črna
možinja. Status besed: žaljiv.
Priznam.
Tole je šlo preko meje.
Se opravičujem!
*
Kdor pije prepir z materinim mlekom in raste gor ob obmetavanju lede­
nih besed med staršema, ki nosita različne barve, kdor se od malega čudi
neusahljivi dialektiki človeškega sovraštva, ki ga čuti okoli sebe – kot da
nimamo pri roki vedno tudi druge izbire, ljubezni? –, ne postane nujno
zagrenjeno gobez­dalo, ki se krega in trga naprej, ampak je lahko nekdo, ki
se je prepira že nažrl za vse večne čase in bo postal človek kompromisov.

Sodobnost 2023

1143

Tina Vrščaj

Črkarska pravda

Tak bi bil kompromisni odpustek: Tole pa so bile škratovščine, Črna
možinja, so bile! Stavim, da bi zanje v druščini škratov prejela šopek čarov­
nih jagod!
*
Posameznikova svoboda se konča tam, kjer se začne svoboda drugega.
Kulturna družba, zrela družba, to spoštuje na vseh ravneh. Vendar ima­
mo odvetnike, ki zagotovijo prostost krvavim zločincem. Zdi se, da je ta
družba hiperkorektna. V želji po pravičnem upoštevanju vseh strani včasih
razumemo posiljevalca in oprostimo morilcu, žrtev pa ... hja, sočutje se
počasi iztroši, za žrtev nam ga je že zmanjkalo. Svoboda rablja je pregazila
svobodo žrtve, nam pa se o tem, prosim lepo, ne ljubi več govoriti.
Čas za debato je potekel.
Tako. Nekdo si svoje ozemlje izriše prek ozemlja drugega. Neki Rus
uzurpira neko Ukrajinko. Brez zavedanja, da je ta tudi živa. Da je človek.
Da ima čustva. Brez spoštovanja. In ker imam to srečo, da sem dovolj od­
maknjena od vojne, v katero ves “miroljubni” svet, tudi zahodni – branik
konvencije o človekovih in otrokovih pravicah, branik pa tak, padel je pod
barbarsko agresijo in določila konvencije žvižga le še veter v puščavi –,
po­šilja vedno več in več orožja za pobijanje, presneto srečo, da se lahko
ukvarjam z našo malo črkarsko pravdo, z “vojno besed”, in analiziram
samo naše pobijanje z ostrostrelskimi izrazi, prestreljevanje s psovkami,
metanje besednih granat. In kaj je v tem prostoru “miru” vzporednica
jedr­skemu orožju? Ali so to besede, in kakšne? Je to pomanjkanje besed, in
kakšnih? Je to prostor, ki besede takoj – kot umetna inteligenca, um brez
duše in brez mesa – popredalčka in te v njem vsaka “besedna napaka” stane
glave, to pa celoten javni prostor napravi radioaktiven: vse, kar mu pride
blizu, se okuži in okužuje naprej.
Z bojaznijo pred tem, česar se menda ne sme izreči.
Pssst.

februar 2023

1144

Sodobnost 2023

Mnenja,
izkušnje, vizije

Nastja Vidmar

Zadnji človek
na otoku

Avtobiografiji gre zaupati le, kadar razkrije nekaj sramotnega.
Človek, ki se predstavi v dobri luči, najbrž laže, kajti vsako življenje,
opazovalno od znotraj, je le niz porazov.
George Orwell

V podeželski hiši na samotnem škotskem otoku Jura je svoje zadnje pisa­
teljsko zatočišče našel George Orwell. Ne bi pretiravali, če bi rekli, da
je njegovi odločitvi o odhodu iz povojnega Londona, ki ga je bila druga
svetovna vojna močno načela in oklestila, nato pa prepojila s hrupom
preštevilnih ljudi, v prvi vrsti botrovalo predvsem razočaranje nad vojno
in kuharskimi knjigami. Prvi bojni strel je sicer prejel njegov vrat v španski
državljanski vojni, kjer je sodeloval kot prostovoljec; ta bojna rana, povzro­
čena s strani fašističnega ostrostrelca, bi zanj lahko bila usodna, a mu je
povzročila zgolj delno paralizo glasilk – njegov glas je še nekaj dolgih me­
secev po strelu spominjal na brnenje Fordovega modela T. Drugi bojni strel
je prejela njegova duša ob branju receptov domačih kuharskih knjig. V njih
na njegovo veliko razočaranje ni bilo niti ene same omembe čaja ali pa je
bila ta omemba tako površna, da je premogla zgolj nekaj okvirnih navodil,
ki pa se nikoli niso dotikala najpomembnejših poudarkov in napotkov za
pravilno pitje čaja; kajti “če v prvi kuharski knjigi, ki vam pride pod roko,

Sodobnost 2023

1145

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

poiščete besedo ‘čaj’, boste verjetno ugotovili, da ni omenjena; ali pa boste
kvečjemu našli nekaj vrstic površnih navodil, ki ne dajejo nobenih odloči­
tev o več najpomembnejših točkah”.
Morda je prav zato na oddaljen škotski otok prinesel zgolj tiste osnovne
dobrine, ki jih pisatelj nujno potrebuje za svoje pisateljsko bivanje: pisal­
ni stroj, posteljo za kampiranje, mizo, ribiški pribor, nekaj posode, med
katero je bil tudi star čajnik, ter stol ali dva; en stol je vedno namenjen
samoti, dva prijateljstvu, trije pa družbi, a ker se je večji družbi želel v naj­
večji možni meri izogniti, sta mu dva stola povsem zadoščala. Poleg vseh
osnovnih dobrin je s seboj prinesel tudi tanko knjižico z enajstimi tezami
o pravilnem pitju čaja ter na tisoče strani zapiskov, ki so mu služili kot
osnutek knjige, ki se jo je namenil pisati.
V času svojega bivanja na otoku, ki je trajalo vse do drastičnega poslab­
šanja zdravstvenega stanja in posledične smrti, je bil prav čaj blažil nehva­
ležno in težko obdobje pisanja, ki ga je na eni strani poganjala zla slutnja
vseh možnih posledic tedanje totalitarne družbe nadzora, na drugi strani
pa je neizprosno izolirano okolje vse bolj budilo demone, ki so prebivali
v globinah človeka, ki se je upal podati v osamo. Pravijo, da so najboljša
umetniška dela izraz človekovega boja, bodisi s svetom bodisi s samim
seboj, a ker se je bila druga svetovna vojna pravkar končala, nove pa še ni
bilo na vidiku, je moral pisatelj opraviti z bitko tiste vrste, ki ji človek težko
ubeži in ga neredko preseneti. Kje drugje bi lahko to bolje opravil, kot prav
daleč od sveta, katerega nemir je vse življenje čutil v svoji duši?
***
Vse se je začelo s Teheransko konferenco, na kateri so se Stalin, Roosevelt
in Churchill presedali z ene ritnice na drugo, medtem ko so hladnokrvno in
nepopustljivo razdeljevali svet. George je vse bolj spoznaval, da “grozljiva
lastnost totalitarizma ni samo to, da povzroča grozodejstva, ampak da vsi­
ljuje ‘koncept objektivne resnice’ in s tem manipulira tako preteklost kot
tudi prihodnost”, s tem pa mislečemu človeku dopušča zelo malo prostora,
da bi lahko svobodno opravljal svoje delo. Biti vdet skozi šivankino uho,
ki ga v celoti upravljajo totalitarna družba in njena neustrezna določila, je
za pisatelja namreč nekaj nepredstavljivega in nesprejemljivega. Počutil
se je vse bolj utesnjenega in nemirnega, kajti totalitarni vplivi so se začeli
ukore­ninjati v glave preštevilnih intelektualcev ter so začeli prežemati vse
pore tedanje družbe. V tej skorajda ni bilo več prostora, kjer bi lahko užil
vsaj nekaj svobodomiselnega miru. Ker pa v takšni “družbeni atmosferi

1146

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

k­ njiževnost ni imela nikakršne možnosti za preživetje”, se je čutil dolžnega,
da o tem spregovori in piše ter da si poišče prostor, kjer je še mogoče pisati.
Ob neslišnem zvoku svojih prodornih misli je vse bolj premišljeval
o svoji pisateljski vlogi v svetu. Kot je sam poudarjal, nihče “nikoli ne bi
pisal, če ga ne bi vodil nekakšen demon, sila, ki se ji ne moreš upreti niti
je razumeti. Samo veš, da moraš pisati. In pišeš.” Demon, ki se mu ni
bilo moč upreti, pa ni bil nekaj zunanjega, temveč je prebival v njegovem
­jedru, v tkivu pišočega misleca, ki je v razdvojenem svetu vse bolj odkrival
svojo lastno razdvojenost. Verjel je, da pisateljevih nagibov za pisanje ne
moremo vrednotiti, če ne vemo nič o njegovem zgodnjem razvoju, kajti
na pisatelja ne vpliva zgolj doba, v kateri živi, temveč tudi doba, v kateri
je odraščal. Prav ta zgodnja doba pa je omogočila, da je v obrazu svojega
lastnega demona vse bolj prepoznaval tudi vse tiste družbene demone, ki
jih je budil totalitarizem; na gladini njegove čajne skodelice se je začel risati
obraz človeka, katerega življenje je predenj razgrinjalo vse več protislovij,
a največje protislovje je bilo, da je svojo osebno bolečino uspel preobraziti
v družbeno.
Resnica totalitarizma se je v nekem zelo pomembnem delu stikala z njego­
vo osebno resnico, totalitarizem posebne vrste je bil namreč izkusil že kot
deček, v zasebni osnovni šoli. Kot novinec v novem okolju je redno močil
posteljo in bil zaradi tega konstantno pretepan, zasmehovan in poniževan.
Na grob način je spoznal, da je možno “storiti greh, ne da bi vedel, da si
ga storil, ne da bi ga hotel storiti in ne da bi se mu mogel izogniti. Greh ni
bil nujno nekaj, kar si storil: lahko je nekaj, kar se ti je zgodilo.” To grenko
spoznanje pa ga je začelo navdajati z globokim občutkom krivde in sramu,
kar je močno zaznamovalo celotno njegovo življenje in navsezadnje tudi
odločitev za odhod na izoliran otok. Kljub vsemu nasilju, ki ga je bil kot
otrok deležen zaradi močenja postelje, pa se je ponosno hvalil, da ga udarci
niso boleli, četudi se je pod njimi skrival prestrašen, objokan otrok, ki je
poskušal skriti svoj obup in razočaranje, predvsem pa gnus do vseh od­
raslih oseb. Zaradi strahu in sramu je bil povsem anesteziran. Jokal je delo­
ma zato, ker je čutil, da se to “od njega pričakuje, deloma zaradi pristnega
kesanja, deloma pa tudi zaradi globlje žalosti, ki je značilna za otroštvo in
je ni lahko prenašati”. Svoje zgodnje vplive ter otroško trpljenje, o katerem
sicer ni maral preveč glasno govoriti, je skrbno in pazljivo skril v večino
svojih knjig, kajti pisatelj med vrstice svojih zgodb vselej polaga svojo
lastno zgodbo in jo zapisuje z nevidnim črnilom; nevidna osebna zgodba
potuje vzporedno z zgodbo, ki je zapisana na površini, bralec pa jo lahko

Sodobnost 2023

1147

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

prepozna, če se le nekoliko poglobi v besede, ki odzvanjajo, ne da bi bile
zapisane. Revščina, strah, krivda, upor, mazohizem in navsezadnje bolezen
so tako postali njemu lastni ponavljajoči se vzorci pisanja, ki pričajo o tem,
da je tudi pisalni stroj opazil, da pred njim sedi človek, ki je misli, da bi
moral čutiti le to, “kar človek sicer vedno občuti, ko se ponovno ozre na
kateri koli prizor iz svojega otroštva: kako majhno je vse zraslo in kako
strašno je propadanje” v njem samem. Iz prestrašenega in pretepenega
otroka so ustvarili brezčutnega moža, ki se je šele v zadnjih letih svojega
življenja ponovno srečal s svojimi otroškimi časi, čeprav ga je “spomin
nanje preganjal” vse življenje. S preteklostjo in z osebnimi spomini pa je
imel posebno vez.
V duhu razumevanja totalitarizma kot nečesa, kar “manipulira tako pre­
teklost kot tudi prihodnost”, se je zavedal, da “kdor obvladuje preteklost,
obvladuje prihodnost: kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost”, in
to ne samo na družbeni, temveč tudi na osebni ravni. Verjel je, da “mora
človekov spomin na katero koli obdobje nujno slabeti, bolj ko se človek
od njega oddaljuje”, prav tako pa se je zelo dobro zavedal, da bi, če bi se
povsem izognil svojim zgodnjim vplivom, s tem ubil svoj impulz za pisa­
nje. Osebna krivda in sram sta tako ves čas ostajala z njim, četudi se ju je
poskušal znebiti. Ves svoj napor je namreč obračal v učinkovito družbeno­
politično misel in delovanje, s tem pa se je vse bolj oddaljeval od samega
sebe. Človeku se je namreč precej lažje ukvarjati z družbenimi krivicami
kot pa s tistimi osebnimi – politični totalitarizem, ki ga je zaznaval kot del
svoje lastne zgodbe, tako ni bil nič drugega kot njegova osebna zgodba,
ovita v družbeno preobleko, zatiranje in poniževanje pa nista bila le obraz
tedanje totalitarne Evrope, temveč sta tvorila prevladujoči vzorec njego­
vega življenja. Preteklost, ki je tvorila njegovo osebnost, je bila tako nekaj,
na kar ni imel lepih spominov in kar je želel pozabiti. In v tej svoji pozabi
je šel celo tako daleč, da je najprej opravil s svojim rojstnim imenom Erik,
ki je pričal o njegovem imperialnem izvornem grehu, ter ga nadomestil
z imenom George, ki je bilo precej bliže delavskemu razredu.
Ne glede na načrtno “slabenje” spomina in brisanje svojega lastnega
imena pa je bilo njegovemu prvotnemu imenu in pozneje psevdonimu
skupno tisto, kar človeku vselej omogoča bivanje v tem svetu, in to je
telo. Tako Erik kot George sta namreč prebivala v istem bolehnem telesu,
in četudi je George zasledoval idejo, da bi pozabil neprijetne dogodke iz
svojega otroštva, je bilo njegovo telo tisto, ki nikoli ni pozabilo udarcev,
ponižanj, razvrednotenj in posmeha. O tem so pričali tudi ponavljajoči

1148

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

se bronhitisi, ki so se mu pojavili že v otroštvu in so se pozneje razvili
v hudo tuberkulozo; kajti tako kot so za pisanje potrebni posebni pogoji
miru, samote in udobja, tako kot so za razvoj totalitarne družbe potrebni
posebni pogoji represije, nadzora in nasilja, so tudi za razvoj bolezni, kot
je tuberkuloza, potrebni posebni pogoji dolgoletne osamljenosti, melanho­
lije in globoke žalosti, ki jo je George vse do smrti nosil s seboj. V labirint
razdvojenega mišljenja – dvomišljenja – tako ni bil ujet zgolj lik, ki ga je bil
ustvaril na tistem oddaljenem samotnem otoku, temveč on sam, ki je bil
vse svoje življenje razpet med večni preplet osebnega in družbenega sveta,
med otroštvo in odraslost, med ime in psevdonim, med obraz in masko.
Postal je človek večnih nasprotij; njegovi osebni porazi so postali družbeni,
družbeni porazi pa so postali osebni.
Kljub ostrini okolja, v katerega je bil vržen, je že kot otrok vedel, da bo vse
svoje življenje namenil pisanju, vendar se je šele v osrčju delavskega razre­
da, ko je zaslišal zvok tiskarskih strojev, začel buditi iz sna in se zavedati,
da živi realnost ujetnika, ki v snu hrepeni po pisateljski svobodi in samoti.
Ugotovil je, da je za pisanje, ki si prizadeva razkriti vse svetle in temne
skrivnosti sveta in s tem tudi lastnosti samega sebe, potrebno precej več
kot zgolj in samo pisanje. Osvoboditi se je treba vseh neugodnih okoliščin,
ki pritiskajo na prsni koš pišočega in dušijo njegov pisateljski izraz. Pisanje
je namreč nekaj živega, je živ organizem, ki ima svojo moč in svoje bivanje
v svetu; pisanje lahko poškoduje in uniči, prav tako pa je tudi pisanje mož­
no poškodovati in uničiti. V enem izmed pogovornih zanosov je svoji ženi
Eileen razlagal, da sta za pisanje knjig potrebna udobje in samota, vendar
je v svojih zadnjih letih življenja tema nujno potrebnima komponentama
pridodajal še tisto vse bolj pomembno, ki pa je je v njegovem življenju vse
bolj primanjkovalo, in to je bil mir. Mir je bil nekaj, kar je ves čas iskal in
po čemer je neutrudno hrepenel, kajti v domu delavskega razreda ga nikoli
ni bilo mogoče najti. Večkrat se je sprehajal po svojem stanovanju in si
razbijal glavo z vprašanjem: “Kako naj bi človek v miru pisal, ko pa je okoli
njega teman hrup?” George je bil sicer že z rojstvom umeščen v višji sred­
nji razred, od koder naj bi izvirala tudi njegova nekoliko snobovska drža
ter nekatere buržoazne manire, med katere je spadala tudi prav posebna
kultura pitja čaja, ki je bila zanj zelo pomembna. Četudi je v besedi čislal
delavski razred in živel tesno z njim in ob njem, se je vse bolj zavedal, da
v takem okolju ne more doseči ničesar. “Ne moreš ukazovati duhu upanja,
v katerem je potrebno ustvarjati, ko pa nad teboj visi ta dolgočasen in
zloben oblak brezposelnosti.”

Sodobnost 2023

1149

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

Soočen z grenko realnostjo povojne družbe, lastne razdvojenosti in s slavo,
ki si jo je zagotovil z objavo Živalske farme, se je moral sprehajajoč po lon­
donskih ulicah iz dneva v dan otepati številčnega in napornega občinstva,
pred katerim ni imel nikakršnega miru več. Vse to je začelo načenjati ne
samo njegovega duha, temveč tudi njegovo krhko zdravje. Pojavila se je
zelo huda oblika tuberkuloze, ki je še bolj dušila in utesnjevala njegovo
bivanje v Londonu, četudi je večino tistega časa preživel kot vojni dopis­
nik v Franciji, Nemčiji in Avstriji. Vse bolj se je zavedal, da za novinarja in
pisatelja njegovega kalibra in njegovih prodornih misli London ni preveč
hvaležno mesto, in ob večerih sta z ženo večkrat govorila o tem, da je čas,
da opusti delo novinarja in se popolnoma posveti pisanju. “Da nikoli več
ne bi bilo potrebno sedeti za pisalnim strojem in hiteti z besedami, da
bi ulovil uredniški rok, ki ga je venomer potrebno ujeti”, po čemer hre­
peni vsak človek, ki s pisanjem sledi nekakšni nevidni sili in ne ustaljenim
določilom. Že kot otrok se je bil namreč soočal z neugodnim “občutkom
opustošene osamljenosti in nemoči, zaprtosti ne samo v sovražnem svetu,
ampak v svetu dobrega in zla”, kjer so bila pravila vselej postavljena tako,
da se jih nikakor ni mogel držati, četudi si je za to občasno prizadeval. Sam
zase je dejal, da je postajal vse bolj podoben “izžeti pomaranči”, in zavedal
se je, da mora nujno nekaj spremeniti.
Želel si je svobode in veliko več posvečenega časa, da bi lahko bolj po­
glob­ljeno premišljeval o ideji, ki je začela prodirati na površje njegove biti
in je začela zapolnjevati njegov miselni repertoar. V njegovih mislih so rasle
sanje, precej večje od njega samega, ki so izkazovale globoko naklonjenost
samoti, takšni, kot jo je poznal že kot otrok, kajti odrasel človek se pogosto
vrača v prostore in občutke, ki jih je bil kot otrok dobro poznal – ti prosto­
ri mu nudijo nekakšno nepojmljivo ugodje. Četudi znajo biti prostori iz
otroštva neprijetni, osamljeni ali celo nevarni, so to vselej prostori, ki so
človeku najbolj znani. George je tako sanjal o umiku na podeželje, kjer bi
lahko dosegel tisto, kar je želel; da bi pisal čim več in čim bolje, da bi pisal
velike literarne mojstrovine in postal živeča podoba samotnega otoka, ki
piše svojo tiho, a pomembno zgodbo, obdan s popolno svobodo, stran od
vseh možnih oblik totalitarizma.
V takšnih prelomnih trenutkih je človeku nujno potrebna sprememba
večjih razsežnosti, za spremembo takšne vrste pa je vselej potreben dovolj
pomenljiv povod, ki poskrbi za to, da se temu koraku ni več mogoče izog­
niti. George je na svoj odhod namreč čakal tako dolgo, da bi si bil skoraj
premislil, a ko ga je dosegla žalostna vest, da je med rutinsko operacijo
umrla njegova življenjska sopotnica in zaupnica Eileen, je bila odločitev

1150

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

o selitvi na osamljeni otok sprejeta v trenutku, skorajda brez premisleka,
kajti ostal je sam s svojim posvojenim sinom sredi bučnega in težkega
Londona.
Na začudenje mnogih je za svoje samotno bivanje izbral človeku precej
nehvaležno in njegovemu zdravju celo nekoliko sovražno okolje. Glede na
njegovo resno zdravstveno stanje je bila izbira te lokacije sicer katastro­
falna poteza, a kot človek je bil že iz časa šolskih dni nagnjen k drastičnim
dejanjem. Mnogi so to odločitev pripisovali njegovi kompulzivni potrebi,
da s samokaznovanjem ublaži intenzivni občutek krivde, ki ga je že od
otroštva nosil s seboj, in otok Jura je bil kot nalašč za to. V tistem času je
imel namreč le slabih 200 prebivalcev, nobene infrastrukture, zime na oto­
ku pa so bile izredno mrzle in zelo vlažne, kar je močno vplivalo na njegovo
zdravstveno stanje. Otok je sicer predstavljal vse tisto, kar si je George od
nekdaj želel, vendar se je v osamljeni oddaljenosti srečal z nemirom, ki ga
v hrupnem Londonu ni bilo niti slutiti. Otok Jura je bil nekakšen kompro­
mis med dvema svetovoma in večno razdvojenostjo, ki ga je spremljala
v življenju. Ker pa človek tudi na osamljenem otoku sreča zgolj in samo
tisto, kar prinese s seboj, so mu pisateljsko družbo delali predvsem čaj,
tobak, tuberkuloza, pisalni stroj, spomini na otroštvo ter svinja, ki je cele
dneve neutrudno rila po vrtu in ga je jezila s svojo inteligentnostjo. Ni mo­
gel razumeti, zakaj, četudi je bilo to za mnoge zelo očitno in lepo izraženo
v Živalski farmi, a zanj je bila ta svinja najbolj “nadležna, destruktivna žival,
ki je bila za povrh še močna in zelo bistra”.
***
Do hiše, ki je samevala na skrajnem severu otoka, je vodila dvotirna blatna
pot. Nad potjo se je dvigala pokrajina, ki je človeku ponujala ure in ure ne­
utrudne hoje in možnost tihe kontemplacije. Hiša se je nahajala skorajda
vzporedno z Edinburgom in Glasgowom, in četudi je pokrajina v maju bolj
spominjala na stepo, je na bližnjih okoliških pobočjih stalo nekaj mogoč­
nih, široko razvejanih hrastov, ki so v vročih poletnih mesecih nudili vsaj
nekaj sence. Vsepovsod je bilo videti praprot in divji naprstec, ki je bogato
cvetel in napolnjeval pokrajino z nekoliko neprijetnim vonjem, ki pa je
izjemno privlačil žuželke; za ljudi je naprstec predstavljal magičen napoj,
ki je lahko človeku ozdravil nemočno srce ali pa ga je ubil – odvisno od
tega, kako ga je uporabil.

Sodobnost 2023

1151

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

Hiša, ki je bila popolnoma odrezana od sveta, je bila vajena samote,
vendar se je tistega majskega dne razveselila novega obiskovalca. Na poti
nad hišo se je iz tihega ničesar prikazala podoba človeka, ki je kazal znake
krhkega zdravja. Pokrajina si je pravkar prispelega človeka zapomnila tako,
kot so ga opisovali redki znanci iz šolskih dni, kot “osamljenega, bolnega,
obubožanega in temeljito nesrečnega fanta”. Za takšne pokrajine je sicer
značilno, da medse zelo rade sprejmejo osamljene ljudi, kajti prav slednji
najbolj potrebujejo njihovo blago prisotnost in oporo. Mnogi pravijo, da
mu je prav ta škotska pokrajina, ki je bila sicer v zimskem času precej
neizprosna, poklonila zadnje atome moči, ki so omogočili, da je dokončal
svoje poslednje delo.
George je obstal na vrhu hriba; po dveh trajektih, 20 miljah vožnje ter uri
in pol naporne hoje je za hip odložil prtljago in ob pogledu na samot­no hišo,
ki je stala v bližini morja, se mu je v dušo prikradlo pričakovano olajšanje.
“Kako čudovito nedostopno,” je zavzdihnil in si sam pri sebi priznal,
kakor da bi šlo za dolgo pričakovano srečanje s samoto in z vsem tistim,
kar je za svoje pisanje najbolj potreboval.
Delno je imel prav. Hiša je bila povsem nedostopna in zelo preprosta,
a ni bila vse tisto, kar je potreboval za pisanje; ni bila udobna, četudi je
ponujala veliko miru in samote. Prav tako ni imela elektrike, telefon, zdrav­
nik in trgovina pa so bili kar 25 milj oddaljeni in zato precej nedostopni.
Ponudila pa mu je ta hiša nekaj, česar ni bil pričakoval: v mili prisotnosti
narave je v prostem času začel saditi sadna drevesa in urejati vrt, na kate­
rem je gojil veliko zelenjave, hodil je na lov, lovil ribe, zgradil kokošnjak,
kupil tovornjak ter čoln. Kljub nazorno opisani samoti pa v svojem novem
domu ni bil popolnoma sam; nekaj mesecev po njegovem prihodu sta se
mu pridružila še sestra in njegov petletni posvojeni sin Richard, ki ga je
vse do hiše nosil na svojih bolehnih ramenih. Edini stik z zunanjim svetom
je bil le radio, redko ga je obiskal kakšen prijatelj. Četudi se je njegovo ži­
vljenje precej umirilo, je njegovo zdravstveno stanje govorilo o umirjanju
druge vrste; njegovo telo je postajalo vse bolj šibko in v treh letih bivanja
na otoku je približno pol časa preživel v bolnišnici ali v sanatoriju, da bi
ublažil težka obdobja tuberkuloznih kriz. Ko si je nekoliko opomogel, se
je vrnil v svoje pisateljsko zatočišče in nadaljeval z neutrudnim pisanjem
svojega zadnjega literarnega dela.
V sobi, ki je predstavljala njegovo pisateljsko zatočišče, je ležalo na tisoče
s peresom popisanih strani osnutkov, ki so pričali o njegovem zbranem
premišljevanju in obsesivnem pisanju. Na enem izmed njih je pisalo, da

1152

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

si papir zasluži, “da nanj pišeš s pravim peresom, ne pa da nanj čečkaš
s tintnim svinčnikom”. Za ta namen je uporabljal različna črnila, s kateri­
mi je kakor skladatelj, ki ustvarja mogočno simfonijo, skladal monologe,
ki so nato služili kot temelj nastajajoče knjige. Dan za dnem je sedel za
svojo mizo in po vsej hiši se je razlegal zvok pisalnega stroja, “tap, tap,
tap, tap”. V kotičku njegovih ust je počivala tleča cigareta, ki je svilene
dimne niti dvigala visoko v zrak in mu zamegljevala pogled proti papirju.
Ideja o nujno potrebni razpravi se je sicer pojavila kmalu po Teheranski
konferenci, monolog o knjigi, o domnevni slutnji prihajajočega časa, ki jo
je skušal preliti na papir, pa se je leta in leta odvijal v njegovi glavi in je
šele v času bivanja na otoku začel dobivati literarno podobo. Z budnim
očesom je spremljal vse možne posledice totalitarne delitve sveta na
t. i. okupacijska območja, razpravo pa je v prvi vrsti motril kot nekakšno
paro­dijo vseh možnih intelektualnih posledic in vplivov, ki jih je povzro­
čal totalitarizem. Vendar pa zgodba, ki je nastajala pod njegovimi prsti, ni
bila slutnja nekega šele prihajajočega časa, temveč je bila živo pričevanje
o njegovi lastni razdvojenosti v svetu, ki je vse bolj odpiral rane njegovega
zgodnjega otroštva. Četudi se je svet kakor trn zapičil v idejo o tem, da je
njegovo zadnje delo nekakšna bistra slutnja prihajajoče družbe nadzora,
je bilo vse, kar je zapisal, že tedaj prisotno v njem samem.
Na otoku se je ob prisotnosti sina v njem vse bolj prebujal obraz dečka,
ki je nekoč nosil ime Erik, kajti čas, ki ni bil namenjen pisanju, je bil na­
menjen urejanju doma, zapisi v njegovem osebnem dnevniku pa so pričali
o človeku, ki po nekakšnem čudnem naključju ni kazal znakov, da bi imel
kar koli opraviti s človekom, ki je napisal knjigo z naslovom 1984. George
Orwell je na osamljenem otoku v svojem prostem času spet postal Erik
Arthur Blair. Samota ima namreč to moč, da človeka sooči s tistim delom
samega sebe, ki je tu že od samega začetka in ki v globinah svoje biti pri­
ča o zgodbi, ki ostaja skrita nekje pod površjem. Ta skriti del vselej drži
obljubo o tem, da bo nekoč priplaval na površje, kajti v globinah se nahajajo
vsi prvotni vzgibi, ki so nekoč vzbudili željo po pisanju in željo po tem, da
bi s pisanjem ublažil vse tisto, kar je v njem vsa ta leta iskalo pozornost.
Človekov obraz se tako s časom res začne prilegati maski, ki jo je človek
ustvaril, vendar ne glede na vse človek vselej odraste skupaj s svojim ime­
nom in se z njim slej ko prej sreča, četudi ga želi izbrisati ali nanj pozabiti.
V Londonu česa takega ni bilo niti slutiti, kajti hrupna mesta človeka
osamijo na drugačen način kot samotne pokrajine. Mesto je vselej prostor
prekrivanj, kajti tam resnica obleži prekrita z vsemi mogočimi nesmisli, ki
človeku delajo slabo družbo, v samotnih pokrajinah pa je nekoliko drugače.

Sodobnost 2023

1153

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

Tam ni prostorov, kamor bi se bilo mogoče skriti. Bolj kot je pokrajina neiz­
prosna in ostra, več demonov uspe prebuditi v človeku, ki mora v zameno
za svoje bivanje žrtvovati svojo masko in vse polresnice, ki jih je skrbno
položil k svojemu srcu in dolga leta živel po njihovem nareku.
Pravijo, da se mora tisti, ki se v samoti srečuje s takšnimi demoni, vselej
obdati z nečim, kar ga obdrži na zemlji, kajti tovrstna potovanja so človeku
najtežja in najnevarnejša, ker budijo duh odkrivanja in ne duh ustvarjanja,
kot marsikdo misli. Tako se tudi pisatelj vselej srečuje s svetom, ki že
ustvarjen leži nekje v njem samem; s pisanjem ga šele odkriva in z njim
plete bolj ali manj tesno vez. To odkrivanje pa tudi Georgeu ni bilo tuje,
kajti že v otroštvu je imel kot osamljen otrok navado, da si je “izmišljal”
zgodbe in se pogovarjal z “namišljenimi” osebami, in že od samega začetka
so se njegove literarne ambicije mešale z občutkom izoliranosti in pod­
cenjenosti, v svojih zgodbah je želel zmanjšati moč domnevnih porazov.
V svojem delu Zakaj pišem je med drugim zapisal: “Vedel sem, da sem
nadarjen za besede in da imam moč za soočanje z neprijetnimi dejstvi, in
čutil sem, da je prav to ustvarilo nekakšne vrste zasebni svet, v katerem
sem se lahko soočil z neuspehi v svojem vsakdanjem življenju.”
Pri literarnem soočanju in odkrivanju notranjega sveta se vselej pojavi
možnost, da pisatelj v tem svetu obtiči in se nikoli več ne vrne nazaj; Nietz­
sche­jev Zaratustra se je bil morda že vrnil z gore, a Nietzscheju se nikoli
ni uspelo zares vrniti nazaj v dolino, med ljudi in običajne opravke, ki bi
ga iz zgodbe vrnili nazaj v življenje. Da ne bi obtičal, pa je pisatelju vselej
potrebno nekaj, čemur bi lahko pripisali funkcijo posvečenega obredja, in
mnogi pravijo, da je prav zato George začel gojiti globok odnos s čajem – da
bi obdržal stik z zemljo, v kateri je klilo tako seme njegovega pisateljskega
izvora kot tudi seme čajevca.
Čaj tako ni bil zgolj nekaj, kar je spremljalo njegovo neutrudno pisanje
na otoku; čaj je pričal o pisateljevi lastni imperialni preteklosti, s katero je
bilo treba za vselej opraviti. V ta namen je napisal 11 zlatih tez o pravilnem
pitju čaja, v njih pa je razgalil in zavrnil vse imperialne vzgibe tedanjega
britanskega imperija, ki je to nežno rastlino dodobra izkoristil, ponižal in
razvrednotil, v nekem zgodovinskem trenutku pa je šel celo tako daleč,
da je na Kitajsko poslal svojega čajnega vohuna. Odnosi med britanskim
imperijem in Kitajsko so bili v tistem času zelo konfliktni, tudi zaradi
opijskih vojn, britanski imperij pa je imel zelo jasen namen – da razvije
prve plantaže kitajskega čaja v Indiji. Za uresničitev tega namena mu je
manjkalo osnov – kvalitetnega čaja in tehničnega znanja za pridelavo

1154

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

črnega in zelenega čaja. Sir Robert Fortune, sicer botanik škotskega rodu,
je preoblečen v kitajskega trgovca s čajem vstopil v tovarno čaja, v katero
tujcem vstop ni bil dovoljen. Ne samo da je bil videti kot Kitajec, naučil
se je tudi mandarinščine in vsem radovednežem oznanjal, da prihaja iz
daljne province onkraj velikega zidu. Njegova naloga je bila jasna: odkriti
skrivnosti gojenja in proizvodnje čaja, kajti tedanji zahodni svet ni imel
veliko znanja o čaju kot takem. Po triletnem potovanju se je vrnil v Brita­
nijo z obilico novega znanja ter s semeni in s sadikami kitajskega čajevca.
Robert Fortune je tako upravičil pomen svojega imena in britanskemu
imperiju prinesel srečo in veliko bogastvo ter mu omogočil, da je leta 1850
začel prvi nasad kitajskega čaja v Indiji, v zvezni državi Utar Pradeš, in
s tem postal eden največjih trgovcev s čajem na svetu.
Osebne zgodbe so nemalokrat prepletene z zgodbami, ki veljajo za neoseb­
ne ali celo tuje. George je tako večkrat postaval ob oknu svoje pisateljske
sobe in gledal, kako se v daljavi nebo stika z morsko gladino. V roki je
držal skodelico močnega indijskega čaja, na katerega je prisegal, kajti ne
glede na vse napore britanskega imperija je ostajal zvest svojim rojstnim
koreninam – v čajnem odsevu se je v nekem trenutku prikazala podoba
žalostnega in osamljenega dečka, ki je na otoku spet občutil prisotnost
globoke osamljenosti, ki jo je občutil v prvih letih svojega življenja v svo­
jem rojstnem mestu Motihari v Indiji. Njegov oče je bil tedaj uslužbenec
imperija, agent opijskega odseka indijske državne uprave, in kot otrok ga
skoraj nikoli ni videl. Spominjal se ga je kot “starčka z osornim glasom, ki
je vedno govoril Ne”, s tem pa je dajal videz imperialne nepopustljivosti,
ki se vselej skriva za prepovedjo in kaznovanjem.
Vse bolj je bil razpet med svetom, ki mu je želel pripadati, a ga je ves čas
odklanjal, ter svetom, ki mu ni želel pripadati, pa ga je ves čas sprejemal. Da
bi naredil vtis na očeta, je sledil njegovim odsotnim stopinjam in po koncu
šolanja postal pripadnik indijske imperialne policije v Burmi. Že tedaj je
iskal svoj prostor v svetu, a je obtičal v zelo neugodnem protislovju; med
sovraštvom, ki ga je čutil do imperija, in hkratno željo, da bi naredil vtis
na očeta, ter med besom, ki ga je čutil do domorodcev, in hkratno željo,
da bi ga ti sprejeli. Svoje petletno službovanje je tako namenil temu, da bi
naredil vtis na domačine – da bi torej naredil tisto, “kar ‘domačini’ priča­
kujejo od njega”, četudi to ni bilo nekaj, kar bi sicer storil. Da bi si pridobil
spoštovanje domačinov, ki so ga prezirali, se je namenil ubiti slona. Slon je
nekaj trenutkov, preden je bil ustreljen, v Georgeevih očeh opazil neiskre­
no odločnost. Vedel je, da bo padel pod njegovimi streli, kajti George ne

Sodobnost 2023

1155

Nastja Vidmar

Zadnji človek na otoku

bi prenesel, če bi se mu domačini smejali. Kot je zapisal, je bilo življenje
vsakega belega človeka na Vzhodu “en sam dolg boj, da se mu ne bi sme­
jali”. Prav tako pa ga je ves čas preganjal očetov “ne”, ki se mu je v tistem
trenutku namenil upreti. Naredil je vse, da bi rešil svoj ponos, ob tem pa
je doživel grenko spoznanje, kajti v trenutku “ko beli človek postane tiran,
uniči svojo lastno svobodo”, s tem pa tudi svobodo drugih ljudi.
Očetov osorni “ne” je bila tiranija posebne vrste, ki ga je spremljala skozi
celotno življenje, še posebej glasen pa je postal v tistih trenutkih, ko so se
začeli buditi prvi globlji ljubezenski vzgibi in ko se je pojavil duh svobod­
nega mišljenja, nezaželen v vsaki družbi, ki temelji na prepovedi. Glede na
to, da je bil za Georgea greh lahko tudi tisto, kar se ti je zgodilo, in ne nujno
tisto, kar si storil, sta tudi ljubezen in svobodno mišljenje, ob spremljavi
očetovega “ne”, veljala za greh. V njem se je vse bolj budilo vprašanje, ali
sta ljubezen in svobodno mišljenje sploh nekaj, kar je človeku dovoljeno?
***
Da bi se čaj vpil v dušo premišljajočega in bedečega pisatelja ter da bi nje­
gov nežni vonj prepojil njegove osamljene sobane in ga s tem ubranil vseh
razburljivih posledic obdajajočega ga sveta, so zlata pravila o pravilnem
pitju čaja nekakšen tih ljubezenski odtis, ki si ga marsikdo ne upa priznati
kot takšnega. Za mnoge je ta ljubezenski odtis prisotnost tistega, česar
nikoli ni bilo; občutek osamljenosti je namreč znanilec odsotnosti nečesa
tako pomembnega, tako vitalnega in tako nežnega, da v človeku lahko
povzroči bolečino nepredstavljivih razsežnosti. Pred smrtjo se po tirnicah
življenja sprehajajo podobe iz rane mladosti, a tedaj tisti najbolj osamljeni
obstanejo, kajti slike osamljenih ljudi so večinoma prazne. V njih se zrcali
neugodna samota, ne pa tista prijetna, ki jo mnogi čislajo. Pravijo, da se
človek v zadnjih mesecih svojega življenja vrača v otroštvo in se znova
sreča s tistim malim otrokom, ki ga je bil pred leti nekje na poti izgubil.
Tako starec spet postane otrok, in tudi George ali Erik ali deček, ki je svojo
osamljenost utapljal v pisanju, pred smrtjo spet postane takšen, kakršnega
si ga je bila zapomnila prijateljica iz šolskih dni in pozneje tudi samotna,
a svobodna škotska pokrajina, kot “osamljenega, bolnega, obubožanega in
temeljito nesrečnega fanta”. A ne glede na vse tiste, ki pravijo, da je izgubil
upanje, so zadnji tedni njegovega življenja nakazovali, da temu ni bilo tako,
kajti tik pred smrtjo se je bil poročil in s tem za seboj pustil še zadnji lju­
bezenski odtis. Četudi z zelo dobrim razlogom ni bil izrazito čuteč človek
in četudi je bila njegova prisotnost v svetu ovita v egoistične in brezčutne

1156

Sodobnost 2023

Zadnji človek na otoku

Nastja Vidmar

vsakodnevne poteze, ki so mnoge begale do te mere, da ga še danes ne
morejo umestiti na eno ali drugo stran, je bil predvsem človek, ki je ves
čas močno čutil bolečino sveta in vseh mogočih krivic, ki so se godile. Kot
je nekajkrat omenil, se mu je nezmožnost izražanja pristnih čustev zdela
povsem nagonska. Zapisal je: “Ne verjamem, da sem kdaj čutil ljubezen
do katere koli odrasle osebe, razen svoje mame, pa še njej nisem zaupal.”
Odsotnost ljubezenskega vzgiba in večnega iskanja, ki je bilo skrito pod
tančico posvečenega družbenopolitičnega udejstvovanja in neutrudnega
pisanja, je pričalo o tem, da vsaka njegova zgodba odkriva vselej človeški
obraz, kajti “bistvo človeka je v tem, da ne išče popolnosti, da je včasih
zavoljo zvestobe pripravljen grešiti ter da je na koncu življenja pripravljen
biti od življenja poražen in razvezan, kar je neizogibna cena privezovanja
svoje ljubezni na druge človeške posameznike”.
Ljubezenski odtis čaja, ki človeka spremlja s svojim vonjem in okusom,
s svojo nežno prisotnostjo v svetu budi duha spokojnosti onkraj impe­
rialnih teženj. Čaju je tako uspelo, da je na površje pisateljeve skodelice
dvignil sidro, kajti bolj kot se je približeval koncu svoje knjige, bliže je bil
koncu svojega življenja. Knjiga, ki jo je bil zaključil, ga je ob vonju močnega
indijskega čaja pospremila s tega sveta.
“Boj je bil končan – izbojeval je bitko nad samim seboj.”

Sodobnost 2023

1157

Pogovori
s sodobniki

Cvetka Bevc z

Miriam Drev

Bevc: Na literarnem področju že dve desetletji delujete kot prevajalka,
pisateljica, literarna kritičarka, pesnica. Vaša prva pesniška zbirka Časovni
kvadrat (Mladinska knjiga) je bila na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2002
nominirana za nagrado knjižni prvenec. Gre za pesmi, ki z besednimi igra­
mi ustvarjajo spoj različnih nasprotij: hermetičnosti in svobode, razprtosti
in oblikovne skladnosti, senzibilnosti in literarnoteoretičnih vpogledov,
spontanosti in premišljenosti. Pesmi so večinoma nastajale med vašim
sedemletnim bivanjem na Dunaju. Kako je avstrijska prestolnica vplivala
na začetke vašega ustvarjanja?
Drev: Na Dunaj sem se preselila v času razpada Jugoslavije. Vzgojena
v socialistični državni ureditvi sem bila ne glede na prestop v drugačen
sistem prepričana, da sem dovolj razgledana in samostojna, sposobna, da
se spopadem s preizkušnjami velikega mesta. Dunaj ima v sebi posebno
energijo, zdi se, kot da spodbudi ustvarjalnost ljudi, ki pridejo tja z določe­
nim potencialom. Veliko pisateljev in drugih umetnikov je v njem ustvarilo
svoja najboljša dela. Toda sama na začetku nisem imela prave samozavesti,
iz mene se je ustvarjalnost izvijala kot iz kokona. Kljub vsemu sem takrat
napisala besedilo za strip Šviga gre lužat in večino pesmi za svojo prvo
pesniško zbirko Časovni kvadrat. Poleg tega sem tudi prevajala, in sicer
nekatere izvrstne knjige, med drugim roman Deklina zgodba Margaret
­Atwood, ki sem ga odkrila v neki prodajalni s pretežno ameriškimi knjigami

1158

Sodobnost 2023

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

Miriam Drev

Foto: Alenka Slavinec

Sodobnost 2023

1159

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

in zgoščenkami ter predlagala za prevodni program pri Mladinski knjigi.
Prevod je pozneje doživel ponatis. Tako je Dunaj počasi in vztrajno odpiral
mojo ustvarjalnost na več ravneh.
Bevc: Prisoten je tudi v vašem prvem romanu V pozlačenem mestu (Cankar­
jeva založba, 2012), največji poudarki in odločilne prelomnice glavnih juna­
kov se zgodijo prav tam, vanj so vpletene različne zgodbe priseljencev …
Drev: V roman sem želela vnesti zgodbe, s katerimi sem se srečevala ob
mojih večletnih dunajskih stikih s tujci, Poljaki, Hrvati, koroškimi Sloven­
ci, Srbi, Madžari. V svetu priseljencev, vključenih v roman, je ogromno
polarizacij, eni priseljenci izkoriščajo druge – v peripetijah Poljakinje
Danutke je to nazorno opisano. Roman je dolgo nastajal, prvih osemdeset
strani sem napisala nedolgo po vrnitvi domov, potem pa sem zaradi dru­
žinskih zadev, mama je hudo zbolela, za dalj časa obtičala. Preden sem ga
dokončno sestavila, je izšel moj pesniški prvenec Časovni kvadrat, zatem
pa še Rojstva in Vodna črta. Nekako je poezija stopila v ospredje, lažje sem
sredi drugih življenjskih obveznosti našla čas zanjo. Ampak nedokončani
roman me je iz ozadja ščipal v komolec in nazadnje prišel na vrsto. Vanj
sem vključila eksistenčne spletke med liki in za protiutež nekatere manj
zagatne, ponekod poetične pasuse. V ospredju so zapleti, prepreke, ki
sem jih kot priseljenka občutila na lastni koži, nekatere svoje občutke in
spoznanja, zlasti glede mehanizmov elegantno zakrinkanega kapitalizma,
sem posodila glavni junakinji Ivani.
Bevc: Roman najbrž vseeno ni avtobiografski …
Drev: Ne bi ga tako opredelila, so pa v njem avtobiografske prvine, saj
avtorji v svoja dela pogosto vtkemo lastne izkušnje, tudi kakšno pikro
anekdoto. Pri pisanju romana potrebujem določen okvir, ki tvori podlago
za dogodke in izoblikovanje likov, ko še ne povsem izdelani prebivajo na
zaslonu moje zavesti. Lahko bi rekla, da se porajajo iz nekega substrata.
Po navadi začnem pisati tako, da si zapisujem utrinke, osnovno fabulo,
kakšen dialog. Nastanejo odlomki, ki jih pozneje dogradim. Toda vedno
tudi razmislim o zgodovinskem ozadju, ga konkretno raziščem, ker je ne­
mogoče črpati samo iz spomina ali pripovedi drugih oziroma se zanašati na
t. i. avtorsko inventivnost. Tematsko me vedno znova pritegne vprašanje
identitete, zlasti v izrecno drugačnem okolju tujine, dogajanje nato razvi­
jam v tej dvojnosti. Po eni strani v protagonistih in protagonistkah vztraja

1160

Sodobnost 2023

Miriam Drev

Pogovori s sodobniki

pripetost na domače okolje z vsem tistim, kar je privzgojeno, po drugi
strani se v drugačnem kulturnem ambientu njihova identiteta ruši, nova
pa je še v povojih. Tujstvo, iztrganost iz prvotne osnove sta prisotna v vseh
treh mojih dosedanjih romanih, poleg na primer vprašanja, koliko nas
v resnici usmerja narek lastnih odločitev, koliko pa družinske in kolektivne
spremenljivke – od travm do uspešnih prebojev in dramatičnih zasukov.
Bevc: Kako oživite svoje junake?
Drev: Najprej jih moram začutiti, si jih plastično predstavljati, jih ugledati
v določenih situacijah, jih vizualizirati. Ko se v romanu Od dneva so in od
noči eden od dopisovalcev, Frane, s krajšega dopusta vrača v vojsko, po­
tuje z vlakom. Prizor sem videla pred sabo, slišala sem lokomotivo, čutila
zibanje, videla svetlobo. Te moje notranje slike so močne. Lahko si pred­
stavljam nekoga, ki vstopi v kavarno, kakšno je tam vzdušje, katere osebe
sedijo v lokalu, čas dneva, pa čeprav vsega tega ne bom nujno vključila
v tekst. Zanimivo je, da like izrišem jaz, a včasih “pobegnejo” po svoje.
Mislim, da se to dogaja zato, ker neko osebo začnem ustvarjati z mero
vnaprejšnje vednosti o skupku njenih značajskih potez, ki jo bo privedla
v tak in tak položaj. Ampak nekateri predeli moje notranje pripovedovalke
so skriti pred mano, posejani so z marsičim na pol pozabljenim, z neiz­
raženimi domislicami, tudi neukročenostjo, nato pa se v procesu pisanja
osvetlijo in vplivajo na razvoj lika. V tok pripovedi izdolbejo meandre, lik
sledi nekemu nepričakovanemu vzgibu in tako ta literarni jaz na videz
samovoljno zaobrne zgodbo nekoliko drugače.
Bevc: V vašem drugem romanu Nemir (Modrijan, 2014) se prepletajo
življenjske poti Slovenke Eme, Indijke Sangite in Madžara Tiborja, ki po
madžarski revoluciji emigrira v tujino. Kako so izpisovali svoje zgodbe?
Drev: Prav v Nemiru sta jo Sangita in Ema pogosto ubrali v nepredvideno
smer. Predvsem Sangita, ki je res poseben lik. Ema je pripadnica naše gene­
racije, naše kulture, bolj nam je poznana, bolj je predvidljiva, čeprav s svo­
jimi dejanji tudi ona večkrat preseneti, celo šokira. Njo sem si za­mislila
kot glavno protagonistko, ki pripoveduje o Tiborju, o njem pa govori tudi
Indijka Sangita. Toda Sangita je postopoma dobivala vedno močnejši glas,
njen zorni kot, njen naporni prestop iz tradicionalne indijske kulture v za­
hodno in odnosi z drugače naravnanimi ljudmi so nazadnje zahtevali svoj
lastni del v romanu, tako rekoč tretjino. Zlasti pomembna postane proti
koncu, ko gre roman v crescendo.

Sodobnost 2023

1161

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

Nekaj podobnega se mi je dogajalo s Franetom, z mladim moškim
iz prve­ga sklopa pisem v romanu iz Od dneva so in od noči, ki sem ga že
omenila. Sprva stranski lik, od katerega je ostal snop z zbledelim tušem
napisanih pisem, ki jih razvozlavata osrednja lika Agata in Jakob, da bi jima
nemara pomagala bolje spoznati dogodke iz polpretekle dobe, povezane
z družinsko dramo, se s svojimi neprepoznanimi homoerotičnimi vzgibi
razraste v skoraj tragično osebnost.
Bevc: Pisateljski kolega Peter Rezman je nekoč dejal, da je pisanje romana
kot težaško delo v rudniku. Mislim, da je razlog v tem, da se posvečaš
detajlom, ob tem imaš ves čas v glavi celoto, ki vpliva na detajl, ta pa na
strukturo, nenehno si v iskanju ravnovesja med obojim. Poleg tega že samo
nabiranje pisateljske kilometrine zahteva psihično in fizično kondicijo. Kaj
menite o tem?
Drev: Se strinjam, da je pisanje v nekaterih pogledih težaško delo. Ne
vedno. Odvisno od zamaha, od tega, kako na neki stopnji steče. Seveda pa
iz nič snuješ nekaj, med platnice je zajet svet, ki prej ni obstajal. Knjiga je,
pravijo nekateri, tvoj otrok. Roman resda nastaja po nekih principih ustvar­
janja, po metodah, ki jih obrtniško boljše ali slabše obvladaš. Marsikaj pa
je od samega začetka do konca neznanka. Vstopaš v ta neznani prostor
z zaupanjem vase, z zaupanjem v svoje junake, da bodo živi in prepričljivi
z vsemi svojimi manki vred, in zaupanjem v to, da se bo vse, o čemer si
razmišljala, vse, kar si raziskala, smiselno povezalo v romaneskno zgodbo.
Na sto, dvesto, tristo itn. straneh se morajo detajli ujeti, izpeljave morajo
biti logične, čustva pristna, notranji lok dobro napet. Če se zdi celota, ko
je napisana, trdna, je to soliden, ne pa tudi samoumeven dosežek. Konec
koncev moraš v pripoved postaviti različne značaje, nekoga, ki je malo
trčen, nekoga s smislom za humor, starejšega, mlajšega človeka, otroka.
Misel, da je to podobno izkopavanju kamnov iz neke gmote, se temu po­
četju kar prilega.
Ko se odločaš za pisanje naslednjega romana, veš, da bo treba znova
globoko zajeti sapo. Vedno sem zavidala anglo-ameriškim avtorjem in
avtoricam, ki jim je po izidu uspešnega romana omogočeno, da se umak­
nejo v samoto in se posvetijo delu. V miru postavijo osnovno strukturo,
mogoče prvo verzijo knjige, imajo možnost, da se popolnoma predajo
tekstu. Pozneje lahko doma ali kjer koli že napisano samo še izpopolnju­
jejo. Zagotovo to pripomore k večji celovitosti in kakovosti knjige. Ampak
po premisleku: verjetno je to vendarle redek privilegij. Večinoma pišemo

1162

Sodobnost 2023

Miriam Drev

Pogovori s sodobniki

vzporedno s tem, kar delamo za vsakdanji kruh. Marsikatera ženska,
posebno če ima družino, začne daljše prozne tekste pisati dokaj pozno.
O tem in še drugih področjih s podatki podprto piše Caroline Criado Perez
v nagrajenem delu Nevidne. Nenehno si trga čas za pisanje. Anekdotično
se spomnim izjave neke afriške avtorice, da lahko piše kvečjemu pesmi,
kajti najprej mora postoriti vse drugo: poskrbeti za družino in pol vasi,
nazadnje natrositi še zrna kokošim – šele potem se lahko usede za mizo
in napiše pesem.
Bevc: Pa verjetno ne gre za to, da pisanje zavzema samo čas, ko sedimo za
računalnikom ali s svinčnikom in zvezkom v roki …
Drev: Vsekakor. Kar koli že ustvarjaš, v bistvu v tistem obdobju počneš to
sleherni dan, kontinuirano. Drugače skorajda ne gre. Nobene rezerve ni.
Zaživeti moraš s tem in sprejeti tveganje, da tvoja zgodba in liki v njej mo­
goče ne bodo vzdržali. Prevedla sem številna dela Philipa Rotha (Ameriško
pastoralo, Očetovino, Nemezo, Ponižanje, Ogorčenje, Slehernika), se podrob­
neje seznanila z njegovim ustvarjanjem. Bil je pravi literarni velikan. In
vendar se je tudi njemu dogajalo, da je prišel skoraj do konca romana, pa
ni bil zadovoljen in se je knjige lotil na novo.
Bevc: Vaš zadnji objavljeni roman Od dneva so in do noči (2021, Založba
Pivec) je roman v pismih. Ali je bila to že od vsega začetka vaša namera?
Drev: V bistvu je kot tak nastal postopoma. Šele pozneje, ko je bil roman
končan, sem izvedela, da pri nas nimamo romana, ki bi bil v celoti napi­
san v klasičnih pismih. Ljudje so si seveda dopisovali, pisma so nato izšla
v knjižni obliki, recimo korespondenca med Brino Svit in Petrom Kol­škom.
Naj omenim še roman Evalda Flisarja Začarani Odisej iz leta 2013, ki pa je
napisan v e-pismih. Spočetka torej tega romana nisem pisala s to mislijo.
Vedela sem, da bo vseboval večje število pisem, a hkrati tudi delež mojega
veznega teksta kot pripovedovalke, izmenjavala se bodo različna časovna
obdobja, se pravi prvo tik po vojni, drugo konec petdesetih in v začetku
šestdesetih let in tretje v sedanjosti. Ta časovnica mi je bila od vsega
začetka jasna. In vedela sem, da hočem spregovoriti prav o gene­raciji po
vojni, o odraslih ljudeh, ki niso nujno bili udeleženci najbolj travmatičnih
konfliktov, v ospredje sem želela postaviti tematiko, kako so vstopali v svet
s potrebo, da bi zajeli življenje odprto. O slednjem ni bilo veliko napisane­
ga, dosti več je bilo o politično problematičnem. To je bila v bistvu genera­

Sodobnost 2023

1163

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

cija naših staršev. Pisma so se mi zdela primeren, nekoliko drugačen medij,
lahko celo intimen. Moj zorni kot je Agatin, gledišče ženske srednjih let, ki
se s sinom Jakobom prek pisem, sprotnih in nekdanjih, prevprašuje, “kaj
je tako sesulo družino Verbovšek”. Nazadnje sem izven pisem obdržala le
krajši uvod Iz Jakobove beležke, saj se je pokazalo, da je mogoče vse dogodke
in tudi spominske nanose zaobjeti v pismih.
Bevc: Ste se zaradi tega odločili, da na začetku predstavite glavne osebe,
ki se bodo pojavile v romanu?
Drev: Ja, tako kot v dramskem besedilu. Tako bralec lažje sledi, kdo komu
piše. Predvsem v prvem delu nastopi niz dopisovalcev, prijateljev in prija­
teljic, ki naslovljencu Mihu poročajo, kaj se jim dogaja.
Bevc: Ali je bila še kakšna druga vzpodbuda, mogoče sodoben vzor za vaš
roman Od dneva so in od noči?
Drev: Vzor ravno ne, deloma mogoče dejstvo, da sem pred dvanajstimi leti
prevedla roman Guernseyjsko društvo za književnost in pito iz krompirjevih
olupkov avtoric Annie Barrows in Mary Ann Shaffer, zgodbo o vojni, lju­
bezni in podpori, ki jo najdemo v dobrih knjigah in prijateljih. Lep roman,
mogoče malo sentimentalen, pred nekaj leti so po njem posneli film. Lahko
da se je nekaj od tega usedlo vame. Od nekdaj so mi bila všeč tudi Nevarna
razmerja Pierra Choderlosa de Laclosa. V roke mi je nekoč prišla nemška
literarna revija, ki je bila v celoti posvečena pismom. Shranila sem jo, ker
me je to očitno fasciniralo. Verjetno je bil moj pisateljski jaz od nekdaj
uglašen na pisma.
Bevc: Pa ste imeli na razpolago tudi kakšna realna pisma, ki so vam služila
kot osnova?
Drev: Razpolagala sem s snopičem, to je bilo nekaj med sabo nepovezanih
pisem, razglednic, dopisnic. Zlasti pri slednjih je zanimivo, koliko je bilo
napisanega na njih. Predvsem pa sem na njih lahko prepoznala določen
stil ljudi, ki so jih pisali. Tako sem na primer naletela na izraz “krota”,
s katerim so fantje z malce posmehljive distance opisovali svoje simpatije.
Tega danes nihče več ne uporablja. Jezik se spreminja, zato ti nekdanji iz­
razi – več ko jih je, bolje je – dajo izseku časa, ki ga opisuješ, pristno noto.
Imela sem tudi nekaj maminih pisem, pa lastnih, namenjenih mojemu

1164

Sodobnost 2023

Miriam Drev

Pogovori s sodobniki

možu v vojsko. Take stvari včasih shraniš skoraj naključno. Med njimi sta
bila pismo in dopisnica (mislim da) očetovega vojaškega kolega, ki se je
v knjigi prelevil v Franeta.
Marsikaj sem vzela iz lastnega poznavanja, marsikaj iz maminih pripo­
vedi, kajti ključni osebi iz drugega dela, Pavlini, je ponekod glas posodila
ona, ko gre za opise življenja v Londonu v šestdesetih letih preteklega
stoletja, kjer je v resnici leto dni delala kot strežnica v bolnišnici. Tu se
pokaže, kako resničnost pravzaprav neizogibno pronica v literaturo! Neka­
tera pisma v romanu so seveda popolnoma izmišljena, na primer Jakobova.
Način njegove govorice pa je vendarle povezan s konkretnim mladim mo­
škim, predstavnikom bistre in kritične generacije predmilenijcev, ki upo­
rablja veliko anglizmov; te sem vseeno razredčila. Imela sem še par pisem
sorodnice iz Amerike, ki sem jih opustila, ker je bilo že drugih podrobnosti
povsem dovolj. Med gradivom je bil celo kartonček, na katerem so bile
načečkane telesne mere mojega očeta – te sem posodila Mihu –, dodala pa
sem tudi njegovo izkaznico iz let gradnje železniške proge Brčko–Banovići.
Bevc: Nekatere zgodbe ste verjetno tudi slišali od sorodnikov, prednikov?
Drev: Pri tem je bila glavna moja teta Tilka, ki sem ji, njej ter mami in
očetu, posvetila to knjigo. Nekatere njene pripovedi, stvarne podatke sem
v nekakšnem obratu uporabila v pismih moških likov.
Bevc: Roman je bil leta 2022 nominiran za kresnika.
Drev: Vsako priznanje je potrditev za ustvarjalca, pomeni, da si stvarno
prisoten v prostoru, da te berejo. Zadovoljna sem, da ga je žirija opazila,
navsezadnje je njegova forma posebna. Zlasti pa mi je spodbudno slišati
spontane odzive bralcev, njihove komentarje, kje so se ujeli z neko osebo iz
knjige ali pa jih je spravila v ogorčenje, kje so se nasmejali ali bili pretreseni.
Bevc: Določene teme se pojavljajo tako v vaši poeziji kot v prozi. Kako
dojemate razliko pri samem pisanju enega in drugega?
Drev: Moj avtorski jaz je, kot kaže, razpolovljen na proznega in liričnega.
Fokus in koncentracija, ko pišem pesem ali zgodbo, sta različna. Pri prozi
prevladuje bolj razumski tok pripovedi. Nikoli se nisem lotila poetičnega
romana, bolj mi ustreza razplastena pripoved kot taka z določeno grad­
njo, liki in dialogi. Toda to ne pomeni, da v roman tu in tam ne vključim

Sodobnost 2023

1165

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

poetičnih delov, lahko se pojavijo pri kakšnem liku, ki izpostavi to prvino
svoje narave, se zasanja, pove o sebi nekaj v liričnem modusu. V Nemiru
je taka oseba Ema, ki je razmeroma praktične narave, ima zavozlano dru­
žinsko predzgodbo in ljubimca; opisi njenega življenja so konkretni, je pa
v samotnih trenutkih opazovalka oblakov, v katerih prepoznava figure.
Njene misli se premestijo na drugo raven, v nekaj odstavkih oživi njen,
recimo temu, bolj simbolni način gledanja na svet. Pri pisanju pesmi pa je
drugače. Ameriška pesnica Louise Glück, ki jo nadvse cenim, pravi, da na
tem področju ni nikakršne gotovosti, poezija da je žanr, pri katerem ima
volja še najmanj besede. Sama temu stanju večkrat rečem budno prepušča­
nje ali pa odsotna navzočnost in to stanje je vsaj zame nujno za prvi zapis,
čeprav seveda pesmi zatem dodelujem in je za nastanek obsežnejše celote
potrebna disciplina.
Bevc: Doslej ste izdali šest pesniških zbirk, izhajale so v različnih časovnih
razmikih: Časovni kvadrat (2002), Rojstva (2007), Vodna črta (2008), Sredi
kuhinje bi rasla češnja (2012), Tirso (2017), Zdravljenje prednikov (2022).
Drev: Po vsaki pesniški zbirki se vprašam: kdove, ali bo sčasoma spet do­
volj snovi za naslednjo? Kolikor vem, v tem nisem edina. Rečeno ob rob:
nekaj dvoma je kar zdrava začimba. In ja, pride trenutek, ko se v mapi
nabere naslednji izbor. Nekatere izmed tem se tudi ciklično ponavljajo,
upesnim jih, potem pa se čez nekaj let pojavijo v drugačni optiki, ker se je
notranja substanca prerazporedila; recimo, da se je obogatila ali pa se je
zgodila selekcija in neki temelji preobrat.
Bevc: Nekateri motivi iz vaše zadnje pesniške zbirke Zdravljenje prednikov
se tematsko navezujejo na vaš roman Od dneva so in od noči. Ali sta deli
nastajali vzporedno?
Drev: Ne, kajti roman sem v glavnem dokončala že leta 2019, le na izid je
bilo zaradi objektivnih razmer treba počakati, medtem ko je Zdravljenje
prednikov nastajalo v naslednjih dveh letih. Nekateri tematski sklopi so si
sorodni, a še zdaleč ne vsi. Pesniška zbirka ima štiri razdelke, poleg prvega,
najobsežnejšega, po katerem je naslovljena, so to še Dvojni obroč, Miza iz
melamina in Divjina. V obliki poetičnega zapisa seže daleč nazaj v razve­
jeno družinsko, osebno, celo zgodovinsko preteklost, zajame več kot eno
stoletje – ki pa je obenem živ sedanji čas. Rada bi poudarila, da ne gre za
dokumentaren zapis, nizanje spominov ali asociacije ob pregledovanju

1166

Sodobnost 2023

Miriam Drev

Pogovori s sodobniki

albumov, temveč za spoje nekoč doživetega in preživetega, za trpljenje,
izgube in travme, ki so ostale zastrte in odrinjene ter se prav zato prenašajo
naprej v naslednje generacije.
Sama sem odraščala večidel pri starih starših, očitno sem vsrkala
ogrom­no količino njihove neprebolene tvarine in še kaj od prej. Vame so
se posedle podobe tega, o čemer so se pogovarjali ali za komer so na tihem
žalovali. Vedno bolj prihajamo do tega, da se prenos ne dogaja le preko
besed, pač pa si delimo marsikaj telesnega in duševnega: ne le zgodb, tudi
vzdih, solzo, trepet obraznih potez. Ta šepet ali pa kriki so območje tudi
našega spomina, naše osebnosti. Ravni se prekrivajo. Dosti bolj zapletena
in globlja bitja smo, kot se to na prvi pogled kaže v našem vsakdanu.
Bevc: Če se ozrete na svoje pesništvo, se zdi, da je tudi pesniška zbirka
Rojstva povezana s preteklostjo. V njej odgrinjate tančice preteklosti, pri­
sluškujete skrivnostim življenja, sežete v prabit svojega plemena in spola …
Drev: V tej svoji zbirki, drugi po vrsti, sem res skušala poseči v kozmogo­
nijo prihoda človeškega bitja na svet. In zatem preiti na rojstva drugačne
vrste v smislu procesov, skozi katere gremo ljudje ob zahtevnih, včasih
mejnih preizkušnjah, ko nekaj bistvenega v nas umre in terja prehod
v drugačno identiteto – če in kadar zmoremo. Tu je pesem o ženski, ki teče
maraton z odvezanimi čevlji. Ta prispodoba nekaj pove. Ne pišem izrecno
feminističnih pesmi, no, mogoče je pesem Kličem te na odgovor, Giacometti
iz zbirke Vodna črta bolj eksplicitna, pa tudi Cenzure in še kakšna iz moje
četrte zbirke Sredi kuhinje bi rasla češnja. In nato so še tovrstne pesmi v Tir­
so, kjer pa so tudi takšne o stiski otroka. Takole ob pregledu skozi zbirke
zdaj vidim, da se nekatere prvine dvigajo na površje. Stvar je taka, da se
v določenem času z nečim soočaš, temu prisluhneš in to daš iz sebe. Na
srečo smo avtorice in avtorji iz različnega testa, vsak ima svoj pesniški jaz
in lasten, legitimen glas.
Bevc: Pa vendar v pesniški zbirki Vodna črta v izrazito etičnem in socialnem
okviru vznikajo podobe, slike, spomini, izpraševanja, s katerimi bralca
vabite, da skupaj z vami sprejme odgovornost za stanje sodobne družbe,
pretanjeno podajate srečanja z ljudmi z roba eksistence.
Drev: Vodna črta je v enem od nanosov erotična poezija, v njej je tudi niz
pesmi v sklopu Posestrime, ki znova podaja videnje sveta iz nelahke ženske
izkušnje, tudi bivanjski utrip živali je zajet v tej zbirki. Toda izhodiščno je

Sodobnost 2023

1167

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

pričanje – in s tem kritika – o nasprotjih sodobne družbe, njenih izjalovlje­
nih vrednotah. Tu se zvrstijo klošarji, stare beračice, skratka obstranci in
njihove usode. Enemu od njih, ki nastopi v prvi pesmi zbirke Pod trančo,
sem skoraj desetletje pozneje v zbirki Tirso napisala pesem Hommage –
adijo! Ta konkretni brezdomec je v njej “modrovalec s periferije, duša,
nič bolj razdrapana in potrebna popravil od moje”. Njegov čas je odtekel,
ampak odteka tudi moj, naš, in vprašanje, ki vznika iz teh pesmi, je, koliko
se v tej kaotični civilizaciji še zmoremo uglasiti na empatijo.
Bevc: Pesniška zbirka Sredi kuhinje bi rasla češnja ima zelo poetičen, lep
naslov, razkriva pa vse kaj drugega …
Drev: Naslov je samo na videz idiličen, saj uvaja naslovni cikel, v katerem
teče beseda o pogosto že arhetipsko zamotanem odnosu oče-hči. V kuhinji
kot središču družinskega življenja ni zraslo ali zacvetelo živo drevo. Ostalo
je v pogojniku. Pesmi so nastajale v času, ko je moj oče začel izgubljati rea­
len stik z okolico in sem postala njegova delna skrbnica. Pisanje o procesu
demence, témi, ki se ji še vedno radi izogibamo, je tako našlo svoj prostor
v knjigi poezije. Tem pesmim sledijo štirje drugi cikli, ki preidejo v iska­
nje človekovega mesta v sodobnem svetu in ob dvojcu bivanje-minevanje
morda dobijo pridih pomiritve. V zbirki je pesem Dvoglasje z Josifom (Brod­
skim); njegova usoda je bila burna, bil je preganjan in izgnan, spopadal
se je z drugimi rečmi kot jaz, ampak v njegovi človeški ranljivosti sem se
prepoznavala na neki zunajčasovni ravni.
Bevc: Za zbirko Tirso je Zoran Pevec v spremni besedi zapisal: “Pesniški jaz
Miriam Drev ljubi premike in postanke v življenju, zaznava težo poti in se
z različnimi dogodki srečuje tudi naključno. Dojema se kot samozavesten
subjekt in kdaj napove izgubljanje samega sebe v svetu avtomatizirane
informacijske družbe. Toda dokončno se nikoli ne izgubi, ne preneha biti,
zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno.” Takrat
ste omenili, da je bila za vas prav ta zbirka prelomna. V kakšnem smislu?
Drev: Tirso v prvem pomenu je največja reka na Sardiniji, kjer imam del
širše družine. Vendar v poeziji stvari seveda ne morejo biti tako preproste.
Tirso je meni všeč že kot zven, ponuja pa tudi več pomenskih različic. Re­
cimo, da je to Dionizova palica, ki je nekako sinonim za zanos. Vendar to ni
tisti prvi pomen, ki sem ga s to zbirko in tem naslovom želela prenesti med
beroče. Tirso mi pomeni iniciacijo iz mladosti v zgodnjo odraslo dobo. To

1168

Sodobnost 2023

Miriam Drev

Pogovori s sodobniki

je osebna mitologija. Skozi vso zbirko odzvanjajo ključni premiki identite­
te, reka sama valovi skoznjo, jo odplakuje. Poleg tega zbirka znova vsebuje,
kot se pri meni pogosto zgodi, dvojnost med domačim in tujim prostorom.
Bevc: Vaš prevajalski opus obsega več kot sto naslovov najrazličnejših
knjig, da ne omenjam vrste revijalnih prevodov. Kako bi opisali svojo pre­
vajalsko izkušnjo?
Drev: V bistvu z vsako knjigo vstopiš v neko nišo sveta. Čar je med drugim
v tem, da je to ustvarjalno delo, z njim prevzameš odgovornost, kako boš
neko besedilo prenesel iz drugega, tujega kulturnega prostora v svojega,
če se le da brezšivno. Za ta poklic, čeprav življenje s statusom samostojne
kulturne ustvarjalke nikakor ni mačji kašelj, sem hvaležna, zlasti kadar
imam v prevajalskem postopku knjigo, ki sem jo sama predlagala in jo
res cenim. Ampak kot rečeno, to je moj poklic, vsakodnevno število ur za
računalnikom, disciplina in profesionalen odnos v vseh pogledih.
Bevc: Ko sva se dogovarjali za intervju, je pogovor nanesel na podporo, ki
jo, na začetkih seveda izraziteje, potrebuje vsak ustvarjalec. Kako je bilo
z vami, še zlasti, ko ste se po sedmih letih bivanja v tujini vrnili v Ljubljano?
Drev: Po vrnitvi sem morala svojo eksistenco postaviti dokaj na novo, saj
so se moji stiki kljub prevodom, ki sem jih delala na Dunaju za Slovenijo,
razrahljali. Kmalu po vrnitvi sem objavila strip Šviga gre lužat, tudi pesmi je
nastalo že lepo število. Poslala sem jih na Sodobnost, urednik Evald Flisar
jih je sprejel, in to je bila moja prva resnejša objava. Šele čez nekaj časa
sem se opogumila in celoto poslala na Mladinsko knjigo Aleksandru Zornu,
ki jih je potem izdal v zbirki Prvenci. Za tem dejanjem je veliko notranjih
bojev, manjkalo mi je zaupanja vase.
Pisatelj Lojze Kovačič, ki je bil drugi partner moje mame, je bil preveč
uveljavljena avtoriteta, da bi si upala pisati prozo. Vsaj na začetku. Zdelo
pa se mu je zanimivo, ko sem se odločila za študij anglistike in primerjalne
književnosti: pozneje bi mogoče lahko postala literarna kritičarka. Pa me
takrat še ni resno jemal. Sčasoma, ko sem doštudirala, sem zanj postala
dragocena bralka in komentatorka njegovih knjig, vendar za mentorsko
vlogo ni bil več razpoložen, tega dela se je zasitil v Pionirskem domu. Bil
pa je intuitiven, in ko je bila zbirka Časovni kvadrat že pri uredniku, me
je nekoč samoiniciativno vprašal: “Ali ti kaj pišeš?” Pesmi je prebral, jih
pohvalil, prišel na predstavitev ob izidu knjige. Težko pa bi govorila o neki

Sodobnost 2023

1169

Pogovori s sodobniki

Miriam Drev

njegovi podpori. Očitno si je tudi sama nisem znala prido­biti oziroma so
ta vzgib preglasile takratne življenjske okoliščine. Največ sem je dobila kot
otrok od deda, ki me je v rosni dobi spodbujal k branju in pisanju.
Bevc: In kakšni so vaši načrti za naprej?
Drev: Trenutno proza, ta hip se ubadam s formo dela v nastajanju. Kaže, da
bo v njem znova ženski lik, ki se, potisnjen na rob eksistenčnega brezna, ne
vda. “Linija” pesmi pa teče vzporedno, v svojem tempu. Ustvarjalni vzgib
je lahko odrešujoč, včasih pomislim, da mi je ob nekaterih življenj­skih
rezih reševal kožo. In včasih se mi zazdi, da knjižno poglavje ali pesem,
moja ali koga drugega, morda nekomu reši stisko, ga potisne skozi ožino,
da lažje zadiha. Ko nekaj izpišemo, namreč želimo dati naprej, drugim – da
porabijo zase.
Bevc: Ob pisanju intervjuja je prišla novica o vaši nominaciji za Veronikino
nagrado, ki ste jo tudi prejeli. Iskrene čestitke! Kaj vam to pomeni?
Drev: Vesela sem, kaj drugega! Tudi počaščena. Za objavo knjige se znova
zahvaljujem uredniku Književnega društva Hiša poezije Ivanu Dobniku in
prav tako Nadji Dobnik. Te pesmi, od katerih jih velik del ponuja vpogled
v temine človeškega zatajenega trpljenja in prek soočenja kot tudi sočut­
ja možnost pomiritve, ponekod celo odpuščanja, bo zdaj verjetno vzelo
v ­roke več bralcev, kot bi jih sicer. Tega bi si želela od srca.

1170

Sodobnost 2023

Sodobna
slovenska
poezija

Petra Koršič

Foto: David Verlič

Ciprese

Ljubljana, marec 2022

Ciprese XVI
ne
v
oko
edino
lahko
sprevidi

Sodobnost 2023

1171

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese XIII
zrušena
hiša
nema
priča
prikazni
prazni
grob –
kje je
očetov
sin
Sin
Očetov?

1172

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese III
Lilijin
oče
Rus
Lilijina
mama
Ukrajinka
Lilijin
očim
prebolan
za vojsko
premlad za
na Madžarsko
absurd
teče
nov
krog
pot
na
Slovaško
čakava
kam
jima
greva
naproti

Sodobnost 2023

1173

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese XI
novo življenje
trka
na razbito
okno
novo življenje
živi
ne ve
kaj je dihanje
kaj je svoboda
novo življenje
zajoka
bi objem

1174

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese XVII
skalo
božam
pod dlanmi
ostane
le
vlažna
sapa

Sodobnost 2023

1175

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese I
vdih
v
nevidnem
izdih
se
vidi
orošeno
steklo
avtobusnega
okna
za njim
deček

1176

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese X
od političnega
postajamo
polži
eni
počasni
drugi
povlečeni
v hišico
vsi
najraje
tiho
previdnost
je mati
nepripravljena
na novo
življenje

Sodobnost 2023

1177

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese XV
vsaka tišina
vdolbe
globlji verz
s skalpelom
zareže
reža

1178

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese IX
usode
niso
zamenljive
usoda
zareže
navpično
nujno
je
zamenjati
mero
več zrušenega
več mrtvih
več prebeglih
reka žensk in otrok
narašča
dre
manj minut resničnosti
več propagande
manj sočutja
več denarja in moči
zamenjati
mero
je
nujno

Sodobnost 2023

1179

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese XIX
ni denarja
ki bi odkupil
pri kmetu
ki ve
kaj
je
daroval
olje
jabolka
mlado
telo
rojeva
tudi
pod
bombami

1180

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese V
Zlatko
je
otrok
s puškami
pri nas
pri vas
bi rad
bil
vojak
ubranil
maternjavo

Sodobnost 2023

1181

Petra Koršič

Ciprese

Ciprese XXVI
nobeno
življenje
ni vredno
izsiljevanja
ustrahovanja
morjenja
telo deklice
na dvorišču
kljub oživljanju
ne diha več
telo deklice
truplo
evropske
demokracije
kraj
zelenega
travnika

1182

Sodobnost 2023

Ciprese

Petra Koršič

Ciprese XXVIII
sneži
ni
sneg
drobne
kristalne
zvezdice
so
vsaka
pade
na točno
določeno
površino
v tem
spustu
sta
dva
duša in to
na kar pade –
ta vez!

Sodobnost 2023

1183

Sodobna
slovenska
poezija

Uroš Zupan

Fragmenti iz neke
davne pomladi

I
Počasna glasba, za katero sem bil
izgubljen, se postopoma prebuja –
leni akvareli, neslišni in mrtvi v zimskih
mesecih. “Ne boj se. Nič ni odšlo,”
šepeta neznani glas. Sobe so
mirne, včasih vzvalovane od nočnih
premikov spečih. Gozdovi so mirni,
potisnjeni na stran; neme priče,
zapredene v čakanje na začetek plesa.
Zunanja svetloba je prozorna pena,
ki se nabira okrog dreves in pronica
skozi prostore in špranje med vejami.
Omamljenost prihaja zvečer, ko spomin
potopi spomin in se zrak zrahlja kot dremajoča,
nevidna tančica, ki se z neba spušča na
oddaljeno mesto in zapuščeno parkirišče.

1184

Sodobnost 2023

Fragmenti iz neke davne pomladi

Uroš Zupan

Zima; razpršeni meseci, ki so dodajali kratke
dneve in šumenje k pretoku časa, vrteča
se imena, polna naključij, ki so se že zgodila.
Pomlad; vrteča se imena, polna naključij, ki prihajajo.
Prostranstva, kjer se srečujejo oči in oblikujejo glasovi.

II
Danes ponoči mi je umrl stric.
Moji sorodniki umirajo spomladi,
ko zemlja postane lažja in mehkejša,
ko na vrtovih pivo orosi kozarce
in med popoldanskimi nalivi,
pri odprtih oknih, jemo regrat.
Dolgo se nismo videli. Slabo
se poznamo. Zanašamo se na
stare fotografije, na napol izbrisane
in razpraskane posnetke glasov
v spominu. “Si to ti, v tem svetlem
in visokem telesu, zamračenem
z nenadno temo, ki prihaja z zahoda
in se brezglasno trga od neba?”
Goethe v svoji bližini ni prenesel
govorjenja o smrti. Wordsworth
je v Imitacijah nesmrtnosti napisal:
“Sledeč veličastnim oblakom prihajamo
od Boga, ki je naš dom.”
Mi prihajamo iz vasi, s sabo prenašamo
domače običaje in recepte za pripravo
preprostih jedi. Z Bogom si nismo na
jasnem. Čakamo, da bo vstopil skozi vrata.
Teološka vprašanja nas begajo.

Sodobnost 2023

1185

Uroš Zupan

Fragmenti iz neke davne pomladi

III
“Kakšen je bil pogreb?”
Neumno vprašanje in že začutim,
kako k meni pristopajo podobe;
pokopališče nad umetnim jezerom.
Barva njegove vode je kot bi otrok
v osnovni šoli, s popolnim zaupanjem
v onstranstvo, zmešal svetle in temne tempere.
Novo ime, vklesano v kamen.
Zbledelo zlato v vdolbinah črk.
Novo ime, od danes naprej prišteto
k izmišljenim obrazom.
Prsni koš, ki ga ni. Nema usta, ki jih ni.
Zrak, ki lebdi samo še zunaj.
Počasno prasketanje tišine,
preden dokončno ne obmiruje.
Bili so trije fantje iz vasi,
ki so vodili partizane čez Sočo.
Zdaj eden manjka, neko pomladno
noč je bil iztrgan iz roja utripajočih luči.

IV
A bratranci so dobro. Nekateri
poročeni, z otroki, nekateri samski,
gradijo hiše. Bratranci so dobro.
Nikoli jih ni begalo šklepetanje
prisilnih misli, kot bega mene.
Ko smo bili majhni,
smo se vzpenjali po
neminljivih sončnih pobočjih.

1186

Sodobnost 2023

Fragmenti iz neke davne pomladi

Uroš Zupan

Zrak je bil prosojen, njegova
ostrina se je počasi krhala
kot na večer prvega dne stvarjenja,
čeprav je bilo šele jutro.
In ko smo praznovali moj rojstni dan,
smo bili srečni, ker nihče ni bil mrtev.

V
Petje moških glasov od znotraj
briše nespečne katedrale
in je visoko in enakomerno
kot urejen, a prost let jate žerjavov.
Mogoče je to dokaz?
Mogoče ni potrebno,
da bi Bog vstopil
skozi vrata in rekel:
“Tu sem.”

VI
Poslušam klavirsko glasbo,
ki se najbolj prilega pomladi.
Počasni zvoki si sledijo
v enakomernih intervalih,
črne in bele tipke opisujejo
božjo negibnost,
steklenjak, prebujenje barv,
ki so še temačne in goste

Sodobnost 2023

1187

Uroš Zupan

Fragmenti iz neke davne pomladi

kot tihi teror, ker je nebo
nizko in po zasenčenih
in svetlobi nedostopnih
predelih ležijo zaplate
umazanega snega.
A to se bo kmalu spremenilo.

VII
Dolgo že nisem hodil po razsvetljenih avenijah,
prištet k znanim oblikam sreče,
obraz v morju različnih barv kože,
kobilica v roju, ki bo pustil pokrajino
nedotaknjeno. Dolgo že nisem vohal različnih
krajev, ki sem jih obiskal v sanjah in drugem
telesu, brez milega obžalovanja v krvi,
ker se od nekod oddaljujem in se ne bom
nikoli več vrnil nazaj, takšen, kakršen sem bil.
Marseille: zgodnje jutro po tem,
ko so v Avignonu v kupe vstopili Arabci z
jokajočim otrokom in nisem mogel ne spati
ne bedeti in sem se opotekal po železniški
postaji, kot bi hodil po robu sveta. Rotterdam:
dvižni mostovi, ko se voda po kanalih
pretaka kakor sekvence življenja v predsmrtnih
sekundah in ladje drsijo mimo avtomobilov
in kolesarjev in utrujenih prijateljev,
ki se sprehajata po pravem Zahodu, omotična
od dolge vožnje in prvega jutranjega piva.
Pirej: oblačen jesenski večer, ko so bile Atene
bolestno razmočene in se je nekakšna mlačna,
kužna sapa vlekla skozi prihodnost in moje
telo, ki je čutilo, da se nekaj spreminja.

1188

Sodobnost 2023

Fragmenti iz neke davne pomladi

Uroš Zupan

Vedno sem imel rad pristanišča in sem od daleč,
z veliko duhovno svobodo, gledal ladje
in se je v meni počasi vrtelo krmilo in je temno,
težko sidro padalo skozi gosto vodo
proti spancu in so se stavki luščili iz knjig,
kot bi bili nalepljeni na prosojen zrak,
nemogoče vrnitve pa so dišale po kruhu in vrtnicah.

VIII
Na nebu se pozibavajo
komaj vidne oranžno
roza lise, kot bi se nekomu
v sanjah zgoščal dim
bengalskega ognja, kakor
bi nekdo natrosil
barvni prah na
čisto in spihano steklo.
Počasi se večajo
in pridobivajo težo,
ki jih vleče navzdol,
drsijo proti horizontu.
Najprej nas bodo dosegli
oblaki iznad Rima, za njimi
oblaki iznad Londona,
potem tisti, ki so v mojem
spominu ohranili sivo zeleno
barvo Atlantika,
in ko se bomo zares
stopili z življenjem,
bo veter še miroval in počasi
proučeval zračne zemljevide
in piski vlakov bodo že glasni,
poudarjeno dvignjeni
nad monotono mrmranje avtomobilov,
ki spominja na slabo ozvočeno kri.

Sodobnost 2023

1189

Uroš Zupan

Fragmenti iz neke davne pomladi

IX
Pomlad včasih zastane pred oknom,
se s kožo podrgne ob žaluzije,
potem sramežljivo vstopi v sobo
in se brez namena in nadzora vtihotapi v glasbo.
Glasba jo sprejme med svoje nematerialne
ploskve, podobne Mondrianovim
geometrijskim likom. Sprejme jo brezbrižno,
medtem ko gradi svetla mesta v zraku.
Če bi bil svet narejen po takšnih modelih,
ne bi bilo nobenih nesreč, racionalisti
bi prenehali nositi oglate klobuke
in nam bi lahko pogosteje iz ust ušle besede:
“Neprestano hočemo živeti v sedanjosti.”

X
April se je iztrgal iz temnih
misli, zatopljen v neopustošeno nebo.
Rumeni metulji se prasketajoče
zibajo nad peskovnikom.
Nihče jih ne sliši.
Moji davni prijatelji sedijo
na kamniti ograji, v neki pomladi,
ki so jo pozabili, v nekem mestu,
ki ga ne bodo nikoli zapustili.
Z božjo roko vrezani v vesolje,
ki se neprestano poglablja,
širi in oddaljuje.
Mimika, ki se je spletla v
njihov jezik, dobiva barvo
in zvok samo za moja ušesa.

1190

Sodobnost 2023

Fragmenti iz neke davne pomladi

Uroš Zupan

Nekje se nič ne postara in nič ne mine,
kot bi bilo zatisnjeno v počasno slovesnost,
ki se neprestano samo začenja.
Modrina, v katero padamo,
je ista na začetku in na koncu dneva.

XI
Ohranjam zvestobo nosu.
In ohranjam zvestobo dotikanju.

XII
Dež pada na jezersko gladino v kraju,
kjer so pokopani moji sorodniki.
Dež pada na zemljo, kot pada po sobi
orkestrirana Satiejeva klavirska glasba.
Dež podpira kozmetiko blata
in na zrak riše navpično notno črtovje,
v katero se lovijo nezapisane
note ptičjega petja, ki le včasih potihne.
Satie na neki karikaturi zgleda kot ptič.
Dež pada. Za njim pride sonce,
da vrne pozabljeno razkošje.

Sodobnost 2023

1191

Uroš Zupan

Fragmenti iz neke davne pomladi

XIII
Nekoč bosta moja otroka
brala te verze in jih čutila
kot kaplje vode, ki pršijo
iz vodometa, padajo naokrog
v neki neopredeljivi in
trdni enakomernosti,
se dotikajo golih rok in
razgretih obrazov,
a jih nikoli zares ne zmočijo
in se jih nikoli ne da obrisati.

1192

Sodobnost 2023

Sodobna
slovenska
proza

Miša Šala

Bel martini

Uživam v krhkosti človeških teles in praznosti njihovih misli, ko jih kakor
cvet ločim od mesnatega stebla, njihove regratove lučke upihnem proti
soncu in se ponovno ozrem po belo-rumenem polju sveta. Ne izbiram.
Brez pravil in pravice. Samo kruta resnica in večni konec.
Ne prevzemam človeške oblike, vendar me občasno zanimanje za člo­
veško raso zanese v krajše obhode po njihovem vsakdanu. Zabavam se
ob kaosu, ki se okoli mene odvija v ritmih sodobne tehno glasbe. Čeprav
ne morem piti, priznam, da me mika učinek alkohola, s katerim se tako
vztrajno že od začetka vekov opijajo ljudje. Za trenutek se čas ustavi,
celotna gruča obstane in zadrži dih, nato pa ob naslednjem basu iz sebe
izpusti delček pljuč, ki so jim še preostala. Obožujem, kako jih zabavajo
preproste reči. Štejem prisotne in jih delim s substancami in litri alkohola,
ki jih vsebujejo njihova telesa. Brez presenečenja spoznam, da bo to vnovič
precej miren večer. Vsaj zame.
*
Že naslednjo sekundo se znajdem na velikem križišču sredi mesta, kjer
se sredi utripajočih semaforjev in dolgih zeber zverižena kot v nekakšni
umetniški skulpturi stiskata dva majhna avtomobila. Bela in črna pločevina
se prepletata v objemu smrti – na varnostni blazini kot na vzglavniku leži
mlada rjavolaska, oblečena v uniformo splošne bolnišnice. Približam se

Sodobnost 2023

1193

Miša Šala

Bel martini

ji in … Kakšna sta učinek in namen mojega dotika, si lahko vsakdo inter­
pretira drugače, a jaz enostavno – zaključim. Pogasim plamen, prestavim
stikalo, prerežem nit. Res ni pomembno. Ne jemljem duš, ne vodim duhov
in ne skrbim za življenje onkraj. Samo čakam na koncu. Nič več, nič manj.
Iz črne razbitine slišim vzdih in se premaknem skozi kup odpadnega ma­
teriala do mesta, kjer je bilo pred nekaj minutami še vetrobransko steklo.
Starec s krvavim pogledom zre naravnost vame in za sekundo pomislim, da
bo to dovolj, da ga dokončno pokonča. Morda pa mu to da še več volje za
preživetje. No, videti je, da je to vse, zato se vrnem na svoje stalno mesto
v najljubši študentski pivnici, kjer se od mojega odhoda ni spremenilo nič,
le število potencialnih izletov na bližnjo urgenco se je povečalo.
*
Nekajkrat me še pokliče dolžnost, vendar se vedno znova vračam v vročo,
prepoteno atmosfero mladega življenja. Všeč mi je, kako daleč in kako
pogosto premikajo meje svoje lastne sreče in varnosti za nekaj trenutkov
čistega adrenalina in val pozitivnih kemijskih spojin v možganih.
“Dragi angel varuh! Prosim, zdrži še ta večer, tale pir je zate!! Najboljši
si, hvala!”
Obrnem se in ujamem vlažen hrbet enega od zbranih pogumnežev, ki
takoj za zadnjo kričečo besedo z vso silo skoči na mizo, izprazni vsebino
zelene steklenice, izpusti zvok, podoben rjovenju, še enkrat zavpije in se
opotekajoče odrine v množico. Ne morem zadržati kotička ustnic, ki se
ob takšnih prizorih nenadzorovano ukrivi. Mladi samci so res fascinantni.
*
Ah, poslanstva nikoli ne zmanjka in se nikoli ne konča. Pogosto obisku­
jem bolnišnice, še pogosteje domove za ostarele, kjer bi me lahko imeli
za enega od zaposlenih. So pa v takšnih ustanovah odzivi ljudi na mojo
prezenco malce drugačni kot drugje, saj me veliko večkrat začutijo v svoji
bližini. Morda se privadijo, saj me nekateri že komaj čakajo, večina se
sploh ne ozre, nekaj pa se jih prekriža vsakič, ko sem v bližini. Precej brez
pomena, ker narava res ne izbira religij, ki bi jim ugajale. Vsako življenje
se vrne v neskončni krog in ugasne, kot bodo čez nekaj ur izginili krogi, ki
nastajajo ob ritmu glasbe na gladini pijač pred mano.
*

1194

Sodobnost 2023

Bel martini

Miša Šala

V urah po sončnem vzhodu se bar spremeni v umazano in lepljivo sobo, ki
se nato do dopoldneva preobrazi v še kar sprejemljiv kotiček za vse ljubi­
telje jutranje kofeinske pijače in vroče vode z zelišči, ob katerih se izmenja
več pogovorov, kot bi si muha na steni želela. Če vam je kdaj res dolgčas ali
se vam v življenju prav nič ne dogaja, sedite v eno od takšnih sob in samo
opazujte bitja okrog sebe. Te zanima šport? Prva miza pod veliko prevelikim
LCD-zaslonom, na katerem se nekajkrat na leto vrti kak­šna dejansko zani­
miva tekma, preostali čas pa lahko brez zvoka sprem­ljaš obrise neznanih
igralcev, ki igrajo v petinštirideseti ligi pete vasi desno od zadnjega izvoza
z avtoceste. Kaj igrajo? Je sploh pomembno? Lahko pa od gostov za mizo 7
izveš vse o včerajšnjih športnih uspehih. Kaj pa najno­vejša epizoda teleno­
vele ali resničnostnega šova? Miza 6. Tej se sploh ni treba približati, saj sta
obveščevalki dovolj glasni, da ju slišijo na mestni avtobus, ki pelje mimo dva­
intridesetkrat na dan. Osnovnošolske težave otrok? Miza 3. Srednješolske
drame? Miza 9 in 10. Politika – miza 17, po­kojnine in osmrtnice – miza 12,
porodniška – miza 14. O, pa miza 1 – biznis in delnice. Praktično vse rubrike,
ki jih lahko izbereš v novicah. Križanko si lahko prineseš sam.
*
Vedno se vračam sem. Všeč mi je raznolikost življenjskih poti, ki prečkajo
ta preprosti kotiček. Ko zasedam svoje stalno mesto v kotu ob visoki barski
mizi s številko 13, ob njej opazim znan obraz. Ali naj raje rečem hrbet. Za
bitje, ki je pred nekaj urami šele zaključilo svoj dan, je bil mladi moški pred
mano videti precej … vsakdanje. Dokler ni odprl ust.
“Angel varuh, vedel sem, da si ti! Vedno sem vedel, da nekdo pazi name!
Kako bi sicer preživel lanski 12. avgust.” Odkašljal se je skozi smeh in nav­
dušenje in nadaljeval, še vedno obrnjen v prazen kot ob mizi 13. Sklenil je
dlani in od navdušenja rahlo poskakoval.
“Dragi angel, potrebujem tvojo pomoč.” Ozrl se je okrog sebe in skozi
hitro dihanje nadaljeval monolog v kotu.
Nikoli ne podcenjujem človeške neumnosti, pa vendar me vedno znova
preseneča brezmejnost človeške domišljije. Le kaj naj bi dosegal v tem
trenutku, razen ustvarjal utvare svojim miselnim procesom? Je mogoče,
da je še vedno pod vplivom včerajšnjih substanc?
“Okej, to bo slišat res čudno, ampak …”
Počasi se pomikam okrog njega in proti meni ljubemu prostoru.
“Zato bi res potreboval tvojo pomoč!” zaključi svojo željo in intenzivno
gleda – naravnost vame.

Sodobnost 2023

1195

Miša Šala

Bel martini

Nekaj trenutkov tišine.
In še nekaj.
Rjave oči so še kar nepremične, zelo nenavadno za moj položaj. Nimam
moči in mogočnih sil, ki bi lahko spreminjale odločitve in varovale ali sle­
dile posameznikom zaradi preprostih želja. Nimam ne fizične podobe ne
pomočnikov, skozi katere bi lahko s šepetanjem vršil svoje ukaze. Samo
sem in vedno obstajam. Pa vendar mladeničev pogled ne popusti niti se
ne zmehča. Intenziteta na njegovem obrazu pričakuje odziv, ki ga od mene
zagotovo ne bo.
“En bel martini za gospoda,” z nasmehom naznani drobna natakarica,
ki na okroglo mizo predme na prtiček postavi pecljat kozarec martinija.
Obraz nasproti mene se preoblikuje v ogromen nasmešek, ki ga podpreta
zvok navdušenja in vznemirjeno cepetanje.
“Vedel sem! Vedno lahko računam nate! Vedno!”
Temu sledi še en vzklik in že je na telefonski zvezi z nekom, ki, po
njegovih besedah, ne bo verjel, kaj se mu je ravnokar zgodilo. Kaj pa se je
zgodilo meni?
*
Nikoli se ne naveličam svoje dolžnosti, o njej ne filozofiram in tudi ob­
čutkov nimam. Ne zapomnim si obrazov ali zgodb, ne poznam usmiljenja
in ne žalovanja. Opazujem, kako odsotnost bitja vpliva na tok življenja,
vendar se sčasoma pozabi tudi na tisto peščico, ki jo pogreša ves svet, in
vse teče naprej.
Mladi mož spet prisede k stalni mizi, na kateri ob zvokih disko glasbe
poskakuje mlad par.
“Še enkrat hvala za včeraj, res ne bi zmogel brez tebe. Lepo je imeti
nekoga, ki mu je mar, da ne crknem. Saj veš. Vsaj nekomu je mar.”
Po kratkem premoru se spet obrne k meni in kriči skozi melodijo. “Bi
te lahko še jutri prosil za uslugo? Samo še jutri! Dirkat gremo z gorskimi
kolesi! Res bo epsko!”
Skozi množico se prerine visok starejši gospod v polo majici z logoti­
pom bara in predme postavi pecljat kozarec.
“Tega častim jaz!” vzklikne mladenič in odvihra nazaj v valove dvignje­
nih rok, vmes pa še enkrat zavpije: “Hvala ti!”
Hm. Vse je enkrat prvič. Mogoče me blodnjavost mladeniča ne bi motila
tako zelo, če njegov pogled ne bi niti enkrat zašel drugam, vsakič naravnost
vame. Videti me vsekakor ne more, a tudi če čuti prisotnost moje biti, še
vedno gleda, ne da bi begal. Fascinantno. Surova neumnost, ki jo lahko

1196

Sodobnost 2023

Bel martini

Miša Šala

producira organ v glavi človeških samcev vseh starosti, še posebej v času
šolanja, je neizmerljiva. Zabava me njihova zmožnost, da v takih situacijah
ostanejo živi, včasih celo nepoškodovani. In isto nespametno bitje lahko
biva v svetu družbe kot zelo uspešen posameznik. Res fascinantno.
Žiga je prav prijeten dečko, študira, se zabava, išče ljubezen svojega
življenja in vse ostalo, kar pač spada zraven človeških želja in sanj. Zdaj
me obiskuje precej pogosteje. Skoraj vsak večer se srečava pri mizi 13,
kjer mi zaupa vse želje, ki naj bi mu jih izpolnil, in vse trenutke, ko ga je,
po njegovih besedah, čakala gotova smrt, če ne bi bilo mene. Hm. Seveda
so trenutki najinega enosmernega kramljanja prekinjeni z razlogi, kot so
“res dober komad” ali pa “takoj pridem nazaj”, najpogosteje naznanjeni
samo z vznemirjenim kričanjem ali vprašljivo izbiro plesnih gibov. Se mi
pa vsakič, ko mu “rešim življenje”, pokloni s kozarcem belega martinija.
Pravi, da vidi, da mi je všeč. Zanimivo. Priznati moram, da se ob njego­
vih podvigih zabavam, hkrati pa počnem točno to, kar počnem vedno.
Čisto nič.
***
Študentsko naselje objema majhen zelen grič, s katerega Žiga sam gleda
na z lučkami posuto mestno jedro. Pločevinka v njegovi roki že dolgo ni
več hladna, njena vsebina pa gre v majhnih požirkih težko po grlu mlade­
ga študenta. S tresočimi dlanmi si obriše solzo, ki je na njegovem obrazu
zarisala mokro pot, in preostanek pijače z veliko jezo zaluča daleč v gozd.
Obup in jecljanje uhajata iz njegovih ust, vendar je vsebina namenjena le
njemu samemu, ko se vrača nazaj v svoj študentski dom. Njegovega cimra
na petkov večer ni več v sobi in še nikoli ni bil tako osamljen. Ni si mislil,
da ga bo njegov angel varuh pustil na cedilu.
***
Petkov večer je, spet klasično vzdušje v baru. Glasba, ples in čreda mladih,
ki se brezskrbno zabavajo ob vsem, kar jim pade na pamet. Alkohol jim
moči možgane in odstranjuje visoke prepreke osebnih meja. Nekaj ur čiste
sreče, kar koli že to pomeni ljudem.
*
V četrtem nadstropju stanovanjskega doma se znajdem v skupni kopalnici.
Slaba osvetljava meče sence na nekaj ljudi, ki objokani objemajo Žigov
Sodobnost 2023

1197

Miša Šala

Bel martini

bledi obraz. Obup in osamljenost sta ga prepričala v odločitev, ki je bila v
njegovih mislih edini konec. Vse sanje so v trenutku obstale in zamenjala
jih je globoka črnina. Dotik in izginem. A se ne vrnem v svoj priljubljeni
kot, še nekaj tednov zabavo iščem drugje. Sprehajam se po parku in cesti
in po vrhovih stolp­nic in temnih podhodih in bregovih reke. Opravljam
svoje poslanstvo kot že od nekdaj in ne žalujem. Ne izbiram, ne objokujem,
ne spominjam se.
Pa vendar za trenutek obstanem, ko v lokalu na poti skozi množico teles
v kotu zagledam visok kozarec belega martinija.

1198

Sodobnost 2023

Sodobna
slovenska
proza

Bojana Dragoš

Starec in pes

Srečala sem ga na pokopališču. Postavil se je za mano, da sem lahko čutila
njegov dih, ki je v enakomernih presledkih prihajal do mojih ušes. Tega
pokopališča nisem obiskala prav pogosto. Nahajalo se je na jugu dežele,
v vasi tik ob meji. S pokopališkega zidu si lahko zrl čez reko in zdelo se je,
kot da reka, ki se je lenobno vila po kanjonu in naprej po poljih, ni zarezala
samo v pokrajino, pač pa tudi v čustva ljudi, ki niso govorili istega jezika.
S tega griča si videl travnike in vasi, ki jih nismo obiskovali. Vsakič ko sem
obiskala te oddaljene južne kraje, sem se ustavila tu, kjer so pokopani moji
predniki, in s pogledom iskala daljavo, od koder so morebiti prišli.
Tišina je bila tako popolna, da je niso mogli predreti niti oddaljeni zvoki
ljudi v dolini. Otrpla sem prisluškovala dihu, saj pred tem nisem slišala
nobenih korakov. Nepremično sem zrla v daljavo in se pretvarjala, da niče­
sar ne slišim in ne zaznavam, niti trznila nisem. Ni me prestrašilo, vajena
sem bila pokopališč, grobov in kosti. Skoraj vsak dan sem se pri svojem
delu srečevala z njimi. Zato sem si vzela čas za razmislek. Mrzlično sem
premlevala, kdo bi se lahko prikradel za moj hrbet, kot da bi po dihanju
mogla ugotoviti, komu pripada. V vasi nisem poznala skoraj nikogar, zato
je bilo ugibanje brezplodno, a v takih situacijah tega ne pomisliš.
Po trenutnem vzgibu sem se obrnila, stopila korak nazaj in pred seboj
zagledala starejšega možaka s sivo brado in navzgor zavihanimi brki.
Oblečen je bil nekoliko starinsko, v pumparice in siv telovnik iz grobega

Sodobnost 2023

1199

Bojana Dragoš

Starec in pes

sukna, košate lase mu je krasil eleganten črn klobuk, kakršne si videl samo
še na slikah mož izpred stotih let. Palica v njegovih rokah je imela naraven
lesk, bila je gladka od starosti in rabe, od vrha do tal so se vile umetelne
intarzije. Gledal me je prijazno in nasmehnila sem se. Stala sva vsaksebi,
se iskala v pogledu, pomenkovala z očmi, tipala neizrečeno, trenutek je
trajal dolgo, vsaj tako se mi je zdelo.
“Dober dan,” sem pozdravila, ko je samo stal in nič rekel, “gledala sem
reko. Vedno me presune, ko jo opazujem, ob njej sem preživela otroštvo,”
sem dodala, kot da bi mu bila dolžna pojasnilo.
Ko sem omenila reko, me je spomin zasul s slikami prvih junijskih dni, ki
smo jih otroci težko pričakovali. Ko se je voda že nekoliko segrela in ni bila
več visoka, smo se spustili k obrežju, sezuli sandale in natikače in japonke
ter se prvič tisto leto bosi, z obuvali v rokah, povzpeli na slap. Kamen za
kamnom smo prečkali mejo, ne da bi nas kdor koli ustavil, ker tu pač ni
bilo nikogar, ne carinikov ne policajev. Tudi na drugi strani ni bilo vasi.
Vsak dan po šoli in nato celo poletje, daleč v september, do prvega dežja,
smo prihajali. Se slekli do kopalk, ki smo si jih v naglici nataknili že doma,
in poskakali v reko. Voda tam čez je bila slajša. Z lahkoto smo se povzpeli
na bližnje drevo, na debelo oguljeno vejo, ki se je meter nad gladino ste­
zala proti sredini reke in nudila odskočno desko za skoke. Z ene od višjih
vej je visela močna vrv, ki si jo zagrabil in se s pospeškom pognal v zrak,
nato pa jo na najvišji točki spustil. Najbolj pogumni so v zraku izvedli še
kakšno figuro, preden so na tak ali drugačen način pristali v reki. Tik ob
bregu je bil tolmun, kamor sta smuknila zaljubljenca in imela tam pravico
ostati, dokler se nista naveličala. Nepozabni prvi poljub! me je streslo še po
toliko letih. Pozneje sem izvedela, da se je zapil, videla sem ga na deseti
obletnici, gledal me je zabuhel obraz, prepreden z drobnimi žilicami. Ko se
je vrnil iz Vojnika, si ga že na daleč prepoznal, zdravljenega alkoholika, na
dvajseti obletnici je ves večer govoril samo še o tem, kako ne pije več. Še
si samska? me je nagovoril z odkritim začudenjem. Se dobiva kdaj na kavi?
“Poznam vas,” se nenadoma oglasi možak in me iztrga iz sanjarij. “Ne
bi vas mogel zgrešiti, na tem pokopališču pa sploh ne,” me pomenljivo
pogleda. “Vi ste Janezova hči,” zatrdi. “Vi ste tista sestra, ki je šla od doma,
da bi drugim dala prostor,” nadaljuje zgodbo moje družine.
Ni me pozdravil, ničesar vprašal, prvič ga vidim, kdo je ta človek? si drugo za
drugim zastavljam vprašanja. Presneto res je, kar je rekel, me prešine, a že
dolgo nisem razmišljala o dogodkih izpred tridesetih let. Od doma sem šla
pri osemnajstih, v hiši je bila gneča, mlajša brat in sestra sta potrebovala
prostor, očeta, mamo, če nič drugega – sobo več, jaz sem odrasla. Z leti

1200

Sodobnost 2023

Starec in pes

Bojana Dragoš

sem si v mestu ustvarila prijeten dom, a nič ni preseglo vonja moje stare
podstrešne izbe. Pogrešala sem hišo na koncu vasi, češnjo v zgodnjem
poletju, na katero nisem splezala nikoli več. Čutila sem, da bi me morali
povabiti, naj si jih pridem natrgat, češnje, ko so dozorele, se posladkat.
Saj so vedeli, kako rada jih imam – pa me niso klicali. Kot da bi s selitvijo
v mesto postala meščanka, tista, ki ji je težko priti na vas, ker se boji, da si
bo z vaškim blatom umazala lakaste čevlje. Sama nisem hotela prihajati,
da ne bodo kaj govorili za mojim hrbtom, češ, na češnje prideš, ko je treba
priskočiti na pomoč, te pa od nikoder ni. V mestu se zabavaš, mi pa garamo.
Namišljeni očitki so kakor bucike pikali v mojo samozavest, nisem se jih
mogla otresti. Raje sem se odpovedala češnjam. Mogoče, pomislim, mogoče
bi jih vseeno morala jaz kdaj poklicati. A tisto so bili drugi časi, zdaj je že
zdavnaj prepozno.
Sumničavo pogledam proti starcu: “Kako vse to veste?”
“Pri nas nič ne ostane skrito, vsi smo povezani,” me odkrito pogleda
v oči.
“Kako to mislite, pri nas?” ne morem skriti začudenja. Deluje skrivno­
stno, hkrati pa se zdi trdno odločen, da bo povedal svoje mnenje.
“V naši rodbini,” me pogleda s človeško toplino, ki je nisem vajena. “Kar
precej nas je,” pristavi.
Precej? V moji rodbini nas je bilo resnično veliko. V rodbinskem deblu
sem v množici prednikov predstavljala zgolj suho vejo, ki je sama samcata
visela med poznanimi imeni in za njimi stoječimi obrazi sorodnikov mojih
let. V horizontalni liniji stotih očetov sem tu in tam še prepoznala koga,
v generaciji dedov, ki jih je bilo več kot dvajset, pa sem se izgubila, saj
nismo odhajali na obiske in tudi sami smo redko koga videli v naši hiši.
Posamična srečanja z očetovimi bratranci, to je vse, kar imam v spominu
tja do osemnajstega. Pozneje smo se videvali samo še na pogrebih, ko so
se mi morali vsakič znova predstaviti, saj je med dogodki mineval čas,
ljudje pa so menjali obraze, obnašanje, oblačila. Potem pa še tisti spor
glede zapuščine, ki je zaznamovala sorojence in vse njihove potomce!
Če je za koga veljal pregovor žlahta, raztrgana plahta, je gotovo veljal za
našo družino. Še sreča, da me ni bilo blizu, mi notranji glas znova, kot že
mnogokrat prej, sebično prišepne.
“S čim se pa ukvarjate v vaši rodbini?” se nenadoma zdrznem in nada­
ljujem njegovo misel. Očitno je, da mi je naklonjen, da se hoče pogovarjati.
“Župan sem,” ponosno dvigne glavo. “Žena je doma, skrbi za otroke, za
tiste, ki še niso šli v svet,” zavzdihne.

Sodobnost 2023

1201

Bojana Dragoš

Starec in pes

Otroci, sem si jih kdaj sploh zares želela? Razočaranja, ki so sledila tiste­
mu prvemu največjemu, so ubila vsa drobna hotenja, ki bi mogoče uspela
vznikniti. Čakala sem pravega partnerja, ne kar nekoga, ki bi ga slučajno
srečala, se navidezno zaljubila in se leta nato spraševala, ali me resnično
ljubi. Držala sem se reka On s’étudie trois semaines, on s’aime trois mois, on se
dispute trois ans, on se tolère trente ans et les enfants recommencent, ki sem ga nekoč
nekje prebrala. Tega res ne bi privoščila svojim potomcem.
Vidim ga, čaka. Lahko bi rekla kar koli manj osebnega, a si ne morem kaj.
“Imate veliko otrok?” me premaga radovednost. Bi moški postavil enako
vprašanje? v hipu zavrta vame, kot da bi se starcu hotela opravičiti in s tem
dokazati, da sem vredna pogovora z njim. A njemu je vseeno. Ne loči med
vprašanji, njegovi odgovori so pristni, brez odvečnega sprenevedanja.
“Kar precej jih je preživelo, nekaj jih je že ob rojstvu umrlo, za današnje
čase neobičajno,” žalostno skloni glavo. “Ivan je bil moj sedmi otrok, žena
je umrla ob porodu, vsaj on je preživel. Moja druga žena je poskrbela zanj,
ubogo siroto.”
Ivan! Tudi moj ded je bil Ivan, tako malo vem o njem, skoraj nič. Bil
je molčeč, živel je v svojem čudno sanjskem svetu, ni zapravljal časa za
prazno besedičenje, babici je često oporekal, pazi, ženska, kaj govoriš, pred
nebeškimi vrati se bo za tabo vlekla dolga vrsta, ko boš morala opravičiti vsako
besedo, ki si jo v življenju po nepotrebnem izrekla. Kot otroku se mi je to zdelo
blazno zabavno, saj sem si risala slike babice pred svetim Petrom in za njo
čakajoče ljudi. Bil je humorist, če je kaj rekel, je imelo smisel. Med vojno
sem bil samo enkrat lačen, je nekoč dejal. Pomislila sem, samo enkrat? to je
imel srečo! Ponosna sem bila na svojega dedka. Nato je mimogrede, kot za
šalo, dodal, ves čas.
Pogledam moža pred sabo in vidim trpko otožnost. “Gotovo ste veliko
žalovali,” me preplavi.
Rahlo pokima: “Ženo je strlo, bila je mlada, neuka, umrli so ji trije do­
jenci, drug za drugim so umirali.”
Potrtost spremeni njegov ton in preleti njegov obraz, oči za odtenek
potemnijo, a so še vedno neskončno blage. Globoka žalost zajame tudi
mene. Ko ga tako gledam, se mi zazdi, kot bi ga že nekje srečala, čeprav sem
prepričana, da ga nisem, njegova noša je stara kakor stoletje, spomnila bi
se. Njegove poteze prikličejo podobo, a je žal le medel spomin.
“Ste pogosto tukaj?” povzamem pogovor in pogled usmerim v oddaljeni
pašnik. Planjava me magično privlači s svojo neskončno prostranostjo.
“Vsak dan sem tukaj,” skromno odgovori.
“Še nikoli se nisva srečala,” se začudeno obrnem k njemu.

1202

Sodobnost 2023

Starec in pes

Bojana Dragoš

“Res je, ampak vi ste tukaj bolj poredko,” izreče tako preprosto, kot je
preprosta resnica izrečenega.
“Kako lahko to trdite s tako gotovostjo?” pohitim in celo nekoliko
povzdignem glas. Priznam, da me njegova izjava majčkeno razjezi, ker
imam slabo vest, on pa ima prav. “Če jaz ne srečam vas, tudi vi ne srečate
mene. Enako bi torej lahko trdila jaz,” brez sramu dodam, namesto da bi
mu pritrdila.
“Glejte,” se nekoliko posmehne in me šegavo pogleda. “To pa ni tako
enostavno,” zategne. “Saj sem vam že povedal,” me podreza.
“Mislite tisto, da nič ne ostane skrito?”
“Žal vse vidimo, tudi tisto, česar si včasih ne želimo,” zaključi s svojo
pojočo govorico.
Ta rahli spor, ki ga začutim, čeprav ni ne z besedo ne s kretnjo nakazal,
da bi se želel prepirati, še premaknil se ni in ni povzdignil glasu, me zani­
ha v razmišljanju in hipoma si zaželim zvoka trobente v grobni tišini tega
svetega mesta, na katerega tako redko pridem. Da bi tišina končno zapela
in mi pomagala izkričati nikoli izgovorjeno, tisto, kar lebdi v najtemnejši
kamri moje duše, kar poraja grenka obžalovanja in vedno znova dodaja sol
na nikoli zaceljene rane. Ne morem odtrgati pogleda od oranžnega obzorja,
kjer zahaja sonce, a možakar mi ne da miru, ljubezniv je in željan pogo­vora,
gotovo mi hoče nekaj povedati, pozna mojo družino, ve zame. Kljub temu
me preseneti, ko nadaljuje pogovor:
“Kakšno življenje živite? Se imate dobro?”
Odločim se, da bom sledila starcu, saj nimam kaj izgubiti, vprašanje je
pač vprašanje, ne srečam mnogo ljudi, ki bi se tako iskreno zanimali zame.
“V redu sem, ukvarjam se z arheologijo, veliko potujem,” začnem raz­
predati, kot sem vajena začeti pripoved o sebi, ko me kaj podobnega vpra­
šajo. “Družine nimam, sama živim,” nerada priznam, saj samske ženske
v letih niso najbolj cenjene, biti morajo prekleto sposobne, da jim družba
da veljavo. Še sreča, da imam lobanje, me prešine, vsaj pred njimi se mi ni
treba dokazovati.
“Vi pa toliko otrok! Gotovo ste bogati in srečni,” nagonsko odvrnem
pogovor od svojega bednega življenja.
Nočem razpravljati o tem, kako prazno se počutim v praznem stano­
vanju, ki bobni od gluhote in v katerega se vračam. Če pšenično zrno ne
pade v zemljo in ne umre, ostane sámo. Četudi si zatiskam ušesa, je hrup
vse glasnejši, preizkuša me do meja neznosnosti. Ko se skrijem med ljudi,
četudi so glasni, ne slišim ničesar več. Prikrivam zmote, ki bi jih lahko
priznala, a hočem biti popolna v nepopolnem svetu.

Sodobnost 2023

1203

Bojana Dragoš

Starec in pes

“Dobro ste ugotovili, otroci so največje bogastvo, bodi reven ali bogat,”
mi pritrjuje s kimljajem.
Pogledam ga in čutim, kako se mehčam, ker so tudi njegove oči mehke.
Nevidna plast turobe, ki jo kakor nepotreben tovor nosim s sabo, kamor
koli grem, in ki mi v nočeh brez sna grozi, da je postala del mene, da bo
obtičala z mano, da sem to pravzaprav jaz, se tokrat majčkeno zgane.
Osvetli jo žarek neke daljne pozabljene otroške sreče, ki očitno še vedno
domuje v meni. Modrost, ki se pretaka v starcu, mi napolni dušo, da glasno
izdihnem, kot bi mi težo odplavil hudournik, kot da bi v tem delcu časa
postala prijatelja, kajti modrost dviga svoje sinove in sprejema te, ki jo iščejo.
Zato se opogumim.
“V katerem grobu imate družino?”
“Tam, čisto na začetku, pri cerkvenih vratih.”
“Vas pospremim do tja?”
“Da, pojdite z mano.”
Stopi med grobovi do steze, ki vodi k cerkvi. Sledim mu. Njegov korak
je trden, pomaga si s palico, ki je v resnici ne potrebuje, in kmalu sva pri
kovinskih vratih, ki zapirajo pokopališče. Ob ograji leži pes, podoben nem­
škemu ovčarju, a takoj prepoznaš mešanca. V trenutku, ko ga zagleda, pes
skoči pokonci in pozorno čaka.
“Kličem ga Šura, podaril mi ga je ženin brat, moj šura. Z mano hodi,
kamor grem jaz, ne zapleta se z drugimi psi,” govori o psu, kot bi govoril
o človeku.
“Krasen je!”
“Še nikoli me ni izdal. Ko so ga kot mladiča prinesli, se je ulegel k mojim
nogam. Občutek imam, da je z mano že celo večnost. Lahko ga pobožate,
ni hud,” razpreda o vzajemnem prijateljstvu.
Res se sklonim k psu, ga pokličem po imenu in mu pomolim roko, da jo
ovoha. Njegova dlaka je gladka in oči prodorne kot oči njegovega lastnika.
“Podobni ste Janezu. In Ivanu tudi,” pristavi, kot bi hotel povedati, kako
me je spoznal. “Ivan je bil lepotec, ženske so ga oblegale, ampak vaša babi­
ca se ni dala odgnati. Bila je vztrajna in ga je čakala, dokler je bilo treba,”
je spet nadaljeval našo družinsko zgodbo.
“Mislite Ivana, mojega deda? Saj ga niste poznali,” mu ugovarjam, ker
sem prepričana, da se je zmotil, da govori nesmisle.
“Vašega deda sem zelo dobro poznal že kot otroka,” pribije z glasom, ki
ne prenese oporekanja.
Spomni me na mojega očeta, ki tudi ni prenesel ugovarjanja. Nikoli se
nismo spraševali, ali je kaj prav ali ne, enostavno smo sledili navodilom, ki

1204

Sodobnost 2023

Starec in pes

Bojana Dragoš

jih je po vojaško delil ljudem okoli sebe, njegova avtoriteta je bila srhljiva,
saj ti na misel ni prišlo, da bi je ne upošteval ali bi celo kršil nenapisana
pravila. Oče je bil pač oče. Še zdaj ne prenesem, da mi kdo ukazuje.
“Na tem grobu je bil moj križ, kovinski, zdaj pa so ga zamenjali s kam­
nom. Tudi ime so odstranili. Pokopališča sploh ne prepoznam več, poglejte
okrog sebe,” zamahne z roko in zaobjame celotno grobovje, “sam kič, samo
postavljanje, nekateri pridejo samo za vse svete.”
Pogled mi odtava in se ustavi na peščenih potkah, na zelenju cipres in
na modernih oblikah. Starec ima prav, nagrobniki so se spremenili, nič
več preprostosti ne čutiš, britof v tej majhni fari spominja na vrt, ki ga
urejajo številni vrtnarji, vsak po svoje, barve cvetja in marmorja se tepejo
med sabo.
Obrne se k psu in ga pokliče k sebi. Šura steče do svojega gospodarja, se
usede poleg njega in tako stojita skupaj, mož in pes, ob vznožju groba, kot
eno, nepremično, jaz pa osuplo strmim v živo sliko dobrodušnega starca
in zveste živali. Spomni me na obledelo fotografijo mojega pradeda, ki
jo hranimo v družinski zbirki. Starec in pes, saj ne morem verjeti, kot bi
gledala pradeda Nikolaja z njegovim psom.
“Vas smem vprašati, kdo ste?” končno boječe izdavim.
“Zdi se mi, da ste za danes izvedeli dovolj, pridite spet kmalu, na tem
kraju se človek počuti strahotno osamljenega! Poznam veliko zgodb, ki bi
vas utegnile zanimati,” me hudomušno pogleda.
Obrne se, zavije okoli cerkve in izgine, pes tik ob njem. Obstanem kot
vkopana, niti premakniti se ne morem. Podatki, imena, situacije, vse je res,
starec pozna mojo družino. A kaj je bilo s tem križem, izbrisanim imenom,
čigav grob je to? Zavem se, da me je pretental, in polasti se me grozeč
občutek, da moram pohiteti, ga ujeti in še danes zvedeti, kdo je, sicer ga
nikoli več ne bom srečala, skrivnost pa bo vrtala vame do konca življenja.
Zakoračim za njim in za vogalom se pred mano razgrne pogled na grobove,
na katere je že padel mrak. Sveče rdeče zasvetijo in poltema le še poglablja
tišino prihajajočega večera. O starcu in psu pa ne duha ne sluha.

Sodobnost 2023

1205

Sodobni
slovenski
esej

Meta Kušar
Foto: Matej Družnik

Recepti iz
moje garaže

Je rekel, da mora biti avto pozimi v garaži – in tukaj se je začela a p o k a ­
l i p s a, razkrivanje tega, kar sem, smo, bomo!
Knjiga, ki ni vredna, da jo večkrat vzameš v roke, sploh ni vredna, da jo prvič
prebereš.
Z vsem srcem se strinjam s tistim, ki je to prvi rekel.
Mraz je v garaži. Vrata so na stežaj odprta. Zebe me! Vroč čaj z rumom in limono bi dogodek svečano osvetlil.
Ne pregledujem smeti! Sáme žive stvari so. Umetnost, ta prava, gre ved­
no z življenjem, čeprav je sled sence zarje. Tudi tista, ki je polna napačnega
razmišljanja in razdejanja, ker so jo rojevale tragedije zla, in je videti kot
kokainska šala. Pa vendar joka za življenjem. Na silo ustvarjena umetnost
ni dobro narejena.
Človek velikokrat sam sebi ustvarja praznino in strah, ne glede na to,
ali mu svet grozi ali ne. Različne zahteve so v nas, ki pričakujejo, da bo­
mo z njimi pošteno ravnali, če nočemo, da nas zrušijo. Kadar skrbimo za
vse, kar se nas dotika, nam bo dalo najboljše. Življenje, ki ga ne živimo, je
uničujoča sila, žre s tiho neusmiljenostjo. Kdo bi najraje na hitro obsodil
nihilizem in nevrozo? Kogar stiska kakršna koli ideologija. Brezdušni racio­
nalizem in izključno materialistični pogled na svet sta zibelka hudega.
Zgodovine ni v debelih knjigah, ker teče po naših žilah, čeprav to ve zelo
malo ljudi, zato vzdihujejo: “Ali nas zgodovina res ni ničesar naučila?”

1206

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

Če bi bila nevroza pri umetniku gnil zob, ki ga je treba izdreti, bi morali
mislecu iztrgati dvom, moralnemu človeku skušnjavo, pogumnemu strah.
Brez skušnjave človek ne more biti moralen. Brez svoje infantilnosti ne
morem biti pesnica, ker z njo izgine moja ustvarjalna domišljija. Vse se
da sramotiti in karikirati. Vsakogar! Zastopniki literarne vede se tega še
ne zavedajo. Ker nimamo duhovitih pisateljev, se nihče ne spravi nadnje.
Cankar je prišel v tem najdlje. Šalamun ima nekaj brutalno iskrenih ver­
zov o predelovalni industriji literature. Grdo je, da profesorji onemogočijo
umetnika, ga skrijejo pod mernik svoje večvrednosti in mu ne priznajo, da
je pred njimi. Če se že imajo za večvredne, naj ljudi vpeljujejo v literaturo,
kakor naj župnik vernike vodi k Bogu. Kritikova dolžnost pa je nevarna!
On s strupom razvrednotenja stavi na loteriji umetnosti. Zastavlja svojo
usodo, čeprav ga bo čas, kljub njegovi moči, osmešil in povozil. Pameten
kritik pozna nobody’s perfect, ve, da velja tudi zanj, ampak ne bo nehal pro­
dajati svojih uslug. Intelektualiziranje je neozdravljiva bolezen.
Diktat ega nad nezavednim, pragmatizem in elementarna nehvaležnost pa­
rajo dušo – ne samo tistim, ki umetnost delajo, tudi publiki. Enako tistim,
ki duše ne priznajo. Takšne razcapanosti ne more nihče več popraviti, če je
ne bo začel vsak sam popravljati. Že v renesanso je vdiral strup grotesknega
kvarjenja, a je ni podrl. Z vsakim stoletjem je bilo huje.
Ko umremo, nekje obleži še ostanek ustvarjanja. Pokaže se neumrljivost
pesnika. Ali pisatelja. Ali slikarja. Tudi pečarja. Računovodkinje. Ali njene
izšolane kuharice! Neiztrohnjeno srce ima vse mogoče lastnike.
Ostanejo kuharske knjige v nemščini, francoščini, italijanščini, zvezek
prepisanih receptov, ki jih je kuharica zbirala med tistimi, ki jih je izkušnja
potrdila kot resnično dobre. Najboljše. So še kuhinjska orodja in pripra­
ve, aluminijaste posode, zarjavele železne vilice z roževinastim držalom,
steklenice za sodavico, s prepletenimi kovinskimi trakovi ovite. Osebni
predmeti zoologa, ki je nadzoroval izkopavanje mamuta v kanalu Nevljice
v Kamniku, njegovi nahrbtniki, optični pripomočki Carl Zeiss za določanje
višine, širine, debeline, dolžine, globine, rokopisi in separati, težka zimska
suknja, poletne srajce iz egiptovskega bombaža, zašite z najbolj drobnim
strojnim štepanjem. Usnjen kovček z ogledalom in vsemi pripomočki za
britje in manikiro. Torbice njegove soproge, svileni dežniki, star turkizni
porcelan, prepreden z rjavimi črtami, ki se vlečejo po dnu skled in krožni­
kov. Gube na obrazih starcev. Obrabljeni kožuhi, sto let staro kolo na že­
leznem stojalu, otroške igrače, lesene smuči in sanke. Vsak, ki svetu nekaj

Sodobnost 2023

1207

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

vrednega zapusti, je do določene mere neumrljiv, še posebej za tiste, ki jih
ti ostanki nagovarjajo k življenju. Tomaž Šalamun je zapisal: “Kar je kdaj
zares bilo, ni nikoli izgubljeno, če najde živo sorodno dušo.”
Kupi revij: Planinski vestnik, začel izhajati 1895, je najstarejša revija, ki še
vedno izhaja, Ljubljanski zvon iz leta 1890. Strese me, ko v nekaj zvezkih
vidim pogum mladega Josipa Jurčiča. Strastno piše, vendar leže v postelji,
lačen in jetičen, prešibak, da bi sedel za mizo. Dom in svet. Letnik sem ku­
pila zaradi Kocbeka. Samozavesten urednik mu je leta 1937 natisnil kritičen
članek Premišljevanje o Španiji in povzročil zagrizeno polemiko med slo­
venskimi levičarji in katoliško usmerjenimi ustvarjalci, ki so imeli Dom in
svet za svojo revijo. Kocbek se je postavil na stran španskih levičarjev, zanj
etično čistih in pozitivnih, čeprav so omogočali komunistično revolucijo.
Špansko katoliško stran je opredelil kot fašistično, čeprav je bila taka le
ena od desnih frakcij. Ko navdušen bruc zagleda originale v antikvariatu,
misli, da je našel zlato. Kupi jih. Čez pol stoletja so v garaži.
Mama je po vojni brala Novi svet. Zdaj gre na deponijo! En zvezek z ob­
javo Ade Škerl ne. Sodobnost se je nabirala od leta 1969. Iz začetka osem­
desetih slovita Nova revija. Velik podvig, da si jo dobil v knjigarni. Stalne
stranke so jo kupovale izpod pulta. Na prodaj je bilo samo deset, mogoče
petnajst izvodov. V samostojni Sloveniji je pognala revija Apokalipsa. Ko­
nec devetdesetih Literatura. Nikoli ni dosegla vznemirljivosti Problemov.
Z revijami smo grobi. Morajo izhajati, zato smo naročniki, a jih svečano
mečemo stran. Knjige tudi. Cankar je imel prav: “Slovenski pesnik je grob.”
Slovenčeva knjižnica je razpadala. Petdeset let je ni nihče odprl. Vse na
deponijo! Smrt knjig človeka umaže in izmuči. Lesen stol vržem stran
z enako bolečino kot knjigo. Zakopati ali zažgati lepo brokatno večerno
torbico boli. Modeli za glinene kamine ne gredo na smeti. Ne, to pa ne.
Ob pečnicah, ki so jih ti modeli oblikovali, ljudje še zdaj sedijo, poslušajo
ogenj in se grejejo. Pa obrabljena perzijska preproga, v kateri se po sredini
sveti samo še bombažni votek? Ni govora! V vsaki cottage house je vsaj ena
taka. V New Yorku je mogoče v nekaj sto antikvariatih najti ob knjigah
osebne muzealije. Tudi tam prodajalne knjig zapirajo, čeprav usode iz­
jemno enkratnim in bogatim predmetom, kot so knjige s hrbtom, še zdaleč
ne moremo napovedati. Navdušenci začenjajo na novo in uspejo. James
Daunt, britanski poslovnež, je zdaj najboljši knjigarnar na svetu in izvršni
direktor Barnes & Noble. Ima 600 knjigarn in ve, da bralne okuse širijo
knjigarji, ne algoritmi.

1208

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

Moja garaža dokazuje, da vsak človek uteleša neko bistvo, brez katerega
bi bilo življenje zapravljeno. Drobne dokaze tega najdemo v vsakem biva­
lišču: v arheoloških izkopaninah ali v stari kmečki hiši starih staršev. Tu
v garaži dokazujejo, da sta vidno in nevidno prepletena. Usoda ne ignorira
visoke šole človeških dejavnosti, mi jo. Že v socializmu smo kupovali in
brali filozofa Merleau-Pontyja, vendar v srbščini. Jasno, Nolit ga je tiskal:
“Pomen je neviden, toda nevidno ni v nasprotju z vidnim, saj ima nevidno
v sebi nevidni notranji okvir in to, znotraj vidno, je skrivnostni spremljeva­
lec vidnega.” Kadar je dokaz talenta in okusa umetnika, nas njegovo delo
povzdigne, kadar gre za najboljšo ustvarjalnost posameznikov, gradi tradi­
cijo določene dejavnosti, kar brani pred povprečnostjo. Nevidno ohranja
in spodbuja vidno svečanost.
Kdor še ni udomačen v demokratični terminologiji, je pred nevidnim boječ,
še raje zafrkljiv. Celo prezirljiv, čeprav je tradicija duše antična. Platon
v Republiki: “Potem ko je vsaka od duš izbrala svoje življenje, so se odpra­
vile pred Lahesis. Ta je z vsako poslala varuha in izvrševalca njenega izbo­
ra – daimona. To božanstvo je dušo najprej vodilo h Kloto, ki je s preslico
v rokah potrdila njegovo izbrano usodo, potem pa je daimon dušo odpeljal
k tkalcu Atroposu, ki je okrog te izbrane usode stkal neuničljivo mrežo,
nato pa je daimon, ne da bi se ozrl nazaj, izginil pod prestol Nujnosti.”
Ker v vsakdanjem življenju zaničujejo dušo tako v komunističnem delu
sveta kot tudi v kapitalističnem, čeravno iz različnih razlogov, se v dnevnih
sobah sodobnih ljudi samota in puščava nenehno širita. V pomanjkanju
svobode in hkratnem šepetanju demokratične duše so ljudje zvito pote­
šili spomin nanjo: pojavila se je hrana za dušo, tista, ki potolaži in pogreje.
Nakup, ki ni potreben, ker gre samo za nekaj, kar nas intimno kliče. Da
bi se bolje počutili. Ženske pravijo: za dušo si bom to privoščila. Vse puste
stvari, prazne in površne, prenašamo, želimo si, da bi bili sprejeti kljub
pomanjkanju pravega razpoloženja, tiste stare dobre štimunge. Ne slišimo,
kaj nam Univerzum šepeta, kaj naša duša hoče, da bi bila uglašena z njim.
Osnovno vprašanje ni, kdo je človek, ampak kdo sem jaz!
Po drugi svetovni vojni so zaradi skromnih materialnih možnosti in pre­
potrebnega velikega števila stanovanj pri nas normirali mizo v jedilnem
kotu z merami 80 krat 120 centimetrov! Ob njej ni prostora za prijatelje,
saj je komaj dovolj velika za tričlansko, štiričlansko družino. Tudi štedil­
nika s kuriščem ni več, v sobah ni lončenega kamina! V stanovanjih sploh

Sodobnost 2023

1209

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

ni bilo več dimnika, ki je simbolna pot za komunikacijo z bitji od zgoraj.
Zato Božiček prav skozenj prihaja med ljudi.
Zoprna resnica se je širila po velikem delu urbane evropske celine. Za
mizo 80 krat 120 ni mogoče spontano stopnjevati življenja, zato se živi brez
nuje in strasti. Ljudje sledijo samo še trendom in individualnim proble­
mom, ne vsebinam človeštva. Propagirajo kariere na silo; tudi v literaturi
in drugih umetnostih. Stvari, narejene na silo, zbujajo najhujše bridkosti.
Umetnik naj bi še nekako sodeloval s sredico življenja, ki je povezana s ce­
lim človeštvom. Strah in nepoznavanje samega sebe življenje naplavljata
na površino. Če pogledamo drugače, lahko rečemo, da na samo dno mate­
rialnosti. Želim si, da bi se odrinili navzgor. Hipiji so videli, a so imeli moči
le za eno stopnico. Iz dneva v dan je v literaturi vse več realizma, poezija
strada metafore in forsira angažiranost, ki spada v politične programe.
Imamo še kaj spomina na upor zoper socrealizem? Kateri prozaisti so da­
nes izvedenci visokega artizma? Bera artističnih jezikov, ki so v moderni
slovenščini na razpolago, je skromna. Če sploh je. Presenetljivih misli je
malo. Kakšnega orkestriranega zbora novih idej, ki bi razlagale svet, v kate­
rem živimo, v romanih ni najti. Dva avtorja v filozofskih esejih to zmoreta,
morda trije, a le redki vedo zanje. Ni čudno, da nastajajo razprave o smrti
zgodovine, smrti romana, smrti lirike …
V garaži so kupi revij, knjig in predmeti tistih, ki jim rečemo ljudje tradicije,
ker so s svojim delom skrbeli, da določene kulturne dejavnosti ne bi usah­
nile. Za boj med moškim in žensko ni šlo toliko časa kot danes, čeprav so
bili odnosi nenehno v senci in luči patriarhata. Čeprav živimo v tisočletju
komunikacij, je sporazumevanje med spoloma slabo. Kaj moški dejansko
vedo o ženskah in ženske o moških? Če odmislimo gender programe, re­
sentiment in teorije! Če ne govorimo o lastnih zamerah, sanjarjenjih in
željah? Ozkosrčnost in brezbrižnost eskalirata, kljub poudarjanju človeko­
vih pravic. Kaj bi šele bilo, če niti govorili ne bi o njih. Niti umetniki ne po­
stavljajo več humanizma na najvišjo raven. Znanstveniki nanj že dolgo ne
prisegajo. So izumili transhumanizem. Naduti egoisti želijo stlačiti otroke
v šolo s tremi leti. Takrat, ko se še čustveno razvijajo! Da bi jim ukradli
tri leta čustvenega razvoja in jih dobesedno posilili z racionalnostjo, ki
se začne krepiti v obdobju šestih, sedmih let. Zato so nas takrat vpisovali
v šolo. Zločin je, da se nacionalna, demokratična politika vede do lastnih
državljanov, kakor da bi bila okupatorska: sovražno in uničevalno. Tradi­
cija je bila že v socializmu nekaj subverzivnega, vendar se s spremembo
režima odnos ni spremenil. Povprečnost ima največ prostora in moči, ker

1210

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

površneži ­navijajo za novosti in eksperimente. Čeprav več stanejo kot dajo.
Z negiranjem humanističnih vrednot se množijo nihilistične tendence,
barabski gen, ki ga vsak ima, a ga le redko prepozna. Kadar ga ne, ga tudi
ne more brzdati. Je dobrodošel kot izgovor za umetniško neinovativnost.
Kadar se umetnost ne dotakne vsega človeškega, izraženega v vsakda­
njih, konkretnih življenjih, ne vzbuja občutka resničnosti. Nimamo želje,
da bi jo izmenjavali z bližnjimi. Kdo bi se zanimal za stvari brez pomena,
ki nas z lepim ne oživijo? Nekoč so po boju izmenjavali mrtvece. V mrtvih
domovih ne preživita niti umetnost niti tradicija. Kaj šele naklonjenost in
prijateljstvo! Ljubezen vanje ni vstopila. V njih so pogoji za uveljavljanje
ambicije, ker mora ambicioznež imeti svobodne roke, da streže ambiciji.
Ambiciozni ljudje so egoistični preračunljivci brez prijateljev.
Ali nas narava sama k čemu usmerja? Že v antiki so vedeli, da k druženju
z ljudmi. K pogovoru. Ali Aristotel v Nikomahovi etiki res namigne, da tvor­
ci dobrih zakonov bolj skrbijo za prijateljstvo kot za pravico? Skoraj štiri
stoletja pred našim štetjem je bilo jasno, da se ljudje srečujemo z željo po
pogovoru, na pa zato, da bi se pasli. Dean Komel pravi: “Če dopuščamo
pogovor med ljudmi, dopuščamo človeškost samo.” Ga v šoli dopuščamo?
Ga na televiziji? Ga v družinah dopuščamo?
Maurice Mességué, zdravilec in zeliščar, si je upal trditi, da se ljudje
množično ločujejo, ker ne živijo pristno, ampak puščobno. Celo jedo
dolgočasno: zamrznjeno hrano, ki jo rutinirano pripravljajo v mikrova­
lovnih pečicah. Največkrat vsak samemu sebi. Siliti se h kuhanju, siliti se
k pisanju, pomeni samo eno: da se nam bo to delo zastudilo. Imamo še
bolj strašno besedo: zagravžalo. Najnovejša knjiga Iva Svetine, Smisel rože,
popisuje, kaj se zgodi, kadar pesnik na silo pesni.
Vse težje uveljavimo resnično kvaliteto, ki trende prezira. Največ vrhun­
skih ustvarjalcev je med poustvarjalci klasične glasbe. Angleški filmski
igralci in filmi ne ignorirajo tradicije. Amerika seveda, a je zraven še nekaj
povsem drugega. Veliki svetovni mojstri med kuharji in slaščičarji prise­
gajo na tradicijo. Zavidanja vredno bratstvo. Ko gledaš izložbo najboljše
francoske slaščičarne, ti res lahko pride na misel, da so sladke stvaritve
križanci med izdelki vrhunske draguljarne in tistim, kar je v Musée du
Louvre. Francoske rogljičke znajo narediti kot nihče na svetu. Najboljši
so, čeprav so jih prevzeli od Avstrijcev! Kaj naredi slaščičarska tradicija!
Popolno zaupanje v sveže in lokalno. Najboljše svetovne restavracije
slonijo na prvovrstnih lokalnih sestavinah. Celo pacifiške. O pristnosti

Sodobnost 2023

1211

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

g­ ovori na Slovenskem filozof Dean Komel, eden redkih, znanost o lite­
raturi pa pristnost gotovo prezira. Namrdne se, kot princesa v Svinjskem
pastirju: “Fej, saj je naravna!”
Ni mogoče pozabiti, da so Puškin, Tolstoj, Dostojevski govorili o neuto­
lažljivi želji po resnici, tisti, zaradi katere obstaja raven demokracije, ki je
neuničljiva. Z lažnivim zavedanjem je ne dojamemo in tudi ne vzdržujemo.
Gre za raven, ki se z enako intenzivnostjo uresničuje v politiki, osebnih
odnosih, kulinariki kot tudi v umetnosti. Onkraj te resnice sta osamlje­
nost in nedotakljivost. Poetična resničnost je neprizanesljiva do slehernega
minljivega posameznika, ker hoče z njegovim srcem in z njegovo dušo
vzpostaviti neminljiv dotik.
Poezija je ustvarjalni vrhunec človeškega duha. Kdor opazuje in piše
poezijo ali pa jo komentira po pravilih dizajna in mode, ga to ne briga.
Seveda pa oži poetični jedilnik svojemu narodu in ob tako skromnem iz­
boru ni čudno, da poezijo zdaj bere le štiri odstotke Slovencev. Iz mnogih
norce brijejo, še več so jih za silo umrli, in prav nič se ne potrudijo, da bi
skrbeli za vse pesnike od Prešerna do danes. Jim na vse načine omogočali,
da bi jih Slovenci videli. Spoznali. Slišali. Iščemo napotke, kako eksistirati?
Kako stopnjevati živost vsakokratnega življenja? Poezija je iskalka resnice!
Čeprav zunanji svet ostaja pri skledi prosa, čebuli in česnu in s čebelami
na hrbtu. Naj rečem s pesnikom Tomažem Kraljem: “Nekaj misli, ki bi
utegnile rešiti človeštvo.”
Veliko jih odmahne z roko nad vsemi, ki so v kanonu po Prešernu, vse do
Cankarja in Župančiča, Murna in Ketteja. Drugi odmahujejo nad tistimi,
ki so se pojavili po letu 1945. Čeprav gre za skrinje, polne bogastva. Šele
pred kratkim je veliko skrinjo Srečka Kosovela odprl in do dna pregledal
Miklavž Komelj. Kosovel je edini slovenski pesnik, ki samo z verzi osvaja
tujce. Kjer koli se pojavijo njegovi prevodi, jih ljudje izvohajo; pred več de­
setletji v Franciji, danes v Evropi in Ameriki. Sam je želel ostati skrivnost:
“Jaz nočem, da strmi / kdo v mojo dušo. Vsem naj bom / neznan.” Stavil je
na poezijo, ne na svojo zaščitno znamko. Ali poznanstva. Enako stališče
vse od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja uveljavlja umetniška
skupina OM produkcija, v prepričanju, da mora stvaritev stati na lastnih
nogah, ne pa se opirati na sloves avtorja.
Najboljši so tisti, ki preberejo veliko knjig na leto, na mesec. Na teden!
Spet kvantiteta. So koga vprašali, katera knjiga ga je spremenila? Katero

1212

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

prebere vsako leto? Kdo pozna skrivnost listanja in prebiranja avtorjev?
Pesniki umrejo, njihovo poezijo pa umremo mi. Najprej pesnika zavrže
kurikulum, potem ga pred prag zmečejo knjižnice, če si ga nihče predol­
go ne izposodi. Potem pa še ta brutalni pragmatizem: Zdaj je treba brati
avtor­je, ki bodo prišli na Fabulo, pa dobitnike te ali one svetovne nagrade.
Všečkov vam ne bo prineslo branje Pavleta Zidarja, Ivana Minattija, Alojza
Krakarja. Že odmev Lojzeta Kovačiča slabi. Ne naštevajmo. Jih je preveč.
Koga brigajo vsi tisti, ki so začeli pisati po drugi svetovni vojni? Kmalu ne
bodo več nikogar brigali niti tisti, ki so o njih pisali.
Judje so bili v Rimu več stoletij v getu. Živeli so zase, jedli svojo hrano.
Tudi ocvrte artičoke. Zdaj so carciofi alla giudia velika specialiteta v Rimu
in še marsikje v Italiji: artičoke po judovsko. Nič drugače ni s krapom na
Poljskem: karp po żydowsku je živel v varšavskem getu. Zdaj sme v najime­
nitnejše restavracije sveta. Kar obstaja od nekdaj in še vedno prakticiramo,
krepi prijateljevanje s predniki. Še več! Pomeni, da poznamo skrite stezice
večnega sedanjika.
Še vedno imam pred očmi veliko oko krave, ki je gledalo vame, čeprav sem
ji segala samo do vampa. In majhno, nezaupljivo oko prašička. In zmajevo
oko velike rjave kokoši in toplo, nežno oko kraškega ovčarja, ki je lezlo
skupaj v mojem naročju, na pisanih cvetlicah predpasnička. Druga veka se
mu skoraj ni odpirala, tretja pa se je naenkrat odprla in spet počasi zaprla.
Tukaj drhtim od mraza in svečanosti zgodovine, ki v meni bije. Bolečina
ni nič manjša skrivnost od tiste lepe čarovnije, ki se nekje naenkrat zgodi
dvema človekoma; v garderobi, knjigarni, sredi ceste pred vladno palačo,
kjer koli, ko bije eno samo srce. Knjige, ki so po vsej garaži visoko zložene
druga na drugi, zrejo vame. Tiste v škatlah nič manj. Ne srepo! Brez oči
gledajo v notranjost, kot ljubček, ki je daleč, vendar razprostranjen po
vsem univerzumu in mikrokozmosu hkrati, saj mi ga vsak trenutek obnav­
lja in oživlja. Mili moj! Z enim valom povsod razlit. Vem, kdaj Prešeren ni
mislil na Julijo? Ko je spal, jasno. Mojca Pišek se je v eni od lanskih kolumn
v Delu naslanjala na svoj konflikt in kompleks, ki je posledica tega konflik­
ta, ko je pisala o Prešernu. Kako si je upal objavljati pesmi z akrostihom
za Julijo. Trdi, da se je s tem razkrilo sramotno pisanje starega zapitega
kabinetnega pesnička, tako ga dojema, ki v javnosti z objavami nadleguje
mlado dekle, ne da bi jo vprašal, ali to sme, in ji povzroča nerodnosti in
sramoto. Svoboda govora je res terapevtska. Nič več nam ni treba vohljati,

Sodobnost 2023

1213

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

kakšne neumnosti se komu pletejo po glavi o pomembnih stvareh, ker
sam natančno napiše in vsej javnosti pomoli pod nos. Ne kot umetniško
resnico, kot dokument.
Pisateljica Breda Smolnikar je doživela, da jo je skupina bralk na sodišču
obtoževala za umetniško besedilo, kot da gre za dokumentarno pisanje.
Leta 1998 je izdala roman Ko se tam gori olistajo breze. Ameriški profesor
literature Michael E. Biggins ga je prevedel zato, ker ga postavlja v sam
vrh slovenske proze. Takoj po izidu knjige je pisateljico tožilo pet bralk,
ker so bile prepričane, da opisuje njihove starše. Zaradi opisovanja ero­
tičnega akta so bile prizadete in so zahtevale odškodnino in prepoved
prodaje knjige. Sodišče je pisateljico obtožilo in ji odredilo, da mora
umakniti knjige iz prodaje, se javno opravičiti in plačati odškodnino. Vse
je šlo na drugo stopnjo. V obnovljenem, za javnost zaprtem procesu, so se
zahteve še povečale. Pisateljica je kot protest proti sodnemu preganjanju
umetniškega besedila sama zažgala knjige na grmadi. Dve leti pozneje je
prišel primer še pred Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je 12. aprila
2007 razveljavilo sodbo okrožnega in višjega sodišča. Evropsko sodišče za
človekove pravice, kamor so se tožnice pritožile, pa je leta 2014 potrdilo
sodbo ustavnega sodišča. Sodne pravde so pisateljici požrle petnajst let
umetniškega ustvarjanja. Takratni predsednik ustavnega sodišča dr. Janez
Čebulj je jasno povedal, da sodnice okrožnega in višjega sodišča “niso zna­
le brati literature kot fikcije, to je kot umetniškega besedila, ampak so ga
obravnavale kot dokumentarni zapis”. Stoletni problem se je ponovil. Ne
verjemite, da je kdaj kaj tako dobro, da smemo brez skrbi na medvedovi
koži mirno spati. Nobena bitka ni do konca izbojevana.
Znanost se je že naučila, da opazovanje učinkuje na tistega, ki opazuje, in
spreminja opazovano. Skrb vidi, kar brezbrižnost ne. Skrbno oko je v lite­
rarni vedi samostojne Slovenije strogo prepovedano. Odkar so izumili
pi­savo, ki besede ohranja, so bila obdobja, ko je bilo skrbi za knjigo neiz­
merno več. Zaradi ljubezni do knjige in resnice v njej so mnogi izgubljali
svobodo, imetje, tudi življenje. Ustno izročilo tudi ni brez nevarnosti pre­
hajalo iz roda v rod. Literarni spomin se ni izogibal ne bivanjski zagatnosti
in tudi ne razvedrilni zračnosti. Ni potvarjal prapodob, ki bi pripeljale
v izkoreninjenost, saj je ustno izročilo služilo obnavljanju psihičnega reda.
Izkušnje so bile življenjsko pomembne za skupnost, tvorile so kolektivni
spomin, nenadomestljiv za posameznika. Izkušnje so bile od vsega začetka

1214

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

dvojne; izkušnje tega sveta, s katerim živimo, in izkušnje lastne transfor­
macije, ki so izkušnje vzporedne realnosti ali notranjega sveta.
Odprto srce. Zaprto srce. Zaprta knjiga. Odprta knjiga. Knjiga, ki učin­
kuje na ljudi. Še več! Knjiga, ki učinkuje na bogove. Na našo notranjost.
Beseda k n j i g a etimološko ni zadovoljivo pojasnjena; lahko bi bila staro­
turška, staromadžarska, staroindijska … nobene gotove sledi do njenega
rojstva ni. Knjiga ni simbol modrosti, je njena prispodoba.
Rimljani so poznali Knjige Sibile. Sibile so bile ženske, ki so prerokovale.
Mohorjeva družba iz Celovca je izdala knjigo Herte Maurer-Lausegger Die
13. Sybille (13. sibila) s podnaslovom Die Prophezeiung der Königen Michalda
von Saba (Prerokba kraljice Mihalde iz Sabe). Živela je v času Salomona in
prišla poslušat njegove modrosti, vendar si je zaželel, da bi mu prerokovala
o človeštvu. Napovedala mu je prihodnost in modri mož je poskrbel, da
so pisarji vse zapisali. Dobro napovedana prihodnost odpihne strahove.
Egipčani so imeli knjigo dosti bolj v časteh kot vse drugo. Pokojniku so
jo polagali v grob. Pisci so bili posvečenci. Znali so napisati tako močne
vsebine, da so pokojnika branile pred sodbo in ga iz teme peljale do večne
svetlobe večnega sonca. Tudi znameniti Izrek za prihod na svetlo. Te bo­
žanske skrivnosti so bile dostopne samo tistim, ki so bili vpeljani vanje.
Talentirani in izurjeni. Ni mogel vsak do njih, saj bi jih hitro prirejal – to
je ta destruktivni diktat ega nad nezavednim, ki uzakonja nered na enak
način kot ga danes.
Del sodobne poezije si je zadržal privilegij neumrljivosti. To so pesmi
tistih, ki imajo neiztrohnjeno srce. Ali se vsako leto res za Prešernom po­
stavljajo v vrsto tisti – s tem, ko dobijo Prešernovo nagrado – za katere
velja: svetost ne, pesmi večne mu branijo trohnet, ki jih zaprte v prsih je nosil
dokaj let. Po vrsti, ki se dela za njim, je videti, da imajo moški več genov
neumrljivosti kot ženske.
Resnični pesnik upesni prapodobe človeštva, ker ga pragmatizem ni spod­
kopal. Ima stik z muzo, daimonom, ki nista od tega sveta, obvlada meta­
fore, minusprisotnost, in ima del vednosti, s katero je bil adept v davnih
časih vpeljan v vzporedno stvarnost. Pesnik zmore jemati iz vulkana
resnice. Psihološka veščina participation mystique je zanj obvezna. Kaj je
to? Nič mističnega. Definiral jo je francoski filozof in etnolog Lucien Lévy-­
-Bruhl. Označuje posebno vrsto psihološke povezave z objekti, pri kateri
se sub­jekt ne zmore jasno razlikovati od objekta, ampak je nanj vezan
z neposred­nim odnosom. Subjekt ima delno identiteto objekta. Od tod

Sodobnost 2023

1215

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

izhaja znanje umetnika, da simbole in celotno umetniško stvaritev dobe­
sedno oživi. To je najmočnejša ljubezen. Duša določi, če si lahko umetnik,
ker ve, da je nihilizem večna polovica in samo duša mu je kos.
V Egiptu so bile, kot je to običajno za vse duhovne šole, božanske skrivno­
sti dostopne samo posvečencem. Obvladali so jih, ker so bili vpeljani vanje
in so jih vadili. Posvečenci so opravljali težke preizkuse, npr. v znanem
svetišču Luksor in še kje drugje. V Egiptu faraonov je bila pisava sveta,
enako knjiga, če so jo celo bogovi razumeli. Vse to je veljalo, dokler so
pisali posvečenci. Njim ni prišlo na misel, da bi kdo napisal: “Faraon ima
velik nos.” Ko so se pojavili pisarji in tudi prevladali, je ego reči zapeljal
svojeglavo – do dekadence. V vseh obdobjih se tako začno zafrkancije.
B i b l i j a je sveta knjiga Zahodnega sveta. Dejansko je polna prapodob,
vendar cerkvenemu uradništvu brez ezoteričnega znanja niso bile dostop­
ne. Njihova prva naloga ni bila, kako ljudi približevati Bogu, ampak kako
spremeniti in prirediti besedilo, da bo utemeljilo njihovo premoč. Njihova
primarna dejavnost so postali grožnja, ustrahovanje vernikov in izganjanje
Hudiča z mučenjem telesa. Prapodobe, v nas vrojene, so razločna povezava
mikrokozmosa in makrokozmosa. Pomagajo nam začutiti povezavo med
kozmično inteligenco in zavestjo srca in uma. Ni nepomembno, da nas
branijo pred norostjo. Dokler je bila psiha živa, je bilo duši dovoljeno imeti
svoj glas, zato je prapodoba iz Besede skočila v kelih. Ne samo pri obhajilu,
tudi pri upodobitvi Svetega grala. In zdaj naj bom zaradi kratkovidnosti
vsevednežev oropana onstranstva?
Kako je z nami? Slovenci. Menda smo narod knjige. Ali smo res? Vidimo,
da sta žalost in knjiga na Slovenskem siamska dvojčka. Oscar Wilde bi
gotovo puhnil dim in rekel: “Situacija je neznosna. Upajmo, da bo trajala.”
Kupi knjig v garaži ne dokazujejo, da Slovenci ne znajo prodajati knjig. Prav
nasprotno, čeravno je bilo v jugoslovanskih časih boljše za knjigo, ker so
malomarnosti slovenskih urednikov popravljali odlični uredniki iz Zagre­
ba, Beograda in Sarajeva. Mnogi kupci so bili prepričani, da bomo po letu
1991 večino teh knjig dobili tudi v slovenščini. Šele Beletrina jih je izdala
nekaj, na primer Eseje o fotografiji Susan Sontag, pa Knjigo o čaju Okakura
Kakuze in Jungovo Psihologijo in alkimijo … Škoda, da niso prevedli tudi
knjige Zen budizem in psihoanaliza, ki sta jo napisala Daisetz T. Suzuki in

1216

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

Erich Fromm. Dejstvo je, da ima Beletrina najboljše uredništvo. Takoj ob
njih, izrazito beletristično usmerjen, je bil Modrijan, a žal ni zdržal.
Slovenske uredniške politike ni mogoče razumeti. Tudi slovenske oblasti
ne, saj so tako levi kot desni dovolili uničenje slovenskih založb. Pri uni­
čevanju nismo nič razklani, ujamemo se kot le malokdo, če pa se je treba
upreti, se na mrtvo sporečemo in postanemo sovražniki do zadnjega diha.
Takih sladkorčkov, ki so nas Slovence za nos vodili skozi stoletja, kar nekaj
potegne iz naše zgodovine Iztok Simoniti v Vodah svobode.
Gospod Nikola Bertolino, ki je bil urednik beograjske založbe Nolit, se je
z nalivnim peresom boril proti srbskemu nacionalizmu. Glavni uredniki
srbskih založb so bili vse od začetkov samoupravljanja, v petdesetih letih,
visoki uslužbenci Udbe. Na ta način so varovali svojo založniško svobodo.
V najboljših letih so izdali nekaj več kot 400 naslovov na leto. Marsikdo bi
se spačil in naduto prhnil, da smo Slovenci v najboljših letih izdali toliko
pesniških zbirk. Zbirko Sazvežđa je urejal Miloš Stambolić, brat politika,
znameniti Orfej, ki je obvladal poezijo “između jave i sna”, je urejal Zoran
Mišić, zbirko Književnost i civilizacija Jovan Hristić, Metamorfoze pa
Vasko Popa. Biblioteka Nolit je bila v uredništvu štirih znanih urednikov:
Bora Radović in Ivan V. Lalić (poezija), Jovan Hristić (drama) in Nikola
Bertolino (proza). Te legendarne Nolitove zbirke so oblikovale duhovni
profil več generacij po Jugoslaviji, ampak za vraga, zakaj ne tudi tistih, ki
so sedeli v slovenskih uredništvih? Najbrž zato, ker so se oni oblikovali
predvsem v Tribuni in na poti do bifeja Šumija in do Filozofske fakultete
opiti od svojega guruja, profesorja Dušana Pirjevca. Mnogo boljši, bolj
demokratični so bili tisti, ki so se v sedemdesetih in osemdesetih profili­
rali na Radiu Študent. Odlični spikerji, odlični glasbeni uredniki in avtorji
oddaj. Niso bili študenti komparativistike.
Jože Košar, ki je vodil Založbo Obzorja v Mariboru, je bil najbolj pregnan­
ten urednik v svinčenih časih. Nekaj časa je delal na Ministrstvu za prosve­
to, pa na Ministrstvu za zunanje zadeve in zaupana mu je bila naloga, da je
držal roko nad uporniškimi pisci in jih po kapljicah spuščal v javnost. Ko
so se umirile zadeve z Golim otokom, so počasi prihajali do besede. Leta
1962 je Ludviku Mrzelu izdal pesniško zbirko Ogrlica, vendar jo je mladec
Niko Grafenauer ožigosal kot nekaj nepomembnega, nemodernega. Mlad­ci
so prisegali na svojo modo in svoj trend in niso videli, da gre za resnične
pesmi, ki zagrabijo v globino in pretresejo, kar je bistveno za poezijo.

Sodobnost 2023

1217

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

Ko dobra misel z neba
si prišla,
ko dlan,
ki se povezne name
in me obvaruje,
ko pride moj najtežji dan.
Pa kaj bi misel,
kako naj drobna dlan
me skrije
pred grožnjami sveta?
Le iz ruševin
srca,
ki sem vanje pokopan,
lahko še vzklije
roža za spomin.
Ali ni Grafenauer kot pesnik opazil Mrzelovega “poguma resignacije”,
s poudarkom na obeh koeksistenčnih besedah. Blizu drže Ane Ahmatove:
Vidiš, trudna sem, betežna,
da umiram in vstajam dan na dan.
Vzemi vse, a daj, da znova svežost
te rdeče vrtnice zaznam.
Dušan Pirjevec je z urednikovanjem knjižne zbirke Znamenja pri Založbi
Obzorja v Mariboru z demokratično držo do mladih avtorjev omogočil vse
tisto, česar si drugi uredniki po založbah niso upali. Mnogi so bili njegovi
učenci. Pesnik Mart Ogen je delal v uredništvu ljubljanskega radia, prvi
potoval po Ameriki, šel na Japonsko, prevajal haikuje in kot prvi slovenski
pesnik v Angliji izdal pesniško zbirko. Pesnik Tomaž Kralj je delal na tele­
viziji. Oba sta popolnoma izginila iz naše zavesti, čeprav pionirja bitniškega
sloga. Je njun flogiston anonimno vsrkan v opus Milana Dekleve in Tomaža
Šalamuna? Del te usode, da kot pionir ne dobiš priznanja, je doletela tudi
pesnika Iztoka Osojnika. Njegov vstop v slovensko poezijo ni natančno
defi­niran. Kakor da je vse splavalo v Šalamuna. Celo duhovna poezija
­Janeza Ovsca, ki pa je bil tudi lirik, a ga ni nikjer. Niti ob stoti obletnici nje­
govega rojstva. Izdal je šest pesniških zbirk in prvi napisal esej o moderni
poeziji za mariborsko številko revije Svit. Miško Kranjec ga je na prvi strani
Ljudske pravice surovo ožigosal. V tej zadnji številki Svita pred ukinitvijo

1218

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

je pesmi objavil tudi Dane Zajc. Očitno je bilo najbolj pragmatično, da so
vse zasluge posameznih pionirjev pripisali kar Tomažu Šalamunu. Sicer
generacija takratnih razlagalcev ni bila dovolj poučena o sodobnih tokovih,
zato niso mogli razločiti, kaj natančno se je kuhalo v ameriških poetikah
šestdesetih let in s posamezniki prekipevalo k nam.
Danes knjige prodajajo samo še po telefonu in internetu, v sedemdesetih
in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so jih prodajali po tovarnah med
odmori za malico, po stanovanjih, pred cerkvami. Osebno in s knjigami,
ki si jih lahko odprl in pogledal. Mnogi neznani in znani. Prof. dr. Zvonka
Zupanič Slavec je bila izjemno uspešna akviziterka Mladinske knjige. Tudi
pesnik Šalamun v Maskah v pesmi Rodni kraji piše:
Materam, nosilnim stebrom naše
domačije, špehastim fontanam, ki bruhajo
potomce, sol in dež, sem prodal
največ. Drek Mladinske knjige se je kar
lepil na saldakontistične oči. Seveda:
mlel sem vero, perspektivo,
slavo za naš mali kranjski
Janez. Ukvarjal sem se pač s
terenskim delom in vladal s
prakso in toplino svoje duše.
Koliko kuharic je poleti ostalo doma,
da zdaj v
obrokih odplačujejo moj mehak,
pošten pogled, zavarovan s sodnijo.
V Gobe in Ročna dela strmi moj
narod, zmirjen in top,
končno vrnjen svoji maši.
Zdaj lahko rečem, da
poznam usodo kramarja, politika,
cerkovnika, trgovca, hlapca.
Pasja je prijatelji, pasja in še enkrat
pasja. Tako pasja, da se tudi
sam zbrano sklanjam v tri minute
molka za trpljenje vseh teh
skrušenih ljudi.

Sodobnost 2023

1219

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

Knjige Cankarjeve založbe sta zelo uspešno prodajala dramski igralec Vla­
dimir Jurc in umetnostni zgodovinar, televizijski urednik Janez Lombergar.
Eden najuspešnejših akviziterjev pri Državni založbi Slovenije in pri Po­
murski založbi je bil pravnik Antek Koščak, ki je prodal take množine knjig,
da ga Državna založba ni mogla naenkrat izplačati. On je našel in uredil
rokopis zdravnice Ruže Vreg, da ga je leta 1984 izdala Pomurska založba
kot roman Podeželska zdravnica. To je bila sijajna uspešnica in priporočam
jo kot obvezno branje gospodu ministru Danijelu Bešiču Loredanu. Tudi
gospodu predsedniku vlade bo veliko povedala, ne samo o organizaciji
družinske medicine leta 1984. Za gospoda Jašo Jenulla je knjiga Podeželska
zdravnica dober življenjski vodnik. Štiri ali pet izjemnih naklad, ki so šle
v desettisoče, je bilo hitro razprodanih.
Gotov zadetek so bili Zakladi Slovenije, prvič izšli leta 1979 z besedilom
Mat­jaža Kmecla in fotografijami Joca Žnidaršiča. Istega leta je izšla Menar­
tova knjiga Statve življenja, ki ji je sledilo več ponatisov. Nepredstavljive
naklade je dosegel Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja, ki je prav tako prvič
izšel v začetku osemdesetih let. Trinajst izdaj do zdaj, več kot 100.000
iz­vodov! Komaj verjetno, pa ga ne zasledim, ko pisci v medijih obnavljajo
uspehe slovenskega založništva.
Ne smemo pozabiti na Finžgarja, Pod svobodnim soncem, 200.000 izvodov.
Bralci so svojim otrokom dajali imena junakov: Irena, Iztok, Ljubinica, Cirila,
Rado, Radovan. In seveda ne smemo izpustiti Janeza Jalna s 70.000 izvodi.
Če natančno pogledamo evropski uspeh Nekropole, spoznamo, da je Boris
Pahor velika šola za nas in za vse, ki bodo delali predstavitev slovenske
literature v Frankfurtu. Pahor je imel potrpljenje in narava mu je pomaga­
la. Če bi umrl v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko mu je Slovenska
matica izdajala romane, ki niso doživeli nikakršnega odmeva, bi ne bil naš
vzor. Takrat ni dajal intervjujev in ni mogel nazdravljati: Svoboda, Resnica,
Pravica! Kot otrok je gledal požig Fabianijevega Narodnega doma. Takrat
je bil to Vojaški trg in, kako ironično, kasneje preimenovan v Ulico Fabia
Filzija, po iredentističnem domoljubu. Po fašističnem terorju, ki ga je
doživljal kot otrok, je padel v roke nacističnemu zatiranju v alzacijskem
taborišču Natzweiler-Struthof v Vogezih, nekaj deset kilometrov od da­
našnjega središča Evropske unije. Po letu 1975 ga je začela preganjati slo­
venska komunistična oblast, ker je po letu 1975 z Milanom Lipovcem urejal
revijo Zaliv. Prijateljevanje z Edvardom Kocbekom je bilo za oba smrto­
nosno. Šele samostojna Slovenija, francoski prevod njegove Nekropole in

1220

Sodobnost 2023

Recepti iz moje garaže

Meta Kušar

drugi prevodi in časti, pa seveda njegova trdoživost, so omogočili kairos,
ki ga je pripeljal čez ovire vseh treh monizmov 20. stoletja, ki so kruto
zaznamovali njegovo življenjsko usodo. Celo italijanska država se mu je
poklonila! Njegov Eros je bil močan, prehranjeval ga je. Njega mnogo bolj
kakor ženske, s katerimi je delil svoje življenje. Kar nam Boris Pahor kaže,
naj bo večna šola za vse Slovence, politike, pisatelje, urednike in vse druge
državljane, da ne pozabijo, da je biti Slovenec na prvem mestu, da brez
svobode, resnice in pravice zapravimo vse darove in da nam Eros pomaga.
Zadnjič je o slovenskih knjižnih uspešnicah odlično pisala Irena Štaudo­
har. Pogrešala sem med drugim Dnevnik politika Staneta Kavčiča, ki ga je
Študentska založba natisnila v tisočih izvodih. Za med je šel. In poljudno­
znanstvene knjige Damjana Ovsca, kot jih poznajo Angleži: Veliko knjigo
o praznikih, katere tri izdaje so prodali v 35.000 izvodih, in knjigo, ki je izšla
v težkem obdobju leta 2010, Praznovanje pomladi in velike noči. V 2500 izvo­
dih po ceni 85 evrov je bila razprodana v dveh letih. Za Ovščevo Slovansko
mitologijo in verovanje, ki je izšla v 4500 izvodih, je pokojni Nikolaj Mihajlov,
ruski jezikoslovec, raziskovalec baltoslovanske in slovenske mito­logije in
predstojnik katedre za slovenistiko v Vidmu, navdušujoče pisal. Njegov
učitelj, Vladimir N. Toporov, ruski filolog, indoevropeist, semiotik kultu­
re, je bil slabe volje, da Rusi niso bili sposobni narediti česa takega, mali
slovanski narod pa.
Levičarji drsajo Bertolta Brechta že “sto let”, Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!
Pri nas ni bila orožje. To je provincializem. Samo davno enkrat v protestan­
tizmu je bila orožje. Surovo se je končalo. Zdaj, v obilju vsega, še vedno ne
vidimo, kaj je za nas dobro. Celo dušeslovci in psihoterapevti se ne morejo
umakniti vse strašnejšemu kulturnemu hrupu. Nekaj veljamo samo zaradi
bistvenih stvari, ki jih utelešamo. Če jih ne, je življenje zaman. Skromni
in enostavni sta: za žensko je bistvena ljubezen, za moškega pa dobrota.
Brecht je imel v mislih knjigo, ki ima hrbet. Ne, ne, knjiga pri nas ni orožje,
tudi tista s hrbtom ne, čeprav bi lahko ignoranta z njo lopnil po glavi. Elek­
tronska knjiga je še en slab nadomestek originala. Z nadomestki so neneh­
ne težave, ker so po malem toksični, iritirajo, pusti so, čutov ne spodbudijo.
Knjiga mora imeti hrbet! Človek hrepeni po tem, da jo vzame v roke, da jo
čuti, lista, vonja njen papir, ne samo bere, da se je veseli.
Prava knjiga je kruh z maslom, šunko, ementalcem, bešamelom, skrb­
no popečen. Prava knjiga je tak croque monsieur. Elektronska knjiga pa je

Sodobnost 2023

1221

Meta Kušar

Recepti iz moje garaže

sendvič: kruh na kruh. Puste kalorije, komaj se pregrizeš skozi. Žvečenje
brez užitka.
Res je, da bistvo knjige niso besede na poljubnem nosilcu, najsi bo na
kamniti plošči, na kozjem usnju, papirju ali na računalniškem ekranu.
Knjiga biva v svoji moči, ker izraža znanje. Tradicija knjige ostaja v tem,
da je znanje še vedno nekaj vredno, hitre informacije pa so pomembne za
vojskovodje in borzne mešetarje. Knjiga s hrbtom izžareva za človeka nekaj
dobrodejnega. Podobno kot decentno oblikovan zeliščni vrt na samostan­
skem vrtu, ki izžareva zdravje.
Kdo se čudi, da poezijo na Slovenskem berejo samo štirje odstotki bralstva?
V garaži je še bolj mraz. Ledena noč je zlezla vanjo. Vroč čaj z rumom
in limono se kadi. Earl Grey z bergamotko je poezija. Dvigne te.
Vem, da je plemeniti del mentalnega funkcioniranja na Slovenskem
atrofiral.
Veliko napisane poezije smo umorili z visokim šolstvom, še več z Zavodom
Republike Slovenije za šolstvo, ogromno z demonskim uspehom znanosti.
Skratka z dolgo pozabljeno človeško dušo.
Je rekel, da se da to povedati zelo razumljivo. Knjige smo izumili zato, da bi
gradili skupnost in poglabljali razumevanje sebe in sveta. Apetit po novih
knjigah človeka ne mine! Ugodje, ki ga čuti ob njem, tudi ne.

1222

Sodobnost 2023

Tuja obzorja

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči
Odlomek iz romana

Ljudje so prihajali in odhajali, elegantne
­gospe z belimi čipkastimi sončniki, za njimi
pa čedno oblečeni otroci in njihove do­jilje,
obložene z nakupljenim blagom iz Gale­ries
Lafayette, medtem pa je Mardaras, sedé po­
končno na stolu, ves čas pripominjal o mo­
di, o steznikih, ki letos poudarjajo ­prsi in va­
bijo k použivanju tako kot košare s sadjem,
o krinolinah, ki izginjajo iz rabe, samo pode­
želanke jih še nosijo ter tu in tam kaka ne­
civilizirana tujka, sicer pa ni dvoma o tem,
da je francoska moda vodilna v svetu, Fran­
cozi lahko z eno potezo spremenijo žensko
silhueto in Angleži se tega zavedajo, toda
kaj moremo za to, dragi moji, ko prečkaš
Rokavski preliv, je civilizacije konec, opro­
stite mi, v resnici nisem hotel omajati vaše
naklonjenosti staremu Albionu. Naštel je cel
kup pesnikov, slikarjev, svetovljanov in se
slednjič ustavil pri nekem mladem pisatelju
Marcelu Proustu, za katerega Konstantin
še ni slišal. Zdelo se je, da ga podpira Ana­
tole France, mladenič se je že začel uveljav­
ljati. Sicer pa je Mardaras koval v zvezde
tudi nekega pesnika, o katerem je v krogu

Sodobnost 2023

Ersi Sotiropoulos se je rodila leta
1953 v Patrasu. Študirala je filozofijo
in kul­turno antropologijo. Poleg proze
in poezije piše tudi scenarije za film in
televizijo ter sodeluje v multimedijskih
umetniških projektih. Je mednarodno
uveljavljena avtorica, dobitnica števil­
nih nagrad in priznanj, tako doma kot
po svetu. Živi v Atenah.
V romanu Kaj je ostalo od noči
(2015) spremljamo mladega Kavafisa,
ki leta 1897 v Parizu skupaj z bratom
Johnom končuje dvomesečno popo­
tovanje po Angliji in Franciji. V pičlih
treh dneh postopanja po velemestu,
blodenj, sanjarjenja, obujanja spomi­
nov, erotičnih fantaziranj, samospra­
ševanja o literaturi in umetnosti na­
sploh se izkaže, da je poezija edina
dežela, ki ji je predan z vsem svojim
bitjem. Avtorica je za roman leta 2017
prejela nagrado Prix Mediterranée
Étranger. Preveden je v francošči­no,
italijanščino, angleščino, nemščino,
špan­ščino in arabščino, v kratkem pa
bo pri koprski Založbi Zrakogled izšel
tudi slovenski prevod.

1223

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

­ osvečenih vse pogosteje tekla beseda. Tudi tega Konstantin ni poznal.
p
Oba sta bila svetovljana, pogosto sta se kazala v najuglednejših salonih.
Malo za tem, ko je Mardaras planil k neki drugi mizi, se je John sklonil
k bratu in mu priznal, da človeka komajda pozna. Samo enkrat ga je srečal,
v Kairu, med obiskom francoskih arheologov, skupino so sestavljali na moč
različni ljudje, po vsej verjetnosti ljubitelji, zdaj se ni spomnil podrobnosti.
Vedel je samo, da mož že dolga leta živi v Parizu, zahvaljujoč dediščini
nekega strica.
“Vidim, da je nate naredil močan vtis.”
“Pretiravaš. Toda pomislil sem, da bi lahko jutri skupaj kósili. Kaže, da
pozna ves Pariz. Poleg tega je zabaven.”
“Zabaven? Misliš resno?”
“No, tu in tam zna biti naporen.”
“Reci raje: neznosen.”
Vzravnal se je na stolu, posnemajoč Mardarasov stil, na široko odprl oči
in prekrižal noge okoli sprehajalne palice.
John se je zasmejal.
“Iz njega si naredil karikaturo. Na koncu koncev pa se je le vredno žrtvo­
vati. Morda naju seznani z ljudmi, s katerimi se sicer nikoli ne bi srečala,
s pomembnimi osebnostmi iz umetniških krogov. Slišal sem, da je prijatelj
Jeana Moréasa. Prijatelj in zastonjski tajnik hkrati.”
Ime Jean Moréas ga je preplavilo z neoprijemljivo vznemirjenostjo,
s tiste vrste vznemirjenostjo, ki se ji je hotel zadnje dneve popotovanja
izogniti. Spraševal se je, ali John sploh ve, da je Moréasu na pariški naslov
poslal dve pesmi, Molitev in Ahilova konja. Moral bi vedeti, saj je brata
vedno obveščal o svojih dejanjih. Pismo je odnesel na pošto pred dvema
mesecema, a še ni prejel odgovora. Medtem se je Mardaras že vrnil k njuni
mizi in nemudoma, še preden je sédel, začel razkladati, da se mu je pravkar
pripetilo nekaj najlepšega, najprelestnejšega, kar si človek lahko zamisli,
predvsem pa nekaj povsem nepričakovanega, nenadejanega, nekaj, kar mu
je padlo v naročje kot mana z neba. “Podatek, ki je vreden milijon frankov,”
je še rekel, zmagoslavno.
“Trgujete na borzi?” ga je vprašal John.
“To nima s povedanim nobene zveze,” je odgovoril Mardaras. Za trenu­
tek je umolknil. Namrščil je obrvi in nakremžil usta, po izrazu sodeč se je
boril z nepopisno željo, da bi razkril nekaj škandaloznega.
“Ne morem povedati, je strogo zaupno,” je izdavil naposled.
Kakšen klovn, je pomislil Konstantin. Pusti se prositi, da bi nam lahko
postregel z novo neslanostjo. Kako naiven je ubogi John, ki dobesedno pije

1224

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

z njegovih ustnic. Sam se je v tistem trenutku ubadal samo s pesmima, ki
ju je poslal Moréasu. Kdaj točno mu je pisal? Ni se mogel spomniti. Morda
mu je Moréas odgovoril, ko njega ni bilo v Parizu, in ga zdaj pismo čaka
v Aleksandriji. Toda to se na žalost ni moglo zgoditi. Mati in brat Pavlos
sta vsak dan pregledala pošto in bi ga bila o pošiljki obvestila. Vedno sta
to storila.
“Vlada bo padla,” se je oglasil Mardaras.
“Zaradi strogo zaupne zadeve, o kateri so vas pravkar obvestili?”
“Oprostite, da skačem z ene teme na drugo. To je moja največja slabost,”
je rekel Mardaras. “Zaupna zadeva je zasebne narave, kako naj povem …
Povsem zasebne. Spada na področje užitkov, plaisir. Tu pa gre za afero.”
“O aferi smo že razpravljali,” je rekel John in mu pomežiknil.
“O kateri aferi?”
“O aferi, dragi moj, o aferi Dreyfus! Ves Pariz je na nogah, razdelil se
je na dva tabora. Dreyfus, stotnik judovskega porekla, je bil obtožen vele­
izdaje in izgnan iz domovine. Našli so podatke, dokaze, da je Nemcem
izdajal vojaške skrivnosti, toda zdaj so završali ogorčeni glasovi, ki te
dokaze izpodbijajo.”
“O tem smo izvedeli iz časopisov v Aleksandriji,” je suho pripomnil
Konstantin.
“Kajpada, iz aleksandrijskih časopisov. Zanima me, ali se sploh zavedate
razsežnosti te zadeve. Bratje so se nehali pozdravljati. Zakonci se spora­
zumevajo samo še s pisnimi sporočili. Vlada bo padla, dragi Konstantin,
zagotavljam vam.”
“Kakšno je stališče Anatola Francea?” ga je vprašal.
Mardarasa je vprašanje osupnilo.
“Mislim, da nam o stališčih Anatola Francea ni treba dvomiti,” je rekel
John. “Njegovi pogledi so nam znani, saj je že v tisti zgodbi, gotovo se je spo­
mnite, v zgodbi z naslovom Upravnik Judeje, pojasnil izvor antisemitizma.”
“Kakšno pa je vaše mnenje?” je Konstantin znova vprašal.
Pa sem ti jo zagodel, si je rekel sam pri sebi. Mardaras namreč ni imel
mnenja. Stresel je svojo kodrasto grivo, odprl usta in nekaj zamomljal ter
jih spet zaprl.
Kmalu se je pogovor zasukal v drugo smer. Tout-Paris. Mardaras je Johnu
raz­ložil njen pomen, edinstven pomen, kot je poudarjal, kajti Tout-Paris se
je razlikovala od podobnih družbenih elit v Atenah in drugih prestolnicah.
Tukaj sta bila aristokracija in višji družbeni razred nasploh v resnici na­
klonjena umetnosti, zato je lahko kateri koli pesnik iz nižjega družbenega
razreda, siromak brez prebite pare, kot radi rečemo, čez noč postal nadvse

Sodobnost 2023

1225

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

zaželen, priljubljen gost v najuglednejših salonih, če je le bil nadarjen in je
sklepal prava poznanstva.
“Nekaj takega kot dvorni norček,” je rekel Konstantin.
“Vse prej kot to!” je ugovarjal Mardaras. “V mislih imam prvovrstne
umetnike. Lahko vam naštejem nekaj imen.”
“In vendar,” ga je prekinil Konstantin, “če hoče vaš umetnik biti ­všečen,
mora popustiti zahtevam elite, takšno popuščanje pa zagotovo škodi nje­
govi poeziji.”
“Dovolite mi, da vam naštejem nekaj imen, da si boste lahko ustvarili
mnenje.”
“Kaj mi bodo imena? V čem se vaš pesnik razlikuje od tistih lizunov, ki
tekajo za golim cesarjem in hvalijo njegova oblačila?”
Govoril je, ne da bi zajel sapo, in se hkrati čudil, kako se je lahko zapletel
v spopad s tem bedakom.
“Za katerim golim cesarjem?” je vprašal John. “Mislim, da smo se od­
daljili od naše téme.”
“Ravno o tem sem hotel nekaj povedati,” se je znova zaletel Mardaras.
“Nekaj, pri čemer vztraja tudi Moréas. Kar se mi zdi podobno vašim pogle­
dom. Moréas meni, da je dandanašnji umetnikov talent manj pomemben
od njegove sposobnosti, da se prerine v pravo družbo.”
Pretvarjal se je, da ne sliši. Kako je mogoče, da je Moréas zaupal svoja
stališča Mardarasu? Svojemu neplačanemu tajniku. Neplačanemu, kajpa­da,
tu se je skrival odgovor.
Pogledal je Johna in vstal.
Rekel je, da je od sedenja ves otrpel, da se gre sprehodit. Da se kmalu
­vrne. Hitro jo je ubral med mizami in se oddaljil z dolgimi koraki. Na vo­
galu Rue des Capucines se je ustavil, z rokami v žepih telovnika. Pomislil
je, da bi se odpravil v Bazar, da bi videl, kaj je ostalo od njegovega skeleta.
Toda to bi mu vzelo preveč časa, pozno bi se vrnil. Ne da bi se zavedal, so ga
koraki vodili nazaj, v nasprotno smer. Kakšen pavliha, je rekel sam pri sebi.
Kakšen nastopač. Moral bi nam našteti najmanj petdeset imen v ­pičle pol
ure. Mardarasova navzočnost ga je spravila v slabo voljo. V istem trenutku
se je zavedel, da se je odzval čez vsako mero, zato se je še bolj razburil. Ob
kaki drugi priložnosti bi se takim banalnostim zgolj nasmihal in kaj pri­
pomnil šele, ko bi ostala z Johnom na samem. Kaj se z njim dogaja? Zakaj
je postal tako občutljiv? Pomešal se je med mimoidoče in ni mu bilo mar,
kam ga bo odnesla množica.
Kmalu se je počutil bolje. Množica se je valila proti mogočnim bulvar­
jem, se vzpenjala na široke pločnike, posejane s kavarniškimi terasami, se

1226

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

prebijala skozi paviljone in pasaže, v katerih so se bežno zarisovali obrisi
mimoidočih in brž zatem ugašali. Slepa reka ga je vabila v svojo strugo.
Zajel je sapo in se napotil za živahnim valovanjem, ki se je utapljalo v hrupu
in prahu. Množica se je razlivala čez križišča, se na kratko ustavljala pred
izložbami in nato spet počasi rinila naprej, tik ob elegantnih kočijah in za­
pravljivčkih, ki so brzeli mimo in izginjali v vijoličasti svetlobi. Na uličnih
vogalih so prodajalci časopisov kričé oznanjali sveže novice. Na razcepu
Rue des Pyramides se je ustavil kot hipnotiziran. Mimoidoči so se zaleta­
vali vanj in hodili drug po drugem. Na Rue de Rivoli, nad oboki Louvra,
ki so se dvigali kot polkrožen valobran, pa je promet poniknil. Druščine
so se razkropile po sosednjih ulicah. Odločil se je, da se bo podal v odda­
ljene, odročne četrti. V skrivnostne soseske sumljivega slovesa. V mračna
preddverja in kletne sobe, je pomislil, in srce mu je začelo hitreje utripati.
Skupina pijanih muzikantov se je med smehom in vpitjem opotekala
pred njim. Za roko so vodili opico, oblečeno v vojaško uniformo. Pospešil
je korak in jih pustil za sabo. Svetloba je lila na ulični tlak, oblivala hišna
pročelja, polegala po srebrnih strehah – vlažna svetloba brez senc. Med
hojo se je spomnil na neko pesem, ki jo je napisal že pred časom. Vsake
toliko jo je znova vzel v roke, jo pilil in jo nato spet odložil. Pred kratkim jo
je znova preletel in bil z njo zadovoljen. Zelo zadovoljen. To se je zgodilo
redkokdaj. Zvočnost jezika je bila brezhibna, rima učinkovita.
Mesto ti bo sledilo. Po njem boš taval noč in dan,
po istih ulicah, z istimi hišami obdan …
Kako lahkotna, sijoča verza. Ponavljal ju je v mislih in jima brž dodal še
preostale, užival je v vsaki besedi, v vsakem prehodu med koncem verza in
začetkom naslednjega. Toda nekaj je vendarle šepalo. Še sam ni vedel, kaj.
Ko pa je pesem znova preletel, se mu je zazdelo, da jo že vidi napisano na
papirju; vnovič je bil očaran nad njeno metriko in zvočnostjo, ki bo gotovo
razvnela bralčeva čustva. Bila je brezhibna. To je bila najboljša pesem, kar
jih je doslej napisal. Vlekel je lahen vetrc in šel je za njim, kot bi mu ta kazal
pot, vse do Avenue de l‘Opéra, kjer je zavil proti hotelu. Mesto ti bo sledilo,
je rekel sam pri sebi. Nato se je vrnil na začetek druge kitice: Novih dežel in
novih mórij ne boš našel na tem svetu, in se na glas zasmejal, zasmejal kot te­
pec, sodeč po presenečenem pogledu, ki mu ga je namenil neki mimoidoči.
Toda na vogalu Rue de la Paix so ga spet obšli dvomi. Na koncu prve
kitice se je nekaj zatikalo, nekaj ga je motilo, zadnji besedi v dveh zapored­
nih verzih: tako prezira in pod njima: brez obzira.

Sodobnost 2023

1227

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

Črtim ta svet in on me prav tako prezira.
Čeprav že dolgo tu živim, me brez obzira …
Prezira-obzira. Pretiraval je samo zato, da bi se besedi rimali. Kakšna
­nadloga je lahko rima. Toliko časa se je ukvarjal s to pesmijo, a vendar se
je bo moral znova lotiti. Ne, ne more je kar tako zavreči. V njej je bila moč.
Zasnova je bila odlična. Pesem je začel počasi recitirati, prizadevajoč si,
da bi pred sabo živo videl verze, napisane na list papirja. Šele zdaj je ugo­
tovil, kje pesem šepa. Niso bile krive samo rimane dvojice: prezira-obzira,
dan-obdan. Pesem je imela nekam tesno obzorje. Govorila je o Aleksandri­
ji. O nekom, ki je tam, med soseskama Corniche in Quartier Grec, zapravil
svoje življenje, o nekom, ki hrepeni po tem, da bi odšel stran, v kako drugo
mesto, kjer bi okusil nova, vznemirljiva doživetja. Aleksandrija mu je izpila
kri, ga izčrpala. Toda takšna čustva ti lahko prikliče katero koli mesto. Celo
Pariz. Mesto, v katerem si se rodil, v katerem živiš, ki ga kriviš za svoje
poraze, kriviš ga, ker te omejuje, ker te je živega pokopalo. Potikaš se po
njem, in vendar se počutiš kot v zaporu. Ustavil se je sredi ulice in uprl
pogled v moškega srednjih let s cilindrom, ki je hodil sklonjeno, zatopljen
v svoje misli. Poglej ga! Lepo oblečeni gospod je prebivalec Pariza. Kakšna
sreča, kakšna blaženost, meni večina. In vendar je tudi njegovo življenje
omejeno. Omejujejo ga ta in ta bulvar, ta in ta avenija, salon te in te markize
ter budoar te in te kokote. Ves čas gleda iste prizore, ki se mu upirajo. Tudi
on hrepeni po drugih obzorjih, po drugih krajih.
“Sem že mislil, da si pozabil name,” je rekel John.
Vrnil se je v Café de la Paix, trdno odločen, da tokrat ne bo oporekal
Mardarasu, nasprotno, da bo do njega karseda ljubezniv. Toda naletel je
na Johna, ki je sam čakal nanj. Mardaras je pred kratkim odšel na pomem­
ben sestanek. Ker ni vedel, ali se bo do jutrišnjega opoldneva rešil vseh
obveznosti, ni mogel obljubiti, da bo kósil z njima, lahko pa se, kot je rekel,
znova sestanejo jutri zvečer. Predlagal je, da bi si ogledali Moréasovo sta­
novanje, njegova bogata knjižnica je baje edinstvena v Parizu. Poleg redkih
knjig vsebuje tudi vsa sodobna literarna dela. John je menil, da takšne
priložnosti ne smeta zamuditi.
Morda pa se bo na ta način zadeva razjasnila, čeprav ni bil prepričan, da
ga bo morebitni obisk pri Moréasu osrečil. Nasprotno, bolj ko je o njem
razmišljal, bolj ga je grabila tesnoba. Še pred dvema mesecema bi nestrpno
čakal na takšno snidenje. Pripravil bi govor, skrbno bi izbral téme, o katerih
bo tekla beseda. Bolj je v mislih prekladal datume, bolj je bil prepričan, da
je Moréas medtem prejel njegovo pismo. Da ga je namerno spregledal. Če

1228

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

mu pesmi niso všeč, bi mu vendarle moral odgovoriti, se mu zahvaliti, pa
čeprav samo z dvema besedama.
Kako negotov je bil. Strahopeten, nadut. S tem se bo moral spopasti.
Moral se bo.
“Prav, pa bova šla. Ne muči se s tem, da bi me prepričal,” je rekel bratu.
Dnevna svetloba je ugašala. Vstala sta od mize in zapustila kavarno. Na
uličnih vogalih so se prižigale svetilke. Mimo je prišel zdelan možak z lest­
vijo in dolgo palico. Povzpel se je, spotikajoč se po lestvi, na vrh svetilke,
poiskal stenj, ga pogladil in z vso močjo pihnil vanj. Modrikast plamen je
vztrepetal in brž ugasnil. Možak je znova tako močno pihnil vanj, da so se
mu malodane razpočila pljuča.
Mimo so drdrale polne kočije. Promet se je redčil, dogajanje je spomi­
njalo na menjavo straže. Večerne toalete, cilindri, zlate verižice so skorajda
izginile, Tout-Paris se je vrnil v svoje vile, kjer se bo preoblekel za gledali­
šče in druge prireditve, medtem pa so dotlej neznani ljudje, zanemarjeni,
umazani, z baretkami na glavi in odpetimi pasovi, otovorjeni s košarami,
med vpitjem trumoma drli iz sosednjih ulic. John je hodil ob njem in nekaj
drobil, drobil o Moréasovi knjižnici. Komaj je čakal, da zagleda knjige, ki so
izoblikovale tega velikega pesnika, da odkrije, kdo so bili pisatelji, ki so ga
pregnetli, saj ni bil samo pesnik, temveč gonilna sila duhovnega življenja,
navdihoval je literarne tokove, bil je eden od dveh ali treh literatov, kate­
rih mnenje je v Parizu nekaj pomenilo – in kakšna sreča, da si bosta lahko
v miru ogledala njegovo knjižnico.
“Ti nisem povedal? Moréas je zdaj v Grčiji,” je rekel John.
Torej je odsoten. To je dobra novica. Pomeni, da je Moréas po vsej ver­
jetnosti odpotoval, preden je prispelo njegovo pismo. Ta podatek mu je
prinesel olajšanje.
“Že dolgo?” je vprašal.
“Ne vem natanko. Mardaras ima ključe njegovega stanovanja, enkrat na
teden gre tja in pregleda pošto.”
“Poslal sem mu dve pesmi.”
“Saj se spomnim, seveda, Molitev in Ahilova konja. Skupaj sva ju preletela,
preden si ju poslal. Bo že kak mesec ali dva, odkar je odpotoval. Lahko se
pozanimava pri Mardarasu. Torej ti ni odgovoril?”
“Povedal bi ti,” je zamrmral. Brž je zasukal pogovor drugam.
Pred vhodom v neko pasažo se je John ustavil, da bi kupil ženski šal. Na
stojnici so bile druga čez drugo nametane bale cenenih tkanin in njihovih
ostankov ter rute kričečih barv. Ujel je njegov začudeni pogled in mu zago­
tovil, da darila ne bo odnesel materi. Kupil bo nekaj za Rozino, služkinjo.

Sodobnost 2023

1229

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

Darilo za Rozino? Ni mogel verjeti.
Nedaleč stran je opazil suhljatega dečka s kostanjevimi kodri, ki je sedel
na pločniku, zraven kletke z golobi. V roki je držal palčko, jo vtikal skozi
rešetke in zijal v ptiče. Bil je bos, na nogah so se poznali sledovi udarcev,
stopala so bila v modricah, na vratu je imel globoko rano s strjeno krvjo.
Ljudje so hodili mimo, tu in tam se je kdo ustavil in mu namenil besedo.
Tudi sam je stopil k njemu. Deček je dvignil pogled, zazrl se je vanj s svoji­
mi velikimi črnimi očmi. S svojimi prelepimi otožnimi očmi. Nato se je spet
sklonil nad kletko in na rahlo potresel s palčko, kot bi hotel ptiče pobožati.
John je plačal, stisnil zavoj pod pazduho in krenila sta naprej.
“Ne moreš si predstavljati, kaj se skriva pod Mardarasovo strogo zaupno
zadevo,” mu je rekel John, ko sta zavila proti hotelu.
Zazrl se je vanj, pričakujoč odgovor.
“Zanašam se na tvojo molčečnost,” je nadaljeval John. Šalil se je, kajpada.
“Sama ušesa so me.”
“Skrivnost že kroži od ust do ust. Gre, kajpada, za redka, izbrana usta.”
Posnemal je Mardarasov slog. “To je nekaj izjemnega, presunljivega, ne­
nadejanega, od samega Boga poslanega.”
“Zakaj pa tega ni povedal pred mano?”
“Morda se mu nisi zdel dovolj zanesljiv. Veš, kaj mi je rekel o tebi? In
kako mi je to rekel? Da si pretirano občutljiv? Da si kolerik? Ne.”
S kotičkom očesa mu je sledil.
“Tankočuten, tako te je označil.”
Tankočuten …
John je rekel, da je Mardarasova skrivnost Arka. Dobro skrita blizu pa­
riškega obrambnega obzidja. Nekoč je bila to hiša nekega veleposestnika.
V njej so se pogosto zbirali umetniki, politiki, aristokrati pa tudi mladi
kočijaži z izklesanimi nadlahtmi. Tudi kaka lepa gospodinjska pomočni­
ca, ki je uživala blagohotno naklonjenost hišnega gospodarja. Prirejali so
orgije. Tam lahko okusiš najbolj vzvišene, pa tudi najbolj sprevržene reči.

Dolga leta je verjel, da družina predstavlja kapital za njegovo literaturo,
nič manj pomemben od prebranih knjig in talenta. Svetovljanska druži­
na je bila za pesnika vendar močan adut. Njegovi predniki so se znašli
v ­vrtincu zgodovine. Carigrad, London, Liverpool, Aleksandrija. Bogastvo
je bilo osvojeno in izgubljeno. Briljanti in biseri čez noč prodani pod

1230

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

ceno. Lepe hiše, služinčad, družabna srečanja, vse to je izginilo, ne samo
enkrat, temveč večkrat, tako kot gledališke kulise, ki izginejo, brž ko pade
zastor, namesto njih pa se prikaže prazna dvorana z razpokanimi stenami
in vedrom, v katerem se nabira voda, ki kaplja s stropa. Kako žalostna je
bila zadnja hiša v Angliji, v kateri smo živeli, se je spomnil. Slabo ogreva­
ne sobe, ob mraku mlekarjevo žvižganje, ki ga ni hotelo biti konec, rjuhe,
mokre od jedke vlage, omleden grah in vsak večer jajca, jajca, jajca. Vedel
je, da so obubožali, a je bil premajhen, da bi razumel, kaj to pomeni. Vse
se je spremenilo, a se o tem ni govorilo. Tega, kar se je z njimi dogajalo,
niso imenovali. Na pol izgovorjene besede, nesporazumi, prepiri, nato pa
vsi lepo k mizi, kot da se nič ni zgodilo. La face, surtout sauver la face. Rešiti
videz, samo to jih je skrbelo. Da se le v Aleksandriji ne bi razvedelo. Glavo
pokonci! Dokler Bajsa ni začela klečeplaziti pred vsemi in pred vsakomer:
sestram je pisarila solzava pisma – prebiral jih je na skrivaj, iskala ugledno
mesto za enega izmed sinov in nevesto z doto za drugega, nato pa se je
trudila in extremis, da bi se preselili v Marseille, kar je bilo še najbolj slabo­
umno od vsega. Vrata so se zapirala pred njo. Vlačila ga je s sabo na obiske.
Seveda se je ljudem predstavljala kot svetovljanska dama, nobene pomoči
ni potrebovala, samo čakala je, da ji jo ponudijo. Zakaj neki pa bi ji morali
kar koli ponuditi? Kaj pa jim je lahko ponudila ona?
Tudi v Carigrad so prišli kot berači. V bedni Yeniköy. Toda medtem je
že odrasel in je živel po svoje.
Poleg mizerije je med njimi živel mit o izgubljeni veličini. Utemeljen
mit. Podjetje Cavafy & Co je na vrhuncu poslovalo z devetimi družabniki
in imelo podružnice v Liverpoolu in Londonu, v Minyi in Kafr El-Zayatu.
Sem so spadali: globoko spoštovanje, ki ga je do njegovega očeta gojil
podkralj Ismail paša, vile, Maison Zizinia, dvonadstropna palača v ulici
Chérif Pasha, sitna angleška varuška, ki je za zajtrk zahtevala izključno
kravje maslo, sicer so jo menda bolela jetra, italijanski kočijaž, ki je kradel
olje. Sedem dečkov v vrsti, v mornarskih oblekah, kot iz škatlice. Po maši
v katedrali obiski uglednih osebnosti. Ob petkih sprejemi v Bajsinem sa­
lonu. V predsobi si je sestavil vlakec in poslušal pogovore gostov. Vlakec
kot tisti pravi, z rdečimi vagoni, lokomotivo, tiri in dimnikom, ki je bruhal
kolobarje belega dima, medtem ko je žvižgajoč drvel čez preprogo s prtljaž­
nim vagonom, polnim mravelj, tu in tam pa celo natovorjen z martinčki,
ki jih je sam nalovil na vrtu. Mravlje? Toda – je ta vlak sploh kdaj obstajal?
Ali ni bilo to zgolj nekaj, kar se je rodilo v njegovi domišljiji? Izmišljeno
kot toliko drugih reči. V predsobi ni bilo rdečega vlakca. Skrival se je pod
kredenco in vlekel na ušesa. Kadar so ga zalotili, so ga poslali v njegovo

Sodobnost 2023

1231

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

sobo. Žličke so cingetale, služkinja je hodila mimo s pladnjem slaščic v ro­
kah. Pogovori so drseli po bombažnih tkaninah, prekinjali so jih občasni
vzkliki občudovanja, namenjeni lastnicama svilenih rokavic in diamant­
nih uhanov, ki so pravkar prispeli iz Antwerpna, služkinja se je že drugič
prikazala, tokrat je na pladnju prinesla liker, pahljače so pošumevale, od
zunaj se je slišal hripav glas prodajalca vode, v daljavi pa trobljenje ladij,
ki so plule proti Suezu.
Nedvomno je takšna družina s koreninami na koncu sveta – morda bi
jo lahko izenačil s popolno odsotnostjo korenin, je pogosto razmišljal –
ponujala umetniku določene prednosti. To ni bil tesen grški svet, kjer si
vse življenje preživel med prepiri v kavarnici, med pogovori o tem, kaj
počne Trikupis ali kaj je rekel premier Dilijanis. Tu so bili poleg grškega
tudi angleški, francoski, turški, egipčanski svet in številni drugi. Zdelo se
je, da se skoznje pretaka helenistično izročilo. Nekoč se bom, je razmišljal,
resno posvetil proučevanju svojega rodu. Moral se bom spoprijeti s tem in
izdelati družinsko drevo, a ne tako površno kot doslej. Toliko izgnancev,
vojn, razdejanj. Pogosto je o tem razmišljal in včasih se mu je zazdelo, da
se je legendarna pot Aleksandrovih potomcev, izgnanstev, bleščečih zmag,
porazov, predvsem ponižujočih porazov, na protisloven način zrcalila tudi
v poznejših obdobjih, tudi v tej družini, njegovi družini, ki se je ves čas
potikala po svetu.
Vedel je, da so ga ljubili, zelo so ga ljubili, ne bi smel biti nehvaležen.
Zlasti mati in John. Od vseh šestih bratov je bil ravno John tisti, ki ga
je vedno podpiral. Prevajal mu je pesmi, on pa se je, ogorčen nad slabo
prevedeno besedo, še dneve in tedne znašal nad njim. Bil je najmlajši,
ljubljenček družine. Redkokdaj mu niso uresničili kakšne kaprice. A saj
od njih ne zahtevam veliko, je pomislil. Nikoli ni na vso silo zahteval česa
nerazumnega. Niti takrat, ko je bil še majhen. Štiriintrideset let so njego­
vi koraki zvesto sledili vzponom in padcem družine. Predvsem padcem.
Spomnil se je lesenega konjička v bratrančevi hiši v Londonu. Temno rjav
z belimi pikami in pravim usnjenim sedlom. Bratranec se je prekopiceval
na njem in spuščal bojne krike. Ni mu dovolil, da bi ga tudi on zajahal. Po­
trpežljivo je čakal. Prej ali slej se bo utrudil in razjahal, je pomislil. V salonu
je visela slika moškega, ki stoji na samotni plaži in zre v morje. V ozadju se
je zibal čoln, in vendar se je zdel povsem negiben v pepelnato zeleni vodi. S
hrbtom naslonjen na steno je strmel v ugasle barve, v medle podrobnosti,
na pusto plažo, v samotno podobo moškega, v čoln, ki se je od časa do časa
premaknil, tako se mu je zdelo, in čakal. Gledal je sliko in razmišljal o tem,
da je za vse, ki ga obkrožajo, že sirota. Berač z bogatimi starši. Premleval

1232

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

je to misel, kot bi šlo za koga drugega. Bojni kriki so naraščali. Ni zajokal,
ni prosil Bajse, naj mu kupi takšnega konja, kot bi storil vsak drug otrok.
Z ničimer ni pokazal, kako zelo si ga je želel. Štiriintrideset let. Prenašajo
me, prenašam jih, si je rekel sam pri sebi.
Toda obstajali so tudi večeri, kakršen je bil nocojšnji. Večeri, ko z njimi
ni hotel imeti nobenega opravka. Naj mu prizanesejo s svojo ljubeznijo,
naj ga pustijo, da svobodno zadiha. John ga je nocoj razočaral. Kako je
mogoče, da mu Mardarasova pozornost prija? Da z odprtimi usti posluša
tega gizdalina in se smeje njegovim neslanim šalam.
“Spakuješ se kot Mardaras,” mu je očital, ker je bil o tem prepričan. Ni
se mogel zadržati. Zdaj mu je bilo žal.
Bilo je okoli treh zjutraj. Od utrujenosti se je zgrudil v posteljo. S težavo
se je po stopnicah povzpel v drugo nadstropje in se privlekel do sobe. Okno
je bilo na pol odprto, nočni hrup je vdiral vanjo oslabljen, kot pridušeno
ihtenje. Spomnil se je besed, s katerimi je John, ko je ta še živel v Carigradu,
končeval svoja pisma, … za vedno tvoj, z ljubeznijo …, in zapekla ga je vest.
In za povrh še tisti nepremišljeni stavek, ki ga je včeraj bleknil v restavra­
ciji: “V družini ni prostora za dva pesnika!” Le kako se je lahko znebil česa
takega. Takšne izjave ne moreš kar zakrpati. Še bolj nedopustno je bilo to,
da jo je izustil en passant, povsem nepremišljeno, ker je bil o tem prepričan,
čeprav ni imel v mislih ne sebe ne brata. Izrečeno se ni nanašalo njiju.
Vrtelo se mu je. Kaže, da je preveč spil. Tisti suhi oranžni liker v Moréa­
sovi hiši. Spodnesel ga je. Kako obupen večer. Od vsega začetka, ko je pri­
šel v recepcijo, kjer sta že čakala nanj, je bilo jasno, kam se bo vse skupaj
obrnilo. Tisti podvojeni nasmeh, s katerim sta ga sprejela.
Na poti v Moréasovo hišo je ves čas čutil, kako se nelagodje v njem raz­
rašča. Moral bi zavrniti vabilo. Lahko bi bil našel kak izgovor, dokler je bil
še čas, in se sam vrnil v hotel. Z mostu Pont Neuf je uprl pogled v Seno.
V negibno vodo. V brezoblično, smrdljivo barje. Pred njimi se je vil z meglo
ovešen turoben bulvar. Po uličnem tlaku se je razlegalo peketanje utrujenih
konj z umazanimi grivami, on pa je ždel z rokami v rokavicah, namesto
da bi se izgovoril na kar koli, ustavil kočijo in skočil na cesto. Blede ulične
svetilke, geometrično razporejene cvetlične gredice, nasadi do pike enakih
dreves so hiteli mimo. Malo niže, za mrežasto ograjo z zlatimi kopji, je
Luksemburški vrt odpiral svoja usta v noč.
Očitno je bil kočijaž pijan, zazdelo se mu je namreč, da so se dvakrat
peljali po isti poti. John in Mardaras tega nista niti opazila, razpravljala
sta o aferi Dreyfus. Ni se mu ljubilo vpletati v njun pogovor. Zadeva mu je
bila znana, o njej si je ustvaril mnenje. Pravzaprav ga sploh ni zanimalo,

Sodobnost 2023

1233

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

ali je Dreyfus kriv ali nedolžen. To se bo prej ali slej razkrilo. Morda pa se
nikoli ne bo izvedelo in bo mladi stotnik zgnil na Hudičevem otoku v Gva­
jani. Zanimal ga je mehanizem, pletivo zarote, če je ta sploh obstajala. Ni
ga zanimala vloga glavnih igralcev, temveč vloga tistih, ki so delovali iz
­zakulisja. Koliko stranskih igralcev je nastopalo v tej zgodbi? In kajpada
je bila tista znana – eden proti vsem ali vsi proti enemu – v času, ko je
izbruhnil škandal, zelo vznemirljiva. Če se bo na koncu izkazalo, da je
Dreyfus nedolžen, je razmišljal, bo zadeva verjetno izgubila privlačnost.
Z literarnega vidika zagotovo.
Očitno je bil kočijaž pijan. Prečkali so Boulevard de Montparnasse in se
znova peljali po četrti Saint Germain. Rue Bonaparte, Rue des Écoles, obe
slabo osvetljeni. Mimoidoči, opremljeni s sprehajalnimi palicami, so hiteli
na večerne prireditve. Znova Boulevard de Montparnasse. Nekaj kavarn
je bilo še odprtih. Nato široka avenija, mračna in brezimna s svinčenimi
odtenki, ki jo je na nekem mestu presekal kip ogromnega leva, kraljujočega
na bakrenem podstavku.
“Se vozimo kar tjavendan?” je vprašal.
“Kočijažu sva naročila, naj nas dvakrat pelje naokrog, da se naužijemo
nočnega Pariza.”
Njega ni nihče nič vprašal. Zabavala sta se, kot da ga ne bi bilo tam.
Klop, klop. Še dve križišči.
Končno so prispeli na cilj.
Prvi je iz kočije skočil Mardaras. John se je v polmraku sklonil k bratu
in se dotaknil njegovega ramena.
“Nikos mi je rekel, da Moréas ceni tvojo poezijo, da te je večkrat hvalil.”
Govoril je zelo tiho. Konstantin je s težavo razločil premikanje bratovih
ustnic.
Mardaras je odsunil težka dvokrilna vrata z bronasto meduzino glavo
namesto kljuke. Prižgal je vžigalico in posvetil predse. Prečkali so dolg
hodnik, ki je bil na obeh straneh obdan s shrambami. Proti koncu se je
zožil in se končal na dvorišču, videti je bilo namreč drevesne krošnje in
sence, ki so jih metala drevesa. Na levi je bila obokana mavčna vdolbina,
ki je vodila k stopnišču z obrabljenimi kamnitimi stopnicami.
Hodila sta za Mardarasom, ki je s palico potolkel po vsaki stopnici pred
sabo in hkrati prižgal novo vžigalico ter jo tudi spotoma odvrgel, tik preden
je dogorela. V prvem nadstropju se je na podestu premaknil sveženj cunj.
“Marie, jaz sem,” je rekel Mardaras.
Iz cunj je pogledal kozav obraz z debelimi ustnicami.
“Naj vam posvetim, gospod?”

1234

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

“Ni treba, smo že skoraj prispeli.”
Sveženj cunj je pokleknil. Bila je še otrok, dvanajst- ali trinajstletna
deklica. Zmedeno se je zagledala vanje in spet zlezla vase.
“Sladke sanje,” je rekel John in se zasmejal.
Znova so krenili po stopnicah navzgor.
Mardaras jima je zaupal, da je deklica na stopnišču služkinja ljubice pod­
tajnika vodnogospodarskega podjetja, ta pa je soprog dedinje neizmernega
bogastva, v katere lasti so celo rudniki diamantov v Afriki, a ima tudi ona
ljubimca itd. Zakaj pa je služkinja spala na stopnicah? Zato da navsezgo­
daj, ko pride mimo mlekar, steče po mleko. Pustiti kanglico z mlekom, da
sameva pred vrati, bi bilo nevarno zaradi mačk, je pojasnil in se zahahljal
ob tako samoumevni ugotovitvi.
“Tukaj stanuje Madame,” je v drugem nadstropju oznanil Mardaras in
omenil neko ime, “prvič se je poročila s premožnim trgovcem z umetni­
nami, drugič z avanturistom, zdaj pa je ljubica markiza tega in tega, ki pa
je poročen itd.”
V tretjem nadstropju sta se brata za hip ustavila za koštrunjeglavim vod­
nikom in počakala, da odklene vrata. Stanovanje je bilo temno, zaprašeno,
toda pospravljeno. Masivno pohištvo, žametne zavese, nekaj naslanjačev
z izrezljanimi nogami. Malo slik, nekaj morskih krajin. Preproga iz Buhare,
temno rdeča. Mardaras se je sprehajal iz sobe v sobo, kot bi bil tu doma.
Prižgal je svetilke in sveče, ju povabil, naj sedeta, in izginil.
Moréasova knjižnica je zasedala célo steno. Police so segale do stropa.
Kipec boginje Atene, zagozden med knjige Littréjeve enciklopedije, je spo­
minjal na zlovoljnega malika. Knjige so bile zložene po abecednem redu.
Poezija, poezija, poezija. Romani, samo francoski. Nobene zgodovinske
knjige, vsaj na prvi pogled. Filozofije nikjer. Angleške književnosti nikjer
nič. John je sedel na pručko in jemal knjige s polic. Vsaki je namenil malo­
dane pobožen pogled in jo nato vrnil na njeno mesto.
Z drugega konca sobe se je oglasil Mardaras: “Sédita, sédita. Kaj bosta pila?”
Na tleh sta se dvigali skladovnici grških časopisov. V bližini vrat manjši
knjižni regal z zastekljenimi policami. Na njih so bile revije in nekaj pravne
literature. Na steni bizantinska ikona v srebrnem okvirju. V temi in v senci
smrti … črke so zbledele. Zazrl se je v sliko in se vprašal, kako je mogoče,
da je Moréas hvalil njegovo poezijo, ne da bi jo sploh prebral. Kaj pa, če je
pismo prejel pravočasno, a se mu je tako mudilo na pot v Grčijo, da mu ni
utegnil odgovoriti? Kaj pa, če … Obstajala je še ena razlaga. Morda mu je
prišla v roke ena od revij, v katerih je občasno objavljal svoje pesmi. To se
je zdelo verjetno, zelo verjetno.

Sodobnost 2023

1235

Ersi Sotiropoulos

Kaj je ostalo od noči

Mardaras jima je postregel z likerjem. S priljubljeno Moréasovo pijačo,
omenil je njeno ime. Oranžne barve. Suhega, kiselkastega okusa.
“Ste simbolist?” ga je vprašal.
Od kod je potegnil tole? Prav nič mu ni bilo do tega, da bi odgovoril.
“Ne maram besed na -izem,” je rekel.
Mislil je, da je s tem zaključil pogovor, toda v svoji računici ni upošte­
val ne Mardarasa ne Johna, slednjega je oblila rdečica, kot takrat, ko je
bil v svojem elementu. Za Konstantina so simbolisti pa tudi parnasovci,
katerih delo je zelo cenil, predstavljali nekaj, kar je presegalo umetnost,
nekaj, česar ni znal izraziti, je pa vsekakor hotel izvedeti, ali so omenjeni
literarni tokovi nuja, ali so vzniknili zato, ker se je družba razvijala in na­
predovala, ali pa so bili nemara samo vaja v slogu, estetizem, nič več kot
moda. V resnici so ga zanimala Mardarasova stališča o tej témi.
Pet minut pozneje.
“Verjamete v umetnost zaradi umetnosti?”
Mardaras ga je znova nagovoril.
“V življenje zaradi umetnosti,” je odvrnil, ne da bi kaj prida razmišljal.
Toda Mardaras ga zdaj ni več motil. V tistem trenutku zagotovo ne.
Njegova smešna koštrunja betica se je zdela povsem nenevarna. Zvrnil
je dva dodatna kozarčka. Postal je dobre volje. Alkohol je prispeval svoje.
Vstal je, da bi si ogledal knjige. Zanimalo ga je, ali je med njimi tudi kako
delo mladega pisatelja, Marcela Prousta ali kako se že imenuje. Tistega,
ki ga podpira Anatole France. Dobro je poznal delo Anatola Francea, prav
posebej ga je cenil, zato ga je zanimal tudi avtor, za katerega se je France
javno zavzemal. Ime obetavnega pesnika mu je ušlo iz spomina.
Sklonil se je nad knjige in preletel naslove. Ni se mu dalo listati.
Za njegovim hrbtom sta Mardaras in John nadaljevala pogovor. Ujel je
besedo Arka. Verjetno bo Mardaras pozneje zavil vanjo. Po barvi bratovega
glasu je sklepal, da mu ta reč razvnema domišljijo. “Nihče se ji ne sme niti
približati,” je rekel Mardaras. Tja ga bo menda odpeljal kočijaž, zanesljiv
možak, saj mu ga bo poslal nekdo iz Arke. Nadaljevanja ni slišal.
Ko se je pomikal mimo knjig, je sproti božal njihove prašne hrbte in nji­
hove zlate, vtisnjene črke. Na koncu knjižnice se je prostor zožil in podalj­
šal v majhno sobo z nizkim, nagnjenim stropom, kakršni so na podstrešjih,
osvetljeno z grobo, sivo svetlobo plinske svetilke. To je bila Moréasova
pisarna. Skoraj prazna z dvojnim svečnikom in skladovnico nerabljenih
listov. Črnilnik, nož za rezanje papirja, pivnik, vse vzorno zloženo. Na robu
pisalne mize sveženj kakih desetih pisem. Takrat jo je zagledal. Ovojnico
s svojima pesmima.

1236

Sodobnost 2023

Kaj je ostalo od noči

Ersi Sotiropoulos

Stopil je bliže. Prebral je besede, ki jih je sam napisal: Monsieur Jean
Moréas, Rue … Paris, France. Nad naslovom je nekdo s svinčnikom zabeležil:
Šibka ubeseditev. Zmazek.
Z rdečim svinčnikom. Zazdelo se mu je, da se spomni trenutka, natanko
tako, trenutka, tik preden se je odpravil na francosko pošto v Aleksandriji,
bilo je vroče, pretirano vroče za letni čas, papir se mu je lepil na roke. Po­
packal je ovojnico in jo raztrgal. Tale pred njim je bila že druga. In spomnil
se je, kaj se je zgodilo malo pred tem, ker ni vedel, katere pesmi naj pošlje
Moréasu, večkrat jih je zamenjal, omahoval je do zadnjega.
S prstom je odrinil pismo, nekaj mu je branilo, da bi ga vzel v roke.
V pismu sta bili njegovi pesmi.
Vrnil se je v salon. Mardaras je nenadoma prišel na dan z nekim vpraša­
njem in on se je zazrl vanj in v brata s široko odprtimi očmi. John je vaba
številka ena, jaz pa vaba številka dve, je pomislil. Vprašanja ni slišal. Želel si
je samo eno: poklicati brata na stran in mu zaupati Moréasovo zabeležko.
Simbolizem, romantizem, parnasovstvo. Pogovor je vijugal kot kača,
vseskozi med enimi in istimi témami, se zapletal in razpletal, se znova
bohotil, John, ki se je znebil običajne zadržanosti, je zdaj koračil gor in dol
po sobi in razkladal, krileč z rokami: “Če to sprejmemo, moramo sprejeti
tudi tisto.” To in tisto. Katero to in katero tisto? Šibka ubeseditev. Zmazek.
V prsih ga je tiščalo. Moral bi oditi ven, se sprehoditi.
Še deset minut. Na srečo se je Mardaras, ki se ni mogel dolgo ubadati
z eno in isto vsebino, pripravljal na odhod. Vsi trije so krenili proti vratom.
Takrat, malo preden so se razšli, so se spustili v tisto živčno razpravo,
zaradi katere so se tam zadržali nekoliko dlje, a bi bilo bolje, da do nje ne
bi prišlo, saj je skazila že tako klavrn večer.
Prevedla Klarisa Jovanović

Sodobnost 2023

1237

Graditelji
sveta

Stefan Zweig

Dostojevski
5. del

Arhitektura in strast
“Que celui aime peu, qui aime la mesure!”
La Boetie

“Vse priženeš do strasti.” Besede Nastasje Filipovne zadevajo vse junake
Dostojevskega in zadevajo predvsem njega samega v sredino duše. Samo
strastno se je mogel ta mogočnik postaviti po robu pojavom življenja.
Razum­ljivo je, da ustvarjalni proces, umetniški trud pri njem ni umirjen,
urejeno rastoč, hladno preračunljiv, arhitektonski. Dostojevski piše v vro­
čici, kot v vročici misli, v vročici živi. V roki, iz katere se razlivajo besede
v drobnih tekočih bisernih verigah (ima nervozno hitro pisavo kot vsi vro­
čični ljudje), tolče pulz v podvojenih udarcih. Ustvarjanje mu je ekstaza,
muka, zamaknjenost, do bolečine stopnjevana pohotnost, do pohotnosti
stopnjevana bolečina. V “solzah” piše dvaindvajsetletnik svoj prvi roman
Ubogi ljudje in od takrat je vsako delo kriza, bolezen. “Delam nervozen,
v mukah in skrbeh. Če delam napet, sem tudi fizično bolan.” In dejansko,
epilepsija, njegova mistična bolezen, se vrine s svojim vročičnim vnetljivim
ritmom, s svojimi temnimi zamolklimi preprekami v najfinejše vibracije
njegovega dela. Vedno pa ustvarja Dostojevski s polnostjo svojega bistva,

1238

Sodobnost 2023

Dostojevski

Stefan Zweig

v histeričnem besu. Celo najmanjše, na videz nepomembne zvrsti svo­
jega dela, na primer časopisne članke, raztali v ognjenem ognjišču svoje
strasti. Nikoli ne ustvarja z golim, svobodno učinkujočim deležem svoje
ustvarjal­ne mo­či; mimogrede, vedno stisne tudi svojo fizično razdražlji­
vost v dogod­ke, do poslednje kite življenja trpi in sočustvuje s svojimi
junaki. Vsa njegova dela so, kot bi jih pošasten zračni pritisk od nekod
iztrgal v besnih udarcih strele. Dostojevski ne more ustvarjati brez deleža
svoje notranjosti, zanj velja slovita Stendhalova misel: “Lorsqu’il n’avait
pas d’émotion, il était sans esprit.” Če Dostojevski ne bi bil strasten, bi ne
bil umetnik.
Toda strast v umetnosti postane ravno tako uničujoča, kot je bila
prej tvorna. Ustvarja le kaos moči, ki ga šele jasen duh razreši iz večnih
oblik. Vsaka umetnost potrebuje nemir kot vzgon upodabljanja, pa tudi
nič manj močno preudaren mir za pretehtavanje in dovršitev. Silni duh
Dostojev­skega, ki diamantno prodira skozi resničnost, pač pozna marmor­
ni, bronasti hlad, ki navdaja veliko umetniško delo. Ljubi, obožuje veliko
arhitektoniko, snuje prekrasne mere, vzvišeno razvrstitev svetovne slike.
A vedno znova mu temelje preplavi strastno čustvo. Zaman poskuša, da bi
kot umetnik objektivno ustvarjal, da bi ostal zunaj, da bi zgolj pripovedoval
in upodabljal, da bi bil epik, referent dogodkov, analitik čustev. Nepremag­
ljivo ga meče njegova strast v trpljenje, sočutje pa vedno znova v njegov
svet. Vedno je nekaj začetnega kaosa tudi v dovršenih delih Dostojevskega,
harmonije nikdar ne doseže (“Sovražim harmonijo,” kriči Ivan Karamazov,
ko razodeva svoje najskrivnejše misli). Tudi tu ni med obliko in voljo nobe­
nega miru, nobene sprave, marveč – o, večna dvojnost njegovega bistva,
ki pronica skoz vse oblike, od najbolj mrzle lupine do najbolj žarečega
­jedra! – nenehen boj med zunaj in znotraj. Večni dualizem njegovega bistva
se imenuje v epskem delu boj med arhitekturo in strastjo.
Nikdar ne doseže Dostojevski v svojih romanih tega, kar strokovnjaki
imenujejo epski izraz, velike skrivnosti, da bi gibljive dogodke povezoval
z mirnim upodabljanjem, kar je od Homerja do Gottfrieda Kellerja in
Tolstoja dedoval mojster za mojstrom v neskončnem rodoslovnem deblu.
Strastno oblikuje svoj svet in samo strastno, samo vznemirjeno ga lahko
uživamo. Krizo njegovih junakov doživljamo kot bolezen, v krvi; kot vnetje
plamenijo problemi v razburkanem čustvu. Z vsemi našimi čuti nas potopi
v gorečo atmosfero, pahne nas na rob prepada duše, kjer obstanemo sopi­
hajoči v vrtoglavem čustvu, z utrganim dihom. In šele potem ko naš pulz
utripa kot njegov, smo tudi sami dospeli do demonične strasti, šele tedaj
nam njegovo delo povsem pripada, mi pa njemu.

Sodobnost 2023

1239

Stefan Zweig

Dostojevski

Ne da se tajiti niti skriti, ne olepšati: odnos Dostojevskega do bralca ni
niti prijateljski niti ugoden, marveč razprtija, polna nevarnih, grozljivih,
pohotnih instinktov. To je strastno razmerje kot med moškim in žensko,
ne pa odnos prijateljstva in zaupanja kot pri drugih pisateljih. Dickens in
Gott­fried Keller, njegova sodobnika, vpeljeta bralca z blagim pregovarja­
njem, z muzikalnim vabljenjem v svoj svet, prijazno ga zaklepetata v do­
godke. On, strastnež, pa nas hoče imeti cele, ne samo našo radovednost,
naše in­terese, hlepi po vsej naši duši, tudi po naši telesnosti. Najprej nabije
notranje ozračje z elektriko, rafinirano stopnjuje našo razdraženost. S hip­
nozo, z nekakšno izgubo volje v svoji strasti zagrinja osnovni smisel s širo­
kimi razgovori in vznemirja s skrivnostmi in namigi, da se udeležujemo
čedalje globlje. Ne prenese, da se prezgodaj predamo, pohotno razvlačuje
muko pripravljanja, nemir se kuha počasi, znova in znova odlaša z vpogle­
dom v dogodke, čeprav postavi nove figure pred nas in odvrti nove slike.
Jasnoviden, pohoten erotik zadržuje svojo in našo vdajo s satansko močjo
volje in stopnjuje s tem notranji pritisk, vznemirjenost ozračja. (Dokler
traja to v Raskolnikovu, komaj veš, da so vsa ta skoraj brezčutna duševna
stanja priprave za njegov umor, vendar pa že vnaprej čutiš grozo v živcih.)
A čutna pohotnost Dostojevskega se opijanja v rafiniranosti zadrževanja;
kot igla zabada drobne namige v kožo občutja. S satanskim zadrževanjem
postavi Dostojevski pred svoje velike prizore še strani in strani mističnega
in demoničnega dolgočasja, preden zaplodi v razdraženem človeku duhov­
no vročico, fizično muko (kdo drug ne čuti nobene od teh stvari). Šele
potem ko v kotlu prsi čustvo že kipi in se hočejo stene razleteti, šele tedaj
potrka človeku s kladivom na srce, tedaj se utrga ena vzvišenih sekund kot
blisk odrešitve iz neba njegovega dela do globine našega srca. Šele ko po­
stane napetost nevzdržna, raztrga Dostojevski epsko skrivnost in raztopi
razrvano čustvo v mehko, kipeče, solzno vlažno občutje.
Tako sovražno, tako pohotno, tako rafinirano strastno oklepa Dostojev­
ski svoje bralce. Ne vrže jih ob tla v odkritem boju, marveč kot morilec, ki
ure in ure dolgo obkroža svojo žrtev, nenadoma pa v ostri sekundi prebo­
de človeku srce. Njegova tehnika je eksplozivna: ne kleše zlagoma ceste
v svoje delo, marveč od znotraj z zgoščeno močjo ulomi svet in ga napravi
dostopnega. Povsem podzemeljske so njegove priprave, kot kakšna zarota,
potem pa sledi bliskovito presenečenje za bralca. Nikoli ne veš, čeprav
čutiš, da se bližaš katastrofi, ne veš, v katerega človeka je vgrebel svoje
minske rove, s katere strani, ob kateri uri bo sledila strašna sprožitev. Od
vsakega posameznika vodi jašek v sredino dogajanja, vsak posameznik je
obložen z vnetljivo tvarino strasti. Toda kdo vžiga kontakt (na primer,

1240

Sodobnost 2023

Dostojevski

Stefan Zweig

kateri od mnogih, ki so polni zastrupljenih misli, bo umoril Fjodorja
­Karamazova), to ostane z nezaslišano umetnostjo zakrito do poslednjega
trenutka, kajti Dostojevski od svoje skrivnosti ne izda ničesar, dopušča le
slutnje. Vsakič zgolj čutiš, kako usoda kot krt rije pod ploskvijo življenja,
čutiš, kako se trdo ob tvoje srce pritisne mina in se razjeda v neskončni
napetosti do neznatnih sekund, ki raztrgajo kakor blisk soparo ozračja.
Za te drobne sekunde, za nezaslišano koncentracijo duševnega stanja
uporablja Dostojevski doslej neznano težo in širino upodabljanja. Le
monumentalna umetnost lahko doseže takšno intenzivnost, takšno kon­
centracijo, samo umetnost prasvetovne veličine in mističnih sil. Tukaj
širina ni blebetavost, ampak arhitektura: kot so za vrhove piramid po­
trebni ogromni temelji, so za koničaste viške pri Dostojevskem potrebne
mogočne dimenzije njegovih romanov. In resnično, kot Volga, Dneper, kot
veliki tokovi njegove domovine se odvijajo ti romani. Nekakšen tok je zanje
značilen, s počasnimi valovi nesejo s seboj ogromne množine življenja. Na
svojih tisoč in tisoč straneh odnašajo s seboj, priložnostno prestopajoč
obalo umetniškega upodabljanja, mnogo političnega proda in polemičnega
skalovja. Včasih, ko navdih popusti, najdemo ob njih tudi široke peščene
kraje. Že se zdi, da bodo usahnili. V zatikajočem se teku se dogodki mučno
odvijajo naprej, plima zastane na sipinah razgovorov za cele ure, dokler
znova ne najde lastne globine in zaleta strasti.
A v bližini morja, v bližini neskončnosti se nenadoma pojavijo neza­
slišana mesta brzic, kjer se široka pripoved stisne v vrtinec, strani skoraj
letijo, tempo postane zastrašujoč, dušo potegne za seboj v brezno čustev.
Že čutiš bližnjo globino, že grmi vodni padec, vsa široka težka masa se ne­
nadoma spremeni v penečo se hitrost, in kot se tok pripovedi, magnetno
dvignjen iz slapa, peni v katarzi, tako šumimo tudi mi nehote vedno bolj
urno skozi te strani in potem hipoma strmoglavimo v prepad dogodkov,
skoraj z razbitimi čustvi.
In to čustvo, kjer je ogromna vsota življenja stisnjena v eno samo število,
to čustvo najskrajnejše koncentracije, polno muke in vrtoglavo obenem, ki
ga on sam nekje imenuje “stolpno čustvo” – božjo blaznost, da bi se nagnil
čez lastno globino in začutil blaženost smrtnega padca –, to najskrajnejše
čustvo, ki v njem z vsem življenjem čutiš tudi smrt, to je vedno tudi vrh
velikih epskih piramid Dostojevskega. Vsi romani so najbrž napisani samo
zaradi tega trenutka belo žarečega občutja. Dvajset ali trideset takšnih
grandioznih mest je ustvaril Dostojevski, a vsa so tako vehementno, strast­
no zgoščena, da človeku ne obliznejo srca s sikajočimi plameni le ob prvem
branju, ko vas napadejo še neoborožene, marveč še pri četrtem ali petem.

Sodobnost 2023

1241

Stefan Zweig

Dostojevski

Vedno so v tem trenutku nenadoma ljudje cele knjige zbrani v eni sobi,
vedno vsi samovoljni do skrajne intenzivnosti. Vse ceste, vsi tokovi, vse sile
se magično stekajo, razrešijo se v eni sami gesti, v eni sami kretnji, v eni
sami besedi. Naj omenim samo prizor v Besih, ko zaušnica Satova s svojim
“suhim udarcem” raztrga pajčevino skrivnostneža, ali pa v Idiotu, ko vrže
Nastasja Filipovna 100.000 rubljev v ogenj, ali pa prizor priznanja v Zločinu
in kazni ali v Karamazovih. V teh najvišjih trenutkih njegove umetnosti se
arhitektura brez kraja druži s strastjo. Le v ekstazi je Dostojevski enoten
človek, le v teh kratkih trenutkih popoln umetnik. Toda ti prizori so brez­
primerno zmagoslavje umetnosti nad človekom, kajti šele ko bereš knjige
znova, opaziš, s kakšno genialno preračunanostjo so vsi vzponi pripeljani
do tega viška, kako se velikanska enačba, tisočmestna in večkrat prekriža­
na, nenadoma razreši v drobno število, v poslednjo, brezkrajno enotnost
čustva: v ekstazo. To je največja umetniška skrivnost Dostojevskega: da
dogradi vse romane do konic, v katerih se zbere vsa električna atmosfera
čustev in ki z natančno gotovostjo prestrežejo bliske usode.
Moramo posebej povedati, od kod izvira ta izjemna umetniška oblika, ki
je ni pred njim posedoval noben umetnik in je najbrž v enaki meri tudi ne
bo? Moramo še enkrat povedati, da ni to trganje zbranih življenjskih moči
v posamezne sekunde nič drugega kot v umetnost spremenjena oblika
njegovega lastnega življenja, njegove demonične bolezni? Nikdar ni bilo
trpljenje umetnika bolj strašno kot to umetniško spreminjanje epilepsije,
kajti nikoli pred Dostojevskim ni bila začarana podobna koncentracija
življenjske polnosti v tesnejšo mero prostora in časa. On, ki je stal na trgu
Semenovskega z zavezanimi očmi in v dveh minutah še enkrat preživel
svoje minulo življenje, ki je pri vsakem epileptičnem napadu v sekundi med
vrtoglavico in trdim padcem s stola na tla vizionarsko preblodil svetove,
samo on je lahko dosegel to umetnost, samo on je lahko v orehovi lupini
časa postlal vesolju dogodkov. Samo on je lahko neverjetnost takšnih
eksplozivnih sekund spremenil v resničnost, da komaj še zaznamo to spo­
sobnost premagovanja prostora in časa. Njegova dela so resnični čudeži
koncentracije. Naj navedem samo en primer: berete prvi zvezek Idiota, ki
obsega več kot 500 strani. Hrušč usode se je dvignil, kaos duš je letel skozi,
veliko število ljudi ste srečali v njih. Z njimi ste potovali po cestah, sedeli
v hišah in nenadoma, pri naključnem razmišljanju, odkrijete, da se je vsa
ta ogromna polnost pripetljajev dogodila v preteku komaj dvanajstih ur,
od jutra do polnoči. Ravno tako je fantastični svet Karamazova stisnjen
v golih nekaj dni, svet Raskolnikova v en sam teden – mojstrska dela jedr­
natosti, ki je ni dosegel še noben umetnik, pa tudi življenje jo doseže le

1242

Sodobnost 2023

Dostojevski

Stefan Zweig

redkokdaj. Edino antična tragedija o Ojdipu, ki zgosti v ozko razdaljo od
poldneva do večera vse življenje minulih generacij, pozna ta stekli padec
iz višine v globino, to očiščujočo moč duševne nevihte. Z nobenim e­ pskim
delom se ne more primerjati ta umetnost, zato učinkuje Dostojevski
v svojih največjih trenutkih vedno kot tragik, njegovi romani pa se zdijo
kot zakrite, spremenjene drame; navsezadnje je duh Karamazova iz duha
grške tragedije, meso pa iz Shakespearovega mesa. Gol stoji človek v teh
umetninah, neoborožen in majhen pod tragičnim nebom usode.
In čudno, v teh strastnih trenutkih padca izgubi nenadoma roman Do­
stojevskega svoj pripovedni značaj. Tanki epski opaž se raztopi v vročini
čustva in izhlapi; ne ostane nič drugega kot bledi, belo žareči dialog. Veliki
prizori v njegovih romanih so goli dramatični dialogi. Lahko jih presadimo
na oder, ne da bi jim dodali ali odvzeli le besedo, tako je iztesana vsaka figu­
ra, tako se široko tekoča vsebina velikega romana v njih zgošča v drama­
tične sekunde. Njegovo tragično čustvo, ki hoče vedno dokončno, nasilno
napetost, bliskovito sprožitev, spreminja v teh viških njegovo epsko delo
na videz do kraja v dramatično.
Kaj v teh prizorih vsebuje dramatično, teatralno moč? To so seveda
najprej odkrili urni teatrski obrtniki in bulvarski dramatiki, dolgo pred
filologi, in urno so iztesali nekatere robustne teatrske kose iz Zločina in
kazni, Idiota in Karamazovih. Toda tu se je pokazalo, kako bedno se končajo
poskusi, da bi figure Dostojevskega prijeli od zunaj, v njihovi telesnosti,
da bi jih dvignili iz njihove sfere, iz duševnega sveta in jih odtrgali od
nevihtnega ozračja ritmične razdraženosti. Kot olupljena drevesna debla,
gola in mrtva, učinkujejo te figure v primerjavi z onimi, življenjskimi,
šepe­tajočimi, šumečimi vrhovi, ki segajo do neba, vsak od njih pa vendarle
s tisoč skrivnimi živci korenini v epski zemlji. Psihologija Dostojevskega
ni za slepečo svetlobo, roga se svojim predelovalcem in poenostavljalcem.
Kajti v tem epskem podzemlju so skrivnostni psihični kontakti, podtokovi
in nianse. Ne iz vidnih kretenj, ampak iz tisoč in tisoč posameznih namigov
se oblikuje pri njem postava in literatura ne pozna nič bolj pajčevinastega,
kot je ta duševna mreža. Da bi človek občutil brezizjemnost tega skoraj
podkožnega toka njegove pripovedi, mora za poskušnjo prebrati kak ro­
man Dostojevskega v eni od skrajšanih francoskih izdaj. V teh na videz nič
ne manjka: film dogodkov se hitreje odvija, figure se zdijo celo agilnejše,
bolj zaprte, bolj strastne. A vendar, na neki način so osirotele, njihovim
dušam manjka mavričasti blesk, njihovemu ozračju iskreča se naelektre­
nost, sopara napetosti, ki šele povzroči, da je sprožitev tako strašna. Nekaj
je zdrobljeno, kar se ne da nadomestiti, čarobni krog je prelomljen. In

Sodobnost 2023

1243

Stefan Zweig

Dostojevski

ravno v teh poskusih okrajšav in dramatizacij spoznamo pomen širine pri
Dostojevskem, smotrnost njegove navidezne dolgoveznosti. Kajti drobni,
bežni, priložnostni namigi, ki se zdijo nepotrebni in naključni, dobijo
odgovor sto in sto strani pozneje. Pod vrhnjo ploskvijo pripovedi tečejo
vodi zakritih kontaktov, prenašajo se sporočila, izmenjujejo skrivnostni
refleksi. Pri njem je veliko duševnih šifer, neznatnih fizičnih in psihičnih
znamenj, katerih smisel se razkrije šele pri drugem, tretjem branju. Noben
epik nima tako živčnega sistema pripovedi, takšne podzemeljske zmede
pod okostjem dogodkov, pod kožo dialoga. In vendar: komaj lahko rečemo
temu sistem: ta psihološki proces je neka navidezna samovoljnost, obenem
pa skrivnostni red človeka samega. Medtem ko se zdi, da drugi epski umet­
niki, zlasti Goethe, posnemajo bolj naravo kot ljudi in lahko dogodek pri
njih uživaš organsko kot rastlino, slikovito kot pokrajino, doživiš roman
Dostojevskega kot srečanje s posebno globokim in strastnim človekom.
Njegovo delo je prazemeljsko pri vsej večnosti, neizračunljivo in neizmer­
ljivo kot duša v mejah svoje telesnosti. S tem pa nikakor ni rečeno, da bi bili
ti romani vsi popolna umetniška dela; to so celo mnogo manj kot številna
revnejša dela, ki zavzemajo ožji krog in se zadovoljijo s preprostejšim. Kdor
je brezmeren, lahko doseže večnost, ne more pa je posnemati. Ta njegova
nestrpnost pa pelje od tragedije njegove umetnosti v tragedijo njegovega
življenja. Življenje ga je gnalo v hitrost in ga ščuvalo, naj čim hitreje konča
svoja dela; to ni bila notranja lahkomiselnost, ampak zunanja usoda kot
pri Balzacu. Ne pozabimo, kako so ta dela nastala. Vedno je bil roman že
prodan, medtem ko je Dostojevski pisal šele prvo poglavje, vsako delo je
bilo gonja od enega predplačila do drugega. Garajoč kot “staro poštno klju­
se” na begu skozi svet dostikrat nima časa ne miru, da bi stvar dokončno
dodelal, in on to ve, veliki vsevednež, in občuti to kakor krivdo! “Lahko bi
vendar videli, v kakšnem stanju delam. Zahtevate od mene trdna mojstrska
dela, a najgrenkejša, najbednejša stiska me sili v naglico,” kriči ogorčen.
Preklinja Tolstoja in Turgenjeva, ki lahko, ležeča na svojih dobrinah, nizata
in urejata vrstice, njiju, ki jima sicer ne zavida ničesar. Nobene uboščine
se osebno ne plaši, toda umetnik, ponižan v proletarca, se peni proti “pre­
možniški literaturi” zaradi neugnanega hrepenenja, da bi ustvarjal v miru,
v dovršenosti. Vsako napako v svojih delih pozna, ve, da po epileptičnih
napadih napetost popusti, napeti ovoj umetniškega dela postane skoraj
produšen in dopušča, da dotekajo razne nemarnosti. Večkrat ga morajo
prijatelji ali žena opomniti na grobe pozabljivosti, ki jih zagreši, ko bere
rokopise z zamračenimi čuti po napadu. Ta proletarec, ta dninar, ta su­
ženj predplačila, ki v času najhujše stiske piše tri gigantske romane enega

1244

Sodobnost 2023

Dostojevski

Stefan Zweig

za drugim, je v svoji notranjosti najzavestnejši umetnik. Fanatično ljubi
zlatarsko natančnost, filigran dovršitve. Še celo pod bičem stiske pili in
gnete posamezne strani ure dolgo, dvakrat uniči Idiota, čeprav žena gladuje
in babica še ni plačana. Neskončna je njegova volja do popolnosti, a tudi
stiska je neskončna. Zopet obkoljujeta obe najmočnejši sili njegovo dušo,
zunanje in notranje nasilje. Tudi kot umetnik ostaja velik razcepljenec. Tu
in tam visi z raztrganimi rokami na križu usode.
Tudi umetnost potemtakem ni odrešitev križancu razdvojenosti, tudi ta
je muka, nemir, naglica in beg, tudi ta ni domovina brezdomcu. In strast,

Sodobnost 2023

1245

Stefan Zweig

Dostojevski

ki ga žene k upodabljanju, ga podi čez dovršenost. Tudi tu je nahujskan
v večno brezkončnost: z odlomljenimi, nedograjenimi stolpi (kajti Kara­
mazov in Raskolnikov napovedujeta oba še en, nenapisan del) štrlijo
zgradbe njegovih romanov v oblake večnih vprašanj. Kakor hitro jih ne
imenujemo več romani in jih ne merimo z epskimi merami, niso več lite­
ratura, marveč nekakšni preroški začetki, skrivnostni zvoki, preludiji in
prerokbe mita o novem človeku. Kot njegovi prevzvišeni ruski predniki
občuti Dostojevski umetnost samo kot most priznanja med človekom in
bogom. Spomnimo se: Gogolj odvrže po Mrtvih dušah literaturo in postane
mistik, skrivnosten sel nove Rusije, Tolstoj prekolne pri šestdesetih letih
umetnost, svojo in tujo, in postane evangelist dobrote in pravičnosti, Gorki
se odpove slavi in postane oznanjevalec revolucije. Dostojevski sicer do
poslednje ure ne pusti peresa, a kar je ustvarjal, zdaleč ni več umetniško
delo v ozkem zemeljskem smislu, ampak nekakšen mit novega ruskega
sveta, apokaliptično oznanilo, mračno in zavozlano. In ravno zato, ker je
v teh delih slutnja poslednjega, saj ne govore o minulem, so pot k popol­
nosti človeka in človeštva.
Iz knjige Graditelji sveta, ki jo je leta 1966 prevedel Evald Flisar

1246

Sodobnost 2023

Sprehodi po
knjižnem trgu

Lucija Stepančič

Tomaž Brejc:
Čas prebujenja.
Slovenska umetnost
1880–­1918.
Ljubljana: Beletrina, 2022.

“Danes se sprehajam po internetu in sem s petimi kliki v Parizu (BNF,
­Gallica) na dan, ko si je Izidor Cankar ogledoval Rodina v Musée du
Luxembourg. Ko je digitalizacija umetnostne zgodovine na široko odprla
vrata do najbolj pozabljenih umetnin, umetnikov in zgodovinskih oko­
liščin, je spremenila tudi dojemanje umetnin v prostoru in času,” piše
Tomaž Brejc, ki tehnologiji sicer priznava vse, kar ji gre, vendar si v svoji
najnovejši knjigi prizadeva prav za to, kar novi mediji puščajo ob strani in
potiskajo v pozabo. Globina časa, vživljanje in razpoloženje kot bistvene
vrednote sveta umetnosti v njegovem pisanju znova prihajajo do veljave
in videti je, da ne bodo nikoli zastarale, in to ne da bi se bilo pri tem treba
odpovedati novodobni dostopnosti in razpoložljivosti podatkov.
Naša umetnost si je za prebujanje vzela dolgih osemintrideset let, od
leta 1880 do 1918, nepredstavljivo razkošen (ali razvlečen?) odmerek ča­
sa, pri čemer je, vsaj za naše pojme, napredovala izjemno oklevajoče in
postop­no. Pa vendar je bil prav takrat narejen izjemno radikalen preskok,
tako daljnosežen, da je odprl vrata tudi vsemu kasnejšemu razvoju.

Sodobnost 2023

1247

Sprehodi po knjižnem trgu

Tomaž Brejc: Čas prebujenja

Čas prebujenja bralca popelje v čase, ko se je kalilo jeklo modernizma,
čeprav so bili ti časi vsaj za sedanji pogled videti vse prej kot prelomni.
Tomaž Brejc svojo knjigo začenja s prvo filmsko predstavo, ki je v filistr­
sko provincialno Ljubljano prišla že leto dni po svojem nastanku, se pravi
z minimalno zamudo, in tako imamo pred sabo barvit in živahno izpisan
omnibus s preloma stoletij. Že kar na začetku zagledamo Germa, ki je sicer
akademsko pedantno izrisal obisk Franca Jožefa v Ljubljani, pri čemer pa
je sebe, v družbi mične damice, postavil v ospredje, njegovo cesarost pa
močno pomanjšano v ozadje slike, medtem ko je Jurij Šubic v Parizu van
Goghovi muzi Agostini Segatori poslikal strop v gostilni, ki jo je ta odprla.
Svet umetnikov, modelov, mecenov, bolj ali manj intelektualnih salonov, še
posebej pa boemov, je seveda kot nalašč za anekdote, po drugi strani pa se
avtor trudi, da bi bil njegov bralec vsaj za hip sposoben tedanjo umetnost
presojati iz zornega kota časa, v katerem je nastajala. Pogoji so se namreč
močno razlikovali od današnjih. “Če bi katerega koli razgledanega obisko­
valca razstav takrat vprašali, kaj ga v sliki zares zanima, privlači in prepriča,
ne bi izgubljal besed, kot so impresionizem, divizionizem, simbolizem,
secesionizem, ampak bi kratko odgovoril: njena štimunga.” Z reprodukci­
je slike Julesa-Alexandra Grüna Popoldan na Salon des arts Français lahko
tudi razberemo tedaj prevladujoč in za današnje čase nepojmljiv salonski
pristop k umetnosti: obiskovalci, ki se jih v razstavnih prostorih kar tre,
se namesto po umetninah ozirajo drug po drugem, namesto današnjih
anonimnih obiskovalcev, največkrat turistov, predstavljajo krog znancev,
ki se radostno pozdravlja med sabo, vrvež pa še najbolj spominja na spro­
ščeno okolje kavarn in boljših restavracij. Estetiko umetnin dopolnjuje
dekoracija sobnega rastlinja, sicer pa tudi na posnetkih iz Jakopičevega
paviljona poleg slik opazimo marsikatero lončnico. “Kako zmotno je da­
našnje prepričanje, da so tuji slikarji prihajali v osemdesetih letih v Pariz
zaradi impresionistov, kje pa, njih so zanimali takratni uspešneži – Jurija
zagotovo Paul Baudry, Jean Hippolyte Flandrin in Adolphe Bouguereau –
slikarji, ki so jih videli v Musée du Luxembourg. Impresionisti so bili takrat
še veliki obstranci.”
V zasičenem okolju salonsko akademske umetnosti so zvrsti že pljuska­le
čez lastne robove in prestopale svoje dogovorjene omejitve, čeprav takrat
verjetno v tem nihče ni videl napovedi popolnega preobrata: realizem se
je v “idealizirani salonski inačici” zatekal v vzvišene žanre in alegorične
vsebine ter, po drugi strani, s prikazovanjem bednega vsakdanjika segel
do družbene kritike, medtem ko se je cerkvena umetnost nepričakovano
erotizirala. “Vse ženske figure, ki so prišle v stik z Jezusom, so postale

1248

Sodobnost 2023

Tomaž Brejc: Čas prebujenja

Sprehodi po knjižnem trgu

v ­slikarstvu 19. stoletja nenavadno stvarne, žive in čutne”; “podrobno
rekonstruirane scene in prostori iz zgodovinskih dogodkov [so] napove­
dovali filmske spektakle Davida W. Griffitha in Cecila B. DeMilla”.
Brejčev prikaz se tudi od najbolj ambicioznih monografij (da o vodnikih
in katalogih sploh ne govorimo) ločuje po tem, da obdobja ne zreducira na
nekaj najslavnejših (najvidnejših, najvplivnejših, najdražjih, najbolj klika­
nih) umetnin, ampak, ravno nasprotno, iz pozabe potegne celo slikarije, ki
jih je še kako upravičeno povozil čas. V resnici je že kar smešno brati, da so
našim umetniškim herojem vzbujali skomine in frustracije Fritz von Uhde,
Mihály Munkácsy in Vojtěch Hynais. V knjigi najdemo mnoga tedaj silno
priljubljena dela, ki danes učinkujejo neverjetno zastarelo, obremenjena
z münchensko ateljejsko “rjavo omako” že kar nebogljeno, vendar so kot
primerjalno gradivo prav na ta način še posebej učinkovita.
Če je že primerjava s slavnejšimi, a danes pozabljenimi sodobniki za
naše avtorje (Janez in Jurij Šubic, Anton Ažbe, Ivana Kobilca, Ferdo Vesel,
Jožef Petkovšek, Ivan Vavpotič, Hinko Smrekar, Franc Berneker, Ivan Zajc,
Rihard Jakopič, Matija Jama, Matej Sternen, Ivan Grohar in Fran Tratnik)
neverjetno ugodna (nekoliko drugačna je primerjava z Rodinom), pa avtor
z raziskavo tedanje fotografije namigne, da bi bilo dobro marsikaj premisli­
ti na novo. Fotografija ni predstavljala le konkurence, ki bi lahko pometla
s portretisti, niti zgolj ateljejskega pomagala in bližnjice, pač pa je zarezala
v izkušnjo videnega ter intenzivirala vizualno dojemanje. Z ljubljanskim
fotografom Avgustom Bertholdom je že po letu 1905 nizala umetniške
dosežke, primerljive s sočasnim slikarstvom, na razstavah pa je bila, kljub
nekaterim ugovorom, celo predstavljena skupaj z impresionisti. “Prosim,
pošlji mi takoj fotoaparat,” je pisal Jakopič svojemu bratu. “Rabil ga bom
nekaj dni, potem pa ti ga vrnem. Fotografiral bom delavce na polju, orače
itd.” V knjigi najdemo fotografske predloge za mnoge od danes ikoničnih
podob (med njimi za Sejalca) in večinoma so delo Bertholda, velikega pri­
jatelja impresionistov. Poleg tega pa je, kot zatrjuje Brejc, prav fotografija
pomeščanila Ljubljano, do tedaj le dolgo vas.
Naslednja odlika Brejčeve knjige so citati, ki vseskozi dopolnjujejo pri­
poved ter nam tako na svoj način približajo obdobje. Avtor se ne omejuje
le na pronicljive in kompetentne sodbe Izidorja Cankarja, ki do danes
ohranjajo veljavo, ampak s posebnim užitkom iz tedanjega tiska navaja celo
groteskne pripombe iz klerikalnega tabora – posebej žmohtno se danes
bere odlomek iz romana Ksaverja Meška: “Taka slika, ki dviga čistega, ver­
nega človeka k nebesom, vzbuja v poželjivcu le neko naravno strast, ki se
polteno naslaja z vročo poezijo tega nadnaravnega, čudovitega umotvora,

Sodobnost 2023

1249

Sprehodi po knjižnem trgu

Tomaž Brejc: Čas prebujenja

v katerem je spojena idealna ženska lepota z nadzemeljsko, božanstveno
krasoto.” Prav tako bo nasmeh, čeprav kisel, izvabilo priporočilo tedanjega
bontona, da se je treba do umetnikov vesti enako kot do žensk, kajti oboji
so živčni in preobčutljivi, življenjsko odvisni od drugih in zato zavezani
ugajanju.
Avtor na veliko zajema tudi iz korespondence med umetniki in tako
še posebej živo pričara njihov vsakdan, pred bralca pa tudi kot osebnosti
stopijo vsak na svoj poseben in neposnemljiv način. “Ni ga menda kotička
na tem svetu, kjer bi človek mogel mirno slikati, da se ne bi drhal nabrala
ter za hrbtom porogljivo neumne opazke delala,” je Jama pisal Jakopiču.
Impresionisti so bili med sabo vseskozi povezani, izjema je bil le Grohar,
pri čemer se je Jakopič postavil v “rodinovsko zamišljeno” pozo “globo­
kega misleca, modernega apostola umetnosti”, Sternen je bil znan po
škandaloznem ženskarstvu “na robu mehke pornografije”, Jama se pokaže
kot “najbolj razgledana, intelektualno formirana osebnost”, Grohar pa
kot nekakšen klošar, ki je s svojim večnim ‚pumpanjem‘ (prosjačenjem za
denar) škodil njihovemu ugledu, zraven pa se obnašal kot ‚kmečki grof‘.
Nekaj pozornosti so deležne tudi soproge umetnikov – kot posebej nadar­
jeni, a v senci svojih mož, sta predstavljeni grafičarka Roza Klein Sternen
ter slikarka Henrika Šantel.
Če se današnjemu gledalcu, vajenemu vsakršnih in na vso moč bomba­
stičnih eksperimentov impresionizem lahko zdi precej pohlevna muzejsko
salonska umetnost, ki jo osnovnošolska berila ponatiskujejo do onemoglo­
sti, se prav z branjem Časa prebujenja senzibilizira za potencial tega ob­
dobja, ki je izvedlo resnično radikalen preobrat in s tem odprlo pot tudi
vsemu kasnejšemu razvoju. Čas prebujenja nosi številko 1 (ki pa je vidna le
na hrbtu knjige, ne pa tudi na naslovnici in v kolofonu) in Tomaž Brejc je
že najavil naslednjo knjigo, ki bo seveda posvečena ekspresionizmu. Tako
se že lahko veselimo nadaljevanja.

1250

Sodobnost 2023

Sprehodi po
knjižnem trgu

Alenka Urh

Boštjan Videmšek:
Vojni dnevnik.
Ljubljana: UMco, 2023.

Publicista, novinarja in dolgoletnega vojnega poročevalca Boštjana Videm­
ška bralci najpogosteje najdevamo med vrsticami dnevnega časopisja,
kamor avtor redno priobčuje poglobljene zapise o ključnih nevralgičnih
točkah sodobne družbene stvarnosti, pa naj gre za poročila z opustošenih
vojnih območij in kriznih žarišč po svetu, jedke prikaze nevzdržnih in
človeka nevrednih razmer v begunskih taboriščih ali analize univerzalne
fronte, na kateri človeštvo velik del svoje novejše zgodovine bije srdit
samo­uničevalni boj – to je fronta okoljskega vprašanja. Čeprav romaneskni
prvenec ni avtorjeva prva knjiga (izšlo jih je že sedem, vse pa so bolj ali
manj trdno zasidrane v žurnalističnem žanru), se je Videmšek z njo prvič
podal na rodovitna tla čiste literature.
Roko na srce, bralec v svet Vojnega dnevnika vstopa s precej visokimi
pričakovanji, kar seveda ni nepovezano z dejstvom, da je avtor sam vojni
poročevalec, slednje pa obeta bližino izkušnje, resničnost izmišljije in
otipljivost emocij. Gledati vojni v obraz, zavonjati njen krvavi smrad in
zatipati globoke brazgotine, ki jih, kruta in brezčutna, povzroči – to je iz­
kušnja, ki nedvomno pusti odtis in ki se mora, presnovljena z obrambnimi
mehanizmi in s peristaltičnimi mehanizmi spomina, poznati na doživeto­
sti in prepričljivosti fikcijske scenografije; tako razmišlja bralec. Hkrati
se, hočeš nočeš, ves čas po malem sprašuje (in se pri tem še kako zaveda

Sodobnost 2023

1251

Sprehodi po knjižnem trgu

Boštjan Videmšek: Vojni dnevnik

lastne naivnosti), kakšno je pravzaprav razmerje med surovo stvarnostjo
in ­delikatnim tkivom izmišljije. S te plati je zanimivo, da se je Videmšek
odločil za nekakšno ohlapno dnevniško formo, kot da bi se želel kar se da
distancirati od svojega siceršnjega pisanja, se osvoboditi spon novinarske­
ga peresa in pred bralskim občestvom oživiti (grozo)dejstvo vojne brez
omejitev in pravil, ki se jih je prisiljen držati v žurnalistični komunikacijski
maniri. Nekatere najbolj mejne in ekstremne posameznikove izkušnje
verjetno res težko zaživijo v stvarnem jezikovem kodu, saj se izmikajo uka­
lupljanju v sukcesivne vzročno-posledične kategorije; prej gre za simultano
sledenje vtisov, pobliskov in nepovezanih prizorov, špranje, zareze in pre­
pade med njimi pa najučinkoviteje zapolni ravno domišljijska tvarina. Kak­
šen je torej rezultat Videmškovega prestopa v nov komunikacijski medij?
Roman sestavlja enajst poglavij, v katere je zajetih enajst dni, ki jih je pro­
tagonist Val, pisatelj, zgodovinar in po sili razmer poročevalec z oku­piranega
vojnega območja, preživel v središču vojne vihre; ob koncu enaj­stega dne
junaka že srečamo v Nemčiji, kamor se je s svojimi najbližjimi umaknil pred
banalnostjo zla. Dogajalni prostor je delno določen, vemo, da gre za Vzhodno
Evropo, vemo, da smo tukaj in zdaj, hkrati pa je zabrisan, zavit v navidezno
meglico. Navidezno zato, ker se bralcem ves čas prika­zuje podoba sodobne
Ukrajine. Po besedah pisca spremne besede Gorana Vojnovića je bila to na­
črtna poteza, saj želi avtor bralcem približati iz­kušnjo vojne in jo postaviti
na univerzalne temelje, vendarle pa se glede na razvidnost navezave zdi, da
je takšna zabrisanost bodisi premalo radikalna bodisi nepotrebna.
Jasno je razvidno temeljno sporočilo romana (s katerim se lahko samo
strinjamo, saj, kot pravi Videmšek: “Nič ni lažje kot biti proti vojni.”): vojna
je utelešena praznina, svobodo in dih jemajoča nesmiselnost, tragika in
krutost; prav nič plemenitega ali junaškega ni v njej.
“Ko se spoprimeta dva slona, najbolj trpi trava pod njunimi nogami,”
pravi afriški pregovor, in čeprav vojna posrka velike človeške množice, je
vendarle primarno nekaj osebnega, nekaj, kar se na krut in brezpriziven
način vmeša v intimno zgodbo, jo pomendra, pohabi, prežveči, skrotoviči
in zaplete do neprepoznavnosti; to vemo oziroma intuitivno čutimo celo
tisti, ki je na srečo nismo nikdar doživeli. S tem je povezana najmočnejša in
najprepričljivejša zgodbena linija romana; čeprav se sleherna vojna odvija
na bojišču zgodovine, se vendarle primarno odvija na osebnem (torej pro­
tagonistovem) nivoju, in to je tudi edini nivo, ki v kriznih trenutkih zares
šteje. V prevodu to pomeni, da vsakogar primarno skrbi za svoje bližnje,
za strogo varovani mikrokozmos. Natanko to kaže Valov primer, povrh
vsega pa je junak relativno pasiven, nedejaven in v nekaterih potezah celo

1252

Sodobnost 2023

Boštjan Videmšek: Vojni dnevnik

Sprehodi po knjižnem trgu

antipatičen – ta njegova “človeškost” najbolj prispeva k avtentičnosti upo­
vedanega sveta. Protagonistov svet se tako na eni strani vrti okoli nedavno
propadle zveze z nemško humanitarko Dalijo ter okoli skrbi za starše in
sestro na drugi; kot nekakšna molitev ali mantra od petega dneva vojne na­
prej (hkrati z zaostrovanjem situacije) po straneh romana odmeva: “Tata,
mama, Maša. / Maša, mama, tata. / Mama, tata, Maša.” Pripoved torej svoje
napetosti ne črpa zgolj iz vojnega dogajanja, temveč primarno iz soočenja
obče zgodovine in elementarne družinske celice, vélike in male zgodbe, pri
čemer se razmerja med eno in drugo postavijo na glavo že s prvim dnem
vojne (“Vojna je prišla k meni domov. Geografsko, intimno.”).
Eden ključnih akterjev v romanu je Valov dolgoletni prijatelj Vik, njegov
“brat dvojček”, s katerim sta že vse od mladih let, ko sta skupaj več kot
desetletje trenirala hokej, tesno povezana. Vik za razliko od Vala ni prav
nič pasiven, je človek velikopotezne (toda skrivne) akcije – razvoj zgodbe
namreč pokaže, da se je že v mladosti pridružil posebni vojaški enoti, zato
odigra ključno vlogo v reševalni misiji protagonistove sestre Maše. Seveda
ni postranskega pomena, da je Maša hkrati Vikova mladostna ljubezen
in mama njegovega še nerojenega otroka. Pomožna gonila dogajanja so
torej tudi razne (dolgoletne) skrivnosti in nenadejana presenečenja, ki pa
najbolj presenetijo samega protagonista, bralci namreč že tekom razvoja
zgodbe najdevamo drobne namige, ki bolj ali manj nedvoumno pokažejo
resnično naravo odnosov med osebami. Val je sicer res poln nasprotij, kar
po eni strani pripomore k njegovi polnokrvnosti, po drugi pa si ga je ob
pasiv­nosti, sramežljivosti in nezmožnosti sprejemanja odločitev vendar­
le kar malo težko predstavljati kot mladega mačo hokejista, ki se v slogu
­Kluba golih pesti pretepa po gostilnah. Razen tega da je v precej dobri fizič­ni
kondiciji, pravzaprav ni jasno, zakaj bi sploh bil bivši hokejist, kakor tudi
ni povsem jasno, zakaj mora biti poleg tega še zgodovinar in pisatelj, ko bi
bilo za zgodbo nedvomno najbolje, če bi bil to, kar je, torej novinar oziro­
ma poročevalec. V tem primeru bi bila zanimivejša dilema, ki predstavlja
skrajno zaostritev razmerja med intimnim in občim, med ljubeznijo do
bližnjih in poročevalčevo neodvisnostjo, da poroča tudi o grozodejstvih,
ki jih je zagrešila njegova stran in njegovi ljudje. Tukaj Valova novinarska
etika pogrne, glas razuma (ki je bil sposoben utišati čustva, najverjetneje
zato, ker se vojna ne dogaja njemu in njegovim) pa spretno zastopa špan­
ski fotograf Sergio, ki je junaka spremljal na okupiranem področju, da bi
pisnim dokumentom pridal še vizualno fotografsko gradivo.
Napeto dogajanje bralca urno vodi skozi zgodbo, hkrati pa sem in tja lahko
pobira pogosto kritično naperjene razmisleke o najrazličnejših ­aktualijah,

Sodobnost 2023

1253

Sprehodi po knjižnem trgu

Boštjan Videmšek: Vojni dnevnik

od možnosti in omejitev novinarskega poklica, spolzkega terena temeljnih
vprašanj etike in morale do vegetarijanstva, digitalnega mrtvila in še marsi­
česa. Tudi kaj o vegetiranju sodobnih družb ob različnih perečih družbenih
problemih bi se našlo in o skorajda nespodobni prokrastinaciji v zadevah,
ki terjajo hitro in aktivno reakcijo. Avtor je kritičen do tako imenovanega
modrovanja s pozicije udobja; temeljni problem sodobnosti je po njego­
vem ravno sopostavljenost nepreglednega števila mnenj, od katerih mnoga
nimajo nikakršne veze z izkušnjo, kaj šele z resnico, pač pa gre za zatohlo
mešanico pametovalskega ekshibicionizma, teorij zarote in na različnih
koncih in krajih (digitalnega) univerzuma nalovljenih neresnic. Ob tem
Videmšek obračuna tudi s protagonistovimi občutki krivde (ki jih nemara
v najtemnejših vojnih urah občuti sleherni vojni poročevalec), namreč s kak­
šno pravico sploh piše o svojih vtisih, s kakšno pravico žrtve vojne postavlja
na oder Zahoda, večno lačnega takšnih in drugačnih resničnostnih šovov.
Pripovedi, ki mestoma zdrsne v pretirano gostobesednost, notorično
retoričnost in preigravanje jezikovnih domislic, ponekod v besedo ska­
čejo matematični znaki, kot so enačaji (vojna = klavnica = vojna; teorija =
udobje; On = Evropa je hranil njo) in oklepaji ((samo)zadovoljne; (m)
učilnica). Samo po sebi to sicer ne moti, je pa res, da je ravno v kontekstu
kompleksnih družbenih situacij zapisovanje takšnih in drugačnih enačb
bržkone nehvaležno početje. Namreč, enačaj je med vsemi matematični­
mi znaki najbolj totalitaren, zavojevalski in kot takšen je skrajno sumljiv.
Seveda ne sam po sebi, vsekakor pa znotraj konteksta; sili namreč k
poeno­stavljenemu enačenju. Avtor se tega sicer zaveda, kar pa še ne po­
meni, da se mora tega zavedati njegov protagonist, ki, najverjetneje pod
vplivom delo­vanja obrambnih mehanizmov, z načinom izrekanja bralca
kar nekajkrat prej oddalji od pristnega občutenja, kot da bi mu ga pribli­
žal. Tako denimo besedna igra “Vik in krik” na obeh mestih, kjer bi bralca
sicer zagotovo posrkalo v vrtinec emocij, negotovosti in groze (prvič, ko
Vik svojemu “bratu” pove, da naj bi Mašo posilili zavojevalski vojaki, in
drugič na mostu, po spodleteli humanitarni akciji), deluje kot nekakšen
distančnik, zaradi katerega bralec ne more zares prodreti skozi povrhnjico
besed, ne more se zares potopiti v grozo opisane situacije.
Ne glede na to je Videmškov romaneskni prvenec zanimivo branje, ki
ga lahko beremo tudi kot svobodno in z literarnimi sredstvi presnovljeno
poročilo o dogajanju na enem od vojnih žarišč. S te plati gre za pomembno
delo z nezgrešljivim (s)poročilom, predvsem pa v njem avtor spretno po­
kaže, kako ima mir lahko na tisoče obrazov, vojna pa samo enega, krvavega
in spačenega od strahu, sovraštva, krutosti in bolečine.

1254

Sodobnost 2023

Sprehodi po
knjižnem trgu

Nada Breznik

Anja Mugerli:
Pričakovanja.
Ljubljana: Cankarjeva založba, 2023.

Zanimivo je, da smo v zadnjem času dobili dve knjigi, ki obravnavata temo
tako želenega materinstva, ki pa ostaja pri neuresničeni želji in pričakova­
nju, Materinsko knjižico Katje Gorečan in Pričakovanja Anje Mugerli. Dve
avtorici, dve pristni pripovedi, katerih iskrenost, bolečino in hrepenenje
lahko izpiše le ženska roka.
Delo Anje Mugerli kljub zasnovanosti na intimni pripovedi vključuje
­širok spekter odnosov in pričakovanj do žensk, ki temeljijo na njeni biolo­
ški danosti ter ji nalagajo materinstvo kot obvezo, vsako odstopanje, pa
najsi gre za nezmožnost ali avtonomno odločitev, pa je v določenem delu
družbe deležno različnih sodb in obsodb, pomilovanja in stigme, kar v ro­
man vnašajo mnoge pripombe in namigovanja stranskih protagonistov.
Želja po materinstvu je biološko pogojena, nagonska, je del naravnega reda
in načrta, ki zagotavlja verižno nadaljevanje življenja in prenos dediščine
človeštva v prihodnost. Ali to pomeni tudi napredek in razvoj človeške
družbe ali ne, je posebno vprašanje in tudi tega vidika se (sicer bolj mimo­
grede) dotaknejo Pričakovanja.
V roman je zajeto leto dni življenja para, šestintridesetletne radijske
novinarke Jane in leto dni starejšega Primoža, vzgojitelja v vrtcu, ki se
po neuspelih poskusih naravnega spočetja odločita za umetno oploditev.
Primož svojo željo po otroku izrazi preprosto s stavkom, da se je od nekdaj

Sodobnost 2023

1255

Sprehodi po knjižnem trgu

Anja Mugerli: Pričakovanja

videl z otrokom ob sebi, z otrokom, ki ga bo učil veščin in spretnosti. Je
iskren in predan partner, neizmerno potrpežljiv in razumevajoč do vseh
stisk, ki jih preživlja Jana.
V prvoosebni pripovedi Jana podrobno in anatomsko natančno secira
kalvarijo, ki jo je ob podpori partnerja prestala ob dveh postopkih umetne
oploditve. Poročanje naravnost z ginekološkega stola ob rožljanju sterilnih
instrumentov in v družbi obrazov, skritih za maskami, seveda ni bistvo
tega romana, avtorica sega mnogo globlje. Intimna občutja, ki jih doživlja
njena junakinja, so polna nihanj. Koliko odtenkov čustvovanja je lahko
zajetih v strah pred različnimi posegi, koliko dvomov in negotovosti pred
končnim izidom, koliko krivde, sramu in zaničevanja lastnega telesa si
ženska lahko naprti. Kako močno se zaostri ranljivost, ko celo nedolžno
izrečena vprašanja in pripombe o otrocih vsakič znova odpirajo rane, kako
nenehno prisluškovanje lastnemu telesu potisne na stranski tir vse drugo.
Avtorica pa ne ostaja samo pri doživljanju glavne protagonistke. Ob sreče­
vanjih z ženskami in pari z enakimi težavami se pripoved razvija v preplet
različnih izkušenj in zgodb, iz katerih vpleteni žejno črpajo spodbude za
vztrajanje v postopkih, za ponovitve, če jim prvič ne uspe. Jana jih pro­
nicljivo opazuje, spremlja razprave na forumih in bere bloge žensk, ki so,
uspešno ali ne, šle skozi vse postopke umetne oploditve. Njihove izkušnje
in razočaranja so pustila dolgoročne posledice, najsi se še tako močno
trudijo racionalno sprejeti neuspeh. Čeprav Jana ni oseba, ki bi postala
nemočna žrtev, nekritično prepuščena biomedicinskim postopkom, za
katere se je zavestno odločila, si mora priznati, da so boleči in včasih tudi
ponižujoči, zato o njih govori z ironijo. Ko na ginekološkem stolu doživlja
neštete posege v svoje telo, se ji dozdeva, da je telo čedalje manj njeno, da
je je v njem čedalje manj.
Svoj ideal otroka najde v prijateljičini hčerkici Rosi. Z zaljubljenostjo
opazuje njen otroški obrazek in spremlja njen razvoj, se vživlja v njene
igre in pozorno sledi njenim otroškim pripovedim. Zaznava tudi odtenke
v odnosu med njeno materjo in očetom. Materinstvo v tem romanu ni
idealizirano. Mati ni svetnica. Je ženska iz mesa in krvi, ki mora ob­držati
nad vodo tudi sebe in svoj jaz. Jana je pronicljiva opazovalka. Njena
srečanja z materami, ki jim je uspelo zanositi z umetno oploditvijo, po­
kažejo različne obraze materinstva, ki se z rojstvom otroka šele začne.
Vesele fotografije otroka in matere na družbenih omrežjih so zavajajoče,
v stvarnem svetu se pogosto spremenijo v grenkobo in apatijo na obrazu
domnevno srečne matere. Mati živahnih dvojčkov ne vidi življenjskega
poslanstva zgolj v materinstvu, želi si čimprejšnje vrnitve v službo, želi si

1256

Sodobnost 2023

Anja Mugerli: Pričakovanja

Sprehodi po knjižnem trgu

dokončati doktorat. Da se ob vsem tem spreminja tudi partnerski odnos,
vse to občuti tudi Jana.
Poleg prijateljice Tine in njenega moža Tomaža sta tu še Katja, multime­
dijska umetnica in performerka, svobodnega duha, polna idej in projektov,
in njen fant, slikar Ivan, ki ga je Katja na novo pripeljala v družbo. Njiho­
va prijateljska dinamika romanu dodaja živahnost in življenjskost zunaj
sterilnih ambulant in dolgočasnih čakalnic. Prav Katja bo tista, ki bo Jani
zastavila bistvena vprašanja: “Kdaj si vedela, da si želiš otroka? Kakšen je
bil občutek?” Ko Jana podvomi, ali je sploh možno ubesediti to željo in ob­
čutek, po premisleku le odgovori: “Kot bi želela zapolniti praznino, samo
da ne vem, ali je praznina tista, ki poganja željo, ali pa zaradi želje čutim
praznino.” Katja in Ivan menita, da je reprodukcija možna tudi skozi umet­
nost in ustvarjalnost. In Ivan je tisti, ki Jani pomaga uvideti, da odlično
opravlja delo radijske novinarke, da poznavalsko spremlja literaturo in iz
nje črpa mnoge citate in modrosti zase in za svoje oddaje. Kot bi ji hotel
pomagati poiskati protiutež njenemu hrepenenju po otroku. Spodbudi jo,
da obišče zapuščeno leseno hišo, v kateri je ob noni preživela otroštvo.
Spominski utrinki spominov na otroštvo, zapisani v ležeči pisavi, dodaja­
jo romanu poetično noto in ga iz niza zaporednih dogodkov in prepleta
dialogov dvignejo na višjo literarno raven. Nekaj skrivnosti in večpomen­
skosti dodaja romanu tudi nenavadna umetnina, ki jo Jana opazi na eni od
notranjih sten Klinike za reprodukcijo ob prvem obisku. Umetniška slika
velikega formata in živih barv prikazuje ženske v nakupovalnem centru, ki
v polivinilastih vrečkah nosijo dojenčke. Kako paradoksalno, da visi prav
v prostorih Klinike za reprodukcijo in se norčuje iz vsega, kar se v njej
dogaja. Dojenčki kot del pohlepa, otroci kot tržno blago, kot razprodaja
vrednot. Vendar slika pozneje izgine in Jana pravzaprav ne ve, ali je v resni­
ci obstajala ali je bila zgolj plod njene domišljije. Vztrajno se bo vračala
k njej iščoč njen izvor in njenega avtorja. Še ena slika jo bo vznemirila,
slika njenega golega telesa, ogledalo njenega hrepenenja in pričakovanja,
v katerem bo prepoznala sebe v vsej celovitosti, ženstvenosti, mehkobi in
lepoti, slika, zavoljo katere bo njeno telo znova ubralo svoj naravni ritem,
čeprav jo bo pozneje z nožem divje razrezala, podobno, kot je svojo sliko
uničil Wildov Dorian Gray.
S tem ko Anja Mugerli zbere protagonistke z različnimi zgodbami in
vnese v roman citate iz literarnih del, sporočila s forumov, zapise blo­
gerke, ko se njena glavna junakinja sprašuje, s kakšnimi parolami bi njo,
ki se trudi zanositi z umetno oploditvijo, dočakale ženske s transparenti
in parolami proti splavu v imenu svetosti vsakega življenja, osvetli širok

Sodobnost 2023

1257

Sprehodi po knjižnem trgu

Anja Mugerli: Pričakovanja

spekter izkušenj in opozori na številna mnenja o problematiki odločanja
za otroka in družino. Na osebni ravni gre za nedotakljive pravice vsake
posameznice, posameznika ali para, na ravni planeta pa je to vprašanje
preživetja in ohranitve naravnih resursov zanj. V ženskah, ki so si tako
zelo želele postati matere, da so prestale mnoge, tudi za njihovo zdravje
nevarne posege, je ta želja tlela še dolgo po tem, ko je vsako upanje umrlo.
Te ženske pišejo svojim nerojenim otrokom pisma, kot pišejo zaljubljenci
in ljubimci pesmi, zamišljajo si njihova življenja, ti otroci prihajajo v nji­
hove sanje. Čeprav v resničnem življenju ženske vedo, da otrok ne more
biti edini smisel njihovega življenja, saj vsako bitje začne, morda že s prvim
krikom, iskati svoj lastni smisel.
Roman je napisan vešče, z nevsiljivo notranjo napetostjo, ki ohranja
radovednost in pričakovanje. Med protagonisti je živahna dinamika, ki jo
še posebej vnašata umetnika s svojo ustvarjalnostjo in odprtostjo, s svojim
malce boemskim življenjem. Protagonisti so živi in prepričljivi, okolje je
domače in prepoznavno, scene iz čakalnic in ambulant so vzete naravnost
iz naše stvarnosti. Posebna dragocenost tega romana je, da je Anja Mugerli
brez zadržkov posegla prav v krvavo žensko telo in ne le fizično, temveč
tudi psihološko zarezala v njeno čutenje in čustvovanje. Ta popolna od­
kritost, to razgaljenje ne sme ostati le stvar zanimanja žensk samih ter
kvečjemu še medicine in psihologije, to zadeva oba spola. Zdaj je čas, da se
tudi vsakdanji, povprečen moški, ki od ženske pričakuje popolnost v vsa­
kem pogledu, v partnerskem in poslovnem svetu pa raje več ponižnosti
kot enakopravnosti, zazre vanjo, v vse njene cikle in nihanja, podočnjake
in trud, da prekosi samo sebe in še njega ter dokaže svojo vrednost na vseh
področjih. Primožev je namreč le za skromen vzorec.

1258

Sodobnost 2023

Mlada
Sodobnost

Žiga Valetič
Foto: Roman Šipić

Marko Kravos:
Deva iz Devina in
trije junaki.
Ilustriral Jurij Devetak.
Trst: Založništvo tržaškega tiska, Vita Activa
Nuova; Celovec: Drava, 2023.

Tik pred koncem poletja se je, sočasno s prvo javno razpravo o morebit­
nem nastanku strokovnega terminološkega slovarja za strip in sorodne
sekvenčne umetnosti (ki bi ga lahko uredili v dveh do treh letih), pojavila
ugotovitev, da se je produkcija domačih in prevedenih stripov v Sloveniji
močno povečala. V desetih letih se je najmanj podvojila, če ne potrojila,
kvantiteta pa celotno področje sili v več (samo)refleksije in dvig kakovo­
sti na še višjo raven. Ena od v šali navrženih idej je bila med drugim ta,
naj v prihodnje poskrbimo za zmanjšanje produkcije, tisto, kar nastane,
pa naj v vseh pogledih dosega višje standarde. Ob stripu Deva iz Devina,
avtorskem delu zrelega tržaškega pisatelja Marka Kravosa ter mladega stri­
parja Jurija Devetaka, me preveva eno samo vprašanje: Zakaj strip? Zakaj
ne slikanica? Ali dramolet, na primer? Ali, navsezadnje, videoigra? Kratka
zgodba? Samo od sebe se seveda ponudi tudi nasprotno vprašanje: Zakaj pa
ne strip? Morda je vprašanje nenavadno, a v današnjem svetu si ga pač mo­
ramo zastaviti. Zakaj dokumentarni film, če bi o neki snovi lahko nastala
še boljša knjiga? Ali obratno, zakaj knjiga, če pa bi neko snov bolje zaobjel

Sodobnost 2023

1259

Mlada Sodobnost

Marko Kravos: Deva iz Devina in trije junaki

in predstavil dokumentarni film. Vse bolj se zdi, da si moramo ob zgodbah,
ki nas prešinejo in bi jih radi upodobili v tehnološko, medijsko in žanrsko
tako večplastnem času, pred vsakim ustvarjalnim podvigom postaviti
točno to vprašanje: bi šlo tudi drugače? Bi v nekem drugem mediju, v neki
drugi zvrsti to, kar želimo povedati, imelo več smisla, bilo bolj organsko?
Zgodba, ki jo je Marko Kravos zasnoval malo po ljudski motiviki in malo
po navdihu, je sama po sebi dramolet oziroma kratka drama in kot tako
jo tudi upodobi Devetak. Celoten strip se torej dogaja na majhnem odru
s srednjeveško mizansceno in dekorjem. Da bi si to predstavo ogledali,
nam ni treba v gledališče niti je ni treba nikomur postaviti na oder, temveč
jo lahko vidimo v stripu, na narisanem odru. Se je ustavilo pri vpra­šanju,
kdo bi si jo navsezadnje prišel ogledat, če bi bil oder pravi? Ali pa je strip
dejansko ponudil boljšo priložnost za doseganje širšega občinstva?
Ton je izrazito zabaven, zgodba pa arhetipsko premišljena, prežema jo
tudi poganski zanos. V jutru dneva pred kresno nočjo si rdečelasa prince­
ska Zora želi izbrati ženina, “svojega ljubega”. Ko ta pride, mu sokol izbije
uborno darilo, ki se nato skotali čez skalni rob v morje. Princesa se prelevi
v zelenolaso Dano in počaka drugega princa, ki dobil bo “Dano in dom,
grad in zaklad!”, kot najavi klicar; on in spletična sta v zgodbo vključena kot
vedno priročna komentatorja, ki skrbita za razvoj humorja. Novega snubca
ustavi nova žival, tokrat je to medved; v medvedji kostum je oblečeno dekle
z ženstvenim glasom, ki po mnenju princese ne rjovi dovolj prepričljivo.
(Na tak način se v pripoved simpatično meša gledališki ustvarjalni proces.)
Tudi darilo drugega snubca se skotali v morje, mladi mož pa ostane brez
polovice brkov. Bliža se noč in netopirji se prebujajo, ko pride tretji ženin,
Ivan po imenu, po videzu in pričeski pa bi lahko bila tudi Ivana. Stoglavo
spremstvo ovac ponazarjajo trije v krzno oblečeni in pokončno hodeči
igralci, medtem kot je princesa vnovič spremenila ime – zdaj je končno
Deva (iz devinskega gradu), ima pa kratke črne lase. Tudi Ivana poskušajo
ustaviti živali, vendar se po naključju dogajanje razplete drugače, na koncu
pa Ivanu leteča ribica, ki se boji, da se v tej kresni noči ne bo zgodilo nič
zares čarobnega, prišepne čarobno besedo, “ki pri princeski odklepa srce
in grad”. Kaj je ta čarobna beseda oziroma zvok, naj pustimo za prebiranje
knjige, pomembno je, da se vse srečno konča.
Deva iz Devina je drugi stripovski izdelek izpod risarskih prstov mla­
dega Devetaka; lansko leto je izšla Nekropola, ki ji je nadvse prepričljivo
vdahnil vzdušje istoimenskega romana Borisa Pahorja, ni pa ta likovna
novela nosila romaneskne širine izvirne knjige. Stripovsko formo je De­
vetak študiral v Padovi in kot kaže, smo dobili avtorja, čigar ustvarjanje bo

1260

Sodobnost 2023

Marko Kravos: Deva iz Devina in trije junaki

Mlada Sodobnost

tako vsebinsko kot oblikovno zelo raznovrstno. Po Nekropoli se je namreč
marsikdo spraševal, kaj bo sledilo, in to, kar lahko vidimo v Devi iz Devina,
na ravni risbe navdušuje. Če je bila Nekropola črno-bela minimalistična
umetnina, gre tukaj za popolno nasprotje: pred nami je barvita, živahna,
razigrana pestrost. Poteze so ravno prav šolske in obenem avtorske, repe­
ticije precizne; z ravno pravšnjo kombinacijo realizma in karikature dobi­
mo torej živahen strip, ki bi bil s sodobnejšim stripovskim scenarijem za
najmlajše lahko prava uspešnica. Ali celo serija. Devetak namreč izkazuje
potencial za še veliko več, zlasti zdaj, ko se nove generacije stripoljubcev
in stripoljubk kalijo ob Pasjem možu, Kapitanu Gatniku, Šnofijevi druščini,
Ariolu, Škatli, Sardini, 13-nadstropni hišici na drevesu in drugih stripovskih
ter hibridnih serijah. Po drugi strani pa tudi ne premoremo veliko risark
ali risarjev, ki bi že v zgodnji fazi ustvarjalne poti nakazali zmožnost za
upodabljanje tako različnih slogov. Povsem legitimen je pristop risarjev, ki
najdejo svoj slog in se ga potem držijo večino kariere; enako legitimne pa
so tudi poti, v katerih se risba menja in kljub premenam ostaja na enako
visoki ravni, kar nam vedno znova dokazuje Tomaž Lavrič. Zdi se torej, da
bo tudi v Devetakovem primeru v prihodnje marsikaj odvisno od zgodb, ki
se jih bo lotil, to pa je verjetno odvisno tako od osebnega navdiha kot od
sredstev, ki se bodo našla za strip, kar pa je spet posebna zgodba.
Naj se obrnem še k povsem grafičnemu vidiku knjige, ki obsega 88
strani, vendar je postavljena brez paginacije. Strani so sestavljene iz ene­
ga do treh vertikalno nanizanih prizorov, v vmesnem žlebu pa po navadi
najdemo zvitek s tekstom ali element, ki izstopi iz okvira. Če Devetak
z likovnimi domislicami, detajli in grimasami likov ves čas oživlja precej
arhaično zgodbo in ji vdihuje modernega duha, se nasičenost različnih
tipografij zdi nekoliko prisiljena. Že na notranji naslovnici se tepejo štiri
vrste napisov, en prostoročni in trije bolj klasični fonti; pri tem velja kljub
želji po dinamičnosti ravnati malce previdneje. Črke so dovolj velike, da
bodo všeč tudi knjižnicam, se pa mešajo velike stroge tiskane, namenje­
ne osebam, ki imajo težave z disleksijo (dialogi), krepke male tiskane, ki
v zvitkih poplesujejo gor in dol (vezna pripoved) ter prostoročno napisani
medmeti, na katerih si končno spočijemo oči. Od založb, ki stripe izdajajo
sporadično ali izdajo strip le enkrat samkrat, žal že vnaprej lahko pričaku­
jemo težave pri izbiri in postavitvi črk, seveda pa se vedno najdejo nove
priložnosti za premislek (ali pač za vztrajanje pri enakem).
Strip je sicer prikupen tudi z jezikovnega vidika, saj so dialogi delno
v narečju, kar pripoved dodatno oživlja. In seveda gre za zamejsko zgod­
bo, občina Devin - Nabrežina je namreč del italijanske Furlanije - Julijske

Sodobnost 2023

1261

Mlada Sodobnost

Marko Kravos: Deva iz Devina in trije junaki

krajine. V tem pa je tudi ključna pristnost tako sodelovanja dveh generacij
oziroma dveh ustvarjalcev iz iste regije kot treh založb, saj je hkrati s slo­
vensko verzijo knjiga izšla tudi v nemški in italijanski različici. Literarni
vidik zgodbe je nesporen, saj Kravos plete dogodke v shakespearjanskem
duhu – dovolj resno, šaljivo in nepredvidljivo, da nas žene naprej in že­
limo priti zadevi do dna. Hkrati pa tudi dovolj avtentično, lokalno in na
meji med različnimi svetovi, da se kakovostno vplete v ljudsko zgodovino.
Stripovski svet je torej bogatejši za še eno delo, ki bo že zaradi arhetipske
zgodbe in likovne simpatičnosti prestalo test časa.

1262

Sodobnost 2023

Mlada
Sodobnost

Gaja Kos

Bina Štampe Žmavc:
Skrinjica sinjega
maka.
Ilustriral Svjetlan Junaković.
Maribor: Pivec, 2022.

Pri nas smo seveda bolj vajeni rdečega maka, ki je na poljih ali ob obron­
kih cest nekaj precej običajnega, a obstaja tudi himalajski mak z modrimi
cvetovi, ki je za nas gotovo bolj nenavaden. Tudi babica v slikanici Skrinjica
sinjega maka je nenavadna, čeprav je bila včasih, tako si drznem ugibati,
tudi ona precej “običajna”. A demenca, sicer nikjer eksplicitno omenjena,
pač pa mojstrsko in s posluhom vtkana v zgodbo, upovedana in prikazana,
spremeni življenje tako babici kot dedku ter običajno preobrazi v nena­
vadno, drugačno in novo. O demenci se zadnja leta vse več govori, tako
da ne čudi, da je našla pot tudi v literaturo, celo v literaturo za najmlajše;
tako je to denimo tema knjig Bombonček za dedija Edija, Moja babica ne ve,
kdo sem, Babica moja pogosto pozabi, Zakaj je babica jezna, Gozd spomina, če
jih naštejem le nekaj. Avtorji k temi seveda pristopajo različno, a težko je
najti tako močno in hkrati tako nežno knjigo, kot je omenjena slikanica
Bine Štampe Žmavc, ki pa resda morda bolj učinkovito kot primarne bralce
slikanic nagovarja odrasle in je kot takšna nedvomno naslovniško odprta.
Odrasli bodo namreč v njej zaznali in našli različne plasti in vidike, med­
tem ko jo bodo mlajši, ki se z demenco niti v teoriji niti v družini ali kako

Sodobnost 2023

1263

Mlada Sodobnost

Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka

drugače še niso srečali, verjetno použili bolj intuitivno, s čimer pa seveda
ni popolnoma nič narobe. Če povzamem: nikakor ne preseneča, da je bila
Skrinjica sinjega maka med nominiranimi deli za desetnico in da se poteguje
tudi za večernico.
Za zgodbo babice in dedka, ki živita na robu velikega mesta, avtorica
ubere pravzaprav precej pravljičen in hkrati poetičen pristop, s čarovnico
časa, ki okoli njiju sadi nevidni vrt pozabljenja, raztezajoč se do obzorja.
Babica si želi pokukati onkraj, a dedek ne verjame, da je to mogoče. Nato
babica dobi idejo – obuti bi morala “čevlje daljave”, s katerimi lahko dohitiš
stvari, ki se oddaljujejo, tudi besede, ki so se izgubile v daljavi. Babica se
torej zaveda oddaljevanja, dedek pa tega, da je izgubiti besede skoraj tako
kot izgubiti samega sebe, zato želi babici pomagati in zanjo izdela skrinji­
co izgubljenih besed. Da bi tudi ona naredila nekaj zanj, se babica odloči
speči malinovo pito, a njuno življenje je zavilo tako, da gre žal redko brez
zapletov, in med nabiranjem malin se izgubi. Na tem mestu se avtorica
spretno izogne tragiki in situacijo zasuka bolj igrivo: babica zanika, da se
je izgubila, izgubila se je pot oziroma se je ta z njo igrala labirint. Ko dedek
pripomni, da je moralo biti to razburljivo, se babica kar malo ujezi, češ da
ni imela s seboj ne klobke rdeče niti ne belih kamenčkov, s pomočjo katerih
bi se lahko vrnila. V babičinem (in posledično tudi dedkovem) življenju
se torej ravni mešajo, pravljično oziroma fantazijsko ali celo nonsens se
prepleta z realnim, pri čemer dedek zelo spontano (ali pač vajeno) reagi­
ra na babičine razlage in domislice, in sicer tako, da pri njih pomirjujoče
sodeluje. Dedek je s tem, ko bolni babici nudi trdno in ljubečo oporo, iz­
jemno pozitiven lik, bralca pa kar malo presune njun odnos, ki malodane
seva toplino in ljubezen in z dedkove strani razumevanje in potrpežljivost.
V knjigi bomo našli tudi več prisrčnih domislic, kakršna je denimo ta, da
je malinova pita kot nalašč za dan, ko se izgubiš in znova najdeš, za dan
torej, ki je po babičinem mnenju kot majhen rojstni dan.
Bralec se z razsežnostjo babičinega stanja seznanja postopoma; babica
pozablja besede in se izgublja v fizičnem prostoru, včasih se pogovarja sa­
ma s sabo (čeprav trdi, da se pogovarja z dnevom, da ne bo tako sam), ima
“hecne” domislice (nekega dne se uči biti drevo in vadi šuštenje; kot sem
že omenila, dedek vsakič spretno izhaja iz nastale situacije – tokrat omeni,
da si tisti, ki se šele učijo biti drevesa, lahko kdaj vzamejo odmor in se spre­
hodijo (domov)); njena dejanja so torej lahko povsem iracionalna oziroma
impulzivna (nenadoma začne na primer teči, da bi ujela izgubljeno misel),
kar pomeni, da so dnevi babice in dedka nepredvidljivi in se sukajo malo po
svoje, dokler se ne zasukajo v lep, paradoksalno skoraj veder in ­pomirjujoč

1264

Sodobnost 2023

Bina Štampe Žmavc: Skrinjica sinjega maka

Mlada Sodobnost

konec. Marsikaj se v knjigi lahko prebere tudi med vrsticami, denimo
dedkova osamljenost (v prizoru, ko se babica pogovarja sama s seboj, se
dedek najprej razveseli, da sta le dočakala obisk), kaj drugega, kar ostane
neizrečeno, bralec lahko občuti – denimo to, kako težko mora biti dedku,
ki lahko le stoji ob strani, a zares ne more storiti ničesar, da babica ne bi
košček za koščkom odhajala v druge svetove, stran od njega in stran od
sebe. Skrinjica sinjega maka je že res knjiga o demenci, a če ostanemo pri
tem, bi jo oklestili vsega drugega; recimo raje, da je poklon ljubezni, dvojini
in bližini. Če ne drugega, je tako vsaj malo bolj poetično.
To besedo, poetično, sem že na začetku uporabila ob besedilu in lahko
jo še enkrat ob ilustracijah vrhunskega hrvaškega ilustratorja Svjetlana
Junakovića, ki slovenskemu bralcu nikakor ni ali ne bi smel biti neznan.
Dvakratni nominiranec za Andersenovo nagrado je menda z avtorico pred
časom sodeloval pod okriljem mariborskega lutkovnega gledališča, zdaj
pa sta glavi staknila pod streho skupne knjige. Ja, po eni strani bi lahko
rekla, da imajo Junakovićeve ilustracije v sebi nekaj poetičnega, a hkrati
vsebujejo tudi bolj “prizemljene” elemente (dedkova zbirka orodja) in
celo kakšnega humornega (babica, ki dirja za pobeglo mislijo, si z eno roko
drži krilo, da lažje teče). Ilustracija je tista, ki nam pokaže, kako se babica
uči biti drevo, in očitno je tudi Junaković občutil njuno osamljenost, saj je
dedku in babici za družbo dorisal mačka. V knjigi je sicer kar nekaj beline,
ki bržkone ni naključna, hkrati pa tudi rdeče in oranžne, ki utelešata že
omenjeno toplino, s katero je prežeta slikanica. In ko smo že pri barvah –
če se prav spomnim, s čim se povezuje modro barvo – z resnostjo, mirom,
zaupanjem in zvestobo ter ne nazadnje tudi s spominom –, seveda tudi
sinja ni izbrana naključno.
Skrinjica sinjega maka je druga knjiga Bine Štampe Žmavc, ki je v pre­
teklem letu izšla pri založbi Pivec; ob bok ji lahko postavimo obsežno delo
Vse-bine srca, izbor proze, poezije in dramatike za otroke. Tudi ta knjiga je
narejena zelo skrbno in ob bogatem izboru vključuje dve spremni besedi
in “pravljično poetične” ilustracije Darke Erdelji. Slednja je ilustrirala tudi
avtoričino Kraljično onkraj ogledala: pravljičnih devet in ena za nasmeh, ki je
pri založbi Pivec izšla leta 2019, in Pesem v oblačku iz leta 2020, Bina Štam­
pe Žmavc pa je pri Pivcu, ki že samo ob njenih knjigah dokazuje založniško
kakovost, leta 2016 za mlade bralce izdala še Čarimatiko z ilustracijami
Andreje Peklar. V zvezi s Skrinjico sinjega maka, knjigo, ki med drugim go­
vori tudi o pozabljanju besed, obstaja beseda, ki je v tem zapisu nikakor ne
smem pozabiti – izvrstno. Čestitke avtorici, ilustratorju in založbi.

Sodobnost 2023

1265

In memoriam

Maja Gal Štromar
Foto: Janez Marolt

Od drugod doma
Moji spomini na Marjana Tomšiča

“Muj Buh,” vzklikne Katina, “sen vre doma?!” In obstane na
kamnitem dvorišču. Vrata se treskom odpro, oblije jo svetloba.
Marjan Tomšič: Šavrinke
Ko me je draga Vesna Mikolič, raziskovalka Marjanove literature, povabi­
la, da zapišem nekaj misli o Marjanu Tomšiču, sem bila ravno na poti na
Portugalsko. Obdana z razgretim kamnom vasic, ki v notranjosti dežele
močno spominjajo na Istro, sem ji odvrnila, da se bom potrudila, četudi
mi je v kamniti vasici Monsanto, ki tako zelo spominja na Grožnjan, Moto­
vun, Krkavče, morda na Puče …, nenadoma zastal korak: mehak dvom je
oplazil grodnico in zaslišala sem oddaljeni glas, le zakaj bi dregala v tišino
… Z Marjanom sva si povedala vse. Vse, kar sva si morala in kar nama je
bilo v najinem času dano. Le zakaj, potemtakem, in predvsem, kako …
Tedaj je mojo pozornost priklicala kukavica in spomnila sem se otroštva
v Gračišču, vasici v slovenski Istri, kjer smo tedaj živeli. Ptica, ki sem jo
kot otrok vsako jutro poslušala z balkona učiteljskega bloka in štela njene
kuku-je, je domovala v dolini hrastov pod hišo, ti so sosedovali s kopicami
sena. Med kopicami je meandrirala bela pot. To je ena najglobljih slik, ki jih
hranim iz zgodnjega otroštva. In to je tista pot do Smokvice, o kateri piše
Marjan v zadnji izdaji romana Šavrinke (Beletrina, 2019). “Ko sem končal
s pisanjem, sem šel na nočni sprehod po cesti proti Smokvici; pa sem ­te­kel,

1266

Sodobnost 2023

Od drugod doma

Maja Gal Štromar

letel pol metra nad zemljo in rad bi vriskal, pel, kričal od nepopisljive
radosti, navdušenja, energije … pa sem se bal, kaj bodo rekli ljudje, ko me
bodo slišali. Gotovo bi me imeli za malo ali močno zmešanega, in to ne bi
bilo dobro …” Nedaleč od te poti, po kateri se je navdahnjeno sprehajal, je
cesta, ki vodi do Sočerge, do zadnjega Marjanovega domovanja, pravzaprav
do Svetega Kvirika nad Sočergo. Nemara gre za znamenje, sem si rekla.
Nemara … Sedla sem na hladno kamnito klop sredi razbeljene portugalske
vasice in zapihalo je tako močno, da mi je odpihnilo klobuk. Ja, Marjan,
čarodej, štrigon, scenarist nenavadnih dramskih zasukov, morda pa me
s tem le hudomušno izzivaš …
Marjan je verjel v znamenja, znal je brati znamenja. Včasih jih je poime­
noval štregolerija ali štregarija1. Nobena govorica mu ni bila tuja. Ne govo­
rica narave, ne ljudi in ne živali. In za to mu ni bilo treba na kresno noč
natrositi praprotnih semen v žep. Znal je prisluhniti iztišinjenim robiščem
onkraj besed. Ne le da jih je prepoznaval, bil je obenem njihov gradnik.
Porok in prerok. In prav tam, v Gračišču, v meni in njemu ljubi Istri, sem
ga še kot majhna deklica spoznala. Moja mama Viktorija je poučevala na
gračiški osnovni šoli, nekaj časa celo moj oče, sicer zobozdravnik, ki ni na­
šel primerne zaposlitve, a so se ga, mladega človeka, usmilili in ga začasno
postavili za učitelja tehnične vzgoje in angleščine. In tam je za kratek čas
poučeval tudi Marjan, sicer slavist po izobrazbi. Ko danes pomislim, mi je
popolnoma jasno, da se niso mogli spregledati. Med njimi je nemudoma
vzbrstela srčna prijateljska vez. Iz tistega obdobja sem ohranila le nekaj
slik. Stanujemo v učiteljskem bloku gorčične barve. Marjan sedi v kuhinji
za mizo. Jemo klobase in pršut. Megalitska tišina se širi v njegovih modrih
očeh. Tiho je, a govori, sporoča. Mnogočesa kot otrok ne razumem, a zdi
se mi zelo zanimivo, še posebej tedaj, ko pozno v noč odrasli razpredajo
o (zdaj šele vem) neskončnem številu galaksij in o planetih, o fiziki, meta­
fiziki. O ukrivljenosti časa in o črnih luknjah. O iluzijah, kimerah in kratkosti
človeškega obstoja, o smislu in samosti človeka, izgubljenega v neskončnem
univerzumu. In jaz, otrok, nočem spati, radovedno prisluškujem.
Marjan in moj oče Friderik - Iko (1942–2009) pripravljata fotografsko
razstavo Istra-kamen-človek. Marjan je že tedaj deloval kot scenarist in
filmski ljubitelj. V Kopru sta vrsto let sodelovala in delovala s scenaristom
in režiserjem Konijem Steinbacherjem. Da je bil dejaven tudi v filmu in
animiranem filmu ter napisal približno 20 scenarijev za risanke, mnogi ne
vedo. Poznajo ga zgolj po peresu. In potem je tu fotografija. S fotografijo se
1

Začaranost, urok.

Sodobnost 2023

1267

Maja Gal Štromar

Od drugod doma

je ukvarjal sprva sicer dokumentaristično, saj je bil nekaj časa zaposlen na
Primorskih novicah. Na vabilu na otvoritev razstave (12. 11. 1976), ki ga še
zdaj hranim, piše: “Marjan Tomšič poskuša prikazati Istro s svojega zorne­
ga kota z abstraktno fotografijo – fotografijo kamna.” Da, Marjan razume
tudi govorico kamna. Zmore vstopiti v njegovo tkivo. Moj oče in Marjan,
oba forešta2, bi rekla moja mama, edina avtohtona Istranka, sta prišla od
drugod in se zaljubila v Istro. In Istri vračala bogato: z oživljanjem zapu­
ščenih vasi, s podobo, z besedo, z radovednostjo in z ljubeznijo. ­Marjan
seveda moji mami hudomušno reče štriga, meni pa štrigica3. Smejimo se.
In četudi so minila leta in me je od tedaj že dohitela odraslost, sem za
Marjana za vedno ostala štrigica. Mama pa je Marjanu v pozdrav vedno
odgovorila: “Marjan, niso vse krave črne!” In to je postala samo njuna
hudomušna domislica in pozdrav. Sledijo prizori razstav: Marjan in oče
obešata fotografije na kamnite zidove zapuščenih istrskih hiš: za mnoge
je to v tistem času nekaj nenavadnega. Danes bi temu rekli instalacija ali
happening. Razstavljata pa tudi v Lipici, v hotelu Metropol, bržkone še kje.
Otroci se igramo, pijemo kokto in jemo bobi palčke, žvečimo bazooke,
ne razumemo natančno, kaj govorijo, a nam je lepo. Vaščani prihajajo, se
čudijo, le kaj za vraga vidita čudna umetnika v istrskem kamnu, trepljajo
ju po ramenih, vabijo na kozarec vina. Mama mnogokrat poseže vmes in
prevaja, forešta namreč še ne razumeta dialekta oziroma, boljše, barvitosti
in raznolikosti istrskih dialektov. Marjanovo poznavanje istrskih dialektov,
ki polnijo njegove knjige, šele pride. Z leti se poobli in poglobi. Pri zadnji
izdaji Šavrink kot svetovalka za jezik sodeluje tudi moja ljuba nekdanja
profesorica, sicer narečna pesnica Alferija Bržan. Na razstavah po Istri je
veselo in spoštljivo. Ob vsaki postavitvi sledijo recitacije velikega istrskega
pesnika Alojza Kocjančiča. Pa tudi kakšna družbenopolitična sankcija sledi,
saj je Alojz Kocjančič duhovnik in se menda v tistem času to ne spodobi.
A za to izvem šele kasneje. In prav Alojz Kocjančič je bil tisti, ki je prvi dal
blagoslov Marjanu ob prvi izdaji Šavrink. Marjan Tomšič je seveda tudi
eden od prejemnikov Kocjančičeve nagrade, ki jo prejmejo najuglednejši
primorski ustvarjalci. In potem se čez nekaj let zgodi selitev v Koper, kjer
se občasno srečujemo. Marjanova soproga Hermina ima čisto pravi stroj
za pletenje: dobim dolg moder šal, ki me ne zapusti do konca srednje šole.
Marjan prinaša nove knjige v dar, z veseljem in neučakanostjo ga prebi­
ramo, jaz ga kot srednješolka javno interpretiram, Marjan me spodbuja
2
3

Tujca.
Čarovnica in majhna čarovnica.

1268

Sodobnost 2023

Od drugod doma

Maja Gal Štromar

k pisanju, a nikoli ne posega v zapis, spoštljivo čaka, ve, da je za zrelost
potreben čas. Marjan mi napiše spremno besedo k moji prvi knjigi Goga
66000 (1988). Marjan hodi na gledališke premiere ljubiteljske gledališke
skupine VAL4 in vsakič postreže z zanimivim komentarjem, s spodbudo.
Ljubi oder in gledališče. Marjan od časa do časa pokliče, vpraša, kako smo.
Počasi, tiho, skandirano in z rahlo pavzo vedno premišljeno zaobli misel.
Marjan, ki se navkljub mirnosti in zazrtosti zna nasmejati.
Marjan je videl in Marjan je vedel. Njegove abecede so bile neštete, nje­
gov pogled se ni zaustavil na površini. Kadar koli te je pogledal, si lahko
zaznal, kako vešče prebira in razbira kalejdoskop tančic onkraj zemske
otipljivosti. Vse življenje se je uril: kako biti od drugod doma. Od drugod
doma. Prišlek na tuji zemlji, so govorili katastrski zapriseženci, nejeverni
tomaži, ljubosumni in nezaupljivi do pogleda od drugod, forešt, intružo,
falšo5, dokler jim ni dokazal, da je ta zemlja, istrska zemlja, nikogaršnja in
da pripada zgolj in samo ljubezni. Vesna Mikolič zapiše: “Zaradi revščine
in fašističnega raznarodovanja so Istrani večinoma imeli pomanjkljivo
izobrazbo, dodaten občutek manjvrednosti so jim vzbujali sicer dobro­
namerni učitelji in učiteljice pretežno iz osrednje Slovenije, ki so v želji
uveljaviti skupni slovenski jezik bolj kot ne preganjali istrsko narečje kot
nelep, nepravilen, neslovenski jezik. (…) zavoljo mnogih gospodarjev so
razvili posebno nezaupljivost do foreštov …”6 In tako se ob njegovem delu
še danes vrstijo vse mogoče oznake, poskusi popredalčkanja njegove pisa­
ve. Nemalokrat se je sprva zdelo, da celo slabšalno, češ, gre za lokalnega
pisca, regionalnega, obrobnega, kar bi naj pomenilo drugorazrednega.
A čas, vse bolj izobražena Istra, mnogi uredniki in sopotniki sliko kaj kmalu
spremenijo. Marjan k tvarini in istrskim zgodbam seveda že v samem za­
četku pristopi spoštljivo. Zvest je pripovedim. In kot pravi Vesna Mikolič,
postane literarni glasnik te zemlje. In še več. Kot sam napiše: “Če sem
čutil, da se je to res dogajalo, mi je pripoved tekla gladko; če pa sem pisal
kaj po svoje, pač s pomočjo pisateljske fantazije, se mi je pisanje zatikalo
in kmalu tudi ustavilo … (…) Prisluškoval sem, ali mi prihajajo zgodbe iz
­kolektivnega nezavednega ali pa le iz mojega literarnofiktivnega sveta.”7
In prav zato, ker zna in zmore zajemati globlje, iz skupnega bazena, lahko
4
V tistih letih koprskega profesionalnega gledališča še ni bilo. To so bili prvi gledališki koraki,
ki smo jih snovali z zdaj že pokojnima Gašperjem Tičem in Brankom Kraljevičem.
5
Tujec, vsiljivec, napačen.
6
Spremba beseda Vesne Mikolič k Šavrinkam (Beletrina, 2019).
7
Spremna beseda Marjana Tomšiča k novi izdaji Šavrink, Beletrina, 2019.

Sodobnost 2023

1269

Maja Gal Štromar

Od drugod doma

danes brezsramno in brez omalovaževanja rečem celo z astrala: zame
Marjan že davno ni le istrski pisec, njegove zgodbe so univerzalne.
Marjan je kozmopolit. Modrec. Graditelj mostov med svetovi onkraj
geografskih meja. O tem, da slovenska literatura že davno sodi na svetovni
zemljevid, da prav nič ne zaostaja za drugimi in da je pravzaprav literaturo
slaboumno deliti in razčlenjevati in soditi glede na geografijo, se je Marjan iz­
rekel ob praznovanju svoje 80-letnice v Kopru, v Pretorski palači, 25. 9. 2019.
Marjan je poliedričen umetnik. Ni le pisatelj, mojster besede. Njegov
svet izpovedovanja je že od začetkov začutil močno potrebo po razbija­
nju okov pričakovanega. Prelival in zlival se je v mnoge druge izraznosti,
potreboval je sliko, eter, telo. Pisal je scenarije za filme, za animirane fil­
me, radijske igre, pisal je za gledališče. Njegov opus dramskih del šteje 13
gledaliških besedil, nekatera so bila posneta, druga uprizorjena. Mnoga še
čakajo na odrsko uprizoritev, morda celo ufilmitev. Nazadnje (menda) je
bila uprizorjena njegova komedija Južić in Juća, ki jo je z avtorjevim dovo­
ljenjem za oder priredil žal zdaj že pokojni zamejski režiser in pisatelj,
dragi prijatelj Sergej Verč. Naslov priredbe je Češpe na figi.
Andrea Zanzotto, veliki italijanski furlanski poet, ki sem ga srečala
pred mnogimi leti v Huminu, v Furlaniji, je izjavil: “Vedno bolj sumničavo
gledam na akt pisanja. Vsaj kar se mene tiče, poet ni pisec v konkretnem
pomenu besede: rekel bi, da celo sovraži pisanje samo, ker se morda počuti
na neki način ‘prisiljen’ k aktu zapisovanja ... Pisanje je zame izrezovanje,
odtiskovanje, grebenje, graviranje v jezik, njegovo iztiskanje, iskanje tran­
sparentnosti. V pisanju je nekaj več, nekaj, kar se skriva onstran in onkraj
pisanja … Nadverbalnost, onkrajbesednost ... Morda avtentična nulta stop­
nja, točka spočetja, začetka ali stopnja ‘večnega’ ... Je nekaj, kar žarči: je
nekaj, kar grozeče opozarja nase …” Zato lahko rečem, da je Marjan slikar,
ki zmore v medvrstičja vgravirati razplastenost človeških notranjih pokra­
jin onkraj znanih geografij. Z junaki in junakinjami je izteptal samosvoje
gozdne prstene poti, tlakoval skrivne prehode, izdolbel globeli, klesal
v skalnata pobočja, zažiral resnico v nedostopna škrapljišča. Če ponovim
Rilkeja: “Bojim se človeških besed, preveč so natančne, ostre in rečejo pes
in hiša in na njihovih robovih se pojavlja bog …”
In Marjana so privlačili ti robovi. Privlačilo ga je magično, mejno, iracio­
nal­no. V ritmu njegovih besed je istrski kamen topotal tok, tok, tok, muše8
so zibale svoja nedrja v dolgih in mučnih vračanjih s poti in Šavrinke so
8

Osli.

1270

Sodobnost 2023

Od drugod doma

Maja Gal Štromar

na svojih vztrajnih in brumnih9 glavah nosile planjerje10 jajc. Utrujene in
štufe11 so sopihale v pordelosti ruja, preklinjale, žalovale, molile in ljubile
v surovosti in grenčini osata. A niso ostajale le na zemlji, spreminjale so se
v velikanke: a nikoli kot dekor, nikoli! Nikoli kot puhla etnografska zani­
mivost: Marjanove junakinje so žive, krvave pod kožo, njegove junakinje
žarijo moč. Marjan, zvesti poslušalec zgodb, navdihnjeni sprehajalec duš,
sveti geodet, je vedel, koliko plasti (in pasti) se skriva pod navidezno pre­
prosto gesto izpisovanja. Nemara je lahko odslikaval vse to le zato, ker je
že davno prebudil animo v sebi.
Dokopati se do preprostosti, jasnosti, lucidnosti besede, ki obenem
hrani margino neizrečenosti, je delo alkimista in rudarja. V praznine črk
je Marjan naseljeval nevidna mesta, metropole, vasi, ozvezdja in skriv­
nosti. Kolikokrat pomislim na brazde Groharjevega Sejalca. Skrivnosti, ki
morajo to tudi ostati, sicer bi ne bile skrivnosti, a se morebitnim srečnim
povabljencem ali izbrancem le za tren zaiskrijo v mimobežnostih: kot
naslutene v obrisih, vžgane v znamenjih teles, v sanji, v prisluhu in le ob
redkih trenutkih iztišinjenosti, rekla bi celo blagoslova. Pustijo globok
pečat, ko in če zaplavamo čez Marjanove knjige, ko v naročju pestujemo
in sprejemamo njegova vesolja. O, kakšna dediščina je to, kakšen dar je,
če si le dovolimo odhod z njim v tiste tiste kažete, v tiste tretje ali četrte
sobane, o katerih je govoril Jezus! Sobane, ki si jih še moramo izkopati, ko
nas zasačijo v prvi. Jezus, ki ga je Marjan obiskoval in poimenoval Jahve
in s katerim sta prijateljevala in sosedovala. In pogovor je celo zapisal in
objavil v knjigi pod psevdonimom12, a javno le za tisti posthumni čas, ko
bo spet stkan v večnost z zemljo in nebesi. Zamik, odmik v sobane on­
kraj, ki so zatrdno tu, je Marjanovo zašepetano vabilo za vse nas. Njegov
portal. Transcendenca. Klic, opran v jasni nameri in v zaobljubi k notranji
sežetosti. A ob vsem tem, kar nas vedno znova povzdiguje in hkrati količi
v tragično občutje bivanja, ne smemo pozabiti, da njegova dela hranijo
tudi družbenokritično noto, a se pri tej nikoli ne ustavi, kaj šele da bi vih­
tel moralizirajoči prst. V njegovi kritiki se skriva prej želja po preseganju
konfliktov. Njegov klic se nagiba k solidarnosti, povezanosti, k sprejemanju
drugačnosti. Iz najtemnejše noči se lahko porodi vera v človeka, v dobrega
človeka. Kot zapiše v spremni besedi ob gledališki uprizoritvi Južić in Juće:
“In zdaj, v tem času (…) umazane in lažne demokracije: spet bo narod
Pridne, delovne.
Velik koš, ki so ga nosile Istranke na glavi.
11
Izmučene.
12
Maryot Thomaasenn: Pogovori, Celjska Mohorjeva družba, 2015.
9

10

Sodobnost 2023

1271

Maja Gal Štromar

Od drugod doma

zmagal. To pomeni stal inu obstal, ker bo obudil praspomin, ki je vir, čisti vir
znanja, véde­nja in modrosti. Najbrž bo hudo, zelo hudo, toda milijarde, ki so
odtekle neznano kam, se bodo spremenile v divje reke in ponorele oceane;
utopile bodo demokracijo brez demosa, torej lažnivce, tvorce bančnih črnih
lukenj in tudi likvidatorje nekoč močnih, zanesljivo uspešnih slovenskih
podjetij …” In ko to zapisujem (mar je to še eno naključje?), so se zunaj na
naših tleh razdivjale hude ujme. In vem, spet bo narod v solidarnosti zmagal.
V njegovih delih pa se seveda pojavlja tudi humor, veliko humorja,
mesenega, a tudi obešenjaškega, umitega v trpkem; veliko duhovitosti,
­tuzemskosti, igrivosti in smeha. Za Sašo Pavček in Primorski poletni f­ esti­val

1272

Sodobnost 2023

Od drugod doma

Maja Gal Štromar

je leta 1998 napisal monokomedijo Bužec on, bužca jaz (doživela je sicer
odrsko priredbo), veliko uspešnico, ki je imela ogromno ponovitev: tudi
te poti mu niso bile tuje. Vse to se v njegovem delu pojavlja kot protiutež,
kontrapunkt, gledališka nujna kontramaska, brez katere bi vse izpisano od­
pihnilo kot prosojen list. Marjan je razumel vertikalnost ustvarjanja. Zato
so lahko njegovi zapisi iskreni, čisti, hranijo plemenit patos, ki pa se nikoli
ne prevesi v sentimentalnost. Gre čez nigredo v albedo, da se nahrani in
si izbori rubedo, da ponovno izgnete polnokrvnega človeka. Lahko rečem
Istrana ali Istranko, a je to nedvomno preozka in zato krivična oznaka za
njegov pisateljski opus.
Marjan se je vrnil k zemlji, Marjana so našli na zemlji. Marjan je verjel
v zemljo, v njeno moč rojevanja, cikličnega obnavljanja, zdravljenja, krože­
nja: vidim ga, gola stopala vkoplje v našo prst in požene korenine, razveje
neskončno krošnjo. Marjan in njegov vrt. Marjan, ki še zadnjič poljubi
zemljo. Marjan in dragocene dlani v prsteni brazdi. Marjanove roke na
njegovem oljčnem kamnu, ki iz bogate letine oljk nahrani, mazili in mehča.
Da, dragi Marjan, tako, tudi v tem ključu bi rada brala tvojo zadnjo pot.
Marjan je bil mentor mnogim primorskim pisateljem in pesnikom. Ni
nas učil, kako pisati, to je intimna stvar, v katero se ni vmešaval. V tem je
bil morda celo izjema. Seveda ne vem, ali lahko govorim v množini, a zase
vem, da je bilo tako. Učimo se tudi z opazovanjem: v njem sem uzirala
neskončno življenjsko modrost, predvsem, kako ubežati motilcem duš,
zunanjim vdorom, kako zaščititi najranljivejšo srčiko v svetu pohlepa in
oportunizma, zlaganosti in hipokrizije. Kako kljub vsemu in morda prav
zato še naprej privzdigovati duha. Marjan je vedel, da je za tak življenjski
podvig nujen pogum. Srčni pogum. In vera. Brez slednje ne gre. To je bila
Marjanova zaprisega, njegova oporoka meni, nam. Kajti v tistih tistih tistih
sobanah postaneš sveti anonimus. In v milosti objameš svojo brezimnost.
V tistih sobanah postaneš izgnanec. Obstranec. Tujec in domačin. ­Osrčen
in prevzet nad krhkostjo obstoja. Preprost. Kmet in mistik. Mravlja in cvet.
Vse in nič. Črno-bela barvita enost. Božji in vražji. Opozorjen in čuječ vpri­
čo “hord, ki grizejo, grizejo do krvi, ko zavohajo talent,” kot mi je rekel ob
enem zadnjih klicev in dodal, “vztrajaj, grizi, ne popuščaj!”. Vem, Marjan,
v tistih sobanah ni nagrad, ni godb na pihala, rdečih preprog in fanfar. Pa
tudi pasti ne več in jarkov, v katere bi te porinili, če bi te le lahko. Ni več
angažmaja, je le prepust. Brezglava, a ne brezsrčna akrobacija navznoter.
Alkimistična ritorta, v kateri se spremešavajo vesolja. V katerih poletiš. Kot
tedaj, ko te je nosilo nad potjo v Smokvico, kot tedaj, ko si iz dneva v dan
osvajal Lačno nad Gračiščem in se vračal spočit, opit, nahranjen. Bil si

Sodobnost 2023

1273

Maja Gal Štromar

Od drugod doma

notranje povezan. In to osrečuje. Zato si znal in zmogel sedeti tudi v zad­
nji vrsti. Nisi rinil v ospredje. In tam, o tam, predvsem tam se ne točkuje
umetniških dosežkov. Tam se nagrajuje po drugačnih vatlih. To je Marja­
nov klic, njegovo poslanstvo, njegova mentorska drža in poklon: njegova
trma, vztrajnost, varčnost, pokončnost in modrost, njegova skrom­nost in
predanost. Njegov ogenj, ki je preobražal in še vedno tli. Njegov spiritus, ki
se predaja nam in bodočim generacijam skozi zapisano besedo in spomin.
Ne le Istri, bralkam in bralcem, temveč človeštvu. “Teci, teci, predajam ti/
vam štafeto … dotakni se dna, ne boj se in zadihaj!” si še rekel v enem od
zadnjih telefonskih klicev.
Ta skromni zapis noče in seveda tudi ne more biti literarnoteoretski
sprehod med njegova dela, teh je bilo že nekaj in najbrž jih bomo še brali
izpod peres mnogih strokovnjakinj in strokovnjakov, ki so Marjanova dela
vzljubili in vzeli pod drobnogled. Ta zapis tudi ni nekrolog: je le poskus
zapisa hvaležnosti, da nama je bilo dano bežno človeško tuzemsko sreča­
nje. Je le odmev najine skupne poti. Zapis, ki se zaključuje prav na njegov
rojstni dan, 7. avgusta, o, sveta naključja, ki to niso, je moje skromno darilo
ali bolje poskus obdarovanja, da ozemljim krošnjo, polno čebljajočih misli,
jih spustim na razgreto poletno istrsko prst, na prhki prah, s katerim sta
se zdaj, dragi Marjan, objela na zadnji tuzemski poti.
Marjan je ime.
Marjan Tomšič je ime.
In onkraj imena se oplajajo neskončna obzorja, po katerih zdaj potuje. In
mi z njim, v vsem, kar nam je zapustil in dal. In ko to izrečem, ga zagledam,
kako obstane sredi Titovega trga v Kopru, po večeru v Doževi palači, kjer
smo se mu poklonili za osem desetletij njegovega obstoja. Vidim ga, kako
me poprime za komolec in reče, da naju bo, štrigo in štrigico, pospremil
do avta, ki sem ga parkirala za stolno cerkvijo.
Povezuješ, Marjan, ponovno povezuješ. Re-ligio, maestro.
Preden sem sedla v avto in po banalnih besedah slovesa me le še pogle­
daš in rečeš: “Saj ne potrebuješ očal, Maja. Saj vidiš. Ljubezen, ljubezen,
ljubezen!” Samo to je rekel. Ne samo to, v tem je bilo VSE.
“Bodi svobodna. Veruj vase, ker SI. Jahve: Jaz, ki sem! Je s teboj.” In če
kaj vem, vem le to: če bi bili tedaj tam z nama, bi to rekel tudi vam.
In potem, še tisto noč, je prišlo sporočilo: “Srečen sem!”
Verjamem, da tam, kjer zdaj potuješ, še vedno si. Hvala, Marjan, hvala
za vse. Osti jarej!

1274

Sodobnost 2023

ZMENEK S KNJIGO
Idealna priložnost za spoznavanje odličnih knjig za odrasle in otroke
S knjižnimi škatlami Zmenek s knjigo smo poskrbeli za izbor kvalitetnega
branja za vso družino. S preprostim konceptom knjižnih škatel boste vsaka
dva meseca prejeli škatlo presenečenja s knjigo iz našega programa in darilci
presenečenja na temo knjige. Na Zmenek s knjigo se lahko odpravite odrasli,
otroci in družine. S kom na zmenek? S knjigo!
Zakaj knjižna škatla? Predvsem zato, ker bi vas radi navdihnili za branje ter
vam pokazali, da je branje knjig zabavna, vznemirljiva in ustvarjalna aktivnost.
Raziskave bralnih navad so pokazale, da otroke k branju najbolj spodbujajo
pestre in bogate domače knjižnice ter starši, ki tudi sami berejo. Kaj prinaša
Zmenek s knjigo? Ob izvrstnih knjigah vas bodo pričakale tudi pozornosti
avtorjev, pripravljene samo za vas, in darilca, povezana s temo knjige. Nami­
gnemo naj, da se boste kdaj posladkali, kdaj pogreli, spet drugič pa od srca
nasmejali.
Zagotavljamo vam, da bo Zmenek nadvse vznemirljiv; vstopili boste v raz­
lične literarne pokrajine in odkrivali nove vogale domišljije, si grizli nohte in
zadrževali dih, se smejali, vzdihovali, se skozi alternativne resničnosti pogla­
bljali vase – vse to v družbi odličnih domačih in tujih avtorjev.
Zmenek s knjigo lahko naročite na
www.sodobnost.com

Jana Juráňová: Ničvrednica
Triinosemdesetletna gospa Ľudmila po odpustitvi iz bol­
nišnice nima več kam, stanovanje je bilo prodano, v domu
so jo zaradi dolgov postavili na cesto. Svojo stisko začasno
reši tako, da se skrivoma naseli kar v bolnišnici – blodnjavi
hodniki, polni vase pogreznjenih ljudi in preobremenjenih
zaposlenih, postanejo njeno začasno varno pribežališče …
Glavna zgodba Ničvrednice izpostavlja tabuizirano temo od­
večnosti človeškega življenja, vendar Jana Juráňová Ľud­
milino zgodbo na izjemen način preplete z usodami drugih
ljudi, pri tem pa neizprosno razgalja anomalije sodobne
družbe – starizem, prekarno delo, politične igre moči in
zlorabe položaja … (Namig: nekatere zgodbe so navdihnili
realni dogodki, ki na Slovaškem še čakajo na sodni epilog)
Drsenje skozi čas in usode je tako lucidno in precizno, da zgodbi sledimo z zadržanim
dihom, roman pa še dolgo odmeva v nas.
Jana Juráňová je slovaška pisateljica, dramatičarka in prevajalka. Za svoja dela je
prejela številna literarna priznanja, med drugim nagrado Literarnega sklada za naj­
boljše dramsko besedilo ter nagrado Biblioteke za prozo, njena proza se redno uvršča
tudi v ožji izbor anasoft litere, osrednje slovaške nagrade za prozo.
271 strani, 24,90 EUR

Irene Solà: Pojem in gora pleše
V romanu Pojem in gora pleše spregovorijo ženske in mo­
ški, duhovi, prikazni in rusalke, gobe, psi in srnjaki, živi
in mrt­vi, ki naseljujejo pirenejsko pokrajino med krajema
Cam­prodon in Prats de Molló. Ta visokogorski in obmejni
pro­stor, onkraj mitskosti in realnosti, ohranja spomin na
stoletja boja za preživetje, na preganjanja, ki so bila plod
nevednosti ali fanatizma, na bratomorne vojne, obenem pa
uteleša neizmerno moč in lepoto narave. Plodna zemlja za
domišljijo, željo po pripovedovanju zgodb, ki se razteza­
jo preko različnih časov in načinov bivanja. Prostor, kjer
je morda mogoče začeti znova in kjer je morda mogoča
odrešitev.
Katalonska pesnica in pisateljica Irene Solà je za roman Pojem in gora pleše, ki je
preveden že v več kot dvajset jezikov, leta 2019 prejela več nagrad, Premi Llibres
Anagrama de Novel·la, nagrado Núvol in nagrado Cálamo (za špansko izdajo knjige),
leta 2020 pa tudi nagrado Evropske unije za književnost.
192 strani, 24,90 EUR
Romana lahko naročite na spletni strani www.sodobnost.com.