Političen list za slovenski narod. Po poŠti prejeman veljd: Za eelo leto predplačan 15 gld., za pol leta 8 gld., za četrt leta 4 gld.. za en mesee 1 gld. 40 kr. T administraciji prejeman veljii: Za eelo leto 13 gl., za pol leta 6 gl. 50 kr., za četrt leta 3 gl. 30 kr., za en mesee 1 gl. 10 kr. V Ljubljani na dom pošiljan velja 1 gl. 20 kr. več na leto. — Posamezne številke veljajo 7 kr. Naročnino prejema opravnistvo (administracija) in ekspedicija, Semeniške ulice št. 2. Naznanila (inserati) se sprejemajo in velja, tristopna petit-vrsta: 8 kr., če se tiska enkrat: 12 kr., če se tiska dvakrat; 15 kr., če se tiska trikrat. Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša. Rokopisi se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo. VredniStvo je v Semeniški uliei h. št. 2. Izhaja vsak dan, izvzemši nedelje in praznike, ob '/,6. uri popoludne. Štev. OS. V Ljubljani, v sredo 17. marca 1886. Letnik: XIV. Državni zbor. Z Dunaja, 16. marca. Volitve. V današnji seji storil je najprej eden izmed novo izvoljenih poljskih poslancev, "VVeininger po imenu, obljubo, potem so se razdelile došle peticije, med kterimi jih je bilo zopet nekaj iz Koroškega za versko šolo, šestletno šolstvo in slovenski učni jezik. Ko je bilo vse to dovršeno, grajal je g. predsednik, da v stenografičnem zapisniku iz Pavlino-vičevega govora tudi tisto ne stoji, kar je Pavlinovič nemški govoril in čital, ter je ob enem obljubil poskrbeti, da se zapisnik v tem smislu popravi. Potem so se vršile razne volitve, kterih je bilo danes več na dnevnem redu. Za državno sodišče imeli so levičarji svoje kandidate. Da bi se pri oddajanji listkov ne godil kak nered, vršila se je ta volitev po abecednem redu. Od večine bili so voljeni: dr. Josip Beck, dvorni sovetnik pri najvišji sodniji na Dunaji; dr. Ferd. Dominkuš, odvetnik v Mariboru; dr. Anton Hasslvvanter, odvetnik na Dunaji; dr. Vinko Ivčevič, odvetnik v Zadru; dr. Ivan Koz A nek, odvetnik v Krome-rižu; vitez Pietruski, višje sodnije svetovalec v Levovu; dr. Josip Malinovvski, odvetnik v Le-vovu; dr. Karol Maui, deželne sodnije predsednik v Pragi; dr. Andrej Naschberger, odvetnik v Lincu; dr. Emil Ott, vseučiliščni profesor v Pragi; dr. Josip Porzer, odvetnik na Dunaji; baron dr. Josip Schenk, višje sodnije predsednik v Levovu. V jezikovni odsek bilo je izvoljenih naslednjih 86 poslancev: Hohenvvart, Giovanelli, Klaič, Styrcea, Bertolini, Poklukar, Jatvorski, Czerkavvski, Czartoryski, Smarzevvski, Madeyski, Bobrzynski, Hausner, Ochrymowicz, Weitlof, Pikert, Bendel, Foregger, Liechtenstein, Brandis, Lienbaeher, Chlumecky, Herbst, Plener, Russ, Magg, Scharschmid, Sturm, Wurmbrand, Rieger, Šrom, Clam-Martinic Rihard, Trojan, Deym, Gregr, Zeithammer. V b o r z n o-d a v karski odsek: Obreza, Kathrein, Šuklje, Bilinski, Rapaport, Lewicki, Chamiec, Wolanski, Klinkosch, Prade, Kindermann, Rogl, Doblhamer, Pattai, Ghon, Oppenheimer, Skene, Sommaruga, Wagner, H.ijek, Hevera, Schonborn, Špaček, Wurm. V carinski (čolni) odsek: Ivan Zotta, Klaič, Rapp, Vucetich, Abrahamowicz, Klucki, Loš, Czaykowski, Wysocki, Siegl, Ilallvvich, Kaltenegger, Plass, Gomperz, Kielmansegg, Popper, Schmidt, Schvvab, Schvvegel, Mašek, Meznik, Nadherny, Schindler, Slavik. V legalizovalni odsek: Izidor Zotta, V. P f e i fe r, Bartoszevvski, Hompesch, Zuk-Skarszewski, Vayhinger, Garnhaft, Swoboda, Fuchs, Rogl, Dobler, Ivan Haase, Hiltter, Eltz, Trojan, Fabian, Penk, Skopalik. Dr. Krona \vetter je predlagal, da naj bi bili borzni, carinski in jezikovni odsek javni in bi vsak poslanec smel hoditi k njihovnim obravnavam. Večina je sprejela javnost borznega in carinskega odseka, javnost jezikovnega odseka pa je bila zavržena, ker so z desnico glasovali tudi mnogi levičarji avstrijsko-nemškega in Coroninijevega kluba. Na vrsto so prišla potem vtemeljevanja samo-stalnih predlogov, kterih je pet na dnevnem redu. Izročili se bodo vsi posameznim odsekom v pretres. Zadnja točka so peticije, ki bodo pa težko danes prišle na vrsto. Šolski odsek imel je sinoči sejo, v kteri so bile vse ljudske šole zadevajoče peticije v poročanje izročene poslancu Klunu. Med njimi je mnogo peticij iz Koroškega, kterih smo prilično že omenjali, pa ravno od tam jih je došlo nekaj, ki tirjajo, da naj šolstvo na Koroškem ostane pri starem. Katehetje na ljudskih šolah. Dalje je ta odsek pretresoval postavni načrt o nastavljanji in plačevanji katehetov ter brez ugovora sprejel dotična paragrafa, kterih glavne določbe se glase: § 3. Za podučevanje krščanskega nauka v višjih razredih več ko dvorazrednih ljudskih ali meščanskih šol se ima plačevati ali nagrada, ali pa se ima nastaviti poseben katehet. Ako krščanski nauk uči posveten učitelj, se mu ima dovoliti primerna nagrada. Ako mora veroučitelj hoditi v zunanje šole, treba mu je po Dotrebi, oziraje se na daljavo in na druge krajne razmere, preskrbeti ali priličen voz, ali pa mu je dovoliti primerna odškodnina za pot. Za izvršitev teh določb treba je posebnih deželnih postav, po kterih se imajo določevati nagrade in odškodnine za pot. Glede teh deželnih postav se sinoči šolski odsek ni mogel še zediniti, zato se je sklep o drugem členu, ki določuje, kdaj da nova postava zadobi veljavo, odložil za prihodnjo sejo, ki se bo pa naj-brže vršila še ta teden. Vendar enkrat! V ogerskem državnem zboru je bila preteklo soboto, 13. t. m., končana splošna debata o prena-redbi uprave, v ponedeljek sta govorila še predlagatelj in poročevalec, včeraj, v torek, je bilo glasovanje, kakošno (?), to je vsem lahko znano. Več kakor teden dni so govorili za in proti postavi, oglasil se je tudi grof Apony, vodja zmerne opozicije, zoper to postavo, ki jemlje mestom samoupravo, kakoršno so imele dosihmal nektere veče izmed njih, in stavlja vso upravo pod oblast nad-župana v komitatu. Vprašamo pa, ali je bilo treba mestom vzeti še te pravice, ktere so dosihmal imela, ko so opravljale same svoje notranje (domače) zadevo; vsaj imajo tudi v Cislajtaniji vsa veča mesta svoj statut in domače posle same izvršujejo. Ni dvombe, da bode Tisza s tem svojo ministersko samovlado še bolj vtrdil. Odgovor na to najdemo v ogerski zgodovini najnovejših časov, da so take postave sedaj potrebne, izhaja nekaj iz madjarskega šovinizma, iz njih sovraštva, ali vsaj preziranja drugih narodnost pod krono sv. Štefana. — Za vsako važno službo le Madjar, pa zopet Madjar! Kje jemati dosti izvežbanih ljudi za občinske službe, za oskrbovanje takih poslov je vendar-le potreba vednosti, praktične izurjenosti in poštenosti, samo rodoljubje in še to napačno razumljeno, tukaj ne zadostuje. Tako imenovani »Bachovi huzarji", uradniki pod Bachom na Ogerskem umeščeni, so bili praktični gospodje; v gmotnem obziru si je dežela pomagala, pospeševali so promet, napravljali šole, pravosodje so postavno izvrševali, a bili so Madjarom trn v peti, ker jih je poslala Dunajska vlada. Takoj ko so 1. 1860 na Ogerskem obnovili stare nekdanje županije (komitate), začelo se je tudi staro gospodarstvo po komitatih; »Ungarische Komitat-Wirth-schaft", je znana prislovica, a tuji uradniki so morali „stante pede" iz dežele; ako ni n. pr. učitelj, ki seljakom ni bil po volji, hotel takoj odlaziti, sneli so mu vrata in okna. A narod madjarski, mladina madjarska, kakošna je bila tačas, kakošna je sedaj. Na drugem mestu smo govorili o tem po priči gotovo zanesljivi, po „Budapest. Hirlapu". Mimogrede rečeno, tudi po Hrvatskem se ni drugače godilo tujim uradnikom, Hrvatje so več zaupali Madjarom, kakor Nemcem, in so tukaj ravnali po njih zgledu; nam ne pride na misel jim tega očitati, samo zabilježimo to, kar se je tista leta godilo po deželah pod krono sv. Štefana, isto tako pa tudi zapisujemo, kako se sedaj godi na na Ogerskem in Hrvatskem, kako sedaj pišejo o Ogrih (Madjarih) in njih gospodarstvu. Tisza je umaknil predlog, ko je namreč nameraval sodnike podvreči oblasti velikega župana; najdel je preveč upora, a praktičen politikar, kakor je on skoz in skoz, prijenjal je pritisku dežele in umaknil svoj predlog, a dosegel bode, da bodo mesta skoz in skoz podrejena političnim oblastim, t. j. nadžupan bode po mestih nastavljal uradnike, skrbel za redarstvo itd. Pa zakaj to? Madjarska inteligenca se je spridila, nezmožna je postala za vlado. „Nam se godi, kakor Turkom, gospodarstvo nas je spridilo", tako je pisal nedavno nekdo, ki je sam razvpit šovinist. Ko je vladal po J. 1849 na Ogerskem absolutizem, nameščevali so uradnike raznih narodnost, merodajavna ni bila narodnost, marveč sposobnost. Ko so bile obnovljene županije in še več, po na-godbi 1. 1867 usedli so se Madjari po vsi deželi na vplivna mesta pri vladi, pri sodstvu itd. Madjari so se polastili države, preskrbljeni so morali biti vsi »rodoljubje", država naj preredi in preskrbi vse, kteri so bili v letih vstaje količkaj poškodovani, ali vsaj mislili, da so bili poškodovani. To so vam dostikrat prav zanimive osebe iz napolpreteklih časov. Tu najdemo odvetnike, ki se nikdar niso učili prava, šolske nadzornike, ki so bili prej srenjski pisarji, oskrbnike graščin, ki se niso nikdar pečali s kmetijskim gospodarstvom itd. Županije so bile preskrbovalnice in to je bil poglaviten vzrok, da se je mnogo politikarjev, ki so spoznali to »županijsko gospodarstvo", izreklo za to, naj se županije odpravijo; v vsaki županiji je več takih obitelj, ki so opešale in ubožale, in sedaj pa gledajo na to, da dobe službe pri župa-nijskih uradih. Madjarski narod naj ima vodstvo v politiki, iz tega aksioma je prihajalo, da so druge narodnosti odrivali ali zad za Madjare stavili, in pospeševalo je to tudi sleparstvo pri blagajnah, kar posebno vidimo pri komitatih z namešanim prebivalstvom. Krokar krokarju oči ne skluje, zakrivali so goljufije, obdržali nezveste uradnike v službi, ker so bili rojaki, in ko ni bilo drugače, odpravili so jih, kar moč na tihem, da b; le druge narodnosti ne zvedele kaj o tem. Slabi zgledi so pohujšali druge, ter nadejali so se, da jih bode narodnost branila zlih nasledkov sleparenja. (Evo ta madjarski viteški narod!) Sedaj pa skuša Tisza po svoji reformi uprave sprideno plemstvo, ki je prišlo na nič, nadomestiti i novo vrsto gospodujočib obitelj, ne gledč na plemstvo in rojstvo, napraviti tako imenovano plemstvo iz mamelukov, ki bodo brez pomisleka in lastnega prevdarka zbirali se okoli njegove zastave in prapora njegovih nadžupanov. Ministersko samo-vladarstvo ima tukaj postati postavno, in ker je se-dauje boljarstvo sprideno, ima se napraviti nova vrsta ljudi, ki bode nastopila na političnem polji namesto njih (sedanjih boljarjev). Tako hoče Tisza postaviti vlado na podlago z nova vtrjeno. Vse, kar se je govorilo po listih in v zboru zoper velemoč nadžupana, ki se s tem ustanovi, pobijal je Tisza s tem, da je nadžupan zastopnik ogerske državne misli nasproti drugim narodnostim. S tem se priznava, da le sila vzdržuje gospodarstvo madjarskega naroda in da ima pomadja-renje le ta nasledek, da so posamezne narodnosti dan na dan bolj hladne in tuje proti madjarski državi. Iz debate o reformi uprave je tedaj očitno, da ogersko družinsko življenje razpada, da je madjarski rod opešal. Ali se bode pa s tem dosegel namen, gospodarstvo Madjarov nad druzimi narodnostmi? Poslopje brez prave podlage se mora razrušiti, ako je drevo v korenini nagnjito, prekucne ga tudi majhen Vihar. Navadno pa pravimo, državni voz se toliko časa premika, dokler ga kdo maže, ta kolomaz je pa denar, tega pa zelo primanjkuje na Ogerskem. Politični pregled. V Ljubljani, 17. marca. Notranje dežele. Poleg Scharschmidovega predloga je za nas Slovence na Dunaji najvažniša novica ta, da bode trgovinski minister Pino res odstopil. Telegram je s to novico pred nekoliko dnevi z Dunaja navadni svet iznenadil, če tudi se je že takoj pri prvih napadih na trgovinskega ministra nekaj govorilo o njegovem odstopu okoli velike noči, kakor se kaže, se bo govorica vresničila. Ministru Pinotu ni druzega tal spodkopalo, kakor golo sumničenje njegovih nasprotnikov, ki so za vsak korak, ki ga je Pino storil, dlake v jajcu iskali. Kakor bi ga bili tudi radi pripravili ob poštenje, se jim to vendar le ni posrečilo, kajti Pino je jasno dokazal,, da nima umazanih rok in skaljenega poštenja. »če mislite, da sem se kaj pregrešil, poiščite me pri državni sodniji", rekel je mož v oči svojim nasprotnikom in nihče mu ni vedel kaj na to odgovoriti. Da so se v kabinetu in v državnem zboru sedaj njegovi prijatelji z njim sprli, so pa poštne hranilnice vzrok. Pino ima, kot vesten minister trgovine, obilno posla, da mnogo preveč, da bi ga sam v celi obsežnosti vspešno voditi zamogel. Zato je poštne hranilnice in poštne zadeve svojemu ljubljencu in voditelju poštno-hranilnega urada, dr. Oochu, izročil, ter ga je tako pooblastil, kakor bi se to le poštnemu ministru spodobilo. V nekoliko dneh se prične razprava o budgetu trgovinskega ministerstva in tedaj bode neki opozicija »nezaslišane" reči o poštnih hranilnicah na dan zvlekla. Bodo menda ravno take vrednosti, kakor one o železnicah, ki so jih Pinotu očitali, dokazal je pa sam ravno nasprotno. Krik in vik Prusjanov v Avstriji o zatiranji •nemŠtva pod našim cesarjem nikakor ni bil glas vpijočega v puščavi, temveč je že svoj odmev našel v — Prusiji. Prostomišljaška stranka na Nemškem jela bode po celi nemški državi velike shode naprav-Ijati, na kterih se bodo delale velikanske demonstracije na korist zatiranih Nemcev v Avstriji. Povod in navdušenje za to nakano dal je »nemški klub" na Dunaji. Tu je toraj zopet dokaz več, da je Weit-lofova banda v najtesneji dotiki z Berolinom, kar smo že tolikokrat pri »Schulvereinu" povdarjali. Uradno se njeno slinkanje v Berolinu še vedno po možnosti zavrača, kar pa nič ne dč, ker že zasobni krogi in politične stranke za to skrbe, da zdihljeji zatiranih Nemcev na svoje mesto prihajajo. Avstrijski nemški časniki se sicer nadjajo, da se bode večina nemškega naroda kakor tudi vlada sama zdržala takih žaljivih demonstracij. Glede prve se jako motijo. Razgrajalcev, kričačev se nikjer ne manjka; tudi na Nemškem se jih ne bode manjkalo in to za »krakelj" zadostuje. Da se vlada ne bo demonstracij vdeleževala, tudi mi prav radi verujemo, ker Bismark tega pri obstoječem prijateljstvu avstro-nemškem vendar ne more tvegati. To pa sicer prav nič ne škoduje; težnje in zdihi naših zatiranih Nemcev se bodo kljubu temu vzeli ua račun, ki ga bo ob svojem času Bismark zopet na češkem bojnem polji poravnati skušal, če bo tako dolgo živel, pa — če bode šlo, kar še tudi ni uikjer zapisano. V poslaniški zbornici državnega zbora predlaga je poslanec Kreuzig s tovariši vred preosnovo sod-nijskega postopanja v nialostnih zadevah, ktero naj bi se toliko spremenilo, da bi stranka stranke nikdar ne mogla prisiliti na povračilo zastopniških stroškov. Kdor je imel kedaj kaj 8 sodnijo opraviti v kaki pravdi, če tudi le „na mali pečat", pri kteri se je nasprotnik njegov posluževal jezičnega dohtarja in je imel nesrečo, da se je pravica stranki pripo-znala, ki si je dohtarja najela, ta je čutil, kaj je še tako majhna pravda! Vse stroške in tudi one za dohtarja je moral plačati, ki so pri pravdah za ma-enkosti navadno veči, kakor pa tožbeni predmet sam. Ako se ta ali ona stranka večkrat v take pravde zaplete, kar je dandanes med našimi ljudmi že ne-jako navadno postalo, da se vse pravda in si vse dohtarja išče, mora konečno priti na nič! Temu bi se prav lahko odpomoglo, ako bi se pravde za ma-enkosti na kak način prenaredile, pri kterih naj bi dolžnost povračila stroškov, ki jih ima ena stranka s tem, da si dohtarja najame, za nasprotno stranko odpadla. Ali z drugimi besedami: »Kdor si za malenkostne pravde dohtarja najame, naj ga tudi sam plačuje." Le tako bode mogoče tudi revežu svojo »ravieo pri sodniji poiskati, kteri se do sedaj s krepko detvijo navadno odpove, ker že naprej ve, da se z aogatašem, ki ima vedno dohtarja za seboj, ne more pravdati zarad prevelikih stroškov, kterih se boji, za slučaj, če bi pravde ne dobil. Predlog je prav hvale vreden in zasluži vsestranske podporo. »Budapešti Hirlap" piše o sedanji madjarski mladini, primerjajoč jo z ono leta 1860, sledeče: Namesto navdušene ljubezni do domovine, ki se kaže v dejanji, a ne s pustimi in praznimi besedami, cvete danes nemarnost in tapo razdvo-jenje, namesto višjega cilja javnih koristi, vidimo sebičnost, osebno koristolovje in nesladnost. Bogat mladeneč vstoplja se v nekdanje razveselovanje in v njih zgubi vse plemenitne instinkte. Pes, konj, smodka, lov, karte, gledališče, igralke ga popolnoma vtop6, da tačas, kedar gre na potovanje, išče v inozemstvu samo take kraje, kjer se shajajo pustolovci, da vstreže najbolj podlemu nagonu duše na škodo vseh blagih čutov. Njegovo srce, ves zaklad njegovega dušnega življenja, postane topo za vse drugo. Nič ga ne more iztrgati iz moralnega blata, po kterem se valja, misli, da je ves svet tako podel in nič vreden, kakor on sam. Ne zanimiva ga nič, ne veruje nikomur. A kaj pa reven mladeneč? Njega bi mogla rešiti revščina; vzbuditi bi moglo v njem trdno voljo in krepost; borba za vsakdanje življenje in nesreča bi mogla očistiti njegovo dušo in obrniti jo k idealom. Ne, on se raje pečil z bogatimi, pomilovanja vrednimi in hiti za njih nizkimi neslad-nostmi, ako pa ne more doseči tega, pa se izneveri, pa pozabi svoje dolžnosti do domovine. V takem težkem stanji živi sedanja mladež brez ideala in brez prave mladosti. Od kod pride to? Vendar se matere bolj pečajo z vzgojo mladine, šole so na višji stopinji omike, kakor so bile pred kacimi dvajsetimi ali tridesetimi leti. — Vso krivico navali »Budapešti Hirlap" domačemu življenju in šoli ter končuje: Ko bi profesor ljubil znanost in dijaka in ne bi bil hladen stroj, ki samo vpisuje, ko bi matere vzgojale junake, a ne razvajene mehkužneže, bi bila naša prihodnost bolj zavarovana, kakor s kakoršnim-koli zakonom v splošni vojaški dolžnosti. Pa zastonj! Sedaj piha drug veter, in duh mladine iz leta 1860 je menda izginil iz mladosti na veke. Vitanje države. Politični položaj med Avstrijo in Nemčijo je dovolj jasen, če tudi bi ga ne bil dr. Rieger tako dobro označil, kakor ga je. Da prijateljstvo med obema državama, ktero se je leta 1879 sklenilo, na Bismarkovo prigovarjanje, še obstoji, ve vsakdo, če se le količkaj z novinami pečil. A vroče ni več tako, kakor je bilo tedaj, ko se je ravno skovalo, gorko je pa le še vedno toliko, da bi se vsakdo opekel, kdor bi s« nad njim spozabil. Vzrok temu je deloma čas, ki vse ohladi, še več pa naša trdovratnost, da nismo hoteli Bismarku na limance, ki nam jih je bil s carinsko zvezo nastavil, pri kteri bi bila Avstrija obsedela in nemškega cesarstva podružnica postala. Bismark je tudi le samo iz tega namena nam svoje prijateljstvo ponujal, da bi nas bil s carinsko zvezo osrečil, ali po domače rečeno, da bi bil avstrijsko kravo molzel. Vidoč pa, da ne gre, obrnil je svojo očetovsko skrb od nas na Rusko, in reči moramo, da je politična ljubezen med Nemčijo in Rusijo mnogo bolj vroča in srčna, kakor pa med Avstrijo in Nemčijo. Vzrok temu je največ sorodstvo med Berolinskim in Petrograjskim cesarskim dvorom, nekaj pa tudi skupni interesi, ki ti dve državi že od Napoleonskih vojskii združujejo. Na Balkanu imajo velesile sedaj sledeč načrt, po kterem nameravajo zmedeno štreno zopet vrav-nati. Pred vsem bo bolgarsko-turška komisija pregledala iztočno -rumelijsko ustavo in jo sedanjim razmeram primerno osnovala, za kar bo potrebovala svoje štiri mesece. Na to se bo sklicala konferenca evropejskih velesil, ktera bo preosnovan in popravljen načrt postave še enkrat pregledala in če ji bo všeč, potrdila. Srečni Bolgari, če bi se od paragrafov v postavi zabilježenih živeti dalo! Jedro bolgarsko-turške pogodbe bo po spremembi sledeče: Za generalnega guvernerja iztočno-rumelijskega se ne bo imenoval knez Aleksander osebno, temveč knez bolgarski sploh, vsled česar bode mogoče že v prihodnji petletni dobi druzega kneza na guvernerjev stol posaditi, če bi se Aleksandru zopet kaj ruskega primerilo. Temu se pa Aleksander ravno v najnovejšem času vstavlja, češ, ali vse ali pa nič in prav ima, da za bodočnost poskrbi. Po pretečeni petletni dobi bi se pa bolgarski knez v sporazumljenji vseh velesil zopet na druzih pet let z* general-guvernerja imenoval. Tista točka pt, po kteri bi bila Bolgarija zopet turška dekla postala, ker bi se bila morala vseh turških vojskii s svojimi ljudmi na strani Turčije vdeleževati, bode se pa po željah velesil izbacnila, kar je tudi popolnoma prtv. Italijansko ministerstvo je s 14 glasovi večine obtičalo na vrhu pri finančni debati. 5. t. m. sprejel se je namreč dnevni red, ki jemlje na znanje vladna pojasnila. Bilo je pri tej seji, ko je šlo za zaupnico vladi, 470 poslancev, vseh skupaj jih je 507. Kar je laški parlament, ni bilo nikdar toliko poslancev pri glasovanji. Izid je le formelno vgoden Depretisu. Imenovani dnevni red so sprejeli s 242 zoper 228 glasov, tako, da jih je bilo le 7 nad potrebno absolutno večino (235). Razlika 14 med večino in manjšino je pa uprav za tistih 14 glasov, ktere so oddali ministri in njih vesoljni tajniki. Ker je tukaj šlo za zaupnico ministerstvu zarad njegove domače in vnanje politike, ne more se reči, da bi bil parlament posebno pohvalil ministre. Zapustili so jih lastni privrženci. Komisija nemškega državnega zbora, ki se ima posvetovati o samoprodaji žganja, je zavrgla prva dva paragrafa, ki obsegata jedro tega vprašanja in sicer prvega z 19 proti 6 in druzega z 20 proti 5 glasom. Se ve, da stvar pride še v zboru v pretres. Tam se ji morda ne bode bolje godilo. Na Pruskem tudi država ne prodaja tobaka, toliko manj jim je všeč monopol žganja. — Žganje bolj obdačiti, pa prodajalcem, t. j. krčmarjem bolj na prste gledati, tega država potrebuje, a ne samopro-daje, ljudje radi in ceno delajo, zato nam ni treba državnih naprav in tovarn. So ljudje, ki republikanske državne oblike ne morejo zadosti prehvaliti, češ, da je naj-ceneja in prebivalstvu najbolj vgodna. Da to ni povsem resnično, priča nam sedanja francoska republika, ali kakor se tudi zove, najnovejša francoska oligarhija, ki se bo vsak čas razvila v revolucijo. Velikani so res sedanji državni gospodarji, toda ne v rečeh, ki so državnikom na čast, temveč kar je temu nasprotnega. Sedanji Francozje so velikani v umetnosti dolgove delati. Že smo enkrat pisali o tej zapravljivosti tretje republike in smo pri tisti priložnosti tudi omenjali, da ga ni bilo ne kralja in ne cesarja, ki bi bil tako dolg na dolg kopičil, kakor ravno sedanji republikanci z največo nebrižnostjo leto na leto to delajo. In že zopet so sklenili postavo, da si bodo celo milijardo, t. j. 1000 milijonov frankov na posodo vzeli na državo. Državnega dolga imajo že sedaj v okroglem številu 29 milijard. Republiko imajo že 15 let in se je v tem času državni dolg za celih 14 milijard pomnožil. Razun 5, ktere so Nemcem za vojno odškodnino plačali, so vseh drugih 9 deloma porabili, za kaj — sicer znamo, toda pokazati ničesar nimajo. Ta republika jih je že več stala, kakor najdražja monarhija in jih bo še. Da je tako, tudi ni čuda. Veljaki in mogotci, ki so na krmilu oligarhiji, le na to gledajo, kako bi hitro obogateli; kedar so si žepe napolnili, se pa v pokoj umaknejo, narod ti pa plačaj, da boš črn. Ne rečemo, da je tega krivo ime »republike", ampak krivo je brezverno in brezvestno liberalstvo. „A prijatelj, to je vse kaj druzega." Tako kričč sedaj liberalni listi vseh vetrov, ko so na Francoskem v rudniku »Decazeville" delavci odpovedali delo. Vtešiti delavce pa svetujejo nekteri, naj vlada prevzame rudnike, in delavci naj imajo dobiček pri rudniku. —■ To ne gre. pravijo, tudi tisti, ki niso besede zinile, kedar so samostanom premoženje jemali, duhovnikom plačo vtrgavali, redovnike iz njih hiš in iz njih posestva tirali. — To ne gre, pravimo tudi mi, da bi, meni nič, tebi nič, enim premoženje jemali, a drugim dajali, toraj je bilo že samo ob sebi krivično, da so ropali — (in kaj ropali ?) vladno konfiskovali premoženje cerkvenih udov, krivično pa še bolj zarad tega, ker se je to premoženje revežem v prid obračalo; tega ljudje ta čas niso vedeli še celo odobravali so tako ravnanje, spregledali so to še le sedaj, ko gre za premoženje in imetje velikih podjetnikov, med njimi je znani Leon Saj, ki pri takih podjetjih gotovo ne pozabijo sami na-se. Ko so se delavci uprli, umorili so najprej uradnika, na kterega so bili nahujskani po pritepenih rovarjih, in kar je najbolj čudno, dela se bi bili po-prijeli, a več občin je izreklo, da jih hoče podpirati. (Zoper to podpiranje ubogih delavcev gotovo nihče nič nima). A ti jih podpirajo, da bi upor širili, in tako posestnike prisilili, da se znebe, kakor koli že, svojega premoženja (rudnika) in naj to država prevzame. Ali je to mogoče v pravni državi? Radikalcem je vse mogoče: premoženje je sveto, pravijo bogatini, ki so si pridobili premoženje z žulji delavcev, a premoženje ni sveto, kedar je v cerkvenih rokah. — Lahko bi tukaj rekli, kar ste sejali to boste želi. — Telegram iz Pariza 16. t. m. pa pravi. Zbornica je sprejela s 379 zoper 100 glasov v zadevah delavskega upora v Decazeville dnevni red ki so ga napravile med sabo frakcije levice in kterega je pozneje sprejela vlada, sedaj bodo menda delavci spregledali, so le orodje brezvestnim ljudem. — Delavci so, kakor telegram pripoveduje — vstali pri kujanji. Štiri odloke izdalo je francosko ministerstvo zunanjih zadev, oziroma naselbin, glede vravnave varstvenega pokroviteljstva na Madagaskarji. Statut za Madagaskar izdelan, določuje razna imenovanja in druge zadeve. Za generairezidenta na velikem otoku je imenovan pooblaščeni minister Le Myr de Villers, za pomočnika dobil je pa ladijskega poročnika Bucharda. Generalrezident ima vso oblast na otoku v rokah in vsled tiste tudi vso izvrševalno pravico. Tudi čez Hovaško vlado je postavljen, kolikor je ta ravno v zunanje zadeve zapletena. Da je tudi vrhovno zapovedništvo čez vojno brodovje v njegovih rokah in čez vse častnike in uradnike na otoku službovajoče, ume se samo po sebi. Stanuje ta vrhovni generalrezident na otoku v mestu Tananariva. Francoski konzularni agentje, kolikor jih je ravno na otoku, dobili so vsi naslove rezidentov in namestnih rezidentov; tem na čelu je generalrezident. To je že velika in jako vplivna oseba, kajti dopisuje in razgovarja se le z ministri potom ministerstva zunanjih zadev, če bi bila pa sila, ima tudi pravico, da se kar naravnost oglasi pri še višjih glavah, kakor je sam, pri kterih ravno se nadja pomoči dobiti. Taki gospodje so francoski vojni zapovedniki na Madagaskarju, guverner Reu-nijski in pa oba konzula Adenski ter Zanzibarski, kajti vsi imajo več ali manj brodovja na razpolaganje. Izvirni dopisi. S Krke, 15. marca. „Ne hvali dneva pred večerom, da se v jezik ne vgrizneš", pravi že star pregovor! Ravno tako se tudi dopisniku s Krke godi. V št. 52 »Slovenca" je bilo poročano: da je jel pihati jug in da je proti solnčni strani že vse kopno, da, res, je bilo; a v noči med 3. in 4. marcom, povrnila se je burja ter s seboj prinesla mnogo snega in napravila zopet hudo zimo, ne zmeneč se, da je že blizo spomlad. Tudi besede o borovih popkih v ravno tistem dopisu niso bile „glas vpijočega v puščavi". Ni se zgodilo tako, kakor se že leta in leta godi s strupenim žganjem, ko se vedno slišijo pritožbe, a doseže pa se malo ž njimi, ker se le male naloge nakladajo na žganje, pri kterih se ni nadjati, da bi se zatrlo. — To me opomni, da se nam z nečem ravno tako godi, namreč z dolenjsko železnico. Vedno so o nji pogovori: sedaj se bere v časnikih o prošnjah za njo, sedaj o merjenji; sedaj o sklepu in peticiji v deželnem, cel6 tudi v državnem zboru, a storilo pa se še sedaj ni nič. Le toliko se je storilo že večkrat, da pregledujejo zemljiško naravo, kod da bi bilo pripravniše za železniški tir. Pregledovalo se je že trikrat: V prvo menda že pred kacimi 18. leti; v drugo nekoliko pozneje in v tretje, lansko leto 20. in 22. junija. Ostalo pa je pri pregledu in pogovorih. In tako menda bo še mnogo let — če sicer kedaj kaj bode. Pa povrnimo se k pravemu predmetu. Borove popke je slavna okrajna gosposka popolnoma prepovedala rezati. Oklicala je tudi, da imajo že mnogo tacih v rokah, ki so na ta način gozde vničevali, ktere bo kazen pokorila bodi-si z odškodnino bodi-si da bodo v ječi premišljevali, če je bilo njih delo pošteno in brez škode za bližnjega. Da je k tej prepovedi dopis s Krke pripomogel, ne zaterjujem; zatrjujem pa, da je ta prepoved potrebna, koristna in pravična. Leto 1886 nam nič dobrega ne obeta, skoraj smo prisiljeni že za naprej pritrditi tistim prero-kovalcem, ki so leto 1886 tako hudo obrekovali. Toda ne tako kakor je pisano v tisti knižici, ktero jo je bil „SIovenc" omenil v svoji 23. št. zavoljo njene 3udne »vsebine" in na želje dopisnika; ampak zavoljo revščine, pomanjkanje živinske klaje v naši Do-ljenski strani. To pa nam je zakrivilo še 1. 1885 v spomladi in jeseni deževje, v poletju pa silna suša. Z vsih krajev se sliši zdihovanje zavoljo klaje. Ima pa že tudi visoko ceno, seno se prodaja po 3 gld. do 4 gl. 100 kg, slama do 2 gl. 30 kr. in tudi po tej ceni klaje skoraj ni več dobiti. Kaj pa bode še cela dva meseca, ker veliko prej se ni nadjati, da bi se kaj na travniku ali po njivah dobilo. To naj daje našim rodoljubom podobo blagostanja kmetskega, ker se toliko trudijo, da kmetu svetujejo veliko živine rediti, ter se le z živinorejo baviti, ker s kmetovanjem se še silno malo naprej pride. Tako jim svetujejo nekteri po časopisih, nekteri po knjigah in tudi potovalni učitelji. Ko je bil tak učitelj pred nekaj leti v Šont-Vidu pri Zatičini, mi je pravil potem neki mož, ki je bil navzoč pri njegovem govoru, tako-le med drugim: V našem cesarstvu je glavna podpora kmetijstvo in živinoreja. Toraj teh dveh reči se morate poprijeti, ako hočete biti dobri in srečni državljani. Ker je pa v novejšem času Amerika silno bogata na žitu, se tudi v naše kraje žito prav po nizki ceni uvaževa, da ga zamore vsaki kmetovalec prav po mali ceni kupovati. Zato vam svetujemo se živinoreje bolj poprijeti. Toraj naj vsaki kmetovalec seje po njivah detelje in dobre sorte trave, da tako povzdignite živinorejo in kmalo bote prepričani, da živinoreja vas zamore obogateti, kmetijstvo pa v enakih primerah komaj vzdrževati. Pač čudni sveti! Živinoreja bi nas imela vbogateti, a obožala nas bo. Ker živine ne moremo prodati, tudi žita kupovati ne moremo. Naj bi bili več sejali, bi bili tudi več pridelali, toraj vsaj hrano imeli; tako pa nimamo nobenega, pojemljemo toraj mi in živina. Tako mi je govoril kmetovalec; sodite, če ni imel prav.*) Domače novice. (Občni zbor Vincencijevega društva.) (Konec.) Društvo nakupivši obe hiši je smatralo pričeto delo završenim, in začelo je misliti, kako bi se obe hiši prezidali ali iz novega postavili. Preden se je lotilo tega dela, treba je bilo vedeti, kaj bode rekla na to politična oblast, ali ne bode ugovarjala, kajti blizo tam je bila bolnišnica za kozave, od kraja je bila ta bolnišnica za bolnike na očeh. Treba se je bilo podvizati, da pridemo do cilja. Slavni zbor! Občinske seje, v kteri se je po mnogih zaprekah obravnavalo za privoljenje, ne bom nikdar pozabil. S hvaležnostjo moram tukaj povdarjati, da je vzlasti g. Doberlet, ki ima za naše občinske zadeve mnogo zaslug, bil tisti, ki je ovrgel neopravičene ugovore in gospodom dokazoval, da je taka naprava brezpogojno potrebna. Tako je slednjič privolil tudi mestni magistrat v to zidanje. Stavbeno leto 1881 je prinašalo predsedniku, dr. Janezu Gogali, bridkih skrbi. Večkrat mi je rekel: S skrbjo se vležem, a še z večjo skrbjo vsta-nem. Ako je že bilo mnogo nepreskrbljenih otrok, 50 jih je bilo treba premestiti v Jagrovo hišo, s kterimi je bilo dovolj sitnosti in skrbi, prizadevali so stroški za zidanje še veče skrbi, in kratile predsedniku spanje in belile glavo. Na vse kriplje si je prizadeval in vse poskusil, da dobi potreben denar. Da, zagotovim vas, gospoda moja, dnevi izplačevanja in poslednjič pa črtrtletja, so bili dnevi prav kritični, kar je ranjki dobival, pobrale so že pobotnice rokodelcev in večkrat sem čul iz njegovih ust: danes sem suh, kakor poper, vendar darovi, ki so po malem prihajali, in ktere je sprejemal z največo hvaležnostjo, naj si bodo majhni, kakor že, podprli so mu pogum. On je mislil, kako dobiti večih prihodkov, prosil je ustmeno in pismeno, doma v deželi in zunaj dežele, in je poslednjič sklical gospejni odsek, ki mu je naklonil darov nikakor malih. Ta gospejni odsek mu je bil v hudi stiski angelj, ki ga je rešil. Od 24. aprila 1881 do decembra 1885 je prišlo po tem odseku 4679 gld. Kaj ne, da me boste oprostili, da ne imenujem oseb častivrednih gospa, ki so se odlikovale po posebni delavnosti. Največ njih je znanih častitim gospodom. Poleg teh zgoraj navedenih doneskov slavnega gospejnega odseka ne smemo tudi zamolčati posebnega darila 3000 gold., ktere je poslala neka gospodičina iz Tirolskega. Ko je bilo zidanje dovršeno 1. 1882, blagoslovil je hišo pokojni knez in škof dr. Janez Zlatoust Po-gačar, in ime je dobilo »Marijanišče". Tedaj je bilo notri 50 sirot, in 10 dečkov v zavetišči, ker večina dečkov iz zavetišča je bila sprejeta v sirotišče. Kmalo potem, ko je bilo sirotišče otvorjeno, dal je slavni deželni odbor Vinceucijevemu društvu sedem deželnih ustanovljencev in obljubil je, da če dati deželne ustanovljence, njih 86, ki so začasno pri čč. usmiljenih sestrah v izgoji. 13. julija 1883 se je zgodila »Marijanišču" velika radost in čast, presvitli cesar je počastil »Ma-rijanišče" s svojim obiskovanjem. Vsem navzočim bode ostalo v živem spominu, kako je presvitli cesar pregledovaje vse prostore v hiši izrazil svojo zadovoljnost. Gojencev je bilo če dalje več, ko so bili *) Ne, kmet vendar ni imel prav, če sicer potovalni učitelj ni hvale (živinoreje) in graje (kmetovanja) pretiral. Res se živinoreja dandanes bolj splačajo, zato ker je cona žita sedaj prenizka ter so kmetovalcu pri dražili poslih in delavcih no moro splačovati. Cono tlači, seveda, dovaževanje žita ame-rikanskoga in druzega po množili železnicah in parobrodili. A živeti je vendar proj troba, kakor žito prodajati: toraj je treba modro proračuniti: koliko potrebujem njiv in žita, da zamorem v srednji letini z družino živeti? Koliko smem živino si omisliti, da ne bode treba tudi v srednji letini krmo in klajo kupovati V Kmetovalec, kteri tako ne računi je na napačni poti. 16. januvarja 1884 izročeni vsi deželni ustanovljene! ter jih je bilo 90. Mladi zavod se je veselo razvil, ali nenadoma prišel je nanj hud vdarec, 4. maja 1884 je umrl ne-pozabljivi predsednik društvu, dr. Janez Gogala. V svoji oporoki je postavil za glavnega dediča deško sirotišče, in je kratko pred smrtjo rekel, kako bi zelo želel, da bi „Marijanišče" kmalo zadobilo kapelo. — »Gospod vdari, pa zopet zaceli", dobrotniki so ostali zavetišču blago naklonjeni, njih število se je tudi množilo, posebno pa je več gospa pristopilo k odseku, tako, da jih je dandanes 111. Na novo izvoljeni predsednik, mil. g. prošt dr. Anton Jarc, vodi sedaj zavod v duhu ranjkega z največo skrbjo, vdanostjo in vztrajnostjo. S 15. septembrom 1884 so bile poklicane šolske sestre iz Maribora, da v hiši gospodiuijo, dečke vzgojajo in podučujejo z gospico Ravnahar, ter izvršujejo ta posel v največo zadovoljnost in priznanje. Ni kar si bodi, da je v preteklem letu od 97 gojencev vstopilo v više razrede 89, med temi je bilo 33 odličnih. V verouku je podučeval popolnoma brezplačno č. o. Placid, iz reda sv. Frančiška. Za pedagogično vodstvo in za ravnatelja smo dobili lansko jesen preč. g. dr. Lampeta, profesorja bogoslovja, ki opravlja doma v kapeli službo božjo. Sedaj je v zavodu 108 dečkov in 10 dečkov v zavetišči, med temi je deželnih vstanovljencev 52, — 33 jih je za malo plačo, 23 pa popolnoma zastonj z vsem preskrbljenih. Dovolj je znano, kaj je društvo storilo naprav-Ijaje slovesnost božičnega drevesa in snovaje tako priljubljene božične oratorije, da zbudi pri dečkih čuvstvo za vse blago in vzvišeno, drugič pa, da tudi pridobi zavodu dobrotnikov in podpornikov. Konečno naj še omenim, da se je lansko leto posrečilo vstreči občni želji in potrebi, ter postaviti s primerno malimi stroški hišno kapelo. Mil. knez in škof je bil toliko prijazen, da je sam blagoslovil v službo božjo to kapelo, v imenu vsega društva izrekam mil. g. knezu in škofu ponižno zahvalo, ter dodajem prošnjo, da bi tudi v prihodnje društvu naklonil njegovo blago nakloujenost. Spregovoril je pa potem milostljivi knez in škof; oziraje se na to, kar so predgovorniki razložili, pravi: Kako želo imenitno je dandanes soci-jaluo vprašanje, program za programom se izdaje, kako bi se to vprašanje vgodno rešilo, kar se danes poveličuje za edino zveličavno, se jutro zopet zavrže. To pa pride od tod, ker malokdo razume to vprašanje, malokdo premisli, kaj je vzrok toliki revščini. Svetu manjka pravega stališča, iz kterega bi presojevali to vprašanje. Napravljajo veselice in zabave, lepe reči spravijo skupaj, da bi revežem pomagali, a kakor dobljeno, rado zgubljeno. Vincen-cijevo društvo je z majhnimi pripomočki veliko doseglo. Milostljivi višji pastir potem opomni na besede sv. evangelija, kjer se bere: »Egentes et multos locupletantes, nihil possidentes, omnia habentes." Tako tudi bratje Vincencijevega društva delajo za druge, skrbe za druge, ne gledajo na to, ako pri tem tudi kaj neprijetnega skušajo. Vse to pa dela krščanska ljubezen, o kteri apostelj Pavel govori: „Ko bi imel tako vero, da bi gore prestavljal . . ., ko bi tudi dal svoje telo, da bi zgorelo, a ljubezni ne imel, mi vse to nič ne pomaga." Višji pastir se zahvali udom Vincencijevega društva za njih delovanje v duhu krščanske ljubezni, opominja jih k vstrajnosti in stanovitnosti v pričetem delovanji. Zbrani poslušajo pazljivo in z največjim zanimi-vanjem besede višjega pastirja in potem sprejmo kleče blagoslov. V pričo kneza in škofa ponuja se potem navzočim, kakor vselej pri shodih Vincencijevega društva, posoda za milodare, ki se znatno napolni. — S prijaznim pozdravom poslovi se milostljivi gospod od navzočih. — Kako prijetno je muditi se tam, kjer so verni s škofom jednih misli in jednega srca! (Sivooblačno vreme) umaknilo se je jasnemu dnevu; zlato solnce gleda zopet na pobeljeno površje narave, kjer si z vso svojo gorkoto in močjo, kolikor jo ravno že ima, prizadeva Še precej debelo sneženo odejo, kolikor bi se dalo, hitro razstopiti. če nam tako vreme ostane, bode prav kmalo sneg proč, kar bi bilo prav, kajti ljuba pomlad že trka na duri. (Pobiranje doneskov za „Narodni Dom" v Ljubljani.) Ko smo podali v svojem zadnjem poročilu pregled o razprodanih knjižicah, iz kojega je bilo razvidno, da je na drugem mestu takoj za Ljubljano njej tudi po leži sosedna Vrhnika, nismo pri- farnega urada na Jesenicah obrnejo, ter blagovoljno tudi naznanijo priimek, starost itd. (SInžba c. kr. okrajnega sodnika) v Ž u ž e m -perku je razpisana do 2. aprila. Prošnje c. kr. predsedništvu okrožne sodnije v Novem mestu. (Razpisana je služba c. kr. voditelja zemljiških knjig) v X. uradniškem razredu, oziroma služba c. k. sodnijskega kancelista v Črnomlji do 15. aprila. Prošnje c. k. okrožne sodnije predsedništvu v Novem mestu. (Laški grof Savorgnan), ki je v Gorici na svojo ženo iu njega zapeljivca streljal in oba ranil, je, kakor smo enkrat že omenjali v Gorici zaprt in pride meseca maja pred porotnike. V ječi mu drugujeta dva vjetnika, pred kterima ima pa grof tolikanj prednosti, da so mu lastno posteljo in lastno hrano dovolili. Žena njegova je tudi že toliko okrevala od prejetih ran na roko in v prsi, da je že vstala in se bo na Laško k svojim sorodnikom preselila. Stara je 22. let, grof pa 35 in sicer menda jako prijazen človek. Razne reči. g « Čas Stanje Veter Vreme ® t S3 opazovanja zrakomera v mm toplomera po Celziju ©