-*S    34 ¦ &*-
Iz nekdanjih dnij
(Spisal J. 0)
2. Ginljiv dogodek.
poralo je že tako   biti,  da me je obiskala bolezen, in da sem moral
v bolnišnico. Imel sem očesni katar.
sirgF^ prvj teden sc mi ni dogodilo nič posebnega. Privadil sem se bol-niškemu redu in jedilu, tudi v bolniški halji me ni bilo več sram sprehajati se po vrtu. Soba za očibolne je bila vedno polna. če je kdo užil to veselje, da nas je smel zapustiti, dobili smo takoj druzega.
Tako je pripeljala nekega dne mati malega dečka; človek bi mu ne prisodil več nego deset let. Revež je bil bled ko mrlič, oči so bile videti lepe in zdrave. Vendar se ni upal prestopiti, kar vedno se je držal matere. Vsi smo obstopili novega tovariša, ker je vsak hotel kaj zvedeti o njem. A on je vedno gledal v jedno mer, kakor bi se ne zmenil za nikogar, iu je sedaj pa sedaj globoko vzdihnil. To je še bolj vzbujalo našo radovednost.
Prav veseli smo bili tedaj, da je prišla sestra Agata v sobo. Nji je po-kazala mati domovinski in ubožni list in ji razložila vse, kako in kaj.
»Hudo me je obiskal Bog«, začela je. »Glejte ga, že šest in dvajset let ima in — kolik je?! Uprav tolik kakor pred dvajsetimi leti. Do sedmega leta je bil zdrav in čvrst, da je bilo veselje pogledati ga. Ko je začel hoditi v šolo, napala ga je bolezen. Glava ga je začela boleti, noben ud mu ni koristil. Moral je v posteljo in — celo leto ni revež vstal. Koliko sem jaz trpela poleg njega! Obljubila sem ga na sveto Goro, če bi mu Marija izprosila vsaj toliko, da bi mogel vstati. Bila sem uslišana. Za dolgih dvanajst meseeev je toliko okreval, da je mogel zapustiti posteljo. A dolga bolezen je imela hude nasledke. Od onega časa ni več rasel. Delati ni mogel veliko: pri sveti maši je stregel in pasel domačo kozo. Nikoli ni potožil, da ga kaj bolf. A pretečeni teden — ravno za dvajsct let, odkar ga je zapuatila ona bolezen — prijel ga je tako hudo glavobol, da mu je otrpnil vidni živec, kakor je dejal naš zdravnik, in — oslepel je. Pripeljala sem ga semkaj, če bi bilo morda še kaj pomoči. 0 Bog, kako hudo ti mene tepeš! A Ti že veš, zakaj. ..«
Pri zadnjih besedah se ji udero debele solze po licu.
»Ne obupajto, mati«, tolaži jo redovnica, »zdravniki tu mnogo vedo, skoro slednjemu pomagajo k zdravju. Znabiti tudi tukaj ni še vse zamujeno. Ubožni in rodovinski list pokažite spodaj v pisarni, a Francka le tukaj pustite. Dobro se mu bo godilo. Skrbeli bomo zanj, kakor bi bil naš.«
Težko ae je ločila mati od sina — tako težko, kakor bi jo navdajala slutnja, da ga vidi poslednjikrat v življenju. Z objokanimi očmi ga je poljubila, pri vratih so še jedenkrat ozrla nanj in odšla . . . Res, velika je ljubezen materina do otroka.
Slepega Francka so spravili takoj v posteljo. Zdravniki, ki so ga proti večeru ogledovali, menfli  so  se dolgo  na tihem med seboj in zmajevali z
-«   35   s*-
glavo. Iz vsega govorjenja sem ujel besede: »Augenstarr« *) in »keine Hilfe.«**)
Ubogi deček . . .! Prav iz srca se mi je zasmilil.
Štiri dni potem se ni dogodilo nič posebnega. Francek je bil skoro vedno v postelji, le včasih je vstal, in prijemajoč se za posteljo nekoliko se sprehodil. Bil je jako prijazen in zgovoren. Kmalu sem se seznanil ž njim. Dostikrat sem sedel k njegovi postelji, in vedno mi je pripovedoval kaj zanimivega o svoji cerkveni službi, o pastirovanju domače nežne Liske, hudo-mušne Maroge itd. če sem ga vprašal, kako se mu godi, ni mi potožil drugega, nego da ga notri slabi, da mu je hudo, ker ne more jesti sam, ampak ga mora pitati redovnica, in ker ga noče zdravnik nič zdraviti.
Rovež ni vedel, da je njegova bolezen neozdravljiva.
Peti dan vstanemo po navadi. Po jutranji molitvi prinese redovnica zajutrek. Oni, ki so mogli, so šli k mizi vsak po svojo mero, drugim je prinesla redovnica na posteljo. Tudi Franckn je prinesla skledico kave.
»No, Francek, vzdigni se, boš malo povžil. Včeraj tako nisi dosti jedel.«
A on se ne premakne, temveč kar stekleno gleda v strop. Sedaj pa sedaj globoko vzdahne in zagrči.
»Oj, ljubi Bog! saj bo umrl!« zavpije redovnica. »Moj Bog, še sv. olja ne bo dobil!«
Takoj hiti po duhovnika.
Prestrašeni obstopimo posteljo, mrtvaško posteljo, na katori se je a smrtjo boril mladenič v najlepših letih. Na obrazu mu ni bilo brati one groze in strahu, kakor pri onih, ki jih dobi smrt nepripravljene. Saj je bilo živ-ljenje njegovo zgolj trpljenje in gotovo si je želel, naj bi ga Bog kaj kmalu poklical k sobi.
»Francek, ali ti je tako hudo ?« ogovorim ga ia mu pogladim črne kodre.
V  odgovor globoko zagrči, kakor bi hotel izraziti s tem svoje bolečine.
V  tem pridejo duhovnik.
»Bi se li rad izpovedal?« reko mu.
Vse tiho — le glasno grčanje se čuje po sobi.
»Reci: »Moj Jezus, usmiljenje!« in ti dam odvezo. Reci!«
Zopet nobenega glasu.
Ko vidijo gospod, da se ne gane več, denejo ga v sveto olje in pri odhodu naroče redovnici, naj jih zopet pokliče, ako bi prišel k zavesti.
A ni se zavedel več. Mučil se je pa še dolgo potem — celi dopoldan. Rjdovnica je prižgala luč in molila naprej molitve za umirajode. Mi smo ji ginjeni odgovarjali. Včasih mu je obrisala pot raz čelo in ga kaj povprašala. A ni čul ničesar vcč. Cimdalje slabeje je dihal. Okolu jedne ure popoldne je še jedenkrat globoko vzdahnil in nato zaspal v smrtno spanje.
Ko so gd preoblekli, sta prišla dva hlapca z  nosilnico  in ga   odnesla.
Zdravniki, ki s) pregledali mrliča, so so izrekli, da je bilo vzrok nagle smrti vnetje možganov.
*) Slepa pega. — **) Ni je poraofii.
-«    36    ?*-
Bilo je tretji dan po tem dogodku. Uprav smo bili pojužinali in se pomenkovali o tem in onem, kar nekdo potrka in v sobo stopi žena — Franckova mati. Pogleda po sobi, kje bi bil sin. Ko ga ne opazi, pristopi k meni, ki sem sedel najbližje, in vpraša nekako s strahom:
»Kje je France LukanČič?«
Nisem si upal povedati ji žalostne vesti in zmajal sem z rameni.
Tu se vzbudi materi huda slutnja in še jedenkrat ponovi vprašanje.
Postaren mož zraven mene se ojunači in reče:
»V mrtvašnici.«
Tu se spusti žena v glasen jok, ki je bil bolj podoben obupnemu vpitju. »0 moj sin! Kaj umrl? 0 prisrčni moj otrok!« . . . se razlega po sobi.
Vsem so silile solze v oči, vsem se je smilila.
Redovnica prihiti v sobo in jo skuša potolažiti.
»Ne jokajte tako«, začne. »Božja volja je bila. Vaš sin se gotovo veseli gori mej angelji. Saj je tako lepo umrl. Danes popoldne ga bodo pokopali. Lahko ga spremite k zadnjcmu počitku. A prosim Vas, nehajte tako ihleti.«
Mati utihne nekoliko, obriše si solze in gre v mrtvašniuo iskat sina. Bil je že zabit v belo rakev.
Da je prelila tu mnogo solz, mi ni treba omenjati.
Za jcdno uro jc bil pogrob. Za krsto jo stopala mati sama obilne solze točeč in goreče moleč za sina.