Štev. 3. V Ljubljani, dne 22. januarja 1927. Leto I. Zupančič Fr.: Na domu in gre V Insarju, manjšem mestu penzenske gubernije, nas je bilo izmed oficirjev interniranih šest Jugoslovenov, devet Cehov in trinajst Bolgarov, ki smo bili skupaj nastanjeni v enonadstropni hiši. Stenice so imele po naših telesih vsako noč razkošno pojedino, kolera, legar in drugi taki zavezniki so neomejeno divjali med nami, nad vsem pa je vihtel takrat z vso silo bratomorni meč boljševizem. Celo v naš mirni Insar je prihrumel. Po vrhu vsega pa še lakota! V teh prilikah se je ta in oni odločil, da spet poizkusi srečo v domovini, čeravno j ? prej iskal zadovoljstva onkraj črnorumene meje. Dne 2. avgusta 1918 sem se tudi jaz odločil, da s svojim prijateljem Ivanom Cernejem (iz Celja) ostavim Insar in krenem na pot proti »rodini«. 2e dolgo poprej sva si priskrbela ponarejene dokumente. V nahrbtnik sva naložila najpotrebnejše, predvsem »su-hari« t. j. posušene kruhove skorje, pa tudi nekaj klobas, denar pa, ki sva ga imela, sva Iz previdnosti zašila v razne dele obleke. Po železnici sva se vozila na razne načine. Enkrat sva plačala vozni listek, drugič (ln tako ie bilo največkrat) pa sva se vozila brezplačno, neprestano v skrbeh, da naju ne bi kdo prijel. Najin sklep je bil, da se spotoma oglasiva v Jasni Poljani ter počastiva spomin velikega Leva Nikola-jeviča Tolstega. Dne 6. avgusta 1918 sva dospela na strehi vagona iz mesta Tule v Zasjeko. Odtod sva Jo mahnila peš v tri četrt ure oddaljeno Jasno Poljano, večjo vasico, kjer stoji Tolstojev dom in kjer počiva veliki mislec sredi hladnega, senčnatega gozda. Nedaleč od postaje v Zasjeki se pot odcepi od glavne ceste. Po kratki hoji zagledava ostanke nekdanjega obširnega grajskega poslopja. Dva okrogla, z mahom poraščena kamenita stebra stražita vhod v Jasno Poljano. Na njih je napisano, da je vstop dovoljen samo ob četrtkih. Tisti dan. dne 6. avgusta, pa je bil torek. Malo pomisliva, nato kreneva po dokaj zapuščenem drevoredu. Pred hlevom, nekaj korakov od gradu, sedi in jč petorica »voinoplenlh«. trije Nemci in dva Rumuna. Prisedeva, u L. N. Tolstega. pogoste naju z mlekom in nama povedo, kar jim je znanega. Svetujejo nama, naj se obrneva do Dušana Petroviča, ki nama bo drage volje postregel. Prideva do gradu. V štiridesetih letih minulega stoletja je ta grad pogorel; danes stoji na njegovem mestu preprosta enonadstropn hiša. Toliko, da jo ošineva s pogledi in že hitiva dalje na grob . . . Brez povpraševanja, zamišljeno stopaje med bujnim sadnim drevjem in bogato obloženimi malinami, sva prišla v gozdni drevored, ki naju je pripeljal do zaželjenega cilja. Sredi košatih hrastov in topolov vidiš že od daleč preprosto ograjo, do 25 metrov v dolžino in širino. Pred to ograjo pa stojita dve klopicl kjer počivajo trudni častilci Vse naokoli -je črni jelovi in mešani gozd. Truden človek si želi sence in svežine; to utegne biti vzrok, da si je izbral veliki Tolstoj baš ta kraj za počivališče. Tudi midva sva sedla. Najin razgovor, ki je tako gostobesedno tekel med potjo, je utihnil. Zamislila sva se, prevzeta po veličini pokojnika, ki nama je vstajal pred duhovnimi očmi . . . Orob je preprost, brez napisa in brez križa. Zemlja .»a ie zrahljana« kakor da so ga šele pred par dnevi položili k večnemu počitku. Tudi sveže zelenje in cvetje leži na gomili, kakor da so jo pravkar potresli z njim. čeravno je nasuta že osem let. Dolgo sva gledala to zemljo ln to zelenje, ne čuteč, kako nama mineva čas . . Ko sva se vzdignila, nisva mogla oditi, ne da bi si vzela nekaj za spomin. A kaj naj bi vzela? Molče sva utrgala iz vencev na Njegovem grobu vsak do nekaj marjetic in praprotnih lističev; večjega spominka takrat itak ne bi bila mogl. prenesti preko meje Bilo nama je kakor da sva s temi oonižnimi cveti in temi zelenimi lističi bogato nagrajena za gorje, ki sva ga prebila na vojni . . . Bilo je vsekako še popoldne, ko sva se vrnila v grad. Iz čtlva sva poznala »drevo bednih« ki sva se zdajci znašla pod nilm: tu se ie pokojni Tolstoj razgovarjal s preprostim ruskim seljakom. kl je nogosto hodil k nJemu oo dober svet. Tudi midva sva sedla v senco tega drevesa. Vroče nama je bi- io, nekaj od hude pripeke, nekaj od ponosa in sreče, da smeva gledati okolico, v kateri se je rodil in sredi katere je učil veliki slovanski apostol. Ilija Rjepin: Lev Tolstoj (detajl). Ko Sva tako sedela na klopici, se je zdajci pokazalo pri oknu markantno obličje žene. ki naju je s pogledom vpraševala, česa iŠčeva v gradu na tak neobičajni dan. Da naju opravičim, sem stopil pod okno in sem predstavil svojega tovariša in sebe kot dva oficirja-uietnika, avstrijska Slovana, ki sva se želela pred povratkom v domovino seznaniti z domačijo svetovnoznanega pisatelja in misleca-velikana. Na te besede laju je stari dama prijazno pova» bila v grad. Bila je grofica-vdova Sofja Andrejevna Tolataja . .. Ko sva stopila v vežo. naju ie grofica ljubeznivo ogovorila in nama je takoj pričela razkazovati zanimivosti od sobe do sobe. Ce pravim »sobe«, naj si Čitatelj ne predstavlja Bog zna kakih dvoran. Prostori v domu L N. Tolstega so majhne, tipične ruske izbice, kakor je neizogibno v krajih, kjer vlada pozimi hud mraz. Sicer na ie notranjost hiše zelo enostavna In enolična. V pri« tličju je bivša delavnica Tolstega, njegova knjižnica in spalnica. V prvem nadstropju so stanovanjske sobe ške škofe. Sedaj je cerkev postala na> rodna; domači jezik je dobil v bogoslužju mesto, ki mu gre po naravi in začela je nastajati domača literatura. Brez cerkve bi ostalo ljudstvo v temi, zakaj država se je v tistih surovih ča= sih brigala zgolj za vojsko, upravo in davke, Ta vzorni mož se je na poti iz Jeru> zelema, kamor je romal na Jezusov giob. prehladil in je dne 12. januarja /236. leta izdihnil v Trnovu na Bolgar* skem svojo blago dušo. Njegov nečak, srbski kralj Vladislav je dal prenesti Spvine telesne ostanke v rodno zemljo in jih pokopati v manastiru Mileševu. Tu je ležal »prosvetiielj srbskog na* roda« več ko 300 let. Viharni dogodki so preobrazili njegovo domovino in leta 1389. se je slovanski jug na svq» jem skrajnem koncu prelomil peni za* faivljeno turško sabljo. Na Kosovem ........................................ je propadla srbska neodvisnost. Ni trajalo dolgo in že se je tudi na dru* gem skrajnem koncu — na Slovenskem — občutila turška moč. V težkih dneh so prihajali Srbi na Savin grob in pro* sili svojega narodnega svetnika moči in sile, da zlomijo azijatski jarem. Tur* ki so se zbali mrtvega svetnika; Sinan paša je naročil vojakom, naj zaneso kosti sv. Save v Beograd. Na Vračaru pri Beogradu so jih sežgali in raztro* sili pepel prvega srbskega vladike, pro* svetitelja in pisatelja na vse štiri ve' irove, čaščenje sv. Save med Srbi pomeni globoko vez z narodno preteklostjo; kult svetnika'~asketa ni tu mrtev obred, brez zveze z narodnim življenjem, marveč je proslava moža, ki je že v 12. stoletju občutil globoko vez med narodnim življenjem in kulturo. To nam bo docela jasno šele tedaj, če uvažimo, da so ljudje preproste resni* ce težje spoznavali nego zapletene. Vi času sv. Save se je zdelo, da je pisme' na kultura nekaj tujega in odvilnega; poglavitne reč je dobro nabruiena sab* Ija in pravočasne skrb za nebesa. Sveti Sava pa je prinesel Srbom mimo pis* mene kulture tudi narodnotprosvetni duh, duh domačega jezika, In * tem ni delal samo za Srbe, temveč za ves slo* vanski jug. ki je imel svoje prve kuU turne orače tako ob Vardarju kakor v senci Triglava. Slovenec H G Perušek - tiajodličnejši slikar v Chicagu Kriieva pot slov. izseljenca. - Od delavca do umetnika. Od 2Q. io 2fl. decembra minulega leta je bil« s dvorani Slovenske narodne podporne jednote v Chicagu razstava slik edinega pri-znanega slovenskega umetnika v Ameriki, Harvey G Peruška. Avditorij te največje slovenske organizacije v Ameriki je bil iz-premenjen » pravo umetniško galerijo Razstavljene so bile slike v olju, akvareji. lesorezi in rezbarski izdelki Razstava je bila izrazito slovenska in tudi posečali so jo večinoma te Slovenci in Hrvatje. Vsega je bile razstavljenih čez šestdeset slik, ki so sad Peružkovega dela v zadnjih Spetih alj sedmih letih Večine razstavljenih del tvorijo pokrajinske slike, ki so izdelane PO spominih in vtkih iz domovine ter te zapadnovirginskih gora. V poznejših delih Perušek slika tudi prerije, eipine v lndiaui in jezera v romantičnem VVisconsinu Te eli-ko, ki so po večini še naturalistična, zgodnja Peruškova dela, so vzbudile med slovenska publiko največ zanimanja; medlem ko so zrelejše, modernistične skice ta velika dela vzlle dejstvu, da so prav ta pridobila umetniku največje priznanje med Amerikanci, ostala e sloveneke strani skoraj neopajena. Vsekakor pa je bila razstava z gospodarskega vidika za Peruška uspešnejša uego smo pričakovali od našili preprostih naseljencev Prodanih je bilo sedemnajst "elijt, ujed temi tudi veliko impresionistično delo »Moč narave« v petčeveljskem kvadratu. To »Ifko je kupila Slovenska narodna podporna jednota. Sicer so se najbolj razprodajali akvareli. ★ Harvey Gregory Perušek je v slovenski domovini malo anan. Odrasel in razvil se je sloprav v Ameriki, svoj naravni dar za slikanje pa je pokazal že v rodnem krajif. Rodil se-je leta 1888. v Sodražici blizu Ribnice. Kot majhen deček, ki še v šolo ni hodi!, je neprestano »malal« mačke, pse, ovce, krave, drevesa, hiše, sploh vse, kar je imel pred seboj. Ko je začel hoditi v šolo, je imel učitelj ž njim precejšnje preglavice, ker se je mali Perušek med poukom kaj kmalu spozabil in je začel izrezavati klopi ali pa risati s kredo in svinčnikom. Učiteljeva sva- H. G. Perušek. lila niso nič izdala in deček je moral veliko prestati. Doima je mali Perušek pripravljal barve iz češmulj, ki jih je umel kuhati B zmletimi koreninami in mešati z ilovico. Pa tudi zdaj se ni smel ukvarjati s slikanjem, ker je moral po naši stari kmetski navadi pasti živino. Tako je dobival udarce doma in v šoli, vsi so mu izbijali iz glave slikarske in rezbarsike muhe. Te kazni pa so v dečku le utrjevale željo, da postane slikar. Po končani ljudski šoli (v 13. letu) je kmalu odšel v Ameriko, kjer je že bivala njegova sestra. Zdrav in poln življenja je prišel v Cleveland. Ameriške razmere so ga brž zgrabile s svojo eksistenčno nujo in si je moral iskati dela. Dobil je službo v neki livarni. Težko in monotono je bilo njegovo delo, kajti kot pomagač je moral neprestano dvigati kakih petnajst funtov težko kladivo. Neutrjeni slovenski mladenič je kmalu obnemogel in že po nekaterih mesecih je zbolel. Iskal je dela pri drugih podjetjih. Dobil je zaposlitev pri barvanju avtomobilov. Kaka štiri leta je ostal pri tem poslu, ki je bil lažji in mu je nudil več prilike, da je mogel delati bolj samosvoje, individualno. V delavnici je vzel avtomobilsko barvo in5 je doma na podstrešju ali v javnih pSrkih'lri-!i ssl in se uril v slikanju. Naposled se je naveličal zakajenega Cle-velaada. Ko mu je bilo 18 let, se je oglasila v njem slovenska kmečka natura m si je zaželel nazaj v naravo. Takrat se je pričela njegova najbolj romantična, malce pustolovska doba, ki je bila doba svobodnega razmaha in se je mogel razviti v to, kar je dandanes. Našel je prijatelja, kiparja po poklicu, ki je bil nekaj let starejši od njega. Z njim sta se napotila peš v daljno Zapadno Virgini|&<-Preživljala sta se z zaslužki, ki sla jih prejela tuintam za pardnevno delo po rcznlh skladiščih. Tako sta se bližala vedno bolj goratim pokrajinam Apalaškega gorovja. Končno sta se za dlje časa ustavila v samotni dolini, kjer je bilo ob železnici lesno skladi* šče. Ondi sta vstopila v dnino in sta hraSiia denar, da bi imela sredstev za daljše življenje visoko v gorah. Ko sta zaslužila primerno vsoto, sta si kupila vsak svojo puško, zalogo nabojev in nekoliko provijan-ture ter sta se podala v samoto. Visoko v gorah, daleč od ljudi in bučnih velemest, sta si zgradila sredi gozda kočo in sta preživela v nji štirinajst mesecev. Hranila sta se največ s kavo, fižolom, grahom in sladkorjem; ko pa jima je pošla zaloga in ni bilo denarja, sta živela kakor nekoč pračlo-vek v glavnem od lova. Uživala sta zajčie meso, vodo in orehe. Zajce sta pobijala*s puško in gorjačo. V dolino sta se podala samo tedaj, ko sta šla prat umazane srajce. Zajčja mast in pesek sta jima služila za milo. Perušku so bile westvirginske gore dobra šola. V prosti prirodi je imel dovolj prilike, da se je naučil sprejemati vtise iz narava Barv za slikanje sicer ni imel, ali kočo, ki sta jo zgradila s tovarišem, je izrezljal vso do zadnje deske. Ko se je vrnil v dolino, nazaj v civilizirani svet, ni vzel niče- * sar s seboj, imel pa je v duši neštete lepe in zanimive vtise in izkušnje iz narave; odmeve mogočnega in veličastnega bučanja slapov, tajnostnega skovikanja ujed v temnih nočeh in petja nepoznanih gorskih ptic. Perušek se je vrnil v Cleveland, kjer seveda ni več našel toliko zanimivosti. Dobil je delo, a ne takega, ki bi m a ugajalo. Kmalu nato se je podal v državo Illinois, kjer je v mestu Bradley sprejel delo v večji pohištveni tovarni kot dekorater. Tu je ostal več let. Podnevi je delal v tvorniški delavnici, zvečer pa je. slikal doma. Rad je zahajal na obrežje široke reke izven mesta, kjer se mu je odpiral pogled v prosto naravo. Umetnostno se v malem mestu ni mogel razvi- Seveda je moral izstopiti pred glavno postajo. Skočil je z vlaka na postajališču 63. ceste v Chicagu, ki je ravno sredi kolonije či-kaških umetnikov. Lačen in le s par centi v žepu je Perušek stopal po cesti nenavadne kolonije. Slednjič je obstal pred oknom, ki je skozi njega opazil moža, kako slika na platno. Dolgo je zrl vanj; še nikoli prej ni imel prilike prisostvovati izvirnemu in res umetniškemu delu. Pretekla je ura in naš rojak je še stal in opazoval. Končno je stopil iz hiše slikar Blanding Sloan, v Chicagu dobro znan slikarski učitelj in dekorater. Povabil je Peruška, naj vstopi. Perušek je zašel v družbo slikarjev. Dobrodušno so ga sprejeli in delili ž njim večerjo, potem pa so ga povabili, da spi pri njih na tleh. Že tega večera si je dobil prijateljev in znancev, ki niso slutili, kako kmalu jih bo Perušek nadkrilil. Prve tri tedne je Perušek iskal delo po Chicagu, spal pa. je v pesku na bregovih Michiganskega jezfera. V skrajni sili je šel delat v avtomobilske tovarne, kjer je zopet barval avtomobile. Toda imel je vedno stike s Sloanom in drugimi umetniki, ki so spoznali v njem nadarjenega Človeka. Z njihovo pomočjo je prišel počasi tako daleč, da ' je lahko študiral slikarstvo. Iz opisanega je lahko čitatelj posnel, da je Perušek izključno samouk. Zato tudi čuti nekako zaničevanje do akademskega in po šolah naučenega slikanja; njegova dela so predvsem samostojna, brez vsakega zunanjega vpliva in izključno njegova. Ko je pri prihodu v Chicago izrazil Sloaau željo, da Perušek: Tihožitje. jati. Občutil je željo po velikem mestu. Ker ni imel denarja, da bi se podal v Chicago, je nekega dne skočil na drveči vlak in se zastonj kot »trampe pripeljal v Chicago. Perušek: Pokrajine, bi se rad podal na čikaško slikarsko akademijo v »Ari Institutu«, ga je Sloan zavrnil: »V Chicagu je samo en Perušek. Ne dovolite, da bi vam v šolah zatrli -o, kar imate v sebU Počasi je Perušek sam spoznal to resnico. 2e naturalistična dela, ki so prihajala izpočetka iz Peruškove delavnice, so vzbudila zadostno zanimanje. Na prvih razstavah ,|e dobil priznanje, kakršnega ni bil najbrž deležen noben začetnik. Kot samostojen umetnik se je počasi uveljavil zlasti v koloniji umetnikov, kjer je postal splošno priljubljen. Ko se je leta 1918. oženil z dekletom češkega pokolenja, je slavila njegovo poroko vsa kolonija. Peruškova dela so šla od razstave do razstave. Največ je imel raz- Karikatura H. G. Peruška. stavljenih v Chicagu. na galeriji čikaške univerze, v >Art Institutu« ter po raznib salonih. Dela so bila na razstavi tudi v New- Yorku in po drugih mestih. ★ Kakih pet let nazaj je ooetopil prevrat v razvoju Peruška kot umetnika. Od naturalizma se je podal v abstraktno in ekepre-sijonistično upodabljanje, s čemer si |e pridobil veliko občudovalcev tn prav tako tudi precejšnje število nasprotnikov. Postal Je predsednik Zveze čikaškib umetnikov in tu di član svetovne organizacije umetnikov »Bleeding Hearts«, čije San je izmed Jtigo-slovenov menda samo Meštrović. Predsed- nik Zveze umetnikov pa je ostal samo leto dni; pustil je to nehvaležno funkcijo radi medsebojnih bojev in zbog nemške skupine v organizaciji, ki mu je nasprotovala. Zdaj je Perušek izključno modernist ter označuje svoja dela kot »samoiizražujoča«. Veliko razburjenja je vzbudil s simboličnimi pokrajinami, kakor jih posebno jasno predočujete njegovi deli »Up« in »Strup«, ki sta vzbudili največ vznemirjenja med kritiki, gledalcu pa vsiljujeta občudovanje in etrah. Komercijalni slikarji in konvencijonalieti so ga, kajpada, obsojali. Iz vseh Peruškovih del odseva hrepenenje, da pove umetnik nekaj novega, Se nikdar povedanega in sicer samo to, kar čuti sam. Ob Peruškovih slikah ne dobiš tistega mučnega vtisa, ki ga dajejo drugi umetniki skrajno modernega kova. On podaja čustva v um-ljivem vpodabljanju in ne na kričeč način, čeprav uporablja zelo nasičene barve, ki pa se spajajo v živo in prijetno celoto. Komplementarne barve zlije na platnu v skladne skupine, tako da V2lic morebitni neumljivoeti vzbujajo zadovoljstvo. Največje dosedanje Peružkovo delo je le imenovana »Moč narave«. Iz črnomodreja polja tega platna se proti središču osredoto-eujejo svetlejši, a Se hujši prameni modrega, rumenega in zelenega sestava Svetle barve skušajo v premih črtaih razbliniti temne oblake, ki Iz njih švigajo strele V sredini mi vrhu pa trepeče skupina ljudi s križem. Slika ni po Želji očesa; dejali bi, da je zoprna. Perušek je po življenjskem nazoru pesimist, kaj čudo tedaj, da je povedal s tem delom vso resnico, kako brezobzirno In surovo je življenje. Človeka safflega je našli-kal kot malenkostno igračo, ki je še toliko bolj malenkostna, ker je igračka lastnih strasti, ki pa se vendar vpogiba pod črnim križem. »Vihar« smatrajo za njegovo najboljše delo. Tudi to je bilo na Zadnji razstavi Margue-rite B. Williams. ena najostrejših kritičark, pravi o Perušku: »Tu le mož ki se le drzno odcepil od kon-vencijonalnega pokrajinskega slikanja Nekaj melodramatičnega je morda v tej študiji, kakor tudi v Studiji »Moč narave«, alj ve-IiČastnejše je in silnejše, zato pa tudi boljše umetniško delo.« Po platnu ee v Čudni kombinaciji barv pode sence nad razburkanimi valovi, ki se dvi-ajo tn padajo kakor razdivjane zverine, redi vihre In strel preži krvoločna ujeda v komaj vidnih impresivnih potezah Skozi vso vihro fantomov pa sije resigniran obraz z motnimi in žalostnimi обпИ. Največ komentarjev in razdvojenih mnenj sta povzročili manjši ekspre9ijonistični Pe- ruškovi deli »Sestrice astre« in »Kompozicija«. V delu »Sestrice astre« se odlikuje moj-»teraka kombinacija barv. Vse se spaja, vso valovi v smeri proti središču in ima vzlic hladnosti nekako enotnost, da da očesu samo to, kar je v sredini. Kritiki so označili to eliko za najbolj priljubljeno delo Peruška. »Kompozicija« pa je najbolj značilno delo abstraktnega slikarja. Komplementarne barve dvigajo temne naslage simboličnega skalovja — mrtve snovi k nebu, ki si je veli-častno razprostrlo oblake, da zapirajo velikanom pot. Obupen vtis puščajo že barve te slike, ne glede na to, kaj predstavlja, a neprijeten vtis je umetnik zatrl e ploskimi barvami vegetacije, ki poganja od vznožja in daje sliki življenje, kakor ga daje svetu organska snov — človek sam. Opisane slike predstavljajo samo majhen del Peruskovih slik v olju. Eno najnovejših in zelo znamenitih del je poleg teh »Križna gorac, ki jO je umetnik izdelal po spominih, vendar pa tudi to simbolično Šila prijetni so Peruškovi akvareli. Tu se šele pokaže mojstra v skladanju barv. Poslužuje se cele armade najrazličnejših barv, zelo nasičenih, vendar v tolikem skladu, da prepričajo slednjega skeptika. Ni Čudno, da piše glede na njegove barve znana kritičarka Katherine Daviš v »Art Worid« sledeče: »Najbolj prikupljive na PeruSkovih slikah so njegove barve. Rabi jih skoro brez števila, toda spajati jih шпе tako, da dosledno prinaša najbolj harmoničen učinek. Svoje barve jemlje iz narave; Čiste so in niso nikdar spojene radi fantaatičooeti.* ★ Ker je Peraiek v domovini neznan, bo ta opis sprejet nemara kot neverjetno presenečenje. Ni Čuda, saj so celo ameriški Slovenci do zadnjih dni zelo malo poznali Peruška. Ali umetnostni magazini, fevije in časniki prinašajo vedno več Člankov o nJem t reprodukcijami njegovih del. P. M. Lyridon pravi v reviji »Christian Familjr«, v dolgi, s Peruškovimi deli ilustrirani razpravi sledeče: »Reprodukcije Peruškovih pokrajin nude ?amo boren vtie o delikatnosti in mogočnosti barv, ki odlikujejo njegova dela.Perušek je eden najboljših umetnikov v Ameriki.« »The Art World«, tedenska umetniška revija, ki JO izdaja »Chicato Poste, pa piše v uvodniku: . »Po našem prepričanju on (Perušek) kot modernističen slikar nima V Chicagu in morda tudi v vsej Ameriki nobenega sovrstnika.« Kriza na ki Mimo n&prestanih drugih kriz imamo pfi nas že dalje Časa krizo na knjižnem tf*u. ki jo javnost manj občuti nego ža-ldžniki in pisatelji Mislili bi torej, da ta križa v primeri z drugimi ni važna, tn vendar je to kriza slovenske knjige, a s tem pa tudi kriza kulture, ker je knjiga glavna stvariteljica, glasnica in raz-širjevalka kulture. Ta kriza traja pri nas Že precej dolgo — §e iz predvojne dobe. Edini svetlejši trenutek v tej borbi slovenske knjige za njen obstoj ie bil Čas od 1 1918 do 1922 ko je denar izgubil na vrednosti ko ga je bilo skoraj preveč in je tudi naš srednji stan mogel položiti svoj delež na oltar slovenske knjige. Pospešilo ie ta kulturni oddih tudi tedanje splošno narodno in kulturno navdušenje, ki je nastalo po prestani svetovni vojni. Potem pa so nastala trda resna leta iil zanimanje za knjigo je popustilo. Ne samo pri nas. tudi drugod Zato se je k temu vprašanju oglasil v češki reviji »Naša doba« Fr. Laichter, vodja ižnem trgu. velikega Laichterjevega založništva v Pragi. Na podlagi obširnega materijala z evropskega knjižnega trga je Laich* ter pojasnil Sedanji položaj, ki kaže, da zanimanje za lepo knjigo vedno bolj pada. Kot vzrok navaja sledeča dejstva: 1. Oni stan, ki je bil glavni častitelj» odjemalec in Čitatelj lepe knjige, je proletariziran. To je inteligenca srednjega stanu. Učitelji, profesorji, uradniki itd. životarijo danes V takih razmerah, da jim ne preostaja denarja za knjige. Skrb za vsakdanji kruh ubija v njih kulturne zahteve. Kmet in delavec sta že prej le malo prišla v poštev kot konsumenta knjige. V sedanjem času se ni dosti iz-premenilo, ker se tudi njima razmere niso izboljšale; obadva zajemata svojo duševno hrano iz časopisja in knjižnic. Knjižni trg pa potrebuje stalnih kupcev, ki jim je knjiga v domači knjižnici Življenjska iti družinska potreba. 2. Na mesto predvojne inteligence je nastopila lažikultura s svojimi hipermo-dernimi zabavami. Ta družba ne potre- buje več knjige, ker ne veruje_v dušev-nost in moralno odgovornost, zato zapravlja svoj s špekulacijami in konjunkturami pridobljeni denar na najbolj leh-komiselne načine in vabi za seboj posebno mladino, ki išče zabave v istem svetu in ne najde ne časa ne denarja, ne zanimanja za lepo knjigo. 3. Poleg lažikulture, ki se prodaja danes po raznih zabavnih lokalih in sploh v modernem svetu, so izpodrinili lepo knjigo povojni knjižni špekulanti, ki so se kot paraziti uvrstili med založnike. Le tem je književnost postala samo plantaža, iz katere, skušajo dobiti kar največ dobička, zato ne zalagajo dobrih literarnih del, ampak samo to, kar gre dobro v denar, ne oziraje se na to, da ubijajo s tem smisel za lepo knjigo. To so torej po Laichterjevih mislih trije glavni vzroki, ki onemogočujejo, da bi dobri založniki mogli razviti svojo podjetnost. Založnik je posredovalec med pisateljem in občinstvom. Ako založnik knjige ne proda, ne more izdajati novih in pisatelji ne morejo priti z novimi deli na dan. S tem pa se ubija 4udi pisateljem veselje do dela. Namesto dobrih del preplavijo knjižni trg izdelki slabše vrste, ki najdejo svoje odjemalce med mladino in nižjimi sloji, s čimer jim pokvarijo okus in smisel za lepo knjigo. Na ta način pa tudi uničijo smisel za v$je duševno življenje. Kriza na knjižnem trgu postaja kriza kulture. * Posredovalec med založnikom in občinstvom je knjigarnar Tudi v tem ozi-ru vidi Laichter veliko nevarnost za splošno prosveto. Največ škode napravijo slabi knjigarnarji, ki prodajajo slabo literarno blago in gledajo na svoj poklic samo s trgovskega stališča. Knjigarnarji bi morali biti svojim odjemalcem svetovalci pri nakupu knjig, morali bi imeti v zalogi le dobre, vredne knjige in bi morali biti propagatorji lepe literature. Njihova tehtna beseda, izvirajoča iz navdušenja do kulturnega dela in iz ljubezni do lepe knjige, bi pridobila dobremu domačemu slovstvu novih čita-teljev in odjemalcev. Vsako manjše mesto bi moralo imeti takega kulturno delavnega knjigarnarja, propagatorja dobre literature. V današnjem času, ko se radi materiielnih razmer, športa, kina in sploh modernega življenja, število či'a-teljev čim dalje bolj krči, bi bilo takih knjigarnarjev treba še bolj kot kdaj po- prej. Razume se, da bi morali to biti res knjigarnarji iz poklica in navdušeni agitatorji za dobro stvar. O tem vprašanju se je razvila na Češkem cela javna debata, h kateri so se oglasili razni pisatelji in kritiki kakor Vodak, Sova, Sta-šek, Krejči i. dr. Dejstvo je, da je razprodana nova knjiga dandanes redkost in da je prodaja knjig v zbirkah po več zvezkov s 70 do 50 odstotki popusta dokaz prenapolnjenega knjižnega trga, ki mu manjka stalnih odjemalcev. Založništva čim dalje težje izhajajo in čim dalje manj izdajajo. Gotovo je, da je še več drugih vzrokov n. pr. moderna ner-voznost, pomanjkanje časa, boj za obstanek, časovni dogodki itd. Ako že češki založniki pišejo o krizi na knjižnem trgu, kaj naj rečemo pri nas. Vzroki so isti in k vsemu prihaja še to, da nas je Ie poldrugi milijon. Izven Slovenije slovenska knjiga nima odjemalcev. Ko bi jih tmela vsaj v Sloveniji! Toda pri sedanjih razmerah je postala knjiga skoraj luksus, kljub temu, da so knjigarne znižale cene knjigam. Slovenska knjiga ima premalo stalnih odjemalcev. Le malo je ljudi, ki smatrajo domačo knjižnico za duševno potrebo in še med temi jih je mnogo, ki si tega ne morejo privoščiti. Naš knjižni trg celo letos o božiču ni mogel zaznamovati posebnih uspehov. Naravno je. da pri založnikih celi predali rokopisov čakajo svojega odrešenja. Dokler ne bo naš srednji stan rešen težkih gmotnih skrbi, toliko časa ni upati na izboljšanje Ako vkljub temu ni nastal na našem knjižnem trgu še popoln zastoj, je to pripisovati le veliki ljubezni do lepe knjige, ki živi še v naši mladini, inteligenci, pa tudi v nižjih slojih. Dolžnost vseh Je gojiti to ljubezen še nadalje, vzbujati zanimanje za čitanje in širiti slovensko knjigo kot glavno no-siteljico naše kulture in višiejra duševnega življenja. »Tiskovna zadruea« s svojimi zbirkami. »Jugoslovenska Matica- s svojo književno tombolo »Vodnikova družba« s svojimi knjigami vrše veliko kulturno delo s tem da отого-čujejo tudi manj premožnim ljudem, da dobe knjigo v svojo hišo Tudi pri nas manjka takih dobrih knitearjev in agitatorjev za dobro knjigo. Naj zato smatra vsak га svojo dolžnost da dela na tem polju, kajti le narod ki zna ceniti svojo lepo knjigo, more govoriti o kulturi. In mi hočemo biti kulturen narod. L L. ¥ / Odprli so 3300 let staro rakev. Vsi so umolknili. Ginjeni obrazi so ostrmeli, dihanje je postalo tišje in tesneje, srca so nepravilno utripala — ko je nad mrtvaškim prtom sklonjeni poznavalec starega egiptovskega jezika prečital z neuničljivimi znamenji zapisano ime Sesostrisa, kralja bogov in ljudi, faraona, Mojzesovega sodobnika, Soha Egipčana. ki je tritisoč tri sto let spal v tej grobnici svoje zadnje spanje. Že na lesenem pokrovu kraljeve rakve je odkrivatelj razvozljal njegovo ime; znamenja na prtu so razblinila zadnji dvom. Nato je bil mrtvaški prt previdno odstranjen. Pod njim je počivalo v širok platneni pas zavito truplo. Ko je bil tudi ta pas odvi t, se je pokazal drugi mrtvaški prt, pod njim sta bili dve vrsti podložka, nato pa je sledil še kos platna, ki je bil položen od glave do nog. Sedaj so se začrtale telesne oblike velikega in krepkega človeka, na platnu pa se je razločevala približno meter dolga slika boginje Monit. Izdelana je bila z rdečo in črno barvo. Ko so sneli tudi ta ovoj, se še ni pokazalo truplo starega osvojevalca sveta; bilo je zavito v nežne tkanine, napuščene s sokom cedre in mirhe ter z raznimi dišavami, ki so jih rabili pri balzamiranju trupel. Ko so odstranili tudi to zadnje oblačilo, so ugledale naše oči njega, junaka thebskega, karnakskega in luxor-skega,-junaka iz Ramessea in Tanida. Zunanjost Mojzesovega sodobnika. Nepozabna slika! Bil je že zdavnaj, zdavnaj mrtev, ali človeku se je zdelo, da je umrl še nedavno. Zdelo se je, da bi to telo vzlre-petalo kakor mrliči v dvoranah za raz-telesenje, če jim napeljejo na vrat in na noge električni tok... Spoznali smo ga, kakršen je bil na kipih, kii so kljubovali zobu dolgih stoletij; bil je velik in vzvišen v molčanju smrti. Glava mu je bila podaljšana in majhna v primeri z životom. Lobanja je bila na temenu popolnoma gola, na sencih so ostali redki lasje, zadaj za vratom pa so bili lasje nenavadno gosti in kodrasti ter dolgi kakih pet centimetrov. Celo je bilo niz- i«o, na sencih vdolbeno; kosti na obrazu štrleče, ušesa okrogla in prozorna, čeljusti močne in krepke, brada vpognjena navzgor. Usta niso bila dosti razcepljena. Obrobljale so jih tolste in mesene ustnice. Za njimi je bilo videti nekoliko zob, ki so bili sicer malce skrhani, vendar pa beli in nekoč skrbno negovani. Faraon se je za življenja bril; brki so mu izrasli šele po smrti, prav tako tudi goste kocine na bradi. Koža je bili rumena kot zemlja in ob> rambno. Propaganda v tem smislu, da postanejo «naša pljuča* vsem enako važna In pomembna, najsi smo globo» ko v zaledju ali tik morja. Le če bo ves narod cenil svoje morje, se lahko odpro gospodarski vrelci, da bo dobil naš pomorski razmah dovolj gmotne in moralne sile. Lansko poletje so šli gojenci jugot slovenske trgovinske mornariške aka* demije v Bakru na študijsko potovat nje po Sredozemskem morju. Nosila jih je po širokem morju lepa šolska ladja «Vila Velebita*. Takt izleti so v podobnih šotah tako normalni, kakor nujno potrebni. Bodoči pomorskt kapi* lani, voditelji naših parntkov, morajo poznati morje tn tuji svet. * Naše slike kažejo nekatere momen* te s tega potovanja. Obiskali so skoraj vsa večja pristanišča ob Sredozem-skem morju; mudili so se v nekdanjih središčih in žariščih sredozemne kultu* re: v Atenah in v Aleksandrtjt. Na sli* ki vidimo gojence na starogrški Akro* poli, slavnem spomeniku visoko kulti* viranega grškega duha; vidimo Jih v bližini davnih egiptovskih piramid, tik sfinge v Ghizu v palmovem gaju kraj Kaire. Vidimo pa tudi jugoslovensko šolsko ladjo »Vila Velebita«, zasidrano v pristanišču Aleksandri fe. Antonovo, Eno najbolj priljubljenih krstnih imen med Slovenci je- Anton. Poleg Janezov in Franceljiov je menda največ Antonov, To» netov, rončkov, Tonlc, Tončk itd. Vseh teh sta patrona ali sv. Anton Padovanski ali pa Sv. Anton puščavnik, ki ga imenu, jejo v nekaterih krajih i imenom, ki m baš posebno primemo: prašiekovega kra& mana ali kračarja. To pa prihaja od tiste, ga prašiča. ki ga vidimo navadno ne slikah sv. Antona pusčavnika ie radi katerega Je postal živinski patron. Sv. Anton puščavnik, nazvan oče meni« hov, je bil rojen L 251. v Komi pri Hera* klei v Egiptu. Vse svoje precej veliko bo* gastvo je razdelil med ubožce in je le V zgodaj i mladosti odšel v puščavo, kje* je preživel ved let v starem zapuščenem gnu du. Imel pa je baje Izredno hudo borbo s svojimi človeškimi nagoni; ie težko jih je premagovat Človeška domišljija je menda iz tega ustvarila pripovedko, da se mu je pridružil vrag v podobi prašiča, kat je dalo tudi povod ca njegovo sliko s prašičem. Najslavnejša slika sv. Antona je tista, ki jo je slikal Davfd Teniers in je shranjena T starem berlinsken muzeju. Antor puščavnik je ostal do 1. 311 sa. notar; ko pa BO pričeli preganjati kristjane, se je tudi on pojavil in narod ga je sprejel kot svetnika. Ko se j kasneje pt vrnil v sa. moto, mu je mnogo vernikov sledilo v puščavo, кјет so molili in živeli od reko* delstva. Anton je Jivel baje iffio od kruha in Vode, v čemer ga ne bi danes posnemal noben menih, najmanj pa kak drugi du; hovni pastir, zlasti Se ne tak, ki iffis nje« govo ime in Škofovo palico. V življenje* pišu, nazvanem »Athanasius«. čitamo, da jc delal čudeže in izganjal hudobne duhove; včasih pa je svojo poboinosf tudi dokaj ptaktično obrnil DoJHvel ie izredno sta. rost 105 let, — ob kruhu in vodi ter v div« j! puščavi, kar pomeni, de ie bil brez zdravnikov In brez vsakršnih drugih u god* nosti, ki o njih trde, da nam dandanes pcx daljšujejo življenje. Med ljudstvom je že zgodaj zaslovel in se je v vseh mogočih potrebah zatekalo k njemu. Ker so ga slikali s prašičem, so ga kmetje posebno častil) v nadeji. da bo od. vrnil praaičj« bolezni V kolikor je to lah. ko storil, ni, kajpa, nikjer »spisano Se dandanašnji mu prinašajo * nekaterih kra* jih sveče in voščene kipe, ki predstavljajo prašičke. Poznamo župnijo na Slovenskem, ki ima oltar sv Anton-- pušenvnika. Tia so še pred leti na Antonovo dne 17. januarja priromali kmetje ure in ure daleč in prinesli s sabo ebilo svinjskih krač in klobas. Meso so položili pred oltar sv Antona in se mu priporočili za srečo pri živini Ni nam znano, da bi zaščitnik Sivine opravil kaj več kot so dosegli živinozdravniki, ki so jeli prav takrat z uspehom cepiti zoper rdečico pri svinjah. Ne dvomimo pa, da župnik in cerkovnik pogrešata to častitljivo navado, odkar jo je odpravila svetovna vojna, ko so rekvizicije tako skrajšale klobase, da ni nič več ostalo za oltar sv. Antona. V srednjem veku so smatrali sv. Anto» na puščavnika za dobrega priprošnjika zo= per neko bolezen, Id Se je očitovala t tem, da so bolnikom odpadali udje in ki je do« bila ime bolezen sv. Antone. Veliko častilcev pa gre o« račun puščava bikovega imen jeka, sv Anton* PadoVaft» škega. Mnogo nesrečno zaljubljenih Ljub« ljančank in Ljubljančanov zahaja na Smar« 60 goro in pridno moli In zvoni pri An tO« novi kapelici, proseč svetnike ta nesrečno sfce. za globoke srčne rane To pa je ne« kiko nesporazumi jen je, zakaj sv Anton« kiačAr najbrže slab pripmšnjik v deli« kitnih srčnih zadevah In more odstopiti take proSnje svojemu Imen laku Antonu iz Padove. Pravijo pa. da ]e le«ts skoraj že obupal nad današnjimi zaljubljenci, ki re« šnjejo svoje tadeve kar na lastno pest Iti z neverjetno lahkoto pogrešajo pomoč patrona zaljubljenih src. Hudomušni moralist nas je na Antonovo ustavil in goroteč o tem baje vrlo važnem nespOraZumljertju glede svetnikov namig« flil: — Ce bo charlestonu in drugim moder« oim plesom sledil še kak hujši ples in bo zaljubljena mladež še naprej norela na ple« siščih, bo moral sv. Anton Padovanski od" ložiti patronsko čast in bo res naj primer. nejši sv. Anton«kračar s prašičkom... * Kako zelo popularen je sv. Anton med našim ljudstvom, priča tudi sledeča dogod« bice nekega Ribničana. Rezal je Rlbnlčon palice za vitre in padel v dokaj globoko vodo. V sili je jel klicati na pomoč sv An« tona in mu je obljubil dve sveči. Stara, ob potoku samevajoča vrba se je nagnila in pomolila svoje dolge veje proti nesrečnežu. Leerilnega praška. Perilo namakaj pol dne. Potem jemlji ko« ta kosom iz čebra, namili vsakega in ga krepko mencaj na na t'kani plošči is cinka, ki ti nekoliko olajša delo, a nikakor ne škoduje perilu. Mestne gospodinje se poslužujejo tudi že raznih mencalnib strojev; nekateri izmed njih so prav priporočljivi. Dvojno perilo, n. pr. košulje, hlače, nogavice I. dr. treba na' militi in mencati na lice in narobe. Nato iz-plakni perilo — najbolje v tekoči vodi — ter ga iznova v topli vodi namili in mencaj. Ko je perilo popolnoma čisto, t. j4 ko je odstranjena že vsa nesnaga, ga šele smeš pa* riti (žehtati) ali kuhati. V ta namen zloži perilo po prejšnji vrsti zopet v Čeber, pokrij perilo z gostim, v čisti vodi namočenim prtičem iz debelega platna, tako- da visi prt preko čebra na vse strani . . . Medtem pripravljaj lug. Na 5 škafov vode vzemi majhen škaf presejanega pepela od drv; najboljši je bukov pepel. Premogov pepel ni uporaben, ker ne vsebuje tiste čistilne moči 1» pušča na perilu Črne madeže. Voda in pepel naj vreta v kotlu ali velikem loncu četrt ure. Poteim vlivaj z malim škafcem, nasajenim na drog, vrelo pepelnato vodo h kotla na prt, ki pokriva perilo. Pepel ostaja na vrhu, skosi platno pa teče log, ki pari perilo. Ko je čeber napolnjen z lugom, ga začni spodaj odtakati. Zato odpri Čep, da odteče lug, ki ga zavri iznova v kotlu ali loncu in ga kakor prej zopet vlivaj na perlta. To ponovi šestkrat. Ko popariš perilo poilednji-krat, ga mora lug popolnoma pokrivati. Pokrij potem čeber z leeenim pokrovom in pusti perilo vso noč v lugu. Zjutraj- ga izmen-caj in ga naposled na potoku ali reki dobro izplakni. Gospodinje, ki ee jim zdi uporabljanje pepelovega luga prezamudno, se poslužujejo raznih lugov v prašku, ki ne škodujejo perilu. Pač pa je škodljiva tkaninam »oda, ki tudi daje perilu grdo sivo barvo. Za navadno perilo vzemi 40 gramov luga na liter vode, ako je zelo umazano, pa okoli 50 gramov. Ko se je lug v vodi raztopil in razgrel, a še ni zavrel, ga počasi vlij nekoliko na perilo. Pri tako pripravljenem lugu ne potrebuješ prta. Potem zavri lug 'n ga hitro vlivaj na perilo. Tudi ta lug odtoči Čez nekaj Časa, ga zavri iznova ter ponovi parjenje 4—5krat, ako je bilo perilo zelo umazano, pa celo 6krat. Perilo naj ostane čez noč v lugu: zjutraj ga odloČi, nalij na perilo čiste gorke vode. Izmencaj perilo in ga izperi še na vodi. Najuspešneje in najlepše Opereš perilo, afo> ga pariš. Ker pa nimajo povsod pripravne kuhinje in kotla, perilo ponekod tudi kuhajo. Ko je perilo dodobra očiščeno in iznova namiljeno, ga d eni lepo zrahljariega v kotel ali v lonec v vrel lug, kjer ga prekuhaj. Mešaj ga pri tem Od časa do časa s kuhalnlco, da se pri dnu ne prime ter se ne napravi rja. Kuhano perilo pa ne sme ležati t lugu, nego ga prav kmalu izmencaj in na vodi izplakni. Ako bi moralo kuhano perjlo stati dlje časa, nalij nanj čiste vode. Ko je perilo dodobra izplaknjeno, ga je Ifeba še poplaviti. V ta namen raztopi ali raitnešaj v pol škafa vode plavilo, a pazi, da ga ne vzameš preveč. V tej vodi izplakni perilo, ovij ga tn takoj obesi. Poleti ob --olnčnih dneb plavimo perilo redno, pozimi iu sploh kadar sušimo perilo v oblačnem vremenu, pa je bolje, da ga ne plavimo, ker postane sicer aivkaeto. Perilo suši, če le mogoče, na prostem, najbolje na sobicu. Hud mraz kvari perilo. Belo In barvasto perilo treba prati strogo ločeno. Barvastega perila ne namakaj prav nič, marveč ga takoj izmencaj v gorki milnici in potem v čist) vodi ter ga takoj obesi v senci. Nikdar ne sme barvasto perilo le* žati mokro na kupu. Perila zelo občutljive barve ne "smemo prati nit^i milom. V tem primeru nastrgamo olupljenega surovega krompirja, ki ga potem poparimo. Ko krop ohtadi. ga precedimo tn v tej mlačni tekočini operemo blago Za volneno blago skuhamo olupljenega iti na tanke rezine zre-sanega divjega kostanja Ш ga v tej precejeni topli tekočini brez mila operemo. Za volneno in avileno perilo je tudi priporočljivo »Labodje milo v luskinah«, ki ga dobiš z navodilom vred v drogerljah. Lepo oprano tor skrbno zlikano perilo je poaoe vsako gospodinje. Spložno velja mnenje, da po perilu lahko presojamo njeno in njene pomočnice sposobnost. Lepilo in klej v gospodinjstvu. V vsakem gospodinjstvu mora biti vsaj . par glavnih lepil in klejev, da lahko zlepiš in popraviš razne predmete, ki so se razbili ali potrli. Tu pridejo v poštev pravi arabski ali senegalski sumi, ki ga raztopiš v vroči vodi In imej vedno pripravljenega v stekleničici s širokim vratom ta kovinastlm, prelufanjanim pokrov-cem, da lahko vtakneš čopič vanj. — Mnogo cenejši, a za to tudi slabši, je dek-strin ki ga v malih kristalih prodajslo namesto arabskega gumija. Dekstrin hitro splesm in se sklsa. — L,ep (lim) za lepljenje pohištva ta drugih lesenih predmetov nzlomi in ga namakal 12 ur v mrzli vodi. Potem ga postavi z vodo vred v vročo vodo ta ga mešaj, da se razpusti; zavreti pa ne sme, ker izgubi sicer precej lepljivih svojstev Kadar lepiš kaj z navadnim le* pom, je glavno, da je vroč, ker le tedaj prodre lep v luknjice lesa In se zato predmeta dobro sprlmeta. — Papir, tapete in stične predmete najbolje lepiš z lepilom it Škroba aH moke (Kleister). Razteui škrobovo moko v mrzli vodi, da dobiš gosto kašo; potem pa v drobnem curku prideva! krepa ter neprestano mešaj. Postavi nato posodico z lepilom v vrelo vodo In mešaj še tako dolgo, da postane lepilo nekako prozorno. Ako prldeneš lepilu med ktthanjem nekoliko terpenttaa, se papir mnogo lepše lepi. Da močnato lepilo ne splesnl ta se ne sklsa. mu primešal nekoliko 5% ne karbotae vode. Se bolj lepljivo je lepilo, ki ga narediš na isti načta iz ržene moke; samo da nI tako bel, nego je sivkast ali celo rjav. .................................im TEDENSKO Dne 11. t. m. je finančni odbor Narodne skupščine v načelu odobril s 16 glasovi proti 6 državni proračun za 1. 1927-1928 Naslednjega dne se je pričela v finančnem od- V od en o steklo (Wasserglas), ki ga dobiš v drogeriji, le za počene steklenice, porcelan ta prsteno posodo Izvrstno lepilo. Postavi počeno posodo v gorko pečico, da se segreje. Potem lo dobro zamaši aH zaveži s pergamentnlm papirjem ali svinjskim mehurjem ta namažl razpoko, dokler je posoda še vroča, na zunanji strani z vodenim steklom. Ko se posoda ohlaja, potisne mračni tlak vodeno steklo v razpoko, ki se spri-me. Odmašeno prasodo postavi nato za par ur na gorko, nakar io pomij z apneno ta naposled še s čisto vodo. Tako zlepljeno posodo uporabljaš lahko še mnogo Časa ta ne pušča — Mleko kot lepilo. Da počene, a drugače Še cele porcelanaste posode Še nadalje lahko uporabljaš, položi počeno posodo v prazen lonec In nalll nanjo toliko posnetega mleka, da stoji dva prsta visoko preko posode. To na) polagoma zavre. Potem postavi lonec na hladno, porcelanasta posoda pa naj se v nleni ohladi. Potem šele vzemi iz lonca počeno posodo, ki jo uporabljaš odslej lahko kakor cele. — Dobro lepilo za porcelan tvori tudi na kosce zrezana bela želatina, kl lo rat-mešaj v mali skodelic! toplega kisa. tako da dobiš srednje gosto lepilo. Namažl ga na popolnoma suhe razpokline,' stisni črepinje, da segata pravilno druga v drugo ta Ju še poveži. Lepilo, ki pogleda izza razpoke, odstrani z mokro krpo, — Leplloza porcelan, slonovo kost ta morsko peno. Zdrobi v prašek pogašenega apna ta ga zmeša) t beljakom v redko testo. Ž njim namažl zlomljene dele porcelana ali slonove kosti ta jih stisni ter za nekaj časa poveži, da se dobro »primejo. Morsko peno zlepiš s kašo Iz pol arabskega gumija, pol zdrobljene krede ta gorke vođe. — Lepilo za usnje. Zlomljene predmete Iz celuloida, n. pr. viasnfce, zapone, držaje zobnih ščetk, razdrobi ta napolni i njimi stekleničlco. Na to nalll acetona, ki ga dobiš v drogeriji. Stresi večkrat steklenico ta celuloid se bo raztopil ter dobiš dobro lepilo za usnje. ObteZl namazana ta itlsnjena dela usnja, da se dobro sprlmeta. OGLEDALO boru podrobna razprava o državnem proračunu ter sta ob tej priliki sam. dem. poslanca Svetielav Popovie iđ Juraj Demetro* vič predlagala, naj w s 1, aprilom 1, 1627 prevedejo kronski upokojenci na dinarske pokojnine, kar pa je vladna večina odklonila. Dne 13. t. m. je vladna večina v finančnem odboru v razpravi o proračunu ministrstva pravde črtala postavko 1,400.000 Din, določenih kot prvi obrok za zgradbo novega sod-nijekega poslopja v Celju. Dne 17. t. m. je vladna večina v finančnem odboru sklenila, da se ukine v Ljubljani inšpektorat ministrstva za narodno zdravje, radi česar bodo prišle zdravstvene ustanove v Sloveniji bržkone pod upravo zagrebškega inšpektorata. Dne 12. t. m. ob 7. zvečer je umrl v Beogradu pooblaščeni minister-poslanik ter načelnik oddelka za mednarodne pogodbe v zunanjem ministrstvu dr. Otokar Rybaf v 62. letu starosti. Rojen je bil 12. septembra 1. 1865. v Poetojni. Z dr. Rybafom je izgubila naša diplomacija enega najsposobnejših svojih mož, primorski Slovenci v Italiji pa zaslužnega dolgoletnega svojega prvobori-telja. Dne 12. t. m. je notranji minister Boža Maksimovič zopet dovolil poslovanje. organizacij nemškega »Kulturbunda«, ki je bilo ustavljeno meseca aprila 1. 1924. To se smatra kot koncesija Nemcem, ki so za oblastne volitve sklenili z radikalno stranko v Vojvodini volilni sporazum. Dne 13. t. m. je ministrski svet odobril na predlog prometnega ministra generala Miloša vljeviča novi pravilnik o železniških voznih olajšavah. Dne 15. t. m. je posl. dr. Žerjav v imenu poslanskega kluba SDS. vložil osebno protest proti nezakonitemu razpustu ljubljanske Zbornice za trgovino, industrijo in obrt. Dne 16. t. m. je umrl v Beogradu svetov-noznani geograf in učenjak, univ. prof. Jovan Cvijić, čegar smrt je zbudila, sožalje v vseh kulturnih središčih Evrope. Rojen je bil 12. decembra 1. 1865 v Loznici v Podrinju. Zadnje dni pred oblastnimi volitvami je volilno gibanje postalo zelo živahno. St. Radič je doživel popoln neuspeh tudi na dalmatinskih otokih. Dalmatinsko prebivalstvo, ki se je najpozneje pridružilo njegovi stranki, ga je začelo tudi prvo zapuščati. SDS je zadnjo nedeljo priredila v Sloveniji okoli sto volilnih shodov, razen tega pa -velik mani-festačni shod v Ljubljani. Napredek SDS se opaža povsod. Sv. Pribičevič je v nedeljo 16. t. m. govoril na volikem shodu SDS v Zagrebu. Veliko pozornost je zbudil v političnih krogih govor predsednika Marka Trifkoviča na shodu radikalne stranke v Somborju, kjer je napadel St. Radića in njegovo politiko, češ da je samo on kriv nedelavnosti Narodne skupščine in neprestanih vladnih kriz radi nelojalnega zadržanja napram radikalni stranki. Politične kroge še vedno vznemirja težki zunanji položaj naše države, v katerega je zašla vsled nelojalne politike Italije. Ta položaj, ki je nastal radi zaključitve italijan-sko-albanskega prijateljskega pakta, se ni še v ničemer razjasnil. * Dne 11. t. m. je francoska poslanska zbornica ob otvoritvi zasedanja izvolila za svojega predsednika socijalista Buissona. Dne 15. t. m. je dolel v Rim angleški zakladni minister Churchill, ki se je sestal z Mussolinijem. Dne 15. t. m., je predsednik nemške republike Hindenburg poveril mandat za sestavo nove vlade poslevodečemu državnemu kancelarju dr. Магхи, ker prejšnji mandator dr. Curtius zbog odklonilnega stališča katoliškega centra ni uspel s svojo misijo. Dne 17. t. m. se je odločila Hlinkova slovaška ljudska stranka za sodelovanje v češkoslovaški vladi, v kateri je dobila dva ministrska sedeža. Na Daljnem vzhodu zbujajo čim dalje večje vznemirjenje dogodki na Kitajskem, kjer je postal položaj zelo resen vsled naraščajočega protiangleškega gibanja. Nad mestom šang-hajem je bilo proglašeno obsedno stanje. Pred mestom je zasidranih nad 60 tujih bojnih ladij, med njimi precejšnje število angleških. Na zapadu zbujajo pozornost napeti odno-šaji med Mehiko in Zedinjenimi državami ki so celo osredotočile del svojih čet ob me-hikanski meji. Gre predvsem za zaščito se-veroameriškega kapitala, ki je interesiran na mehikanskih petrolejskih vrelcih. V zadnjo številko se je vrinilo več tis» kovnih napak. Tako naj čitatelj popravi na 3.. strani dan in lete smrti Frana Erjavca, ki se glisi pravilno: 13. januarja 1887. ★ Dosedanje ovoje je rezal v linolej, sv. Antona v današnji številki pa v les g. E. Justin. , Urejuje Božidši Borko — Izdaja za konzorcij «Jurra» Adol' RiKn kar — Za «Na« rodno tiskarno d. d. kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.