Brez staršev.
1.                                        .._-....
aj vem, koliko let je minilo od tedaj, ko smo bili še vsi trijc majhni in mladi: moji dvc sestrici in jaz. Meni danes že sive lasje in brada, in več kakor 20 lct je že od tistega žalostnega dne, kar je umrla nioja starejša sestra — takrat gojenka ljubljanskega učiteljišea, in moja mlajša sestra je sedaj že sama gospodinja in mati. Dolgo je že od tedaj, tako daleč je tisti čas, da ne inore stopinja več nazaj. Nikoli več! Samo spomin — brzi ptici cnak — se preče-stokrat spusti v ono daljno dobo nazaj, zablesti, za+ žari v zlati zarji mladosti in pride nazaj kakor go-rak, Ijubeč objem — srcu najljubši, najzvestejši pri-jatelj...
Takrat sino imeli prijazna, tilio liišico. V njej mi trije in naši starši, pred njo lipa in cvetje. Po stopnicah so drobili naši koraki, po veži, po ku-liinji, potem pa iz kuhinje na lcvo stran — smuk! — v majhno, majhno sobico, v ljubo kamrico! Ta je iinela v steni proti dvorišču okence. In skozi to okence je prihajal do nas veseli, veliki, solnčni dan, ki je plaval zunaj nad sosedovim vrtom in nad golobnjakoin na našem dvorišču. In pod tem okencem je stala velika skrinja, na njenem pokrovu pa so čakale naših rok, domislekov, načrtov in pre])irčkov naše igrače, darovane nam od dobrih ljudi. Pod pokrovom pa je imela naša mati shranjen star papir, ki ni bil pravzaprav za nobeno rabo, razen da je z njim zanetila in pod-kurila ogenj v kuhinji. Za nas pa ni bil ta zavrženi in le plamenom na-mcnjeni papir tako brezpomemben, kakor bi si kdo utegnil misliti.
Časih je bilo trabe meni čake, na tri vogale utnerjene — evo papirja v materini škrinji! Sestrinim punčkam obleke — evo papirja v matcrini škrinji! In čolnička, po koritu na dvoru plavajočega, in zmaja, ki ga ve-ter žene po zraku, in strelice, umetno zložene, in štirih predalčkov, od-pirajočih se kakor žabji gobčck, in v poletnem času sneženili kcp — evo papirja v matcrini škrinji! In večkrat je bilo treba materi prav rcsno za-ropotati, da ji nismo oplenili skrinjc do golega dna!
In ko Miio nekoč zopet brskali po materini skrinji, premctavali in prclistavali papir, smo hipoina preneliali s tem delom, zakaj prav iznad dna sein ja/. potegnil velik kos papir.ja, ki je bil sicer nekoliko zmečkan in na robeli natrgan, ki pa jc vendar navrnil vsn našo pozornost nase. Pokrov smki zaprli. Nanj scin položil papir, ga lcpo pogladil in polikal z
—•¦"    148   "-—¦
dlanjo, da so se gube zravnale, in povabil sem sestrici, naj si z mano vrcd ogledata prelepo podobo, ki je bila naslikana na njem.
2.
Naslikana pa je bila na njem svetla soba. od tal do stropa taku lepa in vabljiva, da enake še nismo videli. V ozadju sta bili dve okni z belimi, čipkastimi zastori. Med oknoma je stal umivalnik, in s cveticami pori-sane posode za vodo in umivanje so bile razpostavljene po njem. Od vsakega okna v kotu je stala po ena postelja, tako lepo melika in topla, da bi zdajci legel nanjo in zaspal ob belem dnevu. Ob levi steni je bila postavljena omara z dvokrilnimi vrati. Eno krilo vrat je bilo odprto; pa smo videli, da je v tej omari shranjeno samo belo perilo. Ob desni steni je stala miza, pregrnjena s pisanim prtom, od mize navzgor pa so bile v predalniku razvrščene knjige in knjižice. Po stenah so visele podobe, na oknih pa so dehtele v lončkih cvetice. Izpred nas do umivalnika ter od postelje do postelje so bile po tleh položene mehke preproge, da so dušile glas trdih korakov. Vsa soba je stala pred nami tako prijazno in prikupno, da smo vsi trije obenem vzkliknili: »O, ko bi tudi mi imeli tako sobico!«                                                                                ------
Ali je bila soba namenjena v bivanje otrokom? O tem ni bilo no-benega dvoma, zakaj v sobi sta bili dve deklici, po postavi in po starosti naslikani tako, da je bila brž sodba gotova: na eno je položila svoj ka-zalec starejša moja sestrica, na drugo mlajša, a vsaka je vzkliknila z ve-selim idasom: »Olej, to sem pa jaz!«
A kje sem jaz?« sem vprašal nekoliko nevoščljivo, ker ni bilo ni-kjer nikogar, ki bi bil meni enak.
>-Bržkone si se skril za omaro ali pa pod posteljo, kakršen si že!« me je potolažila starejša sestra.
»Tamkaj čakaš skrit, da planeš hipoma pred naju in naju prestrašiš. Saj te poznam!« je dostavila mlajša.
Mene je malo pojezilo, da sta mi sestrici take drobili pod nos, pa sem se moško odrezal: »Jaz nisem skrit niti pod posteljo, pa tudi za omaro ne, temveč stojim ves, kolikor rne je v hlačah, tukaj tned vama in vama pravim in govorim, da nisi to niti ti — niti ti, ampak ti dve tukaj na sliki sta dve gosposki deklici, vsaka zase bolj srečna, imenitna in bogata, kakor smo mi vsi trije skupaj!«
Ob teh mojih besedah se je sestricama nosek nekoliko pobesil, odgo-vorili pa mi nista ničesar, rajši sta z mano vred opazovali obe deklici na sliki.
Ena deklica je stala pred umivalnikom in si je spletala lase. Dople-tena kita ji je že valovila po hrbtu; drugo, vrženo preko rame, je ravno-kar dopletala z drobnimi, belimi prsti. Druga deklica je bila nagnjena nad svojo posteljo ter jo je pregrinjala z umetno prešito in s čipkami obrob-ljeno odejo.
»Jutro je!«
——•   149   •«-----
»Ravnokar sta vstali!«
»Sama se spletaU
»Sama si postilja!«
Tako smo ugibali vsi trije obenem. In v resnici se nam je zazdelo, da se smehlja skozi okna v sobo sveže, mlado jutro. Njegovi žarki, od solnca poslani v jutranjo pozdravilo, so se prelivali po vsej izbi v vedrih, toplih valovih, da ni bilo nikjer videti nobene teme, ampak ves prostor je bil poln radosti in svetlobe.
»O, ko bi tudi mi iineli tako sobo!« smo si še enkrat zaželeli. »Kako lepo bi bilo bivanje v njej!«
»Predalnik s knjigami bi prenesli k omari, mizo bi premaknili sredi sobe, na mesto pa, kjer stojita sedaj predalnik in miza, bi postavili tretjo posteljo. Ta bi bila moja!« Tako sem hitel razlagati sestrama in sem s kazalcern kazal na sliki pota, koder bi premeščali pohištvo.
3.
Sestrici sta pritrjevalno kimali, ko je moj kazalec potoval od stene k steni. Komaj pa sem bil dosanjal svoj načrt, mi je prst obstal na sliki, in beseda je obtičala v grlu. Po hrbtu me je zamrazilo. Ozrl serrl se na obe sestri in sem dejal z žalostnim glasom: »Ali pa vesta, da sta ti dve deklici brez staršev?«
Preplašeno sta si spogledali sestri. Saj res! Ker sta še tako majhni in nerodni, njima naša mama spleta lase in postilja posteljo. Ti dve de-klici pa nimata več matere, zato si1 morata — kakortudi sta še majhni in nerodni — sami spletati lase in postiljati posteljo. In kaj jima velja vsa ta lepota, vse to bogastvo, če pa matere nimata več! Pa tudi brez očeta sta že, zakaj sicer bi gotovo gledalo njegovo dobro, prijazna oko skozi vrata ali skozi okno k svojima Ijubima hčerkama, da sprejme od njiju jutranji pozdrav, kakor je to pri nas navada. Toda deklici sta popolnoma sami — nikogar ni razun njiju v tej sobi! Ni matere — ni oeeta! Brez staršev sta!
»To nisem jaz!« je rekla starejša sestrica.
»In tudi jaz ne!« je dostavila mlajša.
»Ubngi, ubogi deklici!« sta ju pomilovali obe in ju božali.
In vsi trije smo bili žalostni. In v tej lepi sobi ni bilo nobene lepote več. In v tej svetli sobi ni biio nobene svetlobe več. In od stropa do tal, od stene do stene je ležala težka žalost, tako mračna in plašna, da slike nisrno hoteli več gledati. Zložil sem jo, kakor je bila zložena prej, odprl sem skrinjo in jo položil na dno.
Tedaj se je oglasila naša mamica v kuhinji. Radost nas je izpreletela, in stekli smo k njej. Objemali smo jo in se ji dobrikali, zakaj bili smo sreč-ni, da irnamo še njo — svojo dobro, zlato, edino mamico! Napravljala je kosilo, zakaj vsak čas udari ura dvanajst, in tedaj se vrne oče z dela. Imeli smo njega in imeli smo mater! Naše bogastvo je bilo tako resnično in velikn, da ga ne morc predočiti nobena slika!