KMETSKI LIST Izhaja vsako sredo. Naročnina: letno 30 Din, polletno 15 Din, za inozemstvo letno 50 Din. Inserati po tarifi. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Plača in toži se v Ljubljani. Uredništvo in oprava je v Ljubljani v Kolodvorski ul. št 7. Telefon inter. št 32-59 Račun pri poštni hranilnici št 14 194 Kam jcidvamo ? Silna napetost zadnjih dni je minila. Kocka je padla. V Monakovem je bil — kakor na drugem mestu podrobneje poročamo, dosežen sporazum, ki je preprečil grozečo vojno vihro. Kakor pa po eni strani na vsakega resničnega človekoljuba vpliva ta novica blažilno in pomirjevalno, tako si po drugi plati ne moremo kaj, da se ne bi ob tem dogodku »zrli v preteklost in z vprašujočim pogledom tudi v bodočnost. Qlavni sad velike vojne od 1. 1914. do 1918. je bila — tako smo vsaj mislili — zmaga demokracije, kar je bilo izraženo v AVilsonovem načelu o samoodločbi narodov. Po tem načelu veliki narodi ne bi imeli več pravice odločevati o usodi malih in jih tudi ne bi smeli podjarmljati. Nujna posledica teh idej je bil razpad Avstro-Ogrske, ki je v narodnostnem pogledu pomenila pravi mozaik, poln nezadovoljnosti, ki je z eksplozivno silo bruhnila na dan, kakor hitro so se le malo zrahljale vezi. Na njenem ozemlju so nastale tako zvane nasledstvene države in skušale uveljaviti zmagovito načelo v praksi. Zaradi zamotanosti tega vprašanja in zlasti zavoljo jezikovno mešanih ozemelj, kjer so bile razmere v narodnostnem pogledu deloma plod dolgoletnega sožitja raznih narodov, deloma delo avstrijske politike, seveda ni bilo mogoče doseči tega, kar bi pomenilo ideal. Že takoj v začetku so se pojavile težkoče in trenja, ki so dovedla tu in tam celo do oboroženih spopadov (Koroška, Šlezija!), v več krajih do plebiscitov (ljudskih glasovanj), večinoma povsod pa do nezadovoljstva. Pri tem se je kmalu pokazalo, da je načelo samoodločbe v ideji sicer neoporečno, v resničnosti pa skoraj neizvedljivo, ker mu nasprotuje sila močnejšega in onemogoča njegovo izvedbo. Izkazalo se jo namreč, da se številčno močnejši narodi, »zmagovalci« in »premaganci«, nikakor nočejo vzpo-rediti v isto vrsto z »malimi«. Ideja je sicer živela in rodila dete, ki ga poznamo pod imenom Dvaštve navedev in v katerega je svet skraja neomejeno zaupal. To društvo naj bi bila tista vrhovna in nedotakljiva sila, ki naj bi urejevala spore med narodi na miren način in preprečevala vojne spopade in krvoprelitja v bodočnosti. Svet je upal, da se mu bliža nova pomlad miru, dela, procvita in razvoja. Prav kmalu pa je temu navdušenju, tem lepim sanjam sledilo velik o vaze čuvanje in splošna potrtost. Izkazalo se je namreč, da je Društvo narodov beseda, ki ne bo nikoli ineso postala. V sporih, ki so nastali na Daljnem vzhodu pred leti med Kitajsko in Japonsko, je ta mednarodna mirovna organizacija popolnoma odpovedala. Omejila se je na razne komisije, ki so svojim vladam in Društvu narodov poročale in priporočale, dejansko pa se ni zgodilo nič. Japonska je izstopila iz organizacije in ravnala po svoje, ne da bi jo v tem kdo oviral. Ponovni podobni primeri so svet utrdili v prepričanju, da je Društvo narodov mrtvorojeno dete. Abesinska vojna, sankcije, ki so zlasti nam ostale v grenkem spominu, španska državljanska vojna, sedanja vojna na Daljnem vzhodu, vse to dokazuje, da je sila zmagala nad idejo. Že pred leti je bila sprožena misel o direktoriju velesil, to se pravi: štiri evropske velesile, Anglija, Francija, Italija in Nemčija naj saine in brez sodelovanja »malih« urejajo vsa evropska vprašanja. To idejo je zlasti zagovarjal tedanji francoski poslanik v Rimu, Flandin. Zaradi notranjepolitičnih dogodkov v Franciji in zavoljo takrat še precej napetih odnosov med Anglijo in Italijo pa med Francijo in Nemčijo je tedaj zamisel propadla, umrla pa ni. Danes jo vidimo oživotvorjeno v najnovejšem sporazumu, ki je bil te dni podpisan v Monakovem. Govoriti o sporazumu samem in njegovih posledicah je danes še prezgodaj. Svet še vedno vzdrhteva v krčih. Nemir se je sicer polegel, izginil pa še ni. Po takih pretresljajih je to tudi popolnoma razumljivo. Važno pa je, da se iz dogodkov, ki so se pravkar odigrali, naučimo nekaj, kar nam mora biti enako sveto in nedotakljivo kakor v verskem življenju katoličana — šest resnic. Prvič, je res, da narod pomeni samo to in toliko, kar in kolikor zmore sam. Drugič nas sedanjost uči, da je moč samo v združevanju malih enot v večje, močnejše in zato pomembnejše in odpornejše. Tretjič se moramo otresti naše zanikrne miselnosti, zavoljo katere se zmeraj radi zanašamo na druge. Nihče nam ne bo ničesar dal. To nam dovolj jasno dokazuje zgodovina zadnjih dvajsetih let. četrtič se moramo zavedati, da zavezništvo drži samo tako dolgo, dokler nič ne stane. Kakor hitro je treba plačati račune, danes lahko vidimo, kdo je plačnik. Petič nam dogodki kriče, kako strašne posledice ima za narod lahko notranja nesloga, čeprav jo povzroče lahkomiselni ali celo plačani ljudje. Narodna država mora zato vsak pojav nesloge zatreti v kali, čeprav zahteva to žrtve. Šestič nam prav sedanji dogodki v svetu narekujejo nalogo vedno in povsod klicati in poudarjati, da smo Slovenci, Hrvati in Srbi en narod s skupno usodo in skupnimi življenjskimi interesi. Mi vsi cenimo in spoštujemo vsak svojo individualnost, posebnosti, kulturo, jezik in šege, toda vse mora biti urejeno in pojmovano tako, da stremi v skupnost. Če ob koncu hočemo še izvedeti, kam nas pelje razvoj dogodkov zadnjih dni, potem zahtevamo preveč. Edino, kar lahko rečemo, je tole: Ostanimo zvesti svojim kmetskim nazorom, ohranimo kmetsko miselnost, ki pomeni v organizmu drža« ve iu naroda najvišjo dosegljivo pravičnost, potem nas ni treba hiti bodočnosti strah. Evropa je sama stopila na razpotje, stopila brez največje evropske države. Kolo zgodovine- se zafo ne bo ustavilo. Pomnimo pa, da bo vsak narod deležen tega, česar bo vreden. Nad vsemi namreč vlada sila. ki je močnejša od človeštva. 1'os glejmo v zgodovino, pa bomo videli, koliko mogočnih in močnih je moralo izginiti, koliko šibkih in malih pa se je dvignilo. Edina naša naloga je zato danes, da se zavedamo skupnosti in da vsak posameznik v polni zavesti dolžnosti, ki jih ima do celote, zvesto vrši svoje delo. To je vse, kar je mogoče reči v tem trenutku. Je morda sicer malenkost, a ta malenkost je tako mogočna, da so s primeri z njo tudi najmodernejši topovi le — ničvredna igrača. naloge Nastopa novo šolsko leto, novo delo v šolah, nove skrbi za starše, nova nada za otroke. Po ulicah v mestu srečujemo- te dni mnogo mamic in očetov s sinčkom ali hčerkico, seveda takoj lahko sklepamo, da se pripravlja na pot v gimnazijo ali meščansko šolo. Ko gledamo te novince, ki prihajajo z dežele v mesto še nepokvarjeni, se nehote zamislimo v Cankarjevo povest »Mater je zatajil«. Iščeino matere, kako hite s cekarji in culami v rokah in s skrbjo zro v stavbe srednjih šol, kjer naj bi se odločevala usoda njihovih otrok za njih boljšo, bodočnost. A le malo je mater, ki naj bi jih primerjali s Cankarjevo, in le malo je zdravih kmetskih otrok, ki prihajajo v mesto študirat. Res, da so bili že od nekdaj za kmeta težki časi za študiranje, vendar lahko ugotovimo, da so ravno iz kmetskih hiš izšli najboljši sinovi našega naroda, kakor: Prešeren, Gregorčič itd., itd. Danes zmorejo študirati samo sinovi uradnikov, trgovcev in obrtnikov, a ti študiranci nimajo nikdar vezi z vasjo, še manj da bi skrbeli za nje napredek in se brigali za usodo podeželja. Ker ni dana prilika, da bi tudi kmetska mladina študirala, ostanejo zgubljeni nešteti talenti, dočim srečujemo iz leta v leto večje število tako zvanih »faliranih študentov«. Prihajajo pa tudi y svet in v življenje ljudje s ponarejenim znanjem, ki so ga morda dosegli z različnimi privilegiji. Ob vstopu na odgovorna mesta jih zopet erečuje sreča v raznih oblikah: protekcija, pod-plačevanje, znanje, sorodstvo itd. Vsi takšni pojavi nam ustvarjajo kader življenjsko nesposobnih ljudi, ki jim mora biti kmetski in delovni človek podrejen, čeprav jih ,v svojem zdravem razumu in svoji bistroumnosti zdavnaj prekosi. Potrebno bi bilo, da bi bila po naših -šolah močno zastopana naša vas, ki bi dala zdrav in umsko razvit naraščaj, čigar bodočnost ne bi zavisela od političnih in drugih privilegijev, temveč bi z odgovornostjo za narod delali pravično in pošteno. Neumen izgovor je, da kmetska mladina izpodriva mestno s položajev. Res in pravično pa bi bilo, da pride na položaj le sposoben, cel mož in ne pokvarjena mestna šema ali če se izrazimo »hohštapler«, kateri ima možnost, da na najrazličnejši način s sekiranjem in v svoji domišljavi objestnosti kaže svoj »višji poklic« nad kmetskim ljudstvom. Marsikdo bo rekel, pa saj je dovolj izobražencev, ki so prišli iz kmetske hiše. Res jih je, ali vemo, da s tem trenutkom, ko mu je gotova grupa omogočila študiranje, je tudi zahtevala ali ga z vplivom pridobila za svoj na- Drama, ki se je te dni odigravala pred očmi vsega sveta, se te dni bliža svojemu koncu. 0 tem piše praški list »Veiikov« v nedavnem uvodniku tudi tole: »Mi smo vedno verovali v prvi vrsti sebi, toda morali smo verovati tudi v prijatelje in zaveznike. Morali smo verjeti pogodbam in obveznostim. Koliko jih je danes med nami, ki bi radi dali življenje, če bi ne bila resnica, da smo bili izdani, da smo zapuščeni. Koliko jih je danes med nami, ki so na skrivnem jokali... Toda to niso bile solze strahopetcev in slabičev, temveč solze izdanih ljudi, ki jim je bila vzeta vera v poštenost in častnost sveta, ki jim je bila oropana vera v vsakršno pravo. Izdali so nas tisti, ki se je desetletja opirala nanje naša življenjska vera. Zapustili pa so nas tudi tisti, ki so oltljuh- Gibanje vlog ■pri bvanilnicab Po podatkih Zveze jug. hranilnic v Ljubljani znašale vloge pri slovenskih samoupravnih hranilnicah dne 31. avgusta 1938. 1.089,910.675 dinarjev. V primeri z 31. julijem so narasle vloge na knjižice za 1,322.066 na 638,996.033 din, vloge v tekočem računu pa so znašale 450 milijonov 914.640 din. Vloge na knjižice so narasle pri 9 hranilnicah, vloge v tekočem računu pri 8, skupne vlo-pri 8 hranilnicah. Število vlagateljev na knjižice je znašalo 127.259, vlagateljev v tekočem računu 6550, skupno število vlagateljev 133.809. Zelo razveseljivo sliko pokaže primerjava s stanjem vlog pred enim letom, torej dne zor, ki prav gotovo ni bil nikoli naklonjen kmetskemu. Ni torej važno študirat našo kmetsko mladino, važno je, da vsaj tisti posamezniki, ki so sposobni za študiranje, bodo vzgojeni kmetsko, da jim bo družba pustila vsaj tisto malo najpotrebnejšega, njegov lastni razum in če tudi mu pomaga, ne bo zahtevala od njega že popolno pokorščino, politično pripadnost in zvestobo, ki jo mora javno kazati, čeprav s povešeno glavo, na prireditvah svojih »dobrotnikov«. Tu se ravno naša kmetska mladina pokvari in seveda trdota kmetskega človeka ni prožna, da bi se znal prilagoditi vsakemu položaju ali obrniti po vsaki sapici, in radi tega postane mlačen do vsega, kar bi ga moglo zanimati, sramuje se lastnih ljudi, kmetskih ljudi in raje ostane v krogu, ki si ga je pridobil, samo da bo še naprej lahko iskal kako drobtinico iz njihovih žepov. To je moderno duševno tlačanstvo mladine, in ta mladina naj bo ponos in bodočnost naroda? Zato čakamo številnih mater, katere bodo zopet s cekarji in culami prignale svoje otroke v mestne šole, seveda pa bodo morali nastopiti prej boljši časi za naše kmetstvo, za našo deželo. Torej! Iščimo rešitve! Ijali in ki je vanje veroval tako velik del naroda, ker so narod slovanske rase. Od vseh zapuščeni stojimo zdaj sami na svetu, prisiljeni sprejeti ponižanje. Ponižanje prenesemo, kajti navadili smo se nanj v svoji zgodovini. Nikdo pa ne more vzeti našemu narodu vere, da bo nekoč zopet oživela na svetu pravica in se častnost vrne tja, kjer je bila zatajena in zavržena...« Češki manjšini se bo baje v Nemčiji dobro godilo. Vodja nemškega naroda pravi, da se bo v sudetskih pokrajinah, ki bodo priključene Nemčiji, postopalo s češko narodno manjšino najlojalneje, ker nemška vlada ne želi češki manjšini pripraviti iste usode, kakršne so bili deležni sudetski Nemci v češkoslovaški državi. To je vsekakor lepo zagotovilo. Na sliki vidimo ozemlje, ki ga mora praška vlada do 10. t. ni. izročiti brezpogojno Nemčiji. V soboto in nedeljo so nemške čete zasedle skrajni jug in jugo-zapad, 2. odsek je bil na vrsti v ponedeljek, 3. v ponedeljek, torek in sredo, 4. odsek pa zasedejo v četrtek in petek. Odstop ostalega nemškega ozemlja je vezan na razne modalitete, bodisi na plebiscit ali na odločitve, ki jih bo podvzcla komisija poslanikov velesil v Berlinu. Ta bo imela odločati o češki večini v Duch-covu, o močnih čeških manjšinah v Ustju, Mostu, o čisto čeških občinah pri Plznju, o lanškrounskeni češkem jezikovnem otoku pri Svitavi (na jugu IV. odseka), kjer se je nemški živelj najgloblje zajedel v češko strnjeno ozemlje. 31. avgusta 1937. Tedaj so znašale vloge na knjižice 601,3 milj., vloge v tek. rač. 411,6 milj., skupne vloge pa 1013 milj. din. Torej so narasle v enem letu vloge na knjižice za 37,6 milj., vloge v tekočem računu za 39,3 milj., skupne vloge pa za 76,9 milj. din, kar je izredno ugoden pojav, ker tudi v normalnih časih prirastek vlog navadno ni bil večji. Nemčiji manjka železa Zavoljo naglega oboroževanja je v Nemčiji zavladalo veliko pomanjkanje železa. Maršal G8-ring je odredil po vsej državi zbiranje starega železa preko napadalnih oddelkov. Ze v teku poletja so pri javnih zgradbah kakor tudi pri številnih privatnih posestvih odstranili železne ograje. Te dni pa je generalni inšpektor za ceste v Nemčiji odredil, da je treba z državnih cest odstraniti vse železo, ki se da pogrešati. Zlasti se morajo odstraniti železne ograje na mostovih, železni drogovi, železni odbijači, prometni znaki in napisi iz železa ter se morajo nadomestiti z lesenimi ograjami in lesenimi drogovi ter z napisi iz lesa ali iz druge tvarine. Nadalje je odredil, da se morajo takoj vse tračnice cestnih železnic na progah, ki se ne uporabljajo, odstraniti. To delo bodo opravile leteče kolone. Svinjska kuga V okolici Novega mesta, zlasti pa še v To-pliški občini se je razširila nevarna prašičja kuga. Obolelo je na tej nevarni bolezni že mnogo prašičev in vedno se še ponavljajo novi primeri okuženja. Več prašičev je že poginilo, veliko pa so jih pravočasno poklali, da ni škoda tako občutna. Nekateri gospodarji so prišli že ob vse prašiče. Odkod se je zanesla kužna bolezen, ni mogoče ugotoviti, najverjetnejše pa je, da ije kateri izmed mesarjev zaklal prašiča, ki je bil že bolan, a bolezen še ni prišla do vidnega izraza, ter se je nato raznesla daleč naokrog. Oblastva so storila vse, da se bolezen zatre, vendar je to zelo težavno, ker se še vedno dobe gospodarji, ki v svojo lastno škodo in škodo svojih sosedov ne prijavijo vsikdar obolelosti svinj ob-lastvu. sEdvavilo pveii slinavki Naše živinorejce bo brez dvoma zanimala sledeča vest, ki poroča o novem zdravilu proti slinavki in parkljevki. 0 izsledkih tega zdravila (seruma), ki je sad več kakor desetletnega raziskovanja profesorja Waldmanna, ravnatelja državnih raziskovalnih zavodov na otoku Riems v Greifewaldu, so predavali na kongresu nemških naravoslovcev in zdravnikov v Stuttgartu. S prvimi poiskusi so začeli pred meseci v Šle-ziji. Cepili so okoli 45.000 glav živine. Uspeh je bil stoodstoten, kajti bolezen se je pojavila samo še pri 0'14% cepljenih živali in še to le v lahni meri. Cepljenje je očuvalo živali pred boleznijo ne le dva meseca, kakor so prvotno pričakovali, temveč nad pet mesecev. Začasno so zvišali produkcijo novega seruma z 200 na 1200 litrov tedensko. Kot prepotrebno zahtevo obče koristnosti novega seruma predlaga prof. Waldmann, da bi bila sklenjena mednarodna pogodba, ki bi omogočala takojšno uporabo seruma povsod tam, kjer bi se med živino ta bolezen pojavila. Takojšno uresničenje tega predloga bi živinorejce pač marsikje obvarovalo občutne škode. Jzvcz jabolk Zadnje dni, ko je napetost tako naraščala, so jele vse države zadrževati svoje vagone in jih ne puščajo več čez meje, ker jih nujno potrebujejo doma in vedo, da jih dolgo ne bodo dobili nazaj. Tudi pri nas se opaža pomanjkanje vagonov. Za izvoz so na razpolago le še tuji vagoni, ki so namenjeni domov, domači pa ostajajo v Jugoslaviji. Blago se v tujino odprem-lja le, v kolikor so na razpolago tuji vagoni, namenjeni proti domu. Zaradi teh ukrepov so najbolj prizadeti naši sadjanji, ker je izvoz jabolk v Nemčijo takorekoč popolnoma ustavljen. Blago se odpošilja za tujino le tedaj, ako je tak trnj vagon na razpolago, teh pa je le malo. Isto velja tudi za Poljsko, Francijo, Švico itd. Za Češkoslovaško preko Avstrije ali Madžarske se pošiljke sploh več ne sprejemajo, preko Romunije pa se bo menda promet uredil v nekaj dneh. Kakor pa sporoča železniška direkcija, bo v najkrajšem času tudi v tem pogledu zopet vse urejeno. Iragcdi/a v Svednji fZvjpo&i ©oibd mas Imje Naša narodna manjšina v Nemčiji izdaja tednik z naslovom »Koroški Slovenec«. List je bržkone tudi mnogim našim čitateljem znan. V uvodniku zadnje številke razpravlja o perečih vprašanjih sedanjosti v zrcalu usodnih dogodkov zadnjih dni. Izvajanja so tako tehtna, da bodo brez dvoma v celoti zanimala naše čitate-lje in jih zato v celoti ponatiskujemo: »Kot vsak drugi narod pa smo tudi mi (namreč Slovenci na Koroškem. — Op. ured.) ljudstvo s pametjo in srcem in zato ne more ostati trenutno tako pereča zadeva mednarodnega življenja brez vpliva za nas. Naše čustvo bi tolmačil z besedami: Razvoj odnosov med Nemčijo in Češkoslovaško bo zgodovinskega pomena, kateremu v desetletjih ne bo več oporekal nihče. Zato želimo častne rešitve visečih vprašanj, katerih dalekosežnost zamoremo slutiti iz tisočletja evropske zgodovine. Na odru evropske zgodovine obeh tisočletij nastopajo tri narodna plemena: romansko, germansko in slovansko. Od 14. stoletja naprej smemo govoriti o prebujajoči se samozavesti evropskih ljudstev. To prebujanje se ne vrši vprek, marveč organskim potom od romanskega plemena, katerega najčistejši zastopnik je Francija, preko germanskega, ki ga zastopa nemški narod, in do slovanskega, katerega vidne oblike kuje naše stoletje. Evropski narodi so v tisočletjih pred nami prebujajo tako, da je vsikdar starejše ljudstvo učitelj mlajšemu, oziroma mlajši narod učenec starejšega. Če romanski svet izza sto let očita Nemcem težnjo po evropski nadvladi, prezre, da ije pred stoletjem še sam izpovedoval isto željo in jo tudi prehodno udejstvil. Od francoskega Filipa IV. po preko sončnega kralja Ludovika do Korzičana Napoleona stoji Evropa v znamenju romanske, to je pretežno francoske politične nadoblasti. Anglija, to svojevrstno ljudstvo germanske rase in romanske duše, ohranja gospodarsko nadvlado v Evropi in svetu prav do današnjih dni. Nemci so pred stoletjem in več učenci v romanski, to je francoski in angleški šoli. In sicer dobri, prav dobri učenci. Ne mine po Napoleonu petdeset let in učenec je nadkrilil svojega mojstra. Romansko pleme se umakne v obrambo, ki ijo svetovna vojna sicer prekine, a ne ukine. V letih pred in po svetovni vojni se v mednarodnem življenju pojavi slovanstvo kot realen, otipljiv pojm in ga odtlej srečamo v številnih knjigah, govorih in listih sedaj kot kulturno in sedaj kot nejasno politično težnjo. Naša desetletja to slovanstvo sicer delno zabrišejo, a nikakor ne izbrišejo. Kdor sodi slovanska ljudstva po razpoloženjih — mora biti glede slovanstva črnogled in ga odriva kot bujno domislico svetu odmaknjenih pesnikov. Evropska zgodovina pa dokazuje, da tudi v romanski dobi ni bilo vidne kulturne ali politične vzajemnosti med romanskimi ljudstvi, one plemenske vzajemnosti namreč, ki bi bila predpogoj, če naj se govori o razdobju enega ali drugega evropskega plemena. Pred stoletji je pred Romani vodila Francija, danes je voditeljica romanskega sveta nedvomno Anglija kljub svojemu germanskemu poreklu. Germanski svet reprezentira danes Nemčitja in nihče ne zameri njenim voditeljem poudarka plemenskega značaja njihovega hotenja, četudi stoje ob tem novem življenju druge germanske države morda ob strani. Slovani so dejstvo že zgolj po sorodnosti govorice in kulture slovanskih ljudstev. Nadalje ni in ne more biti zgolj slučaj, da je dvajseto stoletje rodilo sicer tri nove, slovanske države, pa nobeno drugo novo državo. Končno ponazo-ruje preprosta statistika prirastka ali nazadovanja evropskih ljudstev nazorno in jasno, da ostajajo v Evropi tri povsem samosvoja, po svojih zakonih rasti in umiranja rastoča plemena, vsako s svojo naravno, fizično in številčno silo. Pa kaj hasne tako slovanstvo, če so si njegovi členi notranje odtujeni in morda medsebojno needini, bo marsikdo ugovarjal in morda še pravilno dostavil, da bi bilo naravnost abotno, če bi na primer kdo hotel istovetiti slovanstvo z ruskim boljševizmom. Boljševizem je duhovna kriza, kakršno doživlja vsak rastoč narod. A ta kriza še davno ni pleme. Krize se premagajo, narodi ostanejo. Kar se tiče notranje odtujeno- sti ali ueedinosti med slovanskimi ljudstvi, je treba pripomniti, da ne morejo nikdar biti kos kticu krvi in plemena. Tudi slovanski narodi gredo vsak svojo pot, vsi pa kujejo vedno bolj ono usodo, ki je usoda Evrope. Če si slovanske države zamoreijo privoščiti danes morda izbiro med skupinami mednarodnega položaja, zna biti to prej dokaz gibčnosti njihovega kretanja v evropskem svetu. Slovanski narodi so tudi danes še učenci v evropski šoli. V nauku, v katerem ga ta Evropa vzgaja, bodo nekoč sami vodili in učili.« Doma in drugod Kmet pomeni — mir Notranje politično življenje se je razvijalo pri nas pretekli teden pod vtisom napetih zunanjepolitičnih razmer. Prepovedana so bila vsa politična zborovanja. Razni tabori se niso vršili in tudi glasovi o volitvah v narodno skupščino so potihnili. Časopisje je bilo polno razburljivih Pred dobrim tednom je klical tale trobentač armade skupaj, pred par dnevi pa je zatrobil nekaterim razveseljiv, drugim žalosten razhod. vesti in napetosti. Značilno je bilo zlasti simpatično pisanje »Hrvatskega dnevnika«, glasila dr. VI. Mačka za češkoslovaško stvar. Pretekli teden je pričelo primanjkovati železniških vagonov za naše izvozničarje. Tudi ta nedostatek je že odstranjen in izvoz je pričel normalno poslovati. Naša trgovina z Nemčijo Prejšnji teden se je mudil v naši državi nemški gospodarski minister dr. Funk. Ob priliki razgovora je izjavil, da je njegovo potovanje namenjeno proučavanju naših gospodarskih prilik v svrho še tesnejšega gospodarskega sožitja Jugoslavije in Nemčije. Prepričan je, da je sedanja gospodarska stabilnost posledica dobro razvite zveze med Jugoslavijo in Nemčijo. Okoli 50% jugoslovanskega uvoza je iz Nemčije in 35% celotnega našega izvoza gre v Nemčijo. Ta izmenjava dobrin je naraven proces, ki daje osnovo za razširitev, ojačenje in trajnost medsebojne zveze. Možnosti za jugoslovansko-nemško gospodarsko sožitje še niso izčrpane. 'Romunslza nafta za Jugoslavijo V Bukarešti so bila zadnje dni pogajanja glede dobave romunske nafte naši državi na osnovi sporazuma iz leta 1936. Pri teh pogajanjih je šlo za ostanek kontingenta, predvidenega v omenjenem sporazumu. Sedaj poročajo iz Beograda, da so pogajanja zaključena in da se je naša delegacija že vrnila. Naša delegacija se je v Bukarešti dogovorila, da nam bo Romunija na osnovi sporazuma iz leta 1936. dobavila še 15.000 ton nafte. Sporazum pa se ne bo več podaljšal, ker ne konvenira našim interesom. Skrb za prebrano Državni odbor za proučevanje ljudske prehrane je bil osnovan po odredbi ministra socialne politike in narodnega zdravja. Ta odbor se je sestal v ministrstvu na seji, kjer so določili delovni program. V državnem odboru za proučevanje ljudske prehrane so zastopana skoraj vsa ministrstva, denarni zavodi, gospodarske in humanitarne ustanove ter zdravstvena društva. Predsednik odbora je načelnik ministrstva za socialno politiko in narodno zdravje g. dr. Stje-pan Ivanič. V vseh banovinah bodo osnovani pododbori, ki bodo skupno z glavnim odboroih proučili vprašanje, kako izboljšati prehrano iu jo spraviti v sklad s produkcijo. Sokol ostane Nekateri ljudje po raznih krajih širijo neresnične vesti, da bo Sokol razpuščen. Sokol te govorice najodločneje obsoja kot neutemeljene in poziva svoje članstvo, naj se vzdrži vseh nepotrebnih dejanj in vzklikov. Kaj pravijo Sarajevski »Jugoslovenski list« poroča nedavno tole: »Ukinitev javnih hiš v Sarajevu se odraža tudi v zakonskem življenju meščanov, pa naj se to zdi še tako paradoksalno. V Sarajevu je cela vrsta kavarnic, v katerih pa se bolj prodaja ljubezen, kakor kava. Ti ilegalni Venerini hrami so pravi razsadniki bolezni in zakonskih prepirov. Položaj svečenic ljubezni v teh hramih je, če odštejemo higiensko stran, ugodnejši kakor prej. Sličen je položaju gejš, ki v očeh moških niso diskvalificirane za zakon. Medtem ko prej oženjenemu moškemu gotovo ni padlo na pamet, da bi vzel tako žensko, imajo zdaj one vse pogoje za zakon. Še več. One tudi ločujejo zakone, da bi zavzele mesto zakonite žene, često matere številnih otrok. V Novem Sarajevu je prišlo, celo do revolverskega obračunavanja med zakoncema zaradi neke takšne »gejše«. Železniškega delavca Čoliča je čakala žena, obupana, boreča se zase in za svoje otroke, pred katerimi je v. očetovem srcu uživala prednost neka »dama« iz kavarne. Žena je tožila možu, da nima niti dinarja za kosilo, mož pa je potegnil samokres in začel streljati. Žena je komaj odnesla golo življenje, moža pa so prijavili policiji.« Zadnja »Istra« objavlja pregled denarnih zavodov Julijske krajine in Zadrske pokrajine ter navaja: »30. decembra 1936 je poslovalo še 200 denarnih zavodov, 139 jih je bilo v likvidaciji. Do konca junija 1938 je napovedalo likvidacijo nadaljnjih 37 zavodov, tako da posluje sedaj še 163 zavodov, število zavodov v likvidaciji pa je poskočilo na 176.« Od zavodov, ki so po letu 1936. stopili V likvidacijo, je ua Goriškem slovenskih 8, a na Ka| se godi po svetu Drago olajšanje Ves svet je živel ta teden v mrzličnem pričakovanju. Bili so trenutki, ko se je zdelo, da je zaradi češkoslovaško-nemškega spora svetovna vojna neizogibna. Prav v zadnjem trenutku je nato prišlo do konference štirih velesil v Monakovem, kjer so se sestali Hitler, Musso-lini, Chamberlain in Daladier. Na konferenci, ki se je začela 29. septembra in na katero Češkoslovaška ni bila povabljena, je bil dosežen med velesilami sporazum glede odstopitve sudetsko-nemškega ozemlja Nemčiji. češkoslovaška je pod nepremagljivim pritiskom razmer doprinesla največjo žrtev za ohranitev miru, kar jih doslej pozna politična zgodovina, in je s protestom pristala na sklepe monakovske konference. Spričo tega so 1. oktobra nemške čete začele postopoma zasedati sporno ozemlje. Celotni postopek zasedbe mora biti izvršen do 10. oktobra, vsa ostala sporna vprašanja pa izravnana do 15. decembra tega leta. Češkoslovaška preživlja te dni najbolj kritične dneve svoje zgodovine. Poleg izgube Sude-tov je izgubila tudi tješinsko ozemlje, ker ji je Poljska uskočila v hrbet. Češkoslovaška vojska se je v nedeljo ob 4 popoldne umaknila s poljske meje. Zasedba tješinskega okrožja bo izvršena v desetih dneh. Vprašanja nove meje in plebiscita v spornih krajih bodo urejena po posebnem sporazumu med obema vladama. Češkoslovaška vlada bo tudi odpustila iz češkoslovaške armade vse Poljake ter iz češkoslovaških zaporov vse poljske politične kaznjence. Poljska vlada izjavlja v posebnem komunikeju, da se bo s tako ureditvijo poljskega manjšinskega problema na Češkoslovaškem zadovoljila. Nemci so na podlagi monakovskega sporazuma že začeli zasedati sudetsko nemško ozemlje in Hitler je že imenoval Henleina za državnega komisarja teh krajev. Po tem proglasu ima Henlein v sudetsko nemških krajih vrhovno oblast in je podrejen neposredno Hitlerju. Rusija se z monakovskimi sklepi ne strinja in je sovjetsko poslaništvo v Parizu izdalo tale proglas: »Pariški dopisnik United Pressa je objavil v newyorških listih poročilo, da je sovjetska vlada pooblastila francoskega min. predsednika Daladiera, naj se tudi v njenem imenu pogaja na konferenci v Monakovem. Sovjetska vlada to vest najodločneje demantira (= proglaša za neresnično) kot popolnoma izmišljeno. Rusija nima in noče imeti z monakovsko konferenco in njenimi sklepi nobenega opravka, ker se iz načelnih razloarov s sklepi te konference ne strinja. V Angliji delajo politikom velike preglavice skrbi glede bodočih odnošaijev med Rusijo in ostalo Evropo. Prvi lord angleške admiralitete (mornariški minister) Duff Cooper je odstopil, ker se ne strinja s Chamberlainovo politiko. To je vzbudilo povsod mnogo pozornosti, ker je Cooper svetovno znana kapaciteta. Zdaj spremljajo z največjo pozornostjo razgovore ruskega zunanjega ministra Litvinova v Parizu. Sklepi monakovske konference namreč tudi v Franciji niso bili nič kaj prijazno sprejeti, zato se pa Angleži boje, da bi Chamberlainova politika utegnila slabo vplivati na angleško-francosko zavezništvo. Po angleškem mnenju bodo sklepi monakovske konference imeli še dalekosežne posledice. Kakšne bodo te, o tem si lahko vsakdo sam ustvari lastno sodbo. Italija V nekem članku naglasa Virginio Gajda,