socialno delo letnik 60 julij-september 2021 številka 3 ISSN 0352-7956 udk 304+36 TEMATSKA ŠTEVILKA: SOCIALNO DELO V ČASU COVIDA-19 UVODNIK Tamara Rape Žiberna, Tadeja Kodele - kaj se lahko iz epidemije covida-19 naučimo v socialnem delu? - 197 ZNANSTVENI ČLANKI Alenka G ril, Mojca Šeme - vloga socialnega dela v izrednih razmerah - 201 Ana M. Sobočan - etična socialnodelovna praksa v pandemičnem času - 219 Nina Meši, Vesna Leskošek- delovanje centrov za socialno delo v času prvega in drugega vala epidemije covida-19 - 233 Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Tamara Rape Žiberna - praksa na fakulteti za socialno delo v času izrednih razmer -253 ESEJ Daniela Janušič- leto nemoči - »pozabljeni« učenci v času epidemije-273 POROČILA Katja Celic - koordinirana obravnava v skupnosti v času epidemije covida-19-279 Maja Gorenc Šulc- socialno delo z uporabniki območnega združenja rdečega križa novo mesto v času razglašene epidemije covida-19 -285 Cinur Ghaderi, Kristin Sonnenberg, Sigrid Graumann, Luqman Saleh Karim, Ingrid Daniels, Ekaterina Tikhomirova - social changes and challenges in (post-)pandemic times for social professions - 291 s o letnik 60 - julij-september 2021 - št. 3 CD "O O "ö 'E CD 25 ZP > CD M CD > w u o CO C =) o" CD "O o C CD 'o o C/) CD M CD ■1—' CD ^ CD U— Izdajatelj Fakulteta za socialno delo Univerze v Ljubljani Vse pravice pridržane Glavna urednica Vera Grebene Odgovorni urednik Borut Petrovič Jesenovec Uredniški odbor Srečo Dragoš, Martina Kerec, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Uredniški svet Gordana Bere, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Naslov Topniška 31, 1000 Ljubljana tel. (01) 2809 273, faks 2809270 socialno. delo@fsd.uni-lj.si Spletna stran https://www.revija-socialnodelo.si/ Tisk Nonparel, d. o. o., Medvode Naročnina (cena letnika) za pravne osebe € 55,00 za fizične osebe € 27,00 (študentje € 23,00) enojna številka € 13,50, dvojna številka € 27,00 Vključenost v podatkovne baze International Bibliography of the Social Sciences (IBSS) Sociological Abstracts EBSCO Soclndex with Full Text Na leto izidejo štiri številke. Subvencija: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Smernice, kako pripraviti in predložiti prispevek za objavo, se nahajajo na spletnih straneh revije. TEMATSKA ŠTEVILKA - SOCIALNO DELO V ČASU COVIDA-19 Gostji urednici: Tamara Rape Žiberna in Tadeja Kodele doi: 10.51741 /sd. 2021.60.3 Publisher University of Ljubljana Faculty of Social Work All rights reserved Editor in chief Vera Grebene Senior Editor Borut Petrovič Jesenovec Editorial Board Srečo Dragoš, Martina Kerec, Nina Mešl, Tamara Rape Žiberna, Irena Šumi, Mojca Urek, Darja Zaviršek Advisory Board Gordana Bere, Lena Dominelli, Shirley Gabel Gaetano, Subhangi Herath, Duška Kneževič Hočevar, Roman Kuhar, Chu-Li Julie Liu, Rea Maglajlič, Jana Mali, Theano Kallinikaki, Dragan Petrovec, Paula Pinto, Francka Premzel, Shula Ramon, Liljana Rihter, Alessandro Siccora, Lea Šugman Bohinc, Mirjana Ule In memoriam Jo Campling Address Topniška 31, 1000 Ljubljana, Slovenia phone (+386 1) 2809 273, fax 2809270 socialno.delo@fsd.uni-lj.si Web site https://www.revija-socialnodelo.si/en/ Four issues are issued per year. Subvention: Slovenian Research Agency Guidelines for authors are published on the Journal's web pages. doi: 10.51741/sd. 2021.60.3 SOCIALNO DELO, Vol. 60, Issue 3 (July-September 2021) THEMATICAL EDITION - SOCIAL WORK IN TIMES OF COVID-19 Guest editors: Tamara Rape Ziberna and Tadeja Kodele SELECTED CONTENTS 201 Alenka Gril, Mojca Seme — Role of social work in extreme circumstances 219 Ana M. Sobocan — Ethical social work practice in times of the pandemic 233 Nina Mesl, Vesna Leskosek — Functioning of centres for social work during the first and second wave of Covid-19 epidemic 253 Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Tamara Rape Ziberna - Field placement at the Faculty of Social Work during extreme circumstances Uvodnik doi: 10.51741/sd.2021.60.3.197-200 Kaj se lahko iz epidemije covida-19 naučimo v socialnem delu? V Sloveniji je bila marca 2020 zaradi virusa covid-19 prvič razglašena epidemija. Podobno kot drugod po svetu smo se skoraj čez noč znašli v izrednih razmerah, za katere si je najbrž le redkokdo predstavljal, da bodo trajale več kot dve leti. Spremenjene razmere, ki so jih določali predvsem ukrepi medicinske stroke z namenom preprečevanja širjenja virusa in varovanja fizičnega zdravja, so zahtevale drugačen način življenja oz. sobivanja tako v vsakdanjem in zasebnem kot tudi v delovnem življenju. Zato je za številne ljudi to pomenilo tudi nove izzive in stiske oz. povečalo že obstoječe. Na to že od začetka epidemije opozarjajo tudi socialne delavke, ki so po navadi med prvimi v stiku z ljudmi, ki potrebujejo podporo in pomoč pri reševanju psihosocialnih izzivov. Kljub temu pa je epidemija na lokalni ravni pokazala na (ne)vključenost socialnih delavk v načrtovanje ukrepov, na nacionalni in mednarodni ravni pa na spregledanost znanosti in stroke socialnega dela kot kompetentne sogovornice pri reševanju sodobnih (socialnih) izzivov družbe. Na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani smo želeli preveriti, kaj se je v času epidemije dogajalo tako na področju izobraževanja za socialno delo kot tudi v praksi socialnega dela. Nekatere zaposlene (Leskošek, Mešl, Kodele, Šabic, Rape Žiberna) smo tako že v času prvega vala epidemije ali takoj po njem začele zbirati podatke o stanju (tako z zbiranjem dnevniških zapisov strokovnih delavk kot tudi z izvedbo spletne ankete med študentkami ter mentoricami prakse). V drugem valu epidemije pa so nekatere raziskovalke (pod vodstvom Leskošek in Mešl) izvedle še intervjuje in anketiranje zaposlenih na centrih za socialno delo. Tako je leta 2020 nastala bogata zbirka podatkov o začetnem odzivanju socialnega dela na izredne razmere v času covida-19, pa tudi dober popis izzivov, ki so se pojavili v tem obdobju. Rezultate omenjenih raziskav smo raziskovalke večkrat predstavile na različnih dogodkih, seminarjih, konferencah ipd. Zato smo zaposlene na fakulteti od socialnih delavk začele dobivati pobude, da bi o dogajanju na področju socialnega dela in dobrih praksah v času epidemije v Sloveniji želeli imeti kaj dokumentirano, saj se je tudi po njihovem mnenju o vlogi socialnega dela v času pandemije covida-19 premalo oz. skoraj nič govorilo. Zato sva se odločili urediti tematsko številko, ki je pred vami. Z njo sva po eni strani želeli opozoriti na to, da je socialno delo v Sloveniji, v času epidemije, po krivici spregledan partner pri dogovarjanju o čim ustreznejših ukrepih in njihovi implementaciji, po drugi strani pa prikazati tudi dobre prakse, ki so se v tem specifičnem obdobju udejanjale. S tem pa ponuditi tako izobraževanju kot tudi znanosti in praksi socialnega dela refleksije in ideje za delo v prihodnjih izrednih razmerah. ^ V tematski številki je tako zbranih osem prispevkov raziskovalk in socialnih o delavk na področju socialnega dela, ki opisujejo pogled na dogajanje (izzive pa tudi nove prakse in priložnosti za prihodnost) v času epidemije. Alenka Gril in Mojca Šeme se tako v prvem članku z naslovom Vloga socialnega dela v izrednih razmerah sprašujeta, kako se lahko socialno delo vključuje v odpravljanje posledic različnih vrst katastrof, ki povzročajo izredne razmere v družbi. S pomočjo analize skupnih in specifičnih značilnosti problemov, s katerimi se srečujejo ljudje v izrednih razmerah, ter različnih pristopov in metod socialnega dela strnita izkušnje učinkovitega socialnega dela v različnih vrstah katastrof in oblikujeta smernice za socialno delo v izrednih razmerah v prihodnje, pa tudi v aktualni pandemiji covida-19. Posebno pozornost namenita obravnavi pomoči in podpore socialnim delavkam in drugim ljudem v poklicih pomoči, ki so v primerih izrednih razmer še bolj obremenjeni. Z osredotočenostjo na socialne delavke nato nadaljuje Ana M. Sobočan v članku Etična socialnodelovna praksa v pandemičnem času. Prispevek predstavlja preplet teoretskih konceptov, doslej opravljenih (mednarodnih) raziskav in ugotovitev o etičnih dilemah v socialnem delu, tudi v času covida-19. Prikaže tudi šest dilemskih polj in jim doda priporočila za odziv na etične dileme, s katerimi se socialne delavke srečujejo v času covida-19. Ta priporočila so za socialne delavke uporabna tudi na splošno in ne le v času izrednih razmer. Nina Mešl in Vesna Leskošek v prispevku z naslovom Delovanje centrov za socialno delo v času prvega in drugega vala epidemije covida-19 predstavita pred kratkim opravljeno kompleksno raziskavo o socialnem delu v času covi-da-19 v Sloveniji. Na podlagi ugotovitev raziskave in ob podpori znanstvenih izhodišč za socialno delo v času izrednih razmer predstavita odziv centrov na spremembe v prvem in drugem valu epidemije ter dva med seboj povezana sklopa smernic za delo socialnih služb v času izrednih razmer. Poudarita velik pomen organizacije in pomembnost tako izboljšanja delovnega okolja in delovnih razmer v času izrednih razmer kot tudi skrbi za povezanost in komunikacijo med zaposlenimi. V prispevku Praksa na Fakulteti za socialno delo v času izrednih razmer: izkušnje študentk in mentoric v prvem valu epidemije covida-19 avtorice Tadeja Kodele, Klavdija Kustec in Tamara Rape Žiberna prikažemo prve vtise ob spremenjenih razmerah za opravljanje praktičnega usposabljanja na področju socialnega dela. Raziskava je pokazala, da so se študentke v tem obdobju srečevale predvsem z izzivi, ki so bili povezani z nemožnostmi za sodelovanje z uporabniki, in z dodatno obremenjenostjo zaradi prilagoditev študijskega procesa, mentorice pa z izzivi, kako zagotavljati kakovostno mentorstvo in omogočati pričakovane izkušnje v takšnih okoliščinah. Kljub temu pa so zaradi spremenjene situacije študentke na praksi pridobile nova znanja, tako vsebinska kot tudi znanja za uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Pokaže se tudi velika pomembnost ustrezne podpore mentoric. V drugem delu številke pa v zanimivem eseju in poročilih iz prakse lahko preberemo o dogajanju v času epidemije, tako na področju šolstva, centrov za socialno delo kot tudi nevladnih organizacij. V eseju z naslovom Leto nemoči:»Pozabljeni« učenci v času epidemije Daniela Janušič ob kritičnem razmisleku zelo nazorno opiše stiske tako otrok in staršev i kot tudi učiteljev in svetovalnih delavk na osnovni šoli v času covida-19. Gre za čas, ko so na nekaterih osnovnih šolah menili, da je delo svetovalne službe v času t. i. »šolanja na daljavo« nepotrebno (ker učencev ni v šolskih prostorih) in so ponekod svetovalne delavke pošiljali na dopust ali čakanje na delo. Pokazalo se je prav nasprotno, da je v takšnih (izrednih) razmerah socialno delo v osnovnih šolah še toliko potrebnejše, s svojimi znanji individualnega načrtovanja, razumevanja konteksta in specifik posameznih situacij ter soustvarjanja izvedljivih, konkretnim situacijam prilagojenih odgovorov na izzive, ki so se na novo pojavili, in na obstoječe izzive, ki jih je situacija epidemije povečala. Katja Čelič nas v prispevku z naslovom Koordinirana obravnava v skupnosti v času epidemije covida-19 opozori na to, da je epidemija poleg več novih izzivov ter povečanja obstoječih strokovnim delavkam koordinirane obravnave, ki delujejo na centrih za socialno delo, prinesla tudi zavedanje o medsebojni soodvisnosti strokovnjakov različnih služb, ki pomagajo ljudem v stiskah, ter o pomembnosti medsebojne podpore tudi pri ohranjanju in krepitvi socialnega dela v centrih za socialno delo. V prispevku Maje Gorenc Šulc z naslovom Socialno delo z uporabniki Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto v času razglašene epidemije covida-19 lahko preberemo, kako so se v nevladni organizaciji, sicer vajeni delovanja v izrednih razmerah, odzivali na zaznane nove in povečane potrebe zaposlenih, predvsem pa tudi različnih skupin uporabnikov njihovih storitev. V celotnem prispevku avtorica opisuje pomembnost tako socialnega dela v lokalnem okolju (pri spodbujanju in krepitvi solidarnosti, sosedske pomoči) kot tudi dobrega medsebojnega sodelovanja organizacij in institucij za zagotavljanje podpore in potrebne pomoči, pri čemer ima lahko tudi socialno delo pomembno vlogo. Številko sklene še prispevek iz tujine z naslovom Social changes and challenges in (post-)pandemic times for social professions, ki na podlagi mednarodnega srečanja z naslovom Socialne spremembe in izzivi v času (post)pandemije, ki je potekalo poleti 2021 prek spleta v organizaciji mednarodne pisarne Protestantske univerze za uporabne znanosti iz Bochuma v Nemčiji, na kratko predstavi situacijo v času pandemije covida-19 v štirih državah na treh celinah. Avtorji ugotavljajo, da je kljub nekaterim podobnostim pandemija različno prizadela države, skupine prebivalstva pa tudi različne stroke, kljub temu pa je srečanje pokazalo podobne ugotovitve iz različnih držav: a) povečanje socialne neenakosti in vidnosti te neenakosti, b) povečanje nasilja v družini in nasilja na podlagi spola, c) veliko izzivov, povezanih s socialno izolacijo, d) pojav številnih novih izzivov za sistem socialnega varstva in na področju duševnega zdravja. Ob koncu le še nekaj kratkih pojasnil. Ker tako v socialnem delu kot tudi v tej tematski številki predstavljenih raziskavah prevladujejo osebe, ki so se identificirale z ženskim spolom, v prispevkih uporabljamo večinoma žensko slovnično obliko. Pri tem pa slovnični spol uporabljamo vključujoče in se nanaša navse spole in spolne izraze. Izraz epidemija uporabljamo, kadar mislimo na situacijo, stanje v Sloveniji, izraz pandemija pa, ko pišemo o dogajanju na širšem geografskem območju (torej ne zgolj na področju Slovenije). Vabljeni k prebiranju prispevkov v upanju, da bo tematska številka pripomogla h krepitvi moči socialnega dela ter socialnih delavk tako v času izrednih razmer, ki smo jim priče v času covida-19, kot tudi sicer. Še posebej ob različnih katastrofah je namreč pomembno, da socialno delo ne zgolj obstane, pač pa lahko s svojim odzivanjem na zaznane (nove) potrebe (posameznikov, skupin in skupnosti) okrepi svoj glas in prispevek pri pomembnih odločitvah, sprejetih v času izrednih razmer, kot smo jim priče tudi v času covida-19. Tamara Rape Žiberna in Tadeja Kodele Oktober 2021 Pregledni znanstveni članek Prejeto 1. oktobra 2021, sprejeto 4. novembra 2021 doi: 10.51741/sd.2021.60.3.201-218 Alenka Gril, Mojca Šeme Vloga socialnega dela v izrednih razmerah Zaradi katastrof, kot so naravne nesreče, onesnaženje okolja, oboroženi spopadi in pandemija koro-novirusne bolezni, se posamezne skupnosti ali celotne družbe znajdejo v krizi in vzpostavijo izredne razmere, v katerih z bolj ali manj usklajenimi ukrepi poskušajo zajeziti nevarnost, omiliti ali odpraviti tveganja in ponovno vzpostaviti stabilne razmere v družbi. V izrednih razmerah ima poleg drugih služb za zaščito in reševanje tudi socialno delo pomembno vlogo pri pomoči in podpori ljudem -predvsem ranljivim posameznikom, družinam, skupinam ali celotnim skupnostim. V prispevku je prikazan pregled znanstvene in strokovne literature o socialnem delu pri odpravljanju psihosocialnih in družbenih posledic različnih vrst katastrof. Predstavljeni so učinkoviti pristopi in metode socialnega dela pri pomoči in podpori ljudem in skupnostim v izrednih razmerah, posebej v sedanji pandemiji covida-19. Posebna pozornost je namenjena obravnavi pomoči in podpore socialnim delavkam, ki zagotavljajo psihosocialno pomoč in podporo ljudem v stiski zaradi katastrofe. Ključne besede: katastrofe, covid-19, ranljive skupine, odpornost skupnosti, socialnodelovne metode, deljena travma. Alenka Gril, doktorica psiholoških znanosti, je docentka za socialno delo, zaposlena na Fakulteti za socialno delo. Njen raziskovalni interes je usmerjen k psihosocialnemu razvoju otrok in mladostnikov v odvisnosti od socialnih kontekstov. Kontakt: alenka.gril@fsd.uni-lj.si Mojca Šeme, univ. dipl. soc. in univ. dipl. soc. del., je asistentka na Fakulteti za socialno delo. Interesi: na odnosu utemeljena pomoč in podpora v socialnem delu z otrokom, posameznikom, parom in družino ter travma in travmatski stres v socialnem delu. Kontakt: mojca.seme@fsd.uni-lj.si Role of social work in extreme circumstances Disasters such as natural disasters, environmental pollution, armed conflicts and the coronavirus pandemic, affect the population pushing individual communities or entire societies in a crisis and state of emergency. More or less coordinated measures are used to restrain danger, mitigate or eliminate risks and restore stable conditions in society, in order to enable the normalization of everyday life as soon as possible. In addition to other protection and rescue services, social work plays an important role in helping and supporting people in disasters - in particular the vulnerable individuals, families, groups or whole communities. The article presents a review of scientific and professional literature on social work in eliminating the psychosocial and societal consequences of various types of disasters. Effective approaches and methods of social work in helping and supporting people and communities in emergencies are presented, especially in the current Covid-19 pandemic. Special attention is also paid to provision of support for the social workers, who secure psychosocial help and support to the people affected in disasters. Key words: disasters, Covid-19, vulnerable groups, community resilience, social work methods, shared trauma. 00 Alenka Gril, PhD in psychology, is an assistant professor for social work, employed at the Faculty of S social work, University of Ljubljana. Her main research interest is the psychosocial development of h children and adolescents in relation to the social contexts. Contact: alenka.gril@fsd.uni-lj.si ™ fi Mojca Šeme has university diploma in sociology and social work. She is a teaching assistant at the Faculty of Social Work, University of Ljubljana. Main interests: the relationship-based help and support h in social work with children, individuals, couples and families, & trauma and traumatic stress in social ° work. Contact: mojca.seme@fsd.uni-lj.si o vo Uvod | Družbe 21. stoletja se vse pogosteje srečujejo z naravnimi katastrofami, od § potresov in izbruhov ognjenikov do ekstremnih vremenskih pojavov (neurja, 3 poplave, suše) kot posledicami podnebnih sprememb. Pogostost naravnih I nesreč se je na svetu v zadnjih dveh desetletjih podvojila, od leta 2000 do ™ 2019 poročajo o 7348 naravnih katastrofah, ki so prizadele 4,03 milijarde oseb TO (od teh v poplavah 41 %, sušah 35 %, neurjih 18 %, potresih 3 % in še 3 % v drugih nesrečah skupaj - ekstremne temperature, izbruhi ognjenikov, plazovi ^ in požari), umrlo je 1,23 milijona oseb (od tega v potresih 58 %, neurjih 16 J %, ekstremnih temperaturah 13 %, poplavah 9 % in 3 % v drugih naravnih katastrofah) (UNDRR in CRED, 2020). Vsi ti dogodki se pojavijo nepričakovano in povzročijo škodo velikih razsežnosti ne le v naravnem in fizičnem okolju, pač pa imajo vedno tudi številne in različne psihosocialne posledice za ljudi ali celotne skupnosti na prizadetih območjih. Na primer, leta 2018 je bilo kar 16 milijonov razseljenih oseb zaradi vzrokov, povezanih s podnebjem in vremenskimi katastrofami (Umanotera, 2019). Pogosto se dogajajo tudi tehnološke nesreče, ki povzročajo onesnaženje naravnega okolja (v Sloveniji na primer požar v tovarni Kemis na Vrhniki leta 2017 in onesnaženje pitne vode v vodovodu v Anhovem iz tovarne Eternit leta 2020). Vse več političnih konfliktov povzroča oborožene spopade (na primer, državno organizirano nasilje v Mjanmaru nad ljudstvom Rohinga leta 2017), teroristične napade (na primer, napad na dvojčka WTC v New Yorku, 11. 9. 2001 in več napadov pozneje v ZDA in državah EU; leta 2019 je bilo največ terorističnih napadov v Siriji, Afganistanu in Indiji) (Statista, 2021) in vojne (v Afganistanu, Iraku, Siriji, Somaliji, Južnem Sudanu, Maliju, Etiopiji idr.), ki povzročijo begunstvo milijonom posameznikom in družin; po oceni Amnesty International (2019) je ta hip po svetu več kot 26 miljonov beguncev, približno polovica otrok. V zadnjih dveh letih pa je ves svet zajela pandemija koronavi-rusne bolezni covid-19. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je do 8. 11. 2021 po svetu potrjeno zbolelo 249.507.923 ljudi, od tega jih je 5.044.654 umrlo; v Sloveniji 353.660 obolelih in 5127 umrlih (WHO, 2021), število okužb pa se iz dneva v dan povečuje. Vsi ti različni katastrofični dogodki v prizadetih skupnostih ustvarjajo izredne razmere, saj nenadno in nepredvideno spremenijo in ogrozijo ali celo prekinejo ustaljen način življenja ljudi in povzročijo obsežno psihosocialno, materialno, ekonomsko, okoljsko in drugo škodo, ki jo prizadeta skupnost težko sama obvlada, saj ji primanjkuje za to potrebnih materialnih in socialnih virov (UNISDR, 2010). Prizadeti ljudje, skupine ali cele skupnosti potrebujejo zunanjo pomoč in podporo pri reševanju in odpravljanju škode ter vzpostavljanju ustreznih prilagoditev na spremenjene življenjske okoliščine, ki bodo omogočilie čimprejšnjo ponovno normalizacijo življenja ljudi in nemoteno funkcioniranje družbe (Polič, 2010). Učinkovito ukrepanje po navadi zahteva kolektivno načrtovano odzivanje (prav tam), pri tem pa ima tudi socialno delo izjemno pomembno vlogo (Rode idr., 2010). V tem prispevku naju je zanimalo, kako se lahko socialno delo vključuje v odpravljanje posledic različnih vrst katastrof, ki povzročajo izredne razmere v družbi. Predstaviti želiva učinkovite pristope in metode socialnega dela pri pomoči in podpori ljudem in skupnostim v izrednih razmerah, posebej v zdajšnji pandemiji covida-19. Za ta namen sva opravili pregled znanstvene in strokovne literature o podpori in pomoči ljudem (predvsem s področja o socialnega dela) v različnih vrstah katastrof v Sloveniji in tujini v zadnjih dveh desetletjih1. Analizirali sva skupne in specifične značilnosti problemov, ki jih | doživljajo ljudje v izrednih razmerah, da bi identificirali najranljivejše posa- g meznike, skupine ljudi ali celotne skupnosti, ki utrpijo najhujše psihološke e ali socialne posledice oz. so izpostavljeni največjim tveganjem za škodljive posledice po katastrofičnem dogodku in torej potrebujejo pomoč in podporo e pri prilagajanju na spremenjene življenjske razmere in okrevanje po katastrofi. | Poleg tega sva v literaturi analizirali najpogostejše teoretske koncepte, ki z usmerjajo načrtovanje odzivov in učinkovito ukrepanje na področju socialnega a dela (npr. ranljivost, odpornost skupnosti, socialna pravičnost). V tem okviru sva analizirali tudi različne pristope in metode socialnega dela, da bi ugotovili, kakšne oblike podpore in pomoči so učinkovite na različnih ravneh delovanja (mikro-, mezo- in makrosistemska raven) in v različnih fazah ukrepanja v izrednih razmerah (pred katastrofo, med njo in po njej). Posebno pozornost sva namenili obravnavi pomoči in podpore socialnim delavkam in drugim ljudem v poklicih pomoči, saj so v času izrednih razmer pogosto izpostavljeni istim stresorjem kot njihovi uporabniki, dodatno pa jih bremeni še stresno delo z ljudmi in zato tudi sami potrebujejo podporo pri razbremenitvi. S prispevkom želiva strniti izkušnje učinkovitega socialnega dela v različnih vrstah katastrof, na podlagi katerih je moč oblikovati smernice za socialno delo v izrednih razmerah v prihodnje, predvsem v aktualni pandemiji covida-19. Značilnosti katastrof in odzivanja ljudi na izredne razmere Izredne razmere v družbi lahko povzročijo različne vrste nepričakovanih dogodkov s škodljivimi posledicami velikih razsežnosti za ljudi ali tudi za naravno okolje. Bauwens in Naturale (2017) opredelita štiri vrste katastrof: (1) naravne katastrofe oz. katastrofe, povezane z vremenskimi pojavi (potresi, poplave, neurja, suše, požari, izbruhi ognjenikov, zemeljski plazovi ipd.), (2) katastrofe, ki jih je povzročil človek, tj. tehnološke nesreče (izlitje nafte v morje, onesnaženje pitne vode, eksplozije plina, jedrske nesreče ipd.); (3) katastrofe, ki jih je človek povzročil namerno (terorizem, množično nasilje), in (4) oboroženi spopadi oz. vojne. Aktualna izkušnja s pandemijo covida-19, ki so jo sprva uvrščali »zgolj« med zdravstvene krize, je pokazala, da tudi pandemijo lahko brez težav uvrstimo med katastrofe (Alston in Chow, 2021). Področje socialnega dela v katastrofah se v zadnjih dveh desetletjih intenzivno razvija (Alston, Hazeleger in Hargreaves, 2019; Zakour, 2006) in se s področja naravnih nesreč širi na vse vrste katastrof, tudi epidemije (Alston in Chow, 2021). Posledice katastrof so za ljudi različne in so pripomogle k Do literature sva dostopali v mednarodnih bazah revij, dostopnih v Digitalni knjižnici Univerze v Ljubljani, pod ključnimi pojmi: socialno delo, psihosocialna pomoč, skupnostna pomoč, skupnostna odpornost, ranljive populacije, travma in deljena travma. Pri iskanju sva jih križali s pojmoma katastrofa in covid-19. Izbirali sva pregledne teoretske in empirične članke o socialnem delu v različnih katastrofah v tujini in Sloveniji; če ni bilo preglednih, sva izbrali izvirni empirični članek z določenega področja katastrof. I oblikovanju in razvoju novih pristopov in metod pomoči in podpore glede ™ na različne vrste katastrof (Bauwens in Naturale, 2017). Po drugi strani pa širša definicija katastrof v socialnem delu pripomore k razvoju novih oblik načrtovanja odzivanja ne glede na vrsto katastrofe. Zato si najprej poglejmo ^ skupne značilnosti odzivanja ljudi v različnih vrstah katastrof. J Ljudje v različnih katastrofah utrpijo številne psihosocialne posledice. Pri posameznikih se izražajo različno glede na stopnjo izpostavljenosti tveganjem. Ronan in Johnston (2005) navajata več skupin psihosocialnih posledic različnih vrst katastrof: a) simptomi anksioznosti, depresije, akutnega stresa in posttravmatske stresne motnje ter žalovanje; b) splošne oblike stresa (npr. večja razdražljivost, nemir); c) zdravstvene težave (npr. bolečine v telesu, prebavne težave, motnje spanja); d) kronične težave, ki postanejo sekundarni stresorji (npr. konflikti v družini, težave pri delu in finančne težave); e) izguba socialne podpore in običajnih načinov spoprijemanja z izzivi (npr. izguba virov psihosocialne podpore); f) specifične težave otrok (npr. jokavost in vznemirjenost pri mlajših otrocih, povečana agresivnost). Večina psiholoških težav udeleženih v katastrofah je povezana z doživljanjem izjemno hudega stresa in o njih poročajo tudi raziskovalci aktualne epidemije covida-19 (npr. Brooks idr., 2020; Kavčič, Avsec in Zager Kocjan, 2020). Katastrofe so stresne, saj posameznik v njih velikokrat doživlja grožnjo življenju, izgube bližnjih oziroma uničenje premoženja (Polič, 2010). Ogrožajoči dogodek je hud stresor, ki v človeku vzbudi močan strah, tesnobo, paniko, občutke negotovosti in v telesu izzove stresni odziv, t. i. bojuj se ali beži. Stres je povsem normalno odzivanje ljudi na spremenjeno in ogrožajoče dogajanje v notranjem ali zunanjem okolju, ki se v medsebojnem prepletu izrazi na ravni telesa (pospešen srčni utrip, hitro dihanje, napetost v mišicah, prebavne motnje, glavobol), čustvovanja (strah, jeza, tesnoba, potrtost, razdražljivost), mišljenja (negativne misli, nemoč, negotovost, pomanjkanje smisla, obup) in vedenja (brezvoljnost, nemotiviranost, neorganiziranost, težave s pozornostjo in spanjem) (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006). Po navadi se pri večini ljudi sprva hudi simptomi stresa, povezani z doživljanjem velikega strahu in tesnobe med katastrofo, ki trajajo od nekaj dni do enega meseca, sčasoma umirijo2 in po približno pol leta le redki še kažejo znake, značilne za akutno stresno motnjo (Dernovšek, Gorenc in Jeriček, 2006; Ronan in Johnston, 2005). Za ljudi, ki so izpostavljeni hudemu stresu, je pomembno, da čim prej dobijo psihosocialno pomoč in podporo, da se akutni stres ne razširi v posttravmatsko stresno motnjo. Pri nekaterih posameznikih travmatični dogodki, ki so jim priče ob katastrofi (npr. smrt bližnjih, množično umiranje v pandemijah in vojnah, uničenje premoženja v potresih, tornadih, poplavah, požarih, ekstremno nasilje - teroristični 2 Podobno ugotavljajo tudi za stresni odziv na karanteno v prvem valu epidemije covida-19 v Sloveniji, saj ga je po dveh mesecih občutilo veliko manj ljudi (Kavčič, Avsec in Zager Kocjan, 2020). napadi, strelski pohodi po šolah), lahko izzovejo posttravmatsko stresno motnjo < (Neria, Nandi in Galea, 2008). Za posttravmatsko stresno motnjo so značilni Contact: vesna.leskosek@fsd.uni-lj.si o 2 Uvod -js Pandemija covida-19 je v letih 2020 in 2021 zaznamovala svet. Posledice se g kažejo na različnih ravneh, na številnih življenjskih področjih, pri različnih | skupinah ljudi. Ker gre za pojav virusa, ki je povzročil veliko obolelih in obremenil zdravstveni sistem, je v preteklih dveh letih zdravstvena stroka usmerjala | ukrepe za omejitev epidemije, vlada pa na podlagi njihovih priporočil in po ž lastni oceni stanja sprejemala omejitvene ukrepe. Ti so vplivali na zasebna življenja in javno delovanje ljudi. Izhajajoč iz mednarodne definicije socialnega dela (Global definition of social work, b.d.) naj bi v izrednih razmerah imelo pomembno vlogo tudi socialno delo, saj ima znanja in spretnosti, da v času velikih družbenih izzivov pomembno pripomore k ustvarjanju ustreznih odzivov na nove družbene okoliščine. To ugotavljajo tudi slovenske avtorice in avtorja (Rode, Zidar, Lamovšek, Škerjanc in Urek, 2010), ki menijo, da je za podporo, informiranost, povečanje gotovosti ljudi v kriznih razmerah zelo pomembna kontinuirana navzočnost strokovnih delavk na terenu. Le tako lahko zmanjšajo škodo in se odzovejo na potrebe ljudi, ki so jih druge službe obšle. Če je pomoč nestrokovna, nenačrtovana, politično motivirana, lahko še poveča nesorazmerja moči v skupnosti, manj vplivne skupine postanejo dvojne žrtve. V članku analizirava vlogo socialnega dela v Sloveniji pri reševanju problemov, ki jih je povzročila epidemija na ravni družbenega in zasebnega življenja ljudi. Ugotavljava, da socialno delo ni imelo vidne vloge in se večinoma ni nemudoma odzvalo na vse večje potrebe ljudi po podpori in pomoči v teh, za marsikoga hudih časih, vendar ugotavljava tudi, da so se centri za socialno delo v nekaterih okoljih vključili v aktivnosti civilne zaščite in soustvarjali odzive na potrebe ljudi na lokalni ravni in da so se v nekaterih lokalnih okoljih zelo hitro organizirali za neposredno osebno delo z ljudmi. Ne smemo spregledati tudi pomembne vloge, ki so jo imele socialne delavke v domovih za stare ljudi, šolah, vrtcih in zdravstvenih službah in seveda tudi v nevladnih organizacijah. Vendar pa so rezultati v članku predstavljene raziskave pokazali, da je v veliko lokalnih okoljih vloga socialnega dela ostala nevidna in marginalna, kljub povečanim potrebam po pomoči in podpori. Skrb zbujajoča je tudi odrinjenost socialnega dela iz odločanja o ukrepih na vseh ravneh, od lokalne do državne, zato so ostale potrebe ljudi skoraj povsem spregledane, saj je bil glavni poudarek na zdravstvenih ukrepih in ukrepih za omejitev gibanja. Vendar takšno stanje ni značilno le za Slovenijo. Na to opozarjajo tudi avtorice in avtorji po svetu, ki pozivajo k akciji, k temu, da socialno delo stopi iz ozadja, da se ga sliši v globalnem diskurzu pandemije (Amadasun, 2020; Walter-McCabe, 2020) in da podpre najranljivejše skupine ljudi (npr. Berg-Weger in Morley, 2020; Saltzman, Hansel in Bordnick, 2020). Pandemija covida-19 je postavila socialne delavke čez noč v zelo drugačne institucionalne okvirje za opravljanje vsakdanjega dela, ki že od začetkov razvoja stroke temelji na vzpostavljanju odnosov z ljudmi s kompleksnimi psihosocialnimi problemi. Ti odnosi temeljijo na osebnem stiku in potekajo v okoljih, kjer ljudje živijo. V času epidemije so institucionalne okvirje soobli- 235 kovali ukrepi, povezani s preprečevanjem širjenja virusa SARS-CoV-2, ki jih ° je oblikovala vlada. Posledice ukrepov so se hitro začele kazati na več ravneh < (Dominelli, Harrikari, Mooney, Leskošek in Kennedy Tsunoda, 2020; Kerč, Krohne, Šraj Lebar in Štirn, 2021): izguba sredstev za preživetje in povečeva- | nje revščine tudi pri prej materialno oskrbljenih ljudeh (SURS, 2021), izguba zaposlitve (ZRSZ, 2021) ali ukrepi čakanja na delo, ki so znižali dohodke ljudi1, 0 povečevanje duševnih stisk ljudi, povečevanje nasilja v domačem okolju, kjer so žrtve predvsem ženske in otroci, povečanje števila femicidov, povečanje stisk d e zaradi izzivov organiziranja vsakdanjega življenja, skrbi in nege družinskih članov, šolanja otrok od doma, poglabljanje razlik med otroki zaradi zaprtja s vrtcev in šol ipd. Z V članku predstavljava del rezultatov kvalitativne in kvantitativne raziskave Socialno delo v času covida-19, ki smo jo na Fakulteti za socialno delo ^ d začeli izvajati marca 2020. Rezultati raziskave so obsežni, zato se v tem g članku osredotočiva na delovanje centrov za socialno delo kot osrednjih so- ts cialnovarstvenih služb, ki bi morale biti vpete v lokalna okolja in se odzivati £ na raznovrstne in kompleksne potrebe ljudi v teh okoljih. Zanima naju odziv d centrov za socialno delo in kako je način organizacije in vodenja pripomogel j k možnostim socialnih delavk, da se odzivajo na potrebe ljudi. Zanima naju 0 tudi, kako te ukrepe in način organizacije vrednotijo socialne delavke, kakšne | so bile ovire in kakšne podpore za njihovo delo in katere etične dileme so se š pojavljale. Na podlagi rezultatov bova na koncu opredelili tematske sklope, ki jih je v prihodnje treba upoštevati pri načrtovanju ukrepov za socialno delo v izrednih razmerah. Mednarodne izkušnje delovanja socialnega dela v času pandemije Pandemija covida-19 je sprožila več nepredvidljivih dogodkov na različnih družbenih področjih, z daljnosežnimi posledicami. Uredniki mednarodnega poročila o socialnem delu v času prvega vala covida-19 (Dominelli, Harrikari, Mooney, Leskošek in Kennedy Tsunoda, 2020) opozarjajo na velike moči pandemije z močnimi bio-fiziološko-psihološkimi učinki, ki lahko povzročijo številne družbene krize. Govorimo lahko o drastičnem razpadu družbenih sistemov, v katerih so bila ogrožena tako načela delovanja sistemov kot tudi načini, kako se ljudje srečujejo in komunicirajo. Zaradi teh sprememb so se znašli socialni delavci in delavke pred številnimi izzivi in so se morali lotiti iskanja novih načinov sodelovanja z ljudmi (Pink, Ferguson in Kelly, 2020; McFadden idr., 2020; Harrikari, Romakkaniemi, Tiitinen in Ovaskainen, 2021). Pojavljala so se tudi številna etična vprašanja (Banks idr., 2020). Družbeni nadzor nad ranljivimi skupinami ljudi in represivno delovanje proti njim se v času družbenih kriz navadno povečujeta in zaostrujeta. Zato je tudi v času pandemije ena glavnih nalog socialnega dela upoštevanje nacionalnih 1 Začasno denarno nadomestilo plače za izgubo zaposlitve v obdobju epidemije je znašalo 513,64 evrov bruto. in mednarodnih standardov, namenjenih zaščiti najranljivejših skupin ljudi, in ° varovanje njihovih temeljnih pravic. Vloga socialnega dela je bila v času prvega vala epidemije v državah po svetu različna (Dominelli, Harrikari, Mooney, s Leskošek in Kennedy Tsunoda, 2020). Nenaden pojav velikega zdravstvenega -- problema je izzval socialno delo na več ravneh, od neposrednega sodelovanja z s ljudmi do globalnih odnosov. Pandemija ni le razkrila že obstoječih problemov TO socialnega dela, temveč so se pojavili tudi novi. Kot temeljne šibkosti socialnega dela v času prvega vala epidemije na Finskem Harrikari, Romakkaniemi, Tiitinen in Ovaskainen (2021) navajajo neustrezno krizno upravljanje in komunikacijo, rigidne odnose vodij in omejeno infrastrukturo za opravljanje dela na daljavo, povečevanje napetosti v delovnih timih, nove naloge, povezane s pandemijo, ki jih je določila administracija. Tudi v Združenem kraljestvu na podlagi obsežne raziskave, opravljene med zaposlenimi v zdravstvu in socialnem varstvu, ugotavljajo, da je bilo vprašanje ustreznih organizacijskih odzivov in skrbi za izboljšanje komunikacije in povezanosti med zaposlenimi v času epidemije ključno (McFadden idr., 2020). Pomembni viri za dobro prakso socialnega dela v času epidemije so tudi strokovna refleksija in fleksibilnost, hitro prilagajanje na spremembe, uporaba strokovnega znanja in kompetenc, delo v skladu s poklicno etiko in spodbujanje strukturnega socialnega dela (Harrikari, Romakkaniemi, Tiitinen in Ovaskainen, 2021). Ob tem pa je bilo treba ugotoviti, kako ustvariti nove oblike sodelovanja z ljudmi, kjer sta bila še do pred kratkim ključna osebni stik in delo na terenu. Sprožala so se nova vprašanja, kako npr. zagotoviti zaščito otrok, vstopati v zasebnost ljudi in razvijati ustrezne, nove oblike digitalnega socialnega dela (Pink, Ferguson in Kelly, 2020). Socialno delo v času covida-19 v Sloveniji - raziskava O socialnem delu v času epidemije covida-19 so si mnogi ustvarili mnenje, ki lahko temelji na osebnih izkušnjah, spremljanju novic v medijih, ali ugibanjih, in ki lahko določa prepričanja o socialnem delu in socialnih delavkah. To mnenje je v javnosti pogosto negativno, povezano predvsem z represivnimi ukrepi, denarnimi dajatvami in birokratizacijo socialnih služb. Redkeje v javnost prodrejo dobre izkušnje, ki bi spreminjale to podobo. Z raziskavo Socialno delo v času covida-19 smo želeli izvedeti, kaj se je dejansko dogajalo, kakšna je bila dostopnost storitev in odzivnost socialnih delavk na težave in potrebe ljudi z vidika strokovnih delavk in s tem prispevati k vidnosti socialnega dela. Raziskavo sva zasnovali in izvedli Vesna Leskošek in Nina Mešl s Fakultete za socialno delo, pobudo pa je dal Timo Harrikari s Univerze iz Laponske. Že na začetku prvega vala epidemije naju je povabil v mednarodno skupino raziskovalk in raziskovalcev, ki naj bi zbrala dnevniške zapise socialnih delavk. Pozneje sva te zapise dopolnili s spletno anketo in s poglobljenimi intervjuji, ki jih je poleg naju opravila še Valentina Celestina. Pri analizi podatkov sta se skupini pridružili Tadeja Kodele in Tamara Rape Žiberna, prav tako s Fakultete za socialno delo, ki sta v že tako obsežen raziskovalni 237 material vključili še poročila mentoric študentk na praksi, za katere sta s e pomočjo vodje Centra za praktični študij na Fakulteti za socialno delo pridobili privolitev. Raziskovanje je potekalo tako rekoč ves čas epidemije od V marca 2020 do aprila 2021, od takrat pa podatke obdelujemo in analiziramo. t V tem članku bova uporabili del tega gradiva, ki ga podrobneje opisujeva v nadaljevanju. c a n Uporabljena metodologija in proces zbiranja podatkov V Za namen tega članka izhajava iz dveh sklopov raziskovanega gradiva. Prvo S gradivo so dnevniški zapisi strokovnih delavk z različnih področij socialnega r dela. K pisanju dnevnikov sva povabili 59 strokovnih delavk in delavcev ter g a za pomoč pri razširjanju vabila prosili Društvo socialnih delavk in delavcev s Slovenije, končnega števila ljudi, ki jih je vabilo doseglo, zato ne poznava. Javilo g se je 23 strokovnih delavk, na koncu pa sva pridobili 16 dnevniških zapisov. V Sprva smo se usmerili na populacijo socialnih delavk, a so se na centrih za socialno delo za sodelovanje odločile tudi strokovne delavke drugih poklicev. i Pisanje dnevnikov je trajalo od marca do konca maja 2020. Za pisanje dnevnika f nisva dali navodil, udeleženke sva povabili k opisovanju dela, dilem, rešitev, tudi čustvenega doživljanja sprememb, razmišljanj, izkušenj, zgodb, osebnih | refleksij o dogajanju, odprtih vprašanj. Obliko in vsebino sva prepustili pi-skam, zato so dnevniki zelo različni in ponujajo zelo bogat nabor podatkov. Za uporabo podatkov sva pridobili podpisane obrazce soglasja, v skladu z etiko v raziskovanju, ki je določena s pravili Univerze v Ljubljani. Ker v članku predstavljava rezultate za centre za socialno delo, sva v analizo vključili 11 dnevniških zapisov strokovnih delavk s tega področja (7 socialnih delavk, 3 pravnice, 1 psihologinja). Druga metoda zbiranja podatkov je bila kvantitativna, in sicer spletna anketa, s katero sva želeli pridobiti več podatkov o delovanju centrov za socialno delo, saj so dnevniški zapisi kazali na razlike in so se nanašali le na obdobje prvega vala epidemije. Populacija raziskave so bili vsi zaposleni na centrih. Uporabili sva več pristopov za vključitev v raziskavo, ker ne obstaja enoten register zaposlenih. Vabilo sva poslali na 796 naslovov, ki sva jih pridobili na spletnih straneh centrov za socialno delo, tudi koordinatorkam s področja nasilja, invalidnosti in duševnega zdravja, ki sva jih pridobili s spletne strani Skupnosti centrov za socialno delo. E-pošta ni bila dostavljena 57 osebam s seznama 796 naslovov. Podatkov nisva mogli pridobiti za te enote centrov za socialno delo: Ormož, Ptuj, Izola, Piran, Sežana, Kočevje in Ribnica, ker seznam zaposlenih s teh enot ni bil dostopen na spletnih straneh. Na te enote sva poslali vabilo tako, da sva prosili osebo, ki sva jo poznali, da razpošlje vabilo drugim zaposlenim in vabilo poslali tudi na splošni elektronski naslov posameznega centra, zato ne moreva z gotovostjo vedeti, koliko zaposlenih je vabilo doseglo. Poleg tega sva posredovali vabilo k izpolnjevanju vprašalnika na Facebook skupino Socialci (socialni delavci). Vprašalnik sva oblikovali v programu 1ka. Vprašalnik je sestavljen iz 18 vprašanj, od tega 13 obveznih in 5 neobveznih. Med neobveznimi je bila -g večina odprtih, eno pa se je nanašalo na center za socialno delo, s katerega anketirani prihajajo. To vprašanje je bilo neobvezno, ker pri ljudeh lahko povzroči nezaupanje glede anonimnosti. Pomembno je bilo primerjati stanje J prvega in drugega vala epidemije, zato sva spraševali po organizaciji dela ^ in stikih med zaposlenimi ter z uporabnicami in uporabniki storitev v obeh fazah epidemije. Prvo fazo sva opredelili od sredine marca do konca maja 2020, drugo pa od sredine oktobra do začetka decembra 2020, ko sva pošiljali vabilo za izpolnjevanje spletnega vprašalnika. Anketa je bila aktivirana od 7. 12. do 21. 12. 2020, torej 14 dni. Vprašalnik je veljavno izpolnilo 294 strokovnih delavk. Obdelava podatkov Kvalitativne podatke sva analizirali s pomočjo računalniškega programa za analizo kvalitativnih podatkov MAXQDA (kategorizacijo besedila v tematske kode; splošna zastopanost različnih kod v celotnem besedilu; analiza kodir-nega besedila). Opravili sva vsebinsko analizo besedila. Metoda se usmerja v raziskovanje relacij med določenimi pojmi ali koncepti v besedilu in med besedili. Opravili sva tudi tematsko analizo in se osredotočili na identificiranje vzorcev oziroma tem v besedilu. Glede na to, da za analizo uporabljava dnevniške zapise, je bilo pomembno analizirati tudi osebno izkušnjo udeleženk raziskave, zato je delno analiza tudi interpretativno fenomenološka. Nenadni izbruh koronavirusne bolezni je namreč fenomen, ki sproža povsem nove izkušnje tako na osebnem kot na poklicnem področju (McFadden idr., 2020; BASW, b.d.). Kvantitativne podatke sva analizirali s pomočjo računalniškega programa 1ka, ki omogoča delno obdelavo podatkov, in jo nadgradili z uporabo SPSS. To analizo je opravila Tamara Rape Žiberna. Rezultate predstavljava po tematskih sklopih, ki so se ob analizi, glede na raziskovalna vprašanja, pokazali za relevantne. Izkušnje socialnih delavk o socialnem delu v času covida-19 - predstavitev rezultatov Splošne spremembe v delovanju centrov za socialno delo v različnih obdobjih epidemije Največ sprememb in potreb po hitrih odzivih in reorganizaciji utečenih delovnih procesov se nanaša na obdobje prvega vala epidemije, ki ga lahko razdelimo v tri podobdobja: začetki okužb, epidemija in sproščanje ukrepov. Čas začetka okužb so strokovne delavke doživljale kot obdobje negotovosti ob pričakovanju virusa, kazala se je potreba po spreminjanju običajnih navad v odnosih (npr. rokovanje ob začetku timskega sestanka, ob sprejemu uporabnika). Bilo je veliko novih in splošnih informacij in navodil, ki niso bila dovolj konkretna za ravnanja zaposlenih, razen higienskih ukrepov, ki jih je oblikoval Nacionalni inštitut za javno zdravstvo. Veliko pozornosti je bilo usmerjeno v 239 spremljanje poročil o širjenju okužb. Ta so povzročila strah in nelagodje tudi med zaposlenimi. To se je kazalo v nezaupanju znotraj kolektivov glede tega, kdo je okužen, kdo ravna dovolj odgovorno. Predvsem so bili izpostavljeni ljudje, ki so zimske počitnice preživeli v tujini. Z novimi razmerami v družbi in strahom pred okužbo je bilo povezano tudi vprašanje pridobivanja ustrezne zaščitne opreme. Pojavljala so se temeljna eksistenčna vprašanja. [...] v prvih tednih strah, negotovost v prvi vrsti zase, za svojo družino, otroke, za lastno eksistenco, dohodke, delo, šolske obveznosti, svoje bližnje in drage. (StD5.82) Strokovne delavke so bile ob lastnih stiskah zaskrbljene tudi za uporabnike storitev. Zavedale so se, da številni uporabniki, ki se že ob običajnih družbenih okoliščinah srečujejo s kompleksnimi problemi, lahko v obdobju negotovosti glede širjenja virusa še težje sprejemajo ukrepe in omejitve. Prevladovalo je tudi zavedanje, da so nove okoliščine prispevale k negotovostim in omejitvam, kar je ljudi povezovalo na nov način. V drugi vrsti za naše uporabnike, njihove družine, ki se že tako ali tako srečujejo z drugačnimi izzivi kot jaz in so za to slabše opremljeni. Spoznanje, da smo vsi v istem, za vse veljajo enake omejitve, enaka navodila in vsak se »bori« po svoje. (StD5.8) Ukrepe glede organizacije dela in omejitev v stikih v obdobju epidemije3 so posredovala pristojna ministrstva in Nacionalni inštitut za javno zdravje. Zaposleni so morali spremljati številna obvestila, da so lahko načrtovali svoje delo. Prejeta navodila jim je posredovalo vodstvo, včasih pa so bila nasprotujoča si in nenatančna. Strokovne delavke so poskušale opravljati svoje delo ob navodilih, a hkrati se je bilo treba človeško, strokovno in hitro odzivati na nove okoliščine, ki jih navodila niso urejala. Natančnih navodil za delo ne moremo pričakovati od zgoraj navzdol. Pomembneje je, da se delo ustvarja skupaj z ljudmi, ki nas potrebujejo zaradi sedaj povsem novih situacij, ki jih prej nismo poznali. (StD7.13) Dober primer za ponazoritev razkoraka med navodili in potrebami ljudi je ukrep Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da kriznega dodatka k denarnim pomočem na centrih za socialno delo ne smejo izplačati v funkcionalni obliki, temveč na tekoči račun. To je strokovnim delavkam povzročalo velike težave. Za mnoge uporabnike je to namreč pomenilo, da si morajo na novo odpreti tekoče račune, to pa je sprožilo veliko nezadovoljstva, stisk, tudi jeze. S tem bodo težave (odpori uporabnikov, nezadovoljstvo, občutek, da jih ne razumemo, tudi jeza), kakor smo se pogovarjale s strokovnimi delavkami s tega področja, ker imajo ljudje razloge, zakaj ne želijo imeti prejemkov na TRR (v glavnem je to zaradi strahu pred izvršbami zaradi dolgov ali zato, da jim ne odtegnejo obresti ipd. v povezavi z izvršbami). Dogovor je bil, da 2 Dnevniški zapisi so šifrirani na način, da je najprej označena zaporedno številka strokovne delavke/StD (npr. dnevniški zapis StD5), nato sledi zaporedna številka kodiranega dela dnevniškega besedila (npr. 8). 3 Več o procesih dela med epidemijo piševa po različnih tematskih sklopih v nadaljevanju. -j strokovne delavke vse te uporabnike pokličejo danes (ali jutri) in jim vse J to razložijo (ter podajo tudi informacijo, da Banka Koper odpira osnovne " račune, saj sicer ostale banke tega ne želijo). (StD1.56) ro c | V tretjem obdobju sproščanja ukrepov so se zaposleni pričeli vračati na delovna «t mesta, sprostili so se tudi ukrepi in posledično je bilo več osebnih stikov med ^ zaposlenimi. Strokovne delavke so se ob sproščanju ukrepov začele dogovarjati 'ž za osebne pogovore z uporabniki, ki so do tedaj potekali večinoma po telefonu. Ob tem je bilo še vedno treba upoštevati nekatere omejitve, povezane z ukrepi za preprečevanje širjenja virusa. Včeraj sem imela že prvo pokoronsko obravnavo na sodišču, režim je bil zelo strog. (StD11.71) Kljub zadovoljstvu ob sproščanju ukrepov, ki je bilo povezano z vzpostavljanjem osebnega stika in ponovnim vzpostavljanjem prejšnje strukture dela, je preklic epidemije pomenil tudi krčenje nekaterih pravic za ljudi v materialnih stiskah. S preklicem epidemije se odvzema pomoč in poglablja revščina. Vlada na ta način sporoča, da se mora vsak znajti nekako po svoje. (StD7.23) Značilnosti odzivov socialnega dela v drugem valu podrobneje predstavljava v nadaljevanju. Na splošno pa rezultati kažejo, da je bilo v tem obdobju na področju socialnega dela manj strahu zaradi nepoznavanja virusa SARS-CoV-2, tudi izkušnje iz prvega vala so pripomogle k večji odzivnosti in dostopnosti socialnega dela. Pomen ustrezne organizacije v izrednih razmerah V času epidemije covida-19 se je bilo treba na novo organizirati. Potrebni so bili takojšnji odzivi pri oblikovanju novih institucionalnih okvirjev in rešitev, ki so jih zaposleni pričakovali v najkrajšem možnem času. Analiza dnevniških zapisov pokaže, da je bila največja ovira za hitro odzivanje pomanjkanje načrtov za ravnanje v izrednih razmerah. Centri za socialno delo so na začetku epidemije večinoma zaprli vrata za uporabnike. Tudi zaposleni so lahko omejeno opravljali delo v prostorih centrov. Ponekod so zelo hitro, drugje sčasoma, organizirali dežurstva, da bi z zmanjšanjem števila strokovnih delavk v prostorih centrov za socialno delo preprečevali širjenje okužb. V tem obdobju so obstajale različne kombinacije izvajanja dela, to so delo na delovnem mestu s koriščenjem dopusta ali čakanjem na delo, manj je bilo možnosti kombiniranja z delom od doma. Počasi, ko se je pokazalo, da epidemija ne bo trajala le kratko obdobje, so iskali načine, kako doseči uporabnike4. Ker večinoma ni bilo osebnega stika, je bil ta mogoč le z uporabo informacijsko-komunikacij-ske tehnologije. Tehnična nepripravljenost za oddaljen dostop na centrih za socialno delo je oteževala delo v izrednih razmerah. Spoznala sem, da na delo od doma nismo pripravljeni, nismo mu dorasli. Na hipe se mi je zdelo, da smo leta 2020, a zdi se, da smo ostali v kameni dobi. Zraven sem imela kot primerjavo partnerja, ki sicer dela v gospodar - Načini sodelovanja z uporabniki so predstavljeni v nadaljevanju. 241 stvu. Videla sem, kako poteka njegovo delo od doma in kako moje. Rabim dostop do računalnika, rabim dostop do pošte. Vsaj to. Sicer je delo od doma nemogoče. (StD4.9) Zaradi manjšega števila zaposlenih, ki so lahko opravljali delo na centrih za socialno delo, ter povečanega števila klicev in elektronskih sporočil se strokovne delavke niso mogle takoj odzvati. To je povzročalo nezadovoljstvo in večalo stiske uporabnikov in tudi strokovnih delavk. Hitre in ustrezne odzive so omogočali fleksibilnost organiziranja znotraj posameznega zavoda ter dobro sodelovanje in podpora med zaposlenimi. Pomembno je bilo usklajevanje med strokovnimi delavkami, ki je bilo opazno predvsem tam, kjer je bilo vodstvo podporno in prav tako usmerjeno na iskanje rešitev. Načini organiziranja so se spreminjali s časom trajanja epidemije, s pridobivanjem izkušenj in novih dognanj o virusu. Veliko sprememb v organizaciji in dostopnosti socialnega dela uporabnikom centrov za socialno delo je vidnih v drugem valu epidemije. Z anketnim vprašalnikom smo med strokovnimi delavkami centrov preverjale stopnjo zadovoljstva z načinom organiziranja dela (graf 1). Zadovoljstvo z organizacijo dela - Način organiziranja dela 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 %% (d) (d) (c) (b) (b) (a) (a) i. val 2. val (a) Zelo nezadovoljen_na (b) Nezadovoljen_na (c) Niti niti (d) Zadovoljen_na (e) Zelo zadovoljen_a Graf 1: Zadovoljstvo z organizacijo dela. Med prvim in drugim valom je nekaj razlik, in sicer se je odstotek zelo zadovoljnih nekoliko povečal, če pa k temu prištejemo še zadovoljne, lahko ugotovimo že občutno izboljšanje razmer. Skupaj jih je bilo v drugem valu zadovoljnih in zelo zadovoljnih 68,7 %, v prvem valu pa jih je bilo 56,8 %. V drugem valu se je tudi nekoliko povečal odstotek zelo nezadovoljnih, vendar se je skupaj z nezadovoljnimi znižal. V prvem valu je bilo nezadovoljnih in zelo nezadovoljnih 21 %, v drugem valu pa 14,4 %. Povečanje deleža zelo nezadovoljnih kaže, iS da se ponekod razmere niso izboljšale; nekatere strokovne delavke so imele informacije o tem, da je na drugih centrih za socialno delo bolje, zato so bile ^ še bolj nezadovoljne. O tem v odprtih vprašanjih ankete poročajo tisti, ki so J med epidemijo zamenjali službo in imajo izkušnjo teh razlik. <£ J Potrebe, težave in izzivi ljudi v času epidemije Kljub epidemiji in izzivom z opravljanjem socialnega dela v spremenjenih institucionalnih okvirih, ki so jih določali ukrepi za preprečevanje širjenja virusa, so ljudje seveda še vedno potrebovali podporo in pomoč. Potrebe so se na nekaterih področjih povečale oz. so se pojavile tudi nove, povezane z ukrepi, šolanjem in delom na daljavo. V dnevniških zapisih so strokovne delavke omenile povečane potrebe po podpori za šolsko delo in učni pomoči. Kličem starša, saj so nas iz šole obvestili, da otrok ne dela doma dovolj za šolo ... RES??? Kako jim naj dopovem (šoli, učiteljem, šolski svetovalni delavki), da otroku oče (mama je umrla 2 leti nazaj) ne zna in ne zmore pomagati, tudi sicer samo površinsko vpraša in dejansko ne spremlja, koliko je narejeno in koliko ni. Otroci v 8. razredu pa potrebujejo nenehne spodbude in nadzor, malo jih zmore samodisciplino v tolikšni meri, da res delajo za šolo, poleg prižganega računalnika, ki vabi v virtualni svet. S soglasjem očeta pokličem še otroka, ga povprašam, kako mu gre, ga poskušam spodbuditi za šolsko delo, vsaj v minimalnem obsegu, in tisto, kar je res nujno. Dogovoriva se, da ga ponovno pokličem po počitnicah in skupaj preveriva, kako mu gre. (StD5.18) Povečalo se je nasilje v domačem okolju, težave so nastajale v zvezi z izvajanjem stikov po razvezi, s skrbstvenim delom za družinske članice in člane, z zagotavljanjem varstva otrok ipd. Pojavilo se je več napetosti v odnosih zaradi karantene. Pri nekaterih se je že pojavila napetost v družinskem okolju zaradi karantene. Predvsem je to zaznati pri družinah, ki živijo v bloku, saj so še toliko bolj omejeni v gibanju, stanovanja so majhna, družine pa številčne, zato so se začela trenja in kreganje. (StD3.16) Težko je bilo usklajevati poklicno in družinsko življenje. Ljudje so bili osamljeni, počutili so se utesnjene. Opazen je bil tudi strah pred okužbo z virusom. V anketnem vprašalniku smo strokovne delavke vprašali, koliko so na njihovem delovnem področju izražene potrebe ljudi in kako jim jih je uspelo zadovoljiti. Iz grafa 2 je razvidno, da v nekaterih primerih strokovne delavke niso imele informacij o dogajanju na terenu ali pa so jih imele, vendar se s tem niso ukvarjale zaradi ovir v stikih z uporabniki in uporabnicami ali zaradi drugih institucionalnih ovir, npr. zaradi zaprtosti in otežene dostopnosti do drugih služb. Eno od teh področij je podpora ljudem, ki potrebujejo oskrbo, ali pa podpora svojcem, ki skrbijo za člana družine. Pri problemu lakote so mnenja izrazito polarizirana, približno 30 % strokovnih delavk meni, da to ni problem, nekaj več kot 20 % pa o tem nima informacij. Še največ rešenih zadev je bilo pri potrebah po denarnih pomočeh ali pri otrocih, ki so potrebovali pomoč pri šolanju. Strokovne delavke so v odprtih odgovorih 243 poudarile, da nimajo kaj ponuditi okuženim osebam, ki so v karanteni in nimajo osebne mreže opore, omenjale so problem nujnih prevozov, ker ni bilo javnega prevoza, tudi taksisti so imeli omejitve. Več težav je bilo v zvezi z urejanjem nujnih dokumentov, zdravstvenega zavarovanja ipd. Strokovne delavke so bile omejene pri svetovanju ob razvezah in pri stikih, omenjale pa so tudi veliko potrebo ljudi po človeški bližini in po pomoči pri vse večjih psihosocialnih stiskah. Graf 2: Zaznane težave ljudi v času prvega in drugega vala epidemije skupaj. 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % (d) (d) (c) (b) (a) (c) (b) (d) (c) (a) (b) (a) (d) (c) (d) (d) (b) (b) (c) (b) M Pomanjkanje Lakota Potreba otrok Potreba otrok Stari ljudje - Družine -denarja po opremi za po podpori pomoč pri pomoč šolanje pri šolanju oskrbi pri oskrbi svojcev (a) (c) (a) (c) (b) (a) Družine -podpora zaradi konfliktov (d) (c) (b) (a) Drugo (a) Ni problem, (b) Je problem, in je rešeno, (c) Je problem, vendar na tem delam, (d) Je problem vendar, na tem ne delam, (e) Ne vem, nimam informacij Nevladne organizacije so v času prvega in drugega vala epidemije opozarjale na povečano nasilje v domačem okolju (Nasilje in epidemija covida-19, b.d.). Povečano nasilje je pokazala tudi raziskava Kriminološkega inštituta o kriminaliteti v času epidemije (Plesničar, Drobnjak in Filipčič, 2020). Zanimalo nas je, kako to zaznavajo centri za socialno delo, saj so pomembni pri zaščiti žrtev nasilja. Rezultati pokažejo, da centri večinoma niso imeli informacij o tem, saj o tem ne ve nič tretjina v primeru nasilja nad ženskami, nekaj odstotkov več glede nasilja nad otroki, 57 % glede nasilja nad ljudmi z oviranostmi, še več glede nasilja nad moškimi (62 %) in 44 % glede nasilja nad starimi ljudmi. Da se je nasilje nad ženskami povečalo, meni 39 % vprašanih (seštevek kategorij »se strinjam« in »se zelo strinjam«), da se je povečalo nasilje nad otroki, meni 38 %, za nasilje nad moškimi tako meni 9 %, nad starimi ljudmi 38 % in nad ljudmi z oviranostmi 25 %. To so precej nizki odstotki, verjetno posledica neseznanjenosti s težavami ljudi na terenu zaradi prekinjenega stika. Vendar bi bilo napačno sklepati, da je problem popolnoma neobravnavan, saj so interventni timi delovali ves čas epidemije, tudi delavke na področju nasilja so imele stike z ženskami in otroki, žrtvami nasilja. Problem je bil večji pri nasilju, ki se je razvilo v času omejitev stikov in zaprtosti v okolje družine, saj so se konflikti lahko sprevrgli v nasilje. 244 Graf 3: Zaznavanje nasilja. 70 60 50 40 30 20 10 (a) 0 (b (c) (d) (a) (b) (c) (d) a) b) (c) (d) b) (c) (d) (c) (d) Povečalo se je nasilje Povečalo se je nasilje Povečalo se je nasilje Povečalo se je nasilje Povečalo se je nasilje nad ženskami nad otroki nad moškimi nad starimi ljudmi nad ljudmi z oviranostmi (a) Se ne strinjam, (b)Se delno strinjam, (c)Se strinjam, (d) Se zelo strinjam, (e) Ne vem Načini sodelovanja z ljudmi Glede na omejitve, povezane z epidemijo, je bilo treba iskati načine, kako opravljati socialno delo, ki po navadi temelji na osebnem stiku v pisarnah strokovnih delavk in na sodelovanju z ljudmi na terenu, v skupnosti, kjer živijo. Treba je bilo omogočiti nadaljevanje sodelovanja z ljudmi, ki so se srečevali s kompleksnimi problemi že pred epidemijo, in hkrati ugotoviti, kako vzpostaviti odnose z ljudmi, ki so v času epidemije na novo potrebovali pomoč socialnega dela. Pri tem so se strokovne delavke, ki so pisale dnevnike, srečevale z ovirami, ki so bile povezane z načinom organiziranja dela in s predpisanimi ukrepi. Doživljale so stiske zaradi prepovedi opravljanja dela in pomanjkanja osebnega stika z uporabniki. Zaradi pomanjkanja osebnega stika, ki so ga večinoma strokovne delavke na centrih za socialno delo nadomestile s telefonskimi pogovori, jih je skrbelo, koliko lahko zaupajo v informacije, ki jih prejmejo po telefonu, in ali zares dosežejo ljudi, ki bi potrebovali njihovo pomoč. Največje težave pa imam s sabo in z zaupanjem v informacije, ki mi jih po telefonu podajo ljudje iz družin, kjer nimajo urejenih medsebojnih odnosov, kjer je že bilo nasilje, kjer imamo informacije o prekomernem poseganju po alkoholnih pijačah. Skrbi me, kako je v tem času poskrbljeno za otroke, kako jim je doma. (StD2.10) Strokovne delavke so se spraševale, koliko predpisani ukrepi zares omogočajo ustrezne odzive na potrebe ljudi. Številni ukrepi in navodila so potisnili socialno delo v ozadje, kot slikovito prikaže izsek iz dnevniškega zapisa, v katerem strokovna delavka odgovarja na vprašanje prioritet pri opravljanju socialnega dela. Ena od sodelavk mi je povedala, da se je počutila kot zločinka, ker je danes imela v svoji pisarni gospo, s katero se je pogovarjala v okviru PSP-ja. Pozabila je namreč na varnostne ukrepe in gospo pripeljala v svojo pisarno. Šele ko je (e) (e) (e) e) e) 245 odhajala in jo je na hodniku druga sodelavka vprašala, če je spodnja pisarna za stranke zasedena in če se je o tem, da pripelje stranko v naše prostore, dogovorila [...], se je pravzaprav spomnila, da veljajo strogi ukrepi glede vstopa strank v prostore CSD. [...] kako se je že vsa ta »filozofija ustrahovanja in nadzorovanja v zvezi s korono« v nas zasidrala in s čim se pravzaprav ukvarjamo. Ni več bilo pomembno, da je uporabnica bila žrtev hudega nasilja. Pomembno je bilo, da je ne bi smeli pripeljati v prostore CSD-ja! (StD1.255) Tudi v anketi smo spraševali o načinih sodelovanja z ljudmi, rezultate pa prikazujemo v grafih od 4 do 7. Redni, vsakodnevni osebni stik na centru za socialno delo je imelo v prvem valu le 14 % strokovnih delavk, v drugem valu pa 26 %. Nikoli ni imelo osebnega stika v prvem valu 11 % in redko 42 %, v drugem valu pa nikoli le še 6 % in redko 26 %. Tu je bil sicer narejen velik napredek med obema valoma epidemije, vendar bi bilo treba raziskati, zakaj vendarle nekateri še vedno niso imeli osebnega stika ali pa so ga imeli zelo redko (skupaj je takih kar tretjina). Iz do zdaj dobljenih raziskovalnih podatkov nimamo ustreznih pojasnil. Še bolj drastične so številke pri terenskem delu, kjer je bilo na terenu v prvem valu le 3 % strokovnih delavk in v drugem valu 4 %. Nikoli pa kar 36 % v prvem valu in 28 % v drugem valu. Če k temu prištejemo še tiste strokovne delavke, ki so bile na terenu redko, je tistih, ki skoraj niso bile na terenu, v prvem valu skupaj 81 % in v drugem 66 %. Čeprav je viden napredek med obema obdobjema, je pomanjkanje dela na terenu skrb zbujajoče. Poleg epidemičnih razlogov, ki so v ukrepih proti okužbam, se je tu relevantno vprašati, kako je s terenskim delom na centrih za socialno delo v običajnih časih, koliko so delavke sploh še navzoči v okoljih, kjer ljudje bivajo, in koliko delajo skupnostno, ne le individualno. Nekateri odprti odgovori nakazujejo, da je terensko delo na sploh redko in povezano z birokratskimi ovirami, kot so najave obiskov pri vodstvu, nujnost pridobiti dovoljenje za odhod na teren ipd. To kaže na izgubo strokovne avtonomije pri odločanju o metodah in načinih dela. Graf 6 pokaže na povečane stike po telefonu, kar je glede na omejitve nekaj povsem razumljivega. So pa tudi tukaj odprti odgovori pokazali na nekatere težave, in sicer, da nimajo vsi uporabniki storitev centrov za socialno delo telefonov in da so morale strokovne delavke uporabljati osebne telefone brez kritja stroškov: to je povzročalo omejitve ali pa zamere do delodajalcev. Ta problem je še izrazitejši pri uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije in smo ga podrobneje raziskovali s posebnim vprašanjem, rezultate pa prikazujemo v grafu 8. Graf 4: Osebni stik na centrih za socialno delo. Graf 5: Obiski na terenu. 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % (d) (d) (c) (c) (b) (b) 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % (d) (c) (b) (a) (d) (c) (b) (a) (a) Nikoli, (b)Redko, (c)Tedensko, (d) Vsak dan (a) Nikoli, (b)Redko, (c)Tedensko, (d) Vsak dan 246 Graf 6: Telefonski stik. Graf 7: Stik prek videokonference. 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % (d) (c) jbL i. val (d) (c) JbL 2. val 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % 4d)_ 5CC (b) (a) rfcfr-(c) (b) (a) (a) Nikoli, (b) Redko, (c )Tedensko, (d) Vsak dan (a) Nikoli, (b) Redko, (c) Tedensko, (d) Vsak dan Največje ovire pri uporabi telefona in programov za videoklic na računalniku ali aplikacij na telefonu so bile predvsem v zastareli ali manjkajoči opremi na centrih za socialno delo. Strokovne delavke niso imele prenosnih službenih telefonov, do stacionarnih pa niso mogle v času, ko so imele prepoved prihoda na delovno mesto. Uporabljati so morale svoje, to pa je povečevalo njihove stroške zaradi množice telefonskih pogovorov, nekateri so bili zelo dolgi glede na stiske ljudi. Nekaj strokovnih delavk ni bilo usposobljenih za uporabo aplikacij za videoklice in tudi niso imele izobraževanja za uporabo. Odprti odgovori so pokazali, da je problem informacijsko-komunikacijske tehnologije na centrih za socialno delo sistemski, saj Ministrstvo za upravo ni zagotovilo dovolj IP naslovov, večina računalnikov pa je tako zastarelih, da nanje ni mogoče naložiti ustreznih programov. Na eni od predstavitev rezultatov tega raziskovalnega projekta je direktorica centra za socialno delo povedala, da so zaprosili za pet novih računalnikov, a niso dobili niti enega. Graf 8: Ovire pri uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije. 100 % 90 % 80 % 70 % 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0 % (a) Ni (c) (b) (b) (a) (a) Brez službenega Neznanje (c) (c) (b) (a) (b) (a) Uporabniki telefona uporabe aplikacij nimajo dostopa takšnega stika ovira, (b)Je delno ovira, vendar so rešitve, (c)Je resna ovira (c) (b) (a) Neprimernost Nedostopnost službenega računalnika (c) (b) (a) Drugo Problem pomanjkanja tehnologije kaže na sistemske ovire v delovanju centrov za socialno delo, ki ima lahko usodne posledice za socialno delo. V času epidemije je bilo namreč hitro jasno, da je treba opremiti bolnišnice, če želi- 247 mo rešiti življenja ljudi, to zavedanje pa je popolnoma umanjkalo, ko je šlo za področja zunaj zdravstva, zato so lahko socialne posledice epidemije večje kot zdravstvene (Lobnik, 2020; Ronchi in Majdič, 2021). Javno so bili sicer opisani problemi glede šolanja otrok na daljavo, saj mnogi otroci nimajo računalnika, starši pa so računalniško nespretni, zato otrokom niso mogli pomagati pri šolanju od doma. Ta problem je bil akuten in je bil le delno rešen. Ko pa gre za centre za socialno delo, problem ni bil problematiziran in se zanj ni iskalo rešitev. Tu zavedanja o pomenu socialnega dela sploh ni bilo, saj se na pristojnih ministrstvih niso ukvarjali z alternativnimi rešitvami za omogočanje reševanja stisk in težav ljudi, ker je bil običajni stik zelo oviran zaradi prepovedi osebnih stikov in terenskega dela. Iskanja za rešitev tega problema ni mogoče preložiti na vodje centrov za socialno delo ali celo na socialne delavke, čeprav se je zgodilo prav to. Posledica tega so bile številne dileme, tudi etične. Etične dileme strokovnih delavk Nekateri ukrepi so (nesmiselno) omejevali delo zaposlenih in odzivanje na potrebe uporabnikov. Čeprav so zaposleni želeli ravnati odgovorno, so imeli tudi dileme, povezane z omogočanjem pomembnih izkušenj uporabnikom, ki povečujejo kakovost življenja. Zaradi predpisanih omejitev so strokovne delavke morale začeti odločati, komu bodo zagotovile ustrezno podporo. Ob navedenem razmišljam, kaj so nujni in kaj nenujni uporabniki (o čemer sem se sicer že začela spraševati takoj, ko smo ob izbruhu epidemije dobili navodila, da delamo samo nujne zadeve). Čeprav izvajanje storitve osebna pomoč težko uvrstim med nujna opravila (opravila zaradi življenjske ogroženosti, ogroženosti otrok, ostarelih itd.), je za marsikaterega mojega uporabnika njegova težava, zaradi katere prihaja na svetovalne pogovore, zanj nujna zadeva in je težko prenašal nezmožnost osebnih stikov. (StD6.23) Pojavljale so se dileme, povezane z vzpostavljanjem osebnih stikov z uporabniki in upoštevanjem drugih navodil, ki posegajo v njihova življenja. Danes bi morala na precej terenov. Ne vem, ali smem ali ne. Nekako se v sebi odločim: tereni so za moje delo nujni. Bom previdna. Odtehtalo je to, da dosti lažje delam, če opravim vsaj prvi obisk na domu. (StD4.45) Strokovne delavke so imele tudi dileme, povezane z usklajevanjem dela in družinskega življenja. Če so bile doma z otroki, ki niso mogli obiskovati vrtca in šole, jih je skrbelo, kako bo poskrbljeno za uporabnike, če pa so bile na delovnem mestu, so lahko bile v stiski zaradi skrbi za svoje otroke. [...] vmes me kličejo, mi pišeta moja otroka, ki sta sama doma (kratek čas, ker je mož skočil v službo), kasneje klic, da se tepeta??!! (StD5.12) Sklep in smernice za socialno delo v izrednih razmerah Poročila o položaju socialnih služb v času pandemije covida-19 kažejo na nekatere podobnosti povsod po svetu. Slovenija ne odstopa od izkušenj, ki so jih imele socialne delavke glede nepripravljenosti na tako veliko naravno katastrofo, ki se -g je širila z veliko hitrostjo in povzročala veliko obolelih in umrlih. Vlade povsod | po svetu so najprej obotavljajoče in nekonsistentno oblikovale ukrepe, vendar so ^ se kmalu začele razlikovati tako po celovitosti ukrepov kot po upravljanju in obJ vladovanju institucionalnih sprememb (Dominelli, Harrikari, Mooney, Leskošek in Kennedy Tsunoda, 2020), še posebej pa po prepoznavanju socialnih vplivov epidemije in oblikovanju ustrezne socialne politike (Baptista in Marlier, 2020). I Naša raziskava kaže, da je bilo zavedanje o tem, da so vplivi epidemije tudi socialni, dokaj slabo. To je bila posledica več razlogov. Šele ta epidemija je pokazala šibkosti v zdravstvenem sistemu, majhnem številu zdravstvenega osebja in bolnišničnih postelj, saj je bilo zdravstvo že kmalu preobremenjeno. Na področju socialnega varstva pa je bila večina pozornosti namenjena domovom za stare ljudi in tam so se prav tako pokazali neprimernost in zastarelost institucij ter pomanjkanje kadra. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je temu namenilo veliko pozornosti, zanemarilo pa drug del socialnovarstvenega sistema, to so programi in storitve za ljudi v socialnih stiskah. Na podlagi rezultatov raziskave in literature (McFadden idr., 2020)5 sva oblikovali smernice za socialno delo v izrednih razmerah. Predstavljava jih v dveh medsebojno povezanih sklopih. 1. Pomen organizacije v času izrednih razmer - izboljšanje delovnega okolja in delovnih razmer V času izrednih razmer ima velik pomen način organiziranja, saj ljudem določa (ne)dostopnost do ustrezne, takojšnje in strokovno utemeljene pomoči v obliki storitev in programov. Eden od pokazateljev neustreznosti slovenskega sistema je gotovo razkorak med številom obravnav nasilja v domačem okolju in dejanskim povečanjem nasilja v času prvega in drugega vala epidemije. Način organiziranja socialnih služb naj temelji na čim večji strokovni avtonomiji, saj ta omogoča, da se socialne delavke avtonomno odločajo tako o metodah dela (s posameznikom, s skupino, zagovorništvo ipd.), ki so prilagojene posamezniku in posameznici, kot o načinu izvedbe (terensko delo, delo s skupnostjo, projektno delo ipd.). Temelji naj tudi na horizontalnem povezovanju zaposlenih in na demokratičnem vodenju, ker takšno vodenje in način povezovanja omogočata prožnost pri dogovarjanju in prilagajanju na razmere pa tudi hitro in učinkovito dogovarjanje med zaposlenimi. To veča tako dostopnost do storitev kot zadovoljstvo zaposlenih. V naši raziskavi se je pokazalo, da so tisti centri za socialno delo, ki so lahko delovali v skladu s to usmeritvijo, delovali bolj odprto za uporabnike, opaznega je bilo več proaktivnega in neposrednega socialnega dela z ljudmi. Delodajalci morajo zagotoviti večjo prožnost delovnega časa, prostor za opravljanje dela, upoštevati potrebe po varstvu otrok in opravljanju drugih skrbstvenih nalog med pandemijo ali v drugih izrednih razmerah. V naši 5 COVID-19 Health and Social Care Workforce Study; Maj-July2020, raziskava na vzorcu 3290 strokovnih delavk s področja zdravstva in socialnega varstva. Priporočila so bila izhodišče za oblikovanje smernic, določene teme sva dodali sami, glede na specifike ugotovitev za Slovenijo. raziskavi se je pokazalo, da je zelo pomembno iskati različne načine izvajanja □ dela skupaj z zaposlenimi. Kot dobra praksa se je pokazala individualno dogovarjanje vodstva z vsakim zaposlenim, saj je bilo na ta način možno ustvariti c dogovore, ki so upoštevali potrebe posameznika in organizacije. | V času izrednih razmer je treba zagotoviti dodatna sredstva za več zaposlenih. Tako je možno zagotoviti opravljanje delovnih nalog in hkrati upo- 0 števati specifične osebne okoliščine zaposlenih (npr. varstvo otrok, bivanje v gospodinjstvu z osebo, za katero je okužba rizična). d Potrebna so usposabljanja in razvijanja spretnosti za prevzemanje novih nalog v času pandemije, nova znanja pa seveda lahko podprejo delovne proce- s se tudi, ko je epidemije konec. V primeru epidemije covida-19 so se centri za -T socialno delo prepočasi odzvali na nove okoliščine opravljanja dela na daljavo. | Nujna je bila uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije, a zanjo ni bilo na voljo ustrezne opreme. Strokovne delavke, vključene v raziskavo, so po- g grešale tudi ustrezna izobraževanja za uporabo videokonferenčnih aplikacij. ts Ko je neposredno delo z osebnim stikom omejeno in je zaradi prepreče- | vanja širjenja okužb treba prilagoditi število navzočih na delovnem mestu, je pomembno razvijati možnosti za delo od doma. Poleg ustrezne opreme za i informacijsko-komunikacijsko tehnologijo je treba zagotoviti oddaljen dostop do podatkov. Možnost opravljanja dela od doma je pomembna tudi v času | a drugih izrednih razmer (npr. poplava, potres, požar). 9 2. Skrb za povezanost med zaposlenimi in za komunikacijo (lahko tudi z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije) Povezanost med zaposlenimi je nujna, k temu pa pripomore redna in pogosta komunikacija. V kolektivu, kjer je povezanost večja in komunikacija redna, se zaposleni počutijo bolj podprte za opravljanje dela. To pripomore tudi k zavzetosti zaposlenih in vpletenosti v delovne procese. Delodajalci so odgovorni za zagotavljanje smernic za delo in posodabljanje informacij. Pomembno je, da so sporočila jasna, saj tako zmanjšamo negotovost in zmedo. V naši raziskavi so strokovne delavke poročale tako o dobrih kot o slabih praksah. Poročale so o rednih in osebnih srečanjih, o skrbi, ki jo je vodstvo namenilo temu, da so bile potrebe ljudi ustrezno obravnavane, in so se angažirale tudi v lokalni skupnosti, da bi zagotovile čim večje upoštevanje celovitosti potreb ljudi. Poročale pa so tudi o avtoritarnem vodenju, ki je temeljilo na prepovedih in onemogočanju stikov, brez upoštevanja različnosti potreb tako zaposlenih kot uporabnic in uporabnikov storitev centra za socialno delo. Nekateri vodje so samo posredovali navodila, ki so jih prejemali z ministrstva ali Nacionalnega inštituta za javno zdravje, brez prilagajanja na razmere njihovega centra za socialno delo in brez pogovora o načinu izvajanja. Teh navodil je bilo veliko, pogosto so si nasprotovala, včasih so bila tudi zastarela, to pa je povzročalo zmedo in več težav. Pomembno je, da vodje omogočajo predvsem čim bolj nemoteno delo tudi v izrednih razmerah, pri tem pa morajo iskati inovativne načine dela v tesni komunikaciji z zaposlenimi. Zaposleni se v teh razmerah spoprijemajo tudi s hudimi situacijami pri opravljanju svojega dela, na primer, smrtjo, hudim nasi- ič ljem, nakopičenimi konflikti, in potrebujejo veliko podpore pri svojem delu. Skrb | za zaposlene vodstvo izraža tudi z zagotavljanjem podpore v obliki supervizije, ^ intervizije in timskega dela. J Rezultati raziskave so pokazali tudi na kopičenje dela pri zaposlenih, ki niso imeli obveznosti glede šolanja otrok, zato so prevzemali več dela, posledice tega pa so lahko izgorevanje, kopičenje nezadovoljstva in tudi razhajanja v I kolektivu. Vodstvo naj bo pozorno na ustrezno razporejanje dela, omogočanje koriščenja prostih dni in letnega dopusta ter počitka. Resno je treba vzeti tudi skrb zaposlenih glede okužb. Poslušati njihove skrbi in sprejeti razumne ukrepe. V raziskavi se je pokazala stiska tistih zaposlenih, ki so se bali prenosa okužbe zaradi nege starejših, otrok z zdravstvenimi problemi ali zaradi lastnih zdravstvenih težav, ki bi jih okužba še povečala. Ustrezna rešitev sta lahko delo na daljavo in delo od doma ob ustrezni opremljenosti z informacijsko-komunikacijsko tehnologijo ter ob podpori vodstva in sodelavk za krajše obdobje. Viri Amadasun, S. (2020). Social work and COVID-19 pandemic: an action call. International Social Work, 63(6), 753-756. Banks, S., Cai, T., Jonge, E. de, Shears, S., Shum, M., Sobočan, A. M., Strom, K., Úriz, M. J., & Weinberg, M. (2020). Practising ethically during COVID-19: social work challenges and responses. International Social Work, 63(5), 569-583. Baptista, E., & Marlier, E. (2020). Access to essential servicies for people with low incomes in Europe: an analysis of policies in 35 counries. Brussels: Europen Commision. BASW (b.d.). CPD Guidance on social work roles undertaken during disaster. Prisobljeno 26. 7. 2021 s https://www.basw.co.uk/system/files/resources/181086%20CPD%20guidan-ce%20on%20disaster%20social%20work%20V2.pdf Berg-Weger, M., & Morley, J. E. (2020). Loneliness and social isolation in older adults during the covid-19 pandemic: implications for gerontological social work. The Journal of Nutrition, Health & Aging, 24(5), 456-458. Dominelli, L., Harrikari, T., Mooney, J., Leskošek, V., & Kennedy Tsunoda, K. (ur.) (2020). Covid-19 and social work: a collection of country reports. Pridobljeno 1. 6. 2021 s https:// www.iassw-aiets.org/covid-19/5369-covid-19-and-social-work-a-collection-of-co-untry-reports/ Global definition of social work (b.d). Pridobljeno 15. 6. 2021 s http://ifsw.org/get-involved/ global-definition-of-social-work/ Harrikari, T., Romakkaniemi, M., Tiitinen, L., & Ovaskainen, S. (2021). Pandemic and social work: exploring finnish social workers' experiences through a SWOT analysis. British Journal of Social Work, 00, 1-21. doi: 10.1093/bjsw/bcab052. Kerč, P., Krohne, N., Šraj Lebar, T., & Štirn, M. (2021). Ocena potreb po psihosocialni podpori v drugem valu epidemije COVIDA-19. Pridobljeno 23. 7. 2021 s http://www.dps.si/wp--content/uploads/2021/03/Ocena-potreb-po-psihosocialni-podpori.pdf Lobnik, M. (2020). Priporočila Zagovornika načela enakosti glede nadaljnjih ukrepov za blaženje posledic epidemije Covid-19 z namenom preprečevanja in odprave diskriminacije. Pismo Vladi RS. Pridobljeno 20. 7. 2021 s http://www.zagovornik.si/wp-content/ uploads/2020/04/Priporo%C4%8Dila-Zagovornika-na%C4%8Dela-enakosti-glede--nadaljnjih-ukrepov-za-bla%C5%BEenje-posledic-epidemije-Covid-19-z-namenom--prepre%C4%8Devanja-in-odprave-diskriminacije.pdf 251 McFadden, P., Gillen, P., Moriarty, J., Mallett, J., Schroder, H., Ravalier, J., Manthorpe, J., 1 Harron, J., & Currie, D. (2020). COVID-19 health and social care workforce study May- -July2020. Pridobljeno 24. 2. 2021 s https://www.sabin.scot.nhs.uk/wp-content/uplo- e ads/2020/11/HSC-Survey-Executive-Summary.pdf e Nasilje in epidemija covida-19 (b.d.). Pridobljeno 21. 7. 2021 s https://www.drustvo-dnk.si/o- | -nasilju/nasilje-in-covid-19.html Z Pink, S. Ferguson, H., & Kelly, L. (2020). Child protection social work in COVID-19: reflections ¡3 on home visits and digital intimacy. Antropology in Action, 27(3), 27-30. 1 Plesničar, M., Drobnjak, M., & Filipčič, K. (2020). Kriminaliteta v času Covid-19. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. | Rode, N., Zidar, R., Lamovšek, V., Škerjanc, J., & Urek, M. (2010). Socialno delo v primeru č naravnih in drugih nesreč. V M. Zorn, B. Komac, M. Pavšek, & P. Pagon (ur.), Naravne u nesreče 1: od razumevanja do upravljanja (str. 349-355). Ljubljana: Založba ZRC. v Ronchi, K., & Majdič, N. (2021). Vpliv epidemije na socialne razmere prebolelih po Covid-19. a Rehabilitacija, 20(supl. 1), 44-48. 5 Saltzman, l. Y., Hansel, T. C., & Bordnick, P. S (2020). Loneliness, isolation, and social su- g pport factors in post-COVID-19 mental health. Psychological Trauma: Theory, Research, g Practice, and Policy, 12(S1), S55-S57. Pridobljeno 4. 4. 2021 s http://dx.doi.org/10.1037/ tra0000703 e SURS (2021). Dohodek, revščina in socialna izključenost. Pridobljeno 26. 7. 2021 s https:// d www.stat.si/StatWeb/Field/Index/10/39 i Walter-McCabe, H. A. (2020). Coronavirus pandemic calls for an immediate social work response. Social Work in Public Health, 35(3), 69-72. i ZRSZ (2021). Mesečne informacije, marec 2021. Pridobljeno 26. 7. 2021 s http://www.vss. 1 sc-sg.si/files/2021/04/MI_2021_3.pdf 9 Izvirni znanstveni članek Prejeto 31. maja 2021, sprejeto 1. septembra 2021 doi:10.51741/sd.2021.60.3.253-271 Tadeja Kodele, Klavdija Kustec, Tamara Rape Žiberna Praksa na Fakulteti za socialno delo v času izrednih razmer Izkušnje študentk in mentoric v prvem valu epidemije covida-19 Praktično usposabljanje je pomemben del izobraževanja za socialno delo. V času pandemije covi-da-19 je zaradi ukrepov, povezanih z zmanjševanjem širjenja virusa, potrebovalo številne prilagoditve (sodelovanje z uporabniki na daljavo, zmanjšanje ur prakse ipd.), to pa je za študentke in mentorice pomenilo nove izzive. V članku predstavljamo doživljanje izvedbe praktičnega usposabljanja za socialno delo v Sloveniji v času prvega vala epidemije covida-19 z vidika mentoric in študentk. Rezultati raziskave kažejo, da se pri deležnikih pojavlja različno zadovoljstvo z izvedbo prakse v spremenjenih okoliščinah. Izzivi študentk so bili povezani predvsem z nemožnostmi za sodelovanje z uporabniki in dodatno obremenjenostjo zaradi prilagoditev študijskega procesa, pri mentoricah pa s tem, kako zagotavljati kakovostno mentorstvo in omogočati pričakovane izkušnje v takšnih okoliščinah. Študentke so zaradi spremenjene situacije pridobile več novih znanj, tako vsebinskih kot tudi tistih, povezanih z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Ugotovitve raziskave tudi kažejo, da je pri spoprijemanju študentk z izzivi na praksi ključna podpora mentoric (s Fakultete za socialno delo in učnih baz), saj jim da znanje, kako se na izzive odzvati. Ključne besede: praktično usposabljanje, mentorstvo, zadovoljstvo, pandemija, kombinirana raziskava. Dr. Tadeja Kodele je asistentka na Fakulteti za socialno delo. Njeno področje dela so socialno delo z mladimi, participacija otrok in socialno delo z družino. Kontakt: tadeja.kodele@fsd.uni-lj.si. Dr. Klavdija Kustec je asistentka na Fakulteti za socialno delo. Njeno področje dela so praksa, umetniško izrazna sredstva v socialnem delu, supervizija in socialno delo z mladim. Kontakt: klavdija. kustec@fsd.uni-lj.si Dr. Tamara Rape Žiberna je socialna delavka, zaposlena kot asistentka na Katedri za raziskovanje in organizacijo Fakultete za socialno delo. Njeno področje dela so timsko delo, praktično usposabljanje in raziskovanje v socialnem delu. Kontakt: tamara.rape@fsd.uni-lj.si. Field placement at the Faculty of Social Work during extreme circumstances: experiences of students and mentors during the first wave of Covid-19 epidemic Practical training is an important part of social work education. During the covid-19 pandemic, measures to contain the spread of the virus required a number of adjustments (cooperation with users remotely, reducing practice hours etc.) that created new challenges for students and mentors. In the article, the experience of conducting practical training for social work in Slovenia during the first wave of the covid-19 epidemic is presented from the perspective of mentors and students. The results of the research show that the stakeholders have different levels of satisfaction with the implementation of the practice in changed circumstances. Students' challenges were mainly related to the inability to collaborate with users, and the additional burden of adapting the study process, and mentors' challenges were related to how to provide quality mentoring and facilitate the expected experience under such circumstances. Due to the changed situation, students acquired several new skills, both in terms of content and the use of information and communication technology. The findings of the H research also show that the support of mentors (from the Faculty of Social Work and field placements)