I. letni tečaj, število: 37.
1914. szept. 13.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRIHAJA VSAKO'NEDELO.
CENA NOVIN JE :
Za domáče, če jih več
vküp hodi .  ..............2 K,
ne samo edne...............3 K.
Za amerikance, če jih več vküp bodi . " . . . . 4 K 20 f, če samo edne . . . . 5 K 40 f
Cena vsakoga falata doma je 4 filere ; v Ameriki 10 filerov.
Dobijo se
v Čerensovcih pri KLEKL JOŽEFI plebanoš! v pokoji. Cserfőld, Zalamegye.
Na té naslov se naj pošilajo • naroč nina, glasi i dari za Novine. Vsak pa naj podpiše svoje imé, ki kaj novi-nam naznánja.
»Mladénec, stani gori."
— Luk. VI. —
Kak posamezni, tak tüdi celi ná-rodje májo takše čase, kda zaspijo. Pa či ne koga, ki bi je zbüdo z sna, te je na slednje popádne smrtno spánje pa zvün čüde bože ne mogoči njih nišče obüditi. včasih je včino to Bog, ka je mrtve zbüdjávao. Ali vsikdár ne dela toga. Té poseo si nihá na tisti velki dén, kda vsi stánemo ino mo mogli pred celim svetom čüti svojo usodo.
Telovna smrt Je ne najvekša nesreča na sveti. Záto Bog ne rešávle lüdi telovne smrti zvün, kak so té nisterne čüde, štere vidimo v vsétom pismi ino v živlenji svécov. Jé drüga smrt, štera je nezmerno nevarneša, záto ka z njé po tom živlenji ne več stanenja. To je pa smrt düše, vekive-čen pekeo.
Što vüpa tajiti, ka so národje Europe vu tej slednji časaj polübili düševno smrt ? Što vüpa tajiti, ka so se grehi širili med nami, šterih so lüdjé inda nanč po iméni nej poznali ? Smo nej vidili neverno gospodo i slabo mejko lüstvo na vse kraje ? Što je slüžo Bogi z celoga srcá, z cele düše, zevse moči ? Knige, novine, málovine, šole so širile nevernost. Sv. matercér-kev je zaničávao vsaki tepeš. ^dužnost i pobožnost sta med nami ne mele več poštenjá. Či je što komi dobro reč povedao, se je ov samo z regetao med njim ali se je obrégno na njega.
Pa glejte, Bog se je ogláso rekoči: ,Mladénec, stani gori.“ Ogláso Se jé: „Europa, že si vu krili šatana, že ščés zaspati vu grehi, stani gori.“ Pa je to skričao z germéčimi štükami neprijáte-lov i glejte mladénec stanjüie. Komi je lepa reč düšnevesti ne valála, tistoga büdij nevola boja pa začne moliti.
Že zná roke vküpsklenjávati, že prigible trda koleua, gizdav šinjek se že nagne pred Bogom pa smrtnoga spánja sen začne iti z njegovih očih. Spreglednoli smo. Cerkvi so pune, velki i máli, zmožni i nevolni, bogáci i siro-mácje v ednom rédi klečimo ino prosimo Bogá, naj nam správi mir, naj odvrné od nás grozovitnosti boja;
Bog pa kak či ne bi čüo. Nej se ešče spunila njegova mera. Dosta več smo pregrehšili, kak pa ka bi tak zlehka i náglo znali pökoro včiniti. Nej so šče vse roké sklüčene, ne šče vsa kolena i vsi trdi šinjeki prigjeni. TSŠĆé'izda so, ki ne poznajo Gospodára bojnih trum ino se norčárijo z tistih, šteri njega na pomoč zezáv¾jo.
Záto ščéte mir ? Želete iz srca, naj henja grozen boj ? Na kolena! Šinjek prignoti, delati pokoro, to nam je potrebno — te bo mir.
Ka valá grehšnoga človeka molitev? Što poslühne neprijátela ? Od Bogá pa želete, ka vas naj čüje te, kda ste ga malo prle znova razžalili ?
Njegova teška roka je nadnami pa mo jo čütili tečas, dokeč se srca ne spoterejo vu čütenji i močnoj voli práve pokore.
Milostiven püšpek so nam odredbi pobožnosti za mir i za zmágo naših šeregov: Pa či ne bi odrédili, te ne bomo mobili ? Ne samo molili, nego pred vsem drügim pokoro delali. Bog nas büdi, stánemo z smrtnoga spánje, pa kda mo z očiščenimi i pokornimi srca mi molili, te se razvedré pod-nébje domovine, boj se vtiši pa pri blagoslovi mira mo šli dale vsaki po svojem posli rekoči: „Roka boža je med nami,, pohodo je Bog lüstvo svoje. “
XV. Benedikt.
Kda smo preminočo številko »Novin" pisali, smo z močnov verov vu božoj sprevidnosti trdili, ka je zobstom vesélje neprijátlov sv. materecerkvi, dr naskori dobimo novoga pápo. Pa naša vera nas ne vkánila. Med tiskanjom »Novin" je prišeo veseli glás, ka je nova pápa zebráni vu osebi Della Ghiesa Jakopa, ki je imé: XV. Benedikt vzeo gori. Za volo máloga prostora pa krátkoga vremena smo samo nakráci naznanili novo vesélje našim čtevcom v preminočem števili. Steni vekšim veséljom se páščimo zdaj zadosta včiniti radovednosti naših čtev-cov, ki bi gvüšno dosta radi znali od osebe novoga pápo.
V preminočoj številki smo popi-sali na kráci, kak se vrši zebiranje, pa kak radovedno čáka, lüstvo dim šteri naznánja či jé pápa, ali ne. Na trétji dén žebiranja, po desétom vote-ranji se na tenci, pa belo zdigávao gor té dim od Sixtin kapele, okoli štere se zebiranje vršilo. Z velkim veséljom se napunila vu vročini opoldešnjega sunca nemirovno čakajoča vnožina, kda je to znamenje ovarala. Pa kak se nebi veselila, kda vu teh žalostni časaj zvedi vesélje, kaje sv. Maticerkev več ne brez vid-live gláve, ka smo ne duže sirote, ár mámo znova očo, k komi se z vü-panjorn lehko obrnémo zdaj, kda tak vsigdi samo žalost vidimo, joč čüjemo.
Ob pol ednoj se zdigno gor beli dim, oznávajoč velko vesélje. Malo potom so se pa prikázali della Volpe kardinál ino naznanili: Mámo pápo, Cardinala, Della Chiesa Jakopa, ki si je imé zvolo XV. Benedikt.
Pri desétom voterauji je dvátrét-jiva tála votumov dobo Della Chiesa Jakop. Nato so 3 kardiuálje znova pre-iskali voteranje. Kda so vse vredi najšli, so novozebránoga naprejsprevodili
s.
NOVINE
1914. ezeöt. 1&
ino ga opitali, či sprime ponüjeno část. Na to so opitali, kak se ščé zvati. Potom so ga obleki v pápeško obleko.
XV. Benedikt, so potom v cérkev sv. Petra šli kde jih je vnožina z vel-kim veséljom sprejéla. Té čas so vsi zvonovje donili. Novi pápa so pa mesti in sveti blagoslov delili. Potom pa se v svoje hiže povrnoli.
Po zebiranji so z Rima na vse kraje nesli brzojávi veseli glás. Rimske novine so včasi glasilo mesti novico ino objávile tüdi živlenjepis novoga pápo.
Mi pa, ki smo z goréčimi molit-vami prosili Bogá, naj nam kem hitrej dá novo glávo, zdaj z onov istov goreč-nosj;jov dajmo hválo, ár je poslühnjená naša prošnja.
Živlenjepis novoga pápo.
Della Chiesa Jakop je rojeni leta 1854-ga novembra 21-ga z grofoske rodovine. Roditelje so bili Della Chiesa Jožef grof i Migliorati Johanna grofica. Mládi Della Chiesa Jakop je obprvim domá v rojstnom mesti, Genovi opravo gimnazialske šole, po tom pa tüdi do-má na glasovitno vseučelišče se Spisao, gde si je naslov »doktor" Spravo s svojim znánjom.
Naskori po zvršenji vseučeličnih šo! je v semenišče stopo, štero se „Col-legio capranico* zvalo Tü se je včio bogoslovje. Leta 1868. dec. 21-ga je za méšnika posvečeni. Od toga vremena se ešče bole mrlivo včio mládi méšnik ki je zandrügim imenitne slüžbe dobo pri pápeškom dvori.
1907-ga dec. 16-ga je od X. Piusa v Bologno za éršeka, — nádpüšpeka bio imenüváni imeniten Della Chiesa Jakop pa sami pápa X Pius so ga za püšpeka posvetili. Ešče na vékšo cást je pa podignjeni od pokojnöga pápo tekoče leto mája 21-ga, kda je za pá-peškov nájvékšo část dobo vu sv. Ma-tericérkvi, náime kardináliško. Pa bo-žemi sprevidenji se tak vidlo, ka naj vu krátkom časi ešče više pride vu njegovoj slüžbi. Dobo je část, od štere vékše ne na toj zemli, pa tüdi žmetne-še ne. Molimo záto vsi, ki smo prvle že molili za novoga pápo, naj z božov miloščov modro vodi proti nebeskomi vesélji v celom svojem živlenji, posebno pa zdaj v tej nevarni časaj!
Kronanje novoga pápo.
Szept. 5.-ga v Soboto so kronali novoga pápo. Tá slovesnost se návadno v nedelo ali v svétek vrši, ali pápa se ognoli ščéjo vékše slovesnosi, záto je zdaj delaven dén koronanje, štero se na pápovo želo z čela prosto vršilo. — Novi papa so Dominico Ferrata kardi-nála za držávnoga tájnika vöimenüvali.
Boj na vse kraje.
Nájveč lüdih si je tak mislijo boj, ka vojske pribežijo vküp se spostrelajo v kakšoj jami pa te eden ali drügi odbeži pa je boji konec.
Zdaj vidimo, ka je boj ne tak. Celi mesec je potreben, dokeč se vojske tá správijo, kde so potrebno z celov svojov municijov pa zevsim živežom. Pa kda so tam, te šče dugo trpi, dokeč vojska zvedi, kde je neprijáteo, v šterom kráji, ga je več i v šterom menje. To zvedávajo po spijonaj, od lüstva, štero v tistom kráji stánüje pa nájbole z svojimi jaháčami. Konjenike pošlejo vö 50, 100 pa šče več, naj idejo naprej pred njimi 40—50, vča-sih 100 kilometrov pa či nájdejo nep-rijátelske šerege, te je pretirajo, ali sami se obrnéjo nazáj, či je nepri-játeo paočneši. Z temi se lehko zgodi ka je neprijáteo zagradi, pa morejo orožjé dolizdeváti, ali pa se z velkov žgübov skoz zbiti nazáj k svojim. Či dolizdevlejo orožjé, te pa je vlovijó ino je odpelajo v neprijátelsko držánje.
Za jaháčami se rivle pomali peška vojska naprej vu vékši, ali ménši raz-delkaj. Odzaja za tov vojskov idejo štüki, šteri se správijo na kakša vísiša mesta, odkod lehko prek svojih šeregov strelajo na neprijátela ino tak podpirajo svojo vojsko. Za tej mi so te drűgi še-regi, ki živež vozijo, betežne ranjene odvážajo, se za municijo (krugle, práh, obleko i d?űgo orožjé) skrbijo. Pa to vse je tak razdeljeno, ka vsaki šereg má vsa potrebna.
Za to so šeregi ne v ednoj trumi, nego so razdeljeni po dugoj liniji. Zdaj tak čtémo v novinaj, ka" so naši šeregi proti Rusi na 400 kilometrov dužine razdeljeni. To je tak duga linija skoro, kak širina celoga vogrskoga držánja.
Kak pa te takši šereg vodijo ? Vsaki oddelek má svoje prednje. Tej so z telegráfom i telefonom prikapčeni z pred njim voditelstvom. Majo tüdi jaháče i automobile, ka či bi neprijáteo kde telefon, ali telegráf prtrgno, te bi z temi pošilali edenovomi gláse okoli po drűgih potáj. Nücajo za té posel zdaj že tüdi zrákoplove, zráčne ládje.
Prednje voditelstvo je kakših 40—50 kilometrov odzaja za celim šeregom, štero má na ednom velkom stoli vöprestreto mapo tiste cele oko-lice, kde so naše i neprijátelske vojske razdeljene.
Na toj mapi je vsaka graha, vsaki grm gori. Zdaj na mapo zdevlejo mále zastave na tista mesta, kde regimentje stojijo. Kda dobijo glás ka šteri regi-ment dale naprej prišeo, ali nazdrt
odišeo, te zastavo na mapi tá prede-nejo. Pa tak vidijo noč i dén stáliš celoga šerega, Či zdaj potrebna kde pomoč, te tá telegraferajo, odkat lehko tao šerega vkraj vzeme, naj ide ovim tá i tá pomágat.
Kda že vidijo, ka je neprijáteo gori posla vo svoje linije, te se začne boj po celoj liniji. Od voditelstva te telegrammje idejo na vse kraje, šteri vsakšemi táli vojske naznánje dájo kama tá se má obrnoti proti neprijá-teli. Vsakomi oddelki imenüjejo edno mesto, kama more neprijátela nazáj-porinoti.
Či ;se té račun posreči, te pišejo, ka smo neprijátela zbili — či pa on naše porine nazáj, te právimo, ka smo mi biti. Samo ka pri vsakom bitji má zgübo vsaki táo. Dostakrát tisti, šteri obláda, več lüdih zgübi, kak on šteri je biti. To že boj tak pela z se-bom. Pa či zdaj, pravmo, mi tak nep-rejátela pretiramo pa on nazáj potégne svojo vojsko, je boji záto nej konec, ár on na 100, ali 200 kilometrov pá znova goripostávi svoje linije ino znova začne boj. Naši tüdi nemrejo kakštéč za njim bežati, ár se zná zgoditi, ka bi na ednom kráji naprej odišli, na drügoj stráni pa názdrt pa bi te tiste, šteri so preveč naprej, neprijáteo vkraj odrezao od svojih pa bi je vlovo. Pa morejo se skrbeti tüdi, ka se za njimi mostovje, razdrete železnice, poti, ' te-legramje nazáj poprávijo, ovači nemrejo živeža pa municije dobili pa od-gláda ali pomenkanja orožjá prejdejo ali pa záto, ár brezi zapovedi ne Vej o kama med lüdskimi vojskami!
Za to boj dugo trpi. •
NaFrancuskom
so že nemci daleč notri prišli. Belgium. je celi njihov zvün Antvverpen potrd jenoga mesta. Vojska jé prišla doli po obládanji Amiens, La Fere, Laon i Reims trdnjáv do meši Oreil i Villers, štera so samo 50 kilometrov daleč od Parisa, glávnoga mesta Francuskoga. Francuski ministerium je že odišeo z Parisa v Bordeaui pa prebiválci zmož-neši tü,di bežijo z mesta. Siromaško lüstvo se pa reberi proti vládi Zakaj je Šla Srbom i Rusom na pomoč, ka so zdaj te o ni nájprle biti.
Potrdjeno mesto Maubeuge "(Moböž) je spadnolo sept. 7-ga. Nemci so 40.000 francuzov vlovili, pa 400 štükov vkraj vzeli.
Na izhodnom Francoskom nemci zdaj zaČnejo močneše delati proti trdnjávam Verdun, Toul, Epinal i Bel-fort, štere so že z veloma spadnole. Kda té trdnjáve spádnejo, te de pol Francuskoga v nemških rokaj.
1914. s¾ept. 13.
NOVINE
3
V Anglii se národ tüdi gible proti vládi, Zakaj je francuz,om pomoč dála, ka so nemci včasi zbili na pomoč pos-lane angleške konjáče pa pešce ino so jih vnogo spolovili. Angleži so že 15.000 vojakov zgübili.
Na rusoskoj meji
nemci ido proti Varšoviji. Lodz so že obládali. Dankl generáliš z svojim od-delkom našega šerega že Ljublin strela, štero mesto či dobimo, te naednok raztrgnemo dve železnici rusoskivi. Auffenberg generáliš je pa zbio ruse pri Komarovvi vu ednom bitji, štero je seden dni trpelo pa zdaj ide proti Cholmi. V izhodnoj Galiciji je rususki šereg na austránskoj zemli. Glávno mesto Galicije Lemberg je v njegovih rokaj, ár naša vojska bole na sever stoji pa či de boža vola, te naskori na dvá tála raztrgne. pri Lubljina pa Cholmi rususki šereg tak ka jüžni tao ne de mogeo naprej pa ne nazáj.
Pri Lembergi se je v sredo novo bitje začnolo.
Na Srbskom
vékšega bitja ne bilo. Na črnogorskoj meji je Pongrác majór z svojimi pri Bileci pretirao crnagorce, ki so šteli mejo prestopiti pa njim je eden potrd-jeni breg vkrajvzéo. Drügo se tam ne zgodilo, ár je vojske vékši tao na Ru-suskom.
Tak ide boj na vse stráni. Po morji se bijejo tüdi na vse kraje vojne ládje neprijátelov, kde se nájdejo, ali vékšega bitja tam ne bilo nindri.
Ranjencov i vlovlenih neprijátelov so že vnogo pripelali v rázlične tále držánja. Vlovlenci se veselijo, ka je prej mi ne spokolemo, kak so si oni mislili. Ranjenci naši so pa vsi navdü-šeni pa vsi tak právijo, ka či odzdrávijo, do radi šli nazáj, ka pokážejo naprijá-teli malo moči!
Mi domáči delajmo pa molimo, oni pa naj bránijo nás i naša imánja, pa Bog daj, ka bi blagoslov hodo znjimi do popunoga míra.
Velka zmaga pri Mitrovici.
Na srbskoj meji, poleg Mitrovice je naša vojska slavno zmago mela. Vlovleno ali vorojeno je 12 jezér srbov
Zgodilo se je pa etak.
Septembra 5-ga je naš šereg od vode Save 4 kilometre nazaj se potegno za mesto Mitrovica. V noči so naši začnoli znamenje davati srbom, ki so na ovom kraji meje bili. Srbi so mislili, da njihovi špijoni njim davajo znamenje pa je zovejo.
Za ništere vöre so začnoli prek Save se vlečti. Kda so nindri nej najšli
neprijatele, so prek zvali celi svoj šereg. Timok-ova vojska je iz ladj hitro moste napravile po vodi, pa do gojdne je okoli 12 jezere srbov prek prišlo na Vogrsko.
Na to so naši hitro [začnoli stre-lati, srbe od vseh krajov okoli zagra -dili. Štüki so zaničili njihove moste. Tak so srbi nej mogli nazaj. Branili so se, ali zobston. Šest jezer se jih je podalo, dve jezere v Savo vtopilo, ovi pa so potegnoli proti varaši India, ali naši so je tirali pa ništere vmorili, drüge pa vlovii.
Glási.
Čiili smo, ka se nájdejo nespa-metni lüdjé, ki gučijo, ka »Novin" nesmi čteti, ár ki'de je čteo de notri-zapreti. Ne samo dündek, nego ešče vékši hüdobneš je, ki takše guči. „No-vine“ je držávna oblast dopüstila izdá-vati pa či bi kaj nedopüščenoga bilo v njih, je niti nebi smeli vödati. Samo ka v naših novinaj ešče nikaj takšega ne bilo pa tüdi nede. Záto ne trbe vervati takšemi nespematnomi guči, menje pa ešče se strašiti, či rávno tisti, ki té gláse nosi trdi koler má. Ka nam držávna oblást dopüsti, tisto nam prázne gláve modriášje nemrejo v krajvzéti. Spametni bojte !
Prvi mrtvec v boji z bogojánske fare je strehovski Kolossa Jožef, ki se je proti srbom vojüvao.
Sept. 4-ga so rususke voznike pelali skoz Szombathelya, ki so rusom naznanili gibanje naše vojske. Bilo jih je 600 med njimi tüdi ženske.
Svák trononaslednika Pármanski Felix se je samovolno gláso pri vojaštvi, kde so ga kak prostoga vojaka goriv-zeli. Kda se navči potrebne vaje, de šo na bojišče.
Ranjenci so tüdi že med našimi slovenskimi dečkami. Z Bogojine je Horváth Ferenc bio prvi, koga so že njegovi pohodili v sopronskoj bolniš-nici. Streljeni je na šinjeki, kde njemi že rana celo za celila, pa na pleči márano, štera njemi tüdi celi. Eden drügi z Bogojine pa roko má prost rel-jeno pa v Beči leži. Z Renkovec tüdi známo za ednoga ranjenoga.
Od teh je gvüšno, ár so sami domo gláse poslali. Ne pa trbe vervati vse ka lüdje gučijo. Či bi po njihovom bilo, niti eden nebi živ ostao tak je kolejo lažlivci.
Že pá beli punčuli. Či nebi živeli v tak žalostnih Časaj, bi se mogli sme-
jati, tak čüden glas smo dobili z Lipo-vec. Pišejo nam najmre, ka je par liposkih deklin v velkoj nevoli. Zakaj so pa v nevoli? Jej, lüdje boži, to nanč ne pitajte. V nevoli so zavolo belih punčulov. Tej so se njim zamažali, pa zdaj nevejo, kak je more „zbiksati“, ka bi nazaj beli postati. Kušale so že vsakojačke reči, pa je bilo vse zaman. Nej je valalo nanč smetano, s šterim so si je že tüdi hapile mazati. V toj velkoj nevoli so se nazadnje podale k ednomi izraelskomi trgovci pa so njega pitale, ka naj činijo, ka.do njim punčuli nazaj beli. Té sin izraelov njim je pa tüdi nej znao povedali, ka bi naj delale, ka bi se njim žela spunila. Obečo pa je, ka de pisao nekam v nekšo Norlavo Bedarijo pa Pozvedi, kak se „biksajo“ beli punčuli. Te od? govor zdaj lipovčarke težko čakajo. -— No, mi na to zdaj samo telko zapom-limo, ka či bi naše dekline — nej samo lipovske, nego tüdi dekline po drügih vesnicaj, štere se v zádnjem časi tak gizdavo začuejo oblačiti — či bi te dekline znale kelko strahote pa groze morejo ravno v tom časi prestati naši vojacje na bojišči,- pa či bi si znale premisliti, kelko nedužne človeče krvi se zdaj tam prelevle, potom se te naše dekline, pa tüdi nešterne ženske, za pravo istino nebi tak gizdile, kak to dela j o zdaj.
0genj v Beltinci. 5-ga na véčar je ogenj bio v Beltinci. Cipotb Matjaša hiža je zgorela. Kak je ogenj vöprišeo, je nepoznáno.
Dnes je na Bükovnici, v bogo-jánskoj fari proščénje. Té dén je tüdi pri Bedeniki proščénje. Na Tišini je pa v tork, na Málo Mešo bilo.
Prazne reči. V vojnom časi se vseh širijo babjeverska preroküvanja pa vsakojačke laži. Pripovedavlejo se grozni dogodki, s šterimi se lüstvo samo straši pa se med njim dela nemirovčina. Tak se godi zdaj tüpi po naših vesnicaj. Človek čüje med prostim lüstvom vno-žino praznovernoga preroküvanja pa ešče več laži. Vnoge osebe drügoga dela nemajo, ka samo takše prazne reči semtam nosijo. Opominamo zato vse svoje p. čtevce, naj takšemi babje-verskomi preroküvanji nikaj ne verjejo, pa naj se ne dajo strašiti od nikših zmišlenih pa lažlivih dogodkov. Mi bomo že skrbeli, ka se v naših novi-naj objavijo vsi važnejši dogodki z bojišča, pa ž njih vsaki zvedi, ka se je v resnici zgodilo. V ništeri mestah so že takše lažlivce, šteri vse vküp me-lejo, pa lüdi sagajo, v temnico zaprli. Pa to se lehko komi štečj zgodi, što nore guče polaga.
4
NOVINE
1914. szept. 13.
Nej trebe več potnih svedočanstev. Od časa splošne mobilizacije je civilno Prebivalstvo nej smelo na železnicaj potüvati brezi potnih svedočanstev: Zdaj je znova dovoljeno, ka potniki brezi takših svedočanstev lejko potüjejo, Osmero sinov poslao k vojakom. Z Šoprona je kmet Unger poslao 8 sinov v vojsko.. Tüdi deveti njegov sin bi rad šo, pa zavolo betega nemre. Oča je jako veseli, ka je telko vojakov dao krali, pa šegavo pravi: »Za domo-vino se more prinesti vsaka žrtev! “ Dári naših slovencov. Iz žižkov: Ciglár Mila 1 k. prt, capo; Hozjan Matjaš 1 k., Kramar Ivan 1 k., Ritlop Klara prt, 2 hlače, 2 robači; Lebar Verona prt, sad; Kolarič Marijanka 1 k., slive; Farkas Ana slive; Golob Eva 50 fil., Törnar Ana 1 k., Prša Janoš 1 k., Bomblek Verona 34 fil., Sobočan Matjaš 1 k., Horvat Ana slive; Žižek Verona 1 k., Čurič Magda 1 k., Horvat Ana 2 k. Iz D. Bistrice: Kreslin Marija 2 k., Tkalec Kata 1 k., Kelenc Ivan 1 k., Kolenko Ana 1 k., Koren Magda 1 k.. Koštric Ana 40 fil., Marton Štefan 1 k., Lebar Kata 60 fil., 2 capi; Lebar Martin 60 fil. Iz 8r: Bistrice : Ščrbič Marijanka prt; Horvat Lena prt; Kelenc Ana prt; Horvat Kata 1 k., Lebar Matjaš 1 k., Hren Ivan 1 k., Kocet Marijanka prt; Djörek Mila 50 fil., Štimec Jožef 10 k., Kreslin Marija slive. Iz čerensovec: Halász Bára prt: Horvát Roza 2 rob., Ritós Peter 6 k., slive; Horvát Verona 10 k., slive; Salaj Verona 1 k., Golinar Lovrénc 2 k., prt, capo, 2 robači, 1 hlače; Franc Orša 1 k., Horvat Mariča 2 k., Rós Ana 2 k. 40 f., Kovač Matjaš 1 k., Tomec Jürj 4 prté; Tkalec Štefana žena 2 k., prt; Plej Kata 2 k., Kolenko Ivan 1 k., v cerkvi najdena 1 k., Plej Jožefa žena 2 prta, robačo, sad ; Žoldoš Verona prt; Plej Martina žena 2 robači, prt, capo; Cigan Ivan sad, Bačič V. Marija prt, hlače. Iz Nedelice: rože 6 k. 20 fil. Iz Trnja: Sarjaš Treza prt; Hozjan Štefan slive: Stanko Jula 1 k., Kolenko Marijanka 2 k., Kolarič Mihala žena slive; Cvetko Marija 1 k. Iz Brezövice: Špilak Jožef 40 fil. Iz Adri-janec: Jeneš Marija 1 k. Iz Gumilic: Režonja Geta, Novák Ana i Bára sad. Iz Gederovec: Edšidt Štefan 5 k. Iz Sotíze: Bogdan Bara prt, Kohek Ana 40 fil., Bohnec Jožef 40 fil.,. Bernar Ana 40 fil. Iz Gornje Bistrice: Ivko Jožef 2 k., prt; Krampač Števan 1 k., Gerič Štefana žena prt, 2 robači, 5 cap. Iz Türnišača: Pucko Bara 1 k. Iz I)olnje Lendave: So!ar Števano žena 40 fil., prt, 2 capi, robačo; Modrica Januša žena 60 fil., Komár Martina
žena 1 k., Levašič Mihál 1 k., bratov-čina slovencov dolnjelendavskih 2 k. Iz Moile Polane: Radošič Štef žena 40 fil., Hozjan Ana 20 fil., Matjašec Maria 20 fil., Žalig Magda 1 k. i prt; Cigan Štefana žena 1 k., Balažic Mihál 1 k. 20 fil. i prt; Horvat Jožef 1 k. 40 fil. i prt; Gabor Štefan 1 k. i prt; Horvat Marija 20 fil., Žalig Štefana žena 50 fil., Škrban Antona žena 40 fil., Szép Jožefa žena 20 fil., Špilak Ferenca žena 20 fil. prt; Gábor Ana 1 k., slive; Horvat Štefan mlajši 1 k. i prt; Gjörköš Jožefa žena 20 fil., prt; Vouri Matjaša žena 1 k., Horvat Marka žena 20 fil., Gerič Kata za 2 roži sv. Oršole 2 k., Horvat Štefana, Gerič Marka, Horvat Štefana, Hozjan Štefana, Balažek Jožefa, Gabor Janoša žena prt: Horvat Jožefa sči Treza prt; Zver Ivana žena prt i slive; Püčko Ana prt; Radošič Kata pri ; Hozjan Ana slive; Lebar Marija prt, slive; Cigan Roza z G. Bistrice 2 prra, 1 brisačo; Hozjan Manja z Trnja 2 hlače, 8 robač, 7 cap, prt; Glážar Marija z Šalamenec prt; Jerjek Ana od Sv. Sebeštjana prt; Tretjeredniki od Sv. Sebeštjana 7 k. 40 fil., Pétek Štefan z V. Polane 1 k., Šipclin Martin z Čeren-sovec slive, prt; Korongi Štefan z Kroga 20 fil., Žalik Anton z čerensovec 3 k., Stolna drižba z Čerensovec 1 k. 93 fil.
Oprave i sada je 11 velikih za-vitkov prišlo vküp, penez pa 265 k. 93 fil. 160 koron je položeno v hranilnice beltinsko za one naše vojake, ki hromi pridejo z boja i za sirote spadjenih, drügo vse je pa odposlano drüžbi „Rdečega križa“ v Budapešt i Szombathely. Potrebno potroše, naj ranjenci več dobijo, nosijo »Novine". Vsem darovnikom povrni dobri Bog! Dari se i nadale bodo jemáli.
Gospodarstvo.
Nekelko reči od globokoga oranja.
Kak globoko moremo orati, to se ne ravna samo po nameni, šteroga šče-mo dosegnoti, nego tüdi po rodovitnosti zemle. V vnogih krajeh je navada, ka komaj 10 do 12 em. globoko orjejo, v drügih krajeh se pa orje 20 do 25 em. globoko. Či že v menšoj globočini pri demo do nerodovitne mrtve zemle, se ne preporača, ka bi se brazda jako poglobila. S tem pa zato ne pripora-čamo plitvoga oranja. Vnogi kmet misli, ka se z globokim oranjom samo živina mantra, pa ka se s tem napravi tüdi zemla nerodovitna.
Pametno pogloblenje brazde pa pomeni vsigdar zbolšanje kmetstva, pa
nam povekšavle rodovitno zemlo. Samo po sebi se pa razmi, ka z globokim oranjom more biti zvezano tüdi obilno gnojenje, ka do tüdi globokejše plasti zemle mele dati rastlinam zadosta hrane. Či se orje 10 do 25 em. glo-boko, se z tem razširijo korenine, pa se voda hitrej razdeli, pa jo zemla tüdi duže časa obdrži. Z toga vidimo, ka je globoko oranje bolše od plitvoga nej samo v sühom, nedo tüdi v mokrom leti. Za globoko oranje pa trbe dobro zemlo, močnejšo živino pa dobre plüge.
Najbolše je globoko orati pred zimov, ka zimski mraz dobro zrahla zemlo. Na sprotoletje se nato dobro pognoji z živinskim gnojom, pa či na-kanimo sejati okopavine (kukorico, krumple), detelico ali kakše drügo krmsko rastlino, moremo pognojiti tüdi z umetnimi gnojili. Naj bolša je Toma-žova žlindra (6 do 8 met. centov na 1 hektar. Hektar je 10.000 kvadratnih metrov).
Plitvo orjemo samo v leti, napri-liko te, gda trbe kem več zemle v najkračišem časi obrnoti, ka strnišče hitrej sprhne, pa se travino seme z zemlov pokrije, ka se potom lejko na-nagloma sklije. Tüdi gnoj se ne sme tak globoko podarati, ka zrak ne bi mogeo do njega, zato ka te ne more sprhneti. Umetna gnojila se lejko glo-boko podorjejo, tem to ne škodi.
Po globokom oranji pridejo pomali vse spodanje plasti na površje, gde je svetlost, zrak pa toplota prehodi. Te-melito zrahlanje zemle se priporača zlasti te, gda nakanimo sejati ali saditi okopavine (krumple, kukorico) ali de-telico.
Po oranji moremo dati zemli vseh telko časa, ka podorane rastlinske snovi, kak strnišče, travina, gnoj itd., lejko docela zegnjilijo. Pri tom se raz-vija voglikova kislina,*) štera jako dobro vplivle na razdroblenje, razkrajanje zemle. Po treh do petih tjednov začne zemla prih pravoj vlažuosti vred, pa postane gojdna pa mejka. To se pozna pri razpadanji malih grüdic, pa tüdi v tom, ka se tak vidi, kak či bi bi le grüdice prevlečene z zelenimi, mehi podobnimi rastlinskimi tvori.**) Či stop-lemo po njivi, se zemla pod nogov nalejci vdira, zato ka je zavrela pa postala mejka. Zrahlane plasti naj se po oranji včasi z branov povlačijo, ka se vlažnost bole zadrži. Pri trdih plasteh pa moremo počakati, ka se pokaže trava, pa te povlečimo, ka se tak trava na nikoj spravi.
*) szénsav po vogrskom. To je kislina od vogelja. Vrej. — **) Takša reč, takši stvor, ka rasté. Vrej.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Svombathelyen.