Naše igre
1. Železnice.
^M||imo naše hiše drdra žcleznica. Dol in gor se vozi ^S® cela vrsta voz in v teh vozovih ljudje in živina in drugo blago. Kolikrat sem gledal železnico in v otroški radovednosti vpraševal starše, kam vozijo te vozove. Povedali so mi, da v Kranj in v Ljubljano.
Ni minulo kdove koliko časa, pa sem si tudi jaz s svojim bratom napravil železnico. Seveda ni bila umetna, kakor se kupi za drag denar po prodajalnah, da jo potem otroci razbijejo, ko se je naveličajo. Moja železnica je bila silno poceni. Le poslušajte!
Šla je od enega konca vrta mimo hiše do dru-gega konca, Vozovi so bili narejeni iz starih obrablje-nih metel, ki so bile z raznobarvnimi trakovi zve-zane skup. Na gornjem koncu vrta je bil Kranj, na spodnjem pa Ljubljana,   na   sredi   pa   Trata   (Š)cofja
30
Loka). Za ograje ob železnici smo položili par starih grabelj, in tako je bila železnica gotova brez najmanj-ših stroškov.  Kako je pa naša železnica vozila?
Takole: Mašina sem bil jaz in mašino sem vodil jaz sam; brat je bil pa čuvaj in je nosil na dolgi palici prišito rdečo žepno ruto. Ko se je pa »mašina« utru-dila, se je pa brat vpregel, jaz pa sem stopil na nje-govo mesto.
Sedaj pa na pot iz Ljubljane v Kranj!
Čuj: »U-u-u-u-u—u—u«.
Mašina zabrlizga, pa se začne premikati s počas-nim, z vedno hitrejšim: huš—huš—huš—huš—huš, huš, huš, huš, huš, huša, huša, huša . . .
Tudi dim ni delal preglavice. Nabral sem cest-nega prahu, nasul ga v predpasnik, počasi ga jemal vun in ga metal čez glavo.
Kakih petdeset korakov, pa je mašina privozila na Trato. Tam je čuvaj odvezal par voz, mašina je malo postala, potem jo pa odpihala v Kranj, kamor je bilo treba premeriti dobrih štirideset korakov. Nazajgrede je pa čuvaj zopet privezal vozove nazaj, in vlak jo je odvihral »urnih korakov« v Ljubljano.
Blaga smo res precej prevozili, posebno lesa. Kar na metlo smo navezali par polen, pa smo jih peljali v Ljubljano. Če smo med potjo kaj izgubili, smo šli pa nazaj iskat. Ljudi pa navadno nismo vozili, Enkrat se je hotela peljati sestra v Ljubljano, pa je sedla na Trati na železnico. Le takrat je bil tudi osebni promet. Pa se ni izplačal . . .
Mašina je zabrlizgala, potegnila, nič se ne gane ... Potegne drugič, pa močneje — nekaj prične pokati —. Potegne tretjič: najmočneje — nekaj voz se odtrga, pa ostanejo s sestro vred na Trati. Z dru-gimi pa oddirja mašina v Ljubljano. Pozneje je pa sestra rajši tekla zraven »mašine«, kadar bi bila rada šla v Ljubljano ali pa v Kranj.
Povedati vam moram še tudi o drugi nesreči, ki se je zgodila tisti čas na naši železnici. Bilo je krasno jutro,- in s polnim parom je hitela naša mašina proti Kranju. Blizu Kranja — že prav blizu postaje — pa zadene en voz ob drevo, stoječe blizu železnice,  Vo-
31
zovi se ustavijo, »mašina« pa padc na obraz in se precej pobije. Za tisti dan je bil tudi tovorni promct ustavljen: »mašina« je morala v posteljo, da se po-zdravi. Drugi dan je šlo pa zopet vse po starem; samo mimo drevesa smo vozili bolj počasi in previdno.
Takale je bila naša prva železnica. Pa še vi poiz-kusite, kako jo bodcte vozili. Samo nc prevrnite se nikar! In pa mimo dreves lepo previdno!
I. E. Bogomil