St. 6.	Ljubljana, 16. sušca 1891. XXXI. leto.
Vsebina: Prof. Fr. Orožen Ljubljana: O zemljepisnem pouku. — Lj. Stiasny Kamnik: Podobice v abecedniku. Narodu slovenskemu! — J. Mam: Knjiga Slovenska. — Ukazi in odredbe šolskih oblastev. Književnost. Listek. Naši dopisi: Iz kočevskega okraja. — Društveni vestnik. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica uredništva.
Andrej Žumer,
nadučitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik.
O zemljepisnem pouku.
Kartograf si misli, da padajo solnčni žarki med seboj vzporedno in navpično na vodoravno projekcijsko ravnino «h. Potem takem pada največ solnčnih žarkov na vsako
vodoravno ploskev (nižino ali planoto,vrhunec, kopo, greben, hrbet i. dr.), katera tedaj dobiva od solnca največ luči in se nam kaže v beli barvi. (Na nekterih zemljevidih so naznačene nižine z zeleno barvo, planote pa z rmeno
a ki
>
ali svetlorjavo barvo), čimbolj je pa ravnina tistega raztega (aib = ac — ad — ar) nagnjena, tem manj solnčnih žarkov jo obseva in tem temneje je narisana. Navpično vzdigujoča se stena ae ne dobiva več solnčnih žarkov (ti padajo navpično na tla, kakor si kartograf misli) in naznači se s črno barvo. Ker pa je zelo težko ali celo nemogoče hoditi po pobočjih, katerih naklonski kot je višji od 45 naznacijo se nad 45 0 naklonjena pobočja s črno barvo. Različna razsvetljava se da otrokom razjasniti s platnicama kake knjige. Na ta način se tudi lahko pokaže zakaj in kako se različna razsvetljava naznači na zemljevidu s črkami. —
Ali CD nam kaže sprednji prerezni načrt knjige, ki stoji na mizi z naklonjenima platnicama (AD, BC). Gorenji del slike pa kaže tiste knjige geometrično sliko. Knjige hrbet (<fyh) je, kot vodoravna ploskev, popolnoma razsvetljen, toraj ostane na sliki
bel. Obe platnici pa sta nagnjeni in ne dobivata vseh solnc-nih žarkov,
katere bi	i7	j
;	i	|
imeli v vo- j	i i	i
1	t '	'
doravni le- j	Oj__ic	|
ži; razsvet- I	!
ljeni sta !	;
tedaj manj,A - ———--- J B
kar naznačimo s črtkami in sicer radi manjšega naklonskega kota s tankimi črtkami. —
V tej sliki	q h
stojita platnici knjige še bolj strmo; vsled tega stoji tudi hrbet knjige višje nad mizo nego prej. Hrbet knjige (e fg h) j	j j	!
ostane popol - i Qj__I Q \
noma razsvet- j /	\ i
liena vodoravna ! /	\ !
1 / \ 1 ploskev, ki je ! /	\ \
tudi tu belo na- ',/	\i
1Z a^---^B
risana. Ker pa
bolj strmo platnici stojita, obseva jih manj solnčnih žarkov nego prej in njih manjša razsvetljava se naznači z debelejšimi bliže skupaj stoječimi in krajšimi črtkami.
S črtkami naznačeno je pobočje gora, katero si predstavljamo kot strmino ali poševno ravnino. Čim strmeje je pobočje ali poševnost, tem temneje je črtkanje, to je: črtke so debelejše, bolj kratke in bliže skupaj. Črtke so potegnjene od vrha ali slemena gora v smeri pobočja ali obronka ter nam kažejo vedno najkrajši pot odtekajoče se vode. Paziti moramo tudi na dolgost posameznih črtek, ki ne smejo za-vzimati več prostora, nego jim pripada v vodoravni smeri na zemljevidu. Dolge črtke nam kažejo manj strmo pobočje, a
kratke črtke strmeje pobočje. Z višino raste pri gorovji navadno tudi strmina in zategadelj je višje gorovje temneje narisano nego nižje gorovje. Klinaste črtke pa se uporabijo pri jako malih delih, kjer strmina brzo menja. —
Da pa bodo učenci dobro razumeli črtkanje, treba bode mnogo vaj na zemljevidu in mnogo vzgledov posebno iz šolskega okoliša, kajti na domači gori bodo otroci najlože razumeli, da pomenijo tesneje skupaj narisane, kratke in debele črtke strmeje pobočje, — daljše, tanke in bolj narazen risane črtke pa manj strm obronek. Tudi naj učitelj pokaže črtkanje v večjem merilu na belem papirji, kar bode otrokom bolj jasno nego s kredo na deski narisana slika. —
a sever planota
Pušice kažejo smer pobočja. Strmeje pobočje je proti severu, bolj položno je pobočje proti jugu. V sredi pa je planota, kjer so tla najbolj vzvišena.
Tu imamo obraten slučaj. V sredi so tla vglobljena, ker imajo črtke po pušicah naznanjeno smer.
Pri zemljevidih v malem merilu risanih, kjer se dajo narisati samo glavne orogra-fične razmere, ne ozira se kartograf več na naklonski kot gora temveč samo na višino, katero hoče z istimi pripomočki narisati v pravem razmerji po načelu „čim višje te.m temneje". Pri še tako natanko narisanem zemljevidu pa ni mogoče izvedeti gore višine. Da se to zaznamenuje, morejo se posluževati takozvanega „kotiranja" t. j. s pridjanimi številkami
[ naznačijo višino vrhov, grebenov, prelazov i. t. d.
L
Prof. Fr. Orožen — Ljubljana.
Poprava. V članku „Čitanje zemljevidov" št. i. na strani 50. naj se popravi črta, naznačujoča merilo pri Bauerjevem nastenskem zemljevidu Kranjske, v sledečem zmislu:
0 1-5 3 4*5 6	9 km.
Podobice v abecedniku.
IV. m — most.
I. Pripovedovanje.
Dve kozi.
Dve kozi se srečata na ozki brvi, katero so postavili čez deroč potok. Vsaka hoče iti na drugo stran brega.
„Pojdi mi s pota!" pravi jedna.— „To bi bilo lepo!" pravi druga. „Vrni se ti in umakni se mi, kajti jaz sem bila prva na brvi."
„Kaj blebetaš!" pravi prva, „jaz kot starejša naj bi se ti umaknila? Nikdar ne!"
Nobena se noče udati in se drugi umakniti. Dolgo časa se prepirata in naposled se celo stepeta. Svoji glavi upogneta ter se zatečeta druga proti drugi. Od hudega sunka pa zgubita obe ravnotežje ter padeta v deročo vodo. Le z veliko težavo se rešita srečno iz vode na breg.
Pouk: „Boljše je žlica soka v miru, kot polna miza v prepiru," pravi pregovor. Kozi sta se vsejedno prepirali ter bili svojeglavih in trdovratni. Videli smo, kako se godi svojeglavnim in trdovratnim. Ne bodite toraj svojeglavih in trdovratni ter ne prepirajte se, kajti:
Kjer biva nesloga, je vedni prepir.
Se slogo pa druži nebeški se mir.
2. Nazorni nauk.
Kozi sta se srečali na brvi. Ali je brv široka? Ali se moremo umakniti, ako koga srečamo na brvi? Ali moremo z vozom čez brv? Da moremo z vozom čez vodo, ali da se več ljudij ali živalij in vozov more umakniti, naredimo most. Kje je v v okolici brv? kje most? Tu vam pokažem podobo mosta! Mostovi so iz lesa, kamna ali iz železa. Nekateri so zelo dolgi. Ne obešajte se na ograjo, da ne padete v vodo.
V. o — oko.
1. Pripovedovanje.
Božje oko bdi.
Mrzel zimski večer je. Visoko leži sneg po ulicah. Zmrzuje tako, da celo ubogi ptiči pod milim nebom komaj gibljejo otrple penite.
V goli ledenomrzli podstrešni sobici leži ubožna bolna žena. Slamnata postelj je siromašna, odeja stara, slaba. Ognja nobega v peči. Dosti trpi, a voljno. Velika je potreba, ali najbolj jo boli, da mora zmrzo-vati in stradati mala Leniča. Pomagati pa ji ne more.
Bolnica je jako pobožna. Zato tudi ne obupa, ampak se trdno zanaša na očeta nebeškega.
Leniča se ljubko nasmehlja in se mirno 1 igra s punico, ki je nje jedino bogastvo. Rada jo ima kakor sestrico.
Naposled pa reče:
„Mamica, lačni sva. Daj nama vender kosec kruha!"
Uboga žena zajoka. Saj ve, da ni nobene drobtinice v omari. S čim bi kupila kruha? Do malega vse, kar je imela, zastavila je že. Boji se celo, da jo trdosrčni gospodar iztira iz podstrešne sobice, ker ga ne more plačati.
Leniča se ne smeje več. Odmolivši večerno molitvico, zaspi naposled od gladu in utrujenosti z ljubo punico vred poleg matere.
Svetle zvezde pa, ki se bliskajo na nebu, gledajo tudi skozi podstrešno oknice v siromašno stanico, kakor bi hotele reči prijazno:
„Božje oko bdi!"
Drugi dan, ko sveti zlato solnce in je odprta velika zastavnica v mestu, dojde tja šibko dekletce, ki ima nekaj zavitega v zastorčku.
Plaho se stiska Leniča med mnogimi siromaki, kateri hočejo vsi kaj zastaviti — nekateri, ker so malopridni in leni, drugi pa, ker jih tare nadloga in sila.
Za pregrajo stoji resen mož. Jako kratko in osorno odpravlja ljudi ter jemlje njih stvari.
Hipoma se začuje tih boječ glasek:
Ljubi gespod, ali bodem sedaj na vrsti ?"
Resni mož se ozre po Leniči, rekoč:
„Kaj pa hočeš, dete?"
„Nekaj bi zastavila," šepne Leniča.
„Oho, da si kupiš slaščic, pogače, cu-kerčkov?"
Leniča odkima.
„Kruha ubogi materi!" reče tiho, in svetle solze ji porose modre oči.
„Tako? Kaj pa bi zastavila? Pokaži!" pravi mož prijazneje.
Dekletce razvije punico in mu jo pomoli jokaje. Pretežko se loči od ljube pu-nice, j edine radost i svoje. Saj drugih igrač nima.
Temni mož je ganjen, da se mu porose oči. Prav tako tudi drugim. Prijazno reče Leniči:
„Le imej punico, ljubo dete! Povej mi, kdo je tvoja mati in kje stanuje. Pojdi potem domov in ji povej, da vama hočem pomagati."
Dokaj ljudij gre z Lenico. Bolni ženi dade, kar imajo sami. Tako se hipoma naseli blagoslov v hišo!
Resni mož iz zastavnice tudi ostane mož beseda. Skrbi za Lenico in nje mater, dokler ne okreva. Bolje se jima je godilo, pa je prihajalo odtod, ker je hotela Leniča zastaviti najljubšo stvar, jedino bogastvo svoje: punico da bi ne jokala uboga mati.
Leniča je dorasla in bila vsekdar pridno dobro dekle — verjemite mi!
Pouk: Božje oko bdi nad vsemi ljudmi, zlasti nad dobrimi otroki. Ne zabite tega in dajajte vse radi za ljube roditelje! Posnemajte Lenico! Spominjajte se vedno, da je nad nami oko, katero zidovje prešine in tudi v temi dobro vidi. Bog vas tudi tam vidi, kjer vas ne vidi nobeno človeško oko. Nikjer toraj ne delajte hudega.
Bog vse vidi, Bog vse ve, Ohrani čisto inu srce.
2. Nazorni nauk.
Oko je ljubi dar božji. Postavljeno je med trde kosti, da se ne oškoduje. Koliko očes imaš?
Hočem vam povedati uganko: Kdo bolje vidi, ta ki ima jedno ali ta ki ima dve očesi? (Ta ki ima jedno oko, kajti on vidi z jednim očesom dve očesi, a drugi z dvema očesoma samo jedno oko.) Trepalnice zapirajo oči. Vejice jih varujejo prahu. Obrvi odvračujejo pot, ki po čelu teče. Ako nam kaj pade v oko, pritečejo solze in je
izmijejo. Oko moramo vedno varovati. Pazimo, da koga ne sunimo v oko, kajti potem oko izteče. Ne berimo v mraku ali na solnci in ne zrimo v solnce ali luč. Vsak dan si umivajmo oko in ves obraz.
3. Uganka.
Dve cesaričici v carskem dvoru sedita, vsakega vidita a sebe ne vidita. Kdo sta to?
Lj. SI i as n y — Kamnik.
Narodu slovenskemu!
V slavnostnih dneh 29. in 30. ržnega cveta leta 1889., ko smo odkrivali spomenik Ara 1 e n t i n u Vo d n i k u, začetniku pesniške književnosti slovenske, oglašala se je živeje negoli kdaj misel, da bi se takisto postavil spomenik največjemu pesniškemu geniju, kar jih je doslej rodila zemlja slovenska, pesniku, čegar dela ponosno prištevamo najizbornejšim proizvodom vseh narodov, ljubljencu našemu Frančišku Prešernu!
Razpravljati ni treba posebe, kaj je P r e š e r n nam, niti kaj bode z a n a m-c e m: ime Prešernovo jez neizbrisnimi črkami zapisano v zlati knjigi pesniškega in občekulturnega razvoja našega!
Takemu veleumu veličasten spomenik! Za deset let hočemo slaviti stoletnico Prešernovega rojstva — postavimo mu tedaj vidno znamenje, katero še poznih let pričaj domačinu in tujcu o ljubezni in zahvalnosti naši!
Živo uverjen, da bode ta poziv odmeval v vseh srcih slovenskih, katerim jc do narodne časti, ukrenil je pomnoženi odbor „Pisateljskega podpornega društva", da prične nabirati doneske za Prešernov spomenik. S prijazno prošnjo se torej obrača do vseh slavnih društev in zasto-pov, do sleharnega rodoljuba po deželah slovenskih, izkratka, do vsakogar, komur je drago ime Prešernovo, naj nam z blagovoljnimi doneski pomaga uresničiti častno namero in tako zajedno vredno poravnati dolg slovenskega naroda do najboljšega pesnika svojega! Zlasti upamo, da se bodo
čitalnice slovenske na besedah in veselicah svojih cesto in drage volje spominjale spomenika Prešernovega!
Troški bi bili vsekakor znatni, vender je podpisani odbor uverjen, da bode toli-krat izpričana požrtvovalnost slovenska vzmogla potrebno vsoto in omogočila praznovati stoletnico Prešernovo tako, kakor si je lepše ne moremo misliti!
Rojaki slovenski, na delo tedaj! Vsakdo skrbi po svojih močeh, da se o stoletnici Prešernovi vzdigne spomenik, o katerem bodemo rekli ponosno, da ga niso postavili posamičniki, nego vesoljni narod naš prvemu pesniku s v o-j e m u!
Doneski naj se blagoizvolijo pošiljati „Pisateljskemu podpornemu društvu v Ljubljani.
V Ljubljani, dne 8. svečana 1891.1.
Dr. Jožef Vošnjak,
predsednik.
Anton Funtek,
blagajnik.
Fr. Leveč. Fr. Orožen. Ivan Tomšič. Andrej Žumer. Jožef Apih. Anton Aškerc. Anton Bartl. Dr. Karol vitez Bleiioeis. Dr. Fr. Celestin. Martin Cilenšek. Jožef Cimperman. Dr. Fr. Detela. Peter Grasselli. Simon Gregorčič. Fr. Hauptmann.
Simon Butar,
tajnik.
Ivan Hribar. Fr. Hubad. Dr. Benjamin Ipavec. Janko Kersnik. Dr. Fr. Kos. Dr. Gregorij Krek. Dr. Ivan Mencinger. Dr. Matija Murko. Ivan Murnik. Vatroslav Oblak. Bajko Perušek. Luka Pintar. Maks Pleteršnik. Dr. Lavrencij Požar. Dr. Tomaž Bornih.
Ivan Scheinigg. Henrik Schreiner. Andrej Senekovič. Dr. Jakob Sket. Vekoslav Spinčič.
Luka Svetec. Jožef Stare. Iran Steklasa. Jožef Stritar. Dr, Kcirl Strekelj.
Ivan Šubic. Fr. Šuklje. Dr. Ivan Tavčar. Dr. Pavel Turner.
Anton Trstenjak. Matija Valjavec. Fr. Wiesthaler. Ivan Vrliovec.
Dr. Jernej Zupanec.
Knjiga Slovenska
v
XIX. veku.
Jako naklonjen je bil mlademu učitelju tedanji šolski nadzornik dr. Fr. Močnik, ki je 1. 1852 sam prišel k očitni šolski preskušnji v Skofjo Loko. Po njegovem načrtu je A. Praprotnik spisal „Slovenski Abecednik" in deloma „Slovensko-nemški Ab e c e d n i k" 1.1856, ter „Pe r v o in Drugo Berilo za slovenske šole", kar je prvikrat prišlo na svetlo 1. 1857 na Dunaju v c. kr. založbi šolskih knjig, potem pa večkrat popravljeno in pomnoženo (s Slovnico, Pesemsko prilogo, z Zemljevidom), kakor tudi „Dolžnosti podložnih" itd. — „Zgledi za pervince, ki se brati in pisati ob enim uče." Po šolskim slovkovarji so-stavil And. Praprotnik, Dobrovski učitelj (Danic. 1856 str. 16).)
Pesmi, cerkvene in druge. Zložil Andrej Praprotnik, učenik. V Ljubljani 1856. 8. 140. Nat. J. R. Milic. — „S straham vselej v roko vzamemo nove pesniške iztvore, zlasti neduhovnih pevcov, ker nas grenka skušnja uči, de se po njih pevskih žilah večidel ne cedi mleko ljubezni Božje, ampak pelinovec posvetne, umazane, pregrešne ljubezni, in de njih strun ne giblje plemenito, rahlo čutilo, ampak neka ukožena strast, ki iše s svojo grešno lastnijo serca bravcov osmoditi, piše Danica (str. 108); . . ali pesmi Pra-protnikove pa so skoz in skoz take, de zamorejo serce blažiti in k nadzemelj skim čutilarn povzdigovati. Torej nas iz serca veseli, de zamoremo te pesmi z dobrim sercam in lahko vestjo slehernimu priporočiti itd." — „S preserčnim veseljem po-
zdravljamo mile glasove ponižnih gosel domačih, pravijo pa Novice (str. 189). . . Od perve do zadnje verstice poje mirno, čisto, nepokvarjeno serce v sladkosti goreče ljubezni do Boga, domovine in sploh vsake čednosti itd."
Pervim —- cerkvenim — je dal pesnik pomenljivo geslo: „Perva struna, ki zapoje, — Božjo slavo nam zvišuje! — Naj unema sestre svoje, — In v soglasje jih združuje!" — Drugim pa: „Vam, ki cvetje zlato klije, — Leto ni še vam prevroče; — Vam, ki zarja še vam sije, — Zročam pesmi pričejoče." — Naposled pove tudi:
Kje sim se peti učil!
V naročji ljube mamice Spletaje perve venčike — Od nje sim peti se učil!
Ko Stvarnik mi zavest zbudi, Hvaležnost v serce mi vsadi, — Me peti njemu je učil!
Ko dom med brate me sprejel, Za milo petje me je vnel, — Mi prepevati je velil!
Mnogim tem pesmicam so umni skladatelji zložili prijetne napeve in nekatere so prav po njih postale narodne, na pr.: Zapoj veselo, o kristjan! — Ti, o Jezus serčnomili! — Med zvezdami zvezdica sije. — Ko v jasnem pasu primiglja. — O Devica, hod' češena! — Tebe, Marija, želim poslaviti. — O Devica, pomočnica. — V dolin'ci prijetni je ljubi moj dom. — Beseda sladka, domovina itd. —
Danica 1. 1856 kaže p.: Beseda učiteljem in drugim šolskim prijatlam (str. 6) o učiteljski knjižnici ali bukvarnioi. — Zvezdica za šolo. — Vrednost in dobiček petja. Spisal A. Praprotnik po „Schul-bote" (str. 105—115). — Nove orgle na Dobrovi: Veselo — ginljivo — resnobno
—	nebeško orgle zaveršite — pesem v štirih razstavkih (str. 223), in: Dobrovska šolska mladina . . duh. očetu . . gospodu Jožefu Poklukarju o njih odhodu z Dobrove v spomin posebne hvaležnosti: Britke solze nam tečejo itd. — L. 1857 str. 84: Kako stoji že s Praprotnikovimi napevi ? — L. 1858 str. 46: Poslovilo Do-brovske šole od ljubljenega učenika gosp. A. Praprotnika. — Grobni venec Jožetu Fajfarju, učeniku v Ljubljani. — Marii (K tebi, D'vica ljubeznjiva). — O zlati maši gosp. Jakobu Rožiču v Preserju (Prisvetil je veseli dan). — L. 1859: Mili spominek na zgodnji grob misijonarja gosp. Lorenca Lavtižarja v Ameriki (Že petkrat drevje bo cvetelo). — Perva šmarnica (Marija! vir si nam veselja). -— Pomladne misli (Ko gledam rože pisane). — O zlati maši gosp. Jerneju Uršiču, fajmoštru Kamno-goriškemu (Ovij se s cvetjem dans ravnica! — Veseli dan se ti žari! — Omij si, kovačija, lica, — Veselje novo se rodi!
—	Tvoj dušni oče v službi sveti — Dosegli god so petdeseti itd.)..
Novice 1. 1856: Ponižen pozdrav memogredočima c. k. Veličanstvoma od Dobrovskih učencev in učenk 20. nov. (Pozdravljen hod' Oče in Mati premila). Učiteljska bukvarnica v Ljubljani (gl. Danic. 1856 str. 7. Novic. 1857 str. 27): Ljubi prijatli in tovarši in vsi, ki se na težavnem šolskem polji trudite, preudarite to našo napravo, in ako vam je priložno, podajte nam roke in odkritoserčno serce; z zjedinjenimi močmi se veliko stori (str. 420). A. P r a p r o t n i k. — L. 1857 : Popravek sostavka „Nekaj iz učilnice", kjer graja način svarjenja ali pokorjenja: „Ti si osel! Smejajte se temu oslu!" češ, da se po njem v šoli mori sramožljivost
in krajša ljubezen do bližnjega. — Str. 222—235 pa opisuje „Ljudsko šolstvo na Kranjske m," kjer pravi v začetku: „Vsakega pravega domorodca mora priserčno veseliti, ako sliši, kako lepo se je začelo razcvetati in razvijati ljudsko šolstvo po vseh krajih naše mile domovine. . . — V poslednjih šestih letih se je število vsakdanjih učencov in učenk, piše proti koncu, narastlo od 11,271 na 21,705, in število nedeljskih učencov in učenk se je pomnožilo od 8778 na 14,426. Zares čuda lepo število! Temu veselemu napredovanju domačega šolstva so še zraven pripravnih in radodarnih srenj tudi posebno pripomogovali slavne c. k. okrajne gosposke, gospodje tehanti in drugi verli duhovni. Največ pa se ima Krajna s tem zahvaliti modremu in neutrudnemu prizadevanju svojih vikših šolskih nadzornikov, kteri ne skerbe le samo, da se šole zunajno množijo in boljšajo, temuč skerbno čujejo, da se šole tudi znotrajno dobro in sedanjim časom primerno vedejo. Gleda se, da se v šoli ne dela, kakor včasi, le s spominom, ampak tudi z glavo, s sercom in s čutili. Marsikteri termasti starokopitni učbi se je tako dolgo stopalo na pete, da se je mogla rada ali nerada umakniti in z drugo boljšo namestiti. Dobivamo pa tudi za naše domače šolstvo prav primerne in izverstne nove knjige. Prišel je na svitlo pervi del praktične slovensko-nemške gramatike za II. in III. odred slovensko-nemških šol . . Tudi slovensko-nemški Abecednik je prav izverstna knjižica . . Piše se tudi že pervo in drugo berilo za slovenske in nemško za nemške šole . . Iz vsega tega se zares prav jasno in svetlo vidi, kako veselo se razvija po vseh krajih in na vse strani naše zapušeno šolstvo, in nam obeta druge, boljše čase, kakoršnih si vsak pravi domorodec le želeti more. Res je, da o tem še ni povsod in popolnoma zmagala svetloba tamne noči, terdno pa smemo upati, da bo kmalo boljše, posebno tam, kjer se dela z zjedinjenimi močmi. „Z zjedinjenimi močmi se vse
stori (str. 235): — „Ljubezni iskrice novo- i rojenemu cesariču" daruje slovenska mladina (Vemo, da vencov na sto se že vije) v Novicah 1. 1858, A. P r a p r o t n i k, in 1. 1859: Vodnikov spomin 3. svečana (Stoji, stoji tam hišica, — Pri hiši miza kamnata; — Tam Vodnik naš se je rodil, — Ki pervi peti nas učil itd.)
Koledar Slovenski za navadno leto 1858. Dal A. Praprot-n i k. Tretji tečaj. V Ljubljani. Zal. J. Giontini. Nat. J. R. Milic. — Geslo: Koledar neskušen — Podam se na pot, — Upljivo zanašam — Na Slave se rod. Za navadno tvarino — kratki gospodarski koledar. Ternovska cerkev v Ljubljani — s podobo. Božič (povest). Venec domačih pesmic: Za novo leto. Koledniki. Domača hiša. Kaj nam pravijo. Opomnica. Nevesti pri slovesu. Fantovska. Prašanje in odgovor. Nektere prerokovanja za to in vsako leto. Mladenčeni. Dekletam. Možem. Že- ! nam. Kmetovavcom. Šolskim učenikom: Ce bolj bo ljubezen pri šoli kralj'vala, — Za toliko bolj bo beseda kaj izdala. Bogatin-com. Revežem. Nektere zdravila. Nektere vprašanja. Kratkočasnice. Svetle iskrice itd.
Vodnikov Spomenik 1. 1859 str. 197. A. Praprotnik. Pesmi: „Pozdrav" in „Vertnar" (Lipa domača osupna je stala — Mož neutruden veselo ji streže itd.) Na primer bodi:
Pozdrav.
Veselo verši močna Sava!
Očeta pevcov nam pozdravi!
Darujte cvetke od Triglava
Na grob mu venec v svitli slavi!
Ime njegovo bo slovelo, Kar strun domačih bode pelo.
Novice 1. 1860 str. 237: „Gorensko" (Ponosno ozira Triglav se v doline . . Vzdigujejo kviško trije se verhovi . . Ra-dujte se torej gorenske stermine — Treh slavnih vladikov očetovi dom — .. Bog živi Andreja — Golmajerja, Jerneja oba — Legata in Vidmarja)! Na str. 13 pa so ponatisnile iz Zagrebškega časnika „za učitelje, odgojitelje in sve prijatelje mladeži" (N a p r e d a k) naslednjo pomenljivo bud-nico Praprotnikovo:
Naprej.
„Naprej!" to krepko je povsod vodilo, Po kterem mora vsak se zdaj ravnati. Odganjati če hoče revo, silo, Ce mar mu je pošteno kaj veljati!
„Naprej!" nam kaže, kliče vsa narava; Spod snega mlada cvetka se pokaže, Zelen je kmali travnik in gošava, In vse je polno cvetja vsake baže.
Izvirje malo prišumlja iz skale, In dalje ko se vije, bolj se širi, Narase reka se iz vode male, Ki v silnem morji zadnjič se umiri.
Naprej popotniku serce le sili, Naprej nam ukazuje vsako delo! — Naprej tud' mi! ne bomo se mudili, — Naprej, le berzno, krepko in veselo!
„Naprej!" to naše zdaj naj bo vodilo. Po njem se mora vsaki zdaj ravnati, Odganjati če hoče revo, silo, Ce mar mu je pošteno kaj veljati!
Ukazi in odredbe
III. Zakon o uredbi osobnih in službenih razmer učiteljev-vojakov.
Visoki c. kr. deželni šolski svet jo izdal nastopni
solskih oblastev.
Normale
Z. 2.318
L. Sch. R. Seine k. und k. Apostolische Majestät haben mit Allerhöchster Entschließung vom 5. October 1890 dem vom Landtage des Herzogthums Krain beschlos-
senen Gesetzentwurfe, betreffend die Regelung der Personal- und Dienstesverhält-nisse der der bewaffneten Macht angegehörigen Lehrpersonen an einer öffentlichen Volksschule mit Bezug auf die Verpflichtung derselben zur activen Militär- oder Landsturm-Dienstleistung die Allerhöchste Sanction allergnädigst zu er-theilen geruht.
Hievon wird der k. k. Bezirksschulrath, (Stadtschulrath) infolge des vom k. k. Landespräsidium in Laibach unterm 12. October 1. J. Z. 3005 anher mitgetheilten Erlasses des hohen Ministeriums für Cultus und Unterricht vom 9. October 1. J. Z. 20220 zur Verständigung der demselben unterstehenden Volksschulleitungen mit dem Beisatze in Kenntnis gesetzt, dass das in Rede stehende Gesetz im XII. Stücke des hierländischen Landesgesetzblattes kundgemacht worden ist.
Da die Wahrnehmung gemacht wurde, dass die in der E'rsatzreserve (§§ 18 b und 32 des Gesetzes vom 11. April 1889, R. G. Bl. Nr. 41, und § 50 der Wehrvorschriften, I. Theil) befindlichen, sowie die sonst zu Waffenübungen verpflichteten Lehrer bisher öfter während des Schuljahres, und nicht während der Hauptferien zur militärischen Ausbildung, beziehungsweise zu den Waffenübungen beigezogen worden sind, so wird der Bezirksschulrath, Stadtschulrath im Interesse der ungestörten Unterrichtsertheilung unter einem beauf-
tragt, dahin zu wirken, dass dies in Hinkunft vermieden werde.
Laibach, am 28. Dezember 1890.*)
Für den k. k. Landespräsidenten: Der k. k. Regierungsrath:
Dralka, m. pr.
IV. Začetek dopöludanskega pouka po zimi.
Glede začetka dopöludanskega pouka po zimi na ljubljanskih ljudskih šolah je izdal si. c. kr. mestni šolski svet nastopni
Normale
St. 62
m. š. sv. Z ozirom na dotični sklep občinskega sveta ljubljanskega z dne 30. decembra 1890 kakor tudi z ozirom na dotične izjave šolskih vodstev javnih mestnih šol ljubljanskih je c. kr. mestni šolski svet v svoji seji dne 14. t. m. sklenil, da je od prihodnjega šolskega leta 1891/2 dalje v zimski dobi t. j. v dobi od 1. novembra do 1. aprila v I. in II. razredu pričeti s šolskim poukom: I. na mestni slovenski dekliški osemrazrednici pri sv. Jakobu in na mestni nemški dekliški pet-razrednici v meščanski bolnici ob 9. uri; II. na vnanji uršulinski dekliški šoli ob V»9. uri. III. na vseh ostalih javnih mestnih ljudskih šolah kakor doslej ob 8. uri zjutraj.
C. kr. mestni šolski svet ljubljanski dne 18. svečana 1891.
(Jrasselli.
*) Natisnen v 2. letošnji številki „U. T.". C. kr. mestni šolski svet ljubljanski je odredil, da mu mora vsako šolsko vodstvo takoj naznaniti slučaj, da je bil kak učitelj med šolskim letom pozvan k vojaškim vajam, da more potem on potrebno ukreniti.
Književnost.
Knjige družbe svetega Mohorja. Branje d o-b r i h, mladini primernih in za taisto sposobnih ter razumljivih knjig je tako važen vzgojen pripomoček, la ga učitelj, kateri ima svojo dvojno nalogo, namreč učenje v ožjem pomenu besede in vzgojevanje, vedno pred očmi, ne more nikdar dovolj vporabljati. To spoznavši deluje se od višje strani na to, da si na-
pravi vsaka šola sčasoma knjižnico za šolsko mladež. A to pa — osobito na deželi, — ni tako lahko. Glavni vzrok temu je v prvi vrsti — slabo stanje naših davkoplačevalcev, v drugi vrsti pa tudi nevednost in nebrižnost udov krajnega sveta, kateri so mnogokrat popolnoma neizobraženi kmetje nevešči pisanja da, celo branja. Učitelj, kateri službuje na
deželi -— posebno na jednorazrednici — ve, kako trda mu gre, če hoče malo vsotico spraviti v proračun in naj si bode za še tako potrebno reč. Takrat udje kraj nega šolskega sveta ne vedo druzega, kakor tožiti o itak velikih davkih in nakladah, in učitelj sme vesel biti, ako dovoli ta „visoki" zbor nekaj goldinarjev za šolske potrebščine izvzemši tacih, brez katerih bi bil pouk sploh nemogoč, kakor drva, kurjava itd. Še teže jim pa gre denar izpod palca za-knjige. Jedino za družbo sv. Mohorja dajo radi fo-rint, kar je iz tega razvidno, da je skoraj vsaka šola vpisana v to družbo. Najbrže mislijo s tem učitelja zadovoliti češ: šest knjig na leto je že dovolj. Vender pa je učitelju oziroma šolski knjižnici s tem malo po-magano, ker večina knjig Mohorjevih ni sposobna, primerna in razumljiva za šolsko mla-dež. Oglejmo si v dokaz temu letošnje knjige:
1. Življenje preblažene Device in Matere Marije in njenega prečistega ženina svetega Jožefa" je za učence — nesposobna knjiga. Uže popisa življenja sv. Genovefe bi jaz ne dal rad svojemu in zato tudi ne drugemu otroku brati. Popisano je namreč, kaj si je „grdi Golo" vse prizadjal, da bi bil Genovefo zapeljal. Tudi med životopisi drugih svetnikov so mesta, katerih otroci nikakor ne smejo brati. Tako je citati na strani 14.: „Ko, je bil Frančišek svoje učenje v Parizu končal, pošlje ga njegov oče v takrat slo-večo šolo v Padovo. Njegovo lepo, čisto življenje je bilo bodeč trn drugim učencem, ki so večjidel sprijeno in razuzdano živeli. Nekateri hudobni součenci so v svoji satanski sprijenosti sklenili, nastaviti njegovi nedolžnosti zvite zanjke. Nalagali so se mu, da je prišel visoko učen mož in so mu prigovarjali, naj ga gre tudi on poslušat. Frančišek, ki se nič hudega ne nadeja, gre ž njimi; oni ga pa peljejo v hišo grde razuzdanke. katera pravi, da je hči učenjakova, in da je njen oče ravnokar po nekem opravilu šel, da pa kmalo pride nazaj. Gizdalinka ga prijazno sprejme in ga pelje v samotno sobo. Njegovi tovariši se jeden za drugim vun zmuzajo ter mladega grofa samega puste. Nesramnica se mu začne prilizovati ter ga predrzno zapeljevati. Njena nesramnost je vedno silnejša, a stanovitnost čistega mladeniča je še močnejša. Ko pa grdoba vidi, da vse zvite zapeljivosti nič ne izdajo, posnema Putifarjevo ženo ter začne vpiti, kakor da bi jo silil Frančišek. V svetem srdu zgrabi ogorek ter ga ob glavo zakadi nesramnici, šiloma zbeži, pa prisrčno hvali Boga, da ga je ohranil neomadeževanega." Na strani 135. pa: „Ali nebeška krona se ne zasluži tako lahko. Nebesa silo trpijo. Tako je Bog tudi tej svoji nevesti hudo vojsko naklonil, da je dosegla toliko lepše plačilo. — Neki človek jo je nečisto pogledal. Bila je tudi telesno lepa in prijaznega obnašanja. Ta nesrečno preslep-ljeni človek nima več miru. Slednjič ji razodene svoje nespodobno nagnjenje in jo nagovarja v pregreho. Marija vzdihne v tej prestrašni nevarnosti k svojemu
nebeškemu ženinu in k svoji- patroni, ter resno pokaže svoje gnusenje in nesramnežu pove, da nikdar ne bo privolila v grdi greh, in da je svoje devištvo Bogu samemu zaobljubila. Ali satan je podžigal za-peljivcu grdo strast vedno bolj in bolj, da bi njega v brezno hudobije pogreznil, pobožno devico pa z visokosti njene duhovne lepote'vrgel. Nesrečni človek je skušal, kako bi devico v veliko zadrego pripravil, da bi se mu udala. Sam satan ga je preslepil. Zvedel je, kje Marija navadno svojo hrano dobiva. Skrivaj se je priplazil v hišo njenih dobrotnikov, ukradel je srebrno kupico, dejal jo je tihotapsko v malo vrečico, katero je Marija navadno s seboj imela, in kamor je darove spravljala. Kmalu so zapazili, da je kupice zmanjkalo; zagnali so sum, da je nekdo kupico ukradel. Hudobni človek urno teče k Mariji ter jo tatvine dolži; pa ji pravi, da le tako je ne bo izdal, ako mu stori po volji. Marija se hudo prestraši, pa zagotavlja, da ni nič kriva. Hudobec pa ji žuga, da jo bo pri gosposki tožil in jo tatvine prepričal, ako se mu ne uda. Marija mu mirno pravi: „Prijatelj, to bi bila vender prestrašna krivica, ako bi nedolžno v smrtno nevarnost postavil, ker jaz ne vem za nobeno tatvino." človek vzame njeno vrečico ter izvleče iz nje ukradeno kupico. „Vidiš," zareži nad njo, „tvoja tatvina je gotova, stori kar zahtevam, in ne bom te izdal, da obsojena ne boš." Marija pa stanovito in resno pravi: „Nikdar nikoli ne bom storila, kar zahtevaš ; svojo čistost bom do' konca ohranila; rajša nedolžna umrjem, kakor da bi tvoji pohotni želji se udala."
Iz tega je razvidno, da se ta knjiga ne sme v šolsko knjižnico uvrstiti.
2. knjiga so Slomšekovi „Pastirski listi". Pisateljevo ime nam je porok, da je knjiga dobra, a — Slomšek listov ni pisal za otroke, torej tudi knjiga ni za mladino. Ne sme se me napačno razumeti! Jaz smatram za otroke sposobno le to, kar morejo taisti zapopasti, razumeti, dušno prebaviti. Da šolska mladina pastirskih listov, dasi so zelo poljudno pisani, ne more razumeti, mi bode vsakdo rad pritrdil. Smejo jih brati sicer, a hasnilo jim bode malo — morebiti . eč škodovalo, ker otroci izgube veselje do branja, ako jim dajemo le take knjige, katerih ne razumejo, katere jih torej ne zanimajo. Torej si tudi s to knjigo ne moremo pomagati, primorani smo jo djati v učiteljsko knjižnico.
Bavno tako je tudi s 3. knjigo, z „Občno zgodovino". Znanstvena je — pa za otroke preučena. Smeli bi jo tudi brati, — a težko, da bi jo ljudsko-šolski učenec prebral — najbrže bi jo prej popustil.
Četrto knjigo: „Domači živinozdravnik" bodeš otroku takoj iz rok uzel, ako bi jo v taistih zapazil, če si le prej podobo na 189. strani v njej videl. Pa če bi tudi te podobe ne bilo, ostalo bi branje te knjige otrokom brez haska; saj tudi ni njim namenjena, ampak pisana je za odrasle ljudi.
Preostajeta torej še dve knjigi t. j. 5. „ Večernice" in 6. „Koledar". Te dve sta boljši v tem oziru — a vender ni vse dobro, kar je v njih. „Večernice" imajo za šolsko mladino dokaj primerno vsebino le „Škorčeva povest" je za taisto nerazumljiva. Škoda je tudi, da je v „Večernicah" natisnena povest „Žganjar", stara in vedno ista pesem! Vodopivec se je udal žganjepitju, zapravil vse svoje premoženje in imetje in slednjič storil žalosten konec — „našli so ga ... . v Oblančarjevem hlevu — mrtvega". Pri tej priložnosti moram svoje - sicer nemerodajno — mnenje povedati, da namreč s takimi povestimi ne blažimo bralcem srca, tem manj učencem. Ako bi vedno strasti, grde navade, neznačaje, hudobije in sploh kar je slabega popisovali, bi se bralci temu tako privadili, da bi se jim to nič posebnega, nič gnusnega že ne zdelo, pač pa nekaj popolnoma navadnega. Glavni vzrok, da moji učenci od mene te knjige za branje dobili ne bodo je to, da je Vodopivec o č e in da ga mora otrok njegov domu spravljati. Učitelji opisujemo otrokom roditelje kot najboljše, najbolj popolne ljudi, otroci imajo tudi navadno take misli o svojih in drugih roditeljih — as pripo-vestimi tacega ali sličnega zadržaja se taka lepa mnenja vedno bolj uničujejo. Tej jednaka je tudi povest v neki Mohorjevi knjigi — ne pade mi na um v kateri - „Kriva pota". Tu je oče na nepravem potu in sin ga mora spravljati na pravi pot. Narobe svet! Sicer se vse to v življenji res premnogokrat
zgodi — a otrokom (jaz pišem le s svojega stališča) naj ostane to prikrito, saj bodo itak prezgodaj začeli spoznavati napake in pa slabo stran sveta. Veliko boljši od te povesti je spis: „Oče Cene. Uzor dobrega gospodarja in možaka poštenjaka". Kazati nain je mladini, kakšna bodi, ne kakšna ne sme biti. S tem se veliko več doseže, če otroku kažeš tam žalostno podobo žganjarja, učiš ga le, da nima na to stran kreniti, ne pokažeš pa mu pota, katerega naj se drži; tu pa predočiš mu uzor — najvišji cil, do katerega naj skuša povzdigniti se. „Cigani" so zelo zanimivo popisani - — le kar je že ocenitelj v „Slovencu" rekel — za ljudstvo — tem bolj za mladino - - preučeno. „Zgodovinske povestice" in „Krat-kočasnice in smešnice" so za šolarsko knjižnico zelo pripravne, ker vzbujajo v učencu veselje do branja. Ta knjiga ima torej le deloma za mladež sposobno vsebino.
„Koledar" je jedina knjiga, katera je povsem sposobna za šolarsko knjižnico. Izmed vsega pa mi najbolj ugaja povest: „Ravna pot najboljša pot". Ta povest je zelo poučna, zanimiva in jedina izvzeta iz mladeniške dobe. Takih povestij nam manjka in takih naj si odbor skuša pridobiti. Tavno tako dobri in poučni so tudi životopisi dr. Mihaela Napotnika, Davorina Trstenjaka in Janeza Krst. Tomana.
Torej od šestih knjig je za šolsko knjižnico pravo za pravo sposobna le jedna. (Dalje prihodnjič.)
■T. Likar — Izlake.
Listek.
Listi slovenskega pesimista. II.
S pivških planjav, 21. svečana.
Gospod urednik! Zelo, zelo sem Vam hvaležen, da mi včasih pritrdite. O, to je mazilo za moje živce! A kaj bo samo to, če mi le pritrdite, jaz bi rad, čujte kaj? — Jaz bi rad, da bi me včasih tudi kaj pohvalili. Hvala, hvala, ta še le dobro de. No, če me pa že nečete naravnost pohvaliti, pa vsaj recite, da sem barem pri Vas — dobro zapisan. Tudi to bode nekaj-Toda že vidim, da ne bode ničesar iz te moke, ker sem baje preveč gostobeseden. Gostobesednost je sicer, tako pravijo, žensko svojstvo, a prime se rado tudi moških. Gostobesednost je mlatev prazne slame ali vežnja otrobov. Sedaj bode treba pravilo: „Kadar ne veš kaj pametnega govoriti, pa molči", obrniti tako le: „Kadar ne veš kaj pametnega govoriti, pa veži otrobe, samo da bodo ljudje kaj slišali."
V svojem času je potoval po Krasu cesar Janez. Tudi tedaj so nemščino neki zelo negovali. Sploh so ljudje mislili, da je cesarju ustreženo najbolj s tem,
če posluša dolge — seveda nemške — govorance. Slovenci, kakor vedno lojalni, hitali so se, kdo bode več in bolje govoril. Novakov Janez je bil korenjak, da mu ni vsakdo kljuke stegnil, le škoda, da ni nemški znal. Tudi on je hotel cesarja počastiti s svojo „govoranco". V ta namen se splazi v visoki zvonik, da bi tam cesar pač videl njegovo orjaško postavo in slišal cyklopski glas. Že je stopil na lino, da bi govoril, za pravo, da bi se drl, kar ga zavrne Gregor Okrpa, ki je v slabih časih čevlje mašil in se v vojakih naučil nekaj nemških besed: „Molč; Golijat! Ne veš, da treba cesaja pozdraviti v nemškem jeziku." — Oni ga sili: „No, pa povej, kaj naj rečem! Za mene se skrij, saj si kakor šilo, Okrpa, povej!" — Okrpa stopi za Janeza, namuzne se učeno in reče: „Gut'n Tag, Herr Kaiser!" Janez pa zavpije: „Kuten tok ger Kajžar! Kaj pa zdaj, Okrpa?" — Oni hiti: „I no, kaj ne veš? Wünsch' ich ihnen." Janez pa: „Vin — vin, še vina!" Njegov jezik se pač ni dal več ukreniti. „Okrpa, kaj pa zdaj", vpraša v zadregi. Okrpa sam ne ve več in Janez doda še iz lastne
torbe: „Dober dan Bog daj, gospod cesar Janez!" Ljudje so potem rekli, da sta Novakov Janez in pa Okrpa otrobe vezala v zvoniku. Njima samima se je pa zdelo, da sta zastran tega strašno imenitna. Vsak po svoje.
Oprostite, gospod urednik, malo stran-potico. Novakov je mislil, da mora sploh nekaj govoriti, da bode cesar videl, kako je velik in krepak ter zato, da bodo ljudje tudi njega slišali. Zato se govori mno-gokrati tudi dandenašnji. Koliko ljube vežnje otrobov je, samo da se polnijo ušesa, da svet nekaj sliši; samo, da tisti, ki govori, sploh nekaj govori in — na drugi strani — tisti ki piše, sploh nekaj piše.
V ti strašni kolobociji govorov in „govoranc" se pač ne bomo smeli čuditi, če se kdaj v prihodnjih časih zgodi, da bode kolega zahteval pri zkorovanji okr. društva, naj mu referent, razpravljaje čisto metodičen tema, reši — socijalno vprašanje. Pač mnogo! — Kdor veže otrobe, zgodi se mu lahko, «ki kar v hipu nestane materijala in — nekaj treba reči, a kaj? Bev in mev ne, torej nekaj, kar pride prej na ježki.
Zdaj pa gospod urednik, še jedno dve o tisti na-sprotnosti za kulisami, — ali ker upam, da me pohvalite — na javnem odru: Namignili ste mi bili, da naj čitain zadnje, recte pustne štev. „SI. N.". Obžalujem, da ini je vaš cenjeni svet prav nepotreben. Hlastno sem dan za dnem požiral „dušno pašo" iz kilomoterskih dopisov „iz učiteljskih krogov", poleg tega sem si pa tudi mislil svojo. Pesimisti smo čudni ljudje. Ker bi utegnile moje misli koga venderle zanimati, evo: Gospoda kolega sta sicer jako resno trdila vsak svojo, a pomislila nista, da je tedaj pust „čas presneti". Hotela sta pomagati sebi in svojim tovarišem istega plačilnega razreda, toda bilo je že „post festum". Ljudje pa, ki radi katero rečejo o učiteljstvu, gledali so to reč, skomizgali z ramami, čitali in zopet čitali ter naposled zavalivši se za gorko peč k pustni „krači" in „krofom", rekli: „Naši učitelji pravijo, da imajo „Zvezo" med seboj, a le do tedaj, ko so v jednaki bedi; če ima pa le jeden kaj več kot drugi, tedaj je pa ogenj v strehi!" Opazke so bile še huje. —• Pravi čas za tako delo je bil pač prej. Tedaj bi se barem moglo reči, da vsakdo zagovarja stanovske koristi, sedaj je bilo pa to znak — stanovske zavisti. Uh, gospod urednik, koristi-zavisti, to tako nekam prijetno doni, uh, koristi-zavisti! Punktum!"
Upajmo, upajmo kaj boljšega. Vreme se morda kmalu obrne na južno. Selilci se bodo vrnili čez morje in začudeno gledali — nas učitelje, svoje zaščitnike. Bog ve, da li nas bodo spoznali vsled velike pre-membe — nove organizacije plač. Lastovka, ki gnezdi nad oknom moje spalnice, vem, da mi poreče: „Glej no, pustila sem te trdnega in s pravim humorom, sedaj si pa pesimist. Kaj ti niso povišali plače?" Na-mestu mene pa bode prijatelj vrabec na sosedovi strehi začivkal: Živ, živ, nekaterim nekaj, drugim
nič, živ, živ, vsega skupaj malo! živ, živ, jaz sem pa gospod, ko sije pomlad, živ!"
Da, da gospod urednik, tako nas bodo pozdravili tiči. Vse nas bodo še poznali svoje znance-trpine, ki bomo primerno plačani še le tam, tam v večnosti. Torej zopet tolažba pesimistiška. Stanko Vraz pa poje: „Onstran groba nad ti cvate cvietom, Onstran groba tebe ljubav čeka!"
Za sedaj pa moramo biti zadovoljni z vsem, kar pride od „zgoraj"; danes sneg, jutri dež, pojuteršnjem morda — preklje. „Alles gute kommt von oben." Tako je skusil Vaš	pesimist.
Iz devete dežele 18. sveč. — Kaj ne, da čudno zaglavje, gospod urednik! Skoraj gotovo niste mislili, da boste tudi iz devete dežele dobili kedaj kak dopis za Vaš cenjeni list. Pa kakor vidite je tako. Tudi v nas razširjen je Vaš list zelo in komaj čakamo vsake številke; ker vselej kaj novega in zanimivega zvemo iz učiteljskih krogov Vaše dežele. Tudi mnogo poučnih in zanimivih drugih sestavkov najdemo v vsaki številki na izber. Vsekako je pa to najboljše spričajo za Vas, gospod urednik, da imate toliko sotrudnikov in častno je tudi za vse slovensko učiteljstvo, da se tako zaupno skleplje trudoljubivega in marljivega urednika prvega slovenskega šolskega lista. Vse to prav jasno priča, da je uredništvo „Uč. Tov." v zvedenih in spretnih rokah. Jedino, kar nam v deveti deželi v časih ne ugaja, je to, da ste, g. urednik, tu pa tam malo preostri v uredniških opazkah. Prosim pa. nikarte takoj obsoditi mojega dopisa v nenasitljivi uredniški koš, le počakajte, se spogovoriva; znabiti se bodeva nazadnje vendar sporazumela, če si dobro odkrijeva vsak svoje misli. „Clara pacta, boni amici". Znabiti se tudi nad nama ta pregovor uresniči. Nikarte torej misliti, gospod urednik, da ima moj dopis slabe ali zlobne namene, če se nekoliko zadenem ob Vas. Ne, nikakor ne, Poznate me, da Vas čislam in spoštujem. Sploh smo v nas dobri in odkritosrčni ljudje; kar imamo v srcu, to imamo takoj tudi na jeziku. Ponosni smo deve-todeželani na to prirojeno lastnost, čeprav nam časi več škoduje, kakor koristi. Pa, kaj bi tako dolgo po ovinkih hodil! Vi pa tudi gotovo že ¡težko čakate, kaj Vam imam vender povedati. Torej „ad rem" : Rekel sem zgoraj, da ste včasih malo preostri v uredniških opazkah. Tako n. pr. ste v zadnji „Tov." številki kaj ostro krenili po prstih gg. Seljana in Tržana, ker sta bila nasprotnih misli zaradi razvrstitve učiteljskih plač na Kranjskem po novem šolskem zakonu. Pravo za pravo so bili pa trije, kojim poročila „izza kulis" niso povsem ugajala, a tretji — g. kolega Meščan je bil pri Vas v večjej milosti, da ste ga pustili v miru; mogoče je pa tudi, da ste ga nehote prezrli. Kdor ta peresni boj le od jedne strani opazuje, Vam mora, g. urednik prav dati, da ste udrilmili s svojim šplčastim peresom po razgrajajočih, ker prav lahko se trdi, da vsled tega kolikor toliko
trpi ugled učiteljskega stanu. Le nekoliko preostra zdela se je nam v deveti deželi ta kazen. Pravim: nam; ker nas je bilo več v družbi, ko smo se o tem pogovarjali. Jaz poznam g. Seljana in g. Tržana in vem, da nista imela namena črniti s tem ugleda svojega stanu, ampak besedila sta se samo za kruh; to je bil boj za obstanek. In kdo bi njima to tako zelo zameril! Tak boj je sleharnemu človeku prirojen, zakaj bi neki učitelj izjemo delal v tem! Ta „prah*, kojega sta .s tem bojem prouzročila, ni napravil tako temne sence na učiteljstvo Vaše dežele, kakor Vi mislite in mi devetodeželani sodimo gg. Seljana in Tržana tudi mileje, kakor pa g. kolega iz nove Avstrije. Kolikor jaz g. kolego Tržana poznam, bi mu niti v sanjah ne prišlo v glavo tak boj pričeti; on je le branil sebe in sovrstnike, sicer bi utegnil kdo misliti: qui tacet, consentire videtur. G. Seljan pa tudi ve, da se je nekoliko prenaglil, ker je vzdignil ta prehodni piš, tembolj ker se je zadeval ob zaslužne može višje šolske oblasti Vaše dežele; no — in če
mu je žal in ni imel slabega namena — bodite usmiljeni tudi ž njim. Saj veste, gospod urednik, da „kosti", na kojih je kaj obirati, so redke prikazni v učiteljskem stânu. če Vam je šel torej ta „prah" v oči, z jednim potegljejem z roko črez oči si ga lahko zbrišete in videli bodete zopet dobro, da gg. Seljan in Tržan „e tutti quanti" niso tako zelo nevarni uspešni izvršitvi programa slovenskega učiteljstva. Tako mnenjé o njih imamo mi v deveti deželi. Prosim pa, g. urednik, nikarte mi zameriti, da se drznem Vam to povedati; saj sem zgoraj omenil, da ima moj dopis najboljši namen. Prosim torej, milost ž njim ! Če ne boste prestrogi, Vam bode še kaj poročal Vaš stari sotrudnik iz devete dežele. Z Bogom, pozdravljeni, gospod urednik!*)
*)Vaši želji Bino ustregli in priobčili dopis skoro doslovno ter se nadejamo, da tudi Vi ustre/eto naši želji in kmalu zopet kaj poročate iz devete dežele. Dostavimo naj le .iedno opazko. 1'rah, ki ga je vzdignil znani „piš", sicer ni tolik, da bi se ne mogel prenesti, da bi bil le piš kaj koristil, a naše mnenjeje bilo: čemu zvoniti, ko je že pobila — toča.
U r o d
Naši dopisi.
Iz kočevskega okraja. (Slovensko šolstvo.) Lepo se razvija šolstvo v našem okraji, sedaj ima 58 učnih mest ter ga v tem oziru prekosi le postojinski s 60 učnimi mesti. Razmerje med nemškimi in slovenskimi šolami je sledeče: 13 slovenskih s 26 razredi, 19 nemških z 31 razredi in nemško-slovenska jednorazrednica v Dragi. Utrakvistična jednorazred-nica v Nemški Loki se bo izpremenila v nemško, slovenski otroci se bodo pa všolali v novo jedno-razrednico v Čepljah (Črnomeljski okraj). V Lienfeldu se bo ustanovila nemška dvorazrednica.
Lepo se razvija naše šolstvo, rekel sem, toda le nemško, slovensko je vedno na isti stopinji. Po razmeri prebivalstva bi človek pričakoval, da je večina šol slovenskih, a je baš narobe. Kje je iskati vzroka, da je '/« (dobra!) slovenskih otrok našega okraja brez vsakega pouka? Recimo kar naravnost: brezbrižnost, da! celo sovraštvo - - v nekaterih krajih do šole je vzrok tej žalostni prikazni.
Naloga našega prihodnjega c. kr. okrajnega šolskega nadzornika je, da se poprime z vso resnostjo dela za odpravo tega kričečega nedostatka!
Jednorazrednice na Banji Loki, pri Fari in v Osilnici se morajo razširiti v dvorazrednice ter še jedna jednorazrednica ustanoviti v osilniški občini. Prej ko je mogoče se mora skrbeti za novo šolsko poslopje pri Fari, ki je sramota za 19. vek.
Razven trirazrednice v Dobrepoljah razširijo naj se še trirazrednice v Velikih Laščah in Sodršici v štirirazrednice. Potrebna je tudi jednorazrednica v Lužarjih. Jednorazrednic pri sv. Gregorji in na Robu ne kaže razširiti v dvorazrednici, nego preskrbeti se rnora za nekatere kraje ekskurendni pouk. Tudi za Ilovo Goro in Hočevje, ki sta všolani v Dobrepolje, preskrbeti bo treba ekskurendnega pouka. Ker je prenapolnjenim jednorazrednicain težko opravljati tak pouk, dobro bi bilo, da se ustanovi v velikolaškem sodnem okraji mesto potovalnega učitelja
Jedna četrtina slovenskih otrok ne sme hiti brez vsacega pouka, nekaj se mora storiti! Tudi z zamudami se bo moralo bolj strogo ravnati, ker za zani-karnost ni druzega mazila, nego kazen.
Že od dne 15. malega srpana preteklega leta smo brez nadzornika ter željno pričakujemo njega imenovanja. Upamo, da bo mož na pravem mestu. Bog daj!
Vaš „pesemist", g. urednik, mi je v 4. številki 1.1. nekoliko pokadil, kar pa moram odkloniti, ker se nam je voz preobrnil. O učiteljskem društvu v našem okraji ne bo — če se sedanje žalostne razmere ne spremene — tako kmalo slišati.
Nesloga povsod. Toda mimo ....
J. Z.
Društveni vestnik.
Naznanilo in vabilo k občnemu zboru „učiteljskega društva za radovljiški", okraj kateri bode dne 2. malega travna t. 1. v šolskem poslopji radovljiškem. Začetek točno ob 10. uri dopoludne.
Vspored.
1.	Predsednikov nagovor.
2.	Tajnikovo poročilo o društvenem delovanji.
3.	Blagajnikovo poročilo o stanji društvenega premoženja ter volitev treh pregledovalcev računov.
4.	Metoda lepopisja in nje praktična vporaba —• g. K. Simon.
5.	Volitev petih delegatov v „Zvezo."
6.	Volitev novega odbora.
7.	Posamezni nasveti.
V očigled veliki važnosti občnih zborov sploh, želi obilne udeležbe	odbor.
I/ kamniškega okraja. (Vabilo.) „Kamniško učiteljsko društvo" bode zborovalo dne 2. malega travna t. I. ob '/alO. uri dopoludne v Mengši po sledečem vsporedu:
1.	Nagovor predsednika.
2.	Tajnikovo in blagajnikovo poročilo.
3.	Katere fizikalične aparate si učitelj lahko naredi in kako naj jih vporablja? (Nadaljuje g. Frančišek Trost,*)
t. Volitev odbora in delegatov.
5. Nasveti.
K obilni udeležbi vabi	odbor.
Iz Gorice. Vabilo. Občno zborovanje „učiteljskega društva za Goriški okraj" hode dne 2. malega travna t. 1. ob 9. uri dopoludne v Gorici.
Dnevni red:
1.	Volitev delegatov v „Zvezo".
2.	Poročilo o obrtnijskem tečaji na Dunaji.
3.	Peticija o učiteljskih plačah.
4.	Posamezni predlogi.
K obilni udeležitvi uljudno vabi	odbor.
Iz pedagogiškega društva v Krškem. (Vabilo.) Pedagogiško društvo bode nadaljevalo izdajo letnika in sicer s posebnim ozirom na specijelno metodiko. Izdavanje spisov v posameznih zvezkih utegne se tudi izvršiti, ako se oglasi še več društvenikov
*) (t. predavatelj, kateri nam je v tej stroki znan kot praktičen učitelj, ustregel nam bi, ako bi v našem listu priobčil zanimivo svojo razpravo. —	U r e d
oziroma zadosti naročnikov. Prosimo torej slovensko učiteljstvo, da v polnem številu pristopi k društvu, ker le tedaj bode mogoče uspešneje delovati na pedagogiško slovstvenem polji.*)
Pripravljeni smo tudi izdajati pedagogiške klasike, vzlasti take, ki so primerni prostemu ljudstvu. V ta namen pa potrebujemo vsestranske gmotne in duševne podpore. -
Primerni spisi omenjenega zadržaja naj se do-pošljejo vsaj do konca malega srpana t. 1. društvenemu odboru.
Letnina znaša 1 gld. in 10 kr. za poštnino.
V Krškem dne 1. sušca 1891. 1.
Odbor.
Iz našega društva. Dne 4. sušca 1891 je imel
odbor svojo drugo sejo. G. predsednik pozdravi gg.' odbornike, naznani, da je diplomo za častnega uda g. ravnatelja Praprotnika oddal tiskarni, in da so nova pravila potrjena. Sedaj bi postal »Tovariš« društvena lastnina, a morala bi se glava izpremeniti. Tudi bi prepisavanje naročnine v društvenino med letom provzročilo mnogo zmešnjave. Zaradi tega se sklene, da do konca leta 1891. ostane pri starem.
Tajnik Furlan poroča o delovanji društva od zadnje seje.
G. Kruleč predlaga naj se nova pravila v »Tovariši« priobčijo; da pa drugemu gradivu ne vzamejo preveč prostora, naj se tiskajo z manjšimi črkami.
Za delegate „Zvezi" se volijo gg.: Žuiner Andrej, voditelj 1. m. š. etc., Kokalj Frančišek, učitelj II. m. š., Furlan Jakob, učitelj I. m. š. Namestnika: G. Raktelj Frančišek, voditeij II. m. š. in Bahovec Frančišek, učitelj II. m. š.
Nadalje se sklene, da društvo „Popotniku" redno dopisuje. Poročevalcem se izvoli tajnik Furlan.
G. predsednik želi kot urednik „Tovariša", da bi mu, „Zveza" važnejše sklepe naravnost pošiljala.
Na predlog g. Tomšiča pristopi društvo kot ud k „Hrvatskemu pedagogiškemu društvu".
Knjižničar g. Kokalj, opomni, da mu še vedno knjig manjka, in da je v knjižnici nekaj nepopolnih knjig, nekaj letnikov itd. kar je brez vse vrednosti. To naj bi se kot nerabljivo odstranilo in če je mogoče prodalo.	J. F.
*) Delovanje peilagogiškega društva v Krškem je toliko požrtovalno, ter za ugled našega stanii koristno in častno, da v istini zasluži \sestranske gmotne in duševne podpore. Vsak slovenski učitelj podpiraj po svoji možnosti in zmožnosti to društvo! —
U r e d.

Ve s t n i k.
„Glasbena Matica v Ljubljani". Zaznamek vseh muzikalij, katere je izdala „Glasb. Matica v Ljubljani.
XII. zvezek. Partitura. Nedved Anton. Štirji slovenski napevi za moški zbor poklonjeni pevskemu zboru ljubljanske čitalnice: 1. „Zvezna". Bratje, v kolo se vstopimo. Moški zbor. 1. „V ljubem si ostala kraji". Moški zbor. 3. „Pod oknom". Luna sije, kladvo bije. Moški zbor in tenor-solo. 4. „Slovo". Draga Minka bodi zdrava. Čveterospev. (Razprodano.) XIII. zvezek. Partitura. Foerster Anton. Osem na-pevov za moške glasove: 1. „Pjevajmo". Milina pjesme naše razblažuje nam grud. Moški zbor. 2. „Pobratimija". Naj čuje zemlja in nebo. Moški zbor.
3.	„Bohinjska". Čudapolna kranjska zemlja. Moški zbor. 4. „Zdravica". Kozarec v roke, veselje v srce. Moški zbor. 5. „Napitnica". Kak vinčice danes se sveti. Moški zbor. 6. „Nočni pozdrav". Mjesec, zvjezde sjaju jasno. Čveterospev. 7. „Njoj". Ko ruža si Ti divna. Čveterospev. 8. „Sokolska". Podajmo si roke, Sokoli! Moški zbor. (Cena 60 kr.) XIV. zvezek. Partitura. Nedved Anton. „Slovo". Oh nocoj še. Moški zbor s tenor-solo. (Cena 30 kr.) XV. zvezek. Partitura. Foerster Anton. „Njega ni". Rože je na vrtu plela. Čveterospev. (Cena 40 kr.) XVI. zvezek. Partitura. 1. Volarič Hrabroslav. „Slovenski svet ti si krasan". Moški zbor. 2. Eisenbut Gjuro. „Ti" moja dušo, ti mi slast, čveterospev. 3. Dr. Ipavic B., „Planinska roža". Stoji v planini vas. Moški zbor s tenor-solo. 4. Fajgelj Danilo. „Pobratimija". Glasno v širnem krogu. Moški zbor. 5. Eisenhut Gjuro. „Uspavanka". Sladka dušo, danak minu. Čveterospev.
6.	Fajgelj Danilo. „Opomin k petju". Bratje zapojmo veselo. Moški zbor. 7. Razinger Anton. „Za gore solnce mi zahaja". Moški zbor z bariton-solo. 8. Fajgelj Danilo. „Molitev za slovanski rod". Moški zbor. 9. Jahoda Konsta. „Dievče, čo že to naš? (Slovaška narodna.)- čveterospev. 10. Mašek Kamilo. „Kaj bi mi srce ogrelo". Želim imeti si moči. Moški zbor ali čveterospev. (Cena 80 kr.) XX. zvezek. Partitura. Nedved Anton: 1. „Pevčeva, molitev". Moški zbor. 2. „Ljubezen in pomlad". Moški zbor. 3. „Lahkonoč". Moški zbor. 4. „Planinsko dekle". Moški zbor. 5. „Popotna pesem". Moški zbor. 6. „Pri poroki". Moški zbor. Cena 50 kr.
B. Mešani zbori. VI. zvezek. Partitura. Dr. B. Ipavic. „Zvončki ubrani". 1. „Roža". Sred' vasi so lipe tri. 2. „Na hribih". Rad hodim na hribe. 3. „Tak si lepa". Tak' si lepa, kakor zora. 4. „Želja". Le enkrat še. 5. „Zakaj ine več ne ljubiš". Vse misli, ki v prsih. 6. „O polnoči". O polnoči moj duh bedi.
7.	„Narodna". V dolinici studenček. 8. „Na tujem". Na strmo višavo, na goro jaz grem. 9. „čuj! ojstra burja". Čuj! ojstra burja po polji brije. 10. „Vse že rožice so v cvetu". 11. „Občutki". Ko zagledam jasne vas gore. (Razprodano.) XVII. zvezek. Partitura. Nedved Anton: 1. „Oblakom". Oj oblaki kam hitite. 2. „Na goro". Na goro na strme vrhé. 3. „Nazaj v planinski raj". Pod trto bivam zdaj. (Cena 50 kr.) XVIII. zvezek. Partitura. Foerster Anton: 1. „Ah ni li žemljica krasna". 2. „Domovina". Beseda sladka domovina. 3. „Naše gore". Mogočno se dvigajo naše gore. (Gena 50 kr.) XIX. zvezek. Partitura. P. Hu-golin Sattner: 1. „Nazaj v planinski raj". Pod trto bivam zdaj. 2. „Po zimi iz šole". Vse belo, dol je bel in breg. 3. „Studenčku". Studenček pod skalo.
4.	„Majniku v pozdrav". Pozdravljam te, cveteči maj.
5.	„Detetu". Dete sladko spavaj. 6. „Opomin k petju". V petji oglasimo. 7. „Na planine". Gori na planine. (Cena 50 kr.)
Razumnost (Auffassungsgabe) pri moških in pri ženskah. V nekem angleškem listu obravnava G. J. Romanes razloček duševnih zmožnostij med ljudmi moškega in ženskega spola. Romanes naglaša, da je moška razsodnost (Urtheilskraft) povprečno večja kakor ženska, a v razumnosti (Auffassungsgabe) žena moža preseza. Houdin je poznal žene, ki so si čudovito dobro zapomnile zunanjost v vozu urno mimo vozečih se oseb. Povedale so lahko nele iz kakega blaga je obleka izdelana, ampak tudi, so li čipke z roko ali s strojem narejene. Romanes posadil je več omikanih osob obojega spola za mizo. Poredoma morala je vsaka 20 vrstic v 10 sekundah prebrati, potem jim je vzel knjigo in vsaka je morala napisati, kar si je zapomnila. Ženske so zmagale, kajti one niso le hitreje brale, ampak o prebranem tudi bolje poročale. Neka soproga je štirikrat hitreje brala, kot njen soprog. V tolažbo mož pristavljamo, da je veliko odličnih mož prav počasi bralo.	Sch. & H.
Razstava dr. Holuba na Dunaji. Pokroviteljstvo te razstave je prevzel nadvojvoda Frančišek Ferdinand d' Este. Razstavo bodo otvorili koncem meseca malega travna 1.1. Stroški so preračunjeni na 125.000 gld., a nabralo se je šele 83.400 gld. Po razstavi bode razdelil dr. Holub svoje zbirke šolam in muzejem.
Društvo v varstvo majhnih ptic. G. Mourgues, šolski nadzornik v Lodčve. domislil si je, naj se med učenci posameznih šol otvore društva, katere imajo namen, v gospodarstvenem interesu varovati male koristne ptice in tudi druge koristne živali tako n. pr. kuščarje, kornjače, krastače, slepce, krte itd. Društveni predsednik bi bil učitelj, častni predsednik občinski načelnik, tajnik jeden izmed učencev; odborniki, katerih pride 1 ali 2 na 20 članov, so šolski učenci. Pravi člani plačujejo o centimov (2 kr.) društ-venine na mesec. Podporni člani podpirajo društvo z darovi. Odbor se shaja vsak prvi četrtek v meseci. Vsako četrtletje pa poroča društvu o svojem delovanji in sicer prvo nedeljo v mesecih prosinec, mali traven, mali srpan in vinotok. V prvi polovici vinotoka ima društvo občni zbor. Nove člane sprejema samo odbor. Ako je članu dokazano, da se je pregrešil proti društvenim obvezam, izključi se iz društva za 3—6 mesecev. Nepoboljšljivi se ne sprejemajo. Osebe, ki niso šolski učenci ter razdirajo gnezda, ubijajo ptice in druge koristne živali, naznanjajo se občinskemu uradu in stavijo pod policijsko nadzorstvo. Društvenina se vporablja za dopisovanje s centralo v Lodeve, za nakupovanje knjig in nagrad onim članom, ki so bili najmarljivejši. Svojo marljivost dokazujejo s tem, da slučajno najdena gnezda naznanjajo odboru, kateri potem nanje pazi; da stavijo pticam hišice, jim po zimi potrešajo živeža itd. Predsednik „centrale" v Lodeve je sous-prefect (podžupan), podpredsednika sta Lodeveski načelnik in šolski nadzornik, tajnik je ravnatelj ljudske šole, odborniki so okrajni zastopniki stanujoči v Lodeveu. Centrala\daje svete, odgovarja vprašanjem; nji se predlagajo vsa izvestja pojedinih društev; ona daje kovati svetinje v nagrado onim članom, ki so bili posebno pridni itd.
Vzgojna in gospodarstvena vrednost takega društva je velika. Ali bi se ne dalo kaj jednakega tudi po naših mestih, trgih in vaseh uvesti?	„Nap."
Časopisje. Na zemlji izhaja primeroma 43.000 listov. Zjedinjene države v severni Ameriki imajo jih 17.000, Angleško 6000, Nemčija 5500, Francija'5000. Italija 1400, Avstrija 1200, Rusija 800, Holandija in Belgija po 300, Japonsko pa 2000.
lz Horjula. Kad bi si kupil Vavknove napeve, da bi jih imel po dvoje, kar večkrat prav pride. Pri trgovcih in pri izdavatelju jih ni več dobiti. Samo I. zvezek imam kotduplikat; manjka mi šest zvezkov. Ako ima morda kdo izmed gosp. kolegov to blago na razpolago ter ga nič ne rabi, prošen je, naj mi izvoli naznaniti število zvezkov in ceno.
Janez Pokom, učitelj.
Smešnica. Po novem letu. Gospod učitelj vpraša dečka: „Rudolf, koliko ur ima dan?" Rudolf odgovori: „Petindvajset". Gospod učitelj začudeno reče: „Od koga sito slišal!" Rudolf: „Gospod učitelj ste sami pred kratkim rekli, da je zdaj dan že za jedno uro daljši".
Zahvala. Slavna „kmetska posojilnica na Vrhniki" je blagoizvolila tukajšnji šoli podariti znesek 10 gld. v podporo. Za ta velikodušni dar se podpisani slavno-isti najprisrčneje zahvaljuje.
V Polhovem Gradcu dne 8. sušca 1891.
Iran Bajec, š. vodja.
Zahvala. Slavno podporno društvo „Narodna šola" v Ljubljani je blagoizvolila podariti tukajšnji šolski mladini obilo šolskega blaga. Podpisano šolsko voditeljstvo šteje si v dolžnost, da v imeni šolske mladeži Izreka tem potem najtoplejšo zahvalo. Bog povrni!
Voditeljstvo šole za silo v Velikem Trnu pri sv. Duhu dne 22. svečana 1891.
Josip Osana, pom. učitelj.
Zahvala. Preseljevaje se na Kranjsko kličem prijateljem in znancem svojim srčni: „Z Bogom!" Ob jednem tem potem zahvaljujem vse one, ki so mi čestitali k mojemu imenovanju.
V Avberu dne 10. sušca 1891.
Janko Leban, nadučitelj v Begunjah pri Cerknici.
Zahvala. Prekoristno društvo „Narodna šola" je blagoizvolilo poslati za ubogo šolsko mladino tukajšnje šole mnogo raznega šolskega blaga. Za ta blagi, dobrodošli dar se v imeni uboge mladine podpisani najtopleje zahvaljuje.
Vodstvo dvorazrednice v "'areni Trgu pri Poljanah dne 22. svečana 1891.
Kristij Engelman, nadučitelj.
Zahvala. — Slavna „Narodna šola" je oskrbela tukajšnji ljudski šoli za malo vsoto jako lepih učil po zelo znižani ceni. Tej pošiljatvi pa je še brezplačno pridejala obilo šolskega blaga za uboge učence. Prijetna dolžnost mi je za vse to v imeni šole in uboge mladine slavni družbi in nje vodstvu izreči najprisrčnejšo zahvalo z iskreno željo, da bi ji v nje blagotvorno in največje hvale vredno delovanje dohajalo tudi obilo prepotrebnih gmotnih podpor!
Vodstvo šole v Dolskem dne 18. svečana 1891.
Anton Vrančič, učitelj.
Uradni razpisi učiteljskih služeb.
_Št. 116
o. š. sv. Na trirazrednici v Višnji Gori je stalno popolniti tretje učno mesto z dohodki IV. plačilnega razreda.
Prosilci za to službo naj svoje pravilno opremljene prošnje predpisanim potem semkaj vlože do dne 30. sušca t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Litiji dne 10. sušca (891.
Št. 153.
o. š. sv. Na dvorazrednici v Št. Juriji pri Kranji je takoj stalno ali začasno popolniti drugo
učno mesto z dohodki I V", plačilnega razreda in z jedno sobo za stanovanje.
Obrok za prošnje do dne 20. sušca t. 1.
C. kr. okrajni šolski svet v Kranji dne 1. sušca 1891.
~ŠT 1TIT
o. š. sv. Na štirirazrednici v Št. Vidu nad Ljubljano je stalno ali tudi začasno popolniti drugo učno mesto z dohodki III. plačilnega razreda, eventu-elno tudi tretje ali četrto učno mesto z dohodki IV. plačilnega razreda.
Obrok za prošnje do konca meseca sušca t.. 1.
C. kr. okrajni šolski svet Ljubljanska okolica dne 6. sušca 1891.
Listnica uredništva.
G. J. N. na D.: Svoje misli ste dobro razvili v poslani razpravi, vender bi bila taka razvrstitev preveč po „šabloni" ukrojena in bi se ne ozirala niti na krajevne razmere, niti na število otrok, kar je pa vsa-kakor treba. Ob priliki bomo kaj porabili. Hvala! Oglasite se še! Daljšo razpravo o novi razvrstitvi učiteljskih služeb prinesemo v prihodnji številki. G. optimist: Danes smo dali pesimistu besedo, ker se je prej oglasil. Prihodnjič govorite Vi. Gspč. J.: Lepa hvala za Vaše zanimanje za stvar, vender razprave ne moremo priobčiti, ker ne maramo, da bi sevsled tega na
stvar jedno ali drugo stran pretira vala. — G. A. Jirak v kr. Vinogradih: Zopet Vas moramo zahvaliti za Vaše živo zanimanje in za Vašo požrtovalnost. Na kar ste nas v pismu opozorili, smo storili. G. prof. Nedved je bil prav vesel izročenih mu pevskih knjig. Samo jedno željo je še izrazil, katero Vam v njegovem imeni naznanjamo. Med poslanimi pesemskimi knjigami ni nobene knjižice o teoriji, katero se da ljudskošolskemu otroku kot učna knjiga v roke. Ako se dobi kaka taka češka pesemska knjižica, bi g. profesorju prav ustregli, da mu jo pre-skrbite. S kolegijalnim pozdravom!
.Učiteljski Tovariš" izhaja na celi poli velike osmerke 1. in 16. dan vsakega meseca; ako je pa na ta dan nedelja ali praznik, izide dan poprej ali pa dan pozneje. - List stoji za vse leto 3 gld.. za pol leta 1 gld. 50 kr. Udje „Slovenskega učiteljskega društva" prejemajo list za 2 gld. na leto, za 1 gld. na pol leta.
Spisi naj se blagoizvolijo pošiljati uredništvu v Ljubljano, Florijanske ulice št. 1; naročnino pa prejema g. Fr. Ko kal j v Ljubljani na Bregu št. 16. Vse pošiljatve naj se pošiljajo franko.
Tiska J. R. Milic-eva tiskarna v Ljubljani,