Pretresljivo doživetje
Prvič v letalu in prvič v prestolnici, ali ni to dovolj, da je noč pred, odhodom na 15. sre-čanje pionirjev in mladine v Spominskem par-ku Boško Buha — več kot nemirna.
Saj skoraj ni verjnti, da letimo do Beogra-da le petdeset minut. Nad oblaki, v globino 8000 metrov ni videti ničesar, nad nami pa sonce.
Učenci   OŠ   Riharda   Jakopiča   pri   spomeniku legendarnega mladinskega heroja Boška Buhe
Mijan Mravlje, partizanski borec in kurir je bil rojen 27. januarja 1927 v Dravljah. Bil je marljiv učenec iri odli-čen dijak, član skavtske organizacije. Zelo rad je zahajal v naravo na izlete, posebno pa ga je veselil ribolov. Po končani maturi je nameraval nadaljevati šolanje na akademiji trgovske mornari-ce. Ko je bil v četrtem razredu tedanje bežigrajske gimnazije, se je začela II. svetovna vojna. Milan se je takoj po okupaciji priključil narodnoosvobodilne-mu gibanju. Bil je aktivni član sabotaž-ne skupine na terenu in v šoli. Že leta 1941 je bil sprejet v SKOJ.
Ko so Italijani ogradili Ljubljano z bodečo žico, j.e ostala hiša Milanovega očeta, železničarja iz Dravelj na drugi strani žice. Milanovo delovanje in u-smerjenost nista ostali prikriti okupator-jevim simpatizerjem med sosedi, dijaki in profesorji. Zato Milan ni dobil pre-pustnice in ni mogel več nadaljevati šo-lanja na gimnaziji.
Rupnikovi belogardisti, ki so se nase-lili nedaleč od Milanove rojstne hiše, so vse pogosteje prihajali k njim na pre-iskave. Zaradi tega se je Milan spomla-di 1942 odločil za odhod v partizane. Vstopil je v I. četo 4. bataljona Dolo-mitskega odreda. Sodeloval je v.več par-tizanskih akcijah in bojih v Dolomitih. Bil je zelo hraber, pošten in delaven. Postal je kurir čete, kasneje kurir na-čelnika VOS pri štabu Dolomitskega od-reda. Pri opravljanju kurirske dolžnosti je 28. 9. 1942 padel v zasedo belogar-distov  na  Peskah  pri  Podutiku,  kjer je
padel. Italijani so tedaj izplačevali na-grade za ubite partizane. Zato so belo-gardisti pripeljali mrtvega Milana v Dravlje. Njihov komandir pa je, hiteč po nagrado, da ga kdo ne prehiti, stopil še k Milanovemu očetu in se mu pohva-III, da mu je ubil sina. Milan je bil na-slednjega dne pokopan v Dravljah. Nje-govo irae nosi danes pionirski odred osnovne šole v Dravljah, stalna mladin-ska delovna brigada, mladinska delovna brigada in pohodna enota, bivši odred ZSMS Ljubljana-Siška.
Tako se je končalo mlado življenje hrabrega borca, kurirja iri skojevca Mi' lana Mravljeta. (Na sliki: spominsko obeležje Milanu Mravljetu)
V  pobrateni  občinski  organizaciji Rdečega križa Beograd-Savski venac so nas pričakovali naši vrstniki. Po kratkem sprejemu smo odšli na njihove domove. Bili smo gostje: Simona je prišla   h   gostiteljici   na   rojstni   dan.   Robi   je doživel pri Dimčetu enkfaten sprejem; ne bo-mo mogli zlepa pozabiti gostoljubnost beograj-skih družin.
Popoldne smo si ogledali Hišo cvetja. Po-klonili smo se našemu Titu.
V  petek zjutraj nas je kar četa, čeprav nas jeodletelo iz Ljubljane s tovarišem samo šest. To  so  naši prijatelji, ki  so  nam  prišli  voščit srečno pot do Prijepolja,  skoraj  300 km daleč na progi Beograd—Bar. Zamudo in dolgo vož-njo odtehta lepota krajev, mimo katerih brzi-mo.  Grički,  pa šumadinska polja,  Lim v glo-bokem koritu, hidrocentrala ga je napravila za jezero, kar 128 predorov.
V  Prijepolju nas je čakal kombi, ki- nas je odpeljal   na   spominske   svepanosti   v-Jabuko pri Prijepolju.
Gledali smo film na Ijubljanski televiziji, toda pretresljivejša je zgodovinska ura o njem, njegovi družini, na mestu, kjer je pred 37 leti umrl neustrašni bombaš Boško Buha.
Naslednji dan je bil zbor združenega jugo-slovanskega odreda Boško Buha. Naša delega-cija je bila še posebej počaščena, saj so Alen-ko  izbrali  za  načelnico  združenega  odreda.
Bila je tudi množica obiskovalcev iz vseh treh republik. In televizija, radijski snemalci, umetniki iz Beograda, pisatelji iz bratskih re-publik. Naši Alenki se ob raportu ni poznala trema, čeprav jo je pred začetkom močno da-jalo. Program je bil pester. Navdušili so pio-nirji albanske narodnosti, pionirke iz Nikšiča, a tudi našim gorenjskim plesom Simone in Ro-bija so vsi zaploskali. Dokazovali smo jima, da sta bila uspešna, ker sta imela tudi kranj-sko »marelo« ob lepem vremenu.
2al je bilo tudi slavja konec. Popoldne smo odpotovali, v nedeljo zjutraj nas je brzec od-ložil po 850 kilometrov vožnje na Ijubljanski postaji.
Utrujenost je precej izhlapela. Ostal je spo-min na junaka Boška Buha, na prijazne in go-sloljubne prireditelje srečanja, na Hišo cvetja, tovariša Tita, njegovo vedno veljavno naro-čilo UCITI SE, UCITI SE IN LJUBITI NASO JUGOSLAVIJO.
Udeleženci spominske slovesnosti Boško Buha:
Simona,   Petja,   Robert,   Alenka   in   Alma   —
učenci osnovne šole R. Jakopiča