Vsebina 6.-7. številke: IVAN CANKAR. SREČKO KOSOVEL: Godba pomladi . . . . 114 VINKO KOŠAK: O, ; Kurent; manj otipljiv simbol za umetnika, v tem slučaju za Cankarja osebno, ki hoče dati narodu par lepih trenutkov za dolga leta Irpljenja, kot pa leposloven izraz vsem avtorjevim težnjam, kaj naj bo namen njegove umetnosti. Kdor bo hotel od poznejših rodov priti problemu umetnika Cankarja do dna, bo prisiljen spoznati v knjigi Kurent' ključ, s katerim mu bo odprta pot do poglobljenja v ostala Cankarjeva dela. Dvcje ražmerij je torej v Kurentu nakazanih, prvo umetnik in domovina, ter drugo, umetnik in njegova umetnost. Iz teh dveh problemov nastaja v >: Kurentu ; zunanje dejanje, ki pa je manj učinkovito, ali vsaj ne tako izrazito, kot v »Hlapcu Jerneju«, to pa zato, ker je Cankar v . Kurentu« povdaril še tretje in najbolj izrazito, namreč sliko slovenske domovine, ki pa je v »Kurentu« pretežno temno kolerirana, zato se pa tu tem bolje odražajo svetle konture. Oba dioskura slovenske moderne, Cankar in Župančič, se bavita z vprašanjem, odkod lepota v človeku, in oba odgovorita enako: iz bridkosti. Ta problem je rešil Župančič v svojem Ptiču Samoživu Cankar pa je odgovoril nanj v Kurentu . Ptiču Samoživu zrastejo v uri obupa krila; v uri obupa pomoli nevernik do smrti potrtemu Kurentu čudežne gosli. To sta obenem tudi odgovora dveh umetnikov na učeno raziskavanje psihologije, iz katere duševne reakcije se poraja umetnost. In Kurent se nameni, da podari svojo umetnost vsem trpečim v domovini, enako kakor hoče dati ptič Samcživ svojo moč svojim bratom. Cankar je svojo misel, da nastaja lepota le iz trpljenja večkrat uporabil, (n. pr. Kostanj čudežne sorte), v Kurentu« pa jo je še pose- bej razvil. Zato molčijo Kurentove gosli v mestu veselja, v Ljubljani, tako dolgo, dokler se ne oglasi v njem bridkost — hrepenenje. Cankar je v »Kurentu« tudi izrazil ono, kar Župančič v svoji Dumi«. Seveda se obravnava motivov enega umetnika od drugega ne razlikuje samo v formalnem oziru, temveč tudi v načinu gledanja. Toda, kar je »Duma«, to je tudi »Kurent«: Visoka pesem domovini, univerzalna v svojem pojmovanju, obsegajoča pokrajino in ljudi ter oboje združujoča v enoto: domovina — narod. Cankar pojmuje domovino in naš jezik kot združeno s pojmom lepote. Bistvo domovine je lepota, veselje in to veselje se izraža v jeziku. V srce te zazebe kontrast, ko spoznaš, da je bistvo naroda, ki biva v tej lepi zemlji in govori ta lepi jezik — trpljenje. In ker je slika človeka v tej zemlji temna, postane tudi slika domovine temna. S tem je člankar podal dvoje: tragedijo domovine, oziroma naroda v njej ter bridko nalogo umetnika, ki naj da ljudstvu to, kar mu edino more dati — par lepih trenutkov, to je — pesem. Umetnik Kurent se usmili umirajočega starca, starke, obupanega fanta, pa jim zagode. Ta Kurentova lastnost je tudi Cankarjeva poteza. Kar srečuje Kurent na svojem pohodu, to je srečaval Cankar in spoznaval v življenju in kar je bistveno, to srečujemo tudi mi v Cankarjevih delih. Z umetniško roko se je Cankar dotaknil v »Kurentu« mnogih narodovih problemov in jih na njemu lasten način nakazal: problem alkoholiziranja naroda, izseljevanja v Ameriko, Vestfalijo, propadanje neodvisnih stanov itd. Bolj točno kot vsaka statistika pove knjiga »Kurent« o izumiranju naroda in o njegovi težki usodi. Po čemer Cankar na koncu »Kurenta« samo vprašuje, to pove v zaključnih treh sonetih: »Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo ije znamenje! V tej zadnji noči zablisnilo se je odvrh neba — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija!« Ko je mera obupa najbolj polna, tedaj se zasveti v noči — žarek samo — znamenje nebeške glorije. Ves »Kurent : je poln obupa, skrajne potrtosti, vendar je le točna realistična slika razmer v naši domovini. Spoznanje teh razmer je za nas iz »Kurenta« in iz razmer, kot jih gledamo sami v domovini, obupno. In vendar konča »Kurent : z naznanilom nove glorije. Kdaj, kje jo bomo uzrli mi, ki nam je* zaenkrat še edina tolažnica Kurentova pesem? »Kurent« je čustvena alegorija umetnika, ki doživlja svoje globoko spoznanje ob krvavenju lastnega naroda. Danes ali jutri pa ga bo gledal kot lepega in svetlega mrtveca v grobu od planin do morja. Ali v »Kurentu« plane iz dna obupa nova glorija in upanje tega naroda je, da je najgloblje ponižanje že za njim.. — Glej, oko, razveseli se in upaj — ali se ne drami zarja na izhodu?« Ciril Debevec: O vprašanju tujih igravcev v našem gledališču. Naslednji sestavek je namenjen naravnost ljubljanski gledališki upravi ali še bolje vodstvu drame našega Narodnega gledališča. Namenjen ji je zategadelj, ker je visoka uprava vedno radevolje pripravljena povabiti vsakega nezadovoljneža k sebi na razgovor, pri katerem pa nervozno zahteva od »slabo informiranega« mladeniča, da ji tekom četrt ure razloži vse vzroke svojega nezadovoljstva nad slovenskim teatrom, mladeniča samega pa še pred potekom te četrt ure odslovi iz pisarne z zatrdilom, da uprava ne bo dajala nobenih izjav, ker noče sama dobavljati materijala za nadaljne napade. Slabo informirani mladenič, fiskalični nasprotnik in zabavljač iz principa, ki temelji na prirojenem sovraštvu mladih do starih, pa stoji omočen na cesti, ogleduje s perilom zavešeno, s smetmi obsuto in z visokim plevelom obraslo poslopje naše drame in premišljuje z vsem premoženjem svojih zelenih možganov, po kaj in za kaj je pravzaprav prišel k upravi ter koliko in kaj je sploh pozitivnega odnesel od tega temeljitega pomenka. Misel kroži in vrta, ustavlja pa se z neizprosno vztrajnostjo vedno le na eni in isti točki, namreč: vsak razgovor o gledališču sploh in o našem gledališču posebej z našo gledališko upravo je čisto brezploden in čisto odveč. Brezploden in odveč predvsem zato, ker te odpravijo iz svoje bližine s tako bliskovito naglico, da se znajdeš na cesti, še predno se dobro zaveš. Z razgovori ne gre: poskusili bomo torej s pisanjem. Pisali bomo poljudno in po domače, kajti članki so namenjeni upravi in nam je do tega, da jih bo razumela. Že v 1. številki Mladine sem naznačil vse tiste grehe, ki v glavnem ovirajo napredek našega gledališča. Obljubil sem obenem, da bom na podlagi navedenih točk nadaljeval zapiske o našem teatru. Prišel pa sem neizpodbitno do zaključka, da je treba pri nas razjasniti najprej nekaj najvažnejših temeljnih pojmov in da nam bo šele potem na podlagi teh določenih stališč možno razpravljati o tekočih gledaliških dogodkih. Že večkrat sem imel priliko govoriti o nazadovanju našega teatra v razmerju od naprednejših političnih, gospodarskih in splošno kulturnih razmer. Glavne znake tega nazadovanja sem našteval navadno v naslednjih pojavih: pregled repertoarja zadnjih sezon razodeva predvsem brezosncvncst, to je nepremišljeno izbiranje in nastavljanje dramskga sporeda brez preudarnega in smotrenega načrta; vprizoritve same so povečini prazne in površno pripravljene, manjka jim skupne igre, opredeljenih ali vsaj zanimivih igravskih osebnosti, dinamike, poživljajoče sile, navdušenja in posebnih ambicij, vsebinsko so zmešane in razmesarjene, v izvedbi pa medle in dolgočasne; v igravskem csobju vladajo elementi, ki z bistvom našega narodnega gledališča niso niti v najmanjši zvezi; naši največji sodobni igralci so člani drugih teatrov; iz tega nujno sledi, da stoji naše igravstvo tudi v jezikovnem oziru na stopnji, ki ni vredna imena Narodnega gledališča; za slovenski igravski naraščaj se nihče ne briga, niti uprava niti država, slovenskega izvežbanega dotoka sploh ni in tako bomo v tridesetih letih z našim osobjem prav tam, kjer smo danes; izvestna dnevna kritika te glavne napake našega teatra s svojim nepremišljenim in breznačelnim pisanjem podpira; občinstvo samo pa se je v zanimanju ohladilo in hodi v gledališče že vse bolj iz dolgočasja, kakor pa iz resne potrebe po umetnosti in izobrazbi. Za vse te pojave pripisujem krivdo in odgovornost v prvi vrsti gledališkemu vodstvu, v drugi vrsti pa omenjeni dnevni gledališki kritiki. Obtožujem vodstvo slovenskega Narodnega gledališča, da za izboljšanje zgoraj navedenih dejstev ni ukrenilo ničesar, temveč, da je nasprotno vse te škodljive grehe izza predvojnega časa preneslo v današnjo dobo, jih z lahkomiselnim ravnanjem negovalo in s svojimi nagnenji pospeševalo. Ponavljam, da se naše sedanje vodstvo svoje naloge n e zaveda in da mu prav tako niso jasne naloge in dolžnosti slovenskega in narodnega gledališča. Cilji našega narodnega gledališča so predvsem: ustanoviti pravo slovensko igravsko umetnost, pospeševati preko nje izvirna dramatična dela in jih poleg drugih dramskih del in svetovne literature dostojno predstavljati slovenskemu narodu. Koliko je naša povojna uprava za dosego teh ciljev storila, pa bodo pokazala še razna tozadevna izvajanja. Za danes se lotevam najprej vprašanja, ki se mi zdi za naše gledališko življenje najbolj odprto in pereče, to je namreč vprašanje tujih igravcev v slovenskem gledališču. Obravnavam zadevo na splošno, ker mi ne gre za imena, marveč za načela. Znano je splošno, da so v slovenskem gledališču neslovenski Igravci že od nekdaj igrali važno in skoro odločilno vlogo, in znano je nadalje, da jo igrajo še danes. Razlika je samo v tem, da so se predvojnim češkim in hrvatskim igravcem pridružili danes še Rusi. V koliko so vsi ti igravci pri nas upravičeni in koristni razvoju naše umetnosti, bcm skušal dokazati v naslednjih izvajanjih. — Izrazni materijal igravske umetnosti je poleg telesnih kretenj, jezik. Jezik pa je nekaj tako bistveno narodnega, nekaj tako samosvojega in v svoji konstrukciji nekaj tako globokega in finega, da zahteva prav tako globokega, finega umevanja od strani poslušavca, ki ga dojema, še v večji meri pa od govornika, ki ga drugim podaja. Vsak jezik je v svoji zgradbi, barvi, ritmu, tempu, melodiji, neštetih nijansah itd. tako kompliciran materijal, da ga obvladajo v vseh teh potankostih in v izčiščeni idealni obliki samo tisti, ki so z njim zrasli, ki so jezik skozi vrsto let poslušali in govorili, ki imajo posebno razvit dar posluha in ki so v posluhu in govoru popolnoma proniknili v bistvo jezika. Iz tega sledi, da je mogoče to le pri govornikih oz. igrav-cih, ki jim je zadevni jezik materni jezik ali pa pri tistih, ki so se več let v posluhu in govoru bavili s tem jezikom. Zmožnosti se seveda spreminjajo po darovitosti izvajavcev. V načelu pa je izven dvoma gotovo, da je za umetniško obvladanje slehernega jezika potrebna gotova doba, ki v praksi presega pri pogojnih zmožnostih izvajavca navadno štiri do pet let. Seveda, kakor rečeno, je mnogo odvisno od darovitcsti, od jezika itd. Dokler pa igravec bistvenega sestavnega dela ne obvlada umetniško oblikovno, tako dolgo nima pravice izvajati svoje umetnosti in tako dolgo ga tudi narod ne more prištevati k svojim umetnikom. Zakaj umetnost je ideja in oblika obenem. Oblika igravoeva pa je govor, je živa beseda, ki pa je v najtesnejši zvezi z narodovim bistvom samim. Pred vsem na tej podlagi zanikavam upravičenost sploh vsakega igravca, ki ne obvlada umetniško oblikovno tistega jezika, v katerem se izraža. Stojim na stališču: igravec je narodni umetnik samo takrat, kadar (poleg drugih potrebnih sposobnosti, seveda) v vseh potankostih obvlada obliko jezika, v katerem se izraža. Samo v tem primeru ga sme prištevati narod, v čigar jeziku govori, k svojim igravcem, torej k svoji narodni umetnosti. To je prvi pogoj. Drugič pa trdim, da mora biti igravec. ki ga more slovenski narod prištevati k svojim narodnim umetnikom, tudi duhovno tako globoko ukoreninjen v naturi slovenskega naroda, da tvori njegova umetnost nekakšen refleks, nekakšno zgoščenost nekaterih ali vsaj ene poteze, ki je bistvena tudi slovenskemu narodu. Kajti le oni umetnik, ki vsebuje poteze slovenskega naroda, le oni bo tudi resnično slovensko izvajal igravsko umetnost. To je drugo, kar je osnovnega pomena pri igravcu. S tem hočem povedati namreč, da se pri nas ne pojmuje pravilno bistva narodnega gledališča. Narodno gledališče ni samo slovenska dramatična literatura (še manj samo slovenska uprava) temveč narodno gledališče je v glavnem narodno igravstvo. To bi bila teoretična plat, ki že a priori izključuje upravičenost tujega elementa v naši igravski umetnosti in ki jasno priča, da pri teh igravcih ne more biti govora kot o sestavnem delu narodne umetnosti. V podporo svojih trditev navajam za primer prav značilno mesto iz govora, ki ga je govoril bivši upravnik Narodnega Pozorišta v Beogradu ob priliki slavnostne otvoritve splitskega gledališča. Milan G rol je dejal takrat med drugim tudi naslednje: »Igravska umetnost ise priredilo razvija samo v nacionalni drami. Tipi in karakterji, katerih ne zamišlja igravec samo abstraktno, temveč jih tudi čuti, so za igravsko umetnost isto, kar je živ model za vpodabljajočo umetnost. Materni jezik, katerega igralec ne pozna samo iz slovarja, slovnice in dnevne frazeologije, temveč čuti njegove najtanjše posebnosti, barvo vokalov in vse neartikulirane izraze, ta jezik je za igravsko dikcijo edina popolna klaviatura. Če torej želite svoje gledališče, morate imeti svoje igravce in svojo dramo, v svojem jeziku pisano in rojeno, In le igravci, ki zamorejo ustvariti ljudi po živih modelih iz svoje srede, pri popolnem občutju življenja v sebi in okoli sebe, so zmožni uspešno zamišljati in ustvarjati svet drugega podnebja, druge mentalitete in druge kulture.« Pokojni režiser naše drame Rus Boris Putjata pa je zapisal: »Gledališče se bo čutilo samostojno in silno le tedaj, kadar bodo v njem — kakor v vrtui — lastne sadike, na katerih bedo mlade cepljenke rastle prve dni pod istimi pogoji in na istih tleh kakor isad sam.« (Gled. list 1924-25.) Tem ugotovitvam se pridružujejo še druge prevesno praktičnega značaja. Dolgotrajne izkušnje so pokazale tudi sledeče nedostatke. Slovensko gledališče je dobivalo svoje moči navadno iz Češke, Hrvatske, danes po vojni tudi iz Rusije. Precej umevno je, da iz čeških, hrvatskih in ruskih vse bolje od naših urejenih razmer ne prihajajo k nam ravno najboljši, preizkušeni igravci ali umetniške osebnosti. Vsi taki igravci so ostali vedno rajši na domačih velikomestnih odrih in niso hodili nikdar iz golega bratskega navdušenja v naše puste ljubljanske razmere, povrh pa še z nepoznanjem jezika. V Ljubljano so prihajali več ali manj vedno le igravci začetniki, ki so absolvirali v slovenskem gledališču le nekakšno praktično šolo in so po primernem času zopet odšli; ali so bili to igravci podrejenih kvalitet, ki so bili rajši v tujini prvi kakor v domovini zadnji; ali pa so bili končno tudi igravci, ki bi jih morda v domovini sploh ne mogli norabiti in ki so v Ljubljani ugodno živeli in igrali v udobnem ozračju našega »gostoljubnega-, teatra itak že glavno vlogo. Častnih izjem je le malo. Večina pa je bila vesela, da je prišla pri nas do tako odličnega mesta, kakor ga jim je intendanca in kritika vedno odkazovala. Druga stvar je ta, da tak priseljeni igravec, ki že sam po sebi — vsaj po večini — ne pojmuje svojega poklica sposobno globino, izgubi počasi še tisto malo veselja, ko vidi, da ne razume niti jezika, in torej tudi ne dela. Eventuelno idealno navdušenje za domačo umetnost pri njih tudi odpade in kar se tiče ljubezni do slovenskih bratov je — v praksi namreč — navadno tako, da čutimo to ljubezen do bratov samo mi Slovenci, drugi bratje do nas pa prav nič. Še hujše posledice ima prevesno tuji element v igravstvu na domače igravce same. Pri nas je namreč vsaka intendanca prakticirala vedno v tem smislu, da je odkazovala povabljenim tujcem vedno tista mesta, ki so ostala prazna po Borštniku, Nučiču, Borštnikovi itd., to se pravi vodilna. Igravec pa se čuti na domačih tleh in na korist tujcem nerad zapostavljenega. Zlasti če vidi, da jim v zmožnostih prav nič ne zaostaja.* In ker so pri nas navadno voditelji tujci — je polagoma zamrla ambicijoznost domačinov, popustila je delavnost in ljubezen do stvari in v vse domače igravce je zlezel mlačen, da celo odporen duh, ki še danes močno kvarno vpliva na vrednost vpri-zoritev. Vrhutega so igravci v tujih režijah tudi nehote pod vplivom tujega jezika ali vsaj tuje izreke slovenskega jezika. Ne samo, da ima že nerazumevanje med igravci in režiserji samo po sebi do skrajnosti slabe posledice, se sčasoma pojavlja tudi nevarnost, da slovenski igravci pod vplivom neprestanega poslušanja spačenega jezika v glavnih vlogah, tudi sami zgubljajo smisel in posluh za čisto slovenščino in da, ker so prav v tem oziru brez kontrole, tudi sami zapadajo v spačenost ali vsaj površnost govorice. Kdor posluša danes jezik naših igravcev, mi bo v tem oziru gotovo pritrdil. To neobvladanje jezika s strani tujcev pa ovira tudi potek skušenj. Gotovo je namreč, da porabi igravec, ki se uči vloge v tujem * Kako čudovite izrastke požene lahko ta zamaknjena čednost naše uprave, nam priča najlepše znani dogodek, ko je ravnatelj Pavel Golia leta 1920 kar zviška angažiral vso takrat gostujočo družbo ruskih igravcev, to je 13 po številu! Isti gospod ravnatelj je dejal tudi leta 1920 odhajajočemu režiserju in bivšemu šefu ljubljanske drame Nučiču tele globoke besede: »Saj lahko greste, na mesto Vas bomo že Rusa dobili !< jeziku, neprimerno več časa, kakor pa eni, ki jezik obvlada. Gotovo je tudi, da pri tem študiju zanemarja ali jezikovno ali pa vsebinsko plat. Če študira vsebinsko, potem je zanemaril jezikovno, če je predelal jezikovno, pa je opešal vsebinsko. Za o b o j e ni časa. Vzlic temu pa se morajo skušnje iz podobnih ozirov razširiti in režiserji, oziroma tisti, ki pazijo na izgovorjavo jezika, potrošijo toliko časa in energije samo pri tujcih, dočim bi jo morali sicer v normalnih razmerah porabiti za domače igravce, zlasti ker šola v jezikovnem pogledu ne nudi zadostne podlage. Dramaturg ali režiser se na ta način toliko ukvarjata s tujci, da v tem jezikovnem kaosu sploh pozabljata na domačine, ki tudi ne govorijo prav vzorne književne slovenščine. Razvidno je nadalje, da iz teh in podobnih razlogov nikakor ne more priti do domačega naraščaja. Ker ni poskrbljeno za primerno strokovno izobrazbo domačega naraščaja, predvsem ni poskrbljeno za jezikovno izobrazbo, naraščaj sploh odpade in to se je tudi v vseh časih slovenskega gledališča bridko poznalo in se občuti še danes. Slovensko gledališče sploh nima naraščaja. Kajti k naraščaju ne štejem vsakega mladega človeka, ki je pri teatru in ki raste, temveč štejem k naraščaju le one, ki se sistematično in vestno za gledališki poklic pripravljajo in strokovno izobražujejo. Najhujše posledice pa ima to gospodarstvo s tujimi igravci na občinstvo samo. To se namreč počasi in podzavedno odvaja zvokom čiste slovenščine in se pod vplivom vlog, ki jih čuje prevesno v taki mešanici in pod vplivom časa popolnoma odtuji slovenščini in tako tistemu delu gledališča, ki bi ga moralo kot negovališče materinskega jezika v največji meri nuditi. Tudi občinstvo zgubi smisel in posluh za jezik. Drugi, razsodnejši del občinstva, pa polagoma pojenja v zanimanju, zanemarja dramske pa tudi operne predstave iz enostavnega vzroka, ker se spačena slovenščina in raditega tudi nedovršeno podane vprizoritve upirajo njegovemu zdravemu Čutu. Občinstvu bi človek še ne zameril. Občinstvo ne misli nikoli. Občinstvo samo čuti. In še čuti navadno tako, kakor je vzgojeno po svojih učiteljih in ozgojevalcih. Med učitelje publike pa štejem v prvi vrsti dnevno in časopisno kritiko. O naši dnevni gledališki kritiki, o njenem znanju, vrednosti in vplivih na občinstvo pa enkrat o priliki. Ivan Grahor: Panevropa. V »Mladini« sem z dvema člankoma poskušal narisati položaj, v katerem se nahaja Slovenija in ki je izhodišče našega mladega pokreta. Javnost mi je tedaj očitala skepso — menda mojo osebno, ker naš pokret o življenju ne dvomi, — in ni me iznenadila. Kajti če človek zagleda tako temno sliko, kakor je slovenska resničnost, »izgubi korajžo«. Mlad človek pa je lahko toliko mlad, da stopi od te slike v svet in pogleda, če ni morda le temen oblak zasenčil obzorja. Tako se je zgodilo. Primorski omladinci so videli sliko Slovenije oskrunjene od blizu, zato su šli v svet prvi in danes zahtevajo od slovenske inteligence, da počasi sledi. Slovani smo silno miroljubno pleme, ki od svetovne vojne neprenehoma umiramo — vsi srečni, če le slišimo besedo mir, večni mir. Vse, kar se na svetu godi: oboroževanje, konference, posredovanje Amerike, vojaške pogodbe, Zveza narodov, vojna v kolonijah in podobno, razlaga naše časopisje kot dokaz za zmagoviti pohod mirovne ideje. Vsaka pogodba dobi v Ženevi mirovno spričevalo in rode se mirovni načrti za razdelitev sveta. Tako je prišla na papirni svet tudi Panevropa in napolnila glave nemške, češke, slovenske in dr. inteligence, iki ima vedno več načrtov kakor evropski diplomati. Priznati moramo, da je pojav panevropske misli zelo značilen za našo dobo; ne, ker bi pomenil obliko miru, temveč, ker dokazuje, da gospodarske zahteve zmagujejo nad političnimi mejami. Moderna tehnika je v kapitalistični družbi na kraju svoje zgodovinske naloge. Kapital izvaja koncentracijo svojih sil, kakor bi se pripravljal k največjemu naporu, da odstrani poslednje meje v veliki zgradbi svetovnega gospodarstva. Današnji gospodarski sistem mora postati svetovna enota, sicer propade. Zunanji boj kapitalizma je torej jasen. Ob tako silni tehniki svetovne industrije ne moreta živeti dva bistveno nasprotna gospodarska sistema. Če pa že obstojata, ker Rusija uvaja nov, socialistični sistem, tedaj bo odločil boj z zmago močnejšega, naprednejšega. Vsak praktičen človek pa ve, da je kapital vsemogočen. Nahajamo se v boju za njegov obstanek oz. popolnost. Gospodarsko - družabni red, ki bi obsegal vseh 5 kontinentov kot enoto, bi s tem dobil človeško spričevalo. Ustvaritev take gospodarske enote je ideal nacionalnih ekonomov od Ricarda do Rathenaua. Svetovna vojna je bila točka v procesu kapitalizma. Takrat je vsaka velika država pomenila gospodarsko enoto, ki je bila na videz že samostojna in se hotela ojačiti z novimi pokrajinami. Glavna tekmeca sta bili Anglija in Nemčija. Toda zmagal je tretji — Zedinjene države. Militaristična trgovina je torej splošno pospešila prenos težišča na zapad; koncentracija kapitala in meči se vrši na škodo Evrope. To je popolnoma v skladu z zakoni kapitala. Svetovna industrija se po zakladnem kapitalu druži v sindikate in truste ki so po bankah v stiku z žariščem — ameriškim zlatim kapitalom. Razdejana Evropa je padla v odvisnost, kakor vidimo v odplačevanju dolgov, pa direktno v 100-letno sužmost. Dejansko je to samo poslednja faza v razvoju kapitalističnega sveta. Amerika je tako daleč, da se zdi Evropa še nekoliko samostojna, in v tem upanju skušajo evropske skupine rešiti, kar je mogoče. Anglija je hitela urediti račune z Ameriko, pritiska na svoje dolžnike in tako lovi ravnotežje. Pobira evropsko zlato in ga pošlje stricu Samu, misleč, da s tem oslabi svoje sosede, v dominionih pa pada njen vpliv vedno bolj. Z njo se bori zavezniška Francija, ki je naložila svoj kapital v nove države, Nemčija se rešuje med zapadom in Rusijo. Italija je sicer za sto let odvisna od Amerike, pridobila pa jo je za svoj načrt in uživa vse ugodnosti bistrega potnika. Že prenos kapitalističnega težišča je torej povzročil v Evropi veliko zmedo, ki veča nasprotja in vodi do novih vojn. Pred Ameriko pa dražita te države sosedstvo in želja narodov po »mirnem sožitju«. Na ti podlagi so teoretiki zamislili zvezo evropskega gospodarstva in razdeliti svet v pet enot. Eno skupino imenujejo Panevropa, Rusijo puste samostojno — kot garancijo za mir. Naša javnost, ki je navdušena za Zvezo narodov, se veseli takih načrtov. Pričakuje pač konsolidacije in upa, da najde pozneje rešitev drugih problemov, kakor so narodne manjšine, lokalne krize itd. Panevropa pa je še manj konkretna kot Zveza narodov. Delitev v Panameriko, Britansko zvezo, Panevropo, Rusijo in Vzhodno Azijo je nezmisel. Kapitalistično gospodarstvo prizna samo eno enoto, ki se šele tvori, a ima že danes železno — militaristično ogrodje; njene vezi se nategujejo čez zemeljsko oblo. Zdi se, da kmalu oklenejo Rusijo in zlomijo njeno mlado polsocialistično gospodnrst\o. Panevropa pa že sama nudi zadosten primer, da je nemogoča tudi vsaka posamezna enota v sebi. Ostanki držav kot gospodarskih enot so v Evropi še krepki in podlaga trajnega boja kapitalističnih skupin. Zunanja zveza teh nasprotij ne odpravi, ker imajo globlje korenine. Svetovna vojna je postavila politične meje, ki jih državni kapitalizem izkorišča in umetno vzdržuje. Organiziral je nacionalni šovinizem, ki goji imperialistično razpoloženje in postaja najsilnejše orožje reakcionarne buržuazije. Nasprotja med Francijo, Nemčijo, Poljsko, Češkoslovaško, Italijo, Jugoslavijo, Madjarsko, Grčijo, Bolgarijo itd. so zrastla z obstoječim družabnim redom in bodo v njeni vedno ostala. Boj med njimi je proces modernega kapitalizma, ki s koncentracijo ustvarja internacionalno kasto milijarderjev. Tu leži vzrok novih vojn, osveta premagancev, imperialistična doba malomeščanskih narodov itd. Drugi vzrok sedanjega političnega položaja je zastoj evropske industrije, ki se je bila po vojni že okrepila in obnovila razdejane pokrajine, prepolnila tržišča in zašla v nov trgovski boj. Anglija izgublja tržišče v Kanadi in Avstraliji, Francija hoče pic obnovi zvišati izvoz, Nemčija je vrgla na trg ogromne množine blaga, vodi carinsko vojno proti Poljski. Kakor pred vojno, tako tudi zdaj, grozi nadprodukcija. Odloča pa ne evropski, temveč svetovni trg, zato je vsaka domača carinska zveza izključena. Tretji vzrok evropske razprtije je torej vprašanje kolonij. Četrti dn glavni vzrok gospodarske in politične krize pa je način kapitalistične proizvodnje, ki povzroča socialen razpad Evrope. Vrši se proletarizacija podjarmljenih narodov. Obubožano prebivalstvo kupuje vedno manj in konkurenca raste. Boj za trg dn za nahajališča sirovin že divja; imperializem kulminira. Doma pa strada vedno večja armada brezposelnih, vedno silnejši je odpor proletariata in kmetov zoper gospodo, zoper vojno in novo zasužnjevanje. Kapital gre preko vsega z brutalno silo in borznimi spekulacijami. Vedno večji spopadi so na obzorju: anarhija ali vojna. Buržuazija hoče potlačiti socialno revolucijo z novimi gesli in metodami, ki bi vpregle malomeščanstvo v državno diktaturo kapitala. To se ji lahko začasno posreči, v bodočnosti pa sledi taki rešitvi anarhija. Če je kak položaj žalosten, tedaj je pač najbolj žalosten pojav zapadne Evrope, ki je isama rodila in redi svojega krvnika, nečloveški kapitalizem. Nemci so prepričani, da jim ni treba deliti zapadne usode in predlagajo recept Panevrope. Anglijo izključiti, trgovati z Rusijo in tako privilegirano nadaljevati imperialistične priprave; to je cilj nemške kapitalistične družbe. Panevropa je torej nemški izum, nemško nadomestilo Zveze narodov, ki se pa od nje močno razlikuje. Zvezo narodov so ustanovile zmagovite velesile, da ohranijo sad zmage. Njihov namen ni bila le obramba političnih mej, temveč prosta pot kapitalu, ki je hotel po vojni varno naložiti posojila v razdejano evropsko gospodarstvo. Zapadni kapital je v tekmi z dolarjem preplavil male države in jih priklenil na Anglijo ozir. na Francijo. Položaj je -bil ugoden in Zveza narodov naj bi ga vzdržala tako dolgo, da se posreči obnoviti v Rusiji stari režim in z njim največje evropsko tržišče, obenem pa tudi razdeliti Azijo med velesile. Zveza narodov je bila diplomatična oblika borbe med kapitalističnim svetom in delavsko-kmečko Rusijo. Predno pa se je Angliji posrečilo pridobiti Nemčijo, se je Rusija tako uredila, da so kapitalisti preko svojih vlad obnovili z njo trgovske odnošaje. Čehoslovaška ima v Moskvi trgovsko misijo za velika tekstilna naročila, angleška in ameriška kovinska industrija delata za Rusijo vedno več, Italija ponuja velike tekstilne zaloge itd. To je dalo nemškemu kapitalu nov pogum in v strategičnem hipu je sklenil s Sovjetsko Rusijo prijateljski pakt. Bolj pametno je pač uporabiti direktne kot pa indirektne predpravice. Gospodarski razvoj je torej v poslednjih letih odločil zoper kapitalistično gospodarsko enoto in ojačil položaj Rusije. Panslavist bi rekel, da prihaja doba Slovanstva. Poda razvoj ni razbil samo Zveze narodov, onemogočil je tudi utrditev kapitalističnega obroča zoper Rusijo. Panevropa je ostala v ustih nemških grofov. Nemčija ni postala središče kake gospodarske enote, temveč za kapitalistično Evropo negativen element, ki zdaj še bolj ogroža »svetovni mir«. V zemlji novih nasprotij korenini tudi imperializem Italije, ki pod diktaturo seda na svoje mesto 40 milijonskega naroda. To naj zadošča v označbo dobe in tal, na katerih poganjajo utopične delitve sveta. Neki češki novinar je v razpravi z nemškim pokretom za Panevropo pripomnil, da slovanske države ne bodo hotele v zvezo brez Rusije. Zato so izločili tudi Anglijo. Zdaj pač ni govora o mirovni zvezi. Poljska, Češka in Rumunska gledajo v nejasno bodočnost, Jugoslavija se o Panevropi ne bo izjavila, ker upa v Zvezo narodov. V gospodarski zvezi bi nad Jugoslavijo še bolj zavladal inozemski kapital; mlada industrija bi zamrla ali pa prešla v tuje roke, kar bi pomenilo gospodarski in kulturni padec dežele. Politično bi država ohranila sedanje meje, njen pomen pa bi občutno padel. Slovenski kapitalisti so gotovo proti taki rešitvi. Ostane torej okrhana Zveza narodov, kjer Jugoslavija kot mala država nima besede. Položaj na vzhodu in doma sili imperialistične države v napad na Sovrusijo. V takem slučaju bi naša armada dobro služila Angliji in zato svetuje dr. Korošec vladi, naj se nasloni na Anglijo. Kaj naj bi za to dobila, ne ve nihče; najbrže kak košček Albanije. Kupčija je torej slaba in izhod za silo. V »Nar. dnevniku« se je pojavil dopis iz Monakova, ki prinaša drugačno perspektivo, — namreč čisto trgovsko. Jugoslavija naj prizna Rusijo, kakršna je, da v istkrajnem hipu še dobi življensko vez z največjo slovansko državo. Danes dobivamo ruski petrolej preko Dunaja, kjer ga »deboljševizirajo , naša industrija pa nima izvoza. To je delno razumevanje mednarodnega položaja in sodobno. Za Slovence pa je napredek in pomen največje slovanske države življensko vprašanje. Govorim najmanj za devet desetin primorskih Slovencev, če rečem, da gledamo z zaupanjem na vzhod in skušamo razumeti gigantski boj dveh svetov. Kdor ga ne vidi — tava, kdor ga zakriva — je sovražnik resnice in samoodločbe narodov. Tak je približno pogled naše ©mladine. Višina moderne tehnike nam jamči, da je blizu nov d ra ža b no-go spodarski red, ki prinese rešitev socialnega in narodnega problema. Čimbolj se krha kapitalistični kolos, tem mirnejši bo prehod v kulturno dobo človeštva. Zato v našem ljudstvu ni obupa. Ob bolnem telesu kapitalističnih držav stoji mlad slovenski narod — vedrega čela. Fr. Veber: Sokrat. (Mcderna slika iz davne preteklosti.) Sokrat v rodbini in javnem življenju. B. Z vidika motivov sodobne komedije. Predno orišem posamezne faze Sokratovega življenja od prvih pcčetkov njegove moške dobe do njegove smrti, bo umestno, da si zastavim vprašanje, kaj je pravzaprav gnalo sodobne komediografe do orisanih in podobnih izpadov na njegovo osebnost. To vprašanje postaja tem nujnejše, čim bolj naj se po sodobni komediji podana negativna slika Sokratovega značaja oddaljuje od pozitivne, historične. Ali so bili tedanji pisatelji z Aristofanom na čelu vsaj zase prepričani, da je njihov Sokrat pravi, živi Sokrat, ali pa so Atencem namenoma prikazovali Sokrata v napačni luči? In kako so mogli biti prepričani o resničnosti svoje slike, ko so vendar imeli Sokrata takorekoč dnevno pred seboj, Sokrata, ki se ni nikjer in nikoli skrival, temveč čigar življenje je prav po najznačilnejših svojih straneh sličilo odprti knjigi, v katero je mogel vsakdo pogledati, kolikor je sploh bil za to voljan in sposoben? Če pa v resničnost svoje slike tudi sami niso verjeli, kako so si mogli upati, da nudijo atenskemu ljudstvu tako goro-stasno potvorjeno sliko Sokrata, ki ga je to ljudstvo samo dobro poznalo, se namara tudi čudilo vnanji formi njegovega udejstvovanja, a obenem vedelo in videlo, da so to forme brezprimeme nesebičnosti, resnicoljubnosti in pravičnosti? Ti pesniki bi lahko vse to počenjali z glavnimi tedanjimi sofisti, ki so prihajali iz tujine in se vrteli le okrog izbranih aristokratov ali bogatašev, v salonih , sploh povsod tam, kjer so mogli pričakovati mastne dohodke, a ljudstvo je bilo deveta briga njim in — oni ljudstvu. Kako pa, da se je mogla sodobna komedija tako vehementno in koncentrično obrniti proti vsemu ljudstvu znanemu Sokratu domačinu in to prav komedija, namenjena najširšim plastem atenskega naroda? To vprašanje zahteva globljo analizo ali pa nam ostane naprej v temo zakrita istinita slika historičnega Sokrata. V tem stiku je važno že omenjeno dejstvo, da nahajamo tudi na Sokratu tedanje komedije nedvomno resnične poteze, na katere ope-tovano opozarjata tudi najvernejša naša poročevalca Ksenofon in Platon. Pozoren pa mora postati človek, ko vidi, da zadevajo prav sem spadajoče označbe, kolikor jih nahajamo v tej komediji, predvsem samo vnanje, take strani na Sokratu, ki jih že prav povprečni človek na istinitem Sokratu enostavno ni mogel prezreti, najsi je prišel z njim v globlje ali slučajne, trajnejše ali trenutne stike. Najboljša priča za to je sam sistematičen Sokratov napadalec Aristcfanes, ki slika v svojih Oblakih« Sokrata med drugim tudi takole: da skrbi prav malo za svoio udobnost, pač pa se ves posveča vedi ali razglabljanju in to do pozne noči; da pojasnjuje in utemeljuje svoje teze s primeri iz navadnega, vsakdanjega življenja; da je velik prijatelj učenih razgovorov; da koraka bos po ulici in obrača križem oči (da vidi, koga more vjeti v mrežo svojih vprašanj); da preizkuša sposobnosti in značaj novincev, predno jih sprejme v krog svciih ožjih znancev; da navaja svoje mlade prijatelje k vztrajnosti, utrjevanju in zmernosti, predvsem pa k spoznavanju in preizkuševanju samega sebe itd. K takim resničnim potezam pa se pridružijo v istih Oblakih poteze, ki tvore v svoji celokupnosti že prej podano karikaturo historičnega Sokrata, ki je tu vsled neprestanega razmišljevanja že ves bled in se nikoli ne gane iz svoje koče; ker pozablja na dnevno umivanje, je strahotno umazan in tako beraško reven, do mora ukrasti suknjo; za svoj pouk jemlje honorar kakor vsak pravi sofist, pa je k temu še neznosen bahač; lasti si moč čarovnika in slepomiši z lahkovernostjo nevedne mase. To vnanjo karikaturo izpopolnjuje sorazmerno enaka karikatura njegovih idej: češ, da navaja svoje učence, naj se uče reči nad in pod zemljo; da se peča z vsemi mogočimi panogami, z astronomijo, geometrijo in geografijo; da razvija meteorološke teorije bliska, groma in dežja, posebno pa še, da razpravlja o zraku; da je brezbožen ateist, ki zametuje narodne religijo in moli le k neki sveti trojici zraka, etra, oblakov ali tudi diha, kaosa, zraka itd.; da uvaja interesente v poetiko in gramatiko kot neobhedno predpripravo za sposobnost poli-litičnega in sodnega govora, pri čemer da je nekak specialist v iznajdbi sudnozagovorniških tint in trikov. Kar podaja Aristofanes sistematično, delajo ali so delali drugi posamično; vseskozi pa nahajamo to zanimivo diskrepanco med resničnimi in neresničnimi potezami, pri čemer se tičejo tu prve takih vnanjih strani na istinitem Sokratu, ki so bile vsem očividne, druge pa vsega tega na njem, čigar neresničnost ni mogla biti v toliki meri jasna že onemu, ki je Sokrata le na zunaj poznal. N. pr. tudi že omenjeni Eupclis ga označuje stopnjevaje kot človeka, ki o vsem mogočem razmišljuje, ki poje pri pojedini slavospeve, v istem trenutku pa — krade žlice. Človek ima nehote vtis, «la je tedanja komedija hotela pridobiti ljudstvo za s v o j e pojmovanje Sokratovega delovanja s tem, da se glede zgolj vnanjih in naj-priprostejšemu človeku dostopnih potez ni mnogo1 oddaljevala bd originala, mu pa zato pripisovala prav malo vredne notranje nagibe in motive in ga torej p o s v o j e risala tam, kjer ji vsaj v toliki meri ni mogla groziti kontrola javnega mnenja.. In celo glede orisanih ter .več ali manj resničnih zgolj vnanjih in značajno indiferentnih potez si je preračunano rada izbirala le take do ekscentričnosti izjemne slučaje, s katerimi naj bi prav pred očmi priprostega ljudstva povsem soglašala taka notranjost Sokratova, ki naj bi jo to ljudstvo po intencijah te komedije v njem spoznalo. In nepopisna rafiniranost takega preračunanega obrekovanja in natolcevanja je zavedla isto komedijo časih tako daleč, da je na posameznih točkah, računajoč z vnanjim efektom — na odru, bizarno skvarila tudi zgolj vnanje plati na Sokratu; to vidimo jasno pri Aristofanu, ki postavlja na oder n. pr. umazanega in totalno shujšanega Sokrata. Že prvi pogled skoro na vsako stran spisov Ksenofona in Platona pa nam tudi v takih več ali manj formalnih ozirih prikaže bistveno drugačnega Sokrata. Ksenofoncv in Platonov Sokrat ne čepi v svoji koči, temveč deluje javno, v telovadnicah, na ulici, na trgu, zapleta javno v razgovore vsakega, politike in obrtnike, znanstvenike in pesnike, celo pri — prostitutkah išče načelne strani njihovega poklica . Ta Sokrat pretežno prav ni doma, ta Sokrat ne špekulira v samoti in se tudi ne uči iz zaprašenih knjig, temveč neposredno iz dnevnega zasebnega in javnega življenja samega. Ta Sokrat je zato nedvomno tudi telesno bil zdrav in krepak in je po izrečnem Ksenofonovem sporočilu nagibal celo k debelosti. Ksenofonov in Platonov Sokrat je dalje povsem domač tudi v najizbranejši družbi, ki bi pač komaj mogla videti v svoji sredini umazanega in kaj malo dišečega človeka; ta Sokrat ima po prestanem kroku v taki družbi prvo skrb, da se skoplje, ta Sokrat ni po svojih besedah, ne po svojem življenju nikak suhoparen koščen moralist, temveč duhovito-zabavnega humorja poln družabnik, ki je le zaklet sovražnik vsake neresnice, krivice ter ošabnosti, posebno pa še ošabnosti vsled kakršnegakoli le navideznega znanja. In ta Sokrat se za resnico in pravico ni boril samo teoretično, temveč, kot bo nam pokazal oris nadaljnjega njegovega življenja, tudi tam, kjer so iz strahu pred osveto razpaljenih množic ali mogočnih tiranov odnehali tudi najidealnejši njegovi sodobniki, kakor mu je tudi samo ta življenska borba za resnico in pravico prinesla končno smrtno obsodbo. Neizprosno odkrivanje navideznega znanja in vzporedne prazne nadutosti pa je bil naravnost prostovoljno izbrani poklic tega Sokrata, ki trči zato pri prvem vstopu v širšo javnost kaj značilno na nekega po občem mnenju zelo modrega politika; kratek razgovor z njim pa pokaže, da je ta politik vse drugo nego to, kar se zdi sam sebi in drugim. In ko ga je izkušal Sokrat o tem tudi prepričati, je dosegel le toliko, da ga je ta navidezni modrijan s svojimi pristaši vred prič.'] srdito sovražiti. Sokrat sam pa da je pri odhodu le toliko izjavil, da sicer oba (on in tisti politik) nič pravega ne vesta, da pa je sam vsaj toliko na boljšem, kolikor si ne domišlja vedeti, česar ne ve, dočim oni mož nič ne ve, pa si domišlja, da vse ve; nadaljnji taki in podobni prizori se pri Ksenofciiu in Platonu kar kopičijo. Ksenofonov in Platonov Sokrat je tudi od očitane mu brezbožnosti tako daleč oddaljen, da pričenja v duhu religije svoje domovine dnevno delo z molitvijo k Solncu, da navaja svoje učence, naj v svojem praktičnem udejstvovanju striktno sledijo temu, kar predpisuje država, in to v vsakem, tudi v verskem oziru, da tik pred trenutkom, ko stori zadnji dih, naprosi svojega prijatelja, naj daruje bogu zdravja petelina. Ta Sokrat ie tudi sicer dajal, atenskemu ljudstvu neprestane zglede idealnega narodno-državnega življenja: na bojiščih zre za domovino mirno smrti v obraz, v rodbini navaja svojega sina k hvaležnosti do njegove matere, ki da se je zanj toliko žrtvovala od njegovega prvega diha naprej. Ksenofonov in Platonov Sokrat se končno zavedno obrača od vseh naravcslcvno-kozmolcgičnih ter podobnih špekulacij svojih prednikov in najde edino glavno torišče svojega teoretičnega razglabljanja v vprašanjih dobrega in zlega in na tem naprotju slonečih problemih človeške družbe; to bo nam jasno pokazal tudi poseben oris njegovega nauka. Ta Sokrat tudi nič bolj ne sovraži nego puhle retorične fraze in kakršnikoli sodno-zagovcrniški triki so mu bili tako neznani, da se jih ne samo ni hotel, temveč enostavno ni mogel posluževati niti v onih usodnih trenutkih, ko bi samo tem potom mogel odvrniti od sebe sicer neizogibno smrtno obsodbo tedanje ljudske porote, ki je bila že tako korumpirana, da je oproščala samo one, ki so vplivali nanjo z blagodonečimi frazami ali ji ponižno izvabljali solze sočutja in — ženskosubjektivnega usmiljenja. Ta Sokrat pa vsega tega ni ne hotel ne znal, pač pa je ta Sokrat še s svojo smrtjo izkazal svojo neomahljivo pokorščino državi in njenim zakonom: odločno je odklonil, da ga osvobodijo njegovi prijatelji, in utemeljil svoj sklep, da prevzame nase zakonite posledice enako zakonite, dasi krivične smrtne obsodbe, s tem, da se krivica ne popravlja — s krivico. Če povzamemo vse, se zdi, da je bil v tem Sokratu naravnost utelešen oni ideal, ki ga je po več nego dvatisoč letih tudi naš — Cankar umetniško zasanjal in z instinktivno bolestjo izkušal udejstviti. In kaj so storili, oziroma hoteli storiti tedanji komediografi iz te torej v najidealnejšem smislu besede c a n k a r i j a n s k e osebnosti: v najboljšem slučaju pravcato strašilo za pridne otroke in ženske, v najslabšem primeru pa enako strašilo za zrele može, prav kolikor jim je edina in glavna skrb duševno in telesno blagostanje države in naroda. Odkod torej ta "anahronistični prepad med Sokratom, ki ga je risala sodobna komedija in kakor ga je risala. Da odgovorim na to vprašanje, moram predvsem spomniti na svoječasni oris onega kulturno-histcričnega ozadja v tedanjem starogrškem življu, čigar vnanji znak je bila tudi tedanja atenska sofistika. Ko so bile padle meje že orisane dotedanje »klasične objektivitete« v zasebnem in javnem življenju tedanjega starega Grka, ki so ga prej silile k temu, da se je instinktivno podrejal celoti in gledal nase le z vidika po tisočletni tradiciji sankcijonirane celokupnosti, in ko ie vzporedno s tein vedno vehementneje pričel stopati v ospredje interes posameznika, vsa celokupnost in to kot rodbina, narod in država pa dobivati svoj pomen samo toliko, kolikor naj služi temu ali drugemu poedincu, je tudi dotedaj nakopičeno politično, gospodarsko in moralno dobro-stanje atenskega ljudstva pričelo s strahovito brzino drseti navzdol, dokler ni prav proti koncu Sokratovega javnega delovanja nepovratno izginilo. Prejšnja atenska velesila je postala nekaka špartanska kolonija, odpadlo je na stotine prejšnjih podložnih provinc, z njimi pa hkrati dotedaj neusahljivi studenec materijelnega blagostanja. Politično zanimanje je prav v najširših plasteh skcrcda izumrlo, mesto prejšnje požrtvovalnosti je pričela grasirati podkupljivost in prejšnjo polno državno blagajno, ki je bila namenjena fizičnemu in duševnemu napredku vsega naroda, je nadomeščala sedanja prazna, ki je imela le to funkcijo, da manjše nezakonitosti vzdržuje in s tem večje — prikriva. Jasno je, da pri takih prilikah tudi ni bilo več mesta za prejšnje slepo spoštovanje državnih avtoritet in prejšnje otroško-naivno verovanje v državne bogove: pojem avtoritete se je umaknil pojmu bogastva, pojem vere pa se je spremenil v pojem nevednosti. In tako je ona svojčas orisana razvojno-nujna in na sebi hvalevredna geneza starogrške duše od prvotne totalne harmonije med subjektom in objektom do p r e v a.l e n c e subjekta in vzporednega subjektivno-zasebnega momenta vedla do vsega tega, kar je orisana sofistika tudi izrecno in v teoriji zastopala, do totalne korupcije na vseh koncih in krajih, ki je — in to za vsakega očividno — pretila z brzim poginom celega naroda. Predvsem pa so to videli — razven Sokrata! — nekateri dobri patrijoti, kojih edina napaka je bila, da so pač bridko občutili žalostno razliko med preteklostjo in sedanjostjo, da pa te sedanjosti — in to1 v nasprotju s Sokratom! — niso razvojno razumeli. Zato so videli ti možje edino rešitev narodovo v takojšnji vrnitvi k zlatim starim časom«, ko da je bilo ^politično življenje pošteno, nravstveno čisto, versko iskreno, vse pa prepojeno z živim občutkom železnega državnega reda. Merjeni po svoji sedanjosti so bili ti možje torej na vseh poljih javnega življenja ne samo konservativni, temveč naravnost reakci jonarni in so se zato z največjim srdom obračali proti vsem sodobnim novotarijam v znanosti kakor tudi v retoriki in umetnosti. Saj so v teh novotarijah videli1 glavni vzrok narodovega propadanja, boj proti tem novotarijam jim je bil enak boju za narodov povratek k srečni minulosti. Jasno je, da ti možje tudi do Sokrata niso mogli imeti'prav nobenih simpatij. Še jasnejše pa postane to, če si le nakratko ogledamo tudi ostalo značajno strukturo teh patri jotov in to na zgledu poznejšega glavnega Sokratovega tožitelja, ki je bil očividno že prej njih duševni inspirator in finančni vodja. Je to tedanji atenski usnjarski industrijalec Anitos, mož nedvomnih moralnih kvalitet, a s kaj nizkim duševnim obzorjem, ki je imel smisel le za vidne in tipne, sploh praktične strani človeškega življenja, pa bil slep za vsako zgolj teoretično-idejno udejstvovanje. Zato je mnogo storil n. pr. v trgovini in industriji in tudi na poljih državne uprave, dočim mu je bila 'znanost brezpomembna in celo kvarna, kolikor absorbira moči, ki bi sicer bile proste za produkcijo materijelnih vrednot. In isto znanost je on moral iz vse duše obsojati, ko je videl, kako služi prosvetnim namenom in sama suvereno pretresava zanj najkočljivejša vprašanja človeškega življenja, kot se tičejo n. pr. državne oblike, dobrega in zlega, verskih naukov itd. V taki znanosti je videl neposredno nevarnost za obstoj glavnih 'temeljev narodnega življenja, namreč spoštovanja državne in božje avtoritete. (Dalje prihodnjič.) Kroni le at. C. D.: Also sprach Dr. Zarnik... »Po lepem Cankarjevem večeru Društva književnikov v Ljubljani v gledišču je bilo odveč, še »Jakobu Rudi« dati jadrati pod geslom slavnostne predstave. Cankar ni kot dramatik še nikdar pokazal privlačne sile. To ne gre na račun toposti in neinteligence občinstva, nego ker Cankar ni dober dramatik. Drznil sem si to nekoč že izreči in si drznem ponavljati, dasi je danes skoro smrtno nevarno vpričo onega klikovstva, ki zbesni, ako človek že pri golem imenu Ivana Cankarja ne pade v vsestranko popolno zamaknjenost. Pošteneje bi bilo, da se ono, kar je genijalnega — in dosti je tega — in trajno vrednega, tudi pri Cankarju loči od poskusov dobre volje. Vsaj premišljati bi bilo, zakaj nobeno teh dramskih del ne osvoji gledišč onkraj slovenskih plotov.« (Sl. N., 15. V. 1926.) — Tako je dejal izza slovenskih plotov doktor Zarnik.. In zdaj je konec. In tu ni nobene pomoči. Enkrat za vselej. Cankar je obsojen, zavržen in strt. Zdaj je konec, neizogiben konec ... Cankar ni dramati k. Tako je dejal dr. Zarnik, magistralni ravnatelj, največji in najdaljši kritik »Slovenskega Naroda«. In če Cankar kot dramatik ni nikdar pokazal privlačne sile (neovržna zgodovinska resnica!), ni vzrok temu topo in neinteligentno občinstvo (kvečjemu topa in neinteligentna kritika, pa tudi to ne), temveč krivo je: nego ker Cankar ni dober dramati k«. On, gospod M. Z. kot star slovenski korenjak, on neomajno' vztraja pri svojem prepričanju in ga ponavlja! Ni se ustrašil niti zbesnelega klikovstva in niti ni trenil radi smrtne nevarnosti, popolnoma zdrav in nezamaknjen je proglasil svoie spoznanje! Zgodovina ne pozna obzirov in resnica mora na dan ...! Slovenci dragi moji, skesajmo se in zjokajmo se bridke! Vsi naši upi in vse naše nade so se zrušile v prah in pepel...! Cankarjeve drame niso zanič in ker so vse druge drame še slabše od njegovih, srno Slovenci zopet brez drame na cesti! Gorje nam, magistralni ravnatelj dr. Zarnik nas je pred svetom razkrinkal! Požgimo vse svoje drame, zaprimo vse svoje teatre, ker sirote smo pred Njegovim obličjem in nimamo nobene pravice več do obstanka! Dr. Zarniku je edini Golar s svojo »Vdovo Rošlinkoc in Zapeljivko« še . Flcrianus triumphans ! Vsaj eden, hvala Bogu, v tej strahotni puščavi!---------- Pa vendar, pa vendar, ljudje božji — še je nekaj, kar ima tudi Cankar genijalnega in trajno vrednega. Saj to priznava celo dr. Zarnik! Tudi Cankar ima nekaj dobrega! Resnično, resnično: Cankar je napisal mnogo stvari, ki imajo za dr. Zarnika in podobne gromovnike brez dvoma večjo in trajnejšo vrednost! In če bi vedel, da moj svet le količkaj zaleže, potem bi Vam, gospod doktor, prav skromno namignil, da ostanete sploh doma, da ne vznemirjate sebe in javnosti radi Cankarjevih dram, temveč, da greste spat in se ob čaju in aspirinih specializirate na edino Cankarjevo delo, ki ima za Vas še trajno vrednost, to je — »Krpanova kobila«. Želimo Vam uljuden — dober tek! C. D.: Cankarjeva proslava Društva slovenskih književnikov. Po Jadatoi iu ne vedno okusni časopisni reklami je priredilo Društvo slovenskih književnikov dne 8. maja zvečer v dramskem gledališču v Ljubljani proslavo v opomin 501etoiee Cankarjevega rojstva. Nastopili so dr. Izidor Cankar z govorom, Fran Koblar, Oton Župančič, Fran Alibreaht, Fr. S. Finžgar, dr. Igo Gruden, Joža Vidmar, ga. VMa Jerajeva An ga-. Mila Šaričeva pa z recitacijami iz Bele Kri-zainlletme, Pohujšanja iv dolini šenitflorjanski, Zgodb iz doline šenjtflorjansfce, Martina Kačurja', Leipe Vide, Broitike, Mojega življenja, Krpanove kobile in Podob iz sanj. Gledališče je ibiiilo nabito polno. Prišli so vsi, (ki jih zanimajo Canikar in pa slavnostne prireditve. Da povemo itakoj: večer ini uis p el. Prvič je bila prazna in mrtvaška scena ičiisto .nepotrebna. Drugič se mi spored ne zdi izbran najsrečnejše, kajti ne morem si misliti Cankarjevega recitiaeijSkega večera brez Hlapca Jerneja, brez Kurenta in brez Grešnika Lenarta. Tretjič, in to je najbolj neprijetno, niti eden izmed gospodov književnikov ni recitator in opaziti smo morali na žalost, dia dela nekaterim celo navadna ‘književna slovenščina bridke preglavice. Da ni bilo na čelu i&poreda dr. Cankarjevega govora bi bil ves večer — višaj zaime ■— popolnoma brez pozitivne vrednosti. Uvodni govor pa nas je rešil: poleg dr. Prijateljevega sestavka Domovina, glej umetnik! je ta študija zame najboljše, kar imamo do danes o Cankarju sploh napisanega. Dr. Cankarju smo za njegove iskrene in Ibogalte besede resnično hvaležni. Bojim se samo, da cenjeno občinsbvo ni vsega razumelo... Kar se 'tiče recitacij eamiiih, pa je lako-le: Ko je pred diveima letoma prire-dilo Udružerije gledaliških igravcev v Ljubljani nogometno tekmo v korisit Boršitnik-Verovškovega spomenika, prireditev ni našla nobene strokovne ocene. Popolnoma v rediu. Tudi 'te prireditve Društva slovenskih književnikov ne moremo oceniti strokovno. Pač pa zasluži že drugi ozir. tretji podobni nastop, da ga nakratko določimo vsaj načelno. Dočiim so naši igravci ivtnaprej in pozneje vedno odkrito spoznavali, da njihovo polje ni nogometno igrišče, temveč edinole gledališka pozomica, si Društvo sloveniSkih književnikov po finančno uspelem poskusu Prešernovega večera najbrž sugerira, da je treba s Kakšnimi prireditvami nadaljevali, da s tem prarv (temeljito rešuje svojo nalogo in da deluje na vso moč za popularizacijo Cankarjevega dela. Ta domneva pa je huda zabloda. Da povemo na kratko in kar brez ovinkov: imi s e z ravnanjem Društva slov. književnikov v teni primeru ne strinjamo. Pri rv®eh prireditvah, kjer se ne udejstvujejo strokovnjaki v svoji 9troki, je treba iimelti pred očmi vedno le eno in glavno, namreč, za koga pravzaprav gre pri taki proslavi: za tistega, (kii proslavlja, ali za tistega, komur je proslava namenjena. In tu moram reči, da imamo Slovenci človekoljubno navado, da se potegnemo običajno za prvega. Razumel bi, oe bi književniki brali ozir. recitirali svoja (neobjavljena ali objavljena) dela, ne razumem pa, da naim hočejo recitirati dela svojih tovarišev, ko je vendar očitno, da zmorejo isto z neprimerno večjim uspehom drugi, za to izvežbani in poklicani govorniki. Ne verjamem, — in obe prireditvi sta me v tem potrdili — da bi bili naši književniki pri vsem svojem razumevanju Cankarja zmožni to razumevanje s svojimi skromnimi sredstvi govorno in čustveno zadostno izčrpno podajati. Za to ni treba nobenih razprav, ker je tudi v naši deželi že jasno, da je treba za 'umetniško interpretacijo literarnih del več nego saimo golega razumevanja. Treba je sredstev, ki dela razumevanju primerno glasno in nazorno posredujejo. Teh sredstev pa našim književnikom žal ne morem priznati. Kaijlti vsa njihova p oda j a na a Cankarjevih del so bila iv neskončni razdalji z njihovim razumevanjem in se Je iSudim, da it e sicer razumljive in naravne, pa vendar mučno učinkujoče razdalje književniki sami ne zapazijo. Izjemo je tvorila edinole pridiga iz Martina Kačurja v recitaciji Fr. S. Finžgarja. Prepričan šeni za svojo oisebo, da Cankarjeva dela v tej interpretaciji pred občinstvom prav nič ne (pridobijo. Razenitega pa .me še neusmiljeno preganja misel, da vise to občinstvo ne prihaja toliko zaradi Cankarja, temveč mnogo bolj zaradi onih književnikov, ki ise bodo ob tej priliki tudi osebno predstavili senzacije željnemu meščanstvu. Človek ibi sicer menil, da nas zanima pri književnikih le tisto, kar so napisali in da je njihova oseba postranskega pomena, v občinstvu pa (je močno raavito tudi nagnjenje, da 'književnika, ki toliko piše in o (k ate r e on se toliko govori, da tega književnika tudi osebno spozna, čeprav mi prebralo še niti ene njegiove vrstice. V tem občinstvu instinktivno 'čutim, da prihaja bolj zaradi nastopajočih literarnih osebnosti (deloma tiudi radi reprezentance 'samega isebe), kakor pa zaradi vsebine Cankarjevih spisov. To je po moji sodbi tudii vzrok, da so vse podobne proslave razprodane. In tega se je zavedalo tiudi D. e. k. samo, ko je najavilo svoj nastop med dragim (udi z besedami: Občimistiviu se mudi prilika, da poleg Cankarja osebno spozna naše književnike, ki ...bodo recitirali iz njegovih dek (Jutro1, 8. V. 1920.). Jaz Društvu književnikov dobiček brez dvoma privoščim;, poudariti hočem le to, da se mi zdi za Cankarja (premalo, če iima dofoičeik samo Društvo književnikov. Pri nogometni tekmi naših igravcev sta imela dobiček Ilirija in pa Borštnik-Verovšek, k a j 4 d oba sta dobila spomenik; v našem primeru pa imata dobiček gledališka uprava in Društvo književnikov, nikakor pa ne morem najti znatne pridobitve za Cankarja ali vsaj za občinstvo v razmerju do Cankarja. Recitacije naših književnikov so izven vsakega dvoma povsem diletantske narave, torej je ni oralno storjeno za Cankarja premalo; denarni skupiček pa spravi D. s. k. in je torej tudi materij el no (Storjeno sicer marsikaj za Društvo, prebito malo pa za Cankarja in za njegovo delo. Končni rezultat mojega premišljevanja je torej približno naslednji: vse podobne proslave donašajo največ dobička Društvu sl. književnikov, malo manj ob-činistviu, najmanj pa Cankaiju, komur je bila proslava od vsega početka namenjena. Med drugim ime moti na primer tudi na videz malenkostno dejstvo, da g. Oton Župančič recitira na k n jiiževmiški proslavi Cankarjeve drame, dočim kot dramaturg Narodnega gledališča .in v gled. upravi gotovo najvišja avtoriteta nima toliko vpliva, da bi iztirjal iz nje vsaj dostojno Cankarjevo gledališko proslavo. Da ne bo neprestanih očitkov z ozirom na večno zabavljanje in bridko pomanjkanje pozitivnih idej, pa na konicu še tole opombo: priznavam, da recitacijska umetnost pri nas še ni tako razvita, kakor bi morala biti, vendar pa sem obenem neomajno uiverjen, da bi n. pr. gospoda Skrbinšek in Lipah interpretirala Cankarja občinstvu neprimerno globlje, 'kakor pa iso to storili književniki. In ta dva gospoda naj bi Društvo s. k. naprosilo, če mu je šlo za idejo. Če mu je Slo za Cankarja. Mislim namreč, da je kljub vsem,u najboljše, če damo vsakemu svoje: literatom pero in ipapir, igravcem in recitatorjem pa besedo in oder. Sicer se ne smemo čuditi, če bi se nekoč pripetilo, da bo Udruženje gledaliških igralcev začelo izdajati svoj leposlovni list, da bo Udruženje arhitektov nastopilo v koncertni dvorani .in da bo Orkestralno društvo začelo izdelavati vse tiste (kipe, ki jih bodo naši Odbori za spomenike slovenskemu narodu po časopisih še obljubili. Toliko le zaradi pozitivne ideje, ki jo vsi tako zelo pogrešajo v naši ubogi »Mladini«... C. D.: Opazke k Cankarjevi proslavi v dramskem gledališču. Kakor smo pričakovali, tako se je zgodilo: uprava slovenskega Narodnega gledališča v Ljubljani nam je za Cankarjevo proslavo predstavila — »Jakoba Rudo«. Sicer mi je še pred mesecem dni zatrjeval g. ravnatelj Golia na vso moč, da Cankar ne vleče in da izkazuje letošnji »Narodov blagor« najmanj dohodkov, tekom časa pa so si menda premislili in tako smo brali zadnje čase v reklamnih noticah razveseljivo novico, da vlada za »Jakoba Rudo« »ogromno zanimanje« in da da bo ta večer zbrana v drami vsa duševna elita Ljubljane! To je duhovitost, ki jo zabeli naša uprava zadnji dan še s tole gorostasno dišavo: »Bilo bi seveda lepše in prijetnejše, če bi nam dala ljubljanska drama za SOletnico Cankarjevega rojstva kaj krepkejšega in boljšega; to bi vsekakor (vsekakor!) bila njena naloga. Toda« — pozor! zdaj pride misel! — »sezona gre h koncu in igralci so kolikor tolik o izčrpani. (Podčrtal jaz.) To je bil razlog, da se je gledališko vodstvo odločilo baš za to vprizoritev »Jakoba Rude«, ki naj zbere okoli sebe nocoj ves krog častilcev Cankarjevega genija« (Jutro 12. V. 1926.). To je tako cinična in mrzla nesramnost, da si jo dovoli lahko samo naša uprava z našim, če ne neumnim, pa vendar že naravnost svetopisemsko potrpežljivim običnstvom! Če je uprava torej že tako indolentna, da za Cankarjevo proslavo nima več kakor ene drame, potem bi bila resnično njena minimalna naloga, da vprizori vsaj Cankarjevo najboljšo dramo, torej »Hlapce«! In je zelo genljivo videti, kako se te svoje dolžnosti tudi uprava sama zaveda, kako pa se skuša izgovoriti na konec sezone in na »kol i k o rt o 1 i k o« izčrpanost igravcev !! To je ali višek omejenosti, ali pa višek nesramnega izzivanja! Izgovarja se na konec sezone, kakor da bi že ob začetku sezone ne vedeli, kdaj je bil Cankar rojen! Izgovarja se na izčrpanost igravcev — kakor da bodo odslej naprej počivali ali samo markirali! Pa ravno za Cankarja so igravci izčrpani? Pa za Pygmaliona ne, in za Macbetha ne in za Ladjo Tenacity tudi ne? Za Shavva, Shakespeare-ja in Vildraca naši igravci niso izčrpani? In za vse, kar še pride do konca sezone, za vse to ne bodo izčrpani?! Ali nas misli morda uprava spet pitati s šundom, da se izčrpanost ne bo poznala?! Za vraga, predlagam, da g. ravnatelj Golia dramatizira nosove našega občinstva, ker mislim, da so že tako dolgi, da so vredni dramatizacije v kolektivno tragikomedijo! 0 proslavi moram reči le to, da ni imela nič slavnostnega na sebi. Značilno je bilo le eno, da se istemu gospodu ravnatelju Pavlu Goliji, ki je pred kratkim govoril zelo temperamenten spominski govor pokojnemu ruskemu režiserju P u t - jati, ob tej priliki ni prav nič zdelo potrebno izpregovoriti vsaj nekaj besed v spomin Ivana Cankarja! Gospod ravnatelj, Vas se pa Cankarjevi spisi res prav nič ne primejo! škoda — za Vas ne, ampak za naš teater! Berite vsaj Ana-stasiusa Schivvitz von Schiwitzhofna! In končno naj bo povedano še to: vprizoritev sama me je nad vse pričakovanje razočarala. Tega v Skrbinškovih režijah nisem vajen... Tudi igravsko vsi razen Šaričeve, Skrbinška in Kralja niso vedeli, kaj bi počeli. Prvič pri Skrbinškovem Cankarju sem imel vtis, kakor da so igravci dejansko izčrpani... B. K.: Recitacijski večer na šentjakobskem odru. Dne 11. maja t. 1. je član Nar. gledišča v Ljubljani g. režiser Skrbinšek bral odlomke iz del Fr. Oniča, VI. Premruja in J. Stanteta. Omenjeni trije spadajo h generaciji, ki je pred leti pod vodstvom A. Podbevška skušala po »Treh labudih uvesti novo smer v slovensko literaturo. Osebno se sicer ne strinjam s težnjami tega gibanja, ker ga za dobo, ki jo živimo sedaj, ne smatram več za rešilnega v sodobni umetnosti. Vendar moram reči, da je bilo kljub nekaterim izrazitim Cankarjevim vplivom nekaj trenutkov jasnih in vplivajočih. Zlasti monolog bebca Martina v Stantetovem dramskem fragmentu »Noč«. Jezik vseh treh je uglajen in muzikalno zveneč. Manjka mu pa izrazite, vsaj nekoliko bolj epične vsebine. Stremljenje pa je resno. Značilno je, da se je bivši tovariš jn voditelj te generacije, Anton Podbevšek, prav na nesramen in nizek način obregnil ob delih teh treh, ki jih z ironizujočo gesto imenuje »najmlajše«, njih dela pa »žaganje«. Seveda! Ravno on ima to pravico, ki je z žaganjem bomb in električnih žog priletel v uredništvo »Jutra«. In ko je spoznal, v nasprotju omenjenih treh, da je res njegov trud in literarno pehanje zastonj; spoznal, da mu tudi politično skakaštvo ne da umetniške inspiracije, je šel ter postal kot literarno impotenten literat — član Društva slov. književnikov. In društvo ga je izvolilo za svojega tajnika ... V. K.: — Dr. žerjav in slovenski dijalekt. V dr. Kulovčevem članku »Fotografija dr. Gregorja Žerjava« v »Slovencu z dne 13. maja 1926 je objavljeno neko dr. Žerjavovo pismo iz leta 1925 našemu zunanjemu ministru dr. M. Ninčiču; v tem pismu so zapisane tudi te-le besede: »...ki razen srbohrvatskega jezika obvlada tudi domači slovenski dijalekt«. Te besede je napisal šef demokratske stranke v Sloveniji, stranke, ki vsak dan naglaša v svojem glasilu naprednost in nacionalnost ter se prepira s »Slovencem«, kdo da je večji branitelj slovenstva. Te besede je napisal Slovenec po rodu in ga ni bilo sram imenovati svoj materin jezik dijalekt. Poglavje o hlapcih še zdavnaj ni zaključeno, ko se že načenja poglavje o renegatih. Ko smo nekdaj gledali hlapčevstvo in renegatstvo naše inteligence, nas je bilo strah za obstanek slovenskega naroda. Danes nas ni več, zakaj, kar je slabega, bo odpadlo samo... in marsikdo je že odpadel. Cvetje iz kritičnih vrtov dr. Zarnika.* >Kjer zadene, iskra šine, Šest jih pade, kjer porine. Kdo je mar? Ta pogumne korenine Je slovenski« — kritikar. (Prosto po Koseskem.) čudno. Kako pa to je? »Spominjam se, da so se v »Androklu in njegovem levu podili prav čedni oblaki čez nebo. V začetku II. dela »Zimske pravljice« slišimo velikanski piš viharja, govori se o nevihti, nebo kaže raztepene, od burje gnane oblake. Toda — ne ganejo se z mesta.« (Zimska pravljica, SN., 16. X. 1925.) Tragedije, komedije, veseloigre, hm-drame... »Druga dramska prvenka . Periferija«. Drama (hm) v 15 (!) slikah. Spisal Fr. Langer. Kaj je pravzaprav »Periferija«: ... »slab krvav film« in »krvavi kolportažni roman brez umetniške vrednosti«. (Periferija, SN.) Kaj čuje človek, kadar »Švica«. »Kadar sem sil vsakega drugega čtiva, posežem i sani po kakem tako napetem detektivskem romanu, da kar »švicam«. Možgani se pri tem odpočijejo, da jih tkar brsteti slišiš.« V začetku bil je kaos. In radi 15 slik presedeti par ur v temi St. Gothardskega predora, je tudi nekaj, kar v gledišču ni prijetno.« (Periferija, SN.) Moderna dramska literatura. »Idealizirane barabe so pa danes moda; kaj hočemo.« (Periferija, SN.) Dobro je človeku naravne čare s primernimi gestami gledati. »Lepa oblačila, ki jih je imela — omenjam črni plašč lin pa plesna toaleta iz srebrnega brokata in tančice — zna nositi, zna svoje naravne čare s primernimi gestami spraviti do sto-prccentne veljave. Radi jo gledajo in poslušajo moški in ženske.« (Periferija, SN.) Fatalno sprelctavanje. »Naenkrat so začeli priletnega vdovca spreletavati za-kesneli gospodarski občutki in ponudi se pikantni Lenki za mcža.« (Premijera in jubilej, SN., 19. XI. 1925.) 0 vporabi Rusov. »Končno si dovoljujem vprašanje, zakaj se v ruski igri ne vporabi obeh Rusov našega odra, Nablocko in Osipovdča. Saj vendar nihče ne verjame na to, da bi Rusi celo ruskih iger »za Slovence« ne znali prav igrati. Čudno, potem, da bi n. pr. Nablocka bila v kaki francoski igri »za Slovence« tako vporabna, kakor se je že nekaterikrat izkazala.« (Stonicin, SN. 16. XII. 1925.) Občudovanja vredni talenti. »Občudovati je Rogoza, ki se tako hitro preoblači, k® nastopi zdaj kot oče, zdaj kot sin.« (Druga mladost, SN., 23. XII. 1925.) Redek narodni pojav ali Česa se je Slovencem najbolj bati. »Morda pride čez 50 let nov pisatelj, ki bo v junaštvo zglorificiiral naše vsesplošno vhlačedelauje ob razpadu avstrijske monarhije?« (Naša kri, SN., 2. II. 1926.) Porazno trkanje F. M. Dostojevskega na dr. Zarnikove prsi »Saj je F. M. Dostojevski več, pravzaprav nekaj drugega, nego leposlovec. V vsaki njegovi misli, v vsaki osebi najdemo nekaj, kar je tudi naše, naj bo dobro ali slabo. Zato trkajo ta dela tako porazno na vsakogar vest.« (Idiiot, SN., 27. IV. 1926.) Auf bikis! Korajža velja! »Toda energični — kakor vselej — jo zajuriša poznega večera ob šampanjcu.« (Tenacity, SN., 19. V. 1926.) * Za primer eventuelmih reakcij opozarjamo Narodno tiskarno, da se pravočasno založi s papirjem. Ur. ZA IZVRŠITEV VSEH V TISKARSKO STROKO SPADAJOČIH DEL SE TOPLO PRIPOROČA TISKARNA MERKUR LJUBLJANA, SIMON GREGORČIČEVA UL. TELEFON QT -JO TELEFON ŠT. 552 O I . IO ŠT. 652 TISKA KNJIGE, ČASOPISE, CENIKE, LETAKE, VSE TRGOVSKE TER URADNE TISKOVINE — LASTNA — KNJIGOVEZNICA Naročajte in podpirajte »MLADINO«, edino kulturnobojno slovensko revijo! UDANOSTNA BRZOJAVKA. Ne moremo si kaj, da se ne bi tem potom naju dane jše zahvalili slovenskim dnevnikom »Jutro«, »Slov. Narod« in »Slovenec«, da blagohotno sprejemajo v kritiko podarjene izvode našega lista in da tako obširno, zavedajoč se svoje kulturne naloge, o njih tudi poročajo. Udanostno izjavljamo nadalje, da N am bomo zaradi Vašega truda in požrtvovalnosti, ki smo je od Vaše strani deležni, še v nadalje pošiljali vsako novoizišlo številko »Mladine« zastonj! Kajti mi se zavedamo Naših kulturnih nalog in svojih dolžnosti napram slovenski javnosti! Rog i narod! »MLADINA«. Naročajte in podpirajte »MLADINO«, edino kulturnobojno slovensko revijo! Uredništvo: Križevniška ulica 6, I. — Uprava: Kolodvorska ulica 7.