Jože Krašovec in Irena Avsenik Nabergoj 
Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda – od staroorientalskih kultur do Svetega pisma 
POVZETEK 
Med civilizacijami in religijami starega Bližnjega vzhoda glede odnosa do starejših, posebej staršev, in sploh do šibkih, izstopa v vec pogledih monote­isticna religija starega Izraela. Za razliko od politeisticnih anticnih civilizacij to vprašanje v starem Izraelu ni v prvi vrsti teološki, ampak antropološki in družbeni problem. Zato je tematika skrbi za starejše in šibke v Svetem pismu Stare in Nove zaveze veliko pogostejša in tudi bolj custveno obarvana kakor v drugih anticnih civilizacijah. To pomeni, da so svetopisemski pogledi na to tematiko bolj osebno zaznamovani in zato tudi aktualnejši, kakor so pogledi politeisticnih kultur in religij. Ker svetopisemskih besedil pod tem vidikom še nihce ni v celoti in sistematicno analiziral, ta prispevek prinaša pregled frekventnosti in vsebinske raznolikosti v anticnih politeisticnih kulturah in religijah, da bi v nadaljevanju lahko zanesljiveje izvedli analizo vseh relevan­tnih besedil s to tematiko v Svetem pismu Stare in Nove zaveze tako v njihovih splošnih znacilnostih kot tudi v njihovi specifiki. 
Kljucne besede: Mezopotamija, Egipt, Grcija, Izrael, politeizem, monote­izem, odloki, osebne spodbude, antropologija, teologija 
AVTORJA 
Akademik prof. dr. (multi) Jože Krašovec je doktor biblicnih ved (Biblicni inštitut v Rimu), filozofije (Hebrejska univerza v Jeruzalemu), religiologije (Sor-bona v Parizu) in teologije (Katoliški inštitut v Parizu). Je redni clan slovenske in evropske akademije znanosti in umetnosti in zaslužni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. V letih od 2014 do 2017 je bil podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti za filološke in literarne vede. 
Prof. ddr. Irena Avsenik Nabergoj je doktorica slovenistike (Filozofska fa-kulteta UL) in teologije (Teološka fakulteta UL), redna profesorica in znanstve­na svetnica za podrocje religiologije in religijske antropologije UL, znanstvena svetnica na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, redna profesorica za podrocje slovenske književnosti na Univerzi v Mariboru in redna profesorica za podrocje književnosti na Univerzi v Novi Gorici. Je clanica Evropske akademije znanosti in umetnosti. 
Abstract 
Caring for the Elderly in the Civilisations of the Ancient Near East – from Ancient Oriental Cultures to the Bible 
Among the civilisations and religions of the Ancient Near East, the mo­notheistic religion of ancient Israel stands out in several respects in its atti­tude towards the elderly, especially parents, and the weak in general. Unlike the polytheistic civilisations of antiquity, in ancient Israel this issue is not primarily a theological but an anthropological and social problem. For this reason, the theme of care for the elderly and the weak is much more frequent in the Scriptures of the Old and New Testaments, and also more emotionally tinged, than in other ancient civilisations. This means that the biblical views on this subject are more personal and therefore more relevant than those of polytheistic cultures and religions. Since no one has yet fully and systematically analysed the biblical texts from this point of view, the present paper provides an overview of the frequency and diversity of themes in ancient polytheistic cultures and religions, in order to be able to carry out a more reliable analysis of all the relevant texts on this topic in the Old and New Testament Scriptures, both in their general characteristics and in their specifics. 
Key wordes: Mesopotamia, Egypt, Greece, Israel, polytheism, monotheism, ordinances, personal exhortations, anthropology, theology 
AVTHORS 
Akademik Prof. Dr. (multi) Jože Krašovec, Ph.D. in Biblical Studies (Biblical Institute, Rome), Philosophy (Hebrew University of Jerusalem), Religious Studies (Sorbonne, Paris) and Theology (Catholic Institute, Paris). He is a full member of the Slovenian and European Academies of Sciences and Arts and Professor Emeritus at the Faculty of Theology, University of Ljubljana. From 2014 to 2017 he was Vice President of the Slovenian Academy of Sciences and Arts for Philo­logical and Literary Sciences. 
Prof.DDr. Irena Avsenik Nabergoj holds a PhD in Slovene Studies (Faculty of Arts, UL) and Theology (Faculty of Theology, UL), is a full professor and sci­entific advisor in the field of Religious Studies and Religious Anthropology at UL, a scientific advisor at the Scientific Research Centre of the Slovenian Academy of Arts and Sciences in Ljubljana, a full professor in the field of Slovene Litera­ture at the University of Maribor, and a full professor in the field of Literature at the University of Nova Gorica. She is a member of the European Academy of Sciences and Arts. 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 

1 UVOD 
Thomas Falkner in Judith deLuce sta urednika knjige Old Age in Greek and Latin Literature (1989), ki raziskuje pomen starosti v grški in latinski poeziji ter dramski literaturi. Knjiga ne obravnava pomena starosti le v povezavi z drugimi besedilnimi in zgodovinskimi vprašanji, temvec tudi kot kulturno in intelektualno stvarnost, kar je osrednjega pomena za razumevanje samih del. Delo obravnava številne avtorje, od Homerja do Aristofana, Sofokla in Evripida, od Horacija do Vergila, Ovidija in drugih. Klasicno preucevanje teh besedil je obogateno z razlicnimi interdisciplinarnimi pogledi, ki izhajajo s podrocij, kot so antropologija, socialna zgodovina, literarna teorija, psihologija in geron­tologija. Prispevki obravnavajo številne in kompleksne upodobitve starosti v klasicni literaturi: njihov odnos do družbene in psihološke realnosti starosti, njihovo povezavo z avtorjevim lastnim mestom v cloveškem življenjskem toku ter njihovo metaforicno in simbolno sposobnost kot pesniških nosilcev družbenih in eticnih vrednot. 
Margaret Pelling in Richard M. Smith sta urednika knjige Life, Death and Elderly: Historical Perspectives (1991), ki obravnava vedno bolj perece poli­tike na podrocju zdravstvene oskrbe in socialnega varstva starejših. Avtorji izpostavljajo, da so številne predpostavke, na katerih te politike temeljijo, zdaj vprašljive. Namen študije je predstaviti zgodovinski pogled na ekonomske, zdravstvene, razredne in spolne odnose med starejšimi, ki so bili doslej deležni razmeroma majhne pozornosti. Položaj starejših je povezan zlasti s temeljnimi vprašanji zdravja, invalidnosti in zdravstvene oskrbe. Ker je pozornost že dlje casa usmerjena v dolocanje upokojitvene starosti, skupnostno in družinsko oskrbo ter pokojnine, pa tudi v širše razprave o pravicah starejših, je namen tega zbornika zagotoviti zgodovinski kontekst teh vprašanj. 
Marten Stol in Sven P. Vleeming sta uredila in izdala knjigo The Care of the Elderly in the Ancient Near East (1998), ki prikazuje, kako so se razlicne kul­ture starega Bližnjega vzhoda spopadale s problemom oskrbe starejših clanov družin in družbe. Ta zbornik je prvo delo, ki se osredotoca na to pomembno družbeno temo, saj združuje prispevke znanstvenikov, ki preucujejo strategije organiziranja oskrbe starejših. Iz pravnih besedil, ki sicer niso zlahka dostopna tujcem, je mogoce pridobiti številne informacije. Dokumenti anticnih civili­zacij Mezopotamije in Egipta med drugim vkljucujejo oblike oporok, dote ali drugih daril, dolocbe glede posvojitev ter dolocila za neporocene hcere. Pomembna je vloga »javnega sektorja«, kot so templji ali palace. Zajete so vse civilizacije z bogatim izvornim gradivom: Egipt, stari Sumer, starobabilonsko in novobabilonsko obdobje v zgodovini Mezopotamije, staroasirske kolonije v Anatoliji ter Emar. Uvod in zakljucek knjige, ki ponujata pomemben okvir za razumevanje vsebine zbornika, je napisal Raymond Westbrook. V uvodu avtor predstavi kontekst in pomen raziskovanja oskrbe starejših v razlicnih kulturah starega Bližnjega vzhoda, v zakljucku pa povzame glavne ugotovitve prispevkov v knjigi in izpostavi pomembnost interdisciplinarnega pristopa pri preucevanju te teme. 
Marten Stol v knjigi Women in the Ancient Near East (2015) pregledno opisuje vsakdanje življenje žensk v Mezopotamiji od tretjega tisocletja pred Kristusom do zacetka helenisticnega obdobja. Avtoricino delo predstavlja prvo celostno obravnavo zgodovine žensk na starem Bližnjem vzhodu. 
Namen tega clanka je, da s predstavitvijo dokumentov starega Bližnjega vzhoda, ki priporocajo ali zahtevajo spoštovanje do staršev, do starejših na splošno in sploh do šibkih clanov družine in družbe, ugotovimo podobnosti in razlike med civilizacijami. Raziskali bomo skupne znacilnosti in razlike med temi kulturami in religijami, da bi bolje razumeli, kako so se razlicne družbe lotevale skrbi za starejše in šibke clane družbe. Zanima nas, katere okolišcine, pricakovanja in zahteve so skupne vsem kulturam in religijam starega Bližnjega vzhoda, katere pa so znacilne le za posamezne kulture. Le tako lahko onkraj življenjskih in družbenih okolišcin ugotovimo, zakaj je v Svetem pismu skrb za stare, starejše na splošno in sploh za šibke osrednja naloga, ki jo utemeljuje vera v osebnega Boga. Bog Svetega pisma je milostljiv, socuten, usmiljen in se v Novi zavezi koncno razodene kot Bog ljubezni (1 Jn 4,8). Na tej teološki postavki v Svetem pismu Stare in Nove zaveze temelji zapoved spoštovanja in ljubezni do Boga in cloveka z veliko boljšo osnovo vrednotenja zapovedi v starem Izraelu, judovstvu in kršcanstvu, kakor v drugih, zlasti politeisticnih religijah. 

2 OKOLIŠCINE IN ZNACILNOSTI ODREDB O SKRBI ZA STAREJŠE V STAREM BLIŽNJEM VZHODU 
Za razumevanje vidikov odredb glede skrbi otrok za starejše starše in sploh za najšibkejše clane družbe v civilizacijah starega Bližnjega vzhoda je pomembno upoštevati splošne družbene, ekonomske in politicne okolišcine. V nasprotju z ekonomsko razvitimi državami današnjih zahodnih družb, v antiki najšibkejšim clanom družbe ni nudila pomembne podpore država. Breme onemoglih je padlo na ozko sfero družine, vendar skrb za onemogle starše in druge sorodnike ni bila povsem prepušcena dobri volji sorodnikov, ampak je postala del državne zakonodaje: »Družinska podpora nikakor ni bila odpravljena kot pravna dolžnost. Mnoge države s celovitimi sistemi socialne 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 
blaginje še vedno ohranjajo zakone, ki nalagajo pravno obveznost skrbi za starejše posameznikovi družini.« (Westbrook, 1998, str. 4) Rimski pravnik Ulpian v 4. stoletju ugotavlja: 
Ali moramo podpirati le naše ocete, dedke po ocetovi strani, pradedke po ocetovi strani in druge moške sorodnike? Ali smo dolžni podpirati tudi naše matere in druge sorodnike po materini liniji? Bolje je reci, da bi moral v vsakem primeru sodnik posredovati, da bi olajšal potrebe nekaterih in nemoc drugih. Ker ta obveznost temelji na pravicnosti in naklonjenosti med krvnim sorodstvom, bi moral sodnik uravnotežiti zahteve vsake vpletene osebe. (D 25.3.5; citira Westbrook, 1998, str. 4) 
Ulpianovo nacelo se pozneje v skrajšani obliki pojavi v 205. clenu Napole­onovega kodeksa, ki je v veljavi tudi v sedanjem francoskem civilnem zakonu: 
Otroci so dolžni preživljati oceta in mater ter druge sorodnike, ki so v stiski. 
(citira Westbrook, 1998, str. 4). Podobna je odredba v clenu 1601 nemškega BGB: Sorodniki v ravni liniji so dolžni zagotavljati preživljanje drug drugemu. (citira Westbrook, 1998, 5) Angleški Old Poor Law, ki ga je izdala kraljica Elizabetha I. (1558–1603), v General Statutes, paragraf 1717, dokaj natancno doloca obveznosti sorodnikov: 
Ce kdo postane reven in ne more preživljati sebe in družine ter ima moža ali ženo, oceta ali mater, dedka ali babico, otroke ali vnuke, ki lahko zagotovijo takšno preživljanje, ga zagotovijo oni; ce pa tega ne zagotovijo, lahko državni zastopnik, mestni odborniki, mož ali žena ali kateri koli od teh sorodnikov ali skrbnik te revne osebe vloži pritožbo zoper moža ali ženo ali katerega koli od teh sorodnikov, ki lahko zagotovijo preživljanje, na višje sodišce države, v kateri ta revna oseba prebiva, in sicer zoper moža ali ženo ali katerega koli od teh sorodnikov, ki lahko zagotovijo preživljanje. (Westbrook, 1998, str. 6, opomba 6) 
Tako prihajamo do ugotovitve, kaj v moderni dobi prinaša prenos bremena vzdrževanja onemoglih staršev na državo: 
V prejšnjih obdobjih je bila primarna odgovornost, ki jo je družba naložila otrokom za oskrbo ostarelih staršev, del celovitega družbenega sistema, ki se je bistveno razlikoval od našega. Naš sedanji sistem je sistem, v katerem se je odgovornost posameznika razpršila z obdavcitvijo in prenesla, tako kot marsikaj v sodobnem življenju, na zapleteno mrežo strokovnjakov. (Westbrook, 1998, str. 7) 
Pregled pravnih odredb glede dolžnosti otrok do onemoglih staršev nas postavlja pred pomembno vprašanje, ali so pravne odredbe zgolj družbene ali tudi religiozne narave. Ocitno je, da v antiki dolžnosti otrok do staršev niso utemeljevali zgolj zaradi skrbi za vzdržnost družbenega reda, ampak tudi kot moralno dolžnost. Pravne odredbe so temeljile predvsem na moralni dolžnosti, ki izhaja iz naravnih družinskih vezi. Sankcij pa niso v prvi vrsti povezovali z božansko avtoriteto, temvec z avtoriteto države, ki je lahko nekomu, ki ni želel poskrbeti za onemogle sorodnike, tudi zasegla premoženje (Westbrook, 1998, str. 14–15). Westbrook svojo uvodno študijo koncuje z ugotovitvijo sinteticne narave: 
Skrb za ostarele je pogosto skrita razsežnost v zgodovinskih virih, ki starosti ne omenjajo posebej, in nam pomaga razumeti celoten namen starodavnih institucij. Literatura starega Bližnjega vzhoda je bila zagotovo obcutljiva na to razlikovanje: na eni strani so vdove, sirote in revni, združeni v loceno kategorijo. Zanje se zahteva socutje sosedov in pravicnost vladarjev. Na drugi strani pa so starši in starejši na splošno. Zanje sta kljucni besedi »cast« in »spoštovanje«. (Westbrook, 1998, str. 20) 

3 ODREDBE O SKRBI ZA STAREJŠE V ANTICNI MEZOPOTAMIJI 
Iz tretjega tisocletja pred Kristusom se je ohranilo nekaj odredb v stari in novejši sumeršcini, ki kažejo na visoko raven spoštovanja do starejših ljudi pri Sumercih. Zlasti starejše žene in matere z otroki so bile deležne dolocenih olajšav na delovnem mestu. Pomembna oblika podpore ženam so bila darila nevestam ali neporocenim hceram (Wilke, 1998, str. 23–57). Zelo star sumerski pregovor izjavlja: 
Kdor ne podpira žene, kdor ne podpira otroka, je v dvakrat slabšem položaju; melje moko, nima trstja (za spanje?), ni upoštevan med ljudmi. (Stol, 1998, str. 59) 
Tako kot Sumerci v 3. tisocletju so stari Babilonci v obdobju od 1900 do 1500 pred Kristusom imeli za samoumevno, da mora mož podpirati svojo ženo in otroke. Ta zavest pa vkljucuje prepricanje, da morajo otroci skrbeti za svoje ostarele starše. V prologu zakonov Lipit Ištarja se kralj hvali: 
Resnicno, v skladu z … sem poskrbel, da oce podpira svoje otroke (in) sem poskrbel, da otroci [podpirajo svojega] oceta; poskrbel sem, da oce stoji [ob svoji]h otrocih (in) poskrbel sem, da otroci stojijo ob svojem ocetu; v ocetovi hiši (in) [v bratovi] hiši sem … (Lipit-Ishtar, 1969, str. 159) 
V starobabilonskih odredbah o odnosu otrok do staršev najdemo med drugim odredbe o skrbi za redovnice, ki so svoje življenje posvetile duhov­nemu poslanstvu. Ko se je hci porocila v neko drugo družino, je njen soprog sprejel dolžnost, da bo skrbel zanjo. Ko pa si je dekle izbralo status neporocene 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 
redovnice (nuditum), je skrb zanjo zahtevala ustrezno jamstvo. Redovnice srecamo v mestih Sipar in Nipur. Njihova vloga je jasno dolocena: 
Te neporocene ženske so imele nalogo, da molijo za blaginjo svojih družin, zato jih ni težko poimenovati »nune«. Vendar pa niso molile ves dan in so vecino casa posvetile upravljanju svojih posesti. Te ženske so izhajale iz bogatih družin, imele so hiše, polja, vrtove, sužnje in premicnine. Ena od njihovih težav je bila, kdo bo skrbel zanje v njihovi starosti – in te nune so pogosto dosegle visoko starost. Njihovi ocetje in bratje so imeli moralno dolžnost, da jih podpirajo. Te nune so lahko tudi posvojile žensko kot »hcerko« (vcasih moškega kot »sina«), ki je obljubil, da to stori. (Stol, 1998, str. 85) 
V primerih neporocenih redovnic so imeli njen oce in bratje odgovornost, da svojo sestro (redovnico) oskrbujejo s hrano, oljem in obleko. Ce tega niso storili, je ona imela pravico, da je svoje »polje« ali »vrt« dala v najem kakšnemu kmetu po svoji presoji, da jo je podpiral. 
V asirskih dokumentih strokovnjaki niso odkrili posebnih pogodbenih predpisov glede skrbi za starejše. Po splošnem obicaju so za onemogle starše skrbeli njihovi otroci ali drugi sorodniki (Veenhof, 1998, str. 119–160). Podob-no je stanje v obdobju novobabilonskega imperija (626–539 pr. Kr.). Pozorni smo na ugotovitev: 
Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da ni bilo posebnega novobabilonskega zakona, ki bi urejal položaj starejših kot takih, prav tako niso znane starostne omejitve za posamezne poklice. 
Druga težava je, da osamljeni dokumenti, brez ozadja spisa, ki mu pripadajo, ne omogocajo ustreznega vpogleda v specificno situacijo, ki je privedla do priprave dokumenta. […] 
Splošno znano je, da je bila družina temelj družbe in da so bile posledice staranja in umiranja družinske zadeve. Za nas postanejo vidne le, ce je bila vpletena lastnina. Besedila, ki jih bomo uporabili za preucevanje pravnih vidikov oskrbe starejših, nas v resnici obvešcajo o poskusih reševanja težav, ki so nastale zaradi dejstva, da so se normalni odnosi porušili. Normalni odnosi niso dokumentirani. (van Driel, 1998, str. 162–163) 
Pomembna okolišcina glede zgodovinskih in drugih dokumentov anticnih civilizacij je, da ni obstajal javni interes za urejanje odnosov med ubogimi, pomembni so bili le bogati. »Ce ni premoženja, ni dokumentov.« (van Driel 1998, str. 196) Dobri ljudje so vedno verjeli, da je skrb otrok za onemogle starše vec kot le moralna dolžnost. Vendar so tragicni primeri »bogatih z beraško palico«, ki so jih povzrocili trdosrcni otroci, privedli do tega, da so bili bogati previdni in niso prenašali lastništva nad svojim premoženjem na otroke pred svojo smrtjo. Na ta nacin so lahko svoje otroke držali pod nadzorom in pre­precili, da bi ravnali sebicno. 

4 ODREDBE O SKRBI ZA STAREJŠE V STARIH EGIPTOVSKIH DOKUMENTIH 
Poskus raziskave odnosa do starejših v anticnem Egiptu prinaša prav tako malo uporabnih ugotovitev kot raziskava dolge zgodovine civilizacij v anticni Mezopotamiji. Tudi v Egiptu se je v normalnih okolišcinah vse bistveno do-gajalo v okviru družine: 
Literarna besedila omenjajo skrb za ostarelo mater, vendar presenetljivo molcijo o sinovski dolžnosti do moškega starša – celo modrostna literatura bralca ne navaja, naj skrbi za svojega oceta. Menim, da je razlog za to, da je ta dolžnost ostala popolnoma neomenjena, vsaj deloma v nenaklonjenosti temu, da bi oceta predstavili kot odvisnega, medtem ko lahko mati z veseljem igra vlogo ranljive vdove. Morda je to tudi razlog, zakaj popisni seznami nikoli ne navajajo, da je oce živel pri svojem odraslem sinu, medtem ko se ovdovele matere pogosto pridružijo gospodinjstvom svojih otrok. Dokler je živel, je bil oce obravnavan kot glava družine. (McDowell, 1998, str. 200) 
Bogati lastniki nepremicnin ali obrtniških delavnic so z varovanjem svojega imetja vse do smrti šcitili sebe pred nepredvidljivostjo lastnih otrok. S tem so imeli tudi možnost, da so s poslednjo voljo bodisi nagradili bodisi kaznovali svoje otroke ali delavce. Slovita oporoka Naunakhte, žene podjetnika Khae­mnuna, je lep primer ravnanja po tem nacelu: 
Kar se mene tice, sem svobodna ženska iz dežele faraonov. Vzgojila sem teh osem tvojih služabnikov in jim dala vse, kar potrebujejo za življenje. Zdaj poglej, postarala sem se; in poglej, ne skrbijo zame. Tistemu izmed njih, ki je položil svojo roko v mojo, bom dala svoje premoženje; tistemu pa, ki mi ni dal nicesar, ne bom dala nicesar od svojega premoženja. (Citira McDowell, 1998, str. 215–216) 
Podobno kot raziskava mezopotamskih kultur tudi raziskave anticne egip­tovske kulture ne morejo veliko prispevati k razjasnitvi splošnega odnosa do starejših. Andrea McDowell ugotavlja: 
Skupna kolicina dokumentacije o skrbi za starejše je še vedno majhna, odraža pa njen družinski kontekst. Morda je to še ena tema, ki je bila Egipcanom tako znana, da o njej niso cutili potrebe pisati. O najbolj 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 
obicajnih znacilnostih vsakdanjega življenja pogosto vemo najmanj. (McDowell, 1998, str. 221) 

5 UTEMELJITVE SKRBI ZA STAREJŠE PRI PLATONU IN ARISTOTELU 
Skupna ugotovitev študij o nacinih skrbi za starejše v anticnih mezopotam­skih in egiptovskih civilizacijah je, da je dokumentacije o tej tematiki premalo, da bi lahko prišli do popolne slike odnosov med starši in otroki, do vpogleda v stanje odnosov do ubogih in šibkih in do zanesljive ocene vloge religije ter države na tem podrocju. V navedenih primerih pogrešamo antropološko in teološko utemeljitev dolžnosti, ki sta znacilni za ogromno kolicino besedil o tej tematiki v Stari in Novi zavezi. Zato smo toliko bolj pozorni na nekaj obsežnih utemeljitev spoštovanja otrok do staršev pri Platonu (428/427-348/347 pr. Kr.) in Aristotelu (384-322 pr. Kr.). 
Platon se te tematike loteva v 11. knjigi svojega dela Zakoni (11.926e-932d; prevod Kocijancic v Platon 2004, zvezek I, str. 1575-1576), ki je sestavljeno v obliki dialoga. Za izhodišce razprave Platon predlaga, da država za varstvo družinskih clanov v posebnih razmerah, kot je smrt nedoraslih otrok in ostarelih staršev, ki potrebujejo nego, doloci razsodnike. V polisu naj bodo cuvarji zakonov novi starši sirot. »Za otroke – sirote bo zdaj prišlo tako rekoc do nekakšnega drugega rojstva« (11.926d). Svoje stališce glede skrbi za obnemogle starše Platon ponazori s prispodobo, ki se nanaša na cašcenje bogov: 
Nikoli se ne more zgoditi, da bi kdaj komur koli kateri koli bog ali pameten clovek svetoval, naj zanemarja starše: pomisliti moramo, kako takšen uvod, ki se nanaša na cašcenje bogov, natancno ustreza castem in necastem, ki so jih deležni starši. Glede bogov so pri vseh (ljudeh) postavljeni dvoji starodavni zakoni. Nekatere med bogovi namrec castimo, ker jih vidimo ocitno, druge pa vidimo v podobah, saj jim postavljamo svete kipe, in prepricani smo, da so nam tedaj, ko jih castimo, ceprav nimajo duše, oni bogovi z dušo zaradi tega zelo naklonjeni in milostljivi. Nihce, komur v hiši kot zaklad ležijo oce, mati, ali njuna oceta ali materi, obnemogli zaradi starosti, naj nikar ne misli, da ima lahko kdaj kakšen sveti kip zanj vecjo veljavo, kot ta svetinja, ki jo ima ob svojem ognjišcu v svoji hiši, ce jo (njen) lastnik casti res na primeren nacin in pravilno. (11.930e-931a; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1575) 
Platon na osnovi prepricanja, da imajo bogovi dušo, geneticne povezave med starši in otroki vidi celo v ucinkih prekletstva, ki ga izrecejo starši nad otroki. Podobno vidi v molitvi staršev za otroke, ki jih spoštujejo, mocnejše ucinke kakor v razmerju do drugih ljudi: 
Pravimo, da je Ojdip, ko je bil zasramovan, preklel svoja otroka; vsakdo poje o tem, da so bogovi to (prekletstvo) izpolnili in uslišali: in pripovedujemo tudi, da je Amintor, ko se je razburil, preklel Fojniksa, svojega otroka, Tezej Hipolita in tudi nešteti drugi (ocetje) neštete (otroke), in na osnovi tega je ocitno, da bogovi uslišijo (kletve) staršev nad otroki. Roditelj namrec nad svojimi otroki ucinkoviteje izrece prekletstvo kot kdor koli nad kom drugim – in tako je tudi najbolj pravicno. No, ne smemo misliti, da ob tem, ko bog po naravi usliši zlasti molitve oceta in matere, ki ju otroci zasramujejo, bogovi ne bodo v enaki meri uslišali tudi molitev staršev, ki so deležni casti in jim je to prineslo veliko veselje, ter zaradi tega vneto molijo za dobrine otrok – in jim ne bodo takšnih (dobrin) dodelili! V nasprotnem primeru bogovi ne bi bili pravicni delivci dobrin, kar pa po naših trditvah za bogove nikakor ni primerno. 
Razmislimo torej o tem, kar smo rekli malo prej, da ne moremo imeti nobenega svetega kipa, ki bi bil pri bogovih v vecjih casteh, kot sta od starosti onemogla oce in ded – ali matere, ki imajo enako moc; ko tem (sorodnikom) kdo izkazuje spoštovanje s castmi, je bog vesel, sicer ne bi uslišal njihovih prošenj. Potemtakem je svetinja naših prednikov nekaj cudovitega, precej cudovitejšega od (svetinj) brez duše. (Svetinje) z dušo namrec vsakokrat molijo skupaj z nami, ko jih castimo, ko pa jih sramotimo, delajo nasprotno. (Tiste brez duše) pa ne delajo niti prvega niti drugega. Kdor zatorej pravilno ravna z ocetom, dedom in z vsemi sorodniki, ima v njih svetinjo, ki je bolj od vseh svetih kipov sposobna nakloniti usodo, ljubo bogovom. (11.931b-932a; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1575–1576) 
V nadaljevanju Platon predlaga: 
Vsak pameten clovek se potemtakem boji molitev staršev in jih spoštuje, ker ve, da so se pri mnogih in veckrat izpolnile. Ker so te stvari po naravi torej tako urejene, so za dobre ljudi ostareli starši Hermesov dar, ce živijo do skrajnih mej življenja, in ce starši odidejo mladi, vsi zelo hrepenijo po njih, slabi ljudje pa se jih res zelo bojijo. Zato naj se vsakdo pokorava ravnokar (izrecenim) besedam ‹logoi› in izkazuje svojim staršem vse casti, ki jim gredo po zakonu! Ce pa zaradi javnega mnenja ogluši za takšne uvode (v zakone), naj v podobnih primerih velja naslednji zakon: ce kdo v tem polisu za svoje starše skrbi manj, kot se spodobi, in ce jih v vsem ne upošteva bolj kot vse svoje sinove, vse svoje potomce in samega sebe ter jim ne izpolnjuje želja, naj ga tisti, ki kaj takšnega trpi, naznani – sam ali po kakšnem slu – trem najstarejšim cuvarjem zakonov in trem ženskam, ki skrbijo za zakonske zveze. Ti naj za zadevo poskrbijo in naj kaznujejo te, ki ravnajo krivicno, ce so še mladi – to je moški do tridesetega lata – z 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 
udarci in zaporom, za ženske pa naj iste kazni veljajo še deset nadaljnjih let. Ce nekateri tudi potem, ko imajo že vec od teh let, ne odstopijo od svoje brezbrižnosti do staršev, ampak kdo s kom slabo ravna, naj jih postavijo pred sodišce, sestavljeno iz sto in enega prebivalca polisa: iz tistih, ki so med vsemi najstarejši. Kdo je spoznan za krivega, naj zanj sodišce oceni, kaj mora placati ali pretrpeti, ne da bi jim veljalo za nedopustno izreci kar koli od tega, kar je clovek sposoben placati ali pretrpeti. (11.931e-932c; prevod Kocijancic v Platon, 2004, str. 1576) 
Aristotel je svoje pomembne poglede na odnos otrok do staršev zapisal v 
9. knjigo svojega dela Nikomahova etika (8.2.1165a): Vsekakor pa je jasno, da ne moremo vsem ljudem izkazovati istega in da tudi ocetu ne moremo izkazovati vsega, kakor tudi ne opravljamo vseh daritev samo Zeusu na cast. Zato je treba staršem izkazovati nekaj drugega kot bratom ali tovarišem ali dobrotnikom, se pravi, vsakemu je treba dati to, kar mu gre in pristoji. In izkušnja kaže, da ljudje v resnici tako delajo: na svatbo vabijo sorodnike, kajti s sorodniki jih vežejo družinske vezi in družinski dogodki. Iz istega razloga tudi na pogrebu pricakujejo, da bodo srecali svoje sorodnike. 
Naša prva dolžnost je, da pomagamo preživljati svoje starše, ker smo njihovi dolžniki: skrbeti zanje, ki so vzrok našega bitja, je celo lepše kot skrbeti za samega sebe. Staršem je treba izkazovati cast kot bogovom, ceprav ne vsakršno cast. Ne gre, da bi ocetu izkazovali isto cast kot materi, ali da bi mu dajali priznanje, ki pripada le velikemu filozofu ali vojskovodju, ampak ocetu je treba izkazovati ocetovsko, materi materinsko spoštovanje. Prav tako je treba vsakemu starejšemu cloveku izkazovati spoštovanje, ki se spodobi njegovim letom, tako da vprico njega vstanemo, da mu odstopimo boljše mesto pri omizju in podobno. V družbi bratov in tovarišev se je treba vesti sprošceno in z njimi vse deliti. Dalje si je treba prizadevati, da se sorodnikom, pripadnikom istega plemena, sodržavljanom in vsem drugim vedno dodeli to, kar jim gre; delež, ki komu pripada, pa izmerimo po stopnji sorodstva, vrline ali koristnosti. Pri ljudeh, ki so nam enako blizu, je dolocanje tega deleža lažje, pri ljudeh, ki pripadajo razlicnim krogom, pa težje. Vendar zaradi teh težav ne smemo opustiti presojanja, ampak moramo, kolikor je v naši moci, ugotoviti razlike. (Prevod Gantar v Aristotel, 2002, str. 275–276) 

6 OSEBNA BOŽJA MILOST V SVETEM PISMU REŠUJE NAJŠIBKEJŠE 
Pregled dokumentov civilizacij anticne Mezopotamije, Egipta, Grcije in Izraela kaže podobnosti in razlike. V civilizacijah Mezopotamije in Egipta je ohranjenih le malo predpisov glede spoštovanja in skrbi za starše v njihovi starosti in za druge šibke clane družbe. Nastala je tradicija reševanja problemov starosti znotraj družin na temelju osnovnega cloveškega cuta, torej na antropo­loški osnovi. Teoloških utemeljitev in zapovedi na osnovi božanske avtoritete skorajda ne najdemo. Države ne kažejo cuta za uboge in torej ne predpisujejo pravil zakonske narave v zašcito ubogih. Ubogi so torej anonimna množica, ki zajema vecino državljanov. Družba kaže interes le za bogate, ki imajo vpliv na sodno in politicno oblast. 
Primeri iz Platonove in Aristotelove filozofije pa kažejo na pomemben pre­mik v dojemanju vzajemnosti božanske in cloveške avtoritete. Pomenljiva je Platonova razlaga, da imajo bogovi dušo. Poglobljene utemeljitve spoštovanja in skrbi za starše pri Platonu in Aristotelu jasno kažejo na senzibilnost anticne Grcije za veljavo vrednot spoštovanja do bogov in do ljudi. Vera v ucinek po­sega bogov v usodo ljudi z blagoslovi in prekletstvi glede na njihov odnos do bogov in ljudi dejansko ruši trhle osnove politeizma in vsaj nakazuje obstoj ene vrhovne božanske avtoritete, ki ni le »prvi vzrok« vsega bivajocega, ampak deluje predvsem kot osebno bitje, ki z ontološkimi in moralnimi argumenti zapoveduje in utemeljuje spoštovanje otrok do staršev. Ta zapoved je postala v starem Izraelu tako pomembna, da je prišla v središce desetih zapovedi (Al-bertz, 1978; Otto, 1995). 
To pa razloži, zakaj so zgodnji kršcanski filozofi in teologi za svoje uteme­ljitve enoboštva na osnovi svetopisemskih besedil Stare in Nove zaveze iskali oporo tudi v grški filozofiji, predvsem pri Platonu in Aristotelu. S tem so seveda zaceli vnašati v sisteme interpretacije Svetega pisma filozofski idealizem oziro-ma realizem na racun edinstvene celostne biblicne podobe Boga kot osebnega bitja. Filozofski ekskurzi pa vendarle v zgodovini Cerkve niso popacili podobe Boga, ki s svojimi dejanji stvarjenja in posegov v zgodovinske dogodke ter v notranje duhovno stanje posameznikov, kot so preroki, omogoca dialog med Bogom in clovekom tako na ravni absolutne avtoritete kot tudi na ravni cu-stvenega medsebojnega odnosa. 
V luci hebrejskega monoteizma nobena avtoriteta ni zgolj cloveška, nobena izkušnja zgolj antropološka ali psihološka, ampak velja kot imperativ osebne Božje avtoritete, ki jo podpira cut vesti, zmožnost osebne duhovne izkušnje in vera, ali vsaj slutnja vere v posmrtno življenje. S tem je nastopil cas, ko so Božje zapovedi lahko dobile apodikticno obliko zapovedi z brezpogojno veljavo. Peta Božja zapoved1 pa hkrati pomenljivo povezuje zapovedi, ki zahtevajo spošto-
V hebrejskem izvirniku je zapoved spoštovanja staršev peta, v kršcanski katekizemski tradiciji je cetrta; v obeh primerih pa je vezna zapoved med prvim delom zapovedi, ki se nanašajo na odnos do Boga, in drugim delom, ki se nanaša na odnose med ljudmi. 
J. Krašovec in I. Avsenik Nabergoj, Skrb za starejše ljudi v civilizacijah starega bližnjega vzhoda 
vanje in cešcenje Boga, in naslednje zapovedi, ki zahtevajo pravilen odnos do ljudi. Na osnovi teh postavk bo mogoce poglobljeno analizirati vsa mesta, ki v Svetem pismu Stare in Nove zaveze s preroško nujnostjo zahtevajo spoštovanje do staršev, do drugih nemocnih in sploh do šibkih clanov cloveške družine. 
Nenehno povezovanje vere v Božjo moc, vsemogocnost in vrhovno avtori­teto ter v duhovno naravo Boga, ki se najbolj ganljivo razodeva v custvenem odnosu do najšibkejših clanov cloveške družine, je razlog, da imamo v Svetem pismu Stare in Nove zaveze neprimerljivo vec primerov odrešenjskih Božjih del kakor v kateri koli drugi anticni civilizaciji. Za oznako Boga v Svetem pismu Stare in Nove zaveze najdemo okoli 300 atributov, ki jih lahko razdelimo v dve kategoriji: prvic, atribute Božje moci, avtoritete; drugic, atribute osebnih Božjih lastnosti, kot so milost, socutje, usmiljenje, solidarnost in ljubezen. Prevlada Božjih atributov, ki izražajo osebni Božji odnos do cloveka, kaže na edinstvenost razodetja osebnega Boga v Svetem pismu. Prav s socutjem do šibkih Sveto pismo omogoca zapovedi in prepovedi pravne narave ter oseben, socuten odnos na najbolj intimni ravni. 

7 SKLEP 
Vpogled v razvoj civilizacij jasno kaže, da je vprašanje spoštovanja cloveka, še posebej vprašanje spoštovanja do staršev in starejših, bolj ali manj povezano z vprašanjem razumevanja narave Božjega bitja in Božje avtoritete. Vse civiliza­cije cloveku priznavajo osebno in duhovno naravo. Že v antiki je bila predstava 
o bogovih povezana s kozmicnim redom ali nevidno usodo, pred katero so cloveška bitja nemocna in pogosto zaznamovana s tragiko. Pojavi animizma so bili nepregledni in nedoloceni, vendar se že v antiki pojavi slutnja, da so bogovi duhovna bitja, dovzetna za clovekove molitve, blagoslove in prekletstva. 
Razodetje enega samega Boga kot osebnega duhovnega bitja se šele v Svetem pismu Stare zaveze uveljavi kot nosilna znacilnost Božjega bitja. 
Svetopisemska besedila so tako pridobila nešteto primerov antropomor­fizmov, filozofija in teologija pa sta dobili duhovno razsežnost, ki presega ab-straktne ideje o Božji nespremenljivosti in jo je bilo mogoce izraziti analogno z vecpomenskimi metaforami in simboli, z videnji in celo sanjami. Antropo­loške modele reševanja medcloveških odnosov so obogatili duhovna izkušnja imperativa vesti, naravni cut clovekoljubnosti in pretanjena duhovna izkušnja Božje bližine in miru. 
LITERATURA Albertz Rainer (1978). Hintergrund und Bedeutung des Elterngebots im Dekalog. Zeitschrift für die 
alttestamentliche Wissenschaft 9: 348-374. 
Aristotel (2002). Nikomahova etika. Prevedel, uvodno besedo, opombe in terminološki slovarcek napisal Kajetan Gantar. Ljubljana: Slovenska matica (Filozofska knjižnica; 38). 
Driel G. van. (1998). Care of the Elderly: the Neo-Babylonian Period. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 161-198. 
Falkner Thomas in Judith deLuce (1989). Old Age in Greek and Latin Literature. Albany, NY: State University of New York Press (SUNY series of Classical Studies). 
Lipit-Ishtar (1969). Lipit-Ishtar Lawcode. Prevod S. N. Kramer. V: James B. Pritchard (ur.), Ancient Near Eastern Texts relating to the Old Testament. Third edition with Supplement. Princeton, NJ: Princeton University Press. 159-161. 
McDowell Andrea (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in Egypt to the End of the New Kingdom. 
V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 199-222. Otto Eckart (1995). Biblische Altersversorguing im altorientalischen Rechtstvergleich. Zeitschrift für altorientalische und biblische Rechtsgeschichte 1: 83-110. Pelling Margaret, Richard M Smith (ur.) (1991). Life, Death and the Elderly: Historical Perspectives. London: Routledge. Platon (2004). Zbrana dela. Zv. 1-2. Prevod in spremna besedila Gorazd Kocijancic. Celje: Mohorjeva družba. Stol Marten in Sven P. Vleeming (1998). The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 
Stol Marten (1998). Care of the Elderly in Mesopotamia in the Old Babylonian Period. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 59-118. 
Stol Marten (2015). Women in the Ancient Near East. Berlin: Walter de Gruyter. 
Veenhof Klaas R (1998). Old Assyrian and Ancient Anatolian Evidence for the Care of the Elderly. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 119-160. 
Westbrook Raymond (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in the Ancient Near East. Introduction. 
V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / 
Boston / Köln: Brill. 1-22. Westbrook Raymond (1998). Legal Aspects of Care of the Elderly in the Ancient Near East. Conclusion. 
V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 241-250. 
Wilke Claus (1998). Care of the Elderly in Mesopotamia in the Third Millennium B.C. V: Marten Stol in Sven P. Vleeming (ur.), The Care of the Elderly in the Ancient Near East. Leiden / Boston / Köln: Brill. 23-58. 
Avtorja: Akademik prof. dr. Jože Krašovec: joze.krasovec@guest.arnes.si Prof. dr. Irena Avsenik Nabergoj: irena.avsenik-nabergoj@guest.arnes.si