• Danica« izhaja vsak petek na celi poli in veljš po pošti za celo leto 7 Iren, za pol leta i! krene .r0 vinarjev, za <"eirt leta 2 k oni V tiskarni sprejemana za celo leto6 kron, za '/, leta 3 krone, za >;4 leta 1 krono 50 vin., ako bi bil pelek praznik, izide »Danica« dar. poprej.
Tečaj LIH.
V Ljubljani, 7. septembra 1 £>00.
List 36.
Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj.
(Dsilje.)
X. Naklo.
Poleg vatikanske bazilike, prve katoliške cerkve na svetu, je tudi veliko naših cerkva posvečenih apostolskemu prvaku sv. Petrii. Večjidel so to stare župnije in hiše božje, ustanovljene pred več sto leti. V kranjskem dekanatu pripadate le-tem zgodovinsko znameniti starodavni plebaniji Naklo in Preddvor. Tu govorimo o prvi.
Ime Naklo razlagajo iz besedi „na kaluu to je na luži ali na jezeru. Pravljica namreč govori, kar potrjuje tudi kakovost terena v okolici, da je stala prva naklanska cerkev na skalnatem robu nad Pivko ob jezeru. Oglejski očaki so bili dolgo vrsto let škofje župniji in njeni patroni. Leta 1352 je potoval na Gorenjskem senjski škof Simon Perthiua, da se kot namestnik patrijarha Nikolaja Češkega*) prepriča o stanju cerkva in delovanju duhovnikov; v Naklo je došel 26. novembra. Nekaj časa pozneje se izpremeni zveza Naklega z Oglejem v tem oziru, da podari očak Ivan V. Moravski (1387—1394) cerkveni patronat ortenburškemu grofu Ferdinandu. Prav to pravico dobi Or-tenburžan do cerkve sv. Petra v Radoljici, sv. Jurija v Gorijah, sv. Andreja v Mošnjah in sv. Jurija v Ložu. Privilegij je podpisan dne 10. ju-
*) Nikolaj Češki je sledil blaženemu Bertrandu (f 13501 ter očakoval od 1350 do 1358. Zgodovinarji pišejo, daje bil »Joannis regis Bohemiae filius« (sin češkega kralja Ivana). S takratnim kraljem Karolom IV. ki je zapustil Čehom toliko spominjev ljubezni, sta si bila bržkone v bližjem sorodstvu.
nija 13!»4. Toda le kratko dobo je izvrševala omenjena rodovina patronat. Vže 1420 — koje zadnjega Ortenburžana zastrupila njegova žena Margareta, vojvodinja Feck — dolu' vsled oporoke vsa posestva, torej tudi patronske pravice, celjski grofje, po katerih je podeduje cesar Friderik IV. (1456). Tako postane Habsluiržan Friderik zavetnik naklanski župniji, a on ob ustanovitvi ljubljanske Škofije 6. decembra 1 161 prepusti stolnemu k a p i t n I u, kateremu jc vtelesena še dandanes.
Prvi župnik (plebanus, vicarius), z imenom Ortolfus nam je znan iz leta 1271. ko sta se borila za prvenstvo v naši deželi češki kralj
0	tak ar II. in koroški vojvoda Filip. Zadnji se je smatral tudi za oglejskega očaka, toda Kini ga ni hotel potrditi, in zato je bila patrijarška sto-lica izpraznjena od 1269 do 1273. ko jo je zasedel Raj m und deli a Torre. —Celili 44 let je vodil naklansko župnijo Ivan Stare (1622 —1666), ki se podpisuje z latinskim imenom „Senex". Veliko težav je prestal Matija Orus (1676—1688). Napravljali so mu je najbolj Go-ričani, tožeč ga škofu Josipu grofu Raba t ta, da ne izpolnuje starih navad, da dela po svoji volji in ne drži tega, kar je določeno za podružnici v Goričah in v Zalogu. Glavni povod temu nasprotstvu je bila želja Goričanov, da dobijo prej ko mogoče lastnega duhovnika. Grus se naveliča neprestanega rovanja in odide kot župnik v Dob (1688). — Od 1794 do 1808 je bil v Naklem dekanijski sedež, kateremu so pridelili: Podbrezije, Ljubno, Dobravo, Kropo,
01	še, Kovor, Tržič, Lom, Križe, Duplje in Goriče. V teh 14 letih so dekanovali: Ignacij
Kamer. »J u r i j J a p e 1 j (znani slovenski pisatelj) in Matija Kos. Sedanji župnik Matej Mrak pastiruje v Naklem od 1894. Prišel je iz Železnikov, kjer je sezidal ondotno župnijsko cerkev.
Obseg župnije se je, kakor na mnogih drugih krajih, tudi tukaj zelo spremenil proti koncu 18. veka. Poprej je sv. Peter nadvladoval štiri podružnice: Zalog, Goriče, Zgornje Duplje in Strohinj, a leta 1785 ustanove v Dupljah samostojno duhovnijo, kateri dajo Zgornje Duplje, sledeče leto (1786) se odcepijo Goriče kot lokalija s podružnico zaloško, vas Bistrica pa pripade Podbrezju. Ko so župnijo, kakor skopuh svoje zlate, obrezali ob robu, odkažejo jej vendar neko odškodnino, prepuščajoč jej vas Žeje in cerkev sv. Marije Magdalene na Okroglem.
Izmed župnijskih matic je dokaj stara krstna knjiga, katero je začel spisovati vikarij Peter O tava 5. oktobra 1611. Kmalu j>otem je jel zapisovati tudi poročence (26. febr. 1612). Mlajša je mrliška knjiga s prvim zabeleženim mrtvecem 10. novembra 1679. Iz poročila,*) ki je je ]H>s1al škof Tomo C1 bron papežu Pavlu V. (1605—1621), razvidamo, daje brojila župnija leta 1616 okrog 700 duš. Pozneje dosega največje število 165!» prebivalcev (zapisnik iz leta 1831); ]m> sedanjem izkazu jih brojimo 1304.
Kakošna in kje je bila prvotna naklanska cerkev, kdo ve? „Med ljudstvom se hrani pravljica" — tako poroča župnik Blazij BI a z ni k (1826—1862) — „da je stala na skalnatem robu nad Pivko." Dokaza za to trditev ne bo menda nikdar na dan, kajti pergament molči o tem. Pač se omenja že leta 1271 v zvezi z zgoraj imenovanim župnikom Ortolfus ple-banus de Nakel, toda česa več ne moremo izvedeti iz pisma. Važna je tudi listnina iz časa ]>apeža Klemen ta VI. (1342—1352), izdana v Avignonu 3. marcija 1348. V njej so podeljeni odpustki tistim, ki „peregrinationis causa" t. j. kot romarji ali sploh iz pobožnega namena obiščejo župnijsko cerkev sv. Petra v Naklem. V začetku 16. stoletja se jamejo bolj jasniti poročila. Tako čitamo n. pr., da jo je praznik sv. R. T. 11. junija 1517 posvetil kaprulanski škof Daniel de Rubeis z dovoljenjem ljubljan-akega škofa Krištofa Rauber, in vložil v veliki oltar ter v oltar sv. R. T. koščice sv. De-odata, Afre, Mena in Prota. Cerkev je stala takrat na vzvišenem prostoru, ker je vodilo do nje nekaj kamenitih stopnic. Leta 1709 so jej prizidali posebno kapelo, v kateri je imela mnogoštevilna bratovščina sv. Antona Padovana lasten
•) Mittheil. 1854
oltar, posvečen po škofu Frančišku grofu Kauniz dne 6. junija 1712. Tako je bilo do zidanja sedanje hiše božje, katero so postavili 1755. Letnico nam kaže napis nad glavnimi vratmi:
MAGNO DEO ET SANCTO PETRO INTER APOSTOLOS PRINCIPI POSITA. (Postavljena velikemu Bogu in med apostoli prvaku sv. Petru). Zgradili so jo za časa župni-kovanja Mihaela Kilar (1752—1756). Kilar je bil rojen 27. sebtembra 1684 v Kranju, kjer je preživel tudi svoje stare dni in umrl tukaj 87 let star 8. decembra 1771.
Vesel dan so obhajali Naklanci, ko jim je posvetil škof Leopold grof Petazzi 13. junija 1761 lepo in prostorno cerkev. Stavba je približno romanskega sloga, znotraj 31 '05 metrov dolga 18*91 široka. Ako stopiš va-njo, odgrnjena je popolno pred teboj, ničesa skritega, vse odprto ! Ladija je samo ena ter iznaša višina sredi cerkve od tal do najvišjega oboka 15*83 metrov. Veliki oltar iz rudečkastega marmorja je izgo-tovil ob župnikovanju Antona Zamik (1865 —1888) radoljiški kipar Ivan Vurnik starejši, blagoslovil pa četrto adventno nedeljo 1870 stolni prošt in poznejši knezškof Ivan Zlatoust Pogačar. Keruba poleg tabernaklja in relief-zadnjo večerjo pred menzo je izvršil iz belega istrskega kamena podobar Fr. Zajec v Ljubljani (1881). Slika sv. Petra, kateremu daje Izveličar ključe nebeškega kraljestva, je delo Laver-jevo (1793). V steni svetišča na evangeljski strani so vzidali doprsni kip škofa Jerneja Legat, porojenega v Naklem 16. avgusta 1807. Slavni rojak je postal 1846 škof v Trstu, ter opravljal ondi višjepastirsko službo do svoje smrti 12. febr-1875. Pri odkritju spomenika je v naklanski cerkvi monsignor Tomo Zupan mnogobrojnemu ljudstvu razložil življenje imenitnega moža. — Ob vsaki strani svetišča je žagrad in nad njim oratorij. Obhajil no mizo, delano iz črnega in ru-javkastega marmorja, so kupili leta 1835 v škofovem gradu na Goricah. V štirih ladijinih oltarjih časte Mater božjo, sv. Antona Padovana, Krista pri zadnji večerji in sv. Josipa. Prva dva sta nekoliko večja; blagoslovil ju je zadnjo nedeljo po binkoštih 1882 kranjski dekan Anton Mežnaree, ki je po mnogoletnem prezaslužnem delovanju zaprl oči temu svetu 11. junija 1900. — V zunanji cerkveni steni vdelana plošča naznanja, da je 27. julija 1818 nagloma umrl v Naklem Ivan Anton Ricci, ljubljanski prošt in namestni škof z naslovom „episcopus Dru-sensis". Pri zakristijskih vratih gledamo drugo ploščo, ki poroča o emrti nakelanskega župnika
Blaži j a Blaznik (umrl kot zlatomašnik 27. julija 1862).
Stolp se vzdiguje nad fasado glavnega vboda in ima 39 metrov višine. Trije zvonovi pojo v d molu z glasovi d —f—a = 1. 3. 5. Premer jim je: 131:105:86 cm. teža pa 2015, 1040 in 585 fantov. Glede glasov so vsi trije nekoliko premajheni, normalno bi morali namreč tehtati 25. 14 in 7 stotov, vendar se v obče hvali ubrano nakelansko zvonjenje.
Veliki zvon je vlil Anton Samassa 1843 leta. Kinčajo ga podobe: Križ, Marijino vnebovzetje, sv. Peter s tijaro na glavi in s trojnim križem v roki, sv. Blazij. sv. Florijan, sv. Anton Padovan z Jezusom v naročju. To je že tretji nakelanski veliki zvon v 19. stoletju in tudi v prejšnih časih niso imeli sreče ž njim, ubil se 1682 in zopet 1695. leta.
Srednji iz livarne Vincencij Samassove z letnico 1810. Križ. Marija obdana z angelji, sv. Ivan z orlom in peresom.
Najstarejši je mali zvon iz leta 1806 Križ, rožinvenška Marija, sv. Anton Padovan z Jezusom v naročju Zvonar Vircencij Samassa.
V malih linah visi mrtvaški glasnik (g) s s premerom 48 cm. vlil Anton Samassa takrat kakor veliki zvon (1843) Križ, sv. nadangelj Mihael, zavetnik duš pri božji sodbi
Vsi zvonovi so prejeli poleg posvečenja tudi ognjeni krst, ko je leta 1843 pogorela stolpova streha, in je bila vsa cerkev zelo poškodovana Vse splošno so mislili, da so zvonovi raztopljeni. Župnik Blaznik vpraša prvega, ki je priplezal v zvonik: „Ali zvonovi še visč?" .Gospod oče, še!" odgovori veselo. .Poskusite, kakošen glas imajo!" In začeli so pritrk&vati, glas je bil čist kokcr poprej. Veselje in žalost ob enem prevzame ljudi, ko zopet slišijo zvonove, ki jih bodo še zanaprej vabili k molitvi in službi božji.
Župnik Josip Lavtiinr.
(Dalje prihodnjič.)
Mladeniča srečen pot.
(Slomšekovi stoletnici v spominj.)
Tako je naslov knjigi,*) ki jo je spisal knezškof Anton Martin Slomšek 1. 1837, in katera je že doživela sest izdaj, zadnjo 1. 1893 po družbi sv. Mohora. Kakor bomo opisali dekliško izobražbo, tako hočemo danes nekoliko navodil
*) Ta knjiga obsega tri dele. I. del: Potrebni nauki za mladeniče in sicer mladeničev trojno premoženje (zdravo telo, dobra glava in pošteno srcei; mladeničev najlepše oblačilo; sedem strupenih kač, ki so mladeničem posebno nevarne, štiri spodtike, posebno škodljive, devet strašnih prepadov, petero zdravil za mladeničev bolezen, dober svet hlapcem in služabnikom, nekaj za rokodelce, popotnica mladeničem, ki na deželo gredo ali pa v vojake stopijo, dvanajst posebnih prijateljev, mladeničev trojna domovina, nebeško ogledalo kršč. mladeniču, sedem zlatih naukov za srečen pot. II. del: vzgledi, 52 božjih svetnikov, mladeničem posebnih prijateljev in nebeških tovarišev. III. del: molitve in poglavitne reči iz krščanskega nauka. — Ta knjiga je neprecenljive vrednosti, naj bi si jo omislil vsak mladenič. Če se bodo slovenski mladeniči vedli po nasvetih tega kažipota, prirasUo bode naši domovini mnogo mož poštenjakov, dobrih in vnetih katoličanov, vrlih Slovencev, pa zvestih avstrijskih državljanov.
dati za mladeniča srečen pot. Sv. Pavel pravi: „Vi očetje, izrejajte svoje otroke v p o učenju in svarjenju.44 Izreja torej obsega pouk in 8 varjen je oziroma vzgojo. Ker so pa potrebe in dolžnosti mladeničev različne od dekliških, naj se izobrazba mladeničev potem vravna.
A.)	Glede pouka nudi ljudska šola prve potrebne znanosti, in zelo napačno ravnajo oni stariši, ki dajo služit sinove v dobi šolske dolžnosti. Dečki, ki hočejo doseči višjo izobraženost ter postati učitelji, zdravniki, uradniki, duhovniki, (ki je prav pravi učiteljski stan), morajo obiskovati srednje oziroma visoke šole. Bodočemu kmetovalcu so jako koristne kmetijske šole, rokodelci in obrtniki lože zadostujejo zahtevam sedanjega časa. Poleg raznih obrtnih šol imamo tudi kupčijske šole za bodoče kupce, montanistične za rudarje, in navtične za mornarje. Zlasti je pa dandanes treba mladeniču dobro podučenemu biti v verskih resnicah, kajti mnogo jih gre križem sveta, kjer pretijo sv. veri velike nevarnosti od strani raznih časnikov in od družbe. Da pa sredi teh nevarnosti mladenič ohrani sv. vero, mora biti tehtno poučen in trdnega verskega prepričanja. In ker se dandanes v vseh strokah zahteva od uslužbencev veliko več vede in znanosti kakor poprej, vsiljuje se tako-rekoč mladeničem večja znanstvena in strokovna izobraženost kakor pred leti. S pridnostjo in veseljem do učenja bodo mladeniči najlepših uspehov dosegli ter tako dobro porabili svoje talente, od katerih bo treba kdaj Bogu odgovora dajati.
B.)	Drugi del mladeniške izobrazbe je pa vzgoja.*) Vzgoja bodi toliko bolj skrbna in temeljita, ker bodo mladeniči kdaj vojaki, hišni gospodarji, obrtni mojstri, kupci, volilci, poslanci ali državniki, z eno besedo možje, ki bodo mero-dajni v javnem življenju. Po vzgoji naj se vdi-huje mladeničem strah božji, ljubezen in veselje do lepega krščanskega življenja.
Glede tega bodi merodajno in zabeleženo, kako je stari Tobija izgojeval sinu, ko mu ie naročal:
„Moj sin, spoštuj svojo mater vse dni njenega življenja, in spominjaj sc, kakošne in koli-košne nevarnosti je prestala zavoljo tebe.44
„Vse dni svojega življenja imej Boga v spominju in varuj se, da kdaj v greh ne privoliš in da v nemar ne puščaš zapovedi našega Boga.tf
„ Varuj se, moj sin, vse nečistosti, in napuhu ne daj gospodovati niti v svojih mislih niti v
*) Dobro vzgoja je največje bogastvo in najbolja dota sinovom in hčeram Forsan usque adhuc non sufficientem curam adhibuimus pro juvenibus, instruendis et educandis.
svojih besedah: zakaj v njem se je vsa spače-liost začela.41
„Kdor ti kaj dela, mu brž daj plačilo! Glej da ti nikdar drugemu ne storiš, česar nočeš, da bi storil kdo drug tebi!"
„Od svojega premoženja dajaj miloščino!" Ako imas veliko, obilno dajaj, če imaš malo, daj tudi malo iz dobrega srca!"
„Boga vsak čas hvali, in pro*i ga, da vodi tvoja pota! Nikar se ne boj, moj sin, revno s'cer živimo, pa veliko dobrega bomo imeli, ako se Boga bojimo, ogibamo vsega g^cha in dobro delamo!"
Ganjenega srca mladi Tobija odgovori: „Oče, vse bom storil, karkoli ste mi zapovedali."
n) Koreniti značaji naj se vzgoju-jejo, to je mladeniči, ki bodo kdaj mož beseda v govorjenju, ki bodo delali po svojem prepričanju in tudi v javnem življenju nastopali po načelih krščanskih, nepremakljivi kakor skala v sredi razburkanega morja.
Se par besedi glede pijače, plesa in igre, ki same ob sebi niso greh. Pijačo je Bog vstvaril, je dar Božji, naj se vživa zmerno v prid telesnih moči ter tudi za časa v razvedrilo ob gotovih prilikah. Plesa se krš anska mladina vdeleži, kjer šega tako pelje: igre pa. ki je najbolj nevarna in zelo pogubna, če je strastna, se mladenič na vso m«'č ogibaj.
b Vzgoja naj tudi vcepi mladeničem veselje in izurjenost v del u.*) Večina možkih se preživi z delom svojih rok, le ma'o z glavo. Torej naj se mladeniči navadijo zgodaj kakega dela ter naj se jim nudi prilika, <la dobijo spretnost in veselje do drla. Vsako delo, tudi zoper no. je pošteno, in vsako delo mora storjeno biti. Le ne greha in lenobe. Torej se že v nekaterih ljudskih šolah (n. pr. v Ljubljani1 nahajajo delalniec za dijake. Vsak princ ilohenzollernske dinastije se mora na pril. naučiti kakega rokodelstva. Stariši naj pa tudi gledajo. do katerega dela ima sin veselje in spretnost, in takega rokodelstva naj ga dajo tudi učit se. Pri poštenih in vernih mojstrih naj biva. Nič bi ne škodilo, ko bi komisje ogledale delalnice in stanovanja oziroma ležišt-a obrtniških vajencev in pomočnikov, kakor se zdaj pregledujejo dijaška stanovanja v Ljubljani, Kranji in drugod. Potem
*) Colbert. slavni ir.inis-er kralja Ludovika XIV. in nijvečji praktični narodni ekonom, je zapovedal. da se morajo vajenci pet let učiti rokodelstva, pomočniki morajo pet let služiti, šele potem postane vsak m jster. ko je izgotovil kako mojstersko delo, katero so strokovnjaki potrdili Vlada je preskrbovala vzorce, učitelji so dajali navode za vzorno izvršitev izdelkov. Slabo blago je bilo z fabrikantovim imenom pribito na sramotni kol. Vlada sama je bila takorekoč proti inozemstvu porok za pristnost blaga.
je deček srečen, kajti veselje do dela pouzroči izurjenost, in ta zopet množi, povikša veselje, ker je tudi sklenjena z dobrim vspehom in zaslužkom. Dečki naj bi se pa tudi priučili, da bodo mogli izvrstne izdelke izgotoviti, kar je treba že radi velike konkurence in dobrega imena.
Slovenski dečki so prebrisane glave in ukaželjni, naj se jim torej pokaže v dejanju z izgledom, kako se to ali uno delo izvrši, se ve, da je treba k temu od obeh stran i velike potrpežljivosti. Potem naj se od nj h tirja delo, katero bodo često dobro izgotovili. Ni pa prav, jim samo očitati nespretnosti ali nerodnosti ali pitati je: „Ti si butec, nič ne znaš" — treba jim je pokazati, kajti pregovor pravi: Nobeden ni učen padel iz neb-s. Mladenič, bodisi kmetovalec, rokodelec, obrtnik, kupec ali šolnik, opravi svoje delo temeljito, dovršeno, ne pa površno, in stori je v čast hožjo. Tako boš pred Bogom dobil plačilo na dan sodbe.
c) Mladeniči pa trebajo tudi olike ali omike. Glede tega pri hlapc:h že skoro zadostuje. ako ne pretepajo živine, ne preklinjajo in se sploh varujejo oglatega obnašanja. Ce se tudi nekateri hlapec obnaša prikupljivo, pridobi mu to priznanje. Od mladeničev pa, ki se podajo k obrtu, kupMjstvu, ali sploh ki bivajo v mestih, ali občujejo z olikanimi ljudmi, se pa že zahteva nekoliko olike in omike. Se \eliko. več pa potrebujejo dijaki raznih šol omike, in glede tega je omeniti, daje na neki dunajski nadaljevalni šoli za deklice od 14—17 leta, omikoslovje — Anstandslehre — ob liga t en predmet.
Zakaj bi neki ne bilo o m i k o s 1 o v j e tudi učni predmet, vsaj neobvezen, na meščanskih šolah, na učiteljišču in na srednjih šolah? Miadina je dozdaj le pobirala drobtine glede omike, pa si bo rada, ker ima čut do lepega in je ukaže jna, prisvojila višje omike, ako ji bo prilika in vspodbuda zato.**)
Tudi Slovenci nočemo zastajati glede omike za drugimi narodi in ni nam po-všeči, ako nas kak drug narod zove neolikane.
(J.) Zdaj pa sprejmimo odrastle mladeniče, ko grejo od doma križem sveta, kakor pravimo s trebuhom za kruhom. Eni delajo na polju, drugi po hišah, eni nad zemljo, drugi pod zemljo, eni na suhem, drugi na morju. Nekatera dela so bolj lahka, druga zopet težka, ena škodljiva zdravju,
**) Že dostojno vedenje in omikano govorjenje učiteljevo v Soli veliko koristi učeči se mladini, katera vse dobro vidi in natanko sliši. Ne prija pa (k oliki in k spodbudi dijakom), ako učitelj reče ter vpraša: »Koliko komadov je prišlo v vaš razred iz N. gimnazije ali iz onega ter onega zavoda? Tam se niste kaj učili.«
druga nevarna življenju. Mnogi se bavijo s poljedelstvom in z živinorejo. Najbolj zdravo je delo z roko in najmanj vsebuje skrbi in težav. Poglejte, kako čvrsti so kmetijski fantje in hlapci. Dandanes vse tišči v mesto, kjer si upajo več zaslužiti pa manj trpeti. Kdo bo zemljo obdeloval, katere sad vživa vender vsak človek?— Pomočnik-brivec je iskaje službe trkal na vrata dobrotnikov; dela pa ni mogel dobiti, pa se je izjavil: „Da bi bil jaz kmetijski hlapec, pa bi imel dosti jest?, obleke in denarja." Ze modri Sirah hvali kmetijski stan (7, 16): „Ne sovražite trudapolnih opravil in poljskega dela, katero je od Najvišjega zapovedano.'4 Vrh tega je pri kmetijstvu tudi ta prednost, da stare hlapce radi imajo; premda obrtniki le mlade pomočnike obrajtajo, priletnim pa često kažejo vrata Mnogo mladeničev se preživi z delom pri malem, drugi pri tovarn škem obrtu. Posebno nezdravo je delo v kemičnih tovarnah in v onih za barve in raznih topilnicah kovin. Koliko jih je, ki delajo le po noči n. pr. peki, kavarnarji i. dr.; drugi delajo pri ognju, kakor kovači, ključarji, delalci v plavžih, kurjači strojem. Skoraj največ trpe kurjači na ladijah. Oni bivajo v prostorih, kjer je vročina nad 40° C; ter štiri ure delajo, osem ur pa počivajo, vsi ti si v potu obraza kruh služijo, ker prenašajo dneva težo in vročino.
Zdaj pa še nekaj dobrih svetov mladeničem. — Priporočamo jim pridnost in sopet prid no s t. S pridnostjo si lahko zaslužijo potrebni živež in si kaj prihranijo za potrebe starih dni. Lenobe pa se je na vso moč varovati, in res je, da „lenega čaka strgan rokav, palica be-raška, pa prazen bokal.u Nad vse žalostno pa je, če kak mladenič prime za beraško palico, kajti tak ne vzame več v roko motike.
Nadalje priporočamo mladeničem zmernost in treznost. To je tista lastnost, ki je uči pijače in jedi zmerno vživati tudi takrat, ko se pijače zastonj dobiva. ZLsti pa je veliko vredna varčnost, po kateri mladenič tudi kaj prihrani za starost, za čas bolezni in drugih potreb. Postarani mladeniči so glede starostnega preskrb-ljenja v manj ugodnem položaju kakor dekleta. Kajti dekle si sama sebi lahko skuha, opere, zašije, star fant pa mora vse to dobro plačati. In le dokler dobro plača, postreže se mu dobro. Ko mu poteče denar, je zapuščen od ljudi in zanemarjen. — V svarilo naj je sledeča zgodba. Nekega dne potrka na duri na B. mlad človek, precej čedno oblečen, prišedši iz Ljubljane. Hišni gospodar ga vpraša, kje je do slej služil. Odgovoril je, da v Lj v kavarni E. za markerja ter zaslužil na mesec 50 gld. —
Poglejte, dobro službo je imel, pa si še toliko ni prihranil, da bi bil pet ur daleč prišel brez tuje pomoči. Ko gredo mladeniči po svetu, naj ne zabijo naukov očeta in matere, naj ne opuste verskih dolžnosti, zlasti vsakdanje molitve, sv. maše ob nedeljah in zapovedanih praznikih, in velikonočne izpovedi. Božjo besedo naj poslušajo in potem bodo lahko ohranili sv. vero, tudi sredi brez vernega, hudobnega sveta. Previdnim jim je treba biti zlasti pri občevanju z drugim spolom in čuti, ker dandanes marsikateri mladenič pride v položaj egip-škega Jožefa. Mladeniči se radi družijo in skupaj shajajo. V rokodelskih in katoliških društvih jim je varno zavetje, pouk in razvedrilo. Najbolj koristna družba pa je za nje Marijina družba, v kateri mladeniči skupno in večkrat prejemajo sv. zakramente ter se drug druzega bodrijo h krščanskemu živ ljenju, varujejo napačnih stopinj ter grešnih nevarnosti in priložnosti. Najkraje in naj zanesljiveje vodilo pa naj bodo slovenskim mladeničem besede, katere je Jezus govoril nekemu mladeniču. Mladenič ga namreč vpraša: „Dobri učenik, kaj naj storim, da zadobim večno življenje?" In Gospod mu je rekel: „Ako hočeš v življenje iti, spol nuj zapo-povedi."*)
Ker pa mnogo mladeničev stopi v zakonski stan, hočemo tu mesto ukov in navodil zapisati zgodba, ki naj bode mladeničem vzgled: kajti besede le mičejo, vzgledi pa vlečejo. Kmetijski gospodar je imel odrastlega sina, kateremu je hotel kmetijo izročiti ter mu pravi: „Sin, poišči si neveste, pa ti dam gospodarstvo.14 Mladenič je potem snubil več deklet. Vpraša prvo: „Zenim se, ali me hočeš vzeti?" Dekle mu odgovori: „Pred kratkim sem drugemu obljubila.4' Vpraša drugo, a ta odvrne: da oče ne ptnte. Gre do tretje, ki pa pravi, da se moži še-ie za dve leti. Mladenič potoži nekemu prijatelju svojo nadlogo, ali ta nau odgovori: „Sosed ima hčer Kezo, ta bi bila za te.44 Mladenič: „Na to pa še mislil nisem, bila mi je doslej kakor moja sestra.44 Tedaj mladenič pravi R»zi, ko jo sreča: „Reza, veš, da se ženim?44 Dekle odgovori: „Kaj pada vem.44 „Ali pa hočeš biti moja nevesta?44 vpraša mladenič. In Reza pravi na to: „Vprasaj mojih starišev.44 Mladenič se torej pozove do njenih starišev, ki so bili zadovoljni, in za mesec dni je bila poroka tega mladeniča s sosedovo Rezo. Poroki je sledil srečen zakon. Oba sta se zdrava postarala, Bog jima je dal več otrok. Iu mož je
*) Reče mu: »Katere?« Jezus pa pravi: »Ne ubijaj, ne pre-Seštuj, ne kradi, ne pričaj po krivem. Spofttuj očeta svojega in mater svojo, in ljubi svojega b itnjega, kakor sam sebe «
potem nekoč rekel: „Ze 42 let sva skupaj in se nikoli se nisva sporekla, nikoli nama ni nič navskriž prišlo, bila sva zadovoljna in srečna.u — Iz te zgodbe sledi nauk: naj se tisti, ki ze vzamejo, dobro poznajo, pa ne v pregrešnem občevanju — tako kot sta bila France in Reza. Večkrat se najbolj srečni zakoni med onimi sklepajo, ki so ene župe, ki so krščeni pri istem krstnem kamenu. Pri onih, ki so bili različnih žup, pozneje utegnejo kake napake priti na dan, za katere se poprej ni znalo, »n katere zamorejo ugonabljati zakonsko zadovoljnost in srečo. Tako vsaj uči vsakdanja izkušinja.
Župnik Alojzij Kummer.
Sv. Alfonzij Ligvorijan o zatajevanju v jedi in pijači.
(Po knjigi »Popolni kristijan«, p. 6 i. dr.)
Sv. Andrej Avelin pravi: »Kdor hoče nastopiti pot popolnosti, mora začeti s tem. da pridno zatajuje v sebi pohlepnost po jedi." In že davno preje je rekel sv. Gregorij:
.Ne moremo se dvigniti k duhovnemu boju, ako nismo poprej premagali poželjivosti po jedi in pijači." Zunanje zatajevanje je pred vsim v zatajevanji te slasti. — Toda, saj jed že sama na sebi zadovoljuje okus in mu ugaja nehote, tako si bo mislil marsikdo, ah torej ne smem nič več jesti? Ne, jesti moramo, ker Bog hoče. da a* tako ohranimo življenje, da moremo Njemu služiti, dokler nas hoče pustiti na zemlji; skrbeti moramo torej, da ohranimo telesno življenje; toda to moramo storiti — kakor pravi o. Vincencij Karafa — tako. kakor bi ravnal vladar, ki bi imel pol sveta v svoji oblasti in bi moral večkrat na dan z lastno roko snažiti svojega konja. Kako bi izpol-noval to svojo nalogo? Gotovo z nekim studom in nevoljo in kolikor mogoče urno. Sv. Frančišek Šaleški pravi: .Jesti moramo, da živimo, ne pa živeti zato, da jemo", kakor je že davno pred njim rekel slavni paganski modrijan Sokrat .Človek je živalski, in niti duhoven niti pameten", pravi sv. Bernard, .ako ljubi jed kakor nespametne živali" Tako je ravnal naš nesrečni praded Adam. ki je po vživanju prepovedanega jabolka postal podoben neumni živali. .Ako bi bde imele živali", piše sv. Bernard, .pamet in bi bile vedele, kako je Adam vsled nizkotne slasti do jabolka pozabil na Boga in svojo večno blaženost, gotovo bi bile rekle: Glejte! Adam je postal nespametna žival kakor me" Zato pravi sv. Katarina Sijenska: .Kdor se ne zatajuje v jedi, ne more ohraniti nedolžnosti, ki jo je izgubil Adam po po-žrešnosti." Kako žalostno je, videti kristijane, katerih Beg je trebuh, kakor pravi sv. Pavel.
K< liko nesrečnikov je že radi požrešnosti pogu-bilo svojo dušo ? V nekem samostanu v Likaoniji je, kakor pripoveduje sv. Gregorij. živel menih zelo pobožno in spodbudno. Ko ae mu je bližala smrt, in so se zbrali krog njega njegovi sobratje. da bi slišali od njega ob koncu življenja kak nauk ali opominj, rekel je umirajoči: .Vedite, bratje, da sem jaz, kadar ste
se vi postili, skrivaj jedel, in zato sem zapadel hudobnemu duhu, ki me hoče sedaj ugonobiti in mojo dušo s seboj odpeljati." Po teh besedah je izdihnil svojo dušo.
Zato se moramo vedno čuvati, da nas ne premaga ta živalska strast Treba je sicer, pravi sv. Avguštin, vživatijedi, da si ohranimo življenje; a vživati je moramo kakor zdravila, namreč ne več, kakor je potrebno. Nezmernost v jedi je zelo škodljiva duši in telesu Kar se tiče telesa, je gotovo, da največ bolezni izvira od nezmernosti Mrtve ud, driska, glavobol, skrnina, trganje in neštevilno drugih bolezni ima večinoma svoj izvor v nezmernosti Toda telesne bolezni so le manjše zlo; mnogo hujša je bolezen, katero si nakoplje duša. Pred vsim zatemnuje ta pregreha, kakor trdi angeljski učenik sv. Tomo Akvinski, razum, in ga dela nezmožnega za duševno delo, zlasti za molitev. Kakor post dela dušo zmožno za premišljevanje o Bogu in večnih dobrinah, tako postane vsled nezmernosti duša za to nesposobna.
Zato pravi sv. Bernard: .Bodi zmeren celo pri vživanju kruha, da ti preobloženi želodec ne otežuje molitve." Zlasti skrbi za to, da zvečer malo uživaš, kajti lakota, ki jo čutiš zvečer, je večinoma goljufna, ki nastane vsled neke kisline, katera se tvori od jedij, opoludne zavžitih. Kdor hoče torej zvečer utešiti lakoto, prestopi lahko mejo, in bo zjutraj, ako jed še ni prebavljena, čutd, da je želodec prenapolnjen, in glava mu je težka, tako da mu je komaj možno zmoliti ene „Češčene Marije." . Pomisli," pravi sv. Bernard, .ali bode pač Bog dajal onemu tolažbe v molitvi, ki išče svojega veselja v jedeh, kakor neumne živali. Božja tolažba ne doleti onega, ki si išče drugih tolažil."
Kdor ne zna zatajevati pohlepnosti po jedi, bode kaj lahko tudi drugim počutkom dajal vso prostost; kajti, kakor hitro je, kar smo že zgoraj omenili, izgubljena zbranost duha, takoj slede same ob sebi druge napake, nespodobne besede, lahkomiseljno vedenje. Najhujše pa je, da je pri nezmernosti tudi čistost v veliki nevarnosti, kajti po izreku sv. Hieronima je nezmernost izvor poželjivosti. Zato so svetniki tako skrbno zatajevali slast po jedi in pijači. Sv. Tomo pravi: .Ako premagamo hudobnega Duha v izkušnjavi k požrešnosti, potem nas ne izkuša k nečistosti."
Kdor se trudi, da premaga slast, napreduje vedno bolj v duhovnem življenji; kajti kdor kroti to strast, bode tudi druge počutke ložje krotil in se vadil v vseh čednostih, kakor poje sv. cerkev: .0 Bog, kateri s telesnim postom zatiraš pregrehe, povzdiguješ duha, deliš čednosti in plačilo!" (Predglasje v postnem času). Post nam daje moč, da zmagujemo v aebi hudo spačenost, da dvigujemo svoje srce nad grešna nagnjenja, da se vadimo v čednosti in si pridobivamo večnega zasluženja.
.Toda — porečeš — saj je Bog jedi zato vstvaril, da 8e z njimi zadovoljujemo in ustrežemo svojemu poželjenju." Svetniki pravijo drugače. Čeatiti oče Vincencij Karafa iz družbe Jezusove je rekel: .Bog nam zemeljskega veselja ni podaril samo v našo zabavo, ampak tudi zato, da mu moremo skazovati zato 8vojo hvaležnost in ljubezen, s tem da se odrečemo vživanju teh njegovih darov in mu jih prinesemo v dar." In tako so delali svetniki tudi v resnici. Stari menihi so večkrat smatrali, kakor pripoveduje sv.
Hijeronim, uživanje kuhanih jedi ket veliko napako; vsa njihova hrana je bila kruh.
Dasi je bil sv. Alojzij slabotnega zdravja vendar se je trikrat na teden postil ob kruhu in vodi. Sv. Frančišek Ksaverij ni jedel pri svojih apostolskih opravilih drugega, kakor nekoliko opraženega riža. Sv. Frančišek Regis tudi pri svojih najbolj napornih delih ni užival druge hrane, kakor z vodo namešane moke. V življenju čast. brata Jožefa od Križa čitamo da je ta služabnik božji štiri in dvajset let užival samo kruh in nekoliko scčivja ali sadja, da ne vpo-števamo mnogih dnij, ob katerih se je strogo postil ob kruhu in vodi. Še le v bolezni je bil po pokorščini prisiljen, vživati tudi nekoliko gorke jedi, to je bila čašica juhe z omehčanim kruhom. Ko so ga zdravniki prisilili, da je pil tudi nekoliko vina, zmešal je vino z juho, tako da je bila njegove skromna hrana še manj okusna.
Sicer nečem nikomur nalagati dolžnosti, da posnema to strogo življenje, ako hoče postati svetnik, toda to trdim, da oni, ki je vdan pohlepnosti po jedi in pijači, in se ne prizadeva resno, da jo kroti, ne bo nikoli vidno napredoval v duhovnem življenju. Navadno uživamo jedi večkrat na dan, zato bodo oni, ki ne krote te strasti, vsak dan storili mnogo grehov.
Kako naj se pa vadimo v tej čednosti in kako zatajujmo pohlepnost po jedi? Sv. Bonaventura našteva tri načine, kako naj se zatajujemo, namreč: v kakovosti jedi, v kolikosti ali množini jedi, in v načinu, kako moramo jedi vživati.
Prvič, kar se tiče kakovosti, ne zahtevaj nobenih izrednih in izbranih jedi, ampak vedno le priproste. Kdor ni zadovoljen z jedrni, ki se mu prineso na mizo, ampak želi boljših in prirejenih na poseben način, kaže s svojim vedenjem določno — tako meni sv. Bonaventura — da razume o krščanskem zatajevanju toliko kakor nič. Kdor pa se zatajuje, zadovoljen je s tem, kar se mu prinese, in če ima pred sabo več jedi, izbere si rajše manj okusno, Če le ne škoduje zdravju. Tako je ravnal sv. Alojzij.
Kar se tiče posebej mesa in vina, pravi prav dobro Klemen Aleksandrijski: To dvoje sicer daje telesu moč, toda dušo slabi." V starih časih je bilo menihom strogo prepovedano meso tudi le pokusiti, in sv Bernard pravi sam o sebi: .Zdr-žujem se mesa, da ne redi v meni pregrehe mesenosti." Kar zadeva opojne pijače, pravi sv. pismo: Ne dajaj vina kraljem." (Pregovori, 31, 4).
Kralji tukaj ne pr menjajo onih, ki gospodujejo deželam, ampak one, ki krote svoje grešne strasti in jih podrejajo razamu. Na drugem mestu pravi modri: sNad koga pride gorje? Nad one, ki se mude pri vinu in pridno praznijo kozarce." (Pr. 23. 30) In zakaj? Zato ker, kakor pravi Salomon, vino vzbuja nečistost. Zato je sv. Hieronim pisal Evstohiji: „Ako hočeš ostati čista, kakor mora biti nevesta Kristova, potem se boj vina kakor strupa! Vino in mla dost sta dvojno netilo nečistosti. — Iz vsega tega uvidi, da se morajo vsi oni, ki ne čutijo notranjega nagona in 8varila, ali oni, ki se radi slabotnega zdravja ne morejo popolnoma zdrževati mesa in močnih pijač — da se morajo torej vai ti vsaj kolikor moč zmerno tega posluževati, sicer je mučijo nečiste izkušnjave.
t Bogodov Mihael Ko g >vhk.
(Konec prihodnjič.)
Zmaga krščanske ljubezni.
(Resnična dogodba.)
Pred pol stoletjem je živel v zapadni Rusiji vrl gozdar s svojo ženo, dvema otrokoma in nekaterimi lovskimi učenci Njiju zakon je bil prav srečen v tihi gozdni samoti. Nenadoma pa se razširi novica, da se od izhoda sem bliža huda bolezen kolera Skrben za svojo družino si gozdar v bližnjem mestecu naroči potrebnih zdravil in poizve, kaj treba, če obišče tudi njegovo hišo ta strašna bolezen. Kmalu se res prikaže v sosednji vasi, od laljeni komaj uro hoda od gozdarjevega doma in pobira ljudi brez izbere Na vso moč sklenejo paziti gozdarjevi, da ne bi prišli s kom v dotiko iz okuženih krajev. Neki večer, ko je žena gozdarjeva po večerni molitvi spravila svoja otroka pokropivši ju z blagoslovljeno vodo, v posteljo, in se pogovarjala s svojim možem o domačih zadevah, hipoma naznanijo psi z lajanjem, da se nekdo bliža stanovanju In glej, pribežal je mlinar iz sosednje okužene vasi hoteč uiti grozni morilki in prosil prenočišča. Bil j^ bled in prepaden, da je bilo vsakega groza pred njim. Kaj naj bi storil gozdar ž njim, ali naj bi ga nemilo odslovil, ali naščuval pse, da ga preženo? Težko se je bilo odločiti gozdarju v tem trenotku, ker je bil mlinar njegov smrtni sovražnik, ki mu je vedno nastavljal zanjke, odkar je gozdar vzel v zakon svojo ženo, katero je snubil tudi mlinar. Toda v sili mu ni odrekel prenočišča. Dasi ga je mlinar sovražil že štiri leta in n: prestopil do tega trenotka praga njegove hiše, vendar ga je v potrebi sprejel s krščansko ljubeznijo upajoč, da ga bo tako spravil zopet na pravo pot
S požrtvovalnostjo sta mu stregla g >zdar in njegova žena, pripravila večerjo in posteljo, a mlinar je odgovarjal na nju vprašanja in tolažbo le kratko in čemerno. Predno so se odpravili k počitku, zahvalila sta gozdar in njegova žena v svoji sobi skupaj Boga za vse dobrote in ga prosila tudi za ubogega mlinarja, da bi mu vlil miru in tolažbe v izmučeno srce. Pa le kratko časa so počivali to noč, kajti gozdarjev učenec je vzbudil celo hišo z žalostno novico, da je mlinarja napadla kolera in pro8il svojega gospodarja, da bil smel bolnika hitro odpraviti iz hiše. „Bog ne daj", odgovori gozdar, .kaj takega nikakor ne pustim storiti. Strezite bolniku, dokler sam ne odpravim otrok v zgornjo sobo." Ko je izvršil ta posel, šel je k bolniku 8 svojo ženo. O žalostnega, groznega prizora! Mlinarja je zvijal strašen krč in ga premetaval po ležišču, jasno so se tudi kazali znaki nesrečne bolezni A tudi neka druga bolezen, neko drugo gorje je bučalo v bolnikovem srcu Čim požrtvovalnejše sta mu namreč stregli gozdar in njegova žena, tembolj se je bal nju pogleda. Z laj je skril svoj obraz v blazine, a nato se bil 8 pestjo po čelu. Planil je hipoma z ležišča in z režajočim »mehom zaupil: .Ne dotikajte se me, vr/.ite m t v »nkaj kot mrhovino vranam in volkovom! Stoj, angelj mo rilec, ne vrzi me v večnih muk peklo, — posluh «jte: pošast sem jaz, kakoršne ne hrani puščava. s kužno boleznijo sem prihitel k vam, da bi iz maščevanja vas vse pogubil' A sedaj, gorje mi, o večni sodnik! Ali se me moreš še usmiliti!* Utrujen in nesvesten pade po teh pretresljivih besedah mlinar na svoje ležišče.
Sklenjenimi rokami in solznih oči stoji gozdar pred bolnikom, njegova žena pa vzame razpelo ae
stene in ga tclažbepolcimi besedami poda obupanemu mlinarju
Večni srdnik. gospod življenja in smrti pa ukaže angebu smrti, naj pustf bolniku življenje. In res, kmalu trdno zaspi in polije ga obilen prt.
Ko pa se prebudi, strežba mu še vedno skrbno grzdar in njegova žena. Nju požrtvovalnost ga tako pretrese, da iima hvaležno poljublja roke. prosi B-ga odpuščanja in lije solze sprave, hvaležnosti in ljubezni
Nekaj tednov pozneje ozdravi mlinar popolnoma; bil je rešen telesne, a rešen tudi še h niše dušne smrti — Gozdarje ve pa je božja roka obvarovala strašne bolezni.	F. G
Razgled po domovini
Iz Ajdovica. Dne 22 julija je bila pri nas nova maša. katero j^ daroval č. g Martin Gnidovec v tu kajAnji župni cerkvi. Vredno je da se ta dan obrani v spominju
Ne bom omenjal, da smo za to slovesnost po svojih močeh okrasili cerkev, prostor pred cerkvijo in rojstveno hifio gospoda slavljenca z mlaii in s primernimi napisi Povem naj samo da je bilo posebno garljivo v nedeljo, ko je stopil pred gospodnji altar novr mašnik rojak 01 vseh krajev so prihiteli verniki da se vd^leže nove maše. Videl si starčeka, ki je prilezel rb nal ci. in onemogla ženica je zapu stila svo) dom. da hode pri tej slovesnosti Prišli so ljudje od 1 lizu in od daleč. Gotovo že dolgo ni bilo toliko hudi v Ajdovcu kakor ta dan.
Ob 10 uri se je pomikhl dolg sprevod iz žup-niš<*a v c«rkev. Gosp<xl novomašnik v družbi gg du hovnikov sobratov gre zdaj v svetišče, da opravi ondi, kjer je bil krščen in sprejet v naročje sv cerkve, prvič presveto daritev. Slovesnosti in časovnim raz meram primerno je govoril gospod brat novomašnikov č. g« sp Janez Gnid«>vec, oivajoč sedaj v študijah na Dunaju Petje so preskrbeli gg bfgoslovci. katere je vodil bogoslovec g Kimovec S svojimi lepo vbranimi glasovi so nas kar očarali. Reči se mora. da takega p*-tja še ni bilo pri nas in zdi se. da so se orgije (K*živile pod rokami tega gospoda igralca.
Po dokončani cerkveni slovesnosti smo odšli na novomašnikov dom. kjer nas je slavljenec prijazno pogostil, in kjer nam je čas hitro mineval v prijazni in veseli družbi.
Želeč g«spodu novomašniku veliko blagoslova, milosti in sreče smo «e razšli Nam vsem pa bode ta dan v veselem spominju. nai ga bode vselej vesel tudi č. g slavljenec kakor mu je nekdo izmed povabljencev želel rekoč:
Svetost in veselje današnjega dne —
kot sladke spominje zakleni v srce!	M. P.
L Bratovske zadeve
molitvenega apostoljstva
Nameni za mesec september 1900.
'Spis potrdili in blagoslovili sv. Oče > a) Glavni namen:
Apostoljska gorečnost. b) Posebni nameni:
7.) Sv. Biflaa. Vneto razširjenje in gojenje pobožnosti srca J zusovega Grešniki iz navade. Oni, ki m povračajo v greh. Ženini in neveste.
8.*	Rojstvo Marije Devtoe. Lijonski kongres na čast blažene Device Marije. Marijanska kongregacija. Matere.
9.)	Ime Marijino. Sv. Peter Klavir. Rešitev in izpre-obrnitev ubogih črncev. Društva sv. Petra Klaver.
li).) Sv: Nikolaj Tolantlnakl. Rešitev šolskega vprašanja v krščanskem smislu. Učeča še mladina in učiteljsko osobje. Duhovne vaje za duhovnike in za gimnazijsko mladino.
11.)	Sv. Hljaotnt. Slovenski katoliški shod. Pobijanje dvoboja Vjetniki in kaznjenci.
12.)	Sv. ovldod. Podpiranje stradajočih Indijcev. Mnoge važne zadeve dušnega pastirstva. Oni, ki so bolni na očeh.
13.)	Sv. Ifotbnrga. Ohranitev tirolske zvestobe do vere in do države. Jedinost tirolskih katoličanov. Pcsli.
Kr.
EL Bratovske sadove N. 1). Gosp* presv, Jezusovega Sroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Srca-v Jožefa, sv. Nikolaja, sh. Mohorja in Fortunata, aru iov na?ih angeljev in vseh naših patronov Bog dobrotno odvrni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, vse ne čistosti, sovraštva, prekhnjevanja in vse pošastne pregrehe. — V molitev se priporoča neka oseba, ki je v hudih stiskah, da bi na priprošnjo Matere Božje, sv Jožefa in sv. Antona Padovan-skega se razmotala neljuba pomota. Če bode uslišana, razglasila bode v »Danici«,
V Ljubljani, 28. avgusta 1J>« 0.
Listek.
Drugi iloveoikl katoliški shod v Ljubljani. Vspored obravnav in shodo v: Ponedeljek, 10 septembra ob 5. popolndne »Pridi sv DuhM in blagoslov. Stolna cerkev — Ob 6 zvečer. Osnovalni shod, Alojziievišče.
—	Ob pol 9 zvečer Zabavni večer »Meščanskega kluba", Katol §ki dom. Tor^k. 11. septembra ob 8. zjutraj Slovrsna sv. maša. Stolna cerkev. — Posvetovanje odsekov: 01 10 do pol 12 Šolstvo. Katoliški dom. — Od 10. dalje Socijalni odsek. Staro strelišče — Od 10 dalje Časnikarstvo Rokodelski dom.
—	01 pol 12 do 1 Krščansko življenje Semeniška knjižnica. — Od pol 3 do pol 4 Šolstvo, Semeniška knjižnica. — Ob pol 3 Socijalni odsek. Staro strelišče. — 01 2 dalje Časnikarstvo, Rokodelski dom.
—	2. dalje Organizacija, Katoliški dom — 01 pol 4. do pol 5. Krščansko življenje, Semeniška knjižnica.
—	Ob pol 6 zvečer I. slovesni shod AlojzijeviŠče. — Ob pol 9. zvečer. Pi zdrav »Slov kršč srcija'ne Zveze* katoliškemu shodu. Katoliški dom. — Sreda 12. septembra. Ob 8 zjutraj tiha sv. maša (govor). Stolna c-»rkev, — Ob pol 10. zjutraj II. slovesni shod, AlojzijeviŠče — Ob 3 popoludne III slovesni shod, AlojzijeviŠče. — Ob 7. zvečer Slavnostni komers aka-demičnega društva „DaniceM, St. strelišče — Gospodje, ki so dobili te dni vpraševalne pole gledč katoliškega shoda, prosimo da pole kakor hitro mogoče iz« polnijo in pošljejo tajniku pripravljalnega odbora g. dr. Evgenu Lampe v Ljubljani Prosimo, da točno odgovore na vsa vprašanja in natančno zapišejo imena — Čim prej ima pripravljalni odbor odgovore v rokah, tem lepši bode red in tem ložje bode preskrbel vse potrebno za udobnost drag h gostov
Pripravljalni odbor za II. katoliški shod.
Odgovorni urednik Tomo Zupan.
— Tiskarji in založniki Jožef Blasnikovl nasledniki v Ljubljani.