IZGNANCA
TONE    S E L I Š K A R
Noč se preliva na obeh straneh voza, žvenket koles rohni kakor jezovit plaz hrumečih glasov
in zasuti z lamino v ta železni odjek se nežno iščemo z očmi.
Ljubkujemo deco, spečo na trdih klopeh, z mislijo božamo izžgan obraz matere, ki jih zagrinja s svojo srČno skrbjo, dekletu, ki vsa osamljena pri oknu ždi, bi povedali lepo povest, saj vidimo culo njeno: brez dela je in se vozi domov ko na pogreb — mož pa, ki omahuje s svojo težko glavo, nam vsem govori z rokami, ki jih je trudno spustil ob telo:
Saj to so roke, kakor železen vzvod,
žile kakor ladijske vrvi,
ki jih je v vozle zamotal silen vihar.
Poleg mene pa se mož in žena vračata iz Nemčije.
Dva izgnanca.
V obeh sivih obrazih skrb in strah,
v mislih kljukasti križ, lopata in kramp.
Še dve postaji.
Zareče iskre migotajo mimo nas,
vrisk stroja krika v noč.
Trbovlje, Hrastnik.
In med Nemčijo in Trbovljami je štirideset let!
Noč se preliva na obeh straneh voza. Vlak zavira.
Obe košari si je na rame naprtil sivi mož, žena je stisnila k sebi majhen zabojček in je dvignila prt z njega — poglej, /a — kletko s kanarčkom ...
„Doma smo, ljubček! Mar te je strah-------fa
Skozi blesk svetilke nad tirnicami
smo jima poslali poslednji pozdrav.
Mož je sedel na košari,
žena je pestovala kletko s kanarčkom
in nihče drugi ju ni pričakal
ko temna, težka, samotna noč.
JETNIŠNICA
TONE    S E L I Š K A R
Zemlja je zadehtela,
rdeče lilije v gredah ob jetnišnici so zagorele,
težko obzidje se hoče dvigniti s solncem v nebo,
koraki straž so onemeli v žvrgolenju ptic,
ki švigajo ob steni navzgor,
iz zrahljane zemlje na dvorišču,
kjer so stale vislice,
je pognal grmič svetlordečih marjetic,
rumen metulj plava v vetru,
golobje grulijo na strehi,
zvonovi zvone za Veliko noč.
O pomlad! Bog daj srečo!
Kmetje se vozijo v mesto, konji pekecejo po tlaku,
glej jo, deco, papirnate zmaje spušča pod oblak,
na oknih slone dekleta in si Češejo lase,
nekje se smeji pesem, veselje in radost.