SVEN HEDIN — F. PALNAK: . ' . ' *' ' : ' ' """ Za morjem.i . . " "' i....t ';. (Dalje.) • . , . . ¦ s .,; 8. KANADA IN VELIKA JEZERA. p^ S% /~? ckaj dni potem je stopil Ivan v službo velikega par-\ ^xm / / n'''¦'¦ ' »Ootoivo, potem je Sibirija' za Ruse tudi; tukaj so prebivalcr-praV1^' tako redki.« ' ' ' ,- • , b ¦ ¦¦• ' »Ravno tako. Ampak v Kanadi dajejo hjive fn bregovi, gozdovi in •. vrde neizmeren drbiček. Kar se izvaža žita vsako leto iz Kariade, je vredno ncd rol niilijarde. In potem dcbičck pri zlatu! O fibah in kožUlro- -. .... .. ,' -m 154 «- • ¦ "--?** l V ?>¦ : '-¦ /¦ "\ ~' • ' vini še ne govorini ne. Angleško gospodstvo se razteza v Severni Ame-riki takorekoč med dvema zlatima rudnikcma. Na naiskrajnejšem vzhodu ima Novo Fundlansko, na najskrajnejšem žapadu pa Klondike. Nikdar ne pozabim mrzličnošti po zlatu, ki je prevzela pustclovce po vsem svetu, ko se ie zvedelo, da se dcbiva v kremenčevih in peščenih strugah reke Jukona polno zlata. Tudi iaz sem bil med njimi. Pravo razbojniško živ-lienje je bilo to! In kako slabo se nam je tam gcdilo! Za kos prepečenca smo plaičevaji po dve kroni, za zabojček sardin pa popet kron. Kako srečni smo bi'Ii, če je ujel Icvec losa ali severnega jelena ter prodajal meso po poštenih cenah — za zlata zrna>. Stanovali smo skupaj v slabih šotorih in neznansko prezebali. Strašni -viharji so tulili pozimi, in dosti-krat je padel tcplomer na petindvajset stopinj pod ničlo. Pbtem pa še delo, da smo dobivaili to vražje zlato! Tu zgoraj je zemlja vednO' zmrzla, in taliti jo je treba z cgnjeni, da se laliko dela. Pcčasi so se sicer razmere izboljšale; na zlatišču je nastalo malo mesto, in maTsikatero leto je pri-neslo za čisto zlato dobička čez sto milijonov kron.« »In drugi zlati rudnik?« »Je Nova Fundlandska! Octovo in pcšteno- pcdjetje, samo dai prav nič manj nevarno kakcr Klondike. Mrzel polarni tok prinaša vsako leto ¦ velike množine mcrskih psov, polenovk, lososov, slanikov in ostrig na novofundlandsko uselino', kjer lcvi več kot petdesettisoč ribičev. Ker do-naša ta ribji lov na leto dvajset do petdcset milijcr.ov kron, je tudi ta naj-vzhodnejša obal Severne Amerike zlat rudokop. Poleg tega ima Kanada , sicer tudi cb&ežne zemlje, ki so precei brez vrednosti. Na obali Sever-• nega Ledenega mcrja nimaino dosti' veselja.« . »Čudno, da ima Angleška ravno ta del Severne Amerike!« ~'-';.'' ' »Res je, da je v Združenih državah dosti ljudi, ki mislijo kakor vi ter se jim cede slrne po Kan&di. Najrajši bi nam pobrali ves svet, kakor smo ga vzeli mi nekoč Francozom. Ampak zazdaj še cbdržimo to 'dragoceno posest.« — »Vi se gctovo dcbro spoz.nate pc teh jezerih?« »No, če se vczi človek deset let po njih okolo, že spozna počasi po-mole in zalive in ve približno, kdaj vcda zamrzne, kda-j se led tali in kdaj se bliža nevihta.« ' »Posebno nevarni menda pač niso tukaj viharji?« »Ete varn povem: vsaj tolvko nevarni so lahko kakor na odprtem '• Atlantskem oceanu, in če začne pihati pošten vetrček, je najbclje za vsa- ¦ kega mornarja, da se ozre po zavarovanem kotičku, drugače najlažje izgubi svojo prtljago. Saj boste videli kmalu sami, videli m slišalr boste, kako divja valovje ob cbrežju, prav kakor na tnorskem obrežju. Pa ta jezeria; so tudi po svoji površini več kakor za polovieo tolika kakor Vz-hodno morje pri Evropi. Najsevernejše je Zgornje jezero, največje jezero na svetu. Tu spredaj zaonim pomolorn pa leži Huronsko jezero. Kaj ni to krasna slika? A!i ste že videli kdaj tako temncmodro vodo, tako tem- —• 155 ¦ — nozelene gozdovc in takc tnirne, svečanotihe bregcve? Toliko vatn že po-vem, da kaj takega* že nimata pri vas, tam v Avstriji ali odkcder že stc! Srečno!« 9. NIAGARA. »Škoda, da nismo na Iriškem jezeru,« reče nekoč Anglež Ivanu, ko sta sedela skupaj rri zajtrku, »zakaj na njegovi severni strani leži čudež sveta in največja znamenitost Severne Amerike.« »Vi mislite vo-dopad. Niagara? O tem sem že precej slišal.« »Da, tega mislim. Mislite si, da sedite na parniku, ki vozi iz Iriškega jezera v reko, ki teče v Ontaricško jezero. Ontarioško jezero leži sto me-trov niže kot Irrško, in nekako na sredini tega pota med obema jezeroma pada voda čez strmo stopnico v globino. Stopnica sama je dolga 900 me-trov in jo tvori mogočen apnenčev sklad. Spodaj je skriljavec. Ta se ruši hitreje kakor trdi apnenec, in zato visi zgornja plast naprej, in čez njo pada vsa voda.Ko pa se skriljevec razlušči, ne more držati apnenec sam .. vse teže; tedaj se odkrušijo tupatam robovi in padajo z mogočniTni bobne-njem v globino. l'a'ko glcda vodcpad sčasoma svojo stopnico', in vodo-pad Niagare potuje vedno navzgor ptoti Iriškemu jezeru.« »Pa to se ne godi menda prehitro?« »Seveda ne, za vsak kilcmeter proti Iriškemu jezeru rabi kakih dvaj-settisoč let.« »Torej bo pa že še na sfcarem mestu, če pridem pozneje kdaj tja!« »To že, in izgubiti se tam ne morete. 2e na šestdeset kilometrov da-leč slišite grmenje vcdopada, in če pridete bliže, vidite, kako odskakujejo penasti in prašni vcdni oblaki petdeset metrov spet kvišku iz prepada. Niagara je gotovo najveličastnejše, kar ima svet. Še večji vodopad je bojda pri reki' Viktoriji v Afriki. Niti misliti si ne morete, kako majhni sc zdite sami sebi, če stojite na mostu nad slapom ali pod njim in vidite, kako polzi kakor olje 8000 kubičnih metrov vode vsako sekundo tiho čez stop-nico in se v hipu razbiia s strašnim gromom spcdaj v vcden prah in peno.« »Mislim, da ne bi bilo preveč prijetno, če bi koga vrgla voda s se-boj dol.« »In vendar se je že našel človek, ki je to pcizkusil! Zaradi varnosti pa se je zaprl v močan železen sod, v katerega si je nadeval blazin. Tako zaprtega je nesla voda s seboj; spolzila ga je preko stopnice, kjer je zbob-nel v globino. Dokler je bil v mirnem toku, je še veljalo. Ampak potem, ko je udaril spodaj na vodno gladino, ko ga je zgrabil vrtinec in metal ob pečevje kakor žogo, ga pctapljal hitro v tolmune, polne vode ... No, pa to vsaj ni trpelo dolgc, in ko je splaval scd spet v mirno vodo, so ga uoteg-nili iz nje.« »Kako pa je bilo pri srcu temu pcgumnežu, ko so mu odprli sod? Saj je moral biti čisto zbit in meliak kakor vosek!« , _^, 156 ,^- • ¦ »To ne, pač pa je bil ves zmešan, in pravijc, da je izgubil spomin. Vsekakor pa je trdil, ko je zlezel na dan, da te vožnje ne poizkusi več drugič.« »Kaj so napravljeni preko reke Niagare tudi mostovi kakor čez dru-ge reke?« ' : »Seveda! Spodaj pod prep.adom je most iz jekla v loku, ki: obseza sam četrtino kilometra. Znamenitejšega mostu menda pač ni na vsem svetu. Nekoč se je hotel posebno pogumen možak izkazati s tem, da je ¦ plesal.po vrvi nad Niagaro. Napel si ie žično vrv z brega na breg ter šel • po njej z balancirno palico v rokah.« »No. temu tudi1 menda ni bilo prav lahko pri srcu, ko je ostal breg za njim in je napravil prve korake nad belo, spenjeno vodo! Mirno kri in sigurno ok<\drugače si izgubljen! Ali pa če bi se pretrgala vrv in bi zdrk-nM ta pogumnež doJ v vcdopad? Ali je prišel sploh srečno čez?« »Prišel iri v tem trenutku je postal znamenit mož. Tjsoč gledalcev se je na tanačin izvrstno zabavalo, in ves dan niso govorili o ničesar dru-gem.« »Prosim, povejte mi še, kje ostane vsa ta voda po vodopadu Ni'-agare?« -¦> ' »V Ontarioško jezero teče, ravno nasproti Torontu, drugemu največ-jemu mestu v Kanadi. Potem teče na severozapadnem oglu jezera spet naprej in napravlja zavita vodna pota okolo vse polno otokov, ki jim pra-vijo »Tisoč otokov«. Potem je veletok časih ozek z mnogoštevilnimi br-zjparoi, pa spet širok kakor jezero. Imenujejo ga Veletok sv. Lovrenca ter teče šele od Montreala dalje spet mirno. Pod mestom Kvibekom pa se spet razširi kot lovski rog. Njegov padec je tako mal, da voda vsako Ieto.zamrzne; le.d je na nekaterih krajih tako debel, da polože nanj lahko , tračnice in vozijo, po njem težki tovorni vlaki. Ko pa se začne spomladi taliti, je pa blizu njega prav nevarno, in po spodniem delu mesta Montre-ala so časih cele ledene gore.« ' »Ali je v Mbntrealu tako mrzlo?« 1 »Do 35 stopinj, in v severni Kanadi je mraz še hujši. Poletje je v teh 'tieželah prav kratko. Poleti je delo tu na jezerih prav dobro, ko pa pride zima, je pa za vas najbolje, da jo pobrišete.« 10. INDIJANCI. Pri delu na Mišigenskem in Huronskem jezeru si je prislužil Ivan to-liko, da si je IahkO' privoščil že tako zaželeno potovanje proti zapadu. ¦ Namenil se je, da si ogleda velika mesta ter poišče kraj, kjer bi zaslužil toliko, da se vrne domov ter kupi tatnkaj lastno domačijo. Odpotoval je iz Čikaga, pustil za seboj Sen Luj ter se vozil s paci-fik-železnico preko Misurija in Kans-asa, kjer drvi vlak čez neskončne prerije. I j Indijančeva glava { . | Vstopil je Indianec iz rodu Dakota ter sedel na klop Ivanu ravno na-sproti. Ivan ga pozorno ogleduje, kakor bi si hotel biti na čistem, kaj je bolj čudno, ali brezkončna prerija zunaj ali bakrenordeči Indijanec njemu nasproti. Ta je sedel resno in molčal. Šele čez nekaj časa reče: »Kaj me tako gledaš, bledoličnik, kaj še nisi videl nikdar nobenega Indijanca?« »Pač, videl sem že dosti1 rdečekožcev, pa me ni nobeden tako zani-nial kakor ti. Kaj pa gledaš venomer tako srepo in resno?« »Resnost sodi med navade našega ljudstva. Mi nismo tako glasni in "' se ne smejemo kot bledoličniki. Tudi če v nas vre, smo nazunaj hladni. Imamo pa li tudi vzrok, da bi bili veseli? Od tvojcev smo dobili krščan- stvo in plug in šole, pa tudi osepnice in mnoge druge bolezni, žganje in — 158 — cgnjeno crožje, Od tedaj pa propadamc. Meni pravijo pri našem rodu »Bivo!«. Poprej je bilo to častno ime. Danes pa pomeni nesrečo. Ali je že kdai slišal mej beli brat, da je živel bizon ali bivol poprej v milijonih med skalnatim goroviem inMisissipijern, medKanado inMehikanskim zailivom? Danes ie iztrebljen razen malih čred v Jelovstonskem nacionalnem parku in v Teksasu že čistc. Tako se godi tudi indijanskim rodovom.« »To ie res žalostnc, rdečekožec. Res ni čudno, če si žalosten. Pa so vsi Indiianci tako žalostni kakor ti?« »Kaj bi, moj bel brat, ti ne bil žalosten, če bi videl, kako izumirajo zadnii tvojega rodu? Če so rdečekožci, ki niso žalostni, so pa že čisto rbupali. Izgubili so vero v Velikega Duha in upanje, da bi kdaj lovili div-jačino v večnih lcviščih. Svr!e dni je mrgolelo po preriji bizonov. Hodiili so kakor Indi.!anci v velikih trumah od pašnika do pašnika. Na tisoč jiii je bilo; sneg je pokril travo; mraz jih je pregnal. Odšli so ter si poiskali bališih pašnikov. Morali so čez reko pc negotovem ledu; v vrsti so šli rreko, drug za drugim; led se je udrl, zadnie črede so tiščale le za pr-viini. in utonilo iih ie mnoigo. — Tudi moji očetje so jih ninogo polovili. .Tahali so na poldivjih konih ter preganjali mlade bike in tolste krave. Konj je vedel natančno, katero žival si je izbral iz črede jezdec. Indijanec ie držal v desnici bi'č, da ie poganjal na vso moč konja, v levici pa lok in šrp ostrih puščic. Ko se je zadosti približal, je izprožil lok, in puščica se je zasadila živali globoko v meso1. Izbral si je novo žrtev, in Indijanec ni jenjal odbirati najtoistejših živali iz črede, dokler je vzdržal konj. Nato se ie vrnil k ubitim živalim, pri katerih so že stale ženske z noži v rokah. Kože so pcrabili za obleko, napravljali so iz njih tudi postelje, sedla, *šo-tore. kite so služile za tetive pri1 loku in za sukanec, iz kopit so kuhali klej, kost' so postale strojarski noži, iz dclgega podvratka so narejali vrvi, meso pa so použili. — Pa kai so1 bili ti' naši lovi proti lovom bledoličnikov! Šele ko s.o prišli ti s svojim veseljem do moritve in svojo dobičkaželj-nostjo. so se zmanišale in zredčile vedno bolj črede bteonov. Ni še dolgo tega. Naihuje so pacifik-železnice. S temi so preleteli beli lovci hitro vso preriio, izbrali najboljše črede, polegli* po dvesto^ metrov daleč od njih, kier jih žival ni zavohala. in iz zasede so jih postrelili. Vmes so bili lovci1, ki so jih popokali po sto v enii uri! Dobro se še spominjam, kako so nek-daj dirjale male črede bizonov čez tračnice, ko je prišel vlak.« Pozorno ie gledal Ivan visokega, krepko zraslega »Btvola«, ki je se-del pred njim kakor krali. četudi je imel čez pleča vržen slab rumenkasto siv plašč. V obroču na čelu, ki je držal dolge gladke lase, so tičala pisana peresa, niegova koža ie bila rdečkasta, njegove nodočnice sq, stale na-prej, čelo je bilo potisnjeno nazaj, oči pa so zrle zvesto, sanjavo in ža-lobno. Pod orlovim nosoni ni nobenih brk. Lice sporninja na mongolsko pleme. ' ]rrW%: »Škoda, da se mora urnakniti tak rod kot je vaš. Ali nikakor ni mo-goče rešiti ostanka?« —~ 159 «— »Na to mislim tudi jaz že dolgo. Ampak Indijanei niso v boju z belimi tako srečni kot črnci. Pred štiristo leti je bilo v Sevcrni Ameriki najmanj pet milijonov Indijancev. Tedaj pa pride prvi bledoličnik, tisti Kolumb, čigar ime duhcvi mojih očetov še danes kolnejo na onem svetu. 2e on in njegovi prvi nasledniki so ravnali z rdečekožci kot z živino, vlačili so rnože, žene in otroke v sužnost ter ornadeževal-j svoje meče z našo krvjo. Če bi mogla govoriti zemlja mojih očetov — klic maščevanja bi prevpil grmenje vcdopada Niagare!« »Kaj hočeš s tein reči, da je bil tu mir, preden sc prišli Evropejci preko morja?« »Ne, tisto ne. Naši rodovi so se bojevali med sebcj že zdavnaj prej, kot so vedeli kaj o Evropejcih. Napravljali so si nasipe, ki so varovali rod pred rcdorn. Da, celi indijanski rcdovi so že tedaj izumrli v bojih s svojiTni sosedi.« »Saj res, zdaj se spominjam, da sem že slišal o tem, da so odkrili med Arizonom in Novo Mehiko starine, ki prirovedujejo, da je imel na skalnatih planotali že izumrli rod mesta in trdnjave. Če bi bili Indijanci složni, ne bi si Evrcpejci tako lahko pcdjarmili Amerike.« »Saj to je naša največja nesreča! Nisrno imeii urejenih držav kakor vr. Edina zveza rodov, ki je bila podobna državi, je bila država Monte-zumova v Mehiki. Pa kaj pomaga, ko so bili domačiini sovražniki Monte-zurnovi na strani premagalca Korteza. Kako pa je bilo šele na vzhodni obali! Z zvija.čo, verclctnstvcm in sJlo so se polastili bledoličniki našega ozemlja. Za zlato in žganje so dobili naša lovišča, so se tam naselili ter izpodrivali korak za korakom. Hrabri h bojeviti Irokesi ob gorenjem Hudsonu in Ontariu so bili najmogočnejši od vseh Indijancev, pa vendar so izginili. Kar jih še živi, so postali pclledelci. Ti imajo svoje ozemlje in govore še svoj lastni jezik. Delavarov ob dolenjem Hudsonu je bilo pet-desettisoč mož, ko so prišli beli v deželo. Umaknili so se zapadno proti velikim rekatn, in zdaj jih je le še osemsto! Mohikanci v Ncvi Anglcšk; so izumrli popolncma. Mcj lastni rod, rod Dakota ali Siuksindijancev, se je skrčil tako. da nas je le še petindvajsettisoč mož. Mnogo naših in mnogi rodovi' v Skalnatem pogcrju, v Arizoni in v Koloradu še žive staro pro-sto in veliko življenje. Nekateri stanujejo v stožčastih šotorih iz kož in love kakcr v prejšnjih dneh po preriji in v gorah. Vendar pa so nas iztre-bi'li že tako jako, da nas je vseh Indijancev skupaj komaj še dvestosedem-desettisoč mož, in teh živi več kot tretjina v Kanadi. Tudi v Mehiki ži>vi dosti Indijancev, ki pa se mešajo vedno bolj s potomci priseljenih ^pan-cev, in kmalu bo vsa Mehika država mesticev. Na zapadu Misisipija se širi poljedelstvo vedno bolj, in tam preoravajo prerije. Beli prihajajo ka-kor kobilice, in Indijanci se umikajo pred njimi kcrak za korakom, ka-kor prerijski' psi, krtice in antilope, če se užge trava v preriji.« »In vendar imajo Indijanci mnogo prijateljev med belimi. Zanimajo se zanje in pišejo o njih knjige.« —** 160 *»— »Vem. Vem tudi, da beli1 take kniige radi čitajo. Morebiti je to za nas tolažba, da vemo, da bodo še tedaj, ko pojde zadnji Indijanec za klicem Velikega Duha v večnost, knjige, ki bodc spominale bledoličnike, da so iztrebili naš rcd. Iz nji'h bodo brali, kaj so počenjali prvi naseljenci med narni. Indijanci so bili v miru vedno cdkriti in zanesljivi1, pa kruti in zvi-jačni v vojni — prav kakor beli. So btti bledoličniki, kt so se navadili od sovražnikov skalpirania, posneinanja oglavkov! Njihove vlade pa so jim plačevale za poslane oglavke. Prišli so s puškami, se pcskrili, obkolili indijanski šotor ter postrelili vse. Še pred solnčnim zahodom so ležali Indijanci kakcr snopje po žetvi mrtvi v gozdu. — Tako je bilo tedaj, tako je bilo vedno. Kaj so bili naši očetje proti belim, ki so prihajali vedno in vedno ter preplavljali našo dežeto! Kruti so bili' Indijanci seveda lahko, če sc dobili u;etnike ter jim snemali oglavke. A bledoličniki so bili nad njimii. Rečem ti, beli mož, nam se godi, kakor čredam bizonov. Tudi naše življenje je le še kratko, kakor onih. Kmalu izgine zadnji rdečekožec. Z njim izumrje vse pleme, in naš sled izgine s sveta. Ali bo sedel tedaj pri smrtnem ležišču Indiijančevem beli misijonar, da vzame Velikemu Duhu zadnji pozdrav iz dcline mrtvih? Ali pojde zadnii Indijanec, ko začuti svoj konec, v gozd in zasadi bojno sekiro z gotovo roko v hrastovo deblo ter pohitf potem sam pc stopinjah svojih cčetov na temni poti v deželo duhov?« (Konec) Mehkodlačka - Tihotačka - Mesojedka - Sladkosnedka