Katolški cerkveni list.
Odgovorni vrednik in založnik: lir. Janez lir. M*oyavar. M *0.	V Četertik 13. Grudna.	9H4B.
■zlaganje Lavretauskih litanij
k časti in hvali presvete in brez madeža Device Marije, Matere božje.
(Dalje.)
Mati prečista, proti za nas !
Ali jc bila Marija devica čista od lastnih grehov ?
resveta Božja porodnica je bila po posebnim spredku, ji od Boga danim, vselej prosta od vsiga lastniga greha, ne le smertniga, temuč tudi odpustljiviga. To vsa cerkev od presvete Device veruje, kakor Trid. zbor. sej. 6. Kan. 23. pravi.
Nič umazaniga, nič otemnjeniga v nji ni bilo. .,Xe bi bila pripravna, biti mati Božja, ako bi bila kdaj grešila", pravi s. Tomaž A k vin. Pa ne le prosta od vsiga greha je bila Marija, temuč prosta udi od vsiga pozemeljskiga nagnjenja in poželenja, njeno serce je vedno proti nebesam obernjeno ostalo. — Ljubezen Device je bila čez vse stvarjene reči povzdignjena, in nikakor jim podložna. Zato jc vidil s. Janez v skrivnim razodenji 12, i. mesec pod njenimi nogami; mesec pomeni spreminljive reči: tega je presveta Devica imela pod nogami, ker sc ni minljivim rečem nikoli podvergla, temuč vse minljive reči je svojim nogam podvergla. Po pravici bo Marija imenovana mati lepe ljubezni zakaj z lepo ljubeznijo je vselej ljubila Boga, z lepo angele, z lepo ljudi, z lepo vse stvari. Od te
ei * c Miti rc pravi s. Duh v visoki prsmi 6. H.
Ena je moja golobica. moja nfomadeivanm*. Zakaj lc ona je bila med vsimi svetniki edina nar bolj popolnama, nar bolj čista, nar bolj sveta. Od tod so tisti častivni periuiki svetih očetov, s kterimi presveto Devico imenujejo -presveto, brez madeža , neomade*cano , ciste ji oi angelov*.
Cista j c bila pa tudi Marija na telesu; in ako-ravno je k očiševanju v tempelj šla, jc to le storila iz želja po veči čistosti, in de bi bila postavo dopolnila.
Ljubimo po njenim zgledu tudi mi čistost; ohranimo čistost duše in telesa. Med vsimi stvarmi, ktcrc se čiste imenujejo, boljši nc bomo najdli, kakor je Božja mati. Njo naj lepši, nar bolj modro, nar bolj ljubeznjivo, nar bolj čisto posncuiajmo in častimo; nji sc priporočujmo, rekoč: O Marija, ti vsa lepa, ti prečista Mati! nikoli svojih neomadežvanih oči od mene z grehi omadežvaniga Adamov iga otroka ne oberni, scer sim pogubljen. Ti sovražiš madež, ne pa omadežvaniga; greh, nc pa grešnika: za-dobi mi tedej milost, de se bo moja duša s pokoro očišena enkrat brez madeža smertniga greha od mojiga telesa ločila. O Marija, mati prečista, zanas Boga prosi!
Mati brez made%a, za nas Boga prosi !
Ta častivni primek Marije device bi se prav za prav spet mogel izreči: ^Mati prečista", pa v drugim pomenu, kakor poprejšni. (V latinskim, tedej v izvirnim jeziku je: mater častissima; v nemš-
kim : I>11 allcrkeuscheste Mutter). Ta častivni pri-mek pomeni čistost od meseniga poželenja. V slovenskim jeziku se pa: „mati prcčista" v tim poslednjim pomenu zavoljo pomanjkanja določivno per-merjene besede prestavi: „Mati brez madeža". Mater božjo imenujemo brez madeža, zato ker je bila vselej popolnama prosta od vsiga poželenja ali slad-nosti mesa: — brez madeža ali prečisto, zato ker je v ti čednosti vse druge čiste stvari deleč presegla. ,Vsc, kar je tvojiga, o Božja porodnica, je pre-čudoo, je silno veliko, in moči drugih preseže", pravi sv. (i e r m a n.
To velja pa zlasti od njene čistosti, zavoljo ktere bo ona vselej Devica imenovana brez postavka . tako de če kdo rDevica-, ali -sveta Devica- pravi, se precej ve, de je Marija. S. Epi-fan pravi: -Kdo sije kdej upal izreči ime svete 31 arij o. in če je bil vprašan: ktere? — ni precej ime devištva pristavil?- Sosebna jc tedej bila čistost matere Božje, ktera ji je ime „Devicett per-svojila: ona tudi vse device s svojo čistostjo preseže. Zakaj njena deviška čistost jc bila:
I. Z nar bolj popolno obljubo ulerjena. Zakaj delo, ktero je po obljubi, iz več čednost izvira. kakor ktero je brez obljube storjeno: po obljubah bo volja bolj nepremakljivo k dohrimu zavezana, je tedaj bolj popolnama, in bolj obvarvana in oborožena zoper skušnjave hudiča in lastno slabost in spreminljivost človeka: kdor po obljubi kaj stori, sc Bogu bolj podverže, mu je tedej prijet-niši in dopadljivši: kdor brez obljube kaj stori, le delo Bogu daruje: kdor pa obljubi in po obljubi stori. delo in zmožnost Bogu daruje. „Devištvo, pravi s. Avguštin, bo časteno nc le zato, ker jc devištvo. ampak zato. ker jc Bogu posvečeno". — -Več daruje-, pravi s. Anzclm, rkteri drevo s sadjem, kakor kteri samo sadje daruje". Ljubši in prijetnimi je hlapec gospodu, vojak cesarju, dolžnik posojcvavcu. ako svojo zvestobo s persego pote..li. kakor če lc z golimi besedami obljubi storili. kar jc dolžan.
Ker je bila pa čistost 31 a rije device z obljubo uterjena. kakor je bilo že rečeno, je bila gotovo boljši in bolj izvišena. kakor čistost drugih devic, ktere ne storijo obljube čistosti. I'a tudi boljši in bolj i/višenn. kakor čistost tistih devic, ktere se z obljubo k deviški čistosti zavežejo, zato ker je:
Izrinila iz bolj popolne ljubezni. Zakaj po meri ljubezni si* tudi vrednost iu zasluženje premena. Ljubezen Device je bila pa nar bolj popolnama. tedej tudi njena obljuba nar bolj popolna, in torej tudi njena čistost nar bolj izvi>ena.
Od ljubi /ni 31arije do Boga kilo je vstani po vrednosti govoriti? Kdo i/red vsih čistih šivanje
z veči ljubeznijo do Boga vnel bil ko Marija ? Podobnost ljubezen rodi; kdo je bil bolj Bogu podo-bin, kakor Marija? Vdeleževanje dodrot ljubezen redi, komu je pa Bog veči dobrote dodelil, kakor Marii? Ljubezen se nad ljubeznijo vname, koga je pa Bog bolj ljubil, kakor Marijo? Spoznanje ljubezen podpira: kdo je pa bolj Boga spoznal, kakor Marija? Njena ljubezen je tedej gotovo nar vikši. —
Čistost 3fatere božje je bila pa tudi od čednost spreniljevana, ktere so njeno popolnost izvik-šati zamoglc. Te so:
a)	Ponižnost. .Spodobi se-, pravi s. Ambrož, de je devica tolikanj ponižneji, kolikanj bolj čista jea.
b)	Sramežljivost. rlme je devica, perimk je pa sramožljivost". S. Ambrož.
c)	Pobožnost. »Devica misli, kar je Gospodo-vigau. L Kor. 7, 34.
d)	Zderžnost. -Lakota je prijatelica de visiva, sovražnica razpušenosti-, pravi s. Hicronim.
e)	Pohlevnost, ktera odvzame lahkomišljenost, prederznost, nestanovitnost, godemanje: torej pohlevnost čisto ženstvo nar bolj zaljša. — Te in druge čednosti je 31ati božja v nar višji stopnji imela, od nje pravi s. Ambrož: „Devica je bila ne le po »telesu, temuč tudi po duhu. V sercu ponižna, v -besedah postavna, v duhu modra, malo besed, „bolj goreča za branje, svojiga zaupanja ni stavila „v negotovo bogastvo, temuč v prošnjo reveža: -delavna, sramežljiva v govorjenji, za pričo svojih misel ne človeka temuč Boga iskati ji je v navadi bilo: nobeniga ni žalila, vsim jc dobro že--lela, pred starjimi je vstala, sebi enakim ni bila -nevošljiva, bahanja se je ogibala, ubogala je pa--met, ljubila krepost. Kdaj je ona le s pogledam -svoje stariše žalila? Kdaj je z žlalito v razpertii rbila, kdaj je ponižniga zaničevala? Kdaj slabiga ..zasmehovala? Kdaj se siromaka ogibala? — Nir j-temniga ni imela v očeh. nič prederzniga v besedi. „nič nepošteniga v delih. Njeno obnašanje ni bilo ..mehkužno, njena hoja ni bila prešerna, njeni glas -ni bil razpušen: tako de unanjc njeniga telesa je -bilo podoba njene duše. izobraženje njene pošteno--sti-. S tirni čednostmi tedej ozaljšana se je čistost Božje matere prečudno svetila, in od njih spreniljevana jc tolikanj zvikšana bila. de je lahko vse druge presegla.
Pa ne le v sebi jc .Marija devica vse gibanje poželenja zalcrla. temne tudi v drugih je to storita. Bogabojcča. poštena, modra deklica je v stani z enim samim nedolžnim pogledam, z eno samorezno besedo pričijoče s spoštevanjem navdati: i/, nedolžne, čiste deklice sije vrednost in upoštevanje, pred kterim omofkne nest.azni je/ik. in beži prešerno dja-
nje. Taka je čistost Božje matere, Marije device, bila. S. Ambrož pravi: ..Tolika je lepota Device ..bila, dc ni le v sebi lepoto vrednosti ohranila, te-..muč tudi drugim, ktere je obiskala, zaznamikne-..dotaknjenosti dodelila«. .Posvečujoča gnadau. pravi s. Tomaž A k vin, „ni le v Devici vse neperpu-šeno gibanje zaterla, ampak jc tudi v drugih to inoc imela, tako de akoravno je bila lepa na telesu, vender od nikogar požcljena biti ni mogla-. „Obraz Device*, pravi sloveči bogoslovcc Janez Gerzon, jc spodbodel pogledajoče k čistosti, in je ugasnil in zamoril vse nečiste misli-. Kakor se stopi vozek pred ognjeni, tako je zginila nečista ljubezen spred obraza Marije device. Xi čudo tedej. de jc bilo vse, kar je »»krog nje živelo, z nebeškim ognjem ljubezni in svete čistosti ogreto, in de jc s. Jožef dar deviške čistosti zadohil, ker je z Devico živel. Tudi od S. Janeza evangelista jih veliko meni, dc je zato toliko stopnjo deviške čistosti dosegel, ker je po smerti Jezusovi s presveto Devico živel.
Skerbimo tedej . če smo modri, de to prccisto Mater vedno pred očmi imamo, jo nasledvamo, iu posebno pobožnost do nje imamo. ..Ozri se na zvezdo . kliči Marijo-, prav i s. B e r n a r d. ..(V se vzdignejo vetrovi skušnjav, ozri se na zvezdo, klieiMarijo-. To storimo rekoč:
O Marija, ti limbar med ternjem. ti goreč ter-njev germ. ti svitlo čista jutranja zarja, ki temo nečistih misel razpodiš: ti Deviea narčisteji med vsimi devicami! zadobi mi svatovsko oblačilo, namreč oblačilo čistosti, brez kteriga se moja duša na zenitnino božjiga Jagnjcta perkazati ne srne; zadobi mi milost, de svojimu stanu permerjeno čistost ohranim: o Marija. Mati brez madeža, za nas Boga prosi!
(Dalje «.lcdi.)
Božja vladlm v zgodovini celi ga »veta.
l Dalje i
4. Boj na Nemškim zoper Ogre.
a) Bitva pri Merzeburgu. Ko je Nemško med časam od Ludovika otroka do Henrika I. zavolj notranjih razpertij brez vse moči bilo. so brezštevilne trope zOgerskiga po-gostama deželo zagernile. Z izgovoram, de hoče z nemškim kraljem prijazno zavezo narediti, je že v I. 901 nadvojvoda Arpad na Nemško poročnike poslal. Ti, ko so ogledovaje deželo prehodili, so svojimu vojvodu sporočili, dc je nemški kralj se otrok, de so njegovi pervaki med seboj v kervavc razporc zapleteni, iu v«e nemške dežele v razdra-ženosti in nepokoji. Ze precej drugo leto jc nezmerna ogerska četa na Nemško vdarila. se čez
reko Anso (Ens) vzdignila, in s toliko neprevid-ljivo hitrostjo ropala in pokoneevala. de na Bavarskim več kot sto ur na obsego v nekterih dneh že skor nič več ropati ni bilo. Vse cerkve, vsi samostani so v grobljah in razvalinah ležali. Predin se jc šc bavarska vojskna truma zbrati mogla, jo je bila roparska četa s svojim nezmernim plenam že spet potegnila. Tolovajstvo, morija in druge guu-sobne dela teh divjakov so se v I. 907 ponovile, ko jim jc po zmagi čez Vcmce pod vojvodam Luit-poldam vsa Bavarija odperta bila. Pribodno leto 9DS so se skoz Marsko in t'esko vlekli, in na T o-rinško iu Saksonsko vdarili. Vojvoda Burkar t Turinški in škof Budolf Virehurski sta se jim nasproti postav ila. Blizo pri Ajzenah sle se obe trui t zadele: pa ravno tako nesrečni, kot prejsno let«* so bili Nemci ludi tistikrat. Vojvoda in skot sta hii.t v boji vbita, iu z njimi velik del (urinskih iu iz-hodno-frankovskih pleriienitnikov. V prrvie >•• -e Ogri nemško pogumnost v I. 91V spoznavali ueiii. ko je njih armada od bavarskiga vojvoda A rn u 11 a lic le uatolčena. ampak popolnama razbita bila. To seje godilo pod kraljem Konrada nt. kirri jr v I. 911 Ludovika v vladii nasledoval. Pa und raz-pertijami. ki so p<ol Kouradam nn Nemškim bile. so Ogri kmalo spet na novo prirojili. \ I. 91."» -o po Frankovskim do okraja pri Fuldi prišli. Pribodno leto so sc spet po roparsko in tolovajsko po v^i.u Frankovskim vlekli, so sli potlej čez Keno. so , Lotringijo prilomili. in tudi to de/.rlo, kak<»r r:i del bližnje Francoskc. z ropam, morijo in po/.igam vncsrečili.
Konrad je proti koncu leta 91 s umeri. Od*!» j so Ogri nekaj časa Nemeii s svojo roparijo prizanesli. pa le zato. ker so la ras od llereiigara v Italijo poklicani, unkraj Planin veliko obilnimi po n kot na Nemškim dobili. Pa ze v I. 921 so soel na Nemškim rojili, še štcvilniši četa ji' drugo leto pri-hrula. V dve tropi razdeljena je ena na Saksonsko, druga na š v a b s k o ropila. Zdej so se do Bodenskiga jezera raztegnili: in dimne razvaline mest, samostanov in cerkev, in celi kupi pomorje-nih prebivavcov so povsod sled njih pokončevanja zaznamovali. Celo Nemčijo so zdej zajeli: clo noter na Francosko so ze prerili, ter povsod smert, strahoto in revšino zapustili.
Med tim je vojvoda Henrik Saksonski za kralja Nemcov spoznan bil (Henriki, šinkovčar imenovan). Pervo, kar je v zadevi do Ogrov storil, je bilo, de je devetletno primirje od njih prisilil, in tako nemškim deželam nar pred p«k«j zadohil. Tiste čete, kije na Saksonsko in Turinsko vdarila, seer ni bil zmagati v stanu; pa med tem ko je od Ogrov natolčcn v terdnjavi Veri a bil. je eni od njega izposlani tropi nadvojvoda 4'oltan v roke
prišel in vklenjen v Verlo pripeljan bil. Vsako rešilo v dnarjili. kakoršno koli bi se od njih terjalo, so Ogri za svojiga kneza vložiti pripravljeni bili. Henrik pa je dobro vedil, de bi Ogri, ko bi zdej rešilo plačali, morebiti že drugo leto spet prišli, de bi se desetkrat odškodovali; zato jim je za vso resnieo naznanil, de le terdin mir je cena, za ktero jim njih kneza izpustiti hoče. Nobena druga pogoja bi se Ogram težji zdela ne bila. Že šest in dvajset let so bili navajeni, Nemčijo za posest njim v rop odločeno imeti. Temu se odpovedati, sc jim je nemogoče zdelo: pa še bolj nemogoče jim je bilo, močno, dobro zavarvano terdnjavo Verlo v last dobiti. Brez svojiga kneza domu se verniti, bi jim bilo pa neizbrisljivo sramoto napravilo. S težkim sercam. in le z močjo okoljšin prisiljeni, so se na zadnje llenrikovi zahtevi ali volji vdali. Ogri so mir ali veliko več primirje za devet let obljubili; proti temu pa jim jc bilo, v imenu darila, neko letno odrajtvilo dovoljeno.
Ako si je Henrik s tem, de je ugnani Nemčii odlog za spočitek zadobil, že občno hvalo zaslužil, je pa zlasti v načinu, kako je ta odlog ober-nil, veliko dušno moč pokazal. Neprenehljiva nesreča Nemeov v boji z Ogri mu ni bila nobena vganjka. Za poglavitni uzrok doslejšne sramotne vojskne zgube je imel ne le posebno spretnost Ogrov v boji, ampak zlasti popolno nepripravnost v vojskovanji med Nemci samimi. Torej je s tem začel, de je dobro vojskno trumo napravil. Z mnogoterimi izgovori sc je doslej vsak vojašini odtegniti iskal. Zato je Henrik zapovedal, de je vsak pervorojeni sin pri hiši pred deljenjem očetne dedšine k vojaški službi zavezan, in pod smertno šlratlngo že tretji ilan po storjeni napovedi pod bandero svojiga vojvoda se pridružiti dolžan. Ker je dalje Nemčija lakrat z razbojniki, veči del silno prederznimi ljudmi napolnjena bila. ki jih Henrik tudi z nar veči oj-strostjo ni zatrdi mogel: je zdej vsim tem ne le popolno odpušanjc dovolil, ampak jim je tudi zem-Ijiša odmeriti, in obleko in orožje med nje razdeliti ukazal, in je iz njih posebno, dobro v red djano in vselej za vojsko pripravljeno trumo naredil. Tudi je Henrik še druge dobre, primerne spremembe pri armadi napravil. Namesti poprejniga silno težkiga jim je Iahkiga orožja preskerbel. Konji-kam je dal berze konje, jih jc vadil lok in sulico prav rabiti, jih učil konje z nar veči urnostjo sukati. in med dirjanjem svoje meče in sulice prav obračati. Tako si je Henrik svojo vojašino po potrebi časa izuril. S svojimi vojsknimi napravami je pa tudi za čas mirii pomagati hotel. Pomanjkanje terdnjav jc bilo dozdej krivo, de so Ogri v malo dneh nezmerne okraje zajeti mogli. Temu v okom priti je Henrik ne le na mejah, ampak tudi sred
dežele nove mesta postaviti, jih z ozidjem in vodotoki obdati in z vojaki zavarvati ukazal, kterim je čas za vojsko se vaditi in čas hiše zidati posebej odločen bil. Večkrat med letam je Henrik celo saksonsko vojskno trumo skupej spravil, vse dobro ogledal, in vojake v sulčbah in družili vadbah v vsi mogoči vojskni spretnosti in gibčnosti izuril. Tako je obudil veselje do vojske in oživil upanje zmage.
Kdo iz vsiga tega ne vidi, de je bil Henrik izvoljeno orodje previdnosti božje, Nemčijo jarma divjakov oteti? Izurjeno, zmagovavno armado je Henrik pripravljeno imel, ko je čas z Ogri storje-niga primirja dotekal. Zdej skliče veliki vladar zbor saksonskih stanov, de bi jim vprašanje postavil, ali bi zasramljivi davk barbaram še dalje odrajtovali, ali pa si samostojnost Nemčije z mečem pridobili. rDe bi zakladnico Ogrov polnil, pravi Henrik, sim bil dozdej prisiljen, Vam, vašim si-novam in hčeram še nar potrebniši vzeti. Druziga nimamo več, kot vse revno, golo življenje. Ako bomo zasramljivi davk še dalje odrajtovali, bom primoran, cerkvam in njenim služabnikam njih premoženje in elo altarjem njih v božjo službo posvečene dragine odvzeti, de jih bom sovražnikasi ker-šanstva izdal". — Močno je ta govor kralja vsih serca prijel. Enoglasno so vojsko sklenili. Vsi pri-čijoči so proti nebu povzdignili svoje desnice, so svojimu kralju zvestobo prisegli in obljubili, v vsakim boji, v vsaki nevarnosti terdno z njim deržati. Kmalo nato pridejo ogerski poslanci, in hočejo imeti odrajtvilo jim doslej dovoljeniga davka. Namesti odgovora jim Henrik grintoviga psa dati ukaže. Tako so se ne le s praznimi rokami, ampak po svojih mislih tudi gerdo zasramovani na Ogersko vernih*. Ako je doslej le ropaželjnost in upanje obil-niga plena Ogre na Nemško vabilo, jih jc zdej maševanje in razserdenjc zavolj prestane sramote tje gnalo. Bes so že v jeseni tistiga leta v dveh brezštevilnih trumah pridcrli, kterih ena je na T u-rinško, druga na levi breg Labc (Elbc) vda-rila. Perva je pa kmalo na oba saksonska kneza Vojnomira in Hermana zadela, ktera sta jo spet nazaj zapodila, in ko sta še nekaj Turinških kardel pridobila, sovražnika skupno prijela, in se v določivno bitvo z njim spustila. Popolnama so se zdej nove, od Henrika narejene vojskne naprave skazale: Nemci so častito zmago dognali. Več oger-skili knezov je na boriši ostalo, vsa njih armada je bila razkropljena; bežeče pa so tako silno der-vili, de so večidel pod mečem Nemeov padli, in maiokteri, ki so smerti utekli, so se brez pomoči potikali, dokler so lakote in mraza konec vzeli.
Pa tudi Henrik je med tem trumo pod svoje bandera zbral, in gre z njo sovražniku poleg reke
Labe naproti. Ni dolgo terpelo, de ste si obe trumi nasproti stale. De bi priropani, nezmerni plen za-varvali, si Ogri staniše napravijo, in močno stražo v njem postavijo, ter hite v boj. Ravno tako Henrik svojo trumo iz staniša pripelje, jo za bitvo v red spravi, dirja skoz verste vojakov, in jih z obuti Ijivimi besedami opominja. „Otroci!a jim pravi, „le terdno se v verstah skupej deržite; perve sovražne pušice s svojimi škiti odvernite, in sukajte svoje sulice potem hitro in hrabro". — Pa h temu za zdej ni priti imelo. Kaže se, dc so Ogri malo poprej na Turinškim prestano zgubo svojih rojakov zvedili, in o tim ob vso serčnost prišli. Ko so namreč zdej številno konjništvo v terdo sklenjenih verstah zagledali, jih je neznan strah spreletel. Brez tle bi bili le eno pušieo spustili, se je vsa ogerska armada v beg podala. Henrik je menil, de se mu bodo vsaj pri napadu staniša huje v hran postavili; pa tudi vsa straža v njem je zbežala, kakor hitro je Nemcc zagledala. Staniše z vsim v njem naku-pičenim plenani in z nezmerno čedo živine je zma-gavcam v roke prišlo. Pa kar je venec te brez prelivanja kervi dobljene zmage doveršilo, je bila otetba uplenjenih, v sužnost odločenih žen, devic in otrok, kterih število je bilo silno veliko. Vsi v veselji nad pomočjo Gospodovo so se Nemci nato v svoje dežele k svojim družinam vernili.
Ta čeravno popolna zmaga vender ni mogla Henriku nevarnosti prikriti, ktera mu je še protila. Ko je vse z naglim begam Ogrov sklenjene okolj-šine dobro prevdaril, ni dvomil, de ga še hud hoj čaka. Zatorej je svojo armado skupej obderžal, in vojakam za zimo stanovališa odkazati dal. Henrik se ni motil. Že perve spomladanske dni leta 933. je sporočilo prejel, de se nova armada z Ogerskiga približuje. Neutegama Henrik svojo armado iz zimskih stanovališ sovražniku naproti pelje, innaprav primerjenim kraji blizo Merzeburga svoje staniše napravi. Sovražnik se ni dolgo čakati dal. Henrik pa, dc bi novo nabrane vojskne trume na strašni pogletl Ogrov privadil, se je sperviga bitve ogibal. Le med konjniki so majhni boji vstali, v kterih so pa večidel Nemci zmagali. Na zadnje pelje Henrik svojo armado iz staniša, in jo za bitvo v versto dene. SpodbudJjive besede, ki jih je svojim vojakam govoril, so bile vselej z veselim vrišem sprejete. Nekoliko pešeov od lahkih konjnikov pod-piranih je imelo z videznim napadam sovražnika iz njegove priročne razpostave privabiti. To je šlo; in zdej se začne nar grozovitniši bitva, ktera je kdej med Nemci in Ogri vstala. Henrikov levi od-del, pod vodstvam kneza Hagara, naposled svoje nasprotnike v beg zapodi; pa jih slede je prišel s svojimi tropami na prav neravno, za konjništvone-pripravno zemljo. Kardela so se razderle in v ne-
redu mešati jele; Ogri pa se hitro zabernejo, in Nemce vnovič zlobno napadejo. Ze so Ncmce deleč nazaj pognali, in celi levi oddel bi bil popolnarna razbit, in s tem morebiti bitva sovražniku v srečo določena, ko bi ne bil hitro Henrik z nastopivno trumo pristopil. Kjer je bila nevarnost nar veči, tam je bil kralj, kmal pri desnim, kmal pri levim od-dclu, kmal tudi v sredi svoje armade. Dolgo je zmaga omahovala, naposled se je na llcnrikovo stran nagnila.
Obupnim enako so sc Ogri bojevali: toliko strašnejši je bila pa zdej njih zguba. Vsi njih vo-diteli so padli v boji, vse njih vojskne zuamnja so jim bile vzete; kakor deleč je seglo oko, je bila ravnina z merliči pobitih sovražnikov pokrita, in njih celo staniše z vsimi v njem nadevanimi zalogami je prišlo zmagavcam v roke. Vsa prevzeta od veselja do svojiga kraljeviga vojvoda je armada Henrika na boriši za cesarja oklicala: in po vsili deželah, skoz ktere se je oznanilo od tc črdite zmage hitro razglasilo, je ljudstvo velikiga Henrika za otetnika Nemčije slavilo. Pa med tem kojc zmagovavec pri Merzeburgu v vsili sercih prebival, je bil gluh do združeuiga glasa armade in do slavljenja celiga ljudstva: ostal jc tisti ponižni kralj, ki je pred bil. Ker je vso čast zmage tistimu pripisal in dal, kterimu edinimu vsa čast in slava gre, je v Merzeburgu za srečno dognano veliko delo Boga zahvalil, de je Nemčijo, če tudi nc popolnarna Ogrov rešil, vender vsaj za vselej vsiga strahu pred njimi otel. Dvajset let si divje čete potem niso upale, na nemško zemljo stopiti: še le pod vladijo Henrikoviga sina, velikiga Otona I. so sc spet prikazale, kterimu je pa odločeno bilo. moč Ogrov popolnarna zatreti, in jim vrata v Nemčijo za vse čase zapreti.
(Dalje sledi, i
Versta Laiaiitinskih škofov z oziram v Solnosraskc nadškofe.
Spisat Peter Hiein*er.
(Dalje.)
15. Konrad Torer žlahtni Terlajnski, popred korar v Solnimgradu, in prošt v Bcrhtes-gadnu, je nekaj časa le oskerbnik Lavantinskc škofije bil, dokler ni. blezo leti; 1391, v škofa posvečen bil. Tudi on je škofijske prihodke za nekaj zboljšal. Bil je pa tudi dober pastir za dušni prid svoje čede in mož obilne svetosti, Cmeri je krog I. 1408, in njegovo truplo je bilo čez 236 let skorej še nestrohnjeno najdeno. — V Solnimgradu jc za Piligrinam II., 1.1396 Gregor sen k žlahtni Osterviški, stolni prošt in nadmašnik, v nadškofa izvoljen bil. Takrat je še terpel razpor v rimski
cerkvi, ker je na eni strani po smerti papeža Urban a VI. B o n i f a c i IX., njemu nasproti pa na drugi strani po smerti Klemena VII. Benedikt XIII. postavljen bil. Nemški škofje in tudi Solnograski s svojimi poddru/.niki so stali na strani Bonifacija IN. Ko je nadškof Gregor I. 1403 umeri, jc ta papež llertolda. Krizi nskiga škofa za Solnograški stol odločil: korarji Solnograški pa so iz svoje srede Ebcrhard a III. žlahtniga Najhauskiga izvolili, kteriga je tudi po prostovoljni odstopnji llcrtoldovi papež Inoccnci VII.. Bonifacijev naslednik poterdil I. 1404. L. 1409 je bil v Pizi na Italijanskim velik cerkven zbor deržan. de bi se razpor v rimski cerkvi poravnal: tje je tudi nadškof K l> e r-bard svojiga poslanca dal. Sklenjeno je bilo. de naj oba nasprotna papeža Gregor XII. iu Benedikt XIII. odstopita, in Aleksander V. jc bil kakor pra\i papež izvoljen.
10. Urb II. je bil Lavantinski škof od leta 1409 do 141 I. Papež Aleksander V. ga jc v apo-stolskiga poslanca in pobiravca dohodkov, ki so apostolskimi! sedežu iz teb strani šli. postavil.
17.	Volfhart zla lit ni Erciilelski. brat ledasnjiga Gorotanskiga dezelniga poglavarja, je prišel I. 1411 na Lavantinski škofski stol. — S eerkvenim zbora m v Pizi razpor \ katolški cerkvi ni bil poravnan, temne še le litiji storjen, ker so bili potem trije papeži: nobedin poprejšnjih namreč ni hotel odstopiti, iu namesti Aleksandra V. jc bil Janez XXII. izvoljen. Zatorej je hil I. 1414 nov veli'i cerkveni zbor v Konštancii na Nemškim zbran: nadškof Ebcrhard III. jc namesti sebe tje poslal Angela, opata v Kajnu: v zadnje je pase sam s Sigmarjcm. Sckovskim škofam, tje šel. V tistim zboru je bila edinost v cerkvi spet poravnana, in papež je postal Martin V. Bil je tudi presojen in kriv spoznan uk uckiga V i k le fa iz Angl-škiga, in pa II usa iz Ceskiga. kterili pervi je moč s. zakramentov in vso duhovsko oblast tajil. drugi le pravične ne pa grešnikov za ude svete cerkve ter-dil. kelih s. kervi per obhajilu ljudstva tirjal, in sploh duhovsino hudo grajal. Po končanim velikim zboru jc nadškof Ebcrhard III. tudi v Solnimgradu s\ojc poddružne škofe vkup zbral I. 1418: bil je tukcj uk Viklefov, ki sc jc tudi v tc strani silil. v novič zaveržen, in posebne postave — 34 po številu — so bile dane, zaderžanje duhovšine in niiitihov poboljšati. Tudi so škofje posebno zvezo med seboj sklenili, pravice in prostosti svojih cerkev zoper napade deželskih gospodov braniti. Bili so pa takrat pod Solnograško nadškofijo podložni škofje v Frizingi, Begensburgu, P asa v u. Kimzcji. Briksnu, Kerškim. Se kov i m in Lavantu.
18.	Friderik Ta j s žlahtni Tczinški, je
bil po smerti Volfhardovi I. 1422 na Lavantinski stol prišel, pa je bil že 1. 1424 v Kimze prestavljen.
19.	L oren c žlahtni Lihtcnberški je bil pervi pot škof per s. Andreji od I. 1424 do 1434. Veliko sije on prizadel na veči škofijo priti, in po smerti Kcrškiga škofa Erncsta I. 1432 si je gospodarstvo Kcrškiga škofijskiga posestva prilastil, ker je upal v škofa ondi postavljen biti: zato se jc 1. 1434 Lavantinski škofii odpovedal. Vonder on ni nikdar v resnici Kerški škof postal, ker jc po želji papeža EvgcnijalV. na tisti stol J a ne z s al c rman postavljen bil, kterimu sc je škof Lo-renc za obljubo Ictniga plačila I. 1430 umaknil.
—	V Solnimgradu je hil med tem nadškof Ebcrhard III. I. 1427 umeri, in na njegovo mesto je prišel Ebcrhard IV. iz žlahtne Starcmbcrške liiše. Ta je poravnal razpertje med Pasavskim škofam Lconardam in Avstrijanskrm nadvojvodam A Ihcrtam V., jc pa že I. 1429 umeri, in naslednika imel Janeza II. iz žlahtne llajhbcrške hiše na Koroškim, doslej stoluiga prosta v Solniin-gradu. Ko jc bil I. 1431 veliki cerkveni zbor v Bazilcji sklican, jc nadškof Janez namesti sebe tje poslal Jakoba K risba me rja, Frizinškiga ko-rarja. Pervi sad tega zbora je bilo zravnan jc llu-sovskih prckucij. IIusov i nasledniki na reškim, Musili imenovani, so bili namreč velike nepokoje začeli, in so z vojsko katolško rcc po domači in po blizuih deželah zatirali. Ko so se pa v zadnje sami med seboj razperli, jc bilo \ Bazilcji zbranim oče-tam lože je. njih veči del z dovoljenjem nckterili reči v božji službi, zlasti kelilia ali s. kervi zraven svete hostije per obhajilu ljudstva pridobiti.
20.	Herman iz žlahtne Gnaskc liisc ua .štajerskim, je bil Lavantinski škof od I. 14CJ4 do 1438.
21.	Lorenc žlahtni Lihtcnberški je I. 1438 spet drugi pot na Lavantinski sede/, prišel.
—	Tisti čas so se duhovni očetje, ki so hili v Bazilcji zbrani, po enim delu s papežem Ev genijem IV. popolnama razderli, ter so tako daleč šli v svojim nasprotovanji, de so šc druziga papeža, Feliksa V. izvolili. Solnograški nadškof Janez II., kteri je popred zvesto s papežem Evgenijcm deržal, se je dal pregovoriti, de jc zdaj na stran Feliksovo stopil. Zbral je v Solnimgradu tudi poddružne škofe, ter jim je predlog storil, se tudi na to stran podati. Gotovo je, de sc jc tudi Lavantinski škof Lorenc na stran Feliksa V. obernil. V plačilo za to je bil v Oglejskiga patrijarha imenovan I. 1444; pa v resnici ni mogel tega stola posesti. Torej sije ondi v namestnika Pičniskiga škofa Martina odločil, sam pa jc Lavantinsko škofijo še po tem oskerboval do leta svoje smerti 1446. Žalostno
jc bilo to, (le je bil zavoljo siljenja v Oglejski pa-triarbat v razperlji s pravim papežem Ev genijem in od njega v cerkveno zakletev djan.
(Dalje sledi.>
Svetina Avguština izpoved vere,
kar tire gnado, v kteri in po kteri popolnamost vere obstoji.
(Za poterjenjc v sveti veri.) i Dalje.)
IX.
Poveličujem torej tvoje sveto ime in tc hvalim. Gospod, moj Bog iz celiga svojiga scrca za to prečudno in neizrečeno sklenitev Božanstva s človeš-tvam v edinosti osebe, tako dc ni eden Bog, drugi pa človek, temuč de je eden in tisti Bogčlovek in Clovekbog, tvoj edini Sin, naš Gospod Jezus Kristus bil, on sam pravi in popolni Bog, pravi in popolni človek. Oe si je pa ravno po prečudnim ponižanji Beseda človek postala, se vunder nobena teh dveh prirod ni v drugo bitje spremenila. Skrivnost presvete Trojice se ni s kako četerto osebo pomnožila. Zakaj sklenjeno in ne razdeljeno je bitjo Besede, Boga in človeka, tako de je to, kar jc Bog od nas nase vzel, na njega prestopilo, in to, kar jc vselej bil. tudi zmiraj ostalo, kar je bilo.
X.
O skrivnost prečudna! O zveza, ki se imenovali nc da! O prečudna in vekomaj vse ljubezni vredna dobrota Božje previdnosti! S*j še vredni hlapci nismo bili, in glej! otroci Božji smo postali, in sicer erbi Božji in soerbi Kristusovi.
Od kod nam to dojde? Iu kako smo to pravico zadobili? — Pa prosim tc, narmiliši Bog Oče skoz narvikšiga mašnika in sam veliki mašnik, ki sc ti je \ daritev dal, ker je dal svoje življenje za svoje ovce, skoz njega vpijem k tvoji dobroti iu milosti. ne daj nam za tolike dobrote nehvaležnim biti. Zakaj tebi je vse mogoče, in nihče sc ne more tvoji volji vstaviti, kdo zamore očistiti njega, ki je v grehu spočet? Ali ne le ti sam? Ti si vsigamo-goeni llog, ki opravičuje krivične, mertve oživlja, in grešnike spreobrača, de niso več grešniki. Tebi samimu je mogoče, iz terdiga kamnja otroke Abrahamove ohudovati.
XI.
Ti Gospod, naš Bog. od kteriga vse dobro pride, izlij iz nebes doli v naše serca svojiga svetiga Ouba, tolažnika. in stori, de spoznamo in častimo. kar je v tej visoki skrivnostiskritiga. Stori, dc si imcnituost te visoke vrednosti s pobožnimi djanji iu dobrim zaderžanjem ohranimo. Stori, de vedno po stopinjah Kristusa tvoiiga Sina. nasiga
Gospoda, hodimo, v ponižnosti, poterpežljivosti. ljubezni, čistosti, priprostosti, nedolžnosti in v vsih svetih čednostih, ki tebi dopadejo. Oaj nam gnado. stanovitno tvoji volji služiti, in daj nam blago, ki si ga pripravil tistim, ki te ljubijo, de bomo po-slednjič po tvoji milosti vredni najdeni, priti v zavezo s svojo glavo, ktere udje smo, kakor se jc on sam ponižal, nam te obljubiti, ker jc rekel: ^Oče, jez hočem, de so ti. ktere si mi dal, tam s tabo, kjer sim jez, de vidijo moje veličastvo, kteriga si mi dal, ker si me ljubil pred stvarjenjem sveta (Jan. 17. 24.) ..In drugokrat: „Ako mi kdo služi, pojdi za mano. In kjer sim jez, bo tudi moj služabnik. (Jan. 26.} O dobrota, o ljubezen, o čast! Kakošna veči čast bi še zamogla biti, kakor de je služabnik tam, kjer njegovi gospod? Kakor de služabnik kraljuje z Gospodam? Kaj ti zamorimo, o Bog, poverniti za tako velike dobrote tvoje milosti ?
Kako tc hvaliti? Kako sc ti zahvaliti? Ko bi tudi imeli učenost in moč zveličanih duhov, hi vunder ne zamogli ničesar poverniti, kar bi bilo taki veliki dobroti pristojno. Ko bi se tudi vsi udje našiga telesa v jezike spremenili, te po vrednosti hvaliti, bi tega naša majhinost vunder ne dosegla; zakaj tvoja neizrečena ljubezen, ki si jo nam skazal, preseže daleč vsako znanje. Saj tvoj Sin, nas kralj, ni vzel na se nature angelov. temuč je izvolil rod Abrahomovi. in nam je v vsim enak postal, razun v grehu. Ko jc torej nase vzel človeško naturo in ne angelsko, in jo poveličal z daram vstajenja in nevmerjočnosti, jo je s tem povzdignil čez vse nebesa in čez vse kore angelov, čez Kembinein Se-rafine, in jo posadil na tvojo desnico. \jo (človeško naturo) hvalijo angeli, molijo oblasti, prednjo trepetajo moči: nebesa in kreposti nebes in zveličani Sera lini jo poveličujejo s soglasnim radovanjem.
XII.
To je vse moje upanje, in vse moje zaupanje. Zakaj v tistim Kristusu-človeku je en del in tudi kri in meso nas vsakiga. Kjer del od mene kraljuje, tam jaz kraljujem. Kjer moja kri gospoduje, občutim. de jaz gospodujem. Kjer je moje meso pove-Jičano, vidim, de sini jaz povelican. Desiravno grešnik. vunder ne dvomim nad tem sodeleženjem gnade, in ko bi me moji grehi zaderževali, mi da pravico moje bitje, in ko bi me moji prestopki zavcrgli, me ne zaverže naturna zaveza. Zakaj, lako neusmiljen ni Gospod, de bi človeka pozabil, in se ne spomnil tistiga, ki ga sam nosi. tako dc bi lega za vol j mene ne iskal, ki ga je za volj mene na se vzel. Xe, tako neusmiljen ni Gospod, de hi nc ljubil svojiga mesa, svojih udov, svojiga osereja. \ tem Bogu in Gospodu našim Jezusu Kristus«, v kterim smo od smerti vstali, smo tudi o/ivcli. v
njem gre m o v nebesa, sedimo med nebesčani: nase meso nas ljubi. Naša kri v njem govori za nas. Mi smo sicer njegovi udje, njegovo meso, on jc pa naša glava, kakor je zapisano: ..To je tedej kost od mojib kosti, in meso od mojiga mesa (I. Mojz.
£3.)-*. iu zopet: -Nihče nima nevolje zoper svoje lastno meso, temuč ga redi in skerbi za-nj" (Ktez. 5. £9). —• Kadujcm in se veselim; hvalim, hvalim z ustmi in s sercam in z vso močjo. kolikor zamorem.
XIII.
Vsigamogocni Hog. kteriga usmiljenje jc tako neizrečeno veliko, de si nas po svoji preveliki ljubezni . s ktero si nas ljubil, ko smo v grehih umcrli. v Kristusu spet oživil, kteriga gnada nas jc odrešila, prosim te za te tvoje neprecenljive dobrote in ljubezni, ne daj, dc bi tolikiga usmiljenja bili nevredni. Pošlji svojo moč in poterdi, kar si nad nami storil. Pripelji do konca, kar si nad nami začel, de popolno milost tvoje dobrote dosežemo. Daj, dc skoz tvojiga svetiga Duha spoznamo, pa tudi častimo in sicer spodobno častimo to veliko skrivnost priserčne ljubezni, ki se je razodela v mesu, ki je bila opravičena v Duhu, se pokazala angelam, oznanovala ljudstvam, bila verovana na svetu, bila sprejeta v nebesih.
XIV.
Oj kako veliki dolžniki smo pred tabo, o Gospod, za tako visoko ceno odkupljeni, po tako veliki skrivnosti odrešeni, s tako veliko dobroto zastonj oblagodarjeni! Kako smo vunder dolžni, revni mi, se te bati, te ljubiti, častiti, hvaliti in poveličevati , ker si nas na tako vižo ljubil in odrešil , tako zaznamoval in tako visoko povzdignil. Komu je moč to z besedami izreči, ali le misliti zadosti? Tebi namreč smo vse dolžni, vse kar zamoremo, vse kar vemo, vse svoje življenje. Pa kdo glešta kaj, de bi nc bilo tvoje! Ti, o Gospod , naš Bog, od kteriga vse dobro pride, daj nam od svojih darov zavolj tebe in zavolj tvojiga svetiga imena, ki je nad nami zaklicano, de ti od tvojih darov in dobrot služimo in dopademo, in te vsaki dan spodobno hvalimo za tolike dobrote tvojiga usmiljenja. Zakaj drugači ti ne moremo .'opasti in služiti ti, kakor le cd tvojih darov. Vsak popolin dar in vsako popolno darilo je od zgorej, pride od tebe, Očeta ljudi, pri kterim nobenigapre-menenja ni, in ne sence kakiga spreobračanja.
(Dalje sledi.)
Iskra«
Kako hudo je posretneiu. Ce je človek preveč posvetin, v Bogu in v veri ne trohe veselja ne najde, veselje pa vender le hoče imeti: torej je toliko togotniga škripanja z zobmi in luskanja z žnablji, toliko serditiga vpitja nad tistimi, ki od lažnjivih in pregrešnih nasladnost odvračujejo, in k pravimu veselju v Bogu vabijo. Tudi neka žival renči, ako ji hočeš kost zmakniti, ktero samogoltno gloda.
Darila za Dr. Ignacija Knoblclicrja,
misijonarja v srednji Afriki.
Od popicj . . 350 gld. 18 kr. Gospod Loruic Sfupica. fajmošter v
Godoviči......... 5 __
—	LukaKuporc, nar starejši duhoven Ljubljanske škofije..... i _
En ne imenovan iz Smartna per Litii	—	r	4;, '
Dva duhovna iz Teržaške škofije . .	5	n	— ^
Gospod Gregor Hihar in sestra . .	5	n	— '
—	Jernej Arko, fajm. v Vodicah .	3	„	— „
—	Jožef Fik, kaplan v Vodicah . .	1	x	—
—	Valentin Kupar, duhoven v Sin-
kovimturnu................1	„	—	^
^Posvečeno bodi tvoje imt:u ...	1	n	— Gospod Adalbert Aihholcar, kaplan v
GorJah..................5	„	—	„
„Za tega imam tudi nekeju ....	10	„	—	„ Gospod Martin Narobe, kaplan v Studencu ....................2	„	—	„
—	F. L., duhoven............1	^	—	„
—	Jožef Cermiel, fajmošter na Gorici	5	—	„
—	M. K......................2	„ —	„
En duhoven iz Ljubljane..........5	—	n
Gospod F. A., duhoven..........2	» —	»
—	Fr. Ksav. Jelovšek , korar v Xo-
vimmestu ................2 -	- - „
—	Jožef Žagar, fajmošter v Senuci	2 „	— - „
—	Jožef Merzel, fajmo jter na Planini	3	„	— „
En duhoven iz Kočevja..........1	T	— n
Gospod Vincenc Vovk, dehant v Metliki	„	— „
—	Franc Cerar, kaplan „	2	„	— „
—	Štauislaj Srane, „ T	2	„	— „
—	Janez Sular, „ „	2 „	- -
- Matija Menard. kaplan v Scmiti 5 ,, „ Od bratovsine živiga Rozenkranca in scer:
a") KL na Koroškim...... 5 „ — ,,
b) LK na Krajnskim : rVsi. ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu. bodo preganjanje ter-
peli". II. Tim. 3, 12..... 10 „ — ,,
Gospod P. H., duhoven..... 1 „ — „
Iz Jesenic.......... 3 „ - - „
77	77
En duhoven na Gorenskim .... 5 „ — „ En ne imenovan iz Halajna per Sol-
oimgradu...... . . 1 B — „
Nekej farmanov iz fare sv. Križa per Turnu : „Kadi stegnemo svojo roko v Afriko do svojiga častitljiviga domorodca gosp. Dr. Knobleherja" 20 „ * „ Gospod L. G., duhoven..... 2 „ — „
Skupej ... 477 gld. 9 kr.
Natiskar Jožef Blaznik v Ljubljani.