|m | RAZPRAVE | UDK 323 15 (100) (058) | IN GRADIVO ' TREATISES AND DOCUMENTS INŠTITUT ZA NARODNOSTNA VPRAŠANJA V LJUBLJANI Razprave in gradivo | Številka 7—8 Str. 1—272 Ljubljana April 1976 RAZPRAVE IN GRADIVO TREATISES AND DOCUMENTS INSTITUT ZA NARODNOSTNA V LJUBLJANI UDK VPRASANJA 323. 15 (436 -862/- 863) 1976 ŠT. 7—8 (082) KAZALO — CONTENTS Stran Uvod Preface Razprave — Treatises dr. Borut Bohte: Specifičnost naših . ureditve narodnih . . . pravnega in dejanskega manjšin . v . . . dr. Vlado Benko: National Nekateri glede UDC . 5 fu 11 8 19 položaja . vidiki . niškiga . di avstrijskih of Z obveznosti manjšine 341.234(436— 862/— 863):341.24(436)»1955« International towards Vukas: in Austria mednarodnopravni slovenske Some dr. Budislav Minorities . Avstriji UDC 341.24(436)»1955«:323.15(436— 862/— 863) Specific Solution of the Legal and Actual Our . the Aspects Slovene of the Minority Pravila medjunarodnog prava ščanskih Hrvata u Austriji Austrian . o . . en te . pravnom . n položaju gradi- UDC 341.234(436.17 — 862) Provisions of the International Law Concerning the Legal Status of the Burgenland Croats in Austria . . dr. Janko Pleterski: O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite pogodbenih stališčih in praksi Avstrije UDC Views Druškovič: O Based Minority Protection and upoštevanju UDC Dušan Nečak: Austrian manjšine kot subjekta lastne . . . 69 . . 83 usode . . Kritika uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik A dr. Tone Zorn: the and Practice in Violation of the State Treaty UDC 323.15.001(436.6 — 863):341.24(436)»1955« The National Minority as a Subject . . dr. Vladimir Klemenčič: in o proti- 323.15.001(436.6 — 863):341.24(436)>1955« Territorially Drago 49 312.953/.954(436.6 — 863)»1951/19714 Critical Analysis of the Austrian Censuses Taken in 1951, 1961 and 1971 concerning the Slovene Minority and the Slovene Language as the Language of Communication 101 Manjšinska šolska problematika na avstrijskem Koroškem UDC 376.744(436.6— 863)»1920/1975« Minority School Problems in Austrian Carinthia . . . 125 Manjšinsko varstvo ske pogodbe državne v Avstriji po točki 3 člena 7 avstrij- UDC 342.725.3/.7(436.6—863):341.24(436)»1955« Minority Protection in Austria Under Pavajgapli 3, Article 7, of the Austrian State Treaty . . . . s . Janez Stergar: 133 Kršitve določb točke 5 člena 7 avstrijske državne pogodbe UDC 323.15(436— 862/— 863):323.12:341 24(436)»19554 Violations of the Provisions of the Austrian State Treaty under . ZRNA . . 5, Article 7, : (m ČIST Mirjana Domini: Diskriminacija gradiščanskih Hrvata kao narodne šine u Austriji UDC 342.725.3/.7(436,17 — 862):341.24(436)»1955« Discrimination onal dr. Tone Zorn: against Minority O Slovencih the Burgenland in Austria . na avstrijskem . . Croats . as manja Nati- . . . . . . 181 . . . . . . 195 Štajerskem UDC 323.15(436.5 — 863) The Slovenes in Austrian Styria . . Gradivo — Materials 1. Spomenica HKD-a — 1955 2. Memorandum der Kärntner Slowenen zur Schulfrage — 1958 3. Memorandum der Kärntner Slowenen anlässlich des 20. Jahrestages der Unterzeichnung des Staatsvetrages der die — 1975 4 . Skupna izjava Zveze slovenskih organizacij in Narodnega sveta koroških Slovencev — 1975 S: Stellungnahme des Rates der Kärntner Slowenen und des Zentralverbandes slowenischer Organisationen in Kärnten zum Entwurf des Bundesgesetzes zur Durchführung Amtssprache Bestimmungen bei Dienstellen der Verwaltung aus Art. 7 & 3 des Staatsvetrages im Lande Kärnten (Minderheiten — betreffenden Verwaltungssprache M9 ao gesetz für Kärnten) — 1960 . Denktschrift der Kärntner Slowenen zur Volkszählung — 1961 . Kazenski odlog— 1974 . Karta: Oböine s 25% pred l. 1. 1973. slovenskega prebivalstva po štetju 1971. v občinskih mejah Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 S tokrat tematsko za narodnostna ubrano vprašanja s številko RAZPRAV in le deloma analitično izraženo predstavitev jerskih Slovencev in gradiščanskih Hrvatov Avstriji, Ob IN GRADIVA v Ljubljani z vrsto prispevkov — njih ponatiskuje kot gradivo posreduje Inštitut v glavnini sintetično sodobnega položaja koroških, šta— narodnih manjšin v republiki nekaj dokumentacije, s katero sta slo- venska in hrvaška manjšina v pravkar minulem dvajsetletju opozarjali avstrijske oblasti nase — na njuni narodnosti posebej zadevajoča, a nerešena vprašanja. Zbranih prispevkov ni pobudilo v prvi vrsti teoretsko snovanje, raziskovanje in iskanje, čeprav tega ne velja odmisliti, temveč dogajanje, ki je v omenjenem obdobju prizadevalo in še prizadeva narodnostni razvoj Slovencev in Hrvatov v republiki Avstriji. Troje dejstev nas neposredno povezuje z razvojem obeh skupnosti: — sam živelj dveh naših narodov; — narodnostna in državna soseščina in vsekakor tudi — mednarodna pogodba o upostavitvi avstrijske države (1955) in v njej zapisana mednarodna kodifikacija, namenjena zavarovanju obeh narodnih skupnosti, pogodba, katere sopodpisnica je tudi SFR Jugoslavija. Sele za omenjenimi dejstvi bi lahko inštitut napotil na objavo pričujočih prispevkov znanstveno raziskovalni običaj, običaj po katerem velja predstaviti domači, sosedni in sploh javnosti vsaj pogled na novejša raziskovanja, hkrati z razgledom po najbistvenejših sestavinah, kar je znanega o urejanju manjšinskega vprašanja pri sosedih; z mislijo, da lahko stvari koristi pogled iz drugega, našega zornega kota. Omenjeni motiv za objavo se nam zdi koristen tudi še zato, ker predstavitev naših pogledov na vprašanja omogoča sporejanje znanstveno raziskovalnih dosežkov in tudi razlik pri izvedencih dveh različnih družb, držav — in to ne glede na bližine ali razdalje in razsežnosti pri že doseženem zumevanju položaja narodnostnih posameznem ali skupnem ra- (etničnih) skupnosti, položaja obteženega z manj. šinam nenaklonjenimi ideološkimi usedlinami preteklosti, v miselnosti, v prevladujoči družbeni zavesti, celo pri spoznavi kakor tudi v življenju samem; saj gre za zamotano dogajanje v bikulturnem območju, za šano področje. Vse tukaj objavljene prispevke označuje najprej sklenjeno let določenega zaščiti mednarodnega statusa, namenjenega narodnostno, jezikovno obdobje dvajsetih drugorodnih, nostnih (etničnih) skupin v prevladujoči mononacionalni državi. Očitno so v preteklosti, ki so jo pregledovali avtorji, v osredju ne litikih, temveč tudi pri izvedencih razlike glede vsebinskih razsežnosti državne pogodbe in pomena, ki ga ima v mednarodnem okviru. Prav me- narod- le pri poavstrijske isto velja za vrsto vprašanj mednarodno pravne narave. Ne glede na to — da so se pogledi na nekaj vprašanj med izvedenci v dveh deželah v zadnjem dvajsetletju deloma že zbližali, a žal tega ni čutiti pri političnem ravnanju in se še manj to uveljavlja 6 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 v širši popularizaciji — bo razumljivo, da je teh razlik še precej. Ob nezadovoljivem, nezadostnem uresničevanju vseh posameznosti in nadrobnosti kakor tudi celote opozarjajo prav pripadniki manjšin, da v dvajsetletju ni bil v celoti uresničen niti eden izmed odstavkov (paragrafov) manjšinsko varstvenega člena 7 avstrijske državne pogodbe. Znanstveno raziskovalno tudi naši severni sosedje ne zanemarjajo vprašanj narodnosti, saj so samo v zadnjih petih letih objavili več monografskih del, s katerimi so obravnavali manjše, posebne ljudske skupnosti ali se lotevali še bolj vsestrane tematike — »kratke zgodovine avstrijske državne pogodbe« in celo položaja »človekovih pravic v spreminjajočem se svetu«, Tudi pri nas lahko naštejemo nekaj tematsko sorodnih znanstveno raziskovalnih prizadevanj, ki sicer ne dosegajo že omenjene znanstvene publicitete naših severnih sosedov po obsegu — ki pa niso nezanimiva za preučevanje narodnostnih vprašanj zaradi svoje tematske osrediščenosti. Že pred poldrugim opravljeno temeljno raziskovanje novejše »manjšinske zakonodaje« Pleterski, 1960) je ohranilo svojo aktualnost ob vseh drugih novejših sicer na dveh občutljivih mestih našega primera, primera ki zadeva desetletjem (dr. Janko vsebinah in življenski položaj koroških, štajerskih Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. Izhaja najprej iz geneze manjšinskega varstvenega člena v avstrijski državni pogodbi in ustavi, izoblikovanega po drugi svetovni vojni, ki izvira iz novejših pojmovanj človekovih pravic, pravic posebne skupine (narodnostne, etnične manjšine), natančnejšega razlikovanja v teoriji in praksi, saj so avtorji mednarodnega dokumenta natančno razlikovali celo med označenimi skupinami in JEZIKOVNIMI manjšinami, ali imeli pred očmi varstvo pri ohranjanju skupin in njihovega značaja — in to celo v takšni meri, da so vnaprej eliminirali na najmanjšo možnost uresničitve, ki bi temeljile na kvantiteti — da bi število odločalo o količini in kakovosti človekovih pravic. Postopoma prehajajo tudi avstrijski izvedenci do podobnih rezultatov, kakor jih lahko najdemo bolj izrazito predstavljene v pričujočih prispevkih — tako je npr. spoznanje o zgodovinskem dejstvu, da »so obravnavali jugoslovanski in avstrijski manjšinski problem v zvezi s teritorialnimi zahtevami« (Ermacora, 1974), ali da ima tudi nastanek manjšinskega člena svojo posebno zgodovino (Stourzh, 1975). To omogoča njegovo razumevanje in je povsem nasprotno ravnanjem, ki smo jim še priče v dnevni agitaciji in politiki o preštevanju, ugotavljanju manjšin. Vendar pa preostaja odprtih še mnogo osnovnih izhodišč, npr. o upoštevanju manjšine kot subjekta, saj ga pojmujemo pri nas vsebinsko razsežnejše od tistega, kar so pripravljeni priznavati narodnim manjšinam naši severni sosedje. V glavnimi se časovno tukaj uvrščeni prispevki omejujejo z začetkom pravkar preteklega leta, ker so za tem avtorji besedila samo še pripravili za natis, a niso niti dodajali novega stvarnega gradiva, ki bi sicer nekaj- odtehtalo in še nadalje obtežilo že tako k negativni podobi nagnjeno tehtnico nezadostne avstrijske manjšinske politike na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem. Novejšega datuma je samo nekaj dokumentov, objavljenih med GRADIVOM, Prav na ta del bralca še posebej opozarjamo. Mislimo namreč in vrednotimo, da so narodne ianjšine same z napori in prizadevanji, da bi prispevale svoj delež za ustreznejše reševanje vprašanj, ki jih življensko zadevajo, hkrati ustvarjale s spomenicami, izjavami, predlogi in drugim svoje teoretske prispevke, saj so si morale izoblikovati svoje načelne poglede tako pač njihova življenska praksa bogati Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 7 tudi teorijo o življenju in vprašanjih malih skupin, narodnih, etničnih skupnosti. Odveč je omenjati, da omogoča natančnejše poznavanje vprašanj samo raziskovalna ustanova — inštitut — ki je lahko izvedencem oskrbel s svojim spremljanjem indikatorje za tukaj natisnjene poglede, razlage in opozorila. Iz sedanjega razgleda je videti, da se je Inštitut za narodnostna vprašanja tokrat koristno odločil za natis tematske številke — pričevanja o usodi dveh narodnih manjšin, čeprav ne ravno številnih, a vendarle prisotnih na evropskem prizorišču, tembolj po helsinških sklepih in dokumentu. Tudi mimo formalno do- ločenih položajev ostaja tako njihova notranja in mednarodna usoda v žarišču splošnega in ne le znanstvenega zanimanja. Prav zato bo na osvetlitev zastavljenih vprašanj koristna tudi še v prihodnosti. še vnaprej tudi znanstve- Drago Druškovič, januar 1976 In this issue of »RAZPRAVE IN GRADIVO« (Treatises and Materials), devoted to one subject entirely, the Ljubljana Institute for Ethnic Problems presents — rather synthetically than analytically — a series of articles reflecting the present position of the Carinthian and Styrian Slovenes, and Burgenland Croats, ethnic minorities in the Austrian Republic. Along with them reprints part of the documentation whereby have been calling guestions relating This over There of research, the development are the Slovene and Croat minorities in the last two decades attention of the Austrian to their ethnic status which collection study and which the said contributions not they are playing period have of the Slovenes three is though sets of influenced and Croats realities that authorities have due primarily their part and to hitherto are themselves, remained to theoretical in it, but still to the unsolved. effort, to the events influencing the ethnic in the Austrian Republic. link us directly with the development of both communities — the population belonging by origin to two of our peoples; the ethnic and state proximity, and last not least, the international treaty on the re-establishment of the Austrian State (1955) with its codification intended to protect both national communities, a treaty to which the Socialist Federal Re- public of Yugoslavia is also a signatory. The' next reason, second to the above mentioned considerations, for the Institute to publish the present collection lies in the fact that, as a rule, scientists and researchers think it worthwile to provide the home and neighbouring public, and the public in general, with a glimpse of the latest state of research together with a survey of the essential elements that are important for the solution of the minority question in a neighbouring country. It is implied that the problem would better be understood if observed from another, our, point of view. In our opinion the reason we have just mentioned for the publication of this collection is that the presentation of our views of the problems makes possible comparisons between scientific and research achievements and controversial attitudes held by experts of two different societies and countries, regardless of how close or wide is the gap between the present individual or common interpretation of the position of national (ethnic) communities. This position is aggravated by 8 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the ideological existing dregs mentality, of the the past, prevailing which social are harmful atmosphere, to the even in minorities, the in the intellectual per- ception, and in everyday life. A complicated process is involved in an area where two distinct cultures co-exist in ethnically and linguistically mixed populations. Every last two contribution decades published coinciding in this collection with the length spans of time the entire period during which of the a particular international statute has been in force with a view to protecting dissimilar national (ethnic) groups living in a country in which the majority of the population is mono-ethnic. Clearly in the past surveyed by the authors different views of the substantial scope of the Austrian State Treaty and its international relevance have been a major preoccupation not only with politicians, but also with experts. The same applies to a series of guestions falling within the international law. In spite of the fact that the gap between differing views of certain guestions held by experts in both countries has, over the last twenty years, been somewhat reduced — though unjortunately this has not affected practical policies and even less mass media — it is understandable that such differences are still numerous. It is the minority that is calling the attention to the unsatisfactory and partial implementation of the provisions last of the State twenty years not Treaty a single in all its details and Paragraph of the in its entirety since in the minority protective Article 7 of the Austrian State Treaty has been fully implemented. 0y Neither are the scientific study and research of the ethnic questions neglected our northern, i. e. Austrian, neighbours. In the last five years alone several monographs have been published dealing with minor, special communities, or analysing wider problems, such as »a brief history of the Austrian State Treaty«, and even »the human rights in a changing world«. In this country too there have been some similar scientific and research efforts in this field, though not so voluminous as the scientific works published by our northern neighbours. However, they are not without interest for the study of ethnic guestions owing to their concentrated thematic treatment. A basic research Work on »the recent minority legislation«, published fifteen years ago (Dr. Janko Pleterski, 1960), has preserved all its topicality, in spite of all new developments, in two sensitive areas of our subject affectimg vital interests of the Carinthian and Styrian Slovenes and Burgenland Croats. The author proceeds from the ge- nesis of the minority protective Article 7 of the Austrian State Treaty and the Austrian Constitution. This article is a result of postwar interpretations of human rights, the right of individual special more detailed differentiation in groupings (national, theory and practice. this international document were making linguistic groups, i. e. they were aware such groups and their character to such ethnic minorities), and Accordingly the authors of of the distinction even between ethnic and of the necessity to protect and preserve an extent that they precluded in advance any solution based on guantity, viz. a solution whereby the guantity and guality of human rights would depend on numerical strength. Gradually the Austrian experts too are reaching similar conclusions as those presented in greater relief in the present collection, such as the recognition of the historical Yugoslav (Ermacora, and fact that the signatories Austrian 1974), or that minority of problem the minority the Austrian in connection Article has State Treaty with its particular »treated the territorial claims« history (Stourzh, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 9 1975), This contributes to a better understanding of this Article, though it is in complete contrast with everyday propaganda and the policies resulting in the decision to assess the numerical strengih of the minorities. However, numerous basic considerations are still controversial, e. g. the treatment of the minority as a subject, a problem which we in this country are placing in a wider context than our nothern minorities, neighbours are willing to contemplate with regard to the national etc. Chronologically the articles in the present collection mainly date from the beginning of 1974, after which the authors have only been preparing their texts for publication without adding any new substantial material. Such material would only tilt further the balance of the unsatisfactory Austrian minority policies in Carinthia, Styria and Burgenland. Of a more recent date are only a few documents published under the heading »Materials«. The reader is particularly directed to them. In our opinion and judgment the national minorities themselves, through their efforts and strivings to facilitate a better solution of the guestions that are vital to them, have also made their theoretical contributions through their memoranda, statements, suggestions, and the like. They had to define the principles on which to base their views, so their living experience is also enriching the theory about the existence and and problems of small groups, national, ethnic communities. it is perhaps a truism that a detailed knowledge of such questions can only be acguired in a research institution — an institute — which follows the developments and has been able to provide the experts with the necessary indicators on which to base their views, interpretations and — warnings contained in this collection. In present circumstances the decision of the Institute for Ethnic Problems to publish an issue devoted entirely to one single subject seems to be the right one. This issue includes testimonials to the destiny of two ethnic communities which are not numerous, yet are still part of the wider European scene, especially after the Helsinki Conference decisions and its Final Act. Apart from their formally established status, both their local and international destiny is still in the limelight of general, not only scientific interest. Therefore a scientific present problems will also have a bearing on the future. treatment Drago Druškovič January, 1976 of the Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 11—17 1 UDK 341.24(436)»1955«:323.13(436=862/=863) Specifičnost ureditve pravnega in dejanskega naših narodnih manjšin v Avstriji dr. Vlado položaja Benko Kot je znano, ima vprašanje ureditve položaja naših narodnih manjšin v republiki Avstriji pravno podlago v Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije z dne 15. maja 1955., h kateri je pristopila tudi SFR Jugoslavija. S členom 7 te pogodbe je po eni strani, republika Avstrija sprejela mednarodne obveznosti za ureditev položaja naših manjšin, po drugi strani pa je Jugoslavija kot zavezniška država in sopodpisnica avstrijske državne pogodbe dobila posebne pravice nasproti Avstriji v okviru določil tega člena. Jugoslavija je vse do konca druge svetovne vojne vztrajala na določenih teri- torialnih revandikacijah do Avstnije, pri čemer se je opirala na etnični sestav teritorija, ki je bil predmet teh revandikacij, na proces germanizacije, kateremu sta bili podvrženi slovenska in hrvaška manjišna v prvi avstrijski republiki, na protifašistični boj prebivalstva na tem ozemlju in ne nazadnje na dejstvo, da je bila članica zmagovite antifašistične koalicije. S podpisom te pogodbe je SFR Jugoslavija priznala neodvisnost in teritorialno nedotakljivost meja Avstrije, kar je mogoče razumeti le, če se upošteva dejstvo, da je Avstrija sprejela obveznosti o posebnem manjšinskem varstvu. Te obveznosti niso običajne mednarodne obveznosti, marveč takšne kogentne norme, ki imajo značaj državnih konstitutivnih obveznosti. Argumente v prid takšnemu stališču opiramo na interpretacijo Preambule Avstrijske državne pogodbe. Posamezni odstavki te Preambule govorijo namreč o naslednjem: a) Četrti odstavek: »Avstrija je bila osvobojena dominacije nacistične Nemčije z rezultatom zavezniške zmage...« Jugoslavija je bila zavezniška sila, članica Združenih narodov in članica amtifašistične koalicije. b) Peti odstavek: »...zavezniške in pridružene sile, želijo skleniti pogodbo, s ikatero obnavljajo Avstrijo kot svobodno in neodvisno ter demokratično državo, kar naj bi prispevalo k obnovitvi miru v Evropi...« Jugoslavija je v gornjem prispevek k obnovitvi smislu in kot sopodpisnica miru v Evropi predvsem Državne pogodbe dala svoj tako, da se je odrekla svojih teritorialnih obveznosti, ki jih je sprejela na podlagi določil te pogodbe. c) Sesti odstavek: »... zavezniške in pridružene sile želijo s pomočjo te pogodbe in v skladu s principi pravičnosti rešiti vsa vprašanja, ki še obstajajo v zvezi z zgoraj omenjenimi dogodki, vključno aneksijo Avstrije s strani hitlerjevske Nemčije in sodelovanje Avstrije kot integralnega dela Nemčije v vojni...« Ker fungira ureditev položaja slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji kot predmet 7. člena Državne pogodbe, je umestno sprejeti tolmačenje, da se ta ureditev navezuje tudi na dikcijo iz šestega člena, odnosno iz nje izhaja. d) Sedmi odstavek: »...zavoljo teh in Avstrija skleniti to pogodbo, ciljev...želijo zavezniške in pridružene ki naj rabi kot temelj za prijateljske sile odnose 12 Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 med njimi, s čimer daje zavezniškim in pridruženim silam možnost za to, da podprejo prošnjo Avstrije za članstvo v OZN.« (Podčrtal V. B.). Interpretacija gornje dikcije navaja na sklep, da je izvršitev v Državni zapisanih obveznosti V tej zvezi pogoj, da republika je potrebno opozoriti Avstrija postane pogodbi članica OZN. še na naslednje: Presoja aplikacije neke države za članstvo v tej organizaciji se vrši na podlagi petih kvalifikacij odnosno pogojev, določenih v Ustanovni listini OZN. Med temi pogo 'jiso tudi naslednji: prisatnek na obveznosti, ki izhajajo iz Ustanovne listine, sposobnost izvrševati jih in voljnost jih izvrševati. Nadalje: upoštevajoč določila v Ustanovni listini (člen 2., točka 2.) in načela sodobnega mednarodnega prava, je sleherna država — članica OZN dolžna, da vestno in v dobri veri izvršuje svoje mednarodne obveznosti. S posebnim ozirom na 7. člen avstrijske Državne pogodbe, pa velja tudi poudariti, da je eden od ciljev OZN »... napredek in vzpodbujanje spoštovanja pravic človeka in temeljnih svoboščin ne glede na raso, spol, jezik ali vero...« (Člen l., točka 3. Ustanovne listine OZN.) Glede na to, da Avstrija dvajset let po podpisu Državne pogodbe določil, ki terjajo posebno varstvo manjšin ne samo da ni v celoti, po črki in bona fide izpolnila, marveč celo, da je nekatera od njih podvrgla postopni demontaži, bi bilo upravičeno opozoriti na nekatere okolnosti, ki jih je — po našem mnenju — potrebno upoštevati. ko gre za oblikovanje političnih pogojev za nastanek te pogodbe. Pri tem gre za naslednje: a) Kot smo že poudarili, se je SFR Jugoslavija odrekla teritorialnim zahtevam nasproti Avstriji ter priznala njeno neodvisnost in teritorialno nedotakljivost, pričakujoč, da bo le-ta izpolnila posebna manjšinsko — varstvena določila. Vendar pa je njen poseben odnos do ureditve mednarodnopravnega položaja Avstrije razumeti tudi v luči dejstva, da je bila 6. aprila 1941. napadena z ozemlja Avstrije in da so pripadniki nemških mesto oboroženih sil, po narodnosti v vojnih operacijah in uničevanju ljudi in stvari Avstrijci, imeli vidno na njenem ozemlju. K podkrepitvi tega stališča sodi dokumentacija iz memorandumov SFR Jugoslavije vodilnim štirim silam. Posebej velja v tej zvezi opozoriti na gradivo o vojnih zločinih pripadnikov nemških oboroženih sil — po narodnosti Avstrijcev — na ozemlju Jugoslavije.' Da je imela Jugoslavija pati tudi iz nekaterih namreč samo za 7. člen, določil (iz točke 1., op. dirati avstrijsko imetje, postane avstrijska neko Državna pogodba penzacije do tistih avstrijskih čila (točka 2. op. V.B.). Podobnih določil ' Dokumentacija against Yugoslavia Belgrade 1947. niso o posebno mesto v odnosu do Avstrije, pa je skle- eksplicitnih določil v avstrijski Državni pogodbi. Ne gre namreč tudi za 27. člen, kjer je govor o tem, da ima mimo V.B.) FLR Jugoslavija pravico zaseči, zadržati ali pa likvipravice in interese znotraj jugoslovanskega teritorija, čim tem, namenili glej: veljavna. Vlada Avstrije državljanov, katerih imetje drugim Report on združenim the crimes bo podvzela je predmet in pridruženim of and her peoples, Published by the Yugoslav Austria and War Crimes kom- tega dolosilam. the Austrians Commission, Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Za ilustracijo imenovane dodajamo, pojasnjevalne da 13 o tej — pripombe, ki 27. točki — izrecno so bile predmet govorijo razprave tudi tako- v avstrijskem »Nationalratu« (parlamentu). V njih namreč ugotavljajo, da »vsebuje za Avstrijo zelo trda določila, ki pa jih je bilo potrebno sprejeti, če se naj ne bi zavlačevalo s sklenitvijo Državne pogodbe«.' b) Čeprav je res, da je težave mednarodno-pravnega položaja v oblikovanju Avstrije političnih pripisati predvsem pogojev sporom za ureditev znotraj vodil nih sil bivše antifašistične koalicije, je vendar vsaj del teh težav izhajal tudi iz vprašanja o krivdi Avstrije za drugo svetovno vojno in za njen delež v toku vojnih dogajanj. Sklenitev dne 3. X. štirih avstrijske velikih komisije, Državne 1943, je bila predmet sil, konferenc ki naj bi da na Moskovski konferenci 1943. polnopravni udeleženec le-teh mednarodno-pravnega statusa, temelju bivšega Avstrije, Moskovske in zasedanj zunanjih vprašanje vlada na sestankov namestnikov razčistila Pri tem velja poudariti, pogodbe številnih ministrov nemškega kljub (260 imetja stališču, deklaracije zunanjih sej), posebne v Avstriji kakršnega z ministrov itd. so sprejeli (»prva žrtev agresije nacistične Nemčije«) ni bila tedaj, ko je bila v razpravi ureditev njenega odnosno državna pogodba, marveč so jo samo konsultirali. Kot je po eni strani točno, da Avstrije niso postavili v isti položaj, v kakršnem so bile bivše satelitske države — Italija, Romunija, Madžarska, Bolgarija in Finska — velja po drugi strani njeno »nepolnopravnost« razložiti z nejasnostmi o deležu, ki ga je imelo prebivalstvo Avstrije, odnosno njen teritorij, v vojaških in drugi dejavnostih ter naporih nacistične Nemčije v toku druge sve- tovne vojne. minister dr. V prid tej domnevi govori tudi dejstvo, da je bil avstrijski zunanji Gruber podvržen istemu tretmanu kot italijanski zunanji minister de ki Gasperi, je na pariški mirovni konferenci smel samo pojasniti stališča Italije. Šele ko je avstrijska vlada s formalno noto z dne 10. IX. 1953. ponovno izrazila željo, da bi kot enakopraven partner sodelovala pri nadaljnjih pogajanjih, ji je bila ta prošnja uslišana. Tako so njeni predstavniki nanjih ministrov štirih velikih sil v Berlinu. sodelovali na konferenci zu- Sicer pa je v sami avstrijski Državni pogodbi moč zaslediti ki navajajo na krivdo Avstrije za drugo svetovno vojno. V tej zvezi — opozarjamo Preambulo, zvezi z zgoraj ki v nekatere pasuse, na: šestem navedenimi odstavku dogodki, vključno vsebuje naslednjo aneksijo formulacijo: »...v Avstrije s strani hitlerjevske Nemčije in njenim deležem kot integralnega dela Nemčije, v vojni. «... Na sami konferenci zunanjih ta je sledila veleposlaniški sprememba v tekstu ministrov, ki je bila konferenci Preambule — in to tako, je bila na 14. maja 1955 na Dunaju avstrijski da je bil črtan predlog! stavek — sprejeta o »določeni od- govornosti Avstrije glede na udeležbo v vojni«. ? Zu 517 der Beilagen zu den stenografischen Protokollen GP) str. 10. > Erlauternde Bemerkungen str. 876 (517 der Beilagen zu den kollen des Nationalrates VII GP, Regierungsvorlage). des Nationalrates stenografischen (VII. Proto- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 14 Vendar pa kljub temu, da je bilo avstrijskemu predlogu v zgoraj navedenem smislu zadoščeno, v pojasnjevalnih pripombah menijo, da šesti odstavek Preambule napačno komentar, (irrigerweise) govori o udeležbi Avstrije v vojni, na kar je bil dan »da Avstrija od leta 1938. do 1945. ni bila v položaju podvzemati med- narodnopravnih dejanj in zavoljo tega tudi ni mogla biti v vojnem stanju z neko državo«.' Pri tem se ta komentar sklicuje še na avstrijsko proklamacijo z dne 27. IV. 1945, ki — med drugim — piše tudi o tem, »da noben Avstrijec ni hotel nesmiselne in brezizgledne vojne« in nato — v nekoliko drugačni obliki — »da noben pravi Avstrijec ni imel občutkov sovražnosti in sovraštva do drugih narodov«, (Podčrtal V.B.). — člen 4 (Prepoved Anschlussa). V nekaterih elementih gre za razširjene, vendar v bistvu iz Saint-Germainske mirovne pogodbe prevzete obveznosti. — člen 9 (razpustitev nacističnih organizacij). Po našem mnenju gre za določilo, ki najbolj direktno opozarja na udeležbo dela avstrijskega prebivalstva v pripravah na drugo svetovno vojno in v njenem poteku. — člen 10 (posebna določila o zakonodaji). V že omenjenih pojasnjevalnih pripombah tarnajo o teh določilih in opozarjajo na to, da so evropske velike sile v 19. stoletju poskušale vsiliti otomanski porti podobna določila, vendar pa jih je le-ta odklonila" Druga točka tega člena (protihabsburška klavzula) je direktno prevzeta iz Saint-Germainske mirovne pogodbe. — člen 12 (prepoved službovanja nekdanjih pripadnikov nemških sil in pripadnikov v smislu »določenih drugih »določene odgovornosti« krogov oseb«) je prav dela avstrijskega tako oboroženih možno prebivalstva tolmačiti za drugo svetov- no vojno in za dogajanja v njej. — člen 13 vsebuje določilo o prepovedi specialnih orožij (v taksativno navedenih kategorijah so tudi motorni torpedni čolni, topovi z več kot 30 km dometa itd.). Avstrijske pojasnjevalne pripombe menijo, da je bila s tem kršena avstrijska suverenost." Končno opozarjamo še na to, da so bili v toku oblikovanja dokončnega teksta avstrijske Državne pogodbe iz izvirnega osnutka (1946.) na instistiranje Avstrije izločeni členi 17., 19., 25., 16., 16. bis itd., češ, da bi jih bilo tolmačiti kot izraz od- govornosti Avstrije za drugo svetovno vojno. c) Zgoraj navedeni podatki so relavantni za razumevanje spreminjajočih se odnosov Avstrije do slovenske in hrvaške narodnostne skupine v Avstriji. V grobem bi ga časovno opredelili na obdobje 1945—1949, 1949—1955 in od 1955. naprej. Tako se svetovne je vojne Koroškem do slovenske vlade ma blike o vrnitvi * Zu megotov odrazil Koroškem, 517 der med mednarodno-pravni v pozitivnih narodnostne skupine. sestavljene iz nacističnim obdobjem Beilagen zu den položaj stališčih Znana predstavnikov stenografischen Avstrije uradne je izjava strank odvzetega po Avstrije prve des druge oblasti začasne na deželne avstrijske premoženja Protokollen koncu in repu- koroških Nationalrates, II. Slo- Be- sonderer Teil, str. 2. > Bericht des Hauptausschusses, des Nationalrates VII GP, str. 3. % Ibidem, str. 3. 519 der Beilagen zu den stenografischen Protokollen Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 15 vencev. Temu je meseca junija 1945. leta sledila obljuba posvetovalnega deželnega zbora o povračilu krivic, storjenih Slovencem v času nacističnega režima. Na slovesni seji koroškega deželnega zbora januarja 1947. leta je bila politika do koroških Slovencev po marcu 1938. leta označena in obsojena kot »uničevalna vojna zoper koroške slovenske deželane«. Uredba koroške deželne vlade z dne 3. X. 1945. leta o ureditvi dvojezičnih ljudskih šol na območju južne Koroške je poznala samo nemški in slovenski jezik, ne pa tudi takoimenovani windisch jezik. Po tej uredbi naj bi obsegalo dvojezično šolstvo 108 šol, vendar pa na desetih šolah v neposredni okolici Celovca niso nikoli izvajali dvojezičnega pouka, tako da je na samem začetku preostalo 98 šol. Januarja 1947. leta je bila sprejeta skupna izjava vseh, v deželnem zboru zastopanih političnih strank, ki je — med drugim — obljubljala Slovencem na Koroškem podobno kulturno avtonomijo, kakršno je opredeljeval zakonski osnutek iz prve avstrijske republike. Na ravni avstrijske zvezne vlade je pomembna izjava tedanjega zunanjega ministra dr. Gruberja. Ta je v času pogajanj okrog avstrijske državne pogodbe v imenu države zagotovil, da bo Avstrija v vsakem pogledu zaščitila kulturne in gospodarske pravice ter koristi koroških Slovencev. Do praktičnih sprememb v tem odnosu je prišlo, ko so velike sile zavrnile teritorialne revandikacije Jugoslavije nasproti Avstriji (1949.) Od takrat naprej so avstrijske zvezne in deželne oblasti pričele opuščati dotedanje relativno pozitivno obnašanje do slovenske narodnostne skupine, do besede pa so znova prišle velikonemške nacionalistične, protislovenske in protihrvaške organizacije. Toda tudi v tem obdobju je moč ugotoviti vsaj v besedah izraženi odnos pripravljenosti za ureditev položaja manjšin, kar n.pr. velja za izjavo zunanjega ministra dr. Gruberja iz leta 1952., »da bi bil storjen izreden in pomemben napredek v mednarodnem Življenju, če v manjšinah ne bi videli elementa, ki razdvaja, marveč elementa, ki združuje.« Z avstrijsko Državno pogodbo je bil mednarodni in mednarodno-pravni položaj Avstrije urejen in — upoštevajoč sprejeto obveznost o stalni nevtralnosti — tudi utrjen. Od tedaj naprej pa je moč ugotoviti tudi vse manjšo pripravljenost uradne Avstrije za uresničitev določil o manjšinskem varstvu, v čemer so tudi vzroki za oscilacije, napetosti in konflikte v odnosih med njo in Jugoslavijo. Razumljivo je, da pri razpravah o tem vprašanju v vse večji meri uveljavljajo spoz- nanje o državnem in konstitutivnem značaju obveznosti, ki jih je sprejela Avstrija s podpisom Državne pogodbe, kamor sodijo tudi manjšinsko-varstvena ter obveznosti. Specifična obeležja le-teh izhajajo iz takšne interpretacije pogodbe. določila Državne Povzetek Specifičnost V svojem ureditve pravnega prispevku in dejanskega z naslovom položaja »Specifičnost naših ureditve narodnih pravnega manjšin in v Avstriji dejanskega polo- žaja naših narodnih manjšin v Avstriji« argumentira avtor stališče, da je s členom 7 Državne pogodbe, Avstrija sprejela mednarodne pravne obveznosti za ureditev položaja slovenske in hrvaške narodnostne skupine po eni strani, po kot zavezniška država in sopodpisnica te pogodbe, Avstriji na temelju določil 7. člena. drugi strani pa, dobila posebne da je Jugoslavija pravice nasproti Kar zadeva prve teze je njena teža ne samo v tem, da gre za mednarodno pravne obveznosti in s tem v zvezi za uresničevanje principa pacta sunt servanda, marveč tudi, 16 da Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—$ gre za takšne kogentne Oporo zanjo je avtor iz katere je razvidno: »da je bila Avstrija norme, izvedel ki imajo značaj iz interpretacije osvobojena dominacije državnih Preambule nacistične konstitutivnih avstrijske Nemčije obveznosti. Državne pogodbe, z rezultatom zavez- niške zmage...«, »da zavezniške in pridružene sile želijo skleniti pogodbo, s katero obnavljajo Avstrijo kot svobodno, neodvisno in demokratično državo, kar naj bi prispevalo k obnoviti miru v Evropi...« " »da zavezniške in pridružene sile želijo s pomočjo te pogodbe in v skladu s principi pravičnosti rešiti vsa vprašanja, ki še obstojajo v zvezi z zgoraj omenjenimi dogodki, vključno aneksijo Avstrije s strani hitlerjevske Nemčije in sodelovanjem Avstrije kot integralnega dela Nemčije v vojni...« »da zavoljo teh ciljev... želijo zavezniške in pridružene sile in Avstrija skleniti to pogodbo, ki naj rabi kot temelj za prijateljske odnose med njimi, s čimer daje zavezniškim in pridruženim silam možnost, da podprejo prošnjo Avstrije za članstvo v OZN.« Kot sopodpisnica avstrijske Državne pogodbe in zavezniška sila, je dala Jugoslavija svoj prispevek je odrekla k obnovitvi teritorialnim miru in v prid zahtevam nasproti sodelovanju njej, z Avstrijo predvsem pričakujoč, nosti, ki jih je sprejela na podlagi določil te pogodbe. di bo da se obvez- Izvršitev teh obveznosti je mogoče tolmačiti kot pogoj zato, da republika Avstrija postane članica OZN. V zvezi z drugim stališčem, ki ga razvija avtor, je poseben odnos ureditve mednarodnopravnega tako, le-ta uresničila položija Avstrije razumeti v luči dejstva, Jugoslavije do da je bila Jugo- slavija 6. aprila 1941 narodna tudi z ozemlja Avstrije in da so pripadniki nemških oboroženih sil, po narodnosti Avstrijci, imeli vidno mesto v vojaških operacijah in uničevanju ljudi in stvari na njenem ozemlju. Nekatera eksplicitna določila v avstrijski Državni pogodbi kot n. pr. 27. člen, kjer je govor o tem, da ima FLR Jugoslavija pravico zaseči, zadrZati ali pa likvidirati avstrijsko imetje, pravice in interese znotraj jugoslovanskega teritorija, govorilo v prid takšnemu stališču, kajti podobnega določila niso sprejeli za nobeno od zavezniških ali pridruženih sil, ki so podpisale avstrijsko državno pogodbo. V tej zvezi se avtor sklicuje tudi na takoimenovane pojasnjevalne pripombe iz gradiv, ki so bili podložena v razpravo avstrijskemu Narodnemu svetu (parlamentu). V drugem delu razprave se pisec obširneje dotika vprašanja soodgovornosti Avstrije — mjenega prebivalstva in teritorija — za vojaške in druge dejavnosti ter napore nacistične Nemčije v toku druge svetovne vojne. To vprašanje je zanj interesantno v dveh medseboj povezanih ozirilh. Prvič, avstrijska vlada se je vseskozi zavzemala za to, da bi iz osnutka Državne pogodbe izločila, ali pa v njem vsaj omilila, tiste pasuse, ki jih je moč tolmačiti kot eksplicitno ali implicitno potrditev te odgovomnosti, Na posameznih členih, ki so vzlic takšnim prizadevanjem avstrijske vlade v Državni pogobi ostali, pisec to odgovornost dokazuje. Drugič, vse dokler ni bila avstrijska Državna pogodba podpisana, so avstrijske oblasti zavzemale do problema slovenske in hrvaške narodnostne skupine bolj pozitiven odnos kot poslej, kar je mogoče tolmačiti v posredni ureditvi njenega mednarodnopravnega položaja. Ko je bil ta položaj urejen, se je pričel odnos zvezi s težnjo Avstrije do Sinskega varstva spreminjati, kar je privedlo tudi do tenzij med Avstrije ureditve po čimprejšnji posebnega manj- njo in Jugoslavijo. Summary Specific solution of the legal and actual position of our national minorities in Austria In the article entitled, »Specific solution of the legal and aotual position of our national minorities in Austria« the author argues that under the terms of Article 7 of the State Treaty, Austria assumed obligations in international law to settle the position of the Slovene and Croat national minorities on the one hand, and that Yugoslavia as one of the Allied Powers and co-signatory of this Treaty was given special rights toward Austria under Article 7, on the other hand. As far as the first claim is concerned, its importance lies not only in the fact that obligations in international law are involved implying the principle of »pacta sunt servanda«, but also in the fact that these cogent norms entail constitutional obligations. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—$ 11 The author is basing this claim on the interpretation of the Preamble State Treaty, »Whereas of Hitlerite to the Austrian viz.: as a result of the Allied victory Austria was liberated from the domination Germany; »Whereas the Allied and Associated shing Austria as a free, independent storation of peace in Europe; »Whereas the Allied and Powers... and Associated desire democratic Powers to conclude State, thus by means desire a treaty re-establi- contributing of the to the present re- Treaty to settle in accordance with the principle of justice all guestions which are still outstanding in connection with the events referred to above, including the anmexation of Austria by Hitlerite Germany and participation of Austria in the war as an integral part of Germany; and »Whereas the Allied and Associated Powers and Austria are desirous for these pur: poses of concluding the present Treaty to serve as the basis of friendly relations between them, thereby for admission As enabling the Allied to the United a co-signatory her contribution and Nations to the Austrian Associated Powers to support Austria's application Organization.« State Treaty and an Allied Power toward the restoration of peace and cooperation Yugoslavia made with Austria above all by renouncing her territorial claims against Austria in the expectation that the latter would fulfil her obligations assumed under the terms of this Treaty. The fulfilment of these obligations can be interpreted as a condition for the admission of Austria to the United Nations Organization. As far as the second claim is concerned, a special relationship of Yugoslavia toward the settlement of Austnia's position in international law is to be viewed in the light of the fact that on April 6, 1941, Yugoslavia was attacked also from Austrian territory and that ethnically Austrian members of the German armed forces played an important role in military operations and in the destruction of life and property in Yugoslav territory. Some explicit provisions of the Austrian State Treaty, such as Article 27, which stipulate the right of the Federal People's Republic of Yugoslavia to seize, retain or liguidate Austrian property, rights and interests within Yugoslav territory, support this view, since no similar provision was made for any of the Allied or Associated Powers who signed the Austrian State Treaty. In this connection the author also refers to the so-called explanatory notes contained in the material which was submitted to the Austrian National Council. In the second part of his article the author deals in greater detail with the guestion of co-responsibility of Austria — her population and territory — for military and other activities and efforts of nazi Germany during World War Two. The author finds this question interesting under two aspects that are mutually related. Firstly, the Austrian government endeavoured throughout to see those paragraphs that could be interpreted as an explicit or implicit confirmation deleted from the State Treaty or at least mitigated. Secondly, up to the signing of the State Treaty the Austrian showing greater understanding for the needs of the Slovene and rities for a than after the signing, which could be indirectly speedy settlement of her position in international attributed law. Once of this responsibility authorities had been Croat national minoto Austria’s desire that was achieved. the attitude of Austria toward the settlement of a special minority protection change, and this resulted in tensions between herself and Yugoslavıa. 2 Razprave in gradivo began to Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 19—47 19 UDK 341.234(436 — 862/ —863):341.24(436)»1955« Nekateri mednarodnopravni vidiki avstrijskih obveznosti glede slovenske manjšine — s posebnim ozirom na avstrijska stališča, ki so prišla do izraza OZN in ob izmenjavi diplomatskih not med SFRJ Jugoslavijo in Republiko Avstrijo v letu 1974. Dr. Borut Bohte Uvod Namen tega sestavka je razpravljati o nekaterih obveznostih republike Avstrije, ki izhajajo iz občega in partikulannega mednarodnega prava in na ta način osvetliti polemiko v zvezi z izmenjavo diplomatskih not med SFR Jugoslavijo' in Republiko Avstrijo. Pri tem bomo podali osnovo mednarodnopravne obveznosti Avstrije do manj: šin, kot je zapisana v Državni pogodbi o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (v nadaljnjem besedilu avstrijska državna pogodba)" zlasti pa stipulacijo in splošne razsežnosti členov 6, 7 (posebej 5 odstavek), 9, 10 in 19 te pomembne mednarodne pogodbe, ki je kot lex specialis sedes materiae za maše proučevanje. Ogledali si bomo tudi, kako se manjšinsko varstvo odraža prek obče zaščite človekovih pravic, ki izhaja iz drugih pomembnejših mednarodnopravnih aktov, ki prepovedujejo diskriminacijo nasploh in v določenih primerih posameznih skupin, kot so manjšine, posebej ter stopnjo avstrijske formalnopravne vezanosti na te dokumente. Na nekaterih primerih si bomo podrobneje ogledali, kako se je ta problematika obravnavala pred mednarodnimi organi, zlasti pa v OZN v njenem rasnem aspektu in v povezavi z vprašanjem dolžnosti Avstrije po avstrijski državni pogodbi do denacifikacije ter v zvezi s pojavi neonacizma ter drugimi dejavnostmi, ki so usmerjene na zanikanje manjšinskih pravic. Poskušali bomo tudi opredeliti siceršnji odnos Republike Avstrije do SFR Jugoslavije, v kolikor pomeni le-ta določeno politiko ob kršitvah mednarodnopravnih obveznosti. Poudarjamo pa, da ta prikaz ne pretendira na sistematično izčrpnost obravnave avstrijskih obveznosti po mednarodnem pravu, niti ne bo obravnaval čl. 7 avstrijske državne pogodbe po vseh njegovih elementih, ki so predmet posebnih študij, objavljenih v tej publikaciji. Isto velja za pravni položaj gradiščanskih Hrvatov, ki je tudi posebej obdelan. Narava manjšinske Najprej zaščite po avstrijski si oglejmo tiste člene državni avstrijske pogodbi državne pogodbe, ki se nanašajo na pravni položaj hrvaške in slovenske manjšine v Avstriji, bodisi prek zaščite človekovih pravic nasploh ali pa s posebno manjšinsko zaščito neposredno. ! Pri tem imamo v mislih noti z dne 30. X. 1974 in 2. XII. 1974, ki jih je zvezni sekre- tariat za zunanje zadeve poslal vladi Republike Avstrije prek ambasade Republike Avstrije v Beogradu. ? Verbalna nota, ki jo je dne 2. XII. 1974 avstrijski ambasador dr. Alexaner Otto podal podpresedniku lošu Miniču. > Pogodba Zveznega je bila izvršnega sklenjena Britanije in Sev. Irske, ZDA je veljati 27. julija 15. 1955. Gl. Treaty ratificirala benog 1. II. z z dne in V. 1955 Zveznemu med sekretarju ZSSR, za Združenim zunanje zadeve kraljevstvom Mi- Velike in Francijo na eni strani ter Avstrijo na drugi strani; začela skupščina je to pogodbo lista FNRJ« sveta 1956 Series, United 14. XI. Nations, V. 217, str. 223. Zvezna 1955, objavljena pa je v dodatku ljudska št. 2 »Služ- Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, 3t. 7—8 20 Čl. 6 avstrijske državne pogodbe zagotavlja manjšinam relatiumno zaščito v kolikor so posamezniki kot pripadniki manjšin in avstrijski državljani varovani z občimi garancijami človekovih pravic in prepovedjo diskriminacije. člen 6, ki nosi naslov »Človekove pravice« glasi: »I. Avstrija bo storila vse potrebne ukrepe, da zagotovi vsem osebam pod avstrijsko oblastjo, ne glede na raso, spol, jezik ali vero, uživanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vštevši svobodo izražanja mnenja, tiska in objavljanja, svobodo veroizpovedi, političnega prepričanja in javnih zborovanj. 2. Avstrija se poleg tega obvezuje, da ne bodo zakoni, ki veljajo v Avstriji niti po svojem besedilu niti s svojo uporabo izvajali diskriminacije, niti ne bodo imeli za posledico diskriminacije med osebami z avstrijskim državljanstvom zaradi njihove rase, spola, jezika ali vere, bodisi da gre za njihovo osebo, premoženje, poslovne, politične ali finančne interese, pravni vice ali v kateremkoli drugem pogledu.« položaj, politične ali civilne pra- V ta okvir sodi tudi člen 8 avstrijske državne pogodbe, ki zagotavlja vsem avstrijskim državljanom svobodno, enako in splošno volilno pravico, da so izvo- ljeni za opravljanje javnih služb brez razlikovanja glede na raso, spol, jezik ali politično mnenje, V sklop relativne člena 7 avstrijske manjšinske državne zaščite pa sodi deloma pogodbe, vendarle tudi določba pa je ta odstavek 1. odstavka tudi pomemben organski sestavni del, skupaj z drugimi določbami člena 7 avstrijske državne pogodbe, ki se v celoti nanaša le na slovensko in hrvaško manjšino. Ta člen vsebuje elemente t.im. absolutne slovenski in hrvaški manjšinske manjšini zaščite, kolikor zagotavlja na Koroškem, Gradiščanskem nosi naslov »Pravice slovenske in hrvaške manjšine« »1) Avstrijski državljani, pripadniki slovenske posebne pravice in Štajerskem. člen 7 in se glasi: in hrvaške manjšine na Koro- škem, Gradiščanskem in Štajerskem, uživajo iste pravice pod istimi pogoji kot vsi ostali avstrijski državljani, vštevši tudi pravice na lastne organizacije, združenja in tisk v svojem lastnem jeziku. 2) Imajo pravico na osnovni pouk v slovenskem ali hrvaškem jeziku in na sorazmerno število lastnih srednjih šol; s tem v zvezi se bo revidiral šolski pro- gram, pri ustanovi za nadzor šolstva pa se bo osnoval oddelek za slovenske in hrvaške šole. 3) V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prabivalstvom, bo slovenski ali hrvaški jezik dovoljen kot uradni jezik poleg nemškega. V teh okrajih bodo krajevna imena in napisi v slovenskem in hrvaškem jeziku poleg nemškega. 4) Avstrijski državljani, pripadniki slovenske in škem, Gradiščanskem in Štajerskem, bodo imeli hrvaške pravico manjšine udeležbe v na Koro- kulturnih, upravnih in sodnih ustanovah in organih teh okrajev pod istimi pogoji kot ostali avstrijski državljani, 5) Prepovedalo se bo delovanje slovenskemu prebivalstvu odvzame organizacij, ki jim je cilj, da hrvaškemu in njihov manjšinski značaj ali njihove manj- Šinske pravice.« ih * Clen 8 Demokratične ustanove. »Avstrija bo imela demokratično vlado, ki bo temem liln na tajnih volitvah in bo zagotovila vsem državljanom svobodno, enako in splošno olılno pravico kakor tudi pravico biti izvoljen v javne službe brez diskriminacije glede na Tao, spol, jezik ali politično mnenje«, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Takšna kolektivna zaščita, 21 ki mednarodnopravno varuje manjšini kot celoti, ne le prek njenih vekovih pravic na pripadnikov kot posameznikov, ki uživajo obči standard čloosnovi enakosti in nediskriminacije, je dodatna in nesporna mednarodnopravna dolžnost Avstrije. Avstrija teh pravic ne more enostransko od- tegniti" Manjšinska zaščita predpostavlja in terja posebne ukrepe v prid manjšine, katerih uresničenje šele omogoča vzpostavitev dejanske enakosti med pripadniki manjšine in ostalim prebivalstvom večinskega naroda. Za to trditev pogledih najdemo in pristopu, oporo tako v mednarodni ki se uveljavljajo judikaturi, kot v pravnih v OZN. Tako je n. pr. Stalno meddržavno sodišče v Haagu 5. aprila 1935. leta v svojem svetovalnem mnenju v zadevi manjšinskih šol v Albaniji med drugim pribilo: »Pravna enakost izključuje vsakršno diskriminacijo; med tem ko dejanska enakost lahko pomeni nujnost različnega postopanja, da bi se dosegla vzpostavitev ravnotežja med različnimi položaji.«' Obojna lja celoto. manjšin zaščita je z mednarodnopravnega Preprečevanje sta le dva diskriminacije aspekta dolžnosti stališča in izvedba zaščite tesno povezana posebnih temeljnih in predstav- ukrepov človekovih za zaščito pravic. Tako npr. prof. Capotorti, posebni poročevalec komisije za človekove pravice ECOSOCaA, razpravljajoč v svoji študiji o pravicah oseb, ki pripadajo k etničnim, verskim in jezikovnim manjšinam, o konceptih »zaščita manjšin« ter »enakost in nediskriminacija«, pravi naslednje: »Lahko se torej ugotovi, da sta oba koncepta različna v tem smislu, da enakost in nediskriminacija predpostavlja formalno zagotovilo enotnega ravnanja z vsemi posamezniki — ki mora zagotoviti uživanje istih pravic in sprejemanje istih obveznosti — medtem ko zaščita manjšin implicira posebne ukrepe v prid članov manjšinske skupine. Vendarle pa je namen teh ukrepov vzpostaviti dejansko enakost med člani manjšinske skupine in drugimi posamezniki. To potrjuje tezo, da sta preprečevanje diskriminacije na eni strani in izvajanje posebnih ukrepov za zaščito manjšin, na drugi strani, samo dva aspekta istega problema t.j. varovanja temeljnih človekovih pravic.«' Pa tudi seminar Združenih narodov o pospeševanju in zaščiti človekovih pravic narodnih, etničnih in drugih manjšin, ki je bil leta 1974 v Ohridu, je ponovno potrdil žencev takšno gledanje v tega mednarodnega prvi točki srečanja: sklepov, ki »Neločljivo predstavljajo povezani konsenz problemi udele- odprave di- 3J. Andrassy, Medjunarodno pravo, Zagreb 1971, str. 235, ki govori nasploh o dolžnosti države v zvezi z absolutno manjšinsko zaščito. Za 'avstrijsko notranjo zakonodajo, ki odkriva, da gre za takšno protipravno enostransko odtegovanje manjšinskih pravic gl. J. Pleterski, Manjšinska zakonodaja na Koroškem po II. svetovni vojni, Institut za narodnostna vprašanja v Ljubljani (INV), Razprave in gradivo (RiG), 1960, št. 2 str. 7—99, prim. tudi novejše delo T. Zorn — J. Pleterski, Nekateri pravni vidiki položaja slovenske manjšine na Avstrijskem Koroškem, INV, RiG, 1974, št. 6, str. 84—106. ® »L’egalit& en droit exclut toute discriminaton; l’egalit€ en fait peut, en revanche, rendre necessaires des traitements differents en vue d’arriver A un resultat qui etablisse l’equilibre entre des situations differentes«. Cour permanente de justice internationale, Serie A/B, Fascicule No. 64, Ecoles minoritaires en Albanie, Avis Consultatif du 6 Avril 1935, XXXIV me Session, str. 19. 7 Study on the Rights of Persons belonging to Etnic, Religious and Linguistic Minorities; Preliminary report by Mr. Francesco Capotorti, Special Rapporteur, United Nations, ECOSOC, E/CN.4/Sub. 2/L.564, 27. June 1972, paragraf 50, str. 16. 22 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 skriminiranja in pospeševanje ter zaščita človekovih pravic narodnih, etničnih in drugih manjšin imajo svetovne razsežnosti in pomen." Neizvedba manjšinskih pravic iz čl. 7 pomeni v skrajni konsekvenci glede na dejanske razmere na Koroškem, tudi dejansko diskriminacijo v smislu kršitve čl. 6 avstrijske državne pogodbe. Namreč šele polno uživanje specialnih pravic slovenske in hrvaške manjšine iz čl. 7 avstrijske državne pogodbe bi v avstrijskih razmerah pomenilo nediskriminacijo po čl. 6 avstrijske državne pogodbe. Posebna manjšinska zaščita ter prepoved diskriminacije glede na raso, spol, jezik ali vero vseh oseb, ki so pod avstrijsko oblastjo, je dolžnost, za katero se je Avstrija izrecno obvezala črko pogodbe po temeljnem ali pa načelu z avstrijsko državno pogodbo, pa bodisi, da gre za njeno uporabo v smislu duha avstrijske državne pogodbe" mednarodnega prava pacta sunt servanda. To načelo, ki je kot prastaro običajnopravno načelo zapisano tudi v dunajski konvenciji o pogodbenem pravu iz leta 1969 določa, da »vsaka pogodba, ki velja, obvezuje pogodbenice in one jo morajo izpolnjevati v dobri veri.« To je osnova občega mednarodnega prava in je zapisana tudi v uvodu ustanovne listine Organizacije Združenih narodov." Manjšinska zaščita prek obče zaščite človekovih pravic Manjšinsko varstvo prek obče zaščite človekovih pravic v smislu čl. 6 avstrijske državne pogodbe se navezuje na vse mednarodne dokumente s področja človekovih pravic, ki predstavljajo obči mednarodni standard, od Splošne deklaracije o človekovih pravicah prek posameznih mednarodnih aktov in pogodb s področja človekovih pravic, zlasti pa paktov o človekovih pravicah, ki bodo kmalu začeli veljati, pa vse do najnovejše konvencije o preprečevanju zločina apartheida kot mednarodnega zločina. Ustrezne večstranske mednarodne pogodbe, sklenjene pod okriljem OZN, na katere spoštovanje se je Avstrija izrecno obvezala z ratifikacijo, so naslednje: — Ustanovna listina Združenih narodov iz leta 1945 (zlasti so pomembni v tej zvezi poleg preambule čl. 1/3, 13, 55, 56 in 62);" — konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida iz leta 1948 (čl. I in ID;$ " »The protection scope and twin problems of the elimination of discrimination and the promotion and of the human rights of national, ethnic and other minorities are of world-wide significance,« Seminar on the Promotion and Protection of the Human Rights of National, Ethnic and Other Minorities, ST/TAO/HR/49, Ohrid, Yugoslavia, 25 June-8 July 1974, United Nations, New York, 1974, str. 27. Ista misel pa izhaja bolj ali manj neposredno tudi iz drugih točk sklepov n. pr. 2, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 16 in t. 17, ki izrecno poziva na polno uporabo postopka po diskriminacije. ? Pri tem imamo v mislih tudi pogodbe, bodisi da gre za genezo mednarodni preambulo nastanka konvenciji in vse avstrijske o druge državne odpravi določbe vseh oblik avstrijske pogodbe rasne državne in njeno bistvo, bodisi za druge konkretne določbe, ki se bolj ali manj posredno nanašajo na probleratiko varstva manjšin, kot n. pr. še členi 8 zlasti pa členi 9, 10 in 19, o katerih bomo spre- govorili kasneje. " J, Andrassy, op. cit, str. 317. » Ustanovna listina Združenih narodov in statut 1966, slov. prevod prof. dr. 1. Tomšiča. Z Besedilo gl. v Human Rights, A Compilation of United Nations, New York 1973, str. 41—44. Konvencija Avstrija ji je pristopila 19. marca 1958, Jugoslavija pa meddržavnega sodišča, Ljubljana International Instruments of the je začela veljati 12. januarja 1951; jo je ratificirala 29. avgusta 1950. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 2 — mednarodna konvencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1965;" — ILO konvencija (št. 111) o diskriminaciji glede zaposlovanja in poklicev iz leta 1958." sko Poleg teh v okviru OZN sklenjenih konvencij, je Avstrija vezana tudi na Evropkonvencijo o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, (zlasti pomemben je čl. 14)." Zanimivo pa je ugotoviti, da Avstrija temeljnih mednarodnih aktov na področju do konca leta 1973 še ni ratificirala človekovih pravic, t.j. Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966," ki v čl. 2 vsebuje po- dobno določilo o nediskriminaciji kot je čl. 14 pravkar citirane Evropske konvencije o človekovih pravicah; v čl. 27" pa govori izrecno o manjšinski zaščiti. člen 27 pravi: »V tistih državah, v katerih so etnične, verske ali jezikovne manjšine, ne bo osebam, ki pripadajo takšnim manjšinam zanikana pravica, da skupaj z drugimi člani njihove skupine uživajo svojo lastno kulturo, izpovedujejo in izvajajo svojo lastno vero ali uporabljajo svoj lastni jezik.« V tej zvezi pa sta pomembna tudi čl. 20, 2. odst., ki terja zakonsko prepoved kakršnegakoli širjenja idej »narodnega, rasnega ali verskega sovraštva« ter čl. 14, 3. odst., ki daje vsakemu pravico do informacije v njegovem materinem jeziku. Avstrija prav tako ni ratificirala Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz istega leta." Ta dva mednarodna pakta bosta začela veljati v bližnji prihodnosti, saj je od potrebnih 35 ratifikacij, zbranih po najnovejših dosegljivih podatkih že skoraj to število. SFR Jugoslavija pa je oba pakta ratificirala že januarja 1971 leta. Avstrija pa tudi ni ratificirala mednarodne konvencije o odpravi in kaznovanju zločina apartheida iz leta 1973." Za UNESCO konvencijo o pa po najnovejših podatkih najti med državami, diskriminaciji ki so poslale 5 Tbid., str. 23—29. v iz sedeža UNESCO Konvencija podatke je začela šolstvu (education) iz leta 1960,? v Parizu, Avstrije tudi ni mogoče o pristopu veljati ali ratifikaciji. 4. januarja 1969, Avstrija pa jo je rati- ficirala 9. maja 1972 z rezervo na člena 4 in 5, o čemer več kasneje. Jugoslavija jo je ratificirala brez rezerve. 4 Ibid. str. 29—31; Konvencija je začela veljati 15. junija 1960; Avstrija in Jugoslavija sta jo ratificirali. 5 Besedilo v Yarbook on Human Rights for 1950, United Nations, New York, 1952, str. 418—426. Naša država ni članica te pogodbe, ker ni članica Evropskega sveta. Več o tej tkim. rimski konvenciji gl. Andrassy, op. cit., str. 232, 233. % Besedilo v Human Rights, A Compilation..., str. 7—15. Slovenski tekst v Uradnem listu SFRJ, 4. febr. 1971, str. 7. V Article 27 »In those States in which ethnic, religious or persons belonging to such minorities shall not be denied the the other members their own religion, or to use % Angleško " Aneks nov, 1973, Session, k Za of their resoluiciji besedilo Supplement 1962. to enjoy besedilo ibid., str. 3—7; No. % Besedilo v Human 22. maja group, their own Generalne gl. Official 30 (A/9030). their language.« Records Konvencija culture Human slovensko skupščine own linguistic minorities exist, right, in community with to profess and Rights, A Compilation.... pa v Ur. list SFRJ, 4. febr. OZN of A/Res. the še ne 3068 General (XXVIII) Assembly. practice str. 12. 1971, št. 7. z dne 30. Twenty-eght velja. Rights, A Compilation..., str. 31—33; konvencija je začela veljati Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 24 Kot widimo iz tega pregleda, nima Avstrija najboljše bilance glede ratifikacij ustreznih konvencij s področja človekovih pravic, saj se je izrecno zavezala na relativno skromno število teh mednarodnih pogodb, pa še na te, bodisi dokaj pozno z velikim oklevanjem (npr. mednarodno konvencijo o odpravi wseh oblik rasne diskriminacije, ki je bila sprejeta leta 1965 — v veljavi je od 4. jan. 1969 — je Avstrija ratificirala šele leta 1972; citirano ILO konvencijo št. lll iz leta šele leta 1974) ali pa z določeno rezervo, ki si jo bomo ogledali kasneje. Dejstvo, nopravne da Avstrija formalnopravno ni vezana mna vse ustrezne 1958 pa mednarod- akte v zvezi s človekovimi pravicami, pa v zvezi s presojo njenih med- narodnoprawnih obveznosti ni odločilno, ker ima Avstrija, kot smo že ugotovili, izrecne, jasne in konkretne mednarodnopravne obveze iz avstrijske državne godbe, ki ni samo lex specialis v tej materiji, temveč je tudi temelj njenega stanka kot neodvisne in demokratične države. Dalje, ne glede na avstrijsko neposredno zavezanost glede pogodb, lahko z gotovostjo trdimo, da je Avstrija vezana tudi človekovih pravic, ki izhaja iz celotnega pravnega pona- teh mednarodnih na obči standard korpusa človekovih pravic brez ozira na to ali in koliko vsi njegovi sestavni deli tudi formalnopravno veljajo. Kot primer za to naj omenimo le splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1948. Pa tudi členu 27 mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, čeprav še ne velja formalno, vendarle področju kot izraz dosedanjih velja omeniti, kot priznavajo spoznanj najočitnejši izraz pomen vodilnega pravila na o določenih pravicah manjšin. občega standarda človekovih tem In končno pravic, načelo nediskriminacije. In kar zadeva to načelo, zlasti v zvezi z dolžnostmi Avstrije po konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, na katero je Avstrija tudi formalnopravno Glede pokazala na zavezana, to menimo, posebne vneme mu da imamo torej namen ni posvetiti poglavitni pri ratifikaciji nadaljnja problem mednarodnih izvajanja. v tem, pogodb ker Avstrija s področja ni člove- kovih pravic; pa tudi avstrijska državna pogodba sama po sebi ne pomeni zaščite. Vzroke za neizvajanje avstrijskih mednarodnopravnih obveznosti idealne ali nji- hovo drugje. »izvajanje« Manjšine Zato jih ima mala fide in prepoved ni naš po manjšine), je treba iskati rasne diskriminacije namen Avstrija (npr. ugotavljanje teh obdelati v tem mednarodnih okviru vseh pogodbah na mednarodnih področju obveznosti, človekovih ki pravic. Poglejmo podrobneje samo nekaj aspektov, ki so se v zadnjem času odrazili v organih OZN kot delna internacionalizacija manjšinskega vprašanja v Avstriji pred OZN in ki kažejo na prave vzroke za merešeno manjšinsko vprašanje; so v tesni povezanosti med rasno osnovo diskriminacije in neizvedbo zaščite sloven- ske in hrvaške državne manjšine pogodbe, zlasti v Avstriji ter kršenjem v zvezi z vprašanjem drugih obveznosti avstrijskega odnosa iz avstrijske do vprašanja denacifikacije in delovanja šovinističnih in neonacističnih sil. Le-te delujejo v Avstriji v nasprotju z duhom človekovih pravic masploh in z določbami nekaterih mednarodnih konvencij in avstrijske državne pogodbe posebej. Avstrijsko izmikanje izpolnitvi obvez iz avstrijske državne pogodbe, češ, da so skoraj že v celoti izpolnjene in celo presežene, je dobilo v zadnjem času nov izraz. Avstrijski predstavniki postavljajo namreč pred mednarodnimi forumi trdi- Ljubljana, In gradivo, Razprave april 2 1976, št. 7—8 tev, da v Avstriji ni posebnih narodnostnih ali etničnih, niti rasnih manjšin skupin, temveč da so samo 'jezikowne in verske manjšine." Ta avstrijska trditev je nevzdržna iz več razlogov. Netočnost te trditve ali iz- haja najprej iz dejstva, da gre za avtohtoni slovenski in hrvaški manjšini, narodnostno različni od danes večinskega nemškega prebivalstva. Kot taki ju tudi izrecno priznava avstrijska državna pogodba. člen 7 govori o »slovenski« in »hrva- Ški« manjšini, dosledno izraz ki sta narodnostni »narodna« obeležji; ruski tekst tega člena pa uporablja manjšina. Samo po sebi pa je zgovorno tudi dejstvo, da ni bil sprejet angleški predlog v pripravah na sklenitev avstrijske državne pogodbe, da bi uporabili izraz »jezikovni« manjšini" Tudi dr. K. Berchtold," avstrijski referent na ohridskem seminarju OZN o manjšinah, je moral priznati, da sta z avstrijsko državno pogodbo pravno priznani manjšini slovenska in hrvaška manjšina, ki živita na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem. Zato je tudi vsakršno ugotavljanje manjšine, četudi gre za takoimenovano »ljudsko štetje posebne vrste« odveč in je lahko le, v pogojih protislovenske nastrojenosti in netolerance, pritisk na manjšino, kar se je pokazalo že ob prejšnjih popisih. Poleg tega niso te manjšinske pravice iz avstrijske državne pogodbe z ničemer pogojene." Ne glede na to, da torej glede naših dveh manjšin ni nobenega dvoma za kašni manjšini gre, so pa tudi sicer osnovna obeležja manjšin znana. »Manjšine bi bile 'nedominantne skupine' prebivalstva, ki imajo in že- lijo ohraniti svoje etnične, verske ali jezikovne tradicije ali značilnosti, ki so različne od tistih, ki so lastne drugemu prebivalstvu iste države.«" V zvezi s tem pa je tehten tudi sklep, ki so ga sprejeli na že omenjenem ohridskem seminarju OZN o manjšinah leta 1974 in ki se glasi »čeprav ni splošno sprejete definicije izraza »mamjšina«, je vendarle obče zavedanje o značilnostih skupin, na katere se v praksi nanaša ta izraz, v kolikor gre za vprašanje pospeševanja in zaščite njihovih pravic.«s Avstrijska navedba o izključno jezikovni naravi manjšin v Avstriji je naletela tudi na odločno nasprotovanje jugoslovanskih uradnih predstavnikov v OZN. Poleg tega pa spodbija avstrijsko stališče tudi dejstvo, da je odbor za rasno diskriminacijo, ki je potrdil svoj interes za status manjšin nasploh, v svojem poro% S to tezo so avstrijski predstavniki nastopali ustno in v pismenih tekstih zlasti v odboru za odpravo rasne diskriminacije (A/9618); v tretjem odboru Generalne skupščine OZN, gl. n. pr. Zoper zapostavljanje manjšin, gl. T. Martelanc, Preskušena dunajska Delo, 4. decembra 1974, str. 6; in v UNESCO, taktika, Besedni spopad v komisiji UNESCO, sobotna priloga, 4. januar 1975 str. 20. %a Janko Pleterski, Manjšinska zakonodaja po drugi svetovni str. 36—37; glej še tukaj objavljeni prispevek Draga Druškoviča. % Working Paper prepared by dr. Klaus Berchtold, Head Chancellery, Avstrija, WP/8, str. vojni, of RIG, 1960, Department, Delo, št. 2, Federal 1. 5 ,... Potem takem seveda ni treba nobene zaščite 'etničnih manjšin', potem takem jih je treba šele iskati z 'ugotavljajem'. To je zadnja doslednost avstrijske manjšinske politike«. Dr. Franci Zwitter, Potvarjanje resnice je slab argument, Slovenski vestnik, Celovec, 6. december 1974, str. 1. % Andrassy, op. cit., str. 237; prim. vencev (po 19 letih avstrijske državne tudi D. Druškovič, pogodbe), ljana, Razprave in gradivo, 1974, št. 6, str. 7; Minorities, New York, 1950, E/CN.4/Sub.2/85. $ Kot pod op. 8, t. 7, str. 27. Institut gl. tudi Nekaj vprašanj Koroških Slo- za narodnostna vprašanja, »Definition Classification and Ljub- of 26 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 čilu (A/9618)" kritično obravnaval avstrijsko poročilo po členu 9 konvencije o od: pravi vseh oblik rasne diskriminacije, zlasti kar zadeva avstrijske obveznosti do slovenske in hrvaške manjšine. Poročilo tega odbora ugotavlja »da bi delitev prebivalstva na podlagi jezikovnega kriterija žela drugačne rezultate od tistih, dobljenih na podlagi pomembno etične pa je tudi zavesti in sorodstvenih stališče odbora, hovega števila ali odstotka, ki Toliko glede avstrijskih navedb socioloških »da pravice manjšine kriterijev«. Izredno ne zavisijo od nji ga predstavljajo proti skupnemu prebivalstvu.«" o vprašanju »jezikovnih« manjšin. Preden si pobliže kritično ogledamo nekatera druga avstrijska uradna stališča, ki so prišla do izraza v odboru za odpravo rasne diskriminacije, menimo, da kaže nekaj več reči o interesu odbora za položaj narodnostnih, etničnih in rasnih manjšin. Ta interes je namreč postal prevladujoč pri obravnavanju poročil večjega števila držav članic." V odboru se govori o vprašanju diskriminacije etničnih manjšin, v konvenciji pa se v tej zvezi uporablja izraz »rasne skupine« (racial groups). Sicer pa poglejmo, kaj je mišljeno v konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije iz leta 1966 pod terminom »diskriminacija«, ki je predmet specialne pogodbene prepovedi in ki velja tudi za Avstrijo kot sopogodbenico. Poleg številnih dokumentov, ki so bili sprejeti v OZN in ki izrecno prepovedujejo diskriminacijo na podlagi narodnostne ali etnične pripadnosti oz. porekla in ki terjajo enako ravnanje za vse, je diskriminacija »V tej konvenciji pomeni izključevanje, omejevanje narodnostnemu po tej konvenciji definirana v členu 1 takole: izraz »rasna diskriminacija« ikakršnokoli razlikovanje, ali prednost, ki temelji na rasi, barvi, poreklu ali ali etničnemu izvoru (national or ethnic origin), katerega namen ali posledica je zanikanje ali oškodovanje priznanja, uživanja ali izvajanja pod enakimi pogoji, človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, ekonom- skem, socialnem, kulturnem ali kateremkoli drugem področju javnega življenja.«? Poleg pojma diskriminacije, ki se neposredno nanaša tudi na narodne in etnične manjšine, je zelo pomembna tudi točka 2 člena 2 te ikonvencije, ki pravi: »Države pogodbenice bodo, iko okoliščine tako narekujejo, storile posebne in konkretne ukrepe na socialnem, ekonomskem, kulturnem in drugih poljih, da bi zagotovile ustrezni razvoj in zaščito določenih rasnih skupin ali posameznikov, ki jim pripadajo, z namenom zagotovitve njihovega polnega in enakopravnega uživanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ...«? Na tej osnovi in v zvezi z drugimi členi konvencije, ki jih bomo še omenili, je odbor obravnaval avstrijsko informacijo po čl. 9 konvencije in v svojem zadnjem % Report Assembly, of Official the Committee Records, on the 29'" Session, Elimination Suppl. No. of Racial 18, A/9618, Discrimination, United Nations, General New York 1974 (v daljnem tekstu CERD Report) B jbid. str. 35. = »The interest of the Committee members for the position of national, ethnic or racial minorities has become dominent in the consideration of reports of a large number of Member States. Of great significance is the procedure of the consideration of reports in the presence of the representatives of the Member State whosc report is considered as well as the achieved Convention«. Working level of cooperation of the Committee Paper prepared by Naste Čalovski, dr. Nations Seminar on the Promotion and Protection of Human and other Minorities, Ohrid, 1974, str. 11. # Human Rights, A Compilation...., str. 24. » ibid, str: 25. with the members of the Aleksander Peleš, United Rights of National, Ethnic Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7—8 va poročilu (CERD Report A/9618) kritično opozoril na nekaj vprašanj, kar dokazuje zelo dokumentirano in avtoritativno, da ni točna nadaljnja avstrijska trditev, da je Avstrija izpolnila in celo presegla svoje obveznosti iz avstrijske državne pogodbe do manjšin. Ne glede na pravno naravo tega poročila in način ter tehniko formulacij stališč v poročilu, je poročilo tega odbora izredno pomemben mednarodni dokument, ki je rezultat dela nepristranskih ekspertov in ki ima najširšo mednarodno publiciteto; obravnava pa ga kot posebno točko dnevnega reda Generalna skupščina OZN na vsakoletnem rednem zasedanju. Začetna kritika v poročilu odbora se nanaša na pojav, ki je postal že stalna praksa Avstrije tudi v odgovorih na jugoslovanske note in pobude za reševanje odprtih vprašanj. Gre namreč za formalizem, ki se kaže v golem navajanju in sklicevanju na notranjepravne tekste, ne glede na to, v kakšni stopnji odgovarjajo avstrijskim mednarodnim obvezam, oz. koliko se izvajajo v praksi." V poročilu odbora je namreč izražena kritika takšne prakse kar dvakrat. Najprej je v uvodu teksta poročila pod naslovom »Avstrija« izraženo v poročilu »obžalovanje, da za- jema informacija samo zakonske ukrepe ob izključitvi pravosodnih, upravnih ali drugih ukrepov; in da ni indikacije o obsegu, v katerem dejansko uživajo določene pravice, ki jih zagotavljajo veljavni zakoni, tisti, na katere se le-ti nanašajo.«" V zvezi z manjšinami kakonkoli že so pomembni v Avstriji pa je v poročilu vsebovana pripomba »da zakonski predpisi, enakega pomena da je tudi dejan- sko izvajanje teh predpisov«." Poleg tega poročilo odbora bila besedila zakonskih določb, ki jih avstrijsko poročilo ugotavlja tudi, da niso omenja, predložena v vseh primerih." Ob tem je bilo izraženo zanimanje glede uporabe slovenskega in hrvaškega jezika pred sodišči in drugimi javnimi ustanovami v zvezi z vprašanjem »ali so osebe, ki želijo uživati te predpise in uporabljati te jezike podvržene čakanju ali težavam, kadar predložijo svoje zahteve oz. primere sodišču.« Še več, »ugotovljeno je bilo tudi določeno neskladje med določbami nekaterih mednarodnih pogodb, ki obvezujejo tudi Avstrijo in določbami njenih lastnih zakonov, ki zadevajo manjšine«." Kot primer je bila v poročilu odbora navedena pravica uporabe slovenskega in hrvaškega jezika kot uradnih jezikov, poleg nemškega, v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Štajerske po 3. odst. 7. člena avstrijske državne pogodbe, »medtem ko je zvezni zakon z dne 19. marca 1959 uveljavil ta določila samo v določenih sodnih okrajih Koroške. Obrazložitev, podana v poročilu, da se v preostalih okrajih Koroške, Štajerske in Gradiščanske uporabljajo določila čl. 66 (4) St. Germainske pogodbe, (ki določa, da bodo nenemško govoreči avstrijski državljani uživali primerne olajšave za uporabo njihovih jezikov pred sodiščem) " Takšen odnos je značilen tudi za avstrijske nastope na obeh manjšinskih seminarjih OZN v Ljubljani (United Nations Seminar on the Multinational Society, Ljubljana, 8—21 June 1965, ST/TAO/HR/23 in Ohridu (Seminar on the Promotion and Protection of the Human Rights of National, Etnic and Other Minorities, Ohrid 25 June — 8 July 1974, ST/TAO/HR/49). % CERD Report, t. 130. str. 34. » jbid., t. 135, str. 36. * jbid., t. 130, str. 34. $ jbid., t. 135, str. 36. 2 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 kaže na to, da so bile določene obveznosti, ki izhajajo iz neke mednarodne pogodbe, skrčene ali omejene z zveznim zakonom.«" Avstrijsko sklicevanje na uporabo določil St. Germainske pogodbe zahteva določen komentar. Z mednarodnopravnega stališča ureja namreč avstrijska državna pogodba ex novo celotno problematiko ne samo kot lex postenior, temveč tudi kot lex specialis ter je treba zato mednarodne obveznosti Avstrije ugotavljati izključno s stališča določb avstrijske državne pogodbe. Dejstvo, da se Avstrija pa tudi manjšinske organizacije sklicujejo na St. Germainsko pogodbo je razumljivo, ker so nekatere njegove določbe (členi 62-69) dobile ustavni značaj in tako po notranjepravni poti še naprej obvezujejo državo tudi v tistih delih, v kolikor in če presegajo kar se nanaša zlasti na občo veljavnost določila avstrijske državne St. Germainske pogodbe pogodbe za vse manjšine in na vsem avstrijskem državnem ozemlju. Ne glede na to pa se določba na katero se je sklicevalo avstrijsko poročilo, t.j. odst. 4 člena 66. St. Germainske pogodbe, nikdar ni uporabljala dišča niso niti bila, niti niso sedaj usposobljena za to." v praksi, saj so- Izredno pomembna pa je ugotovitev odborovega poročila, da je Avstrija z zveznim zakonom skrčila ali omejila obveznosti, ki izhajajo iz mednarodne pogodbe, pri čemer gre očitno za avstrijsko državno pogodbo. To je ugotovitev pristojnega mednarodnega foruma, ki ne samo da diskvalificira avstrijsko trditev o izpolnitvi in celo preseženju njenih mednarodnih obvez, temveč tudi pokaže v pravi luči avstrijske navedbe o odgovorih na jugoslovanske note, češ, da je to njena notranja zadeva, kakšne pravne akte sprejema. SFR Jugoslavija zares ni upravičena spuščati se v vprašanje, kakšne notranjepravne akte Avstrija sprejema, pač pa je več kot samo formalno upravičena terjati odgovor na vprašanje, ali Avstrija sploh izpolnjuje svoje ustrezne mednarodne obveznosti. Tudi ta primer potrjuje trditev, z avtoriteto ekspertskega mednarodnega telesa, da Avstrija svojih mednarodnih obvez ne izpolnjuje. V poročilu je omenjeno tudi, da je avstnijski predstavnik potem, ko je zazanikal obstoj rasnih manjšin v Avstriji, rekel, »da doslej ni bilo nobenega primera pritožbe o diskriminaciji proti jezikovnim manjšinam v Avstriji pred pristojnimi sodišči in da se vse doslej nobena od podpisnic avstnijske državne pogodbe iz leta 1955 ni pritožila zaradi neizpolnjevanja avstrijskih obveznosti iz pogodbe.«" Ta izjava je ponoven dokaz zatekanja v goli formalizem kot, da uradne spomenice in vloge predstavnikov koroških Slovencev," predloženih avstrijski vladi, ne bi imeli vsaj enake teže kot formalni postopki pred avstrijskimi sodišči. Poleg tega pa je znano, da je bil n. pr. primer Slovenca Franca Isopa, ob izčrpanju notranje% ibid. " Prim. L. Ude, Avstrijska državna pogodba in njena manjšinska zaščitna določila, Prostor in čas, 1973, št. 3/4, str. 131. % CERD Report, t. 136, str. 36. % Prim. Spomenica Koroških Slovencev zvezni vladi Republike Avstrije, ki sta jo dne 11. 10. 1955 skupaj poslala Narodni svet Koroških Slovencev in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem (Besedilo v Dodatku [IV] knjige »Koroška in Koroški Slovenci, Maribor, 1971, str. 379—389). Poleg tega dokumenta, stem mimo konkretnimi številnih predlogi Ta spomenica je še vedno aktualna, ker je ostala neuresničena. so koroški Slovenci posredovali doslej pristojnim avstrijskim oblaustnih intervencij za ureditev odprtih tudi 34 formalnih vprašanj spomenic Slovencev na in pismenih Koroškem. vlog s Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 29 pravnih sredstev po njegovi pritožbi obravnavan pred evropsko komisijo za človekove pravice" in to prav zaradi zavračanja njegove tožbe, sestavljene v sloven. ščini in predložene 17. XI. 1959 okrajnemu sodišču v Rožeku, češ, da po zveznem zakonu št. 102/1959 sodišče v Rožeku ni navedeno med sodišči, pri katerih se lahko uporablja slovenščina kot uradni jezik (sic!; ponoven dokaz, da je Avstrija poskusila z zveznim zakonom skrčiti svojo mednarodno obvezo). Ta izkušnja ob Isopovem primeru je bila dovolj bridka in po mnenju nekaterih" je pokazala, da bi bila pritožba na Evropski svet že vnaprej obsojena na neuspeh. Res pa je, da se koroški Slovenci niso pogosto obračali na avstrijska sodišča zaradi kršenja njihovih manjšinskih pravic, kar se zdi na prvi pogled nerazumljivo in težko opravičljivo. Toda koroški Slovenci razlagajo takšno ravnanje z neodgovarjajočo avstrijsko notranjo zakonodajo, z nacionalno nestrpnostjo nemških sodeželanov in z neprijazno nastrojenostjo avstrijskih, zlasti deželnih oblasti do manjšine in z brezizglednostjo, da bi kakorkoli uspeli. Zaradi tega razumemo trditev »da koroškim Slovencem kor po v katero formalnopravnem položaju so zašli v boju za svoje goslavijo." V zvezi s trditvijo, da se vse ni preostalo nič drugega, tako po stvarnem kakor zakonite pravice, obrnejo doslej nobena od da na Slovenijo podpisnic ka- se v stiski, avstrijske in Judržavne pogodbe ni pritožila zaradi neizpolnjevanja Avstrije obveznosti iz pogodbe, pa vse proteste in pritožbe jugoslovanske vlade o neizpolnjevanju avstrijske državne pogodbe awstrijski predstavnik enostavno ignorira, kot da jih ne bi bilo, četudi so bili izraženi uradno, v uradni diplomatski obliki" in čeprav so prišli jugoslovanski prigovori do izraza med drugim tudi na uradnih diplomatskih sestankih v organih OZN, UNESCO-a ter na konferenci o evropski varnosti in sodelovanju. Republika Avstrija očitno ne more zanikati SFR Jugoslaviji legitimnega inte- resa za zaskrbljenost nad neizvajanjem saj je Jugoslavija ne ta način status samo pridružene pristopila obveznosti iz avstrijske državne pogodbe, k avstrijski državni pogodbi sile po čl. 37 avstrijske državne in pridobila pogodbe, temveč na je tudi kot zavezniška sila in sosedna država, ki ima svoje manjšine v Avstriji, dobila s tem določene pravice ne glede na to, da pridejo zlasti med sosedskimi državami v poštev tudi določena načela ravnanja, ki jih prizna že obče mednarodno pravo. Ker pa vendarle Avstrija jugoslovanskih intervencij, ki merijo na mirno rešitev odprtih vprašanj, vztrajno ne upošteva, se postavlja vprašanje, ali ob skrajno legalno formalističnemu odnosu Avstrije do te problematike ne bi kazalo v tem smislu tudi zastaviti stvar pred mednarodno javnostjo, t.j. zadevo tudi ustrezno institucionalno internacionalizirati (npr. pred Generalno skupščino OZN, Med% Gl. Katja Kobal, Manjšinsko rom na primer Franca Isopa pred varstvo po državni Evropsko komisijo pogodbi v Avstriji s posebnim za človekove kulteta v Ljubljani, april 1970, Magistersko delo, 74 str. in priloge. % L, Ude, op. cit., str. 130. % jbid. % Za izmenjavo diplomatskih not z dne 6. novembra 1972 in 14. D. Druškovič, Carinthian Slovenes: Some Aspects of their Situation Signing of the Austrian State Treaty, Institut for Ethnic Problems, str. 24 in str. 71—75. Pomembni pa sta še jugoslovanski noti 4. oktobra 1959. pravice, Pravna ozifa- februarja 1973 prim. — 18 Years after the Ljubljana, 1973, zlasti z dne 17. marca in Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 30 državnim sodiščem, Varnostnim svetom OZN itd.), skratka da ne bo mogoče več slepiti mednarodne javnosti. sprožiti zadevo tako, Ni namen tega sestavka razpravljati o politični oportunosti institucionalne imternacionalizacije, niti ne navajamo tukaj proceduralne poti ter možnosti, ki bi jih lahko Jugoslavija uporabila. Drugje razpravljamo o pravnih določilih ustreznih postopkov v zvezi z obravnavanjem položaja slovenske manjšine na Koroškem pred mednarodnimi organi." Naš namen je le postaviti zadevo v pravi kontekst, t. j. poudariti, kakšna je vzročna zveza med neizpolnitvijo manjšinskih pravic po členu 6 in členu 7 in med neizpolnjevanjem obveznosti po členu 7 odst. 5, členu 9, členu 10 in členu Problem 19 avstrijske državne pogodbe. denacifikacije ter neonacistični pojavi Zlasti čl. 9 avstrijske državne pogodbe je odraz zavesti sopogodbenic o vplivu nacizma na območju Avstrije, ko je že izpadlo iz končnega besedila preambule avstrijske državne pogodbe opozorilo o avstrijski krivdi v II. svetovni vojni na temelju fikcije, da Avstrija ni agresor, temveč žrtev »nasilne vladavine Hitlerjeve Nemčije«. nja na Vendarle avstrijsko pa avstrijska državna pogodba »sodelovanje v vojn kot v 6. odst. preambule sestavni del Nemčije«, pa spomi- tudi repa- racijske določbe kažejo na avstrijsko nacistično preteklost in krivdo. Tudi odnos avstrijskih organov do nacističnih zločincev za časa zavezniške uprave je zavezniški svet pogosto Po pogodbe sklenitvi kritiziral. avstrijske O vsem državne tem več pogodbe kasneje. pa bi Avstrija morala po čl. 9" te »dokončati ukrepe, ki so jih začeli odgovarjajoči zakoni, odobreni po za- vezniški komisiji in organizacije, ki politične, vojaške pravi takoj dalje, za so tin da nega, gospodarskega % »Okvirna delovna njanje in uveljavljanje Avstrijo z namenom, da ji bile priključene ali so polvojaške organizacije bo Avstrija »nadaljevala uniči nacionalsocialistično stranko bile pod njenim nadzorom, vštevši na avstrijskem ozemlju.« Ta člen z napori, da iz avstrijskega politič- in kulturnega življenja odstrani shema pravic za možnosti akcije pri slovenske manjšine na vse sledove nacizma, da bi mednarodnih ustanovah za seznaKoroškem pred mednarodno jav- nostjo«, 1973. leta, Interno gradivo Instituta za mednarodno pravo in mednarodne odnose pri Pravni fakulteti v Ljubljani, 16 str.; Gl. tudi Danilo Tiirk, Možne proceduralne osnove za eventualno akcijo za uveljavljanje pravic slovenske in hrvaške narodnostne skupnosti v Avstriji pred Združenimi narodi, Diplomska naloga na pravni fakulteti, januar 1975, 145 str. ® Cl. 9 »Dissolution of Nazi Organizations. 1. Austria shall complete the measures, already begun by the enactment of appropriate legislation approved by the Allied Commission for Austria, to destroy the National Socialist Party and its affiliated and supervised organizations, including political, military and para-military organizations, on Austrian territory. Austria shall also continue the efforts to eliminate from Austrian political, economic and cultural life all traces of Nazism, to ensure that the above-mentioned organizations are not revived in any form, and to prevent all Nazi and militarist activity and propaganda in Austria. 2. Austria undertakes to dissolve all Fascist-type organizations existing on its territory, political, military and para-military, and likewise any other organizations carrying on activities hostile to any United Nation or which intend to deprive the people of their democratic rights. 3. Austria undertakes not to permit, under threat of penal punishment which shall be immediately determined in accordance with procedures established by Austrian Law, the existence and the activity on Austrian territory of the above-mentioned organizations.« Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 zagotovila, da navedene organizacije ljene in da bi preprečila gando vsako 31 ne bodo nacistično v nobeni obliki in militaristično ponovno vzpostav- dejavnost in propa- v Avstriji.« Ta člen je Avstrijo obvezal tudi, da razpusti vse politične, vojaške in polvojaške organizacije fašističnega značaja, ki obstajajo na njenem ozemlju (odst. 2) in da bo pod grožnjo kazenskih sankcij nih organizacij na avstrijskem ozemlju. prepovedala Po čl. 10 avstrijske državne pogodbe obstoj in delovanje omenje- pa bi Avstrija morala ohraniti v veljavi in nadaljevati izvajanje načel iz zakonov in drugih predpisov, ki so jih avstrijska vlada in parlament sprejeli začenši s 1. majem 1945 in ki jih je zavezniška komi- sija za Avstrijo odobrila. Njih namen je likvidiranje ostankov macističnega režma in vzpostavitev demokratičnega sistema, ter da izpopolni zakonske in upravne ukrepe, ki so od l. maja 1945 že sprejeti ali se uporabljajo ter da kodificira in uporabi mačela iz členov 6, 8, 9 avstrijske držawne pogodbe in da, v koli- kor to še ni storila, razveljavi ali spremeni vse zakonske in upravne ukrepe, sprejete v času med 5. marcem 1933 in 30, aprilom z členov 6, 8, 9 avstrijske državne pogodbe. 1945 leta, ki so v nasprotju z načeli Pomanjkljivo izvedena denacifikacija Avstrije" in popustljivost do pojavov neonacizma" (ter fašističnih in nacionalistično šovinističnih manifestacij, ki jih izvajajo predvsem organizacije združene v Karntner Heimatdienst (KHD)," so v tesni zvezi z diskriminacijskim vzdušjem, naperjenim s takšnim sovraštvom dn netoleranco do naše manjšine, da spominjajo že na genocidne izkušnje iz preteklosti." Avstrij- ski strokovnjak dr. Hans Haas? poglobljeno in dokumentirano prikazuje razvoj neofašizma v Avstriji zaradi očitnih napak pri uporabi določb za denacifikacijo ob preveč formalnem uresničevanju in kar je bilo bolj odločilno zaradi pomanjkanja demokratične generacije vzgojiteljev ter zaradi prenehanja zasledovanja starih in % Dr. T. Zorn, Denacifikacija po avstrijsko, Naša obramba, Ljubljana, 1975, št. 1, str. 5, 6. " Splošno o neonacizmu gl. dr. A. Kolendič, Neonacizem danes, Sodobni svet, 1965, 37 str., Posebej za Koroško gl. Nacizem na Koroškem, Vestnik koroških partizanov (VKP), Ljubljana, št. 2/V, maj 1972, str. 25—4. % Delovanje Kirntner Heimatdiensta in v njem združenih organizacij sta proučevala zlasti dr. T. Zorn n. pr. Obnovitev in delovanje Kairntner Heimatdiensta po drugi svetovni vojni, VKP, Ljubljana, Nov. 1970, Letnik ILI, št. 4, str. 23—64, Der Kirntner SchulvereinSiidmark, VKP avgust 1971, letnik IV, št. 3, str. 42—49; Glasilo južno Koroško« in Koroški Slovenci, VKP, št. 4/V, december Abwehrkžmpferbund, VKP št. 1/V, marec 1972 str. 36—45; »Delovne skupnosti za 1972, str. 50—70; Der Kärtner Beseda o Kiirntner Heimatdien- stu na skupni seji vseh zborov skupščine SR Slovenije o Koroški dne 20. Oktobra 1972, VKP, št. 1/VI, marec 1973 str. 18—20; Glasilo koroških »Domovinskih zvez« o slovenskem vprašanju, VKP, 4/VI, dec. 1973, str. 18—33 ter dr. J. Felaher »Deutscher Schulverein — Siid- mark in njegovi nasledniki v drugi avstrijski republiki, VKP, št. 1, 2/IV, April 1971, str. 40—65. % O oživljanju nacizma v Avstriji in protipravnem delovanju organizacij združenih v Kiirntner Heimetdienst gl. L. Ude, Avstrijska državna pogodba ščitna določila, Prostor in čas, 1973, št. 3/4, str. 129—140, Nečak, Kontinuiteta protislovenske propagande na in njena zlasti pa strani Koroškem, VKP, št. manjšinska 137—140, 1/VII, za- ter D. VIII, ma- rec 1973 str. 57—72. $ Gl. članek Dr. Hans Haas-a o neofašizmu v Avstriji, ki temelji na referatu, katerega je imel pisec na študijski konferenci Instituta »Dr. Karl-Renner« 17. IV. 1973 v WienNeuwaldegg shismus o temi »Nevarnost neofašizma in Österreich, Die Republik, in reakcionarne tendence 1973, $t. 3, str. str. 8—17. v sedanjosti«, Neofa- ii Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—$ Ma Mol koncem 40 let, v povezavi s strankarskimi konsideracijami boja anstvo. V Avstriji je fašizem s svojim sistemom ekstenzivnega in intenzivne$a obvladovanja zajel več Avstrijcev, kot jih je bilo včlanjenih v stranko. V Avstriji se je začela porajati neofašistična subkultura, ki se je v 50 in 60 letih izkrista- izirala v malomeščanskem obmejnem nacionalizmu z ohranjanjem tradicij nekdanjega nacionalsocializma v raznih organizacijskih oblikah. Po Haasu niso neofašisti prevzeli od nacizma samo svojega ozkega nacionalizma, temveč tudi inter- nacionalno usmerjenost. Haas omenja, npr. da so na »prav rjavi pomladi« (Volkstimme, 11. 4. 1973) v Gradcu dali častno mesto med starimi člani, ki so govonili, tudi enemu »mlajših« Josephu Feldnerju, šefu Kiinntner Heimatdiensta; to da mu ni bilo podeljeno zastonj, kajti spor o krajevnih napisih se je, kot pravi Haas, izkazal za ognjeni krst novega fašističnega gibanja. Heimatdienst pa se je izkazal že leta 1957 pod patronatom bivšega nacista H. Steinacherja s protislovenskim terorjem zoper dvojezično šolstvo. Od začetka 70 let pa Heimatdienst ne pozna več nobenih zadržkov. Demagoške zahteve po ugotavljanju manjšine, izločitvi slovenskih manjšinskih šol iz dvojezičnega šolstva, boj proti dvojezičnim krajevnim napisom, vse to je povezano z nacionalistično hujskaško politiko, tudi pravi, več, da so je Koroška Takšni kateri, po Haasovih besedah, ni para na evropskih tleh. Haas »da Slovenci z one strani niso tisti, ki vršijo pritisk na Koroško, temse ponovno vmešali v dogodke 'nemškorajhovski fašisti! in meni, »da šolski primer neofašistične agitacije«. procesi v Avstriji in takšno stanje na Koroškem nazorno kažejo, ko- likšen je za obe manjšini pomen neuresničenega 5. odst. čl. 7 avstrijske pogodbe, ki zavezuje Avstrijo, da nastopi proti dejavnostim organizacij, jejo proti manjšinam. Nastanek tega odstavka in njegova vključitev državne ki delu- v posebni člen avstrijske državne pogodbe, ki govori o pravicah t.im. absolutne zaščite manjšin, ni slučajen, temveč je logičen izraz skrbi zaradi tega, kar se je z našimi manjšinami že dogajalo. V luči zgoraj opisamega vzdušja v Avstriji in še posebej na Koroškem, pa je očitna tudi povezanost med 5. odst. čl. 7 in členoma 9 in 10 avstrijske državne pogodbe, saj je ta določba tudi zelo pomemben most med členi avstrijske državne pogodbe, ki vsebujejo manjšinsko zaščito in določbami avstrijske državne pogodbe, ki obvezujejo Avstrijo na denacifikacijo. Kasneje se bomo povrnili še na avstrijska uradna stališča o pomenu te določbe v zvezi z delovanjem Heimatdiensta. Na tem mestu naj povemo le to, da je po našem mnenju treba to določbo razlagati ne le v smislu prepovedi organizacij, temveč prepovedi vseh dejavnosti organizacij, »ki merijo na to, da se zanika hrva- škemu ali slovenskemu prebivalstvu manjšinski značaj ali pravice« (po angleškem i 31 2 21% a besedilu)" . .. oziroma »ki CO imajo: za cilj denaciona lizacijo slovenske in hrvaške na- m © manjšine« (po ruskem besedilu)? ki sta po čl. 38 avstrijske državne pogod- skupaj s francoskim in nemškim enako veljavni. Pome mben ključe vanje in sl. sa sestavni del pozitivne absolutne zaščite manjšinskih pravic je izpre; i čuj čje M >... whose aim is racter or rights shall be . raznarodovanja; članov manjšine in odvzemanja Ja manjšinskemu prebivalstvu A t >... imejuščih celju šinstv.« Ibid, str, 230. i da sede krea! j denacionalizaciju na- s Slovene population of their minority chaTies, vol. 217, 1955, str. 231. slovenskovo i horvatskovo nacionalnih menj- Razprave in gradivo, Ljubljana, To je nadaljnja april 1976, št. 7—8 33 značilnost organske Avstrije v zvezi z varstvom Dolžnost prepovedi slovenske pa velja celovitosti mednarodnopravne in hrvaške obveznosti manjšine. tudi za delovanje vseh drugih organizacij, torej ne samo za tiste, ki so nacističnega ali fašističnega značaja, pri čemer ni odločilna le njihova programska usmerjenost, temveč je pomembno to, da dejansko delujejo proti manjšinskim značilnostim in njihovim pravicam. To delovanje je lahko po mnenju nekaterih avtorjev tudi zgolj priložnostno. V koroškem primeru pa ni sporno, za katere organizacije, za kakšno delovanje in za katere sile gre. Glede tega so očitne in zelo konkretne pritožbe in navedbe v jugoslovanskih memorandumih in notah ter v številnih spomenicah in drugih aktih koroških Slovencev. Kar zadeva vprašanje neposredne izvršljivosti te določbe 5. odst. člena 7 avstrij- ske državne pogodbe Medtem, npr. ko je treba Veiter? reči, da so v avstrijski sicer priznava, da ta določba doktrini zajema mnenja tudi kršne asimilacije, pa meni, da ni neposredno izvršljiva. Ermacora" različna. prepoved vsa- pa meni, da je ta odstavek neposredno izvršljiv in da celo dopolnjuje avstrijsko kazensko zakonodajo in kar je tudi zelo pomembno, da ščiti manjšino kot celoto. Posebno težo pa ima vladna izjava, ki jo je podala avstrijska vlada v zveznem parlamentu ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe, ki pravi, da ta določba nima ustavnega značaja, ker da je njena vsebina že zagotovljena v pozitivnem avstrijskem pravu t.j. v avstrijskem zakonu o društvih. To trditev razumemo tako, da je ta odstavek nedvomno neposredno uporabljiv. Posebno vprašanje pa je ali je res ustrezna avstrijska notranja zakonodaja v skladu s tem 5. odst. čl. 7, členoma 9 in 10 in z drugimi mednarodnopravnimi obveznostmi Avstrije npr. z dolžnostmi po konvenciji o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. Takšen povezan pristop potrjuje tudi proučitev geneze nastanka Kärntner Heimatdiensta in njegove sistematične dejavnosti proti manjšini ter omogoča tudi lažje razumevanje teze o avstrijski odgovornosti za neizpolnitev obveznosti iz avstrijske državne pogodbe (čl. 6, 7, 9, 10, 19), ki jo nakazuje tudi kritika v citiranem poročilu odbora za odpravo rasne diskriminacije, ki se nanaša na vprašanje delovanja takšnih organizacij ter ustrezno avstrijsko zakonodajo, njeno politiko in prakso. Medtem ko je odbor o odpravi rasne diskriminacije v svojem zadnjem poročilu? pozdravil dodatno informacijo predstavnika avstrijske vlade o tem, da bodo 1. januarja 1975 uveljavljena nova določila kazenskega zakonika, ki imajo namen implementirati čl. 4 konvencije o prepovedi vseh oblik rasne diskriminacije, pa takoj nato izraža zaskrbljenost zaradi neizvedbe implementacije naslednjih členov konvencije: 4(a), 4(b), 5(e), (VI), 5(f) in čl. 7. Toda še preden si ogle- damo natančneje te člene, za katerih neizvedbo je bila Avstrija kritizirana v odboru, je treba že takoj reči, da Avstrija ni zaslužila niti te redke pohvale glede novega ikazenskega zakonika, kot bomo videli malo dalje. 5 T, Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich, 1970, str. 573—575. Avtor priznava, da je tudi to določilo avstrijske državne pogodbe ostalo neizpolnjeno. 4 Več o njegovih stališčih gl. T. Zorn — J. Pleterski, Nekateri pravni slovenske manjšine na Koroškem, RIG, 1974, št. 6, str. 104. S cit. dok. 3 Razprave CERD in gradivo Report, A/9618. vidiki položaja 34 Razprave na in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ČI. 4(a) terja, da mora biti z zakonom kaznivo vsako širjenje idej, ki temeljijo rasni superiornosti ali sovraštvu, vzpodbujanju k rasni diskriminaciji, kakor tudi vsa nasilna dejanja ali ščuvanje k takšnim dejanjem proti katerikoli rasi ali skupini oseb druge barve ali etničnega porekla, kot tudi vsako nudenje pomoči rasi- stičnim dejavnostim vključno z njihowim finansiranjem. Odbor je kritiziral oddelek 290 (1) kazenskega zakonika," ki da je bolj ozek v obsegu kot čl. 4(a) konvencije v dvojnem pogledu: kvalificira širjenje idej, ki temeljijo na rasni superiornosti ali sovraštvu, katera prepoveduje in tako omejuje njen učinek le na širjenje rasističnih idej, ki »ima namen, da vodi v rasno diskriminacijo« in dalje, zakonski tekst 290(1) molči glede prepovedi »nudenja vsake pomoči rasističnim dejavnostim, vključno z njihovim finansiranjem«." Člen 4(b) konvencije terja od držav, pogodbenih strank, da proglasijo za ne. zakonite in prepovedo organizacije in vse druge organizirane in propagandne dejavnosti, ki pospešujejo in vzpodbujajo rasno diskriminacijo in da štejejo udeležbo v takšnih organizacijah ali dejavnostih za nedopustno dejanje kaznivo z zakonom. člen 4. konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije pravi: »Države pogodbenice obsojajo vsako propagando in vse organizacije, ki temeljijo na idejah ali teorijah o superiornosti določene rase ali skupine oseb ene barve ali etničnega izvora, ali ki poskušajo upravičiti ali pospešiti rasno sovraštvo in diskri- minacijo v katerikoli obliki in se zavezujejo, da bodo sprejele takojšnje in zakonske ukrepe z namenom, da izbrišejo vsako vzbujanje ali dejanja takšne diskriminacije in zato, upoštevajoč načela Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravice, ki so izrecno navedene v čl. 5 te konvencije, bodo med drugim: a) proglasile za dejanje, kaznivo po zakonu, vsako širjenje idej, ki temeljijo na rasni superiornosti ali sovraštvu, ščuvanje k rasni diskriminaciji, kakor tudi vsa nasilna dejanja ali ščuvanje k takšnim dejanjem proti katerikoli rasi ali skupini oseb druge barve ali etničnega porekla in vsako nudenje pomoči raznim dejavnostim, vključno z njihovim finansiranjem; b) proglasile za nezakonite in prepovedale organizacije in tudi organizirane in druge propagandne dejavnosti, ki pospešujejo in vzbujajo rasno diskriminacijo ter bodo štele sodelovanje v takšnih organizacijah ali dejavnostih za dejanje kaznivo po zakonu; c) ne bodo dovoljevale javnim oblastem ali javnim ustanovam, osrednjim, držav- nim ali lokalnim, da pospešujejo ali vzbujajo rasno diskriminacijo«.? Nekateri člani odbora so bili mnenja, da odstavki 1 in 2 paragrafa 3(a) Zakona o prepovedi nacizma kažejo, da je bil zakon omejen v svoji uporabi na 7 specifi% C1. 290 (1) Wer gefährden. öffentlich auf eine Weise, die geeignet ist, die öffentliche Ordnung zu 1) Andere zu einer feindseligen Handlung gegen eine im Inland bestehende Kirche oder Religionsgemeindschaft, zu einer Rasse, zu einem Volk, einem Volksstamm oder einem Staat bestimmte Gruppe auffordert oder aufreizt oder 2) Idem verbreitet, die auf Rassenüberlegenheit und Rassen basieren und angetan sind zur Diskriminierung zu führen, ist mit Freiheitsstrafe bis zu einem Jahr zu bestrafen. (2) »Ebenso ist zu bestrafen, wer öffentlich in einer die Menschenwürde verietzenden Weise gegen eine der im Abs. 1 bezeichneten Gruppen hetzt, sie beschimpft oder verächtlich zu machen versucht.« " Report CERD, t. 132, str. 35 % Prevedeno Instruments iz angleškega of the United teksta Nations, N. v Human Rights, Y., 1973, str. 25. A Compilation of International Razprave in gradivo, Ljubljana, apri! 1976, z, 7—3 3 ciranih nacistiönih organizacij in njihove veje ter na druga združenja »katerih namen je škodovati avtonomiji in neodvisnosti Republike Avstrije, ali rušiti javni red in obnovo Avstrije«, podvomili so, da bi lahko zakon, katerega obseg je tako določen, zadovoljil obvezne zahteve iz čl. 4(b) konvencije »da se proglasi za nezakonite in prepove organizacije... ki pospešujejo in vzpodbujajo rasno diskriminacijo.« Prav tako je bil kritiziran vorijo o prepovedi nezakonitih in da ne odgovarjajo član odbora opozoril, Zakon o združenjih, ker so njegove organizacij, preveč permisivne določbe, v svojem ki go- besedilu obveznim zahtevam iz konvencije. Še več, posebej je eden »da je neimplementacija zahtev iz člena 4(b) bila vzrok za posebno zaskrbljenost glede na dejstvo, da so lahko takšne šovinistične organizacije kot je Kiirntner Heimatdienst svobodno delovale in nasprotovale manjšinskim pravicam in stremele k asimilaciji Slovencev.«? Z zaskrbljenostjo je tudi ugotovljeno, da avstrijsko pravo nima predpisa o pravici do enake udeležbe v kulturnih dejavnostih, kot je določeno v čl. 5(e) (VI);" z obžalovanjem je bilo tudi ugotovljeno, da avstrijska informacija ne vsebuje ničesar o implementaciji čl, 7 konvencije," ki govori o ukrepih za boj proti rasnim predsodkom." Avstrijski delegat se je, odgovarjajoč na kritiko v odboru, skliceval — glede točk, ki nas v tej zvezi najbolj zanimajo, na izjavo, ki jo je Avstrija dala ob ratifikaciji v zvezi z členi 4 in 5 konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije; dalje, da novi paragraf 283(1) kazenskega zakonika dopolnjuje Zakon o prepovedi nacizma in končno, »da je bilo izraz »nacizem« vselej razumeti v njegovem generičenm smislu v Avstriji in da je vključeval vse totalitarne ideologije, ki temeljijo na konceptu rasne superiornosti.«? Oglejmo si kritično po vrsti vse tri mavedbe avstrijskega predstavnika. Sklicujoč se — zvest avstrijski tardiciji — na avstrijske notranjepravne akte, je avstrijski predstavnik najprej sam pokazal na rak rano, ki je kriva za neizvedbo avstrijske državne pogodbe in njenega duha ter na to, da je tudi avstrijski pristop k novim jen z določeno cije o odpravi mednarodnim pogodbam na področju človekovih pravic pogo- mentalno rezervacijo. Prav avstrijska izjava ob ratifikaciji konvenvseh oblik rasne diskriminacije, ki ima mednarodnopravni značaj rezerve na člen 4 te pogodbe, ima prozoren namen. Besedilo te izjave glasi: »Člen 4 mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije določa, da bodo ukrepi, podrobno opisani v odstavkih (a), (b) in (c), storjeni ob dolžnem upoštevanju načel iz Splošne deklaracije o človekovih pravicah in pravic, ki so izrecno navedene v čl. 5 konvencije. Republika Avstrija zato meni, da ne ® Report CERD, A/9618, t. 133, str. 35. % „The Right to equal participation in cultural activities«, Human Rights, A Compilation, str. 25. % Cl. 7: States parties undertake to adopt immediate and effective measures, particulary in the fields of teaching, education, culture and information, with a view to com bating prejudices which lead to racial discrimination and to promoting understanding, tolerance and friendship among nations and racial or ethnical groups, as well as to propagating the purposes and principles of the Charter of the United Nations, the Universal Declaration of Human Rights, The United Nations Declaration on the Elimination All Forms of Racial Discrimination, and this Convention. Ibid, str. 25, 26. ®@ CERD Report, A/9618, t. 134, str. 35. S ibid., t. 136, str. 36. of % Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 smejo priti v nevarnost s takšnimi ukrepi svoboda mnenja in izražanja in svoboda mirnega zbiranja in združevanja. Te pravice so določene v členih 19 in 20 Splošne deklaracije o človekovih pravicah; ponovno jih je potrdila Generalna skupščina OZN, ko je sprejela člena 19 in 21 mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in se na njih sklicuje v členu 5(d) (VIII) in (IX) te konvencije.«" Ta izjava namreč odkriva resnično naravo avstrijskega odnosa do kogentnih norm mednarodnega prava o prepovedi dejavnosti in obstoja takšnih organizacij diskriminacijskega značaja, saj jih poskuša javno legalno ščititi. Avstrija, ne samo, da ni izvedla črke in duha čl. 9 in 7/5 avstrijske državne pogodbe, temveč npr. s takšno citirano rezervo poskuša topiti ost čl. 4 konvencije in tako daje s svojo nič skrivano permisivnostjo potuho neonacističnemu in nacionalno šovinističnemu rovarjenju proti našim manjšinam, sklicujoč se na svobodo mnenja in izražanja in na pravico do svobode mirnega zbiranja in združevanja, ki naj bi bili ogroženi z ukrepi po čl. 4 konvencije. Vendar v tem primeru do konflikta pravnih norm sploh ne more priti, ker velja pravilo o prednosti specialne norme, tukaj torej norme, ki neposredno in potencirano ščiti človekove pravice. Načela, na katera se Avstrija sklicuje, veljajo v kolikor gre za in prav za zaščito temeljnih človekovih pravic, in nikakor ne za pokrivanje kršitev človekovih pravic. Vsebinsko bi pomenila tako pokrivana dejavnost napad na osnovni smisel konvencije, da se dobrina napada namesto brani. rezerva pa bi bila izkoriščana To rezoniranje posredno izhaja tudi iz odgovora, ki ga je ZR Nemčija za to, poslala 11. 8. 1969 Združenim narodom v zvezi s točko dnevnega reda Generalne skupščine OZN »Ukrepi proti nacizmu in rasni netoleranci«% in ki je za primerjavo z ustreznim avstrijskim odnosom do nacizma in rasne netolerance silno poučen. Namesto rezerve, kot je storila Avstrija, je vlada ZRN ob deponiranju instrumentov o ratifikaciji mednarodne konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije »izrazila svoje polno odobravanje ciljev konvencije, kakor tudi prepričanje, da je vsaka doktnina o rasni superiomosti moralno zgrešena, nepoštena in nevarna. Dalje, ponovno je potrdila svoje prepričanje, da vsaka rasna diskriminacija zavira prijateljske odnose med narodi in da sploh ni opravičila za rasno diskriminacijo, kjerkoli se že pojavi«% Malo dalje, ko opisuje pomen načela tolerance, opozarjajoč na čl. 18 Temeljnega zakona, pravi nemški dokument, da »kdorkoli zlorabi svobodo izražanja mnenja, zlasti svobodo tiska, svobodo zbiranja ali svobodo združevanja za borbo proti svobodnemu demokratičnemu temeljnemu redu, krši te temeljne pravice. Svobodni demokratični temeljni red postavlja pred vse spoštovanje človekovih pravic in načelo enakosti. Kdorkoli torej zlorabi svoje temeljne pravice za sejanje sovraštva ali diskriminacije proti sodržav- ljanom različne rase, barve ali porekla, krši te temeljne pravice.« S tem je jasno povedano, vice, le te kršiti. da je nedopustno s sklicevanjem na Nasploh pa je velika razlika med zavzetostjo ZRN za ukrepe in rasni netoleranci in odnosom Avstrije do teh vprašanj. m Multilateral tev a , Str, Treaties in respect of which the Secretary General človekove proti performs nacizmu deposi- List of Signaturies, Ratifications, Accessions etc. as at 3l December 80. ® UN Doc. A/7683, str. 14—22. “ jbid., II/2, str. 14. pra- 1973, | u Razprave in gradivo, Ljubljana, Tako npr. moramo april 1976, št. 7—8 37 ugotoviti glede drugega vprašanja, ki ga je omenil avstrij- ski predstavnik, t.j. glede novosti novega člena 283 (l) avstrijskega kazenskega zakonika, da ni bilo nič od napovedane spremembe tega člena kazenskega zakonika (tedaj pod številko 290 (1)), ki je bila z odobravanjem sprejeta v odboru za od- pravo rasne diskriminacije. Sedanji tekst člena 283 (Verhetzung)," ki je dobil veljavo 1. 1. 1975, je občutno pomanjkljivejši od besedila čl. 290 (Verhetzung), na katerega se je skliceval v odboru v svojem prvem nastopu, torej besedila, ki je bilo že tako in tako kritizirano kot pomanjkljivo. Na žalost je namreč popolnoma izpadel 2. odst. prvega dela paragrafa (prej 290, sedaj 283), ki sankcionira tudi razširjanje idej, ki temelje na rasni supenionnosti ali rasnem sovraštvu in so sposobne, da pripeljejo do diskriminacije. Sedanji čl. 283 pa ni nič boljši in nič naprednejši v tem pogledu, po mnenju nekatenih pa je celo slabši od 123 let starega 8 302 avstrijskega kazenskega zakonika, ki je veljal doslej. Celo avstrijski referent" na seminarju OZN o manjšinah v Ohridu leta 1974 ni mogel reči dobrega o 8 283, kot le-to, da je ta paragraf podoben paragrafu 302 kazenskega zakonika iz leta 1852. Težko je razumeti, kako je do tega prišlo ali pa ugibati o možnih razlogih za takšen preobrat. Zlasti pa je težko razumeti, da je stara Avstrija, ki je bila znana »ječa narodov«, pred stoletjem bolje razumela, kaj je v njenem interesu, kakor današnja trajno nevtralna in demokratična Avstrija, ki je o tem ne morejo prepričati niti mednarodnopravne določbe. Praksi, da ne izvaja to, kar zapiše, se pridružuje torej tudi pojav, da ne kodificira tega, ker je že prej zapisala in obljubila, da bo. Tretje vprašanje, ki je s tem tesno povezano, zadeva tolmačenje pojma »nacizem«, ki ga je dal avstrijski predstavnik, češ, da ga gre razumeti v njegovem generičnemu smislu v Avstriji in da vključuje vse totalitarne ideologije, ki teme- ljijo na konceptu rasne superiornosti. Zopet bi bilo odveč ugibati ali gre le za gesto pred mednarodno javnostjo, kajti kot izgleda, se to tolmačenje ne ujema z avstrijsko sodno prakso, ki pojmuje nacizem izključno v smislu in kontekstu ideologije III. rajha, kar omogoča diskriminacijo, ki jo izvajajo celo državne oblasti in ustvarja ugodno vzdušje za neonacizem.? S to ugotovitvijo pa smo se že približali nekaterim sklepnim ugotovitvam tega sestavka, od katerih je ena, na katero je pokazal že omenjeni odbor za odpravo rasne diskriminacije — neustrezna avstrijska zakonodaja, ki na tem področju ne odgovarja avstrijskim mednarodnopravnim obveznostim, torej dejstvo, ki tudi 9:61. 283 (1) Wer offentlich auf eine Weise, die geeignet ist, die öffentliche Ordnung zu gefährden, zu einer feindseligen Handlung gegen eine im Inland bestehende Kirche oder Religionsgeselschaft oder gegen eine durch ihre Zugehörigkeit zu einer solchen Kirche oder Religionsgeselschaft, zu einer Rasse, zu einem Volk, einem Volkstamm oder einem Staat bestimmte Gruppe auffordert oder aufreizt, ist mit Freiheitstrafe bis zu einem Jahr zu bestrafen. (2) Weise chtlich Ebenso gegen ist eine zu machen zu bestrafen, der im sucht; Abs. wer öffentlich 1 bezeichneten in einer Gruppen za &l. 302 gl. Berchtold, op. die Menschenwürde hetzt, sie beschimpft verletzenden oder verä- cit. str. 6. “ Berchtold, ibid. % O nacizmu in njegovem oživljanju in ZN je obširno pisal tudi posebni poročevalec komisije za človekove pravice ECOSOC-a Santa Cruz v študiji »Racial Discrimination« (Sales No. F. H. XIV., 2); zlasti pomembno je poglavje XII: The Danger of the Revival of Nazism and Racial Intolerance, str. 269, 270 in t. 1056, str. 280. str. 244 in sl. Posebej na Avstrijo se nanaša t. 1030, 3 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 najstrožjemu formalizmu ne more zadostiti. Sicer pa tudi formalno tolmačenje predpisov in njihova ocena ikažejo na določeno politiko zavestnega odpiranja vrat določenim nedopustnim dejanjem. Če se temu formalnemu aspektu pridruži še praksa zapiranja oči pred dejanji, ki bi jih bilo nedvomno treba tudi po najširokogrudnejšem pravnem tolmačenju in merilih označiti za pravno nedopustna, potem je slika pravnega in dejanskega stanja v Avstriji glede na njene obveznosti po mednarodnih pogodbah na tem področju izpopolnjena in nedvoumna. tudi Za podkrepitev teh trditev poglejmo le nekaj primerov. Ko se npr. Avstrija v svojem odgovoru na zadnjo jugoslovansko noto z dne 2. 12. 1974 sklicuje, da se v diskusiji o manjšinskem vprašanju ne more odvzeti predstavnikom z za- konom dovoljenih združenj »pravica, da se slišijo«, se postavlja vprašanje, ali to velja tudi za takšne glasove kot so npr. izjava v glasilu Kärntner Heimatdiensta »Ruf der Heimat« iz leta 1970, da bo na Koroškem mir šele tedaj, ko bo ena od obeh etničnih skupin prenehala obstajati!" Menimo, da gre za izjavo genocidnega značaja," z nekaterimi obeležji novega mednarodnopravnega zločina apartheida," da o izpolnjenih pogojih iz čl. 4 konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskrimi- nacije niti ne govorimo. Iz množice primerov jih omenimo zu Velikovca letak KHD diskniminatorne protimanjšinske dejavnosti KHD, naj le nekaj." Te narave so npr. plakat KHD ob odkritju spomenika bliin izjava predsednika KHD dr. J. Feldnerja na tem zborovanju; javni ob ljudskem štetju leta 1961, ki je označil za politično sumljive tiste, ki bi vpisali kot svoj pogovorni jezik slovenščino; nedavno transparent KHD na javnem mestu, z besedilom »Slovenska gimnazija je strup« itd. Navedemo naj še, da je bil v začetku oktobra 1974 v Krivi vrbi (Krumpendorf) zbor bivših esesovcev iz več evropskih držav v mavzočnosti avstrijskih uradmih predstavnikov. Iz te proslave, ki je v Avstriji našla najprimemejša tla, obstojijo fotografije dvorane, ki je bila okrašena z emblemi vseh enot SS (Volksstimme). Veteranske vojaške nacistične organizacije pa v svojih glasilih (npr. v Die Kameradschaft, št. 2 z dne 12. dec. 1974) oživljajo nacističen militarističen duh in protislovensko diskniminacijsko usmerjenost, iki meri, v skrbi za »ogroženo« Koroško % Prim. D. Druškovič, Nekaj vprašanj koroških Slovencev, RIG, drobneje o razlagah te izjave gl. op. 52 citiranega dela. " Genocid je, po čl. II. konvencije o preprečevanju in 1974, št. 6, str. 28. Po- kaznovanju zločina genocida, vsako dejanje (našteto dalje v točkah od a do e), ki je storjeno z namenom uničiti, v celoti ali deloma, narodne, etnične, rasne ali verske skupine. % Zločin apartheida so, po čl. II mednarodne konvencije o odpravi in kaznovanju zločina apartheida, nehumani postopki (našteti dalje v točkah od a do £), storjeni z namenom, da se vzpostavi in vzdržuje domininacija skupine oseb ene rase nad skupino oseb druge rase in njihovega sistematičnega tlačenja. Dogajanja na Koroškem označuje za apartheid pisec Karel Smolle, Apartheid na Ko- roškem, Teorija in praksa, 1974, št. 11—12, str. 1149—1154. » Več o dogodkih na Koroškem gl. D. Nečak, Kronologija J. Koroškem, Inštitut za narodnostna blikacije avtor omenja članek panje slovenskih nasprotnikov okrepljeno nastopanje vprašanja, Ljubljana, važnejših 1973. V dogodkov predgovoru te na pu- dunajskega lista Profil (20. julij 1973), ki označuje nasto: na južnem Koroškem za »šovinistično eksplozijo«. Gre za nemškega nacionalizma, ki se kaže v radikalizaciji stališč vodil: nih političnih strank do koroškega slovenstva ter v razbijanju dvojezičnih krajevnih na pisov ter v fizičnih napadih na posamezne Slovence. Za najznačilnejše dogodke do leta 1959 gl. Dinamit in zločinski atentati so sredstva pobesnelih nacionalistov na Koroškem, Slovenski vestnik, letnik XIV, št. 34 (901), Celovec, 2]. avgusta 1959, cit. po Zbornik Koroške, Ljubljana 1959, str. 70—72. Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 39 po preizkušenem hitlerjevskem vzorcu, zlasti na voditelje manjšine ske izobražence ikot npr. na gimnazijce celovške gimnazije. in na sloven- Znane so tudi fotografije z venci," ki so jih položili na grobove žrtev dveh vojn v okolici Celovca, med katenimi so tudi venci z napisi »Nekdanje enote SS« in »Astrijska zvezna vojska«. Zgovoren pa je tudi razvoj prizadevanj avstrijskih Židov na povračilo škode, ki so jo utrpeli za časa nacizma. Sprva je Avstrija zavračala povračilo, vprašanje pa je bilo urejeno šele z avstrijsko državno pogodbo. Zahodnonemški predstavniki so leta 1952 odklonili prevzem povračila škode avstrijskim Židom z utemeljitvijo, da so bili najbolj »nasilni« nacisti prav Avstrijci ter da je bil avstrijski nacizem »bolj strašen« od nemškega." Antisemitizem v današnji Avstriji pa razkrivajo rezultati raziskave, ki jo je opravil dunajski Inštitut za tržne in socialne analize (IMAS), objavljeni v Profil-u."" Iz podatkov raziskave izhaja, da kaže 24 % pa so ta nagnjenja »moöna«. Se bi lahko naštevali primere 70 % Avstrijcev za vkoreninjenost antisemitska rasizma nosti v Avstriji, ki je pravzaprav, po svojem poglavitnem nagnjenja; in nacistične pri misel- nosilcu Adolfu Hitlerju, izšla iz Avstrije. Na Koroškem in vzhodnem Tirolskem je bilo npr. leta 1941 60.000 nacistov (desetina vsega prebivalstva), kar je bil največji odstotek članstva na celotnem ozemlju velikonemške države. Primer njihovega oživljanja pa je npr. tudi dejstvo, da so knjigarne in časopisni kioski v Avstriji preplavljeni s knjigami o Hitlerju in nacizmu; pa je tudi z otroškimi igračami, na katerih je naslikan Hitler; vsepolno nacističnih ger Nachrichten odlikovanj, je spričo uniform, Hitlerjevih poplave publicističnih poprsij itd.; del o Hitlerju list Salzbur- priobčil na prvi strani članek z naslovom »Adolf Hitler koraka z nami«.”” Več kot zgovorna pa je tudi izjava koroškega deželnega glavarja Leopolda Wagnerja, prvaka socialistične stranke: »Bil sem odličen Hitler-junge.« Endemičnost nacizma na Koroškem potrjuje tudi simptomatično dejstvo, da so se pričele obnavljati cionalistične in takoj veteranske po sklenitvi organizacije, avstrijske včlanjene v državne Kärntner pogodbe (sic!) na- Heimatdienst. Te organizacije, iki jih karaktenizira nemško nacionalni in nacistični duh, so v svoji dejavnosti naperjene proti slovenski in hrvaški manjšini in se v tem pogledu razlikujejo od svojih nacističnih predhodnic. Novo je le to, da se sedaj nič ne borijo proti manjšinskim določbam avstrijske državne pogodbe. V njihovih vodstvih je tudi mnogo članov, ki so po priključitvi Avstrije tretjemu rajhu postali odkriti zagovorniki nacizma in sodelavci Prikaz dejavnosti KHD nacističnih organizacij. sproti manjšini pa bi lahko dopolnil tudi izbor iz naj- značilnejših protislovenskih nastopov, ki so razvidni iz ustreznih izjav vodilnih funkcionarjev na javnih zborovanjih, v društvenih glasilih in drugih publikacijah, sicer v javnem tisku ali pa kot se kažejo v društvenih letakih, transparentih in drugem." % Naš tednik, 5. dec. 1974. % Dietmar Walch, Die judische Bemiihungen um die materielle na J. Koroškem, Wiedergutmachung durch die Republik Ostereich, Wien 1971, str. 14. Ba profil 9. nov. 1973, št. 23, str. 30—48. % Dokumentacija INV. % Prim. D. Nečak, Kronologija važnejših dogodkov 1973. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 wo Avstrija se v svojem zadnjem odgovoru sklicuje na to, da te organizacije, ki so združene v KHD (o sami krovni organizaciji avstrijski odgovor nič ne govori!) po svojih statutih v nobenem primeru ne zasledujejo cilja, da odvzamejo slovenskemu prebivalstvu njegove posebnosti in pravice kot manjšini. O tej trditvi je treba reči, da je problematična že z oziroma na statut KHD, ki v svoji definiciji organizacije kot »skupne zveze domovini zvestih združenj« implicira diskriminacijo ostalega prebivalstva, češ, da domovini ni zvesta in tako pospešuje gonjo proti njemu." Ne glede na to pa je notorno delovanje KHD, ki dejansko potrjuje to tezo; to delovanje pa za Avstrijo kot dane obstaja. Tudi takoimenovana vindišarska teorija, po kateri se deli koroški živelj slovenskega jezika na »domovini zveste vindišarje« in na »nacionalne« (po možnosti iredentistične) Slovence, je nacističnega izvora in pni njenem povojnem uveljavljanju odraz macističnega duha. Nasploh jeideologija teh organizacij takoimenovanega »obrambnega boja« in »prastrahu za obstoj in teh sil, ideja koroške meje«, zmeraj bila v funkciji tradicionalnega »Dranga nach Siiden«. Pri tem pa so to velikonemško potezo vselej izrabljali najprej za boj proti pravicam avtohtonega slovenskega in hrvaškega prebivalstva. Avstrija se v svoji noti sklicuje tudi na to, da te organizacije niso nikdar niti v svojih statutih, niti ob svojih prireditvah, postavile vprašanje obstoja neodvisne in demokratične Avstrije. Ne glede na subjektivno stran tega vprašanja pa je nesporno, da je to lahko objektivna posledica takšnega delovanja. Prva njihova žrtev so koroški Slovenci, druga kracija." Avstrijskih meja od znotraj in v tem in glavna pa bo avstrijska nihče ne ogroža od zunaj, marveč stanju, oziroma prav zato, dopušča demo- je Avstrija ogrožena ogrožanje manjšine in sosedne Jugoslavije. Zato Avstrija prav kot taka in kot trajno nevtralna država ne bi smela dopustiti takšnih dejavnosti, a fortiori pa ne ogrožanje teritorialne integritete in napade na obstoj Jugoslavije, ne samo zato, ker je to že delikt po občem mednarodnem pravu, temveč tudi zato, ker bi Avstrija morala po čl. 9 prepovedati tudi obstoj in delovanje vseh »organizacij fašističnega značaja, ki so na njenem ozemlju, kakor tudi vse druge organizacije, ki se ukvarjajo s sovražno dejavnostjo proti kateremukoli združenemu narodu...« Notorne so organizirane sovražne dejavnosti proti SFRJ v Avstriji in celo vpadi žavnega ozemlja na jugoslovanski teritonij. oboroženih skupin iz avstrijskega dr- Na podlagi opisane protimanjšinske usmerjenosti omenjenih organizacij v njihovi praksi, ki predstavlja določeno protipravno politiko, je treba ugotoviti mednarodno odgovornost avstrijskih oblasti, da takšno dejavnost in takšno politiko tolerirajo in se na ta način z njo solidarizirajo. Tako ne le prispevajo k neugodni klimi za reševanje odprtih vprašanj, marveč prevzemajo odgovornost za mednarodni delikt neizpolnitve obveznosti, ki izvirajo iz črke in duha avstrijske državne pogodbe ter obveznosti iz ustanovne listine OZN kot članica mednarodne organizacije, ki je nastala prav v boju združenih narodov z nacističnimi in drugimi fašističnimi silami v svetu. Odgovornost republike Avstrije ne more govornih elementih, biti odpravljena s krhko ki poskušajo ovirati rešitev posameznih tezo o »neod- še odprtih " Podrobneje glej prispevek prof. dr. S. Peterina, 1974 str. 3, interno Ljubljana. % Prim. S. Peterin, Peccatum originis, Delo — priloga, 21. 10. 1972. manjšin- gradivo INV, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 a skih vprašanj in (ki) s tem delujejo proti naporom zvezne vlade.«” Gre namreč tudi za odgovornost avstrijske vlade, da ni odstranila »iz avstrijskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja vseh sledov nacizma,«" in da je s svojo permisivno zakonodajo in tolerantno prakso prispevala k razbohotenju diskriminacijske miselnosti, nastrojene proti manjšini in tako k nastanku ustrezne proti- pravne prakse. Namesto v smeri odpravljanja vseh sledov nacizma pa je Avstrija, iz katere teritorija je bilo jugoslovansko ozemlje oz. njegovi narodi večkrat napadeni in katere nacistični in vojaški kader, zlasti pa vodilni starešinski, je prevladoval med okupacijskimi silami v II. svetovni vojni na našem ozemlju, vodila in vodi posebno politiko do bivših nacistov in do vojnih zločincev. Državna komisija FNRJ za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev, je v posebni publikaciji" sporočila javnosti dejstva o deležu Avstrije in Avstrijcev v pripravah na agresijo proti Jugoslaviji in vojnih zločinih in grozodejstvih, ki so jih Avstrijci počenjali nad našimi ljudmi. Državna komisija je med drugim ugotovila, da je bilo med, do leta 1947 skupaj ugotovljenimi 4443 nemškimi vojnimi zločinci, kar 2062 Avstrijcev, ki so pri nas počenjali najhujše zločine; med drugimi sta njihovo delo tudi masovna pokola v Kraljevu in Kragujevcu (vključno z iz klopi pobranimi gimnazijci in profesorji). Po vojni, za časa zavezniške vojaške uprave, pa je le-ta preko svojega zavezniškega vojaškega sveta morala pogosto kategorično posredovati pri avstrijskih oblasteh npr. zaradi premajhne ekspeditivnosti pri obravnavanju nacističnih zločincev in velikega števila suspendiranih primerov brez zadostnega razloga;" zaradi prepočasnosti in nezadovoljivosti dela v zvezi z denacifikacijo Avstrije;? dalje, zaradi dejstva o tendenci obrambe, da poziva priče, katenih naslovi so neznani, da prikažejo nezadostnost dokazov in zaradi nagnjenosti sodnikov, da se vdajajo tej taktiki, ki po pravilu često vodi k odlaganju sodnega obravnavanja primera" Tudi v obdobju po sklenitvi avstrijske državne pogodbe, kažejo avstrijske ob- lasti do vojnih zločincev skrajno toleranco, izredno blago kaznovanje, v kolikor je do njega sploh prihajalo; prihajalo pa je do masovnega oproščanja obtoženih za vojne zločine. Oproščanja pred porotnimi sodišči odkrivajo določeno masovno mentaliteto prežetosti s simpatijami do storilcev takšnih dejanj kot so vojni zločini in zločini proti človeštvu, za katere so Združeni narodi leta 1968 pripravili posebno konvencijo o njihovem nezastaranju. Po podatkih Združenih narodov" Avstrije vse do leta 1974 ni niti med podpisniki in članicami te konvencije." % Gl. avstrijsko noto z dne 2. dec. 1974, Ad t. 7. % Gl. člen 9 odst. 1 avstrijske državne pogodbe. % Saopštenje o zločinima Avstrije i Avstrijanaca Beograd 1947. 2 Instruction of the 1946, cit. po Documents FPR of Yugoslavia, Allied Council to on the Carinthian Beograd 1948, str. the functions, List of Signatures, 186, dok. Ratifications, Austrian Ouestion, $ Op. cit., str. 188, dok. št. 82. % Op. cit., str. 192, dok. št. 84. ® Multilateral Treaties in respect of which protiv Jugoslavije Government, Ministry i njenih Vienna, for Foreign naroda, March Affairs 25, of the št. 80. the Secretary General Accessions, etc. as at 3l performs December depositary 1973, UN, ST/LEG/Ser.D/7. va % Konvencijo o nezastaranju vojnih zločinov in zločinov zoper človeštvo je naša držaratificirala 4. marca 1970 in je objavljena v angl. in slovenskem besedilu v Ur. listu SFRJ, Mednarodne pogodbe in drugi sporazumi, št. 50, 12. november 1970, str. 795—798. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 42 Potrditev navedenega odnosa republike Avstrije do osrednjega vprašanja neod- stranitve korenin nacizma v Avstriji in še posebej na Koroškem, izhaja tudi iz odnosa do koroških partizanov in aktivistov. Koroški Slovenci in avstrijski antifašisti, ki so s svojim bojem proti fašizmu in nacizmu na ozemlju avstrijske Koroške odločilno prispevali k temu, da ni obveljala teza o avstrijski krivdi v II. svetovni vojni — in tako k vzpostavitvi nove demokratične Avstnije — so v že označenem družbenem ozračju skupina prej z negativnim kakor pozitivnim predznakom. Skrajno neprimeren im nezadovoljiv je tudi odnos do tistih koroških partizanov in antifašističnih borcev, ki so padli pod roko nacistov. Nekaznovani napadi, rušenja in oskrunjenja spomenikov padlim in žrtvam protifašističnega boja, pomenijo kršitev čl. 19 avstrijske državne kljukastimi pogodbe. križi in napisi, žaljivimi za koroške Takšni napadi borce, so napadi in skrunitve s na protifašistični boj v Avstriji in na našo manjšino in njeno tradicijo protifašističnega boja. Avstrija ne bi smela dopustiti takšnih dejanj, storilce pa bi morala izslediti in kaznovati. Doslej je znan samo en primer kaznovanja storilcev. Že pred letom dni razstreljeni spomenik partizanom vse potrebno na Robežah za njegovo obnovitev. še sedaj Pogostnost mi obnovljen, takšnih dejanj niti še ni ukrenjeno in odnos avstrijskih organov ob tem, daje misliti na to, da brez potuhe državnega aparata ne bi prišlo do teh pojavov. Sklep Iz prikaza teh nekaj mednarodnopravnih aspektov v zvezi z vprašanjem izvajanja nekaterih avstnijskih obveznosti iz avstnijske državne pogodbe izhaja ugotovitev, da Avstrija ni izvedla niti dolžnosti nediskriminacije in enakih pravic za slovensko in hrvaško mamjšino, niti mi storila ustreznih ukrepov za izvedbo posebne manjšinske zaščite, kar pomeni kršitev temeljnih pravic pripadnikov manjšin. V tesni zvezi s to ugotovitvijo pa je tudi dejstvo, da Avstrija sploh ne opravlja svojih obvez v zvezi s členom 7 odst. 5 avstrijske državne pogodbe in da ni izvedla denacifikacije po določbah avstrijske državne pogodbe in opravila dolžnosti prepovedi delovanja organizacij, ki jim je cilj, da hrvaškemu in slovenskemu manjšinskemu prebivalstvu šinske pravice. odvzame njihove manjšinske značilnosti in njihove manj- Vsi dogodki na Koroškem so dokaz, da gre za pojav rasnega sovraštva in nestrpnosti usmerjenih v zanikanje manjšinskih pravic in pogojev za njen nemoten razvoj. Takšna miselnost, iki izvira iz nacistične ideologije ter je po svoji naravi globoko šovinistična in disknimimacijska, združuje organizacije pod okriljem Kairntner Heimatdiensta: : Tovrstna dejawnost je v bistvu protislovenska, narodnostno nestrpna. Se več, ugotoviti je treba še, poleg neizvajanja avstrijskih dolžnosti po avstrij: ski državni pogodbi (n. pr. čl. 19), da se na avstrijskem teritoriju izvaja sovražna propaganda in sovražna dejavnost proti SFR Jugoslaviji. Pri tem ne gre zgolj za navadno nasprotovanje stališč, temveč prerašča že v vojaško urjenje in oborožene vdore iz avstrijskega ozemlja na jugoslovanski teritorij ustaških skupin. Za ustaše pa vemo, da so med vojno sodelovali z nacisti. Vse to pa ni samo neprijazno obnašanje do Jugoslavije, temveč mednarodni delikt po občem in partikularnem Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 43 pogodbenem pravu, kar ne daje Jugoslaviji le pravice do uradnih protestov, temveč tudi pravno legitimacijo za odločno terjanje izvajanja manjšinskih pravic in po mednarodnem pravu določeno dolžnost spoštovanja pravic SFR Jugoslavije ter ugotavljanja avstnijske ikrivde in iskanja zadoščenja pred ustreznimi mednarod. nimi forumi. Seveda pa ima Avstrija še vedno možnost, da z dejanji pokaže svojo priprav- ljenost bona fide spolmjevati svoje mednarodnopravne obveznosti do hrvaške im slovenske manjšine in do Jugoslavije po načelu pacota sunt servanda. Le tako bo Avstrija lahko pokazala, da resno in iskreno jemlje svojo vlogo v OZN in Evropi — v duhu mednarodnega sodelovanja im vamnosti. Pri tem pa je odnos do manjšin merilo želje po trdnosti mostu, ki naj povezuje sosedne dežele. Povzetek Nekateri mednarodnopravni Sestavek obravnava vidiki najprej avstrijskih v prvem delu obveznostih glede mednarodnopravno slovenske naravo manjšine manjšinske za- ščite za slovensko in hrvaško manjšino kot izhaja iz avstrijske državne pogodbe. Na osnovi primerjave med členom 6, ki predvideva občo dolžnost nediskriminacije za avstrijske državljane in posebno manjšinsko zaščito, ki jo imenujemo tudi absolutna zaščita, za slovensko in hrvaško manjšino, po členu 7 avstrijske državne pogodbe, katere implementa cija bi šele omogočila vzpostavitev dejanske enakosti — ugotovi avtor, da je obojna za ščita z mednarodnopravnega stališča tesno povezana in da predstavlja celoto. Preprečevanje diskriminacije in izvedba posebnih ukrepov za zaščito manjšin sta le dva aspekta varovanja temeljnih človekovih pravic. Nato v drugem delu avtor govori o manjšinskem varstvu vih pravic, pri čemer posebej obravnava vprašanje, na katere ščiti človekovih pravic je Avstrija izrecno zavezana. konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina vencija o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije To prek obče zaščite človekovečstranske pogodbe o za- so mimo Ustanovne listine OZN, genocida iz leta 1948, mednarodna kon iz leta 1965, ILO konvencija (št. 111) o diskriminaciji glede zaposlovanja in poklicev iz leta 1958 ter Evropska konvencija o zaščiti človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz leta 1950, Ni pa Avstrija še ratificirala mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter mednarodnega pakta ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966, niti mednarodne konvencije o o preprečevanju in kaznovanju zločina apartheida iz l. 1973, kakor tudi ne UNESCO-ve konvencije o diskriminaciji v šolstvu iz leta 1960. Iz tega sledi, da ima Avstrija, čeprav nima najboljše bilance glede ratifikacij mednarodnih aktov s področja človekovih pravic, vendarle mimo nespornih obveznosti iz avstrijske državne pogodbe tudi čvrste in jasne mednarodnopravne obveznosti iz omenjenih mednarodnih aktov, ki pomenijo obči standard človekovih pravic in ki se tudi nanašajo V kot tretjem in četrtem delu pisec so prišle do izraza pred raznimi diskriminacije in ki kažejo na na manjšine. obravnava nekatere aspekte avstrijskih obveznosti organi OZN, zlasti pa v odboru za odpravo rasne povezanost med kanja manjšinskih pravic ter neizruvanjem mizira z avstrijskimi stališči, med katerimi organi OZN, da v Avstriji ni posebnih rasno osnovo diskriminacije in zani- korenin nacizma. V tem okviru avtor poleje osupljiva najnovejša trditev pred raznimi narodnostnih ali etničnih, niti rasnih manjšin ali skupin, temveč da so samo jezikovne in verske manjšine. Nevzdržnost te trditve utemeljuje avtor z dejstvom, da gre za avtohtoni slovenski in hrvaški manjšini, ki ju izrecno priznava tudi odveč je in manjšino, vice avstrijska lahko le, v državna pogodba. pogojih protislovenske Zato je tudi vsakršno usmerjenosti in ugotavljanje netolerance, manjšine pritisk kar se je pokazalo že ob prejšnjih popisih. Poleg tega niso te manjšinske iz avstrijske ključno jezikovni vanskih uradnih državne naravi pogodbe manjšin predstavnikov v z ničemer v Avstriji OZN. Poleg pogojene. naletela tega Dalje na je avstrijska odločno spodbija navedba nasprotovanje avstrijsko stališče na prao iz- jugoslotudi dej- stvo, da je odbor za rasno diskriminacijo potrdil svoj interes za status manjšin nasploh in da je v svojem poročilu (A/9618) kritično obravnaval avstrijsko poročilo po členu 9. 44 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 konvencije o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije, nosti do slovenske prebivalstva na in hrvaške manjšine. na podlagi jezikovnega podlagi etnične zavesti Poročilo zlasti kar zadeva tega odbora kriterija žela drugačne in sorodstvenih socioloških avstrijske obvez- ugotavlja rezultate kriterijev.« »da od bi delitev tistih, dobljenih Izredno pomembno pa je tudi stališče odbora »da pravice manjšine ne zavisijo od njihovega števila ali odstotka, ki ga predstvaljajo proti skupnemu prebivalstvu«, Kritika v odboru in v njegovem poročilu pa tudi dokazuje, da ni točna nadaljna avstrijska trditev, da je Avstrija izpolnila in celo presegla svoje obveznosti iz avstrijske državne pogodbe do manjšine. Iz odborovega poročila je razvidno tudi, da Avstrija zelo formalistično obravnava vprašanje manjšinskega varstva, da ni navedla vseh pravosodnih, administrativnih in drugih ukrepov ter da kakorkoli že so pomembni zakonski ukrepi, da je enakega pomena tudi dejansko izvajanje teh ukrepov.« Izražen je bil tudi interes glede uporabe slovenskega in hrvaškega jezika pred sodišči in drugimi javnimi ustanovami. Ugotovljeno je bilo tudi neskladje med avstrijskimi obveznostmi iz mednarodnih pogodb in avstrijsko notranjo zakonodajo, ki zadeva manjšine. Ta ugotovitev sko tezo, da se Jugoslavija s svojimi notami vmešava slavija je namreč jati odgovor kot sopogodbenica na vprašanje avstrijske ali Avstrija državne izpolnjuje tudi spodbija avstrij- v avstrijske notranje zadeve. Jugopogodbe povsem svoje ustrezne upravičena mednarodne ter- obveznosti. Glede na stalno opozarjanje na neizpolnitev obveznosti avstrijske državne pogodbe in glede na številne memorandume in druge vloge (približno 35 od sklenitve avstrijske državne pogodbe dalje), ki sta jih poslali obe organizaciji koroških Slovencev avstrijski vladi in drugim tev pristojnim avstrijskega minaciji organom, predstavnika »jezikovnih« je težko razumljiva v manjšin omenjenem pred in brez prave vsebinske odboru, pristojnimi da doslej ni sodišči ali pa s strani ske državne pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja. Poleg tega Slovenec Franc Isop pritožil pred evropsko komisijo za človekove Razpravljajoč poudarja avtor polnjevanjem o pritožbah vzročno Jugoslavije zvezo obveznosti med po členih bilo neizpolnitvijo državne kljivo izvedena denacifikacija (po členih 9 in 10) in popustljivost avstrijda koroškega se je vprašanja pravic in pogodbe. do pojavov trdidiskri- podpisnic manjšinskih 7/5, 9, 10 in 19 avstrijske o pa je znano, pravice. in o internacionalizaciji avstrijsko osnove pritožb neiz- Pomanj- neonacizma ter fašističnih in nemških nacionalšovinističnih manifestacij, ki jih izvajajo predvsem organizacije združene v Kirntner Heimatdienst, pogojuje diskriminacijski odnos in vzdušje do manjšine. Peti odstavek 7. člena, po katerem bi bilo treba takšne dejavnosti prepovedati, je ostal v celoti neizpolnjen. Avtor poudarja, da je bila tudi v odboru za odpravo rasne diskriminacije (CERD) in njegovem poročilu Avstrija kritizirana zaradi neustrezne zakonodaje v tem pogledu, ki da ni zadovoljiva glede sankcioniranja organizacij in delovanja, ki pospešujejo in vzpodbujajo rasno diskriminacijo. Odbor (CERD) je v zvezi s členom 290(1) avstrijskega kazenskega zakonika kritiziral restriktivnost kvalifikacije širjenja idej, ki temeljijo na rasni superiornosti ali sovraštvu in odsotnosti prepovedi o nudenju vsake pomoči rasističnim dejavnostim, vključno z njihovim finansiranjem. Tudi zakon o združenjih je bil kritiziran zaradi tega, ker so njegove določbe, ki govorijo o prepovedi nezakonitih organizacij preveč permisivne v svojem besedilu in ne odgovarjajo obveznim postavkam iz konvencije. En član odbora je posebej opozoril na nedopustno delovanje KHD. Avstrijski delegat se je v odgovoru na kritiko v CERD-u skliceval na tion), ki jo je Avstrija podala ob ratifikaciji konvencije o odpravi vseh skriminacije; nuarja vselej 1975, izjavo (declaraoblik rasne di- nato je navajal, da novi člen 283(1) kazenskega zakonika z veljavo od dopolnjuje razumeti zakon v njegovem o prepovedi generičnem nacizma smislu in končno, v Avstriji tarne ideologije, ki temeljijo na konceptu rasne vedbe, avtor označi omenjeno avstrijsko rezervo da je bilo izraz in da je vključeval l. ja- nacizem vse totali- superiornosti. Kritično ocenjujoč te nakot zunanji formalni izraz mentalne re- zervacije, ki jo ima Avstrija v odnosu do novih mednarodnih pogodb na področja človekovih pravic ter podrobno razpravlja o pravnih aspektih tega vprašanja; dalje pravi, da do napovedane izboljšave v končnem tekstu člena 283 ni prišlo, ker je izpadla 2. točka 1. odstavka tega člena (prej 290(1), ki je inkriminiral širjenje miselnosti oziroma idej, zasnovanih na rasni superiornosti ali sovraštvu, ki vodi k diskriminaciji; kar zadeva opredelitev pojma nacizem, pa je avtor poudaril, da se to tolmačenje ne ujema z avstrijsko sodno prakso, ki pojmuje nacizem zgolj v smislu in kontekstu ideologije tretjega rajha in da ne zajema idej in neonacističnih oblik, ki rastejo iz starega. Nato avtor navaja t.im. vindišarsko teorijo in omenja vrsto dejavnosti na Koroškem, ki po njegovem Ben Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 mnenju posebej 45 kažejo na vkoreninjenost rasizma in nacistične miselnosti v Avstriji, pri čemer poudarja delovanje organizacij združenih v Kärntner Heimatdienstu. Avtor kri- tizira formalizem avstrijske teze, da imajo »pravico, da se slišijo«. da ni osnove za prepoved v statutih te organizacije in Meni, da je prav zato, da bi pravno pokrila takšno de- javnost, Avstrija podala že omenjeno diskriminacije Nato ter ustrezno avtor podrobneje naperjene proti ne dejavnosti pravicam rezervo na konvencijo o prepovedi vseh oblik rasne prilagodila obdeluje tudi člen 283. avstrijsko in narodnostnemu iz avstrijskega teritorija tolerantnost značaju proti do takšnih slovenske Jugoslaviji; dejavnosti, manjšine; obravnava omenja avstrijski ki so sovraž- odnos do obvez iz 9, 10 in 19 člena avstrijske državne pogodbe (v zvezi z napadi na grobove in spomenik padlih partizanov) ter opozarja na odnos, ki je toleranten do bivših nacistov in vojnih zločincev; govori pa tudi o avstrijskem odnosu do koroških partizanov in aktivistov. Končno v sklepu avtor ugotovi, da Avstrija ni izvedla svoje dolžnosti do nediskrimi- nacije in enakih pravic za slovensko manjšino (člen 6 in 8), niti ni storila ustreznih in zadostnih ukrepov za izvedbo posebne manjšinske zaščite (člen 7), kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic pripadnikov manjšin. V zvezi s tem je tudi dejstvo, da Avstri- ja ne opravlja svojih obvez določbah avstrijske državne avstrijske državne pogodbe iz 5. odstavka člena 7 in da ni uresničila, iz Avstrije proti Jugoslaviji kvalificira kot mednarodni mednarodnem pravu, za denacifikacije po pogodbe (člena 9, 10). Neizpolnjevanje teh členov in člena 19 ter izvajanja sovražne propagande in sovražnih dejavnosti katerega je odgovorna delikt po občem avstrijska in partikularnem država. Summary Some International Law Aspects of the Austrian Slovene Minority Obligations Towards the This article deals in its first part with the nature of the minority protection in international law concerning the Slovene and Croat minorities under the Austrian State Treaty. After making non-discrimination the absolute comparison between citizens, and protection, of the Slovene State Treaty whose eguality, a of Austrian the author implementation concludes that and Article 6 stipulating of a special Croat would only from the minority minorities, make point and the general duty protection, called Article 7 of the Austrian possible the establishment of view of also of international of real law both protections are closely linked and represent a whole. Prevention of discrimination and implementation of special measures for the minority protection are merely two aspects of sateguarding the basic human rights. In the second part of the article the author analyses the minority protection through the general protection of human rights by attaching special importance to the multilatera] treaties on the protection of human rights by which Austria is expressly bound. These are, apart from the UNO Charter, the 1948 Convention on the Prevention and Punishment of the Crime of Genocide, the 1965 International Convention on the Elimination of All Forms of Racial tion) Convention Discrimination, the ILO 1958 Discrimination (Employment and Occupa(No. 111), and the 1950 European Convention for the Protection of Hu- man Rights and Fundamental Freedoms. However, Austria has not yet ratified the 1966 International Covenant on Civil and Political Rights, or the International Covenant on Economic, vention Against Social and Cultural Rights, neither the 1973 International and Punishment of the Crime of Apartheid, Discrimination in Education. Consequently, Convention on the Pre- nor the 1960 UNESCO Convention though Austria’s record of ratifi- cation of international conventions on human rights is not one of the best, she has, apart from her unequivocal obligations under the State Treaty, firm and clear obligations in international law arisng from the above mentioned international acts having the value of the general standard of human rights which also affect the minorities, In the third and the Austrian fourth parts of his article the author deals with certain aspects obligations as evidenced in various United Nations organs, especially Committee on the Elimination of Racial Discrimination, revealing the connexion the racial basis of discrimination and the negation of the minority rights, and that the roots of nazism have not been destroyed. In this framework the author in of the between the fact argues against the Austrian views, including the latest astonishing claim made before various United Nations organs, that in Austria there are no special national or ethnic, nor racial 46 nu Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ——. Minoritieses or grou ps, b ut only linguistic and religious minorities. The author shows the Untenability of this cl are two autochthonou aim by adducing the fact that the Slovene and Croat minorities s minorities explicitly recognised as such by the Austrian State Treaty. Conseq tly and, inuenthe ime, assessment of the numerical strength of the minority is superfluous brovebe seja imate of anti-Slovene bias and intolerance, can only result in pressure being u ht lo bear on the minority as shown by the experience of earlier censuses. Moreover, ne minority rights under the terms of the State Treaty are unconditional. Also, the Austrian claim about the exclusively linguistic nature of the minorities in Austria was firmly rejected by the Yugoslav representatives in the United Nations. Furthermore, the Austrian view is disproved by the fact that the Committee on the Elimination of Racial Discrimination has confirmed its interest in the position of the minorities in general, and that it has, in its Report (A/9618), critically dealt with 9 of the Convention of the Elimination of All Forms the Austrian report under Article of Racial Discrimination, especially as regards the Austrian obligations towards the Slovene and Croat minorities. The Com- mittee's Report states »that a breakdown of the population on the basis of the linguistic criterion would yield results different from those yielded by one which was based on ethnic consciousness and kindred sociological criteria.« Of utmost importance is also the view emphasized in the Committee's Report »that the rights depend on their numbers or the percentage of the total population This critical opinion voiced in the Committee and included ves Austrian claim that Austria has fulfilled or even of minorities which in the Report overfulfilled the minority under the terms of the State Treaty. From her not also dispro- obligations the Committec's did they constituted.« Report towards can also be concluded that Austria deals with the guestion of the minority protection in a very formal manner, that she has not cited all the judicial, administrative and other measures, and that, though legislative measures are important, the actual application of such measures is of egual importance. An interest has also been expressed in the use of the Slovene and Croat languages in proceedings before the courts and other public institutions. A discrepancy has been established between the Austrian obligations under the terms of international treaties and the Austrian internal legislation concerning the mi- norities. This invalidates the Austrian claim that Yugoslavia, by lodging diplomatic notes, interferes in the Austrian internal affairs. As a party to the Austrian State Treaty Yugoslavia has every right to demand an answer to the guestion whether Austria is meeting her relevant international obligations. In view of continuous admonishments due to nonfulfilment of the Austrian State Treaty, and in view of numerous memoranda and peti- tions (about 35 since the signing of the State Treaty) submitted by both organisations of the Carinthian Slovenes to the Austrian government and other competent authorities, there is no logic and no basis for the claim of the Austrian representative in the said Committee to the effect that so far there have been no complaints about discrimination of »linguistic« minorities in proceedings before competent courts, nor by signatories of the Austrian State Treaty on account of the non-fulfilment of its terms. It is also known Ki, z Slovene, Franc Isop, lodged a complaint with the European Commission for Human , While discussing the complaints of Yugoslavia and the internationalisation of the CaN question, the author stresses the causal link between the Austrian non-fulfilment jo ee non-fulfilment of obligations under Articles 7/5, 9, 10 and 9 and 10), and ate Treaty. Incomplete denazification (under the terms of Articles , ,Soncesslons made to neonazi tendencies as well as to fascist and German national chauvinist manifestations, emanatin ially f from the h organisations isati ffiliated to the Kärntner Heimatdienst, ercate d; ng especially affiliate attitudes and an atmosphere which is inimical to the minority. P. » Create discriminatory A a 2 Be such activities, has been The author s Discrimination regen ag ee a 7, which provides for the prohibition of = both in the Committee on the Elimination of Racial tion in this respect, The legal Cport Austria has been criticised for inadequate legislato promote and stir up a concerning organisations and activities designed respect to Article 290 (1) o£ the a inatica have been considered unsatisfactory. With ve gualifications of the Spre Koreja Criminal Code, CERD has criticised the restricti- mi as the lack of prohibition of piv, ideas based on racial superiority or hatred, as ari veh activities, The Assomiune a0) Assistance to racist activities, including finanProvisions concerning the pr hihi ons Act was also criticised on the ground of its ohibition of illegal organisations being too permissive in Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 its wording and not reflecting tion. One member has specially 47 the obligations resulting from the terms of the Convendrawn the attention of the Committee to the inadmissible activities of the Kärntner Heimatdienst. The Austrian delegate in his reply to the criticism in CERD recalled the declaration made by Austria upon the ratification of the Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination; he added that the new 283 (1) Article of the Criminal Code, which came into force on January 1, 1975, supplements the Act on the prohibition of na. zism, and lastly stated that the term 'nazism' has always been understood in Austria in its generic sense including all totalitarian ideologies based on the concept of racial superio- rity. After a critical evaluation of this statement reflection of Austria's mental reservation toward the author interprets the new international it as a formal re- treaties in the field of human rights, and discusses in detail the legal aspects of this guestion. He adds that the envisaged improvement in the final text of Article 283 did not materialise because Section 2 Paragraph 1 of this Article (previously 290 (1)] — incriminating the propagation of mentality or ideas based on racial superiority or hatred conducive to discrimination — was dropped. As far as the term nazism is concerned the author makes clear that this interpretation does not accord with the Austrian judicial practice whereby nazism is considered merely in terms of, and in context with, the ideology of the Third Reich to the exclusion of neonazi ideas and forms arising from the old ideology. The author then discusses the so-called Windisch theory and mentions various activities in Carinthia, which in his opinion, show how deeply are racism and nazi mentality rooted in Austria, placing special emphasis on the activities of organisations affiliated to the Kärntner Heimatdienst. Author criticises the formalism of Austrian claim that there are no grounds for a statutory prohibition of this organisation, and that »they have the right to be heard«. In his opinion, in order to provide a legal smokescreen for this activity, Austria made the above mentioned reservation towards the Convention on the Prohibition of All Forms of Racial Discrimination and modified also Article 283 accordingly. The author discusses in detail the Austrian tolerance of activities which are directed against the rights and ethnic character of the Slovene minority; ties conducted from Austrian territory against Yugoslavia; deals tude toward obligations under the terms of Articles 9, 10 and mentions with the hostile activiAustrian atti- 19 of the Austrian State Treaty (in connection with desecration of graves and defilement of monuments dedicated to fallen Partisans) and draws attention to a tolerant attitude towards ex-nazis and war criminals; also discusses the Austrian attitude towards Carinthian Partisans and activists. Lastly, the author concludes that Austria has not discharged her duty as far as nondiscrimination and egual rights for the Slovene minority are concerned (Articles 6 and 8), nor has she taken adeguate and sufficient steps to ensure the implementation of a special minority protection (Article 7) which represents a violation of fundamental human rights of persons belonging to the minorities. Also pertinent is the fact that Austria does not discharge her obligations under the terms of Paragraph 5, Article 7, and that she has not carred out denazification according to the Austrian State Treaty (Articles 9 and 10). Non-implementation of these Articles and Article 19 of the Austrian State Treaty, and the conduct of hostile against Yugoslavia gualifies international law for which propaganda and hostile activities from Austrian as international delinguency both in general the Austrian state is responsible. and territory particular Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 49—68 UDK 341.234(436.17—862) Pravila medunarodnog gradiščanskih Dr Budislav prava o pravnom položaju u Austriji Vukas lako smo žaj, moramo Hrvata ovom radu dali naslov koji bi trebao jasno ukazati na njegov sadr- dodati još nekoliko riječi o njegovoj svrsi i domašaju. Svrha mu nije da pruži potpunu sliku o pravnim pravilima kojima je ureden položaj gradiščanskih Hrvata. U prvom redu, moramo istaknuti da ne raspravljamo o pravnom položaju svih gradiščanskih Hrvata, več samo onih u Republici Austriji; izostavljamo raspravu o gradiščanskim Hrvatima u Madarskoj i Ččehoslovačkoj. Daljnje je ograničenje ovog rada u tome što se u njemu raspravlja samo o pravilima medunarodnog prava o Hrvatima u Gradišču, a ne o pravilima unutrašnjeg austrijskog prava o tim austrijskim gradanima. Konačno, moramo islaknuti i to da u ovom radu nečemo nastojati iscrpno prikazati austrijsku praksu u provodenju njenih medunarodnopravnih hovu položaju. obveza prema Hrvatima i eventualnih internih propisa o nji- Posebno moramo naglasiti da se ograničavamo na prikaz medunarodnog ugovornog prava iz kojeg proizlaze austnijske medunarodnopravne obaveze prema našim sunarodnjacima u toj zemlji. Nečemo se upuštati u raspravu o eventualnom postojanju običajnih pravila medunarodnog prava ili opčih načela prava o manjinama, koja bi bila primjenjiva ii na Gradiščanske Hrvate, iako je postojanje takvog opčeg prava o manjinama moguče braniti s mnogo valjanih argumenata. l. Senžermenski Prve norme mirovni ugovor medunarodnog prava koje se odnose na Hrvate u Austriji su pra- vila o zaštiti manjina iz Senžermenskog mirovnog ugovora, zaključenog s Austrijom 10. 9. 1919, medu ugovornicama kojega nalazimo i Državu Srba, Hrvata i Slovenaca. U čl. 62.—69. tog Ugovora sadržana su pravila o zaštiti manjina u Austriji, a da se manjine pri tome ne spominju poimence. Austrija je obvezana da pravila iz tih članaka prihvati kao svoje temeljne zakone, kojima se neče protiviti nijedan njezin zakon, propis, ni službeni postupak (čl. 62). Medutim, u tim člancima ne nalazimo samo odredbe posvečene manjinama, odnosno njihovim pripadnicima, več i pravila o opčoj zaštiti prava čovjeka. Neka su od tih prava dana svim stanovnicima Austrije, a neka samo njezinim držav- ljanima, pa se zato u samom ugovoru odreduju osobe koje imaju pravo na austrijsko državljanstvo. To su bile osobe koje su na dan stupanja na snagu Mirovnog ugovora imale prebivalište (pertinenza) na austrijskom području, a koje nisu držav- ljani druge države (čl. 64), ali i sve osobe rodene na austrijskom području, koje rodenjem ne stječu drugo državljanstvo (čl. 65). Svi stanovnici Austrije, bez obzira na razlike u porijeklu, narodnosti, jeziku, rasi ili vjeni, trebali su uživati potpunu zaštitu života i osebne slobode. Garantirana im je bila i sloboda vjere i privatno i javno vršenje vjerskih obreda, ukoliko time nisu ugrožavali javni poredak ti dobre običaje (čl. 63). 4 Razprave in gradivo so Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Austrijski državljani svih rasa, jezika i vjera trebali su biti jednaki pred zakonom i uživati jednaka gradanska i politička prava. Posebno je bilo naglašeno da im razlike u vjeri ne smiju šteti pri prijemu u javne službe ili pri obavljanju raznih zanimanja (st. 1. i 2, čl. 66). Navedena pravila zabranjuju diskriminaciju medu austrijskim državljanima u uživanju pojedinih prava čovjeka, zbog njihove pripadnosti nekoj rasi ili vjeri ili zbog upotrebe nekog jezika. I ta pravila pružala su, dakle, zaštitu austrijskim državljanima koji su pripadali rasnim (narodnim), jezičnim i vjerskim manjinama. Medutim, dalje nailazimo na pravila koja su posebno namijenjena zaštiti prava manjina, iako se one u svima ne spominju. Tako se zabranjuje svako ograničava- nje slobodne upotrebe bilo kojeg jezika u privatnom životu i poslovnim odnosi- ma, u $tampi, u publikacijama i na 'javnim skupovima (st. 3, čl. 66). Austrijskim gradanima koji ne govore službenim, njemačkim jezikom moraju se pružiti odgo- varajuče olakšice da bi mogli na svom jeziku usmeno i pismeno istupati pred sudovima (st. 4, čl. 66). U gradovima i kotarima u kojima u znatnom broju žive austrijski državljani čiji jezik nije njemački, pružit če se odgovarajuče olakšice da bi se njihovoj djeci u osnovnoj školi osigurala nastava na njihovu jeziku. Austrijska je vlada i u takvim školama smjela uvesti obvezatno učenje njemačkog jezika (st. 1, čl. 68). Konačno, u nekim se odredbama izričito spominju manjine ili njihovi pripad- nici. S austrijskim državljanima, pripadnicima etničkih, vjerskih ili jezičnih manjina moralo se postupati na isti način kao i s drugim gradanima te zemlje, svi su oni morali imati iste pravne i stvarne garancije. Posebno je istaknuto pravo pripadnika manjina da »o svom trošku podignu, upravljaju i nadziru dobrotvorne, vjerske ili društvene ustanove, škole i druge obrazovne ustanove, s pravom da u njima slobodno upotrebljavaju svoj jezik i da ispovijedaju svoju vjeru« (čl. 67). U gradovima i kotarima u kojima u znatnom broju žive austrijski državljani pripadnici etničkih, vjerskih ili jezičnih manjina, tim se manjinama mora osigurati pravedno sudjelovanje u korištenju sredstava državnih, gradskih i drugih budžeta namijenjenih obrazovanju, vjeri ili dobrotvornim svrhama (st. 2, čl. 68). U vezi s navedenim odredbama o pravima manjina, SenZermenski ugovor, kao i drugi ugovori Versajskog sistema zaštite manjina, daje odredena prava organima Lige naroda u mijenjanju tih odredaba i u nadzoru nad njihovim izvršavanjem od strane obvezane države (čl. 69). U okviru ovog njina iz vremena rada ne može lige naroda, se ulaziti u kritički prikaz sistema ali s obzirom ma Senžermenski zaštite ma- ugovor i zaštitu Hrvata i Slovenaca u Austriji, možemo ustvrditi da je obim zajamčenih prava bio malen, a da ni ona nisu našim manjinama bila u Austriji osigurana (upotreba jezika u sudstvu, manjinske škole, zabrana diskriminacije). Sistem nadzora Lige naroda nad ispunjavanjem austrijskih obveza pokazao je svoju neefikasnost u slučaju žalbe Slovenaca zbog načina provodenja popisa stanovništva, kad su isti organi protiv čijeg ponašanja je bila uložena žalba, bili;Bei da daju mišlje- nje o opravdanosti slovenske žalbe.' S obzirom da je 15. 5. 1955. zaključen visne dum i demokratske Austrije Državni ugovor o uspostavljanju (dalje: Državni ugovor), i da u njemu postoje nezaodred- ' Opčenito o provodenju odredaba Senžermenskog ugovora o manjinama: Memoranon the Rights of the Slovene and Croat Minorities in Austria (1949), str. 5—10. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 si be o opčaj zašliti prava čovjeka (čl. 6. i 8.) i posebna pravila o zaštiti prava slovenske i hrvatske manjine (čl. 7), postavlja se pitanje valjnosti i primjenjivosti odredaba Senžermenskog ugovora o manjinama. Ne postoji, naime, nikakav instrument, nikakva jasna izjava stranaka Senžermenskog ugovora o tome da on bilo u cjelosti, bilo njegove odredbe o manjinama nisu više na snazi. Kako je trebalo odgovoriti na pitanje valjanosti svih predratnih instrumenata o zaštiti manjina, Ekonomsko i socijalno viječe Ujedinjenih naroda zatražilo je od Glavnog tajnika da izradi studiju, u kojoj če proučiti da li su ti predratni instrumenti još ma snazi »barem utoliko što bi oni odredivali medu državama ugovornicama prava i obveze, čije bi postojanje bilo nezavisno od njihovog garantiranja od strane Lige naroda.«' Glavni tajnik je studiju izradio? ali Ujedinjeni narodi o tvrdnjana iz te studije o predratnim instrumentima o zaštiti manjina nikad nisu donjeli konačni zaključak. Pojedinačnom analizom u studiji je utvrdeno da je večina tih instrumenata prestala vrijediti. Za neke ugovore je utvrdeno da bi, u skladu s pravilima medunarodnog prava o ugovorima, i dalje morali biti smatrani dijelom pozitivnog prava. Mudutim, za cijeli sistem zaštite manjina iz vremena Lige naroda redaktori studije su tvrdili da više nije na snazi, zbog bitno promijenjenih okolnosti prema vremenu u kojem je uspostavljen i u kojem je djelovao. Kako, dakle, nema mjerodavne medunarodne odluke o predratnim ugovornim odredbama o zaštiti manjina, preostaje da se o sudbini čl. 62—69. Senžermenskog ugovora sudi na temelju opčih pravila medunarodnog prava o prestanku ugovora. Moramo, medutim, odmah napomenuti, da raspravu o tom pitanju smatramo važnom ne samo zato što je sa stanovišta medunarodnog prava sudbina tih odre- daba nejasna, več i zato što su ona i danas dio austrijskog ustavnog prava, kao i zato što se razni austrijski izvori (uključujuči predstavnike gradiščanskih Hrvata) često pozivaju na te odredbe. Mnoge okolnosti u vezi sa Senžermenskim ugovorom pružaju osnovu da se zaključi kako su odredbe o zaštiti manjina (neovisno od sudbine drugih dijelova tog Ugovora) prestale vrijediti.! Najznačajnije su izbijanje rata i mestanak Lige naroda, temelja predratnog sistema zaštite manjina Spomenuta studija Glavnog tajnika tvrdi da je u pregovorima o mirovnim ugovorima nakon drugog svjetskog rata stav saveznika bio da su predratni ugovori več tada bili prestali vrijediti, a takav stav su navodno imali i pregovarači o austrijskom Državnom ugovoru u odnosu na Senžermenski mirovni ugovor" Drugačiji je, medutim, stav same Austrije. U svom izvještaju Odboru za uklanjanje diskriminacije, 7 Vidi: Yearbook of the United Nations 1947—48, ? Dokument Ujedinjenih naroda E/CN.4/367. " Zanimljivo je ukazati na Memorandum vlade podnesenom 2. 8. 1973, str. 582. FNRJ zamjenicima ministara vanjskih poslova o teritorijalnim i drugim klauzulama ugovora s Austrijom (1948), u kojem se traži da Austrija ispuni svoje obveze iz Senžermenskog mirovnog ugovora u vezi s povratom Jugoslaviji predmeta od kulturne vrijednosti, str. 11 i 14. > Iz rasprave o eventualnoj današnjoj valjanosti odredaba Senžermenskog ugovora o manjinama svakako treba izostaviti čl. 69, u kojem se daju neka prava Ligi naroda. Taj je članak, na temelju naknadne nemogučnosti izvršenja, zbog propasti Lige naroda, sva- kako narodi prestao vrijediti. U taj bi se zaključak preuzeli funkcije Lige oni to nisu željeli učiniti. Vidi: 1954, str. 434. * E/CN.4/367, str. 64 i 67. na temelju moglo predratnih posumnjati jedino instrumenata M. Bartoš, Medunarodno o da su Ujedinjeni zaštiti manjina, javno pravo, I knjiga, ali Beograd » Razprave medu. medunarodnim in gradivo, Ljubljana, ugovorima koji se odnose na pravni položaj april 1976, št. 7—8 manjima u toj zemlji, Austrija navodi i Senžermenski ugovor" nisu de- Togirane, postavlja se pitanje njihove primjene na gradiščanske Hrvate, nakon Ako bismo i zaključili da odredbe Senžermenskog mirovnog ugovora što je zaključen Državni ugovor. Taj je Ugovor, naime, lex posterior u odnosu prema Senžermenskom ugovoru, a s obzirom da izričito ureduje položaj Hrvata i Slovenaca, on je lex specialis prema Senžermenskom ugovoru, koji se odnosi opčenito na manjine u Austriji. Medutim, pitanje je, da li samo zato što je Državni ugovor kasniji ugovor, i zato što se odnosi izričito na Hrvate, on u potpunosti zamjenjuje ranije ugovorne odredbe. Moglo bi se, naime, braniti i gledište da za pojedina pitanja u vezi s manjinama, koja nisu precizno, izričito rješavana u novom ugovoru, vrijede i dalje stare ugovorne odredbe. Tako npr. Senžermenski ugovor izričito obvezuje Austriju da u gradovima i kotarima gdje žive pripadnici manjina izdvoji pravedan dio budžetskih sredstva namijenjenih obrazovanju, vjerskim i dobrotvornim svrhama, i da ga dade manjinama (st. 2, čl. 68). S druge denje manjinskih pitanja u oba ugovora se ni prostorno ne poklapa. strane, ure- Senžermen- ski ugovor donosi pravila o položaju svih manjina u cijeloj Austriji, a Državni ugovor ureduje položaj Slovenaca i Hrvata samo u tri austrijske zemlje: Koruškoj, Štajerskoj i Gradišču. Na veliki broj Hrvata u Beču ne bi se mogle primijeniti odredbe Državnog ugovora, ali bi bona fide izvršenje nekih odredaba Senžermenskog ugovora tražilo odredena prava za pripadnike naših manjina i izvan zemalja u kojima žive ostali naši sunarodnjaci u Austriji. Tako bi npr. po st. 4, čl. 66. Sen žermenskog ugovora Hrvat i u Beču mogao tražiti pravo da pred sudom istupa na hrvatskom jeziku. Konačno, s obzirom da krug ugovornica Senžermenskog i Državnog ugovora nije jednak, moglo bi se, iako bez mnogo opravdanja s obzirom na prirodu odredaba o zaštiti manjina, tvrditi da je Austrija obvezana odredbama Senžermenskog ugovora o zaštiti manjina u odnosu prema onim državama koje nisu stranke Državnog ugovora iz 1955. godine. Zaključci o mogučnosti današnje primjene odredaba Senžermenskog ugovora na prawni položaj Hrvata u Austriji i pored postojanja kasnitjeg ugovora, koji izničito regulira položaj Hrvata u Austriji, nisu naročito uvjerljivi. Medutim, več je rečeno da je mogučnost zaključka o današnjoj neposrednoj primjenjivosti odredaba Senžermenskog ugovora na Hrvate u Austriji, samo jedan od razloga što se o odredbama iz tog Ugovora ne usudujemo govorili kao o derogiranom pravu Naime, odredbe o manjinama iz čl. 62—69. Senžermenskog ugovora integralni su dio Saveznog več spomenuti austrijskog ustava koji je danas čl. 62. Senžermenskog ugovora, na snazi! Moramo koji je obvezivao se podsjetiti Austriju na da od- redbe V odsjeka III dijela (tj, čl, 62—69) Senžermenskog ugovora prizna kao svoj »temeljni zakon«. Izvršavajuči tu svoju medunarodnu obvezu, Austrija je taj odsjek Senžermenskog ugovora 1920. godine unijela u svoj Ustav, a taj Ustav, u obliku kako je revidiran 1929, godine, današnji je Ustav Austrije. Pri tome se u Ustavu ne navodi tekst čl. 62—69, Senžermenskog ugovora, nego se Ustav poziva na V odsjek III dijela tog Ugovora, čime Aust rija pokazuje da su te odredbe još njene medunarodne obve uvijek ze? —" ; Dokument Ujedinjen ih Vidi: st. 1, čl, naroda CERD/C/R.50/Add. 6, str. 7—9. prijevod: Ch. Kessle 149, Sav eznog austrijskog r, Beč | 90, str. 82. ustava; The Austrian Federal Constitution, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 s3 Uz več spomenuti austrijski službeni stav, da odredbe Senžermenskog ugovora još uvijek ureduju položaj manjina u Austriji, takvo mišljenje nalazimo u različitim drugim austrijskim izvorima. Takav je osobni stav predstavnika minaru Ujedinjenih naroda etničkih i drugih manjina« austnijskog o unapredenju (Ohrid, 1974), pisca o manjinskim Austrije na »Se- i zaštiti ljudskih prava nacionalnih, Klausa Berchtolda' i najistaknutijeg pitanjima, Theodora Veitcra.” Za nas je najzna- čajnije to što se i predstavnici gradiščanskih Hrvata, koji nastoje što bolje dokumentirati svoje zahtjeve za zaštitu i pomoč manjini, pozivaju na taj predratni Ugovor. Tako I. Miiller piše: »U budučnosti če biti potrebno jače financijalno podupiranje naših organizacijev od strani države i zemlje, kako to prepisuje državni ugovor od St. Germaina«." Konačno, na Senžermenski ugovor se pozivaju i pojedinci, pripadnici manjina u traženju zaštite svojih prava pred nacionalnim i me- dunarodnim institucijama." Iz svega što je rečeno o statusu odredaba Senžermenskog ugovora i njihova odnosa prema Državnom ugovoru iz 1955. možemo zaključiti slijedeče: a) u svim pitanjima zaštite hrvatske manjine u Austriji koja su rješavana Državnim ugo- vorom, moraju se primjenjivati odredbe tog Ugovora, b) u svim pitanjima zaštite Hrvata u Austriji koja nisu rješavana Državnim ugovorom, redbe Senžermenskog ugovora, jer su one u Austriji na snazi Saveznog ustava. 2. Državni ugovor Državni godine." primjenjuju se od. kao dio austrijskog o uspostavljanju ugovor je zaključen Uz Austriju va, medu nezavisne i demokratske Austrije 15. 5. 1955, a stupio je na snagu i četiri velike sile pobjednice, stranke su mu 27. srpnja još sedam iste drža- kojima je i Jugoslavija." Pored odredaba o zaštiti manjina, u Ugovoru nalazimo i pravila o opčoj zaštiti prava čovjeka i zabrani diskniminacije. Austrija se obvezuje da poduzme sve potrebne mjere kako bi svim osobama pod svojom jurisdikcijom osigurala uživa- nje prava čovjeka i osnovnih sloboda. U te slobode moraju biti uključene i slobode: izražavanja, štampe i publikacija, vjerskih obreda, političkog uvjerenja javnih skupova. U uživanju tih prava i sloboda ne smije biti razlikovanja s obzirom na rasu, spol, jezik ili vjeru (st. 1, čl. 6). Za razliku od tih prava, koja se odnose na svaku osobu pod jurisdikcijom Austrije, pravo na jednako i opče pravo glasa, kao i pravo da se bude izabran u javnu službu, pripada samo austrijskim gradanima. I pri vršenju tih prava ne smije biti diskriminacije (čl. 8). ? United National, Nations Ethnic and Seminar other on the Minorities, Promotion Ohrid, and Protection Yugoslavia, 25 June Paper prepared by Dr. Klaus Berchtold, Head of Department WP/8, str. 4. 10 T, Veiter, status 21, od 24. 5. u Federal Chancellery Austria, facto, br. grupe of Recht novinama, narodne Rights 1974, Working i de u Hrvatskim hrvatske Human 8 July Symposion croaticon — Gradiščanski Hrvati, Beč 1974, str. 92, 93. Vidi isti: Das der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Osterreich, Wien 1970, str. 512. " I, Müller Pravni of — Austriji — de iure 1974, 2 Vidi predmet: ISOP against AUSTRIA, Decision of 8th March 1962, Yearbook of the European Convention on Human Rights, 1962, str. 112. » Vidi: Nations Unies, Recueil des Traites, vol. 217, str. 223. 4 Vidi: Treaties in Force, A List of Treaties and Other International Agreements of the United States in Force on January 1, 1971, str. 268. SA Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 St. 2, čl. 6 sadrži obvezu Austrije da ni sadržajem svojih zakona, ni njihovom primjenom ne dovede do diskriminacije medu osobama austrijskog državljanstva »na temelju njihove rase, spola, jezika ili vjere, bilo s obzirom na njihove osobe, imovinu, posao, poslovni ili financijski interes, pravni položaj, politička ili gradanska prava ili bilo koje drugo pitanje«. Ovako široke garancije prava čovjeka i zabrane diskriminacije eliminiraju potrebu da se u tim pitanjima na položaj Hrvata u Austriji primjenjuju odredbe Senžermenskog ugovora. Pri tome se mora posebno ukazati na generalnu klauzulu st. 1, čl. 6, po kojoj se svim osobama pod jurisdikcijom Austrije, bez ikakve diskriminacije, osiguravaju prava čovjeka i osnovne slobode. Dalje se u toj odredbi posebno izdvajaju neke osnovne slobode, ali stvarni sadržaj te generalne klauzule moramo tumačiti u skladu s tadašnjim shvačanjima o tim pravima i slobodama Ona su bila izražena u več usvojenoj Opčoj deklaraciji o pravima čovjeka i drugim dokumentima Ujedinjenih naroda, organizacije u koju je Austrija, upravo na temelju zaključivanja Državnog ugovora željela uči (str. 7. preambule Državnog ugovora). čl. 7. nosi naslov »Prava slovenske i hrvatske manjine«. Evo njegova sadržaja: »1. Austrijski državljani slovenske i hrvatske mamnjine u Koruškoj, Gradišču i Štajerskoj uživat če ista prava, uz jednake uvjete, kao svi ostali austrijski državljani, uključujuči pravo na vlastite organizacije, sastanke i štampu na vlastitom jeziku. 2. Oni imaju pravo na osnovnu nastavu na slovenskom ili hrvatskom jeziku i razmjerni broj vlastitih srednjih škola; s tim u vezi školski nastawni planovi bit če revidirani i odsjek nadzorništva za nastavu bit če osnovan za slovenske i hrvatske škole. 3. U upravnim i sudskim kotarima Koruške, Gradišča i Štajerske, gdje se na- lazi slovensko, hrvatsko ili mješovito pučanstvo, slovenski ili hrvatski jezik bit če prihvačen kao službeni jezik uz njemački. U takvim kotarima bit če topografsko nazivlje i natpisi na slovenskom ili hrvatskom jeziku baš kao i na njemačkom. 4. Austrijski državljani slovenske ili hrvatske manjine u Koruškoj, Gradišču i Štajerskoj sudjelovat područjima uz jednake 5. Bit i slovensko U če u kulturnom, uvjete s ostalim če zabranjena pučanstvo sadržaju djelatnost organizacija njihova manjinskog čl. 7. moramo upravnom i sudskom ustrojstvu austrijskim državljanima. razlikovati kojima značaja dvije je cilj da na tim liše hrvatsko ili prava.« grupe odredaba: a) St. l. sadrži pravilo koje znači samo primjenjivanje odredaba o pravima čovjeka na austrijske državljane slovenske i hrvatske manjine. Pripadnicima manjina garantira se »ista prava, državljanima. Iako se ne kaže radi o »pravima uz jednake uvjete« kao svim ostalim austrijskim izričito o kojim se pravima radi, očito je da se čovjeka i osnovnim slobodama«, čije se osiguranje svim austrij- skim državljanima obečaje u članku što prethodi čl. 7. Samo kao primjer prava koja moraju užvati Slovenci i Hrvati navode se neka prava, koja se često uskračuju manjinama: »pravo na vlastite organizacije, sastanke i štampu na vlastitom jeziku«. To ne znači da bi pripadnicima manjina moglo biti uskračeno uživanje drugih prava i sloboda koje spominje čl. 6: slobode izražavanja mišljenja i slobode vjeroispovijesti ili slobode političkog uvjerenja. Moramo se, medutim, pod- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 55 sjetiti, da i čl. 6. navodi neka prava čovjeka samo radi primjera, te stoga zaklju- čujemo da st. 1, čl. 7. zapravo znači priznavanje slovenskoj i hrvatskoj manjini svih prava i sloboda čovjeka iz Opče deklaracije o pravima čovjeka. Ukoliko Austrija pristupi Paktovima o pravima čovjeka, i kad oni stupe snagu, prepadnici ma- njina bit če, na osnovi st. 1, čl. 7, izjednačeni sa svim austrijskim državljanima u uživanju svih prava i sloboda iz Paktova. b) Za razliku od prava navedenih pod a), koja bi svim pripadnicima hrvat: ske i slovenske manjine pripadala i da nisu posebno spomenuta u čl. 7, zato što se radi o austrijskim državljanima, st. 2., 3. i 4. donose odredbe o posebnim pravima tih dvaju manjina. Do ugovaranja posebne što nije bilo udovoljeno zaštite slovenske jugoslavenskom i hrvatske zahtjevu manjine da se slovenski došlo je zato dijelovi Koruške i Štajerske pripoje Jugoslaviji. Uz taj svoj neopozivi zahtjev, Jugoslavija je predlagala dvije moguče solucije za zaštitu gradiščanskih Hrvata od daljnje germanizacije. Prva je bila davanje hrvatskoj manjini »posebnog statuta koji bi im jamčio nacionalna prava«. Druga je mogučnost bila zamjena pučanstva: preseljavanje gradiščanskih Hrvata u Jugoslaviju, u zamjenu za iseljenje njemaökog stanovništva što bi nužno ostalo u novim jugoslavenskim granicama (pripajanjem dijelova Koruške i Stajerske).” Kako nije udovoljeno našim zahtjevima za pripajanjem dijela predratnog austrijskog teritorija, za obje manjine je postalo mogude jedino rješenje ugovaranjem posebnih pravila o njihovoj zaštiti u Austriji. Jugoslavenski zahtjevi prema susjednoj državi nisu bili izneseni zbog naše želje za tudim teritorijama, niti radi kažnjavanja Austrije za sudjelovanje njenog stanovništva u nacističkoj armiji na jugoslavenskom tlu, več zbog želje da naši sunarodnjaci, Slovenci i Hrvati, zauvijek prestanu biti izloženi germanizaciji, i udu u zajedničke državne granice s večinom svojih naroda. Naši zahtjevi nisu imali podrške velikih sila, pa je zaštita naših manjina prepuštena Austriji, koju su saveznici obvezali odredbama njenog Državnog ugovora. Neshvatljivo je, medutim, kako pored te poznate povijesti čl. 7. i nazivanja zaštičenih manjina »slovenskom i hrvatskom manjinom«, austrijski službeni predstavnici ponekad negiraju postojanje nacionalnih manjina u Austriji. Tako je austrijski predstavnik u Odboru za uklanjanje rasne diskriminacije u dva mavrata izjavio vjerskih Da da u Austriji i jezičnih nema nacionalnih ili etničkih, bi se umanjilo značenje austrijskih ma, u austrijskom izvještaju Odboru medunarodnih za uklanjanje 1973, ističe se da prema zadnjem popisu pučanstva ukupnog stanovništva Austrije pripada slovenskoj S Vidi: Memorandum of the Government slavia on the Slovene Carinthia, the Slovene Burgenland (1947), odnosno rasnih, več samo manjina!" str. obveza prema manjina- rasne diskriminacije, od 2. 8. (od 1971. godine) samo i hrvatskoj manjini." of the Federal People's frontier areas of Styria 0,69% Pored Republic of Yugoand the Croats of 7, 8. % Vidi: Report of the Committee on the Elimination of Racial Discrimination, General Assembly Official Records, Twenty-Ninth Session, Supplement No. 18 (A/9618), str. 35, par. 135, str. 36, par. 137. Za razliku od te izjave, u Ohridu napisao je u svom referatu: »pravno i Hrvati«, Berchtold, o.c., str. l. " Dokument CERD/C/R.50/Add. 6, str. 7. austrijski priznate predstavnik manjine u Austriji na Seminaru su Slovenci Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 56 toga se naglašava da te dvije manjine žive u samo lja, te da nijedna od njih ne nastanjuje cjelovita, tri od devet austrijskih zemaodijeljena područja. Navedeni postotak Hrvata i Slovenaca sumnjivo je malen; medutim, broj pripadnika manjina nema utjecaja na obveze Austrije na temelju Državnog ugovora. Austrija je preuzela večinu obveza prema Slovencima i Hrvatima u onim zemlja: ma u kojima oni žive, tj. u Koruškoj, Štajerskoj i Gradišču, neke obveze samo u onim upravnim i sudskim kotarima u kojim živi slovensko, hrvatsko ili mješovito pučastvo, a obvezu da zabrani djelatnost organizacija kojima je cilj odnarodivanje pripadnika manjina na području oijele Austrije. Nijedno pravo manjina nije veza no ni uz kakve apsolutne ili relativne brojeve pripadnika manjina, bilo u pojedinoj zemlji, bilo u pojedinom upravnom ili sudskom kotaru." Do takvog su zaključka došli i članovi Odbora za uklanjanje rasne diskriminacije prilikom raz: matranja izvještaja Austrije.? U novije vrijeme često se pokreče pitanje posebnog popisa stanovništva, ili samo popisa pripadnika manjina, u vezi s dužnosti Austrije da izvrši svoje obveze na temelju Državnog ugovora. Postoji bojazan da je svrha popisa da se dokaže kako je broj pripadnika manjina vrlo malen, a sumnja se i da bi uvjeti popisivanja mogli biti takvi, da se raznovrsnim pnitisoima dovede do iskazivanja nerealno malog broja Austrijanaca kao Hrvata ili Slovenaca. Nije ni potrebno isticati da je provodenje popisa s takvom svrhom d pod 'takvim uvjetima protivno duhu Državnog ugovora. Rezultati popisa koji bi iskazali znatno manji broj pripadnika manjina no u ranijim popisima ukazivali bi na presiju na austrijske gradane da se ne izjašnjavaju kao pripadnici manjine, ali i na dvadesetgodišnje neizvršavanje austnijskih obveza, koje je dovelo do odnarodivanja dijela Hrvata i Slovenaca. Time bi Austrija potvrdila da je povrijedila svoju dužnost prema manjini — dužnost zaštite postojanja manjine, kako je naziva Berchtold." Ta temeljna obveza Austrije proistječe iz cjeline čl. 7. Državnog ugovora, a posebno i iz st. 5, čl. 7. Medutim, ma kako popis bio proveden, i ma kakvi bili njegovi rezultati, on ne može utjecati na postojanje austrijskih medunarodnopravnih obveza. Za utvrdivanje postojanja naših manjina, kako to točno kaže Veiter," bitan je bio popis stanovništva od 1951. godine, posljednji popis prije zaključenja Ugovora sa Austrijom. Relevantni su i podaci izneseni u jugoslavenskim zahtjevima saveznicima, na temelju kojih je ugovorena zaštita manjina u Austriji" Konkretne današnje potrebe Slovenaca i Hrvata u školstvu, upravi, sudstvu, kulturi, sredstvima javnih infor- macija, itd., a u okvirima odredaba Državnog ugovora, mogu se utvrditi i bez posebnih popisa, na isti način kao što se slične potrebe utvrduju kod večinskog naroda. Osim toga, sa svojim potrebama i slovenska i hrvatska manjina i te kako % O tretiranju tog pitanja u pripremama za zaključivanje Državnog ugovora vidi. D. Druškovič, Carinthian Slovenes, Some Aspects of their Situation 18 years after the signing of the Austrian State Treaty (second completed edition), Ljubljana 1973, str. 20. » Dokument A/9618, str. 35, par. 135. 2% Berchtold, o.c., str. 6. 2 Veiter, Pravni status hrvatske narodne grupe u Austriji — de iure i de facto, str. 103. 2 Vidi npr.: Annex No. 6 to the Memorandum of the Government of the Federative People’s Republic of Yugoslavia on Slovene Carinthia, the Slovene frontier ares of Styria and the Croats of Burgenland (1947). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 9 često upoznaje zemaljske i savezne organe vlasti putenm organizacija. Kao što je sa stanovišta medunarodnog prava neumjesno podnesaka pozivanje svojih na mali broj Hrvata i Slovenaca da bi se opravdalo neizvršavanje obveza prema Državnom ugovoru, tako su s istog gledišta neprihvatljive isprike Austrije za neispunjavanje svojih nedunarodnih obveza koje se oslanjaju na nepostojanju internopravnih pravila za provodenje preuzetih medunarodnih obveza. Obveze Austrije na temelju Državnog ugovora su jasne i bezuvjetne. Nema nikakve recipročne obveze neke druge ugovomice prema Austriji, o izvršavanju koje bi moglo ovisiti ispunjavanje obveza Austrije. Isto tako u Ugovoru nisu nametnute nikakve dužnosti manjinama ili njihovim pripadnicima, ispunjavanje kojih bi moglo biti uvjet za izvršavamje obveza austrijske države. Shvatljivo je da za provodenje pravila Državnog provedbu. Zato ugovora, več je Jugoslavija nekih od obveza Austrije nisu dovoljna da je nužno i predlagala donjeti da internopravne se u samom samo akte za njihovu Državnom ugovoru navedu zakoni potrebni za provodenje preuzetih austrijskih obveza prema manjinama, koje bi Austrija morala donjeti u odredenom roku po stupanju Ugovora na snagu." Isto je tako razumljivo da se svi potrebni akti ne mogu donjeti neposredno makon preuzimanja medunamodnoprawvnih obveza. Sporost zakonodavne procedure, materijalni razlozi, potreba da se i manjina i večina adaptira na nove propise i sl., mogu opravdano dovesti do odgadanja donošenja potrebnih akata unutrašnjeg prava, kao i do odredene sporosti u njihovu provodenju, Medutim, sve te isprike i svi obziri prema postaju temelju sporosti u mijenjanju unutrašnjeg prava i navika ljudi potpuno neprihvatljivi u slučaju u kojem je od preuzimanja obveza na medunarodnog ugovora prošlo dvadeset godina! Donošenje zakona o pro- vodenju jedne od obveza Avstrije (st. 3, čl. 7) sedamnaest godina nakon zaključi- vanja Državnog ugovora (1972. godine — o topografskim znacima u Koruškoj) i odustajanje od provodenja tog zakona zbog otpora jedne organizacije koja mora biti zabranjena po samom tom ugovoru (st. 5, čl. 7. i čl. 9.), ne mogu se kvalificirati nego kao kršenja preuzetih medunarodnopravnih obveza Austrije. Da zaključimo: Austrija je po medunarodnom ugovoru obvezana na odredene postupke prema manjinama Slovenca i Hrvata u okviru svog teritorija. Ona je te obveze morala početi izvršavati od časa kad je Državni ugovor stupio na snagu. Kršenje njenih medunarodnopravnih obveza predstavlja samo onemogučavanje manjinama da uživaju ugovorom zajamčena prava. Donošenje unutrašnjih propisa samo je jedan od uvjeta, ispunjavanje kojih može doprinjeti da bi manjine uživale garantirana prava (uz osiguravanje financijskih sredstava, osnivanje potrebnih organa, provodenje propisa, itd.). U nekim pitanjima zaista nema ni potrebe donošenja mi posebnih zakonskih, ni provedbenih propisa, da bi se manjini osigurala ugovorena prava (npr. za st. 1, čl. 7). Čak su i austrijski sudovi u nekim sluča- jevima presudili da je Državni ugovor self-executing ugovor, na temelju kojega % Predloženo je donošenje zakona o prilagodivanju upravnih granica kotara nacionalnom sastavu područja u Koruškoj, Gradišču i Štajerskoj, zakona o upotrebi slovenskig i hrvatskog jezika, zakona o slovenskim i hrvatskim školama, zakona o slovenskim i hrvatskim političkim, kulturnim, ekonomskim i sportskim organizacijama i zakona o sloven- skim i hrvatskim javnim službenicima. Vidi: Memorandum and Croat Minorities in Austria (1949), str. 11—18. on the Rights of the Slovene s8 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Hrvati i Slovenci neposredno stječu neka prava, tj. mogu se tim pravima koristiti, iako o njima ne postoje austrijski propisi koji provode odredbe Državnog ugovora." nje U uvodu smo rekli da nije svrha ovog rada da se u njemu analizira provodei kršenje austrijskih medunarodnih obveza prema manjinama. Ipak, najevi- dentnija kršenja odredaba čl. 7. prema Gradiščanskim jer su ona razlog pisanja ovog St. I, čl. 7. — Hrvatima moramo rada, kao i nekih stavova zauzetih iznijeti, u njemu. U spomenici Hrvatskog kulturnog društva Saveznoj austnijskoj vladiii Zemaljskoj vladi Gradišča, od 1955. godine, ikonstatira se da su i prije zaključivanja Državnog ugovora Hrvati u Gradišču imali pravo na vlastite organizacije, sastankei štampu na vlastitom jeziku. Brojne aktivnosti naših sunarodnjaka dokaz su da im se ta prava i danas ne uskračuju. St. 2, čl, 7. — Mogučnost školovanja na materinjem jeziku jedan je od najvažnijih faktora očuvanja manjine. Austrija krši obveze iz Ugovora i u odnosu na osnovne i odnosu na srednje škole. Naime, nakon što su ukinuti viši razredi osnovne škole, dvojezična nastava postoji samo u prva četiri razreda školovanja djece. U daljnjem školovanju samo ponegdje djeca uče nekoliko sati hrvatskog jezika tjedno, ali nema ni govora o nastavi na hrvatskom u gimnazijama, tehničkim školama, ekonomskim akademijama i sl. Medutim, nepovoljno stanje u školovanju hrvatske djece na materinjem jeziku očituje se i u tome što se nastava i u nekim »dvojezičnim« školama vodi na njemačkom jeziku, u prevelikom broju učenika u razredima u kojima je nastava dvojezična, u uvodenju nastave hrvatskog jezika u srednjim školama tek po zahtjevu vrlo velikog broja učenika, u podjeli hrvat: skih šaka ma veči broj srednjih škola, što onemogočava uvodenje nastave hrvatskog jezika, u odredivanju nepovoljnog vremena nastave hrvatskog kao neoba: veznog predmeta, itd. O ozbiljnosti posljedica neprovodenja st. 2, čl. 7 (posebno s obzirom na srednje škole) najrječitije govori T. Veiter: Opadanje šču mora se dobrim dijelom pripisati izvršavanju Državnog ugovora." hrvatske narodne toj očigledno namjernoj grupe u Gradi- diskriminaciji i ne- St. 3, čl. 7. — Za razliku od Koruške, za koju su Saveznim zakonom od 1959. godine donesena (nezadovoljavajuči) pravila o provodenju obveze iz st. 3. u odnosu na sudstvo, za Štajersku i Gradišče nema zakonskih odredaba o primjeni slovenskog, odnosno hrvatskog jezika. U austrijskom izvještaju Odboru za uklanjanje rasne diskriminacije napominje se da se u praksi primaju podnesci na hrvatskom jeziku," a Veiter zaključuje da su Hrvati u pogledu upotrebe svog jezika u istom položaju ikao i stranci — mogu se služiti tumačem!" Konstatirajuči da se Savezni zakon od 1959. ne odnosi na Štajersku i Gradišče, kao ni na neke (šest) kotare u Koruškoj, austrijski izvještaj podsječa da se i na ta područja primjenjuje st. 4, čl. 66. Senžermenskog mirovnog ugovora, po kojem se austrijskim gradanima koji ne govore njemački mora osigurati »odgovarajuče olakšice« za korištenje svog jezika u sudu, bilo pismeno, bilo usmeno. Ta je tvrdnja % Vidi: Yearbook of the European Convention on Human Rights, 1962, str. 114. S T. Veiter, Pravni status hrvatske narodne grupe u Austriji — de iure i de Symposion croaticon »Gradiščanski Hrvati«, Sveučilišče Beč, 1973—10—27, str. 10. % CERD/C/R. 50/Add. 6, str. 10. ” Veiter, Pravni status..., Symposion Beč, 1973—10—27, str. 10. croaticon »Gradi$canski Hrvati«, facto, Sveučilišče Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 točna, ali, navedena odredba s9 Senžermenskog ugovora daje pripadnicima manjina slabiju zaštitu od one iz st. 3, čl. 7. Državnog ugovora. Državnim ugovorom se, naime, jezici manjina u potpunosti izjednačuju s njemačkim (moraju biti prihvačeni kao službeni jezik), a mogu se upotrebljavati bez obzira da li se stranka služi njemačkim. Naprotiv, po Senžermenskom juče olakšice«, i to samo jezikom. za one ugovoru predvidaju se samo pripadnike manjina koji se ne služe »odgovaranjemačkim Hrvatski jezik se ne primjenjuje kod upravnih vlasti, tvrdi Veiter, a čak i u potpuno hrvatskim opčinama, gdje se, razumljivo, u opčinskom savjetu govori hrvatski, sve se odluke moraju izdavati na njemačkom." Nema propisa o topografskim nazivima na hrvatskom jeziku, a ni natpisa na putokazima niti na ulazu u potpuno hrvatska mjesta. Hrvatskih naziva nema ni na zemljopisnim kartama. St. 4, čl. 7, — Odredbu ovog stavka čl. 7. nadopunja spomenuta odredba st. 2 čl. 68. Senžermenskog ugovora, koja obvezuje Austriju da manjinama osigura raspolaganje pravednim dijelom budžetskih sredstava namijenjenih obrazovnim, vjerskim i dobrotvornm svrhama. I nota Saveznog sekretarijata za vanjske poslove SFRJ, od 29. 10. 1974." i hrvatske kulturne organizacije u Gradišču ističu nedovoljnu materijalnu pomoč kulturnim društvima i ustanovama gradiščanskih Hrvata. Manjinama se onemogučava da dobiju vlastiti televizijski program. Zanimiljiva je konstatacija Veitera, da se financijska pomoč namijenjena manjinama dijeli izmedu organizacija nacionalno svjesnih gradiščanskih Hrvata i onih hrvatskih grupa koje se zalažu za asimilaciju, a da se stipendije Saveznog ministarstva za nastavu i umjetnost, namijenjene manjinama, dodjeljuju udruženjima i grupama čiji je cilj asimilacija i nestanak Hrvata u Austriji.? St. 5, čl. 7. — Več je spomenuto na cijelu Austriju, organizacije a ne sastavljene samo na da se zaštita manjina tri zemlje od pripadnika u kojima večinskog iz ovog stavka odnosi žive manjine, naroda, tako i to kako na i na organizirana nastojanja mekih pripadnika manjina da dovedu do odnarodivanja svojih rodnjaka. Organizacije koje djeluju protiv jedne manjine (Slovenaca), znače srednu opasnost i prijetnju i očuvanju druge manjine (Hrvata). sunanepo- U vezi s ovom odredbom čl. 7. treba podsjetiti i na čl. 9. Državnog ugovora, koji zabranjuje da na austrijskom području postoje organizacije fašističkog karaktera. 3. Mnogostrani ugovori o zaštiti prava čovjeka Rasprava o medunarodnopravnom položaju manjina u Austriji ne smije se temeljiti isključivo na razmatranju odredaba Senžermenskog mirovnog ugovora i Državnog ugovora. Na pravni položaj manjina odnose sei drugi ugovori koji sadrže posebne odredbe o manjinama, ali i instrumenti o opčoj zaštiti prava čovjeka i zabrani diskriminacije. lako se ne radi uvijek o ugovorima (npr. Opča de% [bid, str. 11. od 31. 10. 1974. % Veiter, Pravni status..., Beč, 1973—10—27, str. 6 i 11. % Vidi: Vjesnik SSRNH Symposion croaticon »Gradiščanski Hrvati«, Sveučilišče 60 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 klaracija o pravima čovjeka), njihovo značenje za položaj padnika manjina je vrlo veliko. Zabranu diskriminacije u uživanju prava čovjeka svake osobe, ne smije se pa i pri- shvatiti tako da se na temelju te zabrane svakoj istom obliku kao i drugim osobama. ljudskoj osobi mora jamčiti svako pravo u Takvo tumačenje zabrane diskriminacije za- pravo u uživanju bi dovodilo do diskriminacije pojedinih prava. Zaista se ne bi moglo tvrditi da je postupljeno u skladu sa zabranom diskriminacije, kad bi se sva djeca koja govore različite materinje jezike prisiljavala da pohadaju nastavu na istom jeziku, ili kad bi se ljudima raznih vjeroispovijesti omogučilo da sudjeluju u vjerskim obredima jedne vjere. Prema tome, samo ispunjavanje načela zabrane diskriminacije dovodi do nužnog posebnog tretiranja u nekim pitanjima pripadnika manjina od ostalih gradana. Za vjerske manjine to znači posebno ure- divanje pitanja vjere, a za jezične manjine omogučavanje hova jezika ljan u privatnom i javnom slobodne upotrebe nji- životu, itd. Princip jednakosti ljudi i zabrane diskriminacije u više je navrata raspravpred Stalnim sudom medunarodne pravde i pred Medunarodnim sudom, a stavovi tih pravosudnih organa potvrduju gornje zaključke o sadržaju zabrane diskriminacije. Tako je u savjetodavnom mišljenju o manjinskim školam u Albaniji rečeno: »...stvarna jednakost može zahtijevati raznovrsni postupak da bi se postigao rezultat koji uspostavlja a u sporu o Jugozapadnoj ljenju: ravnotežu Africi sudac Tanaka »Načelo jednakosti pred pravom medu raznovrsnim je ustvrdio u svom traži da s onim situacijama«," odvojenom što je jednako miš- jednako postupamo, a s onim što je različito da se različito postupa.«" U skladu sa svrhom ovog rada prikazat čemo detaljnije one ugovore kojih je stranka i Austrija, pa su zbog toga od interesa za položaj Hrvata u Gradišču. Ipak, spomenuti treba i one ugovore koje Austrija nije prihvatila, jer kod nekih postoji vjerojatnost da če i Austrija uči u krug ugovornica. a) Austrija je stranka Konvencije o sprečavanju i kažnjavanju zločina geno- cida, od 9. 12. 1948." Kao genocid u Konvenciji se kvalificiraju: ubojstvo ili nanošenje teške tjelesne ili duševne povrede članovima jedne narodne, etničke, rasne ili vjerske grupe, namjerno podržavanje takve grupe u životnim uvjetima koji trebaju dovesti do njenog potpunog ili djelomičnog uništenja; poduzimanje mjera koje su usmjerene na sprečavanje radanja u okviru takvih grupa, prisilno premještanje djece jedne grupe u drugu. Da bi navedeni zločini bili smatrani genocidom, potrebno je da su »počinjeni u namjeri potpunog ili djelomičnog uništenja« jedne od navedenih grupa (čl. II). Ova Konvencija štiti, dakle, neka najosnovnija prava pripadnika manjina: pravo na život, slobodu od zlostavljanja, zaštitu obitelji i djece, odnosno garantira manjini kao cjelini zaStitu postojanja. Genocid je po Komvenciji proglašen zločinom po medunarodnom obzira da li je izvršen u vrijeme ” A/B, * » Treaties List SULBGISER, 2, str. ili u ratu pravu, (čl. I), a osobe koje na bez bilo koji Minority Schools in Albania, Advisory Opinion of April 6th, 1935, P.C.I.J., Series No. 64, str. 19. South West Africa Cases, Second Phase, Judgment, I.C.J., Reports, 1966, str. 313. Pristupila je Konvenciji 19. 3. 1958. Stranka Konvencije je i Jugoslavija, Vidi: Mul- tilateral ctions, mira 49. of in respect Signatures, D/7, str. 71, of which the Ratifications, Vjesnik Secretary-General Accessions Prezidijuma etc. Narodne Performs as at 31 skupštine Depositary Fun- December 1973, FNRJ, 1950, br. Razprave in gradivo, način u njemu ili privatne Ljubljana, april sudjeluju osobe 1976, št. 7—8 mogu biti kažnjene, bile one državnici, javni službenici (čl. IV). Osobe nadležnim sudovima 61 okrivljene za djelo genocida bit če sudene pred države na čijem su području djelo počinile (čl. VI). Konven- cija je predvidjela i osnivanje medunarodnih krivičnih sudova, ali do danes oni nisu osnovani. Države su preuzele obvezu da u svoja zakonodavstva unesu odredbe putem kojih se omogučuje provodenje Konvencije, a posebno obvezu da odredi kazne (čl. V). Za sve sporove koji bi medu državama mogli izbiti u vezi s primjenom i tuma- čenjem Konvencije ugovorena je nadležnost Medunarodnog suda. Za razliku od nekih stranaka Konvencije, ni Jugoslavija, ni Austrija nisu dale rezervu na odredbu o nadležnosti Medunarodnog suda. Prikazali smo Konvenciju o genocidu radi upotpunjavanja slike o pravilima medunarodnog prava koja štite manjine u Austriji, ali treba se nadati da ni njene odredbe, kao ni odredbe Konvencija Medunarodne organizacije rada o diskriminaciji u zaposlenju i zvanjima (od 1958.), kao ni one o politici zapošljavanja (od 1964.), neče biti povrijedene u odnosu na Hrvate b) 4. 1l. 1950. zaključena je u Rimu čovjeka i osnovnih sloboda." Strnke su u njihovoj domovini Gradišču" Evropska konvencija o očuvanju prava joj države članice Evropskog viječa, a medu njim i Austrija. U njoj se posebno ne štite manjine, ali se uživanje gradanskih i političkih prava naka Konvencije »bez jezik, vjera, političko nost jednoj narodnoj iz Konvencije jamči svim osobama pod jurisdikcijom stradiskriminacije na osnovama kao štu su spol, rasa, boja kože, ili drugo uvjerenje, narodno ili socijalno porijeklo, pripadmanjini, imovina, rodenje ili drugi status.« Vrijednost ite Konvencije je u relativno efikasnom sistemu nadzora nad ponašanjem država u pitanjima riješenim Konvencijom. Osnovana je, naime, Evropska komisija za prava čovjeka, pred koju sve države stranke Konvencije mogu izni- jeti prigovore protiv povreda Konvencije od strane neke države ugovornice. Kako Jugoslavija nije stranka Konvencije, zaštita naših manjina u Austriji ovisila bi o intervenciji neke Medutim, druge ugovornice. Konvencija predvida i mogučnost da se Komisiji jedinci, grupe pojedinaca i nevladine organizacije, stopkom jedne ugovornice. Takva predstavka može obrate i svi po- koji bi bili povrijedeni pobiti podnesena samo protiv onih država koje su posebnom deklaracijom pristale na tu djelatnost Komisije (st. 1, čl. 25). Austrija je to pravo dala Komisiji," a ono je od strane pripadnika slovenske manjine več bilo iskorišteno." Evropska komisija nastoji pronači prijateljsku nagodbu stranaka. Ukoliko u tome ne uspije, o sporu konačno odlučuje Odbor ministara Evropskog viječa ili Evropski sud za prava čovjeka. Sud može odlučivati samo u odnosu prema državama koje su prihvatile njegovu nadležnost. Medutim, samo jedna od interesiranih država ili sama prihvatila nadležnost % [ Austrija Conventions, pred Sud iznjeti Suda. i Jugoslavija Chart spor može Komisija, a ne pojedinci. Austrija je su ratificirale obje of Ratifications, 1 January Konvencije. Vidi: International Labour 1975. » Vidi: Nations Unies, Recueil des Traites, vol. 213, str. 221. % Vidi: Council of Europe, European Convention on Human Rights, Collected Texts (Fifth Edition), Strasbourg 1966, Section I. " Vidi: Application No. 808/60; ISOP against AUSTRIA, Decision of 8th March 1962, Yearbook of the European Convention on Human Rights, 1962, str. 108—125. Razprave a. april in gradivo, Ljubljana, 1976, št. 7 . 9) Najznačajniji opči dokument o zaštiti prava čovjeka s gledišta zaštite manjina je Medunarodna usvojena u Opčoj konvencija skupštini o ukidanju Ujedinjenih naroda svih oblika rasne diskriminacije, 21. 12. 1965, a otvorena za potpisi- vanje 6. 3. 1966. U velikom broju stranaka tog ugovora nalaze se i Austrija i Jugoslavija." U toj se Konvenciji zabranjuje rasna diskriminacija u pogledu velikog broja izričito navedenih prava čovjeka (čl. 5). Pri tome se izraz »rasna diskriminacija« definira široko, tako da Konvencija štiti od diskriminacije i etničke manjine. St. ], čl. 1, glasi: »U ovoj Konvenciji izraz »rasna diskriminacija« odnosi se na razlikovamje, isključivanje, ograničavanje ili davanje prvenstva koji se zasnivaju na rasi, boji, precima, nacionalnoj pripadnosti ili etničkom porijeklu, koji imaju za svrhu ili rezultat da unište ili da ugroze priznavanje, uživanje ili vršenje, pod jednakim uvjetima, prava čovjeka i osnovnih sloboda na političkom, ekonomskom, socijalnom i kulturnom polju ili na svakom drugom polju javnog života.« Sama Konvencija, medutim, predvida i zaštite odredenih rasnih ili etničkih da če države, grupa u uživanju zbog osiguranja prava čovjeka, napretka kad okol- nosti to zahtijevaju, donjeti posebne mjere na socijalnom, ekonomskom, kulturnom i ostalim poljima, koje se u tom slučaju neče smatrati diskriminacijom pre: ma drugim grupama (st. 4, čl. l. i st. 2, čl. 2.). Države ugovornice su se obvezale da putem zakonskih i svih drugih mjera spriječe provodenje diskriminacije od strane državnih organa ili bilo koga drugoga pod njihovom nadležnošču. Isto če tako onemogučavati i svaku ideologiju o superiomosti rasa i rasnoj mržnji. Za zaštitu od djela rasne diskriminacije Konvencija je, osim garancija u internom pravnom poretku dunarodni nadzor nad država, predvidjela i zaštitu na medunarodnom planu. Meizvršavanjem obveza država iz Konvencije ostvaruje se, u prvom redu, kontrolom izvještaja koje države ugovornice moraju ipodnositi o svojim zakonskim, sudskim, upravnim i drugim mjerama, putem kojih se ostvaruju odredbe Konvencije (čl. ili na zahtjev posebnog 9.). Ti Odbora se izvještaji podnose za što ga sastavljaju države dvogodišnja ugovonnice. razdoblja, Taj Odbor razmatra izvještaje, a može tražiti i naknadna obavještenja od podnosioca izvještaja. On sam podnosi godišnje izvještaje Opčoj skupštini, a na temelju proučenih izvještaja država i dobivenih obavještenja može davati i preporuke Opčoj skupštini. Odbor ima i nadležnost posredovanja i mirenja vornica smatra da druga krši odredbe iKonvencije. u slučaju kad jedna ugoSporove medu državama o tumačenju i primjeni Konvencije može svaka od njih iznjeti pred Medunarodni sud, ukoliko se spor ne riješi putem pregovora ili po postupku što ga predvida sama Konvencija (čl. 22.). Države mogu posebnom izjavom prihvatiti i nadležnost Odbora da prima i raz- matra saopčenja (žalbe) osoba ili grupa osoba o njenim postupcima koji su protivni obvezama po Konvenciji. Rezultat rada Odbora na temelju takvih saopčenja su njegove eventualne sugestije i preporuke zainteresiranoj državi i pojedincu (čl. 14). U malom broju država koje su prihvatile takvu nadležnost Odbora ne nalaze se ni Austrija, ni Jugoslavija. " Vidi: Multilateral Treaties .. ., str. 78, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Izvještaj Austrije Odboru 63 za uklanjanje rasne diskriminacije doveo je do vrlo značajnih primjedbi članova Odbora u odnosu na austrijski stav prema manjinama.? Na osudu su naišle austrijske tvrdnje da u Austriji nema etničkih manjina, več samo vjerskih i jezičnih, kao i zakonska ograničenja preuzetih ugovornih obveza o upo lrebi jezika manjina pred sudovima." Pri raspravi o izvještaju Odbora u Opčoj skupštini, Jugoslavija je taj največi medunarodni forum upozorila na kršenja odredaba Državnog ugovora od strane Austrije, koja ujedno predstavljaju kršenja Konvencije o zabrani diskriminacije. d) Medu ugovorima o opčoj zaštiti prava čovjeka koje Austrija do danas nije ratificirala, najznačajniji su Paktovi o pravima čovjeka, od 16. 12. 1966. I Medunarodni pakt o ekonomskim, socijalnim i kulturnim pravima, kao i Medunarodni pakt o gradanskim i političkim pravima zabranjuju svaku diskriminaciju u zaštiti prava čovjeka, pa i diskriminaciju na temelju rase, boje, jezika, vjere i nacional nog porijekla. Medutim, u čl. 27. Pakta o gradanskim i političkim pravima nailazimo na pravilo posvečeno manjinama: »U državama u kojima pripadaju tim manjinama postoje ne mogu etničke, vjerske ili jezične manjine, osobe biti lišene prava da imaju, zajedno koje s drugim članovima svoje grupe, svoj posebni kulturni život, da očituju i ispovijedaju svoju vlastitu vjeru ili da se služe svojim jezikom.« Prava manjina formulirana su dosta opčenito i neodredeno, tako da je Potkomisija za sprečavanje diskriminacije i zaštitu manjina Komisije za prava čovjeka Ujedinjenih naroda započela s proučavanjem načina ispunjavanja prava manjina prema čl, 27. Pakta. I Pakt o gradanskim i političkim pravima predvida nekoliko oblika nadzora nad izvršavanjem obveza preuzetih od strane ugovornica. One moraju podnositi izvještaje o ivzršavanju preuzetih obveza posebnom Odboru za prava čovjeka. Odbor če o pojedinom izvještaju podnositi izvještaj svim državama strankama. Osim toga, moči če uputiti »opče primjedbe« kako državama ugovomicama, tako i Ekonomskom Odbor Pakta nom daje i socijalnom ima i zadaču (posredovanje, viječu. rješavanja medunarodnih mirenje), ali se ona odnosi sporova samo u vezi s izwršavanjem na one države koje poseb- deklaracijom pristanu na takvu djelatnost Odbora. Fakultativni protokol uz Medunarodni pakt o gradanskim i političkim pravima i pojedincu, čija prava krši jedna ugovomica, pravo da započne postupak pred Odborom za prava čovjeka. Taj postupak rezultira izradom gledišta Odbora, koje on dostavlja pojedincu i državi protiv čijeg se postupka on žalio. Paktovi još nisu stupili na snagu, ali do toga če vrlo brzo doči. Naime, Pakt o gradanskim i političkim pravima prihvatilo je več 29 država, a Pakt o ekonomskim, socijalnim i kulturnim pravima 30 država, a za stupanje svakog Pakta na snagu potrebno je da ga ratificira ili mu pristupi 35 država." Austrija do sada nije ratificirala Paktove, ali izgleda da ima namjeru da to učini. Ona je, naime, 10. 12. 1973., dakle več u toku dosta oštre rasprave s Jugo- slavijom o manjinama potpisala oba Pakta i Fakultativni protokol." ” CERD/C/R.50/Add. 6, od 2. 8. 1973. % Report of the Committee on the Elimination Off. Rec., Twenty-Second Session, Suppl. No. 18 of Racial (A/9618), str. Discrimination, Gen, 34-36. “ Jugoslavija je ratificirala oba Pakta 29. 1. 1971, Službeni list SFRJ, br. 7/1971. * Multilateral Treaties..., str. 88, 92, 95. Ass, s4 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—$ Manje je vjerojatno da če Austrija pristupiti Konvenciji o zabrani disknimi- nacije u prosvjeti, koja je zaključena 14. 12. 1960, a stupila je na snagu več 22. 5. 1962." Osim zabrane diskriminacije, ta Konvencija obvezuje države da priznaju »pravo članovima narodnih manjina da se bave vlastitim prosvjetnim aktivnostima, uključujuči i održavanje škola, i da mogu, ovisno o prosvjetnoj politici svake države, upotrebljavati i podučavati svoj jezik...« (čl. 5.). Najnoviji je ugovor iz te materije Medunarodna konvencija o sprečavanju i kažnjavanju zločina apartheida, od 1973. Austrija još nije ratificirala tu Konvenciju, ali to je dosad učinilo samo 4. Završna šest država, tako da ona još nije na snazi." napomena Neprovodenje ugovornih obveza u odnosu prema manjinama u Austriji izaziva reakcije ne samo kod pripadnika manjina, nego i u jugoslavenskoj javnosti. Raznovrsne povrede Državnog ugovora, a posebno manifestacije nekih protuslovenskih organizacija u Koruškoj, dovele su i do razmjene nota izmedu Jugoslavije i Austrije, u kojima Jugoslavija zahtijeva ispunjavanje prava što su ih Slovenci i Hrvati stekli po Državnom ugovoru. U tim se raspravama postavlja pitanje opravdanosti i legitimnosti jugoslavenskog zanimanjai intervencija u prilog manjinama, a ponekad se tvrdi da se radi o miješanju u unutrašnje poslove susjedne zemlje. Ne osvrčuči se na humane, ali vanpravne osnove interesa naše zemlje, moramo poreči takve zaključke na temelju samog Državnog ugovora o uspostavljanju Austrije. Položaj Jugoslavije prema Austriji, koja je preuzela obveze prema manjinama dvaju jugoslavenskih naroda, nije položaj nekog ugovorom nevezanog zaštitnika beneficijara tog Ugovora — manjina, več Jugoslavija ima status stranke tog Ugovora. Na temelju st. 1, čl. 37. Ugovora, kao članica Ujedinjenih naroda, ratnog saveza država, koja je 8. 5. 1945. bila u ratu s Njemačkom, Jugoslavija je pristupila Ugovoru več 28. ll. 1955.$ Kao sugovornica, Jugoslavija ima pravo tražiti od Austrije izvršavanje svih njezinih obveza na temelju Državnog ugovora. Njezino pravo da traži izvršavanje obveza Austrije prema manjinama samo je pojačano time što se radi o obvezama koje su nametnute Austriji umjesto drugih rješenja koja je predlagala Jugoslavija: pripajanja dijelova predratne Austrije Jugoslaviji i razmjene stanovništva. U tom nastojanju treba se poslužiti svim prijateljskim i diplomatskim sredstvima, ali ako ona ne bi dala rezultata, pravo je Jugoslavije da ispunjavanje obveza prema manjinama traži i drugim sredstvima mirnog rješavanja sporova. Jedan od načina i 35). Ugovoreno rješavanja sporova predvida je da se svaki spor o tumačenju i sam Državni ugovor ili izvršenju Ugovora, (čl. 34 koji ne bude riješen neposrednim diplomatskim pregovorima, podnosi četvonici šefova misija velikih sila u Beču. Svaki spor koji oni ne riješe u roku od dva mjeseca, ukoliko se stranke u sporu ne sporazume o nekom drugom načinu rješavanja, podnjet če se na zahtjev bilo koje stranke u sporu Komisiji sastavljenoj od po jednog pri- padnika 9 4, str. % $ svake stranke i od trečeg člana, kojeg obje stranke spora biraju medu Službeni list SFRJ, Dodatak: Medunarodni ugovori i drugi 357. Vidi: UN Monthly Chronicle, br. 2/1975, str. 29. Vidi: Nations Unies, Recueil des Traitčs, vol. 226, str. 382. sporazumi, 1964, br. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 2 s državljanima neke treče zemlje. Ako u roku od mjesec dana stranke ne postignu sporazum o imenovanju trečeg člana, bilo koja od stranaka moči če zatražiti od Glavnog tajnika Ujedinjenih naroda da izvrši to imenovanje. Odluke Komisije su konačne i obvezuju Opisujuči stranke. medunarodne instrumente na kojima se temelji medunarodnoprav- ni položaj Hrvata u Austriji ukratko smo izložili i oblike medunarodnog nadzora nad izvršavanjem obveza ugovornica. Raznovrsne postupke mirnog rješavanja sporova mogu u nekim slučajevima pokrenuti države ugovornice (npr. kod Konvencije o zabrani rasne diskriminacije), ali ponekad i pojedinci, grupe pojedinaca i nevladine organizacije (npr. kod Evropske konvencije o pravima čovjeka). Uz sve 'te oblike rješavanja sporova pred posebnim organima stvorenim na temelju pojedinih ugovora o zaštiti prava čovjeka, u okviru svojih nadležnosti i o sporovima u vezi s manjinama mogli bi rješavati i redovni organi Ujedinjenih naroda: Opča skupština, Viječe sgurnosti i Komisija za prava čovjeka. Nameče se pitanje nadležnosti Medunarodnog suda. S obzirom da je za njegovu nadležnost potreban sporazum stranaka, moramo zaključiti da Medunarodni sud, bez posebnog sporazuma Jugoslavije i Austrije ne bi mogao rješavati eventualni spor o manjinskim pitanjima. Jugoslavija, naime, uopče nije dala izjavu o prihvačanju fakultativne klauzule o opčoj nadležnosti Suda (čl. 36. Statuta Suda), a Austrija je prihvatila takvu nedležnost, ali izuzimajuči sporove za koje su se stranke sporazumjele »da ih konačno i obvezujuče riješe primjenom drugih sred- stava mirnog rješavanja sporova«." Kako je takvo rješavanje sporova predvideno u ugovoru, Državnom čak kad bi Jugoslavija i prihvatila fakultativnu klauzulu, spor s Austrijom bi mogla iznijeti pred Medunarodni sud tek ako bi Austrija odustala od spomenute rezerve iz svoje deklaracije od 28. 4. 1971. Sažetak Pravila medunarodnog prava o pravnom položaju gradiščanskih Hrvata u Austriji Prve norme medunarodnog prava koje se odnose na Hrvate u Austriji su opda pravila o zaštiti manjina u Mirovnom ugovoru zaključenom s Austrijom (Saint-Germain-en-Laye, 10. 9. 1919). Autor opširno raspravlja o pitanju eventualnog današnjeg važenja tih predratnih odredaba o zaštiti manjina, kao i njihove primjenjivosti na pravni polažaj Hrvata u Gradišču. U traženju odgovora na ta pitanja za njega su bitna dva momenta: a) zaključivanje Državnog ugovora o uspostavljanju slobodne i nezavisne Austrije (Beč, 15. 5. 1955.), u kojem su sadržana posebna pravila o zaštiti prava slovenske i hrvatske manjine u Austriji; b) činjenica da su odredbe Senžermenskog mirovnog ugovora i danas dio Ustava Austrije (čl. 149, st. 1. Saveznog austrijskog ustava). Vodeči računa o tome, on zaključuje: a) u svim pitanjima zaštite hrvatske manjine u Austriji koja su rješavana Državnim ugo- vorom iz 1955., moraju se primjenjivati odredbe tog Ugovora; b) u pitanjima zaštite Hrva- ta u Austriji koja nisu rješavana Državnim ugovorom, primjenjuju se odredbe Senžer menskog ugovora, jer su one u Austriji na snazi kao Šim NE Sn : jski iskriminacije, Uz odredbe o opčoj zaštiti prava čovjeka i zabrani ugovor sadrži i posebna pravila o zaštiti slovenske i hrvatske la večinu obveza iz čl. 7. prema Slovencima i Hrvatima o u onim ze Ia jama u Ml m dome žive, tj. u Koruškoj, Štajerskoj i Gradišču. neke obveze samo u onim URE kotarima u kojima živi slovensko, hrvatsko ili mješovito a a jina, na području djelatnost organizacija kojima je cilj odnarodivanje pripadnika manjina, E . % Cour internationale de Justice, Annuaire 1974-1975, No. 29, str 5 Razprave in gradivo 50. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 66 cijele Austrije. brojeve skom Nijedno pripadnika kotaru. minacije pravo manjina, manjina nije vezano bilo u pojedinoj (Do takvog su zaključka u Ujedinjenim jasno, kakav narodnima zemlji, kakve razmatranja Državnom apsolutne u pojedinom došli i članovi Odbora prilikom bi cilj, dopustiv prema ni uz bilo za uklanjanje izvještaja ugovoru, mogla ili relativne upravnom ili sud- rasne diskri- Austrije). Nije, stoga, Austrija postiči provode- njem posebnog popisa stanovništva, ili samo popisa pripadnika manjina, o čemu se u novije vrijeme mnogo govori. Postoji bojazan da je svrha popisa da se dokaže kako je broj pripadnika manjina vrlo malen, a sumnja se i da bi uvjeti popisivanja mogli biti takvi, da se raznovrsnim pritiscima dovede do iskazivanja nerealno malog broja Austrijanaca kao Hrvata ili Slovenaca. Rezultati popisa koji bi iskazali znatno manji broj pri: padnika manjina no u ranijim popisima, ukazivali bi na presiju na austrijske gradane da se ne izjašnjavaju kao pripadnici manjina, ali i na dvadeselgodišnje neizvršavanje austrijskih obveza, koje je dovelo do odnarodivanja dijela Hrvata i Slovenaca. Time bi Austrija potvrdila da je povrijedila svoju osnovnu dužnost prema manjinama — dužnost zaštite postojanja manjine. Ta temeljna obveza Austrije proistječe iz cjeline čl. 7. Državnog ugovora, a posebno i iz st. 5, čl. 7. Medutim, ma kako popis bio proveden, i ma kakvi bili njegovi rezultati, on ne može utjecati na postojanje austrijskih naših manjina bitan je bio popis medunarodnopravnih obveza. Za utvrdivanje postojanja stanovništva iz 1951., posljednji popis prije zaključenja Ugovora s Austrijom. Relevantni su i podaci izneseni u jugoslavenskim zahtjevima saveznicima, na temelju kojih je ugovorena zaštita manjina u Austriji. Konkretne današnje potrebe macija, popisa, toga, sa maljske Slovenaca i Hrvata u školstvu upravi, sudstvu, kulturi, sredstvima javnih inforitd., a u okvirima odredaba Državnog ugovora, mogu se utvrditi i bez posebnih na isti način kao što se slične potrebe utvrduju i kod večinskog naroda. Osim svojim potrebama i slovenska i hrvatska manjina i te kako često upoznaju zei savezne organe vlasti putem podnesaka svojih organizacija. Sa stanovišta medunarodnog prava, neprihvatljive su isprike vanje svojih medunarodnih obveza koji se oslanjaju pravila za provodenje preuzetih medunarodnih obveza. Austrije za neispunja- na nepostojanje internopravnih Obveze Austrije prema manjina- ma na temelju Državnog ugovora jasne su i bezuvjetne. Ako za provodenje nekih od tih obveza nisu bila dovoljna pravila Državnog ugovora, Austrija je bila dužna da neposredno po njegovu stupanju na snagu donese internopravne akle za njihovu provedbu. Nedonošenje takvih pravila, ukoliko su austrijski organi smatrali da su ona nužna, i samo za sebe predstavlja kršenje Državnog ugovora. Autor, medutim, ukazuje na neka mišljenja austrijskih sudova, da nema ni potrebe za donošenjem posebnih zakonskih ili provedbenih propisa, jer je Državni ugovor self-executing ugovor. Pisac raspravu o medunarodnopravnom položaju Hrvata u Austriji proširuje i na analizu nekih ugovora o opčoj zaštiti prava čovjeka i zabrani diskriminacije. Čak i ako ne sadrže posebnih odredaba o zaštiti manjina, po njegovu mišljenju, takvi su ugovori značajni za njihov pravni položaj. Zabranu diskriminacije u uživanju prava čovjeka on ne tako kao da se na temelju te zabrane svakoj ljudskoj osobi mora jamčiti svako u istom obliku kao i drugim osobama. Takvo tumačenje zabrane diskriminacije shača pravo upravo bi dovodilo do diskriminacije u uživanju pojedinih prava. Samo ispunjavanje načela zabrane diskriminacije dovodi do nužnog posebnog tretiranja u nekim pitanjima pripadnika manjina od ostalih gradana. Za vjerske manjine nja vjere, a za jezične i nacionalne omogučavanje vatnom U i javnom tom to znači posebno uredivanje pita- slobodne upotrebe njihova jezika u pri- životu, itd. kontekstu posebno se raspravlja o Konvenciji o sprečavanju i kažnjavanju zločina genocida, Evropskoj konvenciji o očuvanju prava čovjeka i osnovnih sloboda, Medunarodnoj konvenciji o ukidanju svih oblika rasne diskriminacije i Medunarodnom paktu o gradanskim i političkim pravima. Za zaštitu manjina do sada je u praksi najznačajnija bila Konvencija o diskriminaciji, odnosno razmatranje izvještaja država pred Odborom za uklanjanje rasne diskriminacije, Upravo izvještaj Austrije doveo je do vrlo značajnih primjedbi članova Odbora na austrijski stav prema manjinama. Na osudu su naišle austrijske tvrdnje da u Austriji nema etničkih manjina, več samo vjerskih i jezičnih, kao i njena zakonska ograničenja preuzetih ugovornih obveza o upotrebi jezika ma- njina pred sudovima. Na kraju autor raspravlja i s tezom o neopravdanosti zanimanja i intervencije Jugoslavije u prilog slovenske i hrvatske manjine u Austriji. Ne osvrčuči se na razumljive Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 67 humane, ali vanpravne osnove interesa Jugoslavije, pravo tražiti od Austrije izvršavanje svih njezinih pisac zaključuje da Jugoslavija ima obveza po Državnom ugovoru, zato što je i ona stranka tog Ugovora (pristupila mu je 28. 11. 1955), Ona to pravo ima naročito u odnosu na pravila Državnog ugovora o zaštiti manjina, jer su ona u Ugovor unesena upravo na insistiranje Jugoslavije. Summary The international law provisions affecting the legal status of the Burgenland Croats in Austria The first norms of international law affecting the Croats in Austria were general pro- visions on the protection of minorities included in the Peace Treaty with Austria (Saint: Germain-en-Laye, September 10, 1919). The author discusses in detail the possible validity of these prewar provisions on the minority protection, and their applicability to the legal status of the Croats in Burgenland. In attempting to find an answer to these questions the author considers the following two elements to be essential: a) the conclusion of the State Treaty for the Re-establishment of an Independent and Democratic Austria (Vienna, May 15, 1955) containing special provisions for the protection of the rights of the Slovene and Croat minorities in Austria; b) the fact that the provisions of the St. Germain Peace Treaty are still an integral part of the Austrian Constitution (Article 149, Paragraph 1, of the Federal Austrian Constitution). In consideration of all this the author draws the following conclusions: a) in all matters pertaining to the protection of the Croat minority in Austria which are dealt with by the 1955 State Treaty, the provisions of this Treaty shall apply; b) in the matters affecting the protection of minority rights of the Croats the provisions of the Saint Germain Treaty shall apply because they are in force in Austria as part the Federal Constitution, Apart from clauses on the general protection of human rights and prohibition in Austria of discrimination, the that are Austrian not State provided Treaty for by also the State contains Treaty, special provisions protection of the Slovene and Croat minorities. Under Article 7 Austria med the majority of her obligations towards the Slovenes and Croats linder tions mixed aim is nority for has in of the assu those where they live, i. e. in Carinthia, Styria and Burgenland; certain obligaonly in those administrative and judicial districts with Slovene, Croat, or populations; and the obligation of banning the activity of organisations whose to denationalize members of the minorities, throughout Austria. Not a single miright is conditional upon any absolute or relative number of the minorities, either in individual länder, or in individual administrative or judicial districts. (Such was also the conclusion reached by the members of the Committee on the Elimination of Racial Discrimination of the UN during the discussion of the report submitted by Austria.) It is, therefore, not clear what end, permissible under the State Treaty, could Austria achieve by taking a special population census, or only a census of the minority population about which there has been so much talk lately. There are grounds for fear that the objective of the census is to prove how small is the minority, and also for suspicion that the terms of the census could be such as to show owing to various pressures, an unrealistically small number of Austrian citizens as Slovenes and Croats. The results of the census revealing a considerably smaller number of minority members than that established by earlier censuses, would point to pressures having been brought to bear on Austrian citizens not to declare themselves members of the minority, and also to the fact that for the past twenty years Austria has not been fulfilling her obligations which has caused a Thus Austria the minority's Treaty in its certain number of Slovenes and Croats to change their ethnic adherence. would confirm that she has abandoned her basic duty — the duty to protect existence. This basic Austrian obligation results from Article 7 of the State entirety and from Paragraph 5, Article 7, in particular. However, no matter how the census is going to be taken, and no matter what its results are going to be, it cannot affect the existence of Austria's international obligations. se Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 68 For the establishment of the existence of the minorities was decisive the census taken in 1951, the last census prior to the conclusion of the State Treaty with Austria. Relevant too are the data set forth in the Yugoslav requests addressed to the Allies, on the basis of which the protection of minorities in Austria was included in the State Treaty. The needs of the Slovenes and Croats in schools, courts, cultural life, mass media, etc., within the provisions of the State Treaty, can be identified even without special censuses in the same way as similar needs of the majority populations are being identified. Moreover, both the Slovene and the Croat gional and federal authorities organisations. Under the international minorities have amply and frequentiy acquainted the reabout their needs by petitioning them through their law one cannot accept the excuses advanced by Austria for her non-fulfilment of her international obligations to the effect that there are no internal legal instruments for the discharge of the assumed international obligations. Austria's obligations towards the minorities under the State Treaty are clear and unconditional. Even if the State Treaty provisions had been insufficient for the fulfilment of some of these obligations, Austria was obligated, immediately after the coming into force of the State Treaty, to pass the appropriate legal acts for their implementation. The fact that such acts were not passed, insofar as the Austrian authorities considered at all, was in itself a violation of the State Treaty. The author, however, opinions of the Austrian courts that there is no necd gulations is a self-executing The since the author Austria by State Treaty broadens analyzing his some study on conventions the on international the protection are, in his opinion, executing laws and re- treaty. general prohibition of discrimination. These conventions, even for minority for special them necessary points to some legal status protection of of the human if they do not provide still important Croats rights in and specifically for the minorities’ legal status. According to the author, the prohibition of discrimination in the enjoyment of human rights shall not be interpreted in such a way as to say that on the strength of this prohibition every person should be guaranteed every right in the same form as it is guaranteed to other persons. Such interpretation of the prohibition of discrimination would, in fact, lead to discrimination in the enjoyment of individual rights. The very implemen- tation of the principles in certain matters the treatment gements to arising a special from the prohibition treatment of the of discrimination minority members of the rest of citizens. With religious minorities to solve their religious - means such solutions whereby problems, whereas with leads which this means linguistic and necessarily differs special ethnic from arran- minorities they can freely use their language in private and public ife, etc. In this context the author specifically mentions the Convention on the Prevention and Punishment of the crime of Genocide, the European Convention for the Protection of Human Rights and Fundamental Freedoms, the International Convention on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination, and the International Covenant on Civil and Political Rights. Hitherto for the minority protection, in practice, the most important has been Discrimination Convention, especially the discussion of countries' reports before the Com- mittee on the Elimination of Racial Discrimination (CERD). It was the Austrian report that prompted members of the Committee to make very important remarks on Austria's attitude toward her minorities. There was condemmation for the Austrian claims that there are no ethnic minorities in Austria, but only religious and linguistic ones, and for Austria's statutory limitations to the assumed treaty obligations concerning the use of the minority languages in courts. Finally the author deals with the allegation that the interest of Yugoslavia in, and her support of, the Slovene and Croat minorities in Austria are unjustifiable. Apart from the understandably humane, though non-legal basis for Yugoslavia's interest, the author concludes by claiming that Yugoslavia has the right to demand from Austria the implementation of all her obligations under the State Treaty because Yugoslavia is a party to this Treaty (she acceded to it on November 28, 1955). She has this right especially on the strength of the provisions of the State Treaty concerning the minority protection, since it was on Yugoslavia’s insistence that they were included in the Treaty. ' Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 69—82 UDK a 323.15.001(436.6:—863):341.24(436)»1955« O teritorialni zasnovanosti PEU manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi Avstrije Dr. Janko Pleterski »... uzimanje za osnovu popis stanovnišiva zusa od 20 procenta za odredjivanje mesta... alnim principom — Jugoslovanska iz 1961 godine i primena cennije u saglasnosti sa teritori- koji je sadržan u pomenutom nota z dne 6. novembra 1972. (7.) članu državnog ugovora.« — »... poslednji dogadjaji u Republici Austriji — kao što je dogovor u parlamentu zastupljenih stranaka o prebrojavanju manjine i pojačan pritisak i pretnje manjini — pokazuju da Republika Avstrija nastavlja i dalje sa poli- tikom neizvršavanja odredbi državnog ugovora u odnosu na manjine.« — Ju- goslovanska nota z dne 29. 10. 1974. »...dass der Artikel 7 des Staatsvertrages keine Bestimmung enthält, die eine Minderheitenfestellung bzw.-zählung verbietet. ... Der Staatsvertrag definiert den örtlichen Anwendungsbereich der Minderheitenbestimmungen nicht durch Angabe eines geographisch abgegrenzten Gebietes, sondern nur insofern, als er verlangt, dass eine slowenische, kroatische oder gemischte Bevölkerung vorhanden sein muss... Das Argument schliesslich, das Gebiet, auf welches der Artikel 7 des Staatsvertrages Anwendung findet, sei schon durch die Verordnung der Kärntner Landesregierung vom 3. Oktober 1945 festgelegt worden, ist gleichfalls unzutreffend. Es wäre auch unmöglich gewesen schon 1945 durch eine Landesverordnung das Anwendungsgebiet für Bestimmungen des erst zehn Jahre später unterzeichneten Staatsvertrages fastzulegen.« Astrij- ska nota z dne 2. decembra 1974. 1. Zaščita slovenske in hrvatske manjšine po čl. 7 avstrijske državne pogodbe je teritorialno utemeljena. Avstrija implicitno priznava to izhodiščno načelo, hoče pa ga kolikor mogoče razvrednotiti, po možnosti obiti ali pa v stvarni uporabi kar najbolj skrčiti. Priznanje teritorialnega načela vsebujejo vsi trije izvedbeni zakoni za čl. 7 glede Koroške (šolski in sodni iz l. 1959, topografski iz l. 1972). Razvednotenje teritorialnega načela v teoriji in praksi Avstrije je v tem, da o njem govori in ga formalno upošteva zgolj kot administrativno relevantno ugotovitev »krajevnega območja uporabe manjšinskih določil« (»der ortliche Anwendungsbereich der Minderheitenbestimmugen«) manjšino na Koroškem in da in Štajerskem ne izhaja prav tako od dejstva, da je za kot za hrvatsko na slovensko Gradiščan- skem — ker niso migracijske, marveč domače, avtohtone — ozemlje njihove naseljenosti bistven element tistega njihovega marodnostnega costoja, ki ga avstrijska državna pogodbe ščiti. Narod brez teritorija ni narod in prav tako narodna manjšina brez svojega domačega ozemlja ni narodna manjšina, temveč le naključno navzoča skupina oseb, ki se po tem ali onem kriteriju razločuje od prevladujočega »normalnega« prebivalstva. Teritorij je konstitutivni element nacionalne manjšine in načelo zaščite in ohranitve takšne manjšine vsebuje tudi zaščito in ohranitev tega konstitutivnega elementa enako kot zaščito in ohranitev vseh drugih njenih konstitutivnih elementov, npr. jezika, kulture, premoženja itn. Takšen pomen in 2” Razprave funkcijo ozemlja v sistemu zaščite manjšine in gradivo, Ljubljana, je avstrijska april državna 1976, št. 7—8 pogodba še posebej uzakonila (čl. 5. in čl. 7.). — Avstrija hoče teritorialno načelo obiti s tem, da izhaja v dosedanji izvedbeni zakonodaji od dvoma sploh o obstoju ozemlja, na katerem živi slovensko, hrvatsko ali z nemškim mešano prebivalstvo. Brez vsa- kega dvoma pa trdi za slovensko prebivalstvo na Koroškem, da tam »prebiva zelo raztreseno« (»sehr zerstreut siedelnd« — Avstrijska nota z dne ll. januarja 1975), medtem ko kak problem slovenskega prebivalstva na Štajerskem sploh zanika (»hat sich in der Steiermark ein Problem im Zusammenhang mit den Minderheiten nicht ergeben« — avstrijska nota z dne 2. decembra 1974). Teritorialno načelo skuša obiti tudi s tem, da pojem teritorija, ki je v čl. 7 definiran kot »upravni in sodni okraji... s slovenskim (hrvatskim) ali mešanim prebivalstvom«, ki torej vsebuje sklenjenost vsaj enega takšnega okraja, tolmači kot nepovezan seznam posamez: nih naselij (določitev 205 posameznih naselij kot tistih, ki prihajajo v poštev za dvojezično oznako po 3. odst. čl. 7. v zakonu z dne 6. junija 1972). — Tendenca Avstrije, da bi v stvarni rabi kar najbolj skrčila teritorij manjšine, ni samo temeljni namen sklepa o ugotavljanju manjšine, temveč je dokazana tudi z restriktivnim tolmačenjem in izvajanjem že sprejetih avstrijskih pravnih predsiopv (neizvajanje dvojezičnega pouka na znatnem številu šol, ki jih je kot dvojezične predpisala uredba koroške deželne vlade z 3. oktobra 1945, provizorično reduciranje slovenskega kot uradnega jezika na zgolj tri sodne okraje od devetih (!), ki zajemajo ozemlje dvojezičnih šol, restriktivno tolmačenje topografskega zakona z dne 6. julija 1972, tako da je od 205 naselij za dvojezično označitev ostala le še približno polovica maselij). 2. Teritorialna utemeljenost zaščite slovenske in hrvatske manjšine ni samo sklep iz dejstva, da gre za narodne (nacionalne) manjšine (o takšnih izrecno govori rusko besedilo čl. 7), temveč predvsem tudi iz značaja čl. 7. Glede Koroške in Šta- jerske je čl. 7 način rešitve teritorialnega vprašanja, neposredna posledica dejstva, da je bilo vprašanje, kakšna bo državna meja Avstrije z Jugoslavijo, ob koncu druge svetovne vojne mednarodno pravno odprto. Zahteva Jugoslavije po priključitvi obmejnega dela Koroške in nekaterih obmejnih občin Štajerske je temeljila predvsem na dejstvu, da gre za ozemlje s slovenskim ali mešanim slovensko-nemškim prebivalstvom, na dejstvu da je prva avstrijska republika namerno nadaljevala im krepila germanizacijo tega ozemlja, da je nacislična vladavina to stopnjevala v politiko genocida slovenskega prebivalstva in da je to prebivalstvo aktivno sodelovalo v oboro- ženem boju proti hitlerjevski Nemčiji. Splošni temeljni vzrok za to zahtevo pa je bilo dejstvo, da je Jugoslavija bila 6. aprila 1941 napadena z ozemlja, ki je danes del obnovljene Avstnije. Štiri velike države, ki so odločale o pogojih obnove demo- kratične in neodvisne Avstrije, so to zahtevo Jugoslavije vzele v obravnavo, zavzemale do nje dalj časa neenotna stališča, končno pa so 20. junija 1949 odločile, da naj bodo meje obnovljene Avstrije takšne, kakršne so bile 1. januarja 1938, pogodba o Avstriji pa mora predvidevati, da »Avstrija zagotavlja varstvo pravic slovenske in hrvatske manjšine v Avstniji«. Obveznost Avstrije, da ščiti slovensko in hrvatsko manjšino, je v neposredni vzročni in stvarni zvezi s sklepom o obnovi stare držawne meje med Avstnijo in Jugoslavijo, je torej način reševanja državno«teritorialnega vprašanja. Varstva slovenske manjšine ni mogoče ločiti od ozemlja njene naseljenosti, zaščitena mora biti teritorialno. To je potrdila držawna pogodba, ki vsebuje tako čl. 5 o mejah kot čl. 7 o specifični zaščiti slovenske in hrvatske manjšine. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 71 3. Neposredno vzročna in stvarna povezanost čl. 5 in čl. 7 avstrijske državne pogodbe je očitna iz dejstva, da so predstavniki štirih velikih držav manjšinsko zaščitna določila prvič načelmo izrekli ob sklepu o mejah in jih nato tudi formirali (24. avgusta 1949). Pri tem je treba opozoriti na dve pomembni dejstvi: a) Sklep z dne 20. junija 1949, ki je splošno govoril o varstvu slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji kot celoti, so opredelili teritorialno in ga vezali na ozemlje upravnih in sodnih okrajev s slovenskim oz. hrvaškim ali mešanim prebivalstvom v avstrijskih zveznih deželah Koroški, Štajerski in Gradiščanski. S tem je bilo opredeljeno načelo teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite za obravnavano manjšinsko prebivalstvo. In b) Z vključitvijo manjšinsko zaščitnih določil glede tega prebivalstva so sestavljalci pogodbe presodili in primerno upoštevali dejstvo, da prva republika Avstrija teh manjšin nikakor ni zadovoljivo varovala in da so zato potrebne nove, dodatne oblike zaščite. Na nezadostnost manjšinske zaščite v Avstriji po določilih senžermenske pogodbe iz 1. 1919 in še posebej na njihovo neizvajanje in na germanizacijske tendence v času prve avstrijske republike je namreč predstavnike štirih velikih držav opozarjala Jugoslavija, nazadnje s posebnim memorandumom z dne 28. julija 1949, Čl. 7 potemtakem nikakor ne pomeni samo želje pogodbenih držav popraviti zgolj zločinsko genocidno politiko nacističnega režima v letih 1938—1945, temveč pomeni tudi in še celo posebno, njihovo namero, da državna pogodba obveže obnovljeno demokratično Avstrijo, da do slovenske in hrvatske manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem vodi drugačno, negermanizacijsko politiko in da v namen njihove zaščite sprejema nove in popolnejše ukrepe. Prav posebej se ta namera nanaša na teritorialno utemeljenost te zaščite, kar je vidno v tem, da je nova državna pogodba — v razliko od senžermenske — ozemeljsko zaščito tudi konkretno opredelila. 4. V nasprotju s senžermensko mirovno pogodbo iz l. 1919, katere manjšinsko zaščitna teritorialna določila so se za varstvo slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji izkazala kot nezadostna, je avstrijska državna pogodba takšna določila na novo, natančneje opredelila. Medtem ko je senžermenska pogodba vsebovala le splošno rabljeno teritorialno klavzulo manjšinskega varstva, da namreč to varstvo velja »v mestih in okrajih, v katerih biva znaten delež avstrijskih državljanov drugačnega kot nemškega jezika«, govori čl. 7 izrecno o Koroški in Štajerski, torej o deželah, kjer je Jugoslavija po sprejetju sklepa o meji za varstvo manjšin posebej zainteresirana, in pa o Gradiščanski, glede katere je Jugoslavija že ves čas sklepanja pogodbe o Avstriji zahtevala posebno varstvo hrvatske manjšine. Zaradi vsega tega postulira čl. 7 manjšinsko zaščito ne le zaradi jezikovno posebnih, sicer pa pobliže neopredeljenih avstrijskih državljanov (»ratione personae«), temveč izrecno zaradi slovenske in hrvatske narodne manjšine in to na njenem domačem ozemlju (»ratione loci«). To ozemlje je pobliže opredeljeno takole: »..v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Štajerske in Gradiščanske s slovenskim, hrvatskim ali nacionalno mešanim prebivalstvom«. Opustitev pogoja, ki ga izrecno vsebuje sen- žermenska mirovna pogodba, o »znatnem deležu« prebivalstva narodne manjšine, je namerna, ker se čl. 7 nanaša ma točno opredeljena ozemlja, ki so predmet meddržavnih pogajanj in katerih geografski obseg je dobro znan in ga ni treba šele ugotavljati im določati. Na tem ozemlju ni potrebno in ni dovoljeno postavljati pogoj nekega določenega deleža prebivalstva narodne manjšine. V tej zvezi je stipulirana prepoved asimilacije slovenske in hrvatske manjšine-prebivalstva — kot skupine m (kolektiva), Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ki ne izhaja le iz splošnega, manjšinsko zaščitnega namena celotnega čl. 7 temveč izrecno tudi iz določila njegovega 5. odstavka (prepoved denacionalizacije slovenske in hrvatske macionalne manjšine), kar vsebuje tudi prepoved krčenja ali celo likvidiranja njihovega domačega ozemlja naselitve. Na tem ozemlju mora posebni režim, ustvarjen zaradi manjšinske zaščite, veljati brezpogojno in trajno. Ta pomen teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite je potrebno še posebno poudariti, saj izvira iz izkušnje dogajanja na Koroškem in Štajerskem, kjer je v teku več kot stoletna zavestna germanizacija (na Gradiščanskem po l. 1920) in kjer ni nobene stvarne možnosti, da bi bilo ogroženo naselitveno ozemlje večinskega, nemškega prebivalstva. To je položaj, v katerem je v preteklosti in sedanjo- sti v svoji substanci ogrožena le manjšina. Ogroženo je le njeno ozemlje naseljenosti, ki ne pozna širjenja temveč vedno le krčenje in ekspanzijo domače večinskega elementa. Prav ta položaj je bil razlog za vključitev izrecne prepovedi asimilacije v avstrijski državni pogodbi. 5. Ozemlje manjšinske zaščite na Koroškem (upravni in sodni okraji s slovenskim in mešanim prebivalstvom) je bilo v teku sklepanja državne pogodbe več- krat definirano. Avstrijska stran sama ga je definirala že jeseni 1945, ko je že v naprej zavračala teritorialne zahteve Jugoslavije, še preden je ta svoje zahteve uradno konkretno opredelila. V spomenici z dne 12. septembra 1945 zaveznikom prek britanske vojaške vlade v Avstriji je koroška deželna vlada zapisala, da Ko- roška ni etnično enotna, da je njeno prebivalstvo sestavljeno iz nemško im slovensko govorečega prebivalstva, da je treba ločevati med severnim in zahodnim delom dežele, kjer prebiva izključno le nemško prebivalstvo, in pa med »dolinami in kotlinami na jugu in jugovzhodu srednje in vzhodne Koroške« z »mešanim« prebival- stvom. Ozemlje s slovenskim in mešanim prebivalstvom je avstrijska stran natanč. no opredelila z zakonsko uredbo, ki je na tem ozemlju uvedla splošno obvezno dvojezično t. j. slovensko-nemško osnovno šolstvo (3. oktobra 1945). Ta zakonska uredba našteva 64 koroških občin, za katere je značilno to, da skupaj tvorijo geo- grafsko sklenjeno, nepretrgano ozemlje. V ponovnih izjavah je Avstrija v tem času zagotavljala, da hoče slovensko manjšino varovati in ji dati vse pravice, pri čemer ni nikoli dvomila o ozemlju, določenem za dvojezično šolsko ureditev. Nasprotno, avstrijski predstavniki so na tako teritorialno zasnovano dvojezično šolstvo ponovno uradno opozorili štini velike države kot na poglavitni dokaz, da Avstrija slovensko manjšino na Koroškem priznava in ščiti. Jugoslavija je ozemlje, ki se nanj nanaša čl. 7, definirala glede Koroške in Štajerske s teritonialnim zahtevkom, naznačenim že z moto z dne 14. novembra Glede obeh teh nim prikazom vam v začetku tudi po sklepu 1945. dežel in tudi glede Gradiščanske je to še dodatno storila s podrobetnične strukture v aneksih k memorandumu štirim velikim držaleta 1947. Zlasti je še treba upoštevati, da je Jugoslavija to storila štirih velikih o avstrijsko-jugoslovanski državni meji. V memoran- dumu z dne 28. julija 1949 konferenci namestnikov zunanjih ministrov štirih velikih sil, ki je tedaj razpravljala o manjšinsko zaščitnih določilih avstrijske državne pogodbe, je natančno, z naštetjem političnih okrajev in občin, opredelila ozemlje manjšinske zaščite slovenskega prebivalstva na Koroškem. Tako opredeljeno ozemlje se je v glavnem ujemalo z ozemljem dvojezičnih šol po avstrijski zakonski ured- bi z dne 3. oktobra 1945. Ker so predstavniki prizadete slovenske manjšine tudi sami, po sklenitvi državne pogodbe, v spomenici avstrijski vladi in vladam štirih za- Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m vezniških držav in vladi pridružene sile Jugoslavije z dne 11. oktobra 1955 opredelili ozemlje, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita po čl. 7 na Koroškem, kot »teritorij, ki je označen v uredbi o dvojezičnih šolah iz leta 1945, z vključenimi upravnimi, sodnimi, samoupravnimi horju, ki so pristojni za imenovano treh prizadetih faktorjev, Avstrije, in drugimi uradi v Celovcu, ozemlje«, je podana Jugoslavije, Beljaku in $mo- dejanska soglasnost vseh slovenske manjšine na Koroškem, glede obsega teritorija, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita na Koroškem po čl. 7. To je bilo v času formuliranja tega člena v avgustu 1949. Ta člen je ostal po svojem besedilu nespremenjen vse do končnega podpisa državne pogodbe. Ni bilo potemtakem mobenega razloga za predstavnike štirih velikih držav, ki so odločali o avstrijski državni pogodbi, da bi glede obsega tega ozemlja imeli drugačno mnenje ali namero. Zato tudi niso kakorkoli naznačili, da bi to ozemlje šele bilo treba kako drugače določiti oz. ugotavljati, še prav posebej pa ne po poti kakršnegakoli ugotavljanja manjšine. Trditev avstrijske note z dne 2. decembrom 1974. da čl. 7 postavlja pogoj obstoja »relevantne manjšine«, ni utemeljena niti v okoliščinah nastanka miti v samem besedilu avstrijske državne pogodbe. Ta pogodba ne izhaja od pogoja, »da mora obstajati slovensko, hrvatsko ali mešano prebivalstvo«, temveč od znanega in od vseh treh prizadetih priznanega dejstva, da takšno prebivalstvo že obstaja in da bo moralo še nadalje obstajati. Zato je tudi napačen argument avstrijske note, da zakonska uredba o dvojezičnih šolah na Koroškem ni mogla že 3. oktobra 1945 določati ozemlje, ki se naj na njem izvajajo določila avstrijske dr- žavne pogodbe sklenjene šele deset let pozneje. Pravni subjekt in objekt zaščite, slovenska manjšina in njeno naselitveno ozemlje na Koroškem, sta stara in tradicionalna in nista šele nastala in to niti z zapisom v zakonski uredbi dne 3. oktobra 1945 niti 15. maja 1955, ko je bila avstrijska državna pogodba končnoveljavno skle- njena. 6. Ugotavljanje slovenske manjšine, kakor je predvideno v avstnijskem zakonu o manjšinskem šolskem zakonu za Koroško z dne 19. marca 1959, v zakonu o uradnem jeziku na koroških sodiščih z dne 19. marca 1959, v sklepu parlamenta z dne 19. marca 1959, ki avstrijski vladi nalaga, da takšno ugotavljanje pripravi in izvede, in še posebno politični dogovor o potrditvi načela ugotavljanja, ki so ga sprejele vse v avstrijskem parlamentu zastopane stranke dne 17. septembra 1974, in sploh vsakršno ugotavljanje kot pogoj očitnem nasprotju s to pogodbo za izvajanje in pomeni avstrijske njeno hudo državne pogodbe, je v kršenje. 7. Omenjeno ugotavljanje manjšine pomeni »in merito«, da hoče Avstrija postaviti izvedbo manjšinske zaščite po čl. 7 na temelj načelnega dvoma o obstoju manjšine in načelnega zanikanja obveznosti, da imenovano manjšino ščiti in ohranja kot celoto. 8. Po svojem ške nacionalistične je nova oblika izvoru je zamisel ugotavljanja manjšine družbene strukture na Koroškem tega starega nadaljevanje boja za likvidacijo manjšine. nem- To boja. Izvajati jo je bilo treba potem, ko se je po maju 1945 ta struktura morala odreči direktni genocidni metodi, slovenskemu prebivalstvu uporabil nacistični režim. Ta nova nemu testamentu zadnjega predstavnika nacistične vladavine Rainerja, ki je 8. maja 1945 priporočal, naj novi odgovomi kakršne je bil proti oblika ustreza politič na Koroškem dr. F. ljudje na Koroškem Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 74 poiščejo pnilagojene oblike boja, ki »bolje ustrezajo nazorom naših sovražnikov«, s čimer so bile mišljene zavezniške in pridružene države, ki so tedaj z velikanskimi žrtvami premagale hitlerjevsko Nemčijo. Prilagojene oblike protislovenskega boja je nemška nacionalistična družbena struktura na Koroškem začela neprikrito uveljavljati že po sklepu o mejah l. 1949, še bolj brez pomislekov in ozirov pa po sklenitvi avstrijske državne pogodbe in po prenehanju zavezniške zasedbe Avstrije. Med temi oblikami je zahteva po ugotavljanju manjšine postala pravcati »ceterum censeo« novim razmeram prilagojenih nosilcev nemškega nacionalizma ma Koroškem. Ob tej guasi demokratični in demagoški zahtevi si ti nosilci neovirano pridobivajo in izsiljujejo vedno širši konsens prebivalstva vladajoče narodnosti za svoje splošne, zaradi poraza v drugi svetovni vojni, prikrite družbene cilje. Dejstvo, da je avstrijski zakonodajalec že l. 1959 sprejel načelo ugotavljanja manjšine, zlasti pa dejstvo, da so se po 15 vmesnih letih rezerviranosti (zaradi ugovora slovenske manjšine in protesta Jugoslavije) zanj ponovno opredelila vse v avstrijskem parlamentu zastopane stranke in da hoče avstrijska vlada to načelo celo uveljaviti kot pravico za Avstrijo, pričata o tem, kako nevamo so se razširile postojanke in vpliv nadaljevalcev (v prilagojeni obliki) miselnosti, ki je bila na srečo vsega človeštva vojaško poražena leta 1945. 9, Ljudska štetja na Koroškem so bila glede registriranja prebivalstva vselej sredstvo zmanjševanja jezikovnega značaja dežela slovenskega jezika. Kriterij »ob- čevalnega jezika« je dajal nemškemu jeziku kot jeziku javnega življenja, politike, gospodarstva in javnih kulturnih ustanov že v času monarhije v števnih rezultatih veliko večji delež kot pa je bil delež samega nemškega prebivalstva. K temu so pripomogli še specifični politični prijemi števnih oblasti in pa pritisk nemškega na- cionalizma. Stvari so se v teh pogledih v času prve avstrijske republike in njenih štetij leta 1923 in 1934 še bistveno poslabšale, Celo tako poslabšale, da je spričo nestvarnih rezultatov štetij 1923 in 1934 dobilo zadnje štetje v monarhiji leta 1910 pomen štetja, katerega rezultati relativno še najbolj ustrezajo stvarnem stanju. Od leta 1910, ko je na Koroškem v današnjih mejah bilo naštetih 66.463 oseb s slovenskim občevalnim jezikom, se je do leta 1934 statistično ugotovljeno število prebivalstva s slovenskim jezikom namreč zmanjšalo na 26.128. Poleg protestov in opozoril slovenske manjšine obstaja obsežna znanstvena literatura, ki obravnava leo- rijo in prakso ljudskih štetij na Koroškem. Ta dela ugotavljajo nesporno, je število registriranih oseb s slovenskim jezikom mogoče niti približno pojasniti s faktorji gibanja skrčilo tako prebivalstva da se hitro, da tega ni (morebitna večja umrljivost, izseljevanje in podobno), temveč da gre to krčenje na račun dejstva, da se čedalje večji krog oseb, ki so pri prejšnjem štetju bile še prištete k slovenskemu jeziku, prišteva pri novem štetju k nemškemu jeziku, ne da bi te osebe dejansko spremenile svoj jezikovni značaj. Tega dejstva niti sami predstavniki Avstrije v pogajanjih za državno pogodbo niso zanikali. Tako je prihajal rezultat štetij v prvi avstrijski republiki v čedalje večje neskladje z dejanskim jezikovnim značajem prebivalstva, seveda na škodo slovenskega jezika. Ni naključno, da so koroški vladni faktorji, ki so jeseni 1945 pripravljali dvojezično šolsko ureditev, ki naj bi dokazovala dobro voljo nove Avstnije nasproti slovenskemu prebivalstvu Koro- ške, segli za določitev teritorialnega temelja te ureditve nazaj k podatkom zadnjega štetja v monarhiji leta 1910, da so se izognili rezultatom avstrijskega štetja leta 1934, katere so torej imeli za nestvarne. Nestvannost rezultatov mi samo posledica Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 75 napačne števne metode (l. 1934 so spraševali o »jeziku kulturnega kroga«), temveč je v največji meri posledica germanizatorskega pritiska vseh vrst na slovensko manjšino. Na te okoliščine je v času pripravljanja avstrijske pogodbe jugoslovanska de- legacija ponovno in izčrpno opozarjala. V memorandumu iz leta 1948 je za zaščito slovenske in hrvatske manjšine v Avstriji zato med drugim izrecno zahtevala: »Pri ljudskih štetjih je treba ugotavljati materinski jezik v sodelovanju s predstavnikom Hrvatov oz. Slovencev«. Po sklepu o mejah je ta element manjšinske zaščite še podrobneje opredelila v spomenici z dne 28. julija 1949, pri čemer je izrecno opozorila, da je izjave o materinskem jeziku, označenem kot »windisch«, treba registri- rati kot »slovenski«. To opozorilo je bilo posledica izkušnje s taktiko skrajnih nemških nacionalistov na Koroškem, reč zatrjevanja, da je slovensko različna od slovenskega ki jo je nacistični režim povzdignil v sistem, namnarečje na Koroškem posebna jezikovna skupina, knjižnega jezika. Nacistične oblasti so v skladu s svojo politiko likvidacije slovenske manjšine izvedle v l. 1939 štetje, ki je prvo v zgodovini ljudskih štetij na Koroškem poleg nemškega in slovenskega jezika spraševalo še ipo slovenskem narečju im ga pod smenom »windicsh« registriralo kot posebno jezikovno skupino. Podatki tega štetja so v prvih letih po vojni bili sicer znani le v globalnih številkah, prav dobro pa je še vsem prizadetim bilo v spominu, kako so nacisti vključili pojem in oznako »windisch« v svoj sistem. Treba je pripomniti, da so nacistične oblasti s tem štetjem pripravljale »končno vprašanja na Koroškem, tt. j. izselitev slovenskega elementa. rešitev« slovenskega V prvih letih meposredno po vojni v Avstriji ni bilo splošnega ljudskega štetja. Ze v tem času pa je za praktične potrebe dvojezičnega šolstva na Koroškem šolska oblast vsako leto izvedla prek učiteljev anketo o materinščini šolarjev. V tem času so še hoteli dokazovati, da je storjen odločilni prelom z nacistično tradicijo na Koroškem in da je slovenska mamjšina enakopravna in zavarovana. Šolska oblast je izrecno poudarjala, da gre za materinski jezik, torej ne za kak »občevalni« jezik učencev, in pa da obstaja poleg nemškega le slovenski jezik, ki obsega tudi pojem »windisch«. Navodilo glede izpolnjevanja vprašanja o materinščini se je še l. 1951 glasilo: »Kot materinski jezik je treba zapisati občevalni jezik, ki je v rabi v družinskem krogu. Pri tem ne gre za izjavo o »kulturni pripadnosti«, za- radi česar je treba učence, ki govore slovensko narečje (nekoč označevano rinski jezik slovenski«. — Pripomniti doma kot izključno »windisch«) ali pretežno zapisati v slovenski rubriko oz. »mate- je treba, da je šolska oblast na Koroškem v stistem času tudi sicer opozarjala, da v uradni rabi izraz »windisch« ni dopusten in da je uradna označitev tega jezika »slovenski« (»slowenisch«) (Odlok koroškega deželnega šolskega sveta z dne 10. aprila 1946). Prvo splošno ljudsko štetje je Avstrija izvedla l. 1951, šele potem, ko sta člena o mejah in manjšinski zaščiti v načrtu pogodbe že bila sprejeta in formulirana. Dotlej so na Koroškem že močno oživele politične sile, 'ki so se po maju 1945 morale začasno potuhniti in ki so v tem štetju videle možnosti nadaljevati po zavezniški zmagi pretrgano »končno rešitev« slovenskega vprašanja na Koroškem. Te sile so že osnovale organizacije z značil- nim diskriminacijskim proti Slovencem naperjenim naslovom »Zveza domovini zvestih južnih Korošcev« in prek nje in vseh drugih postojank v družbeni strukturi so oživele zahtevo po registraciji slovenskega narečja z imenom »windisch« kot posebnega jezika poleg slovenskega. Namen je bil decimirati v števnih rezultatih število prebivalstva slovenskega jezika. Avstrijska statistična oblast je s svoje strani zavrgla materiniščino kot kriterij za popis jezikovne pripadnosti in se vrni- 76 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 la k »občevalnem jeziku« in k vsem problematičnim prijemom pri izvedbi štetja, kakršne je že v prvi republiki slovenska manjšina odločno zavračala (sistem števnih komisarjev in pod.). Kot movost je uvedla možnost, da se pri šteti osebi vpiše tudi dva ali več občevalnih jezikov, kar manjšini, ki dejansko večidel govori tudi nemški jezik, samo po sebi ne bi moralo biti v škodo, kar pa se je pokazalo kot posebno problematično pri izračunavanju in objavljanju rezultatov štetja. Toda poglavitna negativna in proti obstoju slovenske manjšine na Koroškem usmerjena značilnost štetja je bilo to, da štetje ni sledilo omenjeni temveč je dopustilo cepljenje cepljenja števni formularji slovenskega seveda niso metodi jezika v »slovenski« predpisovali, šolskih oblasti, in »windisch«. saj posebej sploh Tega niso go- vorili o nobenem jeziku, ne o nemškem ne o kakem drugem. Statistične oblasti pa cepljenja slovenskega jezika v dve kategoriji tudi niso izrecno prepovedale, celo kakega kritičnega mnenja niso izrazila čeprav bi to bilo njihova strokovna dolžnost. Tako je bilo polje odprto dejavnosti in tendencam, ki so rehabilitirale nacistični protimanjšinski rubriko pri slovenskem Organizirani števni sistem. prebivalstvu Širili so geslo, da je treba v jezikovno vpisovati oznako »windisch«. akciji za uveljavitev tega sistema se je nato pridružila tudi ob- last: 8. maja 1951 je koroški deželni glavar izdal vsem občinam, t.j. izvedbenim instancam štetja, odlok (Zl. 6981-2/51), v katerem je sporočeno obvezno tolmačenje, kako je treba izpolnjevati rubrike o občevalnem jeziku. In sicer: »Praviloma pripadajo k področjem, kjer se govorita dva ali več občevalnih jezikov, tiste občine Koroške, v katerih obstajajo dvojezične šole in kjer se poleg nemškega jezika uporablja še slovenski ali »windisch« kot občevalni jezik«. Iz tega navodila in poznejšega komentarja v dnevnem tisku je očitno, da je oblast na ozemlju dvojezičnih šol Koroške govorila o vseh treh jezikovnih oznakah kot o enakovrednih in da se ni zavzela za to, da bi opozorila, da je slovenski jezik en sam in da je »windisch« njegova uradno nepriznana soznačnica. Tega ni storila, čeprav se je dobro zavedala, kakšne tendence se skrivajo za vsiljevanjem čeno upoštevanega jezika pri štetju. Glasilo stranke deželnega »windisch« kot loglavarja je prav v zvezi z navedenim njegovim odlokom komentiralo: »Enačenje 'windisch' z domovinsko zvestobo je zelo mladega datuma... V času (odloka) pa je bilo že znano, da bo neka določena stran pri prihodnjem ljudskem štetju ljudi pozivala, naj vpišejo »windisch« namesto »slovenski«. — Pri odloku deželnega glavarja z dne 8. maja 1951 je šlo torej za zavestno odločitev oblasti, da se ne postavijo po robu akciji za uvedbo »windisch«, vzlic temu, da so se zavedale diskriminacijskega značaja tega početja. Še več, te oblasti so uradno tolmačile, da je takšna akcija dopustna in zakonita. Trditev avstrijske note, da avstrijske oblasti niso odgovorne za oživitev samo posebne uradne registracije »windisch« pri ljudskih štetjih, ampak da vzele ma znanje, kar je lastnoročno vpisalo določeno število državljanov, napačna že v luči navedenega odloka koroškega deželnega glavarja. Ta so je trditev živo priča vrh tega o vznemirljivem nagnjenju avstrijske vlade, da zamiži pred organizirano protimanjšinsko dejavnostjo. V praksi so odlok koroškega deželnega glavarja tolmačili številnim komisarjem celo kot obveznost, da vpisujejo kjerkoli mogoče, t.j. kjer odpor štete osebe ni preveč močan, »windisch« namesto slovenski. O tem obstajajo izpovedi verodostojnih prič. Avstrijska statistična služba je pozitivno sprejela in podprla akcijo za rehabilitacijo nacistične števne manipulacije z jezikom »windisch«. To je dokazano z dejstvom, da je kategorijo »windisch« vključila v statistično obdelavo in objavo brez vseh pridržkov. Za štetje l. 1971 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 je celo vnaprej, torej že pred »lastnoročnim nov«, tehnično pripravila program no jezikovno kategorijo Posebno široko vpisom določenega števila državlja- za računalniško obdelavo podatkov štetja vključ- »windisch«. registriranje odprlo m »windisch« vrata manipuliranju poleg slovenskega s števnimi rezultati in pa nemškega pri objavi jezika je in pri spreje- manju oblastnih ukrepov v zvezi z manjšino na Koroškem, a vselej v njeno škodo. Podatki štetja l. 1951 so bili uradno objavljeni v štirih različnih variantah, katerih vsaka je dala drugačno številko o slovenskem jeziku, skupna poteza teh objav pa je, da so vse od slovenskega jezika odštevale »windisch« po raznih metodah, a da nobena ni povedala, kakšno je skupno število vseh oseb s slovenskim občevalnim jezikom brez njegove neznanstvene cepitve (42.095). V to proti priznanju obstoja slovenskega prebivalstva naperjeno »matematiko« so se vključile obnovljene protimanjšinske organizacije. Te so v javnosti in v politiki dosledno uveljavljale najslabšo možno varianto izračunavanja števila oseb slovenskega jezika: Vse osebe, pri katerih je bil zapisan jezik »windisch« v kakršnikoli kombinaciji, so prištevali k nemškemu prebivalstvu, slovenski značaj so dopuščali le še tistim, ki so slovenski jezik vpisali kot edini ali pa na prvem mestu (13.712). /n prav to za manjšino najbolj neugodno varianto je sprejela avstrijska vlada leta 1959, ko je pripravljala zakon o slovenskem jeziku pri sodiščih! Za določitev sodnih okrajev, ki provizorično, do ugotavljanja manjšine, pridejo v poštev za izvajanje tega zakona, je porabila izračun, ki je temeljil na omenjeni metodi nemških ekstremistov. Vrh tega je še svojevoljno postavila kriterij 20 %-nega deleža tako izračunanega manjšinskega prebivalstva. Na tak način je lahko izdelala zakonski predlog, potem sprejet v parlamentu, ki je slovenski jezik pri sodiščih omejil le na tri koroške sodne okraje od skupno devetih dvojezičnih! Na podoben način je vlada uporabila tudi podatke ljudskega štetja iz leta 1961 pri pripravi zakona o dvojezičnih krajevnih napisih z dne 6. julija 1972 za določitev krajev, ki naj bi bili označeni dvojezično: Zopet je bil samovoljno wvzet kriterij 20%, od slovenskega prebivalstva pa so odšteli osebe z jezikovno oznako »windisch«, »windisch-deutsch« in »deutsch- windisch«. Vzlic temu, da je štetje l. 1961 že samo po sebi v celoti za slovensko manjšino slabše od štetja leta 1951, so vendarle edino zaradi uporabe metode, ki jo vsiljujejo »Heimatdienst« in sorodne organizacije, mogli priti do trditve, ki jo vsebuje vladno pojasnilo k zakonskemu predlogu, da je namreč »slovenska manj- šina na Koroškem naseljena raztreseno«, t.j. da ni sklenjenega ozemlja s slovenskim in mešanim prebivalstvom. Kot je znano, vsebuje isto protimanjšinsko trditev tudi nota avstrijske vlade z dne 11. januarja 1973. Zaradi vseh teh dejstev je težko dovolj ostro označiti neresničnost trditve avstrijske note z dne 2. decem- bra 1974 da »avstrijska savezna vlada uostalom nije dozvolila da na njenu mamjinsku politiku utiču ove razne windišarske komhbinacije«. Še enkrat je treba poudariti, da so trditve, da žive na Koroškem poleg Slovencev še posebni »Windische« s posebnim jezikom, pred nacizmom zastopali le po- samezni nacionalistični publicisti in da je ni sprejela pri svojih štetjih niti stara monarhija niti prva avstrijska republika. Uradno so jo uvedli šele nacisti pri štetju 1. 1939. Po vojni so šolske oblasti uradno oznako »windisch« prepovedale, v svojih statističnih anketah so spraševale le za nemško ali slovensko materinšči- no učencev. Po sklepu o mejah pa so pri štetju 1. 1951 in tudi pri vseh naslednjih štetjih zopet sprejeli »windisch« kot posebno kategorijo in s tem prevzeli tradicijo nacizma. Nekritičnost avstrijske vlade do te tradicije je nedvomno stvar, ki jo Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 78 je treba gledati tudi v luči protinacističnih določil državne pogodbe in ne le z vidika določil njenega čl. 7. Do kakšne mere je avstrijska vlada nekritično, a vneto sprejemala in celo zagovarjala to tradicijo nacizma, se posebno drastično vidi v odgovoru avstrijske vlade z dne 1l. septembra 1961 na vprašanja Komisije za človeške pravice pri Evropskem svetu o jezikovni strukturi prebivalstva v sodnem okraju Rožek (Rosegs) na Koroškem (zadeva »Isop«). Odgovor avstrijske vlade (baje je njegov avtor zdaj najvišji funkcionar Republike Avstrije)" — je čisto resno zatrjeval, da obstaja v tem sodnem okraju poleg prebivalstva nemškega in slovenskega jezika, še prebivalstvo tretjega, krepitev njegove posebnosti, prevodu-besedilu škem Že te izkušnje »wendish s teorijo »windisch« jezika in je ta jezik, v pod- (lužiško) kot označil še posebej srbskega (v angle- sorbish«)! in prakso povojnih avstrijskih v zvezi štetij ljudskih z jezikom prebivalstva na ozemlju političnih in sodnih okrajev na Koroškem s slo- venskim ali mešanim prebivalstvom, vse izkušnje z ukrepi avstrijske zakonodaje, ki se je na ta štetja naslanjala, kažejo, kako škodljiv učinek bi za zavarovani obstoj manjšine imela izvedba ugotavljanja manjšine v ikakršnikoli obliki. Zato je tembolj upravičen protest in odpor prizadete slovenske manjšine proti sklepu avstrijskih v parlamentu zastopanih strank o izvedbi ugotavljanja. Opozoriti je treba še enkrat, da je ugotavljanje kot pogoj za izvedbo manj- šinsko zaščitnih določil avstrijske državne pogodbe v nasprotju s prav temi določili samimi, da je ob pripravljanju in sklepanju državne pogodbe bilo ozemlje s slovenskim in mešanim prebivalstvom na Koroškem po vseh prizadetih nedvoumno opredeljeno. K temu je treba dodati, da je ugotavljanje v sedanjem času, enako kot že ves čas, tudi stvarno nepotrebno, saj je avstrijskim oblastem to ozemlje dobro znano. To dokazuje npr. odlok koroške direkcije deželnih uradov z dne 10. avgusta 1968, o upoštevanju slovenskega jezika v upravi. Ta odlok vsebuje definicijo, kateri politični in sodni okraji so dvojezični. Nadaljnji tak dokaz je priporočilo koroškega deželnega glavarja z dne 3. septembra 1958 koro- škim občinam v isti materiji. Ta je naslovljen imenoma na občime na dvojezičnem ozemlju (52 občin). Paradoksalnost koroškega položaja, ki ga je ustvarila z ničimer ovirana dejavnost nemškonacionalističnih nadaljevalcev protislovenske tradicije nacizma, se otipljivo pokaže v luči dejstva, da avtorji akcije za referendum o sprejetju zakona o ugotavljanju manjšine v svojem osnutku tega zakona sami naštejejo politične in sodbne okraje na Koroškem s slovenskim in mešanim prebivalstvom (par. l) in tako sami definirajo ozemlje manjšine, ki bi ga naj s posebnim glasovanjem pravzaprav, šele ugotovili, izbrisali. Povzetek O teritorialni zasnovanosti manjšinske zaščite in o protipogodbenih stališčih in praksi obnovi demokra- Avstrije V dosedanji zakonodaji (1959 do 1972) na temelju čl. 7 pogodbe o tične in neodvisne Avstrije je implicitno priznano načelo, da je zaščita slovenske in hrvatske manjšine po tem členu teritorialno utemeljena. Avstrija pa dosledno skuša to načelo obiti ali razvrednotiti. Obiti s tem, da izhaja od načelnega dvoma o obstoju ozemlja Wien * Th. Veiter, Das 1970, str. 782, Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 79 avtohtone naseljenosti manjšine (na Štajerskem ga direktno zanika) in s tem, da pogodbeni pojem »upravni in sodni okraji s slovenskim (hrvatskim) ali mešanim prebivalstvom« tolmači kot nepovezan seznam posameznih naselij, a še tega skuša čim bolj skrčiti, kar je tudi temeljni namen sklepa o ugotavljanju manjšine. Razvrednotiti skuša teritorialno načelo s tem, da ga formalno upošteva zgolj kot administrativno relevantno ugotovitev »krajevnega območja uporabe manjšinskih določil« in da ne izhaja od dejstva, da je za prizadete avtohtone manjšine ozemlje naseljenosti bistven element narodnost. nega obstoja, ki ga pogodba ščiti, enako bistven kot drugi taki elementi (jezik, kultura, premoženje itn.). Teritorialna zasnovanost zaščite po čl. 7 izhaja prav posebej iz dejstva, da pomeni ta člen glede Slovencev na Koroškem in Štajerskem oblike rešitve teritorialnega vprašanja t.j. poteka državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo ki je bilo ob koncu druge svetovne vojne mednarodno pravno odprto. Specifična obveznost Avstrije, da ščiti slo. vensko manjšino prav na ozemlju, katerega državna pripadnost je mednarodno pravno bila odprta, je v neposredni vzročni in stvarni zvezi s sklepom o obnovi stare državne meje med Avstrijo in Jugoslavijo. in hrvatske nastanku in formulacijah (sklep predstavnikov 20. junija 1949 o mejah hkrati o to zaščito 24. avgusta manjšine Čl. 5 Avstrijske slovenske in sta neposredno manjšinski pogodbe vzročno štirih in o mejah stvarno velikih zaščiti, kot čl. 7 o zaščiti povezana zavezniških konkretna 1949). S stipulacijo čl. 7 je bilo zavrnjeno v svojem držav z dne formulacija določil za stališče Avstrije, da nova določila niso potrebna, ker imajo v Avstriji veljavo še stara določila senžermenske mirovne pogodbe iz l. 1919, Predstavniki štirih držav so manjšinsko zaščitna določila na novo in natančneje opredelili in sicer prav v teritorialnem smislu. Medtem ko je senžermenska pogodba vsebovala le splošno rabljeno klavzulo manjšinskega varstva, da namreč to varstvo velja »in towns and districts in which a considerable proportion of Austrian nationals of other than German speech are resident«, govori čl. 7 izrecno o Koroški in Štajerski torej o deželah, katerih pripadajo pred sklepom o avstrijsko-jugoslovanski meji sporna ozemlja, in pa o Gradiščanski, glede katere je Jugoslavija ves čas pogajanj o avstrijski pogodbi zahtevala posebno varstvo hrvatske manjšine. Čl. 7 postulira manj- šinsko zaščito ne le zaradi jezikovno posebnih sicer pa pobliže neopredeljenih avstrijskih državljanov (»ratione personae«), temveč izrecno zaradi slovenske in hrvatske narodne manjšine in to na njenem domačem ozemlju (»ratione loci«). To ozemlje je pobliže opre- deljeno takole: »in the administrative and judicial districts of Carinthia, Burgenland and Styria, where there are Slovene, Croat or mixed populations.« Opustitev pogoja, ki ga izrecno vsebuje senžermenska pogodba, o »considerable proportion« prebivalstva narodne manjšine, je namerna, ker se čl. 7 nanaša na točno opredeljena ozemlja, ki so pred- met meddržavnih pogajanj in katerih geografski obseg je dobro znan in ga ni treba šele ugotavljati in določati. Na tem ozemlju ni potrebno in tudi ni dovoljeno postavljati pogoja nekega določenega deleža prebivalstva narodne manjäine. V tej zvezi je stipulirana prepoved asimilacije slovenske in hrvatske manjšine (prebivalstva) kot skupine in to ne le v splošnem ščitenju manjšine s čl. 7 temveč tudi izrecno v njegovem 5. odstavku. Prepoved denacionalizacije vsebuje prepoved krčenja ali celo likvidiranja ozemlja nase- litve prizadetih narodnih manjšin. Na tem ozemlju mora posebni režim, ustvarjen zaradi manjšinske zaščite, veljati brezpogojno in trajno. Ozemlje manjšinske zaščite na Koro- škem je bilo v teku sklepanja avstrijske pogodbe večkrat definirano tako s strani Avstrije (spomenica koroške deželne vlade zaveznikom z dne 12. septembra 1945, zakonska uredba dežele Koroške z dne 3. oktobra 1945 o ozemlju splošnih obveznih dvojezičnih šol; na to uvedbo se je avstrijska stran v teku pogajanj ponovno sklicevala) kot s strani Jugoslavije (teritorialni zahtevek na koroškem in štajerskem sektorju državne meje v noti zaveznikom z dne 14. novembra 1945, v memorandumu konferenci štirih držav v začetku l. 1947, prav posebno pa še v memorandumu z dne 28. julija 1949 konferenci štirih držav, ki je razpravljala o manjšinsko zaščitnih določilih oz. o čl. 7). Ker je po sklenitvi avstrij- ske pogodbe tudi predstavništvo same prizadete slovenske manjšine v svoji spomenici avstrijski vladi in vladam štirih držav ter vladi Jugoslavije z dne 1l. oktobra 1955 opredelilo ozemlje manjšinske zaščite po čl. 7 na Koroškem kot identično ozemlju, določenem 1945 za dvojezični šolski sistem, je v kritičnem času bila podana dejanska soglasnost vseh treh prizadetih faktorjev, Avstrije, Jugoslavije in slovenske manjšine na Koroškem glede obsega teritorija, na katerem je utemeljena manjšinska zaščita na Koroškem po čl. 7. To dejansko soglasje je Avstrija zanikala šele pozneje, ko je v praksi hotela revidirati določila čl. 7. 80 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—$ Najizrazitejša oblika revidiranja in neizpolnjevanja avstrijske pogodbe je zanikanje trdne teritorialne utemeljenosti manjšinske zaščite in zadevni sklep o ugotavljanju manjšine, Po svojem izvoru je zamisel ugotavljanja manjšine nadaljevanje iz zgodovine znanih naporov vladajočih nemško nacionalističnih faktorjev na Koroškem za likvidacijo slo- venske manjšine. Ti faktorji so po porazu nacizma morali odstopiti od direktne genocidne metode, morali so se prilagoditi političnim nazorom zmagovitih držav. Gre za eno poglavitnih prilagojenih oblik boja, ki »bolje ustrezajo nazorom naših sovražnikov«, kakor je svetoval zadnji Gauleiter F. Rainer, 8. maja 1945, ko je izročal oblast predstavnikom postnacistične Koroške. Zamisel ugotavljanja manjšine kot način revidiranja in neizpolnje- vanja avstrijske pogodbe se naslanja tudi na prakso povojnih avstrijskih ljudskih štetij na Koroškem, ki so glede zapisovanja jezikovnega značaja prebivalstva bila vedno sredstvo zmanjševanja številčnega deleža slovenskega jezika. Že pri prvem štetju po vojni l. 1951 (mejno vprašanje je bilo že odločeno) so nosilci nemškega nacionalizma dosegli, da so v števni praksi in v statistični obdelavi razcepili lingvistično in etnično enotni jezik slovenskega prebivalstva v dva politično diskriminirana jezika: »slowenisch« naj bi bil jezik politično problematičnih Slovencev, »windisch« pa jezik »domovini zvestih«, Vir in- spiracije je bilo štetje l. 1939, ko so nacistične oblasti prvič uporabile razlikovanje med »slowenisch« in »windisch«, Trditev avstrijske vlade v noti z dne 2. decembra 1972, da avstrijske oblasti niso odgovorne za to oživitev posebne uradne registracije »windisch« pri ljudskih štetjih, marveč da so samo vzele na znanje, kar je določeno število državlja- nov lastnoročno vpisalo v števne formularje, je napačna in sicer v luči odloka koroškega deželnega glavarja Zl. 6981-2/51 z dne 8. maja 1951, v luči, kako je avstrijska državna statistična služba podatke o »windisch« vključila v statistično obdelavo in objavo, prav posebej pa je napačna v luči dejstva, da je ta služba za štetje l. 1971 vnaprej (še pred »lastnoročnim vpisom določenega števila državljanov«) vključila kategorijo »windisch« v program za računalniško obdelavo. Zakonodajna in administrativna praksa Avstrije zanika nadaljnjo trditev avstrijske note z dne 2. decembra 1974, da »avstrijska vlada ni dovolila, da bi razne vindišarske kombinacije vplivale na njeno politiko«. Ugotavljanje manjšine v kakršni koli obliki že — kot pogoj za izvedbo manjšinsko zaščitnih določil državne pogodbe, je v nasprotju s prav temi določili samimi. Vrh tega je ugotavljanje manjšine v sedanjem času, enako kot že ves čas, tudi stvarno nepotrebno za zaščito manjšine na njenem zdavnaj znanem ozemlju avtohtonega prebivanja. Summary Territorially Based Minority Protection and the Austrian of the State Treaty Views and Practice in Violation Hitherto the legislation (passed between 1959 and 1972) under the terms of Article 7 of the State Treaty for the Re-establishment of a Democratic and Independent Austria has implicitly contained the principle that the protection of the Slovene and Croat mi- norities under this Article is territorially based. However, Austria is making persistent efforts to circumvent or water down this principle. She tries to circumvent it by casting doubts, in principle, on the very existence of the territory setted by autochthonous mi- nority (in Styria she is denying it outright), and by interpreting the term, »adrninistrative and judicial districts where there are Slovene (Croat) or mixed populations«, as a disconnected series of individual settlements. At the same time Austria atiempts to limit this term as much as possible, and this is the basic reason for the decison on the asessment of the minority. Austria also tries to water down the territorial principle by taking formal account of it as a merely administratively relevant »local arca where minority provisions norities are in effect«, are concerned, and by ignoring the territory the fact of settlement stence, safeguarded by the State Treaty, of egual ments (e. g. language, culture, property, etc.). that, as far as is an essential importance as the autochthonous element the rest of ethnic of similar mi- exiele- The territorially based protection under Article 7 results especially from the fact that, as far as the Slovenes in Carinthia and Styria are concerned, this Article represents a form of solution slavia, which of the at the end territorial guestion, of World War Two i. e. delimitation was between Austria and an open guestion in international Yugo- law. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—4 si The specific obligation of Austria to protect the Slovene minority in the very territory whose state adherence was uncertain in international law has a direct causal and actual connection with the decision on the re-establishment of the former state frontiers between Austria and Yugoslavia. Article 5 of the Austrian State Treaty on frontiers as well as Article 7 on the protection of the Slovene and Croat minorities are directly causally and actually linked both in their origin and formulation (decision by the Four Power repre sentatives on June 20, 1949, concerning both the frontiers and the minority protection, with concrete provisions stipulating this protection being formulated on August 24, 1949). The terms of Article 7 repudiated the Austrian view that no new provisions are necessary since the old provisions of the Peace Treaty of St. Germain of 1919 are still in effect in Austria. The Four Power representatives redefined the minority protection provisions in greater detail, and they did so in terms of the territorial principle. Whereas the Treaty of St. Germain contained only a general clause on the minority protection to the effect tfiat this protection should obtain in »towns and districts in which a considerable proportion of Austrian nationals of other than German speech are resident«, Article 7 expressly cites Carinthia and Styria, i. e. the two provinces which include the areas that before the decision on the frontiers between Austria and Yugoslavia had been disputed territory, as well as Burgenland in which throughout negotiations on the State Treaty Yugoslavia demanded special protection for the Croat minority. Article 7 stipulates the minority protection not only because of some linguistic peculiarities, with the Austrian nationals not closely identified (»ratione personae«), but explicitly because of the Slovene and Croat national minorities in their very native territory (»ratione loci«). This territory is more closely defined as follows: »...in the administrative and judicial districts of Carinthia, Burgenland and Styria, where there are Slovene, Croat or mixed populations«. The drop- ping of the condition explicitly stated in the Treaty of St. Germain about »a considerable proportion« of the population of the national minority is intentional since Article 7 refers to precisely defined territories which are an object of interstate negotiations and the geographical size of which need not be first determined and established. In these territories it is unnecessary and prohibited to make any conditions as to the numerical strength of the national minority as a percentage of the total population. In this connection the prohibition of assimilation of the Slovene and Croat minorities (population) is stipulated not only under the general terms of Article 7 concerning the minority protection, but also explicitly in its Paragraph 5, The prohibition of denationalisation includes the prohibition of diminution or even suppression of the areas in which the concerned national minorities are settled. In these areas the special regime, created with a view to ensuring the minority protection, shall negotiations concerning stay in effect unconditionally the Austrian Treaty and permanently. Throughout the territory of the minority protection was repeatedly defined both by Austria (the memorandum of the Carinthian provincial government to the Allied Powers on September 12, 1945, the legislative decree of the Province of Carinthia compulsory: and on October 3, 1945, regarding the territory in which bilingual schools were the Austrian side during negotiations repeatedly referred to this decree), by Yugoslavia (territorial demands in the Carinthian and Styrian sectors of the state frontiers in her note to the Allied Powers of November 14, 1945; in her memorandum to the Four Power conference early in 1947; and especially in her memorandum of July 28, 1949, to the Four Power conference protection, i.e. the terms Treaty the representative randum of October 11, which was discussing the provisions for the minority of Article 7). Since after the conclusion of the Austrian State body of the very Slovene minority concerned, in its memo- 1955, to the Austrian government, the Four Power governments, and the government of Yugoslavia, defined the territory of the minority protection in Carinthia under Article 7, at the critical time there was actually an agreement of all the three parties involved, Austria, Yugoslavia and the Slovene minority in Carinthia, as to the size of territory in which the minority protection in Carinthia was fully justified. This actual agreement was repudiated by Austrian only later, when she wanted to revise the terms of Article 7 in practice. The most flagrant form of revision and non-implementation of the Austrian State Treaty is the negation of a firmly territorially based minority protection and the resulting decision of the assessment of the numerical strength of the minority. Historically speaking, the idea attempts by the Slovene minority. 6 Razprave in gradivo of assessing the minority had ruling German nationalistic After the defeat of nazism been at the roots circles in Carinthia these circles had to of the well-known to liguidate the renounce the di- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7—8 82 rect method of genocide, they had to adapt themselves to the political the victorious Powers. The assessment is one of the principal weapons, as to »better correspond to the views of our enemies«, according to the ce given by the last the reins of power assessing the minority Treaty is also based cords of number the linguistic of people views of adapted so literal advi- Gauleiter, F. Rainer, on May 8, 1945, as he guietly handed over to the representatives of the post-nazi Carinthia, The idea of as a means to revise and ignore the provisions of the Austrian State on the postwar Austrian public censuses in Carinthia which as recharacter speaking the of the Slovene population language. have always As early as been the used first to reduce postwar the public census of 1951 (by then the guestion of frontiers was settled) the protagonists of the German nationalism, insofar as the method of counting and statistical processing were concerned, succeeded in splitting the linguistically and ethnically common language spoken by the Slovene populations into two discriminated idioms: »slowenisch« was supposed to be the language of politically unreliable Slovenes, whereas »windisch« was the language of those who had remained »loyal to their country«. The inspiration for such practice was the census of 1939, when the nazi authorities for the first time used the distinction between »slowenisch« and »windisch«. The claim made by the Austrian government in its note of December 2, 1972, that the Austrian authorities were not responsible for the re-introduction of special official registration, »windisch«, at public censuses, but that they merely- took notice of it since a certain number of Austrian nationals have personally made such entries in the census forms, in false. It is false in view of the decree issued by the Head of the Carinthian provincial government Z. 6981-2/51 of May 8, 1951; in view of the manner in which the official Austrian statistical service processed and published the data about »windisch-speaking« persons; and especially in view of the fact that in 1971 the census service (even before »a certain number of Austrian nationals have personally made such entries«) included in advance the »windisch« category in its computer processing programme. Austria’s legislative and administrative practice disproves another claim advanced in the Austrian note of December 2, 1974, that »the Austrian government has not allowed various windisch The assessment the implementation combinations to influence its policy«. of the minority — in any form whatsoever — as a precondition for of the provisions for the minority protection under the State Treaty, is a violation of these very provisions. Moreover, the minority assessment at the present time, no less than at any time in the past, is in fact unnecessary for the protection of the minority in its autochthonous territory of settlement which has long been known. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 83—100 93 UDK 323.15.001(436.6=863):341.24(436)»1955« O upoštevanju Drago manjšine kot subjekta lastne usode Druškovič Splošen razvoj' je doprinesel k spoznanju, da je treba v večji meri upoštevati narodne (etnične) manjšine kot subjekte pri urejanju vprašanj, ki zadevajo njihove razvojne možnosti. zaščitnih določil v mednarodnih In to ne glede na to, da so kot posebne skupnosti le objekti pogodbah, saj teh ne podpisujejo. V njih imenu nastopajo matične (glede na etničnost) države, medtem ko so manjšine v omenjenih dogovorih prisotne s pričevanji o svojih usodah. Vsekakor so s tem priznane kot identitete in jih v okviru držav druge, prevladujoče narodnosti (etničnosti) upo$tevajo bolj ali manj kot subjekte lastne usode. V našem zapisu bomo v fragmentarni obliki na primeru koroških Slovencev skušali predstaviti položaj in razmerje etnične (narodne) manjšine do etnično drugorodne in v državi prevladujoče avstrijske skupnosti nemškega jezika predvsem iz enega zornega kota: — v koliki in kakšni meri upošteva manjšino kot subjekt prevladujoča (v državi, v družbi) skupnost. Pri tem smo izbirali kot primere za pojasnila podatke iz novejšega dogajanja, iz zadnjih dvajset let po podpisu avstrijske državne pogodbe (1955). Razumljivo, da izhajamo tudi iz splošnih razsežnosti novejših moralnopolitičnih spoznanj o tem, kako maj bi ljudje in skupnosti urejevali medsebojna razmerja. V teoriji so se izvedenci že pred četrt stoletja (1949) takole izrazili o manjšini kot subjektu »Drugo svoje usode: je vprašanje, da vemo, ali so posebni zaščitni ukrepi, ki so v soglasju z manjšino, individualne ali skupinske pravice. Odgovor je odvisen od tega, ali je država priznala manjšino (manjšinsko skupnost, D. D.) kot pravno osebo ali ne. Če jo je priznala, obstojata dve vrsti pravic: tiste, ki jih manjšina kot pravna oseba in ki jo zastopajo njeni zakoniti organi — lahko uveljavlja pri državi in tiste pravice, ki jih posamezni člani manjšine lahko uveljavljajo kot njeni pripadniki. Če pa država nasprotno ni priznala manjšine kot pravne osebe, temveč ji je samo na- ' Navajamo le skromen izbor del iz območja narodnostnih vprašanj: Guy Neraud, L’Europe des Ethnies, Presses d’Europe, I. izd. 1963, II. izd. 1974. Edvard Kardelj, Narod in mednarodni odnosi, Izbrano delo, MK 1963. Eugen Lemberg, Nationalismus, Rowohlt, II. izd. 1968. Iz dokumentacije OZN: Definition et classification des Mi- norites, Nations Unies — Commission des droits de l’homme, 1950, E/CN. 4/Sub. 2/85; 27. decembre 1949. Protection des Minorites, Nations Unies 1967, E/CN. 4/Sub. 2/214/Rev. 1, E/CN. 4/Sub/221/Rev. 1. Seminar on the multinational society Ljubljana, Yugoslavia, (8 to 21 June 1965), UN 1965, ST/TAO/HR/23. Seminar on the promotion and protection of the human rights of national, ethnic and other minorities, (Ohrid, Yugoslavia, (25 June — 8 July 1974) UN 1974, ST/TAO/HR/49. 6* Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 u klonila ugodnosti, da bi ta lahko ohranila svoje posebne značilnosti, lahko zahte- vajo takšne pravice samo posamezniki in ne manjšina kot taka.«' Kot vemo, je prišlo v primeru koroških Slovencev, ki žive v republiki Avstriji, s sprejemom avstrijske državne pogodbe do dvojnega priznanja manjšine kot pravne osebe (subjekta) tako na mednarodni ravni kakor tudi s strani avstrijske države in to v obliki, da so določila iz mednarodne pogodbe hkrati deli avstrijske ustave. Vendar pa je znano in priznano, da v dvajsetletju zaostaja uresničevanje omenjenega priznavanja; še več, pniče smo bili celi vrsti ravnanj in postopkov, ki se hudo oddaljujejo od upoštevanja manjšinske skupnosti kot pravne osebe, kot subjekta; poznamo pa tudi nekaj primerov upoštevanja tega, primerov, ki so očitno manj vplivne narave. Naši severni sosedje različno obravnavajo narodne manjšine, tako tiste, ki imajo isti mednarodni pravni status (Slovenci na Koroškem in Štajerskem in Hrvati na Gradiščanskem) in tiste, ki tega nimajo (Madžari, Čehi); drugačen odnos imajo dežele od zvezne države in le-ta je bolj občutljiva do vprašanj južnotirolske manjšine kakor do manjšinskih ureditev v svojem okviru. Ta različnost je videti časovno raztegljiva, a tudi neenotna glede na manjšinsko problematiko. Avstrijske oblasti različno uresničujejo sestavine manjšinskega določila iz člena 7 državne pogodbe in sicer tako v uradnih obrazložitvah kakor v praksi. Kancler je npr. ustanovil Študijsko komisijo (podkomisijo), dalje najprej poseben kontaktni komite za koroške Slovence, poiskal zatem še neposreden stik z njimi, dalje še poseben kontaktni komite za gradiščanske Hrvate, a ni vzpostavil nikakršnega stika s Slovenci na Štajerskem. Ti gremiji (okrilja, zbori) poudarjajo v sosedni državi — so »edinstveni v Evropi«', kar zadeva upoštevanje manjšine s strani neke vlade. Naš pogled na ta del odnosov med avstrijsko državo in manjšino — subjektom (predvsem imamo pred očmi koroške Slovence), je upravičen tudi zato, ker Avstnija že vseskozi poudarja svoje upoštevanje manjšinskih težemj, in ker je prišlo pri meddržavnih pogojih in dogovorih do skupnih mnenj predstavnikov obeh sosednih držav (Avstrija — Jugoslavija), »da omogočajo prav stiki med predstavniki avstrijskih oblasti in manjišne vsestransko zadovoljivo urejanje vprašanj«." Vsaj do neke mere žele naši severni sosedje pokazati, kako prav oni več kot zadovoljivo upoštevajo narodne manjšine pri urejanju vprašanj, ki se nanašajo na te skupnosti. In ne le-to, temveč so tudi avstrijski državni in deželni predstavniki, bodisi sami bodisi na pobudo jugoslovanske nim manjšinam 2 »55. La strani deklerativno namenjali kulturno posredniško vlogo med deuxieme question est celle de savoir sosednimi narodi si les mesures narod- in državama. sp6ciales de protection accordčes A une minoritč constituent des droits individuels ou des droits collectifs. La rčponse varie selon que l’Etat en question a ou non reconnu la personnalit€ morale de la minorite. S’il l’a reconnue, il existe deux categories de droits: ceux que la minorite, en tant gue personne morale, de l’Etat, et ceux que appartiennet A representde les membres celle-ci. Si, par par ses organes de cette minorite contre, l’Etat n’a pas l&gaux, peuvent reconnu peut la sonne morale, mais lui a simplement accord& des facilitčs pour lui ses caracteres distrinctifs, les droits qui en decoulent ne peuvent les idnividus du fait qu’ils appartiennent ä& cette minorit@ et non que telle. »Definition et clasification des Minorites, E/CN.4/Sub. > Avstrijska verbalna nota, št. 510.02.00/300-6/74; 2. XII. 1974. " Iz komunikeja ob obisku državnega sekretarja Koče faire valoir faire valoir du minorit€ aupres fait qu/ils comme per- permettre de prčserver etre invoques que par par la minoritč en tant 2/85; str. 14-15. Popoviča 27. XI. 1940, št. 227, str. l; Slovenski vestnik, Celovec 9. XII. 1960, str. 1). (Wiener Zeitung, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 85 II. Tudi obe predstavniški organizaciji koroških Slovencev: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni števanja in pomembnejše pogodbi sta izoblikovali like posebno avstrijske svet koroških vloge narodnih in izročili Spomenico" (11. oktobra (dokument državne pogodbe), Slovencev manjšin. 1953) zvezni vladi sta odposlali s katero se zavedata nujnega upo- Po sklenjeni avstrijski državni tudi vsem sta obrazložili, kako avstrijske drugim repub podpisnikom pojmujejo koroški Slo- venci kot narodna manjšina v obnovljeni republiki Avstriji, njim namenjena, nova mednarodnopravna, ražena predvsem a hkrati v avstrijsko ustavo prevzeta varstvena določila, iz- v členu 7 avstrijske državne pogodbe. Vsebinsko podpira ali dopušča prav omenjeni člen znatnejšo uveljavljanje manjšine kot subjekta, saj predvideva v nasprotju z nekdanjimi varstvenimi določili (senžermenskimi) tudi varstvo vse manjšinske skupnosti in ne le posameznika", člana posebne skupnosti, kar je vsekakor dovolj vidna novina. S tem novim vsebinskim obsegom so oblikovalci zavezali avstrijsko republiko za zaščito, za varstvo docela konkretnih manjšinskih skupnosti: slovenske na Koroškem in Štajerskem in hrvaške na Gradiščanskem, saj govori 5. odstavek člena 7 avstrijske državne pogodbe celo o item, da je treba zavarovati značaj manjšinske skupnosti in to do- ločen: slovenski, hrvaški, torej nacionalni značaj. Prav to izpričuje, da je bila oblikovalcem in vsem, ki so pogodbo podpisali docela znana narava danih skupnosti. Znano torej je, katenim in kakšnim skupnostim je namenjena zaščita in da ne gre za nikakršne anonimne, neopredeljene, amorfne skupnosti ali s postopkom odmišljanja pridobljene jezikovne manjšine", temveč da je njihovo bistvo znano: slovensko, hrvaško; to pomeni hkrati tudi označitev skupnostne osebnosti ali subjekta, ki ga je treba še vnaprej zavarovati in upoštevati, a hkrati omogočiti njegov razvoj. Prav to tudi govori za pravilnost izhodišč koroških Slovencev, o novem upoštevanju narodne manjšine kot subjekta lastne usode im pnipravljenosti narodne manjšine za konstruktivno sodelovanje pri uresničevanju njej namenjenih varstve- nih določil. V uvodu, v posebnem poglavju o soodločanju manjšine in v zadnjem odstavku svoje Spomenice (1955), v prvem svojem dokumentu po vzpostavitvi druge avstrijske republike, navaja predstawništvo koroških Slovencev (ZSO, NS), da je vpraS Spomenica Zvezni vladi republike Avstrije, Celovec, ll. oktobra 1955; lastnik, izdajatelj in založnik: Narodni svet koroških Slovencev, Celovec, Viktringer Ring 26 in Zveza slovenskih organizacij na Koroškem, Celovec, Gasometergasse l0, strani 42. % Tako avstrijski (Veiter, Ermacora) kakor slovenski: jugoslovanski (Pleterski, Vukas) izvedenci imajo o tem vprašanju enako mnenje. Glej še D. Druškovič, Nekaj vprašanj koroških Slovencev, Rig 1974, št. 6. ? Dr. J. Pleterski pojasnjuje vprašanje v svoji razpravi Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni že 1960. leta takole: »Znano je, da je v razpravah na- mestnikov štirih zunanjih ministrov velikih sil o členu 7 avstrijske Državne pogodbe, v juliju in avgusta 1949, eno izmed prvih spornih vprašanj bil sam izraz 'manjšina'. V obravnavi sta bila dva predloga za besedilo člena o manjšinskih pravicah angleški in sovjetski.« Avtor opozarja, da se je angleški predlog nanašal samo na pravice državljanov slovenskega in hrvaškega jezika, medtem ko je sovjetski predlog to presegal in mislil tudi na ljudi označenega porekla; v končni redakciji je odpadla omejitev samo na jezikovno manjšino (Razprave in gradivo, 1960, št. 2, str. 35—37). Tudi v novejšem delu G. Stourzha je v poglavju Die Entstehung des Minderheitenschutzartikels ponatisnjena omenjena angleška verzija (glej Kleine Geschichte des osterreichischen Staatsvertrages, Styria, Graz-Wien-Koln, 1975, str. 56—59). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 86 šanje vsebine in razlaga pogodbe predvsem pravica tistega, na katerega se le-ta nanaša in v korist katerega je bila sklenjena; dalje, da se v demokraciji ureditev manjšinskega vprašanja ne sme omejiti zgolj na mednarodno obveznost, temveč da mora vsebovati tudi soodločanje narodne manjšine; po lastni skušnji manjšine vsaka izključitev soodločanja narodne manjšine izzove napetosti, ki se jih je treba v splošnem interesu in interesu mirnega sožitja vseh narodov brezpogojno izogniti. Predstavništvo koroških Slovencev je dobilo šele po dvajsetih letih prve neposredne odgovore na svoje predloge in na svojo osnovo za uresničevanje člena 7 in razumljivo je, da še vnaprej poudarja aktualnost svojega dokumenta iz leta 1955, češ da dosedanje urejanje ni izčrpalo njegove vsebine. Hkrati so predstavniki manjšin poskrbeli za nenehno informiranje oblasti. Znani so tudi mnogi dokumentirani predlogi, a tudi kritike tako zaradi neustreznih ukrepov ali sploh nezadostne ga uresničevanja manjšinskih določil državne pogodbe. ITI. Avstrijska država se je različno obnašala (hkrati z njo večinski del večinske družbe) do narodnih manjšin v svojem državnem okviru in do juänotirolske manj- šine v republiki Italiji, različno tudi glede na čas preden je Avstrija dosegla svojo državno obnovo z državno pogodbo, čeprav pa ni pretrgala zgodovinskega toka raznonarodovanja manjšin, o čemer pričajo, hoteli ali ne hoteli naši sosedje, vsi avstrijski popisi prebivalstva. Medtem ko je ob južnotirolskem vprašanju Avstrija uveljavljala upoštevanje manjšine kot subjekta, se poslužila celo pravice svojega zastopanja manjšine in zagovarjala stališče enakih startov" med manjšino in večino, je pri koroških Slovencih (štajerskih Slovencih in Gradiščanskih Hrvatih krnila upoštevanje njihovega subjekta, odklanjala pa ob raznih zaostritvah celo vlogo in skrb Jugoslavije (obdolžitve o vmešavanju). V skrajni varianti skušajo naprtiti tudi manjšini ne- lojalnost in iredentizem, kar naj bi oslabilo njeno odpornost in jo skušajo onesposabljati tako v deželi kakor tudi pri njenem povezovanju z matično etničnostjo. Avstrijska stran ni le vseskozi odklanjala vprašanja enakih startov manjšinske in večinske skupnosti, temveč je s formalističnim in delnim uresničevanjem izvršne zakonodaje, navezane na člen 7 (po 20 letih še neuresničeni člen 7), s postopnostjo " Deficitarnost glede na avstrijske popise prebivalstva omenjajo tudi avstrijski izvedenci (Ermacora, Veiter). ? »Leta 1945 spet uvedena enakopravnost, na katero se sklicuje Italija, ni nobena resnična enakopravnost, če ima en del velikansko prednost. Zato bi bilo treba nekaj niti in ta namen so imeli pogodbeniki. Izenačiti korist južnih Tirolcev. Vendar se to ni zgodilo. ukre- bi bilo treba neenake pogoje začetka v Da, celo formalna enakopravnost se ni upoštevala«. »Wenn man dies in Betracht zieht, hatten die Siidtiroler nach 1945 keineswegs die gleichen Startbedingungen wie die Italiener. Die 1945 wiederhergestellte Gleichberechtigung, auf die sich Italien beruft, ist keine wahre Gleichberechtigung, wenn der eine Teil einen gewaltigen Vorsprung hat. Es hiitten daher — und das war die Absicht der Vertragschliessender— Massnahmen ergriffen werden müssen, um die ungleichen Startbedingungen zugunsten der Südtiroler auszugleichen. Das geschah jedoch nicht, ja es wurde sogar die formelle Gleichberechtigung nicht eingechalten. Dies will ich im folgenden in einzelnen Punkten zeigen.« (Ausprache Dr. Kreisky vor der Politischen Spezialkommission der UNO — Generalversammlung. Der genaue Wortlaut der Ausführungen des Aussenministers zum Siidtiirolproblem.) (Wiener Zeitung, št. 244, 19. X. 1960, str. 7-9) — »Die Wiederherstellung des nationalen Status guo von 1918 spruch Osterreich. Ist Siidtirol erst wieder ein deutsches kehren.« (Die Presse, 18. III. 1956.) ein nationaler Land, wird Riickstellungsan- wieder Friede ein- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 s7 lete, predvsem pa z neupoštevanjem manjšinskih predlogov in pomislekov, podaljšala tudi delovanje denacionalizacije po sami družbeni vztrajnosti. Dopuščala je — in smo temu še priče — dejavnosti celega omrežja organizacij, ki jemljejo manjšini značaj in ki ustvarjajo nestrpno ozračje. Celo uradna politika je prevzemala občasno od omenjenih političnih sil in organizacij ideološka izhodišča za manjšinsko politiko. Odtod izhaja in je preostala tudi negacija obstoja manjšine, najmanj: uradno uveljavljanje načelnega dvoma o njenem obstoju — o obstoju subjekta, Akcija o ugotavljanju temelji na načelnem dvomu glede kvantitete in lokalitete narodne manjšine. Ni naključje, da ob samem sprejemu, ob postopku ratifikacije avstrijske državne pogodbe pri obrazložitvi svojih obveznosti navajajo, da so paragrafu (odstavku 5), torej tistemu delu člena 7, ki izrecno prepoveduje denacionalizacijo, jemanje značaja narodni manjšini — že zadovoljili z dotedanjim pravom," kar pa je očitno kontradiktorno, saj drugače tega določila oblikovalci ne bi bili vključili v obveznosti po avstrijski državni pogodbi. Ne zanikajo pa evolucije manjšinskega varstva glede na nekdanja določila v odstavkih 2, 3, 4, člena 7. To izhodišče — s katerim je avstrijski parlament že pri razpravi ob ratifikaciji (s protokolom, ki sodi v besedilo) avstrijske državne pogodbe skušal minimizirati pomembni del: peti odstavek v členu 7, je v dvajsetih letih doseglo znaten razvoj v smeri neupoštevanja manjšine in ne le samo pri vsiljevanju posameznih zakonov. Predvsem še z nadaljnjo negacijo, z dopuščanjem navideznega dajanja prednosti tistemu delu denacionaliziranega, z atributom patriotičnega, domovini zvestega prebivalstva ali pa vsaj zastrašenega slovenskega prebivalstva zaradi reminiscenc ma pretklost, izseljevanja in pa drugih genocidnih ravnanj v nedavni preteklosti, pa tudi zaradi obnove tistih sil (nemško nacionalističnih organizacij) in njihovega odprtega nastopanja ter dejavnosti, naperjene zoper slovensko manjšino — kot je to npr. uporaba in opredeljevanje tako imenovanih vindišarjev — »Windische«. Avstrijski izvedenci za manjšinska vprašanja razlagajo omenjeno dilemo, češ da gre za poseben družbeni pojav, za zakonitost v določenih okoliščinah, kot je npr. pojav »odcepitve jezika od narodnosti« ali pa pojav »omahujoče narodnosti«. Po teh mnenjih ni mogoče koroških vindišarjev obrazložiti drugače, kakor demo novi pojm za posebno nastalo sociološko kategorijo — za »jezikovno šino«." Po našem mnenju ta vrsta pojasnil pristaja bolj na posledicah in malo ukvarja z vzroki za določeno razcepljenost. Ne da bi se mogli ob tej če uvemanjse preprilož- nosti sloven- spuščati globlje v jedro problema, npr. v navajanja, da so koroška 9 »Die Bestimmung des Paragraphen 5 ist schon durch das bisheringe Recht gewahrleistet.« Zu 517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates (VII. G. P./II, Besoderer Teil, str. 3). H Glej Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien-Stuttgart, 1970, str. 75—88; Str. 82—3: »Das Auseinanderfallen von Sprache und Volkstum, das hin und wieder an Volksrändern, besonders bei verzahnter Streulage, ebenso beobachtet wird wie die Erscheinung des damit freilich nicht immer identischen ‚schwebenden Volkstums’, hat auch in Österreich zur Erscheinung der ‚eingensprachigen Kulturdeutschen’ in Kärnten (Boehm, Veiter Pfeifer)” geführt. Das damit verbundene Phänomen einer besonderen Abart des slowenischen Sprachvolkes ist ohne Einführung des Begriffes der Sprachminderheit überhaupt nicht zu erklären. ... Auf die sehr bedutsamen in der Erkenntnisse von Erscheinungsform Ermacora gerade zum ser sog. Windischen Fall der slowenischen sei hier besonders Sprachminderheit hingewiesen.«” Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 —— m a z nemškimi izposojenkami, da se je ob vplivu sosenaj navedeTe ; do preobtežen m ska narečja hu rje ega rn vo go roj ust dov spremenil jih kazalcev, ki pospešuje in razcep- omahljivost v prej omeosebnih organizacij: 1945aa so ustanovili izmed opis pos mo5 samoin enega si ustanavljanje zala ljenost in sicer strijskih Slovencev (Bund der osterreichischen Slowenen), njeni 1947 namen — ge > ini MR ih južnih Korošcev (Bund der Heimattreuen Stid- podpisu avstrijske državne pogodbe) pa že Zvezo koroških kun: sale He sa dec Kžirntner Windischen). O tej zadnji organizaciji nam daje ope SE en Zweiter Band naslednje pojasnilo: »V drugi republiki so bo- nacionalne organizacije Zvezi koroških vindišarjev, katere neznatno K a smi k ado. čuti svojo pripadnost k nemški kulturni skupnosti.« Geslo »Windisch«, o izvorih v leksikonu iz katerega navajamo, nam posreduje še druga pojasnila se leto in Koroškem avstrijskem na človeka govorečega razcepljenosti slovensko glasi: »Od koroškega obrambnega boja naprej so izoblikovali nemško nacionalni krogi politični slovenski (— "Windisch' (< ,domovini zvest') kot nasprotje k nacionalno jiredentističen'). Od 1939 je izraz dopuščen tudi pri uradnih štetjih pojm kot jezikovna izjava, vendar od znanosti zavrnjen kot jezikovni pojm«." Država je tudi v okviru vseh treh rednih popisov (1951, 1961, 1971) bolj ali manj posredno legalizirala samo denacionalizacijo in prišlo je naposled 1974. leta do sklepa treh v parlamentu nastopajočih strank o ugotavljanju — do odprte deklaracije, do odprtega poudarjanja — načelnega dvoma o eksistenci subjekta, do dvoma o številu in lokaciji (naseljenosti) koroških Slovencev, čeprav so ti avtohtoni prebivalci na svojem dednem ozemlju, na katerem žive še danes — postali manjšina. Ta čas tedaj tako država kakor tudi prevladujoča avstrijska družba odprto pripravljata je prišlo tudi legalizacijo po dvajsetletnem tistega položaja nezadostnem, koroških okrnjenem Slovencev, do katerega manjšinskem varstvu, ob neizpolnjevanju mednarodnih obveznosti in v glavnini ob neupoštevanju rodne manjšine, njenih potreb, njenih predlogov, njenih svaril in pomislekov. na- Glede na druga določila v čienu 7 je avstnijska država koroškim Slovencem v glavnini vsilila izvršno zakonodajo, s katero je glede na nekatere ureditve in prakso v prvem povojnem desetletju manjšini paradoksalno poslabšala položaj in sicer: koroški deželni glavar je z dekretom ukinil dvojezične šole; zatem so sprejeli dva zakona — zakon o manjšinskem šolstvu (s posebno glede na teritorij dvojezičnega šolstva deloma reducirano teritorialno osnovo) in zakon o sloven: ščini pred sodišči (z manjšim številom sodnih okrajev in znatno manjšo teritorialno osnovo glede na položaj pred avstrijsko državno pogodbo). Kot obliko urejanja je avstrijska oblast dopustila najprej akcijo nemško nacionalnih organizacij (šolski štrajki), ki so z grožnjami ustvarile pritiske, po katerih je prišlo do omenjenega protiustavnega dekreta koroškega deželnega glavarja. Hkrati je dejavnost ome- njenih organizacij vplivala na starše in prišlo je do znatnega odjavljanja otrok 2 Windisch.... Seit dem Kärntner Abwehrkampf formten dt. nationale Kreise den politischen Begriff windisch (=heimatreu) als Gegensatz zunational — slowenisch (= irre dentistisch). Ab 1939 auch bei den amtlichen Volkszählungen als Sprachbekenntnis zugelassen, doch von der Wissenschaft als selbständiger Sprachbegriff abgelehnt. In der 2, Republik standen dt. nationale Organisationen einem Bund der Kä. Windischen Pate, dessen geringe Mitgliedschaft sich dem dt. Kulturvolk zugehörig fühlt. »Österreich Lexikon, zweiter Band, L-Z, Österreichischer Bundesverlag für Unterricht, Wissenschaft und KunstVerlag für Jugend und Volk, Wien München, 1966, str. 1280. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ” od dvojezičnega pouka, medtem ko je avstrijska zakonodajna oblast prešla vsa opozorila in proteste manjšine, le njene predstavnike je pred sprejetjem obeh za- konov seznanil z že odločeno vsebino parlamentarni odbor." Prav tako je država vsilila koroškim Slovencem tudi še zakon o topografskih in dvojezičnih Če krajevnih se omejimo napisih samo na (1972) (s tretjo tri konstitutivne teritorialno osnove osnovo). manjšinske identitete: na ozemlje avtohtone naseljenosti, materinski jezik in posebno kulturo, pomeni odreka- nje vsake izmed omenjenih osnov dejavnost zoper intergriteto skupine kot narodne (etnične) manjšine še danes; mnogi in prav to se dogaja v sklenjenem prizadevanju na Koroškem avstrijski viri in izvedenci se opravičujejo s trditvijo, da gre za razpršeno naselitev (Streulage) manjšine. Medtem ko so avstnijske oblasti s pomanjkljivimi dekreti v zvezi z uporabo slovenščine kot pomožnega jezika v uradih ponovno spregledale manjšino in njene predloge, in to celo tako, da so s posebno obliko najprej internega značaja predpisa (do 1969 leta) že z neobjavo preprečevale njegovo uporabo; s takšnim reševanjem so se toliko oddaljile od črke in duha, da so to bistveno sestavino pri afirmaciji narodnostnega subjekta degradirale," namreč mjegov temeljni idiom — slovenščino (hrvaščino) na mesto nepomembnega pogodba uporabo kot uradnega jezika pomožnega dodatno jezika, čeprav narekuje državna k nemškemu. Socialno-prihološko pemeni prav to glede na manjšinsko skupnost v koroškem, avstrijskem okolju (pa tudi na štajerskem mejnem obrobju in na Gradiščanskem) ustvarjanje manjšini nenaklonjenih okoliščin, za kar so neposredno odgovorne avstrijske oblasti, uradna Avstrija po mednarodni obveznosti, saj so s tovrstnim položajem jezikov marodnih manjšin izrinili jezika na položaj manj uporabnih, manj praktičnih, pomožnih idiomov v zasebnost. Jemljejo jima v določilih člena 7 zagotovljeno družbeno, uradno veljavo in uporabnost celo v občini; reducirali So ju na narečna, manj vredna in uporabna ljudska jezika (patois), ki sta pre- natrpana z germanizmi ali arhaizirana, s let po avstrijski državni pogodbi drugo ustvarjalno zakladnico miselnega razvoja, vse to v imenu naravnega procesa in v čimer odvzemajo tudi teh devetnajst realno osnovo subjektu, predvsem pa narodnostno drugorodni skupnosti; — okviru demokracije, ki poudarja vse- skozi pravilo večine. Hkrati smo slišali naznanila o pospeševalni politiki, češ manjšini ne velja samo izenačevanje, temveč mora imeti določene prednosti." V ta zbir stvarnih in neposrednih primerov neupoštevanja jekta spadajo tudi še predpisi ob zakonih k posameznim že ne določila v zakonu), saj so koroški Slovenci manjšine kot da sub- popisom prebivalstva (če sproti opozarjali tako na načelne slabosti popisov, pa še na pritiske s strani popisovalcev pri sami izvedbi, a tudi zatem na uradne in poluradne manjšini nenaklonjene prikaze rezultatov in na njihovo praktično politično zlorabo. Tudi samo izhodišče o ugotavljanju v koroških nestrpnih razmerah — od petdesetletnice plebiscita (1970) naprej zaznavamo po» »...Vertreter der Minderheit hätten bei einer Vorsprache im Parlament kundgetan, dass die slowenische Minderheit gegen die beiden Gesetze sei, weil keine ihrere Forderungen erfühlt worden wäre.« Letzte Sitzung des Nationalrates; stenografski protokol, 19. III. 1959. (Wiener " Izjava Zeitung, obeh 20. III. 1959, predstavniških št. 66, str. organizacij 1—2.) koroških Slovencev 3. I. 1975, po Delu, 4. I. 1975, str. 3. $ »Eine Minderheit, so Kreisky, diirfe niemals nur gleiches Recht Sie miisse ein Vorrecht besitzen (Die Presse, 13. X. 1972, str. 3). erhalten, sondern Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 90 večanje represije — Pri tem pomeni pa pri dosedanjih z omenjenimi nov pritisk in neupoštevanje popisih 'kombinacijami prebivalstva manjšine kot subjekta. ni prihajalo z bilingvizmom do din navajanjem manipulacij podatkov samo o jeziku »windisch«. V Avstriji razlagajo, da do tega pač prihaja na željo ljudi, po demokratični poti torej in da gre le za upoštevanje najširše izražene ljudske volje. — Ne omenjajo pa neposredne aktivne dejavnosti mnogih popisovalcev, kajti pri teh sodelovalcih pri izpolnjevanju popisnic za gospodinjstva gre za znatno udeležbo teh ljudi. Kakor priznavajo tudi avstrijski statistični izvedenci, je to le neke vrste anketa ali intervju." Ugotavljanje ali kakršnokoli anketiranje narodne manjšine na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem pomeni zaradi dosedanjega razvoja in posebnih okoliščin teklosti, vpliv delovanje splošne več dejavnikov: celo družbene inercije ob strah, izvirajoč iz nedavne dejavnosti nemško macionalnih pre: orga- nizacij, manjšini nenaklonjenih strank — vsekakor pa neposredno obliko pritiska na manjšino. Pri tem vprašanju deluje dosedanja popisna praksa, vprašljivo obveščanje javnosti, neposredno pa strankarsko politični interesi v deželi in v sle- hernem posameznem kraju — kar vse je drobilo skozi več kot stoletje narodnostno fiziognomijo Slovenca v tem območju. Četudi bi v Avstniji poiskali kakršnokoli najustreznejšo obliko registracije narodnosti, npr. tajnih volitev in vprašanja po materinščini," bi doslej uveljavljene mentalitete ter različne porazdelitve, kjer se povezujeta politični in svetovni nazor z etnično izjavo, pripeljale nameravajo vosti tovrstnega ima postopka mednarodna nevsko do konfrontacij avstrijske oblasti tak popis — namreč na kraju uradne verifikacije javnost že svojo preizkušnjo. pogodbo (1922), kjer verificirati ali spodbijati se stranki samem. vsiliti narodnim Naj posebej Kakor se izpričuje, manjšinam. o etnični omenimo zavezujeta, O vprašlji- pripadnosti poljsko-nemško da oblasti pripadnost osebe k rasni, jezikovni ne ali verski — že- morejo manjšini, to stališče je osvojilo kasneje (1928) tudi mednarodno sodišče. Tudi v nemško-danski izjavi (29. III. 1955) zagovarjajo svobodnost priznavanja k narodnosti in h kulturi in zavračajo bodisi uradno nasprotovanje bodisi ugotavljanje." Da izpričujemo % Avstrijski statistiki pojasnjujejo, da gre pri popisih za neke vrste intervju med državljanom in popisovalcem, glej: Heimold Helczmanovszki (Im Auftrag des Osterreichi schen Statistischen Zentralamtes herausgegeben von): Beiträge zur Bevölkerungs — und Sozialgeschichte rungs — Österreichs, Nebst Sozialstatistik, Verlag dispore, & l’article ‚La " »La Convention et qui A une einem und minoritč de signče race, a Genčve, 74: de für Überblick Geschichte le 15. mai question langue ou de de über die Entwiecklung Politik, Wien 1922, entre savoir religion si une ne peut 1974. la Pologne personne faire der Bevölke- et L’Allemagne appartient l’objet ou d'aucune non v£ri- fication ni d'aucune contestation par les autorites.' La cour permanente de Justice internationale, dans son jugement du 26 avril 1928, a interpret& le sens de cet article de la maniere suivante: ‚La Cour estime que l’interdiction de toute verification ou contestation ne cesse pas d’&tre applicable dans les cas olı il apparait que la declaration n'est pas conforme a la vdritč... si une declaration a čete faite, il faut toujours la respecter ...3", Definition et classification des Minorites, NU, Lake Success, New York 1950, E/CN. 4/Sub. 2/85; 27. dec. 1949, str. 14, — Izjava vlade Zvezne republike Nemčije o statutu danske manjšine v Nemčiji, po pogajanjih z dansko vlado, 29. III. 1955; Izjava vlade o splošnih pravicah oseb, ki pripadajo k nemški manjšini v južnem jeta v parlamentu 19. aprila 1955; Protection des 2/214/Rev.1 in E/CN.4/Sub.2/221/Rev.1, str. 49. * Statistični urad OZN priporoča na prvem mestu »jezik, ciples New ki and York, ga posameznik običajno Recommendations 1966). for govori the v domačem 1970 population minorites, UN materinščino, krogu 1967, E/CN.4/Sub. ki jo pojmuje v zgodnjem censuses, danske Jutlandu, spre- (Series otroštvu« M. No. 44, kot (Prin- UN, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 91 tudi v naši domovini ustrezno stopnjo razumevanja in občutljivosti in pa zrelosti, kar zadeva tovrstne človekove pravice, nam pove člen 170, (drugi odstavek) v zvez- ni ustavi (1974), ki določa, da je občanu zajamčeno svobodno izražanje svoje narodnosti in da tudi ni dolžan izjaviti, kateri narodnosti pripada. Ponovno naj podčrtamo, da so tudi oblikovalci čl. 7 po konfrontaciji dveh različnih osnutnih predlogov (angleškega in sovjetskega) opustili pogoj zaščite s tako imenovanim znatnim številom (guantitč considgrable, considerable — pro- portion) in ostali pri drugih zadovoljivih opredelitvah." Samo še mnenje ekspertov iz poročila Generalne skupščine OZN sodi semkaj in se glasi: »Poudarili so, da pravice manjšin niso odvisne od njihovega števila ali odstotka, predstavlja glede na celotno prebivalstvo." Kot primer upoštevanja subjekta naj omenimo: Izjemoma so avstrijske oblasti deloma uresničile del drugega ki ga manjšina odstavka v čle- nu 7 (ustanovitev gimnazije za Slovence/1957), izoblikovanje učnih načrtov za dvojezični pouk (1965/67) in ustanovitev šolskega nadzorništva (1960) na torzu dvojezičnega šolstva, kar sicer ugodno učinkuje, a ne more nadomestiti vsega, kar je nujno za sodoben harmoničen razvoj narodnostne skupine kot subjekta lastne usode ali celo glede na predvideno kulturno posredniško vlogo manjšine. Ne glede na proteste manjšine in njeno pripravljenost za konstruktivno sodelovanje pri morebitnih dopolnilih, izpopolnjevanjih danih rešitev v šolstvu ali na drugih območjih so avstrijske oblasti v večini primerov seznanile manjšinske predstavnike s svojimi vsakokratnimi odločitvami in to tik pred uveljavitvijo (tako npr. parlamentarni odbor pred sprejetjem obeh zakonov); podobno so rav- nali tudi v primeru zakona o dvojezičnih topografskih napisih. Tovrstna praksa se zato izpričuje v bistvu le kot taktika prevladujoče državne nacije in družbe pred domačo in mednarodno javnostjo, medtem ko omejiti in nevtralizirati odpor narodne manjšine.? s takšno obliko skuša docela " Glej opombo 7, z dopolnilom, da je avtor tega prispevka imel na razpolago angleško osnovno verzijo iz gradiva, ki ga hrani Zvezni sekretariat za zunanje zadeve SFRJ, torej uradni dokument (in ne le časnikarsko sporočilo in natis) z označitvijo R/IV-2, 91/18,Britanski predlog o manjinskim pravima Hrvata i Slovenaca u Avstriji, London, 17. jula 1949, Prepis hrani INV. Glej še razpravo v Razprave in gradivo 1974, št. 6, str. 20, opombi 12 in 29. Dalje determinacije »O v isti razpravi v primeru 'ugotavljanju' narodnih slovenske str. 19 in 20 razlaga o inkompatibilnosti manjšin. manjšine na Tudi dr. T. Zorna avstrijskem razpravo Koroškem«, načela — avto- predavanje december 1974, rkp. arhiv INV, str. 26. Avtor opozarja in analizira razne avstrijske zasnove ugotavljanja manjšine, a posebej opozarja, da v primeru nemško govorečih državljanov v posebnem zakonu, »ki določa določa na kakšen način prijavljajo v času druge svetovne vojne priseljene ali pregnane osebe stvarno škodo, ki jim je bila s tem prizadeta — vse to z namenom, da bi jim izplačali $kodo (BGBl, 1962, Stück 12; zakon z dne 14. decembra 1961). V tem pri meru je zakonodajalec določil, da se nemška narodnost oseb, ki žele dobiti odškodnino, ugotavlja (...weil po 'določenih znakih', ki jih potem sie... nach bestimmten Merkmalen našteje: poreklo, vzgoja, jezik, kultura wie Abstammung, Erziehung, Sprache Kultur, zur deutschen Volksgruppe gerechnet wurde).« (Str. 21.) » 135 »...It was emphasized that the rights of minorities did not depend on their numbers or the percentage of the total population which they constituted.« Report of the Committe on the elimination of racial discrimination, General Assembly, Official records: Twenty-ninth session, Supplement No. ı18 (A/9618) United ‚Nations, New York, 1974, str. 35, Avstria, 153. ® Ob novej$ih nesoglasjih med drZavo in narodnimi manjšinami zasledimo predvsem v avstrijskem tisku sporočila (regionalnem), ki jim nosti manjšini in prav tako ne objektivnosti. ne moremo prisoditi niti naklonje- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 92 Tudi rezultati neposrednih stikov med predstavniki manjšine in oblastmi niso za pregledano obdobje ravno spodbudni. Ko je prišlo do občasnih pogovorov med predstavniki manjšine in odgovorni- mi avstrijskimi državniki na najvišji ravni (z zunanjim ministrom, kanclerjem), ni v vseh dvajsetih letih napredovalo institucionalno urejevanje manjšinskih zadev, zasnovano s členom 7, razen prej omenjenih izjem. Celo ustanovitev vrste pomožnih gremijev pri avstrijski vladi (študijska komi- sija za probleme manjšine, njena izvedenska podkomisija — Kontaktna komiteja — s Slovenci in Hrvati) v novejšem času ni do danes pripomogla k ustreznim rešitvam vprašanj, ali k večjemu upoštevanju manjšine kot subjekta. Glede na novejše nezadostne obrazložitve avstrijske strani ob prekinitvi so- delovanja in nepripravljenosti predstavnikov Koroških Slovencev v omenjenih posvetovalnih organih ali pa drugih podobnih posvetovalnih oblikah (gremijih) in torej »krivde« manjšine in njenih predstavnikov za neurejanje vprašanja — velja imeti pred očmi pač vzroke in ne samo posledic določenih ravnanj s strani pre- vladujoče večine in države. Razumljivo, da je lahko kriterij tako imenovane humanistične znanosti le na strani šibkejšega. Neudeleževanje v »Študijski komisiji za probleme koroških Slovencev« je sprožilo dejstvo, da je v njej nastopil, čeprav kot delegat avstrijske ljudske stranke (OVP), dr. Einspieler, hkrati predsednik Zveze koroških vindišarjev in podpredsednik »K. Heimatdiensta«, človek, ki vo- dilno deluje v okviru organizacij, za katere koroški Slovenci sodijo, da morajo avstrijske oblasti njihovo dejavnost prepovedati v skladu z določili 5. odstavka člena 7. Tako označena dejavnost je znana, saj je prizadevanje omenjenih organizacij očitno naperjeno zoper manjšino, mpr. zasnovano in zapisano tudi v 2. členu, točke a, b pravil organizacije in se to glasi: »pojasnjevanje prebivalstvu (oblastem) posebnosti koroških vindišarjev« in dalje pod e) — da ima za cilj »ohranitev vindišarskega jezika kot dela ukoreninjenih koroških kulturnih dobrin«."' Kankoli približno podobnega si npr. niso dovolili Italijani s »Komisijo devetnajstih« v primeru urejevanja južnotirolskega vprašanja, namreč, da bi vsiljevali Južnim Tirolcem kakršnegakoli sogovomika organizacij, npr. Lege nazionale. Ne glede na obseg in smeri katere izmed italijanskih patriotskih razprav v »podkomisiji izvedencev« ali movejšega dopolnila, da gre pri »vindišarjih« za ljudi, ki ne žele biti prišteti k slovenski manjšini, kakor je to pojasnjeval omenjeni predstavnik avstrijske ljudske stranke ali »Bund der Windischen« galiziranja tovrstnih in »Kärntner predstavnikov Heimetdienst«, in posredno je vendarle vsebin njihovih prav zaradi leorganizacij ra- zumljiva odklonitev sodelovanja predstavnikov narodne manjšine — koroških Slovencev, kajti dobro jim je znano, da so v drugi avstrijski republiki pri ustanovitvi »Bund« der K. Windischen« botrovale nemško nacionalne organizacije. (Končno sta zapustila študijsko komisijo še Avstrijec nemške materinščine, deželni poslanec in svetnik za kulturo Josef Guttenbrunner, ki je izjavil, da ni več pogojev, kakršni so bili takrat, tako pa župan iz Sel, Slovenec sporazumom treh stavniki manjšine strank ko ga je stranka o ugotavljanju upravičeno SPO delegirala v komisijo, prav H. Velik, ki je obrazložil svoj izstop z vsiljevanim odklonili % Jz statuta omenjene organizacije. manjšine, kar vse svoje sodelovanje.) izpričuje, da so pred- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 93 Neposredni vzrok za prekinitev sodelovanja predstavnikov ikoroških Slovencev v Kontaktnem komiteju — v tem znamenju posebnih možnosti in upoštevanja manjšine kot subjekta — je dogovor (17. IX. 1974) predsednikov treh strank, ki sodelujejo v parlamentu — sklep o ugotavljanju (preštevanju) narodne manjšine. Z navedenim sklepom avstrijskih strank, ob nasprotovanju koroških Slovencev in po dvajsetletnem zaostajanju uresničevanja manjšinskega člena, je očitno, da narodna manjšina doživlja samo še enega izmed vsiljenih položajev, Ni mogoče govoriti prav zaradi tega neupoštevanja manjšine o upoštevanem subjektu ali o pospeševalni, manjšini naklonjeni politiki in o ustreznih rešitvah, odgovornost vsekakor pada na prevladajoči večinski narod. Še bolj vprašljivi za določeno sedanjo avstrijsko politiko so poskusi zvračanja krivde" in odgovornosti za neurejanje manjšinske zaščite na manjšino samo, kakor 'je mogoče razbrati iz avstrijskega odgovora — note (1974). Po naši presoji to skrajno odklanjanje manjšine kot subjekta budi dvom in nezaupanje manjšine do avstrijskih državnih predstavnikov kot korektnih sogovornikov in pomisleke tudi pri podpisnici avstrijske državne pogodbe SFRJ — predvsem pa terja dejanja v prid manjšine in me le kopičenje razprav in besed, izjav na različnih političnih ravneh. Sklep o ugotavljanju in iskanje raznih (tudi s pomočjo avstrijskih izvedencev v podkomisiji) oblik ugotavljanja je vsekakor globlje narave. Ob dvajsetletni deficitarnosti avstrijske manjšinske politike se potrjuje domneva o globlji, strateški nepripravljenosti za uresničevanje predvsem določene skupine členov v avstrijski državni pogodbi, ki vsebinsko neposredno izvirajo iz protifašistične zmage, iz idej- nih osnov leste. V nekem pomenu — v določeni razsežnosti, ker megirajo nacionalistični krogi obstoj manjšine, saj samo to lahko pomeni trdovratno vztrajanje pri ugotavljanju (preštevanju), kar pač pomeni načelen dvom o eksistenci te narodnostne skupine in ne le dvoma o njenem številu — se ne odrekajo obenem samo vsebini mednarodno pogojene državne pogodbe. Hkrati in s tem potrjujejo podmeno o revizijskih težnjah, vsebinsko človekovih pravic ne zadovoljujejo pričakovanj, fobijo, sodstvo glede na slovenske narode; 1959) imata za pogoj Očitno tudi ugotavljanje oba v III. odboru OZN najbolj občutljivi točki manjšini vsiljena zakona etno- šolstvo, manjšine. pa je izrazil ta isti načelni dvom avstrijski predstavnik na da so pretrgali z nekdanjo v eksistenco narodne manjšine tudi 1973/74, ko je z drugimi besedami govo- državne nacije in narodne manj- nil, da ima Avstrija samo jezikovne in verske manjšine. VI. Pretres vseh stikov dveh strani, predstavnikov šine v preteklih dvajsetih letih izpričuje, da doslej ni mogoče govoriti o zadovoljivem upoštevanju mamjšinskih predlogov ali njihovih pomislekov pri temeljnih, sistemskih, institucionalnih ureditvah, temveč bolj o nekaj primerih upoštevanja predlogov neposredno stitucionalne narave). Naj podčrtamo, praktične narave (omenili smo tudi primere da so zastoju pri pogajanjih predstavnikov upoštevanja in- manjšine z avstrij- sko oblastjo sledili komentarji, da pade na predstavnike manjšine krivda za neuresničevanje, še več — da ne ustrezajo kot predstavniki manjšinskih organizacij in da bo treba v prihodnje (da si bo morala država izbrati) poiskati sogovomike iz Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 % vrst manjšinskih voljenih odbornikov, pač občinskih, ker v deželi narodna manj- šina zaradi svoje politične porazdelitve med tri avstrijske stranke ne dosegajo mam- data; to bi pomenilo seveda manjšinskega vprašanja. dokaj spet novo — vprašljivo stopnjo pri urejanju Ob izjemah naj omenimo še ustanovitev manjšini namenjenega uradnega organa v deželi- — kulturni referat, doslej še ni mogel izkazati zadovoljive dejavnosti. Najbolj prikazuje položaj dejstev, da v deželni ustavi niso zapisali nič bolj določenega o obstoju manjšine; v njej omenjajo kot uradni jezik pri oblasteh in uradih dežele nemški jezik, vendar naj to ne bo v škodo z zakonom določenim pravicam jezikovnih manjšin; formulacija je skromna, medtem ko me ustreza niti terminološko, saj državna pogodba in člen 7 ne govorita o jezikovnih manjšinah. V tem se potrjuje odklanjanje docela etnično — narodnostno determinirane narodne manjšine, hkrati z nepripravljenostjo posebej na Koroškem ,da bi kakorkoli, četudi v najmanjši meri popravili doživlja kot subjekt svoj negativni odnos do ikoroških Slovencev. še večje spregledavanje na deželni ravni. Ne Manjšina le da ni ustrezne- ga določila glede narodne manjšine v deželni ustavi, temveč se tudi pri koroškem deželnem zboru obstoječi posebni odbor" posebej še ni dogovarjal s predstavniki manjšine, čeprav je pripravljal v teku let tudi predloge institucionalne narave. Koroški Slovenci dalje niso soudeleženi niti pri osrednjih deželnih kulturnih ustanovah: v deželnem muzeju, konzervatoriju, gledališču namreč, da bi bili pri: sotni v programih naštetih ustanov, da bi bili npr. dvojezično označeni eksponati, da bi njihova zgodovina imela enakovredno mesto (npr. o zgodnji slovenski državnosti) tudi pri vzgoji in izobrazbi in raziskovanjih, restavratorskih delih in podobno, da bi v teh manjšine. Kako ustanovah našel svoje je z narodnimi simboli; delovno mesto ne dopuščajo vsaj kakšen jih (takoj posameznik po drugi iz vrst svetovni vojni jih je z vojaškimi sodišči zatrla okupacijska oblast, namreč slovensko trobojnico). Semkaj sodi tudi odstranjevanje v deželi še živi drugi marod. dvojezičnih napisov, pač slehernega znamenja, da Kulturno prisotnost si ustvarjajo koroški Slovenci seveda sami iz svoje kulturne volje in moči, ob nekaj skromnih podporah s strani države v zadnjih letih. Vnaprej pa ohranja večina svojo prevlado, elitizem in nepripravljenost, da bi kakorkoli nadomestila oviranje v preteklosti in ne mislimo le na zunanje formalno ureditev, temveč na dejansko spremembo okoliščin in na resnejše upoštevanje manjinskega subjekta; seveda je to tudi v navzkrižju z določilom v 4. odstavku člena 7, ki govori o udeležbi manjšin v kulturnih ustanovah, Vse omenjeno utrjuje maše sklepanje, da se nadaljuje tudi še ob vstopu v zadnje četrletje dvajsetega stoletja in v srednji Evropi, zdaj že v bližini in v odvisnosti v mekem pomenu od mestnega središča — Dunaja, ki so ga potrdili Združeni narodi za enega izmed svojih središč, vnaprej ravnanje nasprotno človekovim pravicam, naperjeno zoper manjše narodnostne skupine in sicer v obliki, ki je naperjena v njihova jedra — postopoma se jim jemlje čedalje bolj naselitveni prostor in se to tudi uradno registrira slehermih deset let, izničene so možnosti za najobčutljivejši človeški idiom — materinščino otrok in prav tako tudi krnijo in minimizirajo tudi še druge kulturne možnosti, namreč tiste, ki so skupini marodnostno posebne in 2 Po izjavah objavljenih v dnevnem tisku. ne 95 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 78 nujne za ohranitev njene identitete. Zaradi takšne sodobne družbenopolitične naravnanosti so seveda na minimum zmanjšane možnosti manjšine kot subjekta. Neupoštevanje manjšine kot subjekta, njenih pogledov na uresničevanje obravnavanih določil pa tudi vsega drugega, kar ta del prebivalstva upravičeno pričakuje od prevladujočega dela v državi — sodi tudi med karakteristike, ki nam omogočajo presojati ali gre za pospeševalno manjšinsko politiko in zakonodajo, iz izhodišča bona fide ali za prav nasprotne rešitve, pragmatične in formalistične narave, ki ne zavarujejo niti posebne etnične individualnosti, še manj pa da bi omogočile njen razvoj. Očitno je, da si ni mogoče razlagati dvorna o eksistenci manjšine, ki ga ta čas postavljajo v ospredje samo kot neupoštevanje manjšinskih teženj in želja, temveč veljajo pomisleki upravičenosti manjšinskih opozoril še za neupošlevanje dogovo- rov in po njih obveznosti do Jugoslavije za dokaj resne spotike dobrim sosedskim odnosom tudi za težnjo po reviziji avstrijske državne pogodbe. S stališč SFRJ je upravičen takšen pogled predvsem zato, ker je od pristopa (podpisa) k avstrijski državni pogodbi v vseh stikih bila prisotna in stalno trajno poudarjena skrb naše, glede na etničnost manjšin v avstrijski republiki — matične države — in dostikrat urejanja med poudarjena predstavniki celo kot primerna pot reševanja, neposrednega avstrijskih oblasti in predstavniki manjšine. Ob sklep- nem pogledu na dosedanji razvoj in v veliki meri reducirano uresničevanje člena 7 avstrijske državne pogodbe, kjer država ni dovolj upoštevala narodne manjšine (urejanje na Štajerskem in Gradiščanskem še zaostaja za koroškim) naj podčriamo, da gre vsekakor za nezadostne rezultate v okvirih splošne in posebne manjšinske politike, ki svojo nezadostnost razkriva pred nami in vse bolj tudi pred svetom s svojo nezadovoljivostjo naposled tudi s tem, da v Avstriji po nujni logiki svojega razvoja in nezadostnega upoštevanja manjšinc prehajajo k prav nasprotnemu rezultatu, ki ga terja člen 7. Obenem so skušali naši severni sosedje v novejšem času z navajanjem podatkov o dosežkih narodne manjšine (ljudsko prosvetna kulturna dejavnost, tisk, gos- podarsko-zadružno samoorganiziranje in delovanje in podobno) dokazovati, kako naklonjeno je okolje vsestranskemu razvoju in emancipaciji narodne manjšine. Prav o tem velja imeti še posebej pred očmi popravek koroških Slovencev, ki so ga objavili v novoletni izjavi obeh predstavniških organizacij za 1975 leto. V njej omenjajo, da gre za izrazito samorastniško dejavnost, da niso uživali neke posebne podpore s strani vlade in da tovrstno prikazovanje njihovega gsopodarskega in kulturnega priznavanja ni le zgrešeno, marveč ob dejanskem nerazumevanju pristoj- nih uradov za kulturne in gospodarske težnje narodne manjšine naravnost izzivalno. x kt t Naj ob sklepu opozorimo, da se zavedamo, kako ima naš pogled in pregled v ospredju bolj opremljivo zunanje dogajanje, kar zadeva pomanjkljivo uresničevanje mednarodne pogodbe in upoštevanja pri tem manjšine kot subjekta — ne predstavi in ne ukvarja pa se z globljimi sestavinami in vzroki sedanjih ga in odnosov, ker v tako strnjeni in tako opredeljeni obliki to tudi ni mogoče; zato teh nekaj misli v epilogu. šč is s Mn niti Gadi oce enega izmed najbolj trdnih izhodišč iz en vine koroških Slovencev — subjekta, protinacističnega gibanja ar Ma zoni nj O čemer naj uporabimo prispodobo avstrijskega avtorja — ar RS Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 % vorg«." Prav tako nismo naštevali drugih žrtev genocidnih ravnanj in niti povojnih obnovitvenih prizadevanj in naporov narodne manjšine — v nenaklonjenih oboliščinah. $e manj smo se mogli spustiti v razpravo o določenih dogajanjih, ki jih registrira in zaznava in razkriva le socialna psihologija in ki prav na Koroškem še kako prizadevajo slovenski subjekt — mislimo ma splošno indoktrinacijo prebival- stva in na trajen obtok in vnovčevanje stereotipov s predznakom — anti — npr.: —slovenstvo, —slovanstvo, —jugoslovanstvo, —komunizem, —titoizem in tako naprej; to bi komaj lahko prikazala posebna študija. Razumljivo, da naseljena človeška skupina ni brez gospodarskih osnov, in da so zanjo pomembna dejstva, kot je to npr. odtujevanje narodnega ozemlja ali so premiki, naselitveni in drugi, celo upravni, npr. združevanje občin — občutljivi po- segi v položaj subjekta; semkaj bi sodilo vsaj omenjanje učinka vsega najbolj so- dobnega dogajanja v okviru množične potrošniške družbe, vsega kar lahko zadeva manjšino kot subjekt; ustrezne omejitve smo nakazali že uvodoma. Kot znano — gre na eni strani za temeljne konstitutivne možnosti posamez: nika in skupnosti, od najbolj zgodnjih in najbolj občutljivih, ko stopi otrok v tako imenovano pol varstveno in pol vzgojno okolje (otroški vrtci, mala šola) do ši- rokega razvejanega omrežja industrijske družbe — v njej naj bi človek v prid človečnosti ohranjal subjekte: posameznika in skupnosti; ta čas za primer koroških Slovencev in narodnih manjšin v Avstriji nismo razkrili kaj pozitivnejšega, kot je to lahko posredoval pričujoči zapis. Povzetek O upoštevanju manjšine kot subjekta lastne usode V prispevku »o upoštevanju etnične — narodne manjšine kot subjekta« in to na primeru koroških Slovencev ter dogajanja in razvoja po podpisu avstrijske državne pogodbe izhaja avtor iz že dosežene nje tovrstnih skupnosti stopnje kot mednarodnih pravnih oseb — spoznanj, tudi a tudi političnih prakse. subjektov Večje so upošteva- predvideli že pred četrt stoletja izvedenci, ki so v okviru OZN, podkomisije za človekove pravice pripravljali definicijo in klasifikacijo manjšin in le-to pogojili v primeru, ko država bolj ali manj priznava manjšinskim skupnostim položaj pravnih osebnosti, subjekta. Pričujoča analiza temelji na zornem kotu, v koliko in kako so v dvajsetih letih po podpisu avstrijske državne pogodbe upoštevali koroške Slovence, to, docela identificirano manj- šinsko skupnost kot pravno osebo in politični subjekt. To skupnost bi morali upoštevati v tisti meri, kakor to določajo tako mednarodne obveznosti kakor tudi notranje pozitivno pravo, avstrijska ustava, saj je varnostni člen 7 in so tudi druga varstva v zvezi z odporom antifašistične koalicije prešla po omenjeni pogodbi v avstrijsko ustavo. Avtor ugotavlja večkratno različnost. Različno obravnavajo narodne manjšine, ki so pod istim mednarodnopravnim statutom (koroški, štajerski Slovenci in gradiščanski Hrvati), bolj se zavzemajo za manjšine zunaj države (Južne Tirolce), kakor pa za manjšine, ki žive v državi. Poseben je odnos do manjšin, ki nimajo mednarodnega pravnega statusa; različno urejajo vprašanje v obeh deželah in zvezni državi. Dalje se ustavlja ob posebnih posvetovalnih gremijih, ki jih je ustanovil avstrijski kancler, ob poudarjanju — tudi v » Erich Fein, Die Steine reden, Gedenkstätten Mahnmale für die Opfer des Faschismus, Eine des österreichischen Freiheitskampfes, Dokumentation, Europaverlag, izdala Arbeitsgemeinschaft der KZ-Verbände und Widerstandskämpfer Österreich, Wien 1975; od skupno 367 strani so namenili Koroški str. 126—161, kjer prevladujejo spomeniki koroških Slovencev. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 mednarodni javnosti, kako dokumentih), — spregovori 97 žele upoštevati narodne manjšine (kar omenjajo v novejših tudi o koristnosti neposrednega sodelovanja med manjšino in oblastmi; o tej obliki sta v soglasju obe sosedni državi. Tudi manjšina je izoblikovala svoje poglede in pojmovanja o manjšini kot subjektu in to obrazložila s svojo Spomenico (1955), kakor tudi z mnogimi kasnejšimi dokumenti in predlogi in opozarja ob dvajsetletnici, da država ni zadovoljivo uresničila docela niti enega določila člena 7. Le-ta vsebinsko obseže celotno manjšinsko skupnost — ne jamči varstva le posameznemu članu manjšinske skupnosti — torej skupnost kot pravno osebo in kot subjekt, saj izrecno govori peti odstavek o zavarovanju značaja manjšinske skupnosti in ta značaj opredeljujeta še posebej atributa slovenski in hrvaški. Prav to pa potrjuje tudi pravilnost stališč manjšine (Koroških Slovencev), da ji kot subjektu pripada pravica, da sam razlaga njen namenjeni del varstvenih določil, saj je do njih prišlo zaradi njene identitete in pa ravnanj, ki so bile v preteklosti po dvajsetih odgovore. Ob letih so dobili naperjene koroški zoper Slovenci njeno na svojo bit kot narodne Spomenico manjšine; prve tem ko avstrijska država bolj zavzeto urejuje vprašanje zunaj šele neposrednejše svoje državne meje — južnotirolske manjšine in je zagovarjala v tem primeru načelo enakih startov med manjšino in prevladujočo večinsko (italijansko) nacijo, pa v primeru etničnih, narodnih manjšin v okviru svojih meja ubira drugačne poti in uveljavlja drugačno družbeno prakso. O zgubljanju kvantitete pri koroških Slovencih pričajo že avstrijski popisi prebivalstva (1951, —61, —71). Ob zavlačevanju in postopnosti pri uresničevanju se je tudi v teh 20. letih uveljavljala denacionalizacija po družbeni čilu v 5. odstavku dopuščajo ki jemljejo narodni manjšini bližnje obema manjšinama avstrijske oblasti značaj. Opozorila v avstrijski manjšinskih določil, inerciji. Kljub dolo- razvejano dejavnost raznih organizacij, sosedne države, SFRJ, države (etnično) republiki in sopodpisnice avstrijske državne po- godbe je različno zavračala — predvsem — da gre za notranjo zadevo, da ovira vrsta objektivnih zaprek uresničevanje manjšinskega varstva in podobno. V novejšem času je začela uveljavljati še tezo o načelnem dvomu o kvantiteti in lokaliteti manjšine, dvom o manjšini kot subjektu, kar ima tudi svoj izvir v stališčih ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe, ko so v spremnem protokolu zapisali, da zadovoljujejo 5. odstavek člena 7 že svojim dotedanjim pravom, medtem ko pomenijo odstavki 2, 3 in 4 vendarle še novino manjšinskega varstva. Med osnovne faktorje, ki so naperjeni zoper manjšino, sodijo prizadevanja, s katerimi povzročajo delitev manjšine in vsega koroškega prebi- valstva na patriotično in nepatriotično prebivalstvo. To pomeni kakor opozarja avtor, psihološkega pritiska, če pomislimo na tudi učinkovito obliko, genocidna ravnanja v bližnji omenjenih preteklosti koroških in podaljševanjem neke vrste Slovencev. S spretnim indoktrinacije izkoriščanjem o posebnem, k nemškemu reminiscenc kulturnemu krogu pripadajočega prebivalstva, vindišarskega. V novejšem času razlagajo zadrego z vindi$arji tudi ugledni avstrijski izvedenci z inačico o tako imenovani skupini, pri kateri se je »od narodnosti odcepil njen jezik« in sicer, da gre torej za »jezikovno manj3ino«. Ta opredelitev in tovrstna uporaba določene strokovne terminologije, je prav z nastopi naših sosedov v III. odboru OZN (1974) našla svojo pot v mednarodno javnost. V tem vidimo seveda neupoštevanje tako manjšine kot subjekta kakor tudi opredelitev v besedilu državne pogodbe, saj sta narodni manjšini v členu 7 izrecno opredeljeni z atributoma sloven- ski in hrvaški in ne kot neki imaginarni, neopredeljeni »jezikovni« manjšini, kajti atribut slovenski ne pomeni samo narečja ali ljudskega jezika, temveč tudi določeno kulturo, naseljenost na ozemlju, iz katerega, kakor vidimo, postopoma Želijo izriniti narodno manjšino. Prispevek omenja tudi avstrijsko poluradno označitev omenjene dejavnosti v avstrijskem leksikonu (1966) leta. Posebej pa se ustavlja tudi že ob napovedanem ugotavljanju manjšine, ki pomeni nadaljnje dejanje, s katerim naj bi razdrobili v označenih nestrpnih okoliščinah manjšinski subjekt. Pregled kaže tudi, da je avstrijska država koroškim Slovencem v glavnini vsilila svojo obliko njim namenjene zakonodaje, da v glavnini ni upoštevala njihovih predlogov, tevmeč je manjšino ob posameznih primerih samo seznanjala tik pred sprejetjem zakonov (šolski zakon, zakon o sodiščih) s tistim, kar so odločile prevladujoče stranke — pač večinska družba. Tudi neposredni stiki med predstavniki manjšine in vrhnjimi predstavniki avstrijske države so pripeljali večinoma le do ureditev manj pomembnejših vprašanj, napredovanja pa ni bilo pri vprašanjih institucionalne narave. Bilo je tudi nekaj izjem, ko so upoštevali manjšino pri ustanovitvi ene srednje šole, zagotovili učni program na redukcirani manjšinski šoli in podobno, 7 Razprave in gradivo 98 Razprave medtem ko še vnaprej njenih osnovah, saj so ogroža jezik vsa ureditev, nasprotno in gradivo, vse usmerjevanje določilom degradirali Ljubljana, družbe na april 1976, št. 7—8 manjšino pomočni na jezik treh (namesto da bi imel mesto dodatnega uradnega jezika). S posredno ali neposredno dejavnostjo in raznimi manj izrazitimi oblikami socialno-psihološke represije odtujujejo manjšini še danes njeno kulturo in intergriteto. S pomočjo splošne agitacije in enostranskega informiranja notranje in mednarodne javnosti in drugimi oblikami nastopanja pa skušajo posegati celo znotraj skupine same, s težnjami, da bi si pridobili, izbrali ustreznejše predstavnike za tako imenovano uresničevanje manjšinsko varstvenih določil. Pri tem je očitno dežela še bolj preprečuje ozemlju deficitarna, posredno narodnosti (pa naj bo krajevni tekih dvajsetih let glede spodbudnih rezultatov. išče svoje to zvezne pa dve Kljub so ali to le dvojezični tudi kakor neposredno vsemu pa ustreznih moči. Na in upoštevanje ne velja poti za primeru odnosu Avtorjev kot na dejstvo, kako ustanovah ali ter s tem Slovencev se uresničuje ne s strani manjšina — manjšine, da pregled subjekta do znamenje, v kulturnih napisi). identiteto koroških vidnejše manjšine pozabljati svojo v svojem to že prisotnost kakršnižekoli na oblasti kakršnokoli potrjuje pa zavest o za avstrijske so pre- države zmore o bistvenih subjektu, identiteti, o boju za upoštevanje tega. Naposled opozarja avtor, da se zunanjih sestavinah in da se ni posvetil še drugim prvinam manjšinske na naj prinaša še naprej misel saj živita in virih o svoji je ustvarjal skupnosti. le na Summary The National Minority as a Subject In his article, »The National Minority as a Subject«, dealing with the Carinthian venes and the developments after the signing from the present level of internationally of the agreed norms Austrian Treaty, the author Slostarts and practice. A greater considera- tion for such communities as legal entities — as well as political subjects — was anticipated as far back as a guarter of a century ago, within the United Nations, when experts were working out, on the Sub-commission for Human Rights, the definition and classification of minorities subject to the States according to a greater or lesser degree the mino- rities the status of legal entities, i.e. of subjects. The past twenty establish years to what that have extent elapsed and in since what the signing manner the author of the analyses State Carinthian the record of the Treaty and tries Slovenes, i.e. a identified ethnic community, have been considered as a legal entity and a political ject. This consideration should be egual to international obligations and internal slation, the Austrian Constitution, since the protective Article 7 and other protective to fully sublegipro- visions resulting from the struggle of the anti-fascist coalition became an integral part of the Austrian Constitution after being included in the State Treaty. The author notes several discrepancies. National minorities enjoying the same status under the international law (the Slovenes in Carinthia and Styria, and the Croats in Burgenland) are sub- ject to different treatment, while the minorities abroad (South Tyrol) are receiving greater consideration than the minorities living in Austria. There is a special attitude towards the minorities lacking a legal status in international law; the two provincial governments and the federal government take different approaches to the solution of this problem The author further discusses special advisory bodies set up by the Austrian Chancellor, and protestations to the effect that Austria wants to accord the best possible treatment to the national minorities (protestations mentioned in recent documents and also made before international audiences). The author stresses the usefulness of direct cooperation between the minority and the authorities, a point on which both neighbouring countries are in agreement. The national minority too has clarified its views on the minority as a subject explaining them in its Memorandum (1955) and in many subseguent documents and proposals, and is pointing out upon the 20" anniversary of the signing of the Austrian State Treaty that Austria has not fully implemented a single provision of Article 7 to the minority's satisfaction. Razprave in gradivo, Article Ljubljana, 7 essentially april 1976, št. 7—8 covers the entire protection of an individual member 9 ethnic community; it provides not only for the of the minority community, but deals with the mino- rity as a legal entity and a subject, since the protection of the ethnic character of the minority community is explicitly stipulated under Paragraph 5 of Article 7, and further qualified with two attributes, Croat or Slovene. This supports the claim of the minority (Carinthian Slovenes) that as a subject it has the right to interpret itself the applicable protective provisions since they were adopted for the sake of its identity and because of the actions in the past directed against its very existence as a national minority. It took twenty years for the Carinthian Slovenes to get the first more direct answers to their Memorandum. Whercas Austria is much more eager to settle minority problems outside her borders — the problem of her minority in South Tyrol — advocating in this particular case the principle of egual starting points both for the German-speaking minority and the Italian- speaking majority, in the case of ethnic minorities within her own border, however, she is following a different course and applying different social criteria. During the last twenty years, owing to social inertia, denationalisation has been in progress aggravated by procrastination and gradualness in the implementation of the minoritv provisions. In violation of the provision under Paragraph 5, Article 7, the Austrian authorities tolerate widespread activities of various organisations whose ethnic character of the minority. The warnings stated objective is to destroy of the neighbouring country, the Yugoslavia, which is ethnically closer to both minorities and is one of the signatories to the Austrian State Treaty, have been variously rejected, mostly with the argument that this was an Austrian internal affair, that the implementation of the minority protection was meeting a series of obstacles, and the like. Lately Austria has begun — about the numerical strength and geographical voicing doubts — location of the in principle minority, i.e. doubts about the existence of the minority as a subject. This attitude has its roots in the views expressed upon the ratification of the State Treaty when an Annex in the form of Protocol was drawn up stating that Austria was already meeting Paragraph 5, Article 7, by her existing legislation, while admitting that Paragraphs 2, 3 and 4, did, in fact, represent a novelty minority in the minority is the attempt protection. to cause One a division of the among principal the minority weapons and used against the entire the Carinthian population into patriotic and unpatriotic citizens. This is also, as the author points out, a torm of powerful psychological pressure if genocidal activities in the not too distant past of the Carinthian Slovenes are taken into consideration. These memories are ably exploited and accompanied by a sort of persistent indoctrination about a special, »win- disch« category of population belonging to the German cultural sphere. Lately the embarassing Windisch guestion has been explained by noted Austrian experts with the theory about a so-called group »whose language has lost its ethnic character« thus creating »a linguistic minority«. Through Austria's statements in the 3% Committee of the United Nations (1974) the international public opinion became aware of this attitude and the use of such specific terminology. This reflects Austria's rejection both of the minority as a subject and of the provisions of the State Treaty in view of the fact that under Article 7 the national minorities are explicitly identified with the attributes, Croat or Slovene, and not described merely as imaginary and nebulous »linguistic« minorities. The attribute, »Slovene«, does not include only an idiom or a dialect, but also a specific culture and a settled territory from which some people would like to displace the national minority. The author pays particular attention to the envisaged assessment of the minority and qualifies it as a further attempt at minority fragmentation in an atmosphere of intolerance. According to the present survey, the Austrian State has, on the whole, imposed upon the Carinthian Slovenes her version of minority legislation and in the majority of Cases has ignored their suggestions. Only in isolated cases, immediately before the passing Of various pieces of legislation (School Act, Courts Act) has Austria merely informed the minority about the decisions taken by the large political parties, i. e. by the majority. Neither did direct contacts between minority representatives and high Austrian authorities result in major solutions, but only in settlement of minor matters, so that no progress was made in institutional guestions. There were a few exceptions as with the establishment of a secondary school for the minority, with the syllabus for the reduced minority school, and the like, But in the meantime the entire system, all the social attitudes are still endangering the three principal foundations on which the existence of the minority is based since the minority language — in violation of the provisions — was reduced to vid 100 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the inferior status of an auxiliary language (instead official language). The minority culture and direct or indirect activities and through gical repression. By loud propaganda and international opinion pliable various less as well as by other forms interlocutors the pronounced and one-sided information attempts at infiltration of the national more of enjoying of the forms implementation ses. In this respect the score of the provincial government that of the federal authorities as far as the relationship of socio-psyholo- Austria is even making and selecting to attracting of the second through directed at the Austrian of persuasion minority with a view for her alleged status integrity are still being undermined protective clau- is evidently even poorer than towards minority the minority is concerned, Since the former suppresses directly or indirectly every more visible sign of the fact that two national groups live in the territory (whether the signs are reflected in cultural institutions or merely inscriptions). According in the existence to the author's of bilingual survey, topographical in the last twenty or any years other Austria achieved encouraging results in her treatment of the minority as a subject. Nevertheless it is a fact that the minority still possesses the strength to kind of has not look for means whereby to preserve its identity — thus giving proof of its vitality. The Carinthian Slovenes struggle to remain a subject, to keep their identity, and to be recognised as such. In the end the author makes it clear that he has dealt only with the external aspects of the problem leaving aside other elements that make up the minority community. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 101—124 101 UDK 312,933/.954(436.6=863)»1931/1971« Dr. VLADIMIR KLEMENČIČ Kritika uradnih avstrijskih popisov prebivalstva v letih 1951, 1961 glede na slovensko manjšino in slovenščino kot občevalni jezik in 1971 Uvod Vsi uradni avstrijski popisi prebivalstva po drugi svetovni vojni v letih 1951, 1961 in 1971 imajo za slovensko manjšino v Avstriji značaj statističnega »genocida«. Ta je bil prisoten pri odvijanju vseh faz treh povojnih popisov prebivalstva po občevalnem jeziku, od priprav, izvedbe, obdelave in do interpretacije popisnih podatkov v tiskani obliki. Že sama statistična protislovnost popisnih rezultatov o jezikovni sestavi prebivalstva dokazuje, da je bila uradna državna statistična služba na deželnem in zveznem mivoju pod vplivom protislovenskih elementov, ki so dali ton vsebinski zasnovi in izvajanju popisov glede na občevalni jezik, kar poleg številnih avtorjev podrobno tolmačijo v svojih delih Grafenauer (1), Klemenčič (2) in Pleterski (3). Popisi prebivalstva na narodno jerske niso bili izvedeni na razpolago dvojezična mešanem z dvojezičnimi ozemlju popisnicami, Koroške in avstrijske prebivalstvu navodila in druge javne objave, tudi niso ki so povezane Štabila s popisi prebivalstva. To bi bil dolžan poskrbeti po določilih 7. člena avstrijske Državne pogodbe Avstrijski statistični centralni urad. Slovencem ni bila nikoli dostopna dokumentacija rokopisnih podatkov iz popisov vprebivalstva. Leta je služila delu avstrijskega tiska, ki je s svojo protislovensko naravnanostjo popačeno rezultate popisov o jezikovni strukturi prebivalstva na narodno mešanem Koroške (4. str. 44). tolmačil ozemlju Ob pripravah na popise in v času samih popisov prebivalstva se je s sredstvi javnega obveščanja in z izdajo posebnih lepakov ustvarjalo napeto vzdušje zoper koroške Slovence, da bi ti ob popisih tako preusmerjeni v kar največji meri prikrili svojo jezikovno ter posredno s tem tudi slovensko narodnostno pripadnost. Med priprave na popise prebivalstva je sodilo s strani upravnih organov tudi zbiranje takih oseb za popisovalce — števne komisarje, .ki so bili pripravljeni v kar največji meri, če je bilo potrebno tudi z različnimi oblikami pritiskov, pre prečiti slovenskemu prebivalstvu vpis slovenščine ali te v kombinaciji z nemškim jezikom v rubriko občevalnega jezika. Za dosego ciljev prikrivanja dejanskega števila slovensko govorečega prebivalstva ter njihovega sklenjeno poseljenega območja so števni komisarji kršili najosnovnejša načela strokovnega zbiranja in zajamčeno tajnost statističnih podatkov. Statistične strokowne službe so se pri analizah, tabeliranju ter publiciranju in interpretaciji podatkov o jezikovni strukturi prebivalstva posluževale tudi metod, ki presegajo vsako normo strokownosti statističnega zbiranja, urejanja in analize podatkov. Po podrobni analizi rezultatov popisov in statističnega gradiva o občevalnem jeziku lahko trdimo, da so bili le-ti izvedeni s ciljem, prikazati čim manjše število slovensko govorečega čim manjši obseg s slovenskim prebivalstvom sklenjeno roške. Težili so za tem, da bi z rezultati popisov prikazali prebivalstva poseljenega ozemlja poselitev koroških vencev v obliki med seboj slabo ali teritorialno sploh nepovezanih otokov. in KoSlo- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 102 Protislovenski značaj popisov prebivalstva po občevalnem jeziku nazorno ilustrira členitev prebivalstva na »deset jezikovnih skupin«, ki so jih statistiki z različnimi strokovno neutemeljenimi statističnimi metodami pretvorili še v nove jezikovne skupine. Taki, s statističnimi manipulacijami pnidobljeni podatki o jezikovni strukturi prebivalstva, so služili Avstriji kot osnova pni pripravi za Slovence me sprejemljivih zakonov: o dvojezičnih topografskih napisih in o uporabi slovenščine na sodiščih. Prav zato lahko trdimo, da so sami popisi prebivalstva akt diskriminacije koroških Slovencev in kot primer statističnega »genocida«, ki bi ga težko našli v statistični praksi še kje drugod. Le kje v svetu najdemo na ozemlju s skupno okoli 110.000 prebivalci dveh narodov pri objavljanju rezultatov popisov prebivalstva po občevalnem jeziku, tako ikot to najdemo w različnih uradnih avstrijskih statističnih publikacijah, prebivalstvo razčlenjeno na skupaj več kot 25 umetno stvorjenih in strokovno statistično nedefiniranih jezikovnih skupin. Ker je av- strijski centralni statistični urad, ki je vodil popise prebivalstva, avstrijska državna ustanova, moremo opravičeno pripisati neodgovorno ravnanje te ustanove ne- posredno avstrijski državi. Ugovori koroških Slovencev pri avstrijskih vladnih organih zoper vse, kar jih je diskriminiralo pri popisih prebivalstva, niso imeli pozitivnega odziva (4, str. 44). Na avstrijskem Štajerskem so na primer pni popisu leta 1971 v občinah, kjer žive Slovenci in je slovenščina občevalni jezik večine prebivalstva, vpisali med prebivalstvo s slovenskim občevalnim jezikom tako mizko število oseb, da bi po rezultatih popisa lahko sodili, da na primer v obmejnih krajih (Zetinci — Sicheldorf, Potrna — Laafeld, Dedonci — Dedenitz, Slovenska Gorica — Windisch Goritz in Ženkovci — Zelting) občine Radgona (Radkersburg) slovenščina skoraj ni več v vsakodnevni rabi med tamkajšnjim slovenskim prebivalstvom (5). Protislovensko vzdušje in neobjektivno ravnanje števnih komisarjev pri po- pisih prebivalstva Že nekaj mesecev pred vsakim popisom prebivalstva se je s širjenjem protislovenskih lepakov in brošur, ki so jih izdajale Slovencem sovražne organizacije in posamezniki, ustvarjalo med bivalstvo. V teh protislovenskih prebivalstvom nerazpoloženje nostno mešanega ozemlja Koroške, ščino, za narodne izdajalce, ki so nedeljivosti Koroške. zoper slovensko pre- akcijah so označevali vse tiste prebivalce narodki bi navedli kot svoj občevalni jezik slovenproti Avstriji, proti miru v deželi ter proti Prebivalce ozemlja Koroške so pozivali, da naj kot lojalni avstrijski državljani vpišejo v popisnice nemščino kot svoj občevalni jezik, kar so utemeljevali s tem, da nemščino na Koroškem vsi obvladajo, ali pa da naj navedejo za svoj občevalni jezik »windisch«, ki s knjižno slovenščino in pripadnostjo k slovenski nacionalni skupnosti nima nobene zveze. S tem se je avstrijski uradni popis prebivalstva izenačil z nacističnimi uradni statistiki uveljavila jezikovna pisu prebivalstva leta 1939 (6). Kot dokaz, koncepti skupina in duhom, »windisch« da so lahko vplivale na rezultate popisov govorečega prebivalstva pri popisu leta 1961 nam zelo nazorno pričajo izjave vodilnega v času saj se je prvič nacizma pri v po- glede števila slovensko Slovencem nenaklonjene organizacije, člana Heimatdiensta, dr. Knausa, ki je na občnem zboru te organizacije izrecno izjavil, da gre šteti med zasluge Heimat- Razprave in gradivo, diensta tudi Ljubljana, angažiranje april 1976, št. 7—8 103 pri popisu prebivalstva leta slovensko govorečega prebivalstva (7). Predstavniki koroških Slovencev kakor vilnim pojavom pnitiskov števnih 1961 posamezniki komisarjev, za zmanjšanje so protestirali števila proti šte- ki so ponekod tudi proti odločnim ugovorom silili Slovence k vpisu občevalnega jezika »deutsch« ali »wimdisch« odnosno w te jezikovne skupine v kombinaciji z »deutsch«. V posebni spomenici (8), ki so jo koroški Slovenci naslovili na avstrijsko zvezno notranje ministrstvo zaradi diskriminacije, ki so jo povzročili števni komisarji pri popisu prebivalstva 1961 pri izpolnjevanju rubrike o občevalnem jeziku, je bila našteta vrsta primerov tiskov števnih komisarjev na slovensko prebivalstvo zoper vpis slovenščine njihovega občevalnega jezika odnosno proti vpisu te kot občevalnega prikot jezika v kombinaciji z nemščino. Slovence so silili k vpisu nemščine z motivacijo, da morajo le-to navesti kot svoj občevalni jezik že zato, ker nemščino obvlada vsak Korošec, ali pa so jih silili k vpisu občevalnega jezika »windisch« ali »windisch« v kombinaciji z nemškim jezikom, češ da na Koroškem ni Slovencev in da jezik, ki ga govore, ni knjižna slovenščina, temveč poseben jezik, »koroški windisch«. Popisovalci so odvračali Slovence od vpisa slovenščine kot občevalnega jezika tudi z grožnjami, češ da bodo izgubili pokojnino ali kake druge socialne pravice. V nekaterih primerih so števni komisarji odvrnili slovensko prebivalstvo od navedbe slovenščine kot občevalnega jezika s tem, da so slovensko prebivalstvo povpraševali po jeziku, iki ga uporablja koroško prebivalstvo v javnih upravnih službah ali v prometu. Ker se slovensko prebivalstvo v javnih službah res ne more posluževati slovenščine, saj Avstrija ne izpolnjuje 7. člena avstrijske državne pogodbe, po katerem bi morala biti na dvojezičnem ozemlju slovenščina poleg nemščine uradni jezik v javnih službah, so se Slovenci zaradi takih dezinformacij vpisovali ali pa so števnim komisarjem prepustili vpis nemščine kot občevalnega jezika. Za odvrnitev slovenskega prebivalstva od vpisa slovenščine kot občevalnega jezika so se števni komisarji poslužili tudi metod, s katerimi je bila kršena uradna tajnost valstva zbiranja statističnih podatkov. Čeprav navodila za izvedbo popisov prebiv načelu predvidevajo samostojno izpolnjevanje popisnic, so v mnogih primerih občine ali števni komisarji organizirali izpolnjevanje popisnic v občinskih uradih ali pa so si izpolnjevanje teh v popolnoma neopravičenih primerih prilaStili sami komisarji števni komisarji. V nekaterih občinskih uradih so izpolnjevali popisnice kar ob prisotnosti orožnikov. Ponekod so popisnice raznašali po hišah števni komisarji ob čelo uradne tajnosti vore na popisnicah vencem sovražne in zastopane osebe, spremstvu učiteljev ali orožnikov, s čemer je popisov prebivalstva, saj so ma ta način dobile o jezikovni pripadnosti tudi nepoklicane osebe, so predstavljale oblast. Med števnimi komisarji ki so že predhodno sodelovale v raznih bilo kršeno navpogled v odgoki so bile Sloso bile pa tudi protislovenskih akcijah, tako na primer v akcijah za ukinitev dvojezičnih šol že pred letom 1958 ali pa pri širjenju Slovencem sovražnih lepakov. prišlo še pred štetjem prebivalstva Med pripravami celo do zamenjave na popise prebivalstva je takih števnih komisarjev, za ikatere so nasprotniki Slovencev predvidevali, da bodo objektiwno opravili nalogo števnega komisarja. Te so zamenjali s števnimi komisarji, ki so se že odlikovali v raznih protislovenskih akcijah. Objektivne števne komisarje so skušali zamenjati celo v času popisovanja prebivalstva. Med Slovenci in števnimi ikomisarji, ki so skušali nemškega občevalnega jezika ali pa jezika »windisch« prisiliti Slovence k wpisu ali tega v kombinaciji z 104 Razprave in gradivo, Ljubljana, april nemščino, je prišlo tudi do ostrih dialogov, ki so se za Slovence končali v občinskih pisarnah. V nekaterih primerih so se koroški tevi s tem, da niso hoteli podpisati popisnic. pisnici pri uradnem štetju prebivalstva 1976, št. 7—8 neuspešno Slovenci uprli taki zah- Čeprav se odklonitev šteje za kaznivo podpisa dejanje, niso na po- avstrijske oblasti kaznovale oseb, ki niso hotele podpisati popisnic, ker so se zavedale, da so storili kaznivo dejanje sami števni komisarji z zahtevo vpisa neresničnih podatkov o jezikovni pripadnosti. Bili pa so tudi primeri, ko je imel števni komisar na popisnici že vnaprej izpolnjeno rubriko občevalnega jezika ter po njem sploh ni povpraševal, pri tem pa ni imel v popisnicah vnešene slovenščine kot občevalnega jezika. Pnitisk na koroške Slovence po vpisu občevalnih jezikov »deutsch«, »wimdisch« ali »windisch« v kombinaciji z »deutsch« se je stopnjeval od popisa do popisa. Ob zadnjem popisu ganizacije zahtevali prebivalstva dvojezične v letu popisnice. 1971 Ker so posamezniki teh tudi ter slovenske pri zadnjem popisu or- leta 1971 ni bilo, so pošiljali pritožbe avstrijskemu zveznemu notranjemu ministrstvu, koroškemu deželnemu glavarju in uradu avstrijskega kanclerja (9). Vendar na te pritožbe ni bilo nobenega pozitivnega odziva. V odgovorih so se uradni predstavniki sklicevali na nejasnost zakonodaje glede kompetentnosti reševanja te vrste vlog, ukrenili pa niso ničesar. V nekaterih primerih so Slovencem pri popisu ponujali dvojezične popisnice v nemškem in srbohrvaškem jeziku, ki so bile namenjene jugoslovanskim zdomcem. Ker avstrijska oblast ni ugodila zahtevi koroških Slovencev do dvojezičnih popisnic v nemškem in slovenskem jeziku, so ponekod koroški Slovenci odklonili podpis na popisnicah ali pa popisnic uradnega ljudskega štetja sploh niso izpolnili. Čeprav so v teh primerih prebivalci, ki niso izpolnili popisnic oziroma se niso na popisnicah podpisali, napravili zakonski prestopek, niso bili klicani na odgovornost, pa tudi niso bili kaznovani. Odgovorni so se pač zavedali, da gre v tem primeru za kršenje določil 7. člena avstrijske državne pogodbe Na škem s strani javnih popisnicah občevalnem služb. iz popisa prebivalstva leta 1971 se je povpraševalo le po jeziku. V vprašalniku, ki je bil prirejen za računalniško nem- obde- lavo, je bila kot varianta občevalnega jezika tiskana samo nemščina, za druge jezike pa je bila dana možnost svobodne izbire wpisa poljudne jezikovne skupine. Pri tem pa v vprašalniku mista bila poleg nemščine kot varianti navedena še slo- venski in hrvaški jezik, ki sta po avstrijski državni pogodbi Statistično neobjektivno in protislovensko statistične službe uradna jezika (10). ravnanje avstrijske V pojmovanju skupine občevalnega jezika pri števnih komisarjih kot pri popisanem prebivalstvu se je pojavljala tudi nejasnost glede definicije pojma občeval- nega jezika, ker so le-to od popisa do popisa spreminjali. Na primer pri popisih prebivalstva v letih 1951 in posameznik pretežno govori 1971 je bil tolmačen kot občevalni jezik tisti, ki ga v vsakdanjem življenju, pri popisu leta 1961 pa kot tisti, ki ga posameznik pretežno govori v svoji družini (9). Statistični urad Združenih narodov (Serija M., št. 44, ZN, New York, 1966): Načela in priporočila za štetja prebivalstva v letu 1970, str. 21, 244, navaja samo tri motive: jezik, b) običajni jezik — označen kot jezik, ki ga posameznik tekoče a) materin govori ali Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 105 najpogosteje uporablja v svojem sedanjem domu in c) sposobnost govoriti enega ali več naštetih jezikov. Tu uporabljamo jezik komunikacije — občevalni jezik (občevalni jezik je jezik, iki ga posameznik uporablja v družbenem življenju), ker je ustreznejši za naš primer. V koroškem primeru pa je jezik komunikacije dominanten jezik oblasti, uprave, gospodarstva — skratka dominantne večinske državne nacije (4, str. 46). Vsako medsebojno primerjavo statističnih podatkov o jezikovni sestavi med popisi prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971 pa onemogoča stva na jezikovno skupino »deutsch« in na devet nenemških členitev prebivaljezikovnih skupin. Prebivalstvo niso vpisovali samo v jezikovne skupine »deutsch«, »slowenisch« in »windisch«, temveč tudi še v posebne »kombinirane jezikovne skupine« s »slowenisch«: »slowenisch«, »slowenisch-deutsch« ter »deutsch-slowenisch« in v kombimi- rane jezikovne skupine z »windisch«: »windisch«, »deutsah-windisch«, »windischdeutsch« in $e v dve jezikovni skupini »slowenisch-windisch« in »windisch-slowenisch«, ki kažeta statistične službe gov. Prav členitev njenih nenemških stičnimi podatki o vseh tistih, ki so ma posebno »visoko strokovno domiselnost« uradne avstrijske in na popolno politično odvisnost le-te od protislovenskih kroprebivalstva na jezikovno skupino »deutsch« in na devet omejezikovnih skupin je dala osnovo za razne manipulacije s statijezikovni strukturi s strani popisnih komisarjev, statistikov ter to gradivo interpretirali v uradne in neuradne namene. Stati- stična nedefiniranost številnih jezikovnih skupin je ustvarjala mejasnosti pri razvrščanju prebivalstva v jezikovne skupine tako za popisane kot za števne komisarje, kar je omogočalo vplivanje, pa tudi direktno izsiljevanje Slovencev s strani števnih komisarjev k vpisovanju v jezikovne skupine »deutsch«, »windisch« ter v »windisch« v kombinaciji z »deutsch«. To je v take jezikovne skupine, ki pri statistični obdelavi podatkov o jezikovni strukturi prebivalstva niso veljale kot slovenska jezikovna skupina (4, str. 10). Zaradi omenjenega mačina uvrščanja prebivalstva v tako številne in izmišljene ter zato stitistično nedofinirane jezikovne skupine niso mogli popisani prebivalci objektivno opredeliti svoje jezikovne pripadnosti po lastni presoji, kar so lahko izkoristili števni komisarji. Kot je razvidno iz pritožbe koroških Slovencev avstrijskemu notranjemu ministrstvu zoper ravnanje števnih komisarjev pri popisu pre bivalstva leta 1961, čestokrat niso prebivalci popisnic sami izpolnjevali (9). V mno- gih primerih so števni komisarji rubriko o občevalnem jeziku že sami vnaprej izpolnili, ali pa te rubrike v številnih primerih niso izpolnili tako kot so želeli popisani Slovenci. Nedefiniranost številnih jezikovnih skupin in še zlasti vindišarskih je omogočala popisovalcem veliko špekulacij v škodo koroških Slovencev, tako da pri popisih prebivalstva opravičeno ne moremo govoriti o samoopredeljenosti prebi- valstva glede na jezikovno pripadnost, temveč o vpisanosti prebivalstva v jezikovne skupine. S temi popisnimi špekulacijami pa niso bili oškodovani le koroški Slovenci, temveč tudi tisti Avstrijci, ki si žele objektiven popis in dobro sožitje s koroškimi Slovenci. V uradnih avstrijskih statističnih publikacijah so navedeni podatki o jezikovni strukturi tako, kot da bi se prebivalstvo pri vpisu v posamezne jezikovne skupine samo opredeljevalo. Nikjer v uradnih avstrijskih statističnih publikacijah, v katerih so objavljeni podatki o jezikovni sestavi prebivalstva, ne najdemo opisov definicij za 9 nenemških jezikovnih skupin, niti kritičnih pripomb o strokovnih pomanjkljivostih, ki so spremljale nastajanje objavljenih številk o jezikovnih skupinah pri vseh treh povojnih popisih prebivalstva, čeprav je bila 106 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, St. 7—8 na nje opozorjena statistična služba z znanstvenim in dnevnim tiskom ter s pro- testi koroških Slovencev. Na primer, kako naj števni ikomisar, popisani in statiStik vedo kakšna je razlika med kombiniranimi dvojezičnimi jezikovnimi skupinami, ki se razlikujejo le po vrstnem redu kot na primer »slowenisch-deutsch« ali »deutsch-slowenisch«, »windisch-deutsch« ali »deutsch-windisch«, ali pa, kar samo potrjuje, da so popisi prebivalstva po občevalnem jeziku le sredstvo zlorabe na račun slovenske manjšine, v čem se razlikujeta takozvani jezikovni skupini »slowenisch-windisch« in »windisch-slowenisch«. Prav ta neobjektivni in nehumani odnos, ki ga je pokazala uradna avstrijska statistična služba do ikoroških Slovencev pri popisih prebivalstva v letih 1951, 1961 in 1971, kaže, da avstrijska statistična služba nima moralne in strokovne kvalifikacije za kakršnokoli strokovno statistično ugotavljanje številčne moči in teritorialne razporeditve slovenskega prebivalstva na Koroškem in na avstrijskem Štajerskem. Ali more razbrati tisti, ki se poslužuje objavljenih statističnih podatkov o jezikovni strukturi prebivalstva na Koroškem, po kakšni poti so bile dosežene različne številke o jezikovni pripadnosti prebivalstva, ki jih navajajo uradne avstrijske statistične publikacije. Tako mavaja uradna statistična publikacija, da je bilo na Koroškem leta 1951 prebivalstva s slovenskim občevalnim jezikom 19.900, leta 1961 14.000 in leta 1971 16.100, odnosno, da je bilo leta 1951 prebivalcev z občevalnim jezikom »windisch« 19.600, leta 1961 11.500 in leta 1971 le še 3.900. Prebivalcev z nemškim občevalnim jezikom je bilo pri popisih prebivalstva leta 1951 67.500, leta 1961 83.500 in leta 1971 99.700 (11). Tabela 1 Primer številk za 16 statističnih jezikovnih struirali iz desetih številk za 10 jezikovnih skupin, skupin, ki so jih statistiki zbranih ob popisu rekon- prebivalstva leta 1951 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. »deutsch« po prvi varianti »deutsch« po drugi varianti »deutsch-slowenisch« po prvi varianti »deutschslowenisch« po drugi varianti »slowenisch-deutsch« po prvi varianti »slowenisch-deutsch« po drugi varianti »slowenisch« po prvi varianti »slowenisch« po drugi varianti »slowenisch« po tretji varianti »deutsch-windisch« »windisch-deutsch« »slowenisch-windisch« »windisch-slowenisch« 14. »windisch« 428.784 448.345 8.617 19.561 5.888 11.218 1.707 11.316 22.534 10.944 5.330 117 38 " ” '* " ” " " " " " " " " " % 3.454 ” 15. »sonstige, unbekannt« po prvi varianti 16. »sonstige, unbekannt« po drugi vamiamti 3.885 " 26.419 " Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 FE Odklonilno stališče koroških Slovencev d s o sestavi prebivalstva po občevalnem jeziku, ee vencev do ugotavljanja njihovega Stevila, je lahko za u in demokratično državo razumljiv, saj pod jezik ino. v'avstrijški sea ; prikazovanja številk odpor koroških Slo- Ba razumnega človeka statiotičai oa Ovno skupino »slowenisch« najd jski statistični publikaciji za leto 1951 tri iz popisnih jezikovni Jap statistično skonstruirane številke (Tabela 1). Tako navan.. — Jezikovnih skupin seni ; ; jezikovno skupino »slowenisch« ; prvi številko 7.707, po aKO druginavajajo varianti po 11.316 variantis za 22.534. Državni avstrijski statistični centralni urad je v svoji publika izdal leta 1973 poleg teh treh številk za jezikovno še novo, četrto varianto številke 19.900 (11). Iz tega men občutek za statistiko, razbere, da gre pri tem kov in za diskriminacijski odnos uradne državne zl ja skupino vlo Wvenisch. nn lahko vsakdo, ki ima le Me za zlorabo statističnih podatavstrijske institucije do koro- ških Slovencev. To nam dokazujejo še tile podatki iz uradnih avstrijskih statistič- nih publikacij. V eni publikaciji Avstrijskega pri objavi statističnih podatkov o občevalnem jezikovna kannt« skupina »slowenisch«, navedeni statističnega centralnega urada se jeziku v Avstriji sploh ne omenja sta le dve, »deutsch« in »sonstige, unbe- (15), v kateri so na ta ali oni način vštete številke »nenemških jezikovnih skupin« iz popisa leta 1951. Tak način prikazovanja uradnih statističnih podatkov po občevalnem jeziku je prav gotovo posebna oblika statističnega zatajevanja pri- sotnosti koroških Slovencev v Avstriji s strani avstrijske državne ustanove. V istih publikacijah se razlikujeta tudi številki cianti je bilo v tej jezikovni skupini valcev. Do stike, nam jezikovne skupine »deutsch«; po eni va- leta 1951 428.784, po drugi pa 448.345 prebi- kakšne absurdnosti je privedla nestrokovnost uradne avstrijske statikažeta številki iz rezultatov popisa 1951 o občevalnem jeziku, 117 pre- bivalcev v jezikovni skupini »slowenisch-windisch« in 38 v »windischslowenisch« (Tabela 1). Če primerjamo številke osmih nenemških jezikovnih skupin, po katerih so pri popisih v letih 1951, 1961 in 1971 razvrščali prebivalstvo, se pri posameznih popis- nih štetjih kaže taka jezikovna struktura prebivalstva, ki si jo ne moremo razložiti z nobeno statistično logiko (Tabela 2). Absurdnost zasnove avstrijskih popisov pre. bivalstva po občevalnem jeziku je pa še posebej otipljiva, če medsebojno primerjamo pri vseh treh popisih pridobljene in objavljene številke za iste jezikovne sku- pine občevalnega jezika. Da so popisi prebivalstva imeli protislovenski značaj, pa četudi je za to morala državna avstrijska statistika žrtvovati svoj strokovni ugled, nam kažejo naslednje navedbe: pod »deutsch-slowenisch« je bilo leta 1951 uvrščenih okoli 8.600 ljudi, leta 1961 le 3.300, leta 1971 pa 10.900; pod »windisch-deutsch« je bilo leta 1951 uvrščenih okoli 5.300, leta 1961 2.500 in leta 1971 le še dobrih 100 ljudi; v jezikovno skupino »slowenisch-deutsch« je bilo leta 1951 uvrščenih okoli 5.880, leta 1961 2.200 in leta 1971 pa še samo okoli 760 prebivalcev. V jezikovno no skupino skupino »slowenisch-windisch« »windisch-slowenisch« so uvrstili pa 38 ljudi; leta leta 1951 117, v jezikov- 1971 so pa v obeh mavedenih jezikovnih skupinah uvrstili skupaj le 9 ljudi. Navedene vilki za zadnji dve imenovani jezikovni skupini, menimo, številke in še zlasti šteda ne potrebujejo nobe- nega strokovnega lahko kjer statistično komentarja. logiko in Take objektivnost statistične zamenjata podatke šovinizem in najdemo le tam, skrajna neobjek- tivnost. Popuščanje in prilagajanje državne avstrijske statistike nemškim nacionalističnim protislovenskim krogom, kar smo že povedali pri osvetlitvi načinov izvajanja popisov in o vlogi števnih komisarjev, se kaže tudi z umetnim konstruira- Tabela 2 Primer statistične popačenosti številk o jezikovni sestavi žejo v luči primerjave popisov prebivalstva v letih 1951, prebivalstva po nenemških 1961 in 1971 (12, 16, 17) jezikovnih skupinah, ki se ka- Skupaj Popisi prebivalstva »deutschslowenisch« »slowenischdeutsch« »slowenisch« »deutschwindische windischgeutsch« ; Smo aisch« »slowenischwindisch« or ih sane v nenemških jezikovnih 1951 8.617 5.888 7,707 10.944 5.330 3.454 117 38 42.095 1961 3.300 2.200 8.300 7.400 2.500 1.600 — — 25.300 1971 10.935 758 6.214 3.394 124 454 — 21.918 9 S—E "3x '9L61 Nadu “vuufiqnfT ‘oappuı2 ur sauıdzuy skupinah Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 njem movih jezikovnih skupin. 109 Konstruiranje številnih umišljenih pin je slonelo na različnih načinih seštevanja podatkov jezikovnih sku- popisnih jezikovnih skupin. Pri prvi objavi popisnih rezultatov iz leta 1951 so zbrane podatke desetih jezikovnih skupin predelali in objavili v petih jezikovnih skupinah: »deutsch«, »deutschslowenisch«, »slowenisch-deutsch«, »slowenisch-windisch« in »sonstige, unbekannt«. V tem primeru so bile vindišarske jezikovne skupine prištete k slovenskim jezikovnim skupinam. Pod »deutsch-slowenisch« so v objavljenih podatkih šteli skupaj jezikovne skupine »deutsch-slowenisch«, »deutsch-windisch«, pod »slowenisch-de utsch« pa jezikovne skupine »slowenisch-deutsch« in »windisch-deutsch«, pod »slowenisch« pa seštevek številk v jezikovnih skupinah »slowenisch« in »windischa (13). Že leto dni kasneje, leta 1953, so v posebni publikaciji koroškega deželnega časopisa (Kairmtner Landes-Zeitung vom 18. Dezember 1953 (12), objavili rezultate v desetih jezikovnih skupinah, tako kot so bili prebivalci vpisani pri popisu, vključno z jezikovno skupino »sonstige, unbekannt«. Ta način objavljanja uradnih statističnih podatkov pomeni pravzaprav začetek uradnega označevanja slovensko go- vorečega prebivalstva z »windisch« slovenskega prebivalstva na in s tem številne strokovno vindišarske in neosnovanega druge jezikovne drobljenja skupine, s čemer so dobili uradno objavljeni statistični podatki protislovenski značaj. Podatke popisov prebivalstva o jezikovni pripadnosti iz let 1961 in 1971 so pu- blicirali na tri načine. Po eni varianti so jih objavil razčlenjeno v desetih jezikovnih skupinah, tako kot je bilo prebivalstvo popisano (16, 17), po drugi varianti v treh jezikovnih skupinah (18), po tretji varianti pa v petih, na poseben način konstruiranih jezikovnih skupinah (19, 20). Po drugi varianti je prebivalstvo razčle- njeno na memško ter na takoimenovano slovensko in takoimenovano vindišarsko jezikovno skupino. V slovensko jezikovno skupino so šteli popisne jezikovne skupine »slowenisch«, »deutsch-slowenisch« in »slowenisch-deutsch«, v vindišarsko pa jezikovne skupine »windisch«, »windisch-deutsch«, »deutsch-windisch« ter »slowenisch-windisch« in »widisch-slowenisch«. Konstruiranje objavljenih podatkov po petih jezikovnih skupinah se razlikuje med popisoma v letih 1961 in 1971. Popisne podatke iz leta 1961 so razdelili na jezikovne skupine: »deutsch«, »slowenisch«, »windisch«, »deutsch-slowenisch« in »sonstige, unbekannt«, V jezikovno skupino »windisch« so vključili tudi številke, dob- ljene v jezikovnih skupinah »slowenisch-windisch« in »windisch-slowenisch«, v jezikovno skupino »deutsch-slowenisch« pa so sešteli številke jezikovnih skupin »deutsch-windischa, »slowenisch-deutsch« in »windisch-deutsch«. Jezikovno struktu: ro prebivalstva iz popisa leta 1971 so uradno objavili z bistveno drugačnimi oznakami in kombinacijami številk v popisnih jezikovnih skupinah kot za leto 1961: »deutsch«, »slowenisch«, skupaj »deutsch-slowenisch« in »slowenisch-deutsch«, »windisch«, ter skupaj »deutsch-windisch« in »windisch-deutsch«. Državna avstrijska statistika se je pri omenjenih objavah podatkov o jezikovnih skupinah ponovno osmešila, še posebej s tem, ker je pri dveh popisih prebivalstva (v letih 1961 in 1971) različno interpretirala popisne podatke dveh izmišljenih jezikovnih skupin, »slowenisch-windisch« in »windisch-slowenisch« (Tabela 3). Pri objavi popisnih po. datkov za leto 1961 je številke obeh imenovanih jezikovnih skupin prištela k jezikovni skupini »windisch«, pri objawi popisnih podatkov za leto 1971 pa k jezikovni skupini »slowenisch«. Pri objavljanju podatkov o jezikovni struktuni prebivalstva so tudi razlike v tem, da se podatki Koroške in na avstrijske za popis leta 1961 nanašajo na območja državljane tega ozemlja. Podatiki popisa izbranih občin prebivalstva Razprave 110 Ljubljana, in gradivo, april 1976, št. 7—8 o jezikovni strukturi za leto 1971 se pa nanašajo na stalno naseljeno prebivalstvo Koroške. Če primerjamo samo ta dva načina objave podatkov o jezikovni strukturi iz popisov 1961 in 1971, ki sta objavljena v Statističnem pniročniku dežele Koroške (izdal Urad koroške deželne vlade — Deželni oddelek za statistiko), nam postane več kot jasno, da se državne avstrijske statistične institucije igrajo S statističnimi podatki, kadar gre za slovensko stev za prikaz čim manjšega števila slovensko je pri tem potrebno manipulirati s številkami račun slovenske manjšine. Omenjene in že prej hinacij in številčnih manipulacij bivalstva s strani državnih zorilo, do kakšnih lahko pride ob posebne vrste«. Jezikovna novih skupina s popisnimi podatki o jezikovnih strukturah pre- avstrijskih manipulacij eventuelnem manjšino. Pri tem ne izbirajo sredgovorečega prebivalstva, pa četudi o jezikovni sestavi prebivalstva na navedene izkušnje statističnih ma- že statističnih institucij s popisnimi podatki mapovedanem »deutsch-slowenisch« so zelo nazorno strukturi koroških Slovencev »preštevanju predstavlja opo- o jezikovni za popis leta 1961 movo konstrukcijo jezikovne skupine, ki se je tako kot številne druge, ne moremo pojasniti z nobeno statistično logiko, saj v statistični publikaciji za njo ne najdemo nobene obrazložitve, kar je samo še eden od mnogih primerov, ki dokazujejo nestrokovnost in protislovenski značaj državne avstrijske statistične službe. To je bil tudi začetek nadaljnje členitve in konstruiranja statističnih jezikovnih skupin. Če bi računali vse možne kombinacije seštevkov in s tem pridobljenih številk za jezikovno pripadnost prebivalstva Koroške pri vseh popisih v avstrijskih statistič- nih publikacijah, bi lahko ugotovili, da je jezikovnih skupin za prebivalstvo dveh narodov več kot 25, kar je svetovni rekord manipulacij s statističnimi podatki jezikovno sestavo prebivalstva. V težnji, da bi lahko prikazali čim manjše slovensko govorečega prebivalstva, so popisne podatke o jezikovnih za število skupinah se- števali tako, da so po eni varianti šteli za slovensko govoreče prebivalstvo le tisti del prebivalstva, ki so ga vpisali v jezikovne skupine »slowenisch«, »deutsch-slowenisch« in »slowenisch-deutsch«, po drugi varianti pa so šteli za slovensko prebivalstvo le tisto, ki je bilo pri popisu vpisano pod »slovewenisch« in »slowenisch-deutsch«. Da je bila ta igra s statističnimi podatki o jezikovni strukturi v celoti zrežirana s strani Slovencem sovražnih elementov, je več kot jasno, saj so pri pripravi zakona o uporabi slovenskega jezika na sodiščih po sodnih okrajih iz leta 1959 upoštevali le število prebivalcev, vpisanih pri popisu leta 1951 v jezikovnih skupinah »slowenisch« in »slowenisch-deutsch« (21). Pni pripravi zakona o dvojezičnih napisih iz leta 1972 so pa upoštevali število prebivalcev po krajih, kjer je bilo prebivalstvo pri popisu leta 1961 vpisano v jezikovne skupine »deutsch-slowenisch«, »slowenisch-deutsch« in »slowenisch« (22). Ta igra z vpisovanjem prebivalcev v izmišljene jezikovne sku- pine je bila usmerjena ik vpisovanju čim večjega števila slovensko govorečega prebivalstva v jezikovne z »deutsch« skupine skupine »deutsch«, ter »deutsch-slowenisch« »slowenisch«. To nam »windisch« in odvračanju postane jasno in »windisch« Slovencev s poznavanjem v kombinaciji od vpisa jezikovne načina zlorabe podat- kov o jezikovni pripadnosti slovenskega prebivalstva za pripravo omenjenih zakonov o manjšini, ki so Slovence le oškodovali. Vsa početja državne avstrijske stali stike v zvezi s štetji prebivalstva po jezikovnih skupinah, ki so koroškim Slovencem le okrnila pravice in prinesla novo zlo, so opozorilo, da bi popis prebivalstva posebne vrste predstavljal za koroške Slovence le novo obliko diskriminacije. ur vauıdzuy prikaza dveh različnih načinov členitve prebivalstva na skupine občevalnega jezi- stalno naseljeno rebivalstvo »Deutsch« »Slowenisch« Leto 525.728 Skupaj Avstrijski državljani na območju »deutsch-slowenisch« »deutsch-windisch« »windisch« »windisch-deutsch« »slowenisch-deutsch« ® Koroške 1971 a K 2 Skupaj Las 501.350 »deutsch« 6.223 »slowenisch« 11.711 »windisch« 454 »deutsch-slowenisch« 3.518 »sonstige, unbekannt« izbranih občin 1961 109.438 84.320 7.986 1.580 15.345 207 ‘wueffgnfg ‘oApeı? nepojmljivega Imde statistično ka pri dveh popisih prebivalstva v letih 1961 in 1971 (19, 20) 'ı8 ‘9161 Primer 3 8—L Tabela Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 112 Da podatki o jezikovni strukturi prebivalstva za narodnostno mešano ozemlje Koroške po drugi svetovni vojni niso mogli nastati v normalnih pogojih popisovanja prebivalstva, nam še dodatno dokazujejo primerjave številk za posamezne jezikovne skupine treh povojnih popisov prebivalstva po nekaterih izbranih občinah (Tabela 4). Protislovenski značaj popisov prebivalstva se razkriva s primerjavo med številkami odnosno odstotki za jezikovne skupine »deutsch« ter »slowenisch« in »slowenisch« v kombinaciji z »deutsch«, ter za jezikovne skupine »windisch« in »windisch« v kombinaciji z »deutsch«. Od enajstih v tabeli izbranih občin (po upravni visoko razdelitvi povečanje iz leta 1971), izkazujejo relativnega vse, razen števila vpisanega »deutsch«. Za občino Radiše si ne moremo občine Radiše, nesorazmerno prebivalstva v jezikovno skupino razložiti vzroka za spreminjanje odstot- ka prebivalstva, ki je bilo vpisano v jezikovno skupino »deutsch«. Leta 1951 so v tej občini uvrstili v jezikovno skupino »deutsch« okoli 45 % prebivalcev, leta 196i 11.2% leta 1971 pa je odstotek v tej jezikovni skupini uvrščenega prebivalstva znašal okoli 41 %. Za občino Medgorje si ne moremo po nobeni statistični logiki razložiti tako povečanega odstotka prebivalstva v jezikovni skupini »deutsch«. Še leta 1951 so v tej jezikovni skupini mašteli manj kot 10% prebivalcev, leta 1961 eno četrtino, leta 1971 pa že 76,4% V občini Djekše so našteli leta 1951 v jezikovni skupini »deutsch« dobro polo- vico prebivalcev, leta 1961 dobre tri četrtine, leta 1971 pa že več kot 90% prebivalcev. V občini Šmarjeta v Rožu so našteli leta 1951 v jezikovni skupini »deutsch« le slabo četrtino prebivalcev, v letih 1961 in 1971 pa že po dve tretjini. V občini Žitara vas so v isti jezikovni skupini našteli leta 1951 v letih 1961 in 1971 pa že skoraj polovico prebivalstva. V dveh občinah, ki ležita na Karavankami dveh geografsko in v Medgorju na Vzhodnih vse prebivalce v jezikovne skupine različnih območjih: Gurah, so pri popisu »deutsch«, le okoli »slowenisch« leta 16%, v Selah pod 1951 uvrstili in »slowenisch« v kom- binaciji z »deutsch«. Pri naslednjih dveh popisih prebivalstva, v letih 1961 in 1971, so vpisovali prebivalce tudi v jezikovne skupine »windisch« in »windisch« v kom- binaciji z »deutsch«. V občini Vernberk, vzhodno od Beljaka, so števni komisarji odkrili vindišarje le pri popisu prebivalstva v letu 1961, pri ostalih dveh popisih pa nobenega. Zakaj se je moralo pojaviti vpisovanje prebivalstva v vindišarske jezikovne skupine v občinah Sele in Medgorje šele pri popisih leta 1961 in 1971, v Vermberku pa le enkrat, pri popisu 1961, si lahko pojasnjujemo le z nestrokov- nostjo in protislovensko naravnanostjo avstrijskih državnih popisov prebivalstva. Najbolj nazoren dokaz za take domneve nam služi občina Medgorje, kjer kot že rečeno, niso pri popisu leta 1951 uvrstili v windišarske jezikovne skupine mobe- nega prebivalca, leta 1961 pa že več kot 70 %, leta 1971 pa le dobrih 10 %. V občini Slovenji Plajberk so leta 1951 našteli v vindišarskih skupinah dobrih 70 %, leta 1961 okoli 45 %, leta 1971 pa le 36% prebivalcev. Ce bi lahko verjeli tem uradnim avstrijskim statističnim podatkom, bi lahko »sklepali«, da se je v dveh desetletjih v občini Medgorje kar dvakrat zamenjala narodnostna struktura prebivalstva in to pri prostorsko manj mobilnem, na zemljo navezanem kmečkem ali delavsko-kmečkem prebivalstvu. Po objavljenih popisnih podatkih državne leta poseljena 1951 uradne avstrijske statistične s pretežno slovenskim, službe naj leta 1961 bi bila občina s pretežno Medgorje vindišarskim in Prikaz očitne strokovno protislovnosti neutemeljene rezultatov jezikovne treh skupine povojnih na popisov primeru o jezikovni nekaterih občin sestavi Koroške 1951 »slowenisch Občine »deutsch« Brdo — Egg Št. Štefan— St. Sele — Stephan Zell 1951, ki so 1961 in posledica 1971 (12, drobljenja 13, 1961 »windisch an UE Kombina- prebivalstva, v letih ne »slowenisch Korb» % % % % % 40,8 23,9 35,3 75,1 100 — — 1971 »windisch ma Ee »deutsch« ne »deutsch« »slowenisch »windisch SE kombi kombine- OSE % % % % 9,8 14,3 912 52 3,6 99,5 0,3 — 99,3 0,3 03 24 94,6 — 4,7 83,1 117 55 91,9 2,6 Medgorje — Mieger 8,6 91,4 — 25,0 3,2 71,8 76,4 12,7 10,9 Žitara 15,6 14,8 69,7 48,1 13,6 38,1 49,8 36,7 13,5 11,6 372 51,2 16,4 46,6 37,0 29,0 59,0 11,9 Plajberk — Bleiburg 18,7 10,0 713 23,1 30.3 44,7 23,1 40,6 36.3 Vernberk — Wernberg 79,5 20,5 — 97,4 2,1 0,5 98,5 15 — vas —Sittersdorf Globasnica — Globasnitz na 18) S—L '1$ '9L61 [du 'uuvfjanf7 "oappvaž uj vavadzvaj g Slovenji — Windisch Radiše — Radsberg 44,9 46,9 112 61,8 27,0 40,6 462 13.2 Djekše — Diex 53,9 2.4 43,7 82 76,0 89 15,1 92,7 52 2,1 Šmarjeta — St. Margarethen 232 12,3 64,5 66,3 14,3 19,4 64,5 16,9 18,6 gi oAlpeıZ ur aanıdzey Tabela 4 114 Razprave leta 1971 zgovoren in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 pa s pretežno nemškim prebivalstvom. Samo ta primer nam je dovolj dokaz potvorb, ki so jih storili uradni avstrijski popisi prebivalstva v zvezi z jezikovno strukturo. Občina vpisovali Globasnica sodi med prebivalstvo tudi v edinstveni tiste izjemne občine, kjer so pri popisu jezikovni skupini leta 1951 »slowenisch-windisch« in »windisch-slowenisch«. Tako so našteli v jezikovni skupini »windisch me ann Jopa eiisting Hille on pom in n.m Carinthia. That is what the responsible representatives of the also saying until 1955, This was the reason for the resistance by in Carinthia, which first appeared as early as 1946, against the Roeatalitnn k 5 ool system. However, with the signing of the State Treaty for the campaign was nis gi oe pena and Democratic Austria on May 15, 1955, a vicious bilinenal schonle German to undo anti arinthia and Austria nationalist onem, m Paragraph any postone | with a view to closing down the existing 5, Article 7, of this Treaty, at that time several Sations were being revived or newly established with improvements in the position of the Slovene minority. the aim At last, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 133 in 1958, these organisations succeeded, by using undemocratic of some political parties, in forcing the chairman of the board to issue a decree on September 22, 1958, whereby a system was practically abolished. In the subsequent year, by the Vienna means and with the support Carinthian provincial school compulsory bilingual school this illegal act was ratified parliament. The article further deals with the attacks of the above mentioned organisations against the federal »gymnasium« for Slovenes students at Klagenfurt, the only secondary school established so far under the express provision of article 7 of the Treaty for the Re-establishment of an Independent and Democratic Austria. The author also argues against some Austrian claims December 2, 1974. made in the Austrian diplomatic note delivered to Yugoslavia on Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 135—146 135 UDK 342.725.3/.7(436.6= 863):341.24(436)»1955« Dušan Nečak Manjšinsko varstvo v Avstriji po točki 3 člena 7 avstrijske državne pogodbe Uporaba materinega jezika pri občevanju z javnostjo na svojem domačem ozemlju ni samo osnovna pravica vsakega svobodnega človeka, temveč je tudi tisti temelj, na katerem stoji vsaka moderna zgradba sodobnega manjšinskega varstva. Uporaba materinščine namreč ni samo zasebna pravica posameznika, temveč je vprašanje odnosov v družbi, vprašanje politično-moralne zrelosti družbe, ki se najbolj jasno odraža pri odnosu družba-posameznik ali v našem primeru pri od- nosu družba večinskega naroda — narodna manjšina in njeni pripadniki. Zato vprašanje rabe in še posebej emakopravnosti materinega jezika neke narodne manjšine, ki avtohtono živi na ozemlju države, kjer prevladuje druga narodnost, ni in ne more biti tehnično vprašanje, ki naj bi temeljilo na golem spoznavanju jezika, ali samo formalnem sporazumevanju. Gre za tisto izmed osnovnih vprašanj pri manjšinskem varstvu, po katerem lahko s precejšnjo natančnostjo sodimo o stanju, dovršenosti in izvajanju manjšinsko varstvenega sistema, s tem v zvezi o ravni demokratičnosti v družbi, ki jo obvlada narodnostna večina. To je vprašanje svobode do primarnega izraznega sredstva. Pri vsem tem pa vprašanja enakopravnosti materinega jezika neke manjšine, izoliranega od vseh ostalih bistvenih in življenjskih vprašanj narodne skupnosti ne gre napačno ocenjevati. Enakopravnost jezika manjšine z jezikom večine je namreč le prvi pogoj manjšinskega varstva, brez katerega si sicer ne moremo predstavljati skladnega in nemotenega napredka manjšinske narodne skupnosti, a sam zase pomeni le golo enakopravnost v njeni prvotni, primitivni obliki. Avstrijska državna pogodba je vprašanju enakopravnosti manjšinskega materinega jezika posvetila veliko pozornosti. To vprašanje je prisotno v vsem členu 7, izrecno pa o njem govori odstavek 3, ki predpisuje enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika v šolstvu, upravi in toponomastiki Štajerske in Gradiščanske, kjer žiwi slovenska in na tistem področju hrvaška manjšina. Koroške, Avstrijska zvezna vlada je o tej točki člena 7 izdelala v okviru splošnih pripomb na državno pogodbo še »razširjene pripombe« v katerih pravi, da so določila 3. točke 7. člena bolj široka, kot 66. člen senžermenske mirovne pogodbe, ker uvajajo slovenščino kot uradni jezik dodatno k nemščini v sodišča in urade slovenskih, hrvaških in mešanih okrajev na Koroškem, Stajerskem in Gradiščanskem. Posebej do v pri- pombah zapisali, da »ta določba ne potrebuje nobene izvedbene zakonodaje in jo je treba neposredno izvajati«" Tako je bilo mnenje avstrijske vlade le šest dni po ! Erläuternde Bemerkungen zum Staatsvertrag, 517 der Beilagen zu den stenograp- hischen Protokollen des Nationalrates, VII. GP. 21. 5. 1955, (Regierungsvorlage) Besonderer Teil str. 3: »Paragraph 3 dieses Artikels geht über die bischerigen Regelungen des Artikels 66 des Staatsvertrages von Saint Germain hinaus, der den nichtdeutschsprachigen österreichischen Staatsangehörigen angemessene Erleichterungen beim Gebrauch ihrer sprache vor Gericht in Wort oder Schrift garantiert. Nun wird die kroatische und slowenische Sprache in den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes und der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder Gemischter Bevölkerung zusätzlich zur 136 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 podpisu državne godbe sodelovala pogodbe, mnenje tiste vlade, ki je pri formuliranju in jo podpisala. Za izvedbeni zakon se je vlada državne po- že takrat odlo- čila le pni določbah o topografskih dvojezičnih napisih? Dobro leto dni po podpisu državne pogodbe je tudi avstrijsko vrhovno sodišče potrdilo mnenje, ki ga je imela zvezna vlada neposredno po podpisu državne pogodbe. V zadevi Večeslava Gregoriča je 5. decembra 1956 izreklo sodbo, po kateri je odstavek 3. člena 7 državne pogodbe neposredno uporabna ustavna določba. Z njo je člen 8 ustave in sodni red spremenjen v tem smislu, da je v upravnih in sodnih okrajih Koroške, Štajerske in Gradiščanske s slovenskim, hrvaškim ali mešanim prebivalstvom, slovenski ali hrvaški jezik dopuščen dodatno k nemškemu, kot uradni jezik. Pravdna stranka avstrijskega državljanstva, ki pripada manjšini, ima v jezikovnem področju pravico na neposreden kontakt s sodiščem v manjšinskem uradnem jeziku brez tolmača. To je ustavno garantirana pravica, ki jo v primeru kršenja stranka lahko po poti nadzorne pritožbe uveljavlja. Razsodba je pravilno tolmačila smisel določb 3. točke 7. tolmačenje ni bilo upoštevano, saj je avstrijska politika ne vladno interpretacijo in na razsodbo vrhovnega sodišča 19. zakon o uporabi slovenskega jezika pred sodišči. To naj bi beni zakon za del določb točke 3 člena 7 in to za tsti del, ki ga člena. Vendar pa to da bi se ozirala na marca 1959 sprejela bil nekakšen izvedvladna inerpretacija iz leta 1955 in razsodba vrhovnega sodišča 1956 izrecno imenujeta kot »neposredno uporabe določbe«. Če pustimo ob strani to očitno neupoštevanje svojih lastnih mnenj in razsodb lahko pri tem zakonu najdemo še celo vrsto elementov, ki so v nasprotju z državno pogodbo in ustavo, da o nasprotju z dobro voljo in o ustvarjanju ugodnega ozračja za razvoj manjšine, niti ne govorimo. S tem zakonom je Avstrija prvič po podpisu državne pogodbe bistveno poslabšala položaj slovenske manjšine, kar pa se mi zgodilo le na področju sodstva, temveč je istega dne sprejela tudi zakon o šolstvu, ki ima enak pomen. Druga avstrijska republika je torej na dveh izredno pomembnih področjih manjšinskega življenja ubrala restriktivno pot in lahko bi rekli, da je tudi popustila pred organiziranim in enotnim pritiskom nemških na- cionalističnih sil. Zakon o manjšinskem sodstvu je torej pomenil, tako s svojo vsebino kot z obsegom uporabe radikalno poslabšanje položaja v primerjavi s položajem pred njim. Uspeh pritiska nemškega nacionalizma pa se še posebej kaže v tistih določbah, ki predvidevajo ugotavljanje manjšine. Veljavnost in obseg uporabe zakona je zakonodajalec s tako določbo časovno omejil, saj zakon velja na področju sodnih okrajev Železna Kapla, Pliberk in Borovlje, le toliko časa dokler ne bo izvedeno ugotavljanje manjšine. Dejstvo je, da manjšina ni sodelovala pri nastajanju zakona, ker se je avstrijski politični aparat obnašal do nje kot do objekta, tako ikot se obnaša v veliki meri proti predlogu uspeha. zakona in zakonu samem še danes. Manjšina protestirala in in SFRJ ugovarjala, sta sicer toda brez deutschen Amtssprache als Amtssprache zugelassen. Diese Bestimmungen bedarf keiner näheren Ausführungshesetzgebung mehr; sie ist umitelbar anwendbar. Hisichtlich der Bezeichnung der Ortsnamen und Ortsaufschriften wird eine entsprechende gesetzgeberische Massnahme des Bundes, beziehnnugsweise der Länder erforderlich sein«. 2 Ibid. 3 Janko Pleterski: Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni, Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani, št. 2, priloga 20. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Zakon je manjšini nasproten in 137 diskriminatoričen. Je začetek tistega, kar se je izkristaliziralo šele v zadnjem času — začete težnje po reviziji avstrijske državne pogodbe. Kako naj si drugače razlagamo zožitev uporabe slovenščine pred sodišči samo konodajalec na tri sodne okraje in pripravljalci sodnih in upravnih okrajih (Borovlje, zakona Koroške. dobro Pliberk in Železna vedeli, da manjšina Če drugače Kapla), saj so za- živi še v drugih ne, so vedeli to po otrocih, ki so pred sprejetjem tega zakona hodili tam v dvojezično šolo. Pa še pri teh treh sodnih okrajih je zakonodajalec uporabo slovenščine postavil pod vprašaj, saj je zakon pogojen z ugotavljanjem manjšine, kar pa je v popolnem nasprotju z državno pogodbo. Zatrjevanje, da pomeni pogoj o ugotavljanju manjšine, možnost za raz- širitev določb tega zakona, se izpričuje kot demagogija. Znano je namreč, da se manjšina po podatkih uradnih statistik, pod germanizacijskim pritiskom pa celo v življenju, krči in umika in da njena moderna zgodovina ne pozna teritorialne ekspanzije. Zakon torej grobo krši ustavno načelo enakopravnosti pred zakonom in določila v točki 3 člena 7, saj se velik del koroških Slovencev ne more posluževati materinega Avstrija jezika pred pa hoče sodišči. prikazati uporabo in enakopravnost slovenskega jezika pred sodišči tudi na tistem dvojezičnem ozemlju Koroške, ki ga sodni zakon iz leta 1959 ne zajema. Pred mednarodno javnostjo namreč trdi, da se pred sodišči izven sodnih okrajev Borovlje, Pliberk in Železna Kapla, za katere velja sodni zakon iz leta 1959, uporabljajo določila člena 66 (4) senžermenske mirovne pogodbe, ki govorijo o primernih pred sodišči. ne olajšavah memških državljanom pri uporabi njihovih jezikov Mimo tega, da se določila imenovanega člena senžermenske mirovne pogodbe izvajajo v praksi, pa pomenijo itake trditve tudi mespoštovanje avstrijske državne pogodbe. Določila tega člena namreč za slovensko in hrvaško manjšino v Avstriji ne veljajo. Lahko se nanašajo le na druge avstrijske manjšine (npr. Čehe, Madžare), medtem ko za zaščito slovenske in hrvaške manjšine veljajo v celoti poznejše, širše in popolnejše določbe, ki jih vsebuje avstrijska državna pogodba in s katerimi so hoteli izrecno zaščititi prav ti dve manjšini. Ker je avstrijska državna pogodba kasnejši meddržavni pravni akt, je treba manjšinsko zaščito koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov urejati po tem kasnejšem kodeksu, s katerim so bile razveljavljene prejšnje določbe senžermenske mirovne pogodbe. Kakor razlagajo pravniki, velja v tem primeru pravno načelo prednosti posebne norme: »Lex spezialis derogat legi generali«. Da pa so trditve avstrijske vlade neresnične, kaže že primer Franca Isopa, ki se je leta 1961 prav zaradi neupoštevanja slovenskega jezika pred okrajnim sodiščem v Rožeku (Rožek je imel po štetju 1951 39 odstotkov slovenskega prebivalstva) pritožil na Evropsko vekove komisijo za člo- pravice. Druga očitna diskniminacija je tolmačenje in uzakonitev interpretacije pojma, ki ga avstrijska državna pogodba imenuje v prvem stavku točke 3 člena 7 — uradni jezik in se ta glasi: »V upravnih in sodnih okrajih Koroške, Gradiščanske in Stajerske s slovenskim, hrvatskim ali mešanim prebivalstvom je slovenski dn hrvatski jezik dopuščen kot uradni jezik dodatno k nemškemu«. Že z besedo »dodatno« (...zusätzlich zum Deutschen als Amtsprache zugelassen.«... »seront admis comme langue officielle en plus de l’allemand.«... »shall be accepted as an official language in addition to German. »Oficialnim jazikom... javljajetsja krome 138 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 nemeckogo jazika, takZe i slovenskij ščina kor uradni jezik enakopravno Pod besedo, pojmom uradnega pojmovanju —, da lahko stranka z ili hrovatskij jazik.«) je rečeno, da je slovendopuščena poleg nemškega jezika. jezika pa je razumeti — tudi po avstrijskem uradno osebo na sodišču govori in razpravlja v svojem vodi v njenem jeziku, da se ves postopek jeziku, da se vloge sprejemajo v njenem jeziku, da se v manjšinskem jeziku izdajajo odločbe, da je notranji sodni jezik tudi slovenski, da se zemljiške in druge knjige vodijo tudi v slovenščini itd. Zakon iz leta 1959 pa upošteva slovenščino le kot pomožni jezik, saj določa pravico občevanja s tolmačem, javne knjige se vodijo samo v nemškem jeziku, notranji jezik je nemški, povrhu vsega pa zakon velja samo za prvostopenjska okrajna sodišča. Ob diskriminacijskih elementih v sodnem zakonu maj navedemo še zgovorno dejstvo, da ta zakon — kakor tudi drugi manjšini namenjeni zakoni — nima sam- kcijskih določb, kar pomeni, da zaradi neizpolnjevanja zakona mihče ne more biti kaznovan. Sodna praksa na Koroškem, na ozemlju za katerega velja sodni zakon iz leta 1959, je pokazala, da se tudi določbe tega zakona, državne pogodbe, izvajajo le deloma ali pa sploh ne. Eden zadeva najznačilnejših primerov koroškega Slovenca (Franca neupoštevanja Smrtnika) še posebej slovenščine pred len potek pred sodiščem. Obtoženi (Franc Smrtnik) da je pri prvi glavni obravnavi zahteval postopek v zadnjem sodiščem 4/13, Železna Kapla). Vsebina njegove zadeve ni pomembna, pa v Železni določbe času je Kapli (U pač pa je zelo znači- je pooblastil svojega advokata, v slovenskem uradnem jeziku. Glavna obravnava je bila zato preložena, vabilo za naslednjo obravnavo pa je obtoženec dobil spet samo v nemščini in zato ni prišel na razpravo, ki je bila spet preložena. (Na tej razpravi je bil navzoč tolmač za slovenščino, ki pa je prišel iz Lipice/Leibnitz na Štajerskem). Šele za tretjo razpravo je dobil obtoženi (Franc Smrtnik), kljub pomislekom pristojnega sodnika, vabilo v slovenščini. Zataknilo pa se je pri prevajalcu, ki ni bil sposoben prevajati in je prevajal popolnoma na- pačno. Iz vsega tega so nastali seveda veliko večji sodni stroški, kot bi bili sicer ali kot bi jih imel nemško govoreči Korošec. Da so s tem kršene celo osnovne norme enakopravnosti, najbrž ni težko ugotoviti. V dokaz, da ta primer (Smrtnik) ni osamljen, sodišči, naj navedemo še primer pred boroveljskim ko gre za slovenski jezik pred sodiščem, kjer je bila obtožena skupina šestih Slovencev (Florian Lippusch, Josef Wrolich, Matthäus Wieser, Johann Urank in prof. Anton Malle) (U 294/73 Borovlje). Njihov zagovonnik, Slovenec (dr. Matevž Grilc) je ob napovedanem terminu prišel na obravnavo in vložil v sloven- ščini pooblastilo ter predlagal, da bi bil pripuščen k razpravi ikot pooblaščenec. V pooblastilu je predlagal, da bi bila razprava v slovenščini. Pooblastilo je bilo iz formalnih razlogov zavrnjeno, predlog o slovenski (dr. Grilca) razpravi pa ni našel odgovora." Tudi ta pogled z dvema primeroma iz sodne prakse nam priča o nezavidljivem položaju slovenščine in Slovencev pred sodišči, če pa pri tem pogledamo še, kakšni ljudje so glede na svojo jezikovno izobrazbo uslužbeni na sodiščih, kjer naj bi bila slovenščina drugi uradni jezik, nam to našo ugotovitev še utrjuje. Na območju sodnih okrajev Borovlje, Pliberk in Železna Kapla je samo en sodnik, ki obvlada 3. Za oba navedena primera iz sodne prakse glej podrobnosti v pismu obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev, poslanem zveznemu kanclerju Kreiskemu, z dne 14. 3 1974, v katerem obe organizaciji prosita za izredno sejo kontaktnega komiteja. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 slovenski jezik. To je deželni 139 sodni svetnik (Oberlandesgerichtsrat) dr. Johan Gre- goni na sodišču v Borovljah (v zadnjih dveh letih pa je bil zaradi bolezni odsoten toliko, da je bil v službi vsega pol leta). Na vsem področju južne Koroške poznamo le nekaj sodnikov, ki slovenščino razumejo, je pa ne obvladajo (dr. Keber — Velikovec, dr. Weratsching — Rožek, dr. Pignet — Celovec, dr. Startnig — Celovec in dr. Parted — Celovec, pripravnik). Nobeden od navedenih še ni vodil razprave v slovenščini. Torej na ozemlju, za ikaterega velja sodni zakon iz leta 1959 že zaradi kadrovskih pomanjkljivosti ni mogoče izpolnjevati zakona in so besede zapisane v avstrijskem odgovoru na noto SFRJ češ, da so na Koroškem sodniki, ki obvla- dajo slovenski jezik in podobna izjava »sektionsschefa« v zveznem pravosodnem ministrstvu dr. Petra Raindla, netočni in namenjeni zavajanju javnosti. Vsa koroška sodna dvojezičnost počiva na tolmačih. Nesposobnost le-teh pa ni razvidna samo iz prej navedenega primera (Franca Smrtnika). Zgovoren je tudi slovenski prevod kazenskega odloka št. 55.775/1/74—5. okrajnega glavarstva Celovec. V njem je bilo toliko slovničnih in vsebinskih napak, da je naslovljenec kazenski odlok poslal nazaj, kot nerazumljiv. Kazenski odlok je bil celo tako slabo preveden, da advokat kaznovanega ni mogel razbrati, zakaj je bil le-ta kaznovan. To v tem primeru ni samo značinost nezadostnega obvladanja slovenskega jezika, temveč tudi splošnega slabega odnosa do njega in do ljudi, ki ga govorijo." Poznamo nekaj primerov, v katerih je sodišče samo, na primer deželno sodišče v Celovcu, dalo predstavniku slovenske manjšine in obenem sodnem prevajalcu za slovenščino, v presojo slovenski prevod. Iz njegove presoje se sicer vidi, da gre za slovenščino, vendar s pomembnimi slovničnimi napakami in s smisleno napačnimi prevodi, v pravnem jeziku važnih pojmov. Prevod, ki ga je ikoroški Slovenec in sodni prevajalec za slovenščino presojal, je izdelal sodno zapriseženi preva- jalec za slovenski jezik in javni notar na dvojezičnem ozemlju" Avstrijska državna pogodba nikjer ne govori o upravnih in sodnih, organih, temveč le o upravnih in sodnih okrajih, kjer mora biti slovenščina dopuščena, kot drugi uradni jezik. Iz tega sledi, da mora biti slovenščina poleg nemščine dopuščena na območju iteh okrajev pri vseh ustanovah, ki se poslužujejo nemščine kot uradnega jezika, torej pni železnicah, poštah, raznih zbornicah in sploh v javnem življenju. Le tako bi bili Slovenci dejansko enakopravni z nemškim prebivalstvom in s tem izpolnjena določila točke 3 člena 7. Na tem področju takoimenovanega upravnega jezika je Avstrija storila bore malo in še tisto kar je, ne izvaja. Avgusta leta 1955 je takratni koroški deželni glavar Newole, izdal upravnim oblastem odlok (Erlass), da naj se vse vloge v slovenskem jeziku, v kolikor prihajajo iz političnih okrajev Velikovec, Celovec (brez sodnega okraja Feldkirchen), Beljak (brez sodnega okraja Paternion) in Šmohor (brez sodnega okraja Kot- schach), takoj posredujejo direktorju deželnega urada, da ga prevede in da potrebno navodilo. Sledilo je še dvoje navodil leta 1968. Prvo je bilo navodilo direktorja koroškega deželnega urada. dr. Hauerja, drugo pa deželnega glavarja Sime, ki sta Newolejev odlok razširila še na druga področja javnega življenja (kmetijske okrajne oblasti, gozdne okrajne oblasti, občine). Toda vsa ta navodila so ostala strogo tajna in zato niso prišla v prakso. Newolejev odlok je celo nosil napis »vetraulich« (zaupno). Nikoli niso bila javno objavljena, Simova navodila pa sploh % Glej prilogo št. 7 in mnenje prof. dr. Jožeta Topovišiča na strani 256/57. " Spis pri okrajnem sodišču Železna Kapla U 4/74; številka dopisa deželnega v Celovcu 3 Bi 236/74. sodišča 140 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 nerazdeljena županom posameznih občin. Newolejev odlok in Hauerjevo navodilo sta bila prvič objavljena v glasilu avstrijske lige za človekove pravice »Das Menschenrecht« leta 1969, kar pa seveda ni uradna objava in jo zato uradniki ne morejo in ne smejo uporabljati. Kako zelo tajna so bila ta navodila, nam dokazujeta pismi koroškega deželnega glavarja in zveznega kanclerja iz leta 1969. V prvem je koroški deželni glavar odklonil izročitev Newollejevega odloka avstrijski ligi za človekove pravice, v drugem, pa je avstrijski zvezni kancler odklonil objavo vseh do tedaj izdanih navodil o slovenščini kot drugem jeziku v upravi (Newollejev odlok in Hauerjevo navodilo ter sklep ministerskega sveta). Z drugimi besedami povedano teh odlokov kot da ni, pa tudi če bi bili objavljeni in uradno posredovani tistim uradnikom, ki na tem področju delajo, gre le za interna navodila in priporočila, katerih se ni nujno držati. Na drugi strani pa naj ugotovimo, da kolikor je znano, s strani odgovomih oblasti ni bila organizirana nobena akcija, ki bi uradnike usposobila za upravljanje nalog iz naštetih upravnih aktov. O dvojezičnem poslovanju so sicer sklepale nekatere občine na dvojezičnem področju, naprimer v Slovenjem Plajberku in na Radišah ter tudi sprejele odgovarjajoče sklepe. Toda danes jih ne morejo izvajati, ker so jih združili z večjimi večinsko nemškimi občinami. Dne 8. oktobra 1968 je tudi ministrski svet sklenil, da naj posamezna ministrstva izdajo navodila v smislu točke 3 člena 7 avstrijske državne pogodbe. V takšni ali drugačni obliki so ministrstva taka navodia tudi po- sredovala, toda zopet so ostala strogo tajna in so bila privatno objavljena šele 11. januarja 1973 v koroškem dnewnem časopisju. Dvoje ministrstev pa ni spoštovalo sklepa ministrskega sveta. To sta bili ministrstvi za znanost in raziskovanje ter pravosodno ministrstvo. Ministrica za znanost in raziskovanje dr. Herta Firenberg je izdajanje takih navodil zavrnila in odklonila uporabo točke 3 člena 7 državne pogodbe na svojem področju in s tem ni dala manjšinskemu jaziku nobene možnosti." Na drugi strani pa je bilo pravosodno ministrstvo mnenja, da je z njegovega področja, s sodnim zakonom iz leta 1959 narejeno vsem možno v smislu izpolnitve člena 7 avstrijske državne pogodbe. Poudarilo je tudi, da na Koroškem nima nobenih podrejenih uradov. Obe trditvi sta napačni in pravosodno ministrstvo je, poleg ministrstva za znanost in raziskovanje med tistimi, ki so manjšini najmanj naklonjeni." Po vsem navedenem ne bo težko razumeti, da je danes na Koroškem skoraj nemogoče kupiti avtobusno ali železniško karto v slovenščini, da v vsem povojnem obdobju ne najdemo dvojezičnega javnega razglasa katerekoli javne ustanove, da pošta še vedno ne posluje dvojezično, da v kmetijski zbornici zastopnik Slovencev izvoljen na slovenski listi ne more govoriti v materinščini, ker je uradni jezik "5 Theodor 2%Veiter, Sa Slowenische N in Kirnten, i 11. Zu 1. 1973, Š Kleieine Zeitung:.. i .« Nach a im Bereich dieses Ministeriums kein Grund für eine Sonderreaa auf, dass die Ressortleitnerin dieses ministeriums der einzige aber falit Es »...« ‚ Mindes minister ist, > der Anwendun g des Art. 7 Abs. 3 i des Staatsvertrages von Wien für i sein Ressort praktisch ablehnt i a und Minderheitssprache keine Chance geben wille. ® Ibid.: »Das Justizministerium ist d i i : er Meinun g — Schreiben ZI. 11. 522-1/69 — it = še 7 des dass ogerichtsprachengesetz alles Erforderliche im Sinne der Pohiti nachgeordneten Dienststellen in Kamı worden sei und das Ministerium überdies keine senschaft und Forschung ist das ärnten habe. Beides ist falsch. Nach dem BM. f. Wis- BM. f. Justiz das am wenigsten minderheitenfreundliche.« Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m nemški in ker mu to preprečujejo stanovski kolegi, da je prepovedan privatni dvojezični župniski pečat v Galiciji, da časopisje ostro dapada kmetijskega inšpektorja, koroškega Slovenca, ker je imel v Globasnici predavanje v slovenščini in se pri tem sklicuje na avstrijsko ustavo, kar zopet kaže na prakso neizvrševanja dvojezičnosti .. für Edino v takoimenovanem slovenskem referatu pri koroški Information und Beratung der slowenischen Volksgruppe wenisches Volksbidungsreferat je ustanovil bivši deželni beim Amt der Kärnten glavar Sima, so Slovenci vsaj deželni vladi (Biiro in Kärnten in Slo- Landesregierung), formalno ki enakopravno ga tre- tirani. Referat vodi koroški Slovenec in vse vloge se lahko oddajo v slovenščini. Diskriminacija pa se tu kaže na drugem področju. Deželniglavar Sima je urad ustanovil z obljubo, da bo dobil status pododdeka ali oddelka, kar pomeni določeno stopnjo avtonomije in možnosti odločanja. Že on pa te obljube ni držal češ, da politično tega ni mogoče izpeljati, ker bi bila proti OVP in slovenski referat ima nižjo stopnjo kot prej omenjene oblike uradov v koroški deželni vladi. S prihodom novega deželnega glavarja Wagnerja pa se je značaj slovenskega referata in njegovega vodje še zmanjšal. Wagner je sistiral službeni nalog prejšnjega deželnega glavarja in vodja slovenskega referata lahko sedaj samo sprejema vloge, ki mu jih dodeljujejo nuarja in jih z mnenjem posreduje naprej. Med tem časom 1974 do decembra istega leta) pa so pri deželni vladi ustanovili (od ja- že tri nove pododdelke na drugih področjih, ki imajo enako funkcijo, kot je bila obljubljena slovenskemu referatu. Zadnji stavek točke 3 člena 7 govori, da je treba v sodnih in upravnih okrajih z manjšinskim ali mešanim prebivalstvom postaviti dvojezične topografske napise. Avstrijska zvezna vlada je v pripombah na državno 1955 zapisala, da je za te določbe točke 3 člena zveze oziroma dežele" Z zakonodajnim ukrepom pogodbo 7 potreben je Avstrija in 7. člen iz leta zakonodajni ukrep čakala sedemnajst let. Po sedemnajstih letih je na predlog koroškega deželnega glavarja Sime, člana SPÖ, in socialistične stranke, parlament 6. julija 1972 samo z glasovi socialistov, sprejel zakon o dvojezičnih topografskih napisih, iki maj bi pomenil nekakšen prvi korak k uresničevanju tozadevnih določb državne pogodbe. Nastanek zakona je zamotan in dolg, zakon sam pa nasproten državni pogodbi in manjšini. V času njegovega nastajanja, še posebej pa po njegovem sprejetju so se na Koroškem spet v jasni luči pokazale nacionalsitične, šovinistične in neonacistične sile. Ob tem zakonu se je pokazala tudi njihova vplivnost na avstrijskokoroško uradno politiko. Čeprav zakon govori o topografskih napisih, gre v resnici samo za krajevne napise. Pojem, ki ga uporablja državna pogodba »oznake in napisi topografskega značaja«, je namreč mnogo širši od interpretacije avstrijskega zakonodajalca. Iz- vedbena določila urada zveznega kanolerja pa so že tako zoženo interpretacijo še bolj zožila. Določila so, da se morajo dvojezične označbe in napisi namestiti samo na tablah, ki že obstojajo, ter da se zakon me nanaša na napise pri ustanovah pri čemer izrecno omenjajo železniške postaje. > Naš tednik, 28. 11. 1974; Allgemeine Bauernzeitung, 7. 12. 1974; Nečak Dušan: Volitve v koroško kmetijsko zbornico, ZČ 1974/3—4 str. 95—116; Pleterski Manjšinska zakonoda- ja... RIG, št. 2. $ Ibid. točka 1. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7—8 142 S tem, da se je avstrijska državna pogodba poslužila izraza »topografskega značaja«, je mislila na vse oznake in napise, ki so v zvezi z geografskimi dejstvi, z imeni ikrajev, rek, gora itd. Ker pa govoni o označbah in napisih — me pa samo o krajevnih tablah — so mišljene označbe na ustanovah, javnih zgradbah, obči- ' nah, železniških postajah, skratka povsod tam, kjer označbe in napisi vsebujejo geografsko obeležje. Na drugi strani pa se je protimanjšinski karakter zakona za postavitev dvojezičnega napisa. Zakon pokazal pri kniterijih sloni na popisu prebivalstva leta 1961, kot pogoj za postavitev dvojezičnega napisa pa postavlja določen odstotek slovenskem prebivalstva v posameznem kraju. Na podlagi takih knitenijev so izbrali 205 krajev v 36 občinah, kjer naj bi postavili dvojezične krajevne napise. Geografsko je tako zakonodajalec prikazal nesklenjenost slovenskega etničnega ozemlja, obenem pa zlorabil števno jezikovno katergonijo »windische«, saj je jezikovne kategorije »windisch«, »windisch — deutsch« in »deutsch — windisch« niso štele v pogojni odstotek" Z vsem tem je zakon hudo kršil določila državne pogodbe, ki govarijo o celotnem ozemlju upravnih in sodnih okrajev in ne o krajih in občinah, ter ne pridvidevajo nikakršnega pogojnega odstotka, za namestitev dvojezičnega napisa. Čeprav je bil tak zakon nezadovoljiv, okmjen in zopet pripravljen brez sodelovanja manjšine, so nemški nacionalisti skušali ustvariti posebno ozračje, kot da bi bila južna Koroška pred izrednim stanjem. Ko so 20. septembra 1972 postavili prve table, samo tiste, ki so sodile v kompetenco uprave cest, so začele nacionalistične skupine z razbijanjem in odstranjevanjem tabel. Do proslave obletnice ple biscita 10. oktobra ni bilo mobene dvojezične table več, čeprav so jih moč in dan stražili orožniki. Ti so omenjeno početje le registrirali niso pa preprečili odstranitve napisov. Slovenci so bili deležni vseh mogočih zaničevanj, pritiskov, zmer: jamj.in niso bili vami niti življenja janje protislovenskega vzdušja (razbijanje oken pni čemer zavednim je mnogo Slovencem, ustvar: koroško memško pomagalo časopisje, grožnje slovenskim organizacijam in celo deželni vladi z bombnimi atentati in ne na koncu fizični napad na pliberškega živinozdravnika, Slovenca dr. Marka Dumpelnika)" Koroški nacionalisti in neonacisti pa se niso znašali samo nad Slovenci, celo zvezni kancler zavarovanje (prišlo je do javnih tikov z wvsemogočimi predmeti »Verriter« in »Jude«). V nekaj ti dnevi in deželni glavar sta potrebovala policijo za svoje ekscesov kat so bili napadi z obmetavanjem poliin antisemitsko obarvanimi vskliki: »Saujude«, izjavah so koroški Slovenci poudarjali, da so bili blizu tistim, kar so doživljali na Koroškem tik pred nacizmom. Ulica, pod vodstvom organiziranih nacionalistov in šovinistov, je v divjanju uspela. Na koroškem ni nobenega dvojezičnega napisa več, stojijo le prazni okvirji. Oblast ni proti temu ničesar storila. Še več. Pokojni avstrijski zvezni predsednik Jonas je razbijače tabel Januarja celo pomilostil, češ 1972 pa je pred leobenskim da s tem doprinaša k miru sodiščem stal Slovenec Marjan v deželi. Šturm samo zato, ker je krajevni tabli Hermagor dopisal Šmohor. Še pred pomilostitvijo pa je vendarle prišlo do procesa zoper razbijalce tabel. Slovenski zakonski par Miškulnik ? Volkszeitung, št. 84, 13. 4. 1972, str. 1. " Primer Dumpelnik, arhiv INV; Nečak Dušan; Kronologija važnejših dogodkov na južnem Koroškem od septembra 1972 do avgusta 1973, Ljubljana 1973, izdal Inštitut za narodnostna vprašanja v Ljubljani; delna objava, Delo, 2. decembra 1972. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 143 je prijavil sodišču tri razbijalce dvojezične table Miulbach — Reka. Čeprav so dejanje priznali, je držawno tožilstvo v Celovcu obvestilo preiskovalnega sodnika, da ni razloga skladu za nadalnji z državno pregon? pogodbo, Zakon o dvojezičnih topografskih je zožen tako po teritoriju napisih, ni v kot po vsebini, pa še ta ni izvršen. Povzetek Manjšinsko Prispevek varstvo poskuša v Avstriji analizirati po točki manjšinsko 3 člena 7 avstrijske zakonodajo, Državne pogodbe ki jo je avstrijska Državna po- godba zajela v točki 3 člena 7. Gre za določbe o uporabi materinega jezika pripadnikov manjšine in njegove enakopravnosti z jezikom večinskega naroda. Državna pogodba je prav enakopravnosti manjšinskega jezika posvetila veliko pozornosti, O njej posredno govori ves člen 7, izrecno pa je ta problematika prisotna v točki 3 člena 7, ki predpisuje enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika v sodstvu, upravni in toponomastiki na tistem področju Koroške, manjšina. Avtor uvodoma Štajerske ugotavlja, da in Gradiščanske uporaba materinskega kjer jezika živi pri slovenska in hrvaška občevanju z javnostjo na svojem domačem ozemlju, ni samo osnovna pravica vsakega svobodnega človeka, temveč je tudi tisti temelj na katerem stoji vsaka moderna zgradba sodobnega manjšinskega varstva. Prav vprašanje uporabe in enakopravnosti manjšinskega jezika je eno osnovnih vprašanj v manjšinskem varstvu skozi katero lahko s precejšnjo natančnostjo sodimo o stanju izdelanosti in izvajanja manjšinsko varstvenega sistema in s tem v zvezi o nivoju demokratičnosti v večinski dati izoliranega od ostalih bistvenih prvi pogoj manjšinskega varstva, družbi. Kljub in življenjskih brez katerega nega in nemotenega napredka manjšinske enakopravnost v njeni prvotni, primitivni Točka 3 člena 7 je ena izmed temu pa tega vprašanja ne gre gleproblemov manjšine, kajti gre le za si sicer ne moremo narodne obliki. skupnosti, a sam predstavljati zase pomeni tistih določb za katero je avstrijska zvezna vlada v sploš- nih pripombah k državni pogodbi leta 1955 zapisala, da »ta določba ne potrebuje izvedene zakonodaje več in jo je treba neposredno izvajati« (razen za določila nomastiki). Enakega mnenja je bilo tudi avstrijsko vrhovno sodišče leto dni Toda avstrijska politika takih razlag ni sprejela. Leta 1959 je parlament sprejel kona, prvi izmed slovenščine pred skladle golo nobene o topokasneje. dva za- njih naj bi bil izvedeni zakon te točke člena 7. Gre za zakon o uporabi sodišči in za takoimenovani manjšinski šolski zakon. Z zakonoma je Avstrija prvič po podpisu državne pogodbe bistveno poslabšala položaj slovenske manjšine na Koroškem. Črka in duh avstrijske državne pogodbe sta bila z obema zakonoma kar se da restriktivno tolmačeni, zakona sta manjšini nasprotna in diskriminatorična, manjšina pri njunem nastajanju ni sodelovala, oba pa vsebujeta tudi določbo, ki je proti državni pogodbi, zahtevata namreč ugotavljanje manjšine kot pogoj za manjšinsko varstvo. V prispevku je obdelan le sodni zakon, ker je v neposredni zvezi s točko 3 člena 7. Pokazana je diskriminacija slovenskega jezika, ki je iz drugega deželnega uradnega jezika, tako veljavo mu daje avstrijska državna pogodba, v imenovanem zakonu padel na raven pomožnega jezika. Obenem pa je tudi iz tega zakona jasno razvidna težnja po razbitju in zoževanju slovenskega etničnega prostora kar naj bi zakon prikazal s tem, da velja le za tri od devetih sodnih okrajev kjer živijo Slovenci. Na koncu je še zanimivo dejstvo, da zakon nima sankcijskih določb t. j. nihče ne more biti kaznovan če zakona ne izpolnjuje. V nadaljevanju je opisanih tudi nekaj pravosodnih primerov, kjer se jasno pokaže neizpolnjevanje nega zakona določil iz leta avstrijske 1959. Najbolj katerem sloni vsa koroška sodna ne pa tudi obvladajo, slovenščino Državne zgovoren pa je primer tudi samega tolmačev restriktivnega oziroma prevajanja, sod- na dvojezičnost. Mimo tega, da je sodnikov, ki razumejo, izredno malo (v članku so našteti) so nekateri tolmači celo taki, da so njihovi prevodi popolnoma ? Zadeva Miškulnik, arhiv INV. pogodbe, neuporabni. 144 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Poleg sodne članku obdelana položaj še dvojezičnosti tudi slabši. in enakopravnosti dvojezičnost Neposredno se pred uradi ta določila slovenskega oziroma točke jezika pred 3 člena pred upravnimi 7 ne sodišči, oblastmi. uporabljajo, je Tu v je izvedbenega zakona pa tudi ni nobenega. Na tem področju, ki se razteza od dvojezičnosti pri železnici, ki pa so internega značaja poštah, Newole izdal upravnim oblastem iz političnih okrajev prihajajo raznih in niso občini, zbornicah obvezni. in sploh odlok, Že leta 1955 je takratni v javnem da naj Velikovec, vse življenju, vloge Celovec Leta 1968 je sledilo še dvoje podobnih urada Hauer sta izdala navodila, ki sodnega razširila glava odlokov, jeziku, v kolikor okraja Feldkirchen), (brez sodnega okraja Kotschach), prevede in da potrebno navodilo. navodil. Deželni glavar Sima so deželni le nekaj v slovenskem (brez Beljak (brez sodnega okraja Paternion) in Šmohor takoj posredujejo direktorju deželnega urada, da ga koroški imamo Newolejev in direktor deželnega odlok še na druga področja javnega življenja, kot na primer kmetijske okrajne oblasti gozdne okrajne oblasti, občine in podobno. Vsa ta navodila pa so ostala strogo tajna in zato niso prišla v prakso. Nikoli niso bila objavljena, neuradno pa jih je, šele leta 1969, objavilo glasilo avstrijske lige za človekove pravice »Das Menschenrecht«. Prav tako strogo tajna so ostala tudi delovna navodila posameznih zveznih ministrstev v smislu točke 3 člena 7, ki so jih nekatera ministrstva izdala na podlagi sklepa ministrskega sveta z dne 8. oktobra 1968. Objavljena so bila šele v koroškem časopisju dne ll. januarja 1973, od koder smo tudi izvedeli, da sta ministrstvi za znanost in raziskovanje in pravosodje odklonili izdajo takih navodil. V nadaljevanju prispevka je govora še o dveh izrazitih diskriminacijah koroških Slovencev po točki 3 člena 7. V prvem primeru gre za ustanovitev takoimenovanega slovenskega referata pri koroški deželni vladi, ki ga je ustanovil bivši deželni glavar Sima. Tu bi bili Slovenci vsaj formalno enakopravno tretirani. Toda ob zamenjavi deželnih glavarjev se je zamenjala tudi obljubljena politika do slovenskega referata. Novi deželni glavar je takoj po nastopu službovanja sistiral urad, mu s tem onemogočil delo, njegovega vodjo, ki je bil prej membnega Druga namestnik okrajnega glavarja v Velikovcu, pa spremenil v brezpo- o dvojezičnih topograf- uradnika. očitna diskriminacija pa je bila uzakonjena v zakonu skih napisih. S tem zakonodajalnim ukrepom, je Avstrija čakala sedemnajst let. Šele 6. julija 1972 je dunajski parlament sprejel zakon, ki ga je predlagala samo socialistična stranka Avstrije, njegov iniciator pa je bil koroški deželni glavar Sima. Zakon je izzval znamenite programe na dvojezične napise in na Slovence, čeprav še zdaleč ni posebno naklonjen koroškim Slovencem in ni v skladu s črko in duhom državne pogodbe. Zakon sicer Ne predvideva postajah, bivalstva, pogojnega nosi v imenu dvojezičnosti občinah, šolah itd. Nadalje kar je v nasprotju odstotka naziv »topografski pri imenih sloni z državno slovenskega napisi«, rek, gora, oznak zakon na pogodbo. prebivalstva v toda pogojnem Na gre le za krajevne na javnih zgradbah, podlagi posameznem odstotku štetja kraju slovenskega 1961 so napise. železniških pre- in določenega zakonodajalci po- skušali prikazati nesklenjenost slovenskega etničnega ozemlja, obenem pa zlorabiti števno jezikovno kategorijo »Windisch«, saj jezikovne kategorije »Windisch«, »Windisch — Deutsch« in »Deutsch — Windisch« niso štele v pogojni odstotek. Ulične tolpe pa so tudi takemu zakonu preprečile izvršitev. Razbili so vse do zadnje dvojezične table, vlada je morala uporabiti celo vojsko orožništva, ki je bolj gledalo razbijače kot pa jim preprečevalo dejavnost, samega kanclerja z »Judovsko svinjo«, »Izdajalcem« in »Judom« ter mu za avtomobil. Slovenci so to obdobje »uresničevanja« avstrijske s časi, ki so jih doživljali tik pred nacizmom in za njega. pa so sredi Celovca dalj časa preprečili državne pogodbe zmerjali vstop v primerjali Summary Minority protection in Austria under Paragraph 3, Article 7 of the Austrian State Treaty This study attempts to analyse the minority legislation covered by the Austrian State Treaty under its Paragraph 3, Article 7. It affects the use of the minority mother tongue and of its eguality with the language of the majority population. It is to eguality of the minority language that the State Treaty pays so much attention. The whole Article Razpravc in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 7 is indirectly concerned with 148 this problem which is directly dealt with under Paragraph 3, Article 7, stipulating the equality of the Slovene and Croat languages in the courts, in the administration and in the topographical terminology and inscriptions in those areas of Carinthia, Styria and Burgenland where there are Slovene and Croat minorities. In the beginning the author points out that the use of the mother tongue for communicaling with the public in one’s own native territory is not only a basic right of every free man, but it is also the basis on which any modern structure of contemporary minority protection rests. The very question of the use and equality of the minority language is one of the basic elements of the minority protection whereby one can judge fairly accurately the completeness, or otherwise, and the implementation of the system of minority protection and conseguently the level of democracy obtaining in the majority society. Nevertheless, this guestion should not be considered in isolation from other essential and vital problems of the minority, being only the first pre-reguisite for minority protection and representing, by itself, merely an eguality in its original and primitive form. Paragraph 3 of Article 7 is one of the provisions regarding which the Austrian Federal Government in its general comments to the State Treaty in 1955 wrote that »this pro- vision reguires no further enabling legislation and should be directly implemented« ding provisions concerning one year later by topographical the Austrian Supreme inscriptions). Court. In The same opinion 1959 the Parliament (exclu- was passed given two acts, the first of which was supposed to be the enabling act of this particular paragraph of Article 7. The Act on the use of the Slovene language in courts and the so-called minority School Act are involved. With this two acts Austria, for the first time after the signing of the State Treaty, effectively worsened Both these Austrian acts give the most State Treaty, both latter had no part in their the position of the Slovene restrictive are inimical drafting, interpretation to the to, and discriminatory and both also make minority in Carinthia. letter and against provision, spirit of the the minority, the contrary to the State Treaty, for an assessment of the minority as the pre-condition for the minority protection. This study deals only with the graph 3 of Article 7. It points under this Act was reduced Courts Act since the to the discrimination from latter against the status of the second directly bears the Slovene official language upon language Para- which of the Province — status accorded to it by the Austrian State Treaty — to that of an auxiliary language, At this the same time, Act too reveals the tendency to break up and restrict the Slovene ethnic territory, which is borne out by the fact that its validity is limited only to three out of nine judicial districts where there are Slovenes. What is, lastly, interesting is the fact that this Act makes no provision for sanctions, i.e. no one can be prosecuted in cases of non-compliance. There follows a description of some judicial cases clearly showing the non-implemen- tation of the provisions of the Austrian State Treaty, and even of those of the restrictive Courts Act adopted in 1959. The most telling is the case of the interpreters, or rather of their interpreting, on which all that remains of bilingualism in Carinthian courts depends. Apart from the fact that the number of judges who understand but do not, by any means, master the Slovene language, is extremely limited (they are named interpreters turn out translations that are completely useless. In addition language, or to the use of both lack of it, in courts, languages the study in courts also and discusses in the the eguality the use article), some of the Slovene of both languages in offices, that is in dealings with administrative authorities. Here the conditions are even worse. The provisions of Paragraph 3, Article 7, are not directly implemented, and there is no enabling legislation. communications, In municipalities, this field covering post-offices, the various use of chambers both and languages in public in railway life in ge- neral, there have been only a few decrees, though of internal character and therefore not binding. As far back as 1955 the then head of the provincial government, Newole, sent to the administrative authorities a decree requesting all petitions written in Slovene, pro- vided they had been filed in the political districts of Velikovec — Völkermarkt, Celovec— Klagenfurt (excluding the judicial district of Feldkirchen), Beljak — Villach (excluding the judicial district of Paternion), and Šmohor — Hermagor (excluding the judicial district of Kotschach), to be immediately forwarded to the director of the Provincial Office for translation and appropriate instructions. The head of the provincial government, Sima, and the director of the Provincial Office, Hauer, issued directions which extended Newole's decree to other spheres of public life, viz. to district agricultural authorities, di10 Razprave in gradivo 146 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 strict forestry authorities, municipal councils, and ver, were remained strictly classified and the like. All these instructions, conseguently never executed. They made known officially, and only in 1969 they were unofficially published of the Austrian League for Human Rights, »Das Menschenrecht«, The same secrecy surrounded other working instructions in terms Article 7, issued by various ministries of the Federal Government of by never the organ Paragraph on the strength decision taken by the ministerial council on October 8, 1968. They were Carinthian press as late as January 1l, 1973, along with the information howe- were 3, of the published by the that the ministry for science and research and the ministry of justice had refused to issue such instructions. are Two more discriminations against Carinthian Slovenes under Paragraph 3, Article 7, further discussed in the study. The first case is exemplified by the so-called Slovene Department with the Carinthian Provincial Government, set up by the then head of the Provincial Government, Sima. Here the Slovenes would, at least formally, enjoy treatment. But with the change of the provincial heads there was also a change an egual of policy regarding new the Slovene Department. Immediately upon assuming his office the pro- vincial head inhibited the department, thus putting a stop to his activities, and reduced the head of the department, who used to be deputy of the head of the Volkermarkt district, to the status of an insignificant civil servant. The adoption of the Act on the bilingual topographical inscriptions was another clear discrimination. Austria had waited 17 years before it passed such an act. As late as July 6, 1972, the Vienna Parliament passed the bill introduced only by the Socialist Party of Austria and sponsored by the head of the Carinthian Provincial Government, This act gave rise to the notorious pogroms against bilingual inscriptions and Slovenes though it does not favour the Carinthian Slovenes and is not in Sima. against the acoordance with the letter and the spirit of the State Treaty. It is true that the act bears in its title the term, »topographical inscriptions«, but this term applies only to the local sign inscriptions. There is no provision for the use of both languages in the names of rivers and mountains, in inscriptions on public buildings, railway stations, municipal offices, schools, etc. Moreover, the act is based on a conditional percentage of the Slovene population which runs counter to the State Treaty. On the strength of the census taken in 1961 and of a specified conditional percentage of the Slovene population the legislator tried to create an impression of patchiness of the Slovene ethnic territory and to abuse the census linguistic category, »Windisch«, since the act does not include linguistic categories, such into the conditional percentage. But the mob prevented as »Windisch-Deutsch« and even this act from being implemented. »Deutsch-Windisch«, Every single bilingual sign was destroyed, and the government had to sent a whole army of police who were more interested in watching the vandals at work than doing anything about stopping them. The federal chancellor himself was greeted in the centre of Klagenfurt with shouts like »Jewish swine«, »Traitor«, and »Jew«, and was prevented for a considerable length of time from getting into his car. The Slovenes compared this period of the »implementation« of the Austrian State Treaty with the times on the eve of the Anschluss and under the nazi rule. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, &. 7—8, str. 147—179 147 UDK 323.15(436=862/ =863):323.12:341.24(436)»1955« Janez Stergar Kršitve določb petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe Za ohranitev in normalni razvoj narodne manjšine je samo pozitivna zaščita manjšinskih pravic premalo. Hkrati je treba odstraniti vzroke in družbene mehanizme, iki pospešujejo raznaroditev pripadnikov manjšine in ogrožajo narodnostni značaj naselitvenega področja manjšine. Ta pogoj ni bil nikoli uresničen na področju, kjer žive koroški in štajerski Slovenci v Avstriji. Poleg tega, da prva avstrijska republika ni v zadostni meri uveljavljala manjšinsko-varstvenih določb, sprejetih ob koncu prve svetovne vojne, je dopuščala in podpirala delovanje vrste nemških nacionalnih organizacij (osrednja je bila Kirntner Heimatdienst oz. Kairmmtner Heimatbund), ki so raznarodovale slovensko manjšino. Metode teh organizacij so obsegale različne ukrepe: od velenemške propagande, propagiranja nemške večvrednosti v zgodovinskem, ikulturnem, po- litičnem in gospodarskem pogledu, izganjanja Slovencev in slovenskega jezika iz vseh oblik javnega življenja, poudarjanja samo memškega značaja dežele, protislovenskega nastopanja z očitki iredentizma pa do podpiranja nemških šol, celo cerkva posebej za nemške vernike v tradicionalno slovenskem okolju, odkupovanja slovenske zemlje, naseljevanja zavedne družin nemških kolonistov in fizičnih napadov na Slovence. Iste nemške nacionalne organizacije so pripravljale načrte za dokončno uničenje ter za priključitev in germanizacijo mejnih slovenskih območij tedanje Ju- goslavije. Po priključitwi Avstrije nemškemu rajhu so bile protislovenske organi- zacije z vsem svojim ideološkim arzenalom, članskim aparatom in materialnimi sredstvi sprejete v ustrezne nacionalsocialistične organizacije. V času druge sve- tovne vojne so v tem sklopu odigrale vodilno vlogo pri poskusu uresničevanja predvojnih načrtov, to je pni izseljevanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh nekdanje jugoslovansko-avstrijske meje, pri brutalnem germaniziranju ostalega prebivalstva in pri vojaških in policijskih ukrepih proti tistemu delu prebivalstva, Uvodoma naj pripomnimo, da je namen pričujočega teksta na kratko podati rezultate dosedanjih pregledov in analiz avstrijskih kršitev določb petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe v času, ko so bile med tri diplomatske note, ki se nanašajo tudi na ' Novejša delu »Die pregleda Slovenen in zgodovinske literature Kirnten Slovenci Kirntner Slovenen — Sodobni — problemi jugoslovansko te kršitve. in avstrijsko o Slovencih na v Avstriji Koroškem. vlado sta v skupinskem Gegenwirtige koroških Slovencev«, (Celovec) izmenjanc Probleme der 1974, strani 56—59 ter v knjigi Tone Ferenc — Milica Kacin-Wohinz — Tone Zorn, »Slovenci v zamejstvu. Pregled zgodovine 1918—1945«, Ljubljana 1974, strani 317—323; v tej knjigi je T. Zorn podal sintezo zgodovine Slovencev v Avstriji v času 1918—1945 oz. 1955. Posebej o nem- škem nacionalizmu med vojnama: Lojze Ude, »Po plebiscitu 10. oktobra 1920 — Kärntner Heimatdienst, Heimatbund«, Zbornik Koroške, Ljubljana 1959, str. 73—91. Seznam medvojnih nemškonacionalnih »Opombah« 10* društev na Koroškem je objavil k 6. knjigi zbranih del Prežihovega Voranca. Drago Druškovič v uredniških 148 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ki se je v slovenskih partizanskih enotah v sklopu zavezniških šizmu, oziroma je ta boj aktivno podpiral" sil boril proti fa- Vse to je bilo dobro znano tako voditeljem druge avstrijske republike kot tudi zavezniškim silam, saj so bili zaradi svoje genocidne dejavnosti proti Sloven- cem številni predvojni zločinci; posebej koroškega voditelji naj omenimo »Heimatbunda«. protimanjšinskih Posebej obsojeni bivšega organizacij opozarjala kot glavnega je na predvojno in medvojno ških nacionalističnih protislovenskih slovanskih diplomatskih aktov? Zavezniškim zasedbenim organizacij le Aloisa Maier-Kaibitscha, vojni tajnika delovanje nem- vrsta povojnih jugo- silam je bilo dobro znano tudi, da avstrijska denaci- fikacija ni temeljita in da so se zato memški nacionalistični krogi na Koroškem in na Štajerskem razmeroma zgodaj po drugi svetovni vojni ponovno začeli zbirati in organizirati. Po sprejetju pariške odločitve glede temeljnih določb manjšinsko-varstvenega člena avstrijske državne pogodbe (20. 6. 1949) je jugoslovanska vlada še po- sebej jasno spregovorila o nemškem nacionalizmu in o porajajočem se neonacizmu v »Memorandumu o pravicah slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji« z dne 28. 7. 1949. V tem memorandumu vsebovani predlog manjšinskega člena avstrijske državne pogodbe v točki 5 zahteva dosledno prepoved organizacij, ki se ukvarja- jo ali bi se lahko v bodoče ukvarjale z raznarodovanjem Slovencev ali Hrvatov. Memorandum nekatere take organizacije celo poimensko našteje" kakor so jih izrecno imenovali pni pogajanjih tudi predstavniki zavezniških sil. Vsi poznejši njihovi osnutki manjšinsko-varstvenega člena sprejemajo prepoved protimanjšin- skega delovanja in zaščito narodnostnega značaja manjšin kot celote" Ob podpisu Državne pogodbe o obnovitvi neodvisne in demokratične Avstrije 15. 5. 1955 je bila tovrstna določba sprejeta kot organski sestavni del 7. člena, ki predstavlja podlago sistema potrebnih zaščitnih ukrepov v korist slovenski in hrvatski manjšini v Avstriji. ? Poleg zgodovinskega pregleda in bibliografij pod op. 1 tu omenimo za leta 1945—1969 posebej Pavla Dobrile »Bibliografijo o narodnoosvobodilnem boju Slovencev škem«, Vestnik koroških partizanov (odslej: VKP), Ljubljana, II1/1970, št. 3. na Koro- "> Memorandum vlade Demokratske federativne Jugoslavije o Slovenačkoj Koruškoj, slovenačkim delovima Štajerske i Gradiščanskim Hrvatima, Beograd (1946) (tudi v tujih jezikih); Saopštenje da, Beograd "O o zločinima Austrije i Austrijanaca 1947 (tudi v angleščini); Documents avstrijski denacifikaciji in neonacizmu protiv Jugoslavije i njenih naro- on the Carinthian Ouestion, Beograd v tej številki RiG-a več v razpravi 1948. Boruta Bohteta. Posebej za ta čas na Koroškem tipkopisna disertacija T. Zorna »Politična orientacija koroških Slovencev in boj za mejo v letih 1945—1950«, Ljubljana 1966, 388 strani. S Po angleškem tekstu iz arhiva Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (odslej: INV), str. 12: »Avstrija na teritoriju pod svojo jurisdikcijo ne bo dopustila delovanja nobene organizacije, ki se ukvarja ali bi se lahko v bodoče ukvarjala z raznarodovanjem slovenskih ali hrvaških otrok in z raznarodovanjem Slovencev ali Hrvatov nasploh. Take organizacije so npr.: »Siidmark« — »Deutscher Schulverein«, »Bund der Heimattreuen Sudkarntner«. % Tone Zorn, Geneza avstrijske državne pogodbe, Večer, Maribor, 1973, (4. jan.) št. 2 — (17. jan.) št. 17; ponatisa: Mednarodni vidiki koroškega vprašanja od druge svetovne vojne do avstrijske državne pogodbe, VKP, Ljubljana, VI/1973, št. 1, str. 21—36 in Slovenski vestnik Najnovejše vertrages, delo (odslej: o tem: SV), Celovec, Gerald Graz — Wien — Koln XXVIII/1973, Stourzh, Kleine 1975, 255 strani. maj) št. Geschichte (11. des 19 — (22. jun.) št. 25. — dsterreichischen Staats- Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 19 Tekst petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe je v nemškem, angle- škem in francoskem jeziku identičen in v slovenskem prevodu pravi: »Dejavnost orgamizacij, ki merijo na to, da odvzamejo hrvatskemu ali slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine, se mora prepovedati.« Enako veljavni ruski tekst je nekoliko enostavneje formuliran in govori o prepovedi »organizacij, ki imajo za cilj denacionalizacijo slovenske in hrvaške narodne manjšine«" V obrazložitvi predloga ratifikacije avstrijske državne pogodbe v avstrijskem zveznem parlamentu je tedanja vlada izrazila mnenje, da je določba 5. odstavka že zagotovljena v dotedanjem avstrijskem pravu. Po njenem mnenju naj bi od- stavek 5 le ponavljal določbe veljavnega avstrijskega društvenega zakona, njegova vključitev v tekst 7. člena pa naj bi imela le deklarativen pomen. Tako stališče je bilo v neskladju s stališčem in intencijami štirih podpisnic avstrijske državne pogodbe, mednarodno-pravne veljavnosti določbe pa samo po sebi seveda ni moglo ogroziti, saj je v avstrijskem zveznem parlamentu tedanji zvezni kancler ing. Julius Raab še posebej poudaril, da z Državno pogodbo sprejemajo vse člene in vsak člen posebej ikot celoto. Omenjeno vladno interpretacijo sta sprva zagovarjala tudi avstrijska stro- kovnjaka za mednarodno pravo dr. Felix Ermacora' in dr. Theodor Veiter," ki je še pred kratkim vpraševal glede upravičenosti omejevanja svobode, ki jo tudi v propagiranju raznaroditve dopuščata obstoječi avstrijski društveni in tiskovni zakon." V podrobnejši analizi je Ermacora priznal tehtnost petega odstavka člena 7 in zatrdil, da pomeni novost v avstrijskem ustavnem sistemu, saj postavlja splošno normo o zaščiti manjšine kot človeške skupnosti." Čeprav naj bi odstavek po Veitrovi analizi me bil meposredno izvršljiv, prepoveduje organizacije, ki dejansko delujejo proti manjšini, ne glede na njihov formalni namen; ker odstavek ščiti manjšinsko skupnost, vsebuje prepoved asimilacije? Med jugoslovanskimi manjšinskimi izvedenci je že prej prvi na velik pomen in razsežnost petega odstavka opozoril dr. Janko Pleterski, ki je hkrati že kritizi7 Tekst v vseh štirih jezikih je bil objavljen v »Bundesgesetzblatt fiir die Republik Osterreich«, 30, julij 1955, št. 39; najlaže pa je dostopen v prilogi 7 razprave Janka Ple terskega »Manjšinska zakonodaja na Koroškem po drugi svetovni vojni«, Razprave in gradivo Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (odslej: RiG) 1960, št, 2, str. 66—70. ® Erläuternde Bemerkungen zum Staatsvertrag (Regierungsvorlage), 517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates, VII. GP., 21. 5. 1955; objava 3e v RiG 1960, št. 2, str. 70—71. ? Felix Ermacora, Österreichs Staatsvertrag und Neutralität, Frankfurt am Main — Berlin 1957, str. 74. — Cit. po razpravi J. Pleterskega iz op. 7, str. 58. " Po tipkopisnem elaboratu na INV: Janko Pleterski, Manjšinska zakonodaja na Koroškem v letih 1960—1965, str. 34. 4 Theodor Veiter, Pravni status hrvatske narodne grupe u Austriji — de jure i de facto. Der rechtliche Status der kroatischen Volksgruppe in Österreich — de jure und de facto. V: Symposion Croaticon. Gradi$danski Hrvati. Die Burgenländischen Kroaten. Beč—Wien 1974, str, 100 in 230. % Felix Ermacora, Handbuch der Grundfreiheiten und der Menschenrechte, Ein Kommentar zu den österreichischen Grundrechtsbestimmungen, Wien 1963, str. 533, 547, 548, 550. — Cit. po elaboratu J. Pleterskega iz op. 10, str. 34. Poglavje iz tega elaborata je bilo zelo skrčeno objavljeno v razpravi Tone Zorn — Janko Pleterski, Nekateri pravni vidiki položaja 103 in 104. slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, RiG 1974, št. 6, na str. » Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien — Stuttgart 1970, str. 571-575. 150 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 ral avstrijsko toleranco do protimanjšinskih tivno avstrijsko manjšinsko zakonodajo." dejavnosti Drago in organizacij Druškovič je ter restrik- razčlenil, kaj pri- naša evolucija od personalne zaščite v varstvenih določilih po prvi svetovni vojni do novosti v tretjem in petem odstavku člena 7 — zaščite skupnosti z vsemi njenimi konstituitivnimi elementi, prepovedi asimilacije dane in znane skupine prebivalstva z njenimi jezikovnimi in kulturnimi posebnostmi ter z maselitvenim ozemljem." K temu dodaja dr. Borut Bohte, da je že iz geneze petega odstavka očitna njegova povezanost s členoma 9 in 10 avstrijske državne pogodbe, torej zveza med določbami o manjšinski zaščiti in določbami, ki obvezujejo Avstrijo na denacifikacijo. Ker ni merilo deklarirana programska usmerjenost neke organizacije, ampak njeno delovanje, velja prepoved tudi za organizacije, ki morda le priložnostno škodijo ohranitvi manjšinskih pravic in značilnosti," Drugi mednarodni pravnik, dr. Budislav Vukas opozarja predvsem na to, da se zaščita manjšin po petem odstavku člena 7 nanaša na celotno Avstrijo, hkrati pa omenja, da bi bilo treba odstavek uporabiti tudi ob organiziranih prizadevanjih nekaterih pnipadni- kov manjšin, da bi dosegli raznaroditev svojih rojakov." Za analizo stanja ob podpisu avstrijske državne pogodbe in še posebej za analirazsežnosti 5. odstavka člena 7 je pomembno tudi stališče, ki sta ga k temu zo členu zavzeli slovenska in hrvaška manjšina. Koroški Slovenci so v spomenici avstrijski vladi (11. 10. 1955) izrecno nasprotovali vladni tezi, »češ da je določilo tega paragrafa zajamčeno že po dosedanjem pravu... Nasprotno so potrebni posebni zakoni s kazensko sankcijo.« Izhajajoč iz načela, da bi bila manjšinska zaščita neučinkovita, če ne bi hkrati prepovedali protimanjšinske dejavnosti, so pri- bili, da brez dvoma ne gre zgolj formalno za organizacije v smislu društvenega zakona, ki bi imele kot društveni namen raznarodovalno dejavnost, temveč... analogno določilom členov 4 in 9 državne pogodbe« za »vsako organizirano dejavnost proti mora pravicam biti netenje analogno odloku uporaba izrazov državljanov nacionalne, deželnega slovenske jezikovne šolskega »Windische« sveta oziroma narodnosti.« in rasne z dne »windische Prepovedano mržnje, in v uradnem 10. aprila Sprache« 1946 za kaznivo poslovanju (štev. 3829) Slovence tudi oziroma slovenski jezik. Ob sodelovanju zastopnikov manjšine v števnih komisijah naj se pri ljudskih štetjih ugotavlja jezik, ki se govoni v družini. Potrebno je zagotoviti neovirane stike s sonarodnjaki v drugih publicistiki primerno upoštevati dva državah, hkrati pa tudi v uradni deželni naroda, ki živita na Koroškem. Nasilno se ne sme spreminjati pravilnih pravopisnih oblik slovenskih družinskih imen. »Etnični značaj in sestava teritorija s slovenskim ali mešanim prebivalstvom se v smislu člena 7 Državne pogodbe in soglasnega sklepa koroške deželne vlade iz jeseni leta osnovnih 1945 ne smeta spreminjati«, prav tako pa tu »niso dopustne spremembe upravnih, sodnih, šolskih in drugih enot, ako obstaja nevarnost, da bi ogrožale etnično sestavo in značaj enot tega teritorija ali manjšinske 4 V op. 7 citirana razprava, str. 7—99, posebej še str. 58 in 59; v op. pravice pre10 citirani ela- borat, 61 strani, posebej še str. 34. $ Drago Druškovič, Carinthian Slovenes: Some Aspects of Their Situation. 18 years after the signing of the Austrian State Treaty. (Second completed edition), Ljubljana 1973, str. 20 in 21. Slovenska objava: D. Druškovič, Nekaj vprašanj koroških Slovencev. (Po 19. letih avstrijske državne pogodbe), RiG 1974, št. 6, str. % Prim. razpravo B. Bohteta v tej številki RIG-a. V Prim. razpravo B. Vukasa v tej številki RIG-a. 23. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 151 bivalstva«. Na svoje narodnostne pravice »se sklicuje lahko vsak prizadeti ali udelezeni drZavljan, ne da bi bil za to potreben dokaz pripadnosti k narodni ali jezikovni skupnosti.« Vsebinsko bogat komentar petega odstavka, v celoti izhajajoč iz življenjskih izkušenj preizkušane manjšine, iki si je s svojim aktivnim bojem za obstanek v najtemnejših časih evropske zgodovine priborila moralno pravico, da sama odloča o svoji prihodnosti, je med zaključnimi določbami končala ponovljena zahteva, naj »za prepoved organizacij v smislu 8 [odstavka — J.S.] 5 člena 7 niso odločilna pravila, marveč dejavnost organizacij, njihovih funkcionarjev in članov.«" V imenu gradiščanskih Hrvatov je jeseni spomenico Hrvatsko kulturno društvo. Poleg manjšinskih organizacij je v tej spomenici 1955 predložilo zvezni vladi podobno pozdrava prepovedi delovanja proti- le ena zahteva v zvezi s petim odstav- kom in sicer, naj izvedbeni predpisi jasno določijo, kakšno delovanje naj bo na predlog (v spomenici predvidenega) manjšinskega referata razlog za prepoved organizacije s strani varnostne direkcije.? Jugoslovanski državni sekretar Koča Popovič je v posebni izjavi že 15. maja 1955 pozdravil podpis avstrijske državne pogodbe. Jugoslavija si je namreč tedaj že nekaj let prizadevala za čimprejšnjo sklenitev avstrijske državne pogodbe in s tem za ponovno vzpostavitev demokratične Avstrije. V interesu miru in dobrososedskih odnosov je pristopila k podpisu avstrijske državne pogodbe in s tem za- gotovila nespremenjenost avstrijskih meja. Posebno pozornost so posvetili izpol- njevanju 5. odstavka. Ob ratifikaciji pristopa k pogodbi so v jugoslovanski zvezni skupščini poudarili: »Toda na Koroškem obstajajo šovinistične skupine, ki zani- kajo obstoj im pravice koroških Slovencev s tem, da jih nazivajo z žaljivko »Windische« in iki so proti dvojezičnim šolam ter na vsakem koraku izražajo pangermanska in fašistična pojmovanja. Verjamemo, da bo vloga avstrijske vlade v odnosu do njih nehvaležna in težka, toda verjamemo tudi to, da bo postopala v duhu te pogodbe in stalnega zbliževanja obeh držav.«? V tem duhu zaupanja je jugoslovanska vlada pozneje podpirala tudi vrsto akcij za ponovno enakopravno vključitev Avstrije v mednarodno skupnost in za zaščito upravičenih interesov avstrijske manjšine v Italiji. razvili najrazličnejša področja medsebojnega V dvajsetih letih sta organizacijah in forumih večkrat zastopali ista ali sorodna stališča. Jugoslovanska politika je v tem obdobju doma tako v ustavnopravnem kot v dejanskem družbenem življenju državi sodelovanja in tudi v mednarodnih sistemu razvila svojo izvirno zaščito lastnih manj- šinskih narodnih skupnosti. Zato je bilo razumljivo njeno zavzemanje v svetu, posebej pa še v odnosu do prizadetih sosednjih držav, naj bi povsod prevladalo načelo progresivne manjšinske zaščite. Kot podpisnica avstrijske državne pogodbe % Po slovenskem koroški Slovenci«, Toneta Zorna Koroškem pri tekstu Maribor »Pregled % Iz Zagreb 1973, str. predlogov avstrijskih št. 3 na straneh 140—152. W Gradiščansko-hrvaški Hrvati«, spomenice, 1971, in oblasteh zapiska zdaj govora v Nemški intervencij za izpolnitev tekst spomenice str. 307—311; stenografskega objavljenem 379—389. dodatku tekst slovenskih člena 7 je zbornika objavljen manjšinskih Državne med dr. Maksa prilogami Šnuderla te številke v v RiG in članku organizacij pogodbe«, je najlaže poiskati v zborniku tudi »Koroška npr. na 1963, »Gradiščanski RIG-a. diskusiji ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe v zveznem zboru zvezne ljudske skupščine FLRJ 10. novembra 1955 — Cit. po objavi v članku: M. Šnuderl, Ob ratifikaciji avstrijske državne pogodbe, Naši razgledi, Ljubljana, IV/1955, (26. nov.), str. 530. 152 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 in legalna zaščitnica interesov svojih manjšin v Avstriji je SFRJ podpirala uresni- čevanje strani člena 7 v vsej njegovi vsebinski razsežnosti. Na drugi pa uradna Avstrija ni sprejela ne tolmačenja prizadetih manjšin niti docela tolmačenja lastne pravne znanosti in ne ponovnih opozoril Jugoslavije, ampak je vztrajala na manjšini izrazito nenaklonjenem stališču, ki je praktično onemogočilo uresničitev vrste direktnih in indirektnih zahtev člena 7. Neizvajanje zaščitnih določil tega člena se je nujno odražalo tudi na medse- bojnih odnosih. Kršenje njegovega petega odstavka je v povezavi s kršitvami zdaj tega zdaj onega predhodnega odstavka istega člena ob drugih nerešenih vprašanjih, nanašajočih se na SFRJ, botrovalo tako zaostritvam leta 1958, 1959 in 1970 kot sedanji kritiki, ki se vleče že od jeseni leta 1972 in jo v najnovejšem času označuje üzmenjava dveh jugoslovanskih (29. 10. in 27. 12. 1974) in ene avstrijske note (2. 12. 1974)." Neizvajanje petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe ima dva sestavna elementa in sicer pomanjkljivo izvedbeno zakonodajo in bistveno pomanjkanje politične volje za obračun z velikonemštvom, nacizmom in šovinizmom; po naši presoji je to vsekakor kršenje črke in duha avstrijske državne pogodbe. Jugoslovanska mezne Tu primere, vlada je ob v katerih številnih priložnostih vidi očitno kršenje zelo določil konkretno petega navedla odstavka posa- člena 7. gre: — za samo formalno obnovitev in obstoj nemškonacionalističnih protimanjšinskih organizacij na Koroškem, Štajerskem in Gradiščanskem; — za način izvajanja avstrijskih ljudskih štetij in za dosledno ohranjevanje diskniminacijske jezikovne kategorije »vindiš«; — za organizirano in od oblasti podpirano ki je prinesla zmanjšanje za Koroško iz leta 1959; — za dejanj sklop pod odkrito okriljem manjšinskih pravic protimanjšinskih, znanih šovinističnih gonjo proti dvojezičnemu tako v šolskem protijugoslovanskih organizacij šolstvu, kot sodnem v jeseni in leta zakonu neonacističnih 1970; — za kampanjo ob postavitvi nekaj dvojezičnih krajevnih napisov na Koroškem jeseni leta 1972; — za nadaljevanje mladi leta 1973; te ikampanje ob priliki občinskih — za upoštevanje konceptov vanju tim. »študijske komisije«; — za ponoven sprejem — za dopuščanje — in studi za nemških zahteve po vsebino in nacionalističnih ugotavljanju številnih posamičnih volitev na Koroškem organizacij zadnje delo- manjšine; dejanj narodnostne argumentacijo pni spo- avstrijske mržnje note, ki prevzema stališča protimanjšinskih dejavnikov. X Za čas od podpisa avstrijske državne pogodbe do pomladi 1972: (Tone Zorn), Nekaj podatkov o jugoslovansko-avstrijskih odnosih v luči manjšinskega vprašanja, (Ob obisku predsednika IS Djemala Bijediča aprila letos Avstriji), VKP, Ljubljana, V/1972, št. 3, str. 27—32. — Za čas Austriji, Jugoslovenski od 1945 pregled, do pomladi Beograd, 1959: D. R., Jugoslavija i koruški III./1959, št, 6, str. 257—259, Slovenci u Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Prve nemškonacionalistične 153 organizacije so bile na Koroškem in na Štajer- skem obnovljene že kmalu po koncu druge svetovne vojne? Okoliščinam primerno vse seveda niso takoj spočetka pokazale svojega protimanjšinskega značaja. Še danes prav tako velja, da pri nekaterih organizacijah in društvih prihaja njihovo protimanjšinsko bistvo do izraza le ob posameznih priložnostih in da se marsikdaj znaten del članstva niti ne zaveda, da so vključeni v stroj raznarodovanja manjšine. Že leta 1945 (28. mov.) je bila ustanovljena takoimenovana »Zveza avstrijskih Slovencev — Bund österreichischer Slowenen«®. V letu 1947 je bil oblastem priglašen »Kimntner Bildungswerk«." Od januarja 1947 pa nekako do leta 1949 je deloval »Bund der heimattreuen Siidkairntner«, ki je ponovno oživel ob ljudskem štetju leta 1961." »Kärntner Landsmannschaft« je prva tri leta upravljal komisar, leta 1948 pa si je organizacija spet sama izvolila odbor." Še pred podpisom avstrijske državne pogodbe je med drugimi društvi pričel delovati tudi »Karntner Sangerbund«," Omenili smo že, da je bila misel na prepoved protimanjšinskih organizacij stalno prisotna v pripravah za dosego sporazuma o mirovni pogodbi z Avstrijo; tudi po pariškem kompromisu je Jugoslavija opozarjala na njihovo oživljanje v znanem memorandumu jeseni 1949, pred podpisom avstrijske državne pogodbe v stikih z avstrijskimi oblastmi še večkrat v letih 1953 in 1954," Osrednja nemškonacionalna organizacija na avstrijskem Štajerskem — »Alpenländischer Kulturverband« — je bila ustanovljena v letu 1952 kot meposredni orga- nizacijski, idejni in pozneje tudi materialni nističnih in pronacističnih organizacij." S prav podpisom avstrijske tako pa ustanavljanje dedič predvojnih velikonemških, šovi- državne pogodbe je delovanje tovrstnih organizacij, novih, postalo povsem nedvoumno protizakonito, saj jih je direktno prepovedoval ne samo člen 7, ampak tudi člen 4 (prepoved velikonemške propagamde) in člen 9 avstrijske držawne pogodbe (prepoved oživljanja nacizma). V nasprotju z vsemi pričakovanji pa je ravno podpis državne pogodbe pomenil znak za začetek pospešenega ustanavljanja protimanjšinskih društev in oživitve stanih organizacij, s starimi programi, z večinoma istim članstvom in % Najpopolnejši ganizacij v Avstriji INV, pregled obnavljanja in je pripravil Tone Zorn »Izpolnjevanje 1969—70, 1970—1973, str. 106. letnik odstavka Po III—VI. škega nacionalizma letu 1975. 5 člena posameznih na 7 a.d.p. poglavjih Opozorimo Koroškem«, povojnega delovanja nemško-nacionalnih orv tipkopisni razpravi, ki jo hrani knjižnica naj ki je na bila avstrijskem razprava še na najnovejši bo predvidoma Koroškem«, objavljena pregledni objavljen v v tekst IX. Ljubljana VKP v »Pojav letniku letih nem- VKP v % Po kopiji pravil v arhivu INV. % Tone Zorn, Iz delovanja protislovenskih organizacij na Koroškem, poglavje »Kärntner Bildungswerk (KBW)«, VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 4, str. 54—57. 5 O tej zvezi Tone Zorn v objavi odlomka iz omenjene študije »Obnovitev in delovanje Kärntner Heimatdiensta po drugi svetovni vojni«, VKP, III/1970, št. 4, na str. 29 in 30. % Tone Zorn, Die Kirntner Landsmannschaft, VKP, IV/1971, št. 1—2, str. 56—63. ” Kot v op. 24, poglavje »Kärntner Sängerbund«, str. 58—59. % D. R., kot v op. 21, str. 257. Tone Zorn, kot v op. 26, str. 35. % (Julij Felaher), »Deutscher Schulverein-Siidmark« in njegovi nasledniki v drugi avstrijski republiki, SV, Celovec, 5. 2. — 25. 3. 1960, št. 6—13. — Cit. po ponatisu v VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 1—2, na str. 47—49. — Felaher se tu opira na pregled: dr. Erich Körner, Deutschgesinnte Verbände in Oesterreich, Die Österreichische Nation, 1955, str. 170. 154 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 vodstvom in z istimi metodami delovanja kot v prvi avstrijski republiki in v nacističnem rajhu. Tako je bil npr. »Kirntner Schulverein — Siidmark« ustanovljen 19. 5. 1955, to je le štiri dni po podpisu avstrijske državne pogodbe." V naslednjem mesecu so legalizirala svoje delovanje prva takoimenovana »združenja staršev«, npr. »Elternvereinigung« oz. »Elternrat« v Pliberku/Bleiburg, iki je pollegalno rovaril proti dvojezični šolski ureditvi že približno spet let." Društva »plebiscitnih bojevnikov« so prav tako po posameznih krajih delovala že prej, 18. decembra 1955 pa so se združila v »Kirntner Abwehrkimpferbund«," Februarja 1956 so se na Dunaju stari nemški nacionalisti zbrali v »Arbeitsgemeinschaft für Südkärnten« in 20. februarja izdali prvo številko biltena »Siidpress«, ki že dve desetletji daje osnovni ton vsemu protimanjšinskemu pisanju." Pomemben korak v združevanju protimanjšinskih sil je bila jeseni 1956 ustanovitev podobne »Arbeitsgemeinschaft fiir Siidkirnten« na Koroškem. Iz te organizacije je na zboru 24. 1. 1957 nastal razvpiti »Kirntner Heimatdienst«," ki je tedaj združeval tri organizacije ustanoviteljice: »Kairmtner Schulverein-Siidmark«, »Kärntner Abwehrkämpferbund« in »Kärntner Landsmannschaft«. Še v februarju istega leta je »Kärntner Heimatdienst« Windischen«," Po (dalje: KHD) 19. 9. 1958 pa Se »Eltennvereinigung trenutnih podatkih maj bi današnji KHD ustanovil »Bund der Kärntner der Pflichtschulen sestavljalo sedemnajst Kärntens«.* organizacij. Poleg večine že naštetih organizacij so vanj vključena še nekatera veteranska društva (tudi SS-ovska!) in mladinske organizacije. Že od začetka imata neposreden vpliv na delo odbora KHD tudi svobodnjaška in ljudska stranka." V odgovorih na zadnja jugoslovanska opozorila in proteste (note vlade SFRJ 6. 11. 1972, 11. 1. 1973 im 29. 10. 1974) je avstrijska vlada pojasnjevala, da nemškonacionalističnih organizacij ni moč prepovedati, ker delujejo v skladu z avstrijskim društvenim zakonom in njihova pravila ne vsebujejo omembe protimanjšinskega delovanja. Čeprav so možni ugovori tudi po tej plati (npr. statutanne določbe o »domovini zvestem prebivalstvu« v očitnem nasprotju z manjšino, ki se ji s tem pripisuje nezvestoba domovini in iredentizem), je treba opustiti zgolj formalno analizo in pogledati, kako nastopajo društva v javnosti. Tudi sam peti odstavek ni zamišljen kot cedilo za pravila društev, v njem gre za prepoved dejavnosti, konkretno dejavnosti proti manjšinskim pravicam in značaju. Sprejeti društveni programi, vsebina javnih nastopov, izjav, pisanja glasil, teksti drugih tiskanih materialov in vsebina ostalega delovanja teh društev kažejo, » Kot v op. 29. Celoten tekst v VKP na str. 40—55. » Volkszeitung, Klagenfurt, 19. 6. 1955, št. 138 — Cit. po: Tone Zorn, kot v op. 25, str. 38. % Tone Zorn, Der Kirntner Abwehrkimpferbund, VKP, Ljubljana, V/1972, št. l, str. 3.40. » Tone Zorn, kot v op. 25, str. 39 in posebej o Südpress-u: Tone Zorn, Glasilo »Delovne skupnosti za južno Koroško« % Tone schaft...« Zorn, in kot v op. ustanovitvi in koroški Slovenci, VKP, 25, celoten Heimatdiensta tekst na na str. Ljubljana, str. 38, 23—63, — IV/1972, St. 4, str. 50—70. posebej Ferdinand o Velik, »ArbeitsgemelnZur Geschichte des Kärntner Heimatdienstes, Kärnten — ein Alarmzeichen, Informations- und Pressedienst der österreichischen Widerstandsbewegung (Ö. W. I. P.), št. 1/1974, str. 23—36. Slovenski prevod: Iz knjižice »Koroška — znamenje za preplah«, K zgodovini koroškega Heimatdiensta, Naši razgledi, Ljubljana, » Tone Zorn, Bund der Windischen, * Tone Zorn, kot v op. 25, str. 45. ” Dokumentacija INV. 10. 5. 1974, str. 246—249. VKP, Ljubljana, V/1972, št. 1, str. 41—45. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 153 da se »domovinstvo« sestoji predvsem iz propagiranja in izvajanja dejanj in sistematičnih ukrepov, ki naj minimizirajo manjšinsko zaščito po avstrijski državni pogodbi in drugih mednarodnih in notranjih zaščitnih instrumentih, dejanj in ukrepov, ki naj manjšino oslabijo in končno izbrišejo iz vseh področij življenja. Analiza društvenih imen, organizacijskih gesel, simbolov, naslovov časopisov, izvora premoženja, še zlasti pa strukture članstva in vodstev, kažejo presenetljivo identičnost s predvojnimi in medvojnimi protimanjšinskimi združenji, še več: te organizacije so često idejno prežete ne samo s potencirano narodnostno mržnjo, ampak tudi z očitno nepremagano fašistično ideologijo. V programih protimanjšinskih organizacij se od vsega začetka javlja zahteva po omejitvi in odpravi obveznega dvojezičnega poukom«. Druga zahteva se veže na tem delitev manjšine na »nacionalne, šolstva's »prisilnim slovenskim uradno priznanje vindišarske skupine in s komunistične, titoistične in protiavstrijske« Slovence na eni strani in »domovini zveste, Nemcem prijazne vindišarje«, ki jih nikakor ni moč priznati k manjšini, ampak tvorijo del nemške večine v deželi tako po svoji zgodovini, kot jezikovni pripadnosti in subjektivni zavesti. Tretja zahteva je ostala vse do danes aktualna zahteva po ugotavljanju manjšine, zahteva torej, ki nasprotuje teritonialnemu načelu manjšinske zaščite, postavlja načelen dvom o velikosti in obstoju manjšine sploh, od svoje izpolnitve pa pričakuje minimiziranje manjšinskih pravic na podlagi pričakovanih izredno nizkih številk o številu pripadnikov manjšinske skupnosti." S postopnim uresničevanjem zahtev protimanjšinskih organizacij so se ob koncu petdesetih let programi preusmenili na preprečitev določb o slovenščini kot uradnem in sodnem jeziku, ma nasprotovanje postavljanju vsakršnih dvojezičnih napisov in na zahtevo po nemškem dvojezičnega poučevanju verouka." Po odpravi šolstva so nemškonacionalni krogi zahtevali nadaljnjo obveznega redukcijo vloge slovenščine v šolah. Dalje se zavzemajo za izninitev slovenščine in manjšine na vseh ostalih področjih javnega življenja, tako pri delovanju političnih strank, najrazličnejših društev in organizacij, sindikatov in zbornic, občinskih samouprav, v gospodarskem življenju, še zlasti pa pri kulturnih prireditvah, ki jih podpira država in naj bi predstavile duhovno podobo dežele. Vse odločnejša in jasnejša postaja zahteva po vključitvi protimanjšinskih organizacij kot predstavnikov Nemcev v deželi v odločanje o manjšinski politiki. Z nastopanjem proti »diktatu« 7. člena avstrijske državne pogodbe in njegove dosedanje izvedbene zakonodaje se zavzemajo za odknito revizijo Državne pogodbe. V javnih nastopih končno občasno prihaja tudi do izjav genocidnega značaja ali do zahtev po nekakšnem apartheidu. Programske zahteve so praviloma hkrati opremljene z zagotovitvami, da le organizacije ne nasprotujejo manjšinski zaščiti, vendar ob predhodni ugotovitvi velikosti in razširjenosti manjšine, da gre v njihovem boju predvsem za nasprotovanje »slovenizacije« nemških predelov in družbenih slojev ter da je vse nastopanje utemeljeno s sedanjimi razmerji, a tudi z zgodovinskimi izkušnjami, ki so v obmejnem prebivalstvu oblikovale nepremagljivi »prastrah«.? Javni nastopi KHD in drugih protimanjšinskih organizacij se često povezujejo s proslavo nekaterih zgodovinskih dogodkov, z odkrivanji spominskih obeležij, ki % Janko Pleterski, kot v op. 7, str. 18—19. " O tem npr. Tone Zorn v razpravi omenjeni v op. 25, str. 47 in 48. % Po dokumentaciji in arhivu INV; zahteve nemških nacionalistov je tudi iz predhodno omenjanih pregledov delovanja protimanjšinskih sil. moč razbrati 156 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 naj bi čimdlje opozarjala na strani iz koroške zgodovine, za katere misli manjšina, da so metočne ali zanjo neugodne, večina pa jih zato s poudarkom nastopov je zborovalcev. premišljeno mnatrpana z govorniškimi gesli, slavi. Vsebina ustrezajočimi okusu Ob sklicevanju na »prastrah« govornik običajno opozori na ugodnosti, ki jih manjšina uživa v očitnem nesorazmerju s svojo močjo. Tedaj je čas, da zborovalci dvignejo transparente oziroma začno skandirati: »Do tod so prišli srbski konjeniki in niti metra dlje!«, »Slovenska gimnazija je strup!«, »Zahtevamo ugotavljanje manjšine!«, »Slovenske Koroške ni!«. Sledi opozorilo, da vlada s popuščanjem do nezaslišanih slovenskih zahtev ogroža večino, In spet transparenti in vzkliki: »Korošci, bodite budni, ne dopustite slovenizacije!«, »Koroška — svobodna in nedeljiva!«, »Proč z diktatom sedmega člena!«, »Koroška s pridigo je že dvanajst stoletij dežela nemškega jezika in nemške kulture!«, Po maši kakšnega hujskaškega župnika in po razvitju prapora ali odkritju spominske plošče se kakšnemu »abverkempferju« ali »tradicionstregerju« v zanosu že izvije ta ali drugi iz repertoarja za tako priložnost primernih vzklikov: »Fuj titokomunistični partizanski morilci!«, »Proč s čuši!«, »Hoooruk čez Karavanke!« ali celo pobožen vzdih »Samo majhnega firerja rabimo...!« Prisotno orožništvo poskrbi, da se po končani prireditvi klobčič z železnimi križci in koroškimi zastavicami ovešenih ljudi in z gesli oblepljenih avtomobilov nemoteno razvije. Poročevalci hite v redakcije poročat o odgovoru, ki so ga dali »domovini zvesti« Rekonstrukcija »ljubljanskim režijske knjige plačancem« na Koroškem." za »patriotično« zborovanje je seveda le ena izmed možnih predstavitev vsebine in protimanjšinskega značaja javnih nastopov nemškonacionalnih organizacij. Ker ni naš namen razčlenjevati vseh pravnih, socioloških, političnih in psiholoških elementov, ki sestavljajo ali so povezani s pro- timanjšinskim delovanjem, se zadovoljujemo s podmeno, da primer dovolj jasno dokazuje neskladje takšnih mastopov z določbami petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe. Med glasili, ki jih izdajajo protimanjšinske organizacije, naj najprej omenimo bilten dunajske »Delovne skupnosti za južno Koroško« — »Siidpress«," za katerega smo že dejali, da izhaja že od 20. 2. 1956 in da oskrbuje z informacijami o slovenski manjšini in s strupenimi komentarji ves tisk, ki piše nenaklonjeno manjšini. »Die Kärntner Landsmannschaft« izdaja istoimensko glasilo," ki je bilo pose- bej pomembno že v času predplebiscitnega boja. Sredi leta 1958 je postalo skupno glasilo nemško-koroških nacionalističnih društev in zvez. Ob desetletnici odprave splošne dvojezične osnovne šole na Koroškem je leta 1968 začel izhajati list osrednje protimanjšinske organizacije »Ruf der Heimat«." Zveza veteranov izdaja list »Die Kameradschaft«, dunajska »Die Osterreichisehe Landsmannschaft« mesečnik »Eokartbote« itd. Posebej zanimive so številke teh listov, ki izhajajo ob slavnostnih priložnostih, npr. ob 10. oktobru. Zadnja posebna številka »Die Karntner Lands- mannschaft« iz oktobra 1974 je izšla tudi kot samostojna knjižica »Kärnten — eine Information«; v njej je dr. Franz Koschier zbral vso pisano paleto protimanjšin% Vse zahteve in gesla so dokumentirana v zbranem gradivu na INV, vir predstavljajo številni zapisi v avstrijskem in drugem tujem kot tudi jugoslovanskem tisku in publicistiki. % Tone Zorn, Glasilo »Delovne skupnosti za južno Koroško« in koroški Slovenci, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 50—70. % Tone Zorn, Glasilo Koroških »Domovinskih zvez« o slovenskem vprašanju, VKP, Ljubljana, VI/1973, št. 4, str. 18—29. % Podoben pregled kot za obe prej navedeni glasili je pripravil prav tako T. Zorn in bo v IX. letniku VKP v letu 1975 objavljen pod naslovom »Iz pisanja glasila KHD »Ruf der Heimat«. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 157 skih argumentov." Ob petdesetletnici koroškega plebiscita leta 1970 se je posebej »proslavila« oktobrska številka »Ruf der Heimat«; priobčila je tudi znameniti članek »Die Geschichte zieht keinen Schlussstrich«, ki se zaključuje z značilnim odstavkom: »Zgodovina torej na Koroškem še ni zarisala končne črte. Med obema narodoma jo bo zarisala samo, če eden od njiju ne bo več obstajal. Tako je ob- rambni boj iz leta 1920 leta 1970 še zmerom obrambni boj z orožjem srca din duha vse dotlej, dokler je tu nemški in tam slovenski narod. Bog daj, da bosta vedno odločala le srce in duh, nikoli več pa nasilje!«. 4 Kljub izrečeni želji, v zaključnem stavku, gre prej ko slej za izjavo genocidnega značaja (in to ne glede na kasnejši demanti), saj nas ravno koroška zgodovina opozarja, da se nemški nacionalisti niso bali uporabljati nasilnih metod, vključno z uboji in razseljevanjem, kadar je šlo za to, da »zgodovinsko črto med obema narodoma« premikajo proti Jadranu. Nemškonacionalne organizacije se na sodeželane često in po vsem sodeč tudi zelo uspešno obračajo s priložnostnimi tiski: letaki, plakati, transparenti. Njihova vsebina se sestoji običajno iz kratke alarmantne, posebej prikrojene ali polresnične informacije o »ogroženosti« nemštva tu in tam, ali o tej ali oni novi neupravičeni pridobitvi manjšine. Logičen sklep: v boj za koroške barve (ki jih je najti skoraj dosledno na vsakem towrstnem tisku, pozor pred vsakim Slovencem s te ali Vsaka od organizacij, vključenih v gandnega dela na skrbi še eno izmed vanje nemškega za razliko od avstrijskih, ki so bolj redke); one strani meje!" »Karmtner Heimatdienst«, ima poleg propaspecifičnih dejavnosti. To je lahko pospeše- šolstva z ustanavljanjem in podpiranjem teljskega kadra, iki naj bi izvajal germanizacijo, hovim posredovanjem šolarjem na dvojezičnem šol, štipendiranjem uči- z zbiranjem nemških knjig in njiozemlju, s »kupovanjem« otrok z darili, za katere skrbe patronatske organizacije iz notranjosti Avstrije. To je skrb za pospeševanje narodopisja in oživljanje (tudi izmišljanje) starih običajev, vključno z obvezno zanemarjanju nošnjo »Kirntner-tracht«, kar vse naj slovenskega deleža vtis, da je Koroška bi ustvarjalo ob popolnem ena izmed najčistejših ger- manskih dežel. Zgodovinopisje ima spet svoje mesto, saj je podatke o naselitvenem prostoru Slovencev, njihovem številu še vse do prve svetovne vojne, o deležu Koroške v kulturni zgodovini celotnega slovenskega naroda in podobne »lepotne napake« treba odriniti v kot in prekniti z množico publikacij, proslav in »znanstvenih odkritij« o primatu nemštva in obrobnosti slovenstva v preteklosti dežele. Folklorna, pevska in glasbena društva imajo poleg gojenja vrednot, ki jih vsebuje takšno kulturno udejstvovanje, še hvaležno nalogo, da predstavljajo koroško kultu- ro tujim turistom in svetu nasploh na tako imenovanih »koroških večerih«. Ti lahko z morebitnim dodatkom ene ali dveh slovenskih pesmi in s poudarjanjem sožitja v smislu enotnega srednjeevropskega prostora ali regije »Alpe-Jadran« v popolnoma slovenski vasi ustvarijo vtis, da je manjšina le še folklorni relikt, ali % V dnevniku Delo, Ljubljana, XVI/1974, (9. nov.) št. 262 sta na str. 27 objavljena članka Toneta Zorna »Kirnten — eine Information«. Koroški »prastrah«« in Janeza Stergarja »Kdo je izdajatelj pamfleta »Kirnten — eine Information«. »Skurna storija« o dr. Koschierju. Organiziran nacist, od 1941. do 1945. leta pa nemški funkcionar v okupirani Sloveniji«. % Ruf der Heimat, Mitteilungen des Karntner Heimatdienstes, Klagenfurt, 1970, (okt.) št. 14 — Prevod odstavka v glavnem po prevodu v članku T. Zorna, citiranem v op. 25, str. 50; na istem mestu, na str. 63 je objavljen tudi faksimile članka. % Zbirka drobnih tiskov v arhivu INV. 158 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 pa da se slovenstvo pričenja tako ali tako šele za (bližnjo in odprto) mejo." Med posebnimi protimanjšinskimi organizacijami dalje ne gre spregledati združenj nekdanjih plebiscitnih borcev, veteranov iz druge svetovne vojne in v novejšem času, ki prinaša izumiranje starejših letnikov, vključitev mladine — »Traditionsträger«-jev. V takoimenovanih »Domovinskih hišah« v Pliberku/Bleiburg, Dobrli vasi/Eberndorf in v Miklavčevem/Miklauzhof se odvija pestra dejavnost »domovini zvestih«." Kontinuitete nekaterih sedanjih protimanjšinskih organizacij z njihovimi predhodnicami ni težko dokazati. Koroška »Landsmannschaft« obstaja takorekoč meprekinjeno še izpred prve svetovne vojne. Popolna je tudi kontinuiteta »Schulve- rein-Siidmark« in koroških obrambnih borcev »abverkempferjev«, Ime »Känntner Heimatdienst« je podedovano po organizaciji, ki je pod tem imenom delovala od marca 1920 do leta 1924, ko je z istopom socialnih demokratov iz nje spremenila ime v »Karmtner Heimatbund«. Med organizacijskimi gesli se pred drugo svetovno vojno in po mjej ponavljajo: »Koroško Korošcem!«, »Za ljudstvo in domovino!«. V letih 1944—1945 je na Koroškem izhajal nacistični listič, ki je ščuval prebivalstvo zoper antifašistične borce v deželi, še zlasti zoper slovenske partizane. Njegovo ime »Die Heimat ruft!« je v neznatno spremenjeni obliki podedovalo sedanje hajmatdinstovsko glasilo »Ruf der Heimat«. Sestavni del naslova nacističnega časopisa je v prisego dvig- njena desnica — enako je z danes izhajajočim »Ruf«om; desnica je namreč simbol zvestobe, ki ga vsebuje znak Glede dedovanja premoženja predvojnih v pnisego dvignjena »Kiirmtner Heimatdienst«-a.? predhodnic je posebej zanimiv pri- mer organizacije »Schulverein-Siidmark«. Ta je bila v prvi avstrijski republiki zaradi svojega posebnega pomena pri utrjevanju nemštva deležna podpore oblasti, čeprav je bila zatočišče ilegalnih nacistov in bila edina izvenrajhovska članica ber- linskega »Verband fiir das Deutschtum im Ausland«, v katerega je bila po pniključitvi Avstrije v celoti vključena. V procesu povojne denacifikacije so avstrijske oblasti prepovedale organizacijo in ji zaplenile premoženje z utemeljitvijo, da so njena pravila še pred priključitvijo Avstrije vsebovala tižidovske določbe! Leta 1960 kanclerju Gorbachu velenemške ni uspel poskus in rasne pro- vrnitve premo- ženja obnovljeni »Siidmark«-i, ker so temu nasprotovali vladni koalicijski partnerji — socialisti. Ko pa so bili socialisti leta 1968 v opoziciji, je Klausova vlada 4. julija 1968 v parlamentu z glasovi ljudske in svobodnjaške stranke sprejela zakon št. 257 o vrnitvi premoženja tej mnemškomnacionalistični organizaciji. »Kärntner Schulverein — Siidmark« je tako npr. znova prišel do šol v Diči vasi/Goders- dorf in Zavrhu/Barental in do zemljišč v Megvarju/Maglern in Breznici / Friessnitz, % Takšna »folklorizacija« raznarodovanje; pri manjšinskega »vindišarjih« je npr. problema značilno, da je ena na veliko izmed oblik, prepevajo ki spremlja »svoje« — to je koroške slovenske pesmi v obeh ljudskih jezikih (slovenskem in nemškem patois). Po naših spoznanjih se ta pol uradno pospeševana »folklorizacija« uveljavlja tudi pri gradiščanskih Hrvatih. % Osnovne informacije glede domov: Tone Zorn, Domovi nemškonacionalnih organizacij na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, IV/1971, št. 1—2, str. 64-65. % Na podobnost obeh listov je opozoril zapis z reprodukcijama v dnevniku Delo, Ljubljana, XV/1973, s Österreichische 25. 3. 1947. — (7. sept.) Zeitung št. 273: 22. 3. Cit. po v op. 29 navedeni »Ista 1947, misel — ista Volkszeitung roka«. 22. razpravi J. Felaherja, 3. 1947 in Slovenski str. 47 ponatisa vestnik v VKP. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 159 medtem iko je štajerska organizacija med drugim zopet pridobila šole v Mlaki/Laaken, Soboti/Soboth in v M. Radljah/Kleinradl." Preostaja še primerjava kontinuitete glede na strukturo članstva in vodstev protimanjšinskih organizacij. Za zvezo plebiscitnih »brambovcev« je osnovna članska struktura ostala seveda enaka kot pred vojno. Kje in kako so se združili člani raznih veteranskih društev iz druge svetovne vojne? Zaradi pomanjkanja podatkov je pri ostalih organizacijah analiza sestave članstva težja. Na marsikaj sicer lahko sklepamo po društvenih programih in po članstvu, ki nastopa na javnih prireditvah, splošne zaključke pa je težje izpeljati. Nasprotno pa vsi podatki v dosedanji literaturi in preverjanje časopisnih objav o volitvah odbornikov jasno dokazujejo, da je personalna kontinuiteta od predvojnih do sedanjih protimanjšinskih voditeljev izredno močna." Voditelji vrste v koroški Heaimatdienst vključenih organizacij so mekdanji znani nacisti. To velja za vodjo »Landsmannschafta« in vrste drugih društev, ki se ukvarjajo z narodopisjem, dr. Franza Koschierja, dosedanjega direktorja koroškega deželnega muzeja; v SS je bil član od decembra 1937 s številko 299.580, v NSDAP pa se je legalno vključil marca 1938 s številko 6,275.171." Predsednik »Kärntner Abwehrkämpferbunda« Siegfried Sames je bil član NSDAP vsaj od leta 1923 s številko 26.661, od 8. marca 1932 je bil tudi član ilegalne nacistične učiteljske zveze (NSLB). Pobudnik gradnje »Grenzlandheim«-a v Pliberku Karl Stukovnik je postal član NSDAP že l. septembra 1933. Čeprav se danes zaradi razumljivih časovnih razlogov delež nekdanjih organiziranih nacistov zmanjšuje, ostaja dejstvo, da so v času obnavljanja protimanjšinskih organizacij in v prvih letih njihovega delovanja po drugi svetovni vojni odbore sestavljali skoraj izključno nekdanji nacisti, izmed katerih so si mnogi med NOB umazali roke s sodelovanjem v nacističnem okupacijskem sistemu na Slovanskem." Dr. Julij Felaher je npr. prvi odbor »Kiarntner Schulverein — Siidmark« iz maja 1955 označil takole: »V odbor so bile izvoljene samo take osebe, ki so de- mokratični javnosti znane kot predstavniki velenemške in protislovenske propa- gande na Koroškem. Za predsednika je bil izvoljen bivši vodja koroškega Heimatschutza (predhodnik fašističnega Heimwehra) dr. Walter Lakomy, direktor trgovske zbornice v pok. v Celovcu. V odboru so dalje bivši nacisti: Alex Elsenwenger, ki je med nemško okupacijo vodil pri »Deutscher Berater« (t.j. vrhovna nemška okupacijska uprava v Ljubljani) gospodarski referat, posebej zadeve Slovencem zaplenjene imovine; ing. Herman von Metnitz iz Pliberka, ki je med vojno osebno vodil policijske in SS-ovske odrede proti koroškim partizanom ter zakrivil pokol koroških partizanov na Komlju; Vilma Jobst iz Velikovca, voditeljica ženstva v koroški FPOe, bivša nacistka, znana po svoji udeležbi v hujskaški propagandi % Clanka »Klaus will Südmark-Realitäten aus Bundesgeldern übertragen« in »Staatsvermögen für Deutschen Schulverein« v Arbeiter Zeitung, Wien, 1968, (9. mar.) $t. 57, str. 2 in (13. mar.) $t. 60, str. 3. Objava zakona v Bundesgesetzblatt für die Republik Österreich, 1968, (12. jul.) št. 58, str. 1005. — Primer omenjata tako D. Druškovič v delu pod op. 15, RiG 6, str. 53, kot tudi še neobjavljen tekst pod op. 22. S O tem zlasti teksti navedeni v op. 22 in op. 29. % Največ podatkov v članku F. Velika iz op. 35 in J. Stergarja iz op. 45. S Podatki za Samesa in Stukovnika so bili večkrat objavljani, nazadnje v SV, Celovec, XXIX/1974, (15. mar.) št. 11, str. 2 v članku »Dejansko gre za obrambo časti in ugleda Koroške in Avstrije«. % O tem zlasti teksti navedeni v op. 22 in op. 29. ie Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 zoper dvojezično šolstvo na Koroškem; ravnatelj glavne šole na Čajni v Ziljski bivši nacist, ki prepoveduje učencem slavne šole v Čajni Fischer, dolini Andreas slovensko govorico tudi zunaj šole; dalje Hans Glantschnigg iz Vovber, znani šovinistični hujskač; R. Lutschounig iz Žihpolj, ki ima že sam obstoj dvojezične šole za ogrožanje nemštva itd.«? Glede na politično preteklost vodij in idejno usmerjenost znatnega števila čla- nov je skoraj ideološka nujna. povezava nemškonacionalističnih organizacij z neonacizmom Slovencev v etiketiranju to lahko najdemo za Primere s »titokomu- nisti in banditi«, v izrazito negativnem in hujskaškem odnosu do medvojnega protifašističnega boja in do spomenikov padlim partizanskim borcem na Koroškem, v žaljivem in omalovažujočem pisanju o okupatorskih ukrepih zoper manjšino (vključno z izseljevanjem in obglavljanjem selških žrtev), v samem članstvu ve- teranskih združenj SS-ovskih enot v Heimatdienstu, v prirejanju skupnih proslav in prireditev ipd." Številna znanstvena dela z obeh strani meje so jasno razkrinkala vsebino in bistvo protimanjšinskega delovanja, ki ga nemškonacionalistične organizacije za- krivajo pod patriotično geslo o »narodnostnem delu domovini zvestega prebivalstva«. Rezultati znanstvenih analiz, še bolj pa številni zgovorni dokazi iz vsakodnevnega življenja, so avstrijskim oblastem dobro znani, tako iz pisanja njihovega lastnega tiska, intervencij prizadetih manjšin, nekaterih naprednih avstrijskih in tujih organizacij, kakor tudi — nedvomno — iz lastnih policijskih, v nekaterih primerih tudi sodnih poročil, Stalno je na tovrstne pojave opozarjala tudi jugoslovanska vlada. Nevarnost, ki prihaja od oživljenega delovanja nemškonacionalističnih orga- nizacij, so prizadete manjšine hitro začutile in nanjo tudi takoj pričele opozarjati avstrijske oblasti. V nepopolnem pregledu naj najprej omenimo protest koroških slovenskih organizacij in dveh neslovenskih organizacij (»Landesverband der Widerstandskämpfer und Opfer des Faschismus« ter »Bund demokratischer Frauen«) ob ponovni ustanovitvi Schulvereina 19. 5. 1950.” V odgovoru na protest je deZelni glavar zapisal: »Glede šolskega društva Siidmark sem popolnoma vašega mnenja. Še preden so pri meni intervenirali, sem opozoril pristojno ministrstvo. Ustano- " Po ponatisu teksta iz op. 29, str. 50. % Poleg že naštetih del o obnavljanju organiziranega nemškega nacionalizma v Avstriji po drugi svetovni vojni naj tu opozorimo na analizo B. Bohteta v tej številki RiG-a in na članek Hannsa Haasa »Neofaschismus in Osterreich«, (ki ga Bohte tu povzema). Clanek Karla Stulpharrerja »Germanisierung in Kärnten«, Neues Forum, Wien, XIX/1972, (dec.) št. 12 je izšel tudi v slovenskem prevodu: Germanizacija na Koroškem, Zaliv, Trst, 1973, (sep.) št. 42—43, str. 235—248. Posebej je omeniti še v avstrijski javnosti izredno odmeven izid »Informations- und Pressedienst der Österreichischen Widerstandsbewegung (O. W. II. P.), Nr. 1/1974«, ki je izšel pod skupnim naslovom »Kirnten — ein Alarmzeichen« in poleg pomembnega socialno-demokratskega nacionalizmom Wilhelma Fille uvoda člana politika odporniškega Josefa Hindelsa gibanja in prinaša glede današnjega povezave vidnega levega neonacizma Z še v op. 34, omenjeni članek F. Velika o zgodovini Heimatdiensta, članek »Bemerkungen zur Ideologie des Kärntner Oktobers 1972« (str. 49—55) in članek Kurta Traara »Deutschnationalismus in Kiirnten« (str. 56—65). Obširnejša prikaza omenjene publikacije v slovenščini: Dušan Nečak, »Kiirnten — ein Alarmzeichen«,..., Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, XXII/1974, št. 2, str. 135—137 in Janez Stergar, Knjižica »Kirnten — ein Alarmzcichen« (Koroška — znak za preplah), VKP, Ljubljana VII—VIII/1974, št. 2—3, str. 119—123. 9 SV, Celovec, 17. 6. 1955, Volkswille, Klagenfurt 22. in 25. 5. 1955. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 52. Razpravo ln gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 161 vitev društva je že odobrena in bi bilo mogoče proti njemu nastopati šele, če bi se udejstvovalo v nasprotju s pravili. Varnostni direkciji sem naročil, naj posebej pozomo opazujejo delovanje tega društva.«% Po tromesečnem odlašanju je na ponovno vlogo Zveze slovenskih organizacij oktobra 1955. odgovorila tudi varnostna direkcija in sicer, da po proučitvi okoliščin Kirntner Schulveren-Siidmark kršena določila ne kaže, 7. člena da bi bila z delovanjem državne pogodbe in da torej ni razloga za ukrepe oblasti proti tej organizaciji" Temeljni dokument manjšine prepovedi protimanjšinskih ll. oktobra 1955. glede organizacij izpolnjevanja slejkoprej petega ostaja odstavka člena Spomenica zvezni Obe slovenski osrednji organizaciji (Zveza slovenskih organizacij — ZSO rodni svet koroških Slovencev — NSKS) sta proti oživljeni dejavnosti 7 in vladi in Na- Siidmarke in mjenim prizadevanjem po dedovanju premoženja predvojne predhodnice kakor tudi proti združevanju Lamdsmannschafta in Abwehrkampferbunda v »Delovno skupnost za južno Koroško« protestirali konec novembra 1956 pri varnostni direk- ciji za Koroško in prepis vloge poslali tudi notranjemu ministrstvu in ministrskem komiteju za izvedbo člena 7 Državne pogodbe," 15. januarja 1957 so ZSO, NSKS in Hrvatsko kulturno društvo organizacij skupno (HKD) iz Željezna zaradi delovanja protestirali pri diplomatskih predstavnikih protimanjšinskih Sovjetske zveze, Velike Britanije, Združenih držav Amerike in Francije ter prepis protesta poslali tudi avstrijski zvezni vladi." Prepoved hujskanja proti manjšini je zahtevana tudi v protestni resoluciji s skupnega zborovanja ZSO in NSKS dne 23. junija 1957, v skupnih spomenicah koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov zvezni vladi dne 29, septembra 1957" in dne 6. septembra 19584 Posebej proti ščuvanju v zvezi s šolsko ureditvijo so ikoroški Slovenci prote- Stirali v resoluciji zvezni vladi dne 1. oktobra 1958, zaradi manjšini sovražnega rovarjenja in ščuvanja pa so pri zveznem notranjem ministrstvu vložili protest še 31. avgusta 1959. Med drugimi dokumenti so na posledice delovanja protimanjšin- skih sil opozarjale spomenica koroških Slovencev jeseni 1961, vloga zveznima ske srednje mimistrstvoma šole, manjšinskega k ljudskemu štetju leta 1961 iz za zunanje zadeve in pouk šolskega nadzorstva in načrtovane glede sloven- novele % Volkswille, Klagenfurt, 25. 5. 1955, Salzburger Nachrichten, Salzburg, SV, Celovec, 17. 6. 1955. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 52. % SV, Celovec, 10. 2. 1956. — Cit. po ponatisu teksta iz op. 29, str. 53. % SV, Celovec, 2. november 1956, št. 44. — Cit. po ponatisu v »Pregledu kazen- 14. 6. 1955 in predlogov in intervencij slovenskih manjšinskih organizacij na Koroškem pri avstrijskih oblasteh za izpolnitev člena 7 državne pogodbe«, ki ga je Tone Zorn objavil v RiG 1966, št. 455, str. 381—400. Citirani tekst na str. 383—384. % SV, Celovec, 18. 1. 1975, št. 3 in Naš tednik — Kronika (odslej: NT-K), Celovec, 17. 1. 1957, št. 3. — Cit. po istem viru kot v op. 02, str. 384—385. % SV, Celovec, 28. 6. 1957, št. 26 in NT-K, Celovec, 27. 6. 1957, št. 26. — Cit. po viru iz op. 62, str. 386—387. ® SV, Celovec, 4. 10. 1957, št. 40 in NT-K, Celovec, 3. 10. 1957, št. 40. — Cit. po viru iz op. 62, str. 387—388. % SV, Celovec, 12. 9. 1958, št. 37 in NT-K, Celovec, 11. 9. 1958, št. 37. — Cit. po viru iz op. 62, str. 395. M Razprave in gradivo 162 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 skega zakona za čuvanje notranjega miru (dne 12. januarja njemu ministru Brezuspešna (16. marec je bila 1962)" ter vloga zuna- 1965). intervencija predsednika NSKS dr. Valentina kanclerju dr. Josefu Klausu leta 1967; Inzko je opozoril na KHD (Kirntner Heimatdienst) proti avstnijskim državnim manjšinskih vprašanj ter na nujnost prepovedi Inzka škodljivost interesom te organizacije." pri delovanja in rešitvi Enako je bilo s posredovanjem obeh osrednjih slovenskih koroških organizacij pri avstrijskem predsedniku Franzu Jonasu in notranjem ministru v začetku leta 1971; minister je odgovoril, da je vlogo prepustil celovškemu državnemu pravdnistvu.” Po tem času je zahteva po prepovedi KHD in vanj vključenih organizacij postala »ceterum censeo ...« koroških Slovencev v vseh vlogah oblastem. januarja) je ZSO poslala zveznemu predsedniku Franzu Ob začetku leta 1974 (15. Jonasu protest zaradi po- milostitve koroških »tafelsturmerjev« iz jeseni 1972,' ob letu (2. januarja 1975) pa sta osrednji organizaciji v skupni izjavi javnosti ponovno pokazali na škodljivost nemško-nacionalističnega delovanja Pričujoče naštevanje je morda bolj so manjšine kontinuirano proti manjšini." izčrpljujoče kot izčrpno, in pogosto opozarjale odločilne dokazuje avstrijske pa, da dejavnike na kršitev določb petega odstavka 7. člena avstrijske državne pogodbe. Njihove proteste sta podprli obe evropski manjšinski organizaciji: AIDLCM (Mednarodna zveza za obrambo ogroženih jezikov in kultur) ter FUEV (Federalistična unija evropskih narodnostnih skupnosti)," v novejšem času še posebej glasno tudi nekatere napredne avstrijske organizacije, ki jih združuje solidarnostno gibanje za pravice koroških Slovencev." V boju za izpolnitev določb petega odstavka člena 7 se v zadnjih letih predstavniki manjšine poskušajo posluževati tudi sodnih poti, žal brez večjega uspeha. Tako se je npr. z oprostitvijo končala tožba slovenskih študentov proti uredniku »Ruf der Heimat«, ki je oktobra 1970 objavil znani članek s pozivom na končni boj proti koroškim Slovencem." oijskem Heimatdiensta ikoroškim pismu« Zaradi razpihovanja narodnostne mržnje šolarjem in študentom ske gimnazije v Celovcu je ZSO januarja v »Informa- ob zidanju sloven- 1974 napravila prijavo na drZavno prav- dništvo v Celovcu." V pravdi profesorjev slovenske gimnazije proti predsedniku KHD dr. Josefu Feldnerju zaradi napisa »Slovenska gimnazija — velik strup« na zborovanju, ki ga je organiziral KHD oktobra 1974, se prav tako kaže neučinkovitost sodišča." Pač pa so predstavniki nemškonacionalističnih organizacij doslej že večkrat do- segli sodne obsodbe koroških Slovencev im njihovih avstnijskih zaveznikov. Na dveh % Za vse % Views foreign navedene of Minister the dr. vloge po dokumentaciji Carinthian Bruno Slovenes Kreisky. — Cit. INV. submitted po viru on March 16% 1965 to iz op. 62. str. 397—400, the Austrian o nacionalizmu zlasti str. 400. % Po članku T. Zorna iz op. 25, str. 23. % Po D. Druškoviču, slovenska izdaja dela iz op. 15, RiG 4 SV, Celovec, XXIX/1974, (25. jan.) št. 4, str. 2. % SV, Celovec, XXX/1975, 1974, str. 36. (3. jan.) št. 1 (1691), str. 2 in 7. . 5 Npr. Avstrijska liga za človekove pravice, vrsta študentskih organizacij, stična partija Avstrije itd. — Po dokumentaciji INV. 4 O tem D. Druškovič v slovenski izdaji dela iz op. 15, RiG 1974, str. 36. 9 Heimatdienst spet ščuva na narodnostno mržnjo. Kaj bo napravil državni SV, Celovec, XXIX/1974 (1. feb.) št. 5, str. 1. % Primerjaj: Zvone Zorko, Pravda v Celovcu, Delo, Ljubljana XVI/1974, Komuni. pravnik? št. 289, str. 4. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 sodnih razpravah v letih ka« denarno kaznovan, 163 1967 im 1968 je bil odgovorni urednik ker je list pisal o zloglasnem »Slovenskega vestni- dr. Hansu Steinacherju kot o SA-Standartenführerju in protiavstriiskem delavcu v okviru predvojnega Volksbunda für das Deutschtum im Ausland in nacistične stranke, čeprav je tože- nec dokazal nacistično 5. februarja NSKS 1968 miselnost dr. Steinacherja in njegovo je okrajno sodišče v Borovljah obsodilo članstvo v NSDAP," tedanjega predsednika dr. Inzka zaradi žaljenja časti predsednika Heimatdiensta." Pred celovškim sodiščem je bil 19. oktobra 1973 obsojen Herbert Guttenbrunner zaradi žalitve KHD, ker je v pismu bralcev, ki ga je 31. avgusta istega leta objavil »Slovenski vestnik« (in še nekateri celovški časopisi), zapisal, da je Heimatdienst »rakasta tvorba Koroške«.? Decembra 1973 je KHD spet tožil odgovornega urednika »Slovenskega vestnika« Andreja Kokota, ker je objavil odstavek iz govora predsednika ZSO dr. Francija Zwittra na proslavi obletnice slovenskih kmečkih uporov v Globasnici. Dr. Zwitter je v inkriminiranem odstavku zapisal v zvezi z zahtevo po ugotavljanju manjšine, da grožnja in atentati niso nič drugega »kot pričetek uresničitve leta 1970 v »Ruf der Heimat« napovedane narodnostne politike s ciljem čimprejšnje iztrebitve naše narodnostne skupnosti in izpolnitve poznanega nacističnega povelja ‚Macht mir das Land deutsch!'«, kar pomeni napoved boja na življenje in smrt? Naštevanje naj zaključimo še z dvema najnovejšima primeroma, ki sta vsak zase dovolj pomenljiva. Zaradi članka v »Našem tedniku«, ki je označeval Heimatdienst za neonacističnega in terorističnega ter delujočega proti ustavi je dr. Feldner tožil odgovornega urednika slovenskega tednika Janka Tolmajerja. Bolj od končne sodbe je zanimiv sklep avstrijskega vrhovnega sodišča (3. januarja 1974), da zadevo odvzame koroškim sodiščem in jo dodeli okrajnemu kazenskemu sodišču na Dunaju" V začetku maja 1974 je dr. Feldner predaval v Salzburgu, zaradi protestov levičarskih študentov pa je v dvorani prišlo do pretepa med njimi in pripadniki Heimatdiensta. Posredovati je morala tudi policija. Po dostopnih informacijah naj bi v kratkem moralo pred sodišče več levičarjev, med njimi tudi študent Reinhard Kan- nonier, ki je bil tedaj hudo poškodovan." Vprašanje delovanja velenemških protimanjšinskih organizacij se v različnih avstrijskih deželah postavlja z različno ostrino. Naš prikaz se je omejeval predvsem na Koroško zaradi treh vzrokov: a) delovanje protimanjšinskih organizacij za koroške Slovence predstavlja osrednjo zapreko v boju za njihove pravice in za ohranitev mjihove narodnostne skupnosti z vsemi konstitutivnimi elementi, b) protimanjšinske sile so na Koroškem razmeroma jasno identificirane, kar velja še posebej za krog »Kirntner Heimatdiensta«, c) njihovo delovanje je bilo v dosedanjih manjšinskih dokumentih ster znanstveni in politični publicistiki že razmeroma dobro obdelano. Na Štajerskem prikrito in zato 7" % " 3 oz. in Gradiščanskem morda še bolj uspešno protimamjšinske kot na organizacije delujejo Koroškem. V znatni meri Podrobneje o celotnem primeru T. Zorn v delu pod op. 25, str. 29 in 30. Kleine Zeitung, Klagenfurt, 6. 2. 1968. — Cit. po delu T. Zorna iz op. 25, str. 23. Volkswille, Volkszeitung in Kleine Zeitung, vsi Klagenfurt, 20. 10. 1973 na straneh 3, 9. Zvone Zorko, Resnica: ,žalitev'. Na Koroškem spet sodba v korist Heimatdiensta, Delo, Ljubljana, XV/1973, št. 287, str. 7. % SV, Celovec, XXVIII/1973, (21. dec.) št. 51, str. 1. % Naš tednik, Celovec, 1974, (17. jan.) št. 3, str. 1 in Kleine Zeitung, Klagenfurt, (2l. sep.) št. 217, str. 13. % Delo, 7. 5. 1974, št. 105 in dokumentacija INV. le bolj je prikri- 1974, 164 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 tost posledica premale budnosti in prodornosti obeh prizadetih manjšin, svoj del »krivde« pa nosita tako avstrijska država kot demokratična javnost. Štajersko ina&ico »Südmark« — »Alpenländischer Kulturverband« smo že omenili. Za Gradiščansko naj poleg že omenjenih Hrvatov skupnih med opozorili na obstoj širjeno etiketiranje Hrvatov spomenic koroških Slovencev protimanjšinskih z ekstremisti in gradiščanskih sil navedemo v časopisih in šovinisti, v deželnem zboru raz- celo z ve- leizdajalci,” Veitrovo mnenje, da »gotovo obstoje na Gradiščanskem osebe in družbene skupine, ki teže k zmanjšanju uporabe hrvaškega jezika in s tem priprav- ljajo asimilacijo in to povsem namerno in izrazito« (Veiter tu nadaljuje z omenje nim razmišljanjem, češ da se ta propaganda odvija v okviru ter tozadevne ugotovitve politologinje Mirjane Domini." k k obstoječih zakonov)" sk Še pred podpisom avstrijske državne pogodbe je leta 1951 pri popisu prebival. stva avstrijska vlada popustila nacionalističnemu pritisku in dopustila, da je centralni avstrijski statistični urad sprejel popisne kategorije, ki jih je uvedel nacionalsocializem, pri čemer mislimo predvsem na pojav »vindišarjev«" in popisovanje desetih jezikovnih kategorij na Koroškem. Ob naslednjih dveh ljudskih štetjih se je praksa ponovila, nizacij in dejstvu, da da one so se kljub izrecnim so vsak popis nacionalistične »konigirale« popisne organizacije rezultate v protestom spremljale slovenskih manjšinskih organacionalistične kampanje in celo javno same škodo manjšini" Še hvalile več, s tem da avstrijske so oblasti so same neposredno vzpodbujale vpisovanje diskriminacijske oblike »vindiš«." Rezultate štetij avstnijska vlada že nekaj let skuša po konceptu macionalističnih organizacij varstvenih lotnega uporabljati določb oz. kompleksa celo za za upravičevanje vzdrževanje manjšinske zaščite in skrčevanja načelnega obstoja obsega dvoma manjšine o mamnjšinsko- potrebnosti sploh. V prvi cevrsti naj tu omenimo na restniktivno izračunavanje jezikovnih podatkov štetij 1951 in 1961 vezano omejeno teritorialno veljavnost zakona o uporabi slovenščine pred sodišči iz leta 1959 in zakona o dvojezičnih topografskih napisih iz leta 1972." Kombinacije s številkami ske komisije« ljudskih štetij so še vedno in manipulacijah aktualne z načrtovanim pri delu takoimenovane ugotavljanjem $ Dr. Ivan Miiller v zborniku »Gradiščanski Hrvati«, Zagreb 1973, % Theodor Veiter, v op. ll navedeno delo, str. 100, 101 in 230. $ Primerjaj njeno razpravo v tej številki RIG-a. % Med številno literaturo naj omenimo le: Lojze dische, Celovec svetovni vojni, — Borovlje Kronika, 1956; časopis Tone Zorn, Nekaj za slovensko Ude, aspektov krajevno Teorija »študij- manjšine. str. Takšna 315. o vindišarjih vindišarske zgodovino, teorije XIV/1966, — Win- po drugi št. 1 in v najnovejšem času razpravo »Kontinuiteta protislovenske propagande na Koroškem«, VKP, 6) povzetke D. Druškoviča na str. 15, 44 in 45. V kratkem bo v reviji Inštituta za zgodovino Ljubljana, VII—VIII/1974, št. 1, str. 57—72 ter v zadnjem RIG-u (1974, št. delavske- ga gibanja v Ljubljani »Prispevki ...« izšla razprava dr. Toneta Zorna o vindišarski teoriji po drugi svetovni vojni. Glede kritike jezikovnih štetij naj opozorimo na prispevek dr. Vladimirja Klemenčiča v tej številki RiG-a in na tam " Tako na občnem zboru »Kirntner Heimatdiensta« nschaft, Klagenfurt, 1968, (maj) št. 5, str. 23—24. navedeno literaturo. leta 1968; Die Kairntner Landsman- " Naročilo koroškega deželnega glavarja ZI. 6981-2/51 z dne 8. maja 1951. . " Predstavniki osrednjega avstrijskega statističnega urada so v dunajskem časopisu »Lie Presse« 22. maja 1974 sami priznali, da so pri dosedanjih ljudskih štetjih manipulirali v škodo manjšine. O sprejemanju najbolj neugodnih kriterijev skrajnih nemških Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 163 negativna praksa je bila že večkrat kritizirana s strani manjšine, dr. Theodor Veiter pa je npr. pred ljudskim štetjem leta 1971 zapisal, da imajo povojna avstrijska štetja s prevzemanjem jezika bitev« slovenske manjšine?! »windisch« isti namen kot nacisti, torej »razdro- Glede ma to, da je v jezikovnem in narodnostnem smislu »vindišarstvo« nesmisel, je jasno, da sta čisto političnega značaja organizaciji, kakršen je bil »Bund der österreichischen Slowenen« v letu 1945 in je še zlasti »Bund der Karntner Windi- schen« od leta 1957 dalje. Rezultati popisov kažejo na stalno upadanje pripadni- kov »windisch« jezikovne skupine, novejši avstrijski podatki pa za vindišarsko organizacijo celo trde, da ima le še šest članov. Kljub temu sta v odboru te »orga- nizacije« zastopani tako Avstrijska ljudska stranka — s predsednikom dr. Valentinom Einspielerjem, ki je hkrati podpredsednik KHD, kakor tudi Avstrijske svobodnjaške stranke —s podpredsednikom Erichom Sillo. Vseeno avstrijske oblasti slejkoprej sprejemajo »Bund« za sogovornika pri pogovorih o manjšinskem vprašanju, v posameznih primerih celo za bolj upoštevanega sogovornika kot sta osrednji or- ganizaciji koroških Slovencev." Avstrijski sociolog Ludwig Flaschberger je v svoji študiji o vindišarstvu in o varokih za asimilacijo na Koroškem mavedel tudi ozračje, ki ga ustvarjajo »koroške samoumevnosti«, Po njem namreč na Koroškem ostaja »samo po sebi razumljivo, da — v javnosti ne govoriš slovensko, — ne prijavljaš svojih otrok k slovenskemu pouku, — se sploh ne zmeniš za kulturne aktivnosti koroških Slovencev, — nimaš pojma o slovenski kulturi in zgodovini, — se trudiš turistom prikazati povsem »nemško« Koroško, — rroblematiko odrivaš in misliš, da se bo problem v nekaj z asimilacijo«.” letih sam razrešil Vprašanje ugotavljanja narodnostne slike na dvojezičnem področju Štajerske v tej številki RIG-a obravnava dr. Tone Zorn. Za Gradiščansko naj dodamo le opo- zarilo na koroški podobno prakso ugotavljanja vrste jezikovnih variant, pri čemer poleg nemščine, hrvaščine in madžarščine avstrijski statistiki tam še niso uvedli kakšnega jezika »wasser-kroatisch« ali česa podobnega. Pač pa politika poslanca Fritza Robaka v mnogih elementih presenetljivo spominja na koroško »vindišarščino«. nacionalistov za sodni zakon: Janko Pleterski, v op. 7 navedeno delo, str. 41—46. o topografskih napisih: Dušan Nečak, Geneza zakona o postavitvi dvojezičnih Za zakon topograf- skih napisov na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, (dec.) št. 4, str. 5—20; ‚(Tone Zorn), Ugotavljanje manjšine in zakon o dvojezičnih topografskih napisih, VKP, Ljubljana, VII—VIII/1974, (jul) št. 2—3, str. 45—61; v op. 12 navedeno delo T. Zorna in J. Pleterskega, RiG 6, str. 100. " Tako npr. v skupni vlogi obeh osrednjih organizacij koroških Slovencev zveznemu ministru glede izvedbe ljudskega štetja 1961 (16. november 1960) inv spomenici koroških Slovencev k ljudskemu štetju 1961 (jesen 1961) ter v vlogi notranjemu ministru v zvezi z ljudskim štetjem 1971 (20. april 1971). " Kirntner Tageszeitung, 21. april 1971. % Glede tega predvsem delo T. Zorna navedeno v op. 35 in še najnovejša razprava, ki bo pod naslovom »Pojav nemškega nacionalizma na Koroškem« objavljena v IX. letniku VKP leta 1975. Podatek o šestih organiziranih vindišarjih je objavil T. Veiter v delu »System eines internationalen Volksgruppenrechtes«, Wien 1970, Bd. 3/I. ” Ludwig Flaschberger, Die Windischen. Assimilation bei den Kärntner Slovenen, v brošuri Avstrijskega odporniškega gibanja pod op. 58, str. 15—22. 166 Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7-8 Na osnovi odredbe Provizorične koroške deželne vlade (3. oktobra 1945) oblikovana obvezna dvojezična šola na ozemlju južne Koroške je vseskozi predstavljala največji trn v poti oživljenemu nemškemu ljavitvi »pravice staršev«, ki jo je bilo moč otrok od slovenskega pouka, so se sprva nacionalizmu. razumeti upirale tako Zahtevam le kot pravico avstrijske po do oblasti uve- odjave kot tudi pretežen del javnosti, vključno s koroškimi strankami. Še ko so zahteve obnovljenih protimanjšinskih organizacij, ki sta se jim pridružili tako novo nastala stranka »neodvisnih« oziroma »svobodnjakov« (pretežno nekdanjih nacistov) kot tudi Avstrijska ljudska stranka, sprožile obširno stavkowno gibanje po mekatenih šolah, je prosvetno ministrstvo dne 21. 11. 1956 v posebnem opozorilu označilo nastopanje proti obstoječi dvojezični šoli za kaznivo dejanje" Po nacionalistični diensta« jenega in njegovih kampanji organizacij »Eltermvereinigung pod neposrednim (predvsem vodstvom 19. septembra der Pflichtschulen Kirntens«) »Kimtner 1958 ter na novo po šolskem Heimatustanov- štrajku kot posledici te kampanje, so avstrijske oblasti odkrito kapitulirale in 22. septembra 1958 ukinile obveznost dvojezičnega šolstva na Koroškem z administrativnim odlokom koroškega deželnega šolskega sveta Zl. LSR 4337/58. Nastopanje nacionalistov je v obrazložitvi sklepa izrecno navedeno kot povod za ukinitev obvezne dvojezičnosti. Po sprejemu koroškega šolskega zakona sama avstrijska pravna znanost potrdila, da je bil odlok (19. marca 1959) je celo nezakonit in protiusta- ven? To pa seveda v ničemer ne moti uradne Avstrije, da ne bi nemoteno uživala posledic odloka, to je odjave več kot štirih petin otrok dvojezičnega ozemlja od dvojezičnega pouka (od 12.774 otrok je k dvojezičnemu pouku ostalo prijavljenih le še 2.399); po lastnih avstrijskih podatkih je med odjavljenimi otroci tudi znaten del takih s slovensko materinščino. Še vse do podpisa državne pogodbe pa je Avstriji služilo dvojezično šolstvo kot argument za dokazovanje uspešno izvedenega manjšinskega varstva; poleg tega so znane s strani predstavnikov avstrij- skih oblasti številne izjave o koristnosti in pedagoške uspešnosti take šolske ureditve." . Odprava obvezne dvojezičnosti je pripeljala do žive jugoslovansko avstnijske diplomatske aktivnosti. Vlada FLRJ je proti zmanjšanju pravic slovenske manjšine protestirala z noto 4. oktobra 1958, avstrijska nota je jugoslovanski protest 11. oktobra istega leta odbila kot »neosnovanega«. 3. novembra je jugoslovanska vlada ponovno opozorila na obstoj in aktivnost nacionalističnih organizacij na Koroškem in na njihov aktiven pritisk na slovensko manjšino. 26. januarja 1959 je vlada FLRJ nadalje predala vladi Republike Avstrije poseben memorandum o slovenski manjšini na Koroškem. Memorandum navaja številne primere iz gonje proti dvojezičnemu pouku. Tako je npr. občinski svet v Podkloštru/Armoldstein iz občinskega proračuna plačeval koleke za prošnje za odjavo od slovenskega pouka. Na zborovanju v Dobrli vasi/Eberndorf je 28. septembra 1958 dr. Valentin Einspieler odjavo od dvojezičnega pouka označeval za merilo »zvestobe domovini«, tajnik Heimatdiensta Heribert Jordan pa je zagovornike dvojezičnega pouka imenoval " O tem predvsem T. Zorn v delu s s pod op. 25. Za celotno problematiko šolstva glej s nj BM i uodova razpravo v kia tej številki RiG-a in tam navedeno literaturo. s e vedno največ o tem pri J. Pleterskem v delu pod op. 7, str. 19—22. % Poleg razprave J. Pleters v koroški publikaciji iz op. i 1, ae a " Po članku iz »Jugoslovenskega pregleda « pod op. 21. j j Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 za »titoiste in ikomuniste«, Najdlje 167 je šel predsednik »Združenja staršev« Meier, ki je 2. oktobra 1958 v Škocjanu/St. Kanzian grozil Slovencem, ki ne bi odjavili otrok od slovenskega pouka, da bodo »poslani preko Karavank«. V kampanji so bili aktivni tudi številni javni uslužbenci, še posebej nekateri učitelji. Pritisk so vršili tudi mmogi nemški delodajalci, ki jih je memorandum nekaj tudi poimensko naštel." Avstrijska družba je kljub protestom manjšine in sosednje Jugoslavije šla v svojem popuščanju nacionalističnim zahtevam še korak dalje. 19. marca 1959 so v parlamentu izglasovali zakon o manjšinskem šolstvu na Koroškem in zakon o uporabi slovenščine na sodiščih. Zvezni manjšinski šolski zakon za Koroško (in na njem temelječi koroški deželni zakon z dne 10. julija 1959) pomeni v svojih bistvenih določbah radikalno diskriminacijsko poslabšanje pravnega položaja, ki ga je jezik slovenske manjšine imel ob podpisu državne pogodbe in celo v primeri z nezakonitim stanjem po 22. septembru 1958 ali z utrakvistično šolo v predvojni avstrijski republiki." Glede prevzemanja zahtev »Kiimtner Heimatdiensta« v šolskem zakonu je manjšina povzela takole: — »sprejel je načelen dvom o tem, ali slovenska manjšina sploh obstaja; — sprejel je načelo, da ozemlje njenega bivanja in jezika ni znano; — sprejel je tolmačenje, da je treba zato izvesti »ugotavljanje« manjšine na njenem lastnem naselitvenem prostoru kot pogoj za izvajanje določil avstrijske državne pogodbe; — sprejel je pravilo, da se nihče ni dolžan učiti slovenskega jezika, da je slovenščina popolnoma neupoštevana kot pedagoški faktor; — sprejel je pravilo, da mora biti pouk v načelu za vse učence zgolj nemški, izjema so tisti, ki jih starši prijavijo k dvojezičnem pouku. Ta načela in pravila je zakonodajalec sprejel tudi glede jezika v verskem pouku.«” Tudi zakonu o uporabi slovenskega jezika na sodiščih mi moč priznati značaja izvedbe določil 7. člena državne pogodbe, ampak mu je treba prej pripisati značaj protiustavnega spreminjanja teh določb. Slovenski jezik je z zakonom dobil le značaj pomožnega jezika in še to le v omejenih primerih in v zunanjem poslovanju. Uporaba slovenščine je omejena tudi instančno. Predvsem pa še vedno velja samo do redukcije čunavanjem v treh od devetih števila okrajev rezultatov dvojezičnih avstrijske jezikovnega sodnih oblasti štetja leta okrajev;"? kot smo omenili prišle z diskriminacijskim 1951, še posebej so prera- z izločitvijo vin- dišarske skupine od skupnega števila pripadnikov manjšine. Vse to nakljub številnim protestom prizadete manjšine same kot tudi matične države Jugoslavije. V jugoslovanski noti 17. marca 1959, v govoru zveznega sekre- tarja za zunanje zadeve Koče Popoviča v zvezni ljudski skupščini 13. aprila in v ponovni noti 21. aprila 1959 je ponovno prišla do izraza zaskrbljenost zaradi legalne možnosti nemškonacionalističnih organizacij, da izvajajo pritisk na manjšino. Jugoslavija je posebej poudarila tudi nesprejemljivost kakršnegakoli »ugotavlja" Tako J. Pleterski v delu pod op. 7, na str. 47—50 objavlja popolno analizo šolskega zakona. % Cit. po strani 44 v op. 1 omenjene koroške publikacije. 4 Podrobnejša kritika zakona v razpravi J. Pleterskega iz op. 7, str. 54—57. Glede uradnega jezika več v razpravi Dušana Nečaka v tej številki RiG-a. 168 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 nja« manjšine. Zgovorno je dejstvo, da je tedanji avstrijski zunanji minister dr. Figl opravičeval ukrepe svoje vlade s tem, da stalno dobiva telegrame od najrazlič- nejših organizacij s Koroškega." Tudi Figlov naslednik dr. Bruno Kreisky je v bilateralnih pogovorih v naslednjem letu omenjal delovanje protimanjšinskih organizacij; bil je mnenja, da njihova prepoved ne bi bila najustreznejša rešitev." Prav on je pozneje razložil taj- nost nekaterih vladnih navodil glede večje uporabe slovenščine v poslovanju nekaterih ministrstev in uradov z bojaznijo, da bi jih v primeru objave, »dobro poznane sile« na Koroškem ponovno skušale a k odpraviti"? x Aktivnost protimanjšinskih in Jugoslaviji sovražnih sil se je na Koroškem dn na Štajerskem še povečala v letu 1970. 24. novembra 1970 je moral namestnik državnega sekretarja za zunanje zadeve Ante Drndič uradno opozoriti avstrijsko vlado preko njenega ambasadorja v Beogradu Walterja Peinsippa na tri neljube dogodke: na odknitje spomenika v Gradcu/Graz, na izid takoimenovane: »Toten- gedenkbuch« prav tako v glavnem mestu avstrijske Štajerske in na dogodke zvezi s proslavo petdesetletnice koroškega plebiscita v Celovcu/Klagenfurt. v V prvem primeru je šlo za spomenik posvečen »neodrešeni domovini spodnji Štajerski«, na katerem so izpisana imena več krajev v slovenskem delu šŠtajer- ske, ki je že od prve svetovne vojne pod jugoslovansko suverenostjo. oblasti so ne le izdale dovoljenje za gradnjo takega spomenika, ampak Avstrijske so po svojih vidnih predstavnikih celo sodelovale pri njegovem odkritju. V »Spominski knjigi mrtvih« so izdajatelji med padle za nemško spodnjo Štajersko uvrstili tudi imena nekatenih štajerskih Slovencev, zoper fašizem v vrstah NOV." ki so med drugo svetovno vojno padli v boju V obeh primerih je šlo za napade na čast in suve- renost Jugoslavije ter za oživljanje duha nemškega nacionalizma. Uvod v proslavo petdesetletnice plebiscita je na Koroškem pomenil znani genocidni poziv v »Ruf der Heimat«. Nemško nacionalistično časopisje je s svojim pisanjem od proslav že vnaprej izključilo pripadnike manjšine, ker je leta 1920 njen dobršen del glasoval za Jugoslavijo. Tako so proslave pomenile začetek oživljene kampanje proti slovenski manjšini na Koroškem. Značilno je, da so se osred- nje plebiscitne proslave v Celovcu/Klagenfurt udeležili najvišji predstavniki avstrijske države, ves program pa so intonirale in izvedle že znane nemškovnacionalistične organizacije pod vodstvom enega izmed mjihovih voditeljev, dr. Franza Koschierja, višjega avstrijskega uradnika, hkrati pa človeka, ki je bil že v času naciz- ma posebej zadolžen za proslave 10. oktobra." Vsi trije opisani dogodki so v neskladju tako s 7. kot tudi z 9. členom avstrij- ske državne pogodbe, ki poleg prepovedi šnekoli dejavnosti, sovražne Združenim nacizma izrecno prepoveduje tudi »kakrnarodom« in zahteva takojšnjo uvedbo M1 Po članku iz »Jugoslovenskega pregleda« % D, Druškovič na str. 36 slovenskega pod op. 21. natisa dela cit. v op. 15. 0 Po opombi 39 na str. 620 Veitrovega dela cit. v op. 13. 1% Podrobneje dr. Tone Ferenc: Knjiga, ki nas der Deutsch-Untersteirer«, Naši razgledi, Ljubljana, 15 Dokumentacija INV, Posebej o poteku je zelo vznemirila. »Totengedenkbuch 1971, (12. mar.) št. 5, str. 136. celovške proslave: frei und ungeteilt. Reportažni zapiski o plebiscitnih proslavah Ljubljana, XIX/1970, (13. nov.) št. 21 (452), str. 634—637. Štefan Kališnik, v Celovcu. Naši Kirnten razgledi, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 kazenskih W. sankcij Peinsipp kot za take prestopke. pozneje 19 Tako v neuradni tedanji avstrijski ali v poluradni obliki ambasador nekateri v SFRJ drugi pred- stavniki Avstrije so na intervencije Jugoslavije soglašali, da nemškonacionalistične organizacije v Avstriji obstoje in da je zahteva po njihovi prepovedi razumljiva in upravičena. Izraženo je bilo obžalovanje, da nekateri gosto gledajo na te skupine kot na volilce«," k Takoimenovana je primer, kako so k oblasti krogi v Avstriji »po- k »vojna za krajevne napise« avstrijske uradni v znatni (»Ortstafelkrieg«) meri popustile jeseni leta 1972 napadalnosti proti- manjšinskih sil. Na podlagi 6. julija 1972 sprejetega zveznega zakona je bilo takrat v zelo omejenem številu koroških vasi postavljenih nekaj deset nemško-slovenskih krajevnih napisov." Ne glede na to, da zakon sam, še manj pa njegova mepopolna izvedba, nista izpolnjevala zadevnih določb člena 7 v celoti in ga predstavniki manjšine zato niso odobravali, so nemški nacionalisti že ob sprejemu zakona napovedali aktivno masprotovanje njegovi izvedbi. V mekaj organiziranih pohodih ter v številnih posamičnih akcijah so do obletnice koroškega plebiscita 10. oktobra istega leta nasilno odstranili prav vse dvojezične krajevne napise." Navzlic formalnim policijskim ukrepom avstrijske oblasti niso preprečile po- groma na dvojezične table. Znani so celo primeri, da so akcije neposredno vodili predstavniki oblasti (tako je npr. župan v Škocjanu/St. Kanzian organiziral pohod nad dvojezične napise ikar iz občinske pisarne), na objavljenih fotografijah pa je moč videti tudi policista, ki ploska odstranjevalcem napisov. Kljub prisotnosti varnostnih organov so bili napadom nemških prenapetežev izpostavljeni celo tedanji deželni glavar Hans Sima z ženo (v Velikovcu so ju 29. oktobra obmetavali z gnilimi jajci in podobnim, ne da bi orožništvo posredovalo; fotografija kaže nasprotno — hujeta) in zvezni kancler dr. vili z žvižgi in psovkami kot delavske zbornice so v času okvirov dvojezičnih tabel, ob dižniki; celo ob povratku na odhod z letališča). V času »vojne za krajevne napise« jih velja zabeležiti, ker dan po odstranitvi vseh 1% Dokumentacija 9 Dušan Nečak, INV. Geneza večkrat objavljena da se dva žandarja napadenima Simi in ženi posmeBruno Kreisky (28. oktobra so ga v Celovcu pozdra»Žid«, »židovska svinja« in »izdajalec«; pred poslopje njegovega govora pripeljali kar dva kamiona praznih izhodu iz stavbe pa so ga obmetavali z jajci in paraDunaj 29. oktobra mu je množica hotela onemogočiti se njegova dvojezičnih zakona o je kancler dr. Kreisky dal vrsto izjav, ki stališča napisov postavitvi pozneje niso uveljavila. Tako je ll. oktobra na sestanku vodstva dvojezičnih topografskih napisov na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 5—20. (Dušan Nečak), Odmevi zakona o dvojezičnih topografskih napisih na južnem Koroškem, VKP, Ljubljana, V/1972, št. 4, str. 1—4. Povzeto tudi v razpravi T. Zorna in J. Pleterskega cit. v op. 12, RIG 6, str. 100 in 101. 16 Ti in sledeči podatki pretežno po razmnoženem elaboratu Dušana Nedaka, Kronologija važnejših dogodkov na južnem Koroškem od septembra 1972 do avgusta 1973, INV, Ljubljana 1973, 85 str. V angleščini o »vojni za krajevne napise«: Janez Stergar in Dušan Nečak, Selected Chronology of Carinthian »War about Sign posters«. Info, Ljubljana, št. 3, str. 8—12. Wilhelm Filla, »Bemerkungen zur Ideologie des Kiirntner Oktobers v op. 58 omenjeni bilten avstrijskega odporniškega gibanja, str, 49—55. 1972«, 170 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 avstrijske socialistične stranke v Hofgasteinu izjavil, da bodo table ponovno po- stavili im izpolnili zakon. Kot povzročiteljici neredov je označil koroško svobodnjaško stranko in NDP (nacionalno-demokratično stranko). Pozneje je pripisal organizacijo demonstracij v Celovcu (28. oktobra) Heimatdienstu. Posebej pa je ob povratku na Dunaj očital policiji, da ima dvojna merila, češ da so ob obisku predsednika ZDA Nixona v Salzburgu demonstrante pretepali s palicami, njemu pa niso zagotovili niti varnega odhoda in prihoda. Že v govoru na celovški konferenci je izrecno poudaril, da v državni pogodbi ni govora o taki ali drugačni velikosti manjšine, ki naj bi bila pogoj za izpolnitev člena 7. Posebej je govoril še o pome- nu in potrebnosti dobrih odnosov z Jugoslavijo za avstrijski ugled v svetu in za pomembno mesto v OZN. Ob tem pregledu je treba ugotoviti: — da na Koroškem ni postavljene nobene dvojezične table; zakon se torej ne izvaja; — da se je omenjeno stališče glede strank in organizacij — povzroßiteljic neredov spremenilo v toliko, da nismo le priče popuščanju stališčem omenjenih organizacij o bistvenih zadevah manjšine, ampak so tudi pri izmenjavi diplomatskih not ob odstranjevanju napisnih tabel (nota SFRJ 6. 11. 1972, odgovor Republike Avstrije 11. 1. 1973, ponovna nota SFRJ 14. 2. 1973) zanikali obstoj sil, ki bi v nasprotju z določbami 5. odstavka člena 7 delovale proti interesom manjšine; — da avstrijska vlada ni kaznovala napadalcev na dvojezične napise in je bilo nekaj nad dvesto prijavljenih kršilcev zakona pomiloščenih.", s tem in z že omenjenimi primeri policijskega ravnanja pa se je do skrajnosti zaostrilo vprašanje eksekutive, njenega odnosa do manjšine in njene sposobnosti, da manjšini zago- tovi mirno uživanje pravic, ki ji gredo po mednarodnih in notranjih avstrijskih določbah; — da avstrijske oblasti odstopajo od načela o nepotrebnosti »ugotavljanja« manjšine za izpolnitev določil 7. člena. Načelno jasno in do danes nespremenjeno oceno dogodkov je med avstrijskimi strankami dala le komunistična parlija, katere politbiro je 18. oktobra objavil stališče, da gre za delovanje velikonemških šovinistov, ki se oprijemajo metode pritiska in nasilja nad pripadniki slovenske manjšine, za njimi pa stojijo naci- stični elementi. Zahteval je zatrtje nacionalističnega ščuvanja in prepoved vseh organizacij, ki hočejo manjšini odvzeti njene pravice in njen značaj, predvsem pa prepoved »Kirmtner Heimatdienst«-a.? “ar Protimanjšinska kampanja činskih volitev spomladi leta na a Koroškem 1973. Dve se je nadaljevala koroški tudi ob politični stranki priliki ob- (ljudska in svo- bodnjaška) sta volilno propagando gradili skoraj izključno na nasprotovanju wnovični postavitvi dvojezičnih napisov in sta na volitvah uspeli. Tudi socialistična stranka je nemško-nacionalističnemu ipnitisku popustila in je npr. v Škocjanu/St. Kanzian ponovno 1% Podrobneje (Sedem ikandidirala o enem dni), Maribor, 1973, » V op. 108 navedeno izmed bivšega župana Vitusa Jesseja, primerov prijav: Nekaznovani (19. apr.) št. 16, str. Nečakovo 16—19. delo, str. 17. za katerega smo storilci 85. paragrafa, 7 D Razprave Ze In gradivo, omenili, že tudi Sima, da je v času bil april 1976, št. 7—8 med nacizma)" ki so mu postavitev Ljubljana, 17 organizatorji Zaradi očitali predvsem »Ortstafelsturm«-a splošnega to, da neuspeha se je preveč zavzemal dvojezičnih napisov, kot ijih izrecno zahteva pogodbe. Pnimer ozračja — kakršno je bilo na Koroškem (izkazal stranke pa se je je odstopil Hans za manjšino in za 7. člen avstrijske državne ustvarjeno z nemškonaciona- listično gonjo proti manjšini in tedaj posebej še proti nastopu samostojnih slovenskih list na občinskih volitvah — kažejo izjave štirih od osmih socialističnih odbornikov v občini Pliberk/Bleiburg, češ da se niso upali skupaj s slovenskimi mandatarji glasovati za lastnega županskega kandidata, ker so se bali napadov nemških šovinistov.!" Pri ocenjevanju vloge političnih strank pri ustvarjanju ali vsaj dopuščanju pro- timanjšinskega ozračja in akcij je v koroškem strankarskih glasil njeni narodni glasil tako v najširšem manjšini. pomenu primeru treba poudariti, da večina pogosto objavlja članke, iki niso V določenih primerih se niti ne razlikujejo od imenovanih »patriotičnih« organizacij; tovrstne naklo- uradnih usmerjenosti tiska glede na peti odstavek člena 7 ni mogoče opravičevati s svobodo tiska. Avstrijsko nasprotovanje trditvi v jugoslovanski noti, po kateri avstrijske stranke manipulirajo z manjšinskimi interesi, je najbolj zgovorno demantiralo glasilo vladajoče socialistične stranke ma Koroškem »Kärtner Tageszeitung«, ki je 3. decembra 1974 (v isti številki, v kateri je objavilo izvlečke iz avstrijskega odgovora) objavilo tudi poročilo o zasedanju koroškega deželnega zbora pod naslovom »Manjšinsko vprašanje kot volilna municija« (»Die Minderheitenfrage als Wahlkampfmunition«) želni zbor: stranke in z napovedjo uporabljajo istega manjšinsko članka na vprašanje prvi kot strani temo »Koroški za volilni de- boj« (»Kärntner Landtag: Parteien verwenden Minderheitenfrage als Wahlkampfthema«). Glede posameznih strank je treba reči, da izstopa med njimi »svobodnjaška« (FPOA), ki že od svoje ustanovitve ob koncu štiridesetih let podpira praviloma vse protimanjšinske akcije in je bila npr. med glavnimi dejavniki za začetek šolskih stavk, stalno je ponavljala zahtevo po ugotavljanju manjšine ipd. Razmišljanje o veljavnosti določb 5. odstavka člena 7 tudi za organizacije kot so politične stran- ke je treba nadaljevati z opozorilom, da Avstrijska ljudska stranka često ni dosti zaostajala za »svobodnjaki«, še zlasti v času odločilnega boja za obstanek obveznega dvojezičnega šolstva in od »vojne za dvojezične napise« (leta 1972) dalje. Večje ali manjše preusmeritve socialistične stranke glede naklonjenosti nemškim na- cionalistom so postale s padcem Hansa Sime, predsednika SPO in deželnega glavarja, in s tem, ko je njegov naslednik na položaju v stranki Leopold Wagner leto navrh (spomladi 1974) postal tudi deželni glavar — resničnost koroške dnevne politike. Wagner je takoj po prevzemu move dolžnosti sistiral le nekaj mesecev prej ustanovljeni slovenski referat pri uradu deželne vlade. V tekmovanju z meščanskima itrankama je politični boj ob volitvah za koroški deželni zbor |2. marca 1975 pričel z izjavo, da tje mjegova stranka prav tako nacionalna kot drugi dve in da je bil povrhu tega tudi sam »odličen Hitlerjev mladinec« (»hochgradiger Hitlerjunge«);"" to naj bi mu prineslo glasove »domovini zvestih« in absolutno večino v deželnem zboru, kar se je tudi zgodilo. % Dokumentacija INV. Profil, Wien, IV/1973, (16. mar.) "2 Arbeiter Zeitung, Wien, 1973, (14. april) št. 87, str. 2. Dokumentacija INV. št. 6, str. 16 in 17. 172 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Stališče Komunistične stranke Avstrije smo že navedli, posebej bi bilo tu potrebno opozoriti le še na obstoj tako imenovane NDP — »Nacionalne demokratične stranke« v Avstriji; njen voditelj dr. Norbert Burger se je v šestdesetih letih proslavil kot »dinamitar« na južnem Tirolskem. Celotno početje te neonacistične stranke je grobo kršenje členov 4, 6, 7 in 9 avstrijske državne pogodbe. Protimanj- šinsko delovanje NDP na Koroškem in njena povezava s Heimatdienstom sta znana in dokazana. Kljub nekaterim sodnim preiskavam in prepovedim posameznih akcij, stranka kot organizacija še vedno ni prepovedana." k Avstmijska vlada je popustila x %* konceptu nemških nacionalističnih organizacij, proti željam in zahtevam manjšinskih predstavnikov, nadalje tudi z ustanovitvijo, sestavo in delovanjem tako imenovane »študijske komisije«; o komisiji v tej številki več Drago organizacijam. Druškovič, tu jo omenjamo le kot popuščanje protimanjšinskim Stalna pripravljenost avstrijskih oblasti na pogovore in pogajanja s temi organizacijami ima že dolgo razvojno pot. Da so se ob pripravljanju sistemskih ukrepov glede položaja manjšin oblasti pogovarjale s protimanjšinskimi organizacijami, smo že omenili. Novejši primer tega ravnanja je poziv koroškega deželnega glavarja Leopolda Wagnerja, maj bi se predstavniki KHD in slovenske manjšine skupaj s predstavniki koroških strank dobili pri »koroškem omizju« in v »stvamni, s čustvi neobremenjeni« razpravi dosegli kompromisno rešitev." Manjšina takšno sodelovanje odklanja iz načelnih razlogov, predstavniki Heimatdiensta so to ponovno legalizacijo in uveljavitev seveda z veseljem sprejeli in se pred časom že pogovarjali s strankarskimi voditelji treh v koroškem deželnem zboru zastopanih strank." V »študijsko komisijo« so vključeni tudi predstavniki evangeličanske cerkve. Preizkus s stališča skladnosti oseb — organizacij s petim odstavkom člena sedem evangeličanske cerkve narodni manjšini, medtem koroške katoliške in delovanja teh dveh pravnih kaže primere naklonjenosti ko je vprašanje katoliške cerkve zapletenejše. Kljub njeni tradicionalni vplivnosti na koroške Slovence, nedvomnim zaslugam za njihov kulturni in narodnostni razvoj v preteklosti in še danes viso- ikemu številu slovenskih duhovnikov, kažejo številne analize na negativno vlogo škofijskega ordinariata in nekaterih prenapetih nemškonacionalnih duhovnikov." Novi duh škofijske sinode, ki je pozvala k spravi in odpuščanju, na Koroškem še ni zavel z zaznavno močjo. k k odk Kljub večkratnim izrecnim predhodnim zagotovilom, da vlada me bo popustila zahtevam nemškonacionalnih organizacij po ugotavljanju manjšine, so v avstrij4 V op. 58 omenjeni članek H. Haasa. Dalje članek »10-Monate fiir NDP-Schmierer«, Kleine Zeitung, Klagenfurt, 1974, (2. avg.) št. 175, str. 10, 11 in 13. Omenjena izjava kanclerja Kreiskega in poročilo o sodnem pregonu v Nečakovem delu pod op. 108, str. 13, oz. 53. % »Pisano " „KHD omizje?«, sprach mit Delo, Ljubljana, XVI/1974, Parteiobmännern«, (5. Kärntner sep.) št. 207. Tageszeitung, Klagenfurt, 1974, (2. okt.) $t. 229, str. 2. (7 Novejše razprave o koroški cerkvi in Slovencih so prispevali Tomaž Ogris (Mladje, Celovec, 1973, št. 14. str. 75—106), Vekoslav Grmič (Znamenje, Celje, 1973, št. 1, str. 1—9) in Viktor Omelko (v op. 58 omenjeni bilten avstrijskega odporniškega gibanja, str. 31—48). Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 skem zveznem parlamentu zastopane 173 tri stranke (tako kot v koroškem deželnem zboru so to socialistična, ki ima v obeh domovih absolutno večino, ljudska in »svobodnjaška«) sprejele 17. septembra 1974 sklep o »štetju posebne vrste«." S tem sklepom je bilo ugodeno skoraj dve desetletji stari osnovni zahtevi protimanjšin- skih organizacij. Pod vprašaj ni bil postavljen le peti odstavek člena 7 avstrijske državne pogodbe o zaščiti etničnega značaja manjšinskih področij, ampak celotno varstvo manjšin, tako po členu 7 kot po drugih mednarodnih in notranjih obveznostih. Uzakonitev zahteve po ugotavljanju manjšine pomeni ljavljanje načelnega dvoma o obstoju manjšin nasploh. pravnih praktično uve- Še leta 1972 pa je kancler dr. Kreisky o zbiranju podpisov za referendum glede ugotavljanja manjšine dejal, da je »čisto hitlerjansko glasovanje«; pozneje je dodal, da gre za »fašistične aktivnosti brez politične teže«." x x z Razlage petega odstavka člena 7 se strinjajo v tem, da z njim niso samo prepovedane protimanjšinske organizacije, ampak protimanjšinska dejavnost na splošno. Že angleški tekst priporočila Evropskega sveta št. 213 iz leta 1959 glede položaja narodnih manjšin v Evropi pravi, da Avstrijska državna pogodba »izrecno prepoveduje sodelovanje v kakršnikoli dejavnosti«, ki ima manjšini sovražen namen (francoski tekst sicer govori o »kakršnikoli dejavnosti organizacij«)." Poleg petega odstavka člena 7 razpihovanje rasne in narodnostne mestrpnosti izrecno prepoveduje še vrsta mednarodnih konvencij in avstrijskih notranjih dokumentov, o čemer v tej številki RiG-a posebej govori dr. Borut Bohte. V ozračju, ki ga ustvarjajo organizacije, o katerih smo že govorili v tem pregledu, tako ni čudno, da prihaja do številnih nasilnih dejanj, ki jih sicer pripisujejo »neodgovornim posameznikom«. Že pred podpisom državne pogodbe so začeli »nezmanci« ponoči razstreljevati in na druge načine skruniti spomenike padlim slovenskim koroškim partizanom. Učenci in dijaki, ki so prijavljeni k slovenske: mu pouku, še posebej dijaki slovenske gimnazije v Celovcu, so izpostavljeni na poti v šolo in nazaj pogostim fizičnim slopjem slovenske gimnazije nanje celo napadom; v enem primeru so pred postreljali. Nekaznovano ostaja stalno šču- vanje proti manjšini, saj si je npr. leta 1955 celo sam namestnik deželnega glavarja dovolil izjavo, da je slovenščina »jezik smrtnih sovražnikov svobodne, nedeljene Koroške«." Sedeži slovenskih ustanov in organizacij so izpostavljeni stalnim napadom, v zadnjem času celo z eksplozivom, ne da bi policija vsaj v enem primeru odkrila storilce. Nekaj je bilo tudi fizičnih napadov na Slovence, več pa zmerjanja z »izdajalci« in »Čuši«; v nekem primeru so avstrijska sodišča označila napad le kot »spopad dveh pijancev«, pri čemer sta bila obsojena tako napadalec kot žrtev. 4 Problematiko ugotavljanja so obdelali Janko Pleterski v razpravi Zorn in Janko Pleterski v razpravi pod op. 12, posebej tudi Vladimir številki RiG-a. str. pod op. 7, Tone Klemenčič v tej 9 Die Presse, Wien, 4. 5. 1972, str. 73 in Arbeiter Zeitung, Wien, 14. 12. 1972, št. 288, 1 — Cit. po delu D. Druškoviča iz op. 15, str. 52. Druškovič tam navaja tudi oceno tedanjega avstrijskega zunanjega ministra dr. Rudolfa Kirchschlägerja, da so bili odstraNe napisov »sicer od emocij prevzeta, a nikakor ne šovinistična ali nacistična skupina«. % Dokument št. 1002 posvetovalne skupščine Evropskega sveta, 30. april 1959, str. 7. Mi Allgemeine Bauern-Zeitung, 5. 2. 1955. — Cit. po razpravi J. Pleterskega iz. op. 7. 174 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Po našem pregledu sta bili izrečeni obsodbi podobnih nasilnih dejanj le dva- krat: v primeru razstrelitve novega partizanskega spomenika na Robežu in primeru NDP-jevskega mazača" Taka neučinkovitost avstrijskih policijskih in sodnih oblasti je več kot zgovorna. * * k Zoper avstrijsko zanikanje obstoja nemškega nacionalizma in razširjenega pro- timanjšinskega delovanja nasploh govori znano dejstvo, da sta se na predlog sedaj vladajoče stranke leta 1962 obe vodilni avstrijski stranki dogovorili o potrebnosti zakona, »ki naj bi pomagal sodiščem in državnim pravdnikom republike, da ob vsem spoštovanju pravne državnosti učinkoviteje postopajo proti antidemokratičnim akcijam in rasnemu ščuvanju, ikot pa je mogoče po veljavnih predpisih«. Žal pa ta iniciativa, ki bi bila koristen prispevek odstranitvi situacije, danes občutene predvsem na Koroškem, in ki bi vplivala na dejansko izvedbo petega odstavka člena 7, ni bila sprejeta, ampak je bila preložena do generalne revizije kazenskega zakonika. Vendar tudi novi kazenski zakonik, veljaven od l. 1. 1975 tu ni pri- nesel bistvenih sprememb." V občasnih deklaracijah so v preteklih dveh desetletjih avstrijske oblasti ob- sodile najbolj očitne primere nasilja nad manjšino. Znani so primeri, da so nekatere organizacije oblasti tudi prepovedale: še pred letom 1955 za vpis v društveni register priglašeno zvezo plebiscitnih borcev z utemeljitvijo, da bi to bila militaristična organizacija," Svetovno sindikalno zvezo pa sploh le na podlagi mebistvenih formalnih pomanjkljivosti? Prav v zadnjem času je tako npr. jeseni leta 1972 koroška deželna vlada v sodelovanju s celovškim ordinariatom prepovedala provokativno delovanje ustaškega »Pliberškega častnega voda«, kmalu nato je zvezna vlada prepovedala akcijo NDP proti tujim delavcem, zaplenjena je bila majska izdaja veteranskega glasila »Kameradschaft«, prepovedana je bila neonacistična proslava v Kremsu"" ipd. Zato je toliko bolj čudno, da glede delovanja nemškonacionalnih organizacij na Koroškem za njihovo prepoved ne zadoščajo miti najbolj očitni dokazi o mjiho- vem diskriminatoričnem značaju in delovanju. V takem položaju je možno celo vprašanje, ali bi za prepoved »Karntner Heimatdienst«-a in njemu sorodnih orga- nizacij res potrebovali le »Arier-paragraf« ali paragraf, ki bi izrecno mavajal, da organizacija deluje proti manjšini in proti njenim pravicam iz člena 7 avstrijske državne pogodbe. Vse doslej miso bila upoštevana opozorila manjšine iz Spomenice glede zaščite etničnega značaja manjšinskega področja v spreminjanju nih enot (sprememba središč ipd. Dejstva, občinskih meja da na Koroškem s 1. 1. 1973), živita dva šolskih naroda, okolišev uradna leta 1955 meja uprav- im šolskih publicistika ni v zadostni meri upoštevala — v nasprotju z zahtevo manjšine v tolmačenju petega odstavka člena 7. - maja skega ze ns INV. zakonski iniciativiV po razpravi J. š Pleterskega iz op. . 10, 10, str. str. 34-36; ; glede glede kazenN nn podrobneje v razpravi B. Bohteta v tej številki RiG-a. one Zorn, =Der Kärntner Abwehrkämpferbund, VKP, Ljubljana, V./1972, št. 1, str. 36. s N J. Pleterskega iz op. 7. (J. Felaher), v op. 29, omenjena razprava, % Dokumentacija INV. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 173 Jugoslovanska stran je bila prisiljena z noto (29. 10. 1974) ponovno poudariti svoja stališča, med njimi izrecno tudi ona o delovanju, neskladnem s petim odstavkom sedmega člena državne pogodbe. Avstrijska vlada ne samo, da je posredno ali neposredno vključila te organizacije v reševanje manjšinskega pro blema, ampak je skoraj v celoti tudi sama prevzela v svoji zadnji noti (2. 12. 1974) teze in argumentacijo nemških macionalistov. Nasilja nad pravicami slovenske manjšine na Koroškem jeseni leta 1972 nikakor ni moč ocenjevati kot »z emocijami obteženo diskusijo«. Prav tako je nesprejemljiva teza, da je bila avstrijska vlada »odločna« v ravnanju z »neodgovornimi elementi«. V tem, da so bili tudi redki obsojeni nemški nacionalisti pomiloščeni, ni moč najti nobene »odločnosti«, prav tako pa za organizirano skupino, ki deluje pod očitnim vodstvom znanih šovinističnih organizacij, ni moč uporabljati hipoteze o nekakšnih »neodgovornih elementih«. Nesprejemljiva isti stavek, vpleta kriminalna je hkrati metoda, da avstrijska zvezna vlada v noto, celo v tako ekstremistična dejanja proti manjiši kot tudi nekatera dejanja, ki so z manjšino v zvezi le v toliko, da so ob njih znani predstavniki znanih šovinističnih organizacij nekaznovano ta dejanja javno podtikali slovenski manjšini na Koroškem in s tem le dodatno neposredno kršili do- ločbe petega odstavka člena 7. Iz vsega povedamega izhaja, da Avstrija ni izpolnila določil petega odstavka člena 7 o zaščiti etničnega značaja manjšinskega oziroma dvojezičnega področja, ampak da je v vsem pustila proste roke za delovanje šovinističnim in praviloma hkrati neonacističnim razvejanostjo in protijugoslovanskim v vse sloje in oblike organizacijam, družbenega ki postajajo življenja, na Koroškem s svojo država v državi. S tem ne ogrožajo le slovenske manjšine, ampak celotno avstrijsko družbo, po državni pogodbi zamišljeno kot demokratično in odpnto. Tako se je po opravljeni analizi uresničevanja in kršitev petega odstavka člena 7 moč pridružiti znanemu mnenju nekdanjega avstrijskega predstavnika v OZN, avstrijskega zveznega poslanca prof. dr. Felixa Ermacore, »da neizvedba člena 7 državne pogodbe zaradi vseh mogočih nacionalističnih razlogov« ogroža celotni avstrijski ustavni red." Povzetek Kršitve določb petega odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe. V času nizacije njihovega prve avstrijske širšega okolja na Koroškem republike so in na Štajerskem pa izvirajo tudi s podporo oblasti nemoteno načrti delovale za nemške proti dokončno nacionalistične slovenski uničenje orga- manjšini, manjšine ter iz za priključitev in germanizacijo mejnih slovenskih področij tedanje Jugoslavije. Po anšlusu so nacisti te organizacije v celoti prilagodili svojemu sistemu in vključili v nacistične organizacije, ki so med drugo svetovno vojno sodelovale pri izseljevanju in ponemče- vanju slovenskega prebivalstva na obeh straneh nekdanje jugolovansko-avstrijske Delovanje nemško-nacionalističnih organizacij je bilo zavezniškim zasedbenim meje. silam v času sklepanja avstrijske državne pogodbe znano (med drugim je nanj opozarjala vrsta jugoslovanskih diplomatskih dokumentov) in so zato prepoved protimanjšinskega delovanja in zaščito narodnostnega značaja manjšine kot celote prevzele v peti odstavek člena 7 pogodbe, % Salzburger ki je zagotavljala Nachrichten, obnovitev demokratične Salzburg, 22. marec republike 1966, št. 67. Avstrije. Odstavek 176 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 je organski del člena, ki predstavlja podlago sistema potrebnih korist slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji. Peti odstavek člena 7 je pomenil novost v avstrijskem zaščitnih ustavnem ukrepov sistemu. v Odstavek postavlja splošno normo o zaščiti manjšine kot človeške skupnosti. Manjšinska zaščita se ne nanaša samo na posameznike, ampak tudi na skupnost manjšine z vsemi njenimi konstitutivnimi elementi. Gre tako za prepoved asimilacije kot za odrekanje upravičenosti posledicam asimilacije: spremembi narodnostnega sestava in naselitvenega ozemlja manjšine. Za razliko od ostalih odstavkov člena 7 peti odstavek ni ozemeljsko omejen na Ko- roško, Štajersko in Gradiščansko, ampak velja za celotno avstrijsko ozemlje. Uradna Avstrija ni sprejela takšnega tolmačenja prizadetih manjšin samih, lastne pravne znanosti in Jugoslavije kot sopodpisnice pogodbe in matične države obeh manjšin, ampak vztraja na absurdnem stališču, da so bile zahteve petega odstavka ob času podpisa Državne pogodbe že v celoti uresničene z določbami avstrijskega notranjega prava. To seveda praktično povsem onemogoča uresničitev direktnih in indirektnih zahtev petega odstavka. Vrsta kršitev črke in duha petega odstavka člena 7 se je pričela že štiri dni po slovesnem podpisu pogodbe. 19. maja 1955 je bil namreč ustanovljen »Kirntner Schulverein«, organizacija, ki se je z nekaterimi drugimi ustanovljenimi oziroma obnovljenimi organi- zacijami 1957. leta združila v osrednjo protislovensko organizacijo na Koroškem Heimatdienst«, »Kirntner Analiza vsebine javnih zborovanj nemško-nacionalističnih organizacij, vsebine pisanja njihovih glasil, izjav predstavnikov teh organizacij raznim sredstvom javnega obvešča- nja in oblike njihovih akcij, članske strukture, politične preteklosti vodij teh organizacij ipd. jasno izpričuje vsebino in bistvo protimanjšinskega delovanja, ki ga nemško-nacionalistične organizacije zvestega, od predstavljajo prastrahu Avstrijske prepovedati, oblasti ker delovanja. Po trditvah s patriotičnim vznemirjenega vztrajno njihova da oblasti »narodnostnem nemškonacionalističnih potrjena protimanjšinskih o delu domovini prebivalstva«. pravila mogoče za Po skuša izmed ni protimanjšinskega za- organizacij ie ena organizacij vsebujejo poglavitnih nemško-nacionalističnih organizacij ne slug njihovega delovanja »korigiranje« rezultatov ljudskih štetij. Tu gre predvsem ohranitev od nacistov uvedene diskriminacijske oblike hipotetičnega »vindiš« jezika. konceptu samih trdijo, od geslom obmejnega avstrijska prvih vlada že in desetletja uporab- ljati »korigirane« rezultate ljudskih štetij za upravičevanje skrčevanja obsega manjšinsko-varstvenih določb in celo za vzdrževanje načelnega dvoma o potrebnosti manjšinske zaščite ter sploh obstoja manjšine, 2 Po nacionalistični njegovih organizacij, šolskem nile štrajku obveznost kampanji predvsem kot posledici dvojezičnega pod neposrednim vodstvom »Kärntner Heimatdienst-a« in »Elternvereinigung der Pflichtschulen Kärntens«, in po te kampanje, šolstva na so avstrijske oblasti 22. septembra Koroškem. Vlada FLRJ je po memorandumu 26. januarja 1959 zelo koroških protimanjšinskih organizacij. Avstrijska vlada ni ukrenila ničesar. na jugoslovanske proteste zoper takšno očitno kršenje določb člena 7 Nasprotno, z utemeljevanjem, da je pod stalnim pritiskom koroških organizacij, je 19. marca 1959 predložila in 1958 ukizaporednih notah v posebnem prikazala delovanje nemško-nacionalističnih nadrobno dveh dokumentirano avstrijskemu zveznemu parlamentu zakona o manjšinskem šolstvu in o uporabi slovenščine na sodiščih v neka- terih delih Koroške. Sprejeta zakona sta sprejela zahtevo protimanjšinskih organizacij po »ugotavljanju manjšine«. Do ponovnega ojačanja protimanjšinske dejavnosti je prišlo v jeseni 1970 ob proslavah petdesetletnice koroškega plebiscita. Osrednje proslave v Celovcu so se udeležili najvišji predstavniki avstrijske države, ves program pa so intonirale in izvedle nemške nacionalistične organizacije. . H Primer, ko so avstrijske oblasti v znatni meri popustile napadalnosti protimanjšinskih sil je takoimenovana »vojna za krajevne napise« (»Ortstafelkrieg«) jeseni leta 1972. Takrat je bilo na podlagi 6. julija istega leta sprejetega zveznega zakona v zelo omejenem številu koroških vasi postavljenih nekaj deset nemško-slovenskih krajevnih tabel. Ne glede na to, da zakon sam, še manj pa njegova izvedba, nista izpolnjevala zadevnih določb člena 7 v celoti, so nemški nacionalisti v nekaj organiziranih pohodih ter v številnih prav vse posamičnih dvojezične akcijah napise. do obletnice Navzlic plebiscita formalnim 10. policijskim oktobra istega ukrepom leta odstranili avstrijske oblasti Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 niso preprečile sredno vodili pogroma na dvojezične predstavniki oblasti, I77 table; znani na objavljenih so celo primeri, fotografijah pa da so akcije je moč videti nepo- tudi poli- cista, ki ploska šovinističnim odstranjevalcem napisov. Napadom nemških prenapetežev so bili izpostavljeni tedaj kljub prisotnosti varnostnih organov izpostavljeni celo tedanji deželni glavar Hans Sima z ženo in zvezni kancler dr. Bruno Kreisky. Konec koncev oslaja dejstvo, da je tudi tokrat v celoti uspela akcija protimanjšinskih sil in da zato na Koroškem še dvajset let po podpisu Državne pogodbe ni niti enega dvojezičnega krajevnega napisa. Protimanjšinska kampanja se je nadaljevala ob podpori nekaterih koroških politič nih strank tudi ob priliki občinskih volitev je bil prisiljen odstopiti Sima, ker Koroškem volitev šef koroške spomladi leta 1973. Zaradi socialistične stranke rezultatov in deželni teh glavar Hans je bil pobudnik postavitve dvojezičnih napisov. Primer vzdušja, ki je bilo na ustvarjeno s protislovensko gonjo, kažejo izjave nekaterih socialističnih od- bornikov v občini Pliberk (Bleiburg), češ da se niso upali skupaj s slovenskimi mandatarji glasovati za lastnega županskega kandidata, ker so se bali napadov nemških šovinistov. Sama avstrijska vlada je sprejela koncept protimanjšinskih organizacij, dosledno proti željam in zahtevam manjšinskih predstavnikov, nadalje tudi z ustanovitvijo, sestavo in delovanjem takoimenovane »študijske komisije«. Kljub večkratnim izrecnim zagotovilom, da vlada ne bo popustila zahtevam nemško-nacionalističnih organizacij tudi glede ugotavljanja manjšine, so 17. 9. 1974 v avstrijskem parlamentu in koroškem želnem zboru zastopane tri stranke sprejele sklep o »štetju posebne vrste«. V zadnjem avstrijskem odgovoru (2. 12. 1974) na jugoslovansko noto glede de- položaja manjšin (29. 10. 1974) avstrijska vlada v znatni meri sprejema tako teze kot argumentacijo koroških nacionalistov prebivalstva, z utemeljevanjem, da je treba upoštevati mnenja pretežnega dela Iz vsega povedanega izhaja, da Avstrija še zdaleč ni izpolnila določil petega odstavka člena 7 Avstrijske državne pogodbe glede zaščite etničnega značaja manjšinskega oziroma dvojezičnega področja, ampak je nasprotno v vsem pustila proste roke za delovanje nemško šovinističnim protimanjšinskim organizacijam, ki so hkrati praviloma tudi nazadnjaško, neonacistično in protijugoslovansko usmerjene. V konkretnem primeru organiza- cij »Kiirntner Heimatdienst-a« postajajo le-te s svojo razvejanostjo v vse sloje in oblike družbenega življenja država v državi. S tem ne ogrožajo le slovenske manjšine, ampak celotno avstrijsko družbo, po Državni pogodbi zamišljeno kot demokratično in odprto. State Treaty. Summary Violations of the Provisions under Paragraph 5, Article 7, of the Austrian Under the First Austrian Republic the German nationalist organisations with blessing of the authorities were free to act against the Slovene minority in Carinthia the and Styria and to make preparations for the destruction of the minority and for the annexation and germanisation of the Slovene areas bordering on the then Yugoslavia. After the Anschluss the Dazis reformed all these organisations according to their system and indorporated them into nazi organisations that during the Second World War cooperated in carrying out the banishment and germanisation of the Slovene population on both sides of the former Yugoslav-Austrian border. At the time of the signing of the Austrian State Treaty the Allied occupation forces were aware of the activities of these activities of the German also by a series nationalist of Yugoslav organisations diplomatic notes). (they For were reminded this reason they included the prohibition of anti-minority activities and the protection of the ethnic character of the minority as a whole in Paragraph 5, Article 7, of the State Treaty for the re-establishment of a democratic Austria. The above Paragraph is an integral part of the Article that serves as a basis for a system of necessary protective measures in favour of the Slovene and Croat minorities in Austria. Paragraph 5 of Article 7 represented a novelty under the Austrian constitutional system. This Paragraph stipulates a general norm on the as a community. The minority protection applies not only 12 Razprave in gradivo protection of the minority to individuals, but also to 178 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the community with assimilation and the ethnic composition all its constituent elements. This implies both negation of validity of the assimilation results: and the area settled by the minority. Unlike the any other prohibition of change in the Paragraphs of Article 7, Paragraph 5 is not territorially limited to Carinthia, Styria and Burgenland, but applies to all the Austrian territory. The official Austria has not accepted this interpretation of the minorities concerned, of her own legal authorities, and of Yugoslavia as one of the signatories to the Treaty and mother country of both minorities, but insists upon the absurd view that the reguirements under Paragraph 5 at the time of the signing of the State Treaty had already been implemented through the provisions of the Austrian internal acts. This practically precludes any implementation of direct or indirect reguirements under Paragraph 5. A number of violations of the letter and spirit of Paragraph 5, of Article 7 began no later than four days after the solemn signing of the State Treaty. On May 19, 1955, the »Kiirntner Schulverein« was founded which in 1957 together with some other organisations merged with the central anti-Slovene organisation in Carinthia, the »Kirntner Heimatdienst«, An analysis of the public meetings held by German nationalist organisations, the tone of their publications, statements by representatives of these organisations intended for mass media, an analysis of the essence and forms of their actions, membership, political record of the leaders of such organisations, and the like, clearly reveal the real essence of the anti-minority activities that the German nationalist organisations are pronouncing by the patriotic slogans about the »patriotic work of the loyal border population haunted by a primordial fear«. Nevertheless, the Austrian authorities insist that the German nationalist organisations cannot be prohibited as their rules contain nothing that could be construed as anti-minority activity. According to the anti-minority organisations themselves, one of the foremost and principal successes of their activities is the »correction« of the results obtained through public censuses. This implies, in the first place, the preservation of the »windisch« already introduced by the nazis as a discriminatory form of a hypothetical language. On the basis of the concept of the German nationalist organisations the Austrian government has now for decades been trying to use »corrected« results of public censuses to justify an increasing limitation of the scope of minority protective provisions, or even to entertain in principle — doubts about the necessity of minority protection and conseguently about its very existence. Following a nationalist campaign conducted directly by »Kiirntner Heimatdienst« and its organisations, especially the »Elternvereinigung der Pflichtschulen Kärntens«, and following the school strike which resulted from this campaign, the Austrian authorities abolished compulsory bilingual schools in Carinthia on September 22, 1958. After two consecutive notes the Federal People’s Republic of Yugoslavia documented in a special memorandum, on January 26, 1959, in great detail the activities of the anti-minority organisations in Carinthia. The Austrian government did nothing in reply to Yugoslav protests against such clear violation of the provisions under Article 7. On the contrary, with the affirmation of being under constant pressure from German nationalist organisations in Carinthia, it introduced on March 19, 1959, in the Federal Parliament two bills; one on the minority schools, and the other on the use of the Slovene language in courts in some parts of Carinthia. By the two adopted bills the anti-minority organisations’ demand for »an assessment of the minority« was met. In autumn 1970, during celebrations on the fiftieth anniversary of the Carinthian plebiscite, there was another upsurge of anti-minority activities. The central celebration at Klagenfurt was attended by the highest officials of the Austrian State, and the entire programme was keyed to the occasion and executed by the German nationalist organisations. A case when the Austrian authorities considerably succumbed to the anti-minority pressure is the so-called »topographical inscriptions war« (Ortstafelkrieg) in autumn 1972. On the basis of a federal act, passed the same year on July 6, a few tens of topographical inscriptions in German and Slovene were erected in a very limited number of Carinthian villages. Regardless of the fact that the act itself in particular fell far short of meeting the applicable provisions and its implementation under Article 7 in full, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 179 the German nationalists, up to October 10, the anniversary of the plebiscite, destroyed every single bilingual topographical inscription. For all police measures the Austrian authorities did not prevent pogroms against bilingual inscriptions. There were even cases of similar actions being led by responsible officials, and on published photographs there was also a policeman applauding the chauvinist vandals pulling down an inscription. At that time even the head of provincial government, Hans Sima, and his wife as well as the federal chancellor became victims of attacks mounted by German chauvinists in spite of the presence of securily agents. After all, there is no denying the fact that that was another fully successful action by anti-minority forces which also explains the fact that twenty years after the signing of the State Treaty there is not a single bilingual topographical inscription The anti-minority Carinthia also brought of during about the in existence. campaign the continued municipal the resignation provincial with elections the assistance held in of the political spring 1973. of the leader of the Carinthian government, Hans Sima, because he had The parties in election Socialist Party advocated the returns and head erection of bilingual topographical inscriptions. Typical of the climate created in Carinthia through the anti-Slovene hysteria were the statements of some Socialist councilmen in the municipality of Pliberk (Bleiburg) that they had been too afraid of German chauvinists to vote together with the Slovene mandataries for their own mayoral candidate. The Austrian government itself accepted the concept of anti-minority organisations, always contrary to the wishes and demands of the minority representatives, also by the establishment, composition and activities of the so-called »study commission«. In spite of repeated clear assurances that the government would not cede to the demands of German nationalist organisations to carry out an assessment of the minority, on Septem- ber 1974, 17, the three political parties, represented in the Austrian federal parliament and in the Carinthian Diet, took the decision to hold »a census of a special kind«. In its last reply (December 12, 1974) to the Yugoslav note (October 29, 1974) on the situation of the minority the Austrian government took over to a considerable extent the claims and arguments used by Carinthian nationalists, stating that the opinion of major part of population should be considered. All the above facts make abundantly clear that Austria has fallen far short of meeting the provisions under Paragraph 5, Article 7, of the Austrian State Treaty regarding the protection Iy, of the ethnic it gave free which, as a rule, sations affiliated reins character to the of the minority, activity of German are also reactionary, neonazi to »Kiirntner Heimatdienst« i.e. bilingual chauvinist territory. anti-minority On the contra- organisations and anti-Yugoslav. As far as a the organiare concerned, they have become a state within the State thanks to their ramifications reaching all social strata and affecting all forms of social life. Thus they endanger not only the Slovene minority, but the entire Austrian 12? society which under the State Treaty was supposed to be democratic and free. Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 181—194 181 UDK 342.723.3/.1(436.17=862):341.24(436)»1985« Mirjana Domini Diskriminacija Gradiščanskih Hrvata kao narodne manjine u Austriji O pravnom položaju hrvatske narodne manjine u zapadnoj Ugarskoj prvi puta se raspravlja na Mirovnoj konferenciji 1919. u Saint-Germainu, zahvaljujči češkom projektu »Koridor«. Naime, češki revolucionarni pokret »Napredna omladina« u suradnji s hrvatskom naprednom omladinom razradjuje ideju, koja je niknula negdje oko 1890. godine, o stvaranju »mosta« izmedju dvije buduče države — če- hoslovačke i Jugoslavije — koje bi nastale na ruševinama Austro-Ugarske. Po tom planu Koridor bi se protezao preko zapadne Ugarske (gdje je bio gro hrvatskih sela iz XV i XVI stolječa), obuhvačajuči teritorij mošonjske, šopronj- ske, željezanske i zaladske županije, a imao bi dvojaku ulogu — s jedne strane ojačao bi buduču čehoslovačku državu direktnim spajanjem s budučom ujedinjenom jugoslavenskom državom, a s druge strane razdvajanjem Austrije i Madjarske onemogučilo bi se obnavljanje Austro-Ugarske monarhije. Upravljanje Koridonom, po češkom prijedlogu, bilo bi dano Jugoslaviji, odnosno sjeverni dio bi bio pod upravom Sa tom Čehoslovačke, idejom a južni pod upravom Jugoslavije. bile su upoznate evropske sile i SAD u formi memoranduma i prijedloga koje im je upučivala češka emigracija. Tisučudevetsto petnaeste godine Masanik takodjer predlaže da se Čehoslovačka i Jugoslavija spoje preko »Ko- nidora« u memorandumu Medjutim, na samoj »Independient Bohemia«.' konferenciji 1919. Italija se oštro suprostavila stvaranju Koridora, u čemu su je podržale Engleska i SAD. Na taj način Austrija je mogla proči sa svojim prijedlogom da se pripoji taj dio Ugarske njenom državnom teritoriju. Svoj prijedlog bazirala je na činjenici da sporno područje u večini nastavaju stanownici njemačkog govornog jezika. Provedeni plebiscit doveo je do razgraničenja 1921. godine izmedju Austrije i Madjarske. Ishod provedenog referenduma uveliko je rezultirao iz propagandne djelatnosti ikako Madjarske tako i Austrije. Ta aktivnost je bila naročito jaka u selima s hrvatskim stamovništvom, pa se dobiva dojam da im je dana uloga je- zičca na vazi. Madjarska propaganda mastojala je zadržati spomenuti teritonij šireči deju o pripajanju tog područja Štajerskoj i Donjoj Austriji, tj. da če Austrija ukoliko dodje do pripajanja izvršiti asimilaciju Hrvata i Madjara. Austrijska vlada, parirajuči takvoj propagandi, izjavljuje da če nakon provedenog plebiscita osnovati ma tom teritoriju zasebnu i autonomnu pokrajinu. Velike nade vezane uz Austriju ubrzo su se pretvorile u razočaranje. Naime, Austrija plebiscitom nije dobila Šopronj (ddenburg) koji je bio prirodno, ekonom- sko i prometno središte zapadne Ugarske, te Kiseg i Sombatelj koji su takodjer bili važna prometna čvorišta. Na taj način Gradišče je ostalo odsječeno, što je prouzročilo ekonomsku krizu, zaostajanje privrede i brojno iseljavanje stanovni- štva (pogotovo južnog i srednjeg Gradišča). vima ' Memorandum vlade FNRJ o Slovenačkoj Koruškoj, pograničnim Štajerske i Gradiščanskim Hrvatima, Beograd 1947. slovenačkim delo- 182 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 Osječaj nesigurmosti kod Gradiščanskih Hrvata za svoj status, kao i odredjene težnje za povrat u staro stanje, svoju potvrdu malaze i u novinskim člancima u kojima se najavljuje vračanje i Madjarske. Ponovno se javlja jerske i Donje Austrije. Do diobe Gradišča zaista i 1938. godine. Tada je ukinuto Gradišča Madjarskoj na osnovu nagodbe Austrije i ideja o podjeli Gradišča izmedju pokrajina Štadolazi, ali tek ulaskom Hitlerove vojske u Austriju Gradišče kao posebna pokrajina i podijeljeno je izmedju druge dvije upravne pokrajine okupirane Austnije — Štajerske i Donje Austrije. Diskriminacija Gradiščanskih Hrvata kao manjine, osim što je učinjena podjelom Gradišča, kada se o mjihovom integnitetu en vodi računa, prevodi se i raznim drugim sistematskim i administrativnim nasilnim mjerama kojima se nastoji iskonijeniti hrvatski jezik iz škola i javnog života, bolje rečeno iskorijeniti manjinu kao takovu. Nakon oslobodjenja, zalaganjem anih koji su bili svijesni činjenice da ma- njina podijeljena izmedju dvije različite pokrajine mora propasti, ponovno se uspostavlja Burgenland kao posebna savezna pokrajina Austrije. Ustavni zakon done- sen je 29. 8. 1945. godine, da bi stupio na snagu 1. 10. 1946. No time nisu prestali problemi za Gradiščanske Hrvate, jer je i madalje njihova egzistencija na području koje su naselili prije više od 400 godina bila stavljena pod znak pitanja. Umjesto da im kraj II svjetskog rata donese smirenje oni su opterečeni strahom od preseljenja i prilagodjavanja novim uvjetima života. Naime, mogučnost da Gradišče postane nova domovina njemačkih izbjeglica koje su do kraja II svjetskog rata živjela u susjednim zemljama Austrije, stavlja pred budučnost Gradiščanskih Hrvata veliko pitanje, a u njihove domove unosi neizvjes- nost i dvoumljenje o vlastitoj samosvojnosti kao naroda. Takvoj diskriminatorskoj propagandi ide u prilog i stav upravo iz suprotnih pobuda. u Memorandumu vlade FNRJ koji je bio iznesen Vlada FNRJ uvidjajuči težak položaj Slovenaca u Koruškoj i Štajerskoj i brinuči za njihovu budučnost u svom Memorandumu od 1947. godine" predlaže dvije solucije. Prva je da se pitanje Gradiščanskih Hrvata riješi donošenjem jednog posebnog statuta ikoji bi im osiguravao egzistenciju kao etničkoj manjini. Druga predložena solucija bila je da se izvrši razmjena stanovništva, tj. da se zamjeni austrijsko stanovništvo, koje bi, movim razgraničenjem zahtjevanim od strane vlade FNRJ, došlo pod jugoslavensku državnu pripadnost (južna Koruška i dio Štajer: ske), sa Gradiščanskim Hrvatima. To je i period ponovnog oživljavanja predrasuda i neprijateljstava prema slaven: skim narodima kroz obnavljanje teorije o ekspanziji Slavena. Tako »Osterreichische Neue Tages Zeitung« od 25. 9. 1955, godine u članku »Da li se grozi Austriji narodna smrt«, Beogradu šem usporedjujuči (odnos 8 maprama broj djece koja se radjaju 31,8 na tisuču stanovnika) u Beču i one rodjene kaže doslovno, prema u »Na- tajedniku«, slijedeče: »To ča se je kazalo na dugi čas kao strašilo u čitanka, naime da čedu nekada sjeverni i južni Slaveni načiniti za svoje združenje most prik Austrije, postalo je uoči ove Činjenice več davno akutna pogibelj«? U takvoj situaciji koja je zaista pogodovala tendencijama germanizacije i asimilacije (a koje su i inače konstantno prisutne u razvoju Gradiščanskih Hrvata) ? [sto kao 1. > »Na$ tajednik«, Beč, l. 10. 1955., br. 40. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 183 našli su se pojedinci koji su se uspjevali oduprijeti takvim priüscima i dapače formirati nova središta za njegovanje vlastite kulture i osjedaja nacionalne pripadnosti i na taj način vratiti hrvatskoj manjini samopouzdanje, kao osnovni preduvjet borbe za narodni opstanak. Upravo to nastojanje da se održe kao etnička manjina i da se povežu sa svojim matičnim narodom di njegovim kulture i jezika, bolje rečeno epitet »izdajnika«, nika« i sl. Takvo bera kulturnim institucijama, a u cilju obrane svoje samosvojnosti, donosi Gradiščanskim Hrvatima »neaustrijskih etiketiranje Gradiščanskih Hrvata«, »neodgovornih Hrvata biva i predmetom (ministar vanjskih poslova Austrije) i A. Beblera. Tom clemenata«, »otrov- razgovora dr. Gru- prilikom dr. Gruber se ogradio od odgovornosti Austrije za to, napominjuči da austrijska vlada ne može odgovarati za pojedinačna mišljenja i napise." To je i period dogovora čeliri velike sile o budučnosti Austrije, odnosno period formuliranja Državnog ugovora. Austrija, svojim stavom da Jugoslavija nije partner pregovora o Državnom ugovoru i naglašavanjem da vam toga u medjusobnim odnosima dwiju zemalja nema spornih pitanja, več su ti odnosi normalni, želi naglasiti i upozoniti Jugoslaviju da nema prava da se brine za pripadnike svojih manjina i time miješa u unutrašnje stvari Austrije" Suprotan stav zauzela je Austrija kada se radilo o njenoj manjini u južnom Tirolu. Naime, prilikom sklapanja talijanskog mirovnog ugovora došlo je do magodbe izmedju Avstrije i Italije o juž. nom Tirolu. U početku je Austrija htjela južni Tirol uključiti u svoj državni teritorij, no kada je bilo očito da to me dolazi u obzir, ona nastoji da se austrijskoj manjini osigura u južnom Tirolu neka vrsta samouprave, u čemu i uspjeva. Doduše dr. F. Gschnitzer, narodni zastupnik, smatra da se ne može usporedjivati pitanje austrijske manjine u južnom Tirolu i manjina u Austriji, jer manjine u Koruškoj i Gradišču su samovoljno odlučile o svojoj pripadnosti Austriji, njihov teritorij je uveliko pokriven miješanim stanovništvom po macionalnom odredjenju, one u Austriji nisu ugrožene od nijednog odnarodjivanja i ikonačno austrijskoj manjini pripadaju, na temelju Paniškog ugovora izmedju Italije i Austrije, posebna prava, a kao osnovno pravo autonomije" 15. 5. 1955. g. zaključen je Državni ugovor o uspostavljanju nezavisne i demokratske Austrije, a stupio je ma snagu 27. 7. iste godine. Jugoslavija je pristupila Ugovoru 28. 11. 1955. g. kao članica Ujedinjenih maroda i kao država koja je 8. 5. 1945. g. bila u ratu Formalno veza koje s Njemačkom. pravno to Jugoslaviji daje pravo da od Austrije traži izvršenje ob- proizlaze iz Državnog ugovora, a da joj se ne prigovori da se miješa u unutrašnje poslove Austrije. (Čl. 37, st. 1 Državnog ugovora: »Svaki član Organizacije Ujedinjenih naroda ikoji je na dan 8. maja 1945. bio u ratu s Njemačkom i u to vrijeme imao status Ujedinjene nacije i koji nije potpisnik ovog ugovora, može pnistupiti Ugovoru i smatrat če se, od dana pristupanja, Udruženom u svrhe ovog Ugovora«.' silom " »Naš tajednik«, Beč, 1947. g., 1948. g., 1948. g., 1949. g., br. 12. br. 33. br. 51. > »Naš tajednik«, Beč, 1948. g., br. 18. " »Naš tajednik«, Beč, 11. 3. 1949. g., br. 11. ’ »Österreichische Neue Tages Zeitung«, 28. ll. 1955. g. * DrZavni ugovor o uspostavljanju Nezavisne i demokratske 1955. g., izdanje DSIP-a, sveska Narodne Republike Jugoslavije. br. 44, godina 1956., Austrie, medjunarodni Beč, ugovori 15. maja Federativne 184 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Medjutim, smatramo da osnovno pravo Jugoslavije predleži u činjenici što se radi o njenim manjinama, o manjinama čiji je matični narod hrvatski i slovenski. U tom Ugovoru Gradiščanski Hrvati kao i Slovenci u Koruškoj i Štajerskoj posebno su spomenuti u čl. 7 gdje im se garantira poseban status. Takvo koncipiranje Ugovora za pitanje manjina svaje ishodište ima jednim dijelom i u činjenici što nije udovoljeno zahtjevima Jugoslavije za revandikaciju dijelova teritorije Koruške odnosno Štajerske. Austrija, da bi se obnovila kao Savezna država u okviru granica od 31. 12. 1937. g. prihvatila je postavljene uvjete zajedno s obvezom da pruži pripadnicima hrvatske i slovenske manjine jednaka prava kao i svim ostalim gradjanima Austrije, plus posebnu zaštitu koja če im omogučiti da i nadalje zadrže i održavaju svoja obilježja narodne pripadnosti. Na taj način osim zaštite koja se Gradiščanskim Hrvatima pruža kao gradjanima Austrije — tu uključujemo pored unutarnje pravnih pravila i sve medjunarodne norme koje su za Austriju časom njihove ratifikacije postale obavezne (kao npr., Povelja UN, Opča deklaracija o pravima čovjeka, Konvencija o zabrani rasne diskriminacije, itd.) — oni uživaju i posebnu zaštitu kao pripadnici manjine koja je izričito spomenuta u članu 7 Državnog ugovora, Savezni kancelar Raab, prigodom debate u parlamentu o ratificiranju Državnog ugovora istaknuo je da »ako se odobri Držav. ni ugovor, onda se mora odobriti i izvesti svaki pojedini član toga Ugovora«, a tako i član 7 koji glasi: Clan Prava slovenačke 7 i hrvatske manjine l. »Austrijski državljani slovenske i hrvatske manjine u Koruškoj, Gradišču i Štajerskoj uživat de ista prava, uz jednake uvjete, kao svi ostali austrijski državljani, uključujuči pravo na vlastite organizacije, sastanke i štampu jeziku. 2. Oni imaju pravo na osnovnu nastavu na slovenskom na vlastitom ili hrvatskom jeziku i razmjerni broj vlastitih srednjih škola; s tim u vezi školski mastavni planovi bit če revidirani i odsjek nadzorništva za nastavu bit če osnovan za slovenske i hrvatske škole. 3. U upravnim i sudskim kotarima Koruške, Gradišča i Štajerske, gdje se nalazi slovensko, hrvatsko ili mješovito pučanstvo, slovenski ili hrvatski jezik bit če prihvačen kao službeni jezik uz njemački. U takvim kotanima bit če topografsko mazivlje i natpisi na slovenskom ili hrvatskom jeziku baš kao i na njemačkom. 4. Austrijski državljani slovenske ili hrvatske mamjine u Koruškoj, Gradišču i Štajerskoj sudjelovat če u kulturnom, upravnom i sudskom ustrojstvu na tim područjima uz jednake uvjete s ostalim austrijskim državljanima. 5. Bit če zabranjena djelatnost organizacija kojima je cilj da liše hrvatsko i slovensko pučanstvo mjihova manjinskog značaja ili prava? Prije nego krenemo menta uredjenja u daljnju analizu potrebno je razlučiti dva osnovna statusa narodnih manjina. S jedne strane tu su postoječa mo- pravna načela koja u večem ili manjem obimu pružaju manjini pravnu zaštitu, a s druge strane je tumačenje i primjena tih pravila, odnosno sankcije za njihove neizvršavanje u praksi. Čini nam se da upravo ta druga strana pruža večinskom narodu ? Isto kao i 8. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 šansu za primjenu diskriminacije 185 prema manjinskom narodu. Toga je bio svije- stan i autor članka u »Timesu« 1948, g. kada je povodom Ugovora Italijei Austrije o položaju austnijske manjine u južnom Tirolu napisao: »Način kako če se upo- trebljavati zakon biti če mnogo važniji nego same riječi zakona«." Promatramo li član 7 Državnog ugovora zajedno s ostalim članovima posredno odnose na položaj i zaštitu hrvatske i slovenske narodne koji se manjine u Austriji možemo zaključiti: formalnopravno položaj tih manjina je zadovoljavajuči i ne postoji diskriminacija pripadnika manjine u odnosu mna večinski narod — čak dapače — takav pristup pitanju manjina može poslužiti mnogim drugim zamjena za primjer. Medutim, ako pogledamo drugu stranu te zaštite, odnosno praksu i stvarni položaj navedenih manjina, smatramo da zadovoljstvu nema mjesta, jer je raskorak izmedju proklamiranog i stvarnog statusa pripadnika hrvatske i slovenske manjine i suviše velik, a Austrija neispunjavanjem svojih medjunarodnopravnih obveza koje proizlaze iz Državnog ugovora, u stvari one- mogučava manjinama da uživaju Ugovorom zajamčena prava. Austrija svojim ponašanjem na medjunarodnom planu potwrdjuje da razloga za zabrinutost ima — naime na pojedinim javljuju vjerske da u Austniji medjunarodnim me i jezične manjine postoje forumima nacionalne, (u UNESCO-u, mjeni službeni predstavnici odnosno odboru rasne o zabrani manjine, rasne več iz- samo diskriminacije, Treči odbor Generalne skupštine UN). Zatajivanjem nacionalnih manjina Austrija želi, dobiva se takav dojam, skinuti sa sebe obvezu koju je preuzela časom potpisivanja Državnog ugovora, odnosno stvoriti pogodno tlo za derogaciju Državnog ugovora. U daljnjem tekstu pokušati čemo ustanoviti, na osnovu dostupnih podataka i izvora, kako Gradiščanski Hrvati ostvaruju svoja Državnim ugovorom garanti- rana prava, a u cilju zaštite i očuvanja svoje nacionalne samosvojnosti i kako se u odnosu na mjihove potrebe i prava postavlja večinski narod. Jezik je jedno od osnovnih obilježja pripadnika svake narodnosti. Za manjinu je vrlo značajno u kom odnosu je mjihov jezik prema jeziku večinskog naroda. To nije samo pitanje pojedinca, več je to pitanje odnosa u društvu i uopče odnosa večinskog naroda prema manjini. Upravo zato nam ščanskih Hrvata i njegovoj upotrebi može poslužiti odnos prema jeziku Gradikao pokazatelj cjelokupnih odnosa večinskog naroda prema pitanju manjina. Naravno, samo ravnopravnost i jednak tretman jezika narodne manjine s jezikom večine pruža osnovu za skladan i nesmetan razvitak dotične manjine. Da li je to slučaj s hrvatskim jezikom u Gradišču? Nažalost nije, več se može reči upravo suprotno. Jezik Gradiščanskih Hrvata u Austriji odnosno u Gradišču je funkcionalno manje vrijedan od njemačkog jezika koji je jezik večine. Diskriminacija se očituje i u kritiziranju govora Gradiščanskih Hrvata, u nazivima »vodeni hrvatski« (razvodnjen) jezik, dokazivanjem da u jeziku Gradiščanskih Hrvata postoji mnogo dijalekata, a mema jedin- stvenog književnog jezika, da je gradiščanski hrvatski arhaičan jezik ili narječje u kom se ne mogu izraziti moderni pojmovi i sl. Godine 1970. A. Komfeind je autoru članka »Kroaten die gar keine sein wollen« Liebengu odgovorio izmedju ostalog i slijedeče: »Mislite da pelja ovakov put u geto? Mi smo suprotne misli. Dva jezika otvaraju put širem vidokrugu i opširnom poznavanju kulturnih dobara a me nazadovanje u današnjem svijetu i boljem gospodarstvenom napretku. Što " ,Naš tajednik«, Beč, 7. 2. 1948. g., br. 5. 186 Razprave in gradivo, Ljubljana, npril 1976, št. 7—8 se tiče različitih dijalekata, treba pokazati slične ili još bolje rečeno, na još gore pojave u njemačkom ti u (drugim jezicima. Swi dijalekte veže književni (jezik, pa tako i naš." Budučnost jednog jezika ne leži samo u njegovoj upotrebi u obiteljskom krugu, več i u njegovom razvoju kroz upotrebu u školama, javnom saobračaju, masovnim medijima komunikacije, štampu i sl. Ukoliko je jedan jezik na tim područji- ma potisnut i tretiran kao jezik drugog reda diskriminacija prema onima koji se služe tim jezikom se vrši na najosjetljivijem području i ostavlja najdugotrajnije posljedice. Djelovanje predrasuda i diskriminacije način koji nije mjerljiv pravnim instrumentima, može se vršiti na vrlo suptilan a odredjena propaganda plasi- rana iz bilo kog razloga i s bilo kojim ciljem može mnogo tome pridonjeti. Državni ugovor je pitanju jezika manjina posvetilo dosta pažnje. Ono je prisutno u cijelom čl. 7, a posebno se u stavu 3 odredjuje ravnopravnost hrvatskog i slovenskog jezika sa službenim jezikom u sudstvu, upravi i topografskim ozna- kama u Gradišču, Koruškoj i Štajerskoj, tj. područjima koja nastavaju pretežno pripadnici hrvatske i slovenske manjine. Kako primjena tih ugovorom garantiranih prava izgleda u praksi i kako se austrijska večina postavlja u odredjenim situacijama, pokušat čemo prikazati odnosom prema jeziku Gradiščanskih Hrvata u l. dječjim vrtičima, 2. školstvu (samo u najgrubljim crtama, jer če detaljnije o školstvu odnosno primjeni jezika biti riječi u posebnoj dionici ovog elaborata), zatim u 3. sudstvu, nog komuniciranja. 1. Hrvatski U br. jezik 4. upravi, u dječjim 21. Zakonika 31. 10. 1973. g. objavljen 5. topografskim oznakama i 6. u sredstvima masov- vrtičima za Gradišče je zakon (Landesgesetzblatt o dječjim vrtičima fiir das Burgenland) (Kindergartengesetz) od sa stu- panjem na snagu 1. 1. 1974. g. i Zakon o stručnom osposobljavanju odgojiteljica i odgojitelja u dječjim vrtičima. U tom zakonu koji regulira obrazovanje odgojiteljica i odgojitelja u gradiščanskim dječjim vrtičima, nema ni riječi o tom da bi oni odgojitelji koji rade u dječjim vrtičima u hrvatskim selima morali dokazati ispitom i svoje znanje hrvatskog jezika, več je ostavljeno hrvatskim opčinama (jer su one zadužene za javne način djeca se u najranijoj kasnije lakše prihvačaju dječje vrtiče) da same riješe taj problem. mladosti uče izražavanju samo na stranom kao svoj) i dobivaju kompleks manje materinjeg jezika. Često puta to nepodučavanje u hrvatskom Na taj jeziku (koji vrijednosti svog jeziku vodi do nezna- nja, a kasnije i zatajenja svog materinjeg jezika. Toga su bili svijesni oni koji su tražili da se u zakonu o dječjim vrtičima osiguraju prava hrvatske narodne manjine, a što se po njihovom mišljenju može izvesti i iz konteksta čl. 7 Državnog ugovora (konačno to su predšolske ustanove). Takvo nastojanje pribavilo im je epitet »ekstremista«. Da Austrija nije spremna prihvatiti takav način razmišljanja vanju i zaštiti narodnih manjina na svom tlu, u duhu prihvačenih nom ugovoru, dokazuje i njen stav o dječjim 1974. g.,? gdje se doslowno kaže: »Državni vrtičima ugovor ne izražen sadrži i brinuti o očuobveza u Držav- u Noti nikakvu od 2. 12. obavezu u ,Hrvatske novine«, Eisenstadt, odgovor predsjednika Hrvatskog kulturnog na članak objavljen u »Die Neue Zeit«, 20. 11. 1970. g. % Nota Austrijske vlade 510.02.00 upučena vladi SFRJ 2. 12. 1974. g. Re- društva Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 187 publike Austrije za stvaranje dje£jih vrtiča za manjine. U Koruškoj sada postoje privatni slovenski dječji vrtiči i ništa ne se za njima ukaže potreba«. stoji na putu otvaranja daljih u koliko 2. Hrvatski jezik kroz škole Kao što je naprijed spomenuto školska problematika (a samim tim i upotreba jezika, odnosno Gradiščanskih Hrvata kao pripadnika narodne manjine. ukratko osvrnuti ma one elemente koji omogučavaju diskriminaciju hrvatskog jezika, odnosno Gradiščanskih Hrvata kao pripadnika narodne manjine. Riječi Theodora Veitera izrečene ma Symposionu Croaticonu" mogu nam po- služiti kao uvodna napomena, ali i kao opči pristup austrijske prakse u pitanju ispunjenja čl. 7 Državnog ugovora u vezi s pitanjem hrvatskog jezika u školstvu. On je rekao: »Član 7 Državnog ugovora ne potribuje, da se u Gradišču hrvatski jezik predaje kao tudji — strani jezik, na peldu kao engleski, nego da hrvatski ima služiti kao nastavni jezik. Uljudnomu postupku prema manjini na području višega školstva u Gradišču mima ni slijeda ni traga. Jednomu školaru dati učiti svoj materinski jezik kao tudji jezik predstavlja upravo dolnju granicu na polju mamnjinskoga prava.« Nepovoljno stanje u školovanju hrvatske djece na materinjem jeziku očituje se i u tome što se nastava i u mekim dvojezičnim školama vodi na njemačkom jeziku; diskriminacija je prisutna i tamo gdje broj školskih polaznika pada ispod normale odredjene za otvaranje razreda, odjeljenja i škola. Organizacioni zakon obaveznih škola (LGBL, Nr. 42/1969) po kojem svakom školskom okrugu s manjinskim (dvojezičnim) mastavnim jezikom mora biti dodijeljeno i školsko područje s državnim nastavnim jezikom, pruža mogučnost njemačkoj večini da u svako vrijeme po volji odloču o napuštanju jedne manjinske škole, bez da se pita ma- njina, jer dozvolu za zatvaranje daje zemaljska vlada nakon konzultiranja škol- skog savjeta (o tome govori i T. Veiter u »Das Recht der Volksgrupen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien-Stuttgart 1970., str. 680). Položaj hrvatskog jezika je nakon odredbe Zemaljskog školskog savjeta od 19. 6. 1974. najteži u gimnazijama, jer je za slušanje materinjeg hrvatskog jezika kao nastavnog predmeta potrebno najmanje 24 zainteresiranih Hrvata — diskriminacija je očita, jer je istovremeno za učenje starogrčkog jezika potrebno samo pet učenika. Bilo je pokušaja ida se i naučno dokaže kako pohadjanje dvojezične nastave koči djecu u napredovanju i onemogučava im dobro savladavanje i jednog jezika. Tome je trebalo poslužiti i ispitivanje, provedeno stima učenika dvojezičnih škola kompanriranih u okviru OECD-a, o sposobno- s kontromom grupom djece s nje- mačkim materinjim jezikom." O svemu tome Jezik biti če više niječi u mavedenom referatu. u sudstvu Naprijed citirani stav 3 čl. 7 jasno i nedvojbeno ukazuje da se hrvatski jezik treba upotrebljavati kao službeni uz njemački jezik u sudskim kotarima gdje se nalazi hrvatsko ili miješano stanowništvo. Da je to neposredno 5 Symposion Croaticon, Beč, 1974. g., str. 106. “ Beiträge zur pädagogischen Psyschologie 171/184, Be&, bungsreserven des Burgenlandes«). 1966, str. uporabna 127—141 ustavna (Die Bega- 188 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 odluka sud je presudio u sporu Večeslava Gregoriča 5. XII. 1956. godine, kada je odlučio da stranka austnijskog državljanstva koja pripada manjini, a u sporu je, ima pravo na upotrebu svog materinjeg jezika u neposrednom kontaktu sa sudom. Presuda je pravilno tumačila smisao odluke stava 3 čl. 7., no u daljnjoj praksi to tumačenje nije poštivano. U prilog takvoj tvrdnji govori nam i napis iz »Ognjišča«, koji prenosimo jgotovo u ojelosti, a u kome se opisuju dva sudska spora u kojima sud nije prihvatio hrvatski kao službeni jezik uz njemački. »U Gradišču je trajalo neko vrime, dokle se je pružila zato prilika, a to je bila jedna tužba uprave Esterhazyjevih imanj protiv jednog Hrvata na ispražnjavanje stana. Tuženomu dostavljena je tužba u nimškom jeziku. Tuženi je poslije ovoga javio parničnom sudcu (Prozesrichter) da če se kod prvog ročišta (1. Tagstzung) služiti hrvatskim jezikom dosledno članu 7. državnoga ugovora. Sudac je saopčio tuženomu, da ne zna hrvatski i da če zato pozvati na raspravu tumača, ako on (tuženi) zaista mezna nimški. Tuženi je otklonio raspravu s tumačem i predao predlog na odbijanje i isključenje sudca (Ausschliesungs und Ablehnungsanstrag) i tumača u hrvatskom jeziku s nimškim prevodom. U predlogu je tuženi otklonio (abgelehnt) sudskoga tumača s obrazloženjem, da zadača tu: mača ne more biti, da tumači iz jednog uredovnog jezika u drugoga. Tuženi je predao sudu još jedno pisanje u hrvatskom jeziku naime, »Navještenje parnice Re- publici Austriji« (Streitverkiindung). Tim da je sud u Železnom primio spomenute predloge, je hrvatski jezik-barem ča se tiče predlogov — priznat po ustavni propisi kot uredovni (sudski) jezik. Protiv izjave tužiteljevoga advokata, da tuženi zlobno (mutwillig) kani razvlačiti proces i da se zato služi hrvatskim jezikom premda dobro govori nemški, uložio je zastupnik tuženog ukog (Riige) s obrazloženjem, da obrana ustavno garantiranoga prava nikad nije zlobna. Ročište (Tagsatzung) pred sudom u Železnom je završeno tako, da je parnični sudac (Prozesrichter) odlučio poslati parnični akt (Prozesakt) s obzirom ma pred- log na isključenje i odbijanje zbog nepoznavanja hrvatskoga jezika na viši je odgodio raspravu na neodredjeno vrime. S drugim ovakovim slučajem se je bavilo kotarsko poglavarstvo sud i u Železnom, komu je predana jedna hrvatska pisana molba za dozvolu održanja jednoga javnoga spravišča. Kotarsko poglavarstvo nije nriješilo molbe pošto je bila pisana hrvatski. Protiv trebni koraki«." ove očite nezakonite i protuustavne odluke poduzeti su po- Da se ništa bitno nije promijenilo u tretmanu hrvatskog jezika ikao službenog uz njemački, govori mam i spor Hubenta Rešetariča, u toku koga je on zahtjev da se spor vodi u duhu čl. 7 Državnog ugovora, tj. na hrvatskom postavio jeziku. Ovaj zahtjev H. Rešetarič je postavio pred prvim (dr. Kirchauer) i pred drugim (dr. Hergovič) sucem i oba su ga odbila s obrazloženjem da nema izvršnih zakona (Durechfiihrungsgesetze) za provedbu odredaba Državnog ugovora (te zakone je po njihovu mišljenju dužna donijeti Savezna vlada). Sudac Hergovič je na Rešetaničevu opasku, da on ne mora uzeti na znanje što nema provedbenih zakona odgovorio da si onda mora sam za drugu raspravu dovesti tumača. Rešetaničev je odgovor bio jasan — on je gradjanin Austrije, a ne stranac i traži da se na mjega primjeni čl. 7. DU. Parnica je odgodjena." 5 ,Ognjišče« kalendar za 1957. god., str. 91—92. % Hrvatske novine«, Gornja Pulja, 8. II. 1974. i 22. III. 1974., br. 6, 12, 15. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 I Veiter u »Symposionu 189 Croaticonu«" navodi da su mu poznati »slučaji da izvan rasprave pregovora sudac, ki vlada hrvatskim jezikom — a takvih nije malo — s hrvatskimi strankami, ki nerazumu nimški, po hrvatsku, a po ponovnom otvaranju rasprave prolikol'ra na nimškom i predaje presudu na mimškom, ar mu me dozvoljava pravna situacija, da se služi kot spisa hrvatskim jezikom«. Pre- ma tome možemo zaključiti da se takvim odnosom prema izričitoj zakonskoj obvezi u čl. 7. neposredno odražava i odnos prema Gradiščanskim Hrvatima — odnos diskniminacije i potiskivanja i tamo gdje im je zakon trebao pružiti posebnu zaštitu. Hrvatski kao upravno-službeni jezik Austrijski Državni ugovor nigdje ne govori o upravnim več o upravnim i sudskim kotarima gdje mora hrvatski i sudskim organima, biti u upotrebi kao drugi službeni jezik. To podrazumijeva, da hrvatski jezik mora biti drugi uporabni jezik u kotarevima gdje je hrvatsko ili miješano stanovništvo, na svim institucijama koje se služe njemačkim kao službenim jezikom. ravnopravan s njemačkim u pošti, na ma i uopče u javnom životu. Več u listopadu 1955. godine Znači željeznici, hrvatski jezik opčinskim u povodu izdavanja bi morao i kotarskim okružnice koruške biti služba- zemaljske oblasti o upotrebi slovenskog jezika kao uredovnog jezika u skladu s čl. 7. »Naš tajednik« piše: »Bila bi stara dob, kada bi i ured naše gradiščanske zemaljske vlade konačno izdao naredbu u istom smislu. lako je poznato da kod nas u Gradišču sve ide polaganije i treba dulje vremena, ipak kaže od odgovornosti, kad se sve učini u svoju dob«." Od tada je prošlo gotovo 20 godina, a internih službenih naredbi i preporuka opčinama za upotrebu hrvatskog kao upravno-službenog jezika u Gradišču nema, a kamoli zakonske potvrde da bi hrvatski jezik bio priznat kao upravno službeni u upravnim kotarevima sa hrvatskim i miješanim stanovništvom. U skladu sa dosadašnjom diskriminacijom hrvatske manjine na tom području medjunarodno priznatih i prihvačenih obaveza, austrijska vlada u svojoj Noti iz- medju ostalog kaže: »... pitanje službenog jezika u Gradišču treba da bude razmotreno u okviru Komiteta za vezu i da bude privedeno rješenju«." Znači rješenju«, medjunarodna a ne provedena obveza sa predstavnicima hrvatske treba biti tek razmatrana u život. Zar to ne znači nakon 20 godina pokušaj revizije Državnog mentu austrijske vlade? nacionalne grupe da bi bila »privedena dosta ugovora i to majavljen dugog perioda u službenom od doku- Topografsko obilježavanje i hrvatski jezik Za oznake i natpise topografskog karaktera u Noti" se kaže slijedeče: »Od obaveza postavljenih čl. 7 Državnog ugovora jedino se u praksi još neizvršen pojavljuje dio st. 3 koji se odnosi na oznake i natpise topografskog karaktera. Namjera Austrije da ispuni ovu odredbu Ugovora došla je jasno do izražaja donošenjem Saveznog zakona od 6. VII. 1972. iz razloga koji su poznati i jugoslavenskoj Vladi, mije dosad bilo moguče sprovesti ovaj zakon«. V »Symposion Croaticon«, Beč 1974., str. 106. % Naš tajednik«, Beč, br. 41 od 8. X. 1955. » Nota austrijske vlade 510.02.00 upudena vladi SFRJ 2. XII. 1974. god. 190 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Ova izjava se odnosi na topografske oznake i natpise u Koruškoj a ne i za Gradišče, jer je prigodom donošenja spomenutog zakona bilo rečeno da če se za Gradišče zakon istog značaja naknadno donijeti. Do danas on mije donesen. Diskriminacija hrvatske narodne manjine može se vidjeti na zemljopisnoj karti — nema upisanih hrvatskih imena za čisto hrvatska sela i hrvatske opčine, a i geografski nazivi (za rijeke, planine d sl.) su isključivo na njemačkom jeziku. O dvojezičnim putokazima i oznakama na seoskim tablama u Gradišču nema ni govora — pokušaji koji su učinjeni na tom planu okvalificirani su kao ilegalni i u protivnosti s krivičnim zakonom. Da li se nosu na čl. 7. stav 3. postoje različita mišljenja to može okvalificirati tako u od(usporedi T. Veiter i J. Andrassy). Vlasti su otklonile te »dodatke« i time je kratak period dvojezičnih topografskih natpisa bio završen. Hrvatski jezik u sredstvima Značaj sredstava masovnog masovnog komuniciranja komuniciranja u svakodnevnom životu nije po- trebno posebno isticati. Za Gradiščanske Hrvate taj značaj se očituje na dva kolosjeka. S jedne strane, stalna poplava njemačkih masovnih medija koji prodiru u sve pore života, pogoduje tendencijama asimilacije i germanizacije, pogotovo, ako nema protuteže korištenja tih medija na materinjem jeziku manjine. Pored toga »mi (Gradiščanski Hrvati) nimamo ni mogučnosti, da austnijske masovne medije mobiliziramo. Ako se javu oni ki želju mašu asimilaciju, onda čedu to svake nimške movine rado donesti. Ako se mi od Kulturnoga društva pojavimo i kažemo: 20 ljet je tomu, da se je potpisao Državni ugovor i ništa se ni do sada za nas učinilo, to nam ni jedne velike nimške novine nečedu donesti. I tako se više manje zašuti cijela problematika i skrb nas Hrvatov ovde u Gradišču«." S druge strane pred sredstva masovnog komuniciranja koja koristi manjina, postavlja se zadatak, ne samo neutraliziranja takvih tendencija, več još više da svojim utjecajem pospješuju jačanje narodne svijesti i potiču manjinu na očuvanje i daljnje razvijanje vlastitih obilježja, prvenstveno jezika i kulture. O izdavačkoj djelatnosti Gradiščanskih Hrvata i njenom značaju za manjinu biti če govora u posebnom referatu ovog elaborata, a ovdje čemo se osvmuti samo ma upotrebu hrvatskog jezika na radiju i televiziji. Možda bi bilo bolje reči na neupotrebu, jer je austnijski radio i televizija (ORF) odbio zahtjev Gradiščamskih Hrvata za vlastitim emisijama. Naime Gert ‚Bacher, nedugo po dolasku na poloZaj generalnog intendanta Austrijskog radija odgodio za vlastite emisije s obrazloženjem, da vlastiti studio za Gradišče. Konačni je zahtjev Gradiščanskih če se ito pitanje riješiti kada odgovor je medjutim Hrvata se postavi bio negativan." Čudno je i neprihvatljivo takvo stanovwište (pogotovo ako bi postajala dobra volja da im se u duhu čl. 7 Državnog ugovora pruži pravo da pod jednakim uvjetima s ostalim austnijskim državljanima sudjeluju u kulturnom ustrojstvu područja koja nastavaju) da nema mjesta ni vremena čak ni za najskromnije kratke emisije na hrvatskom jeziku, pored tni, a televizija dva programa. činjenice Odbijanje da austrijske radio emisije na hrvatskom stanice % Nota austrijske vlade 510.02.00 upudena vladi SFRJ 2. XII. 1974. god. % Izvod iz govora predsjednika HKD dr. Ivana Miillera na generalnoj sjednici 1. X. 1974 u Donjoj Pulji, Hrvatske novine, Matrštof, 4. X. 1974, br. imaju jeziku od strane 37. HKD Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 191 ORF-a ne može se pravdati (na što se oni pozivaju) podijeljenim stavom medju samim Hrvatima da li su takve emisije potrebne ili ne, Gradiščanske Hrvate u uvjerenju, da se prema njima vrši odredjena diskriminacija po pitanju prava upotrebe hrvatskog jezika na radiju i televiziji, podržava i odluka ORF da emitira program za radnike na privremenom radu u Austriji, kao i činjenica da se na stranim jezicima odašiljaju emisije za turiste (svojevremeno je Hrvatima prigovoreno da njihov jezik i tako večina stanovništva ne razumije, pa bi to za večinu bio nekorisno iskorišten termin u sredstvima masovnog komuniciranja). U njihovu traženju podržala ih je i austrijska Liga za ljudska prava koja je na svom generalnom zasjedanju u Beču 9. IV. 1972. god. zaključila da »... apelira na ustavno madležnu Saveznu vladu, da bi Narodnomu vijecu predložila odgovarajuče zakone za izvršenje čl. 7 Državnog ugovora u korist Gradi- ščanskih Hrvata i pni tom obratila pažnju i na madjarsku šča: da apelira nadalje na Austrijski postoječih slovenskih emisija u Radio narodnu grupu Gradi- radio da uvede — po primjeru Klagenfurtu — i u gradiščanski več dugo zemaljski program periodične emisije na hrvatskom jeziku...«? Austrijska vlada prema mišljenju izraženom u Noti 1974. smatra da se »obveza emitiranja posebnih programa na pojedinim jezicima ne može izvesti iz držav- nog ugovora«. Iz prikaza tih nekoliko tima i Slovencima područja u Koruškoj primjene prava i Štajerskoj kao koja su gradiščanskim posebno zaštičenim Hrva- manjinama garantirana ma osnovu Držawnog ugovora proizlazi da Austrija nije zaštitila te manjine od diskriminacije i da nije donijela odgovarajuče odluke potrebne za provedbu posebne immanjinske zaštite, što za pripadnike manjine ujedno znači i kršenje temeljnih ljudskih prava. Problemi Gradiščanskih Hrvata jasno ukazuju da austrijske najviše zakono davne i upravne institucije napuštaju malo po malo tretiranje manjinskih problema kao političkog pitanja Austrije i njenih medjunarodnih obveza. U takvoj, gotovo novoj konstelaciji političkih odnosa pretvara se manjinsko pitanje od političkog u stranačko, što objektivno utječe na znatno slabljenje, podvajanje i me djusobno sukobljavanje vim mizom neriješenih vodečih snaga te hrvatske pitanja Gradiščanskih manjine, a što rezultira čita- Hrvata. Sažetak Diskriminacija Gradiščanski integritet Hrvati i očuvanje pečat u njihovu činskog naroda. gradiščanskih su prolazili nacionalne razvitku i na Hrvata kroz različite samosvojnosti. odredjeni kao način narodne etape Svaka manjine u etapa utjecala na svojoj je na njihov u Austriji borbi svoj za način položaj u nacionalni ostavljala sklopu ve- 1919. godina i Mirovna konferencija u Saint-Germainu sa svojim odlukama bila je sudbonosna za daljnji razvoj Gradiščanskih Hrvata. Odbačena je ideja o stvaranju Koridora koji bi povezivao slavenske narode od Jugoslavije do Čehoslovaške. 1921. g. pro2 Veiter Theodor, Das Recht der Volksgruppen..., Wien-Stuttgart Hrvatske novine, Eisenstadt, br. 26 i 29, 27. VI. 70 i 18. VII. ® Das Menschenrecht, Wien, JG. 1972. 1970. 1970, str. 737 i Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, ät. 7—8 192 . an h veden je plebiscit Ma vništvo područja razgraničenja izmedju novonastalih ea de obalo opredijeliti u sklopu koje države žele nadalje egzi- i austrijska propaganda bile vrlo aktivne, Za Gradiščanrg Z čaživei madjarska in Pri stirati. u Burgenlandu — novoj pokrajini Austrije — nastali su novi pro ske Hrvate koji kraji ži ekonomskih Tae stala bez svoj jih prirodnih : s centara — Šopronja, im jr Z ae te dolazi do jačeg iseljavanja Gradiščanskih Hrvata u prekomor- sko A zelkiih . H svijest. nacionalnu svoju smirenja, Gradiščanski rada, umjesto Pe s Hrvati se R = K so; je površi manjina da nastoje koji onih te progon Osim što Austrije, Donje i Štajerske izmedju i denacionalizacija, germanizacija i otvorena Hrvate je posebno teško razdoblje, i podijeljena ukinuta Burgenland krajina sačuva za Gradiščanske period neizvjesnosti, bu: imaju duči da je njihova egzistencija u Austriji dovedena u pitanje i to zbog mogučnosti Gradišče postane nova domovina njemačkih izbjeglica iz susjednih zemalja Austrije. Te u historiji Gradiščanskih Hrvata, stranicu novu otvara 1955, godina Za slovensku če im Austriji, u manjinu i hrvatsku je, značajno države. spominje izričito se ih da sklop- godine ljen je Državni ugovor kojim je riješen status Austrije kao nezavisne demokratske da u članu 7. Državnog ugovora koji je obvezao Austriju da manjinama pruži ravnopravni razvitak sa svim ostalim stanovnicima Austrije, te da im osigura potrebne uvjete koji obilježja svoja i održavaju zadrže i nadalje da omogučiti pripadnosti. narodne 20 godina nakon potpisivanja Državnog ugovora je dovoljno dug period da se mogu donijeti odredjeni zaključci o tome kako Gradiščanski Hrvati ostvaruju svoja Državnim ugovorom garantirana prava u cilju zaštite i očuvanja nacionalne samosvojnosti, te kako se u odnosu na njihove potrebe i prava postavlja večinski narod. Jedno od osnovnih obilježja svake narodne manjine je i njihov materinji jezik. Prema tome odnos večinskog naroda prema jeziku manjine i mogučnostima njegove upotrebe u javnom životu predstavlja značajan indikator sveopčeg odnosa večinskog naroda pre- ma nacionalnim manjinama u svojoj zemlji. Ako analiziramo taj odnos prema jeziku Gradiščanskih Hrvata možemo konstatirati da nema govora o jezičnoj ravnopravnosti hrvatskog i njemačkog jezika u područjima gdje živi hrvatsko odnosno miješano stanovništvo, iako pruža osnovu samo ravnopravnost i jednak za skladan i nesmetan dišču funkcionalno vanje se očituje i u pokušajima manje vrijedan a bez jedinstvenog književnog tretman razvitak dotične od jezika da ga jezika, večine se proglasi jezikom koji jezika manjine manjine. tj. njemačkog, arhaičnim nema s jezikom Hrvatski izraza vedine jezik je u Gra- a njegovo nipodašta- sa mnoštvom dijalekata, za mnoge moderne poj- move i tome slično. Vrlo je malo onih koji priznaju da je znanje dva jezika prednost koja SIDE šire poznavanje različitih kultura, a time i obogačivanje vlastite kulturne tine. lako i Državni ugovor upotrebi jezika manjina u javnom životu posvečuje dosta pažnje, naročito u stavu 3 čl. 7, može se zaključiti na osnovu evidentnih činjenica da je Austrija učinila vrlo malo na ispunjavanju svojih obveza prema manjinama, a koje proizlaze iz Državnog ugovora. Vrlo suptilna diskriminacija Gradiščanskih Hrvata i njihovog jezika, koja se provlači od Zakona o stručnom osposobljavanju odgojitelja i odgojiteljica u dječjim vrtičima, preko diskriminacije hrvatskog jezika u sustavu školstva, svoju kulminaciju doživljava u potpunom ignoriranju obveza koje proizlaze iz Državnog ugo- vora, Hrvatski jezik (a time i Gradiščanski Hrvati kao manjina) je diskriminiran i potiskivan i tamo gdje postoji izričita zakonska obveza za Austriju da jezik manjine prihvati kao drugi službeni jezik. Zbog toga nije nimalo čudno da su se vodili sudski sporovi u kojima su stranke tražile, a nisu uspjele ostvariti svoje pravo na upotrebu hrvat- skog jezika kao ravnopravno važečeg njemačkom, što ne postoje dvojezične topografske oznake, što se ne tretira jezik Gradiščanskih Hrvata kao upravno službeni jezik u upravnim kotarevima s hrvatskim, odnosno miješanim stanovništvom, a da se i ne govori o argumentima s kojima se odbija zahtjev Gradiščanskih Hrvata za upotrebu njihovog jezika na radiju i televiziji, tj, sredstvima masovne komunikacije. Na kraju može se reči: Sva ta pitanja koja su ostala neriješena i nakon 20 godina od potpisivanja Državnog ugovora, kao i pojedine akcije (kao napr. popis stanovništva posebne vrste koji se namjerava provesti) ukazuju na činjenicu da u Austriji ne postoji dobra volja da se manjinama omoguči normalan razvitak u duhu proklamiranih i Državnim ugovorom prihvačenih medjunarodnih obveza, več naprotiv da se želi čim prije prestati tretirati manjinsko pitanje kao političko pitanje Austrije. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 193 Summary The Burgenland Croats The Burgenland Croats had lived through various stages in their struggle to preserve their national integrity and identity. Every stage left its mark in their development and in a certain manner affected their position in relation to the ethnic majority. The year 1919 and the peace conference at Saint Germain were ill-fated for the future of the Burgenland Croats. The conference rejected the idea of creating a corridor stretching from Yugoslavia to Czechoslovakia to link the Slav peoples. In 1921 a plebiscite was held at which the populations living in the areas of demarcation between the newborn states of Austria and Hungary were to choose the country in which they wanted to live. The Hungarian and Austrian propaganda campaign was intense. The Croats living in Burgenland since the province — a new had lost province its natural in Austria — economic were centres, faced Sopron, with Köszeg hely, so that more Burgenland Croats began to emigrate overseas, The nazi period was extremely harsh for the Burgenland Croats. Not new problems and Szombat- only was the province of Burgenland abolished and divided between Styria and Lower Austria, but germanisation and denationalisation were also ruthlessly pursued and everybody who wanted the minority to preserve its national consciousness was persecuted. After World War Two, instead of entering upon a period of tranquillity the Burgen- land Croats lived in uncertainty since their existence possibility of Burgenland becoming the new home in Austria was threatened by for German refugees from the the neighbouring countries. The year 1955 turned a new leaf in the history of the Burgenland Croats. This was the year of the conclusion of the State Treaty that solved the status of Austria as an independent and democratic state. As far as the Slovene and Croat minorities in Austria are concerned, it is significant that they are expressly mentioned under Article 7 of the State Treaty whereby Austria is obligated to ensure the minorities the same rights on equal terms as enjoyed by all other Austrian nationals as well as the necessary conditions for the preservation of the attributes of their ethnic status. Twenty years that have elapsed since the signing of the State Treaty is a sufficiently long period to make possible a judgment on the manner in which the Burgenland Croats have enjoyed their rights, guaranteed under the State Treaty with a view to protecting and preserving their national identity, and on the attitude of the ethnic majority towards their needs and rights. One of the basic attributes of every national minority is its mother tongue. Therefore the position taken by the ethnic majority to the language of the minority and its use in public life is an important indication of the general attitude of the majority to the national minorities in its own country. An analysis of this attitude to the language of the Burgenland Croats makes clear that there is no equality of the Croat with the German language in the areas where the Croat or mixed populations live, though only equality and the same treatment of both the minority and the majority languages provi- des a basis for a consistent and unimpeded development of a particular minority. Functionally the Croat language in Burgenland is less valued than the language of the majority, i.e. German, and this belittling attitude is reflected in look archaic with a multitude of dialects, without a common lacking terms for many modern ideas, and the like. There a knowledge of two languages is an advantage enabling with a view to enriching one's own cultural heritage. Thus guages the State Treaty places considerable emphasis the are one on attempts standard very few to study the use to make it form, a language who admit that different cultures of the minority in public life, especially under its Paragraph 3, Article 7. Judging by evident lan- facts Austria has done very little to fulfil her obligations to the minorities arising from the State Treaty. A very subtle discrimination of the Burgenland Croats and their language ranging from the Act on the training of the educational personnel in kindergartens to the discrimination against the Croat language in schools, reaches its culmination in a complete disregard for the obligations stemming from the State Treaty. The Croat lan- guage against (including and the ignored the part of Austria 13 Razprave in gradivo Burgenland even in to accept those Croats cases the minority as the where minority there language is population) an explicit as the second is legal discriminated obligation on official language. No 194 wonder Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 m so many people went to law asking in vain for the recognition of their right to use the Croat language as equal with the German, and arguing against the non-existence of bilingual topographical inscriptions as well as protesting against the the language of the Burgenland Croats as the administrative official administrative districts wit h the Croat or mixed populations. Better arguments advanced against the demands of the Burgenland Croats for language on the radio and TV, i.e. in mass media. refusal to accept language in the not mention the the use of their The conclusion to be made is as follows: all these problems that have remained unsolved even twenty years after the signing of the State Treaty as well as individual no fact that there is actions (e.g. the envisaged census of »a spec ial kind«) point to the good will in Austria to enable the minorities to develop normally in the spirit of the stated international obligations assumed under the State Treaty, but that, on trary, there is a tendency to stop treating as soon as possible the minori y an Austrian political guestion. the con- i {y question as Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8, str. 195—197 195 UDK 323.15(436.5— 863) Dr. Tone Zorn O Slovencih na avstrijskem Za presojo Štajerskem avstrijskih pogledov na slovensko vprašanje in dobro voljo po za- gotovitvi narodnostnih in jezikovnih pravic svojim državljanom slovenskega jezika, še posebej izstopa pogled republike Avstrije na štajerske Slovence. Dejstvo, da niso bili zanje na podlagi člena 7 avstrijske državne pogodbe po dvajsetih letih sprejeti nobeni zaščitni ukrepi iz območja navedenega člena, daje naši presoji še posebno veljavo, saj ne le prikazuje avstrijsko manjšinsko politiko v določenem območju, temveč tudi njene splošne težnje na manjšinskem področju. Pri je znano stališče Avstrije, da za štajerske Slovence veljajo nekatera določila žermenske mirovne pogodbe, ki so bila s podpisom avstrijske državne dejansko derogirana že leta 1955! Odnos do štajerskih Slovencev pa očrtuje trditev avstrijske note izročene Jugoslaviji z dne 2. decembra tem sen- pogodbe še posebej 1974, da se manjšinski problem na štajerskem vse do danes ni postavljal" Da temu ni tako, na pnimer priča po zmagi nad nacizmom vrsta nastopov slovenskega življa na območju avstrijske Radgone, na katerih so štajerski Slovenci terjali svoje narodnostne pravice" Značilno je, da omenjena avstrijska nota štajerskih Slovencev ne omenja, ter na splošno govori o manjšinah in ne z državno pogodbo definirani slovenski manjšini. Tako avstrijska uradna politika kakor stališče vodilnih političnih strank so si danes edina v tem, da slovensko štajersko vprašanje ne bi smelo priti v tekst državne pogodbe" Obmejni mesta del Štajerske na katerem Radgona/Radkersburg čan/Leutschach Slovenci zajema Lu- raz- za sklenitev avstrijske državne pogodbe in kot tako območje trikot) ter območja je bilo tudi predmet Nakazano radgonski predvsem območji in Sobote/Soboth. prav ma povojnih konferencah žive (takoimenovani tudi prišlo v zaščitna manjšinska določila pogodbe o obnovi neodvisne in demokratične Avstrije iz leta 1955." Značilno pa je, da je že prva avstrijska republika skušala zabrisati obstoj štajerskih Slovencev, saj jih šteje leta 1934 komajda ome- nja in še to z zbinnimi podatki po posameznih političnih okrajih. Politiko brisa- nja slovenskega življa je po letu 1938 nadaljeval tretji rajh, ki se je pri tem poslužil podobne delitve slovenskega življa kot je še danes najdemo na avstnijskem Koroškem, namreč na takoimenovane »Wenden« in na Slovence" Po drugi sve' Dokument odbora za odpravo rasne diskriminacije OZN, dok. CERD/C/R. 50/Add 6 z dne 8. avgusta 1973. ? Avstrijska verbalna nota z dne 2. decembra 1974 izročena Jugoslaviji, Zl. 510.02.00/ 300-6/74. > Prim. Koledar zgodovine KPJ — ZKJ, Ljubljana 1969, * Gl. Theodor Veiter, Das Recht der Volksgruppen und Sprachminderheiten in Österreich, Wien-Stuttgart 1970, 258. "> Memorandum vlade Federativne Narodne Republike Jugoslavije o Slovenačkoj Koruškoj, pograničnim slovenačkim delovima Štajerske i Gradiščanskim Hrvatima, Beograd (1949). % % Tone Zorn, Prispevek k ljudskemu štetju leta 1939 na Zgornjem Štajerskem. časopis za zgodovini in narodopisje (nova vrsta), Maribor 1971, št. 2, 329—335. Iz» 1% Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 tovni vojni te delitve v nasprotju z avstrijsko Koroško na Štajerskem ne nademo več, dejstvo, ki kaže na njeno nekdanjo skonstruiranost. Za odnos oblasti do slo- venske manjšine na Štajerskem je sedaj značilno, da v uradni objavi štetja leta 1951 Slovencev ne najdemo, ampak je del Štajercev slovenskega jezika vpisan v rubriko ostali »neznani« (299 oseb). Da je prav pni tem štetju prišlo do pritiskov na manjšino, priča dejstvo, da so v občini Dedonci/Dedenitz, kjer so našteli največ oseb slovenskega jezika, župan in občinski svetovalci protestirali pri pnistojnih oblasteh, češ da so jezikovni podatki štetja napačni, ker da se prebivalstvo iz političnih vzrokov odreka pripadnosti slovenstvu." Značilno je, da se je kljub kasnejšemu protestu predstavnikov občine med 116 občani vsega 14 prištelo k nemškemu občevalnemu zani protest za jeziku, ne glede na to pa je očitno, da so oblasti uporabile nakačrtanje slovenskega življa pri uradni objavi podatkov tega štetja. Za vrednotenje dotedanjih in kasnejših štetij je značilno, da našteli v tem kraju vsega 48 oseb slovenskega jezika, da pa je 1951 to število na 102. Podoben primer je občina Žetinci/Sichelsdorf, kaj leta Slovencev sploh ne bilo, vendar pa so 1939 leta našteli 189 oseb jezika. skem Po jezikovnih prostoru okraju Radgona Štajerskem podatkih zmanjšalo štetja število 135 in Lipnica v jezikovnih leta 1961 Štajercev 89." Leta kategorijah pa bi se na slovenskega 1971 so po s slowenisch so 1939 leta leta naraslo naj bi 1951 slovenskega avstrijsko-jugoslovan- jezika na 229 od sumarnih našteli podatkih 1684 oseb na tega v celem slovenskega jezika? V marsičem zavrača jezikovne navedbe dotedanjih avstrijskih popisov vir iz leta 1951, ki v nasprotju z uradno statistiko opozarja ma prisotnost 9.700 oseb slovenskega jezika na celotnem avstrijskem Štajerskem, od tega večji del »v okra- ju Radgona«." Za spoznavanje asimilacijskega pristopanja oblasti do manjšine pa je značilna razprava v štajerskem deželnem zboru junija 1959 leta, med katero je bilo poudarjena težnja po krepitvi nemštva na obmejnem avstrijsko-jugoslovanskem prostoru, torej tam, kjer živi slovenska skupnost. Značilen je bil na seji protest proti temu, da se sploh govori o vprašanjih tega prostora, opozoriti pa je tudi na izjavo takratnega deželnega glavarja Josefa Krainerja, po kateri so Šta- jerci v srečnem položaju, da jim ni treba »v kakršnikoli obliki« izpolniti obvez državne pogodbe, ker da število tistih, ki govore »slovensko« bi se dalo prešteti na prste ene roke. Ob tem pa je še pokazal ma politično ozadje takratnega zamolčevanja manjšinskega vprašanja." Tako kot na avstrijskem Koroškem, je tudi na štajerskem obmejnem prostoru vidno delovanje raznih nemških nacionalnih društev, med katerimi še posebej izstopa Alpenlandischer Kulturverband Siidmark (AKV Sudmark). Društvo nastopa kot neposredni naslednik predvojnega in nacifiziranega društva Deutscher Schulverein Siidmank; ob njegovi ustanovitvi leta 1952 pa so tudi poudarili, da ? Ernst Lot und Erker Waage, u. Manfred Rundbrief des Straka, Die volkspolitische Alpenlandischen Lage Kulturverbandes in steirischen Siidmark, Grenzland. št. 2, 1963, 6. % Več o tem: Tone Zorn, Zamejski Slovenci v avstrijskem delu Štajerske po podatkih ljudskih štetij 1951 in 1961. Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, 1967, zv. 1, 54—55 in tam cit. lit.; poleg tega še Franz Riedl, Die Ungarndeutsche, 21. januar 1973, št. 2. ? Statistische Nachrichten, Wien, 1973, 8. Walter Neunteufel v Die sterische Bevölkerung, Graz 1951, 69. H 34, Sitzung des Steierm. Landtages, IV. Periode, 617. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 197 se bo društvo zavzemalo za »iste cilje (kot Deutscher Schulverein Siidmark), prilagojene današnjemu času«." Med nalogami je AKV Siidmark omenjajo obrambo narodnostnega prostora. Pravila društva zajemajo dalje utrjevanje posebno pozornost posveča društvo predvojnim kaže tudi dejstvo, da so narodnega prostora (Volksboden). še mladini." Povezanost sedanjega društva s pri njegovi ustanovitvi leta 1952 sodelovali sodelavci predvojne organizacije. O dejavnosti društva priča dejstvo, da je društvo ustanovilo vrsto podružnic na obmejnem štajerskem prostoru, kjer žive tudi Slovenci. Posebna skrb AKV in podobnih društev pa velja šolam na obmejnem področju. Tako je znano, da ima, vključno s šolo v koroškem Potoku pri Labotu/Bach bei Lavamiind, pokroviteljstvo nad 27 šolami 28 različnih društev, poleg njih pa tudi razne šole. Med društvi najdeno tudi razna študentska društva, poznamenovanja s ikraji v osrednji Sloveniji (p. c. B! Allemania Marburg zu Graz ter Akad B! Carniola, Graz)" Povzetek O Slovencih na avstrijskem Štajerskem Za presojo avstrijske pripravljenosti izpolniti določila člena 7 avstrijske državne pogodbe še posebej izstopa pogled republike Avstrije na štajerske Slovence. Tako niso bili do sedaj sprejeti nobeni zaščitni ukrepi na podlagi tega člena, po drugi strani pa stoji uradna Avstrija na stališču, da slovensko manjšinsko vprašanje na Štajerskem sploh ne obstaja. Ob tem skuša članek kritično pretresti dostopne jezikovne podatke dosedanjih ljudskih štetij na prizadetem ozemlju ter opozarja na prizadevanja po statističnem zmanjševanju števila pripadnikov slovenskega jezika. Posebej je v članku omenjene delovanje nemško-nacionalnih organizacij na avstrijsko-jugoslovanskem prostoru. Summary The Slovenes in Austrian Styria The attitude of the Austrian Republic towards Styrian Slovenes is highly symptomatic for the evaluation of the Austrian willingness to implement the provisions of Article 7 of the Austrian State Treaty. On the one hand, no protective measures have been adopted hitherto, and on the other,, the official Austria is taking the view that the Slovene minority problem in the border region of Styria simply does not exist. The author makes a critical analysis of available linguistic data resulting from past censuses in the controversial area and draws attention to attempts at statistically reducing the number nisations 2 bliki. > " of the Slovene-speaking in the Austrian population. The activity territory bordering on Yugoslavia of German nationalist orga- is also mentioned, ,Deutscher Schulverein — Siidmark« in njegovi nasledniki v drugi avstrijski repuSlovenski vestnik, Celovec, 5. februar — 25. marec 1960, št. 6—13. Glej vsakokratno objavo programa društva v njegovem glasilu Lot und Waage, Graz. Prav tam. GRADIVO Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—3 Prilog Našemu SPOMENICA Tajedniku od 26, novembra 1955 HKD-a Donašamo potpuni tekst spomenice, ku je HKD u Beču i našoj zemaljskoj vladi u Železnu o želja i a u Gradišču, izradjenji na temelju austrijskoga državnoga u NA AUSTRIJSKU BEČ, SAVEZNU 2 s . ae saveznoj vladi € narodne manjine govora, član 7. VLADU I., BALLHAUSPLATZ Gledeč na to, da je austrijski državni ugovor dne 27. jula 1955, stupi na to, da slovenske 4 su u članu 7 austrijskoga državnoga ugovora sadržane radio nacine ppee i hrvatske manjine u Austriji, ima Hrvatsko Kulturno Društvo u Gradišču čast. da preda austrijskoj saveznoj vladi slijedeču i prosi, da ispita temeljito od društva ne i upravnotehničke mjere, ke iz toga z SPOMENICU razložene želje i prijedloge i da naredi legislativrezultiraju, I. Do sada nije postojala u Austriji nijedna vlast, čija zadača bi bila da se brine za u državi živeče jezične manjine. Niti kod saveza niti kod saveznih zemalj bilo je službenih mjestov, kamo su se mogli pripadniki manjin ili njihovi zastupniki obratiti, da se posluhnu njihove opravdane želje i brige. Istina, postojao je, a postoji možda i još nadalje, u uredu saveznoga kancelara — vanjski posli — jedan manjinski referat. Ali njegov djelokrug je više manje ostao zakrit svim pripadnikom manjin. Kontakt s manjinami ovi referat nije održavao. Njegove zadače, kako izgleda, bile su pred svim statistične naravi, Radi toga je bio položaj manjin usprkos svim dobromišljedim ustavnim zakonom i naredbam mirovnoga ugovora nezadovoljavajuč. Istoga mišljenja bio je i pokojni savezni pred- sjednik dr. Karl Renner, kad je u oktobru 1950. prilikom jedne audijencije izjavio: »Situacija je nezadovoljavajuča i postavljanje jedne komisije za narodnost kao manjinski referat je potribno«. na Da bi se u budučnosti takovi nedostatki isključili, neka se uredu referati za manjine, Radi toga predlaže Hrvatsko Kulturno Društvo: . a) postavljanje referata za manjine u uredu saveznog kancelara i b) postavljanje referata za manjine kod nadležnih zemaljskih vladov. 5 z Djelokrug ovih referatov bio bi skupni: pripravljanje i provedjenje svih zakonskih i upravnotehničkih mjerov, ke su potribne za izvršenje naredbov člana 7 austrijskoga državnoga ugovora po duhu i slova; Djelokrug referata u uredu saveznoga kancelara leži na saveznom području, a onoga kod zemaljske vlade na pokrajinskom O sastavljenju ovih referatov glasi naše stanovišče ovako: području. k a) Referat u uredu saveznoga kancelara: Referat je neposredno podredjen saveznomu kancelaru. Peljač referata je jedan od savezne vlade imenovan akademski naobražen činovnik, komu ima da asistira kao činovnik (sekretar) po jedan pripadnik hrvatske i slovenske manjine. Obadva činovniki neka budu akademičari. Ovim trim činovnikom ima se dodati kao savjetodavni organ jedan manjinski odbor, komu imaju pripadati po dva zastupniki Gradiščanskih Hrvatov i Koruških Slovencev kao i po jedan zastupnik dvih največih u Narodnom savjetu zastupanih strankov. Pred imenovanjem referenta u činovničkom stanju i njegovih dvih sekretarov imaju se čuti mjerodavne organizacije manjin. Pripadniki manjinskoga odbora bit čedu imenovani od organizacijov manjin, zastupniki strankov od političkih strankov. k b) Referat kod zemaljske vlade: , Referati su podredjeni zemaljskim poglavarom direktno. Peljač svakoga referata je jedan od zemaljske vlade imenovan akademski naobražen činovnik, ki mora u Gradišču 200 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 biti pripadnik hrvatske narodne grupe. Kao savjetodavni organ ima jedan manjinski odbor, ki se u Gradišču ima sastaviti od četirih skih Hrvatov kao i od pojednoga zastupnika od dvih največih u se dodati zastupnikov zemaljskom referentu Gradiščansaboru za- stupanih strankov. O imenovanju referenta i njegovoga odbora valja to, ča se je k a) referat u uredu saveznoga kancelara, reklo. II. Jasno opisanje djelokruga referata kod savezne vlade i onih kod rezultira iz bližih naredbov člana 7 austrijskoga državnoga ugovora. K ovomu glasi stanovišče Hrvatskoga Kulturnoga Društva: K točki zemaljskih vladov 1 člena 7: Hrvatsko Kulturno Društvo u Gradišču ustanovljuje, da su jezične manjine u Austriji i do sada jur imale pravo na vlastite organizacije, spravišča i štampu u svojem vlastitom jeziku. K točki 2 člana 7: Ca se tiče elementarnoga čavanje u hrvatski osnovni ljeta če se zapeljati ranje hrvatske mjeri nastavnih U svi gradiščanski terinskoga jezika, školare, mora se načelno u hrvatskom u nimškom jeziku. jeziku, ko ustanoviti, da se mora Početo drugoga od če se pak podu: školskoga daljeiduč proširiti. se zeti obzir na metodiku dvojezične pouke, da po istupljenju iz nadareno dite more i mora vladati kako nimškim tako i hrvatskim u zadovoljavajučoj postoječih vršiti i podučavanje Pri podučavanju ima škole svako prosječno jezikom podučavanja škola ima glavni neophodno škola, se hrvatski ukoliko u riči i pismu. planov ke poiščuje jezik to do sada Da se postigne ov cilj, bit če reformi- potribno. upeljati najmanje kao pet školarov hrvatskoga ma- obligatorni nastavni predmet sve- još nije slučaj. Svim onim školarom za nimškoga ili koga drugoga materinskoga jezika, ki se hoče učiti hrvatski jezik na mjesto koga drugoga tudjega jezika, mora se dati za to mogučnost. Isto tako je na svi gradiščanski trgovački škola, na obrtni, seljački i domačinski produžni škola za svu dicu hrvatskoga materinskoga jezika, ako iznaša broj dice pet, hrvatski jezik obligatan predmet s obzirom na njihovo zanatno izobraženje. nije S obzirom nato, da podizanje jedne vlastite hrvatske sridnje škole u Gradišču ovčas moguče, potribuje Hrvatsko Kulturno Društvo u Gradišču, da se odmah upelja hrvatski jezik u svi gradiščanski srednji škola kao nastavni predmet i to u istom broju ur, kako kod svih tudjih jezikov, ki se do sada u Gradišču podučavaju. Provedjenje ove mjere je naročito iz zgledanja na potpuno obistinjenje naredbov slijedeče točke 3 člena 7 bezuvjetno potribno, buduči da se na sridnji škola izobrazuje večina budučih činovnikov. Iz provedjenja naredbov točke 3 člana 7 če se naime jezični činovniki u svi grana uprave i pravosudja. U Gradišču ne postoj ovčas niti jedna vjerska škola za učiteljice u Železnu. To s mnogo pokazati znatna potriboča u dvo- preparandija za učitelje i učiteljice, samo jedna je za gradiščanski učiteljski naraštaj povezano štete. Potribno je, da se od strani državne preparandije za učitelje i učiteljice nje jedne državne preparandije za učitelje saveza počne čim prije s podizanjem jedne u Železnu. Gradiščanski Hrvati su u podizai učiteljice u Železnu osebito zainteresirani, buduči da bi u ovom zavodu bilo jamčeno jednako izobraženje potribnoga hrvatskoga učiteljskoga naraštaja. Do postavljenja jedne posebne zgrade za državnu preparandiju za učitelje i učiteljice more se s postepenom izgradnjom ovoga zavoda več sada tako započeti, da se več u školskom ljetu 1956/57. u novoizgradjenoj saveznoj gimnazijalkiu Železnu osnuje prvi razred preparandije za učitelje i učiteljice. Prostorije za ov cili su dane. Da mogu se učiteljski ispuniti naraštaj svoje zadače, teljice mimo obligatnoga u mjeri povoljnoj u za hrvatske držimo za podučavanja četvrtom i jezik izibrali, otpada kao hrvatskoga petom Za školare i školarice nehrvatskoga tudji škole potribno, razredu u Gradišču da se na jezika kao i materinskoga izjednačenje postavi u položaj, preparandizja metodika nastavni za da bude učitelje i uči- predmet dvojezičnoga podučava podučavanja. jezika, ki su si hrvatski jezik kako podučevanje u kom drugom tudjem jeziku. U. svi škola, u ki se podučava hrvatski jezik kako za školare hrvatskoga tako i za školare koga drugoga materinskoga jezika, ima se hrvatski jezik na dva načine poduča- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 vati, ar donašaju koga drugoga školari hrvatskoga materinskoga 201 materinskoga jezika druge temelje za to, nego dica jezika. U budučnosti smidu na hrvatski škola u Gradišču samo takovi učitelji podučavati, ki su položili ispit zrelosti u hrvatskom jeziku s uspjehom. Za definitivno namješčenje potriban je ispit sposobnosti u hrvatskom jeziku po postoječi propisi za ov ispit pred jednom posebnom sekcijom jedne za ov posao predvidjenje ispitne komisije. To isto valja za učitelje, ki podučavaju hrvatski jezik kao nastavni predmet na drugi ščanski škola. One učiteljske osobe, ke več podučavaju na hrvatski škola, moraju do 31. položiti dodatni ispit iz hrvatskoga jezika. Dječje čuvarnice u hrvatski opčina imaju se peljati u hrvatskom jeziku. personal mora vladati obadvimi Gledeč na to, da se u točki jeziki. 2 člana 7 statuira jedno posebno odjelenje gradi- 12. 1958. Odgojni školske nad- zorne oblasti za hrvatske škole, postavlja se potriboča izgradnje jednoga posebnoga odjelenja zemaljskoga školskoga savjeta u Gradišču. Peljač toga kod ureda zemaljske vlade osnovanoga i glasom. referata za manjine ima pripadati zemaljskom školskom savjetu s mjestom Za uspješno školsko nadziranje bit če potribno, da se hrvatske osnovne škole oddilu od sadašnjih školskih nadzornih kotarov i združuju dva posebne hrvatske školske nadzorne kotare, i to jedan za kotare Niuzalj, Železno, Matrštof i jedan za kotare Gornja Pulja, Borta i Novi Grad. Vrhovno nadzorničtvo pelja hrvatski zemaljski školski nadzornik, ki istodobno nadzira i podučavanje hrvatskoga jezika na svi drugi gradiščanski škola. Gledeč na vjeronauk vjeronauk, hrvatskoj Potribne dučavanje stavni more se reči, da se ima u svi škola Gradišča, u ki se podučava dici predavati u materinskom jeziku, ako iznaša broj dice pet. podloge za hrvatskoga reformiranje nastavnih planov jezika na drugi škola, ima za hrvatske izraditi jedna škole, posebna kao i za komisija po- za na- plan. Za održavanje ispitov sposobnosti za podučavanje u hrvatskom jeziku i za podučavanje hrvatskoga jezika drugi škola u Gradišču ima se u okviru postoječe ispitne komisije postaviti jedna posebna hrvatska sekcija. K točki 3 člana 7: Ov član ustanovljuje, škomu pripuščan kao da je hrvatski jezik u upravni uredni kotari Gradišča dodatno k nim- jezik. S obzirom na izričiti manjak u dvojezični činovniki imaju se predaje u hrvatskom jeziku primiti, ali se more njihovo pismeno izvršenje obavljati do 31. 12. 1958 u nimškom jeziku. Vlasti, ke dolazu u pitanje, imadu zadaču, naobraženih činovnikov na raspolaganje. Manjinski njim pridati vladu kao i na dvojezičnih korporacijov zičnih referati kod manjinski korporacije činovnikov kod javnoga prava činovnikov na ureda odbori saveznoga imadu javnega svih s u dvojezični stoji do kancelara prikladnimi prava saveznih da i kod da vlasti, kotari i opčina bude časa zemaljskih prijedlogi za to skrbiti, i zemaljskih ovoga na dosta dvojezično vladov kako saveznu i zemaljsku s daljeidučom izobrazbom kod stao eksekutive, potribni kao i kod broj dvoje- i raspolaganje. Pri ustanovljenju autentičnih imen i natpisov topografske naravi u dvojezični kotari i opčina moraju se u obzir zeti imena i natpisi, ke je ustanovila jedna komisija Hrvatskoga Kulturnoga Društva u Gradišču. K točki 4 člana 7: U bududnosti de biti potribno, da se državnomu referatu za narodnu prosvjetu prii jedan referent za gajenje hrvatskoga narodnoga i kulturnoga dobra. Gledeč diozimanja na upravni i sudbeni ustanova ustanovljujemo, da su nam ova prava bila ustavno garantirana, ali njevo provedjenje u praksu zbog velikega manjkanja dvojezičnih činovnikov — pred svim kod sudbenih oblasti — nije bilo jamčeno. Da se odstrani ov nedostatak pokazujemo na naše prijedloge k točkam 2 i 3 člana 7 doda državnog ugovora. 202 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 K točki 5 člana 7: ke Hrvatsko Kulturno Društvo u Gradišču pozdravlja prepoved imadu cilj, za da zamu hrvatskomu i slovenskomu djelovanja organizacijov, stanovničtvu njihovo svojstvo i prava kao manjina. U pripadajučoj provednoj naredbi mora se ali jasno ustanoviti, ko djelovanje ima za posledicu takovu prepovid od strani direkcije za sigurnost na prijedlog manjinskoga referata. Hrvatsko Kulturno Društvo u Gradišču III. si je svisno poteškoč, ke čedu provedjenje člana 7 državnoga ugovora kao i ispunjenje na temelju ovoga člana 7 od njega (društva) postavnih prijedlogov donesti sa sobom. Mi smo ipak mišljenja, da se sa stalnim kontaktom dotičnih saveznih i zemaljskih vlasti s nadležnimi zastupniki noga ugovora na svestranu manjin more postignuti ostvarenje naredbov dobrobit i na svestrano člana 7 držav- zadovoljstvo. Gradiščanski Hrvati su se u prošlosti uvijek pokazali kao vjerni i lojalni sini Austrije. Oni čedu i u budučnosti čvrsto i vjerno stati uz domovinu Austriju. Ravno iz ove lojalnosti donaša Hrvatsko Kulturno društvo u Gradišču saveznoj vladi na znanje, da je eno uoči naredbov čla na34 (šefi disijov) državnoga ugovora stavilo ovu spomenicu na znanje ambasadorom četirih potpisnih sil državnoga ugovora u Beču. Iganc Horvat, predsjednik Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Priloga2 Memorandum der Karntner Slowenen zur Schulirage 204 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Andie Österreiehisehe Bundesregierung „ Besorgt über die verworrenen Schulverhältnisse, die durch den Erlaß des Herrn Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. September 1958 hervorgerufen wurden, schen wir uns veranlaßt, mit dieser Denkschrift an’ dic Usterrcichische Bundesregierung heranzutreten. Die Republik Osterreich hat durch die Unterzeichnung und Ratifikation des Österreichischen Staatsvertrages im Artikel 7 die Verpflichtung zur Wahrung der nationalen, kulturellen und wirtschaftlichen Rechte, der slowenischen Minderheit in Kärnten übernommen. Der Herr Bundeskanzler hat anläßlich der Ratifikation des Staatsvertrages ausdrücklich betont: »Ich muß aber betonen, daß die Abstimmung über den Staatsvertrag auch die Verantwortung für jeden einzelnen Paragraphen in sich trägt. Mit Reservationen für den einen oder anderen Paragraphen zu kommen und sich hinterher auszureden — das ist keine Art, den Staatsvertrag zu genchmigen. Ich ımuß betonen, daß bei der Abstimmung über diesen Staatsvertrag jeder Abgeordnete, der dafür stimmt, auch für alle Artikel und Paragraphen scin Votum ausspricht, daß sich keiner ausreden kann, sonst stimme er gegen den Staatsvertrag.« Es wurde also auch der Artikel 7 des Staatsvertrages ohne jeden Vorbehalt angenommen, das heißt seinem gesamten Inhalte und Umfange nach. Interpretation des Artikel 7 Für die richtige Interpretation der Bestimmungen des Artikel 7 ist es notwendig, kurz seine Entstehungs- geschichte zu betrachten. Zweifellos wurde der Usterreichische Kompromissen zwischen den vier Großmächten Staatsvertrag als Resultat einer ‚Reihe und der Republik Osterreich geschlossen. von Zu den entschei- densten Vereinbarungen über den Österreichischen Staatsvertrag gehört wohl der Beschluß der vier Großmächte vom 20. Juni 1949, der folgende Fragenkomplexe des Staatsvertrages einer Lösung zuführte: 1.) wurden die Grenzen von 1938 bestätigt; 2.) wurde die Einigung hinsichtlich des Deutschen Eigentums erzielt; 3.) wurden die Schutzbestimmungen für die slowenische Minderheit in Kärnten und Steiermark und für die kroatische Minderheit im Burgenland beschlossen. Die Einigung über diese drei Fragenkomplexe war die Vorbedingung, die dann schließlich in einer günstigen internationalen Situation zur Wicderherstellung der Unabhängigkeit und Selbständigkeit Usterreichs führte. Der Versuch, den Abschluß des Staatsvertrages ohne Berücksichtigung dieser Fragenkomplexe zu er- reichen, der sogenannte Kurzvertrag, ging fehl. Jede Teilfrage dieser Einigung spielte im Verlaufe der Befreiung und Erneuerung eine gleich wichtige Rolle, da die Einigung über cine Frage erst zur Finigung über die andere führte, In Anbetracht ihrer Wichtigkeit war insbesondere die Frage des Mindorheitenschutzgesetzes Gegen- stand 'gründlicher Beratungen zwischen den Vertretern der vier Großmächte und Österreichs in den folgen- den zwei Monaten des Jahres 1949. Die österreichischen Vertreter haben bei diesen Beratungen mitgewirkt und zu jeder Bestimmung separat auch die Einwilligung gegeben, wie dies der damalige österreichische De- legierte und Außenminister Dr. Karl Gruber ausdrücklich bekundet. Kärnten und Burgenland sind Länder mit verschiedenen Traditionen und auch die Lage der slowenischen und der kroatischen Minderheiten war zur Zeit der Beratungen und Beschlußfassung über die Formu- lierung des Artikel 7 nach der Verordnung gelungen aber waren Gebiet. Die Kärntner verschieden. Die wichtigste Sonderheit für Kärnten war das zweisprachige Schulwesen aus dem Jahre 1945, während die Situation im Burgenland eine andere war. Beide Renach den Erklärungen des österreichischen Vertreters zweckentsprechend, jede für ihr Regelung der zweisprachigen Schule bezeichnete Außenminister Dr. Karl Gruber auf der Londoner Konferenz.sogar ausdrücklich als vorbildliche Lösung. Die Vertreter der vier Großmächte ha- ben deshalb gemeinsam mit dem die damals bestehende Regelung Der Artikel 7 wurde derart land umfaßte. Beide Regelungen Vertreter Üsterreichs als Grundlage der Minderheitenschutzbestimmungen in ‚Kärnten und im ‚Burgenland genommen. formuliert, daß er sowohl die Regelung in Kärnten als auch die im Burgenwerden durch den Artikel 7 noch erweitert hinsichtlich der Errichtung von Mittelschulen und der Schulaufsichtsbehörde. Die Zweisprachigkeit wird auf das gesamte öffentliche Leben ausgedehnt und der slowenischen bzw. kroatischen Sprache der Charakter einer zweiten ‚Amtssprache zuctkannt. Schon damals aber sahen sie auch voraus, daß gegen die Zuerkennung einer derartigen Gleichberechtigung der Minderheit undemokratische Elemente Sturm laufen und versuchen werden, die eig are zu revidieren. Für diesen Fall haben sich die Verfasser des Staatsvertrages keineswegs auf den Standpunkt Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 205 einer formaldemokratischen Anerkennung des Willens der Gegner dieses erreichten Kompromisses gestellt, — derlei Gegner fehlen auch nicht bei allen anderen Staatsvertragsbestimmungen! — sondern haben dic erzielte Einigung mit einer besonderen Bestimmung geschützt (Art. 7 $ 5), die die Tätigkeit, die darauf I slowenischen bzw. kroatischen Bevölkerung die Rechte und ihre Art als Minderheit zu nchmen, ietet. Der Widerstand der undemokratischen Elemente gegen ‚das zweisprachige Schulwesen in Kärnten ist also nichts Neues oder Unvorhergeschenes, das die I,age derart verändern würde, daß eine Revision der durch . den Auch Staatsvertrag die übrigen nischen Sprache sanktionierten Bestimmungen als Amtssprache einverständlichen Regelung berechtigt wäre. des Artikel zusätzlich zum 7, insbesondere Deutschen tens mit slowenischer und gemischter Bevölkerung, die die konsequente in den Verwaltungs- zweisprachigen und Einführung der slowe- Gerichtsbezirken Aufschriften, eine Kärn- angemessene Teilnahme der Slowenen an den kulturellen, Verwaltungs- und Gerichtseinrichtungen, worauf wir noch immer warten, sind eine logische Ergänzung des zweisprachigen Schulwesens, das dadurch eine noch größere, eine noch stärkere, natürliche Begründung im täglichen Leben erfährt. Wir weisen daher erneut darauf hin, daß der Artikel 7 des Staatsvertrages eine Ganzheit bildet und als Ganzes seiner Lösung zugeführt werden muß. Dann wird auch die zweisprachige Schule in einem anderen, zweckentsprechenderem Lichte erscheinen. Die Kärntner Slowenen haben im Sinne dieser Interpre- tation in ihrem Memorandum zum Artikel 7 des Staatsvertrages vom 11. 10. 1955 daher auch die Beibe- haltung und konsequente Durchführung der Verordnung über das zweisprachige Schulwesen vom 3. 10. 1945 in der Fassung vom 31. 10. 1945 gefordert. Wenn wir im Folgenden konkret zur Schulfrage Stellung nehmen, so deshalb, weil uns die letzten Ereignisse auf dem Gebiete des zweisprachigen Schulwesens in Kärnten dazu zwingen. Wie sah die zweisprachige Schule in Wirklichkeit aus? Die Verordnung vom 3. 10. 1945 in der Fassung vom 31. 10. 1945 sicht in den ersten drei Schulstufen für den Gesamtunterricht beide Landessprachen verpflichtend vor. Ab der vierten Schulstufe kann aber von ciner zweisprachigen Schule überhaupt nicht mehr gesprochen werden, da Deutsch die alleinige Unterrichissprache ist, das Slowenisch aber wird nur mehr in vier, ab der 5. Schulstufe nur mehr in drei Wochenstunden als Unterrichtsgegenstand geführt. (Siche Anhang Nr. 5.) Entsprechend der Verordnung aus dem Jahre 1945 müßte dieser Unterricht an 107 Volksschulen erteilt werden, Tatsächlich aber wurde dic Verordnung an 3 Schulen überhaupt nicht durchgeführt, an weiteren 12 Schulen aber im Laufe der Jahre praktisch nicht berücksichtigt, ohne daß die zuständige Schulbe- hörde auf die Durchführung der Verordnung bestanden hätte. Es mag sein, daß bei-diesem System da und dort von nur sung verlangt wird, doch darf es nicht überschen-werden, deutschsprechenden daß eine solche aber Kindern auch von eine Anyas- slowenischen Kindern, die ohne Kenntnis der deutschen Sprache in die Schule kommen, gefordert wird. Der Grundsatz der gemeinsamen Erziehung der Jugend eines Schulortes ist aber zweifellos der gegenseitigen Anpassung wert, Bei Berücksichtigung dieser Tatsache ergibt sich für alle acht Schulstufen zusammen das Resultat, daß die zweisprachige Schule zu zwei Drittel deutsch und nur zu einem Drittel slowenisch ist und daher von einer Slowenisierung oder gar von einer Vergewaltigung der Mehrheit durch die Minderheit keine Rede sein kann. Hicbei sei noch bemerkt, daß auch in Südtirol derheit, auch für die Italiener Pflichtgegenstand ist. die deutsche Sprache, also die Sprache der Min- Die Schulverordnung aus dem Jahre 1945 hat sich bewährt Die Verordnung über das zweisprachige Schulwesen in Kärnten umfaßt 107 Schulen des Gebietes mit slowenischer und gemischter Bevölkerung. Außenminister Dr. Gruber hat bei den Staatsvertragsverhandlungen in Moskau ausdrücklich erklärt, daß sich der Großteil der von der Verordnung betroffenen Ge- meinden für die Einführung der zweisprachigen Schule entschieden hat. Tatsächlich wurde diese Schulregelung im Jahre 1945 fast widerrlandalos angenommen, wobei allerdings bemerkt werden muß, daß sie in Schulsprengeln mit überwiegend deutscher Bevölkerung in der Umgebung von Klagenfurt und an der Sprachengrenze niemals durchgeführt worden ist. In der Tat wurde die Verordnung über das zweisprachige Schulwesen nur in 90 Schulsprengeln ınchr oder minder in Geltung gesetzt. "Wir stellen fest, daß sie sich überall dort, wo sie tatsächlich durchgeführt wurde, das heißt dort, wo die Lehrer am Platze waren, nach dem Zeugnis zahlreicher unbefangener Zeugen voll bewährt hat. Wir verweisen in diesem Zusammenhang auf den Bericht des englischen Erzichungsbevollmächtigten Mister 206 o Carling, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 auf den Bericht des Landesschulrates für Kärnten dem Jahre 1946, auf die Enquete des Amtes der‘ Kärntner l.chrerkonferenz vom an das Bundesministerium Landesregierung für Unterricht aus am 6. 10. 1953 und auf die 8. 9. 1950. (Anhang Nr. 6.) Es gab auch keine Unzufriedenheit oder Widerspenstigkeit gegen den zweisprachigen Unterricht und es hatte den Anschein, daß die nach dem Jahre 1945 eingeschlagene Schulpolitik wirklich der Beginn ciner neuen Ära in der Minderheitenpolitik sei. Das beweisen zahlreiche Erklärungen der österreichischen Politiker sowohl in Wien als auch in Kärnten und viele Pressestimmen der beiden Regierungsparteien in den Jahren von 1945 bis zur Gründung des »Kärntner Schulvercines Südmark« im Jahre 1955. (Anhang Nr. 10) Deutsch-nationale Vorarbeit zum Erlaß Wie cs sich aus der in der Anlage angeschlossenen vom 22. September Dokumentensammlung ergibt, hat den 1958 »Papier- krieg« im Zusammenhang mit den Abmeldungen auf Grund des Erlasses des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. 9. 1958 der »Kärntner Heimatdienst« übernommen. Es ist daher auch notwendig, der Entstchungsgeschichte dieses »Dachverbandes« nachzugehen. und Die zweisprachige Schule wurde wären mit dieser neuen im Jahre Errichtung 1945 auf Grund der Verordnung vom 3, 10. 1945 eingeführt alle Parteien cinverstanden. Auch die Bevölkerung Südkärntens hat dieser Verordnung Rechnung getragen und haben die Schulkinder ordnungsgemäß den vorgesehenen Unterricht besucht. Erst nach dem Jahre 1948 sind fallweise Unterschriftensammlungen und dergleichen Aktionen eingeleitet worden und fallen diese Erscheinungen mit dem Wiederaufleben und der Erneuerung deutsch-nationaler Organisationen zusammen. Bereits vor dem Jahre 1938 hat sich in Kärnten der »Schulverein Südmark« zum Ziele gesetzt, das slowenische Element in Kärnten zum Verschwinden zu bringen. Da nach dem Jahre 1945 vorerst die Gründung solcher Vereine nach dem verlorenen Krieg nicht möglich war, hat man den Zeitpunkt des Abschlusses des Osterreichischen Staatsvertrages abgewartet, um diese Vereine, die ausdrücklich gegen das slowenische Element gerichtet waren, wiederum ins Leben zu rufen. Auf der Gründungsversammlung der Proponenten des Kärntner »Schulvereines Südmark« in der Kammer der gewerblichen Wirtschaft in ‚Kla- genfurt am 19. Mai 1955, also 4 Tage nach der Unterfertigung des Staatsvertrages, wurde zweifelsfrei erklärt, daß man die Absicht hat, die traditionsgemäße Arbeit des chem. »Schulvereines Südmark« fortzusetzen (Siche Anhang Nr. 10). Wie diese traditionsgemäße Arbeit ausgeschen hat, wurde der Bevölkerung im allgemeinen bereits durch das Buch »Auslandsorganisationen, Tatsachen aus Aktenberichten der 5. Kolonne«, Verfasser Heinz Pol, der dieses Buch im Auftrag der Regierung der Vereinigten Staaten (USA) geschrieben hat. zur Genüge beleuchtet und nicht zuletzt diesbezüglich auf den in der Dokumentensammlung befindlichen Bericht des Landesschulrates für Kärnten an das Bundesministerium für Unterricht aus dem Jahre 1946 verwiesen. (Anhang 6.) Die Organisationen der Kärntner Slowenen haben daher sofort nach der Gründung des »Kärntner Schulvereines Südmark« bei der Sicherheitsdirektion für Kärnten den Antrag auf Auflösung dieses Ver-eines unter Berufung auf & 5 des Artikels 7 des Üsterreichischen Staatsvertrages gestellt, doch hat die Sicherheitsdirektion für Kärnten erklärt, daß diesem Antrag mangels gesetzlicher Handhabe nicht stattzegeben werden könne. (Anhang 11). Auch eine Eingabe beim Bundesministerium für Inneres in Wien führte zu keinem greifbaren Resultat. sm z Durch dieses Vorgehen wurde der »Schulverein Siidmark« weiter ermutigl, »scine traditionsgemäße Tätigkeit« fortzusetzen. Gemeinsam mit gleichgesinnten Verbänden, wie dem »Bund der Windischen« sowie der »Kärntner Landsmannschaft«, haben sie sich dann, um insbesondere für die Abschaffung der zweispra- chigen Schule in Südkärnten Sorge zu tragen, zum »Kärntner Heimatdienst« zusammengeschlossen und wird nunimehr von diesem »Dachverband« cine Monatszcitschrift unter dem Titel »Die Kärntner Landsmannschaft — Mitteilungsblatt der Heimatverbände Kärntens« herausgegeben. Obwohl diese Zeitschrift in ieder Nummer offen gegen die slowenische Minderheit Hetze betreibt, haben es weder die Staatsanwaltschaft Klagenfurt noch dic Sicherheitsdircktion als Vereinsbehörde für notwendig erachtet, die Auflösung dieser Dachorganisation zu bewirken, obwohl verfassungsmäßig gemäß $ 5 des Artikels 7 des Usterrcichischen Staatsvertrages In dieser (lie notwendige Dachorganisation Handhabe dazu gegeben wire. mit den einzelnen Zweckverbänden fungieren als leitende Personen zum Großteil auch jene Leute, die im Jahre 1941 und später für die Verfolgung der Kärntner Slowenen und insbe- sondere deren Aussiedlung Sorge getragen haben. Diese haben in den verschiedenen Dörfern Ortsgruppen gegründet und lokale Vertrauensleute gesammelt und bereits in den Jahren nach 1945 ‚mehrfach Streikparolen herausgegeben, um den zweisprachigen Unterricht in den Volksschulen zu sabotieren. Obwohl bereits mit dem Erlaß des Bundesministeriums für Unterricht vom 21. 11. 1956, ZI. 93.887, Schulstreiks verboten und mit Strafe bedroht wurden, hat der »Kärntner Heimatdienst« gemeinsam mit dem Landtagsabgeordneten und Regierungsrat Dr. Mayerhofer, Vorsitzenden der UVP-Fraktion im Kärnt- ner Landtag, sowie Dr. Valentin Einspieler in seiner Eigenschaft als Obmann des »Bundes der Windischen« die Bevölkerung zum Schulstreik aufgefordert und wurde eine solche Streikaktion auch im Juli 1958 ge- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 207 startet, Üs haben im Bezirk Völkermarkt jedoch von 13 Schulen nur an 7 Schulen, im Bezirk Villach-I,and von 25 zweisprachigen Schulen an 5 und im Bezirk Klagenfurt-Länd in keiner einzigen Schule solche Schulstreiks stattgefunden. Selbst an jenen Schulen, an welchen Schulstreiks durchgeführt wurden, sind diese his an! Bleibung nur in unzulänglichem Ausmaße durchgeführt worden und es kann mit Fug und Recht gesagt wenden, daß dieser im ‚Juli 1958 provozierte Schulstreik kläglieh in Sande verlaufen int. (Auhang Nr. 12.) ., a haben jedoch der »Kiirniner Heimatdienste und die angeschlossenen Orjanisationen diesex Krgebnis nicht zur Kenntnis genommen, sondern vielmehr in der Presse dauernd gegen dic zweisprächige Schule loskezogen und im ührigen jeden, der an den Schulstreiks nicht teilgenommen hat, als Verräter bezeichnet zum insbesondere um] Ausdruck daß gebracht, nur wären, heimallreu jene die ungeschlossen ihnen sieh haben, In einem haben sie auch über ihre wirtschaftlichen Organisationen und dic ihren Verbänden iungeschlossenen Gewerbetreibenden und Industriellen auf die Bevölkerung Südkärntens einen massiven Druck ausgeübt und schließlich beschlossen, im Herbst 1958 den Schulstreik Vortinsetien, Auf Grund dieser massiven Drohungen sahen der Organisationen die sich Kärntner Slowenen ge- zwungen, in Klagenfurt am 19. 7, 1958 eine Pressekonferenz abzuhalten und auf die Abwegigkeit des Schulstreiks hinzuweisen, In der Diskussion hat sich auch der FPO-Gemeinderat' der Landeshauptstadt Klagenfurt Alfons Vallon zu Wort gemeldet und schließlich sinngemäß erklärt: »Was im Juli nicht gelungen ist, wird bei einer besseren Organisation im Herbst gelingen.« Es sind in der Folge der »Kärntner Heimatdienst« nicht müßig geblieben und es hat die Hetze gegen das zweianes ee und dic- ihm angeschlossenen streik lückenlos durchgeführt werden erfaßte er aber Offenbar gefunden. Niederschlag zu Schulbeginn in Wirklichkeit würde; Presse in der in irgendeiner Form sprachige Schulwesen fast täglich hoffte man, daß durch die geschaffene gespannte Atmosphäre 1958 der proklamierte Schulwiederum minder oder mehr nur 15 Schulen. (Anhang 13.) Obwohl durch ‘den Erlaß des Bundesministeriums für Unterricht für den Landesschulrat die Handhabe zum Einschreiten gegen diese Streikparolen gegeben war und im übrigen selbst im Erlaß darauf verwiesen wurde, daß die Streikparole den Tatbestand der Aufwiegelei nach $ 305 SıG. darstellt, hat es der Landesschulrat in keiner Weise für notwendig gefunden, einzuschreiten. Der Schulstrcik war fur den 29. 9., 30. 9. und I, 10. 1958 vorgeschen und es haben in der Zeit zuvor zahlreiche Versammlungen des »Kärntner Heimatdienstes« stattgefunden (die jedoch von der Bevölkerung kaum besucht wurden), um bei dem Schul- streik ein greifbarcs Resultat zu erzielen. Die Organisationen der Kärntner Slowenen haben sich auf Grund dieser Streikparolen an den Herrn ‚Bundeskanzler und an ‘den Herrn Bundesminister für Unterricht sowie an den Herrn Landeshauptmann von Kärnten gewandt und ersucht, auf Grund des seinerzeitigen' Erlasses vom 21. 11. 1956 den Streikhetzern Einhalt zu gebieten. Der Herr Landeshauptmann von Kärnten hat jedoch erklärt, daß er keine Möglichkeit sche, den Streikparolen Einhalt zu gebieten, daß cs sich seiner Meinung nach bei den Schulstreiks um ein demokratisches Ministerrat Mittel der Eltern und das handelt, Bundesministerium ihre Wünsche durchzusetzen. Derselben Ansicht dürfte auch der für Unterricht gewesen sein, das selbst wohl das Einlangen der Eingaben der Organisationen der Kärntner Slowenen bestätigte, jedoch verabsäumte, gegen den »Kärnt- ner Heimatdienst« vorzugehen. (Anhang Nr. 17.) Die Bevölkerung hat sich während dieser Versammlungswelle durchaus sachlich verhalten und es war damit zu rechnen, daß dieser 3. Schulstreik im wesentlichen im Sande verlaufen wird. Trotzdem hat jedoch der Landeshauptmann von Kärnten am 22. 9. 1958 sich bemüßigt geschen, auf dem Erlaßwege eine Än- derung‘ des verfassungsmäßigen Zustandes zu schaffen. In ‘dieser Atmosphäre war zweifellos das Vorgehen aa a Na von Kärnten kein taugliches Mittel, um eine Befriedung der beiden Volksteile erbeizuführen. Der Erlaß des Landeshauptmannes Regelung des zweisprachigen durch Unterrichtes in Kämmten. ERLASS des Landeshauptmannes als Vorsitzenden des Landessehulrates ZE LSR - 4337/58 vom 22. 9. 1958 rates und Als Lamderhauj für Kirwien hin wirkungswollen und V jeh verpflichtet, von Kärnten vom 22. 9.1958 der (les Landesschul für einen ung Unterricht an «den Volks und Hauptschulen des Landes Sorge zu trage. Diewa Ziel encheint durch die Unruhe, die unter der Elternschaft des gemischisprachigen Ge bictes entstanden Ist, gefährden, Die Schulverordnung der Provisorischen Kärntner Lande segierung vom Jahre 1945 ist inderungsbedirftig. Vor 13 Jahren, durfte man der. Meinung sein, daß durch den damak binnen "kurzer Zeit er s dicecs Prorisorium bald ein Definitivum abgelöst werden würde. Die Hoflnung hat sich als Irrtum erwiesen, Österreich mußte mchr als 10 Jahre ‚aul den Staatsverurag warten und als dieser endlich abgeschlowen wurde, konnten trotz der Hoffnungen Kärntens die Mcuimmungen der Schulverordnung nicht durch ein österreichisches Gesetz ersetzt werden. Wir atehen am Beginn des dritten Schuljahres nach Abschluß des Staatrertrages und cs hat-nicht den Anschein, datt die G: geb in kurser Zeit ru cinem Hewiltat gelangen wird. Die von der Kürntner Lamlesregierung ‚einstimmig gefar« derten Voraussetzungen — cine Nefragung zur Feststellung der Minderheit und dic Obcrmahme der durch die neue Schulregelung etwa enwichenden Mehrkowen durch den Hund — sind nicht geschaffen worden, cin Vorschlag, die Zahl der zwei- sprachigen Schulen ru vermindern, kann nicht zur Durchführung gelangen. Die Lage erfı aber eine rasche Entscheidung. Razprave Nadi 190%, 87 REM. dar Ir. Schul- und 159 ex 1905 Unterrichtordnung sind für dic vom Befreinng von kehigogenstame ba Untenjaha hinans mle CalaHi vom hat das ine Krlaiwege geregelt. Beispiele ledigen. Solche Gesuche sind bei den drtlich zusišudigen Schulteitmngen einzubringen und bis aplitentens 7, Oktober 195% den Hezir kva bulhehii den zu übermitteln. Iiehei kann nur die frele perdulivhe Hatuhriduna der Erziehungaberechitigica maßgehward sein, Eine. Hecinflssang durch dav Lehrpersonal Ist zu unter Jasen, Wer ako will, dab sein Kind weiterhin zwecisprachlgen Unterricht wie bisher erhält, hat gar nichts ru tun, wer dies nicht wünscht, reicht seinen Antrag cin, Damit bleiben alle IMunlevninivtei Hum zcigen, dab zur Ie Unterricht hebnng von Schwicrigkeiten Erläse verwendet wurden. Auch in Kärnten ist derzeit eine solche Situation. Wem die Erziehung der Rechte Kärnıner lugend am Ierren liegt, der schafft gültige eine Lösung, die es ohne Zwang gesetzliche Regelung abruwarten. wird, in der slowenischen Sprache der Minderheit sein Kind an gewahrt, einem ohne Unterricht daß raschestena zu er« jemand teilnehmen zu gezwungen lassen, der weder einen Schul- als Belastung emnfunden wird, Dieser ErlaD gilt sowohl für Volks wünschen. Mein Erlaß wie kann atreik noch die Schließung von Schulen 1976, št. 7—8 vom EX, 8, 117, ZL 32,000/4/12/17, dic Vadercicki mu Elanpex hulen Hr Reide april Lehr- mg von einem verbinllichen tamali wahren der Pflichtschnlzeit. Als durch die Ungarnec cin ähnliches Problem auftauchte, wurde dies ebenFalls Ljubljana, 29. 9. gegenständen die Bericksuchnibelürden zustänlig, Ober die dort genammten in gradivo, ermöglicht, eine für Hauptschulen, Geseugebung end- eine gelung getroffen und gültige Der Land »0 lange, als und nicht durch die verbindliche Re wird,” Klagenfurt, „Ich sche mich darum veranlaßı, die Bezirksschulbehörden der von der Shulverordnung aus 1945 betroffenen Gebiete anzuweisen, Anträge der Erzichungsberechtigten um Befreiung zwar am 22. Scptember 1958. F als Vorsitzender des Land. Ferdinand Wedenig ch. Ein Erlaß ohne rechtliche Fundierung Der Erlaß des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. September 1958 sieht die Abmeldung vom Slowenischunterricht vor und beruft sich dabei auf die Schul- und Unterrichtsordnung aus dem Jahre 1905, $ 27, und auf den Flauptschulerlaß vom 18. 8. 1947. (Anhang Nr. 2 und Nr. 9.) Die Schulverordnung aus dem Jahre 1945 regelt das Pflichtschulwesen und hat den Charakter eines Verfassungsgesetzes. Dies hat auch der Verfassungsgerichtshof in seinem Erkenntnis ausgesprochen. (Siehe Anhang Nr. 8.) Eine Änderung dieser Schulverordnung sowohl für den Einzelnen als auch für die Ge- samlheit der betroffenen Subjekte, kann nur durch die in der Verfassung vorgeschene Prozedur erfolgen. Es handelt sich somit bei der Schulverordnung aus dem Jahre 1945 um eine Verfassungsbestimmung, die nach den einschlägigen Bestimmungen des BVG nur durch eine paktierte Gesetzgebung abgeändert oder neu geregelt werden kann. Es ist daher der Landeshauptmann von Kärnten als Vorsitzender des Landes- schulrates in keiner Weise ermächtigt, im Erlaßwege einen verfassungsmäßig geschützten Zustand de facto zu ändern. Ganz abgeschen davon ist der Hinweis auf den $ 27 der SchulJahre 1905, auf den sich Herr Landeshauptmann von Kärnten rechtsirrig, da es sich im $ 27 des vorerwähnten Gesetzes und in seinem Unterrichtsordnung "aus Erlasse vom 22. 9. 1958 lediglich um die Befreiung von dem stützt, Fertigkeiten handelt, wobei im übrigen auch nur cine Befrejung auf Grund des ärztlich festzustellenden mangelhaften Gesundheitszustandes des Kindes möglich ist. Nicht anders verhält es sich beim Hinweis des Herrn Landeshauptmannes von Kärnten auf den Erlaß Nr. 2 vom 18. 8. 1947 (Fremdsprachenunterricht an Haupt- schulen). Es handelt sich nämlich beim Fremdsprachenerlaß nur um Hauptschulen, wobei im einzelnen Icdiglich an die Befreiung vom Fremdsprachenunterricht wegen völliger Unbegabung des Schulkindes gedacht ist. Anteopsborcektigt ist nach diesem Erlaß im einzelnen lediglich der Lehrkörper, wobei das Gesuch vom Bezirksschulrat zu erledigen ist. Weder nach den gesetzlichen Bestimmungen noch nach dem vorhin erwähnten Erlaß ist eine Befreiung von der Unterrichtssprache vorgeschen. Da Slowenisch nach der Verordnung für das zweisprachige Schulwesen aus deyı Jahre 1945 Unterrichtssprache ist, kann daher im Erlaßwege eine anderslautende Regelung nicht herbeigeführt werden, Es ist daher ein Erlaß, der cine andere Regelung. trifft, cinem Verlassungsbruch gleichzusetzen und daher auch die übergeordnete Behörde von Amts wegen verpflichtet, die entsprechenden Schritte einzu- leiten, um clie. Einhaltung der österreichischen Verfassung zu gewährleisten. Nicht zuletzt sei darauf verwiesen, daß Erlässe uud Verordnungen nur den Zweck haben, Gesetze zu interpretieren bzw. für deren Durchführung Normen zu schaffen. Es kann jedoch weder durch eine Verordnung noch durch einen Erlaß ein Gesetz aufgehoben werden, weshalb dem Herrn Landeshauptmann von Kärnten auch die Legitimation zur Änderung der Schulverordnung aus dem Jahre 1945 fehlt. Es kann ja keinem Zweifel unterliegen, daß der Erlaß vom 22. 9. 1958 eine grundsätzliche Änderung der Verordnung aus dem Jahre 1945 und nicht zuletzt auch des Reichsvolksschulgesetzes aus dem Jahre 1869 darstellt, da durch den Erlaß 1958 der Schulbesuch von Pflichtgegenständen dem elterlichen Ermessen anheimgestellt wird. Nach dem .Reichsvolksschulgesetz ist aber der Schulbesuch in allen Gegenständen Pflicht und kann daher schon gar nicht die Befreiung von der Unterrichtssprache im Erlaßwege bewirkt werden. Dies. sind nur einige Hinweise, um darzu:un, wie unhaltbar die rechtliche Fundierung des Erlasses vom 22. 9. 1958 ist, Razprave in gradivo, Ljubljana. april 1976, št. 7—8 2 Die Zahlen sprechen Amtlich wurden nur die folgenden Gesamtergebnisse der Abmeldeaktion bekanntgegeben: Bezirk Hermagor: Von 517 Schülern wurden vom Slowenischunterricht 500 abgemeldet. Bezirk Klagenfurt-Land: Von 2585 Schülern wurden 1953 Schüler abgemeldet, 632 Schüler werden den Slowenischunterricht weiter besuchen. Bezirk Villach-Land: Von 4469 verpflichteten Schülern wurden 4003 abgemeldet, somit Rest von 466 Schülern. Bezirk Völkermarkt: Von 5021 verpflichteten Schülern wurden 3976 abgemeldet und sollen den Slowenischunterricht auch weiter besuchen. verbleibt 1045 ein Schüler Der Landesschulrat für Kärnten hat keine Detailzahlen über die Ergebnisse der Abmeldung vom Slowenischunterricht für die einzelnen Schulen veröffentlicht. Laut Erlaß vom 27. 10. 1958, ZI. 4964/58 ist den Schulleitungen ausdrücklich verboten, diese Ergebnisse bekanntzugeben. (Anhang Nr. 30.) Dem Landesorgan der Freiheitlichen Partei Österreichs »Kärntner Nachrichten« konnten wir aber für die Bezirke Klagenfurt-Land und Völkermarkt einige Zahlen entnehmen. Die Zahlen wurden von amtlicher Seite weder bestätigt noch dementiert. Sie ermöglichen jedoch einen approximativen Vergleich mit dem amtlich geführten Stand in den zweisprachigen Schulen im Schuljahre 1955/56, wobei noch zu bemerken ist, daß in dem letzten die slowenischsprachigen Kinder nur zum Teil erfaßt sind, weil sie ledigIch sei den unüberprüften, einseitigen Aufzeichnungen der Lehrer gelegentlich der Schülereinschreibung eruhen. BEZIRK KLAGENFURT-LAND Schuljahr 1955/56 Gemeinde Schulsprengel Feistritz i. Ros. Ferlach en Feistritz Biirental Suetschach 100 14 63 Ferlach 328 Kappel/Drau Schuljahr 1958/58 SI ni 8 36 19 13 27 93 17 58 304 24 29 18 11 1 128 Waidisch 116 12 tenege | Abgerneldet | Nicbubg | 80 17 45 13 — 13 353 327 26 33 10 23 128 111 17 Grafenstein Grafenstein 182 167 15 165 163 2 Keutschach Keutschach 108 43 65 103 30 73 Köttmannsdorf Köttmannsdorf 149 101 48 162 137 25 Ludmannsdorf Ludmannsdorf 143 23 130 168 93 15 Maria Maria Rain Goltschach 59 27 50 li 9 17 68 3 67 30 1 1 92 55 98 16 5 39 76 50 59 99 53 121 86 22 103 13 sl 18 152 72 80 163 128 35 49 19 30 26 18 8 St. Johann i. R. 61 11 55 56 26 30 Windisch Bleiberg 33 Rain Mieger" Mieger Radsberg Radsberg St. Margarcthen i. R. St. Margarethen Schiefling/See Schiefling Unterferlach Glainach Weizelsdorf Windisch Bleiberg Zell ") Die Ehem am also volik Miegers 14 Deutsche | das „Volkszeitung“ vom 39 1 38 39 6 Loibltal 24 4 20 24 2 22 Zell Zell-Winkel 75 32 — 2 15 30 87 30 1 1 86 30 18, 10. 1958, Seite 7, Oktober, Von 99 Schilem beeinflußt für die d uralte ehrwürdige Razprave in gradivo wurden he 15, schreib „Mieger: 86 vom L Windisch goprodhen wird.” i prache. ‚Volk cheid'. Eme b Zwangs sch gemeldet. Diers Ergebnis ie deshalb rk Entuciciduog Uafen die 86% der Eltern enuchicden sich weil in fast allen Familien 210 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 BEZIRK VOLKERMARKT | Gemeinde Schulsprengel Sehuljahr 1956/56 en | Deutsche | Slowenen Sehuljahr 1958/69 nee, Abgemelder| Nichtabgem. Bleiburg Bleiburg 164 122 42 151 121 30 Diex Diex Grafenbach m7 44 42 25 55 19 89 36 85 35 4 1 Eberndorf Kühnsdorf Edling 192 164 100 129 144 22 63 20 78 189 188 112 157 174 85 32 14 27 223 160 89 141 27 67 82 133 22 235 156 98 162 56 95 73 100 3 Eberndorf Eisenkappel Feistritz b. Bleiburg Gallizien Eisenkappel St. Michael Gallizien ; Möchling 63 Abtei Globasnitz Griffen Haimburg 46 54 51 3 l 18 19 16 3 157 23 134 187 55 132 Griffen 268 222 29 25 46 258 258 — Haimburg 154 114 so 147 136 li 46 45 9 4 37 4 58 32 36 26 22 6 105 40 29 6 76 34 105 47 63 — 42 47 89 20 66 9 = 15 80 20 51 87 25 52 28 — 17 59 25 35 100 63 14 80 39 13 20 24 1 93 63 19 RB 49 17 5 14 2 64 92 176 98 153 62 23 36 Globasnitz Greutschach 54 Leifling Neuhaus Bach Loibach Loibach St. Margarethen Moos HI. Grab Kömelgupf Rinkenberg Ruden 17 19 Ruden Untermitterdorf Lippitzbach 49 43 6 St. Kanzian St. Kanzian St. Primus 190 94 126 2 St. Peter a.Wallersb. St. Peter 151 77 74 140 110 30 Schwabegg Schwabegg 63 4 59 53 17 36 24 12 Sittersdorf Sittersdorf St. Philippen 103 61 40 3 63 58 123 70 99 58 Tainach Tainach 127 112 15 141 132 9 20 55 12 Sl 3 — — — 17 85 12 51 15 42 15 50 4 3 3 — 11 sy 12 50 56 42 14 55 52 3 47 so 64 46 69 64 1 11 — 52 73 56 52 60 56 — 13 — Vellach Waisenberg Bad Vellach Ebriach Remschenig Leppen St. Margareten St. Michael Mittertrixen Klein St. Veit St. Georgen Die Abmeldungen 47 47 — 43 42 1 — keine demokratische Entscheidung Nach dem oben Gesagten ist der Widerstand gegen die zweisprachige Schule in erster Linie und fast ausschließlich das Resultat der Tätigkeit der deutschnationalen Organisationen gegen die im Staatsvertrag gewährleistete Gleichberechtigung der slowenischen Minderheit in Kärnten. Die. Berufung des Landeshauptmannes im Erlaß auf den Widerstand gegen die Schulregelung aus dem Jahre 1945 ist daher genau so unberechtigt, wie der Erlaß selbst an und für sich nicht das geeignete‘ und zweckentsprechende Mittel dar- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 211 stellt, die Verwirrung in der Kärntner Schulfrage zu beenden. Durch den Erlaß sind nämlich nicht die Streikhetzer gestraft worden, sondern jene, die sich für die gesetzliche Regelung und damit für das friedliche Zusanmenleben beider Völker im Lande einsetzten. „Es ist nur zu verständlich, daß damit diese Organisationen nur noch mehr ermutigt wurden und ohne jedwede Rücksicht auf staatsvertragliche und vefassungsmäßige Bestimmungen gegen die Gleichbercchtigung der slowenischen Minderheit im allgemeinen und gegen die Verordnung über das zweisprachige Schulwesen im besonderen zu Felde zogen. Unter Ausnützung der Zeit unmittelbar vor dem 10. geschaffenen slowenenfeindlichen Psychose die Propaganda Jahre 1920 geführt. Das in Kärnten von nationalen Kreisen wurde wiederum zum Hauptschlager. Wer seine Kinder vom »Heimattreuen«, wer sie nicht abmeldete, zum Oktober wurde auf Grund der schon vorher für die Abmeldungen mit Parolen aus dem so mißbrauchte Wort von der »Hcimattreue« Zweisprachenunterricht abmeldete. wurde zum »Nichtheimattreuen«, also zum Staats- und Hochverräter, bzw. Titoisten, der in Kärnten nichts zu suchen hätte, gestempelt. So wurde auf Versammlungen, wie zum Beispiel in St. Kanzian im Jauntal am 2. 10. 1958 vom Obmann der in Abmeldezeit nur zu diesem Zweck gegründeten unterrichten Elternvereinigung lassen wollen, auswandern Maier können, offen erklärt, daß alle, die ihre Kinder auch Slowenisch man würde ihnen sogar eine Schnellzugskarte 1. Klasse kaufen, um sie möglichst rasch zu befördern, während in der Versammlung in Eberndorf am 28. 9. 1958 der UVP Abgeordnete und Obmann des Bundes der Windischen Dr. Valentin Einspieler und der Sckretär des Kärntner Heimatdienstes Direktor Heribert Jordan sprachen. Erster vertrat als Mittelschullchrer für Slowenisch die Theorie der windischen Sprache und bezeichnete die Leute, die die Kinder abmelden werden, als »heimattreu«, die übrigen als Stantsfcinde. Direktor Jordan als zweiter Redner sprach mit aller Schärfe gegen die Slowenen, die er einfach als Titoisten, Kommunisten und Panslawisten abtat, gegen die alle hci- mattreuen Deutschen und Windischen insbesonders jetzt gegen die »Schandverordnung« von 1945 zum Kampf antreten müssen. Der Ernst solcher Ausfälle und Drohungen ist erst recht verständlich, wenn man bedenkt, daß vor der Nazizeit immer wieder ähnliche Erklärungen abgegeben wurden, die dann in der Zeit der Gewalt- herrschaft des Nationalsozialismus mit der Aussicdlung und Vertreibung von über 300 slowenischen Fa- milien aus Kärnten ihre Verwirklichung fanden. Oder wie soll man sonst die Begebenheit in St. Jakob i. Rosental verstehen? Die Frau eines dort ansässigen slowenischen Arztes wurde telefonisch angerufen, ob sie Abmeldungsformulare für ihre schulpflichtigen Kinder benötige. Auf ihre Antwort, daß sie solche nicht bräuchte, da sie nicht die Absicht hätte, ihre Kinder vom zweisprachigen Unterricht abzumelden, erklärte der Anrufer: »Danke schön, ich wollte Sie nur aufmerksam machen, damit Sie zu gegebener Zeit keine Ausrede haben!« : Der Ernst wird noch dadurch unterstrichen, daß diese Drohungen vielfach von denselben Leuten ausgesprochen werden, die an der Aussiedlung Prozeß gegen den Hauptschuldigen Alois der Kärntner Slowenen Schuld tragen. Bekanntlich hat der Maier-Kaibitsch erwiesen, daß die Aussiedlung vom sogenannten Ortsdreieck, das ist Ortsgruppenleiter—Bürgermeister—Ortsbauernführer, ausgegangen war, von denen jedoch niemand zur Verantwortung gezogen wurde. Im Gegenteil wurde sogar Alois Maier-Kaibitsch, der als Hauptschuldiger an der Aussiedlung nach dem Kriegsverbrechergesetz zum lebenslänglichen Kerker verurteilt wurde, schon vor Jahren amnestiert, während z. B. Hauptmann K. Fritz, obwohl der ehemalige Bundespräsident Dr. Karl Renner in einem Schreiben an die Kärntner Slowenen persönlich die Zusicherung gab, daß dieser vor das Gericht gestellt werden wird, niemals zur Verantwortung gezogen wurde Wenn nun solche Leute heute sich wiederum aktiv gegen die -Rechte der slowenischen Minderheit betätigen, ist die Verängstigung der Generation, dic das fa und die Unbill der Aussiedlung am eigenen Leibe verspürt hat, mchr als verständlich. Diese Leute bilden aber das Gros der deutschnationalen Orga- nisationen, die die gesamte Organisation und den gesamten »Papierkrieg« der- Abmeldeaktion übernahmen. Von diesen Organisationen wurden vervielfältigte Abmeldeformulare an die‘ Erziehungsberechtigten verteilt und auch gleich eingesammelt, so daß sich der Landeshauptmann gezwungen sah, für die Abmeldungen die Stempelpflicht einzuführen und die persönliche Abgabe dieser durch die Trzichungsberechtigten oder zumindest dureh die Kinder bei «den Sehntleitungen vorzuschreiben. Daraufhin wurden von den Organitionen zum Großteil auch die Stempelkosten getragen une die Abmelleformulare den Erziehungsberechtigten schon mit Stempeln verschen zur Unterschrift vorgelegt. (Anhang Nr. 19.) Aber ganz abgesehen von diesem speziellen Gesichtspunkt der Aussiedlung ist eine der IMaupthedingungen für eine wirklich demokratische Lösung einer Strcilfrage durch Befragung der Bevölkerung, daß sich alle Befragten wirtschaftlich, sozial, kulturell und psychologisch tatsächlich in der gleichen Lage befinden müssen. In Kärnten jedoch von einer wirtschaftlichen, sozialen, kulturellen und psychologischen Gleichstellung der Deutschen und Slowenen zu sprechen, ist abwegig. Die deutsche Sprache hat in Kärnten acit jeher eine privilegierte und dominierende Position inne, Ebenso sind die Deutschen in Kärnten sowohl wirtschaftlich als auch im kulturellen und politischen Leben in einer beherrschenden Stellung. Die Kärntner Slowenen hingegen haben scit jeher sowohl bezüg- lich ihrer Muttersprache als auch im wirtschaftlichen, kulturellen und politischen Belangen nur eine unter- geordnete Position. Dabei wurde von nationalistischen deutschen Kreisen seit jeher und wird nicht zuletzt auch im momentanen Schulstreit der Kampf um die Erhaltung dieser im Laufe der Geschichte erworbenen priyilegierten Position als deutsch-nationaler Abwehrkampf gegen das Vordringen der Slowenen bezeichnet, 14? 212 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 während in Wirklichkeit nur der Kampf der slowenischen Minderheit um ihre Lebensrechte den Charakter eines Abwehrkampfes gegen die Entnationalisierung hat. Der Kampf: um dic nationalen Rechte der Kärntner Slowenen ist zudem in vieler Hinsicht, dies wird auch Ein sozialer und wirtschaftlicher Kampf. von sozialistischer Seite zugegeben, geradezu In Anbetracht dieser Verhältnisse ist es daher nicht verwunderlich, daß bei einem Teil der Slowenen ein Gefühl der Minderwertigkeit gegenüber den Deutschen entstand und daß auch die slowenische Sprache, nicht zuletzt durch eine unduldsame Schulerzichung, als minderwertig betrachtet wurde und wird. Gerade dieses psyhologisehe Moment, noch besonders genahrl durch die vorher erwähnte Hetze der deutschnationalen Organisationen. muß sich natürlich hei jeder Abstimmung für die Interessen der slowenischen Minderheit äußerst negativ auswirken. Es wäre daher weder chrlich noch aufrichtig, wenn man sich diesen Tatsachen verschlicßen und sie nicht anerkennen wollte. Unter diesen Aspekten mußte sich der Erlaß des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. 9. 1958 von’vornherein gegen die Slowenen auswirken und können die’ Abmeldungen vom zweisprachigen Unterricht keine demokratische Entscheidung darstellen. „Tatsächlich wurde bei der Propaganda für die Abmeldung vom zweisprachigen Unterricht diese politisch, wirtschaftlich, sozial, kulturell und psychologisch untergeordnete Position der Kärntner Slowenen von den chauvinistischen Organisationen in jeder Hinsicht ausgenützt: a) Landeshauptmann Ferdinand’ Wedenig war sich dieser Tatsache scheinbar bewußt, da er schon in seinem Erlaß eine Beeinflussung der Erziehungsberechtigten durch die Lehrerschaft verboten hat. Trotzdem haben DDENOHTER auch die Lehrer zu erreichen. Wir offen ihre Stellung dazu benutzt, um möglichst viele Abmeldungen verweisen dabei nur auf Kappel an der Drau, Abmeldeformulare verteilte und nach dem Stempelerlaß wo Schuldirektor die Abmeldungen Polzer den Viktor Kindern den Kindern die nicht ausfolgte, sondern lediglich den Auftrag erteilte, die Kinder hätten den Stempel von 6 S zu bringen. Ebenso hat sich im Schulsprengel Göriach die Lehrerin Perchinig Anna o/fen in die Abmeldeaktion eingeschaltet. Der Lehrer Plankenauer Heinz in Ludmannsdorf erklärte den Kindern, die nicht abgemeldet wurden, daß sie in die benachbarte Schule nach -Köttmannsdorf werden gehen müssen, die anderen Kinder aber inzwischen Rodeln und Spielen werden. Der Schuldirektor Kraßnitzer Franz in St. Niklas an der Drau glaubte mit der Mitteilung, daß nur zwei Erziehungsberechtigte ihre Kinder noch nicht. abgemeldet haben, zu erreichen, daß das Slowenische yöllig aus seiner Schule verschwinde, Weitere Beeinflussungen der Erzichungberechtigten durch die Lehrer sind uns aus Rosseg und Velden bekannt, um von den Lehrern, die versteckt Propaganda für die Abmeldung gemacht hatten, überhaupt zu schweigen. b) Vor der Gendarmerie und vor Gerichten hat der einfache Mensch seit jeher eine gewisse Scheu und will mit ihnen nichts zu tun haben. Es ist daher kaum verwunderlich, daß sich diesen bei ihrer Werbung für die Abmeldung vom Slowenischunterricht kaum jemand ernstlich zu widersetzen ge- traute. Es ist im Gegenteil sogar auffallend, daß dort, wo sich die Gendarmeric-, organe in die Aktion einschalteten, In diesem Zusammenhang besonders Zoll- und Gerichts- viele Abmeldungen erfolgten. verweisen wir auf die Schulsprengel Sittersdorf und St. Philippen, wo der Rayonsinspektor Andreas Moser besonders eifrig warb und in einem Falle sogar für einen Erziehungsberech- tigten— wohl in seiner Gegenwart — die Abmeldung unterfertigte, weiters auf den Schulsprengel Roscgg, wo der Gendarmeriebeamte Pichler und der Gerichtsbeamte Steiner den Eindruck erwecken wollten, daß der gesamte Staatsapparat die Abmeldung vom Slowenischunterricht forciere. In gleicher Weise warben für die Abmeldung vom Slowenischunterricht im Schulsprengel Eisenkappel und in der Umgebung die Gendarmerichenmten Kovajnik und Reiter, in Kappel an der Drau der Gendarm Klas, in Ledenitzen der Gendar- mericbeamte Koreimann und der Zollwachbeamte Hauser und im Schulsprengel Goriačh der Gendarmeric- bcamte B. Schauhach, während in Ycistritz an der Gail sich der Zollwachobervevisor Leo Schasf schon bei den angekündigten Schulstreiks und später bei der Abmeldung besonders bemühte, Es sei nur nebenbei be- merkt, daß Leo Scharf auch als Obmann der Ortsgruppe der »Südmark« fungiert. Von den Exekutiv- und Gerichtsorganen müßte man doch eine zumindestens wenn schon nicht das Eintreten für das Recht und die geltenden Gesetze, erwarten. neutrale Einstellung, c) In Südkärnten gelten jedoch scheinbar andere Gesichtspunkte, daauchBundes-undLandesan- gestellte ungehindert sich an den, letzten Endes gegen die Rechte der Kärntner Slowenen gerichteten, Abmeldcaktionen beteiligen konnten. Wenn man feststellen muß, daß sich an dieser Aktion sowohl Exekutivorgane als auch Gerichtsbeamte sowie Gemeidcangestellte (in den Schulsprengeln Gallizien, wo der Gemeidesckretär Christian Markoutz die Abbmeldeformulare in der Dienstzeit ausfüllte, im Schulsprengel Köttmannsdorf, wo sich der Gemcinde- sekretar Valentin Moswitzer besonders aktiv belciligte, und im Šchulsprengel Ludmannsdorf, wo der dor- tige Bürgermeister seinen Binfluß bei der Werbung für die Abmeldung ausnützte), Postbeamte (wie der Postvorstand Paul Schlemitz und der Postbote Josef Kelich in Weizelsdorf) und Bundesbahn-Bedienstete (wie Lautmann und Sommeregger in Ledenitzen) beteiligten, hat man fast den Eindruck, daß auch heute noch der Appell des chemaligen Landeshauptmannes Dr. Lemisch, an der Germanisierung ‚der Slowenen mitzuwirken, gilt. Das sprechendste Beispiel dafür ist wohl die Tatsache, daß sich das Bezirks uam Olga ind Klagenfurt als Erziehungsberechtigter das Recht anmaßte, das von ihm betreute auBerehčliche Ternjak vom Besuch des Slowenischunterrichtes abzumelden und trotz des Widerspruches der Großmutter, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 213 bei der das Kind in slowenischer Umgebung lebt, - dic Mutter ist in der Sehwciz — bci der Abmeldung behirrte. Nur nebenbei sci hiezu noch bemerkt, daß hei dieser Abmeldung auch der Lehrer des Kindes in Kött- mannsdorf mitwirkte. (Anhang Nr. 3.) d) Am schlimmsten aber wirkte sich ohne Zweifelder wirtschaftliche Druck aus. Dieser wurde (derart massiv ausgeübt, daß dies selbst ein Teil der österreichischen Presse zugeben mußte. Großgrundbesitzer und Industrielle, Kaufleute und Gewerbetreibende nützten ihre Mächtpositionen aus, um die von ihnen abhängigen slowenischen Kleinhauern, Keuschler, Pächter, Länd-, Holz- und Industriearbeiter zur Abmeldung vom zweisprachigen Unterricht zu bewegen. Aus der Vielzahl von Beispielen wirtsch“ftlichen Druckes seien hier nur einige konkrete Beispiele angeführt: Der Großgrundbesitz in Südkärnten ist fast ausschließlich in deutschen Händen. Dieser hat sich auch fast ausnahmslos in die Propaganda für die Abmeldung vom zweisprachigen Unterricht eingeschaltet. Wir verweisen in diesem Zusammenhang auf den Großgrundbesitzer und Bürgermeister von Bleiburg Hermann von Mettnitz, der sogar im Rundfunk gegen die zweisprachige Schule sprach und den Bleiburger Schulstreik verteidigte. Scin Verwalter Ing. Schick warb aktiv für den Schulstreik und für die Abmeldungen vom Slowenischunterricht. Daß dabei die wirtschaftliche Position des Großgrundbesitzers und Industriellen, der als Hauptabnehmer der Kartoffelernte von den Kleinbauern der Umgebung fungiert, eine Rolle spielte, ist selbstverständlich. In ähnlicher Weise übte die Machtposition des Großgrundbesitzes die Firma Leitgeb durch ihren Förster Pleiner in Gorentschach/Ruden aus. Dort gibt es nur Kleinbauern und Arbeiter, die über keine Waldungen verfügen und daher das Wort eines Försters gewichtig nehmen. Ebenso haben die wenigen Großbauern in diescm Gebiete den kleinen Keuschlern damit gedroht, daß sie für diese keine Arbeit mit dem Traktor mehr leisten werden, wenn sie ihre Kinder nicht vom Slowenischunterricht abmelden werden. In St. Philippen warben für die Abmeldung der Förster Pollaschek der Gutsverwaltung Rosenberg. Johann Juritsch und der Angestellte Josef In Eisenkappel und in der Umgebung von Fiisenkappel bearbeitete die Eltern Josef Tomaschitz, der Angestellte des Grafen Thurn, der dort große Waldungen besitzt und viele Wald- und Sägearbeiter, aber auch andere kleinere Besitzer beschäftigt, die dadurch alle von ihm wirtschaftlich abhängig sind. Im Rosental hat der Großgrundbesitzer Maresch große Besitzungen. Was der wirtschaftliche Druck ausmacht, ist wohl am besten am Beispiel des Schulsprengels Bärental ersichtlich. Dort hat für die Abmeldung vom Slowenischunterricht der Förster der Gutsverwaltung Maresch Kranewetter geworben. Obwohl dort die Erzichungsberechtigten überwiegend Slowenen sind und die Kinder im vorschulpflichtigen Alter kaum cin Wort Deutsch sprechen, erfolgte die Abmeldung in der Schule vom Slowenischunterricht hundertprozentig.Dics ist nur dadurch verständlich, daß sämtliche Leute dort vom Großgrundbesitzer Maresch Liegenschaften gepachtet haben und auch als Arbeiter vollständig in wirtschaftlicher Abhängigkeit stehen. ‚Diesen Fall griff sogar die sozinlistische Tageszeitung in Kärnten auf und wurden dann von der Staatspelizei Erhebungen gepflogen; allerdings nur mit dem Erfolg. daß die Leute noch mehr eingeschüchtert wurden. Dieser Fall ist umso bezeichnender, weil der dortige Schulleiter vor dem Problem stand, wie die Kinder zu unterrichten und diesbezügliche Weisungen abgemeldete Kinder in der deutschen von der Schulbchörde einholte mit der Begründung, daß manche Unterrichtsprache dem Unterricht nicht folgen können. Ohne Zwei- fel ist dies ein krasses Beispiel, wie die »Freiwilligkeit« bei der Abmeldung tatsächlich aussicht, Nicht weniger aktiv waren die Industriellen in Südkärnten. So versuchten die ‚Arbeiter der Firma Glawar in Loibach und zwar Simon Grilz in St. Georgen und Anton Grobelnik in Unterart, die Unterschriften der Iiltern auf bereits gestempelte und vorgeschriebene Abmeklungsformulare zu gewinnen, Suwohl von diesen, wie auch vom Arbeiter Rupitz des Ziegeleibesitzers Ullmann in St. Margarethen bei Völkermarkt erzählt: man, daß sie von ihren Firmen für diese Aktion frei bekommen haben und sogar bezahlt worden sind. In Feistritz im Rosental sind die meisten Arbeiter von der Firma Jungfer, die die bekannten Barenbatterien erzeugt, abhängig. Es ist verständlich, wenn sich daher die Leute von den Angestellten dieser Firma Josef Jakopitsch, Betriebsrat Ferdinand Inzko und Johann Andrejäif, die sowohl in der Fabrik als auch außerhalb derselben für die Abmeldung warben, beeinflussen ließen. Derlei Beispiele des wirtschaftlichen Druckes könnten noch und noch angeführt werden. Es gibt noch zahlreiche Beispiele offener Beeinflussung, während der versteckte Druck noch viel stärker war. Nicht unerwähnt sei in diesem Zusammenhang die Tatsache, daß hei allen diesen Aktionen vor allem die Zugewanderten in das gemischtsprachige Gebict tätig waren. Die Zugewanderten sind auch zum Großteil Funktionäre der vorher genannten deutschnationalen Organisationen, So z. B. fungiert in der Eltern- vereinigung in St. Kanzian im Jauntal der Sudetendeutsche Karl Hönk, chemaliges Mitglied der NSDAP und SS und persönlicher Freund Hitlers, der während des Krieges zum SS-Obersturmführer avanciert ist: in Bleiburg der schon erwähnte Ing. Schick, in Feistritz an der Gail der Zollwachoberrevisor Leo Scharf und die weiteren Funktionäre der »Südmark« Wilmann, Bodner und Fuchs, in Rosegg der vor zwei Jahren zugewanderte Gerichtsbeamte Steiner. — Auch hier könnten zahlreiche weitere Namen angeführt werden. Dazu muß erwähnt werden, daß sich alle diese Organisationen bzw. deren Funktionäre gar nicht "für die Abmeldung der nur deutschsprachigen Kinder bemühten, sondern im Gegenteil war «s ihnen von vorn- 214 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 herein nur darum zu tun, die wirtschaftlich abhängigen Slowenen, deren Nationalbewußtsein infolgedessen nicht ausgeprägt ist, für die Abmeldung vom zweisprachigen Unterricht zu gewinnen. — Der Zweck ist soll Es klar: Zahl die slowenischen der Minderheit derart heruntergedrückt führung des Art. 7 des Staatsvertrages für die in Südkärnten noch verbliebenen werden, daß die Durch- slowenischen »Sprach- inseln« gegenstandslos wäre. Andererseits ist es mehr als eine Ironie, wenn der eifrigste Widersacher des zweisprachigen Schul- wesens, der UVP-Landtagsabgeordnete und Regierungsrat Dr. Wolfgang Mayrhofer, seine eigenen Kinder nach der erfolgten Abmeldung wieder zum Slowenischunterricht anmeldete. Dies ist wohl der sprechendste Beweis dafür, daß die Parolen von der Nutzlosigkeit der slowenischen Sprache eben nur Parolen sind, die politische Ziele verfolgen. Soweit die Herren persönlich betroffen sind, wollen sie die Wohltat des Erlernens der slowenischen Sprache den eigenen Kindern nicht vorenthalten. Es geht diesen Leuten eben nicht um den Schutz der deutschsprachigen Kinder vor der Slowenisierung durch den Zwangsunterricht und auch nicht um eine demokratische Lösung, sondern es geht ihnen einzig und allein darum, den Kärntner Slowenen ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, wobei dieser Kampf auf dem Rücken der Jugend und sogar der Kinder ausgetragen werden soll. Unter diesen Umständen von einer demokratischen Entscheidung zu sprechen ist wirklich mehr als abwegig. Die Kinder, die nicht abgemeldet worden sind, sind denn auch nachweislich fast ausschließlich Kinder von mehr oder minder wirtschaftlich und sozial unabhängigen mittleren Bauern und der wenigen selbständigen Gewerbe- und Handelstreibenden slowenischer Volkszugehörigkeit und hat daher diese Zahl mit der zahlenmäßigen Stärke der slowenischen Minderheit nichts zu tun. Diese Zahl besagt lediglich, wieviele Erziehungsberechtigte in Kärnten wirtschaftlich und sozial unabhängig sind, um dem politischen, wirtschaftlichen Die und psychologischen Druck Stand Entscheidung bzw. die Abmeldungen zu halten. sind aber auch aus rein formellen Gründen undemokratisch. Die Abmeldungen konnten die Schüler in die Schule bringen, ohne daß es kontrolliert werden konnte, ob die Erzichungsberechtigten wirklich selbst und ohne Druck und Beeinflussung ihre Unterschrift gaben. Es ist auch cin Beispiel aus St. Jakob im Rosental bekannt, daß man dem Herrn Schuldirektor der Volks- schule ein ganzes Paket solcher Abmeldungen am letzten Tag einfach in den Briefkasten warf. Wir wissen nicht, ob auch diese Abmeldungen in der Zahl der Abgemeldeten enthalten sind. Die Abmeldungen erfolgten weiters ohne jede Begründung, ebenso:cdie Erledigung der Abmeldungsansuchen, weshalb die Bestimmung über die Iintscheidung durch die Bezirksschulbehörde im Erlaß von vornherein cine Farce war, Es ist uns auch nicht bekannt, daß irgendeine Abmeldung durch die Bezirksschulbchörde zurückgewiesen worden wäre. Auf diese Weise waren Unregelmäßigkeiten und verschiedenen Machenschaften ohne jede Reklamationsmöglichkeit Tür und Tor geöffnet. Angesichts dieser Tatsache unterricht nach dem Erlaß des Dies beweisen am besten neuerlichen Anmeldungen der erfolgen, die erst nachträglich Tatsache, ist es somit zumindest unsachlich die Abmeldungen vom Zweisprachen- Landeshauptmannes vom 22. 9. 1958 als demokratische‘ Lösung.zu bezeichnen. die in letzter Zeit sich häufenden Widerrufe der Abmeldungen und die Kinder zum zweisprachigen bzw. Slowenisch-Unterricht, die von Leuten das dunkle Spiel der deutschnationalen Kreise durchschaut haben — eine die sogar zwei neue Verordnungen des Landesschulrates für Kärnten notwendig machte. Die pädagogische Seite des Erlasses vom 22. 9. 1958 Mit dem Erlaß des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. 9. 1958 wurden die Eltern Südkärntens zum »unbeeinflußten und freiwilligen« Entscheid aufgerufen und aufgefordert; auf der anderen Seite wur- de auf die gleichen Eltern, wie dies bereits dargestellt wurde, von Seiten der Verwaltungsbehörden und auch von der wirtschaftlichen Seite her der massivste Druck ausgeübt, um eine möglichst hohe Zahl von Abmeldungen zu erreichen. Obwohl diese Abmeldungen zum Großteil nur durch den Druck seitens ver- schiedener Verwaltungsorgane und der Wirtschaftskreise zustandegekommen sind, wurden diese von den Bezirkshauptmannschaften in ihrer Eigenschaft als Bezirksschulräte zur Kenntnis genommen und auch die Abmeldungen selbst bescheidmäßig erledigt. Der Durchführungserlaß, welchen der Landeshauptmann von Kärnten auf Grund des Erlasses vom 22. 9. 1958, am 27. 10. 1958 erließ, versucht nun der neuen Situation gerecht zu werden, schafft jedoch in Wirklichkeit eine Unzahl von Schultypen und bildet demnach jeder Schulbereich für sich ein Unikum. Im übrigen ergibt sich jedoch aus dem Durchführungserlaß vom 27. 10. 1958 zweifelsfrei die Tatsache, daß auch viele Kinder abgemeldet wurden, die die deutsche Sprache entweder überhaupt nicht oder zumin- dest nur schr mangelhaft beherrschen. Dadurch allein schon scheinen auch die Pressebehauptungen, daß die Minderheit die Mehrheit vergewaltigt, widerlegt, zumal es in einem solchen Falle undenkbar wäre, daß Kinder abgemeldet werden, die dem deutschen Unterricht nicht folgen können. (Anhang Nr. 30.) Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 215 Im Pkt. 3) des Durchführungserlasses vom 27, 10. 1958 heißt es, daß Kinder, die der deutschen Sprache nicht mächtig sind oder diese nur mangelhaft beherrschen, in der dem Kind eigenen Mundart zu unterweisen sind,-um dem Kind die deutsche schon, daß man das »Slowenische« einfach Seite »das Kind« nicht beim richtigen Namen Erlaß selbst auszuführen, daß man Kinder, Sprache und den Lehrstoff beizubringen. Daraus ergibt sich als Mittel zum Zweck machen wollte, jedoch auf der anderen nennen will, Man hat es nämlich beschämt unterlassen, im die dem deutschen Unterricht nicht folgen können. in der slowenischen Mundart unterrichten möge, um ihnen die deutsche Sprache und den vorgeschriebenen Lehrstoff beizubringen. Es soll demnach ‚der Lehrer das Kunstwerk zustandebringen, in deutscher Sprache Kinder zu. unterrichten, die dieser Sprache überhaupt noch nicht mächtig sind. Allein daraus ergibt sich schon, daß die Abmeldungen zum Großteil den sprachlichen Verhältnissen in Südkärnten widersprechen: Wenn wir daher die pädagogische Seite des Erlasses vom 22. 9. 1958 bzw. den Durchführüngserlaß vom 27. 10. 1958 anschneiden wollen, müssen wir feststellen, daß der Durchführungserlaß des Landesschul- rates für Kärnten allen pädagogischen Weisungen zuwiderläuft. Der Lehrer. hätte nämlich insbesondere nach dem Darchführungserla die Verpflichtung, die slowenische Mundart lediglich zum Zwecke der Germanisierung zu verwenden, da er ja bei Kindern, die von den Eltern abgemeldet wurden, jedoch der deutschen Sprache nicht mächtig sind, verpflichtet ist, diesen in ihrer eigenen Mundart die deutsche Sprache beizubringen. Auf der anderen Seite wird jedoch in einem dem Lehrer die Weisung erteilt, daß er auf der Tafel kein slowenisches Wort aufschreiben dürfe und daß auch im Schulheft cin solches nicht aufzuscheinen hat. Demgegenüber hat man jedoch zuvor die Lehramtskandidaten bei Besuch der 5 Jahrgänge. an der Lehrerbildungsanstalt in Klagenfurt angehalten, daß sie sorgfältigst jede Stunde im sogenannten »Stundenbild« vorzubereiten haben und daß diesem Studenbild das Tafelbild und in der Folge das Heftbild des Schülers zu entsprechen haben. Der Lehrer ist daher durch diese widersprechenden An- weisungen vor cin Dilemma gestellt, mit dem er wohl nicht fertig werden kann. Nicht zuletzt verweisen wir auf einen Auszug aus einem Artikel der »Kärntner Landeszeitung«, in welchem ebenfalls zur Frage der zweisprachigen Schule in pädagogischer Hinsicht Stellung genommen wird. (Anhang Nr, 4.) Die Befürchtungen, die Schüler würden.durch das Auflassen der zweisprachigen Schule in zwei feindliche Lager gespalten, haben sich nach dem Erlaß bereits bewahrheitet. Die Aufspaltung des Landeshauptmannes der. Schulklassen nach nationalen von Kärnten vom Gesichtspunkten 22. 9. 1958 hat es mit sich gebracht, daß sich wie z, B. in Loibach bei Bleiburg nicht nur die Kinder schon gegenseitig mit diskriminierenden Bezeichnungen wie Serben, Tchuschen, Titoisten und dergleichen belegen (diese Bezeichnungen werden für die Kinder, die nicht abgemeldet wurden, gebraucht), sondern es ist.in anderen Orten sogar zwischen erwachsenen Personen zu schwersten Auscinandersetzungen gekommen. (Anhang Nr. 26.) Schließlich sei auch hier nochmals darauf verwiesen, daß verschiedene Lehrer den Erlaß vom 22. 9. 1958 zum Anlaß genommen haben, um in pädagogischer Hinsicht auf die Kinder und die Erzichungsberechtigten dahingehend einzuwirken, daß die Abmeldung von Schulkindern in einer’ möglichst großen Zahl erfolgte. So wurde z. B. in Velden am Wörthersee von Seiten der Lehrer den Eltern geraten, Abmeldungen vorzunchmen, da es ja ohnehin keinen Lehrer gäbe, der der slowenischen Sprache mächtig wäre. — InLudmannsdorfz.B. hat der Lehrer Plankenauer Heinz erklärt, daß die Kinder, die sich vom slowenischen Unterricht nicht abmelden, nach Köttmannsdorf in den Slowenischunterricht gehen werden müssen. Ludmannsdorf befindet sich von Köttmannsdorf ca. 6 km entfernt und wollte daher der Lehrer durch diese Bemerkung erreichen, daß möglichst viele Kinder abgemeldet werden. — Nicht zu- letzt sei auch hier auf den Fall-Bärental. verwiesen. Dort besuchen die einklassige Schule 17 Kinder, von denen nur I Kind nach der amtlichen Schulstatistik aus dem Jahre 1956 der deutschen Sprache mächtig »ist. Abgemeldet wurden nunmehr nach dem Erlaß vom 22. 9. 1958 alle Schulkinder, so daß der Gesamt- unterricht in deutscher Sprache zu erfolgen hat. Daß solche Verhältnisse nuch in pädagogischer Hinsicht untragbar sind, liegt auf der Hand. Der Lehrer hat schließlich 8 Schulstufen zu meistern und dazu noch mit Kindern, die in der vorgeschrichenen Unterrichtasprache nicht zu Hause sind, wobei er sich zwar. des dem Kinde eigenen Dialektes bedicnen darf, auf der Tafel und im Heft hingegen nur dem Kinde unverstiindliche. Worte aufgesehricben Eines der .Hauptargumente von Seiten der Nichtpädagogen gegen die 2-sprachige Schule-war wieder, daß den Kindern in den zweisprachigen Schulen die deutsche Sprache nicht entsprechend werden. immer heige-- bracht wird. Allein aus dem Durchführungserlaß vom 27. 10..1958 ergibt sich aber schon die Grundlosigkeit dieser Behauptung, daß nämlich z. B. ao der 4. Schulstufe an Stelle von 4 bzw. 8 Wochenstunden Slowenisch nicht, wie man vielleicht erwartet hätte, Deutschstunden angeordnet wurden, sondern vielmehr eine Stunde Rechnen und. eine.Stunde Zeichnen, der Rest hingegen schulfrei gegeben wurde. Es hat demnach zu einer Änderung der Verhältnisse in pädagogischer Hinsicht kein wie immer gearteter Anlaß bestanden und sei nicht zuletzt auf die Erklärung des Herr Unterrichtsministers Dr. 'Drimmiel in der Budgetdebatte- 1958 verwiesen, in welcher dieser erklärte, dab der Lernerfolgedurch den zweisprächigen „Unterricht. in keiner Weise: beeinträchtigt werde.. 216 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Zusammenlassend as soll folgendes festgehalten siowezische bzw, gemischtsprachige Gebict:wurde durch werden: dic Schulverordnung des Jahres 1945 ferizelent und bildete als geltendes Gesetz die Grundlage lür die Abfassung des Artikel 7 des Staatsveriruges, lžic in der Schulverordnung verankerte Zweisprachigkeit sollte durch die weiteren Bestimmungen des Art. 7 auch anf die anderen lebenswichtigen Gebiete ausgedehnt werden, um der Minderheit als Ganz- heit ilıre Existenz zu sichern. Durch den Erlaß des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. 9, 1958 ist aber de facto cine neuc Lage geschaffen worden, die dieser Tatsache nicht Rechnung trägt und der Durchführung der Bestimmungen des Art. 7 nicht nur auf dem Schulscktor, sondern auch auf anderen Gebieten vorgreift, Der Verlauf der Abmeldeaktion hat eindeutig gezeigt, daß sich in Kärnten die deutschaatisnaien Elemente in der Minderheitenpolitik wieder eine dominierende Rolle verschaffen konnien und cine Aimosphäre gegen die slowenische Minderheit zu schaffen verstanden haben, in der cine den ‚objektiven Tatsachen entsprechende Feststellung der Minderheit unmöglich ist. Es hat sich dabei auch gezeigt, daR der Verwaltungsapparat selbst von deutschnationalen Elementen durchsetzt ist und deswegen keineswegs gcSignet erscheint, den tatsächlichen Stand der Minderheit zu ermitteln. Eine Ermittlung der Minderheit ist aber gar nicht notwendig, da bei der Abfassung des Art..7 des Staatsvertrages allen daran Beteiligten die Stärke und das Gebiet der Minderheit genau bekannt waren. Wenn es nämlich irgend welche Zweifel darüber gegeben. hätte, dann hätte dies von den zustäntligen Stellen in Wien und Klagenfurt schon damals vorgebracht und geltend gemacht werden müssen. So aber hat sich die österreichische Delegation damals ausdrücklich auf die bestehende Verordnung über das zweisprachige Schulwesen berufen und sic als vorbildlich bezeichnet. die Östereichische Regierung Verpflichtungen übernommen genau kannte. Aus diesem Grunde ist aber der Erlaß des anderes als cin Vorgehen, das darauf abzielt, die durch den Es ist wohl kaum hätte, deren Inhalt und Landeshauptmannes vom Staatsvertrag anzunchinen, daß Umfang sie nicht 22. 9, 1958 nichts übernommenen Verpflichun- gen gegenüber der Minderheit einzuschränken oder gar zu beseitigen, indem die Minderheit durch Aufspaltung in Slowenen und Windische künstlich dezimiert wird. Wir verwahren uns daher ausdrücklich gegen diese wissenschaftlich unhaltbare, von der parteipolitischen Ebene hineingetragene Aufspaltung der slowenischsprechenden Bevölkerung Südkärntens in Nationalslowenen und Windische, wohei die ersten Staatsfeinden und die letzteren Heimattreuen gleichgesetzt werden. Wir sind der Meinung, daß die Treue zu Österreich nicht mit der chebaldigsten Eindcutschung indentifiziert werden kann, Nun aber erfordert der derzeitige unhaltbare und ungesetzliche Zustand eine möglichst baldige brauchbare endzültige gesetzliche Regelung des gesamten Artikel 7 des Staatsvertrages. Eine solche ist jedoch so lange nicht möglich, solange man bei der Lösung auf der von den deutschnationalen Kreisen Kärniens propagierten äußerst individualistischen nationalen Theorie, die wie Anwendung von Gewaltmethoden in sich schließt und alle und «die Tätigkeit der vorne genannten Organisationen gegen Minderheit duldet. Wir weisen in diesem Zusammenhang Landesregierung zum Minderheitenfeststellungsgesetz hin, objektiven Merkmale betont. (Siche Anhang Nr. 23.) Um den im Staatsvertrag enthaltenen rechtlichen und wir folrende Maßnahmen als dringend: 1. Der Artikel 7 des Österreichischen Staatsvertrages oben dargelegt, auch die Möglichkeit der objektiven Merkmale außer acht liBt, heharrt die Eigenschaft und die Rechte der slowenischen ausdrücklich auf die Stellungnahme der Tiroler die auch die Wichtigkeit und Bedeutung der sachlichen Status wieder herzustellen, erachten Bu bildet, wie anfangs ausgeführt, eine Einheit und muß in einem durchgeführt bzw. verwirklicht werden. 2. Der verfassungswidrige Erlaß des Landeshauptmannes von Kärnten vom 22. 9. 1958 und der Durchführungserlaß vom 27. 10. 1958 sind aufzuheben und der zweisprachige Unterricht nach der Verordnung aus dem Jahre 1945 grundsätzlich beizubehalten, wobei wir auf unsere Vorschläge in der Eingabe vom 20. 1. 1958 an den Präsidenten des Nationalrates Dr. Felix Hurdes hinweisen, . In der Überzeugung, daß eine zufricdenstellende Losung aller Minderheitenfragen nur im' Zusammienwirken mit der betroffenen Minderheit gefunden werden kann, bringen wir als Vertretung der slowenischen Minderheit in Kärnten erneut unsere Bereitschaft zum Ausdrucke, bei der Realisierung des Artikel 7 des Stantsvertrages loyal mitarbeiten zu wollen, Kingenfurt, den 15. Noveniber 1958. Narodni svet koroških Slovencev Rat der Kärntner Slowenen janko Janežič e. h, Obmannstellvertreter Dr. Josef Tischler e, h. Obmann Für: Zveza slovenskih organizacij na Koroškem Zentralverband slowenischer Organisationen in Kärnten Janko Ogris e. h. Obmannstellvertreter Dr. Franz Zwitter c Ju Obmann Razprave In gradivo, Ljubljana, april AN HISTORIAT DER KARNTNER ITANG VOLKSSCHULE Neben der „Lateinischen Schule", die die höhere Nildung zu vermitteln hattc, bestand «lie österreichasche Volksschule bis IRIB unter der Bezeichnung „Deutsche Schule", Von einer slowenischen Schule in Kärnten känn nur in der Zeit nach der Märzrevolution IR4R bis ca. 1870 gesprochen werden, Im Jahre 1868 galı es in Kärnten 24 slowenische und 70 stowenisch.deutsche Schulen. In den, letzteren war auf den ersten Schulstufen Slowenisch die Unterrichtssprache, auf den oheren Schulstufen hielten sich die slowenische und die deutsche Sprache das Gleichgewicht, Im Jahre 1856 hat das zuständige Staatsmanisterium den Landeshchorden die Weisung erteilt, in slowenischen Gemeinden lie Einführung der deutschen Sprache in «er Volksschule „mit Festhaltung des Grundsatses, daß der Religiensunterricht in der alowenischen Sprache Gegenständen zu erteilen, dagegen aber Mit den auf dem Reichsvolksschulgesetz Schuigebicie schlechtert, in den übrigen die deutsche und die slowenische Sprache gleich- mäßig zu betrachten ist”, zu handhahen. (Erlaß vom 29, 6, 1856, No. 3956/C. U. ex (LG, und Visl. 1867, 5/19) zumal «die Lage vom 1864) 14. Mai für die Slowenen 1869 hat sich wesentlich der & A des Reichsvolksschulgesctzes ru ver- einem Kautschukparagraphen in dem Hängen der regicaenden deut schen Mehrheit im Lande wurde, Dic ungeklirte Lage aber wurde durch den Artikel NIN der Staatsyerfassung geschaffen, der wohl von der Gleichberechtigung aller Sprachen der Monarchie »prachigen Kronländer aber spricht, für die zwei- und mehrkeine eindeutigen Bestimmungen bringt, so daß (die sprachliche Mehrheit der sprachlichen Minderheit diktieren konnte, Mit Erlaß vom 14. 7. 1872, ZI. 1842 und vom 2. 8. 1875, ZI. 1249 wurde praktisch in Kärnten die slowenische Schule liquidiert und die utraquistische Schule geschaffen, Diese sah das Slowenische schen nur vor. mehr Mit als Hilfssprache Erlaß des für die Erlernung Landesschulrates des Deut- für Kärnten vom Il, 4. 1877, ZI, 867 wurden Ouinguennalrulagen jenen Lehrern ge währt, die iım Unterrichte der di hen Sprache | di Erfolge aufruweisen hatten. In der Zeit von 1875 bis 1891 bestand für die utraquistische Schule überhaupt kein Lehrplan, so daß es dem Lehrer überlaw sen blieb, nach eigenen die Quinquennalrulagen Ermessen zu Unterrichten, soweit nicht maßgebend waren. »DIE ÖSTERREICHISCHE. PFLICHTSCHULE« Hofrat Viktor Duss, 1. Teil (Seite 52, $ 27) eingeführt sind,.können, DR. LEMISCH von der 1920 im Zuhlline Meschwerden der jmlitischen und der Schulgemeinden des Kärntner Unterlandes an den Landesschulrat in Klagenfurt, an den Reichsrat in Wien und andere Schulbehörden »pre- chen eine beredie Sprache. Der Landesschulrat für Kärnten hat nun im Jahre 1891 cinen Lehrplan für die utraquistischen Schulen erlassen, wonach das Slowenische.in den ersten wei Schuljahren die Unterrichtssprache zu sein hahe, ab dem 3. Schuljahr aber ist das Slowenische unverbindlicher Unterrichtsgegenstand, Die Durchführungsbestimmung ru diesem Erlaü aber besagt: „{. und 2. Schuljahr) Lese- und Sprachübungen. An- gr und S gehend von der B h der Gegenstande : aus der Umg gebung des Kindern An diesen in slowenischer Sprache behandelten Anschauungsstolf knüpfen sich systematisch geordnete deutsche Sprechübungen behufs Finführung in die deutsche Sprache an. Einühung der Laute und deren Zeichen in slowenischer md deutscher Schreib» und Druckschrift. Langsanıcs, Jautrichtiges Lesen mit Beachtung der Silbentrennung und der Satzzeichen; planmäßiz geleitete Übungen im Abschrei- ben und im Nicderschreiben leichter im Anschauungsunterricht gewonnener Sätschen; Besprechung des Lesestoffes. Memoricren und Veriragen passender Murterstücke.” d für die K N ist wohl die Tatsache, daß in der Zeit von 1874 bis 1892 beim Kärntner Landeschulrat, gereicht 41 Schulbeschwerden worden, im Reichsrat von der slowenischen Seite cin waren und cs deren 107 bei anderen für die Schullragen zuständigen Stellen 55. Dicse Ansuchen und Beschwerden sind größtenteils überhaupt nicht erledigt worden, oder zog sich die Erledigung auch über ein Jahrzchnt hinaus, Im Jahre mit wie x B. gerade SL Jakob i. R. 1927 gab es in Kärnten 86 utraquistische Schulen 205 Klassen. (Siehe Dokument Nr, 27.) Praktisch ist die utraquistische Schule schon 1938 über einen Lehrerbeschluß und theoretisch 1941 über behördliche Weisung aufgehoben worden. Der Wescnsrug der Vcrhitnise an der utraquistischen Schule war wohl auch die Tatsache, daß cin und dicselbe Lese- fibel über 40 Jahre im Gebrauch war, daß es an anderen Lehrbefalien Dete pv: fehlte. Aber auch dieser schon sowieso beh richt wurde von Jahr zu Jahr noch pekiirat. Bervits imeHerbst 1934 war es schon so wcit, daG der Landesschulrat für Kärnten dem Bundesministerium (dr Vnterricht einen Bericht unterbreitete, der besagt, da0 nur mehr an 7 Schulen der Unterricht im Sinne der Verordnung vom Jahre 1891 gelührt werde. des $ 201 der Schul- und Unterrichuordnung erwähnen nahme abgesehen, nur mit Rücksicht auf den Arztlich Aus fest- gestellten Gesundheitstustand des Kindes bewilligt werden, wenn das Kind an dem betreffenden Lehrgegenstande nicht einmal in Befrciungen von der Teilnahme am Unterricht in den verbindlichen Lehrgegenständen Gesang und Zeichnen, vom Turnen bei Knaben und von den weiblichen Handarbeiten bei Mädchen, dann von den Arheiten im Schulgarten, wenn sic nicht als Freigegenstand 217 1976, št. 7—8 dritten Absatz Rade 'des Landesverwesers Ir, Arthur Lemisch in der Kew. aitzung des Kärhtner Landtages am 25. Novcinher 1920: „Nur ein Menschenalter haben wir Zeit, diese Verführten zum einer Gene di in der L keufl K ration muß das Erzichungrwerk vollendet sein. Das werden nicht einem beschränkten Maße tcilnehmen kann, Ansuchen um derartige Befreiung sind in der Regel gleich bei der Anıncldung (des Kindes zur Aufnahme in die Volksschule nı stellen und vom Schulleiter der Betirkmchulbehörde zur Entscheidung vorzulegen. die Behörden und Regierungen machen können, das Kämtner Volk selbst muß es besorgen; Haus, Schule und Kirche müssen sich am Hcilungswerk betciligen. Was die öffentliche Verwaltung hinsichtlich der Schule tun kann, wird sie tun, und durch ıwar bei aller Rücksichtnahme Jen Friedensrertrag geschützte Minoritit Was auf die aber dic Razprave ehrlich. ıler kann, une von tragen Reinigung ex öffentlichen Geistes bei jenem widerkärntnerischen Denken zu‘ befreien, der dem Lante so unheilvelle Wunden geschlagen, day mu die kirchliche Gewalt besnrgen, wir können nur raten und fördern. Die Kultur des deutschen Volkes hat Kärnten zur südlichen Mark gemacht, die Kultur Mitteleuropas gegenüber süd: »KARNTNER LANDESZEVTUNG« von 18. 12, 1953 Nr. 49, See 3 in gradivo, Ljubljana, licher Hyperkultur soll es und wird helfen, dad Kärnten ungetcilt bleibt. april 1976, št. 7—8 es auch schaffen, mitzu- Mit deutscher Kultur und Kärntner Gemütlichkeit wollen wir, wenn Schule und Kirche das ihre tun, in einem Mensıhen- alter die uns vorgestreckte Arbeit geleistet haben.’ <„Kämitner Landsmannschaft" von 15. Dezember 85, S. 2) 1N20, Nr, zu beschimpfen und zu prügeln, In Kärnten wollte man nirgends zwei hica Schulen nel inander haben, a man „Die Einführung der zweisprachigen Schule in Kärnten war das Mcschreiten eines neuen Weges Wer es jemals miterlebt hat, was dar baulenter, wenn in einem Ort Schulen verschiedener entschlo0 sich, dic Kinder im ıweisprachigen Gebiet beide Lantät, au der sich die Eltern bekennen. Oberall dort, wo die Lehrer Sprachen am Elternhauses geführte werden, kann das Aufleben eines solchen Systems nicht wünschen, Obcrall wo (lies vor sich geht, beginnen schon die Kinder beim Nachhausegchen aus der Schule einander VERORDNUNG der Prov. Kärntner Landesregierung 3, Oktober 1945 zur A. zweite Landessprache auch hulbeginn am in mind sechs Woch Auf der vierten Schulstufe erfolgt der Übergang Unterrichtssprache, die nun schon bis zum Schluß der Schulpflicht ver- ru erteilen. Sprachunterricht auch der Sachunterricht, Lesen n Zweisprachige Volkmehulen alnıl zu führen in den nachsichenden Gemeinden (nach der Verirkseintellung am 1. länner 1938): Berirkes H des die Nationali- der Erlernung Widerstand entgegengesctit wird, sind higen Schule h.” Lehrbiichern sind eine Lesefibci stufe verbindlich zu in deutscher gor: Egg,G und eines (dr dic Oberstule zu verlassen und und geben. Außerdem werden ein eigener Lehrplan tellungspläne für jede Schulgattung verfertigt. slowc- herausru« und Stolfver- D. Als Lehrer digen Lehrkräfte und an Lehrerinnen Kenntnisse der Unter- hach, St. Ste- und Mittelstufe Kärntens heranzusichen, In der h sind die besitzen, die alle not- und, solange ihre Zahl nicht genügt, auch die poe Kärnten zuge d Leh Bei der A g der Lehrkräfte im gemischtsprachigen Gebiet im der Vertreter der $löwenen im Landtage ru hören. E. und Schreiben m zählen. dcs politischen Seiten auf vom Auf den ersten drei Schulstufen wird der Gesamtunterricht zur Hälfte in deutscher und slowenischer Sprache erteilt. Hier zum von Rücksicht c An den gepflegt. zur deutschen Dancben werden zal der vee o sesale vier ung in drei Woch in geg Der Religionsunterricht ist ausschließlich im da M prach sind und ohne besuchen. bleibt, dcs Kindes sind Jagen, nischer Sprache, eine deutsche und eine slowenische Sprachlibel, ein Naked für die ersten drei Schulstufen In deutscher und f ein sl isches Lesehuch für die Mittel- Im südlichen Gebiete des Landes Kärnten bestehen rwcisprachige Volksschulen. Der Unterricht wird hier in den ersten drei btufi ich in der M prache des Kindes die Platze zu der zweiten Sprache kein die Ergebnisse der im südlichen vom $1. Okto- ber 1945). stoch wird lernen unterricht im Ausmaß. von drei Wochenstunden vom Neugestaltung der zwcisprachigen Volkuchulca Gebiete Kärntens (In der Fawıng des Reschluses erteilt, dessprachen Für die vorhandenen Lchrkrüfte der zweisprachigen Volks schulen werden Ausbildungskurse zur Einführung In den zweisprachigen Unterricht abgehalten und kleine Arheitsgemeinschaften eingerichtet. An den Lehrerbiklungenstalten Ist Unter- richt in slowenlicher Sprache mit drel Wochenstunden zu ertellen. Im vierten Jahrgang wird die Fremdsprachmetodik als neues Fach mit rwei Wochenstunden eingelührt. fan und Vorderberg. des polltischen Mezirkea Villach: Feistelte a, d. Gnil, Hehen‚Als Leiter der rwelspruchigen Volkachulen hura, Eimmerulorf, Arwoldsteln, Finkenwcin, Marla Gali, Lede. nliren, Moveag, Lind o, Veklen, Wernberg, Kdatenberg, Veklen, annistellen, dle die slowenische Augslorf um! 81. Jakob I. HR. Weise des politischen Nezirkes Klogenfurt-Land: St, Techelsherg, Sehlefling, Oberdbrfi, Ludmannulori, Martin am Kenuchach, Viktring, Köitmannsdorf, Marla Rain, Ehental, Radsherg, Mieger, Grafenstein, Hdrtendorf, Poggeradorf, St, Thomas a, Zeisehberg, Maria Wörth, Feistrhtr i. R., Windisch Dieiberg, Unterferlach, St. Margarethen |. R., Zell und tebe des p Berirkes Volk alle izmakne von Pustril. die aus Ip Weizelsdorf, den mit ha ben in den Haupt- und Mittelschulen der genannten Gemeinden sowie in Hermagor, Villach und Klagenfurt den Slowenisch werden Sprache dic rwelsprachigen treut, die für die zweite Landcuprnehe neh sind. tehrkredfic beherrschen, Sehulen von In gleicher Inapektorcn be- Jehrbefihigi sind, SchlleD- jat nuch dem Landenchulinspektor der Sachbearbeiter beirustellen. für Volksschulen elu als Ref und 6. Obericistungen der ‚Lehrkräfte an zweisprachigen Schulen sind eigens zu entlohnen. Die Schülersahl der einzelnen Klassen soll fünfsig nicht überschreiten. H. Diese Verordnung tritt mlt ihrer Verlantbarung ia Kraft Razprave in gradivo, Ljubljana, april 219 1976, št. 7—8 „Ein ‚its dem Bericht des Bundesministerium men Landesschulratex für für Unterricht aus dem Kärnten Jahre an das 196 entneh- wir; „Ein kleiner Teil der Bevälkerung des doppelsprachigen Gebietes, der besonders aus chemaligen Nationaksotialisten bestcht, versucht durch verschiedene Maßnahmen den rweisprachigen Unterricht zu unterbinden. So wurde beispielsweise in der G sle Gallizien ein Schulstreik inszeniert, der allerdings nach einer Woche zusammenbrach. Aus zahlreichen Gemeinden langen bei der Landesregierung Eingaben, belegt mit Unterschriften ein, die sich gegen die Einführung des zweisprachigen Unterrichtes wenden, Es konnte festgestellt Nationalsorlali schen. dem Die in Kirniner Verkingen werden, daß dahinter stets ehemalige wirtschaftlich Position Landesregierung hat in allen diesen Fällen nicht stattgegeben und besteht auf der strikten Durchführung der Veroralnung. Die Gegner behaupten, die Durchilkirung. käme einer Slowenisierung «des zweisprachigen der Verordnung Gebletes gleich. Dicacr Geist atanımt nicht erst aus der Nazizeit, sondern ist Ule. sen Datums und wurde durch die deutschnationale Bewegung nach Südkärnten getragen, Seit etwa 1890 wurde in Kärnten Sturm gegen die utraquistische Schule gelaufen. Der Verein Südmark, der Deutsche Schulverein, deutschnationale Turn- und Ge- sangsvercine entwickelten ihre Tätigkeit in dieser Richtung, welche in der Narizeit das Gaugrenzland und der Kärntner Heimat bund unter Führung übernahmen." EINE Maier-Kaibitsch's HISTORISCHE Der Kämtner in verstärktem Maße LANDTAGSSITZUNG Landtag fordert einmütig das ungeteilte Kärnten. „Volkszeitung vom 29. Jänner 1917, Nr, 23, Selte 1/2. „Klagenfurt, 28, Jänner. In der ernsten Stunde, in der dic österreichische Delegation in London weilt, um für die Unteilbarkeit des Kärntner Landes einzutreten, trat in Klagenfurt zu felerlicher Sitzung der Kärntner Landtag zusammen." „Der Landtagspräsid Sereinigg eröflt die Festsiuung und erinnert in seiner Ansprache an die Ereignisse in Kärnten nach dem ersten Weltkrieg, die Volksabstimmung, und verwies auf das friedliche Nebeneinanderleben der beiden Landesstämtne. Er sprach von der nationalsozialistischen Eroberungspolitik, deren erstes Opfer Kärntner Österreich wurde, und deutscher waltherrschaft tungskrieg Zunge genau gegen so unter litten die slowenischen wies darauf hin, daß die der nationalsozialistichen wie die Slowenen. Kämtner Der Ge- Vernich- Landsleute wurde auf Iefchl der Berliner Stellen begonnen, wobei man sich darüber heklagt hat, dan die Österreicher dazu zu weich und ru objektiv wären. De Vernichtungskrieg führten dic Rencgaten MaicrKaibitsch, führtenReichsd he und äterische Österreicher. Wir erwärien, daß ihre Verbrechen ihre Sühne finden werden, Niemals kannOÖ) ich dafür lich ht werden.” Der Herr Landeshauptmannstellvertreier Hans Ferlitsch sprach für den in London wellenden Landeshauptmann Ferdinand Wedenig und gab namens der Landesregierung folgende Erklärung ab: „Die nach den B gen der Bundes und Land, fassung frei gewählte Kärntner Landesregierung ist sich vom ersten Tage ihrer Wirksamkeit an bewußt gewesen, welch be deutungsrolle Aufgabe gerade die Lösung der Slowenenirage in Kärnten dorstellt, Folgende Tatbestinde Ingen kler wor 1. Wiederg 2, Wlederelnfi Schulen, hung an den ug des sl geale« lschen U, k an Jen kleiner bietes nimmt richtes cine Teil der Lehrerschaft gegen die Einführung zblehnende Haltung des des cin, Seit zweisprachigen zweisprachigen etwa 1890 Ge- Unter- wurde im gemishuprachigen Gehicte eine Politik der nationalen Unver söhnlichkeit verfolgt. Leider Wehen sich schr häufig die Lehrer ddr mili h An ten sic durch die Unduldumkej der Lehrerbildung Bi 4 haf ber den St dem doppelsprachigen lt schon zu dieser erzogen. Halı Sehiiler d. der 24 Gebict standen derart unter Druck, Mb sie sich fürch sh als ihre pP Darauf ist es auch zurückzuführen, daß "die Annnchlougen für den slowenischen Kurs van Jahr zu Jahr zurückgingen, so daß er während des 1. Weltkrieges aufzelassen werden mußte. Scit 1890 ging die Zahl der utraquistischen Schulen durch „Deutscherkl& rung" zurück, In der nationalszialistischen Zeit wurde diew Schultype vollkommen ahgeschalft. Das Ergebnis dieser Schulpe» Nik war, dab Muuiersprache dic Kinder noch die der Kärntner Slowenen weder (deutsche Surache vollkommen ihre be« herrschten, Diesem Unmtanses beiienen sich nun hesonders die slowenischen Aktivisten politischen Kampf, Die Schulaufsichtsbeamten, besonders der jrovisarische In- spektor für das zweisprachige Schulwesen, bemühen sich nun, durch Vorträge in den Lehrerarbeitsgemeinschaften eine erträgliche Atmosphäre zu schallen. Leider finden sie in dieser Hinsicht bei anderen öffentlichen Dienststellen wenig Verständnis So läDt beispielsweise die Swatspolizei den Inspektor für zweisprachige Schulen in sciner vortragenden Tätigkeit durch unbe lchrbare Lehrer kommen entstellte Berichte liefern.” und Lehrerinnen beobachten, welche dann rol: [Bas Dritte Reich hat die Minderheitenschulen zerschlagen und jeden Lehrernachwuchs verhindert. Wir haben nach Schwei- zer Vurbild in einem bestimmten Gebiet des Lande in allen Gemeinden, wo auch nur ein kleiner Bruch der Bevölkerung slo ist, cin rweisprachi, ein geführt und fragen das Kind nicht, ob deutsch oder slowenlsch, sondern fordern die Erlernung beider Sprachen von jedem Schüler. Wir sind der Oberzeugung, daß dies zum Vorteil der Völker ist, die unser Land bewohnen Wenn es uns unmöglich war, unter den Erschwernissen der heutigen Zeit in knapp eineinhalb Jal- ren zu dem erwünschten Ziele zu gelangen, so muß jeder Einsichtige verstehen, daß mehr nicht durchzuführen war. Die Unterlassungen von sieben Jahren können in der heutigen Zeit nicht mit einem Schlage durchgeführt werden. 3. Koalitionsfreiheit der Slowenen. 4. Entnationalisierung wird nicht geguldet. 5. Recht auf Muttersprache. Keincın österreichischen Staatsbürger ist cs verwehrt, „ich bei Gericht und den Nchörden der Muttersprache zu bedienen, die er beherrscht, hier können keine Schwierigkeiten auftauchen.” Präsident der ÖVP Hermann Gruber erklärte in diesem Zusammenhange: „Die OVP stche aul dem Standpunkt der absoluten Gleichheit zwischen Deutschen und Slovenca in Kärnten. Es darf in der Ich: dlung auf politisch haftlich itureli ialem Gebiete und praktisch keine Unhiede geben. Ein andere Grundsatz wäre auch unvereinbar mit dem Charakter der Einheit des Landes Kärnten. Die Volks partei erklärt, daß sie such in Zukunft streng darüber wachen werde, dad an diesem Grundsatz nichts geändert, er in jeder Hinsicht restlos angewandt wirl, Lamlcahzupimannastellserireier Slerke erklirt namena der SPO, duli jede Abaleht elner Entnatlonallaicrung aul das schwer sie bekämpft wird,” Razprave DER UNTERRICHTSMINISTER ANTWORTET Die Abgeordneten des VAU stellten an den Unterrichtsninister eine Anfrage bezüglich der zweisprachigen Schule in Kärn- ten. Der Unterrichtsminister Dr. Hurdes gab nun folgende schrift liche Antwort auf die gestellte Frage : „Die Schulverordnung wurde am 3. 10. 1945 von der provisorischen Landesregierung beschlossen, somit zu einer Zeit, als die Zuständigkeit der Rundesregierung noch nicht nach Kärnten reichte, Erst nach dem Beschluß des Alliierten Rates vom 20. 10, 1913 fiel Kärnten wicıler unter die Z ligkeit der Mund gierung in Wien. Die Britische Newtrungsmacht in Kärnten aber vertrat den Standpunkt, daß die Nundesregierung erst dann lür veröffentlicht wurde, das geschah am 1, Februar 1916.” Der Unterrichtsminister führt weiter aus: „Der Verfassungtgerichtshof hat mit seinem Erkenntnis vom 8. November 1948 in der Sache der zweisprachigen Schule der Verordnung Gescizeskraft zuerkannt. Weil somit die Schul ordnung Gescteeskraft hat, ist ihre Änderung nur mit einem österreichischen Gesetz möglich, nicht aber durch eine Verordnung. Weil aber das gültige Gesetz die Schule betrifft, ist seine Anderung nach der Verlassung durch den Landtag nicht mč- Ljubljana, glich, sondern nur einvernehmlich Landtages und des Nationalrates.” Auf die zweite Frage des april durch VdU, 1976, št. 7—8 einen Beschluß ob es dem des Verfassungspe- richtshof ınöglich wäre, die genannte Verordnung, die nach dem ersten Erkenntnis Gesctzeskraft hat, als ungesetrlich zu bereich» nen und zu ändern, stellte der Verfassungsgerichtshof fest, daD er ‚nicht EAN ist, weil es sich in diesem Falle um eine Verg der ht h del: und der Verf: richtshof nur zuständig | ist über Gesetze zu entscheiden, die von den österreichischen Behörden erlassen wurden, Auf die dritte Frage des VdU, ob der Minister bereit sci, Angen liber Elternbefragung zu „ stellt der Minister fest, daß für cine solche Elternbefragung Grundlagen vorhanden sind. Der die Rritische Nesatzungsone zuständig wurde, als die obige Tatsache in gradivo, Minister stellt in seiner Antwort keine gesetrlichen ausdrücklich fest, daß diese Frage sowohl cine politische als auch eine pädagogische sei, eig Regelung der Echulliage in Kärnten si nach Ansicht der g ig von dentlicher politixher Wichligkcit, weil diese Frage im Einvernehmen mit den Vertretern der Slosam; des Landes und des Staates gelöst werden müsse. All das nina te VALE; V di i B, sowohl in politischer als auch in pädagogischer Hinsicht. Bei dieser Beantwortung der VdU-Antrage stellte der Miniter ausdrücklich fest, daß er die Antwort im Namen der Bundesregierung erteilt habe, der Öffentlichkeit gegenüber auch als solcher zu bezeichnen. >Verordnungsblatt für das Schulwesen in Känten« Jahrgang 1951, Jänner/Februar 1951, Stück I/II Seite 4, Erlaß Nr. 2 FREMDSPRACHUNTERRICHT AN HAUPTSCHULEN (ME Z. 78.165-IV/18/50 vom 27. 12. 1950) nAus konkretem riglich des AnlaD findet sich das BMTU. Fremdsp Bestimmungen bestimmt, pe iehtes an Hauptshulen neuerdings in Erinnerung folg zu rufen: Le. Vdg. des BMIU, vom 18. 10. 1946, ZI. 28.520-TV/12 (prov. Lehrplan für die Hauptschulen) ist nur im 1. Klassenzug der Unterricht in ge; ‚Fremdsprache verpflichtend. Es ist demnach der Fremd icht in den 2. Kl in Hinkunft ausnahmslos als nicht verbindlicher Gegenstand zu führen und EIN HORT Gründung Im Festsaal Donnerstag, den DER der Handelskammer tion des früheren „Deutschen in Klagenfurt fand am statt. Der Verein wird die Tradi-. Schulvereines Südmark” fortsetzen. der Bauer Josef Hus aus Feisritz i. R. Außerdem meldeten sich Direktor Auswald vom „Alpenländischen Kokarrekeni Grar” und Gemeinderat Vallon zum Wort. Die „E fer Säng de” unter, Chorkiter sprache-und Mathematik ausfüllen, Dieser Unterricht wird durch Stillarbeit erteilt. Für die zweckdienliche Förderung die ser Schüler mit Hille der audit sind se: Fachlehrer für u Math p "und (Z1, 491/51 /Lschr.) men: Seine Hauptziele sind die Wahrung der Rechte der beimattrapa Bevolkcrung und dic ‚Errichtung von Schulen und KinDie S und die. Ausschußmitglieder einstimmig gewählt. Bei der Grindungr versammlung sprachen Dr. Walter Lakomy, Handelskammer- direktor L R., und Vom Fremdsprachunterricht befreite Schüler müssen die durch den Ausfall der Fremdsprachstunden gewonnene Unterrichtsteit durch einen verstärkten Unterricht in der Unterrichts „Kärntner Schulvereines Südmark” 19. Mai, die Gründungsversammlung des „härnt- ner Schulvereines Südmark” 18. 8. 147, rahmte die Tagung mit heimatlichen Liedern. Der Ausschuß des HEIMATTREUEN des „Kärntner Ferner wird darauf hingewiesen, daß It. Erl. vom ZI. 32.000-IV/12, Hauptschüler, die wegen völliger Unbegabung den Forderungen des Lehrplanes in der yerbindlichen Fremdsprache nicht genügen, auf Grund einca Antrages des Lehrkörpers durch ‚den Bezirksschulrat vom Besuche dieses Gerenstandes befreit werden können. Sichler um- Schulvereines Obmann i. R., weiter bert Südmark” Dr. Walter Alex Jordan, Einspieler, setst Lakomy, Elsenwenger, sich Klagenfurt, Klagenfurt, Alois Kaplaner, Ludmannsdori, Hans wic folgt rusam- Handelskammerdircktor Direktor Heri- Klagenfurt, Dr. Glantschnig, Haim- burg, Dipl-Ing. Hermann v. Metnitz, Bleiburg, Valentin Deutschmann jun. Grafenstein, Frau Wilma Jobst, Völkermarkt, Albin Petschnig, MarisElend, Frans Kraigber, Feistritz i. R., Josef Hus, Reßnig bei Ferlach, Dir. Andreas Fischer, Nötsch, R. Lutschounig, Maria-Rain, Dipl.-Ing. Kleinberger, Klagenfurt. „Volkszeltung” Nr. 117 vom 22. Mai „Allgemeine Selte 7, Bauernzeltung”, Nr. 21 1955, Selte 4. vom 28. Mal 1955, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 11 SICHERHEITSDIREKTION Zu dortiger für das Bundesland Kärnten Gesch.-Zeichen: 1-589/ 1/56 nach KLAGENFURT, den 21, I, 19%6 Bein: Antrag auf Verbot des Vereines „Käminer Schulverein Slklimark'", An den durch die Tätigkeit mark" mit dem Sitz mungen des Artikels bestcht somit kein nahme Zentralverband in Kärnten Slowenischer gegen Jen vom G. 10. Prüfung der 1955 genannten dad Vmsände Verein, 10 für das Schulwesen in November /Dezember hg St. KU, Nr. 67 Kärnten, Seite 85) für Unterricht RGBI. Nr, 1, S, 282, und die Bestimmungen ,Zu $ 13" Abs und Durchführung „Zu in der hat Sicherheitsdirektor: Dr. Odlasek e. h $ 14” der Ersten Verordnung zur Reichsschulpflichigesetzies vom 7. 3. 1939, RGRI, SCHULSTREIK (LSR. ZI. 7892/56) Bumloaministerium mitgeteilt. des Vereines „Kärntner Sahulverrin Süd in Klagenfurt keine Verletrung der Kevtime 7 des Staatswerirages gegeben eruhcimt, Es Anlaß zu einer vercimbchürdlichrn Mal- Der (Verordnungsblatt wird vorgelmachten Organisationen Klagenfurt Gasometergasse Das Eingabe durchgeführier mit dem Erlasse Fassung der Zweiten Verordnung zur | des Nr, |, S. 438, Durchführung des Reichsschulpflichtgesetzcs vom 16. 5, 1941, RGBL. Nr, J, S, 283, zu vorsätzliche verweisen. Darnach ist die oder lalırläsige Ver. 2. 93.887-.12/1956 von 21. November 1956 im Gegenstände folgendes mitgeteilts Das Bundesministerium für Unterricht hält es aus einem b di Anlaß (Schulstreik) für erforderlich, auf die Bestimmungen der 55 13 und 14 des Reichsschulpflichtgeseues vom letzung der Schulpflichtbestimmungen cbenso wic die Anstiltung hicru über Antrag des Schulleiters strafbar. Gegebenenfalls kann sogar eine gerichtliche Verfolgung gemäß $ 65 STG, stattfinden, solerne nicht etwa gar $ 65 STG. anzuwenden wäre. 6. 7. 1938, RGDI. Änderung des bei passender Gelegenheit aufzuklären, Nr. 1,5. 799, in der Fassung des Gesetzes Reichsschulpflichtgesewes vom 16. Mai zur 1941, ERKLARUNG DER VERTRETER DER KARNTNER SLOWENEN auf der Pressekonferenz am 19. Juli 1958 in Klagenfurt Der Rat der Slowenischen K und Organisationen in Kärnten der band der erachten es angesichts Mekannilich soll nach der Verordnung der Kämuner Landes regierung über das zweisprachige ‚Schulwesen vom Oktober 145 in Kärnten an 107 Schulen in den unteren drei Schulstufen der Unterricht je zur IHällte in der deutschen und slowenischen Unterrichtuprache erteilt werden, wührend al der 4. Schuluufe an den Huanptschulen dleses Gehictes 4 bzw, 3 Sinnen wenisch für alle sind, Tatsächlich unterricht nach führt, während er wieder Sie Kinder als Pflichtgegenstand vorgeschricben wurde jedoch an 8 Schulen der Zweisprachendieser Verordnung überhaupt, niemals eingean 12 Schulen später auf kaltem Wege einfach abgeschafft wurde. Heute wird an 80 Schulen mehr oder minder nach der Verordnung vom Oktober 1945 unterrichtet. Das ist die tatsächliche Lage. Trotedem wird immer wieder von ciner Gefahr der Slowenisiening gerprochen und wurde an insgesamt 12 Schulen gegen diese sogar der leizte Schulstreik Inszeniert, Wie sicht es nun mit dem Slowenlschunterricht an diesen Schulen auf? In St Georgen am Weinberg wird z. D. Slowenisch überhaupt nicht unterrichtet; in Thörl last nicht, in St Margarethen am Tellerberg findet man z. D. auf 30 Heftseiten der zweiten Schulstufe 5% Seiten Siowenisch, in Görlach auf der zweiten Schulstufe in einem Helft 14 Zeilen, in einem anderen ganız 4 Zeilen. Helı Und nicht viel anders sicht es an den anderen Schulen aus, wo gestreikt wurde. Bundesministerium für Unterricht empfiehlt, hierüber auch die Eltern in geeigneter Weise Abgeschen davon, daß der Großteil der Mevölkerung gegen eine nationale Hetze und gegen eine Aufspaltung der Ortschaft ist, ist für den Schulsteeik in diesen len, wo der Zwei der tendenriilsen Beriehterstattung In einem Teil der Prewe über den wgenannten Sehulsircik gegen das „Zwängslawenisch” für notwendig, «ie Öffenslichkeit über die wahren legebenheiten um «len erwillinien Schulstreik zu unterrichten, und Das Oanienitit kaum den. Die durchgeführt wurde, wahrlich kein Grund g bat denn daran auch kaum Anteil genommen. Der Streik ist vielmehr auwchlicßlich Leuten, dic den Ausführungen Regierungsbeamten tem, gegang des Dr. Wolfgang Auf der sog von cinigen wenigen Kamltagalgeorineten en: und in Bleibtrg horch« lung šu Rleiburg waren 10-12 Leute anwesend, die dann im Namen von 299 Schülern den Schulstreik 'ausriefen und daru noch das gesamte zweisprachige Gebict”aufforderten. Der Großteil der Eltern der Mleiburger Schüler wußte gar nichts davon und schickte dic Kinder am nächuen Tag In der Früh zur Schule, Ent am Schulweg an der Nrlicke vor dens Hause des Nürgermeisters Metnitz vom im Dienste des Herrn Meitnitz stehenden Ing. Schick und in Ebersdorf von einem anderen Mann, hörten die Kinder vom Schulstreik und von der Behauptung, daß kein Unterricht stattfände, Trotz Pressemeldungen und Rundfunkaussendungen über den Aufruf der Bleiburger- Elternrereinigung hat die unmittelbare Uingebung von Dieiburg davon kaum Notiz genommen, und nur an 7 von 43 zweisprachigen Schulen des Bezirkes Välkermarkt und zwar vor allem in den Randgebicten nördlich von Völkermarkt sowie in Kühnsdorf und Oberloibach kam es im Verlaufe zum Streik, wobei in Kühnsdorf von 171 Sch® lern 70 Schüler, in Oberloibach ron 98-50, in Haimburg von 41—15, in Makrt Griffen von 252 Schülern 125 anwesend waren. Scibst da also ist der Schulstreik mur teilweise gelungen. Im Bezirk Klagenfart-Land hat sich am Schulstreik über haupt kein Schulsprengel beteiligt. Im Beurk Villach-Land war von 25 rweisprachigen Schulen an 5 Schulen eine Streikbewegung, wobel lediglich la Godere dorf, Thörl Maglern und Göriach der Schulstreik b Razprave Formen annahm. an diesen Dabei muß Schulen nochmals festgestellt werden, dat das Slowenische kaum zu Worte Wir la Fcistria a. d, Gail sind am 1, Juli ca 4556 der Schüler zum Unterricht, am 2. Iuli «lie Hälfte, am 3. tuli ungefähr 60% erschienen und am 4. Juli fehlten gar nur mehr ungefähr 15% der Schüler. Somit ein eindentiger Neinsager der Eltern und Schüler und dies, obwohl sogar ein Zellbeamter für den Dleihurger Aufıuf haben rwei Drittel der Schüler am Wenn der Unterricht. Auch in Görisch sind die tatsächlichen Zahlen haben vom Unterricht am gedroht und „Ungefährlichkeit Kämten — dieser Demonstration, weil kein daran denkt, dagegen Wir stellen fest, daß fast Ircınde, Abfuhr Streikes die die Sprache der die ertellt den hat, Streik „Salrburger wie sie unten Nachrichten” wird, so geht diese Drohung ausschließlich von Leuten gemeinsame Erziehung der Jugend, das gegenseitige Sichkennenund Verstchenlernen in der zweisprachigen Schule und die Vermittlung beider Sprachen unterbinden wollen. Aus diesen Erwä‚gungen ist die Zwcisprachenverordnung entstonden, hat sich Mensch in einzuschreiten” durchwegs des fest, daß Zwcisprachigen Gebict den und Kreisen aus, die in Kärnten nicht den Frieden zwischen den beiden Landesvölkern wollen und aus diesem Grunde auch die von der „Ausweitung" des Schulstreikes und dies trotz des Aufrufes, ırotz des berechnend ausgewählten Zeitpunktes am Ende des Schulj; , trotz off g und trotz der Schluß neuerdings 1976, št. 7—8 inelle Streik genau so wenig Jen „spontanen Willen” der Eltern darstellen wird, wie beim gegenständlichen Streik von einem „'pontanen Schritt” der Bevölkerung gesprochen werden kann, Wenn mit einem erneuten Schulstreik zu Beginn des Schuljahres 1. Strciktag „Unmsichgreifen” zum Presse und cine april wie einem umilasenden Schulstreik zu Beginn des nächsten Schuljahres drohen, dann sci schou heute fesigestellt, daD der even sämtliche Schüler am Schulausflug teilgenommen. Das insbesondere der Schüler im gesamten daher “ützenle teilgenommen, wenn wir berücksichtigen, daß am 3. Juli 2 Klas sen auf einem Schulausflug waren, der ja genau so obligatorisch ist wie weiters Ljubljana, Organimtoren des Schulstreikes sie nicınals erwartet hatten. warb. In Latschach stellen Eltern md kommt. in gradivo, zugewandeite Personen sich für den Streik einsetzten und an einigen Schulen sogar die Lehrer erklärten, die Kinder bräuchten iu den nächsten Tagen nicht in die Schule kommen. überall dort, wo sie durchgeführt wurde, bewährt und gerade der Verlauf des Schulstreikes beweist, daß die Bevölkerung überwältigenden Mehrheit sie gut heit. in ihrer 14 Bruck ben beider Volksteile untergräbt und nach 5 5 des Artikels 7 verboten ist, Die sofortige Realisierung des Artikels 7 des Staatsvertrages erscheint daher im Interesse einer friedlichen Entwicklung dringend geboten. Wir ersuchen die’ Österreichische Bundesregierung nachdrücklich, dafür Sorge zu, tragen, daß die gewizgebenden Körperhalten die Durchführungsgesctze im Sinne unserer Vorschläge und Eingaben ehest beschließen und daß bereits im Haushalts» an der Mur, G, 9. 1958 An dic Österreichische Bundesregierung in Wien I. Ballhausplaız Die Vertreter des Kroatischen Kulturvereines im Burgenlanı, des Rates der Ki Si uni des Z Iverbandes slo- wenischer Organisationen in Kärnten müssen auf ihrer heutigen Beratung in Bruck an der Mur neuerdings feststellen, daß im Gegensatz m den öffentlichen Erklärungen, der Staatsvertrag vom plan für das Jahr 1959 die entsprechenden finanziellen Mittel bereitgestellt werden. 15, Mal 1955 sei zur Gänze erfüllt, der Artikel 7 noch nicht rea- Kroatischer Kulturverein Rat der Kärntner Slowenen Zentralverband slowenischer Organisationen in Kärnten lisiert ist. Hingegen duldet man, daß vor allem in Kärnten OrganisaUonen eine Täugkelt entfalten, die das friedliche Zusanunenle- 15 REPUBLIK ÖSTERREICH — Bundeskanzleramt — ZI. 7685-PrM /58 Das Resolution, betreffend Realbicrung des Artikels 7 des Staatsverirages. An die Leitung des Zentralverbandes slowenischer Pi IH des Hindeskanzi sa Ri mil das Ebnlungen der »eltena dica Zentralverlanikn alowenischer Organisationen In Kärnten gemeinam mit dem Hat der Krntner Slowenen -und mit dem Kroatischen Kulturverein In Jure gcaland an dic Bundesregierung gerichtete Eingabe, betre(fend Realisierung des Artikels 7 des Staauvertrages, mit dem Beifü. gen, daß der Ministerrat in der 'Siung am 9. September 1958 hicvon Kenntnis genommen hat. Organi- satlonen in Kärmten in Klagenfurt 16 REPUBLIK gen des an die Bundesregierung gerichteten Telegrammes vom 7. September 1958, betreffend Regelung der Schulfrage, mit dem ÖSTERREICH — Bundeskanzleramt — ZI. 7684-PrM /58 Telegramm, betreffend Regelung der Schullrage in Kimtcn Aa die Leitung des Rates der Kärntner Slowenen und des Zentralverbandes slowenischer Organisationen in Kärnten in Klageniur: Das Prialdium des Bundeskanzleramtes bestätigt das Einlan- Beifügen, .daß der Ministerrat in der Siuung am 9. September 1958 hievon Kenntnis genonunen hat. Die Eingabe wird unter einem dem Bundesministerium [Ur Unterricht bekanntgegeben. Es wird darauf verwiesen, daß sich die Regierungsvorlage, be treffend ein Minderheitenschulgeseiz in Kärnten, bereits in parlamentarischer Behandlung befindet. 16. September 1958. Für sen Bundeskanzler: Chaloupka Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Die Eingahe wird untee elnem dem Dundeskantleranit — Aug wärtige Angelegenhelten — sowie dem Bundesministerium für Unterricht zwecks Irüfung übersendet. Klagenfurt, 22. September 1958 Au «den Herrn Bundesminister für Unterricht Dr. Heinrich Drimmei in Wien I Minoritenplate 5. Für den 20. ums 30. September »owle 4 Oklobes l J. berciten die im Hei vercini Org: dings cinen Schulsteeik vor, der das gesanıte . Gebiet der rweisprachigen Schule, nach der Meldung der „Unterkärntner Nachrichten” soKar ganz Kärnten erfassen will, Diese Aktion bt cin MiObrauch schen Zwecken, Umso der verwunderlicher Schuljugend zu erscheint es, dal politidie ver- antwortlichen Behörden bis heute diese Aktionen dulden. Wir kala schon WAREN darauf Hlagorittra, daß bei den in den Schul ten Schulsreiks zum, Schul- schluß und zum Schulbeginn: Erwachsene, ja sogar amtliche Organc als Streikposten schulwillige Kinder vom Schulbesuch ab- Wien B h 5 vom 5. mit dem Vorschlag der K Septmbr und dem A für Ui I LANDESSCHULRAT FÜR in Klagenfurt vom iben 6. Septemb Landes 1958 KARNTEN Klagenfurt, den 26. 9, 1958 aber Ich enthlomen Organisationen, als auch alle Personen, die sich am Streik beieiligen, nach den Gesetzen zur Verantwortung gen werden. Rat der K 1 ia! Organisationen 10 io Kärnten Landesschulmerne? zur gegehen: 4. Die Gesuche um Befreiung vom Unterricht in der ılo wenischen Sprache müssen In schrlfUicher Ausfertigung, die vom Erzichungsberechtlgien eigenhändig gerelchnet und mit der vor- Klagenfurt, den 29. 9. 1958 SEDEM: VeR/ S JE ema ns “ venačkča, Mi: ba den: sta ist die ih der Anträge, Vorlage von weicher Seite Immer erfolgen. 8. Die Anträge sind von den Schulleitungen unrerzüglich den zuständigen Beilrkmchulbehönden bis spätestens 7. Oktober 1958 zur Enuscheldung zu übermitieln. 4 Alle Schulleitungen sind von diesem Erlame unverzüglich in Kenntnis zu setzen. Für den Vorsitzenden: Dr. Kristler ch. streik, bestätige Bemerken RT 1.) An den d der ü in Kärnten, Klagenfurt, Garometergasse 10, 2) An den Rat der Kärntner Siowenen, Klagenfuri, Viktringerring 28. Den Erhalt des do. Schreibens vom 12. 9. 1958, betreffend dle steli hme Ihrer 'Organkaık u kündigten . Schul- b oder in demen Vertretung durch die seiner Ertiehung anvertrauten Schüler bis zum 7. Oktober 1. ]. abgegeben werden. ich. Ich habe das Schreiben matksuligkeiöhalber dem Bundesminl: für U: weiteren Veranlassung rugeleitet, Der Landeshauptmann von Kärnten Zahl: LH-15/15/58 Artikel7, Staatsvertrag. pe in Kärnten. 2. Unzulässig Zur Durchführung des Erlanses des Landeshauptmanneı von folg des Friedens im Lande um cine Regelung der Schulfrage in die sem Sinne. Rat der Kärntner Slowenen. Zentralverband slowenischer Organisationen möge die gesammelte Kärnten, Ferdinand Wedenig, als Vorsitienden des raıcı, ZI. LSR. 4337/58 vom 22. 9, 1958 werden den MB: andererseits Daher fordern wir die verantwortlichen Landes und Bundes behörden auf, über Preme und Rundlunk unrweidculig die Bevölkerung dahingehend in Kenntnis mu setzen, daß cs sich beim Schulstreik um eine Gesetzwidrigkeit handelt und daß sowohl die godanboara Zahl: 4485/58 Refreiung vom Unterricht in Jer skuowenischen Sprache. ržten die Barrikaden zu schicken, zur Selbsthilfe zu schreiten. sungsvorschläge vom 20, Jänner 1938 und erschien im Interesse die Österreichliche Bundesregierung Herrn hielten, ohne dalür rur Verantwortung gezogen worden zu sin. Die bodenständige Bevölkerung Südkärntens ist am friedlichen Zusammenleben beider Volksteile interemiert und erwartet dasselbe auch von anderen in diesem Gebiete lebenden Terölke rungskreisen, insbesondere auch von der dort tätigen Jeamienschaft Falls die verantwortlichen Landes und Bundesbehörden nicht gewillt sind, den ung: lichen Hand) Einhalt zu g ist die bodenständige Bevölkerung nicht bereit, ihre Kinder suf verweisen wir nochmals auf unsere, die Schule betrelfenden L> An Im Z lesregi 16, September 1958. Für den Bundeskanzler: Chaloupka möchte einem Schaktreik ein ich, daß icht zur K die Kärntner iš und Landesregierung untaugliches Mittel sicht, ich habe aber keinerlei in verschiedene Möglichkeit, einen solchen Schulstreik zu verhindern, da die Eltern darin ein demokratisches Mittel schen, ihre Wünsche durchzusetzen. Der Landeshauptmann, Wedenig e.h. Razprave Ma alle Österreichische Bundesregiening *. 11. d. Hera Dumderkanzlers Ing. Julius in Wien I. der Anlage übersenden fegierung die von über 600 wir der Österreichischen Dekgierten aus allen Afirutens auf Kärntner Slowenen der Ljubljana, gemelnsamen und april Veraaminlung der Zentralverbandeca 1976, den št. 7—8 Buten slowenluher «ler Orga nisationen in Kirnten am 30, September 1058 In Klagenfurt, I schlosene Resolution zur Kenntnisnahme und der darin geforderten Veranlassung. Raab Mallhausplatz In in gradivo, Bimuler- Orten Klagenfurt, den I. Oktober 1958. Süd- 22 Die Dekegierten aus allen Orten Südkärntens, versanımelt auf einer gemeinsamen Versammlung des Rates der Kärntner Slowenen und des Zentralverbandes sl iseher Organi in Kärnten, haben Kärnten nach dem dic Lage der slowenischen Bevölkerung in Erlaß des Landeshaupimannes vom 22. 9. 1958 überprüft und nachstehende Resolution an die Dundes und Landesregierung beschlossen: LA Mit groBer Besorgnis stellen wir die Zale die Dehörden den chauvinistisch unlaklämen Im Gegenteil aber müssen wir feststellen, daD bei den verfassungswidrigen Unterschriftenaktionen nach Weisungen natio listischer Organi vor allem zugewanderte Fremde mittun, unter ihnen auch Staatsbeamte und sogar Sicherheitsorgane, und.auf diese Art einen Druck auf unseren wirtschaftlich zurückgesetzten und sozial abhängigen Menschen ausüben. deutschen Organisationen, die 4. Unter diesen Umständen und angesichts der undemokra« tischen Methoden müssen wir schun von vornherein den wie immer gearteten Resultaten der unkontrollierbaren und unk Nierten Abmeldungen jede Gültig absprechen und erklären, daß wir keine Lösung anerkennen werden, die nicht auch »die Vorschläge der Minderheit berücksichtigt Wir verlangen, daß endlich die zahlreichen bekannten Organisationen, fest, dad der im „Kärntner IHei- mätdienst” vereinigt sind, nachgegeben und damit einen schwezen Schlag der nach dem Kriege begonnenen Politik des fricdlichen Zusammenlebens der beiden Völker im Lande versetit deren haben. 2 Mit Entrüstung protestieren wir gegen die Verletzung Verfassungsgesetzes und fordern, daß die, Bundesregierung Sinne des Art. 139 des Rundcsverfassungsgesetzes beim Verlas sungsgerichuhof den Antrag stellt, den verfassungswidrigen Erlab vom 72, September 1958 für ungültig zu erhlären. 3, Die slowenische Sprache Ist nach dem Staatsvertrag In den Verwaltunge mul nischer oder gemischter uns nach der Gebiete abzielt und auch tatsächlich in der V g und dem trag zuk so wisichlich ce unrer Vormhliige für le Verwirklichung der Iratinimungen dea Art, 7 len Ktnmaveriengen anerkennen und verwirklichen wird. als Amtmprache zugelauen und kann deswegen nicht Fremilaprache sein. Es Ist Pflicht aller Zugewanderten In diesem Geauf diesen darauf lange nicht nachlasen werden, bis die Regierung dic Gleichberechtigung der Kärntner Slowencn im Gerlchinbericken Kürntens mit alnwer Bevblkering ravlizlich zum Deutschen hict, daD sic belice Amtssprachen Tätigkeit Richtung entfaltet wird, der slowenischen Bevolkerung ihre Eigenschaft und ihre Rechte als Minderheit zu nehmen, ver boten werden. Wir betonen, daß wir im Fordern der Rechte, die des im lernen, wie Kingenfurt, am 30, September (Übersetzung am 30, aus allen Orien dica nuch Pflicht der einheimischen Bevölkerung Ist. der Stidkirniens 9. 1958 1038, vom beschlossenen fiber 600 Delegierten Resolutim.) 23 DIE STELLUNGNAHME DER TIROLER REGIERUNG (Aus „Nerichte und Infonnatinnen”, Meft 637 vom Andererseits bemerkt die Tiroler rend nicht wahlberechtigte Minderjährige selbstredend auch den Schutz des Art, 7 StV. genießen (Anspruch auf Elementarunter- LANDES. richt in ihrer Sprache), also nicht durch das Nekenntnis ihrer Erzichungsberechtigten cinem bestinniten Volksun zugewiesen werden können, da es doch gerade um ihre Lebementwicklung 3. 10, 1958.) Landesregierung als Angehürige einer Volksgruppe geht Ganz laßt sich aho von den objektiven Merkmalen nicht absehen. Das Problem ist schr vielgestalüg und gar nicht leicht zu lösen. ‚Eine Lösung kann wohl nur durch ein in der kühleren Atmokphäre der Bundeskompetent erlassenes Bundesgesetz gefunden werden, bei dem vom Bekenntnisprinzip auszugchen ist, bei dem aber ein Re- in ihrer Außerung zum Kärntner Entwurf die Auffassung, daD die objektiven Merkmale auch von Bedeutung sind, zum Best dann, wenn eine Personengruppe sich aus bestimmten den — etwa oder parteip — nicht zur slowenischen Minderheit bekennt. Die oberösterreichische Landesregierung macht in ihrer Äußerung auch ein weiteres Redenken gegen den Kärntner Entwurf in dieser Richtung geltend, nämlich dagegen, daß das Bekenntnis nur von den zum Landtag Wahlberechtigten abgelordert wird, wäh- klamationsverlahren offenbar dem Bel nicht in Einklang gebnisse reridierbar macht, mit den Tawachen und ,ru 24 REPUBLIK nen vom 22. September 1958, betrellend Schulstrcik in den gemischisprachigen Gebieten des Dundeslandes Kirnten, mit dem ÖSTERREICH — Bundeskanzleramt — ZI. 8352-PrM /58 Eingabe betreffend Schulstreik in Kämten An die Leitung des Zentralverbandes slomwenischer Organisaonen in Kärnten Klagenfurt Das Präsidium des Bundeskanzleramies bestätigt das Einlan- gen der gemeinsamen Eingabe des Zentralverbandes slowenischer Organisationen In Kärnten und des Rates der Kärntner Slowe- Beifogen, daß der. Ministerrat in der Sitzung am 25. Sepicmber 1958 hievon Kenntnis genommen hat. Die Eingabe wird unter einem dem Bundesministerium für Unterricht rwecks Prüfung übersendet. 2. Oktober 1958. Für den Bundeskantler: Chaloupka Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 25 REPUBLIK ÖSTERREICH — Bundeskanzleramt — Z1. 8592-PrM /1958 Raalution, beirelfend diverse .For« derungen (ler Käniner Siowenen. Eingabe angeschlosenen Resolution, in den gemischtsprachigen Gebieten gen, daD der Herr Bundeskanzler betreffend die Schulirage Kärntens, ‚mit dem in der Sitzung am Hilde 7. Okto ber 1958 dem Ministerrat den Inhalt dieser Eingabe und der EatschlieDung zur Kenntnis gehracht hat, Die Resolution wird unter einem den An in Betracht kommen- den Bundesministerien zwecks Prüfung bekanntgegeben. die Leitung des Zentralverllandes slowenischer Organisationen in Kärnten Klagenfurt Da Präsidium des Dundeskanzleramtes bestätigt auftragsgemäß das Einlangen der seitens des Zentralverbandes und des Ra« tea der Kärnıner Slowcnen gemeinsam an den Herrn Bundeskanıler gerichteten Eingabe vom 1. Oktober 1958 sowie deı der 10. Oktober 1958, Für den Bundeskanzler: Chaloupka Für die Richtigkeit der Ausfertigung: Unterschrift unl. 26 »Die Neue Zeit« vom DIE »DREI 1. 10. 1958, Nr. 224, GERECHTEN« AUF schreibt aber eindeutig vor, daß die Errichungsberechtigten — wer denn auch sonst? — den Antrag selbst oder durch ihre Kim der den Schullcitungen ru übergeben haben. Der erlalßwidrige Eingriff dcs Heimatdienstes müßte die Schulbehörde nun rwin- DER LOIBLSTRASSE Störfeuer auf die Durchführung des Erlasses zur Befreiung vom zweisprachigen Unterricht gen, die Schabloncnanträge auf Echtheit und Identität der Unterschrift zu überprüfen, was natürlich cin langwieriges und nicht im Sinne der Erziehungsberechtigten gelegenes Verfahren erfor- Klagenfurt, 30. September (NZ). Gemäß dem’ ErlaD vom 22. September über die Möglichkeit der Befreiung vom zweisprachigen Unterricht im Wege der unbceinflußten Entscheidung der Erzichungsberechtigten laufen die entsprechenden Anwäge bei der Schulbehörde ein. Die Behörde hat dafür gesorgt, daß alle Erzichungsberechtigten mit dem Inhalt des Erlasses vertraut gemacht werden. So haben die Kinder in den betroffenen Schulen auf An- Loiblstraße leitung der Lehrer das in ihre Helte geschrieben, was ihre Eltern „Niemals beugen wir uns der Minderheit — Die drei Gerechten”, über den Erlaß genannte „Heimatdienst” wissen müssen. Obcrraschend cin dern würde, Der Erlaß war doch so klar und seine Anwendung so daß die erlassen, im a von in großen Wir warnen vor sie Funktionäre des und reibungsioser. die um so wirkungsvoller hat zustande gebracht, derselben Handschrift daß stoßweise' Anträge ‚mit abgeliefert wurden. durchaus zeugte es, wenn die Aufschrift aul angebracht der wurde: Es wird auch ein Fall bekannt, daß Kinder, die während proklamierten Schulstreiks doch die Ba besuchten, mit und Stei fen verletut den; Eltern wurde Schablonenanträge Streng genommen maßt sich hier der Heimatdienst Amts re . Im Sinne der obigen Verordnung tiber die zweisprachigen Schulen ist auf dem Gebiete mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung Slowenisch Unterrichtsgegenstand auch an den übrigen Schulen. Dasselbe gilt für Schüler aus dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung auch für die Schulen in Klagenfurt, Villach und Hermagor. mn ! Wir behalten uns das Recht vor, im Sinne des $ 2 Artikel 7 bei Bedarf die Errichtung weiterer slowenischer bzw. zweisprachiger Schulen vorzuschlagen. . In diesem Zusammenhang ist eine Uberprufung der Lehrpline notwendig, die auf der Achtung des Volkscharakters der Schüler basieren müssen. Dies gilt auch für alle Lehrbücher, die für die oben genannten’ Schulen herauszugeben sind. Die Lehrpläne dieser Schulen sollen den Lehrplänen entsprechender Schulen angeglichen werden. Solche Lehrpläne hat eine besondere Kommission unter Mitarbeit der kulturellen Organisationen der Kärntner Slowenen auszuarbeiten. s 8. a An den genannten Schulen dürfen nur Lehrer und Professoren unterrichten, die dafür die fachliche und sprachliche Eignung aufweisen, 234 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Mittelschullehrer, die ihre Studien nach dem Jahre 1956 beenden und an den Mittelschulen, die für die Minderheit bestimmt sind, werden unterrichten wollen, werden ihre sprachliche Befähigung durch eine Prüfung vor einer besonderen Kommission nachzuweisen haben. Auch die Lehrbefähigungsprüfung für den Unterricht an zweisprachigen Schulen haben die Lehrkräfte in beiden Unterrichtssprachen vor einer besonderen Prüfungskommission, die die für das slowenische bzw. zweisprachige Schulwesen zuständige Schulaufsichtsbehörde namhaft macht, abzulegen. Für die österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit werden besondere Erleichterungen für die Nostrifizierung der Zeugnisse und Diplome, die sie an slowenischen Schulen in anderen Staaten erreicht haben, gewührt. Im Sinne des 6 2 Artikel 7 wird bei der Kärntner Landesregierung eine besondere Abteilung der Schulaufsichtsbehörde für alle slowenischen bzw. zweisprachigen Schulen errichtet. Diese Abteilung ist von der Aufsichtsbehörde für die deutschen Schulen (totrennt und in der Führung der pädagogischen, ökonomiseh-administrativen und personellen Angelegenheiten selbständig. Entsprechende besondere Abteilungen der Schulaufsichtsbehörde werden auch bei den Bezirkshauptmannsehaflen des Gebietes mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung errichtet, Die Leiter und die Angestellten dieser Abteilungen müssen fachlich qualifizierte österreichische Staatsbürger mit nachgewiesener Befähigung in beiden Sprachen sein. Der Landesschulinspektor für die slowenischen bzw, zweisprachigen Schulen muß ein fachlich und sprachlich befähigter österreichischer Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit sein. Ein besonderes Referat für das Minderheitenschulwesen wird beim Bundesministerium für Unterricht errichtet. Gleichberechtigung der slowenischen Sprache 8 3. „In den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes und der Steiermark mit slowenischer, krontischer oder gemischter Bevölkerung wird die slowenische oder kroatische Sprache zusätzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sowahl in slowenischer oder kroatischer Sprache wie in Deutsch verfaßt." Aus den Erläuternden Bemerkungen zu den einzelnen Artikeln im Besonderen Teil II (zu 517 der Beilagen zu den stenographischen Protokollen des Nationalrates (VII. GP.) ersehen wir, daß die Bestimmung über die slowenische Sprache als zusätzliche Amtssprache zum Deutschen ohne besondere Ausführungsgesetzgebung unmittelbar anwendbar ist, während bezüglich der Bezeichnungen und, Aufschriften topographischer Natur noch entsprechende Ausführungsgesetze des Bundes bzw. des Landes notwendig sind. Aus den Bestimmungen des $ 3 Artikel 7 folgt somit: Auf dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung ist das Slowenische Amtssprache neben dem Deutschen bei allen Verwaltungs- und anderen Staats-, Landes- und Selbstverwaltungsämtern, öffentlich-rechtlichen Körperschaften und Institutionen und somit Gerichtssprache im Sinne der Gerichtsordnung (Gco.) sowohl in der ersten als auch in den höheren Instanzen im Lande. Unter dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung verstehen wir das Territorium, das in der Verordnung: über das zweisprachige Schulwesen aus dem Jahre 1945 bezeichnet ist, einschlichlich der Verwällungs-, Gerichts-, Selbstverwaltungs- und anderer Ämter in Klagenfurt, Villach und Her- magor, die für das genannte Gebiet zuständig sind. Sowohl in der ersten als auch in den höheren Instanzen im Lande ist in der Sprache der Partei zu verhandeln. Schriftliche Erledigungen müssen in der Sprache der Partei bzw. der Eingabe erfolgen. Beamte und Angestellte auf diesem Territorium haben beide Sprachen zu beherrschen. Daher sind der Staat und das Land verpflichtet, für die entsprechende sprachliche Ausbildung der Beamten und Angestellten zu sorgen. Die Matriken und die Grundbücher müssen zweisprachig sein, desgleichen alle Gesetze, alle amtlichen Verlautbarungen, Kundmachungen und alle Urkunden und Formulare und die Amtsblätter im Lande. In den Bezirken mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung sind die Ortsbezeichnungen im gesamten amtlichen Verkehr und in allen Amtsbezeichnungen in beiden Amtssprachen.,‚Das gleiche gilt für die Aufschriften und Bezeichnungen öffentlicher Ämter. Privatpersonen können sich für die Bezeichnung der Orte und der Ämter entweder der deutschen oder der slowenischen Bezeichnung bedienen. Im Sinne des Artikels 6, $ 2, des Staatsvertrages ist das Kärntner Landesgesetz vom 22. Dezember 1950 (LGBl. Nr. 24/1951), betreffend die Kammer für Land- und Forstwirtschaft gesetz 1950), welches trotz Einspruch die diskriminierende Bestimmung und 1 & 37 nur das Deutsche die Amtssprache (Landwirtschaftskammer- enthält, daß gemäß $ 15, Abs. 2, sei, abzuändern', Das Landwirtschaftskammergesetz 1950 wurde durch die Kundmachung der Kärntner Landesregierung vom 10, Fcbruar 1950, ZI. Verf.-15/1/1058, LGBl. Nr, 12/1959, als:,Landwirtschaftskammergesetz 1959" wiederverlautbart. $ 15, Absatz 2 Ist auch In der heutigen Fassung unverändert geblieben, während die Geschäftssprache bei den Bezirksbauernkammern nunmehr In $ 40 in bisheriger Weise geregelt ist. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 233 Die Bezeichnungen und die Aufschriften topographischer Natur sind im Sinne des letzten Satzes des $ 3 Artikel 7 in beiden, Sprachen, und zwar in der gleichen Größe und in der gleichen Form und in der orthographischen Schreibweise der Schriftspradt? in lateinischen Lettern zu verfassen. Das gleiche gilt auch für die Bezeichnungen auf den topogräphischen Karten des Territoriums mit slowenischer oder ge-. mischter Bevölkerung. Die formelle sprachliche Gleichberechtigung bedeutet noch nicht die tatsächliche Gleichberechtigung ‚beider Völker. Daher ist die Bestimmung des $ 4 Artikel 7 des Staatsvertrages wichtig, die über die bisherigen Bestimmungen hinausgeht, wie dies ausdrücklich in den Erläuternden Bemerkungen im Besonderen Teil II der Regierungsvorlage hervorgehoben wird, Teilnnhmo an den kulturellen, Vorwaltungs- und Gorichtseinrichtungon 8 4. „Usterreichische Stantsangehörige der slowenischen und krontischen Minderheiten in Kärnten, Burgenland und Steiermark nehmen an den kulturclien, Verwaltungs- und Gerichtseinrichtungen sen Gebieten auf Grund gleicher Bedingungen wio andere österreichische Staatsbürger teil.“ in die- Schon $ 1 Artikel 7 des Staatsvertrages bestimmt in Verbindung mit Artikel 3 des StGG. und mit Artikol 66 des Staatsverlrages von St, Germain die Gleichheit der Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit mit allen übrigen Stnatsbürgern bezüglich des Zutrittes zu öffentlichen Ämtern. Die obige Bestimmung aber fordert nicht nur die Gleichheit bezüglich des Zutrittes, sondern die Gleichheit auch in der tatsächli- chen Beselzung der Ämter und die Gleichheit bezüglich der Teilnahme an den kulturellen, Verwaltungsund Gerichtseinrichtungen selbst. Aus $ 4 Artikel 7 folgern wir somit: In den kulturellen, Verwaltungs- und Gerichtseinrichtungen und in allen übrigen öffentlichen Ämtern und Einrichtungen ist die notwendige Anzahl österreichischer Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit anzustellen. Für die Zweige, die unmittelbar in das kulturelle und wirtschaftliche Leben der österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit eingreifen, sind besondere Abteilungen bei den entsprechenden Ämtern, Institutionen, Organen und Kommissionen zu errichten. Des weiteren ist bei den Selbstverwaltungskörperschaften, diesen kontrollierten Ämtern und Institutionen Kammern, die Zusammensetzung des Berufsorganisationen Beamtenapparates und eine von solche, daß auf allen diesen Gebieten die Gleichberechtigung der österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit berücksichtigt und gewährleistet ist. „Bei der Kärntner Landesregierung wird für die österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit ein eigenes Volksbildungsreferat errichtet. Im Sinne 8/4 Artikel 7 des Staatsvertrages und im Sinne der Statuten der UNESCO-Kommission für Österreich sind die österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit in der UNESCO-Kommission für Österreich vertreten. Diese Vertretung wird im Einvernehmen len Organisationen ernannt mit den slowenischen kulturel- , Für die österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit wird beim Radio Klagenfurt eine besondere Abteilung gebildet und es ist ihnen eine entsprechende Vertretung im Radiobeirat gesichert. Für die slowenischen Sendungen sind genügende Sendezeiten und die notwendigen finanziellen Mittel zur Verfügung zu stellen. Die slowenischen kulturellen Bildungs-, Sport- und andere Organisationen und Institutionen haben formell und tatsächlich dns gleiche Recht auf Benützung ‚verschiedener ölfentlicher Einrichtungen, Säle usw. me anf Förderungsmaßnahmen und Subventionen nus öffentlichen finanziellen Quellen wie andere entsprechende Organisationen un Institutionen. Der Glelehberechtigtung entspricht es, daß nuch der Verband slowenischer Genossenschaften in Klakenfurt durch eine Virilstimme in der Kammer für Land- und Forstwirtschaft in Kärnten vertreten ist, kleich wie der Landesverband der landwirtschaftlichen Genossenschaften in Kärnten. Daher ist die Änderung des $ 9 des Kärntner Landesgesetzes betreffend die Kammer für Land- und Forstwirtschaft erforderlich (LGBl. Nr. 24/1951) °. Dice wirtschaftliche Entwicklung der österreichischen Bevölkerung slowenischer Volkszugehörigkeit muß ohne Diskriminierung und unter gerechter Verteilung der zur Verfügung stehenden öffentlichen finanziellen Mittel gewährleistet sein. * 3 Alle Bestimmungen über den Schutz der Minderheit aber wären unwirksam, die Tätigkeit gegen die Rechte der Minderheit verboten wäre. Daher bestimmt 8 5 Artikel 7: 2 Die Bestimmung des $ 9 hinsichtlich eines weiteren Mitgliedes, nossenschüften In Kärnten entsendet wird, ist auch im derzeit Nr. 12/1959, unverändert geblieben, das vom geltenden Landesverband wenn der nicht gleichzeitig landwirtschaftlichen Landwirtschaftskammergesetz 195%, Ge- LGBl. 236 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Schutz des ethnischen Charakters $ 5. „Die Tätigkeit von Organisationen, die darauf abzielen, der krontischen oder slowenischen Bevölkerung ihre Eigenschaft und ihro Rechte als Minderheit zu nehmen, ist verboten.“ Es handelt sich hier ohne Zweifel nicht nur formell um Orgtanisationen im Sinne des Vereinsgtesetzes, die als Verelnszweck eine entnatlonalisiorende Tlipdeeit haben, vielmehr ist hier wohl unaloge den Bes mungen der Artikel] und 9 des Stanisvertrages Jede organisierte Täligkeit gegen die Rechte der österreiehischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehöriggkeit zu verstehen, Somit entsprechen die Ausführungen in den Brläuternden Bemerkungen im Besonderen Teil II der Regierungsvorlage nicht den Tatsachen, daß die Bestimmung dieses Paragraphen bereits durch die bisherigen Gesetze gewährleistet wäre. Im Gegenteil sind besondere gesetzliche Bestimmungen mit Strafsanktion notwendig. Nach diesen Bestimmungen muß jedes Schüren des nationalen, Sprachen- oder Rassenhasses verboten und strafbar sein. Analog dem Erlaß des Landesschulrates für Kärnten vom 10. April 1946, Z1. 3829, ist auch im gesamten amtlichen Verkehr die Verwendung der Bezeichnung „Windische“ bzw, „Windische Sprache“ für die Benennung österreichischer Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit und der slowenischen Sprache zu verbieten. Die Volkszählungen in Kärnten werden in Hinkunft auch nach dem Kriterium der Sprache, die in der Familie gesprochen wird, durchgeführt. In den Zählungskommissionen muß auch die Mitwirkung der Vertreter der Minderheit gewährleistet sein. Die Förderung und ungehinderte Pflege kultureller Beziehungen österreichischer Staatsbürger slowenischer Volkszugchörigkeit mit den Volksangehörigen in anderen Staaten auf der Grundlage des Naturrechtes und der Prinzipien der Demokratie ist zu gewährleisten. Das gilt insbesondere für gegenseitige Gastspiele, Ein- und Ausfuhr von Büchern, Publikationen, Filmen usw, Der ethnische Charakter und die ethnische Zusammensetzung des Territoriums mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung darf im Sinne des Artikels 7 und im Sinne des einstimmigen Beschlusses der Kärntner Landesregierung vom Herbst 1945 nicht geändert werden, Die slowenischen Familiennamen und ihre der Rechtschreibung entsprechende Schreibweise darf ohne ausdrückliches Verlangen des Namensträgers nicht vorgenommen werden, Auf dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung ist eine gebietsmäßige Änderung der Verwältungs-, Gerichts-, Schul- oder anderer territorialer Einheiten nicht zulässig, wenn die Gelahr besteht, daß der ethnische Charakter und die etınische Zusammensetzung dieser Einheiten oder die Min- derheitenrechte der Bevölkerung dadurch gefährdet werden. In diesem Zusammenhang verweisen wir im Sinne unscrer seinerzeitigen Eingaben auf die Notwendigkeit der Änderung des $ 1 der Verordnung der Kärntner Landesregierung vom 16. Mai 1951 (LGBl. Nr. 25/1951), der in der Durchführung des $ 30 des Gesetzes betreffend die Kammer für Land- und Forstwirtschaft (LGBl. Nr. 24/1951) die früheren Bezirkswahleinheiten zum Nachteile der Kärntner Slowenen ändert, Auf die Rechte, die durch die Verfassung, durch Bundes- und Landesgesetze gewährleistet sind, insbesondere auf das Recht der Gleichheit der Staatsbürger, der Gleichberechtigung der Volksgruppen, der rassischen, ethnischen und sprachlichen Gruppen und auf die Rechte, die diesen Gruppen der Staatsvertrag gewährt, kann sich jeder betroffene oder beteiligte Staatsbürger berufen, ohne den Nachweis der Zugehörigkeit zur Volks- oder Sprachgruppe erbringen zu müssen. Die Tatsache, daß in, Kärnten zwei Völker leben und daß Artikel 7 des Staatsvertrages den ethnischen Charakter des Territoriums mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung schützt, ist auch in der amtli- chen Landespublizistik zu berücksichtigen. Mitbestimmung der Minderheit Die Regelung der Minderheitenfrage kann sich insbesondere in der Demokratie nicht allein auf die internationalen Verpflichtungen beschränken, sondern muß auch die Mitbestimmung der Minderheit beinhalten. Ohne die Verpflichtüng, daß vor Regierungsbeschlüssen auch die betroffene Minderheit zu hören ist, müßte die Lage der Minderheit außerordentlich unsicher erscheinen. Daher ist es nur natürlich und notwendig, daß den Slowenen in Kärnten bei den Entscheidungen über ihre Belange die Mitbestimmung gesichert ist, Unverzüglich aber wäre im Sinne des Schreibens des Herrn Landeshauptmannes Ferdinand Wedenig vom 27. November 1950 beim Bundeskanzleramte und beim Amte der Kärntner Landesregierung unter der Führung cines höheren Beamten zumindest ein besonderes Volkstumsreferat zu errichten. Der Leiter dieses Amtes im Lande und die Beamten des Amtes müssen österreichische Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit, im Bundeskanzleramte aber österreichische Staatsbürger slowenischer oder krontischer Volkszugehorigkeit sein. 3 Im wiedlerverlunibnrten. Landwirtschnfikammerkenelz 1058, DGBI, Nr, 12/1050, lat dlo ha Tandwirtachafiskanimeritenetz, 1060 Im g 30 goregello Kreletitung der Hoziekubnacenkonmern bo g x fentgolegt, Sitz und Sprengel der Iwzlehnbunernkammern werden nbor nndı wio Vor durch dio Verordnung dor Klirniner Landerrogierung vom 10, Mui IDDI, LGBI. Nr, 26, bestimmt, Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 237 Die Aufgabe dieses Amtes bzw, Referates ist: Die Interessen der Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit und ihrer Organisationen bei allen staatlichen, Landes- und Sclbstverwaltungsbehörden zu vertreten und auf die Mängel in der Durchführung der Minderheitenschutzbestimmungen des zur Beseilipgumge dieser Mänggel vorzuschlagen. Staatsvertrages aufmerksam zu machen und Maßnahmen Petitionen, Beschwerden, Vorschläge und Einsprüche zur Einleitung von Verwaltungsverfahren nach eigenem lirmessen oder über Ersuchen einer Partei einzubringen, als gesetzlicher Intervenient in ein schwebendcs Verwaltungsverfahren in allen Instanzen einzuschreiten sowie Beschwerden oder Klagen wegen unrichtiger rechtlicher Beurteilung sowohl im Verwaltungsverfahren als auch im Verwaltungsstrafverfahren in allen Fällen einzubringen, wenn Rechte verletzt werden, welche durch die Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages gewährleistet sind. Alle angeführten Bestimmungen zum Schutze des Volkscharakters und der Volkstumsrechte sollen in ihrem Ziel schließlich Inhalt eines besonderen Minderheitengesetzes werden, das über die verfassungsrechtlich gewährleistete individuelle Gleichberechtigung der Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit hinaus die Gleichberechtigung der slowenischen Minderheit als Volksganzes verwirklicht und unsere Forer berücksichtigt, daß wir Kärntner Slowenen als Gleichberechtigte unter Gleichberechtigten le wollen, Besondere Bestimmungen Die zuständigen Bundes- bzw. Landesbehörden mögen umgehend verlautbaren, daß mit dem Inkrafttreten des Staatsvertrages die Bestimmung des $ 3 Artikel 7 sofort anwendbar ist, daß in den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken in Kärnten, Steiermark und Burgenland mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevölkerung die slowenische bzw, kroatische Sprache als Amtssprache zugelassen ist. Durch eine Verordnung sind die Beamten und Angestellten des Territoriums mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung zu verpflichten, daß sie wenigstens im Laufe von drei Jahren nach dem Inkrafttreten des Staatsvertrages den Beweis erbringen, daß sie in ihrer Amtsstellung in der Lage sind, die Bestimmungen des Artikels 7 durchzuführen Umytehend sind von Amts wegen alle Bestimmungen in Gesetzen und Verordnungen als verfassungswidrijt auszuscheiden, die den Bestimmungen des Artikels 7 des Staatsvertrages widersprechen. Umtehend sind Ausführungsbestimmungen für die Durchführung der 88 1 und 4 des Artikels 7 zu erlassen. Da in Kärnten auf dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung bereits mit einer besonderen Verordnung dekretierte zweisprachige Schulen bestehen, ist umgehend die im $ 2 Artikel 7 vorgeschene Abteilung der Schulaufsichtsbehörde im Sinne der obigen Vorschläge zu errichten. Das Bundesministerium für Unterricht erläßt umgehend das Dekret bezüglich der Errichtung eines eigenen Gymnasiums und einer eigenen Lehrer- und Lehrerinnenbildungsanstalt im Sinne der obigen Forderungen und zwar so, daß alle nötigen Vorbereitungen so rechtzeitig getroffen werden können, daß im Herbst 1956 die Eröffnung der beiden Schulen erfolgen kann. Mit gesetzlichen Bestimmungen ist dafür Sorge zu tragen, daß innerhalb eines Jahres nach Inkrafttreten des Staatsvertrages im Sinne der obigen Forderungen die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur in beiden Sprachen auf allen öffentlichen Gebäuden, auf den Bundes-, Landes-, Bezirksund Gemeindeämtern, Institutionen, Schulen, Post- und Eisenbahneinrichtungen, an den Dienststellen und Ämtern der Selbstverwaltungskörperschaften, an den Orts-, Haus-, Straßen- und Wegbezeichnungen angebracht werden. Im Sinne des $ 4 Artikel 7 des Staatsvertrages ist für die österreichischen Staatsbürger slowenischer Volkszugehörigkeit umgehend das vorgeschlagene Volksbildungsreferat zu errichten. Um die Durchführung der Bestimmungen des Artikels 7 zu sichern, ist umgehend beim Bundeskanzleramte und beim Amte der Kärntner Landesregierung ein Volkstumsreferat zu errichten. Eindeutig ist festzustellen, daß für das Verbot der Organisationen im Sinne des $ 5 Artikel 7 nicht die Statuten, sondern die Tätigkeit der Organisationen, ihrer Funktionäre und Mitglieder maßgebend sind. Zur Realisierung der oben angeführten Forderungen sind die notwendigen finanziellen Mittel im Bundesvoransehlaft und Im Iaandesvoranschlag sicherzustellen. ‚Aus der Durchführung der Bestimmungen des Artikels 7 des österreichischen Stautsverlrages dürfen österreichischen Staalsbürgern slowenischer Volkszugehörigkeit keine zusätzlichen finanziellen oder andere Lasten erwachsen. LEE u Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 nach der UnDie Bilanz dev P’rage der Dureh liihrung der Bestimmungen des Artikels 7 zwanzig J ahre des Zusamterzeiehnungg des Stanfsvertinges ist wenig ermutigend. Der zunächst positiven Entwicklung Schulsektor menlebens der slowerlischen Volksgruppen mit dem Mchrheitsvolk, wie cs vor allem auf demVerbände und sichtbar war, wurde durch das Wicderaufleben und Erstarken der deutschnationalistischen se Vereine bald ein Ende bereitet. Durch die säumige, nur partielle und durchwegs restriktive Vorgangswei ständigen bei der Lösung der Lebens(ragen der slowenischen Volksgruppe und insbesondere durch den Druck seitens der deutschnationalistischen Krätte ist diese heute tatsächlich schon in ihrem Kern bedroht. Dazu kommen die starken Veränderungen der Strukturen auf dem politischen, kulturellen und wirtschaftlichen Scktor, wo die Minderheit mangels an entsprechender Unterstützung und Förderung ins Hintertref- fen gedrängt wurde. Und nicht zuletzt trägt auch die zum Teil zu Ungunsten der Minderheit erfolgte Neuordnung der Gemeindestruktur dazu bei, daß sich die Lage der slowenischen Volksgruppe Im Verhältnis zur Ausgangsbasis bei Unterfertigung des Staatsvertrages wesentlich verändert hat. Wir verschließen uns dieser Tatsache nicht, Obwohl im Sinne der internationalen Rechtsgrundsätze Staatsverträge auf der Basis der Lage zur Zeit ihrer Vereinbarung erfüllt werden sollen — Dr. Richard Bemberger verficht im „Österreichischen Lexikon“ (Wien 1966) den Grundsatz ausdrücklich auch hinsichtlich der Ausführung der Minderheitenbestimmungen des Staatsvertrages 1955 — kann man über tatsächliche geänderte Verhältnisse nicht hinweg sehen und muß dieser Realität Rechnung tragen, Insoferne ist eine Anpassung der im neuerlich unterbrei- teten Memorandum der Kärntner Slowenen vom 11. Oktober 1955 enthaltenen Vorschläge an die heutige Situation erforderlich, wozu wir zu den einzelnen Sachgebieten konkret ausführen: Gleichberechtigung österreichischer Staatsbürger slowcnischer Volkszugehurigkeit Die Gleichberechtigung im formellen Sinne ist sicherlich gegeben, doch ist selbst der Grundsatz der Rechtsgleichheit aller Staatsbürger positiv rechtlich nur dahingehend klargestellt, daß die in Österreich geltenden Gesetze weder in ihrem Inhalt noch in ihrer Anwendung zwischen Personen österreichischer Staatsbürgerschaft auf Grund ihrer Geburt, ihres Geschlechtes, ihrer Rasse, Abstammung, Sprache, Religion und dergleichen diskriminierende, das heißt willkürliche Unterschiede machen dürfen, darüber hinaus ist die Rechtsgleichheit aller Staatsbürger ein unbestimmter verfassungsrechtlicher Begriff, der im Streitfalle nicht selten mehr oder weniger nach dem Gutdünken interpretiert wird. Über die Rechtsungleichheit in der Praxis aber könnten wir viele Beispiele auch aus der allerletzten Vergangenheit aufzählen, Dies gilt sowohl für Diskriminierungen einzelner Angehöriger der slowenischen Volksgruppe bei Stellenbesetzungen, bei Subventionszuteilungen und z. B. beim Ankauf von Grundstücken als auch der Volksgruppe als Ganzes, deren Existenz z. B. auch in der neuen Landesverfassung und — trotz der Bestimmungen des Artikels 67 des Staatsvertrages von Saint Germain — insbesondere in den Budgets der Gemeinden und des Landes einfach übersehen wird, ganz abgesehen davon, daß die jetzige Pflichtschulregelung mit der Pflicht zur besonderen Anmeldung der slowenisch sprechenden Kinder zum zweisprachigen Unterricht eine ausgesprochene Verletzung des Gleichheitsprinzips darstellt. Regelung des Schulwesens In Ausführung der Bestimmungen des Artikels 7 $ 2 des Staatsvertrages erging das Bundesgesetz vom 19. März 1959, BGBl. Nr. 101, womit für das Bundesland Kärnten Vorschriften zur Durchführung der Minderheiten-Schulbestimmungen des österreichischen Staatsvertrages getroffen werden (Minderheiten- schulgesctz für Kärnten). Die Kärntner Slowenen bzw. der Rat der Kärntner Slowenen und der Zentral- verband slowenischer Organisationen in Kärnten als deren Vertretung haben dazu niemals ihre Zustimmung gegeben. Wir betonen nachdrücklich, daß wir nach wie vor der Meinung sind, daß die Pflichtschulregelung im Sinne der Verordnung des Amtes der Kärntner Landesregierung über das zweisprachige Schulwesen vom 3. Olttober 1945, in der Fassung vom 31. Oktober 1945, die beste war, Da aber die Mehrheit, es sei dahingestellt, ob aus eigenem oder unter dem Einfluß der bekannten nationalistischen Kräfte, eine solche Regelung ablehnt, sind wir reell genug, daß wir von der Forderung nach Wiedereinführung einer solchen Regelung Abstand nehmen. Wir stellen jedoch ausdrücklich fest, daß sich die Situation auf dem Schulsektor durch die Abschaffung der Verordnung über das zweisprachige Schulwesen und die Neurogelung durch das sogenannte Minderheilenschulgeselz vom 19.-März 1959 wesentlich zu Ungunsten der Min- derheit verschlechtert hat, Nach unseren Untersuchungen genießen bei der derzeitigen Regelung mindestens zwei Drittel der im Vorschulalter nachweislich slowenischsprechenden Schulkinder keinen Unterricht in der Muttersprache und lernen die eigene Muttersprache nicht einmal als Gegenstand. Das bedeutet nach den Erzichungsrichtlinien der UNESCO, nach der Deklaration der Kinderrechte und nach den neuesten Erkenntnissen der Soziolingulstik, die in der mangelnden Kenntnis der Unterrichtssprache schon im Hinblick auf die Dialektsprache, ja sogar in der Sprache der unterprivilegierten sozialen Schichten eine »Sprachbarriere" für die weiterführenden Lern-.und Bildungsprozesse sehen, jedenfalls eine Bildungsbarriere und damit eine Chancenungleichheit, Es handelt sich somit um eine Diskriminierung im Vergleich mit den Kindern, die den Grundunterricht in ihrer Muttersprache genießen, Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Wir schlagen daher vor, die slowenische stand 239 Sprache in den Volksschulen wenigstens als Unterrichtsgegen- für alle im Vorschulalter nachweislich slowenisch sprechenden terricht angemeldeten Schulkinder verpflichtend einzuführen. Das und nicht zum ist im zweisprachigen Un- Hinblick auf die Schulversuche, die enytlische Sprache als Pflichtgegenstand schon in den Volksschulen einzuführen, sicherlich keine überem Forderung im Interesse der Chüncengleichheit der slowenisch sprechenden Kinder bei der Weiter- hitenje. Aus den gleichen Gründen fordern wir, daß in den öffentlichen Kindergärten die slowenisch sprechenden Kinder von Kindergärtnerinnen in ihrer Muttersprache betreut werden. Heute, wo die Kindergärten fast schon allgemein die vorschulische Erziehung übernehmen, ist dies eine selbstverständliche Forderung, die folgerichtig in den Bestimmungen des Artikels 7 $$ 2 und 4, wenn dort auch Kindergärten nicht ausdrücklich genannt werden, ihre Deckung findet. Das Bundesgymnasium für Slowenen in Klagenfurt, das in Ausführung der Bestimmung des Artikels 782 errichtet wurde, kann mit seiner derzeitigen Struktur nicht mehr alle Bedürfnisse der slowenischen Volksgruppe auf dem Mittelschulscktor befriedigen. Sinn und Zweck der Bestimmungen des Artikels 782 können nur sein, den Angehörigen der Minderheiten das Ergreifen sämtlicher staatlicher Lern- und Bildungsangebote zu ermöglichen. Zusätzlich zur bisherigen allgemeinen bildenden Mittelschule ist daher unbedingt cine entsprechende eigene berufsbildende mittlere oder höhere Schule für die slowenische Minderheit in Kärnten zu errichten. Um den Kärntner Slowenen mit Maturareife den Besuch der Hochschulen in der Sozialistischen Republik Slowenien zu ermöglichen, soll in der Kulturkonvention zwischen der Republile Österreich und der SFR Jugoslawien die gegenseitige Anerkennung der Hochschuldiplome vereinbart werden, Für die Schüler mit slowenischer Muttersprache muß der Unterricht ir sogenannten Polytechnischen Schuljahr, da es sich um die Pflichtschule handelt, für die zum zweisprachigen Unterricht angemeldeten zweisprachig erfolgen, für die nicht angerneldeten müßte die slowenische Sprache als Pflichtgegenstand eingeführt werden. Gleichberechtigung der slowenischen Sprache Mit dem „Bundesgesetz vom 19. März 1959, BGBl. Nr. 102, zur Durchführung der die Amtssprache bei Gericht betreffenden Bestimmungen des Artikels 7 $ 3 des Staatsvertrages'" sind die Bestimmungen über die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache zusätzlich zum Deutschen bei Gericht weder hinsichtlich seines sachlichen noch hinsichtlich seines örtlichen Geltungsbereiches erfüllt. So wurde der örtliche Geltungsbereich auf die kleinen, unmittelbar an der südlichen Staatsgrenze gelegenen Gerichtsbezirke Blei- bug, Bisenkappel und Werlach und der snchliche Geltungsbereich lediglich auf bezirksgerichtliche Zusländijskeiten beschränkt und die slowenische Sprache durch die Bestimmung, daß sich das Gericht zur Erfüllung dieser stantsvortraglichen Bestimmung auch eines Dolmetschers bedienen kann, nicht als gleichberechtigtte Amtssprache anerkannt, sondern tatsächlich zu einer Hilfssprache degradiert. Dieses Bundesgesetz hat daher auch niemals die Zustimmung der slowenischen Volksgruppe gefunden. Ganz abgeschen davon, daß dieses Bundesgesetz in der Praxis äußerst restriktiv und selbstherrlich gehandhabt wird, kann der tatsächlichen sinngerechten Erfüllung dieser Bestimmung des Staatsvertrages nur durch eine vollständige gesetzliche Neuregelung im Sinne unserer diesbezüglichen früheren Vorschläge Rechnung getragen werden, Die in letzter Zeit erfolgten Maßnahmen zur praktischen Durchführung dieses Gesetzes genügen jedenfalls nicht, Nach viel weniger zufriedenstellend ist die Frage der Gleichberechtigung der slowenischen Sprache vor den Verwaltungsbehörden gelöst. Die Regierung begnügt sich mit unveröffentlichten Erlässen, die der Partei bei Nichtbeachtung ihres Rechtes auf Gebrauch der slowenischen Amtssprache keine Beschwerde- möglichkeit sichern. Zudem sind diese Erlässe der Öffentlichkeit und zum Teil auch den Ämtern und Dienststellen, für die sie gelten sollen, kaum bekannt und werden, falls sich eine Partei auf ‚diese beruft, wenn nicht überhaupt sabotiert, nur widerwillig und engherzig gehandhabt. In der letzten Zeit häufen sich derartige Beispiele, die die sowieso dürftige und vollständig ungenügende, den Bestimmungen des Art. 7 $ 3 des Staatsvertrages keineswegs entsprechende Regelung tatsächlich zu einer Farce machen. Schließlich haben diese Erlässe 'für die kleinste Verwaltungseinheit, das ist für die- Gemeinden überhaupt keine Gültigkeit. Auch hier ist daher eine sinngerechte Regelung der diesbezüglichen staatsvertraglichen Bestimmungen nur durch ein neues Gesetz, das im Zusammenwirken mit der betroffenen Minderheit geschaffen werden soll, dringend geboten. Jedenfalls sind der Bund und das Land verpflichtet, für die notwendige Anzahl sprachbefähigter Beamten und Angestellten zu sorgen, damit die Verwaltungs- und .Gerichtsaufgaben auch in der slowenischen Amisspräache zusätzlich zum Deutschen ohne Beiziehung von Dolmetschern abgewickelt werden können, In Ausführung der Bestimmungen über die Einführung der doppelsprachigen Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur hat:der Gesetzgeber das-Bundesgesetz vom 6. Juli 1972, mit den Bestimmungen über die Anbringung von:zweisprachigen topographischen Bezeichnungen und Aufschriften in den Bezirken Kärntens mit.slowenischer oder gemischter Bevölkerung getroffen werden, beschlos- 240 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 sen. Woyren des bekannten, von den deutsehnationalistischen Kräften organisierten sogenannten „Ortsin- felsturmes" hat die Dundesrojtierung dieses Bundesgesetz als angeblich nicht exckutierbar wiederum sistiert ind damit vor diesen Kräften kapituliert, anstatt durch energische Maßnahmen gegen die Anstilter dieser goselzwidrigen Aktionen dem Gesetze Geltung zu verschaffen. Diese staatsvertragtliche Bestimmung ist damit wieder zur Gänze unerfüllt. Gerade bei den Bestimmungen des Artikels 7 $ 3 erachten wir es für notwendig, nachdrücklich zu betonen; daß der Staatsvertrag und insbesondere dessen Artikel 7 in diesem Zusammenhang keinerlei „relevante Zahl" der Angehörigen der Minderheiten vorsieht und somit der Versuch des Hineininterpretierens des Bezriffes als Bedingung für die Zulassung der slowenischen Amtssprache in den zweisprachigen Gerichts- und Verwaltungsbezirken sowie für dio Anbringung doppelsprachiger Bezeichnungen und Aufschrilten topographischer Natur — was in der geplanten %,,Minderheitenfeststellung" oder „Volkszählung besonderer Art" klar zum Ausdruck kommt — letzten Endes dem Versuch einer Abänderung dieser Bestimmung des Staatsvertrages gleichkommt, Wir Ichnen eine Mindcrheitenfeststellung in welcher Form immer, somit auch die vorgeschene „Volkszählung besonderer Art" als Voraussetzung oder Bedingung für die Erfüllung der offenen Fragen des Artikels 7 des Staatsvertrages auch aus diesem Grunde als staatsvertrags- und verfassungswidrig und darüber hinaus den Grundsätzen eines fördernden Minderheitenrechtes widersprechend grundsätzlich ab. Die Ausführungsgesetzgebung zum Artikel 7 des Staatsvertrages mittels eines solchen Lösungsmodeils ist außerdem in vorhinein gegen die Minderheit gerichtet und dazu angetan, der’ Minderheit die ihr zustehenden Rechte statt in vollem Umfang zu gewähren, wesentlich zu beschneiden und die Minderheit weiterhin aufzuspalten und zu dezimieren. Eine Minderheitenfeststellung würde angesichts des ständigen Druckes durch die deutschnationalistischen Kräfte auf die Minderheit, die zudem bis heute noch nicht das Trauma der zwangsweisen Aussiedlung im Jahre 1942 überwunden hat, auch nicht die tatsächlichen nationalen Verhältnisse in Kärnten aufhellen. Vor allem aber ist eine solche Minderheitenfeststellung nicht notwendig, weil das Siedlungsgebiet der slowenischen Volksgruppe in Kärnten geschichtlich und tatsächlich bekannt ist und in der Rechts- und Minderheitenliteratur, aber auch in der Rechtspraxis, das heißt in den einzelnen Gesetzen, klar umrissen erscheint. Teilnahme an den kulturellen, VerwaltungsDie Errungenschaften auf dem kulturellen und und Gerichtseinrichtungen technischen Gebiet in den letzten Jahrzehnten müssen natürlich auch der Minderheit entsprechend zu Gute kommen, soll sie nicht diskriminiert werden, Wir verweisen vor allem auf die rasche Entwicklung auf dem Gebiete der Massenmedien, insbesondere des Rundfunks und des Fernsehens, aber auch auf dem schulpädagogischen Sektor und im Bereich der Erwachsenenbildung. Die Medienpolitik ist heute ja praktisch die Kulturpolitik, deren Einfluß sich niemand, auch nicht cdlie Minderheit entzichen kann. Wir fordern daher eine entsprechende Mitwirkung bei der Gestaltung der slowenischen Rundfunksendungen, ferner das Recht auf eigene Belangsendungen und vor allem auch ine entsprechende Berücksichtigung der Bedürfnisse der slowenischen Volksgruppe im österreichischen sehem. Daß dies bisher überhaupt nicht geschehen ist, ist umso unverständlishen, als ja der ORP für terreichische Minderheit in Italien im Binvernehmen wit der Rertierungt dureh den Ausbau von Sendeanlanen den reibungslosen Binpfangt der Projiamme des österreichischen Fernsehens gesichert hat, du- mit diese auch nuf diesem Gebiet am kulturellen Schaffen ihres Muttervolkes beteiligt ist, Die gleichen Möglichkeiten müssen auch für die slowenische Volksgruppe in Kärnten geschaffen werden. Rundfunk und Fernsehen sind nämlich heute als Bildungsinstitutionen auch für die Minderheit nicht mehr wegzudenken. Soll eine Minderheit kulturell nicht verkümmern und vor einer geistigkulturellen Assimilation bewahrt bleiben, muß sie die Verbindung zum Muttervolk auch halten können. Das natürliche Recht der Minderheiten auf ungehinderte Beziehungen allgemein anerkannter Grundsatz, wie andererseits den Staaten auf diesem zum Sektor Muttervoik Schutzmachtfunktionen für aufrechter- ist heute ein ihre Minder- heiten zuerkannt werden. Diesen Standpunkt haben auch die Republik Österreich und die österreichische Minderheit in Südtirol stets vertreten und ausgiebig praktiziert, weshalb es unverständlich ist, daß ähnliche Kontaktnahmen der slowenischen Minderheit in Kärnten zu ihrem Muttervolk und zu dessen Staat als Triiger der Schutzmachtfunktion als Irredenta und mangelnde Staatstreue gedeutet und kritisiert werden. Was man der eigenen Minderheit als selbstverständliches' Recht zubilligt, darf für anderssprachige Minderheiten im cigenen Staat nicht unbillig sein. Die beiden Zentralorganisationen der Kärntner Slowenen stellen mit Bedauern fest, daß die erlassene Dienstanweisung für das Büro für Beratung, Information, kulturelle Betreuung und Volksbildung der slowenischen Volksgruppe in Kärnten im Rahmen der Abteilung 5 — Kultur — des Amtes der Kärntner Landesregierung sistiert wurde, bevor es überhaupt mit der Arbeit begonnen hat. Wir fordern daher, die Zuständigkeiten dieses Büros ehest wieder herzustellen und ihm darüber hinaus die allgemeinen Angelegenheiten der Minderheit, soweit sie von der Kärntner Landesregierung bzw. vom Amte der Kärntner Landesregierung zu besorgen sind, sowie die Agenden der Förderungsstelle des Bundes für Erwachsenen- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 24 bildung in Klagenfurt, soweit sie die Erwachsenenbildung innerhalb der slowenischen Volksgruppe in Kärnten betreffen, dem jeweiligen Leiter dieses Büros zu übertragen, Schließlich wiederholen wir innerhalb dieses Saehnereiches unsere Bitte, das Vorhaben der slowenischen Volksgruppe in Kürnten zur Errichtung cıncs eigenen ‚Kulturheimes in Klagen£urt,' das weitere kulturelle und nationale Entwicklung von außerordentlicher Bedeutung ist, zwecks wirklichung sowohl finanziell als auch in jeder anderen Weise zu unterstützen. Schutz des etlmischen für ihre baldiger Ver- Charakters Wir haben schon vorne bemerkt, daß die zunächst positive Entwicklung der Minderheitenpolitik nach dem Kriegsende durch die Neuformierung der deutschnationalen Verbände und Vereine unmittelbar nach der Unterzeichnung des Staatsvertrages bald ein Ende gefunden hat. Es ist bezeichnend, daß diese Verbünde sofort nach Unterzeichnung des Staatsvertrages ihre „traditionelle“ Tätigkeit aufnahmen. So formierten sich der Kärntner Schulverein „Südmark“ bereits am 19. Mai 1955, der Kärntner Abwehrkämpferbund am 18. Dezember 1955, die Arbeitsgemeinschaft für Südkärnten im Februar 1956 und im Laufe desselben Jahres noch einige weitere Vereine mit ähnlichen Zielsetzungen, sodaß bereits am 24. Jänner 1957 der Kärntner Heimatdienst als Dachverband gegründet werden konnte. Damit wurde die sogenannte Kärntner Frage neu entfacht. Schon auf der Tagung der deutschnationalen Verbände in Maria Trost bei Graz am 28, und 29. September 1957 wurde die Forderung nach der sogenannten Minderheitenfeststellung unter Zugrundelegung einer 20prozentigen Quote als Voraussetzung für die Erfüllung des Artikels 7 des Stantsvertrages an die Regierung gestellt, die dann nach den organisierten Schulstreiks prompt auch in die beiden einzigen Durchführungsgesetze des Artikels 7 vom 19. März 1959 aufgenommen wurde. Wir betonen, die beiden einzigen Durchführungsgesetze, da ja das dritte, das sogenannte Ortstafelgesetz, nach dem von diesen Verbänden organisierten „Ortstafelsturm‘‘ von der Bundesregierung als angeblich nicht durchführbar wieder sistiert wurde. Somit scheint die Minderheitenpolitik wiederum sondern von den deutschnationalistischen Verbänden — nicht zum Vorteil der Minderheit. wie in der ersten Republik nicht von der Regierung, bestimmt zu werden. Wie uns die Geschichte lehrt Die oben anfjtezeigtten Tatsachen und die verstärkten nationalistischen Aktivitäten dieser Krälte in den letalom Jahren seit 1970 zwinsen gerndezu zur Schlußfolgerung, daß es diesen Verbänden. und Vereinen une deren pelstiggen lührern sffensichklich nem geht, der slowenischen. Bevölkerung Ihre Bigensehmet nnd Abe Beehtende Minderheit zu nehmen. Bine solche Tätigkeit aber ist nach Artikel IR 5 nat driteklich verhnten, Nun Iuben diese Verbände dies wohlweislich nicht als ihre Aufptabe und als ihr Ziel in die Statuten aufgenommen. Die Ite nie run geht daher irre, wenn sie in ihren Stellungnahmen zur Tätigkeit dieser Or- sanssnflonen auf diese Tatsache hinweist und meint, daß damit keine Handhabe für Maßnahmen nach den jestimmungen des Artikels 7 85 gegen diese gegeben sei. Artikel 7 $ 5 des Staatsvertrages verbietet aber nicht die formelle Bestätigung einer solchen Tätigkeit in den Statuten, die ja auch verfassungswidrig und gegen die Bestimmungen des Vercinsgesetzes wäre, sondern tatsächliche Aktivitäten in dieser Richtung. Wir Kärntner Slowenen haben aus der leidvollen Geschichte genug-Erfahrungen, wie gerade nationslistische Bewegungen und insbesondere die nazistische Bewegung immer wieder die nationalen Vorurteile zu ihrem Nutzen zu mißbrauchen verstanden. Solche nationalistische Vorurteile haben aber gevade in der heutigen Zeit als Triebkraft für rechtsradikale und neonazistische Strömungen eine viel gröBere Bedeutung als es die Regierung wahr haben will. Die internationalen Querverbindungen solcher Strömungen treten inımer deutlicher zutage, weshalb es sich hier nicht nur um eklatante Verstöße gegen die Bestimmungen des Artikels 7 handelt, sondern auch um solche gegen die Bestimmungen der Artikel 6 und 9 des Staatsvertrages von Belvedere. Es ist den slowenischen Zentralorganisationen daher kaum zuzumuten, daß sie über ihre Lebensfragen mit Organisationen verhandeln sollen, die nach den Erfahrungen aus der Geschichte immer gegen die Rechte der slowenischen Minderheit auftraten und Aktivitäten setzten, die der Regierung nur zu oft ein willkommenes Alibi boten, die Lösung der offenen Fragen der slowenischen Volksgruppe auszuschieben oder überhaupt zu unterlassen mit der Ausrede: seht, die Regierung könne in Kärnten hinnicht anders, sie stehe auch unter dem Druck der nationalistischen Kräfte in Kärnten! In einer solchen Situation ist leider ein Dialog kaum möglich und die Konfrontation schier unausweichlich, Solange daher diese Verbände und Vereine unter dem Vorwand der Wahrung der Interessen der Mehrheit ungehindert ihre Tätigleeit entfalten künnen, ist cine auch nur erträgliche Lösung der offenen Fragen der slowenischen Volksgruppe in Kärnten wohl nicht zu erwarten. Es liegt an der Regierung, hier zweckdienlich einzugreifen, um den Bestimmungen des Staatsvertrages gerecht zu werden. Darüber hinaus haben die Art und die Durchführung der Volkszählungen von 1961 und 1971 sowie die Vorgänge bei diesen und nicht zuletzt die mit 1. Jänner 1972 in Kraft getretene Neuordnung der Ge- 16 Razprave in gradivo 242 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 meindextruktur in Kiirnten dic nationalen Verhältnisse zum Nachteil der Minderheit preiindert, da alle erwähnten Malnahmen olne Wiieksicht auf.die besonderen Bedirfnisso der Mipderhei! und auf dia nalionalen ama. sprnehliehen. Strukturen dex jgenisehlsprachijzone Gobietes Kirniens vorgenomnien wurden, dic somit aneh auf hegeiindete Bedenken und Vorbehalte, ja zum "Peti auf ausdriteleliche Ablehnamje de slowelachen Volksprnppestleßen, Almlielt verhält es sich auch beim Pntwicklungeprojuimm Sehnlständerleo des Amtes der Kärntner Landesriggierung, bei dessen Verwirklichung im zweisprachigen Gebiete augenscheinlich in erster Linie solche Volksschulen aufgelöst werden sollen, sn denen durchschnittlich eine größere Anzahl von Schülern zum zweisprachigen Unterricht angemeldet wird. Die Tendenz der obigen Maßnahmen und Pläne ist unverkennbar gegen die Interessen der slowenischen Volksgruppe in Kärnten gerichtet. Mitbestimmung Dieses neue Memorandum des Staatsvertrages der Kärntner Slowenen manifestiert nochmals deutlich die lichen Lösung ihrer offenen Fragen konstruktiv der Minderheit anläßlich des 20. Jahrestages der Unterzeichnung Bereitschaft der Minderheit, an der einvernehm- mitzuwirken. Wir verkennen keineswegs die Schwierigkeiten, können uns aber angesichts der Tatsache, daß es um die elementaren Rechte der slowenischen Volksgruppe geht, die infolge der bisherigen säumigen und nur partiellen Lösungsvorsuche des Artikels 7 des Staatsvertrages und infolge des aufgezeigten Druckes durch die deutschnationalistischen Kräfte heute tatsächlich schon in ihrem der „Politik der kleinen Schritte" nicht mehr zufrieden geben, sondern müssen ständigen Kern bedroht die umgehende ist, mit globale Lö- sung aller Lebensfragen fordern. Da der Wunsch nach Unterbreitung eines neuen Memorandums zum Zwecke der Regelungt der offenen Frasten der slowenischen Volksgruppe von der Bundesregierung ausging, erwarten wir, daß sie bereit ist, dieses zur Grundlage für die künftigen Durchführungsmaßnahmen des Artikels 7 des Staatsvertrages zu nehmen und damit sofort zu beginnen. Für die Setzungg der vorgeschlagenen Mallnahmen und Durchführungsaltte ist ein präziser une mitden slowenischen Zentvalorganisalionen abgesprochener Terminkalender erforderlich, da der slowenischen Volksgruppe nicht mehr zugemutet werden kann, daß die Erfüllung des Artikels 7 des Stantsvertiiuges von Belvedere und damit die Sicherung ihrer Lebensrechte von Zufällen abhängig gemacht oder vielleicht sogar weitere zwanzig Jahre hinausgezögert wird. Schließlich sollen die in diesem Memorandum und in den zahlreichen früheren, der Bundesrenierung übermittelten Eingaben enthaltenen Grundsätze und Vorstellungen in das von der Bundesregierung ins Auge gefaßte Bundes-Minderheitenförderungsgesetz aufgenommen werden, durch das cine regelmiibige Förderung der slowenischen und kroatischen Minderheiten in Österreich sichergestellt werden soll. Unter einer solchen Förderung verstehen wir aber nicht nur regelmäßige finanzielle Förderungen aus Buncdesmitteln und anderen Budgets, sondern in erster Linie eine umfassende Förderung der Volksgruppen auch durch andere positive Mittel zum Schutze des Volkscharakters und der Volkstumsrechte in sämtlichen Bereichen der heutigen modernen Gesellschaft, um ihre Existenz und ihre eigenständige Entwicklung zu sichern. Klagenfurt, am 14, Mai 1975 Für: Narodni svet koroških Slovencev Rat der Kürntner Slowenen Zveza slovenskih organizacij na Koroškem Zentralverband slowenischer Organisationen in Kärnten Dr. Josef Tischler e. h. Dr. Franz Zwitter e. li. Vorsitzender Obmann Filip Warasch č.h. "Zentralsekretite Janko Oprisc.h. Oh munnstellvertreter Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 243 Priloga 4 Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev sta na seji Koordinacijskega odbora dne 2. januarja 1975 po temeljiti presoji trenutnega položaja in v zvezi z nestvarnimi trditvami avstrijske vlade o stanju naše narodne skupnosti sklenila, da ob vzstopu v novo leto naslovita na javnost skupno V vsaj letu 1974 smo bili koroški Slovenci na nekatera nujno potreben. Tako koroški Slovenci naslednjo izjavo: konfrotirani z vso odločnostjo s tolikimi zavračamo vprašanji, trditve da je odgovor predstavnikov republike Avstrije na raznih mednarodnih forumih, da v Avstriji ni etničnih skupin. Naša narodna skupnost živi že več stoletij avtohtono na podedovani domači zemlji na zgodovinsko in dejansko poznanem ozemlju Južne Koroške, je s členom 7 avstrijske državne pogodbe z dne 15. 5. 1955 na poseben način mednarodno zaščitena, je v vsej zgodovini in še posebej po plebiscitu 1920 skozi vso dobo prve republike, tudi pod nasiljem nacistične stra- hovlade in ponovno nim gospodarskim in njega razvoja 7 državne Odločno po drugi ter danes pogodbe svetovni vojni z lastnim, samorastniškim prizadevanjem po odločno zavračamo dokazala dvajsetletnem terja trditve, svoje kakor svojo zamudnem trdno voljo do narodnim, obstoja in nezadovoljivem in reševanju kulturnadalj. člena pravice. da bi bili Slovenci vse do zadnjih let zadovoljni, ker se baje nismo dovolj pritoževali. Dejstvo pa je, da smo že dne 1l. oktobra 1955 predali zvezni vladi republike Avstrije obširno in temeljito Spomenico koroških Slovencev s stvarnimi predlogi, kako si zamišljamo znosno rešitev našega vprašanja. To spomenico, ki ima slej ko prej tudi v današnjih razmerah svojo tehtnost, zato vladi hkrati še po- novno posredujemo, ker smo morali ugotoviti, da se vlada vse do danes še ni seznanila z njeno vsebino, da bi jo lahko upoštevala pri reševanju naših odprtih vprašanj. Z razočaranjem ugotavljamo, da zvezna vlada in avstrijski zakonodajalec pri dosedanjih treh zakonih v izvajanju v korist slovenske manjšine z državno pogodbo prevzetih obveznosti nista niti enkrat upoštevala predlogov prizadete manjšine in sta vse tri zakone — to so tako imenovani manjšinski šolski zakon, zakon o uporabi slovenskega jezika pri sodiščih in zakon o dvojezičnih topografskih napisih in označbah — s kolikor mogoče ozko in formalistično interpretacijo sklenila brez predhodnega posvetovanja in sodelovanja z manjšino. Zato manjšina tudi nikdar ni pristala na te zakone, marveč je proti vsem trem neposredno po njihovem sklepu in v nadaljnjem neprestano vedno spet vse do svojih tozadevnih postavljanj v kontaktnem komiteju in njegovih pododborih iznašala svoje pomisleke in svoje odklonilno stališče. Zato je povsem nepošteno in dejansko neresnično, da koroški Slovenci ne bi bili iznašali svojih pritožb; pač pa jih vlada nikdar ni upoštevala, marveč je proti izrecnim protestom prizadete manjšine ugodila nemškonacionalističnim krogom ter v predmetne zakone sprejela določilo o tako imenovanem ugotavljanju manjšine. S tem pa je dala nacionalističnim silam tako rekoč proste roke za rovarjenje proti zajamčenim pravicam koroških Slovencev, kar je vzrok povsem nestrpnega vzdušja ter bolj ali manj prikritega in tudi neprikritega pritiska na manjšino. Pri tem nikakor ni brez pomena. dejstvo, da na Koroškem po drugi svetovni vojni oblast nove vlade ni izhajala iz njenega odpora proti nacizmu, marveč ji je bila — kar je edinstven primer v Avstriji in verjetno v svetu sploh — izročena neposredno iz rok nacističnega oblastnika Gauhauptmanna Natmessniga, ki ji je ob tej priložnosti v imenu Gauleiterja Rainerja naročil tudi izrecne naloge v po- gledu na slovensko manjšino in v pogledu na ravnanje s pristaši nacističnega režima, ki je bil v Avstriji najbolj zakoreninjen prav na Koroškem in Štajerskem. Izredno površna denacifikacija na Koroškem zlasti tudi glede na uradniški kader in takojšnja obnova najbolj nemškonacionalističnih organizacij neposredno po podpisu državne pogodbe sta zgovoren dokaz, da je vlada poslušno upoštevala »oporoko« nacističnih veljakov. Kljub temu ali prav zaradi tega, da bi prispevali svoj del k demokratizaciji koroške družbe, k odpravi nestrpnega vzdušja in k ustvaritvi mirnega sožitja ter s tem potrebnih pogojev za sporazumno rešitev odprtih vprašanj smo koroški Slovenci dosledno in potrpežljivo iskali možnosti in poti skupnega znosnega reševanja. Na žalost pa moramo trideset let po zlomu nacizma in dvajset let po podpisu državne pogodbe ugotoviti, da se vzdušje na Koroškem ni izboljšalo, marveč danes nacionali- stične sile dejansko ske problematike. 16" spet predstavljajo »vlado v vladi«, kadar gre za reševanje manjšin- 24 Razprave ln gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 odklanjamo Slovenci proti dobri veri trditev, da koroški lobna in j oaosanja SA rosevanju manjšinskih koroški Slovenci problemov. Ravno obratno smo že leta 1967 predlagali ustanovitev kontaktnega komiteja in javili svoje predstavnike, vendar vlada našega predloga takrat ni uresničila. Proti čemur pa smo se vedno odločno protivili, je bilo le to, da nismo hoteli nasesti preizkušeni taktiki vlade, da bi prepu- stila reševanje našega vprašanja spet tistim nacionalističnim silam, ki so v vsej zgodovini rešitev. vsakršno iti ški Slovenci izrecno ugotavljamo, da do sedaj nobeno določilo člena 7, ni zadorešeno po duhu in črki državne pogodbe. Tako je neizpodbitno dejstvo, da se je na šolskem področju z odpravo odredbe o dvojezičnem šolstvu z dne 3. oktobra besedilu z dne 31. oktobra 1945, in s sprejetjem novega tako imenovanega manj- op voljivo stanje 1945, v šinskega šolskega zakona z dne 19. marca 1959 bistveno poslabšalo, ker od tedaj naprej najmanj dve tretjini slovensko govorečih otrok dejansko ne uživata pouka v materin: ščini, kar po ugotovitvah UNESCO in sociologov nasploh pomeni bistveno vzgojno bariero in s tem diskriminacijo v primerjavi z otroki, ki uživajo osnovni pouk v svojem materinem , . . jeziku. Gonja proti Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, kakor je prišla do izraza na zborovanju Kärntner Heimatdiensta dne 13. oktobra 1974, pomeni nov kričeč primer kršenja 5. odstavka člena 7 državne pogodbe, ki prepoveduje dejavnost organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo slovenskemu prebivalstvu njegov značaj in pravice kot manjšine. Ta primer je samo nadaljevanje doslednega hujskanja proti pravicam slovenske narodne skupnosti na področju šolstva, ki ga je že leta 1957 in 1958 in potem ponovno leta 1972 proti dvojezičnim krajevnim napisom in označbam organiziral KHD. Zato smo koroški Slovenci globoko upropaščeni, tudi da zvezna vlada poskuša z neko- V resnici rektnim prikazom stanja na področju splošno-vzgojnega in poklicno-vzgojnega šolstva tolmačiti ustanovitev in obstoj Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu kot velikodušno favoriziranje tozadevnih preko skupnosti narodne slovenske 7. člena določil pa na Koroškem ni samo 16 takih šol, od katerih ena da je tudi slovenska gimnazija, marveč obstoja poleg 16 nemških gimnazij s 367 razredi in 10.363 učenci v šolskem letu 1973/74 še 9 trgovskih akademij, 4 poklicne šole za dekleta z maturo in 3 višje tehnične šole z maturo, torej skupno učnih 32 zavodov prejšnjih značajem šol. srednjih Neko rektni prikaz torej služi samo podpori nemških nacionalističnih hujskačev proti sloven. ski gimnaziji, v kolikor ni sploh kapitulacija pred temi silami. Razmerje je torej tudi ob upoštevanju ljudskih štetij 1951, 1961 in 1971 z umetno razkrojitvijo naše narodne skupnosti na številne različne jezikovne kategorije tudi v smislu določila o »sorazmernem številu« srednjih šol dano, v ostalem pa je ob vsakršni interpretaciji tega pojma to določilo razumeti tako, da ima manjšina najmanj pravico vsaj do ene srednje šole. Državna pogodba sicer ne omenja izrecno otroških vrtcev, toda so po našem mnenju spričo poudarjanja kravice do osnovnega pouka popadeni v l. in 4. odstavku člena 7. Enako ni zadovoljivo rešeno vprašanje v materinščini uporabe brez dvoma slovenskega implicite za- pred jezika sodišči v tozadevnem zakonu z dne 19. marca 1959. Koroški Slovenci zaradi tega tudi nikdar nismo dali svojega pristanka k temu zakonu in to zlasti zaradi tega, ker zajema le krajevno območje sodnih okrajev Železna Kapla, in Borovlje, Pliberk medtem ko v ostalih sodnih okrajih Koroške s slovenskim ali mešanim prebivalstvom slovenski uradni jezik ni dopuščen. In celo pri okrajnih sodiščih, ja katere velja zakon, se le-ta izvaja skrajno restriktivno in samovoljno kar smo dokazali v svoji zadnji tozadevni vlogi na zvezno vlado in z dne 14. marca 1974 s številnimi konkretnimi primeri. Najboljši dokaz, kako se izvaja ta sodni zakon, pa je dejstvo, da vlada 15 let po sprejetju venske secih. sodnik služuje večina Še lastmi, zakona ni bila sposobna ali voljna, da bi tem sodiščem dala na slo- razpolago ali vsaj dvojezične sodnijske obrazce in jih je dala prevesti šele v zadnjih meČeprav nikakor ne odgovarja členu 7 (3) državne pogodbe, da se za primer, da ali sodno osebje ne obvladata slovenskega jezika, sodišče po potrebi lahko potolmača — s tem je slovenščina dejansko degradirana v pomožni jezik — tudi tolmačev ne obvlada slovenskega jezika, kaj šele strokovno-pravnega izrazoslovja. slabše je urejeno vprašanje enakopravnosti slovenskega jezika pred upravnimi obkjer se avstrijska vlada zadovoljuje z neobjavljenimi odloki, to je z navodili na- drejenih oblasti podrejenim oblastem, tako da stranka nima možnosti pritožbe, če se njena zahteva po uporabi slovenskega uradnega jezika ne upošteva. Sam kancler dr. Kreisky je za to, da se naj ta odlok o možnosti uporabe slovenskega jezika pred uprav- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 245 nimi oblastmi ne objavi, ker bi z objavo — kakor izjavlja — »dobro poznane sile« bile samo vzpodbujene, »da bi znova inhibirale korake, ki se podvzemajo za izvedbo določil avstrijske državne pogodbe«, Ob takem stališču vlade same vendar ne more biti govora o zadovoljivi rešitvi tega vprašanja, ko nekatera ministrstva sploh niso nikdar dala tozadevnega navodila svojim podrejenim oblastem na Koroškem in ta ureditev — tako imenovani Hauerjev odlok — niti ne velja za osnovno upravno enoto, to je občino. Samo ob »relevantnega robu poudarjamo, da državna pogodba v tej zvezi nikjer ne števila« pripadnikov manjšine in pomeni poskus vnašanja tega pogoj za uvedbo slovenskega dvojezične napise in označbe tega določila državne uradnega jezika pri sodiščih topografskega značaja konec predvideva pojma kot in upravnih oblasteh ter za konca težnjo po spremembi pogodbe. Kot nerešeno priznava vlada edinole vprašanje dvojezičnih napisov. Vendar pa priznavanje samo še ne zadostuje, če po drugi strani ni pripravljena, da bi to obveznost iz državne pogodbe izvedla tudi — če potrebno — proti volji in nasprotovanju šovinističnih nestrpnežev. V tej smeri pa vlada ni napravila niti poskusa, marveč je mirno gledala, kako se zakon krši, ne da bi izvajala sankcije proti poznanim storilcem samim in njihovim napeljevalcem. Gre za poznane nemškonacionalistične organizacije, ki sicer v svojih statutih nimajo zapisanega namena in ne označujejo kot svoj cilj, da bi slovenskemu prebivalstvu odvzele njegov značaj in pravice kot manjšine, katerih dejavnost pa očitno meri na to. Taka Koroški nje dejavnost pa je po 5. odstavku Slovenci vedno spet imamo znalo iz zgodovine zlorabljati člena 7 izrecno prepovedana. izkušenj nacionalne dovolj, presodke kako v svojo je prav korist. nacistično Taki giba- presodki pa imajo v današnjem času še vse večji pomen kot dejavnik, ki ustvarja pogoja za desničarsko-radikalne pojave. Tako gledano imamo na Koroškem brez dvoma opraviti s pojavi neonacizma, pa če vlada to dejstvo prizna ali ne. Če avstrijska slovenskih njegova radio vsebina vlada misli, oddaj, potem velja tudi da državna pogodba opozarjamo za vse take na ne vsebuje 4. odstavek ustanove, ki so nobene člena bile obveznosti 7 in smo ustanovljene glede mnenja, da ali ustanavljajo v zvezi s tehničnim in splošnim znanstvenim razvojem za večinski narod tudi po državni pogodbi. Pri radiu in televiziji gre brez dvoma za tako kulturno ustanovo, ki ima v današnjem času še posebno pomembno pri slovenskih oddajah v avstrijskem člena 7, marveč pri ORF obratno ni v celoti 4. odstavek izpolnjen, vlogo v družbi in to tudi kar se tiče manjšine. Zato radiu ne gre za neki privilegij, ki gre preko določil člena 7 glede ker avstrijskih udeležbe slovenske državljanov slovenske narodne manjšine skupnosti ORF npr. v televiziji sploh ne upošteva, medtem ko je za avstrijsko manjšino na Južnem Tirolskem v sporazumu z vlado poskrbel, da avstrijska manjšina v Italiji lahko sprejema sporede avstrijske televizije in je tako udeležena tudi na tem področju na ustvarjanju svojega matičnega naroda. Isto mora biti zagotovljeno tudi slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Drži, in svoj da imamo koroški tisk. Pri tem Slovenci pa je treba svoja nje in da nam vlada pri ustanavljanju je bilo treba za obnovitev naših zadrug obnovili firme so prevzele izpustile iz nacizmom in to z kulturna poudariti, in prejeli povrnjena društva, svoje da gre za izključno in obnavljanju voditi številne od nacistov gospodarske ustanove samorastniško ustvarja- društev ni ničesar pomagala; da povračilne pravde, da smo lahko zaplenjena posestva, da pa ustanove, ki tudi naše bivše člane in denarne vloge, le-teh niso vrnile in tudi članov ne svojega članstva, Nasprotno so po vseh naših krajih, kjer smo imeli pred le slovenske zadružne velikimi subvencijami ustanove iz in hranilnice, ustanovili konkurenčna Marshallovega plana, iz katerega pa podjetja, slovenske gospo- darske ustanove niso prejele niti enega šilinga. Zato prikaz tega našega samorastniškega kulturnega in gospodarskega prizadevanja kot izraz pospeševalne politike vlade ni le zgrešen, marveč ob dejanskem nerazumevanju pristojnih uradov za naše kulturne in go- spodarske težnje naravnost izzivalen. Zelo značilno je tudi in nikakor ni znak pospeševalnega manjšinskega prava, da je oblast ukinila delovno navodilo uradu za svetovanje, informiranje, pospeševanje kulture in ljudske izobraževanje za slovensko narodno skupnost na Koroškem pri uradu koroške deželne vlade, preden je le-ta sploh začel z delom. Podobno negativno stališče je vlada ve Kulturnega doma v Celovcu, Slovencev nujno potreben. vsaj doslej ki je za nadaljnji zavzemala kulturni tudi do vprašanja in narodni razvoj izgradit- koroških 26 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Tako postavljanje nikakor ni v skladu jo vlada ob vsaki priložnosti ponavlja. z načeli pospeševalne manjšinske politike, ki Zlasti pa s tako politiko ni v skladu poskus izvedbe tako imenovanega ugotavlja. nja manjšine, Koroški Slovenci smo v številnih vlogah in s številnimi izjavami v kontaktnem komiteju nedvoumno izpovedali, da je taka oblika reševanja odprtih vprašanj člena 7 za nas absolutno nesprejemljiva. Taka oblika reševanja najbolj jasno dokazuje, da nas vlada smatra le kot objekt in ne kot subjekt pravic iz državne pogodbe, ki najbolje pozna svoje težnje in potrebe in kakšna oblika rešitve je zanj sprejemljiva oziroma nesprejemljiva. Smatramo, da v tem vzdušju, ki je podobno vzdušju rasističnih nemirov v Ameriki in poznanih dogodkov v zvezi z diskriminacijami na Irskem, ni mogoče pričakovati od naših ljudi objektivno in svobodno izjavo o narodni pripadnosti. Naše ljudstvo poleg tega še ni preživelo travmo nasilne izselitve in drugih nacističnih nasilij, da bi spričo podobnih pojavov o priložnosti šolskih štrajkov, spričo vsakoletne gonje proti dvojezičnemu šolstvu, spričo nekaznovanih izgredov ob trganju dvojezičnih napisov, še posebej pa posebej spričo dinamitskih napadov na partizanske spomenike in sedež Zvezo slovenskih organizacij na Koroškem ter spričo resnih groženj proti življenju in imetju koroških Slovencev in končno spričo ponovnega kapituliranja vlade pred nemškonacionalističnimi To tudi so v bistveni državni silami vzroki, pogodbi zakaj nikjer ne klonilo koroški ni pod Slovenci predvidena tem moralnim in odklanjamo kot pogoj dejanskim tako za obliko reševanje pritiskom. reševanja, ki manjšinskih vprašanj. Kljub temu Zveza slovenskih organizacij na Koroškem in Narodni svet koroških Slovencev kot predstavnika slovenske narodne skupnosti na Koroškem ponovno izjavljata svojo pripravljenost, da se skupno s pristojno vlado in zakonodajalcem pogajata za sporazumno znosno rešitev odprtih vprašanj, toda brez pogoja predhodnega ugotavljanja ali preštevanja manjšine, ki je — kakor je bilo zgoraj povedano — v danih razmerah za koroške Slovence povsem nespremljivo in zlasti tudi nepotrebno, ker je dobro poznano, kje koroški Slovenci avtohtono živimo ter kulturno in gospodarsko ustvarjamo na podedovani domači zemlji. Zveza slovenskih organizacij na Koroškem Narodni svet koroških Slovencev Priloga 5 Stellungnahme des Rates der Kärntner Slowenen und des Zentralverbandes slowenischer Organisationen in Kärnten als Vertreter der slowenischen Minderheit in Kärnten zum Entwurf des Bundesgesetzes zur Durchführung der die Amtssprache bei Dienststellen der Verwaltung im Lande Kärnten betreffenden Bestimmungen des Art. 7 $ 3 des Staatsvertrages (Minderheiten-Verwaltungssprachegesetz für Kärnten) ERLÄUTTERNDE BEMERKUNGEN & 3 Art. 7 des Staatsvertrages lautet: »In den Verwaltungs- und Gerichtsbezirken Kärntens, des Burgenlandes und der Steiermark mit slowenischer, kroatischer oder gemischter Bevölkerung wird die slowenische oder kroatische Sprache zusätzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen. In solchen Bezirken werden die Bezeichnungen und Aufschriften topographischer Natur sowohl in slowenischer oder kroatischer Sprache wie in Deutsch verfasst.« Der vorliegende Entwurf entspricht ebenso wenig dieser klaren Bestimmung des Staatsvertrages wie das seinerzeitige Gerichtssprachegesetz. Wir verweisen in diesem Zusammenhang auf unsere am 8. März 1960 der Bundesregierung unter dem Titel »Die Problematik des Gerichtssprachegesetzes« zugemittelte Stelungnahne (vom 8. März 1960) zum Gerichtssprachegesetz, die mutatis mutandis auch für diesen Gesetzentwurf Geltung hat. Insbesonders gilt dies für die dortigen Ausführungen unter Pt. I über die Interpre- tation des $ 3 Art. 7 des Staatsvertrages, über die Verfassungswidrigkeit gewisser Gesetzesbestimmungen, über die Landesüblichkeit einer Sprache, über den Begriff und Charakter der Amtssprache, über die einheitliche Regelung sämtlicher Bestimmungen des Art. 7 des Staatsvertrages gem. dem Erkenntnis des Verfassungsgerichtshofes K 11-3/57 vom 19. 3. 1958 und schliesslich über die Unhaltbarkeit und Untauglichkeit der Regelung des Minderheitenschutzes durch die sogenannte Minderheitenfeststellung. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 241 Ebenso verweisen wir auf unsere Vorschläge für die Ausführungsgesetzgebung des $ 3 Art. 7 des Staatsvertrages im Memorandum der Kärntner Slowenen vom 11. Oktober 1955, die bei der Realisierung dieser Staatsvertragsbestimmung die Beachtung nachstehender Grundsätze ins Auge fassen: »Auf dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung ist das Slowenische Amtssprache neben dem Deutschen bei allen Verwaltungs- und anderen Staats-, Landes- und Selbstverwaltungsämtern, öffentlich-rechtlichen Körperschaften und Institutionen und somit auch Gerichtssprache im Sinne der Gerichtsordnung sowohl in der ersten als auch in den höheren Instanzen im Lande. Unter dem Territorium mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung verstehen wir das Territorium, Jahre 1945 das in bezeichnet der Verordnung über ist, einschliesslich der das zweisprachige Verwaltungs-, Schulwesen Gerichts-, aus dem Selbstverwaltungs- und anderer Ämter in Klagenfurt, Willach und Hermagor, die für das genannte Gebiet zuständig sind. Sowohl in der ersten als auch in den höheren Instanzen im Lande ist in der Sprache der Partei zu verhandeln. Schriftliche Erledigungen müssen in der Sprache der Partei bzw. der Eingabe erfolgen. Beamte und Angestellte auf diesem Territorium haben beide Sprachen zu beherrschen. Daher sind der Staat und das Land verpflichtet, für die entsprechende sprachliche Ausbildung der Beamten Die Matriken und setze, alle amtlichen und mulare und die Amtblätter In den Bezirken mit zeichnungen im gesamten Amtssprachen zu führen. tlicher Ämter. Angestellten die Grundbücher Verlautbarungen, zu sorgen. müssen zweisprachig Kundmachungen und sein, alle desgleichen alle GeUrkunden und For- im Lande. slowenischer oder gemischter Bevölkerung sind die Ortsbeamtlichen Verkehr und in allen Amtsbezeichnungen in beiden Das gleiche gilt für die Aufschriften und Bezeichnungen öffen- Privatpersonen können sich für die Bezeichnung der Orte und entweder der deutschen oder der slowenischen Bezeichnung bedienen. Die Bezeichnungen und die Aufschriften topographischer Natur sind letzten in der Satzes des $ 3 Art. gleichen Form und lateinischen Lettern zu der im Ämter Sinne des 7 in beiden Sprachen, und zwar in der gleichen Grösse und in der orthographischen Schreibweise der Schriftsprache in verfassen. Das gleiche topographischen Karten des Territoriums Der vorliegende Entwurf geht über Zum gegenständlichen Gesetzentwurf gilt auch für die Bezeichnungen auf den mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung.« alle diese Vorschläge und Grundsätze hinweg. unterbreiten wir zu den einzelnen Abschnitten folgende Stellungnahme: Geltungsbereich Die sogenannte Minderheitenfeststellung als Grundlage des Geltungsbereiches und überhaupt des Minderheitenschutzes lehnen wir grundsätzlich ab, weil der Staatsvertrag, insbesonders im $ 5 Art. 7 den dauernden Schutz der slowenischen Bevölkerung in Österreich und in Kärnten derheit garantiert und besonders nicht erst und in aller erster Linie im Siedlungsgebiet der Minvon einer Minderheitenfeststellung abhängig macht und weil das Gebiet mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung objektiv gegeben und bekannt ist. Es erscheint sowohl völkerrechtlich in den Protokollen der Friedensverhandlungen von Saint Germain nach dem ersten Weltkrieg und der Staatsvertragsverhandlungen nach 1945 als auch innerstaatlich in der Verordnung über das zweisprachige Schulwesen vom Oktober 1945 klar umschrieben. Nicht zuletzt stellt die sogenannte Minderheitenfeststellung wegen der von uns schon des Öfteren dargelegten besonderen geschichtlichen, wirtschaftlichen und sozialen Ver- hältnisse der slowenischen Minderheit in Kärnten, insbesonders in der Art einer geheimen Abstimmung, wie sie die nationalistischen deutschen Verbände immer wieder fordern, nicht nur nach unserer Meinung, sondern auch nach internationaler Praxis und nach Meinung anerkannter für die Lösung Auf Grund Minderheitsrechtstheoretiker und Regelung der klaren von ein ganz Minderheitenfragen dar. Staatsvertragsbestimmung und und des gar untaugliches bekannten territoriums muss das Minderheiten-Verwaltungssprachegesetz für das mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung Geltung haben und sind Mittel Minderheiten- gesamte Gebiet die im Entwurf 248 Razprave in gradivo, Ljubljana, aprll 1976, št. 7—8 enthaltenen einschränkenden Bestimmungen des örtlichen, sachlichen und personellen Geltungsberciches staatsvertrags- und verfassungswidrig. Selbst der im Gesetzentzentwurf vorgesehene örtliche Geltungsbereich mit dem Hinweis auf $ 10 Abs. 2 des Minderheitenschulgesetzes für Kärnten, BGBi. Nr. 101/1959, ist bis heuts nirgends genau umschrieben er praktisch illusorisch und lässt verschiedene Auslegungen zu, so dass im staatlichen ist, Träger der öffentlichen Verwaltung Behörden, die Organe Selbstverwaltung rausnahme der Träger daher ebenso eine der auf personeller verfassungswidrige lung einzubeziehen; Die der ebenso besondere fur die der Verfassung und die öffentlichen Grundlage gebildeten Einschränkung die öffentlichen Regelung Sinne und sind die Anstalten. Die Selbstverwaltung sind somit diese in He- bildet die Rege- Anstalten. Amtssprache im amtlichen Verkehr mit den Schulen bzw. mit der besonderen Abteilung der Schulaufsichtsbehörde für die Minderheitenschulen beim Landesschulrat für Kärnten ist unnotwendig, da die Schulen schon unter den Dienststellen des Bundes und des Landes inbegriffen sind, die Einschränkung des Rechtes auf Gebrauch der slowenischen Amtssprache nur im Verkehr mit den Minderheitenschulen sowie mit der diesbezüglichen Abteilung der Schulaufsichtsbehörde und nur auf die sungswidrig, Eltern und da Inanspruchnahme die Erziehungsberechtigten der sind zudem staatsvertrags- Minderheitenrechte auf und freiwilliger verfas- Basis be- ruht, also in einem nicht in Anspruch Fall in Anspruch genommen werden kann, im anderen Fall aber auch genommen zu werden braucht. Ausserdem bedeutet die Nichtanmel- dung zum eines Kindes bekanntlich von der Besuch einer Minderheit sogar Zugchörigkeit zur Minderheit. chenden Eltern und Minderheitenschule, abgelehnt Schliesslich wäre Erziehungsberechtigten, wird, nach die ihre die noch dem in der jetzigen keineswegs Entwurf Kinder die Regelung Aufgabe der sogar slowenischspre- mangels einer entsprechen- den slowenischen Mittelschule in entsprechende deutsche Mittelschulen schicken müssen, der Verkehr mit der Schulaufsichtsbehörde in der slowenischen Amtssprache verwehrt. Nicht zuletzt ist die Einschränkung des Gebrauches der slowenischen Amtssprache nur auf Personen, die ihren ordentlichen Wohnsitz oder in Ermangelung eines solchen ihren ständigen Aufenthaltsort in einer in $ 10 Abs. 2 des Minderheitenschulgesetzes für Kärnten ex 1959 erfassten Gemeinde haben, staatsvertrags- und verfassungswidrig, da der Staatsvertrag einen auf diese Personen beschränkten Minderheitenschutz nicht vorsieht und andererscits die verfassungsmässig garantierte wenen nach dieser Bestimmung des Gesetzentwurfes nur falls staatsvertrags- werden und verfassungsmässig Freizügigkeit der Kärntner Slomit der Aufgabe gewisser eben- garantierter Minderheitenrechte ausgeübt könnte. Der Geltungsbereich hat also ohne kannte Gebiet jede mit des Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetzes für Kärnten örtliche, sachliche oder personelle Einschränkung das gesamte slowenischer oder gemischter Bevölkerung zu umfassen und anzuwenden beist L a) auf alle Dienststellen der Verwaltung (und deren Organe) aa) des Bundes und des Landes Kärnten ohne Unterschied ihrer organisatorischen Verwaltungsstufe, bb) und der Gemeinden, die ihren Sitz im Lande Instanz oder als Kärnten Rechtsmittelinstanz haben, für das soferne sie örtlich und Minderheitenterritorium sachlich zuständig als erste sind und von slowenischsprechenden österreichischen Staatsbürgern in Anspruch genommen werden, b) auf Dienststellen (und deren Organe) der auf personeller Grundlage gebildeten Selbstverwaltungskörperschaften (Körperschaften des öffentlichen Rechtes) einschliesslich der Dienststellen (und deren Organe) der Sozialversicherungsträger im Lande Kärnten, sofern im übrigen die Voraussetzungen der lit. a zutreffen; c) auf Dienststellen (und deren Organe) der Verwaltung der Österreichischen desbahnen, sofern im übrigen die Voraussetzungen der lit. a zutreffen; d) auf die entsprechenden öffentlichen Heil- und Pflegeanstalten unter den Bun- gleichen Voraussetzungen; e) auf sämtliche kulturellen, wirtschaftlichen und politischen Organisationen der slowenischen Minderheit in Kärnten mit dem Sitz im Lande Kärnten im Verkehr mit den oben erwähnten Dienststellen und deren Organen. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 249 Anbringen Aus der im 8 2 des Entwurfes enthaltenen Regelung ist zu ersehen, dass die slowenische Amtssprache nur als sogenannte äussere Amtssprache zugelassen wird, obwohl diese Einschränkung aus dem Wortlaute des Staatsvertrages keineswegs abgeleitet werden kann. Jedenfalls müsste zumindestens bei den Gemeinden der Gebrauch der slowenischen Die (1) im Amtssprache auch Bestimmung »oder Entwurf hat im inneren Dienstverkehr übersetzen zu entfallen, inrichtungen die Anstellung gehörigen der slowenischen weil zu lassen« zugelassen am $ 4 Art. 7 des Schluss werden. des ersten Staatsvertrages Satzes in den des $ 2 Verwaltungse- einer entsprechenden Anzahl von österreichischen StaatsanMinderheit fordert. Die darin erwähnte »Teilnahme an den Verwaltungseinrichtungen« erfordert, dass zumindestens für die Behandlung der mündlichen und schriftlichen Anbringen in slowenischer Amtssprache bei allen Dienststellen, bei denen die slowenische Amtssprache Geltung haben muss, entsprechend qualifizierte slowenischsprechende österreichische Staatsbürger als Angestellte bzw. Beamte vorhanden sind. Werden Anbrigern in slowenischer Sprache eingebrachte Anbringen zugestellt, sind diesen von amtswegen deutsche anderen Personen, also nicht Übersetzungen anzuschliessen. Wir verweisen in diesem Zusammenhang auf die diesbezügliche Regelung in Südtirol, wie sie im Memorandum der italienischen Regierung vom 30. Jänner 1957 an die Österreichische 1957) und Bundesregierung schlagen die festgestellt Verwirklichung waltungsamtssprachegesetz wird der selben (Wiener Zeitung Grundsätze im 6. März gegenständichen Nr. 55 vom Ver- vor. Mündliche Verhandlungen Die im $ 3 (1) und (2) des Entwurfes aufgestellten grundsätzlichen Bestimmungen hinsichtlich der mündlichen Verhandlungen und Vernehmungen würden genügen, wenn sie nicht durch die Bestimmung zur Gänze hinfällig gemacht des Absatzes (3) desselben Paragraphen und des & 4 wieder würden. Die Bestimmungen bezgl. der Zuziehung eines Dolmetsches bzw. der unverzüglichen Übersetzung der von einem nicht der slowenischen Sprache mächtigen Schriftführer in deutscher Sprache verfassten Verhandlungsniederschrift tragen der klaren Bestimmung des Staatsvertrages über die Zulassung der slowenischen Amtssprache keineswegs Rechnung, sondern Hilfssprache. degradieren die slowenische Sprache in vorhinein zu einer Das Wesen der Zulassung einer Sprache als Amtssprache liegt darin, bzw. der Beteiligte die Möglichkeit besitzt, in dieser Amtssprache mit gsdienststelle bzw. mit dem Verwaltungsorgan unmittelbar in Kontakt zu Damit dies möglich wird, muss gleichzeitig, wie schon vorher erwähnt Staatsvertrages heisst, es muss Staatsbürger blossen dass die Partei der Verwaltuntreten. 8 4 Art. 7 des wenigstens hinsichtlich der Verwaltungseinrichtungen verwirklicht, das bei diesen die erforderliche Zahl slowenisch sprechender österreichischer angestellt werden, damit die Verhandlungen, mungsniederschriften ohne Beiziehung eines Dolmetsches in beiden zugelassenen Amtssprachen erfolgen können. Vernehmungen und ohne spätere und Verneh- Übersetzung Die Bestimmungen über die Möglichkeit der Beiziehung eines Dolmetsches und einer späteren Übersetzung der Niederschrift einer auch in slowenischer Sprache durchgeführten Verhandlung oder Vernehmung müssen wir daher grundsätzlich ablehnen. Die Bestimmungen Erledigungen sowie die Erledigungen in den $ 5 und 6 des Entwurfess, dass mündliche und schriftliche Verkündung von Bescheiden nur in deutscher Sprache erfolgen können und offenbar nur in dieser Sprache rechtswirksam sind, sind diskriminierend, widersprechen dem Begriff und Charakter einer Sprache als Amtssprache und sind somit staatsvertrags- und verfassungswidrig. Die Erledigungen müssen vielmehr in der Sprache der Verhandlung bzw. des Anbringens rechtswirksam erfolgen, wurde zweisprachig verhandelt, so müssen die Erledigungen in beiden Sprachen erfolgen, wobei die Ausfertigungen in beiden Sprachen die gleiche Gültigkeit besitzen. 250 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Rechtsmittel Die im $ 7 des Entwurfes enthaltenen Bestimmungen, dass Rechtsmittel und sonstige Eingaben an übergeordnete Ämter nur in deutscher Sprache abgefasst sein dürfen, widerspricht der Staatsvertragsbestimmung, dass die slowenische Sprache als gleichberechtigte Amtssprache zugelassen wird. Gemäss unserer Stellungnahme zu $ 1 des Entwurfes wären die Bestimmungen des $ 7 hinsichtlich der Abfassung der Rechtsmittel in deutscher Sprache nur in jenen Fällen anzuwenden, in denen Rechtsmittel bei einer Dienststelle bzw. Behörde ausserhalb des Landes Kärnten erledigt werden. Dies gilt insbesonders für alle Rechtsmittel, für deren Erledigung die Bundesverwaltungsbehörden in Wien zuständig sind. Personenstandsbücher Die diesbezüglichen Bestimmungen im Entwurf müssen als diskriminierend und dem Wesen einer Amtssprache widersprechend grundsätzlich ablehnen. Der Staatsvertragsbestimmung, dass die slowenische Sprache im Gebiet mit slowenischer oder gemischter Bevölkerung zusätzlich zum Deutschen als Amtssprache zugelassen wird, entspricht es vielmehr, dass Personenstandsbücher zweisprachig zu führen sind. Dazu sind zweisprachige Urkundenformulare zu verwenden. Abschriften und Auszüge aus Personenstandsbüchern sind in der Sprache der Eingabe bzw. des bezüglichen Begehrens ein- oder zweisprachig zu erteilen. Auch in diesem Zusammenhang verweisen wir auf die diesbezügliche Regelung in Südtirol (Decreto mini- steriale 20. Mai 1959, Gazzetta Ufficiale, 7. August 1960, Nr. 189). Schulzeugnisse und Schulnachrichten Die Einschränkung, dass zweisprachige Schulnachrichten und Schulzeugnisse der Minderheitenschulen nur auf Verlangen der Eltern bzw. sonstigen Erzeihungsberechtigten der Schüler ausgestellt werden dürfen, ist unverständlich und widerspricht dem verfassungemässig verankerten Gleichheitsprinzip vor dem Gesetze, weil von einem Teil der sloweni- schen Eltern bzw. Erziehungsberechtigten etwas verlangt wird, was von einem anderen Teil ebenso slowenischer Eltern und Erziehungsberechtigter nicht verlangt wird. Deshalb hat diese Einschränkung bezgl. der Schulen gem. $ 12 lit. b oder c des Minderheitenschulgesetzes für Kärnten hinsichtlich der Zeugnisse der zum zweisprachigen oder slowenischen Unterricht angemeldeten Schüler zu entfallen, das heisst, dass auch die Schulnachrichten und Schulzeugnisse der zum zweisprachigen Unterricht an Schulen gem. $ 12 lit. b oder c des Minderheitenschulgesetzes, BGBl. Nr. 101 ex 1959 angemeldeten Schüler zweisprachig ausgestellt werden müssen. Zum Schluss bemerken wir noch, dass im Entwurf keinerlei Bestimmungen enthalten sind, dass niemand wegen des Gebrauches der slowenischen Amtssprache benachteiligt werden darf. Solche Bestimmungen wären aber im Hinblick auf die Erfahrungen bei den bisherigen Eingaben in slowenischer Sprache bei Verwaltungsbehörden und bei Ge- richten unbedingt erforderlich, weil die Verfechtung des Rechtes bis zum Verwaltungsund Verfassungsgerichtshof viel Zeit und vor allem viel Geld erfordert, was sich kaum einer leisten kann. Solche Bestimmungen enthält zum Beispiel auch das Dekret der italienischen Regierung vom 3. Jänner 1960 für Südtirol, um Verletzungen der Sprachenvorschriften durch Organe und Dienststellen vorzubeugen. Die beiden unterzeichneten zentralen Organisationen der Kärntner Slowenen sind sich bewusst, dass die Durchführung des Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetzes für Kärnten im vollen Umfange sofort nicht möglich ist und deswegen Übergangsbestimmungen notwendig sein werden. Sie stehen jedoch auf dem Standpunkt, dass das Durchführungsgesetz selbst kein Provisorium, wie es das Minderheitenschulgesetz BGBI. Nr. 101/1959, und das Gerichtssprachengesetz für Kärnten, BGBi. sind und nach Kärnten zum und diesem werden Entwurf scheint, sein auch Kärnten, 102/1959, das Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetz darf. In diesem Sinne wurde auch die für Stellungnahme Entwurf des Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetzes für Kärnten ausgeführt fordern wir in diesem Zusammenhang, dass auch das Gerichtssprachengesetz für Kärnten chen zu für Nr. bezüglich des Geltungsbereich örtlichen des Geltungsbereiches wenigstens dem vorgesehenen Minderheiten-Verwaltungsamtssprachegesetzes für örtli- Kärnten Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 angepasst wird, wobei richtssprachengesetz Klagenfurt, am wir vom nochmals 8. März 11. Oktober 251 auf 1960 unsere ausfiihrliche Stellungnahme zum Ge- verweisen. 1960. Für: Priloga 6 Denkschrift der Die Geschichte der Kärntner Slowenen Volkszählung zur Volkszählung in unserer Republik, 1961 soweit sie die Kärntner Slo- wenen betreffen, insbesondere die Volkszählung 1951 und die Vorfälle anlässlich dieser, sowie schiesslich die unterschiedlichen Kriterien bei der Volkszählung 1961 und ihre Methodologie, die in der Kärtntner Öffentlichkeit ihren Ausdruck fand, veranlassen die beiden unterzeichneten Zentralorganisationen der Kärntner Slowenen zu dieser Denkschrift an die Bundesregierung. Wenn auch das Bundesministerium für Inneres bei der Volkszählung 1961 in seiner Verordnung (BGBl. Nr. 29/60) in der Spalte 14 der Haushaltsliste unter dem Begriff »Umgangssprache« noch »Sprache, die im Umgang mit den Familienangehörigen gesprochen wird« gesetzt hat und damit den Begriff »Umgangssprache« als »Sprache, die im Umgang mit den Familienangehörigen gesprochen wird«, interpretierte, hat die Tatsache, dass die Definition nicht, wie im ursprünglichen Entwurf vorgesehen, in den Erläuterun- gen zur Spalte 14 sondern in der Spalte 14 der Haushaltsliste selbst erfolgte, doch gewisse Zweifel offen gelassen, da darunter auch eine Doppelfragestellung verstanden werden konnte, was sich logischerweise nur bei der Belvölkerung, die im zwei Sprachen zu gebrauchen gezwungen ist, irgendwie auswirkte. täglichen Leben Ebenso war die von den Beamten des Statistischen Zentralamtes vor den Vertretern der mit der Durchführung betrauten Gemeinden anlässlich der Besprechungen auf der Bezirkshauptmanschaft Klagenfurt und Villach erwähnte Möglichkeit, dass auch das sogenannte »Windische« als Sprache angegeben werden kann, nicht gerade dazu angetan, bei der Volkszählung 1961 die tatsächlichen Sprachenverhältnisse in Kärnten zu ermit- teln. Trotzdem hätten eine tolerante Durchführung der Volkszählung und objektive Ermittlung der Sprachenverhältnisse zweifelsohne zur notwendigen Befriedigung im Lande beigetragen. Die tatsächliche Durchführung der Volkszählung in Unterkärnten, insbesonders soweit sie die Ausfüllung der Spalte 14 der Haushaltsliste betrifft, steht jedoch im krassen Gegensatz zur oben erwähnten Auslegung des Begriffes »Umgangsspraches durch das Bundesministerium für Inneres und zur Feststellung des Landeshauptmannes im Schreiben vom 21. 3. 1961 an den Rat der Kärntner Slowenen, dass »entsprechende Vorkehrung getroffen worden ist, dass sich die Zählkommisäre jeder wie immer gearteten Beeinflussung der Bevölkerung strengstens zu enthalten haben«. Die deutschnationalen Kreise im Lande haben die nach dem Gesetzt rein statistischen Zwecken dienende Feststellung mit ihrer Ermittlung auch der sprachlichen Verhältnisse sogar zu einer eminent politischen Frage gemacht. So erschien in Klagenhurt vor der Volkszählung eine vom pseudonymen im Kommissionverlag Schreiber Hermagoras der Buchhandlung Schribar verfasste Carinthia Broschure »Minderheit ohne Maske« mit dem Untertitel »Zur Sprachenfrage in Kärnten«. In dieser werden die Begriffe »slowenische Sprache« und »slowenischer Staat« im Gegensatz zu Österreich identifiziert. Die Slowenen werden allgemein und insgesamt zu Irredentisten gestempelt. So Sprachenfrage in Südkärnten wenig sondern zu tun, wird abschliessend hat ihrem ist eine Wesen vorwiegend darin nach politische sogar behauptet (Seite 54): mit Deutsch oder Slowenisch Frage: ob Südkärnten »Die selbst weiterhin zu Kärnten und zum freien Westen gehören oder in Zukunft ein drittes Mal in Gefahr kommen soll, als »Slowenisch — Kärntner« zud Balkan geschlagen zu verden. Deshalb gibt es in dieser Frage kein Zurücke«. Dieselbe Unterschiebung einer staatspolitischen Unverlässlichkeit der Slowenen enthalten auch die vom »Kärntner Heimatdienst« und vom »Bund der heimattreuen Südkärntner« herausgegeben und in allen Ortschaften Unterkärntens vor der Volkszählung verbreiteten Flugzettel, die wir in der Anlage beifügen. Darin wird der Bevölkerung einge- 252 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 schärft, nur »deutsch« oder »windisch« hauptet, dass nur diese Art der Angabe Dadurch wurden in der rung des tatsächlichen geschaffen. Die Tatsache, dass als Umgangssprache anzugeben und die Freiheit der Heimat sichert. Öffentlichkeit Sprachbildes im die in Gegensatz Voraussetzungen Unterkärnten zu Paragraph 3 für durch der eine die wehers völlige be- Verwir- Volkszählung Anleitung zur 1961 Volkszählung (Kärtner Gemeindeblatt 1951, Nr. 2), die als übliche Methode die selbständige Ausfüllung der Volkszählungsdrucksorten vorsieht, die nur als Ausnahme gekennzeichnete Methode mittels amtlicher wendet wurde, unverlässlich Zählkommisäre ist an und oder im ganzen Kärntner für sich diskriminierend, zumindestens als unfähig, die Unterland da damit fast ausnahmlos die ganze Ausfüllung der ange- Bevölkerung Drucksorten als vorzuneh- men, angesehen wird. Die auch beiden von unterzeichneten Slowenen besiedelt Organisationen haben sind, Mitteilungen über aus zahlreichen gesetzwidrige Gemeinden, und die unkorrekte Vor- fälle anlässlich der Durchführung der Volkszählung 1961 erhalten. Es handelt sich hier um nachfolgende Gemeinden: Feistritz/Gail, Hohenthurn, Lind, Augsdorf, Rosegg, St. Jakob i.R., Feistritz i. R., Weizelsdorf, Ferlach, Windisch-Bleiberg, fing/See, Mieger, St. Kanzian, Eberndorf, Sittersdorf, Zell ob Ferlach, Schief- Eisenkappel, Vellach, Feistritz ob Bleiburg, Moos bei Bleiburg, Völkermarkt, Griffen. Wir führen in der Folge nur einige konkrete Beispiele solcher Vorfälle an, die jedoch gleichzeiting beweisen dass es sich um eine über das gesamte Kärntner Unterland ausge- dehnte einseitige Beeinflussung der Bevölkerung hinsichtlich der Ausfüllung der Spalte 14 der Haushaltsliste handelt. In Feistritz/Gail wurde die Volkszählung im Gemeindeamt selbst in Gegenwart und Hörweite mehrerer lungsgesetzes im Par. vom Parteien 7 leg. cit. enthaltene keit oder Vollständigkeit oder vorgenommen, 5, 7. 1951, die wurde BGBl. Verbot in einem Tisch überwachte. zu Windisch-Bleiberg sowie verletzen weder die im beobachtende Handlungen oder Gemeindeamt 4 des Unterlassungen ihre Durchführung gewährleistet Par. überhaupt erscheinen. In noch die zu die sassen zeitweise sogar ein Gendarmeriebeamter Bei der oben geschilderten Psychose wurden in die Uniform den Erklärungen Hohenthurn erklärte der das Richtig- gefährden gleicher wo Schaubach als Zählkommissar beim Haushaltsvorstand er »Slowenisch«, das dieser als Umgangssprache seiner Volkszäh- Geheimhaltung gezählt, sicherlich irgendwie beeinflusst. In Draschitz in der Gemeinde im wodurch 159, zu durch der Zählung Geheimhaltungspflicht auch Nr. Weise Zählkomissäre an Vorgang dadurch Gendarmeriebeamte Hubert Josef Schnabl, vgl. Stutz, dass Familie angab, nicht eintragen könne, ja nicht zur Kenntnis nehmen dürfe und verliess, als Josef Schnabl auf der Eintragung seiner Erklärung bestand, sogar das Haus, so dass Josef Schnabl zur Abgabe der Erklärung Der BB- über seine Umgangssprache Angestellte Waldner versuchte auf das Gemeindeamt als Zählkommissar zitiert werden in der Gemeinde musste, Lind ob Velden Siegfried Pitschek, vgl. Dersoutz in St. Lambrecht, zu beeinflussen, dass dieser als Umgangssprache Deutsch eintragen lassen möge. Nach Angabe des Seigfried Pitschek hat der erwähnte Zählkommissar dann wahrscheinlich »Deutsch« und »Slowenisch« in der Spalte 14 eingetragen. In der Gemeinde Augsdorf versuchte der Zählkommissär Leschnig Frau Anna Urbajs in Selpritsch zu überzeugen, dass die Sprache, die-in Kärnten gesprochen wird, nicht slowenisch sei, sondern windisch und dass sie daher »Windisch« eintragen lassen solle, In St. Jakob i.R. Belehrte GR Josef Klement als Zählkommissär die Befragten, dass auch »Windisch« zugelassen sei und versuchte sie damit zur Erklärung für »Windisch« zu gewinnen. Klement teilte auch vor der Volkszählung Flugblätter des »Kärnter Heimatdienstes« an die Bevölkerung aus, in denen ausdrücklich an Landsleute und heimatreue Kärntner »Deutsch und Kärntnerinnen appeliert und Windisch« oder »Windisch wird, bei der Volkszählung und Deutsch« einzutragen. »Deutsch«e oder Ebenso propagierte der Lehrer Othmar Baurecht als Zählkommissär in der Gemeinde Feistritz i. R. für das Windische. In St. Johann in der Gemeinde Weizelsdorf waren als Zählkommissäre der Gemeindesekretär Johann Müller und seine Frau Paula Müller tätig. Beide versuchten die Befragten zur Eintragung für das Windische zu gewinnen. Dass ihnen in manchen Fällen dies auch gelang, sieht man am besten am Beispiel der Familie Krasnik, wo der Grossva- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 der Eintragung des 253 ter an und fiir dessen Kinder »Deutsch« als Umgangssprache vermerk wurde. In Ferlach wurde in der Stadt selbst die Ausfüllung der Drucksorten »Slowenisch« beharrte, der Sohn »Windisch« eintragen von den liess einzel- nen Personen vorgenommen. In den umliegenden Ortschaften wurde die Zählung jedoch durch Zählkommissäre durchgeführt. So war Fanni Rauter als Zählkommissär in Dornach tätig, wo sie in Begleitung eines Lehrers des Kinderheimes »Rosental« in Görtschach bei Ferlach wird, nicht bei in der Spalte Der der 14 der dass sie nur nur die slowenische Dort von nach wurde Kuhar sonderh erklärte, windisch Haushaltsliste Bürgermeister auf, könne. Familie slowenisch, der Umgangssprache beherrschten, der im die Mundart, »Deutsch-Slowenisch« Windisch-Bleiberg Sprache bei dass sei. Sie hat dann Gemeindeamt klärte fragen ohne die in Kärnten angeblich gesprochen bei dieser Familie eingetragen. die Zählkommissäre dürfen weiteres und dass »Deutsch« vorgenommen in auch bei dem eingetragen Volkszählung von Sinne denen, den die werden meisten Zählkommissären die Erklärung der Haushaltsvorstände, dass ihre Umgangssprache »slovenje« sei, einfach mit »Windisch« übersetzt. Der Lehrer Roman Bergner versuchte Frau Waldhauser in Penken in der Gemeinde Schiefling/See einzureden, dass sie »Kärntner Windisch« als Umgangssprache angeben solle. Nur durch das Hinzukommen ihres Mannes Rudolf Waldhauser, der energisch die Eintragung des »Slowenisch« verlangte, unterblieb obige Eintragung. Der GR Johann Lapusch redete als Zählklommissär Franz Stessl in Alberdorf in der Gemeinde Schiefling ein, dass er als Umgangssprache widersetzte dann diesem »Deutsch« Ansinnen, weiss oder jedoch »Windisch« nicht, was erklären der solle, Franz Stessl erwähnte Zählkommissär tatsächlich eingetragen hat. In sorten den sich der Gemeinde Mieger hat der Gemeindesekretär als Zählkommissär die Drucküberhaupt schon vorher selbst ausgefüllt und liess sie von den Haushaltsvorstän- nur in der noch Spalte unterschreiben. 14 der Viele Haushaltsliste unterschrieben vom ohne Zählkommissär überhaupt eingetragen nachzusehen, was wurde. In der Gemeinde Zell ob Ferlach wurden mit der Ausfüllung der Drucksorten unter anderen als Zählkommissäre die beiden Lehrer Josef Jaklitsch und Herman Velik betraut. Weil sie die Erklärungen wahrheitsgetreu ohne jedwede Beeinflussung der Partein vornahmen, wurde vom Obmann des »Kärntner Heimatdienstese Dr. Walter Lakomy, Klagenfurt, Gabelsbergerstrasse 19, unter Berufung auf angebliche Vertrauensleute dieses Vereines in Zell beim Bezirkshauptmann von Klagenfurt gegen sie die Anschuldigung erhoben, dass sie die Leute zur Eintragung des »Slowenische bewogen hätten. Über telefonische Weisung des Bezirkshauptmannes von Klagenfurt hätten sie daraufhin als Zählkommissäre siese enthoben Beschuldigungen handelt zu werden sollen, doch Unrecht erfolgt sind hatte und die sie Überprüfung genau nach ergeben, dem dass Gesetz ge- haben. In diesem Zusammenhang der Bürgermeister kszahlung 1951 im wäre auch das Beispiel von St. Jakob i. R. anzuführen wo als zuständiges Organ zunächst im Sinne der Anweisungen zur Kärntner Gemeindeblatt Nr. 2/51 verlässliche und unparteiische VolPer- sonen als Zählkommissäre ernannte, die jedoch später auf Intervention unbekannter Kreise abberufen wurden. Als Zählkommissäre wurden daraufhin ehemalige Nationalsozialisten als Zählkommissäre ernannt. In einigen Gemeinden, wie in Hohenthurn der schon erwähnte Gendarmeriebeamte Hubert Schaubach, oder in der Gemeinde Ferlach der Gendarmeriebeamte Klas, fungierten als Zählkommissäre Personen, die sich schon bei den Abmeldeaktionen vom Slowenisch-Unterricht hervortaten. Der Zählkommissär Truschner Erich verlangte von Frau Katherina Stern, Eisenkappel 264, dass diese in die Spalte 14 des Zählbogens als Umgangssprache »Windisch« eintrage. Als sie dies ablehnte, verlangte er von ihr die Beantwortung der Frage nach der Umgangssprache mit »Deutsch«. Er sagte, dass es bei uns kein Slowenisch gebe. Falls er Slowenisch eintrage, würde Tito Anspruch auf unser Land erheben. Kuhar Peter, wohnhaft in Eisenkappel 102, erkundigte sich vor der Volkszählung im Gemeindeamt Vellach über deren Durchführung. Er fragte den Gemeindebediensteten Klavora Bruno, wohnhaft in Eisenkappel, ob mit der Beantwortung der Spalte 14 die Minderheitenfeststellung verbunden sei. Dieser sagte, dass dies nicht der Fall wäre, das aber die Spalte 14 mit »Deutsch« und »Windisch« ausgefüllt werden müsse. Wörtlich meinte er: »Bei uns gibts es keine slowenische Sprache und auch keinen einzigen Slowenenl«, Dieser Mann war in der überwiegend von Slowenen bewohnten Gemeinde Vellach 254 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 Zählkommissär. Bei den Angehörigen der Familie Plesnik Peter, die erst vor einigen Jahren aus Jugoslawien eingewandert sind, trug er in der Spalte 14 als Umgangsprache »Deutsch — Ein Slowenisch« Angestellter meinde Vellach ein, obwohl des Grafen fungierte, weigerte sprache mit der Begründung er alle Fragen im Bogen die der Thurn, sich deutschen der als bei Karničar Sprache Agnes Tinte aus, die Spalte in St. Veit i. J. mit sind. in der als Ge- Umgangs- tun dürfe. Schliesslich füllte 14 jedoch mit In der Gemeinde St. Kanzian ji. J. drohte der Zählkommissär Josef aus Nageltschach, Post. che »Slowenisch« angebe. kundig Ebriach, »Slowenisch« einzutragen, dass er dies nicht mit nicht Zählkommissär der Aussiedlung, Bleistift. Lohmann Herrn Frantar falls er als Umgangsspra- Die Zählkommissärin Schmiedhofer versuchte Frau Maria Lamprecht, wohnhaft in St. Kanzian, dahingehend zu beeinflussen, dass sie nicht »Slowenisch« als Umgangssprache eintrage. Die Zählkommissärin Remschnig Maria verlangte von Frau Maria Hobel aus St. Marxen, dass sie nicht »Slowenisch« sondern »Windisch« als Umgangssprache eintrage. Als sie dies ablehnte und die Eintragung von »Slowenisch« als Umgangssprache verlangte, wollte Frau Remschnig statt dessen »Deutsch« Frau Schmidhofer wollte auch bei Herrn statt »Slowenisch« »Windisch« eintragen. Der Zählkommissär harina Wutte, wohnhaft als Umgangssprache Ruch eintragen. in St. Lausseger, Gemeinde St. Kanzian, in St. Kanzian, als diese verlangte, eintragen, dass er bei ihr diesem eerschaft streichen und Der Zählkommissär Kanzian als Umgangssprache meinte gegenüber Frau Kater möge bei ihr »Slowenisch« Falle die österreichische statt dieser dei jugoslawische eintragen müsse. Sorgar hat bei den Angehörigen der Familie Prun? Staatsbürin St. Kan- zian ohne nähere Befragung als Umgangsprache »Windisch — Deutsch« eingetragen. Als Frau Prun& statt dessen die Eintragung von »Slowenisch« als Umgangsprache verlangte, verweigerte er dies mit der Begründung, dass er nur bei jenen »Slowenisch« eintragen dürfe, die slowenische Schriftsprache sprechen. Franz Partelj, vig. Sapotnik in Gösselsdorf, Gemeinde Eberdorf, gab dem Zählkommissär Leopold Tratnig »Slowenisch« als Umgangssprache an. Dieser warf ihm jedoch vor, dass er nicht slowenisch könne. Wortwörtlich sagte Herr Tratnig: »Gehe nach Laibach und sage dort »Bahnof«, dann wirst du sehen, ob dich dort wer verstehen werde«. Als Umgangssprache aber trug er im Fragebogem »Deutsch« ein. Herr Partej ver- weigerte jedoch die Unterschrift. Eberndorf gemeldet. Frau Köstinger, Zählkommissär Der Vorfall wurde in der Gemeinde auch Sittersdorf, dem Bürgermeister stellte Frau Agnes von Skutl, als dies »Slowenisch« als Umgangsprache angab, höhnisch die Frage: »So, wer gibt Ihnen denn die Rento?«. Der GR Max Posekar, Gemeinde Moos bei Bleiburg, unterwies die Ortseinwohner von Replach, nisch« dass angeben man bei müsse. der Beantwortung Dies Wäre angibt, bekenne sich zu Jugoslawien. Solche Versuche von Beeinflussung Sohn Anton Jop. Der missär Gemeindeangestellte eingesetzt war, Hudl, drohte der Umgangsprache ein Bekenntnis erfolgten der mehreren »Deutsch« zu Oesterreich. z. B. bei in Komel Personen, in der man Frau Wer Apolonia Gemeinde würde nur Jop Moos ihnen und die »Slowe- »Slowenisch« und als ihrem Zählkom- Rente entzi- ehen, wenn sie »Slowenisch« als Umgangssprache anführen. Die Zählkommissärin Jernej, Gemeinde Völkermarkt, meinte gegenüber Frl. Schaffer in St. Ruprecht bei Völkermarkt, als diese »Slowenische« als Umgangssprache angab, dass sie die slowenische Schriftsprache nicht beherrsche. In der Gemeinde Feistritz ob Bleiburg wurde in vielen Fällen nicht nach der Familiensprache gefragt, sondern nach der Sprache, der man sich bei den Ämtern und im Verkehr mit den Behorden bedient. Absichtlich wurde die Amtsprache mit der Umgangsprache indentifiziert. Die Zählkommissärin Angela Kurasch z. B. vertrat die Auffassung, »Slowenisch« wäre gleich Windisch, sie trug jedoch in die Zählbögen statt Slowenisch meistens »Windisch« oder »Windisch — Deutsch« ein. Der Zählkommissär Franz Wogel trug bei der Familie vlg. Urch in Dolintschach, Gemeinde Feistritz ob Bleiburg, als Umgangssprache »Windisch-Deutsch« ein, obwohl diese »Slowenisch« als Umgangssprache angab. Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 235 In Geutschach, Gemeinde Griffen, wurde die Völkszählung vom Jakob Moll durchgetührt. Als die Anochörigen der Familie Blaschitz, vlg. Navadnik, »Slowenisch« als Umgangssprache angaben, antworteten Jakob Moll, es gebe hier kein Slowenisch, lediglich »Kärntner-Windisch«e käme für die Eintragung in Frage. Dabei blieb es auch. Änlich versuchte er den Besitzer Franz Hafner zu beeinflussen, der sich jedoch energisch widersetzte. Am niichsten Tag begab sich Herr Blaschitz auf das Gemeindeamt Griffen, wo er verlangte, dass bei ihm in der Spalte 14 statt »Windisch« »Slowenisch« eingetragen werden solle. Der Gemeindesekretär Klade schrie ihn jedoch an: »In Osterreich wird deutsch gesprochen«. Auch der Bürgermeister Miklau vertrat die Ansicht, dass es hier keine slowenische Umgangssprache gäbe. Er war bereit, in der Spalte 14 »Windisch« als Umgangsprache zu streichen, statt dessen nicht »Slowenisch« sondern »Deutsch« einzusetzen. Er meinte auch, das Slowenische wäre künstlich mit Hilfe des Kroatischen und Serbischen 1918 geschaffen worden. Sekretär Klaude aber bemerkte noch, dass jeder, der »Slowenisch« als Umgangssprache eintrage, Wegbereiter der Russen wäre. »Sollten aber die Russen kommen, werden wir cher russisch können musste unverrichteter Dinge die Gemeindekanzlei verlassen. als ihr... Herr Blaschitz Der Rat der Kärntner Slowenen und der Zentralverband slowenischer Organisationen in Kärnten stellen zu den obigen Beispielen fest, dass die Volkszählung auf Grund solcher gesetzwidriger und unkorrekter Vorkommnisse die Sprachenverhältnisse in Lande unrichtig und Verzerrt widergibt. Diese Zahlen können daher nicht zur Grundlage für wie immer geartete Minderheitenschutzregelungen dienen. Dies umso weniger, weil uns das Bundesministerium für Inneres auf unsere Eingabe vom 16. 2. 1961 mit Schreiben vom 10. 3. 1961, ZI. 183.038-12 A/61 versichert hat, dass die Volkszählung 1961 nach der Verlautbarung des Bundesministeriums für Inneres in der »Wiener Zeitung« vom 15. 2. 1961 mit der Fragestellung nach der, Umgangssprache mit einer amtlichen Minderheitenfestellung in keinem Zusammenhang steht. Die Art ermittlung der hat heitsgetreue Durchführung neuerdings der Volkszählung bestätigt, Minderheitenfeststeltung beiden unterzeichneten beweisen obendrein die dass unter insbesondere den undurchführbar Organisationen auf ihre erdrückende engnationale hinsichtlich der Sprachen- gegebenen ist. Umständen Die eine Geschilderten Wahrheit überprüften Psychose in Kärnten. wahr- von den Vorkommnisse Die beiden unterzeichneten Organisationen haben es für notwendig erachtet, das Bundesministerium für Inneres als zuständige Behörde auf die angeführten Vorkommnisse anlässlich der Volkszählung 1961 aufmerksam zu machen. Okrajno glavarstvo Celovec 9010 Štev. 55.775/1/74-5. Gospord Felix Wieser student Priloga 7 Kazenski odlog Vi ste dne 24, 10. 1974 ob 9.20 uri kot voznik avtomobila K 170.939 prišli iz Jugoslavije na mejni pregled »Ljubelj«. Poziv, da se javite pri vhodni odpravi ste odklonili z zahtevo, da se naredi odprava v slov. jeziku in nato niste pokazali carinskemu uradniku potni list. Poziv, da se podate na parkirni prostor in da tam počakate na uradnika, ka- teri govori slovensko, ste se odpeljali približno lista in brez carinske odprave v smer Celovec. 10 minut pozneje brez uprave potnega S tem ste naredili upravno prekršenje po $ 9 lit. c) in 10 (1) »Grenzkontrollgesetz« BGBl. 423/69. Primerno $ 15 (1) lit. c) leg. cit. boste v uporabi $ 47 upravno kazenskega zakona obsojeni k denarni kazni od S 200—. V slučaju, porna kazen Proti prejemu da denarno za čas temu od kazenskemu pismeno, kazen ne boste plačali, stopi na njeno mesto nadomestna za- enega po 48 ur. odloku telegraficno ali lahko ustno primerno pri uradu $ 49 VSTG vložite opravičite in istocasno v svoj zagovor prinesite dokazilo. v teku ugovor. V ugovoru tedna se lahko 256 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 Ako ne boste vložili ugovora, je kazen v teku 8 dneh plačljiva, in plačilo šite zu priloženo položnico ali pa osebno z predlogom kazenskega odloka v nasprotnem slučaju bo kazen siloma izterjena. Ce je v ugovoru izrečena samo žene kazni ali pa odločitev čez strožke je ugovor za videti kot vzklic in je pred vzklicni urad. Celovec, 1974 11. 13. Za okrajnega glavarja: F. d. R. d.A. lahko izvrpisarni, V mera nalo. za položiti Bezirkshauptmannschaft Klagenfurt Postleitzahl 910 Zahl: 55.775/1/745 An Herrn Felix Wieser, Student in Windisch Bleiberg Nr. 59 9163 Unterbergen Strafverfügung Sie wien sind am kommend 24. 10. am Grenzkontrollbereich 1974 um 09,20 Uhr, als Lenker Loibltunnel des PKW's eingereist. K-170.939 Die der Eingangsabfertigung zu stellen, verweigerten Sie mit dem Verlangen in slowenischer Sprache, worauf Sie Ihren Reisepass dem diensthabenen ten nicht aushändigten. Der Aufforderung, sich auf den PKW-Abstellplatz dort das Eintreffen eines slowenischsprechenden nach, fuhren jedoch ungefähr Richtung Klagenfurt weiter. 10 Minuten Beamten ohne pass- Sie haben dadurch eine Verwaltungsübertretung Grenzkontrollgesetzes BGBl. 423/69 begangen. Gemäss $ 15 (1) tungsstrafgesetzes Im Falle lit. c) leg. cit. eine Geldstrafe der Uneinbringlichkeit wird von Zustellung schriftlich, telegraphisch Im Einspruch können Sie sich chen Beweismittel vorbringen. Wird kein Einspruch oder so nach in abzuwarten kamen Sie wohl Abfertigung in 88 9 lit. c) u. 10 (1) des E Anwendung tritt an und Sie deren $ 49 VSTG. mündlich haben sich um Abfertigung Zollwachebeamzu begeben und zollrechtlicher den Jugosla- des 8 47 des Verwal- verhängt. Sie gemäss rechtfertigen erhoben, Sie der Geldstrafe strafe in der Dauer von 48 Stunden. Gegen diese Strafvefügung können der gegen S 200, — und aus Aufforderung, beim zugleich binnen Stelle binnen Amte Ersatzarrest- einer Woche Einspruch die Ihrer acht eine Tagen Verteidigung nach nach erheben. dienli- Ablauf der Einspruchsfrist den Strafbetrag und die Barauslagen mittels des beiliegenden Erlagscheines einzusenden oder unter Vorweisung der Strafverfügung bei diesem Amte einzuzahlen, widrigens die zwangsweise Eintreibung veranlasst werden würde. Wird im Einspruch ausdrücklich nur das Ausmass der auferlegten Strafe oder die Entscheidung über die Kosten in Beschwerde gezogen, so ist er als Berufung anzusehen und der Berufungsbehörde vorzulegen. Klagenfurt, 74-11-13 Für den Bezikshauptmann: Mnenje univ. prof. dr. Jožeta Toporišiča »Kazenski odlog« Okrajnega glavarja iz Celovca (št. 9010) je prevod nemškega izvirnika Strafverfiigung itd. Prevod je napisan v popolnoma neustrezni knjižni slovenščini: ima številne napake v pravopisu, rabi in tvorbi besed, v oblikoslovju in skladnji, na več mestih pa ne ustreza niti tekstno, tj. to in ono iz nemške predloge je ostalo ali neprevedeno ali pa je podano tako slabo (npr. zadnji stavek zad- njega odstavka), da dejansko ni razumljivo. Prevajalec torej slovenščine ne obvlada kot knjižnega jezika, še manj kot t.im. strokovne funkcijske zvrsti, za kar pri pravniškem besedilu v bistvu gre. Tako ta slovenski prevod ob nemški predlogi, Razprave In gradivo, Ljubljana, april 1976, &t. 7—8 257 ki ima po našem mnenju običajno uradno uglajenost, učinkuje beraško, nebogljenodocela brez vsake kulture. Samo najvažnejša ponazoritev za povedano. Pravopisne pomanjkljivosti: student, odlog, strožke, z predlogom, zu, telegraficno, pretršenje, izterjena: manjkata tudi 2 vejici. Nenavadne pomenske rabe in besedne tvorbe (v oklepaju pravilni izrazi): mejni pregled (prehod), uprava potnega lista (pregled), pretršenje (prekršek), Primerno (v skladu z, ali po), v uporabi (po), z predlogom (s predložitvijo), mera (višina), vzklic (priziv), za videti (naj se smatra/ima za), stopi na njeno mesto (se zamenja), čez stroške (proti stroškom). Skladanja: napačen besedni red na mnogih mestih, ne upošteva se t. i. nikalni rodilnik, besede imajo večkrat napačno predložno vezavo, zapletenejše nominalne tiraze »aleksandrovsko« poenostavljene z izpuščanjem. Spominjanje besedila z izpuščanjem: v naslovu podatki o mestu prebivanja in pošti (verjetno zaradi bega pred slovenskimi nazivi), ali npr. namesto »v osmih dneh po preteku pritožnega roka« kar »v teku osmih dneh (sic!)«. O nerazumljivem zadnjem 17 stavku, v veliki meri zaradi izpuščanja, je že bil govor. Razprave in gradivo . ; Vatenderk,” x Lem, ee VELIKOVEC | ) č Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 259 Avtorji — Authors Dr. VLADO BENKO se je rodil 25. VI. 1917 v Krškem. Diplomiral na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in postal doktor političnih ved. V NOB je sodeloval od leta 1941, postal redni profesor in dekan Fakultete za sociologijo, politologijo in novinarstvo. Napisal knjige: »Uvod v teorijo mednarodnih odnosov«, »Mednarodni odnosi od francoske revolucije do blokovske polarizacije«, »Mednarodni odnosi I«, kakor tudi več razprav, študij in sestavkov v knjižnih in periodičnih tiskih. mednarodnih odnosov in mednarodnega prava. Dr. VLADO BENKO, born on June 25, 1917, culty of Philosophy of the Ljubljana University Danes se največ ukvarja z problemi at Krško. He took his degree at the Faand became D. of Pol. Sc. He took part in the National Liberation Struggle since 1941. He was elected to professorship and became the Dean of the Faculty of Sociology and Journalism. Books: »Introduction to the Theory of International Relations«, »International Relations from the French Revolution to the Bloc Polarisation«, »International Relations I« as well as several treatises, studies and contributions published in book form or in periodicals. At present he is mostly occupied with problems concerning international relations and International Law. Dr. BORUT in predstojnik BOHTE roj. 20. 10. 1932 v Ljubljani. Docent Inštituta za teti v Ljubljani. Maturiral mednarodno v Ljubljani pravo in za mednarodno mednarodne 1951 in diplomiral odnose na Pravni pri javno pravo Pravni fakul- fakulteti v Ljubljani 1956; dobitnik Prešernove nagrade za študente 1956; doktorat znanosti 1965. Izpopolnjeval se je v Nancy-ju (1958) in Parizu (1962), na Akademiji za mednarodno pravo v Haagu (1963, 1964) ter v Inštitutu OZN za izpopolnjevanje in raziskovanje v New Yorku — UNITAR (1967). Bil republiški (1963—1967) in zvezni poslanec (1969—1974). Jugoslovanski delegat v več odborih Generalne skupščine OZN in na diplomatski konferenci o pomorskem pravu. Objavil več razprav in člankov o raznih problemih mednarodnega prava, zlasti prava, s področja s čimer človekovih se še sedaj pravic, (vesoljskega prava) znanstveno-raziskovalno ter pomorskega mednarodnega ukvarja. Dr. BORUT BOHTE, born on October 20, 1932, in Ljubljana. He is Docent for International Public Law and Head of the Institute for International Law and International Relations with the Ljubljana Law Faculty. After receiving his secondary education in Ljubljana in 1951 he read Law and took his degree at the Ljubljana Law Faculty in 1956. He received the Prešernova nagrada award for students in 1956 and became D. Sc. in 1965. He took further studies at Nancy (1958), in Paris (1962), at the Academy for International Law at the Hague (1963, 1964), and at the UN Institute for Training and Re- search in New York — UNITAR, Over the period 1963—1967 he was Republic's deputy and during 1969—1974 federal deputy. Also Yugoslav delegate to several committees of the UNO General Assembly and took part in the International Conference on Sea Law. He published several treatises and articles on various problems relating to International Law, especially in the field of human rights, Space Law and International Sea Law, subjects into which he is still doing research. Dr. BUDISLAV VUKAS roden je u Rijeci, 1. 1. 1938., gdje je završio gimnaziju (1956.). Na pravnom fakultetu u Zagrebu diplomirao je 1961., a postdiplomski studij iz Medunarodnog javnog i privatnog prava i medunarodnih odnosa na istom Fakultetu završio je 1965. godine. 1973. stekao je doktorat nauka obranivši disertaciju »Načelo pacta tertiis nec nocent nec prosunt u medunarodnom Pravnog fakulteta u Zagrebu na objavio je u : Zborniku Pravnog 177 pravu« (Pravni fakultet u Zagrebu). Docent je katedri za Medunarodno javno pravo. Važnije radove fakulteta u Zagrebu, Jugoslovenskoj reviji za mečuna- 260 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 rodno pravo, Političkoj misli, Ravuc belge de Droit international, Revue des droits de l’homme. 1975. objavio je knjigu »Relativno djelovanje medunarodnih ugovora« (»Školska knjiga« — Zagreb). Dr. BUDISLAV VUKAS, born on January 1, 1938, at Rijeka where he received his secondary education (1956). He read Law at the Zagreb University and took his degree in 1961, finishing four years later his postgraduate studies in International Public and Civil Law at the same faculty. In 1973 he became D. Sc. on the basis of his dissertation, »The Principle of Pacta Tertiis nec Nocent nec Prosunt in International Law« (Zagreb Law Faculty). He is Docent of the Zagreb Law Faculty occupying the chair of International Public Law. His major works were published in: Zbornik Pravnog (Chronicle of the Zagreeb Law Faculty), Jugoslovenska revija (The Yugoslav Review for International Law), Politička misao Revue belge his book, de Droit »The Dr. JANKO leta 1941, 1963. avgusta Univerze 1941 do Revue des droits of International šolo v v Beogradu Ljubljani novembra 1943 l’homme. in In 1975 (»Skolska diplomiral postal v italijanskih u Zagrebu na published Zagreb). je v Ljubljani oddelku doktor zaporih. he knjiga«, 1. II. 1923. Maturiral 1947, 1957 de Treaties« se je rodil v Mariboru diplomatsko fakultete Od Operation PLETERSKI končal filozofske international, Relative fakulteta za medjunarodno pravo (The Political Thought), za zgodovino zgodovinskih Od 1947 do znanosti 1951 delal v ministrstvu za zunanje zadeve, nato na Radio Ljubljana (do 1954), Inštitutu za narodnostna vprašanja (do 1970). Od tedaj dalje na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je bil 1974 izvoljen za rednega profesorja. Knjige: »Progresivna Slovenija, Trst in Koroška« 1964 (soavtor), »Narodna in politična zavest na Koroškem«, 1965 »Koroški plebiscit«, 1970 (soavtor), »Komunistička »Prva odločitev Slovencev vije«, 1975 (soavtor). Dr. JANKO za partija Jugoslavije Jugoslavijo«, PLETERSKI, born in 1971, i nacionalno »Politična Maribor on pitanje in socialna February l, 1923. 1919 — 1941«, zgodovina After 1971, Jugosla- graduating from the Ljubljana grammar-school in 1941, he finished the Diplomatic School in Belgrade in 1947, took his degree in history at the Faculty of Philosophy of the Ljubljana University in 1957 and became D. Hist. Sc. in 1963. He spent more than two years, from August 1941 in Ministry the reafter, until till November for 1970, 1943, Foreign he was in Italian Affairs, employed prisons. and then with the Over with the Radio Ljubljana period 1947—1951 Ljubljana Institute for (until Ethnic he worked 1954). The- Problems. Since then he has taught at the Faculty of Philosophy of the Ljubljana University where he has been occupying a chair since 1974. He wrote the following books: »Progressive Slovenia, Trieste and Carinthia«, 1964 (co-author); »Ethnic and Political Awareness in Carinthia«, 1965; »The Carinthian Plebiscite«, 1970 (co-author); »The Communist Party of Yugoslavia and the Ethnic Question 1919—1941«, 1971; »The First Decision of the Slovenes to Join Yugoslavia«, 1971; »The Political and Social History of Yugoslavia«, 1975 (co-author). DRAGO DRUŠKOVICČ, se je rodil v Slovenj Gradcu 30, IX. 1920; gimnazijo je obisko- val v Mariboru in v Ljubljani, kjer je nadaljeval tudi visokošolski študij. V narodnoosvodilni vojni sodeloval od leta 1941 do 1945. Diplomiral na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zgodovine 1956. leta iz slovenskega jezika, literarne zgodovine in primerjalne svetovne in teorije književnosti. Od 1959 do 1974 znanstveni sodelavec in ravnatelj Inšti- tuta za narodnostna vprašanja, kjer je postal tudi raziskovalni svetnik. Od 1959 dalje urednik štirinajstdnevnika »Naši razgledi« in od 1960. leta dalje urednik zbranih del Lovra- Kuharja-Prežihovega Voranca (doslej 10 zvezkov); razprava »Nekaj vprašanj koroških Slo- vencev« (v francoščini 1972, v angleščini 1973, v slovenščini 1974); v RIG, št. 6 in v samostojnih brošurah, založnik INV Ljubljana). Zdaj samostojni svetovalec pri IS SR Slovenije. DRAGO DRUŠKOVIČ was born in Slovenj Gradec on 30 September, 1920; he attended secondary schools in Maribor and in Ljubljana where he continued his studies at the university. He was a participant in the National Liberation War from 1941—45. In 1956 he graduated from the Faculty of Arts at Ljubljana University in Slovene Language, History of Literature and Comparative Literary History and Theory. From 1959 to 1974 he was director of the Institute of Ethnic Problems where he did scientific research and also become a scientific advisor, Since 1959 he has been editor of the bi-monthly maga- Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št, 7—8 zine »Naši Kuhar razgledi« (Prežihov he is an advisor and since Voranc) of 1960 he has which to the Executive 261 ten been volumes editing have the been collected published works so far: of Lovro at present Council of Slovenia. Dr. VLADIMIR KLEMENČIČ se je rodil 10. VII. 1926 v Ljubljani, tu je končal gimnazijo in 1951 diplomiral na gegrafskem oddelku. Asistent na geografskem inštitutu Univerze v Ljubljani je postal 1951, 1957 je obranil doktorsko tezo, 1958 pa je postal docent geografije. V letih 1960 in 1961 je bil na izpopolnjevanju na geografskem inštitutu Tehniške visoke šole v Miunscnu. Leta 1962 je bil zvoljen za ravnatelja Inštituta za geografijo Univerze v Ljubljani, 1966 za izrednega, 1972 pa za rednega profesorja geografije. Sodeluje z Inštitutom za narodnostna vprašanja, pripravil je več strokovnih razprav slovenskega zamejstva ter madžarske-italijanske narodnosti v Sloveniji. Dr. VLADIMIR KLEMENCIČ is Professor of Geography in the Faculty o problemih of Arts and Letters in Ljubljana. He was born on 10 July, 1926 in Ljubljana, where he finished Grammar School and graduated in geography in 1951. In the at Ljubljana University’s Geographical Institute. In 1957 same year he became he took his doctorate assistant and was appointed lecturer in geography the following year. During 1960—41 he continued his studies at the Geographical Institute of the Munich Institute of Techonology. In 1962 he become director of the university's Geography. Dr. Klemenčič is a collaborator of the Institute of Ethnic Problems. He has written a number of commentaries on the population problems of the Slovene minority in Carinthia. Dr. TONE ZORN, doktor zgodovinskih znanosti, rojen 28. junija 1934 v Ljubljani. Po končani srednji šoli je študiral zgodovino (narodno in svetovno) na Univerzi v Ljubljani. Po krajši zaposlitvi kot kustos za NOB kot asistent na Inštitutu za narodnostna v Muzeju v Škofji Loki, se je leta 1961 zaposlil vprašanja, kjer je še danes. Leta 1972 mu je filo- zofska fakulteta Univerze v Ljubljani priznala naziv znanstveni sodelavec za zgodovino. Težišče njegovega dela je na študiju manjšinske problematike in novejše zgodovine koroških Slovencev. Najvažnejša objavljena knjižna dela so: zbornika »Koroški plebiscit«, Ljubljana 1970 (sourednik in soavtor), in »Koroška in koroški Slovenci«, Maribor 1971 (sourednik in soavtor) ter knjiga Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz, Tone Zorn, »Slovenci v zamejstvu«, Pregled zgodovine 1918—1945, Ljubljana 1974. sočen Dr. TONE ZORN, D. of Hist. Se., born on June 28, 1934, in Ljubljana. his secondary education he read history (national and world history) at of Ljubljana. After a brief employment as keeper of the Museum of the ration Struggle at Škofja Loka he joined as assistant (1961) the Institute blems in Ljubljana and has worked with the Institute ever since. In After receiving the University National Libefor Ethnic Pro- 1972 the Faculty- of Philosophy of the Ljubljana University awarded him the title of scientific collaborator in history. His work is mostly devoted to the study of minority problems and to the modern history biscite«, 2 chronicles, Carinthian of the Slovenes«, Carinthian Ljubljana Maribor 1971 Slovenes. 1970 His (co-editor (co-editor and major and works co-author) co-author) are: »The and as well Carinthian »Carinthia as the by Tone Ferenc, Milica Kacin-Wohinz and Tone Zorn, »The Slovenes Beyond A Historical Survey 1918—1945«, Ljubljana 1974. Ple- and book the written the Borders, DUSAN NECAK se je rodil 21. I. 1948 v Ljubljani, kjer je leta 1966 končal gimnazijo in leta 1971 diplomiral na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz zgodovine in umetnostne zgodovine. Istega leta se je zaposlil v zunanjepolitičnem uredništvu »Dela« in bil zadolžen za spremljanje razvoja slovenskih narodnih manjšin. Leta 1972 je postal asistent na Inštitutu za narodnostna vprašanja, na oddelku, ki se ukvarja s položajem naših manjšin za severno mejo. Napisal je več razprav, člankov, recenzij in elaboratov iz manjšinske problematike. Največ se ukvarja z vprašanji koroških Slovencev po drugi svetovni vojni. DUŠAN from NEČAK, grammar-school born and on January 21, 1948, in Ljubljana, where in 1971 took his degree at the Faculty in 1966 he graduated of Philosophy of the Ljubljana University in history and art history. The same year he joined the foreign desk of the Slovene national daily, »Delo«, with the assignment to follow the development of 262 Razprave in gradivo, Ljubljana, april 1976, št. 7—8 the Slovene ethnic minority. In 1972 he became assistant to the Institute for Ethnic Problems working for the department doing research into the position of our ethnic minorities in Austria. He wrote several treatises, articles, reviews and studies on minority problems. He is mostly interested in developments concerning the Carinthian Slovenes after World War Two. JANEZ STERGAR se je rodil 11. 7. 1948 v Ljubljani, kjer je leta 1967 končal gimnazijo in leta 1973 diplomiral na filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani iz zgodovine in geografije. Leta 1972 se je zaposlil na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani in tu leta 1973 postal asistent, JANEZ STERGAR, born on July 11, 1948, in Ljubljana where he received his secondary education (1967) and took his degree at the Faculty of Philosophy of the Ljubljana University in history and geography in 1973, in 1972 he joined the Ljubljana Institute for Ethnic Problems MIRJANA nazijo in leta and became DOMINI, 1968 an assistant to the Institute in 1973. se je rodila 14. 5. 1943 v Zagrebu, fakulteto političnih ved, Vseučilišča kjer je leta 1962 končala gimv Zagrebu. Absolvirala je tudi pravno fakulteto Vseučilišča v Zagrebu. Leta 1970 se je zaposlila v Zavodu za migracije in narodnosti v Zagrebu kot strokovni sodelavec za sodobne migracije, leta 1974 pa se je začela ukvarjati tudi z hrvatskimi manjšinami v zamejstvu. Objavila je več člankov in razprav iz problematike sodobne migracije in hrvaških manjšin v sosednih državah. MIRJANA DOMINI, born on May 14, 1943, in Zagreb where she graduated and took her degree at the Faculty of Political Sciences in 1968, and at the Law of the Ethnic Zagreb University. Communities In 1970 she joined as scientific collaborator to study also the problems of several articles and treatises neighbouring countries. the Zagreb for modern Institute migrations. for in 1962 Faculty Migrations and In 1974 she began Croat minorities in neighbouring countries. concerning modern migrations and Croat She published minorities in UDK 341.234 (436.17—862) VUKAS dr. Budislav, docent pravnog fakulteta u UDK 341.24 (436) »19554: 323.15 (436—862/—863) BENKO Zagrebu vede YU — 41000 Zagreb, Pravila Trg Maršala medunarodnog prava Tita 0 14 pravnom položaju Gradiščanskih Hrvata in gradivo, Ljubljana, 1976, 7—8, str. 49—68, 5. 1955). Ta dva ugovora sadrže posebna pravila o manjinama: prvi o zaštiti svih manjina u cijeloj Biel a drugi o zaštiti Slovenaca i Hrvata u Štajerskoj, Koruškoj i Gradišču. Š obzirom da su odredbe Senžermenre mirovnog ugovora još i danas dio Saveznog austrijskog redni v ustava (st. 1, &. 149.), autor tvrdi da se one moraju primjenjivati u onim pitanjima zaštite Hrvata u Austriji koja nisu riješena Državnim ugovorom. Obveze Austrije prema manjinama na temelju Državnog ugovora ne ovise o odredenim brojevima pripadnika manjina, kao ni o postojanju internih austrijskih propisa za njihovo provodčenje, zaključuje pisac. Avtorski izvleček YU — O 61000 Ljubljana, teritorialni ščih in praksi Aškerčeva zasnovanosti ureditve Razprave pravnega Avtor zaščite in o protipogodbenih obravnava njeno enega 1976, 7—8, str. 69—32, cit. 2 temeljev terotorialno zaščite slovenske pogojenost, ki izhaja državne pogodbe, Avstrija sicer teritorialno načelo hoče pa ga kolikor mogoče razvrednotiti, obiti ali kaže na oblike zanikovanja sti, obenem stali- Avstrije Razprave in gradivo, Ljubljana, manjšine, 12 pa prikazuje teritorialnega kako je do in narodne dejstva, da je bilo vprašanje, kakšna koncu druge svetovne vojne docent pravno revolucije Nekateri mednarodnopravni manjšine. in gradivo, SFR po določenih nimi pogodbami kot n. pr. 7. ob- členu odprto. p. Nečak položaja naših narodnih str. 11—17, cit. 6 fakulteti v Ljubljani 11 avstrijskih 1976, 7—3, obveznosti str. 19—47, glede slovenske cit. 86 Avtor obravnava v luči stališč, ki so prišla do izraza v diplomatskih jih ima Avstrija v vidiki Ljubljana, med bo meja Avstrije z Jugoslavijo, ob mednarodno Trg priznava, v č načela 1976, 7—8, na pravni avstrijske načela s strani avstrijskih dejanskega UDK 341.234 (436=862/=863): 341.24 (436) »1955« dr. Borut, iz 7. člena teritorialnega politične ureditve pravnega in dejanskega položaja teh manjšin v Avstriji. Druga specifičnost je — po njegovem mnenju — v tem, da je dobila Jugoslavija kot zavezniška država in sopodpisnica te pogodbe — posebne pravice nasproti Ban na temelju tega člena. Drugi del prispevka se nanaša na spreminjajoči se odnos anne do ureditve manjšinskega varstva pred in po državni pogodbi in razlago razlogov zanj. Avtorski izvleček v neki obliki skrčiti. Avtor avstrijske državne pogodbe prišlo. Ugotavlja, da je glede Koroške in Stajerske člen 7 način rešitve sk EDEN vprašanja, neposredna posledica sociologijo, lišče, ima 7. člen državne pogodbe — hkrati z ostalimi njenimi členi — značaj državnih konstitutivnih obveznosti, v čemer je prva specifičnost Razprave hrvaške in in gradivo, Ljubljana, YU — 61000 Ljubljana, manjšinske za V svojem pr ispevku z naslovom »Specifičnost ureditve pravnega in dejanskega Po? ja naših narodnih manjšin v Avstrijia je pisec utemeljil sta- BOHTE dr. Janko, redni profesor filozorske fakultete v Ljubljani fakultete YU — 61000 Ljubljana, Titova 102 UDK 323.15.001 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« PLETERSKI profesor Ljubljani manjšin v Avstriji cit. 46 Uz prikaz medunarodnih ugovora o opčoj zaštiti prava čovjeka koji su primjesiii i na zaštitu Gradiščanskih Hrvata u Austiji, posebno se prije Mirovni ugovor s Austrijom (10. 9. 1919) i austrijski Državni ugovor (15. Vladimir, novinarstvo Specifičnost u Austriji Razprave in dr. Jugoslavijo in Ropublko členih zlasti po Avstrijo, nekatere aspekte in v zvezi z konvenciji o odpravi notah dolžnosti, ki imi mednarod- vseh oblik rasne diskriminacije. Po prikazu avstrijske prakse, kot se je pokazala tudi v OZN in v odboru za odpravo vseh oblik rasne diskriminacije, pride do sklepa, da Avstrija ni izvedla načela o nediskriminaciji manjšin, niti ni storila zadostnih ukrepov za uresničenje posebne manjšinske zaščite za slovensko manjšino, To veže pisec z neizvedbo denacifikacije oz. neizru- vanjem korenin nacizma, kar je prispevalo k okrepitvi protislovensk: vzdušja, zlasti zaradi delovanja organizacij, ki težijo za tem, da vzamejo pripadnikom manjšin njihov narodnostni značaj in manjšinske pravice. To ugotovitev osvetli tudi z navedbo o neonacističnih pojavih ter o sovražnih dejavnostih pa Jugoslaviji iz avstrijskega teritorija. V sklepu oceni celovito avstrijsko neizvajanje medna ravnih obveznosti kot delitev po občem in JE lanena mednarodnem pravu, za kat je odgovorna avstrijska država. a ki izvleček UDC 341.24 (436) »1955«: 323.15 (436=862/= 863) BENKO dr. Vladimir, Prof: t š tical Sciences and Journalism < Ljubljana Faculty for Social and Poli YU — 61000 Ljubljana, Titova 102 Specific Solution zitleo ID Ane o of of th the Legal and Actual pam ih gradivo (Trcatises and Position of Our Materials), National Ljubljana, 1976. Mino- 7—8, pp. In his article entitled, »Specific solution of the Legal and Actual Position of Our National Minorities in Austria«, the author makes out a case for the view that Article 7 of the Austrian State Treaty — together with other articles of this Treaty — has the effect of state binding constitutional obligations which, in the first place, call for a specific solution of the l and actual e other specific position of these minorities in Austria. point — in his opinion — slavia as an Allied Power and co-signatory lies in the fact to this Treaty that had Yugo- acquired specal rights in relation to Austria under this Article, The second part of the article deals with the changing attitude of Austria to the settlement of minority protection prior to, and after the signing of the State Treaty, as well as with the reasons for this change. Author's abstract UDC 341.234 (436.17 —862) A VUKAS dr. Budislav, Docent at the Zagreb Law Faculty YU — 41000 Zagreb, Trg Maršala Tita 14 The International Law Provisions affecting the Legal Status of the Burgenland Croats in Austria Razprave in gradivo (Treatises and Materials), Ljubljana, 1976, 7—8, pp. 49—68, cit. 46 Beside tection discussion of human on the international conventions for the general prorights, applicable also to the protection of the Burgen- land Croats in Austria, the author deals with the Peace Treaty with Austria (September 10, 1919) and with the Austrian State Treaty (May 15, 1955). These two treaties contain special provisions regarding the minorities: the former provides for the protection of all the minorities throughout Austria, while the latter stipulates the protection of the Slovenes and Croats in Styria, Carinthia and of the Peace Treaty Federal Constitution Burgenland. of St. Germain (Para 1, In view of the fact that are stili an Article 149), must be applied to those questions of the Arıstrin that were left unsolved by the State toward the minorities under the terms of the on a specific number existence of internal cludes the author. of persons Austrian belonging regulations integral the the provisions part of the Austrian author argues that they mersko of the Croats in Treaty. Austria's obligations State Treaty do not depend to the minorities for their nor on implementation, the con- Author's abstract UDK 341.234 (436 — 862/ — 863): 341.24 BOHTE dr. Borut, Docent at the Ljubljana YU — 61000 Ljubljana, Trg revolucije ll Law Some Obligations International Aspects vene Minority en m menge ween the under the ventions, Socialist the author terms such of as the (Treatises at In view of the attitudes Austria, of and reflected Federal the Materials), certain Austrian State Convention vn of Yugoslavia aspects Treaty the towards pp. bet- the Republic of the Austrian and Slo- 7—8, and 1976, the notes exchanged other Elimination. international of of obligations All Forms that Austria tation the of a has not special author with taken protection lack adequate of the measures Slovene of denazification, to ensure minority. or the fact This that the is the of implemenconnected roots of nazism have not been destroyed, which has strengthened the anti-Slovene atmosphere. This is due particularly to the activities of organisations designed to rob members of the minority of their ethnic caharacter and of their minority rights. This claim is substantiated by cases of neonazi activity as well as by hostile activities conducted from Austrian territory against Yugoslavia. In the end, the author gualifies the of obligations in international law as ticular international law for which dr. Janko, 323.15.001 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« Professor at Ljubljana Faculty of Philosophy YU — 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 Territorially Based Minority Protection and ce in Vio.ation the Austrian Views and Practi- of the State Treaty Razprave in gradivo 69—32, cit. 2 (Treatises and Materials), Ljubljana, 1976, 7—8, pp. con- Racial Discrimination in particular. After surveying the Austrian practice as evidenced before the United Nations and before the Committee on the Elimination of All Forms of Racial Discrimination, the author concludes by UDC »1955« PLETERSKI Ljubljana, in the diplomatic Republic deals with the Austrian (436) Faculty overall Austrian non-implementation a crime under the general and par- the Austrian State shall be held liable. Author's abstract The author deals with one of the fundamental elements of the protection of the Slovene and Croat national minorities, its territorial principle result ing from Article 7 of the Austrian State srat It is true that Austria has, in a way, recognised the territorial principle, but she tries to dilute, eircumvent, or limit this principle as much as sible. The author points to various forms of negation of the territorial the Austrian authorities, while explaining the principle on the part of penesis of the territorial principle Treaty. under Article 7 of the Austrian State He concludes that as far as Carinthia and Styria are concerned, Article 7 in solving the territorial guestion came as a direct result of the fact that at the end of World War Two the delimitation between Austria and Yugoslavia had been a controversial guestion in International Law. D. Nečak UDK 376.744 (436.6=863) »1920/1975« ZORN dr. Tone, v Ljubljani YU — znanstveni 61000 Ljubljana, Manjšinska Razpravo Šolstvo šolska in gradivo, Prispevek lovale takoimenovane avstrijski slovenskih otrok. tem 7—8, vprašanja nad 125—133, občutljivo na položaj času so na šole, katerih nacizmom cit. področje manjšin- manjšinskega avstrijskem namen so oblasti je šolstva Koroškem bil ukrepa. NEČAK Dušan, asistent de- ponemčeva- kot povračilo za njenega nt," ških zakonov, pojmovanja erin Slovencev GR: so na V za narodnostna vpra- manjšine in gradivo, kot subjekta Ljubljana, 1976, lastne 7—3, usode str. 83—100, cit. 23 Prispevek o avstrijskem upoštevanju koroških Slovencev temelji na izhodišču o splošnem napredovanju misli, da je treba manjšinske etnične skupnosti upoštevati kot pravne osebe — subjekte njim namenjenih pravic. Pri dogovarjanju sosednih držav Avstrije in Jugoslavije se je uveljavilo stališče, da so za urejanje manjšinskega vprašanja koristni neposredni dogovori med manjšino in državno oblastjo. Razen v nekaj izjemah pa so Avstrijci iskali dogovor le pri praktičnih vprašanjih, medtem ko so pogosto manjšini vsilili rešitve institucionalne narave (manjšinski zakon). Ne samo, da ne upoštevajo dovolj manjšine kot subjekta, še bolj se odda- ljujejo od čelnega pozitivnih dvoma o rešitev, kvantiteti ko še vnaprej in lokaliteti oblike in poti pri urejanju omenjenega izhajajo v svoji politiki manjšine in vprašanja. odklanjajo iz na- drugačne UDK 312.953/.954 (436.6—863) »1951/1971« inštituta Ljubljana, za narodnostna 1976, 7—8, največ pa zaradi članku pokazane tozadevnih področju inštituta UDK 342.725.3/.7 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« vprašanja v Ljubljani str. 135—146, cit. 9 restriktivnega manjšinsko sodstva, tudi varstvenih konkretne uprave in in manjšini norm. nenaklo- Na rg diskriminacije dvojezičnih KLEMENČIČ nn topografs Avtorski izvleček dr. Vladimir, redni profesor YU — 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 Kritika uradnih avstrijskih popisov na slovensko Razpravc Članek se dotika tistega dela člena 7 avstriiske državne pogodbe, ki govori o uporabi materinega jezika oziroma o dvojezičnosti na avstrijskem Koroprakso na področju dvojezičnosti škem. Zajel je predvsem zakonodajo in analiziOb oblastmi. upravnimi pred in pri topografskih napisih, sodstvu ranju naslovne teme je iz članka razvidno, da manjšinsko varstvo na avstrijskem Koroškem 'na nobenem od teh področij ni zadovoljivo. Daje ma zaradi pomankanja zakonskih določb, deloma zaradi neiz Gere | e sprejetih svetnik Avtorski izvleček Manjšinsko varstvo v Avstriji po točki 3 člena 7 avstrijske državne pogodbe in gradivo, 323.15.001 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« raziskovalni Avtorski izvleček YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 Razprave upoštevanju Razprave 26 škodo, ki so jo utrpeli koroški Slovenci v letih 1938—1945 ustanovile obvezno splošno dvojezično šolo. Razprava se dotika problematike tega šolstva in še posebej opozarja na prizadevanja koroških nemških nacionalistov, da bi oblasti odpravile to šolo. Leta 1958 jim je ta odprava tudi uspela. V nadaljevanju se razprava dotika posledic tega diskriminacij- skega UDK DRUŠKOVIČ Drago, šanja v Ljubljani O Koroškem str. najbolj opozarja utrakvistične Po zmagi narodnostna YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 Koroškem V za avstrijskem 1976, uvodoma republiki. inštituta 5 na Ljubljana, je na avstrijskem varstva. nje Cankarjeva problematika skega v prvi sodelavec manjšino in gradivo, in prebivalstva slovenščino Ljubljana, filozofske 1976, kot 7—9, protislovenskih elementov 1961 in v Ljubljani 1971 glede jezik 101—124, Avtor kritično analizira celotno zasnovo in faze (priprave, izvedbo nopisa, statistične obdelave, Popisi so zaradi vpliva 1951, občevalni str. fakultete cit. 30 treh popisov prebivalstva interpretacije tkov). izvedeni nestrokovno, na kar opozarja protislovnost podatkov jezikovne strukture prebivalstva. Jedro študija je analiza in mna objavljenih podatkov vseh treh in ma S sebej za izbrane občine narodnostno mešan ozemlja Koroške. Uvedba tretje (poleg slovenske in nemške), lingvistično in strokovno statistično neutemeljene jezikovne skupine »windisch« in popis po desetih statistično nedefiniranih jezikovnih skupinah je tako popačila statistične podatke o lezikovni strukturi prebivalstva, da jih znanstveno ni možno komentirati. nterpretacijo kov na podatkov še dodatnih je zapletla kot statistična 15 novih predelava nedefiniranih omenjenih jezikovnih t- skupin. Avtor meni, da s takim načinom dela avstrijska statistika ni sposobna s »preštevanjem prebivalstva posebne vrste na Koroškem« zbrati objektivne ae S jezikovni strukturi prebivalstva na narodnostno mešanem ozemu Koroške. Avtorski izvleček UDC 323.15.001 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« DRROKOYIE Desse, Research Counsellor of the Ljubljana Institute for UDC 376.744 (436.6 —863) »1920/1975« ZORN dr. Tone, Problems YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 YU — The Minority National Minority Razprave eit.in 83-100. u vo as a Subject ti (Treatises ; Materials), and Ljubljana, 1976, 7—8, pp. The article on the treatment of the Carinthian Slovenes by Austria is based on general progress of the realisation that national minorities should be recognised as legal entities, as subjects enjoying all the necess rights. Zane talks between the two neighbouring countries, Austria ani Yugoslavia, between ıe view the minority and to reach however, uestions, has gained ground the Austrian that direct State authorities understandings are a useful way settlements of various minority problems. With few exceptions, the Austrians have been looking for solutions only in practical while imposing upon the minority character (minority legislation). Not only deration to the minority as a subject, settlements of institutional are they giving insufficient consibut also increasingly avoiding posi- tive solutions by insisting — in principle — on their policies of guestioning both the numerical strength and geographical location of the minority, and rejecting other means and ways for the solution of this guestion. Author's 101—124, cit. 30 The author subjects to a critical analysis the entire rationale and various phases of three censuses (preparations, execution, processing of statistical data, interpretation of data). Because censuses elements borne out by population. the Carinthia. The of the pressure exerted carried out by anti-Slo- unprofessionally which is contradictory data regarding the linguistic structure of the The major part of this study is taken up by an analysis and comparisons between especially in selected man) basis were published data obtained at all municipalities in the ethnically introduction of a third linguistic group, »windisch«, which statistically speaking, and the use (in addition the three censuses, mixed territories of to Slovene and Ger- has no linguistic nor professional of ten statistically undefined lin- guistic groups distorted the statistical data about the linguistic structure of the population to such a degree that no scientific comment is possible. The data interpretation was further complicated of the above data based on additional 15 or groups. stical With service such methods — is not capable of concludes by a statistical processing more undefined linguistic the author — gathering objective structure in the ethnically mixed territories census of a special kind in Carinthia«. of data the Austrian about the 61000 Ljubljana, School Cankarjeva Problems Razprave in gradivo 125—133, cit. 26 Collaborator in of the Ljubljana for Ethnic 5 Austrian (Treatises Institute and Carinthia Materials), Ljubljana 1976, 7—8, pp. Education in Austrian Carinthia is one of the most delicate areas of minority protection. The author introduces the subject by drawing attention to the position of the minority schools in the First Austrian Republic. At that time so-called utraguist schools existed in Slovene Carinthia with the purpose to germanize the Slovene children. After the victory over nazism the authorities, as a measure to redress the wrongs suffered by Carinthian Slovenes compulsory bilingual over the 1938—1945 schools. The author ding these schools and takes special nationalists in Carinthia to persuade schools. In 1958 they succeeded describes the conseguences of period, established the problems notice of the efforts of the authorities to close in achieving this had discusses general atten- the German down these their goal. The author further discriminatory measure. Author's abstract abstract UDC 312.953/.954 (436.6=863) »1951/1971« KLEMENCIC dr. Vladimir, Professor at Ljubljana Faculty of Philosophy YU — 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12 A Critical Analysis of the Austrian Censuses Taken in 1951, 1961, and 1971 concerning the Slovene Minority and the Slovene Language as the Language of Communication Razprave in gradivo (Treatises and Materials), Ljubljana, 1976, 7—8, pp. vene Scientific stati- linguistic Carinthia by taking »a Author's abstract UDC NEČAK Dušan, Assistant of 342.725.3/.7 (436.6=863): 341.24 (436) »1955« the Ljubljana Institute for Ethnic Problems YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 Minority Protection State Treaty Razprave in gms 135—146, cit. in Austria Under Paragraph and Materials), (Treatises 3, Article 7 of the Austrian Ljubljana, 1976, 7—8, pp. The author discusses the part of Article 7 of the Austrian State Treaty that stipulates the use of mother tongue or bilingualism in Austrian Carinthia. He has dealt primarily with legislation and actual practice, as far as the urts, bilingual and principle is concerned, in the administration. After in topographical analysing concludes that in none of these fields has the satisfactorily implemented due partly to a lack to non-observance interpretation of of laws applicable already enacted, protective norms but so inscriptions, this problem co- the author minority protection been of legislation and partly mostly tnat due to restrictive minority rights are violated. Individual cases serve as concrete evidence of discrimination against the Carinthian Slovenes in courts, in the administration and in bilingual topographical inscriptions. Author's abstract UDK 323.15 (436.5=863) ZORN dr. Tone v Ljubljani znanstveni sodelavec inštituta za narodnostna vprašanja Razprave na avstrijskem in gradivo, Kršitve Štajerskem Ljubljana, tega skuša člena, po drugi manjšinsko članek strani vprašanje kritične 1976, 7—3, pa stoji na pretresti str. 195—197, cit. i4 Na uradna Štajerskem dostopne Avstrija sploh jezikovne na ne stališču, obstaja. podatke da Ob slo- tem dosedanjih ljudskih štetij na prizadetem ozemlju ter opozarja na prizadevanja po stitističnem zmanjševanju števila pripadnikov slovenskega jezika. Posebej je v članku omenjeno delovanje nem: cionalnih organizacij na avstrijsko-jugoslovanskem asistent inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani določb 5. odstavka člena 7 avstrijske državne pogodbe Razprave in gradivo, Ljubljana, 1976, 7—8, str. 147—179, cit. 127 Za presojo name pripravljenosti Braun določila člena 7 avstrijske državne be še posebej izstopa pog republike Avstrije na štajerske Slovence. Tako niso bili do sedaj sprejeti nobeni zaščitni ukrepi na podlagi vensko Janez, YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 O Slovencih UDK 323.15 (436—862/—863): 323.12: 341.24 (436) »1955« STERGAR podlagi državne negativnih pogodbe zgodovinskih o obnovitvi izkušenj neodvisne in so štiri demokratične velesile-podpisnice republike Avstrije (15. 5. 1955) v petem odstavku člena 7 prepovedale delovanje proti slovenski in hrvaški manjšini v Avstriji. Avstrijska vlada je kljub temu dvajset let dopuščala delovanje nemških nacionalističnih organizacij na Koroškem, na Štajerskem in na Gradiščanskem. Članek navaja vrsto prime- rov protimanjšinsk politika zela kljub številne delovanja manjšinskim teze in ugotavlja, in jugoslovanskim in uresničila vrsto zahtev da je avstrijska opozorilom celo protimanjšinskih sama uradna prev- organizacij. Avtorski izvleček prostoru. Avtorski izvleček UDC DOMINI Mirjana, stručni 342.725.3/.7 436.17=862): 341.24 (436) »1955« suradnik zavoda za migracije i narodnosti u Zagrebu YU — 41000 Zagreb, Trnjanska b. b. Diskriminacija gradiščanskih Hrvata kao narodne manjine u Austriji Razprave in gradivo, Ljubljana, 1976, 78, str. 181—194, cit. 20 U tekstu je, nakon kračeg osvrta na položaj Gradiščanskih Hrvata od 1919. — 1955. godine, pažnja posvečena Državnom ugovoru i pravima koja taj ugovor garantira hrvatskoj i slovenskoj manjini u cilju očuvanja njihovog nacionalnog identiteta. Bududi da Državni ugovor pitanju upotrebe materinjeg jezika manjine posvečuje dosta Peine. autor upravo kroz to obilježje manjine u e na prisutnu diskriminaciju vedinskog naroda prena Gradiščanskim Hrvatima. da nije pokazala dobru volju, pre prihvadenih obveza, vanje i daljnje razvijanje Na da njihove kraju autor u duhu a aim konstatira proklamiranih inama potreb BR da Austrija i Državnim nn Avtorski izvleček UDC STERGAR 323.15 (436=862/=863): Janez, Assistant of the Ljubljana 323.12: 341.24 (436) Institute for Ethnic Problems YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 Violations of the Provisions State Treaty under Paragraph 5, Article 7, of the Austrian 1976, pp ; 7—8, On the basis of negative historical experience the four Allied Powers, cosignatories to the Austrian State Treaty on the Re-establishment of an Independent and Democratic Austria (May 15, 1955) under Paragraph 5, Article 7, prohibited activities directed against the Slovene and Croat minorities in Austria. Nevertheless, the Austrian government has over a of twenty organisations several cascs years tolerated the activities of in Carinthia, Styria and Burgenland. of anti-minority activity and n The nationalistic article describes concludes that in soite of assimilnied "namereus o thA.e ot aj s © orai opobeles onbt t ciClakno. o! anti-minority a series of their demands. Author's abstract UDK 342.725.3/.7 (436.17=862): 341.24 (436) »1955« DOMINI Mir jana, tions and Na ex collaborator of the Zagreb Institute for MM: SODE MigraBEN, YU — 41000 Zagreb, Trnjanska b. b. zno malina ustria Razprave in against gradivo 181—194, cit. 20 the Burgenland (Treatises and Croats as Materials), a National Ljubljana, Minority 1976, 7—8, in pp. After a brief survey of the position of the Burgenland Croats over the period 1919—1955, the author discusses the State Treaty and the rights under this treaty of the Croat and Slovene minorities which serve as 2 means of preserving their ethnic identity. Since the State Treaty places considerable emphasis on the use of the mother choosing this very characteristic of discrimination practised by the er the tongue, the author, by minority, points to the existing population against the Burgenland Croats. The author concludes that so far Austria has failed to show goodwill in order to ensure the necessary conditions for the preservation and development of the minorities’ ethnic identity in the spirit of the proclaimed obligations ZORN which had been assumed under the State Treaty. Author's abstract dr. Tone, Problems Scientific Collaborator of the Ljubljana Institute for Ethnic YU — 61000 Ljubljana, Cankarjeva 5 The Razprave I ctin ma gradivo (T (Treati ses and d Materials), 5 Ljubljana, period UDC 323.15 (436.5—863) »1955« Slovenes Razprave in 195—197, cit. The in Austrian po Styria (Treatises 14 attitude of the Austrian symptomatic for the and Materials), Republic evaluation of towards the Austrian te. provisions of Article 7 of the Austrian no protective measures the official Austria the region border critical analysis have is taking of Styria of available been the linguistic in the controversial area and draws that does reducing the number of the Slovene-s German nationalist organisations in Yugoslavia is also mentioned. \ " Styrian 1976, 7—8, pp. Slovenes is highly willingness to implement State Treaty. On the one hand, adopted view Amer Ljubljana, not data hitherto, and on Slovene exist, resulting minority The from the other, problem author past makes in a censuses altention to attempts at statistically ing population. The activity of Austrian territory bordering on Author’s abstract NEKAJ POMEMBNEJŠIH ERRATA UDK označitev, UDK 323 15 (100) (058): UDK 323. 15 (100) (058) V kazalu sta zamenjana ime in priimek avtorjev prve in druge poi avtor je dr. Vlado Benko in drugi dr. Borut Bohte. ruga stran kazala, prva vrstica — narodne Pri gradivu — Materials, 3, Staatsvetrages: manjšine: narodne Str. 12, g petka, pogoji stane načelne poglede so tudi naslednji: Str. 16, 23. vrstica, narodna manjine : Staatsvertrages Denkschrift Četrta vrsta naslova t. j. 12. vrsta kazala, Some International national Law Aspects vrstica, svoje razprave; u Staatsvertrages 5, Staatsvetrages 6, Denktschrift: Str. 6, zadnja pač naštete tako pač: prisatnek: tudi z ozemlja: napadena svoje načelne pogoji tudi Aspects: Some Inter- poglede; tako so tudi naslednji: pri- z ozemlja Str. 19, druga in tretja vrsta, izraza OZN: izraza v OZN Str. 26, 28. vrsta, neposredno: nesporno Str. 28, 22. vrsta, o: v Str. 30, 17. vrsta, vojn: vojni Str. 31, ll. vrsta, odobrila. Njih: Str. 33, 39. vrsta, (5e), (VI): Str. 35, 22. vrsta, tardiciji: Str. 40, 9. vrsta, dane: odobrila; njih (5e)(VI) tradiciji da ne jeideologija: je ideologija Str. 41, citat 35/: citat 85/ citat 36/: citat 86/ Str. 42, 26. vrsta, temeljnih pravic: temeljnih človekovih pravic Str. 44, 6. vrsta, predstvaljajo: predstavljajo 40, vrsta, odsotnosti: odsotnost 52. vrsta, področja: področju Str. 70, 17. vrstica, predsiopv: Str. 83, opomba, predpisov 2. vrstica, Nčraud: Str. 84, 29. vrstica, meddržavnih 30. vrstica, manjišne: manjšine Opomba, 10. vrstica, distrinctifs: Str. 87, opomba, Str. 89, 20. zadnja vrstica, Hečraud pogojih: vrstica, ser: meddržavnih pogajanjih distinctifis der Socialno-prihološko: Socialno-psihološko Str. 92, 15. — 16. vrstica, velja imeti pred očmi pač vzroke in ne samo posledic določenih ravnanj s strani prevladujoče večine in države: velja imeti pred očmi s strani prevladujoče čenih ravnanj Str. 93, 30. vrstica, večine slovenske: in države pač vzroke slovanske Str. 105, 12. vrstica, deutsah-windisch: deutsch-windisch 28. vrstica, stitistično: statistično in ne samo posledic dolo- Str. 113, 10. vrstica, Slovenji-Windisch: Slovenji Plejberk Plajberg-Bleiburg: Windisch Bleiburg Str. 130, 7. vrstica, poslabšanje. Str. 131, 40. vrstica, slovenski venski manjšini, V nasprotju: manjšini, le izhodišče Str. 135, 31. vrstica, Posebej do: poslabšanje dejansko v nasprotju veljati le kot izhodišče za: slo- za Posebej so Str. 136, opomba 1, beziehnnugsweise der Länder: beziehungsweise der Länder Str. 137, 22. vrstica, o primernih olajšavah nemških državljanom: o primernih olajšavah nenemškim državljanom Str. 138, 26. vrstica: Str. Str. Str. Str. Str. 139, 142, 143, 144, 144, Lipica/Leibnitz: Lipnica/Leibnitz opomba 3b, prof. dr. Jožeta Topovišiča: prof. dr. Jožeta Toporišiča 10. vrstica, slovenskem prebicalstva: slovenskega prebivalstva 32. vrstica, naj bi bil izvedeni zakon: naj bi bil izvedbeni zakon 5, in 6. vrstica, zamenjati vrstici 5 in 6 34. vrstica, znamenite programe: znamenite progrome Str. 153, opomba 28, kot v opombi Str. 162, op. 75, državni pravnik: 26: kot v op. 25 državni Str. 177, vrstica 4, so bili izpostavljeni Str. 181, vrstica 29, šireči deju: pravdnik tedaj: so bili tedaj šireči ideju Str. 183, vrstica 16, da vam toga: da van toga Str. 186, vrstica 12, posvetilo dosta pažnje: posvetio dosta pažnje Str. 259, 26. vrsta, (vesoljskega prava): vesoljskega 36. vrsta, UNITAR: UNITAR (1967) 38. vrsta, Sea Law: Law of the Sea 40. vrsta, International Sea Law: International prava Law of the Sea Str. 258, Priloga 8, Občine s 25 % slovenskega prebivalstva po štetju 1971. v občinskih mejah pred 1. 1. 1973 (izdelal Hilarij Frančeškin) Str. 261, vrstica 18, university's Sinopsis — str. 263, Bohte Geography: dr. Borut, 20. university's vrsta, delitev: Str. 264 Bohte dr. Borut, 3. vrsta, International pects 20. vrsta, rob: deprive 25. vrsta, crime: delinguency 27. vrsta, liable: responsible Institute for Geography delikt Aspects: International Law As-