377 UDK 069.12:37(497.12Ljubljana)''652'' 1.03 Kratki znanstveni prispevek Prejeto: 26. 11. 2020 Anton Arko* Otroci Emone Children of Emona Izvleček Učna ura iz antične Emone je premierno uprizoritev v Slovenskem šolskem muzeju doživela v šolskem letu 2014/15, ko smo v Lju- bljani obhajali 2000. obletnico ustanovitve Rimske kolonije Emone. Scenarij učne ure temelji na osnovah antične kulture in latin- ščine ter na predvidevanjih, porajajočih se ob stiku z redkimi viri, ki potrjujejo obstoj pouka na Slovenskem v času antike. Takrat so pouk obiskovali predvsem premožnejši otroci Emone. Ob dvatisočletnem jubileju in z njim povezanih praznovanjih se je učna ura predstavljala tudi zunaj muzejskih zidov. Do konca leta 2020 je bila izvedena 176-krat. Pri- spevek izpostavlja zgodovinska izhodišča za razmišljanje in domneve, kako je pouk potekal v antiki na naših tleh, ter navezavo na učno uro Antična Emona v Slovenskem šolskem muzeju. Ključne besede: Emona, antika, učna ura, Slovenski šolski muzej, izobra- ževanje v antiki Key words: Emona, Antiquity, School Lesson, Slovenian School Museum, education in Antiquity Zgodovinski okvir Malce drzno bi lahko rekli, da je Rimljane na naša tla pripeljala želja po zaslužku, saj je širitev v naš prostor sprva potekala prek trgovskih stikov. Kraji na Abstract The School Lesson from Antique Emona had its premiere at the Slovenian School Museum in the 2014/15 school year, when Ljubljana cele- brated the 2000th anniversary of the founding of the Roman Colony of Emona. The school lesson’s script is based on the foundations of the Antique culture and Latin and on assump- tions made on the basis of the rare sources that confirm the existence of lessons in Slove- nia during the time of Antiquity. At that time, lessons were attended mainly by the wealthier sons of Emona. On the 2000th anniversary, the school lesson was also presented outside the museum. By this year, it has been carried out 176 times. The article presents the his- torical starting points for reflection and the assumptions about what lessons looked like in Slovenia at that time and the connection of this with the School Lesson from Antique Emona at the Slovenian School Museum. * Anton Arko, prof. ruščine in zgodovine, kustos, Slovenski šolski muzej, e-pošta: aarko.ssm@gmail.com 378 Šolska kronika • 3 • 2020 mestih, kjer so današnji Vrhnika, Celje in Ptuj, so bili živahna trgovska središča.1 Čez današnjo Slovenijo je vodila že prazgodovinska jantarjeva pot, kar dokazujejo številne najdbe jantarnih izdelkov na naših tleh. Veliko je bilo pečatne keramike, v amforah so tovorili živila, vino in začimbe. Središča mest so bili forumi, okrog katerih so stali svetišče in kurija ter drugi gospodarsko-upravni objekti. Sledile so trgovine, obrtne delavnice in gostilne. Bogati prebivalci rimskih mest so živeli v razkošnih centralno ogrevanih hišah ali domusih (lat. domus), revnejši pa v stanovanjskih blokih ali inzulah (lat. insulae). O življenju v antiki pri nas nam največ povedo arheološka najdišča, med katerimi so najbogatejša na območju Ptuja. Leta 181 pr. Kr. so Rimljani ob furlanski obali ustanovili kolonijo Oglej, ki je postala izhodišče za osvajanje notranjosti predalpskega prostora. Po zgledu iz Rima se je na novo osvojeno ozemlje začelo gospodarsko in upravno urejati. Tr- govci in vojaki so prostor pospešeno romanizirali in uvajali sredozemsko mestno kulturo. V času cesarja Avgusta je območje današnje Slovenije že spadalo v okvir rimskega cesarstva. Na začetku se je prostor delil na tri upravne enote: na 10. (italsko) regijo (lat. Regio X: Venetia et Histria), Norik (lat. Noricum) in Panonijo (lat. Pannonia), ki se je kasneje razdelila. V prvem in drugem stoletju so nastale naselbine Petoviona, Emona, Celeja in Neviodunum, kjer so mestno upravo pre- vzeli priseljenci iz današnje Italije.2 Otroštvo in vzgoja Iz zapisov v antičnih virih lahko sklepamo, kako so otroci v rimski državi preživljali otroštvo. Nekaj dni po rojstvu so prejeli ogrlico, imenovano bulla, ki so jo nosili ves čas otroštva, ob poroki pa so jo vrnili očetu.3 Življenje otrok je vklju- čevalo dvoje: vzgojo in igro. Druženje je bilo ločeno po spolih; za dečke je bilo precej manj omejitev kot za deklice, ki so imele le omejen dostop do izobrazbe. Ob poroki, ki naj bi bila pri dekletih med 12. in 14. letom, pri fantih pa od 14. leta dalje, so se otroci ločili od igrač, kar je pomenilo konec otroške dobe. Takrat so fantje tudi zamenjali otroško tuniko za togo.4 Izobraževanje Izobraževanje je sprva temeljilo na zasebnem šolanju. Potekalo je na domu otrok ali v prostoru, ki ga je predvidel učitelj. Izobraževanje v zgodovini rimske 1 Vilma Brodnik et al., Zgodovina 1, Učbenik za prvi letnik gimnazije, Ljubljana: DZS, 2007, str. 199. 2 Peter Štih et al., Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, Ljublja- na: Modrijan, 2016, str. 28–33. 3 Harold Whetstone Johnston, The Private Life of the Romans, Chicago: Scott Foresman and Company, 1932, str. 36. 4 Ibid., 29. 379Otroci Emone države nikoli ni bilo obvezno niti rimska družba kot taka splošnemu izobraže- vanju ni namenjala posebne pozornosti, zato v arhaičnem obdobju ne moremo govoriti o organizirani šolski strukturi. Tudi šolskih stavb sprva niso poznali, saj šolanje ni bilo institucionalno. V času zgodnje republike je bilo izobraževanje še družinska domena.5 Vzporedno z mesti se je razvijalo tudi podeželje. Rimljani so pospeševali oljarstvo in sadjarstvo, k nam so prinesli vinsko trto, s temi dobrinami pa znanje za gojenje dreves in drugih kulturnih rastlin. V rimskem obdobju so se na naših tleh razširile tudi nekatere obrtne dejavnosti, zlasti lončarstvo in kamnoseštvo. Tako je ob formalnem izobraževanju vzporedno teklo še neformalno, ki je pri nas prav tako pustilo svojevrstne sledi.6 Učitelji V času helenizacije rimske kulture so v mestih začeli delovati učitelji, ki so skrbeli za osnovno izobraževanje; ta sistem pouka – nadzorništva (tutorstva) nad vzgojo in izobraževanjem so prevzeli od Grkov. Številni zasebni učitelji, ki so izobraževali rimske otroke, so bili grški sužnji ali osvobojenci.7 Otroke so učili na različnih krajih: nekateri so prihajali k otrokom na dom, drugi so sami priskrbeli prostor za šolanje. Premožnejši so poučevali v lastnih prostorih, večina siroma- šnejših pa je prostor najemala; pogosto je šolski prostor postal del kake trgovine, zagrnjen z zaveso, ali del stebrišča.8 Najrevnejši učitelji so poučevali kar na voga- lu ulice ali v kakem odmaknjenem delu mestnega trga. Učitelja so plačevali starši 5 Tadej Vidmar, Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2009, str. 41. 6 Vilma Brodnik et al., Zgodovina 1, Učbenik za prvi letnik gimnazije, Ljubljana: DZS, 2007, str. 200. 7 Ibid., 49. 8 Vidmar, str. 50. Relief, ki ponazarja Učitelja in tri učence, so odkrili blizu mest Trier, datira v konec drugega stoletja (www.wikipedia.com). 380 Šolska kronika • 3 • 2020 učencev, zato so pouk obiskovali le otroci premožnejših Emoncev. Stroge fizične kazni za kršenje discipline so bile takrat del šolskega vsakdanjika. Otroci, ki si izobraževanja niso mogli privoščiti, so pomagali staršem pri domačem delu.9 Stopnje izobraževanja Glavni namen šolanja je bilo pridobivanje splošne izobrazbe, končni cilj pa postati govornik. Izobraževanje, ki so ga bili deležni v veliki meri le dečki, je bilo razdeljeno na tri stopnje. Na prvi stopnji (osnovno izobraževanje) je dečke in deklice od sedmega do enajstega ali dvanajstega leta učitelj, imenovan magister,10 poučeval zgodovino in književnost ter jih učil brati, pisati in osnove računstva. Brali so dela pomemb- nejših antičnih piscev, vendar zgolj krajša besedila in posamične verze. Pisali so s kovinskim stilusom po voščeni tablici, na kateri ni bilo veliko prostora; ker so tablico redno brisali, je bil toliko večji poudarek na učenju na pamet.11 Pri računa- nju so uporabljali prste in kamenčke, imenovane calculi. Rimljani so uporabljali dvanajstiški sistem, zahtevnejše računske operacije pa je v času cesarstva pouče- val učitelj, imenovan calculator. Na drugi stopnji izobraževanja, ki je trajala od 9 Teresa Morgan, Assessment in Roman Education, Assessment in Education: Principles, Policy & Practice, 8, IAEA, 2001. 10 Tudi Ludi Magister, Yun Lee Too, Education in Greek and Roman antiquity, Boston: Brill, 2001. 11 Morgan, 2001. Replike tablic in stilusa (hrani SŠM, fototeka, foto: Urška Boljkovac). 381Otroci Emone dvanajstega do šestnajstega leta, kjer so se šolali večinoma dečki, jih je poučeval gramatik (lat. grammaticus), ki je v družbi užival več ugleda kot magister in je bil za svoje delo tudi bolje plačan. Pouk je nadgradil z diskusijo in interpretacijo, razvijal je govorniške veščine učencev in skupaj z njimi interpretiral klasične pi- sce. Največkrat je učitelj prebral besedilo in ga pospremil z razlago, nato pa so ga drug za drugim prebirali učenci.12 Na najvišji stopnji, kjer v učnem procesu deklet praktično ni bilo več, je po- učeval retor (lat. rhetor), včasih imenovan tudi orator, ki je med učitelji užival največ ugleda, prejemal pa je tudi najvišje dohodke. Mladeniči od šestnajstega do dvajsetega leta so se učili sestavljati govore, se pripravljati na javno nastopanje, kot je bila na primer razprava v senatu ali govor pred sodnikom, ob tem pa so se učili tudi filozofijo, glasbo, geografijo in mitologijo. O tej stopnji izobraževanja na Slo- venskem težko govorimo, saj nimamo nobenih virov, na katere bi se lahko oprli.13 Ker je bil uradni jezik latinski, so se otroci na naših tleh učili verjetno pred- vsem v latinščini. Pouk je ponekod v rimski državi potekal dvakrat dnevno, začenjali naj bi ob svečah še pred sončnim vzhodom, po odmoru za obed naj bi sledil krajši popoldanski del.14 V mestih na slovenskem ozemlju so delovali učite- lji za osnovno raven izobrazbe, nekaj je bilo tudi gramatikov, sicer pa se je bilo za nadaljnje izobraževanje treba odpraviti v večja mesta rimske države. Med posebne oblike izobraževanja lahko štejemo tudi šolo za vestalke. Grški biograf Plutarh njene začetke postavlja v 7. stol. pr. Kr., v čas vlade kralja Numa Pompilija. Šlo je za mlada dekleta, ki so to službo sprejela za trideset let, pri tem pa so se s prisego odpovedala poroki in se zavezala čistosti in devištvu; delovala naj bi izključno v Rimu. V prvem desetletju so se vestalke učile svojih dolžnosti, v drugem so jih opravljale, v tretjem pa so vzgajale svoje naslednice. Njihova glavna naloga je bilo ohranjanje posvečenega večnega ognja v svetišču boginje Veste, opravljale pa so tudi žrtvovanja. Na javnih prireditvah so zasedale častna mesta. Sprva sta bili vestalki samo dve, nato je število naraslo na šest.15 Njihova dejavnost se je zaključila leta 394, ko je krščanstvu naklonjeni cesar Teodozij porazil cesarja Evgenija, kar je pomenilo konec poganstva. Nagrobna plošča za Gaja Marcija Ceilerja Eden glavnih virov za obstoj antičnega pouka na naših tleh so epigrafski spo- meniki. »Po eni strani na napisih najdemo omembe tistih, ki so učiteljski poklic takrat opravljali, po drugi pa lahko iz upodobitev v portretnih nišah ugotavljamo, 12 Ibid., 51–52. 13 Ibid., 53. 14 Harold Whetstone Johnston, The Private Life of the Romans, Chicago: Scott Foresman and Company, 1932, str. 42. 15 Plutarh, Numa Pompilij, 75 po Kr. 382 Šolska kronika • 3 • 2020 kakšne pripomočke so otroci uporabljali pri učenju: pisala (lat. stylus), povošče- ne tablice (lat. tabula cerata), knjige v obliki zvitkov (lat. volumen) itd.«16 O šolstvu na naših tleh v času rimske države priča nagrobni kamen iz flavijskega municipija Neviodunum (Drnovo pri Krškem). Napis na plošči se glasi: C∙MARCI VS∙C∙F∙ CEILER∙ PRAEC∙GR AN∙L∙H∙S∙ POMPEIA∙ Q∙F∙RESPEC TA∙SIBI∙ET∙CON UGI∙V∙F∙ V celoti se glasi takole: C(AIUS) MARCIUS C(AI) F(ILIUS)CEILER PRAEC(EPTOR) GR(AMMATICUS?, GRAECUS?) AN(NORUM) L. H(IC) S(ITUS) POM- PEIA Q(UINTI) F(ILIA) RESPECTA SIBI ET CON[I]UGI V(IVA) F(ECIT). Prevod: Gaj Marcij Ceiler, sin Gaja, učitelj slovnice/grščine, star 50 let, leži tukaj. Pompeja Respekta, Kvintova hči, za življenja postavila zase in za svojega moža. Nagrobnik je edini v Sloveniji, ki izrecno omenja osebo, ki je bila po poklicu učitelj. Gr je lahko okrajšava za grammaticus (tj. osnovnošolski oz. srednješolski učitelj), lahko je okrajšava za Graecus oz. Graeci, kar bi pomenilo, da je bil Marcij učitelj grščine, ki je učil v mestu Neviodunumu. Ideja, zasnova in nastanek učne ure Ob pestri plejadi učnih ur, ki jih izvajajo gospodične učiteljice in gospod- je učeniki v Slovenskem šolskem muzeju, se je snovala ideja o učni uri izpred 16 Julijana Visočnik, Didaktični potencial epigrafskih spomenikov – nekaj primerov iz slovenskega prostora, Šolska kronika : zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 25, 2016, št. 1–2, str. 209. Replika nagrobnega kamna za Gaja Marcija Ceilerja (hrani SŠM, fototeka, foto: Urška Boljkovac). 383Otroci Emone časa, ko je vladarica Marija Terezija uzakonila pouk. Ob sodelovanju s klasični- ma filologoma se je začel pisati scenarij za učno uro iz časa antike. Obhajanje dvatisočletnega jubileja mesta Emone pa je spodbudilo realizacijo načrtovanega projekta. Učna ura je tako zasnovana na virih, ki nam odkrivajo način antičnega izobraževanja. Prizadevanja so šla v smeri, da bi obudili pouk, kakršen je bil ver- jetno pri nas pred dva tisoč leti. Poleg manjših odstopanj, za katera pravzaprav niti ne moremo vedeti, ker (še) nimamo podrobnejših virov, pa je gotovo eno od večjih to, da na učnih urah ne predstavljajo večine dečki, kakor je bilo značilno za antiko. Učna ura je primerna za drugo in tretjo triado osnovne šole, srednješolce in odrasle. Do konca leta 2020 je v šestih letih obstoja doživela 176 uprizoritev. Potek učne ure V Slovenskem šolskem muzeju se izvaja učna ura z naslovom Antična Emo- na, kjer poučuje magister Quintus Caelius Kallikrates. Zahtevnost poučevanja spada na osnovno raven izobraževanja, kot nam je znana iz te dobe. Pouk poteka predvsem v slovenskem, malo pa tudi v latinskem jeziku, kar pri udeležencih navadno izzove nekoliko zdrave zadrege in še bolj pritegne pozornost. Pod ma- Učna ura Antična Emona v atriju uršulinskega samostana v Ljubljani (hrani SŠM, fototeka, foto: Marjan Javoršek). 384 Šolska kronika • 3 • 2020 gistrovim vodstvom se obiskovalci seznanijo z načinom vzgoje, poučevanja in discipline, značilne za antiko. Spoznavajo osnove latinskega jezika v pisavi in izgovorjavi (klasični način izgovorjave, kjer se »c« v vseh primerih izgovori kot »k«). Naučijo se rimska števila, ki jih zapisujejo, kakor nam pričajo zgodovinski viri, na voščeno tablico s kovinskim stilusom. V ta namen smo v Slovenskem šol- skem muzeju pripravili replike tablic in stilusa po originalih, ki so ju izkopali na enem od antičnih najdišč, ki jih v sebi skriva arheološko bogato mesto Ptuj. Med poukom, ki traja približno tri četrt ure, udeleženci spoznajo tudi pomembnejše latinske pregovore in latinska imena za mesece v letu. Nadvse zanimive so zgodbe iz antične zgodovine in bogato razvejane rimske mitologije, ki jih zavzeto pripo- veduje magister. Vsak udeleženec učne ure prejme poleg replik tablice in stilusa tudi času prikladno repliko oblačila – rimsko tuniko, kakršno so nosili otroci v rimski državi. Oprava, pripomočki, magister, latinska govorica ter okolje, v kate- rem poteka učna ura, pričarajo prijetno antično ozračje. Sklep Čeprav je od ustanovitve Emone minilo že več kot dva tisoč let, od antike na naših tleh ni ostalo malo stvari. Še vedno se odkrivajo novi predmeti, po katerih Učna ura Antična Emona v Slovenskem šolskem muzeju (hrani SŠM, fototeka, foto: Urška Boljkovac). 385Otroci Emone prihajajo nova spoznanja in bogatijo naše vedenje o času in življenju na našem območju. Mnogo večja stvar, kot so sami predmeti, pa je nesnovna dediščina. Ta se je ohranila v obliki jezika, misli in starodavnih modrosti, ki so se prenesle – bo- disi ustno bodisi z zapisano besedo – in se še prenašajo iz roda v rod zaradi svoje aktualnosti v vseh časih in prostorih. Poznavanje antike človeku širi obzorja in daje fundament za humanistično izobraževanje in pogled na svet. Viri in literatura Brodnik, Vilma et al.: Zgodovina 1, Učbenik za prvi letnik gimnazije, Ljubljana: DZS, 2007. Lee Too, Yun: Education in Greek and Roman antiquity, Boston: Brill, 2001. Morgan, Teresa: Assessment in Roman Education, Assessment in Education: Principles, Policy & Practice, 8, IAEA, 2001. Plutarh, Numa Pompilij, 75 po Kr. http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Ro- man/Texts/Plutarch/Lives/Numa*.html (pridobljeno dne: 17. 9. 2020). Štih, Peter et al.: Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do začetka 21. stoletja, Ljubljana: Modrijan, 2016. Vidmar, Tadej: Vzgoja in izobraževanje v antiki in srednjem veku, Ljubljana: Filo- zofska fakulteta, 2009. Visočnik, Julijana: Didaktični potencial epigrafskih spomenikov - nekaj prime- rov iz slovenskega prostora, Šolska kronika : zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, 25, 2016, št. 1-2. Whetstone Johnston, Harold: The Private Life of the Romans, Chicago: Scott Fo- resman and Company, 1932. Povzetek Prispevek na podlagi znanih virov in literature predstavlja šolanje oz. po- učevanje v antičnem času na Slovenskem in na ozemlju celotne rimske države. Pouk, ki je bil neobvezen, je pri nas potekal v latinščini in bil namenjen predvsem premožnejšim otrokom Emone, saj je bil cilj postati dober govornik. Večinoma je bilo šolanje zasebno na domu otrok, na domu učitelja ali v prostoru, ki ga je najel učitelj. Na slovenskih tleh so delovali predvsem učitelji za osnovno raven izobrazbe. Opirajoč se na nekatere vire, ki nam potrjujejo obstoj pouka na naših tleh v času antike, in druge, ki nam odkrivajo način poučevanja v širši rimski dr- žavi, smo v Slovenskem šolskem muzeju pripravili učno uro Antična Emona. Po vzoru antičnih oblačil so udeleženci učne ure oblečeni v repliko rimske tunike, za pisanje uporabljajo repliki tablice in stilusa, poučuje pa jih učitelj za osnovno raven izobraževanja, imenovan magister. 386 Šolska kronika • 3 • 2020 Zusammenfassung Die Kinder Emonas Anton Arko Basierend auf bekannten Quellen und Literatur präsentiert der Artikel die Schulbildung in der Antike in Slowenien und auf dem Gebiet des gesamten römischen Staates. Der Unterricht, der nicht obligatorisch war, wurde in lateinischer Sprache abgehalten und war in erster Linie für die wohlhabenden Kinder Emonas gedacht, da das Ziel darin bestand, ein guter Redner zu werden. Die Schule war größtenteils privat und fand zu Hause bei den Kindern oder dem Lehrer oder in einem vom Lehrer gemieteten Raum statt. Auf slowenischem Gebiet fand man haupt- sächlich Lehrer für die Grundausbildung. Auf Grund der Quellen, die die Existenz von Unterricht auf unserem Boden in der Antike bestätigen, und Quellen, die die Art des Unterrichts im weite- ren römischen Staat offenbaren, haben wir im Slowenischen Schulmuseum die Lehrstunde »die antike Stadt Emona« vorbereitet. Die Teilnehmer tragen eine Nachbildung der römischen Toga, verwenden Nachbildungen von Wachstafeln und Griffeln zum Schreiben und werden von einem Lehrer der Grundschule (Magister) unterrichtet. Zelo dobro Spomin pridnosti